KNJIŽNICA GORICA j ^^^^^^^^^ liillF 'II ll""'W II' 'II ličili IIMII H^ Unil1 NARODNA ZAVAROVALNA DRUŽBA „LA FONDIARIA" Naslednica Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani Ustanovljena leta 1879. Družbena glav. L 77.500,000.000:00 Izplaž. požarnih škod L 194.159 230:12 GENERALNA ZASTOPSTVA: za Goriško: Corso Vitt. Em. III, 20. Telef. št. 33 lngg. RIBI & MAUER Za Tržaško in Istro: Barkovlje, Viale Regina Elena DRAGOTIN STAREC. KRAJEVNA ZASTOPSTVA PO CELI DEŽELI. ZAVARUJE: proti požaru in streli, nezgodam, tatvini, kristale, človeka no doživetje in smrt. "I---------1 | Spi lllllijailll^ ......... j Umr l^l. —^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ j mimiip 9^9!|[|lllliril|[lllltl|[|lllllllllllllll|[|lltlll!lll I lllllltlltlllllllillllt lllllll lilll I lllirillillltMKlKlilllllillll I i l tli 111 ITI! IIII11 111 lil 111111 ltllilll'l;lllll(lllllll litllllllll lilillllllltl1! 11 llllllllllllltlll l!ll|[|!l!l[lllllll?/ Živnostenska Banka Centrala v Pragi — Podružnica v Trstu — Ustanov, leta 1868. LASTNA PALAČA: Ulica Roma št. 7. Delniška glavnica Kč 200,000.000.— Reserve Kč 250,000.000.— Podružnice: Ml. Boleslav, Bratislava, Brno, Nemeckj- Brod, Češke Budejovice, Hodonin, Hradec Kralove, Jihlava, Karlovy Vary, Kolin, Košice, Liberec, Melnik, Olomouc, Mor. Ostrava, Pardubice, Pisek, Plzen, Prostejov, Tabor, Teplice-Šanov, Trst, Osti, n/L. Dunaj. Ekspositure: Breclav, Opatija, Smichov, Kr. Vinohrady. Afilijacije v Jugoslaviji, Nemški Avstriji, na Ogrskem in na Poljskem. BLAGOVNI ODDELEK - BORZNI ODDELEK - SAFES IZVRŠUJE VSE BANČNE POSLE POD NAJBOLJŠIMI POGOJI. IZDAJA NAKAZNICE (vaglia) Banca d* Italia in Banco di Sicilia Brzojavi : ŽIVNOSTENSKA - TR1ESTE. TELEFON : ŽIVNOSTENSKA - Cenlralino. III I lllllllllllll I I I I I I I1 Iillllllll 1.1,1,11111.11111 mil 1111IIII 1:11 M ll.lliri.ll lllll.l 1111111111111III lllllllll 1111IIIIIIII11111 M 11111111.1.111,1111111 1111II11111111111» Književna zadruga »Goriška Matica" le izdala za leto 1928. sledeče knjige: 1. Koledar za leto 1928. 2. Zdravje in bolezen v domači hiši. II. 3. Zgodovina naSih domačih živali in pitomih rastlin. 4. Župan Žagar, povest. 5. Krvavi jezdeci, roman (neobvezno). ||25094 4Ž mpf■'S« Izdala in založila književna zadruga „GoriSka Matica" v Gorici 1927. Koledar za prestopno leto 1928. Prestopne leto 1928. ima 366 dni (52 tednov) ter se začne z nedeljo in se konča s pondeljkom. Začetek leta 1928. Občno in državno leto se začne na dan novega leta t. j. s prvim januarjem. Cerkveno leto se prične s prvo adventno nedeljo (2. decembra). Letni časi. Pomlad se začne z 20. dnem marca meseca ob 21. uri in 42 min. Solnce stopi v znam. ovna. Pomladansko enakonočje. Poletje se začne z 21. dnem junija meseca ob 17. uri in 6. minuti. Solnce stopi v znamenje ovna. Najdaljši dan, najkrajša noč. Jesen se začne s 23. dnem septembra meseca ob 8. uri 6. minuti. Solnce stopi v znam. tehtnice. Jesensko enakonočje. Zima se začne z 22. dnem decembra meseca ob 3. uri in 6. minuti. Solnce stopi v znamenje kozla. Najdaljša noč, najkrajši dan. Mlaj . . Prvi krajec Znamenja za lunine mene. . ® • 3 Ščip ali polna luna (g) Zadnji krajec . . Mrki solnca in lune v letu 1928. 1. Popolni solnčni mrk dne 19. maja. Pri nas neviden. 2. Popolni -lunin mrk dne 3. junija. Pri nas neviden. 3. Delni solnčni mrk dne 17. junija. Pri nas neviden. 4. Delni solnčni mrk dne 12. novembra. Pri nas viden in 5. Popolni lunin mrk dne 27. novembra. Pri nas neviden. Kvaterni posti. I. kvatre, spomladanske ali postne: 29. februarja, 2. in 3 marca. II. kvatre, letne ali binkoštne : 30. maja, 1. in 2. junija. III. kvatre, jesenske : 19., 21. in 22. septembra. IV. „ zimske ali adventne: 19., 21. in 22. decembra. Kvaferni posti so razprto tiskani v koledarju, drugi posti so zaznamovani s križcem (+>. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1. adventne nedelje do Božiča in od pepel-nične srede do velikonočnega pondeljka. Premakljivi prazniki. 1. Septuagezima: 5. februarja. - 2. Pepel-nica: 22. februarja. - 3. Velika noč: 8. aprila. - 4. Križevo: 14., 15. in 16. maja. - 5. Vne-bohod : 17. maja. - 6. Binkošti: 27. maja. - - 7. Sv. Trojica: 3. junija. ■ 8. Sv. Rešnje Telo : 7. junija' - 9. Prva adventna nedelja : 2. decembra. - Pust traja od 7. januarja do 21. februarja t. j. 46 dni. - Postnih nedelj je šest, povelikonočnih tudi šest in pobin-koštnih pa šest in dvajset. Prazniki. a) Običajni civilni: 1. Vse nedelje. - 2. Novo leto, ki pade letos na nedeljo. - 3. Sv. Trije kralji. (6. januarja.; - 4. 21. aprila. Rojstvo Rima. - 5. Vnebohod, (17. maja.) - 6. 20. septembra. Zavzetje Rima. - 7. 28 oktobra. Pohod na Rim. - 8. Vsi svetniki, (1. novembra.) - 9. 4. novembra. Zmaga pri Vittorio Veneto. - 10. Božič, (25. dec) Prazniki, ki se ujemajo s cerkvenimi, so v Koledarju mastno tiskani, drugi so zaznamovani z dvema zvezdicama. b) Državni, ob katerih se skrči delavni urnik samo na dopoldanske ure: l.)8. januarja: rojstni dan kraljice Helene. - 2.) Pustni četrtek, pondeljek in torek. - 3.) Velikonočni četrtek, velikonočna sobota in velikonočni pondejek. ■ 4.) 24. maja: napoved vojne. - 5.) 29. julija: obletnica smrti kralja Humberta I. - 6.) 18. avgusta: god kraljice Helene. - 7.) 15. septembra: rojstni dan predsednika Humberta. - 8.) 2. novembra: vseh vernih duš dan. - 9.) 11. novembra: rojstni dan kralja Vittorio Emanuele III. - 10.) 24. decembra: božični večer. - 11.) 31. decembra: Sv. Silvester. Ti prazniki so v Koledarju, ako ne padejo na nedeljo, zaznamovani z eno zvezdo. c) Dnevi, v katerih se razobešajo državne zastave poleg prej označenih: 1.) 4. januarja : obletnica smrti prve kraljice Italije. - 2.) 9. januarja: smrt kralja Vittorio Emanuele II. - 3.) 23. marca: ustanovitev fašjev (1919).- 4.) prva nedelja junija: praznik ustave. - o.) 12. oktobra: obletnica odkritja Amerike. Kako se določijo premakljivi prazniki? Vsi glavni premakljivi prazniki našega gre-gorjanskega koledarja se ravnajo po veliki noči. Velika noč pade na nedeljo, ki sledi prvemu ščipu spomladi t. j. polni luni po 20. marcu. Ce pade ščip na nedeljo 21. marca, je velika noč prihodnjo nedeljo t. j. 28. marca. 4 pade ščip na dan 20. marca, potem je velika noč komaj po naslednjem ščipu t. j. po 18. aprilu, ^e je 18. aprila nedelja, se praznuje velika noč nedeljo pozneje t. j. 25. aprila. Velika noč se torej ne more praznovati pred 22. marcem in ne po 25. aprilu. Ko se je na ta način določil dan veliki noči> se določijo po njej drugi premakljivi prazniki, ki so od nje odvisni: Velika noč : manj dni 63 — 46 - 42 aeptua-gezima 1. pred-pepel. nična nedelja + 39 več^dni + 49 +56- +60 pepel, nična sreda 1. postna nedelja vneho- bin- Sv. Sv. hod košti Trojica Rešnje četrtek Telo četrtek K v a tr e se določijo : a) spomladanske ali postne: sreda, petek in sobota po prvi postni nedelji (ev. In-vocavit); b) letne ali binkoštne : sreda, petek in sobota po binkoštni nedelji; c) jesenske: sreda, petek in sobota po po-povišanju sv. križa (14. septembra); d) zimske al: adventne: sreda, petek in so-buta po Sv. Luciji (13. decembra). K riževo: ponde.jek, torec in [sreda po 5. povelikonočni nedelji t. j. 36., 37. in 38. dan po veliki noči torej dnevi pred vne-bohodom. Advent šteje štiri nedelje pred božičem. Prva adventna nedelja je med 27. novembrom in 3. decembrom. Naša nova koledarska oprema, Marsikdo se bo začudil nad našo novo koledarsko opremo. »Kje so«, bo vprašal, »ilu strirani napisi za mesec in razni pisani, kodrasti okraski? Kaj pomenijo te debele črke in črte, ta čudna znamenja, ta skrajna enostavnost, ki je zašla v Koledar?« Nekaterim bo težko odgovarjati, drugim laže. Vsak človek se počasi naveliča ene in iste jedi, vsako oko se naveliča gledali eno in isto stvar. Tudi kritika je bila naši prejšnji koledarski opremi zelo nemilosina. Tako »Dom in Svet« v drugi letošnji številki. Sklenili smo tedaj, da opustimo tradicijonelno koledarsko opremo in damo Koledarju novo, modernejšo obleko. Naprosili smo radi tega g. Lojzeta Spazapana, ki ni znan samo kot dober risar in karikaturist, ampak tudi kot dober opremljevatelj knjig. Mi ne stojimo na stališču, da moramo slikarja učiti, ko mu naročimo delo, ampak mu pustimo prosto besedo in roko in se uklolnimo njegovemu umetniškemu okusu. G. slikar Spazapan — in z njim ludi vsi moderni veliki založniki, ne pojmujejo lepe opreme knjige v tem, da jo natrpamo z ilustracijami, ampak da dosežemo z najenostavnejšimi tiskarskimi pripomočki kar največji vtis. Lepa knjiga naj ne bo ilustrirana, ampak lepo tiskana, izbira črk in tiskarske opreme naj bo prava in učinkujoča. S lega stališča je tudi opremil Koledar. Dal mu je krepko potezo, močne črte, da se oko takoj ustavi na njem. Naj nikogar ne moti, če bo ovitek moral brati napošev; črke so vendar čitljive, glavno merilo naj mu bo, da je celoten vtis ugoden za oko. Prva notranja stran je tiskana od zgoraj navzdol, nato od spadaj navzgor, koledar je treba obrniti. To bo vzbudilo nekatero besedo. Po pravici, če bi bil .celoten koledar tako tiskan. Na tej prvi strani pa so stvari, ki jih itak vsak že naprej ve in jih nikoli ne bere, dovolj je, da je jasno zapisano »Koledar 1928«, da ve, da ima pravega v rokah. Slikar je hotel doseči učinek in ga je dosegel; kdor se nikoli ni ustavili na tej strani, se bo danes ustavil. Pri mesecih se je slikar omejil na najenostavnejše. Ničesar drugega razen napis, nad debelo črto pa čim poenostavljenejše staro koledarsko znamenje za mesec; v krepki črti zarisano. Samo da vem, da sem, recimoi v juniju, ali avgustu, več mi ni treba. Črte, ki ločijo tedne, so močnejše, da se bolje prilegajo močnim potezam v glavah mesecev. Tudi v ostalem Koledarju smo opustili razne okraske; glavni okrasek je črka in kvečjemu krepka črta. Tako stopamo z novo opremo pred svoje čitatelje. Dana nam je možnost, da bomo drugo leto iz istih sestavin spremenili opremo in ji dali nove učinke. Toliko časa, da se bomo naveličali tudi tega in omislili našemu ljubemu Koledarju zopet novo obleko. Sprememba vabi. Januar - Prosinec jD n e v i, J Godovi in nedeljski evangeliji 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Ko je bil Herod umrl. Mat. 2, 19—23. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Novo leto. Obrez. Gospod. Makarij, opat; Martinijan, škof. Genovefa, dev.; Salvator, spoz. Tit, škof; Izabela, kraljica. Telesfor, p. muč.; Simeon Stolpnik. Sv. Trije kralji. Razg. Gosp. Valentin, škof; Lucijan, muč. (g) 2 Dvanajstletni Jezus v templu. Luk. 2, 42—52. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po raz. Gosp. Severin, opat. Julijan in Bazilisa, mučenca. Pavel I. papež ; Agaton, papež. Higin, pap. muč.; Božidar, opat. Arkadij, mučenec; Ernest, škof. f Veronika, dev.; Bogomir. Feliks iz Nole, spoz.; Hilarij, šk. (0 O ženitnini v Kani Galilejski. Jan. 2, 1—11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po razg. Gosp. Pavel, pušč. Marcel, papež, Ticijan, škof. Anton, pušč.; Sulplicij, škof. Sv. Petra stol v Rimu; Priska, d., m. Knut, kralj; Agricij, škof. f Fabijan in Boštjan; Majnrad. Neža, devica mučenica. Jezus ozdravi gobavega. Mat. Ps 1—13. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. po razg. G. Vinčencij, m. @ Zaroka M. D., Emerencijana, dev. Timotej, šk. Babila, muč. Izpreobrnitev Pavla ap. ; Polikarp, škof; Pavla, vdova, t Janez Zlatoust, cerkveni učenik. Karol Vel.; Julijan, šk.; Marjeta, d. 5_Jezus pomiri vihar na morju. Mat. 8, 23—27. Nedelja Pondeljek Torek 4. po raz. G. Frančišek Sal., šk. 3 Martina, dev.; Janez milošč., škof. Peter Nol., spoz.; Marcela, vd. Zapisnik. DAVČNI KOLEDARČEK. V občinskih uradih so izpostaljeni davčni seznami. Ako pogreški, re-kuriraj! (Čas do 15. jul.) IZPREMENI MESECA. @ Ščip 7. ob 7. C Zadnji kr. 14. ob 22. @ Mlaj 22. ob 21. 3 Prvi krajec 29. ob 20. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje vodmarja. Dan je dolg od 8 ur 10 minut do 9 ur 16 minut. Zraste za eno uro In 6 minut. 8 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 Februar - Svečan Dnevi Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Ignacij, šk. muč.; Brigida, dev. Sveč niča. Dar.Gospoddvo. t Blaž, škof; Oskar, škof. Andrej Kor., šk.; Veronika, dev. O delavcih v vinogradu. Mat. 20, 1—16. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. predpepel. Agata, dev. m. @ Doroteja, dev. m.; Tit, škof. Romuald. opat; Rihard, kralj. Janez Mat. spoz.; Ju ven, škof. Ciril, škof; Apolonija, dev. muč. f Školastika, dev.; Viljem, pušč. Lurška M. božja; Adolf. šk. Prilika o sejalcu in semenu. Luk. 8, 4—15. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. predpepel. Evlalija, dev. Katarina od Riči, d.: Jordan sp. Valentin, muč.; Zojil, spoz. Faustin in Jovita, muč.; Jordan, sp. * Julijana, dev.; Onezim, sp. f Donat in tov., m.; Konštancija, d. Simeon, škof; Flavijan, škof. Jezus • ozdravi slepega. Luk. 18, 31—43. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. predpepel. Julijan, spoz. * Elevterij, škof.; Evharij, Škof. * Pust. Maksimilijan, šk. @ f P epe 1 ni ca. Stol sv. Petra v Ant. Peter Damijan škof; Marjeta. Kor. t Prestopni dan. Matija, ap.; Modest, šk. Hudobni duh skuša Jezusa. Mat. i, 1—11. Nedelja Pondeljek Torek Četrtek 1. postna, Valburga, opat. < Porfirij, škof.; Nestor, šk. sp. Leander, šk.; Baldomir, šk. 3 Kvatre. Rajmund, sp; Roman, sp. Zapisnik. DAVČNI KOLEDARČEK. Od 10. do 18. plačaj prvi davčni obrok! IZPREMENI MESECA. ® Sčip 5. ob 9. C Zadnji krajec 13. ob 20. 9 Mlaj 21. ob 11. 3 Prvi krajec 28. ob 4. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje rib. Dan je dolg od 9 ur 20 minut do 10 ur 58 minut. Zraste za eno uro 38 minut. Marec - Sušeč Dnevi 11 13 25 26 27 28 29 30 31 Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Albin, šk.; Hadrijan pap. muč. Kvatre. Simplicij, pap. Kvatre. Kunigunda, cesarica. 10 Jezus :,e na gori izpremeni. Mat. 17, 1—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. postna. Kazimir, spoz. Agapeta s tov., muč.; Evzebij, sp. Fridolin, opat.; Viktorin. (g) Tomaž Akv., cerk. učenik. Janez cd Boga, sp.; Filemon, m. t Frančiška Rim. vd.; Pacijan, šk. 40 muč.; Kaj in Aleksander, m. Jezus izžene hudiča iz mutca. Luk. II, 14—28. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. postna. Heraklij, muč. Gregor I., p.; Teofanez, op. Rozina, vdova ; Evfrazija, devica. Matilda, kr.; Evtihij, muč. Longin, m. ; Klemen Hofbauer, sp. f Hilarij in Tacijan, m. Patricij, škof; Jedert, devica. 12 Jezus nasiti 5000 mož. Jan. 8, i—15. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. postna. Ciril Jeruzalemski, šk. Jožef, ženin Device Marije. Feliks in tovariši, m.; Niketas, šk. Benedikt, opat; Serapijon, muč. ® Benvenut, škof; Bazi!, muč. f Viktorijan, muč.; Nikolaj, muč. Gabrijel, nadangel; Epigme.nij, m. Judje hočejo Jezusa kamenati. Jan. 8, 46—59. Vedel j a Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. postna (tiha). Oznan.M. D. Emanuel. muč.; Dizma, muč. Rupert, škof.; Janez Dam , spoz. Janez Kapist. sp.; Sikst III, pap. Q) Ciril, škof, muč.; Bertold, sp. f Angela Fol., vd.; Amadej, sp. Modest, škof; Balbina, devica. Zapisnik. , '-jasi , « " I V DAVčNI KOLEDARČEK. IZPREMENI MESECA. @ Ščip 6. ob 12. <£ Zadnji krajec 14. ob 16. • Mlaj 21. ob 21. 3 Prvi krajec 28. ob 13. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje ovna. Dan je dolg od 11 do 12 ur in 53 minut. Zraste za 1 uro in 52 minut. — 20. začetek pomladi. Pomladansko ena-konočje. April - Mali Traven Dne|vi | Godovi in nedeljski evangeliji 14 Jezusov prihod v Jeruzalem. Mat. 21, 1—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. postna (oljčna). Hugon, šk. Frančišek Pavlanski; Marija Egip. Rihard, šk.; Abundij, škof. Izidor, škof; Rozalija, devica. * Vel. četrtek. Vincencij sp. ^ t Vel. petek. Sikst, papež. * Vel. sobota. Herman, spozn. 15 Jezus vstane od mrtvih. Mark. 16, 1—7. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vel. noč. Vitajenje 6. Albert, šk. * Vel. p on d. Marija Kleofa Ecehiel, pr.; Mehtilda, dev. Leon L, pap.; Betina, dev. Zenon, škof; Julij I., pap. t Hermenegild, muč.; Ida, dev. Justin, m.; Tiburcij, muč. 16 Jezus se prikaže pri zaprtih vratih. Jan. 20, 19—31. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. po velik. (bela). Helena, kr. Turibij, škof.; Kalist, muč. Anicet, pap. muč.; Rudolf, m. Apolonij, muč.; Elevterij, škof. Leon IX., papež; Ema, vdova, t Marcelin, škof; Neža, devica. 0 ** Anzelm, škof; Bruno, spoz. 17 Jezus dobri pastir. Jan. 10, 11—16. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. povelik. Soter in Kaj, pap. Adalbert, škof; Viljem, spozn. Jurij, muč.; Fidelis, muč. Marko, evangelist; Ermin, muč. Klet, papež; Marcelin, papež. t Peregrin, duhovnik; Anastazij, p. Pavel od križa, sp.; Vital, muč. 18 Jezus napove svoj odhod. Jan. 16, 16—22. 29 30 Nedelja Pondeljek 3. povelik. Robert, opat. Katarina Sij., dev.; Marijan, m. Zapisnik. DAVČNI KOLEDARČEK. Od 10. do 18. plačaj drugi davčni obrok! Do 15. vloži prijavo za oprostitev davka na prem. bogastvo od 1. I. 1928., če so prenehali dohodki ob novem letu ali prej! IZPREMENI MESECA. © Sčip 5. ob 17. <£ Zadnji kr. 13. ob 9. • Mlaj 20. ob 6. 3 Prvi kr. 26. ob 23. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje uika. Dan je dolg od 12 ur in 27 minut do 14 ur in 41 minut. Zraste za 1 uro in 44 minut. Maj - Velilci Traven Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji Zapisnik. 1 2 3 4 Torek Sreda Četrtek Petek Filip in Jakob, apostola. Atanazij, škof; Sekund, muč. Najdba sv. križa; Mavra, m. t Florijan, (Cvetko) m.; Monika.vd.© b Sobota Pij V., papež; Irenej, škof. 19 Jezus obljubi učencem sv. Duha. Jan. 16, 5—14. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pov. t Janez Ev. pred lat. vrati ; Stanislav, škof; Gizela, kraljica. Prikazen Mihaela, nadangela. Gregor Nac., šk., c. uč.; Beat, sp. Antonin, škof; Gordijan, muč. t Mamert, škof; Gandolf, opat. Pankracij, muč.; Nerej, muč. d 20 Jezus uči o moči molitve. Jan. 16, 23—30. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Pondeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 5. povelik Servacij, šk.; Bonifacij, m. 1 j? Zofija, mučenka. J ŠŠ; Janez Nep., muč. J o Krist. vnebohod. Paskal, sp.; t Feliks, spozn.; Venancij, muč. Celestin, papež; Ivo, spozn. Q 21 Jezus govori o prič. Sv. D. Jan. 15., 16.*27. in 16., 1.A. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. povelik, Bernardin, sp. Feliks, spoz.; Valens, muč. Helena, dev.; Julija, dev. Deziderij, šk.; Andrej, B., sp. * Marija Dev., pom. kristj. f Gregor VII., p.; Urban, p. Filip Neri, sp.; Elevterif, muč. 22 Jezus govori o sv. Duhu in ljubezni. Jan. 14, 23—31. 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Binkosti Prihod Sv. Duha. Avguštin, škof; Viljem, opat. Maksim, škof. Teodozija, muč. Kvatre, Ferdinand, kr.; Feliks I., p. Angela, dev.; Kancijan in tov., m. DAVČNI KOLEDARČEK. Ves mesec (ter do 31. VII.) teče rok za popravo dohodkov na premično bogastvo. IZPREMENI MESECA. S> Sčip 4. ob 21. C Zadnji kr. 12. ob 22. 9 Mlaj 19. ob 14. Prvi kr. 26. ob 10. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje dvojčkov. Dan je dolg od 14 ur in 45 minut do 16 ur in 4 minute. Zraste za 1 uro in 19 minut. Junij Rožnik r Dnevi I Godovi in nedeljski evangeliji. 11 Petek I Kvatre. Juvencij, m.; Gracijan, m. 21 Sobota | Kvatre. Marcelin, m ; Erazem, m. šk. 23 Meni je dana vsa oblast. Mat. 28, 18—20. 17 18 19 20 21 22 23 26 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda četrtek Petek Sobota 1. pobink. Sv. Trojica; Klotilda. (g Frančišek Kan. sp. ; Kvirin, šk. Bonifacij, škof ; Valerija, muč. Norbert, škof; Bertrand, škof. Sveto Rešnje T. Robert, opat. f Medard, šk.; Maksim, šk. Primož in Felicijan, m.; Pelagija. m. 24 Prilika o veliki večerji. Luk. 14, 16—24. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. pobink. Marjeta, kr. Barnaba, ap.; Marcijan, m. Jar.ez F., sp.; Flora, dev. Anton Padovanski, spoz. Bazilij, šk.; Elizej, prerok, t Srce Jnzusovo. Vid, Mod. in K. m. Frančišek Reg., sp.; Beno, škof. 25 Prilika o izgubljeni ovci. Luk. 15, 1—10. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. pobink. Adolf, škof. f Feliks in Fort., m.; Marko muč. Gervazij in Prot. m.; Julijana, dev. Silverij, papež; Florentina, muč. Alojzij (Vekosl.), sp.; Alban, muč. f Ahacij, mučenec ; Pavlin, škof. Eberhard, škof; Cenon, šk. O velikem ribjem lovu. Luk. 5, 1—11. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pobink. Janez Krst. (roj). 3 Viljem, opat; Prosper, škof. Janez in Pavel, ap.; Rudolf, škof. Hema, vdova; Ladislav, škof. Leon II., papež.; Irenej, sp. Peter in Pavel, apostola. Spomin sv. Pavla apost. DAVČNI KOLEDARČEK. Zapisnik. IZPREMENI MESECA. ® Ščip 3. ob 13. Od 10. do 18. plačaj tretji davčni C Zadnji kr. 11. ob 7. obrok! Mlaj 17. ob 22. S Prvi kr. 24. na 25. o polnoči. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje raka. Dan je dolg od 16 ur in 6 minut do 16 ur in 23 minut. Zraste do 21. za 17 minut in se skrči do konca za 4 minute. — 21. začetek poletja. Naj-_daljši dan, najkrajša noč. & Julij - Mali Srpan Dnevi | Godovi in nedeljski evangeliji 27 28 8 9 10 11 12 13 14 29 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 O farizejski pravičnosti. Mat. 5, 20—24. Nedelja Pondeljek*! Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. pobink. Pr e s v. Rešn ja Kri; Obiskov. Mar. Dev.; Oton, šk. Helijodor, škof.; Bertram, škof. (j) Urh, škof; Berta, devica. Ciril in Metod, škofa, f Izaija, prerok; Dominika, muč. Vilibald, škof; Pulherija,-kraljica. Jezus nasiti 4000 mož. Mark. 8, 1—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6. pobink. Elizabeta, kraljica. Anatolija, dev.; Veronika, dev. Amalija, dev.; Felicita dev. Pij I., papež; Peter F. spoz. Mohor in Fortunat, muč. f Marjeta, dev. muč.; Anaklet, pap. Bonaventura, škof; Just, muč. O lažnivih prerokih. Mat. 7, 15—21. 151 Nedelja 161 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobink. Henrik I., cesar. Dev. Marija Karmelska. (Škap.) Aleš, spoz ; Generozij, m. $ Kamil Lel., spoz.; Friderik, šk. Vincencij P. spoz.; Makrina, dev. f Marjeta, dev. muč.; Elija, prer. Danijel, prer.; Olga, dev. 30 O krivičnem hišniku. Luk. 16, 1—9. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobink. Marija Magdah, sp. Apolinar, šk. in m.; Liborij šk. Kristina, dev. muč.; Roman, m. Q) Jakob, apost.; Krištof, muč. Ana, mati Mar. Dev.; Valens, muč. f Pantaleon, muč.; Natalija, muč. Inocencij, papež; Viktor, muč. 31 Jezus joče nad Jeruzalemom. Luk. 19, 41—47. Nedelja Pondeljek Torek 9. pobink, Marta, dev. Abdon in Senen, muč.; Julita. muč. Ignacij Lojol, spoz. Zapisnik. DAVČNI KOLEDARČEK. Do 15. se vlagajo prizivi proti po-greškom v davčnih seznamih (glej pod jan.) in so izpostavljeni dodatni davč. sez. 31. steče rok .za prijavljanje zmanjšanja dohodkov _od prem, bog._ IZPREMENI MESECA. ® Ščip 3. ob 16. C Zadnji kr. 10. ob 13. © Mlaj 17. ob 6. 3 Prvi kr. 24. ob 16. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje leva. Dan je dolg od 16 ur in 17 minut do 15 ur in 15. minut. Skrči se za 1 uro 2 minuti. Avgust - Veliki Dne1 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Vezi Petra, ap.; Makab. br., muč. © Porcijunkula. Alfonz Lig,; šk. t Najdba sv. Štefana; Lidija, vd. Dominik, spoz.; Agabij, škof. 32 O farizeju in cestninarju. Luk. 18, 9—14. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 10. pobfnk. Marija Dev. Snežna. Gospodova spremen.; Sikst. II., p. Kajetan, spok.; Donat, škof muč. Cirijak, Larg in Smaragd, muč. © Roman, muč.; Emigdij, škof. t Lavrencij, mu.; Hugon, šk. Tiburcij, muč.; Szana, dev. 33 Jezus ozdravi gluhonemega. Mark. 7, 31—37. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 11. pobink. Klara, devica. Hipolit in Kasijan, m.; Radegunda. Evzebij, spoz.; Anastazija, dev. Vnebovzetje Marije Dev. Joahim, oče M. D.; Rok, spoz. t Liberat, muč.; Sibila, dev. * Helena, kraljica; Agapit, muč. 34 O usmiljenem Samaritanu. Luk. 10, 23—37. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 12. pobink. Ludovik Toled., šk.; Bernard, opat; Štefan, kralj. Ivana Frančiška, vd.; Adolf, sp. Timotej, muč.; Hipolit, škof. Filip Ben., spoz.; Cahej, spoz. 3 t Jernej, apost.; Ptolomej, šk. Ludovik, spozn.; Patricija, devica. 35 Jezus ozdravi deset gobavih. Luk. 17, 11—19. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek 13. pobink. Cefirin I., pap. Jožef Kal., sp.; Natalija, dev. Avguštin, škof.; Hermes. muč. Obglavljenje sv. Janeza Krstnika. Roza Limanska, dev.; Feliks, muč. f Rajmund, sp.; Izabela devica.© Zapisnik. DAVČNI KOLEDARČEK. Od 10. do 18. plačaj četrti davčni obrok! IZPREMENI MESECA. @ Ščip 1. ob 17. <£ Zadnji kr. 8. ob 18. @ Mlaj 15. ob 15. 3 Prvi kr. 23. ob 9. @ Ščip 31. ob 4. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje device. Dan je dolg od 15 ur in 12 minut do 13 ur in 31 minut. Skrči se za 1 uro in 41 minut. September - Kimavec Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji. •1 Sobota Egidij, opat; Verena, devica muč. 36 O božji previdnosti. Mat. 6., 24.—33. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 14. pobink. Štefan, kralj. Evfemija, Tekla, Doroteja, muč. Rozalija, devica.; Ida, kraljica. Lavrencij Just., šk.; Viktorin, šk. Hermogen, muč. Pelagij, muč. C j Bronislava, nuna; Albin, šk. Rojstvo Marije De v. 37 Jezus obudi mladeniča v Najmu. Luk. 7, 11—16. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 15. pobink. Korbinijan škof. Nikolaj Toled., sp ; Pulherija, dev. Prot in Hijacint, muč. Ime Marijino; Gvidon, spoz. Virgilij, muč.; Notburga, devica, f Povišanje križa. Maternij, šk. @ * Nikomed, muč.; Evtropija, vd. 38 Jezus ozdravi vodeničnega. Luk. 14, 1—11. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 16. pobink. Ljudmila, vdova. Lambert, šk. muč.; Hildegarda, op. Jožef Kup., sp.; Tomaž, škof. Kvatre.Januarij, škof;Arnulf, sp. ** Evstahij, muč.; Suzana, muč. Kvatre. Matevž, ap ; Mavra, d. Kvatre. Mavricij in tov., muč. Q) 39 O največji zapovedi. Mat 22, 34—46. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 17. pobink.Tekla, muč.; Lin, pap. Marija Dev., reš. ujetnikov. Kleofa, spoz.; Firmin, škof. Ciprijan in Justina, muč. Kozma in Damijan, m.; Kaj, šk. | Vaclav, kr.; Marcijal, muč. Mihael, nadangel; Evtihij, m @ 40 Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mat 9, 1—8. 30 | Nedelja 18. pebink. Jeronim, spoz. Zapisnik. DAVčNI KOLEDARČEK. IZPREMENI MESECA. C Zadnji kr. 6. na 7. o polnoči. • Mlaj 14. ob 2. 3 Prvi kr. 22. ob 4. Ščip 29. ob 14. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje tehtnice. Dan je dolg od 13 ur in 27 minut do 11 ur in 40 minut. Skrči se za 1 uro in 47 minut. — 23. začetek jeseni. Jesensko enakonočje. Oktober - Vinotok D n e i 1 2 3 4 5 6 41 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji Remigij, škof; Areta, mučenica. Angeli varihi. Leodegar, šk. Kandid, muč.; Evald, muč. Frančišek Seraf., sp.; Edvin, kr. t Placid in tov,, muč.; Gala, vd. Brunon, spoz.; Fida, muč (0 O kraljevi ženitnini. Mat. 22, 1—14. 71 Nedelja 81 Pondeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 19. pobink. Marija, kr. rožn. ven. Bngida, vd.; Simeon, spoz. Dionizij, škof, muč.; Abraham, patr. Frančišek B., sp.; Gereon in tov., Nikazij, šk.; Firmin, šk. t Maksimilijan, muč.; Serafin, sp. Edvard, kr.; Koloman, muč. @ 42 Jezus ozdravi kraljičevega sina. Jan. 4., 46.—53. 14 15 16 17 18 19 20 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 20, pobink. Kalist, pap. Terezija, devica; Brunon, škof. Gal, opat; Maksima, dev. Hedvika, kraljica.; Viktor, škof. Luka, evang.; Just, muč. f Peter Alk., spozn.; Etbin, opat. Janez Kancijan, spoz.; Felicijan, m. 43 Prilika o kraljevem obračunu. Mat. 18, 23—35. 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek. Sobota 21. pobink. Uršula dev.; C Kordula, muč.; Marija Šaloma. Severin, škof. Janez Kapist., spozn. Rafael, nadangel; Kristina, muč. Krisant, muč.; Krišpin, muč. t Evarist, p.; Lucijan in Marcel, m. Frumencij, škof; Sabina, muč. 44 Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Mat. 22, 15—21. 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda 22. pob. Simon in Juda, ap. ($) Narcis škof; Hijacint, muč. Klavdij, muč.; Marcel, muč. Volfgang (Volbenk), škof. DAVČNI KOLEDARČEK, od 10. do 18. plačaj peti davčni obrok! Zapisnik. IZPREMENI MESECA. C Zadnji kr. 6. ob 6. © Mlaj 13. ob 17. 3 Prvi kr. 21. ob 22. Prvi kr. 20. ob 15. @ Ščip 27. ob 10. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje strelca. Dan je dolg od 9 ur in 45 minut do 8 ur in 26 minut. Skrči se za 1 uro in 19 minut. December - Gruden Dn e v i j Godovi in nedeljski evangeliji. Sobota | Eligij, škof; Natalija, dev. muč. 49 O poslednji sodbi. Luk. 21, 25—33. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. advent. Bibijana muč. Frančišek Ksav., sp.; Lucij, škof. Barbara, d. m.; Peter Zlatoust, sp.© Saba, opat; Krišpin, muč. Miklavž (Nikolaj), šk.; Apolinar, m. f Ambrozij, škof; Agaton, mučen. Brezmad. »početje M. D. 50 Janez Krstnik v ječi. Mat. 11, 2—10. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. advent. Peter Forezij, šk. Lavretanska M. B.; Judita, dev. Damaz, papež; Trazon, opat. Sinezij, muč.; Epimah, muč. Lucija, dev. muč.; Otilija, dev. f Spiridijon, Šk.; Nikazij, šk. Jernej, šk.; Kristina, dev. 51 Janez Krstnik pričuje o Kristusu. Jan. 1, 19—28. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. advent. Evzebij, škof. Lazar, škof; Berta, vdova. Gracijan, škof; Vunebald, opat. Kvatre. Nemazij, m.; Favsta, vd. Liberat, muč.; Peter Kanizij, sp. 3 Kvatre. Tomaž, ap.; Glicerij, m. Kvatre. Demelrij in Honorat, m. 52 Janez Krstnik poklican v prerokov. Luk. 3, 1—6. 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. advent. Viktorija, dev. f * Adam in Eva; Irmina, dev. Božič. Rojstvo Gospod. Štefan, muč.; Arhelaj, škof. (j) Janez, evang.; Fabijola, vd. t Nedolžni otročiči; Kastor, muč. Tomaž, škof; Trofin, mučenec. 55 Simeon in Ana oznanjuj. Gospoda. Luk. 2, 33—40. 301 Nedcilia I Ned. pred novim letom. 311 Pondeljek | * Silvester, pap.; Pavlina, muč. Zapisnik. DAVČNI KOLEDARČEK. Od 10. do 18. plačaj šesti davčni obrok! IZPREMENI MESECA. C Zadnji kr. 4. ob 4. © Mlaj 12. ob 6. 3 Prvi kr. 20. ob 5. @ Ščip 26. ob 9. NEBESNO ZNAMENJE. Solnce stopi v znamenje kozla. Dan je dolg od 8 ur in 24 minut, do 8 ur in 4 minute. Skrči se za 20 minut, od 21. dalje se pa zdaljša za 6 minut. — 22. začetek zime. Najdaljša _noč, najkrajši dan._ Slavko Slavec Pepe s Krasa »Pepe s Krasa gre«. Kdor si je kdaj ogledal leho špargeljnico v goriški okolici, zarasflo z bohotno travo in bujnimi pleveli, in je videl ob njej plevice, ki zemlji z motikami rahljajo zeleni oklep in ji ga z rokami trgajo s telesa, ta rad prizna, da je to opravilo dolgotrajno in malo zabavno. Solnce pripeka v sklonjene hrbte, žge od strani lice in vrat, potne kaplje se nabirajo na čelu in padajo v plevel, a ne omehčajo trde prsti, zabite po letnih nalivih, oklepajoče se tako trdno plevelnih korenin, da jim tudi dobra motika ne more zlahka do živega in se stebelca često trgajo v roki. Plevice sprva pojo, se pogovarjajo in se šalijo, a polagoma pesem utihne, beseda zamre, šale poidejo in-čuje se le udarjanje motik in otresanje prsti od izrvanih plevelnih šopov. Tedaj je vse dobrodošlo, karkoli more prekiniti to žgočo, neizprosno enoličnost. Tako smo tudi mi z veseljem začuti Mih-čevo oznanilo, da gre Pepe s Krasa. Štirje smo čepeli ob zeleni lehači in jo slačili: na solnčni strani mati sama, glavna plevica- in naša učiteljica v pletju, na severni, prijetnejši strani, ki jo je špargljevje vsaj malo senčilo, pa mi, njeni trije učenci. Midva z Mirkom sva res že nekam pošteno klepala z mo-tiko in trgala plevel, dasi je morala mati še tu in tam seči skozi špargljevje na najino stran ter naju opozarjati, naj tudi drobnemu in nizkemu plevelu ne prizanašava, da ne bo leha po prvem dežju brž zopet vsa zelena; Mihec pa je plel samo za zabavo in njegovo delo ni Bog ve kaj zaleglo. Šestletna Mihčeva ročica je neredno ruvala stebelca, ki so rasla boli pri tleh, in ni mogla pleli do srede. Zanj tudi mati ni bila lakoi stroga kakor za naju in se ni preveč jezila,, če je Mihec lopnil po kakem metulju, zasledoval kakega hrošča po razoru ali skočil na vrh špargeljnice. Tako je skočil tudi zdaj in povedal, da gre Pepe s Krasa. Oznanilo samo ni bilo posebno važno. Saj je hodil vsak dan — Pepe s Krasa, celo po dvakrat na dan. Dobro nam je delo zato, ker je prekinilo naše enolično, utrujajoče opravilo in je pomenilo, da se solnce vendar nagiblje v Lahe, dasi se je dolgo zdelo, kakor da je pribito na nebo in se nikamor ne zgane. Vzravnali smo se vsi in pogledali na cesto proti zapadu. »Pepe, poskoči!« je zavpil Mihec z dlanmi ob ustih. »Tiho bodi!« ga je posvarila mati in si po-drsnila s predpasnikom po potnem ILgu. »Kdo te tako uči?« Po cesti ob koncu njive je stopal Pepe s Krasa. Neznatna postavica je bila od daleč še manjša, prazna vreča pod pazduho je visela malo naprej, oguljena in povaljana veha na glavi je bila nagnjena na oči; levica je mlaha-vo stiskala zganjeno vrečo, desnica pa je leno in mrtvo nihala ob telesu. Glava mu je bila rahlo upognjena in ovratnik jope mu je štrlel malo navzgor. Od pasu navzdol ga je zakrivalo nizko pripotno grmičevje. Vštric tretje murve je nerodno poskočil, kakor bi se hotel podvizati, a brž nato1 je stopal s prejšnjo leno, enakomerno, v cesto zamišljeno hojo. »Slišal me je«, se je zasmejal Mihec, ko je bil Pepe poskočil. »Z Iehe pojdi in delaj«, je velela mati in začela znova zamahovati z motilko. Pepe je zginili v dalji in mi smo se zopet lotili plevela. Ko smo ga narili in nametali za dva nova kupa, je vprašal Mirko: »Odkod je Pepe s Krasa?« »S Krasa«, se je zasmejala mati. »Kras je velik«, se je skoro užalilo Mirk i in zarisal je z motiko raztegnjen lok po zraku, podoben valoviti črti nizkega kraškega slemena od Gradišča ob Soči do Nanosa nad Vipavo. »Z Vrha nad Rubijami, pravijo, da je. Kdor pa hoče več vedeti, mora iti z njim«, je pojasnila mati. »Po kaj hodi vsak dan in kaj nosi v tisti vreči?« je hotel vedeti Mihec. »Gledat hodi, kje so hudobni in neposlušni otroci, da jih vzame in stlači v svojo vrečo«. »Saj je zmerom prazna«. Mihec očividno ni verjel in mati je vedela, da ne verjame. Vendar je šaljivo nadaljevala: »Kadar kakšnega dobi, ga iztrese po Skalah v Sočo«. «Ali jih je iz naše vasi že dosti iztresel?« »Vse tiste, ki niso slušalk Pa jih bo še«. ■ »Mene že ne«. »Ce ne boš ubogal — kdo ve?« »Ne ujame me. Pepe s Krasa ne zna l iku hitro teči kakol" jaz«. »Bomo videli«. IS Motike so hreščale, drsale in tolkle. Materi je glava zatonila v gostem špargljevju, da so drobne zelene jagode bingljale po rumenih in rdečih rožicah njene pisane rute. Med zadnjim pogovorom je bila malo zaostala in je zdaj hotela zamujeno dohiteti. Pleli smo molče. Pepe s Krasa je odšel in za ta popoldan ni bilo pričakovati nobene druge zabave. Pepe s Krasa je vsak dan dvakrat premeril cesto, ki veže zadnje zapadne obronke goriškega Krasa z Gorico. Dopoldne je šel skozi našo vas med deveto in deseto uro; tedaj je merili cesto od juga proti severu. Popoldne se je med četrto in peto uro vračal iz mesta. Po več let je nosil dan na dan zmerom isto zaprašeno, povaljano obleko, ki bi ji bilo težko določiti barvo. Pozimi je švedral v po-nošenih, shojenih čevljih, poleti pa je hodil bos. Korak mu je bil precej hiter, nestalen, nemiren, kakor bi se mu nekam mudilo. Včasih pa je nenadoma obstal na cesti za prazen nič, ob kurjem peresu, koščku papirja ali trski. Pobrcal je predmet svojega zanimanja z nogo, sklonil se ni. Nato je stopil za nekaj pedi nazaj, pospešili korak iin navadno malo poskočil, kakor bi hotel teči, da dohiti, kar je z ogledovanjem zamudil. Majhne, napol zaprte oči so gledale zmerom v tla in če so se kdaj malo dvignile, je iz njih zabrlela onemogla, otroška plašnost. Glava je bila zmerom rahlo sklonjena in za spoznanje nagnjena k desnemu ia~ menu. Če ga je kdo poklical, je čisto malo privzdignil obraz, kakor bi mu vrat bil negiben in trd, pogledal je človeka s prosečim, žalostnim pogledom tepenega psa, v zadregi piskavo zajavkal in urno spet odcepetal po prahu za svojim daljnim smotrom. V največje neprilike so ga spravljali vaški otroci, če je šel mimo šole ob uri, ko so se usuli iz nje. »Pepe, poskoči! Pepe, poskočil« so vpili za njim. Predrzneži so mu odzadaj skušali izpuliti vrečo izpod pazduhe, vlekli so ga za o-bleko in mu ponujali kamen, koprivo ali smeti. On se je v zadregi motal med njimi, zdaj pa zdaj slabotno zajavkal, kakor bi prosili, naj se ga usmilijo, tiščal krčevito svojo vrečo in cepetal na mestu, ne vedoč, kako naj si pomaga. Navadno ga je rešil vaščan, ki je otročaje razgnal in ozmerjal, ali ženica, ki jim je zagrozila, da jih ovadi gospodu učitelju. In res je včasih ovadila iin učitelj jih je zaprl. Pomagalo je za kakšen teden. A če je nemila zvezda privedla Pepeta zopet mimo šole, ko so otroci hodili vanjo aili iz nje, so vsi opomini v otroških dušah utihnili in razposajena otročad se je znova izprevrgla v Pepetove rablje. Po vsem videzu bi bil človek sodil, da je Pepe berač. A Pepe s Krasa ni prosjačil. Njegova vreča je bila zmerom prazna. Na poti z doma v mesto se po vsej naši dolgi vasi ni nikdar na nobenem pragu ustavil. Le .na povralku je izredka krenil na kakšno dvorišče, se približal hišnim vratom in stal s klobukom v roki pred njimi, dokler mu ni kdo prinesel kruha ali kakega prigrizka. Tudi če ga je v vasi zajela ploha ali nevihta, se je priplazil pod kako strešnjo ali se stisnil h kakšnemu zidu; v hišo ni stopili nikdar. »Koliko! let že hodi tako?« je vprašal Mirko. »Ko sem jaz bila šolarica«, je rekla mati, »je hodil skozi vas, kakor hodi danes, in bil je prav tak, kakršen je še danes; nič se ni postaral«. To se nam ni zdelo nič čudnega. Kakor si ni mogoče mislili vaške cerkve brez zvonika ne trga pred njo brez vodnjaka, tako tudi cesta skozi vas ne more biti brez Pepeta s Krasa. Drevo posekaš iin njivo preorješ, a Pepeta s Krasa ne odvrneš od njegove vsakdanje poti. Združen je s cesto, odkar se la vije med hišami in polji, in bo cepetal po njej, dokler bo vezala Kras in mesto. Dobrih trideset let ga mati pozna, pa pravi, da mu je lice zmerom isto. Solnce in burja sta ga ustrojila, leta se ga ne primejo več in lice mu ni ne mlado ne staro, zmerom je isto, zmerom sivkasto in ščetinasto; v tej sivini in teh ščetinah tonejo leta in tone čas. »Ali je od rojstva nem?« sem vprašal. »Ne«, je dejala mati. »Pri nekem tepežu, pravijol, so ga pobili. To mu je vzelo besedo«. »Zakaj so ga?« »Ne vem«. Ta odgovor ni zvenel docela verjetno. Cesto je mati tako zaključila pogovor, ko se ji je zdelo, da smo preveč radovedni. Solnce se je nagnilo in se razširilo. Motike so padale počasneje, zeleni kožuh se je težje trgal od špargeljnice. »Ali bomo vse danes opleli?« je vprašal Mihec. »Ti si se nadelal?« se je nasmehnila mati. »No, pa pojdi, pripelji voziček; boste nakladali«. Mihec je zdirjal na konec njive in se kmalu vrnil z vozičkom. Naložili smo plevel in ga odpeljali na trato koncem njive, da se nosuši za stdjo. Nato smo odrinili proti vasi. Spotoma je Mihec, nenadoma zacepetali in začel posnemati hojo Pepeta s Krasa. Midva z Mirkom sva se mu smejala, mati pa ga je ošiela: »Ne spakuj se, da te Bog ne kaznuje«. Kazalo je, da je zares huda, in ko mu je zapretiia, da bo brez večerje, če ne neha, se je vdal in začel preskakovati jarek ob cesti. * Po vojni, ki je vas porušila, da marsikod ni kamen na kamnu ostal, se je med prvimi prikazali na cesti Pepe s Krasa. Hiš ni bilo, razen podrtih, lesene kolibe so stale ob cesti, a Pepe s Krasa je že hodil po njej. Z vrečo 19 pod pazduho je cepetal dopoldne proti mestu, popoldne proti domu. Obleko je imel prav tako kakor pred vojno, klobuk isti, hojo isto. Kje je bil med vojno? Kdo bi vedel? Pepe s Krasa ne more ničesar povedati. Morda je vso vojno, med vsemi soškimi bitkami hodil tako s Krasa v mesto in iz mesta na Kras. Zakaj tudi cesta je ostala vso vojno, kjer je billa prej, gledala je bilke in se ni premaknila ne porušila. Pepe s Krasa je tudi precej gluh; zalo najbrže ni slišal strahovitega grmenja, ki je stresalo dolino, in pot mu je bila prijetnejša, ker ni bilo več ne šole ne otročajev ne njihovih napadov. Niti vojna, ki je toliko mladih lic in čel nagubala in toliko glavam osivila lase, ga ni postarala. Njegovo lice je prav tako, kakršno je bilo pred mnogimi leti, sivkasto in ščeti-našlo. Ali Pepetu s Krasa tudi zob časa ne more do živega? Poprašdl sem starega Drenuljo, ki pozna vso vas in bližnjo in daljno okolico, kaj ve o Pepetu s Krasa. »Kar vi«, je dejal. »Prazno vrečo prenaša s Krasa v mesto in iz mesta na Kras«. »Pa zakaj?« »Vprašajte njega«, je skomizgnil z rameni. »Vrhovci pravijo, da se mu je zmešalo, ko so se fantje stepli radi deklet. Kolovrati! sem nekdaj po Vrhu, ko je Pepe pricapljal iz mesta. Stopil sem nekaj korakov za njim. Izginil je v neko stajo. V hiši poleg staje sem vprašal, ali je to Pepelov dom. Suhotna ženska mi je povedala, da je to bil nekdaj Pepelov dom, zdaj pa je Pepe brez doma, njegovi ljudje so pomrli. Sedanji gospodarji mu iz usmiljenja dajejo prenočišče in hrano, kadar pride ponjo. O njegovi blaznosti so tudi tam vedeli le to, da se mu je po nekem lepežu zmešalo. Tako je, če se jih več poteguje za eno dekle«. Potemtakem je bil Pepe svoje dni fant od fare, bodoči gospodar lepega posestva, pravi-kraševski, vrhovski fant? Imel je izbra- nega dekleta in se je pripravljal, da se oženi in zakmetuje, kakor so pred njim kmetovali njegovi predniki? En sam udarec po glavi, s kolom, gor-jačo ali sekiro — in vsi lepi načrti so se razblinili, svetle stavbe njegovih sanj so se porušile. Ponosni vrhovski fant se je zgrudil v nezavesti, temna zavesa se je spustila pred njegovimi očmi Iti mu skrila dekle in ženilo-vanje, posestvo in kmetovanje. Ostal mu je le medel spomin na rodni dom, tajni žarek, ki ga še danes veže na očetovo hišo. Beseda mu je okorela, zamrla; nič več ni mogel zasnubiti svojega dekleta. S težkim zapahom so se mu zaprla vrata, vodeča v jasno, vse obetajočo bodločnost in ostala je le ozka li-nica najpreprostejše zavesti, da je vse porušeno in je treba v svet. Sklonil se je k stari vreči v kotu, jo zganil pod pazduho in krenil po beli cesti proti mestu pod nasprotnimi gorami. Tu je svetleje zaplamtel spomin na rodno vas in Pepe se je vrnil spet na Kras. Drugo jutro so se noge znova zganile na pot in začelo se je brezkončno romanje od doma v mesto in iz mesta domov. Tega romanja niso prekinile ne zime ne plohe, niso ga zabranli ne meteži ne viharji, niti voijna pa ni mogla za-treti. Zataknila se mu je nit življenja ob Vrh na Krasu in ob mesto pod gorami in Pepe jo neumorno navija po beli cesti, ki veže ta dva konca njegovega sveta. Katera usoda se mu zdi lepša in milejša, tista, ki se mu je obetala, ko je ljubil vrhov-sko dekle in si v domišljiji predel sijajno bodočnost, ali ta, ki mu je vse zastrla z nepro-dirnim zagrinjalom in ga že na tem svetu oprostila toliko težav in skrbi? Pepetu s Krasa so usta zaklenjena, njegov pogled je brezizrazen. Njegova poslavica h;ti po beli cesti, vreča pod pazduho se nagiblje naprej, glava se rahlo poveša k tlom. Otro-čaji vpijejo za njim: »Pepe, poskoči!« Jesenska Med vinograde priš!a že je jesen tiha; in od gor, ledenih gor, hladen veter piha. Z gosko svojo bo prišel, s pesmijo veselo; vrisk pred njim in smeh za njim prideta v deželo. V polnih sodih čaka mošt svetega Martina, da krsti ga, spremeni v rezko-sladka vina. In takrat še, bratci mi, pusti vsi in mračni, vsi veseli bomo spet, vedri, vse drugačni. Radivoj Rehar. Dekliška Vse nagelne, ves rožmarin sem v pušelček nabrala ti, da bom jih, dragi, za spomin na dan slovesa dala ti. Ko boš odhajal daleč preč, jih za klobuk pripela bom in z nitko zlato, tisoč sreč še zraven ti želela bom. Naj svet katerikoli že pred tabo se razgrinjal bo, moj nagel in moj rožmarin na mene te spominjal bo. Ruiivj Rehac. . .i ■ ■ -o* »a, t' Zima na Tolminskem 21 Ivan Vuk V nočeh, ko se zganejo ciklopske perutnice vetrnega mlina, ki stoji tam v stepi in je viden iz mesta, kakor polž s hišico, ki pregib-lje svoje rogove, se zbuja stari mlinar in posluša njegov ropot in šum. Svojemu prebivalcu pripoveduje mlin v tistih nočeh vsakovrstne pravljice. Nekoč pa, ko je bil mlinar podnevi posebno zamišljen, je mlin izpregovaril: — Pripovedoval ti bom pravljico o starem šipku. Mlinar je šel, nasul pšenice na kamen, si zvii cigareto iz mahorke*) in zapalivsi jo, rekel: — Poslušam! In mlin je pripovedoval: — Živel je nekoč pod mojo streho star mlinar, še starejši nego si ti. Njegova postelja je stala tam, kjer stoji sedaj tvoja in sedal je k tisti mizi, h kateri sedaš sedaj ti s svojo ženo in hčerko. Takrat je bila miza še nova. Kupil jo je od nekega človeka, kateri je vozil k meni zlatorumeno pšenico. Vdovec je bil tisti mlinar. Zena mu je umrla davno. Nisem je poznal. Ko se je nase lil pri meni, je bil že vdovca Rad sem imel vdovca-mlinarja, kakor imam rad tebe, ženo tvojo in hčerko tvojo. Smilil se mi je, ker je bil tako samoten in od vseh zapuščen, kakor da ni bil sin človekov, nego sin zvezd. Tudi on me je ljubil. V dneh, ko sem spal in počival, je tiho šel iz mlina, da bi ne motil mojega spanja s svojo prisotnostjo. Šel je na vrt, na katerega hodiš ti in žena tvoja in hčerka tvoja in ki je za mojim hrbtom. Ni bil takrat tako lep tisti vrt, kakor je sedaj. Zakaj vdovec je bil mlinar in hčerke ni imel. Večkrat sem se prebudil, ko je hodil po vrtu težko zamišljen, tako kakor si bil ti včeraj. V svoji zamišljenosti ni opazil, da ne spim in ne počivam. Takrat sem ga opazoval, kako je plel cvetlice in jih božal in jim govoril nežne besede, tako nežne, kakor jih je moral govoriti nekoč svoji ženi; zakaj le ljubezen nauči človeka nežnih, mehkih besed. Najrajši pa se je mudil pri starem šipko-vem grmu. Tam je stal tisti grm, kjer rastejo sedaj rdeči nageljni tvoje hčerke. Tisti stari šipkov grm je imel vse zgrbljeno deblo. Raskava je bila njegova skorja. Veliko burje in mnogo dežja je udarjalo vanj. Lomila mu je toča mladike in mu bičala listje. Mraz in zima sta tiščala k bičanemu deblu svoje ledeno lice. *) najcenejši ruski tobak. o šipku Zasadil je tisti šipkov grm človek, brez strehe, brez postelje, brez mize. Prišel je neke noči utrujen in zaspan pred moja vrata. Slaba in stara je bila obleka na njem. Sveženj majhnih šipkov je nosil na hrbtu. Potrkal je na moja vrata. Na mnoga je že trkal prej, a nikogar ni bilo, da bi mu jih odprl, zakaj bila so vsa lepo pobarvana in izrezljana, on pa ni nosil svaiovske obleke. Takratni moj gost pa mu je odprl, ga napojil in nasitil in mu postlal posteljo. Drugo jutro se je zahvalil za posteljo, za hrano, za pijačo in rekel: »Ničesar nimam, o mlinar, da bi te poplačal za tvojo gostoljubnost!« Odgovoril mu je mlinar: »Nisem te pogostil za to, da mi plačaš! Pogostil sem te, ker si trkal na vrata. Idi v miru!« Šel je človek s svežnjem šipkov na hrbtu, da jih proda v mestu vrtnarju. Tedaj se je, že na cesti, spomnil, da bi podaril svojemu gostitelju debelce šipkovo. Vrnil se je in rekel: »Dobri mlinar! Ne morem iti kar tako od tebe! Vzemi to šipkovo stebelce in vsadi ga na svoj vrt. Ono bo rodilo lepe cvetove, zakaj žlahtno je! Naj ti govorijo tisti cveti, kar si storil meni, človeku brez strehe, brez postelje in mize!« Vzradostil se je mlinar tistega iskrenega daru in gledal šipkovo drevesce. Tako gleda človek na dete, kateremu odneso mater, in ne ve, kako ga prijeti in kaj z njim početi. In je rekel človeku: »Ljubim šipkov cvet! Ali ne vem, kako vsaditi to debelce in kako ga vzgojiti«. Vprašal je človek: »Imaš motiko in lopato?« »Imam!« »Prinesi mi motiko in lopato!« Mlinar je prinesel človeku, kakor je želel. Zopet je vprašal človek: »Pokaži mi, kje hočeš, da bi rastel šijpek?« Pokazal je mlinar na tisto mesto, kjer ra-stei',3 sedaj rdeči nageljni tvoje hčerke. Vsadil je človek tam šipkovo debelce, privezal ga h kolu, da bi ga, mladega in slabotnega, ne zlomil vihar, pobožal ga v slovo in odšel. Nikdar več ni videl mlinar tistega človeka. A pozabil ga ni do svoje smrti. Šipek pa je pognal korenine, razvil liste in ko je zacvetel prvič, se je mlinar razveselil njegovih rožnatih cvetov. Tako krasni so bili in tako nežni, kakor je krasna in nežna sama hvaležnost iz hvaležnega srca porojena. Tedaj je mlinar glasno pohvalil spomin tistega človeka, ki mu je bil daroval šipek in mu ga zasadil — 22 Ljubil je mlinar tisti šipek in dobro jc bilo štpku. A mlinar je umrl. Drug prebivalec se je naselil pri meni! On ni ljubil rož in vrla, zakaj žganje mu je bilo veselje. Od tistega dne ni nikdo pogledal na sipek, nikdo se radoval njegovih cvetov. Zapuščen je rastel, trpel v burji in dežju, v zimi in vročini. Nikdo mu ni postavil polomljenega kola. In tako je prišlo, mesto da bi kol podpiral in ščitil šipek, je oin držal tisti polomljeni kol in ga čuval, da se ni, mrtvec, zgrudil na zemljo. Po zimi ga ni nikdo zasipal z listjem in slamo, nikdo ga ni v vročini napajal. V hudih mrazovih mu je odmrzavalo deblo in veje so se lomile pod" snegom. Če bi ne bilo krepkih korenin, poginil bi bil. Otroci mlinarja, ki mu je bilo žganje veselje, niso spoštovali cvetja šipkovega. Oni niti očeta niso spoštovali. Brezobzirno in sirovo so trgali tisto cvetje s celimi vejami in jih prodajali mimogredočim za sramotno ceno. Kupovali so jih fantje dekletom. A dekleta so jih zatikala za nedrija zato, ker so jih jim dajali fantje, a ne iz ljubezni do lepote. Zalo se cveti tudi niso držali tam, za nedriji deklet, ker ni bilo tam ljubezni, ki je lepota, nego strast žgoča, od katere so; veneli cveti in padali na prašno, blatno cesto. Zaradi trpljenja, katerega je preživljal šipkov grm, se je hitro staral. Deblo se mu je krivilo, skorja postajala raskava. Ljubezni, ki bi mu lajšala življenje, mu gladila deblo, ni bilo. In umrl bi bil, da se ni zgodilo tako, da ic žganjica pognala mlinarja izpod moje strehe... Nekoč, ko se je mlinar- vdovec posebno zamislil pri tistem starem šipkovem grmu, sem izpregovoril: »Zakaj, o mlinar moj, so tvoje misli tako zamišljene, ko gledaš na stari šipek?« Zdrznil se je mlinar-vdovec. Ni namreč opazil, da sem se vzbudil. »Kdaj si se vzbudil, da nisem slišal«, ie vzkliknil. »Takrat, ko si stal zamišljen pri tistem šipkovem grmu«. Hitel je mlinar k meni, da mi nasuje zlafo-rumene pšenice. Zakaj navada mi je, da pri-grizujem, ko sem buden. »Zamislil sem se pri njem! Pogosto se zamislim, ko ga gledam«. »Zakaj, o mlinar, se zamisliš, ko ga gledaš in kakšne so tvoje misli?« Govoril mi je mlinar-vdovec: »Tako zgrbljen in nelep je listi šipkov grm, a rodi vendar tako prekrasne cvetove. Tako lepe, kakršne rodi samo mladost. Tako žlahtne, kakršnih najde človek le v gosposkih vrtovih«. »Zgrbljen je in nelep«, sem mu odgovoril, »ker je mnogo trpel. Tudi ti, o mlinar, si mnogo trpel, zato tvoje lice ni gladko in tvoje roke niso mehke. Zakaj le v brezdelju so roke brez žuljev. Življenje v tistem šipku pa je še kljub mnogemu trpljenju kakor življenje mladosti. To vidiš sam po njegovih cvetih. Zakaj ne po zunanji lepoti, ki je le obleka, nego po sadu spoznaš drevo in le po sadu znaš njegovo ceno. Po sadu, se meri sila življenja drevesu. Po sadu ga tudi sodi!« Pokimal je mlinar-vdovec in pogledal na svoje roke ... Neko pomlad, toliko da je skopnel sneg, ie prišel k mlinarju-vdovcu iz mesta njegov prijatelj, vrtnar po poklicu. Mlinar mu je pokazal svoj vrl. Pogledal je vrtnar vrt, lepo obdelan — zakaj mlinarju-vdovcu je bilo delo zabava in veselje — pogledal je na stari skrbno obrezan šipek in je rekel: »Prijeten je tvoj vrtič, samo rož je malo«. Odgovoril mu je mlinar: »Vdovec sem! Zatb ni na vrtu mnogo rož. Nageljčke, glej, imam, ker jih ljubim. Moja žena me je naučila ljubiti jih. Astre posejem in georgine, ker sem jih vajen. Imela jih je vedno moja žena. A drugih ne poznam. Samo ta stari šipkov grm je še, katerega sem našel vsega zapuščenega«. »Da se ti ljubi bavifi se z njim«, je rekel vrlnar. »Časti ne dela vrtu!« Zabolele so te besede mlinarja-vdovca. »Prekrasno je njegovo cvetje in žlahtno«, |e rekel s tihim glasom. Zamahnil je z roko vrtnar. »Cvetje nele-pega, grčavega šipka? Kdo se zmeni zanj?.. Sicer pa, kako more bili iz takega drevesa prelepo cvetje in žlahtno povrh? Obleka in postava govori, da to ni mogoče«. Stopil je bliže k mlinarju-vdovcu, svojemu prijatelju. »Doma, na vrtu, imam nekaj šipkov zares prežlahtne vrste. Dobro so negovani in lepi. Lahko bi ti jih prodal, a ker sem tvoj prijatelj, ti jih podarim. Vsadiš jih namesto tega nelepega in grčavega... Ej, to bodo cveti na njih, kakršnih si malo videl!« Zamislil se je mlinar-vdovec. Rad bi imel mlade, lepe šipke, a žal mu je bilo tudi starega. Pa se mu je porodila pametna misel. In je rekel: »Hvdla ti, vrtnar in prijatelj, za ponudbo. Vesel sem je! Vendar mi je žal starega šipka. Glej, pomlad je prišla! Počakajva! Naj ostanejo listi sipki v tvojem vrtu do jeseni. Ako bo njihovo cvetje v resnici lepše, nego mojega grčavega, če bo žlahtnejše, tedaj, seve, ga izrujem in na njegovo mesto vsa-dim tvoje! Zakaj, resnično je, da treba gojiti vedno tisto, kar je najlepše!« Nasmehnil se je vrtnar mlinarju-vdovcu in ga potrkal po rami. Zakaj smešen se je zdel predlog mlinarja-vdovca vrtnarju. Saj je vendar jasno, da prihaja iz lepega telesa vedno le lep sad. Vendar ni oporekal. Prišel je čas cvetja. Vzcveteli so mladi, negovani sipki na vrtu vrlnarjevem v vsej svoji- lepoti. Ponosno so gledali in bahava je bila njihova obleka. Zdelo se je, da govore mimoidočim: »Mi smo krasota, ljudje! Glejte nas in občudujte nas, zakaj takih ne vidite več!« Vzcvetel, pa je tudi nelep in zgrčan šip-kov grm na vrtu mlinarja-vdovca. Cvet pri cvetu je cvetel, kakor bi sedeli na vejah in se smehljali mimoidočim in jim klicali: »Pozdravljeni, ljudje! Ne pozabite na nas, ko zagledate drugod lepših!« In zgodilo se je, da je pozval vrtnar mlinarja k sebi: »Pridi mlinar, prijatelj moj, zakaj sipki cveto!« Mlinar-vdovec se je odpravili. Veselo je sprejel vrtnar mlinarja. Zmagoslavni nasmeh je bil na njegovih ustih, ko mu je pokazal cve-ieče šipke. »Oni so, tisti, ki sem jih podaril tebi!« Gledal je mlinar-vdovec šipke, vse tako ravne in gosposke, gledal njihovo cvetje, tako bahaško. Dolgo jih je gledal. »Ti ugajajo?« je vprašal vrtnar z glasom v katerem je bilo jasno slišati izraz zmagoslavja. Mlinar-vdovec je odgovoril: »Krasni so, prelepi! Gosposki! Samo zde se mi nekako prazni!« Vrtnar je gledal mlinarja z nevernimi očmi. »Kaj hočeš videti v njih?« »Sam ne vem«, je odgovoril mlinar. »Samo ko jih gledam, čutim, da so zrastli v bogati zemlji, da ne vedo, kaj je trpljenje in zde se mi, da se zato preveč bahajo. Gledajo, kakor da niso pili mleka iz tiste zemlje, iz katere pije vsak, kdor se je rodil na njej. Vsak pa, bodisi raven ali grčav, je iz ene in iste snovi, ker je zemlja samo ena«. Vrtnar je zmajal s pleči. Ni se bavil s takimi stvarmi, ker mu vrtnarsko delo in okolica cvetja tega ni dopuščala. Zato tudi ni razumel besed mlinarja. Pomislil je samo: »Kaj razume on, mlinar, kakšno mora biti cvetje šipkov«. Ni štel vrtnar v zlo mlinarju njegove nevednosti. »Cvete tvoj šipek?« je vprašal in maščevalen glas je zvenel v njegovem vprašanju. »Cvete«, je odgovoril mlinar. »Pojdi, da vidiš!« Šla sta na vrt mlinarja vdovca. Pred zgrbljenim, nelepim šipkom, sta se ustavila. Mlinar je molče pokazal z roko nanj. Vrtnar je gledal cvetje šipka. Bilo je, kakor je vsako cvetje šipkov. Ni bilo lepše od njegovih mladih, negovanih. Ali bil je v njih smehljaj skromne veselosti, pozdrav vabeče prijaznosti, tisto, česar je iskal mlinar zaman v cvetju šipkov na vrtu vrtnarjevem. Ko se je vrnil vrtnar na svoj vrt k svojim mladim, lepo negovanim šipkom, je obstal pred njimi in jih gledal. »Res ste prazni«, je rekel na to. »Zakaj v vas ni pozdrava. Prelepo je Vaše cvetje, sipki. Ali ta lepota je vzrastla iz skrbi in truda drugih. Kakšna je potem vaša zasluga vpričo tistega, na videz nelčpega. grčavega in starega ter zapuščenega v vrtu mlinarja-vdovca, ki je rodil, vsemu hudemu prepuščen, prav takšno cvetje, kakršno je vaše, le da je žlaht-nejše od vas?!« . . . . — Tako je pripovedoval vetrni mlin tisto noč svojemu mlinarju, ko sta mu žena in hčer počivali na postelji s slamo postlani. In od tistega časa mlinar ni bil več tako zamišljen. V »He, Janez, boš li dal kaj piti? Bojiš se? ... Si pa res skupuh!« »Kaj deš? ... Če češ se utopiti, kar z mano! Si pač poln muh! Deset stopnic navzdol, tema, ko šli bi v katakombe. Udariš ob brentač, zadeneš stol, pred tako sodov pet — napete bombe. »No, pa začniva! Ta je od Manč, vesel ko bi nosil postrani klobuk, tako se ti sveti ko koš pomaranč, Le zvrni kozarček! ... Luk .. luk .. In tale, glej, ta je Ložan, nagaja porednež, da te premeče! Napij se zelenca, boš kmalu pijan, medtem ko te rizling krog srca segeče. He, sosed, ne hodi pošev, veš, lahko pošteno mi padeš, kdo nosil te gor bi potem in klel, da tak sva pridelala sadež! He, he, le nič ga ne zvračaj po tleh, saj krsta gotovo še nočeš, zelene, veš, kapljice vsake je greh, pa nesi ga rajši domov, če že hočeš!« Po štirih, po štirih ko mačka, po stopnicah pada, se dvajstkrat prevrže, črez borjač potem se zaziblje ko račka in končno si v jarku še hlače raztrže. Drago Baje. Draško Popovič in Grisec-Osman-aga Pobratima dva sta pila vino pri Martiničih ponosnem selu, selu belopavliškem nad Spužem, čakala junaka Radoviča. Prvi je pobratim spuški Turek, po imenu Grišec Osman-aga, drugi Draško Popovič se zove, vojvoda krvavega je Kčeva; bratski pije, govori se moško. In beseda je tako nanesla, zmenita se o Brjanki mladi iz Piperjev, jakega plemena, popovici jakega plemena, popovici popa Piletiča, v rodu z našim Draškom Popovičem Ko svoj čas sta z Draškom se spoznala, pala je sorodniku v naročje, Bože mili, kolikšna krasota! Vsa opletena z beneškim lišpom in obsuta s samim belim srebrom ter okrašena z rumenim zlatom. divnega obličja in postave, lepša deva nego bela vila. Ko je Osman Griševič zagleda, se obrne k Drašku pomenljivo in omeni z lepo mu besedo: »Oj pobratim, Popovič mi Draško, daj Brnjako, drago mi devojko, a jaz dam ti puško dragoceno, paša mi jo je svoj čas poklonil, ko sem sekal čnogorske glave. vredna ti je tri stotine grošev; dam ti jo gotovo brez prevare.« Draško mu ne reče ni besede, težko je s pobratimom se spreti, ali Osman kmalu spet povzame: »Čuj, pobratim Popovič me Draško! Draško dragi, saj mi daš devojko, dve jaz dam ti puški dragoceni, paša mi ju je svoj čas poklonil, ko sem sekal črnogorske glave, dragocenost, vredna šeststo grošev •• De mu Draško Popovič v odgovor »Dragi mi pobratim, Grišec Osman.. pa ti hodi k behmu mi Spužu pa mi pošlji svojo mlado bulo, in jaz dam ti, Osman, dragocenost, samopal in še dve krasni puški, vse to troje mi je knez podaril, ko sem mu prinašal turške glave Če imel boš vrhu tega srečo, sinčka lepega dobiš v nagrado, Turki ti ga bodo zvali džavra.« Ko to čuje Grišec Osman-aga, ljuta jeza se zbudi mu v duši pa pograbi svoji dragi puški, hipoma nabaše in naproži ter nameri Popoviču v prsi. Ali Draško Popovič opazi, .da ga kani pogubiti Turek, brž zasuče se na levo, desno, vendar ena krogla ga zadene ter zdrobi mu ramo desne roke. Vidi Turek, Draško ni še mrtev, da z levico po orožju grabi, brž obrne v stran se, da bi zbežal skozi bele dvore Radovičev. Ali Draško Popovič ne da miru, z levo roko si nabaše puško, jo nastavi in pomeri v Turka, da se zvrne, ni glasu ne črhne, mrtev obleži na hladni zemlji. Skoči Draško, mu odseče glavo, dragoceni puški mu odvzame, proti Belopavličem pobegne. Dohiti ga žalostna devojka, govori mu žalostne besede: »Brat predragi, moj preljubi Draško! Kaj sedaj bo z Osmanovo sestro, ko je jadna izgubila brata? Spuški Turki vstanejo nad naju, bogvekam odvedejo me jadno, čaka me trpinčenje in muke, tebi, brat, pa vzamejo življenje. Meni ni za moje težke muke, a po tebi, brat, mi bode hudo, da si moral dati glavo zame.» Draško sestri dragi odgovarja: »Draga, svileni mi pas odpaši, z njim obveži moje ljute rane in nato obtod pobegni z mano!« Sluša rada lepa ga devojka, k svojemu sorodniku se skloni, odvezuje svilene obveze in obveže z njimi ljute rane, mu iz rok odvzame turško g"avo, mu odvzame dragoceni puški pa pobegne z Draškom preko polja Ko dospeta k Zeti hladni vodi, mala Zeta hudo je narastla, da je ne bi niti ptič preletel, kaj še Draško ranjeni prebredel. Draško trudi se okoli vode, v tem devojka strahoma mu vikne; »Joj, o joj, sedaj sva izgubljena! Spuški Turki že hite za nama, videti je dva Mečikučiča, Osman-ago, glej, in Husejn-ago na kobilah kakor gorskih vilah.« Ko ju Draško Popovič zagleda, breg obrede vzdolž ob hladni vodi, dokler najde starega ovčarja poleg Zete vode valovite, ustavi ga in reče mu besedo: »O za Boga, kdor si, ki ovčariš, brat mi boš, pri Bogu te pobratim, ako onkraj reke me preneseš. Siari grad na Colu Dvoje pušk tu dam ti dragocenih, turških pušk od Grišca Osman-age, reci mi, kako se imenuješ.« »Savo Nevaljalovič se zovem " de neznani mu ovčar v odgovor, »v daljni župi nikšiški sem rojen, ovce bele pasem Boškoviču, a ne smem te nesti onkraj reke, ljuti Turki bi me pogubili.« Ali Draško Popovič ga sili: »Brat po Bogu, daj me no prenesi pa na dom potem pobegni z mano, kršno Kčevo, verno ti prisegam, da na domu boš mi kakor lasten, kakor bratu ti odkažen delež.« Ko je Save cul besede take, Draška je zadel na krepke rame, ga prinesel preko vode hladne in za njim prenesel je devojko. Toda komaj so bili na bregu, že pridirjajo do vode Turki in oba sta z njimi turška agi, zapodijo konje v hladno vodo, Osman-aga za ovčarjem kliče: »Savo Nevaljalovič, postoj mi, čakaj, ti mi nosiš turško glavo, precej prejmeš mi za to plačilo!« Savo znal je, kaj mu aga pravi, naglo puško tanko si nabaše, v Osman-ago dobro jo pomeri in zadene konja sredi vode, da se zvrne in se več ne dvigne, v hladno vodo z njim telebne Turek, tudi njega je odnesla Zeta. Ko to Draško Popovič zapazi, samopal z levico si nabaše pa pomeri dobro v Husejn-ago, ravno v glavo med obrvi črne. Turek mrtev se s kobile zvrne, pade truplo z nje v studeno vodo, hladna Zeta ga odnese s sabo. V tem zaplava Savo v bistro reko in obe kobili naglo zgrabi, posadi na prvo Popoviča, drugo sam zajaha in devojka ter zbežijo z njima preko polja, pribeže do sela Zagarača. Tu si Draško truden odpočine, da devojki mladi spremljevalce in odpošlje jo v Piperje ravne, v bele dvore popa Piletiča. Kmalu dalje se odtod napoti s Savom svojim, dragim pobratimom, pride z njim na Kčevo kamenito, Savo z njim ostane kakor lasten. To je bilo, ko se je zgodilo, naša pesem, pojem vsem jo bratom, Bog daj, bratje, vsem nam ljubo zdravje! Prevedel Jos. Jurca. Peter Rosseger Katico §e je ženil Balant Sedmak Balant Sedmak je kakih pet let strašil ljudi s svojo ženitvijo. Kako režko mu je bilo zbirati med lepimi tvinimi hčerkami svoje okolice in radi golih pomislekov in čakanja se mu je zgodilo večkrat, da mu je ta alii oni nevesto izpred nosa pobral. Zakaj rade imajo ženske moževo srce, a njegovo roko imajo še rajši. Poleg tega je bil Balant Sedmak tak — kakor je bil sicer izreden človek — da se nikoli ni mogel za kaj odločiti in je tudi rad kljuboval. Prav posebna tirnica je bil toi Pri vsaki stvari, ki jo je nameraval storiti, je vprašal svoje prijatelje za svet, da je nato storil ravno nasprotno od tega, kar so mu svetovali. Tako je sedel nekega dne v gosposki so -t '. , v gostilni »Pri hrastu« in dejal krčmarju. »Jurij, kaj porečeš ti? Zdaj sem eno iztaknil. Mlada je ko žrebe in lepa ko cvet. Nisi je še videl takoi lepe. Ves sem neumen, tako jo imam rad. Toi bom vzel — kaj meniš?« Krčmar je skomizgnil z rameni: »Če si zalrkan vanjo, potem ni mogoče nič več odsvetovati«. »Pa si lahko še premislim«. »To bi tudi storil, če bi bil na tvojem mestu in to prii tej priči«. »Ti meniš tedaj, naj bi je ne vzel?« »Veš, Balant, kdo drugi ti v tej stvari ne more svetovati, lo je od tebe odvisnoL Jaz ti rečem samo to: poročiš se v minuti, a ne veš, kaj bo jutru In prav na samo lepoto bi se tudi ne obesil. Dokler je žena lepa — je sitno po eni strani; ko pa izgubi lepoto, potem... kaj pa bi to dalje pravil... Tako je!« Ta mi ne privošči lepe neveste, si, je mislil Balant, kakor da bi ravno jaz ne smel imeti lepe žene! Stopil je k svojemu prijatelju, mlademu mizarju, zelo preudarnemu možu, ki ni bil še poročen in je živel s svojo debelo mačeho. »Ti, Franci«, ga je poklical Balant Sedmak. »Pripravil si čevlje za ples. Jaz se ženim. V najlepšo sem oSbnorel, v brhko Tončko. Mislim, da imam zares! Svetuj mi, prijatelj, ali ne odsvetuj mi!« »Da bi ti odsvetovali, ne vidim vzroka«, je dejal mizar. »Da ugaja tvojim očem in da jo imaš rad, to je glavno. Vse drugo pride«. »Samo nekaj premoženja da bi imela poleg svoje lepote, bi ne biilo napačno«, je menil Balant. »Premoženje, premoženje«, je dejal mizar, »da nisi v svoji hiši svoj gospod. Ti bi bil upravnik njenega denarja, z vsakdanjim trdim delom bi si moral služiti kruh, a vendar bi ti ob vsaki priliki očitala, da je prinesla nekaj denarja k hiši«. »Če ima le dobro srce?« je podvomil Balant. »Ah, kaj; dobro srce ima vsaka, če mož hoče; samo grde ženske so tudi hudobne ženske. Daj. vzemi jo; potrudi se z vsemi štirimi!« Kaj pa je lemu? je mislil snubec pri sebi. Kar na mestu bi me rad spravil v zakonski jarem. Njemu je lahko govoriti; živeii pa bi moral le jaz z njo. Kdor je dobro preudaril, se nikoli ni udarili. Počakal bom. Pol leta pozneje je sedel Balant Sedmak znova v goslilhi »Pri hrastu« in pocukal krč-marja za rokav; dejal mu je, da mora z njim nekaj govoriti. »Če je le kaj pametnega«, je dejal Jurij. »To mislim, da je. Novo nevesto imam. — Eno, ki ima denar!« »To je pa že nekaj!« »Prav mlada sicer ni — tako, v najlepših letih, okrog štirideset«. Krčmar je glasno zažvižgal. — »Saj bi bila lahko tvoja mati!« »In vendar ni. Je prav ugledna posest-nica, tudi zdrava in vesela. Posvetil se bom gospodarstvu, pa sem na konju«. »Ali ti bo zvesta?« »To se razume«. »In ti njej tudi?« »Jaz? Zakaj pa ne?« »Človek«, je zavpil krčmar, »to ti rečem, vzemi kako starejšo. Osemdesetletna, ta vsaj kmalu umrje. Štiridesetletna preživi tvoja najlepša leta; privezan si nanjo ko pes pred vrata. Balant, premisli, ne sili v nesrečo!« »Saj je tudi tvoja žena stara«. »Baš zato govorim iz izkušnje. Fant, vzemi kako grdo, četudi je dekla, samo stare ne!« Balant se je nevoljen poslovil. — Prav zato, ker pravijo »ne«, bom dejal »da«. Videli bodo, kdaj so imeli z mano opraviti! Napotil se je k mizarju. »Prijatelj, to boš debelo pogledal. Kakor me vidiš pred seboj, tako gotovo sem posestnik. Z Brdarico se bom poročil«. »Kaj?« se je smejal mizar. »O, ti potep, ti! Ti si tedaj, ki boš ujel lo tolsto g-»slo? Čestitam!« »Prav stara ni«. »Seveda ne«, je dejal mizar. »Štirideset let, to ni nobena starost. In še tako dobro ohranjena!« »Samo to je, da sem jaz nekoliko premlad zanjo«. »To ni tvoja krivda. Ti vsaj ljubosumnemu ne bo treba biti. Ljubosumje je gorje. Na Brdarico se lahko zaneseš. Taki zakoni so naj- srečnejši. In kar je glavno, nobene skrbi za kruh, moj dragi, nobene skrbi za kruh, to ie glavno!« »To je res«, je dejal Balani iz razmišljanja, »da, tudi za potomstvo — za otroke —«. »Enega že dobiš, več jih ne potrebuješ. Pomisli, kakšen križ je z otroki! In trpljenje! Tudi jaz, če bi se poročil, bi vzel tako kot je Brdarica«. »Vzemi jo tedaj!« »Ali ne vidiš, da s svojo mačeho živim prav zadovoljno. Praktična ženska je in dobrega srca, ki mi oskrbuje gospodinjstvo. In tako se živi zadovoljno naprej«. »Zakaj pa hočeš, da naj se baš jaz poročim?« »Hočem? Tega ravno ne, ali po svon vesti li že lahko svetujem. Obotavljaš se, a se boš vkljub temu ppročil; morda ni dobro, ali naravno nujno je zate. Ti nisi rojen za zakonsko življenje. Toda, ker si si del v glavo, da se moraš poročiti, ne boš miroval ne počival, dokler se ne poročiš«. »In potem?« »Potem ni mogoče več prebrati«. »Tedaj je treba po sili živeti zvezan?« »Balant, ti si neodločen, kar te je; vsaka odločitev te muči. Moraš, to bi bila palica, ob kateri bi se utrdil«. »Francelj, ti govoriš praznice. Ti me ne razumeš. Veš, kaj bom storil. Ostal bom neporočen!« Prešlo je leto. Njegova lepa nevesta je dobila lepega gozdarja, bogata Brdarica pa lesnega trgovca za moža. Balant Sedmak je bil še fant. Nekega dne je znova sedel v gostilni »Pri hrastu« in pil do poguma. Bilo mu )e, kakor da mošt ne teče v želodec, ampak naravnost v src,e; s slednjim požirkom je bilo bolj polno in težje. Slednjič je pričel plakati od same zapuščenosti. »Tako se mi zdi, da te bole zobje«, je dejal krčmar. »Pusti me v miru. Vi vsi skupaj me ne razumete — tako osamljenega se čutim na tem svetu. - Se enkrat bom govoril z mizarjevo mačeho«. »Na vse zadnje imaš znova kako nevesto«. »Saj jo tudi res imam, tega niti ne tajim, če tudi yem, da mi jo boš ti devetkrat odsvetoval«. »Odsvetoval? Jaz odsvetoval? Cesa si ne izmisliš! Nasprotno, vedno sem ti dejal, da se poroči. Toda z žensko, ki je zate. Dvakrat si me vorašal, in ne bojim se, da se kesaš, če si me ubogal«. _ »Jaz da sem te ubogal, Jurij? Niti v sanjah. Ce sem do zdaj dvema ženskama pokazal hrbet, so bili zato drugi vzroki«. »Tretje ne boš pustil na cedilu? Ta je gotovo zelo lepa?« »Lepa pa res ni«. »pojem je vsaj mlada?« »i udi mlada ni«. »Tako je bogata?« »bogata pa tudi ne«. »Torej grda, stara in uboga. Balant, bo j. prepričan, da ti je ne bom oasveioval; ni ti ie ireba«. _ »In prav to bom vzel«. »Čestitam!« »Ti se norčuješ! Toda povem ti: prav to bom vzel!« Ves iz sebe je šel iz gostilne — letel je naravnost k svojemu drugemu prijatelju, k mizarju. »Kaj imaš novo nevesto?« mu je ta zavpil nasproti. »Dobrodušno, skrbno, starejšo žensko, ubogo, toda varčno in pridno«. »Vidiš, ta je prava«. »Vdovo brez otrok«. »Za pametnega moža bo ta žena kako; nalašč. Samo, da se to pot zares oženiš«. »loda. — « »Ali je iz naše vasi?« »Seveda. Ti jo dobro poznaš. In da bo sin za par let starejši ko oče, čuješ, to nič ne de«. »Kaj pa bledeš?« »Pojdi, pojdi; to pot si pa ne pustim svetovati. Smo že zgovorjeni. Ali ti ni še nič povedala?« »Kdo?« »I — tvoja mačeha«. Mizar je stopil za korak nazaj. — »Z mojo mačeho se poročiš? Mojo mater, od katere sem upal, da mi- v kratkem času izroči gospodarstvo in svoje prihranke?« »Prijatelj!« je spregovoril z zamolklim glasom in položil svojo roko na ženinovo ramo. »Ta misel je nesrečna. Verjemi, da bi bil zelo srečen, če bi te videl v naši družini. Toda kot prijatelj ti moram povedafi zaupno: moja mačeha ni žena zate. Prvič jo je starost že precej razdejala; ljudje se bodo kar prestrašili, če jo predstaviš za svojo nevesto. Ali ti bo prav, če se bodo norčevali iz tvoje grde žene?« »To naj ljudem ne bo rnari!« »Tebi, tebi naj bo to mari. In to je najhujše. Poleg tega pa nikari ne misli, da je ta ženska tako zelo dobrosrčna. Jaz jo poznam bolje!« »Ti jo poznaš kot mačeho, to je res«. »Ce je sploh na svetu mogoča kaka ošabna, klepetava, skopa, umazana, sitna in godrnjava starka, je to moja mačeha«. »Ti pretiravaš. Kako, da jo je pa vzel tvoj oče?« »Ta jo je vzel pred dvajsetimi leti. In če bi bilo sploh mogoče vztrajati pri tej ženski, bi moj oče še živel«. »To pot mi vse nasprotuje«, je godrnjal Balant. »Samo jaz, da bi se ne smel oženiti. 28 Zdaj bi pa v resnici rad vedel, kdo mi mofe braniti, naj se ne poročim. Pa nalašč!« O, mizar France, ti si jo slabo pogodil. Ali nisi vedel, da ga boš, če mu boš poroko odsvetoval, še nagnal vanjo. Zakaj se mu nisi vrgel okrog vratu in mu zaklical: »Balami! Da in tisočkrat da, postani moj oče! Moja "na-Čeha je najlepše in najljubeznivejše bitje pod solncem. Kako srečen je bil moj oče, ki jo je imel, žatibog, da le za kratko dobo! Stopi na njegovo stezo, moj prijatelj, vso srečo ti želim iz polnega srca!« Na ta način bi mu je bil najbolj odsvetoval. Pojdi, pojdi, mizar, ti se ne razumeš na limanice! Kar misliš zvezali, se razdere, kar bi rad razdrl, se zaveže. Zdaj pa teci, teci h krojaču, naj li naredi novo obleko, tvoja mačeha se poroči, očeta dobiš v hišo. In čez leto morda — še kaj drugega. -- Letoi je preteklo, odkar se je vršilo ženi-tovanje. Sin vodi gospodarstvo in je zadovoljen. Zadovoljen pa je tudi Balant, ki odgovarja na vprašanja: »Balant, ali si sedel na lim?« z besedami: »Na kak lim? Smejal bi se! Kaj takega? Ves sem zadovoljen, kar me je, kaj boljšega si ne morem želeti«. In če mu je kdo predočil, da je vzel staro, sitno babni-co za ženo, je bil prepričan, da ima lepo, brhko ženico, ki si je boljše in lepše misliti ne more. Tudi taki ljudje se dobe na svetu. Starodaven most pri Vipavi. »Imenitni Maister Ant. Trošt Je sturu ta terdni most skusi shpeshe kom. Slapnskiga jenu pomuzh gr. Ipauskiga, gospoda Tadeusa Lanthiria, de usak brez skrbi zhes diria. Most, na katerem je napisan tale napis, se nahaja na poti, ki pelje od Vipave do Slapa. Bil je sezidan leta 1803. — kot pravi letnica, naznačena na njem. Most je še danes zelo trden in uporaben. Grofje Lanthiri so bili Tudi gr. Cobenzel je dau h temo delo en dobermau; Gospud Scaria ien Tershani, posebnu is dellam Loshani so pomagali h temu mosti, Buch ga obdersh leit dosti«. gospodarji več gradov na Vipavskem in so bili zadnji lastniki vipavskega gradu, v katerem se nahaja sedaj vojašnica. Tershani so Vipavci, Lože pa je vas, ki se nahaja v bližini Vipave. » Svatba na vasi Skok na skok da lepše bo naše ženitveno slavje, vihrajo konjiči po klancu ... da dal bi v življenju dobri Bog Juhe! nevesti, ženinu kopo otrok! — Mi vodimo mlado, zalo nevesto med vriskom in šumom prešernega petja in vodimo jo na zlatem lancu, spletenem iz mladega, svežega cvetia Veselo drdrajo kolesa čez cesto in brundajo nizko razjarjeni basi' vmes vriskajo gosli, piska piskalo. ko z mlado devico, nevestico zalo gremo kot vihar po začudeni vasi! Juhe, juhe! Konjiči se v diru kar sami vstavijo in budni stražarji pokorno nam javijo: »Vsa cesta je s cvetjem dehtečim preprežena, s trakovi svilenimi tesno zamrežena, da moči konjičem ni našim naprej! juhej, juhej!« Kdo ste vi, biriči? In kaj bi radi? — »Smo hudi sodniki, čeprav še mladi .. ob beli smo zarji zgodaj vstali, da drzne zajamemo tolovaje, ki radi naskrivoma bi odgnali najlepšo ovčico in naše staje ... Dajala nam vsekdar najgoršo je volno in dobrih lastnosti je imela polno --Ne damo za groš je odkupnine ... a damo jo, damo za tri cekine!« Imejte pet zlatov! Nič več, ko imela nevesta je svatov. Napijte se zanje na njeno zdravje, Veriga pretrže se spet na dvoje — Prešerno mi vrgli smo v zrak klobuke in v diru veselem po cesti spet šlo je tja do cerkve, pred glavni oltar, kjer čakal je župnik na mladi par, da uklene ga v jarem svetega Luke ., . Tam pa vse tiho in pobožno ozira se v Krista lice otožno, ki gleda v neskončni, tihi bolesti po ženinu mladem, lepi nevesti... Kak ona zardeva in on smehlja se, držeč jo za drobne, bele roke in, prej ko se vsak prav dobro zave, že združena sta na večne čase! Juhe, juhe... potem pa spet gre iz cerkve skoz vas v nasprotnem redu: nevesta je spredaj in ženin mlad, ki gresta v življenja čarni grad ljubezni iskat razodetja ... A mi pa drdramo po njunem sledu med vriskom in šumom prešernega petja na svatbo v ženina hišo belo, kjer za tri dni in tri noči žejnim in lačnim življenje veselo bo vrelo in vrelo ... Janko Samec. Podzemska jama »Dimnica« pri Maieriji 30 H«nrl Borci Cesarjev kritik Nekoč pred davnimi, davnimi leti je živel na Kitajskem cesar, ki je bil tudi umetnik. Za njegovega vladanja so lepe umetnosti izredno cvetele. S posebno ljubeznijo se je oklenil cesar slikarsiva. Ustanovil je za slikarje umetniško akademijo, kamor je vrelo lelo za letom na t -soče učencev iz vseh delov države, saj so na tem zavodu poučevali največji in najsprel-nejši mojstri čopiča. Leto za letom je razpisoval cesar knežje nagrade. Namenjene so bile gojencem najvišjega razreda za najlepšo sliko. Toda tudi velika nezadovoljnost se je oglašala leto za letom v dvornih in umetniških krogih radi izbere razsodišča. Razsodišče — štelo je deset članov — je biilo namreč pristransko, nepravično in šepetalo se je celo, da je podkupljivo in da redno naklanja nagrade tistemu, ki mu je bil dal največjo podkupnino. Ko so došle slične govorice do ušes cesarja, je sklenil, da odpravi razsodišče in nastavi cesarskega kritika, na čigar sodbo se bo lahko popolnoma zanesel. Dolgo je iskal takega kritika in dolgo je preudarjal. Slednjič so mu priporočili najstarejši in najmodrejši svetovalci preprostega umetnika brez slavnega imena, pred katerim je pa že iz njegovega rojstnega kraja šel glas o tako preudarni uvidevnosti in tako nedotekljivi poštenosti, da so ga imeli vsi za vrednega, nastopiti novo mesto cesarskega kritika. Pred imenovanjem je pa hotel cesar pre-iskusiti priporočenca. Istočasno z drugimi desetimi razsodniki je poklical tudi njega pred se. Ko so se bili vsi zbrali, jih je povpraševal za sodbo o slikah, ki jih je bil nalašč za to priliko naslikal velik umetnik po zamislih, znanih le cesarju samemu in slikarju. Prva slika je predstavljala sedem pavov, ki so stopali lepega pomladanskega večera svečano po mramornatih stopnicah navzgor. Cesar je vprašal osebno vse kritike — pet minut je biilo vsakemu priznanih za razmišljanje — po napakah, ki jih izslede na sliki. Vseh deset razsodnikov se je izčrpavalo s puhlim besedičenjem in cepidlačenjem o matih posameznostih pri barvah, odtenkih in črtah. Ko je bil pa vprašan Ho Lin, tako se je namreč imenoval od svetovalcev za kritika predlagani umetnik, za sodbo, je takoj odgovoril: »Ta slika bi bila prava mojstrovina, če bi bil temeljito poznal slikar naravo pavov. Pavi vzdignejo vedno levo nopo, ko' stopajo po stopnicah navzgor, na sliki se pa vidi baš nasprotno. Vsi imajo desno nogo v zraku«. Cesar je dal pripeljati sedem pavov iz svojega grajščinskega vrta, napotil jih po siopnicah in vsi prisotni so se na mah prepričali, da jo je bil Ho Lin pogodil s svojim odgovorom. Nato je peljal cesar onih enajst kritikov pred drugo podobo. Na tej se je videla mačka, sedeča na grmu potonik. Cesar je vprašal: »Povejte mi, kaj je nameraval slikar izraziti s to sliko!« Deset razsodnikov se je zopet izčrpovalo z opazkami, v katerih je igrala veliko ulogo pomlad, kajti potonike so pomladanske cvetlice in mačke se družijo spomladi. Ho Lin je pa odgovoril: »Kar je hotel izraziti slikar, je: poldan. Kajti v opoldanskih urah sta mačji punčici ko dve črti, kakor vidimo to na sliki, medtem ko se proti večeru vedno bolj širita; poleg tega so cvetlične ča~ šice opoldne široko odprte in nekoliko bolj medle v barvi«. Cesar je odobravaje pokimal. Spoznal je bil, da pozna Ho Lin prirodo zelo temeljito, toda popolnoma zadovoljen še vedno ni bil. Stopili so kritiki potem pred sliko, pred-stavljajočo igrajoče godce. Cesar je vprašal: »Kaj neki godejo godci?« Razsodniki so ugibali, le Ho Lin je takoj odgovoril: »V tem trenutku godejo prvi takt tretje modulacije sladbe »Rdeča halja«. Cesar je zaukazal svojim lastnim godcem, naj zaigrajo to slovečo skladbo in glej! točno pri prvem taktu tretje modulacije so se ujemali cesarjevi godci z godci na sliki. Sin neba je pohvalno vzkliknil: »Kdor ocenjuje slikarstvo, mora biti tudi muzikali-čen, saj je vsa umetnost — ritem. Ali ni lepa slika pesem brez besed?« A popolnoma zadovoljen tudi to pot ni bil. Vseh enajst je peljal nato cesar pred sliko, na kateri so cvetele potonike in krizan-teme druga pri drugi; sredi teh cvetlic je molela kvišku veja kasije; okrog teh krasnih cvetlic so se pa zibali pisani metulji. »To podobo je poslal prijatelj prijatelju«, je razlagal cesar, »da mu razodene svoje bistvo in svoj značaj. Kaj neki je hotel slikar izraziti?« Razsodniki so se hoteli ponašati s svojim znanjem prirodoslovja in izjavili so soglasno, da je slika popolnoma zarešena, ker ne morejo pomladne cvetlice nikdar cveteli polea jesenskih. Ho Lin je pa odgovoril: »Potonika je cvetlica pomladi, križanjema cvetlica jeseni in ali ni kasija že od davnih dni znak pisatelja? Slikar kaže simbolično na Konfucijevo sveto knjiao: Pomlad in jesen — Hoen Hioe — in ali ni povsod znano, da znači ples metuljev okrog rož ljubezen? Prijatelj je torej hotel po- SI vedaii prijatelju to-le: »Študent sem, modro-slovje študiram, ob enem pa tudi ljubim lepe ženske«. Cesarju je ugajal odgovor. Spoznal je, da je Ho Lin tudi filozof in pesnik. Vkljub temu se še ni mogel odločiti. Dal je končno prine sli pred kritike sliko. Najlepšo med vsemi, kar jih je premogla njegova palača. Bila pa je to pokrajina, ki jo je bil pričaral na platno nesmrtni Wang Wei s svojim nedosegljivim čopičem. Takoj so se lotili slike razsodniki. Povsod so izteknili male napake, pogreške in nedo-statke, le Ho Lin je stal pred sliko, kakor bi bil onemel. Občudoval jo je in se ji divil, a besede ni mogel nobene iztisniti iz svojih ust. Ko je že minulo priznanih mu pel minut, ni bil še izpregovoril niti najmanjšega zloga ocene. Ljubosumni razsodniki so se že veselili Ho Lin-ove nesposobnosti, toda cesar je po -ložil svojo milostno roko na rame še vedno-molčečega umetnika in dejal: »To je, česar sem čakal. Najboljša kritika je — nobena kritika t. j. ne izraža se ne z izgovorjeno ne z zapisano besedo in le tisti srečnež, ki doživlja in uživa nepokvarjen čisto lepoto, ki molči ob njej v nemem zanosu, je vreden, da postane kritik sinu neba ...« Prevod iz holandskega. Slovo Nemiren koplje vranec generala, Pod stebri stoji gospa; trepeče, ko mu poda tkanino ogrinjala: na rjavem polju rože rdeče. Ah, koliko ljubezni jaz sem vanj vp!et'a! V šotoru beri v uri osame'i. .. Ko bo zamamljala te luna svetla, da bi spomini v ta moj mali svet leteli! In če se vrneš kdaj, prepozno se ne vrni! Še sem ogenj vroč. Pomisli, da z noči na noč izgublja mesec svoj sijaj — ostane mu kot sivi starki golo čelo in grenak |smehljaj. Kitajska — Neznani pesnik. Podzemska jama »Dimnica« pri Materiji Ilude muhe SEBI. Če kakšen verz je skažen, skrhan, je drug, ki bolj je važen, vrhan, prepolhen, živ in žgoč — le pazi, da kdaj ti pleše ne oplazi. V najhujši pušči, kamnja kupu, so trule muke jo v brezupu, hranila jedka, zrna rezka sprejemala je v se iz peska in skopih skal in vse življenje vsrkavani je sok skelenje, Ne sama, trpkost v njej je kriva, če pikro kresne te kopriva. KRITIKOM. Pač križ je kritika — prikriti, kar grešniki greše očiti, z oblastjo blage sodbe javne vse hude, grde grehe glavne, od vseh strani v nebo vpijoče, Muha prileti in piči ter se nič ne opraviči Podzemska jama »Dimnica« pri Maleriji duha pravil v obraz bijoče, in tuje grehe nase vzeti: to znači posel naš prokleti. LAŽIKULTURI. Kdor enkrat se debelo zlaže, naprej se mu lagati kaže. SEBIČNE2U. Mogoče drugim! Sebi jaz nikdar še nisem skrivil las in hujše nego vsaka vest me žge neplačana obrest. ZAPRAVLJIVCU. Tebi prav za prav je dobro kakor prav za prav je hudo, kakor jezero na Krasu zdiš se mi naravno čudo. Kakor skriti vir nenadno ti blaginja priropoče, a v tem hipu že požre jo ti nevidno žrelo žroče. Josip Jurca. Knez In nadškof dr. Frančišek B. Sedej — zlalomašnik Z burnim viharjem se je naznanjala prva Leta 1877. je končal bogoslovne študije, jesen, ko se je pomikala iz nadškofijske pala- Novo mašo je bral dne 26. avgusta v farni če v Gorici v cerkev sv. Ignacija veličastna cerkvi sv. Ane v Cerknem, ko je bil komaj tri— procesija z nadškofom, dvema škofoma in indvajset let star. Prva njegova kaplanova služ* dve sto duhovniki, da izrečejo Bogu slovesno ba je bila v domačem kraju v Cerknem. To- zahvalnico za izredno milost, s katero je ob- da nadškof GoImayer, ki je spoznal njegove daril našega nadškofa, da je učakal petde- sposobnosti, ga je odločil za višja, odgovor- sefo leto svojega mašništva. To se je zgodilo nejša mesta. Poslal ga je v višji zavod sv. Av- dne 26. avgusta dopoldne. Tedaj je preteklo guština na Dunaj, da tam dovrši svoje študije pol stoletja, odkar je stopil Prevzvišeni prvi- in promovira za doktorja bogoslovja. Ta d;i~ krat pred Gospodov oltar in daroval sveto naijska leta so pomenila zanj leta nepresta- daritev. nega učenja; posebno ga je zanimala orienta- Dva dni pozneje, dne 28. avgusta je vi- listična veda. Leta 1883. se je vrnil kot milad dela vas Cerkno v naših lepih gorah Slavnosi, doktor bogoslovja v Gorico in je biil imeno- ki je v svoji zgodovini ni še doživela. Na istem van za profesorja v bogoslovnem semenišču, oltarju, na katerem je daroval domačin, novo- te isto leto je, vnet za lepo cerkveno petje, posvečeni duhovnik, pred petdesetimi leti ustanovil cecilijansko društvo, svojo prvo sveto mašo, je zdaj daroval tudi V Gorici ni ostal dolgo. Njegov sloves svojo zlato mašo. Le s to razliko, da je takrat znanstvenika ga je povzdignili na odgovorno šel iz vasi v svet kot navaden kaplan, vrnil pa mesto ravnatelja Avguštineja na Dunaju, ob se je kot goriški knez in nadškof. enem je za dr. Napotnikom sprejel tudi mesto Petdeset let duhovske službe je lepa dvornega kaplana, doba, ki jo malokdo doživi. In če pomislimo, Z Dunaja ga je šele leta 1898. poklical da je med temi petdesetimi leti ena in dvajset kardinal Missia zopet v Gorico, kjer je živel let visoke duhovske službe, polne burnih drti kot stolni kanonik in mestni župnik. Istočasno in velike odgovornosti, se moramo tem boli je tudi nadomestoval profesorja novega za- pridružiti vsem, ki so ob tej priliki izrekli svo- kona v goriškem semenišču. Leta 1906. je bil jemu vladiki najiskrenejše čestitke in mu že- 20. februarja imenovan in potrjen za nadškofa Iteli še obilo let plodonosnega delovanja. ter 18. marca istega leta posvečen in usto- Naš knez in nadškof je bil rojen dne 10. ličen, oktobra leta 1854. iz slaroznane kmečke hiše Ob začetku vojne leta 1914. so ga hoteli pri Anžigovcu, ki stoji blizu Gospodarskega internirati, ker ga ni bilo v Gorici, da bi priso- doma v Cerknem. Ta kmečka hiša je posebno stvoval odhodu vojakov na bojno'polje. Umak- znamenita še radi tega, ker je dala v zadnjih nil se je potem na Cerkljansko, kjer je deij petdesetih letih poleg prevzvišenega kneza časa oskrboval hribovski vikarijaf Ravne, ki je in nadškofa našemu ljudstvu še pet drugih bil brez duhovnika. Iz Ravni je odšel v Stično, duhovnikov. Malega dečka so odločili za du- kamor so se bili zatekli goriški bogoslovci. V hovnika. Oče Lovro je peljal svojega sina pr- zatišje sliškega samostana je sprejemal težke vo pot v svet po ozki dolini Idrijce čez Čepo- vesti o vojnem razdejavamju v svoji škofiji, van v. Gorico, kjer ga je vpisal v normalko, V mesecu marcu leta 1918. je zopet prišel hrano pa je kakor mnogokaferi naših ubožnih v domovino. Težko odgovornost nove du- kmečkih sinov dobival pri frančiškanih na ševne prenovitve dežele je legla na njegova Kostanjevici. ramena, on se dela ni ustrašil, s svojo izredno Bil je priden in nadarjen; materin blago- pridnostjo in energijo je leto za letom z vid- slov in njene vroče želje, da postane duhov- nimi uspehi dvigal versko življenje iz razvalin nik, so ga spremljale, da je napredoval od le- ' vojne podivjanosti. In v dneh, ko to delo še ni ta do leta in stopil, ko je dovršil šele sedmi docela dovršeno, ga je dohitela zlata maša, gimnazijski razred, v bogoslovnico. Leta 1873. razdobje prvega pol stoletja njegovega neu- je končal z odličnim uspehom osmo šolo in trudnega dela v vinogradu Gospodovem, maturo, ob enem pa je dovršil tudi prvi bogo- Naš prevzvišeni nadškof se je še kot di- slovni letnik, kar je bilo pač nekaj nenav^i- jak bavil z nabiranjem narodnega blaga med ne9a. /^V°>;svojim ljudstvom. Učenjaki ga v svojih spisih /s > \ v\ 35 o cerkljanskem narečju cesto omenjajo. V Žirekljevi zbirki slovenskih narodnih pesmi je njegovo ime, kar se tiče tolminsko - cerkljanskih hribov, najbolj imenovano. Ko je bil še bonoslovec, se je vneto bavill z učenjem raznih" jezikov, ter z znanostno-biibiTičnimi študiji, s klin opisi, z zgodovino in življenjem Asir-cev, Babiloncev, Judov, Perzijcev in Arabcev. Obvlada nad deset jezikov. Iz področja svojih orijentalistiičnih študijev je napisal tudi znanstvene razprave. Tako je prinesel »Dom in Svet« leta 1891. » O sedemletni lakoti za časa Jožefa egiptovskega«, leta 1897. pa »Kli-nopisni spomeniki in sveto pismo«. Ti dve razpravi sta nei boljši v biblijski arheologiji v slovenskem jeziku. Pisal je tudi različne spise za »Rimski katolik« in za druge liste. Leta 1892. je potoval v Sveto, deželo. Prepotoval je tudi mnogo drugih dežela, med temi Francijo, Italijo, Balkan in Čmogoro. Prevzvišeni nadškof je razvijal zelo živahno delovanje na cerkvenem glasbenem polju. Takratni razmah ceeilijanskega petja ga je dobil poleg najboljših mož na. svoji strani. Povedali smo že, da je, ko se je vrnil prvič z Dunaja, osnoval cecili-jansko društvo za goriško nadškofijo. To društvo je bilo, ko se je zopet povrnil na Dunaj, nekoliko zadremalo. Ob drugem prihodu v Gorico ga je oživel, in se je krepko razvijalo pod njegovo roko. Bili je stalen dopisnik »Cerkvenega glasbenika«, v katerem je med drugim priobčil leta 1886. razpravo »O nekaterih dr. F. Wittovih mašah«, leta 1895. pa »O glasbi v vzhodnih deželah in o njeni zvezi s k oralom«, ter leta 1900. »Glasba pri zahodno-azijskih narodih«. On sam je bil dober pevec, igralec, na klavirju, posebno pa na harmoniju in orglah. Ko je zavzel mesto župnika v Gorici, je izboljša! pevski zbor. Spoznal je tudi važnost lepega petja po naših cerkvah, zato je skr bel za dobro pevsko naobrazbo pri duhov-skem naraščaju. 2e leta 1907. je priredil cerkveno glasbeni tečaj, za duhovnike in pevo-vodje. Kot višji dušni pastir se je moral živo zanimati tudi za cerkveno likovno umetnost. Vedno je na svojih cerkvenih vizitaciijah poizkušal vplivati v tem zmislu. Pri tem mu je pomagalo njegovo izredno bogato znanje, ki si ga je bil pridobil ob svojem dunajskem študiju in po svetovnih muzejih. Pozneje mu je bil v tem pogledu v izredno pomoč Iateran-ski duhovnik Dressler, kateremu je poveril pouk umelnostne zgodovine v semenišču. O tem predmetu je priredil tudi dva tečaja leta 1908. iin leta 1911. Posebno skrb je posvetil škofijskemu muzeju, katerega bi rad postavil na znanstveno podlago. Eno največjih nadškofijskih del je bila gradnja malega semenišča na lepem gričku pri vili Boeekmann. Po štirih letih neprestanega dela se je dvignila veličastna stavba. Ta je eden največjih in najmodernejše urejenih zavodov srednje Evrope. Leta 1912. so se naselili v njem oo. jezuilje s svojimi gojenci. Med vojno je bilo poslopje zelo porušeno, a se je znova dvignilo iz razvalin in služi svojemu namenu. Znameniti so njegovi pastirski listi, ki jih leto za letom pošilja svojim vernikom in se v njih dotika najaktualnejših vprašanj verskega življenja. Predaleč bi zašli, če bi jih navajali le na kratko. Po svoj i lapidarnosti, jasnosti, idejnem bogastvu in po svoji duhovni vsebini so ti spisi taki, »da ohranijo trajno veljavo kot klasični spomeniki verskega vodstva in življenja v goriški nadškofiji«. Naj omenimo še, da ga je s pokojnim pesnikom Simonom Gregorčičem vezalo ozko osebno prijateljstvo, kar pričajo posebno lepi verzi, ki jih je pesnik napisal svojemu prijatelju - nadškofu ob usticličenju: »In ti mož boš na slojem mestu pravi mož«. O našenj nadškofu, temu izrednemu možu, lahko trdimo, da je bil in da je še vedno na svojem mestu pravi mož; pesnik ga je dobro poznal, zato so njegove besede globoko resnične. Upamo, da v tem hipu, ko gleda nazaj na pol stoletja plodonosnega dela, še ni nastopila njegova večerna zarja življenja in ga bomo imeli še dolgo v svoji sredi kot verskega sodnika in pastirja. Končamo z besedami in željami, ki jih je zapisal leta 1924. »Osservatore Romano«, ob priliki 70. letnice njegovega življenja: »Vsi katoliški krožki in društva od italijanske in slovenske strani so poslali slav-ljencu svoje udanostne čestitke, zagotavljajoč neomejeno pokorščino sv. očetu in Njegovi Prevzvišenosti, vrednemu predstavi-ielju goriške nadškofije. To priča, kako velika je ljubezen in spoštovanje, ki ga napram svojemu pastirju goji celokupno ljudstvo brez razlike narodnosti. Najvišji naj ga blagovoli ohraniti še dolgo let v zmagoslavje sv. vere, naklonjenosti njegovih sinov, ki so videli vednc v njem svetega in pobožnega moža in ob enem hrabrega branitelja pravic sv. Cerkve«. % Dr^AndreJ Pavlica ki je praznoval lansko leto (1926. ko je bil sedaj kol prvega zaslužnega urednika našega naš Koledar že dotiskan), prvi dan septembra Koledarja ter mu želimo, da bi ga Boig ohranil svojo šestdesetletnico. Spominjamo se ga še dolgo let med nami! Ivan Krislančič, Anion Abram, veleposestnik, najboljši briški vinogradnik in najumuejši pok. veleposestnik iz Tupelč, umen gospodar; po njego« kletar, umrl dne 21. junija 1927. v Višnjeviku v Brdih. vem prizadevanju so se izboljšale kraške ceste. 11 France Bevk Zofka Kvedrova Ko sem izvedel za smrt pisateljice Zofke Kvedrove, mi )e poslalo tesno pri srcu. Bila mi je med vsemi slovenskimi pisateljicami najljubša, ker je bila najbolj — pisateljica. Med našim ljudstvom je bila malo znana, dasi je napisala mnogo del. Njeni spisi, naj so izšli v knjigah, ali v revijah, so našli pot le med inteligenco, med preprosto ljudstvo so zašle kvečjemu njene tople, realistično pisane črtice, (pripovedovala je rada o svoji hčerki], ki so izšle v znanem mesečniku »Domači prijatelj«, ki ga je urejevala ona. »Domači priiaielj«, kdo ga ne pozna? Časopis, ki je prihajal z Vyarovo žitno kavo po nekaterih vaseh skoraj v slednjo hišo. Ta ali oni je dejal: »Moram naroČiti ječmenovo kole, ua bom aobil .cajtengo «. In naj je kdorkoli la-krai z ironičnim nasmehom imenoval to »kate-cajiengo«, vendar ne moremo temu listu >d-rekati vzgojne in literarne vrednosti. Revije so svojčas zahajale le v premožnejše slovenske hise. »Domači prijatelj« pa je bil prvi mesečnik, ki je prišel v slednjo vas, skoraj v slednjo ftiso. In če tudi ni bilo vse dobro, kar je bilo v njem, je vendar učil naše ljudi brati lepo-slovje in je vzbudil zanimanje za lepo besedo. Ali ne trdimo lahko, da je uti I prav ta lisi našim družinskim revijam, »Mladiki«, »Našemu glasu«, in drugim pot v slovenske hiše? Urednica tega mesečnika je bila od prvega početka do zadnjega pisateljica Zofka Kvedrova, ki je imela pogosto težko stališče, a lahko rečemo, da je s srečno roko izbirala realistične črtice, ki so ljudstvu domala vse ugajale. Skoraj s slednjo številko je prispevala cao crtico tudi sama. Ta list pa je vršil takrat še drugo važno iiulogo — vzgajal je mlade pisatelje. Takral se noben drugi list ni zmenil za pisateljski naraščaj. Mladi dijaki, ki so v potu svojega obraza spisali svoje prvence, se jih niso upali poslati »Ljubljanskemu Zvonu«, »Slovanu«, ali »Domu in Svetu«. S strahom v src,u so jih poslali Zofki Kvedrovi. Tudi marsikatera preprosta roka se je poizkusila v pisanju in Zofka Kvedrova sama ob neki priliki priznava, da je tudi med temi spisi našla marsikateri biser. S kakšno potrpežljivostjo je ona prečitala na kupe pisem, črtic in pesmic in jih presodila! In ne morem reči, da je bilo njeno oko nekritično glede na umetniško obliko spisov. Kar je bilo uporabnega, je priobčila, drugo pa je ocenila v listnici uredništva, ki je bila pisana poučno, ob enem pa zabavno in včasih ne brez osli. Mi smo se zabavali nad lo listnico, kadar se ni tikala nas samih, če pa se je tikala nas, smo lepo molčali in vsak smeh nam je izginil z obraza. Nobene tajnosti ne izdam, da sem ji tudi jaz pošiljal svoje prvence že takrat, ko sem imel o pisateljevanju toliko pojma, kolikor ga more imeti deček, ki je pravkar zapustil ljudsko šolo. Danes se mi pisateljica smili, če pomislim, da je morala vse lo prebrati. "1 udi grenkost njene listnice sem moral parkrat* občutiti. Ob enem pa večkral — sladkost njenih pisem, v katerih me je bodrila, tolažila, mi priporočala študij in branje in mi svetovala, naj pišem realistične črtice. No, takrat smo bili vsi pod vplivom Cankarja in Meška in smo pisali poezijo v prozi. Danes se čudim, kako je mogla pisateljica kljub zaposlenosti pisati nadležnežem dolga pisma in dajali denar za znamke. Vendar sem ii za ta pisma trajno hvaležen; še danes jih hranim. Življenje pisateljice je bilo zelo burno in takrat, ko je mislila, da bo »začela pisati«, ker je imela še premnogo načrtov v glavi, ji je smrt iztrgala pero iz rok. Rodila se je dne 22. aprila li 1878. v Ljubljani; njen oče je bil trgovec in občinski tajnik, ko je menjal celo vrsto poklicov. Družina ie živela pozneje v Ložu, v Novi vasi na Blokah in v Retjah pri Laškem potoku. Imela je še dva brata, ki še živita. V neki knjigi opisuje: »Odrasla sem v onem zanimivem kraju Kranjske, kjer se zaganja kraška burja v nedogledno, črno gozdovje na meji Kranjskega in hrvatskega gorskega okraja, tam pri Prezidu in Čabru. Ta kraj je Lož na Notranjskem«. V ljudsko šolo je hodila na Blokah, višje razrede pa je dovršila v Lichtenturnovem zavodu v Ljubljani. Ko je dovršila ljudsko^ šolo v Ljubljani, je odšla k staršem v Loški potok. Njen oče je ni mogel dalje dati v šole. Zofkina mladost je težka in temna. Oče, dasi drugače dobrodušen človek, je bil zelo vdan pijači, radi česar je njegova žena, Zofkina mali, zelo trpela. Oče je naklanjal Zofki le malo ljubezni, mati pa prav nič. Uteho je našla v božji naravi. Udarce življenja je nosila Zofka z visoko dvignjeno glavo in z ledenim obrazom. Tedaj se je Zofka seznanila s slovenskim pesnikom, ki jo je v pismih navduševal za slovstvo in jo nagovarjal, naj kaj napiše in kje priobči. Leta 1896. si je Zofka poiskala službo v Kočevju kot manijDulanlka. Ni je strpelo več na domu. Leto pozneje je pa že sedela v odvetniški pisarni dr. Iv. šušlerčiča. Takrat jo je prijelo prvo veselje za literarno ustvarjanje in pisala je, kadar in kjer je mogla: v pisarni, skrivaj in v vednem strahu, da je solicifator ali 38 celo šef ne zaloti. Tudi pesniti je pričela, vendar pa ji je proza bolj ugajala. Kar samo se ji je pripovedovanje snovalo v povesfice. Poslala jih je »Slovenki«, »Edinosti«, »Slovenskemu Narodu«, »Ljubljanskemu Zvonu« in »Domu in Svetu«. Prva Zofkina črtica je bila priobčena v »Slovenki«, v marcu 1. 1898. pod naslovom »Kapčev stric« in pod psevdonimom »Milena«. Podpisovala se je še pod psevdoni- bila je socialne motive, posebno motive iz življenja in trpljenja naših žen in otrok. Knjiga je doživela po eni strani velik uspeh, po drugi strani pa je zadela radi svojih idej na velik odpor. — V Pragi se je bila pisateljica seznanila z raznimi našimi možmi, med drugimi z Drmoto, Lončarjem, Kristanom in Lahom. Tudi mnogo odličnih čeških žena je spoznala, da ne omenjam števila čeških in nemških književnikov. Posebno prijateljstvo jo je vezalo z Zdenko Naskovo. Ta je prevedla več Zofkinih črtic s slovenščine v češčino. V letih 1901. in 1902. je izdala kar zaporedoma po eno knjigo. V Trstu je izšla knjiga »Ljubezen«, ki je polna težke tragike, v Gorici pa je izšla knjiga »Odmevi«, .v kateri se je pisateljica vrnila glede motivov na domača tla. Naslednje leto se je Zofka Kvedrova pcrcčila z Jelovškom s katerim je imela tri otroke. Istega lela je izdala v Ljubljani knjigo »Iz naših krajev-, nato je postala (1. 1904.) urednica »Domačega prijatelja«, o kaierem sem govoril z začetku tega spisa; isti čas je zdaia tudi knjigo slovenskih in hrvatskih črtic »'skre«. Slovenska Malic i pa je natisnila rijt.no dramo i>Am?r;knnci« Leta 1907. se je preselila Kvedrova z družino v Zagreb. Tu je vstopila v uredništvo »Agramer Tagblaii«-a ter je pričela urejevat; »Frauen-Zeitung«. Začela je sodelovati v številnih hrvatskih listih. Kvedrova je pisala v štirih jezikih: v slovenskem, v hrvatskem, v češkem in v nemškem jeziku. Nekaj let pozneje se je ločila, — bila je civilno poročena, — od Jelovška in se cerkveno poročila z Jurijem Demetrovičem, ki je Zofka Kvedrova na svojem domu. mom »Zmagoslava K-r.«, »Zofija«, »Z. K-r.«, »Ziška« in »Zofka!« Komaj je zastavila Zofka pero, je v desetih mesecih priobčilo pet slovenskih listov 30 njenih črtic in novelet. Pisala pa je takrat tudi že nemško. V letu 1699. je prišla z velikimi upi celo v Trst. Tam je stopila v uredništvo »Edinosti« in »Slovenke«. Vendar se je v Trsiu čutila zelo osamljeno. Njena edina družba sta bila Etbin Kristan in Fran Klemenčič. Takrat se je seznanila tudi s svojim poznejšim soprogom Vladi-mirjem Jelovškom. Pričela pa si je dopisovati s češko pisaie-ljico Gabrielo Preissovo in z nemškim profesorjem dr. B. Maguardtom iz Zuricha. Ta nemški pisatelj je vplival nanjo v estetskem in sploh kulturnem oziru zelo ugodno ter ji je bil očetovsko dobrohoten svetovalec, ko je sklenila, da se preseli v Švico. Čeprav je imela le osem razredov ljudske šele, vendar jo je rektor univerze v Ber-nu radi njene visoke inteligence sprejel kot redno slušatdjico filozofije. V Švici je v raznih nemških listih priobčila nekaj novel. Pozneje, leta 1900., se je preselila v Prago, kjer se je nahajali tudi njen zaročenec Je-lovšek. Takrat je izšla njena prva knjiga »Misterij žene«. Pisala je naturalistično, Iju- 39 bil časnikar in ugledni politik. V Zagrebu je izdala knjigo »Jednaest novela«. Pred svetovno vojno je izšel pri »Slovenski Matici« roman »Njeno življenje«; iz dni groze in bratskega sovraštva, med svetovno vojno pa je napisala roman »Hanka«. Med vojno in po vojni je izdajala revijo »Ženski svet«, pozneje »Jugoslovanska žena«. Leta 1922. je izšlo njeno najobsežnejše delo, drama v dveh delih: »Unuk kraljeviča Marka«. Spisala je tudi dramo »Arditi na otoku Krku«. Če pregledamo pisateljičino nemirno življenje in pomislimo, da je morala dolgo vrsto let sama služiti kruh zase in za svoje otroke, se moramo le čuditi, da je toliko napisala. Vrsta njenih knjig priča, da je bila budna pisateljska sila v nji in nikakor ne bomo mogli iti preko nje, kadar bomo naštevali tiste predstavnike našega slovstva, ki jim je bilo pisateljsko delo resen poklic, ne samo zabava. Ne samo med našimi pisateljicami, tudi med pisatelji bo zavzemala častno mesto. Enako kot mi — dasi ne v toliko meri — jo štejejo za svojo pisateljico tudi Hrvatje in Čehi. Prav je, da se je spomnimo, saj je živela dalje časa tudi med nami.. Te vrstice naj bodo naš skromen venec na njenem — grobu. Nekatere podatke o njenem življenju sem posnel iz predavanja Minke Govekarjeve, ki ga je imela v zbornici ljubljanske univerze. Gizela Majeva Matilda Serao Dne 22. julija leta 1927. je preminula največja in najdelavnejša pisateljica Italije: Matilda Serao. Redko so posejani pisatelji — izvoljeni svečeniki, prostovoljni mučeniki — a še redkejše so pisateljice. Iti brez zanimanja mimo njih, bi bil te dokaz naše duševne revščine. Ako bi bil svet brez pisateljev, bi tonila preteklost in sedanjost v pozabnosi, a sledeč notranjemu ukazu, ki je glas božji, sledi pisa- ! ju, ielj tudi svoji lastni sugestivni moči, svoji nadarjenosti in ustvarja večno lepa, nevenljiva dela, slikajoč življenje ene dobe in posameznih ljudi. Kdo pa naj slika težnje naše žene in matere, če ne pisateljica? Kdo naj razodeva žensko dušo bolje od ženske? Zal, da Ie redke med redkimi razumevajo življenje tako, kakršno je in ga podajajo v pravi luči. Resnica naj zmaga, in v Matildi Serao je zmagala resnica, zmagalo je življenje. Svojemu notranjemu ukazu je sledila do visoke starosti. Umrla je v Neapelju, v mestu, kjer je živela in črpala snov za premnoge svoje romane. Lepa in lahka je bila njena smrt. Zaspala je, listajoč knjigo v družbi svojih vnukinj. Njen pogreb je bil veličasten. Mnogoštevilno ljudstvo-vseh slojev jo je spremljalo k počitku; dokaz, da je ljudstvo hvaležno onim, ki žrtvujejo svoje moči ne le lastni krvi, temveč svojemu narodu in z njim vsemu človeštvu. Matilda Serao se je rodila leta 1856. v vasici Patrasso v Grčiji. Oče, Franc Serao, je bil Italijan, mati, Pavlina Bonelv pa grškega po-kolenja. Ob materi, ki je bila zelo kulturna žena, svoji hčerki sestra in prva učiteljica, se je živahna iin nedisciplin i rana Matilda navduševala za pisatelje. Prvo literarno delo, ki ga je že prav mlada brala, so bile Shakespeare-jeve drame. Brala je sploh mnogo. Dosegla je diplomo učiteljice, a ni izvrševala lega poklica. Sprejela je službo telegrafisike. Svoje orve vtise v samostojnem življenju je opisala v novelah, ki so ji bile le v lastr.o zadoščenje. Toda mlada, za umetnost in literaturo vneta telegrafistka je sklenila, da ne bo pisala le za lastno zabavo: »Njena dela naj sodi ljudstvo, za katero hoče pisati«, tako se je sama izrazila. Pošiljala je svoje novele raznim časopisom. Bile so priobčene pod psevdonimom: Tuffolina. O svojem delovanju pa je rekla v neki knjigi: »Od prvega dne, ko sem začela pisati, nisem hotela in nisem znala biti drugo, kot zvesta kronistinja svojega spomina«. Pisala je z lahkoto; njena duhovitost, njena opazovanja in razmišljanja so ji pri tem do- 40 bro služila. Mlada pisateljica se je zavedala svoje nadarjenosti, a spoznali so jo tudi drugi. Prerite se je do časnikarstva. Sodelovala je pri raznih časopisih, pisala je kronike in literarne polemike, postala je celo stalna urednica. Ona je prva vpeljala v časopisje »Malo pošto«, v kateri je zabavala občinstvo s svojo originalnostjo. Znala je biti tudi sarkastična, kar so pričale njene »Bohemine« v rimskem listu »Capitan Fracasse« in njene »Api, vespe e mosconi« v neapeljskem listu »II Mailino«. V letu 1885. se je poročila z Edvardom Scartoglio. Njen mož je bil njen sodelovalec v uredništvu lista »Fracassa«. Po poroki sta ustanovita skupen list »Corriere di Roma«, pozneje v Neapelju list »II Mattino«, ki je bil neodvisen in individualen. Matilda Serao je ljubila prosto izražanje misli, imela je železno voljo in precej ponosa. Za lastne ideje se je neumorno potegovala. Ta poteza jo je često oddaljevala od moža, prišla sta v osebne razpore in celo do popolnega razdora. Do svoje smrti je predsedovala lastnemu listu »II Giorno«, v katerem se je borila za svoje nazore in polemizirala samostojno. Njen jasen vpogled v časovne razmere in njena ne-utrudljiva delavna sita sla jo vodili pri lem. Matikta Serao je bila po svojem poklicu žurnalistka, a to je ni oviralo, da je razvila svoj pisateljski talent na literarnem polju. Omenila sem že, da je prav mlada začela pisati novele, a pisala je tudi romane in ti so mnogoštevilni. Štiri in trideset njenih knjig je zagledalo luč sveta in našlo pot tudi k drugim narodom. Iz njenih del veje čisti realizem; živela je pač v dobi, ko se je realizem ukoreniniil tudi v Italiji. Pisala je z lahkoto: gostobesednosl, poetično izražanje tudi trivialnih dogodkov, to je značilnost njenega stila. Čudovito lepo je znala slikati življenje, naravo, in posamezne predmete. Naravnost mojstrski pa je opisovala šege in navade ljudstva — posledica njenega opazovanja in temeljitega študija. Tudi kot psihologinja se je precej izkazala; ljudi je poznala do podrobnosti. Vse človeške šibkosti in vse kreposti so ji bile znane, ki jih je opisovala v svojih romanih dokaj verno. Veselila se je v veselju z vsemi, bogatimi in reveži, čutila in trpela je z njimi v nesrečah in slikala je vse, kar nudi življenje. Glede razvoja njene lastne duševnosti in glede na razne zunanje vplive, ki so usmerili njene inspiracije, delimo lahko njeno delovanje v štiri dele. Dete, ki spadajo v prvo dobo. — dobo mladosti — razodevajo preprostost mišljenja in mirne fantazije. Takrat je spisala sledeče knjige: »Opate«, »Dal vero», »Rac-colta minima«, »Pagina azzura«, »Cuore in-fermo« in »Sacrificio«. V drugi dobi se je razvite v njej zrela opazovalka, časnikarka in socialistinja. Opazovanje in študij je izlila v knjigi: »La conguista di Roma« in «11 paese di cucagna«. Zadnje delo ji je prineslo dokaj slave in priznanja. V tretji dobi se je pisateljica vživete v probleme človeškega srca in se je kot psihologinja izkazala v delih »Addio amore«, »U castigo«, »Gli amanti«, »Le amanti«, »La ballerina« in v mnogih drugih. Četrta doba je dala njena zadnja dela, iz katerih veje mladostna inspiracija, ki ji pa manjka nekdanja svežost. Njene »Pre-ghiere« so polne sentimentalnosti. Pripravljala je knjigo »Nuova Anlologia«, a ker se je hram njenih misli preselil v večnost, je ta knjiga ostala nedovršena. Vse ogromno duševno delo ni oviralo pisateljice Matilde Serao v njenem glavnem poklicu: v materinstvu. Rodite je štiri otroke, tri dečke in hčerko Eleonoro. Bite je dobra, ljubezniva in energična mati in dobra vzgojiteljica. Z neufrudljivo voljo je vplivate na svoje otroke. Da je postal sin Mihael pisatelj in žurnalist, se pripisuje njenemu vplivu. Delovanje Matilde Serao je bilo torej vsestransko. Njen duh bo živel ne le v krvnih potomcih, saj ;e njeno materinsko srce utripalo za vse — svoje telesne in duševne moči se postavite na žrtvenik splošnosti. Delo, ki ie vzrastlo iz njene duše, jo veže z vsem človeštvom — v tem delu je po telesu majhna, a po duhu velika žena postala nesmrtna. Neapclj V romanu »Fanfasia« opisuje pisateljica Matilde Serao svoje rojstno mesto iako-le: »Čuj, mi vsi smo slepa, nesrečna bitja, ki gredo v nesrečo in smrt. Ali vidiš Neapelj, lep, smehljajoč se, ves sladak v svojih gričkih, ob svojem božanskem morju, v svojih blestečih barvah? Gotovo ga ljubiš, kaj ne?« »Dal Saj sem rojena v njem«, je rekla z globokim glasom druga. . »jaz pa ga sovražim, z vsemi njegovimi cestami, polnimi ljudi, z vsem njegovim vonjem po cvetju, mesu in šumečem vinu. Sovražim njegove zvezdnate in očarljive noči. Sovražim ga, ker je poln greha in trpljenja. Hoglej, tam spodaj, kjer se dvigajo koničasti strelovodi v zrak, stanujejo plemeniti ljudje in tam je doma izprijenost in bolest. Tu spodaj, kjer se najbolj kopičijo hiše in so vedno bolj rjave, stanujejo revni ljudje in zopet je lam izprijenost in bolest. Grešen je Neapelj ko mesto Sodoma, grešen ko mesto Gomora in še je grešen kot grešnica Magdalena. Ali v svojem grehu trpi, s solzami poplavlja svojo posteljo, kloni v usodni noči Getsemana. O mesto zmagoslavno, prokleto in umirajoče«. 41 Učitelj Anton Možina Predzadnji dan maja letošnjega leta se je odcvetal v svoji pomladni radosti in prelesti!, ko se je pomikal iz vasi Brje tih, žalosten mrtvaški sprevod na domače pokopališče. Tiho se je zibala krsta na zadnji poti, mnogoštevilni venci so jo spremljali. Velika množica ljudi, vaščanov in tujcev, je šla za pogrebom s sklonjeno glavo in solzo v očeh, kakor da spremljajo na pokopališče svojega dobrotnika in očeta. Bil je njihov dobrotnik im oče. Dne 28. maja je bil za večno zaiisni! svoje oko učitelj Anton Možina, ki je 39 let svojega plodonos-nega dela posvetil naši mladini in svojemu ljudstvu. Delo, ki se je z globokimi koreninami zajedlo v srca vseh, mu je zagotovilo blag 1 l: spomin. Odkod bi bili prišli bogati venci, velika množica ljudstva, vznešene besede govornikov, ki so se poslavljali od njega, če bi si s svojo požrtvovalno ljubeznijo ne bil pripravil domovanja v dušah vseh, ki so ga poznali, vzljubili in znali ceniti po njegovih zaslugah. ^ Anton Možina je spadali v tiste vrste našega učileljsiva, ki je zastavilo svoje mlade sile ob prvi izdaji ljudskega prebujenja in se je zavedalo, da učiteljeva naloga/ni samo med otroki, marveč tudi med starsi, da je v najlepši in najpomembnejši besedi hlapec svojega ljudstva. Med svojimi mladimi kolegi se je Možina tega zavedal v polni meri. Okrog 39 let ni poznal drugega kpt skrb in delo. Smrt ga je zalotila pri delu; še par dni pred svojo smrtjo je bil s svojo besedo navzoč pri seji posojilnice; priskrbel je svojim sovaščanom gnojila in modro galico še tik pred smrtjo. Bil je vedno vnet za dobrobit svojih ljudi. Svojo učiteljsko službo je začel pred devet in tridesetimi leti v Levpi. Kmalu nato je nastopil svojo službo v Brjah, kjer so tedaj ljudje spali svojo gospodarsko in prosvetno življenje; temu se pa ne smemo čuditi, saj je bilo po drugih vaseh ravno tako. Pokojni Možina je našel obilo ledine za svoje delo, neustrašeno je zastavil plug in pričel orati, na vseh poljih napredka in prosveie; od leta do leta so bili sadovi njegovega dela bolj in bolj vidni. Da bi zajezil osebno oderušivo, ki je v takratnih časih bujno cvetelo po naši domovini, je ustanovil hranilnico in posojilnico, ki so se je kmetje kmalu oklenili z obema rokama in so bili rešeni oderuških obresti; to je bila njihova prva pot k blagostanju, ob enem ena prvih Možinovih zaslug za povzdigo gospodarstva svojega kraja. Možina je spregledal, kako njegovi va-ščani po starem goje trte in kletarijo. Mislil je in študiral, kako bi trtorejo izboljšali; njegova beseda in njegov vzgled sta tudi tu odločno posegla vmes. V namen zboljšanja tr~ toreje in kletarstva je ustanovil vinarsko društvo. Se bolj zanemarjena ko trforeja je bila sadjereja; nihče se ni več zmenil za sadna drevesa, ko so bila enkrat vsajena, da so ži vela svojo klaverno, samo sebi prepuščeno življenje. Ustanovil je zato sadjarsko društvo, po njem je dobila sadjereja svoj veliki razmah. Po njegovem prigovarjanju so se vaščani tudi spravili na delo in spremenili »mlako«, ki se je raztezala med vaškimi griči, to domovino žab in slabe trave, v lepe gaje sadovnjakov in vinogradov. Svojim vaščanom ni razlagal samo svojih izkušenj in učenosti. Vsakih par let je peljal iz svoje vasi po nekaj mladeničev in mož v kraje, kjer je bilo gospodarstvo na višji stopnji, kjer je že cvda gospodarska zadružna misel, da so se česa naučili in prihajali od tujih vzgledov bogato oplojeni med domače griče. Domače pokopališče, ki je tudi njega sprejelo v svoje osrčje, in nova cerkev, ki čaka opreme in duhovnika, so plod njegovega večletnega prizadevanja. Za časa vojne je z vso nesebičnostjo vodil krajevno aproviza-cijo. Vas ima eno samo gostilno, zato pa je Možinova gostoljubna hiša sprejela vsakogar v svoje okrilje in mu postregla z vsem; njegova krepka, nagajiva beseda je spravila vsakogar v dobro voljo, da se je počutil kakor doma. Ce bi hoteli naštevati vse panoge javnega življenja in vsa polja udejsivovanja, na katerih se je uveljavljal pokojni Možina, ne bi prišli do konca. Ne samo na Brjah, njegovo 42 ploden osno delovanje se je raztezalo tudi po bližnji in daljni okolici. Znamenita sadjarska razstava leta 1900. v Kasovlijah je bila njegovo delo. Pomagal je pri zavarovalnicah za govejo živino ter pri podružnicah kmetijskega društva. Tudi pisal je mnogo. Nešteti so njegovi članki, raztreseni po »Soči«, »Slovenskem narodu« in pri »Edinosti«. Gospodarske članke je pisal v predvojnega »Primorskega Go- spodarja« in v današnji »Gospodarski vest-nik«. Kol učitelj je bil dober vzgojitelj in izvrsten kolega. Dvoje rodov je v Brju vzcvelo ob topli ljubezni njega kot učitelja - vrtnarja. Dvoje rodov, ki se ga bosta s hvaležnostjo in spoštovanjem spominjala in izročila svojim otrokom in otrok otrokom zlate sadove njegovih naukov v živ, trajen in častitljiv spomenik. Dr. Alckslj Rafael Rojic V soboto dne 26. februarja 1927. je umrl v Gorici v starosti 88 let obče priljubljen in izvrstni zdravnik dr. Aleksej Rafael Rojic. Doma je bil iz Zalošč v občini Dornberg, torej ga je mati kmetska zibala in je izšel iz kmetskega doma, kot se je lepo izrazil S. Gregorčič o naših možeh v pesmi kmečki hiši. Bil je tudi večletni deželni poslanec. Znan je bil po vsej deželi. Omeniti moramo tudi, da je bila njegova, nedavno umrla hči Melita Rojic znamenita sli -karica. Kot političen delavec je deloval z dr. Tonklijem z ramo ob rami; pozneje, ko so se bili duhovi v deželi ločili, je stal ob strani dr. Aniona Gregorčiča, a se medsebojnega boja ni udeleževal s strankarsko zagrizenostjo. Starejši ljudje bi vedeli povedati, koliko je on svoj čas storil za splošno blaginjo. Posebno skrb je posvečal tudi gospodarskim in drugim vprašanjem dežele. Bil je takrat odločno proti graditvi pokopališča na Grčini, ki se je nahajalo v močvirnatem ozemlju. Kot zdravnik je zahteval tudi premestitev umobolnice iz dušlji-vih prostorov bolnišnice usmiljenih bratov. Kot človek se je pokojni Rojic kazal ob vsaki priliki zelo dobrosrčnega. Znano je, da je zastonj zdravil ubožne dijake. Njegova preprosta in domača tolažilna beseda mu je privabila vse polno bolnikov iz cele dežele. Tedaj, ko prometna sredstva niso bila tako razvita ko dandanes, je hodil po grdih in nevarnih potih obiskovat bolnike. Z njim je izginil iz naše srede eden naj-agilnejših delavcev preteklosti, ki se ni strašil ne znoja ne truda, kadar je šlo za splošno korist Ohranimo mu blag spomin! f Dr Otokar Rybar. f Dr. Aleksij Rafael Rojic. O čitanju Slovenci radi čifarno. Naj se spominjamo le nekdanje Mohorjeve družbe, ki je vsako lelo razposlala med nas na 100.000 knjig in poglejmo sedanje naše književne zavode, ki nas letno razveselijo s tisočerimi knjigami, ozrimo se na naše prosvetne knjižnice in s ponosom lahko rečemo, da nismo med zadnjimi. Seveda, s tem ne trdimo, da smo v tem pogledu že na vrhuncu. Malo nas je, samo dva milijona in radi te naše malošievilnosti so pri nas knjige silno drage, kar obtežuje čitanje. Knjiga, ki izide v več tisoč izvodih, slane le malo več' nego prazen papir in pri nas je le malo knjig tako srečnih, da se natisnejo v tolikih izvodih. To dejstvo je pri nas zelo kočljivo: Če je knjiga draga, jo zamore le malo njih citati, če se založnik boji, da bo malo čitateljev, napravi le malo izvodov in potem je knjiga samoob-sebi umevno še dražja. Tako rodi eno zlo drugo. Ta naša malošlevilnost je tudi povod, da je našim pisateljem njihovo književno delovanje skoraj onemogočeno. V pretežni večini smo kmetski in delavski narod, kapitalistov nimamo, da bi podpirali pisatelje, katerim pisateljevanje ne nese toliko, da bi se morali od tega preživljati, zato se morajo posvečati drugim poklicom, in zato umevno trpi vsa naša književnost. Naj navedemo le en primer, ki dokazuje, koliko na boljem so v tem pogledu drugi narodi, Po prevodu poznamo knjigo, katero je spisal slavni italijanski pisatelj De Amicis, namreč Srce — II cuore. Spisal je še mnogo drugih knjig in njegovi nasledniki imajo radi izdajanja njegovih knjig toliko dohodkov, da plačujejo letno 30.000 lir davka. Seveda je vsaka njegovih knjig doživela po več izdaj. Pri nas pa lahko trdimo, da letni honorarji vseh slovenskih pisateljev ne iznašajo tolike vsote. Toliko smo omenili le mimogrede, da opravičimo prejšnjo trditev, da smemo kljub vsem težkočam biti ponosni na lepo lastnost: Či-tamo radi! V izberi nismo ravno izbirčni, čitamo, kar nam ravno pride pod roke. Kakor smo že prej omenili, smo v pretežni večini kmetski in delavski narod, ki nima časa na razpolago, da bi posvečal čti-vu posebno pozornost. Vzamemo v roke knjigo ter pričakujemo od nje nekoliko duševna razvedrila, in ne zasle- dujemo Bog ve kako pisateljevih visokih oziroma globokih idej, iščemo le hipne zabave in počitka od dnevnega napornega življenja, česar nam prav za prav nihče ne sme šteti v zlo, ker ne iščemo v čitanju idej ampak počitka. Te želje po duševnem odpočitku ne najdemo samo pri nas, ampak je vsem narodom skupna. Nikakor namreč ne smemo zahtevati, da bi posameznik takoj v začetku čital dela svojih najboljših pisateljev, kojih vsebina mu je še previsoka, katerih radi svojega duševnega obzorja ne more še obvladati, zato posega po delih, ki so mu dostopna, ki hipno zadovoljujejo njegovo razpoloženost in mu po irudapolnem delu nudijo kratkega užitka. Nemci so v pogledu viška čitalniške izobrazbe gotovo med prvimi narodi, vendar so uvideli, da ni mogoče zahtevati, naj preprosti bravec takoj v začetku sledi idejam svojih književnih velikanov, zato so si ustanovili posebna društva z nalogom, da nudijo svojim članom tako člivo, ki jim nudi nekako sredino med navadnimi književnimi proizvodi, katerih vsebina obstoja v umorih, pobojih, za-slrupljenjih, ugrabljenjih itd. ter med deli umetniške vrednosti. Naj omenimo n. pr. družbo »Kari May«, ki je bila ustanovljena med vojno in ni imela v lem pogledu popolnoma čistega namena, ker je hotela ob enem povzdigniti nemško narodnostno zavest, vendar se je namen društva posrečil, člani čilajo in postajajo vedno bolj dovzetni tudi za drugo boljšo čtivo. Umevna je. Vsak okus se mora vzgojiti. Kakor ne moramo zahtevati, da bi imel kmet smisel za kavijar, ostrige in druge take deli-katese, ampak mu je višek užitka nekoliko domače krače, ki že nekoliko uščipne v jezik, tako je tudi s čtivom. Ne smemo se čuditi, ako priprosta dekla smatra »Grofico bera-čico« za višek umetnosti, saj jej niti čas ni prilika ne dopuščata, da bi videla v knjigi nekaj umetniškega, vzvišenega, ampak namen njenega čitanja je razvedrilo, katerega potrebuje in v knjigi tudi najde. Ako bi nam bila dana prilika, da bi imeli knjig na razpolago in bi lahko več čitali, nego nam je mogoče, bi se zadeva sama na sebi tako uravnala, s pogosfejim čilanjem bi se sproti vzgojevali in ne vede kdaj prišli do pravega razumevanja. Ako pogledamo boljše in najboljše knji- 44 ževne proizvode raznih narodov, vidimo, da mnogokrat presegajo razlage, kritike in komentarji posameznih del po količini prvotno delo. A pri nas je malo težavno. Ako že knjig samih ne čitamo, čitamo tem manj kritike in komentarje. Zato se ne moremo povzpeli do pravega razumevanja in naši bravci ostajajo lepo pri svojih pripovednih spisih, kateri se tem rajši čitajo, čim plitvejša je njihova vsebina. Bilo bi gotovo krivično, ako bi te in slične napake stavili na rovaš neinieligeninosfi našega naroda, le naša sredstva za odpravo podobnih nedostatkov so skromna in skoraj ne vemo načina, kako bi jim bili kos. Najboljše sredstvo bi pač bilo, da bi prišle najširje plasti našega ljudstva do čitanja* s čimer bi se duh bistril, zahteve bi rastle više in više in kmalu bi prišli do zaželjenega smotra. Vendar ta pot ni edina, ampak se da pospešiti še na drug način in v tem smislu naj izpregovorimo par besed. Ze prej smo se dotaknili dejstva, da sega naše ljudstvo le nerado po knjigah, previsokih njegovemu duševnemu obzorju. Umljivo. Lepo je ono, kar ugaja, a do pravega merila, kaj naj nam ugaja, moramo priti le po vzgoji in te nam z ozirom na čitanja popolnoma ne-dostaja. Kako naj hvalim Cankarja, ako ga nisem čital? Zato nam bodi naloga, da pokažemo ljudstvu lepoto onih spisov, katere že poznajo. A kaj so naši ljudje že lepega čitali, in sicer čitali v tolikem obsegu, da sega poznavanje v najširje plasti? Martina Krpana! — Gotovo je že 30 let temu, odkar je ta Levstikov spis nudil vsako leto stalno čtivo našim otrokom in lahko trdimo, da ga poznajo, vsi naši ljudje od 20.—50. leta. Res je, da je ostal ta nedosežni humo-ristični spis v neljubem spominu marsikomu, ker ga je moral za kazen prepisovali, toda ako opustimo te neprijetne spomine, moramo priznati, da nam je čitanje istega podalo toliko užitka, kakor noben drug odstavek po naših berilih. To je docela upravičeno. Plitev spis nam zadošča, da ga prečrtamo enkrat. Le težko se odločimo k temu, da bi ga predelali drugič in nas pri čiianju romanov v podlistkih n. pr. malo briga, ako izpustimo kako številko, ker nam v tem slučaju lahko pomaga čez to zapreko lastna fantazija, ki se redno krije s pisateljevo. Drugače je pa to pri spisih, ki imajo pravo književno vrednost. Take spise moramo predelati ponovno in ponovno ter se šele na ta način vživimo v vrednost pisateljeve umetnosti. Res, da tudi v teh slučajih poznamo vsebino, a pri dobrem spisu najdemo pri ponovnem čiianju toliko odtenkov, malenkosti^, katere smo pri prvotnem čiianju navadno prezrli, da šele potem znamo cenili delo po zasluženi vrednosti. Enako je s Krpanom. Vsebina sama ob-sebi je precej skromna in nam enkratno pre-čiianje popolnoma zadošča, da jo moremo ponoviti. Drugače pa je s ienkočami, ki spremljajo ta spis. O prvem čiianju jih gotovo prezremo, zato ga moramo predelati večkrat in ob vsakralnem ponovnem čiianju iztakne-mo kaj novega, kaj zanimivega in šele to daje spisu pravo vrednost. Ni nam namen, da bi tukaj sodili Levstika kot jezikoslovca, naj nam zadošča, da je pisatelj v tem oziru vzgleden in kot tak tudi ostane. Vsaka povest, vsak roman ima svojega glavnega junaka, kateri ima navadno vse dobre lastnosti, večkrat tudi sltabe, a to v največii in najpopolnejši meri. Da je vsak tak junak opremljen z izredno telesno močjo, je umljivo samo ob sebi. Zato Levstik svojemu Krpanu ni mogel odreči te lastnosti in vendar kakšna razlika! Ako pogledamo natančno Krpana, vidimo v njem sliko našega lastnega naroda. Čvrst in krepak, a zato preprost in naraven v govorjenju, nehanju in obliki. Nič moderno uglajenega, polikanega, ampak nekaj robatega in neprisiljenega, naš pristen domači človek baš kakor je živel takrat pred sedemdesetimi leti, ko je bila povest prvič tiskana. To preprostost nam kaže že samo ime Martin. Bi si li mogli predstavljati Levstikovega junaka pod imenom Milivoj, Ludvik, Hrabroslav ali kaj podobnega? Gotovo ne, kakor se je moral tudi cesar imenovati ravno Janez, ako si ga hočemo predstavljati takega, kakor nam ga je opisal Levstik, gledaje ga z očmi preprostega naroda. Radi dobro izbranega ipnena Brdavs odpade polovica potrebe podrobnega opisovanja, ker nam že končnica »avs« pove več nego slika. Isto opazimo tudi pri imenih Gregor, Dunaj in Trsi. Dunaj glavno mesto cesarstva, višek pojma o velikosti in veličastnosti mesta. Trst, največjo mesto, kamor so si upali naši ljudje, Trst, ono mesto, kjer se je posebno takrat vršilo nebroj resničnih in izmišljenih anekdot o tihotapstvu, Trsi, ono mesto, ki ie pomagalo do ugleda onemu, kdor ga je poznal. Iz tega vidimo, da že izbera imena ni kar slučajna, ampak pri dobrem pisatelju dobro premišljena. Isto opazimo pri Cankarju. Bi si li mogli predstavljati hlapca Rafaela, Metoda, Slankoia aili sličnega. Ne! Jernej — to je ime za hlapca. Le pod tem ali podobnim imenom si lahko predstavljamo osebnost, kakršno nam je Cankar opisal tako mojstrski. Da je izbera imena nekaj značilnega, vidimo že poiem, da ne pridemo nikdar v zadrego, ako bi morali navesti imena junakov prej omenjenih dveh spisov. Eden je Martin, drugi Jernej! Imena oseb po drugih spisih in celo pri znamenitih romanih nas pa ne zanimajo toliko, ker so le slučajna, bodisi zgodovinsko slučajna, aLi slučajno izbrana. Poizkušajte n. pr. krstiti Krpanovo ženo. Milice, Pepce, Karline ali kaj podobnega e gotovo ne boste imenovali, ampak pod doj-mom Martinove preprostosti in vtisom .celega spisa bo gotovo Urša, Katra, Špela ali kaj sličnega. Človek rad pretirava. Pisatelj s pisanjem, vsak posameznik s samohvalo, revež z opisovanjem lastne mizerije, sploh povsod radi napravimo iz komarja slona. Je li Levstik tudi pretiraval? Gotovo, saj se ves spis vrši v lem smislu, toda lo pretiravanje je tako mojstrsko, kakršnega ne dobimo v našem leposlovju in kolikor poznam prevodov iz drugih jezikih, ga najdemo k večjemu pri Don Abbondiju v Zaročencih. In v čem obstoji prislnosl in lepota tega pretiravanja? Levstik je pisal iz naroda za narod, toraj v iaki obliki, ki narodovi dušev-nosti in njegovemu pojmovanju popolnoma odgovarja. Poglejte druge junake: Ta pride s preluknjeno suknjo nedotaknjen iz najhujše bitke, drugi vam s kroglo strelja lastovice po zraku, tretji pride iz najglobokejšega prepada itd. Kaj pa Krpan? Konja je prestavil, s tovorom vred in sicer kako? Levstik ni navedel, koliko kg je imel konj ne koliko lovor, ampak »bilo mu je toliko, kakor komu drugemu stol prestaviti« ali kakor pozneje pove kočijaž: »Kakor bi nesel skledo na mizo«. Pripovedovaje radi pomagamo učinku s kretnjami, z rokami. V tem slučaju nam je pisatelj pomagal. Vstanem, vzamem stol izpod sebe, primem za skledo ali kozarec na mizi in lahkota, s katero izvršim to opravilo, je v dokaz silni Krpanovi moči bolj učinkovita nego bi vzel kredo in na mizi izračunil to v obliki konjskih sil. Enako domačo pristnost najdemo v Krpanu na vsak korak. Kako bi nam n. pr. drug pisatelj opisal udobno«! današnjih prometnih sredstev? Navedel bi morda daljavo železnic v km, naštel število avtomobilov, parnikov, letal itd., toda to ni za preprosto ljudstvo, zato je rekel Levstik: »Saj imamo hvala Bogu cesta do vsakega zelnika!« — s čimer je že, povedano več, nego si more misliti najzdržnejša fantazija in to v tako kratki, jedrnati obliki, kakršni težko dobimo primere. Krpan je premagal 15 mejačev. Število 15 ni izbrano slučajno, ampak hote. Okroglo število je 10, a za moč Krpanovo ne zadostuje to sicer lepo število, ampak je treba še, pol zraven torej 15. (Šorli-jev »Človek in pol«). Število 15 ne ugaja samo bravcu, ampak celo Krpanu samemu, ko se je tako preprosto, pobahal: »Ce ni drugega kakor tisti Brdavs, poslušajte, kaj vam praviim. Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete sedem let staro!« To stopnjevanje zavesti testne moči je nekaj brezprimernega. Brdavs sam, ki je strahova! ves Dunaj, je že sam na sebi hud nasprotnik, a 15 Brdavsov, za malo južino, torej tešč, in to ne s kakim trudom, ampak z lahkoto, kakor bi vrgel kamenček pol m daleč! In kakor bi se Krpan zavedal svoje goro-stasne bahavosti, češ, da se je je gotovo zavedal tudi cesarski sel, se mu je zopet obudila znana kmetska nezaupnosf in tihotapska previdnost, zato sebi v tolažbo in drugim v svarilo dostavlja: »Samo varujte se, da me ne boste vodili za nos«. Izviren je tudi način boija z mejači. Ko-rajžen človek ne išče dolgo orodja ali druge priprave, da se brani. Ta zagrabi poleno, drugi kamen itd. Krpanu niti tega ni bilo treba, zagrabil je ono, kar mu je bilo še bliže, namreč prvega mejača in omlafil z njim ostalih 14. Pisatelj pa ne pravi, da je imel kdo pol-cJmilje-na r?bra, drugi krvav nos, tretji raztrgano o-bleko ali ne navaja, v kolikor je bilo. treba zdravniške pomoči, marveč pušča bravcu prosti tek fantazije: »Vsi so podplate pokazali!« Lepo se nam kaže kmetska pretkanost v dvogovoru med cesarjem in Krpanom. Cesar vpraša: »I kaj pa nosiš v tovoru? Krpan gotovo ni bili v zadregi^ češ, kaj se pa tak gosposki človek razume na vsebino vreč? Morda si je ravno tedaj mislil, da bo treba doma novega brusa, ali pa se je mislil poslužiti kresila, da si nažge pipo, zato je rekel na kratko: »Kresilno gobo, pa nekaj brusov sem naložil, gospod!« S tem je mislil Krpan cesarja potegniti. Gobe in brusi so robati, tako da bi se morali poznati skozi vreče, angleška (morska) sol je pa drobna in daje vreči določeno obliko. Ako si še mislimo, da je imel Krpan nagovorjeno na eni strani kobilice lahke gobe, na drugi pa težke bruse tako, da je kobilico vleklo po strani, potem dobimo res prizor za bogove. No, cesar, res gosposki človek, morda nikdar ni imel opravka ne z brusi niti s kresilno gobo, a kot cesar je bil ob enem brihtne glave in se mu je stvar zdella vsaj sumljiva, zato je brž vprašail: »Ako so brusi, zakaj so pa v vrečah?« A Krpan je prefrigan. Hitro je pogladil vogale brusov in gob, štrlečih iz vreč, z bistroumno opazko: »Bojim se, da bi od mraz;) ne razpokali, zato sem jih v slamo zavil in potisnil v vrečo«. Potem najdemo zopet ono pretiranost: »Da sem kobilico prestavil s tovorom vred, to ni nič, a upam si nesli dve taki kobili dve uri hoda in še delj, če je treba«. 46 Višek Krpanove samozavesti pa najdemo tik pred bojem z Brdavsom. Pri spopadih med glavnim junakom iin njegovim nasprotnikom nas pisatelji spravijo do dvoma, kako se bo izvršil boj, da s tem povečajo bravčevo radovednost in napetost. Pri Krpanu je pa vsak dvom izključen. Niti od daleč mu ne pride na misel, da bi utegnil podleči, zato pravi kratko-malo: »Kaj bo drugega? Glavo mu bomo vzeli, pa je«. Isto Krpanovo gotovost vidimo kasneje: »Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod cesar«. Imam pred sabo Krpana, ki sta ga izdala Fran Erjavec in Pavel Flere. V teij izdaji "se glasi: »No, zdaj pa le hitro izmoli en očenaš ali dva«. Ako se glasi izvirni Levstikov spis tako, je izgubil polovico svoje vrednosti. V šolskih berilih je bilo vedno čitati: »Izmoli en očenašek ali dva«. Ta »očenašek« nam namreč bolje označa silnost Krpanovo nego par strani popisa. Krpanu, ki se ne bi ustrašil 15 Brdavsov, je bilo tudi vse ostalo tako majhno iin pritlikavo, da celo očenaš, abstrakten pojem, četudi višek pojma o moliitvi, mu je bil le očenašek. Zato lahko rečem, da Levstikovega Krpana sploh ne pozna, kdor je zakrivil to napako. Kako je Levstik znal računati na pojmovanje svojih bravcev, namreč kmetskih brav-cev, nam dokazuje to, da polaga Krpanu v roke za obrambo lipov kij. Ako bi vprašali mestnega dijačka, zakaj je moral biti kij prav iz lipovega lesa, bi ga gotovo spravili v zadrego. Naš kmetski preprosti človek pa takoj ve, da je lipov les mehak in se ob enem ne kroji. Ker je Levstik pisal za nas, izključuje potrebo, da bi nam omenjal te dobre lastnosti lipovega lesa. Ta skromnost v obliki opisovanja v prilog izvirnosti pisateljevi, je prav tako značilna kakor v obratnem oziru opisovanje drugega slovenskega pisatelja, ki nam predstavlja kosca, ki je brusil koso z oslo »ki je na obeh koncih tanjša, na sredi pa debela«. Prešeren pravi v svojem Memento mori: »Molče trobenta! bo!« Kako more kdo molčati in ob enem oddajati glasove podobne tromb -nim? Samo ob sebi nesmisel in vendar resnica. Ob sklepu svojega Krpana pravi Levstik: »Srečno hodi«, pravi cesar, minister Gregor pa nič!« Molčal je in vendar nam ta preprosti »nič« pove več nego par strani opisovanja, ker ministru vidimo na koncu jezika vso ono kopico pikrih besed, katere bi rad namerili na Krpanov naslov, a mu to zabranjuje spoštovanje do cesarja in morda tudi Krpanova osebnost. Pisatelj ne piše, a mi vendar beremo, beremo in gledamo lastno predstavo. Ogrski pisatelj Maurus Jokaj je med drugimi deli spisal roman »Črni demainti«. Prvi del je jako obširen, drugi del je pa skrčen v edini stavek: »Kar je bilo demant, je tudi osta- lo demant«. In tudi ta ideja samo ob sebi ostane demant v književnosti! Natančnost opisovanja in obširnost pisanja, gotovo ne napravita umetnika. Prešeren je naš največji pesnik in vendar je po množini svojih poezij med najmanjšimi. A pre-čitajmo njegov sonet »Vrba«, vidimo v štirinajstih vrsticah životopis, kakršen se ni posrečil nobenemu pisatelju v celih zvezkih. Sicer se pa omejimo za enkrat le na Levstikovega Krpana in še to v skromnem obsegu, v prepričanju, da bi naj obširnejše razlaganje ne zadostovalo. Spis je treba čitati enkrat, dvakrat, desetkrat in večkrat in bodimo gotovi, da nam tega truda ne bo žal, ker vsa-kjkrat iztaknemo nekaj novega, zanimivega, kar smo prej prezrli in ta nova zanimivost nam množi s prejšnjim že znanimi celotno vrednost spisa od čilanja do čitanja in le ta način čitanja nas privede do pravega razumevanja in do spoznavanja pisateljevega daru. Marsikateremu bravcu se bo vrinila misel, je ti pisatdj nekako z matematično gotovostjo in natančnostjo postavljal stavek k stavku, da je spis dosegel svojo dovršenost. Različno! So pisatelji, ki so svoje najboljše spise pilili in predelovali mesece in mesece, leta in leta, so pa zopet drugi pisatelji, ki so svoja najboljša dela oddali takoj izpod peresa v tiskarno in vendar ostanejo ta dela kot sviiie zvezde na književnem nebu. Umetnost namreč ne obstoji v tem, da pisatelj nadevlje svojim junakom vseh mogočih in nemogočih lastnosti, ampak v načinu pisanja, da se šele s ponovnim čitanjem in na podlagi tega s pravim umevanjem vživimo v pisateljevo nav-dahnenje ob času pisanja. V razumevanje tega, kako naj čitamo, sem nalašč navedel Krpana, ker ga večina naših ljudi pozna in marsikod še počiva med zaprašenimi knjigami na kaki polici tudi nekdanje tretje berilo. Poiščite ga, preberite in prebirajte Krpana, imeli ga boste od dneva do dneva rajši, spoznali bodete, kako je spis dovršen, da bi v njem pogrešali vsako besedo, ki bi bila izpuščena in bi bila odveč vsaka druga pridjana beseda. Naučimo se čitati že poznano delo in ko ga bomo popolnoma razumeli, sezimo dalje po Prešernu, Gregorčiču, Cankarju in šele tedaj se nam odpre novo polje, naš obzor se razširi in v knjigi ne bomo iskali samo hipnega razvedrila, ampak se vživimo od dneva do dneva bolj v dušo pisateljevo in pesnikovo in le na ta način bomo ločili umetnost od navadne knjige. Začnite s Krpanom! Naš narod je šegav, šaljiv, burkast kakor nam ga enakovredno z Levstikom opisuje Jurčič. In ta humor je pristno naš. Ne gre zato, je li boljši ali slabši od onega drugih narodov, toda naš je, kot tak še vedno živi po naših kmetskih družbah, bodisi 47 doma ali v krčmi in »če vsak berač svojo malho hvali«, hvalimo ludi mi svojo lastno. Krpan je humoreska, v katero je nanizanih toliko dovtipov, da ji vsaj v slovenski književnosti gotovo ne najdemo para. Seveda humor ni tak, kakršnega iščemo po humorističnih listih, ampak tak, da mu moramo pravo ost šele poiskati, kar brezdvomno poveča vrednost in duhovitost dovtipa. Ker je način tecega humorja pristno naš, zato bi Krpan izgubil vso svojo vrednost, ako bi ga prevedli v drug jezik. Prestava bi sicer ne prizadela nobenih težkoč, a za tak prevod bi nedosfajalo razu-mečih čitateljev. Mi sami pa imamo za naš humor dovolj razumevanja, ni je skoraj vasi, kateri bi sosedje ne pripisovali te in te hudomušnosti, šalji-vosti ali burke, ni je vasi, katera bi ne imela svojega hudomušneža, ki razvija navadno v gostilni svojo duhovitost. A ta humor ni vsiljiv, in žaljiv, ni pretiran, ampak tak, da ga razumemo šele po več času, zato je pa potem učinkovitejši in marsikdaj sem se ob takih pri- likah nasmejal »za poč't«, dočim bi tujec, četudi razume naš jezik, ostali v takih slučajih popolnoma ravnodušen. (Naj se spominjam ob tej priliki pokojnega starega Lamjana (Kofola) iz Volč. Baje je svoječasno prenočil v njegovi gostilni cesar Jožef. Tolminski uradniki, ki so radi zahajali v Volče k Lamjanu, deloma radi dobre kap* ljice, deloma radi gospodarjeve šegavosti, so Lamjanu nagovarjali, da bo mioral cesarju vrniti obisk. Lamjan je bil nekoč odsoten po kupčiji in ko se je vrnil, je pripos vedoval, da je bil na Dunaju pri cesarju. In kako je znal pripovedovati! Sam Levstik bi ga bil vesel! »Vstopil sem v sobo. Cesar je ravno' nekaj pisal za mizo. Ko me je zagledal, me v prvem hipu niti ni po> zdravil, ampak planil je pokonci, pomolcl glavo skozi vrata v kuhinjo in zaiclical veselo: O Liserl, mach a Schnitzerl, dcr Kofol von Woltsc,hah is do! Cesarica, ka« teri je bil cesar gotovo že povedal o dobri postrežbi v moji gostilni pri kakšnem nočnem rapertu, se je kar hipno prikazala na vratih, obrisala si roke v bel pred* pašnik, podala mi dcsnico rekoč: »Kaj res? Gospod Ko« foil! Me veseli, me veseli!« Itd. Znal je tako lepo pripovedovati, da so ga Tolminci nalašč hodili poslušat in v spominih na to, se še danes rad ustavim v Lamjanovi gostilni, ko mc pot slučajno pelje mimo). —č. i Kako je Martin Krpan namlatil iblajtarje. O Koledarju Prvotna naloga koledarja je bila in je tudi še danes, biti pripomoček za časovno štetje. Ako je bila potreba po pravilnem merjenju časa že v prvih kulturnih dobah splošna in vedno živa, je naravno v naših časih še neprimerno večja. Nam so danes ure in koledarji tako splošno znani in že vsak otrok jih zna s tako lahkoto in sigurnostjo uporabljati, da gremo prepovršno preko bistva, ki tvori podlago uri in koledarju in da se premalo, ali bolje sploh ne zavedamo truda, ki je bil potreben, da sta se ustvarila. Vsako' merjenje je prav za prav primerjanje. Kadar merimo dolžino njive, primerjamo njeno dolžino z dolžino palice ali traku. Ako hočemo meriti čas t. j. trajanje kakega pojava, ga moramo primerjali s trajanjem drugega nam bolj znanega pojava. Naravno je, da bomo izbrali tak pojav, ki se enakomerno odigrava in ki se v enakih presledkih ponavlja, sicer bi bilo merjenje silno težko, ako vsaj na prvotni kulturni stopnji sploh nemogoče. Priroda sama nam je lahko rečem vsilila tako merilo. Stalna izmenjava dneva in noči je morala nujno postali podlaga za časovno štetje, saj je od solnca, čigar navidezno gibanje ustvarja noč in dan, zavisno vse življenje na zemlji. V jutranjih urah vzide Solnce na vzhodu, vzpenja se čim dalje više na nebu, dokler ne doseže najvišje lege in se nato niža v zapadni smeri proti obzorju. Ta pojav si lahko razlagamo tako, da obkroži Solnce v tem času enkrat našo Zemljo ali da se Zemlja enkrat zavrti okoli svoje osi. Iz raznih razlogov, ki jih tukaj ne moremo navesti in ki so čitaleljem po večini že znani, smatramo drugo razlago za bolj verjetno. Enota za čas nam je torej dan, t. j. doba, v kateri se Zemlja enkrat zavrti okoli svoje osi. Taka izbrana enota se je izkazala za zelo primerno in je skozi dolga stoletja izborno služila svojemu namenu. Ko pa so postale potrebe po pravilnem časovnem štetju večje, so ugotovili, da ta časovna enota ni vedno enaka, temveč da se stalno spreminja. Ako bi se namreč Zemlja le vrtela okoli svoje osi, potem bi bili res vsi dnevi enako dolgi. Ker se pa Zemlja ob enem suče tudi okoli Solnca, je stvar nekoliko bolj zamotana, to pa radi tega, ker se ne suče Zemlja okoli Solnca na krožnici, temveč na pakrogu, v čigar enem gorišču je Solne,e. Ko je Zemlja Solncu najbližja (v decembru), je njena hitrost največja, temu primerno se giblje Solnce tedaj tudi najhitreje na nebu napram zvezdam stalnicam. (Ne gre tu za gibanje Solnca z ostalimi zvezdami vred od vzhoda proti zapadu, temveč za ono navidezno gibanje Solnca napram zvezdam-stalnicam, radi katerega zaostaja Solnce za drugimi zvezdami za približno 4 minute na dan). Dan (ne čas, ko je Solnce na22 po Kr.) se je kril z 8. septembrom 1898. 1. prvi dan leta 1316. pa z 22. majem 1898. 1. našega štetja. D run j -narodi so skušali izločiti razliko med luninim in solnčnim letom. Najprej so poljubno podaljšali lunino leto za en ali več mesecev. ko jim ie postala razlika preočitna. Pozneje so sestavili nekaka pravila za vlaganje takih mesecev! Tako so izdelali v 2. stoletju po Kr. judie letni sectav. ki ie silno kompliciran, in ki razli-kuie šest različnih vrst leta, namreč po 351, 384, 355, 385, 353 in 383 dni. Tudi Rimljani so priznali nekako periodo štirih let. Prvi dve leti vsake priode sta imeli po 355 dni, tretje leto 378, četrto pa 377 dni. Prvi dve leti sta imeli po 12 mesecev z 29 do 31 dnevi, v tretjem in četrtem letu se je vla-nal še en mesec z 23, odnosno 22 dnevi. Perioda vseh štirih let je obsegala 1465 dni, vsako leto povprečno dni 366 in eno četrtino dneva, tako da je bila vsaka štiri leta razlika 4 dni med takim letom in solnčnim letom. To razliko so odpravljali s samovoljnim črtanjem previsnih dni. 51 L. 46. pred Krist. rojstvom pa je rimski državnik in ob enem vrhovni glavar rimske države julij Cezar po predlogu aleksandrijskega astronoma Sosigena uredil koledar na ta način, da je sploh opustil lunino leto in uvedel čisto solnčno leto. Ker pa to leto nima celega števila dni, temveč kakor že omenjeno 365*4 dneva, je ohranil štiriletno periodo. Prva tri leta imajo po 365, četrto pa po 366 dni. Cezar je tudi določil število dni posameznim mesecem, ki so nehali imeti prave vezi z luninimi menami in je končno tudi odredili, da se prične leto s 1. januarjem. Ta ureditev časovnega štetja, ki nosi ime julijanski koledar, se je razmeroma hitro razširila po vsem rimskem kraljestvu in tudi drugod. S časom pa se je pojavila razlika med takim letom in pravim solnčnim letom. Pravo solnčno leto ne traja namreč 365% dneva, temveč nekaj manj, 365 dni 5 ur 48 minut in 45.9 sekunde. V enem letu je seveda razlika samo 11 minut 14.1 sekunde, v sto letih pa že skoro en dan. Ob koncu 16. stoletja je znašala .ta razlika že 10 dni. Ta nedostatek je končno odpravil papež Gregor VIII. s papeško bulo od 1. marca 1592. Po tej ureditvi je sicer v splošnem vsako četrto leto prestopno, (vsa leta, kojih število je deljivo s 4), niso pa prestopna ona leta, ki se pišejo z dvema ničlama razen onih, ki so deljiva s 400. Tako je letoS-nie leto 1928. prestopno, ker je deljivo- s 4; 1. 1900. ni bilo prestopno, ker ima na zadnjih dveh mestih ničli; L 2000 pa bo zopet prestopno, ker je deljivo s 400. S tem je bil koledar urejen za razmeroma dolgo dobo v naprej. Papež Greoor VIII. pa je popravil koledar tudi za nazaj. Ker je znašala razlika od Ce-zarjeveoa časa do tedaj približno 10 dni, je odredil, da sledi tisto leto 4. oktobru ne 5., temveč 15. oktober. Tako popravljeni koledar se imenuje gre-goriianski koledar in je pri katoličanih splošno v rabi. Sicer pa se je tudi med temi uveljavil šele po l. 1700., na Angleškem šele 1. 1752. Polagoma se je udomačil tudi pri drugih veroizpovedih, pri pravoslavnih n. pr. šele v povojni dobi. Sicer pa je v pravoslavni cerkvi sami julijanski koledar ostal še dalje v rabi. Dočim je doživela julijanska reforma v splošnem splošno priznanje in je dosegla v gregorijanskem koledarju svoje dopolnilo1, je imela manjšo srečo na začelek lela. Zlasti v srednjem veku je vladal v tem oziru popolen nered. Ne samo v različnih državah, temveč celo v eni in isti državi so praznovali ob različnih dneh novo leto. V glavnem je veljal kot začetek leta ali dan Kristusovega rojstva 125. december) ali dan Oznanjenja M. D. (25. marca) ali pa 1. marec. V vzhodni Evropi in pri Rusih so šteli dneve leta od 1. septembra dalje. 1. |anuar )e prišel zopet v veljavo kot prvi dan leta šele v 13. stoletju in je bil kot tak splošno priznan šele koncem 16. stoletja. Beneška republika, h kateri je tedaj pripadal tudi precejšen del naše Istre, je praznovala novo leto 1. marca in to tja do I. 1797. Še večja neenotnost je vladala glede začetka časovne dobe, t. j. glede leta, ki naj bi bilo prvo v štetju let. Za Rimljane je bil vsaj o<3 prvega stoletja pr. Kr. dalje začetek časovne dobe leto ustanovitve Rima, ki so ga določili kot 753. leto pr. Kr. Judje so šteli leta začenši od različnih zanje važnih dogodkov. Njihovo štetje od ustanovitve sveta (3761 pr. Kr.ll) izvira šele iz srednjega veka. O začetku štetja pri Mohamedancih smo že govorili. Mi štejemo danes leta od Krislusovega rojstva. To štetje je prvi, v kolikor se da ugotoviti, uporabil rimski opat Dionizij Exiguus I. 525. po Kr. Kasneje so ga posnemali razni zgodovinarji. Splošno pa se je razširilo najprej na Angleškem. Rimski papeži so ga uvedli šele ob koncu prvega tisočletja. Danes je to štetje pri vseh kristjanih splošno v rabi, ima pa ta nedostatek, da ne vemo, ali je leto, ki ga je določil Dionizij Exi-guus kot Kristusovo rojstno leto1, bilo pravilno izračunjeno ali ne. Težko se bo dailo to vprašanje končno veljavno rešiti. In če se bo res ugotovila kaka razlika, ali bi potem naše štetie predrugačili? Ne, to delo bi bilo neizvedljivo in tudi nepotrebno; rekli bomo pač, da se ie rodil Jezus Kristus eno ali dve leti pred ali po Kristusovem rojsivu. Od preteklega leta dalje morajo kakor znano javni uradi pri nas uporabljati poleg običajnega štetja od Kr. rojstva tudi štetje po fašislov-skem pohodu na Rim. Letošnje leto bi bilo tako VI. leto fašisfovske ere. Z julijansko ureditvijo časovnega štetja je postal prav za prav mesec, odveč, saj je nehal odgovarjati dobi, v kateri se Luna enkrat izpremeni. Deloma radi potrebe po neki srednji meri med letom in dnevom deloma pa tudi iz navade so ostali meseci še dalje v rabi. Leto ima po ureditvi Julija Cezarja 12 mesecev z 28 (oziroma 29) do 31 dnevi. Odkod pa izvirajo imena za mesece? Judje so rabili najprej feničanska imena, nato vrstilne števnike in končno babilonske izraze. Rimljani so imeli prvotno le deset imen za mesece, od katerih je bilo zadnjih šest štev-nikov. Do danes so še ohranili imena: September, Oktober, November, December, dasi niso to več sedmi, osmi, deveti in deseti mesec. Peti mesec, rimskega štetja Quinlilis je bil pozneje prekrščen po Juliju Cezarju v Julij, šesti mesec Sexlilis pa po njegovem nasledniku Okiavijamu Avgustu v Avgust. Ostali meseci so nosili imena po rimskih bogovih, februar pa bržkone po 'zadostilnih obredih, ki so se v njem vršili. 52 Naša slovenska imena za mesece so mlajšega izvora in se nanašajo predvsem na pojave na polju. Kdaj in kako so nastala, žal v času, ki mi je bil na razpolago, nisem mogel ugotovili. Poleg meseca pa imamo še manjšo enoto, ieden. Teden ni imel vedno sedem dni. Pri Rimljanih n. pr. je štel 8, pri Egipčanih 10 dni. Sedemdnevni teden je bržkone nastal v Mali Aziji, in sicer v skladu s posebnim če-ščenjem svetega števila 7. Ko so Judje določili sabbat, ki je bil pred priseljevanjem v Kanaan, le dan zborovanj, za Gospodov dan, so ustvarili na podlagi števila 7 sedemdnevni leden. Sicer je sedemdnevni teden utemeljen tudi v luninah menah. Ta judovski teden se je razširil proti za-padu šele v drugem stoletju pr. Kr. Prvoino so nosili dnevi le številke in niso imeli nobene zveze s planeti in z Luno. S časom pa se je razpasla tudi na zapadu astrologija, io je nauk, da je življenje na Zemlji zavisno od nebesnih pojavov in da morajo biti potemtakem določeni dnevi in določene ure posebno ugodne za gotove posle. Temu primerno so vsako uro posvetili posebnemu nebesnemu telesu, odnosno bogu, ki ga je predstavljala ta zvezda. V istem redu so se ponavljale te ure, ki so bile posvečene planetu, h katerim so tedaj prištevali ludi Solnce in Luno. Sledili so si tako: Saturen, Jupiter, Mars, Sol. Venus, Merkur in Luna. Ako imenujemo tako po vrsti ure, se začenja v teku sedmih dni vsak dan z drugim imenom in to ime je prešlo tudi na dan. Ta imena so se splošno ohranila do poznega srednjega veka, pri romanskih narodih je še danes v rabi, le da je Solov dan sedaj Gospodov dan in da je Saturnov dan izpodrinil judovski sabbad. Pri nas so dnevi tedna poimenovani s šlevniki; tako torek (pravilno utorek, drugi), četrtek, petek, sreda je res sredina tedna. Sedmi dan je dan počitka, nedelja. Temu sledi ponedeljek. Dan pred nedeljo nosi ime sobota po judovskem sabbatu. Ta časovni aparat pa, namreč meseci in tedni, je za sodobno življenje silno nepraktičen. Pred vsem ni nobene prave zveze med letom in mesecem, med mesecem in tednom pa še manjša. Meseci so neenako dolgi. Ra- zen tega pa prično meseci in leta vedno z različnimi tedenskimi dnevi, tako da se da le po daljšem računu ali le po tabelah sklepati, kateri dan v tednu je določeni dan leta ali meseca. Ponovno so že skušali odpraviti te nedo-statke. L. 1924. je imenovalo društvo narodov poseben mednarodni odbor, ki naj bi proučeval to vprašanje. Predloženih je bilo 180 načrtov. Odbor je iz vseh teh po dveletnem proučevanju izbral samo dva in ju predložil društvu narodov, ki se pa do danes ni moglo izjaviti o stvari. . Po prvem načrtu bi se delilo leto v štiri enaka četrtletja z dvema mesecoma po 30 in enim mesecem po 31 dni. Leto bi imela torej 364 dni. Do solnčnega leta manjkujoči 365. dan. odnosno, v prestopnih letih manjkajoča dva dneva, bi se dodala kot praznika brez datuma ob začetku ali koncu leta. S tem bi bila sicer dosežena večja enakost v mesecih, ostali pa bi še drugi nedosiatki. Drugi načrt je bolj radikalen. Po tem bi imelo leto 13 mesecev po štiri sedemdnevne tedne, torej po 28 dni. Leto bi imelo kakor po prvem načrtu 364 dni. Manjkajoči 365., odnosno 365. in 366. bi se tudi tu priMopila letu ali ob začetku ali ob koncu. Na ta način bi pričelo leto in bi pričeli tudi vsi meseci vedno z nedeljo. Ker pa bi imelo leto 13 mesecev, bi odpadla možnost deliti ga v polletja in četrtletja. S tako ureditvijo koledarja bi se dalo končno rešiti tudi vprašanje premakljivih praznikov. To je tudi omenjeni odbor upošie-val in je v soglasju z zastopniki raznih veroizpovedi predlagal, naj se določi tudi ne glede na gori navedene spremembe, da se stavi velika noč na nedeljo, ki sledi drugi soboti v aprilu. Z uvedbo enega ali drugega načrta bi se časovno štetje zelo zenoslavilo, in če nas obvestila ne varajo, čaka tudi pravoslavna cerkev le na to, da se časovno štetje končno uredi, da sprejme tudi ona gregorijanski koledar. Ali bo ta ureditev resnično tudi končna? Težko bi bilo to prerokovati. Gotovo bi pomenila velik korak naprej, značaja popolnosti pa ji vsekakor ne moremo pripisovati. m Drjoahtm Hažcm Poroka in ženltovanjski običaji pri starih Slovanih Pri nas je še danes zelo mnogo ženito-vanjskih običajev, ki so obstojali med starimi Slovani že pred tisoč in več leti. So to večinoma običaji poganskega izvora, danes o-miljeni pod vplivom krščanstva iin kulture. Kakor vsi narodi, dokler niso dosegli gotove višine socialnega in kulturnega napredka, tako so bilii stari Slovani pred davnimi časi: poligamii in poliandni, to se pravi, moški so imeli več žen (poligamija), žene pa več moških (poliandrija). Vendar ste bili poligamija in poliandrija v onih časih pravilna zakonska razmerja. Pred tem časom, v katerem je imela ena oseba enega alli več rednih zakonskih drugov, je vladala promiskuiiela v spolnem življenju, to se pravi, da med moškimi in ženskamii ni bilo nikake slalnejše vezi, moški in ženske so živeli vsi vprek v medsebojnem svobodnem spolnem življenju, ne glede na sorodstvo, brez vsakih medsebojnih obvez, nekako divjaški. Z mnogoženstvoml in mnogomošfvom pa že nastopa stalna in redna oblika zakonskega življenja, kar je po-menjalo brez dvoma velikanski napredek. Gotovo je, da so si mogli le bogatejši možje privoščiti več žensk, več zakonskih družic. Slučaji, da bi ena ženska imela več soprogov, so gotovo redkejši in mogoče samo do takrat, dokler si ni moški spol ustvaril svojega pravnega reda, v katerem si je sebi pridržal pravico biti svobodnejši in mogočnejši. Gotovo pa je, da je med Slovani obsto jalo pred tisoč leti in še pozneje mnogožen-stvo. Pri pomorjanskih Slovanih je razvidno mnogoženstvo iz prepovedi babenberškega škofa Otona, kateri je odredil, da morajo vsi, ki so pristopili h krščanstvu, izvoliti si od več žen, ki jih imafoi, samo eno, katera jim najbolj ugaja in odpustiti ostale. Pri Srbih se še danes najdejo slučaji bigamije, posebno če je prva žena neplodna. Poganski Slovani se niso mogli tako hitro in lahko navaditi na samo eno ženo, katero jim je predpisovala cerkev. Proti tem pregreham se obrača tudi prepoved Bretislava iz 1039. Zgodovinsko je dokazano, da je imel poljski knez Mješko, preden je prestopil h krščanstvu in se poročil s češko Dubravko, sedem žein, in slovanski kralj Samo 12 slovanskih žen in z njimi 37 otrok. Ko je zavladalo: krščanstvo, je bilo razumljivo, da se taki ljudje niso mogli tako hitro navaditi na samo eno ženo. Seveda ta poligamija ni bila nič specifično slovanskega. Poznali so jo vsi sosedi Slovanov kakor Kirgizi, Prusi, Traki, Litevci, Germani, Galci in sploh vsi narodi, ki so bili toliko bogati in podjetni, da so z uspehom mogli odnašati in kupovati po več žensk. Redni zakoni z inorodci niso bili pri Slovanih priljubljeni. Posebno sfc>i bili Slovanom zoperni zakoni z Nemci, vendar ni šla ta zo-pernost tako daleč kakor ona pri nekaterih plemenih ob Kaspiškem morju, kjer se je zakon, sklenjen s tujcem, kaznoval celo s smrtjo. Seveda so se Slovanke prodajale kakor sužnje po celem svetu, po celem svetu so morale služiti, vendar so prihajale ludii k Slovanom krasne tuje devojke, ki so bile ugrabljene na ropanju. Posebno na Rusko so bila prevažana taka dekleta v velikem številu, tako, da je bila doba, ko je bilo mogoče dobiti lepo sužnjo za navadno konjsko, mladega sužnja pa za veveričjo kožo. Podlaga slovanskega zakona je bil odkup ali pa ugrabljenje (odnos) žene, pripadajoče drugi občimi, drugemu rodu ali celo drugemu plemenu. Ženska je prišla tako s svojimi otroci vred v lastnino moža, kateri jo je lahko zopet prodal naprej in odstopil svoje pravice nad njo drugemu. Ugrabljenje žene se je navadno zgodilo ob priliki večernih plesov, zabav ali iger. — Večkrat so se taka ugrab-ljenja vršila sporazumno z dekletom, kakoi se to še danes dogaja nekje na Balkanu. Sporno je še danes, katera od teh dveh oblik zakona je prvotnejša, je-li ugrabljenje primitivnejša proti drugim oblikam, n. pr. proti odkupu, ali pa je naravni razvoj v kulturnem napredku človeštva tak, da bi se moglo smatrati ugrabljenje za prvotno oblliko, kateri je sledila potem oblika odkupa ali do govora z nevestinimi starši. Gotovo je, da ste bili ob koncu slovanske poganske dobe (torej nekako pred tisoč leti) obe obliki v navadi in da se je pod vplivom krščanstva ugrabljenje polagoma popolnoma poizgubilo. Glavno poročilo o teh načinih sklepanja zakona nam podaja Kijevski letopis o poganskih ruskih plemenih. Plemena Drevljanov, Radimičev, Vjafičev in Severjanov so baje živela kakor zverina, brez rednih zakonov, od-našujoča dekleta iz drugih občin, katera so srečavali ob vodi ali med posestvi pri večernih igrah ali plesih, medlem ko je pleme Po-ljanov, že deloma krščeno, živelo že v rednih zakonih dogovorjenih s starši. Isto potrjuje danska tradicija, ko pravi, da je kralj Frotho, premagavši Ruse, jim zaukazal, da bi za naprej sklepali zakone na podlagi odkupa, ker je take zakone smatral za trdnejše. Kmalu na to se je postavno določila kazen za ugrablje-nie. Vendar se je to posllednje izvajalo še v XI. in XII. stoletju. Dejstvo je, da najdemo še danes pri vseh Slovanih sledove stare oblike ugrabljenja in da se kakor rečeno še danes nekje na Balkanu taktično izvaja. Ravno tako je še danes mnogo sledov pb kupovanju žen. Stara še danes veljavna navada je, da se mladenič poteguje za nevesto in da se dogovori potem v tem smislu z njenimi starši. Ta pogajanja so se prej vedno in povsod vršila potom posredovalcev, ki so se imenovali svat, starosvat, kum, starosta, djever, družba, bračka itd. Ko se je posrečil sporazum, je prišlo do temeljnega čina: zaroke. Oblika zaroke je obstajala v tem, da je nevesta položila svojo roko v ono svojega zaročenca. Na Hrvatskem in v Srbiji se naziva nevesta zaruč-nica, ženin zaručnik, v Slavoniji proslavljajo rukovnu, v Bulgariji pa obručenie. V starih spisih XVI. in XVII. stoletja se naziva nevesta obručennaja žena. Čehi imenujejo zaroko za-ručiny, zaruky, Poljaki pa zareczynY- Na Poljskem je bila zaroka sicer predporočni akt, vendar tako važen, da je bila s tem obljuba zakona zapečatena. Stari obred pri tem je bil, da sta šla ženin in nevesta trikrat okrog mize, na kateri je bil kruh, in si potem čez mizo podala roke. Naslednji tipični čin,- s katerim začne pravi obred poroke, je zavijanje neveste. Obraz neveste se zavije v ruto, nekje v brisačo ali celo v plahtol Najbrž je to zavijanje pome-njalo oddeljenje neveste od njene družine. Ko pride nevesta na dom svojega moža, gre okrog ognjišča, ki je v starih časih stale na sredi hiše ali pa okrog mize. Ta navada ie bila povsod razširjena in se je celo ohranila. Navadno pelje ženin nevesto okrog ognjišča oziroma mize, pa tudi starešina. Nevesta se pri goreči sveči klanja novi hiši in obdaruje navzočne, kar so gotovo ostanki klanja-nja in darovanja domačim hišnim bogovom (penatom). Na mizi poleg goreče sveče je stal hleb kruha ali kolač. S tem činom je bila nevesta formalno sjDrejeta v krog nove družine in novega ognjišča. V nekaterih krajih je običaj, da se nevesta prenese čez prag moževe hiše, običaj, ki zelo kaže na ostanke ugrabljenja. Potem se položi na kožuhovino, z dlako navzgor obrnjeno. Ta obred, katerega so jsoznali že Rimljani, Grki in Indijci, je nastal iz prepričanja, da sedenje na kožuhovini povečuje žensko plodnost. Je-li pa s tem v zvezi tudi oblačenje narobe obrnjenih kožuhov pri svatbi, je težko' reči. Za slovansko svatbo je tijaično obmetavanje ženina in neveste z rastlinskimi sadovi kakor žilnim zrnjem, prosom, grahom, mahom, tudi z orehi, lanenim semenom, rižem, bobom, hmeljem itd. Na Balkanu se obmetavata ne samo z zrnjem, rižem in figami, ampak tudi z bonboni in drobnim denarjem. Pri Slovencih je v več krajih navada, da ne- vesta dobi robec z žitnim zrnjem in ona ob-meiuje druge. Na Krasu razdeljuje nevesta, ko zapušča lastno hišo, »šeškarjem« kose potice, pa tudi rdeče nageljne, poleti sveže, pozimi papirnate. Obmetavanje ženina in neveste s sadovi naj bi izražalo voščilo, da bodita čim bolj plodna, obdarovanja nevestina pa zopet priporočilo bogovom, ki imajo vpnv na ves rod. Svatje dobivajo kose pojice, kate.e nesejo domov lastni družini. Taka darila imenujejo Kraševci prinos. Ko pride nevesta na ženinov dom, jo peljejo k ognjišču, kjer s kuhavnico parkrat pomeša v loncu v znak, da bo od sedaj naprej ona tu gospodinjila. Nato ji položijo na koleno kakega otroka v opomin njenega važnega poklica. Kraševci imenujejo takega otroka kolenček, Srbi pa nakonjče. Poleg teh ženitovanjskih obredov je še mnogo drugih, ki so gotovo! ravno tako že iz poganske slovanske dobe. Na nekaterih kra jih Slovansfva kakor pri Malo in Belorusih je v navadi, da se prepreči cesta ženinu, d se zapahnejo in zaklenejo vrata nevestine hiše in da se nevesta tudi skrije, potem, da se nevestina hiša napade in tu vse razbije,, dokler se na koncu vse mirno ne poravna. S tem je še v zvezi današnja navada kričanja,, bobnanja in streljanja v zrak. Z cakupom se mi zdi v zvezi navada, ki se izvaja še danes na Krasu, da mora plačah) ženin za vino vsem fantom na vasi, pravijo, da mora plačati fantovsko. Ravno tako je stara navada delati odhodu neveste iz vasi v drugo vas na ženinov dom zapreke s tem, da se snamejo osnliki vozu, ki pelje balo. Po slovanskem svetu je tipično razšir-. jena navada, da se ob priliki svateb razdavajo jabolka. Jabolka si pri srbohrvafskih svatbah daja nevesta v nedra, da bi bili njeni otroci lepi in jabolka imajo pri njih tak pomen, da se imenuje celo ženifovanjski dogovor jabuka. Sprejem jabolka pomeni poravnavo, dogovor. Darovanje okrašenega jabolka s strani dekleta fantu pomeni v Bosni znak ljubezni. Podobni običaji so razširjeni tudi v Macedoniji in na Bolgarskem. Na več krajih pošlje nevesta ženinu jabolko!, v katerem se nahaja srebrni denar ali pa cekin. Pred pravo svatbo si po vsem Slovanstvu ženin in nevesta zamenjujeta prstana v znak zaroke, V Bosni pomeni prstan na prstu dekleta njeno zaroko in obljuba sama se imenuje prstan, prstenovanje in pravijo, da so odišli na prsten, na jabuki. Na Moravskem, posebno med Slovaki, med Malorusi in tudi v Dalmaciji je navada, da pošilja nevesta ženinu poročno srajco. Velik pomen je imela pri starih Slovamh kokoš, posebno če je bila črna. Zato so svatje prinašali nevesti in ženinu v dar kokoš ali petelina; na nekaterih krajih konča svatba s klanjem petelina. , Nadaljni ženifovanjski običaj je bilo ven-čanje, pri katerem se je položil nevesti venec na glavo, različno okrašen. Zalo pomeni izraz venčati pri južnih Slovanih del svatbenega čina samega. Povsod je pri svatbah na mizi velik pše-nični kolač, katerega okrasijo z jajci, cveticami, trakovi, s sladčicami itd. Ta kolač se potem razdeli med svate. Drugod imajo pri ženitovanju svatbeno drevesce na mizi. Ko je pri starih Slovanih dekle odraslo, se je vršil poseben obred. Dokler je nosila namreč deklica lase v kito spletene, se ie smatrala za devico. Radi tega se je smatralo za potrebno, da so ji ob priliki njene poroke razpletli in odslrigli lase. To osiriženje je pomenilo podaništvo žene možu, katera je prehajala s poroko v moževo oblast. Kakor znak podaništva se je nevesta pri' primitivnih narodih pretepala, kar je simbolično prešlo tudi v slovanske svatbene obrede. Isto je pomenilo sezuvanje ženinovih čevljev po nevesti. Ta običaj se je danes oslabil s tem, da si novopo-ročenca medsebojno sezuvala čevlje. V Bosni pričakuje starosta nevesto z ženinovimi opan-kami, katere mora ona poljubiti. Sploh mora tu nevesta sezuvati in poljubljati opanke tudi staršem in starejšim gostom. Povsod se pa konča svatba z lazposaje-nim ves,eljem svatov in družine, kateri spremljajo celo slavnosl s pogostim petjem in godbo. Že značaj svatbe sam prinaša, da se to veselje izraža z erotičnim obnašanjem. Danes je erotika že zelo izginila. V Srbiji, Slavoniji, Bosni in Sloveniji se danes izraža razposajenost mladine v divjem plesu, kričanju, streljanju in v razposajenih šalah. Prastare so maškerade, katere se izvajajo na nekaterih svatbah. Svatje se namreč oblačijo navadno v živali kakor konja, koze, medvede in cigane ter skačejo po travnikih in posestvu. Po pravi svatbi sledi takozvano očiščenje ženina in neveste. V začetku sta se oba odpravljala k vodi ter se umivala, pozneje se je ta navada oslabila v samo škropljenje z vodo ali pa v to, da se je dajala gostom in nevesti voda v posodi. Drugod je bila nevesta zopet podvržena drugim načinom očiščenja, kakor n. pr. na Ruskem je morala skakati čez ogenj. Bilo bi predolgočasno navajati tu zgodovinske vire, ki dokazujejo zgornje običaje že v starodavnih časih. Gotovo je, da so skoraj vsi zgornji običaji zelo stari, četudi se ne izvajajo danes več povsod enako. Značaj in pomen svatbe se je v poganski slovanski dobi bolj odkrito kazal kakor pozneje, ko je prodrlo krščanstvo s svojo moralo in sploh človeški kulturni napredek. Iz zgoraj povedanega izhaja na kratko, da je bil potek slovanske svatbe v poganski dobi približno tak-le: Kjer ni bila nevesta ugrabljena in odnesena, so se ženinovi zastopniki najprej dogovorili za nevesto z njenimi starši in določili svatbo. Pravi obred poroke se je začel z ven-čanjem in zaroko, pri kateri sta si ženin in nevesta dajala medsebojno darove, posebno prstan in jabolka. Potem je sledilo zavijanje neveste z rjuho ali plahto, katero se je gotovo nazivalo namjeika, in odpeljanje neveste na ženinov dom, kjer je bila nevesta sprejeta s kruhom in medom in, obmetavana s sadovi, trikrat peljana« okrog ognjišča, se klanjala njegovim bogovom in jim darovala, nakar je bila položena na narobe obrnjeno živalsko kožo. Sledilo je razdeljevanje svatbenega kolača (kravaja), razpletenje in odstriženje kit, vlaganje ostalih las pod čapko in zavijanje z zavojem (namjetko). Končno je nevesta razvezala ženinu obuvalo v dokaz njenega podložnišlva ter prejela simbolične udarce. Po poročni noči so bili novoporočenci peljani k živi vodi, da se očistijo. K vsemu temu obedu se je pridružila godba, petje in piščali. Ti obredi so se vršili še v svoji izvirnosti v celem XIII. stoletju in cerkev je imela mnogo opravka, preden se ji je posrečilo, da se je vpeljal cerkveni obred poroke in to posebno radi tega, ker ljudstvo ni smatralo poroke za polnoveljavno, če ni bil izveden zgo -raj popisani obred. Lelni čas, v katerem so se vršile poroke in svatbe ni bil pri Slovanih točno določen. Na Balkanu zahtevajo gospodarske razmere, da se poroka vrši na jesen, pa tudi po zimi, drugod zopet poleti od dneva preroka Elije naprej. Še danes prepeva poljsko dekle: »Ni moja prišla še ta jesen«, in Slovak pa: »Dočakam mlade žene še na jesen, ko odpade drobni, listič s črešenj«. Posebno pa je pustna doba pripravna za ženilovanjske slavnosli. ker pride tu v pošlev važen fiziološki moment, da ne bi padla namreč končna noseč-iiost v dobo velikih poletnih poljskih del. Stari izraz za mesec februar je bil svatebnji. Mogoče je ta doba tudi bila najpripravnejša za ~klepanje zakonov, ker se takrat vsa narava (jrobuja. Iz teh letnih dob se je na nekaterih krajih celo razvila navada, pripeljevati vse za neveste sposobne ženske v določeno dobo na ogled. Na to spominjajo tudi semnji, ki so obstajali ne samo pri Tatarih in Mongolih, ampak tudi pri ogrskih Rusih, v Podolju, v Ukrajini^ na Balkanu in v Novgorodu. Te podatke sem sestavil na podlagi Nie-derlevih Slovanskih Slarožitnosti, kulturnega oddelka 1. zvezek, kjer je navedena tudi zelo obširna literatura o ženitovanjskih običajih v posameznih slovanskih deželah. (Dr. Lubor Niederle, Slovanske Slarožitnosti, oddil kulturni, svazek 1. V Praze, nakladem Bursika a Kohoula). Dodal sem sam še par običajev, ki so mi bili osebno znani. 56 1 J Pogled na Triglav. Ob vznožju je malo jezerce, v katerem se zrcali solnce. Oizela Majeva Naš dom Kdor ljubi samega sebe zavoljo neskončne ljubezni, ki prehaja po Bogu v naravo in v človeka in zopet kroži polom vsega dobrega in lepega v božje naročje, ljubi ludi lepo okolico, zlasti svoj dom, v katerem preživi največ ur v življenju. Kje najde mož počitek po trudapolnem delu? — V svojem domu. Kje najde največ ljubezni in razumevanja? — V svojem domu. Tam ga čaka družica in tovaršica, tam ga čaka zavetišče pred zunanjim svetom, tam ga čaka mir. Dom je zrcalo duševnosli hišne gospodinje in hišnega gospodarja. On postavi s svojo pridnostjo in skrbnostjo podlago skupni posesti, ona daje tej posesti lepo lice, vtisne ji pečat udobnosti. Oba se morata zavedati, da le iz skupnega truda vzraste posest, iz skupnega hrepenenja po lepem in iz želje, udejstvovati to čuvstvo, vzklije v domačnosti tista sreča, po kateri hrepenijo zakonci. Kaj bi bile ptičice brez toplega gnezda? Kaj bi bile ribe brez vode? Kaj nebo brez zvezdic? Kaj dan brez solnca? Kaj človek brez strehe? Dom je svetišče. Ne onečaščuj ga s kletvino, s sirovostjo, z neredom, s krikom, z ropotoml Dom je udobno gnezdo. Olepšaj ga, da se oddahne v njem tvoje trudno telo, da črpa v njem ivoij duh novih mocj! Dom je vzgajališče tvojim drobnim, nežnim ptičkom. Nikar ne stopi v njega nepripravljen, da ne bodo nekoč tvoji mali stali pred teboj kot sodniki. Prinesi v dom lučko, ki ti ga razsvetljuje. Dolivaj ji vse dni ljubezni, zvestobe, potrpljenja in nesebičnosti, tedaj bo bival v tvojem domu duh božji, ki mu pravimo: sreča. Stanovanje in oprema. Zdravo, suho, zračno in gorko bodi naše stanovanje. Kdor prebiva v vlažnem stanovanju z nizkimi okni, si škoduje na zdravju, krajša si življenje in preprečuje krepak razvoj svojih otrok. Človek potrebuje mnogo zraku in mnogo solnca, zato si oskrbi zračno in solnčno stanovanje s potrebnimi prostori. Poslopja, ki se zidajo v novejšem času, odgovarjajo v precejšnji meri predpisom hi-gijene, zato so opremljena z visokimi okni, s kopalnico, so pa tudi praktična, ker so oskrbljena z napeljavo luči, s plinom, elektriko in centrallno kurjavo. Tako stanovanje razveseljuje človeka, pomnožuje veselje do življenja in do dela, a nudi tudi prijetnega počitka. Koliko hiš pa pogreša te udobnosti, zlasli hiše, kjer prebivajo revnejši sloji. Tudi ta stanovanja bi morala odgovarjati predpisom hi-gijene. Kdo je kriv, da se tu ne upoštevajo? Nekaj pa je lahko tudi v skromnem stanovanju: red in snaga. Najbogatejša oprema odvzame stanovanju mikavnost, ako ni snage in reda v nji. Najskromnejše stanovanje vabi človeka, če je snažno, zračno in solnčno in ako domuje v njem veselje in zadovoljnost. Kdor more, naj si opremi stanovanje z vsem potrebnim. Le v stanovanju, kjer je zadostno število prostornih sob z lepimi stenami in stranskimi prostori, je prijetno bivati. Tak dom si lahko lepo opremimo in okrasimo. In vendar kako prijetno razveseli človeka tudi preprost dom, opremljen le z najpotrebnejšim, ako vlada v njem snaga in red. Vsakdo ne more slediti svojemu okusu, nakupi si le, kar je nujno potrebno, in vendar je njegov dom lahko kljub temu mikaven, poln solnca in veselja. Ni res, da je lepo stanovanje Te razkošje bogatinov, saj lepota ni le v bogastvu, ona se izraža tudi v preprostosti, izvabi jo pridna roka in ljubeče srce. 2e vhod v hišo bodi snažen in vabljiv. Kako neprijetno strese človeka, ako mora stopati, po smeteh v hišo, ki leže pred pragom, ako mora pritisniti na umazano kljuko, ako mora mimo zaprašenih vrat in meglenih oken po smelnih stopnicah. Kdor ljubi red in snago v hiši, ne trpi umazanosti pred hišo. Ne le ob praznikih, vsak dan očisti gospodinja temeljito svoj dom. Vsak predmet bodi na svojem mestu v določenem prostoru. V predsobi ne trpi nepotrebnih predmetov, ki spadajo v omare, v klet ali v podstrešje. Spalnica, ki naj bo zračna in solnčna, bodi pospravljena že v jutranjih urah. Postelje prezrači vsak dan, tla skrbno pometi po* vseh kotih in očisti temeljito prahu tla in vse predmete. To velja za spalnico zakoncev, otrok in tudi služkinje. Ne obešaj po, stenah spalnice galerijo slik. Ena lepa, nabožna slika zadostuje. Po svojem okusu pa uredi obednico in sprejemno sobo. Oprema bodi vsa v gotovem slogu, to je, pohištvo bodi istobarvno in enotno. Komur ne dovoljujejo sredstva, da si nabavi elegantno opremo, naj kupi rajši malo, a lepo in okusno. Mnogovrstni predmeti brez posebne vrednosti le motijo in so znak nerazsodnega duha in neokusnosti. Razkošje je pa znak bahavosti in ošabnosti. Kdor le more, podpiraj umetnost. Lepe, izvirne slike so kras sobnih sten, kipi in preproge dvigajo lepoto opreme, lepa, fina posoda in fino namizno orodje na obedni mizi razodeva izbran okus elegantnih stanovalcev. Tudi kuhinja bodi zračna in svetla im o-premljena z vsem potrebnim. Posoda naj ne visi po zidovih in naj ne leži po okniih in mizah. Vse naj bo po uporabi skrajno snažno shranjeno v zaprtih omarah. Štedilnik bodi vedno bleščeč, lijak čist in miza belo omita. Jedila in steklenice hrani v posebni shrambi in ne v kuhinji. Mrežasti zaboji so najpripravnejši im higijenični za spravljanje jedil. Tudi v stranišču, kopalnici, v kleti, v podstrešju vladaj strog redi Ne dovoli, da ti paj-čevina omreži vse kote, in da se vgnezdi mrčes v stanovanja! To o mestnih domovih. Kako lični so kmečki domovi, kjer sicer pogrešamo modernih priprav, kjer ni plina ne elekrike, a so snežno pobeljeni in obdani s cvetjem in zelenjem. Tudi ta preprost dom zamore biti hram ljubezni in lepote, ako vlada v njem skrbno žensko oko, pridna ženska roka in zdrav umetniški okus. Koliko lepega nudi narodna umetnost za kmečke domove! Ob skrbnem gospodarstvu in dobrem gospodinjstvu bi lahko blesteli kmečki domovi in bili ponos našega naroda. Krasi svoje stanovanje s cvetjem! Dekle, na tvojih oknih, v tvojem vrtu odsevaj tvoja ljubezen do narave. Mamljivi vonj, ki dviga prijetnost v tvojih sobah, ne izhajaj iz umetnih, dragih dišav. Zrak in solnce prineseta v sobo življenje, snaga in red naj govorita o tvoji ljubezni do dela in upoštevanje higijene, ki je predpogoj človeškega zdravja, a vonj cvetlic, ki rastejo na vrtu in na oknih v enakoličnih loncih in se bratijo tudi v vazah, naj razodevajo tvoje stremljenje po lepem in ljubezen do narave. Ne lastna hvala, niti priznanje drugih ljudi ne dajo človeku prave vrednosti. Lastna o-seba vrednost in nje okolica naj govori o njegovi pravi bitnosfi. Ta govorica je nezmotljiva. Eno pa pomni: Ako ne moreš pokazati v stanovanju elegance, bodi zadovoljna s tem, kar imaš, in veseli se vsake malenkosti, ki si jo nabaviš. Prava sreča je v zadovoljstvu srca in ne v imetju, a gospodinja, ki zanemarja svoj dom, je ko luč, ki sicer sveti, a širi tudi senco po svoji okolici. Ne zaveda se pač lastne vrednosti, zato omračuje sebe in kar jo obdaja. V taki hiši zaman iščemo srečnih obrazov. 58 Kmečka izba - vzgled Hvala Iiuyu je prešla pomembnost koristi čisloie zraku že tako daleč v najširše kroge IjuosIvg, da bi bilo brezpomembno, o iem razpravljali. Res vidimo po kmečkih hišah kakor tuai po sianovanjih revnejših slojev po mestih slučaje, ki nikakor niso v skladu s pojmovanjem o čistosti zraku, toda to so prikazni, ki jih poraja revščina in gmotna slabost, nikakor pa ne nevednost. Naš kmet se n. pr. dobro zaveda, kako blagodejno vpliva uooer zrak nanj in na njegove živali, zato pa prav pogosioma naletimo na slučaje, da se loii kmet prej popravljanja hleva nego lastnega stanovanja. In to je vsaj deloma upra-vicljivo. Delo in opravilo sili kmeta, da je večji del leta in dneva na prostem, po njivah, travnikih, senožetih, gozdih itd. Radi delitve ob-č nskih zemljišč m radi neutemeljenega, nerazumljivega opuščanja planin, je nasa domača živina, posebno goveoo, primorana ostajati doma v tesnem zaduhlem hlevu po mesece in leta in marsikatero naših krav za-*" dene trpka usoda, da jo prva pot na prosto vodi v — mesnico. To slednje se dogaja posebno v zadnjem času, odkar se širijo vodovodi in so radi tega naši moderni hlevi tako moderni, da so opremljeni s koriti, kjer se živina napaja. To je skrajno škodljivo, ker oropamo živino, katero je narava ustvarila za prostost, še onih par korakov do običajnega napajališča ali potoka. Teh par korakov pa živali prav tako dobro de kakor mestnemu uradniku, ki čepi po cele ure v zatohli pisarni, zvečer si pa privošči kratek izprehod pod milim nebom. S tem sicer ne trdim, da so korita nepotrebna oziroma napeljava vode v hlev škodljiva, ne, nasproj.no, toda voda v hlevu naj služi za vzdrževanje snage v hlevu samem in ne živini, napajanje živine v hlevu je pa popolnoma zgrešeno. Toda vrnimo se k človeškemu stanovanju. Kakor znano, sestoji zrak iz štirih petin dušca in ene petine kisleca. Ako dihnemo približno sedemnajstkral na minuto in porabimo pri tem vsakikrat okrog pol litra zraku, si lahko izračunamo količino dnevne uporabe zraku za vsakega posameznika. Upoštevajoč to dejstvo, zahteva tudi današnja higijena, da imej vsak šolski otrok 6 m3 prostora t. j. vsaka šolska soba imej le toliko učencev, kolikor znese količnik, ako prostornino šole v m3 delimo s šestimi. V pretežni večini naših novejših šol se je tej zahtevi tudi ustreglo. Morebitnemu zlu tudi odpomoremo na ta način, da puščamo okna odprta ali jih pa vsaj pogosioma odpiramo, kar je mogoče večji del leta. Teže je pa Mogočna nisi, ne prostorna in stavil te umetnik ni, bolj ko bogata si uborna, preprosta selska hiša ti! Simon Gregorčič. to po zimi. Tu nam je izbirali med dvojim: ali naj trpimo mraz ali naj nekoliko- pogrešamo čistega zraku? Navadno se držimo srednje poti ter na ta način še nekam dobro izhajamo. Toda pomisliti moramo, da nismo mi edini odjemalci kisleca, ampak imamo v tem mogočnega tekmeca — peč, ki porabi za se vsaj toliko kisleca kakor polna šola otrok. To se toliko bolj občuti, ker so naše peči, ognjišča in štedilniki tako malo umno napravljeni, da nam uide polovica toplote v zrak. Tega tekmeca se pa lahko iznebimo prav na preprost način. Peč nam bo zato še hvaležna v obliki, da izkoristi podani ji ogljik bolje, ter nam prepusti zalo več toplote. Kako — nam pokaže kmetska izba. Nekam značilne (tipične), rekel bi kakor jajce jajcu podobne so izbe po Cerkljanskem, idrijski dolini, šent-viškogorski in banjški planoti in na Čepo-vanskem. Izba je največji prostor v hiši, je zbirališče domačih, sprejemnica, jedilnica, delavnica' in mno'gokrat tudi spalnica, kar pa gotovo ni priporočljivo. vljod v | „kamro" Oblika je navadno kvadratasta. Iz veže stopimo skozi enokrilna vrata v izbo. Na levo peč z običajnimi lesenimi sedeži. Nasproti peči v drugem kotu stoji velika javorjeva miza, ponekod okusno okrašena z nagnojevimi žeblji, ob steni par stalnih lesenih stolov in na drugi strani mize par enakih, a premakljivih stolov in včasih še kaka stolica. V enem kotu to je »vinkla« za kruh in ob isti steni kakor vhod v izbo, a na drugi strani peči stenska omara, na eni' strani peči navadno še velika stenska ura z nihalom. Na eni strani je vhod v »kamro«. Okna so vedno štiri in kjer je le mogoče dve obrnjeni proti jugu in dve proti vzhodu, le na Vojskem je mnogo hiš, v katerih ima izba po šest oken. Ako omenimo še slike raznih svetnikov, slikane na sleklo, ki visijo neposredno pod lesenim stropom, potem je slika naše kmečke izbe popolna. Ako si ogledaš eno, greš lahko k sosedu, poiščeš vhod in stopiš lahko v izbo z zaprtimi očmi. Kakor hitro se dotakneš enega prej navedenih predmetov, veš lahko z geometrično natančnostjo, kje se nahajajo vsi drugi predmeti. Višina izbe je navadno med 2.50 m in 2.80 m. Okna navadno niso velika, a ker jih je zadostno število, je izba svetla in prijazna in tudi velikost oken nekako soglaša z velikostjo izbe, kar jako blagodejno vpliva na čut »domačnosti«. To navadno pogrešamo po manjših mestnih stanovanjih, kjer so okna navadno redka, a zato velika, prostori kratki in ozki, a zato visoki, kar je samo ob sebi- pametno in koristno, a ima vendar za posledico, da se človek v takih prostorih ne čuti nič kaj domač. Domnevali bi lahko, da so kmečke izbe vsaj v zimskem času nekam zatohle in napolnjene z izprijenim zrakom. Toda tam, kjer gospodinja vsaj malo skrbi za snago v izbi, moram lo po dolgoletnih izkušnjah odločno zanikati. O kaki zaduhlosti ni nikakega sledu. Ko stopiš v izbo, te objame prijeten gorak zrak, ki ga zaman pričakuješ po sicer toplih in z raznimi velrili opremljenih mestnih beznicah in iudi kavarnah. Kaj pa daja tako prednost kmelski izbi? Omenili smo prej, da ima človek v peči, oziroma ognju mogočnega tekmeca za uporabo kisleca in tega tekmeca kmetska izba ne pozna iz enostavnega razloga, ker se peč kuri od zunaj, navadno v veži ter tako ne jemlje ogenj potrebnega kisika iz prostora, namenjenega človeškemu stanovanju, ampak zunaj, kjer je dohod svežega zraku prost, s čimer je ob enem olajšano, da se ogljik spaja v zadostnem razmerju s kislecem ter se tako najjačje izkoristi v obliki toplote in nam ne u-haja v obliki saj skozi dimnik. i Ta prednost je neoporečno velikega pomena in kdor jo uvidi, bo gotovo koristil sebi in družini, ako v tem pogledu posnema kmet-sko izbo. V pretežnem številu slučajev so naše peči, ognjišča in štedilniki stalni t. j. vedno na enem mestu, zato tako posnemanje ne povzroča nobenih posebnih stroškov, kvečjemu par kamnov v zidu manj in mogoče nastavitev železnih vratic na hodniku ali celo ob zunanji steni hiše. Tako dobimo vhod zraku oziroma kislecu za ogenj od zunanje strani, ki se zanjo ne brigamo, nam pa ostane kislec, ki je nam namenjen, neprikrajšan. Seveda ne mislim, da bi bilo treba tudi kuriti od zunaj, ne, le vhod zraku za ogenj naj bo od zunaj, in ako bomo to upoštevali, smo dosegli z malenkostnimi stroški izboljšanje zrak" po naših stanovanjih v zimskem času. Veseli izletniki v Trnovskem gozdu. Pr. H. Hennig Predznaki dežja in nevihte Kakšno bo vreme? — Vprašanje, ki se dnevno glasi iz usl miljonov in milijonov, vprašanje, ki je zapisano na obrazih in se ponavlja dan za dnem, odkar obstoja svet, ker je — tudi danes, v dobi vseh mogočih mogočnosti — življensko vprašanje, ki prinaša vsakdanji kruh in zadovoljstvo, ali nepovoljno žetev in neprijetno razpoloženje in tudi bolezen, ki odločuje, ali bo izletnik preživel proste nedeljske ure v lepi naravi, ali se bo moral popolnoma odreči užitku solnčnih dni, ki so mu namenjeni v zabavo in razvedrilo. Ja, kakšno bo vreme? Človek se zanima za različna »nebesna znamenja«, trudi se, da bi jih spoznal in vendar se često pri tem vara. Meščan zaostaja v tem oziru zelo za deželanom. Barometer je njegov edini pripomoček, da zamore naprej spoznati in določiti, kakšno bo vreme. Ta je sicer precej zanesljiv svetovalec, a ga ne smemo smatrati za edini vir vremenske napovedi, saj koncem koncev kaže le, ali zračni pritisk pada ali se dviga. Iz barometra samega ne moremo spoznati, kakšno bo vreme; le v zvezi z vremenskim zemljevidom ali z znamenji na nebu nam zamore služiti kol dragocen svetovalec. Pravilna ugotovitev »nebesnih znamenj« je našemu meščanu žalibog povečini neznana. In vendar, kdor se količkaj razume nanje, se bo le poredkoma pritoževal, da se je na izletu premočil, ali da se ni udeležil napovedanega izleta v prosto naravo, ker se je zbal slabega vremena, a je potekel dan v najlepšem vremenu. — Zaman iščemo: v raznih knji-aah, ki govorijo o vremenu, tozadevnih prak-ličnih nasvetov. Manjka jim zanesljivosti. Marsikale-j bravec si bo mogoče prihranil v poletnem času razočaranje, ako si prilasti spodaj sledeča navodila. Najrazličnejša »nebesna znamenja« so oblaki v svojih različnih oblikah, barvah in drugih posebnostih. Izkušnja uči, da si ljudje, v kolikor se zanašajo na oblake kot vremenske preroke, iste večkrat slabo tolmačijo. Nedvomne oblačne skupine se označujejo kot predznaki bližajočih se težkih oblakov, ki prinašajo deželi nevihto, medtem ko se včasih prezrejo predznaki resne vremenske iz-premembe. Oba slučaja zamorefa opazovalca zvoditi in mu povzročiti obilo nevolje. Pri tako mnogobrojni raznolikosti »nebesnih znamenj« ni mogoče podati popolnoma zanesljiva navodila. Naj zadostuje, da podamo, ne oziraje se na teoretično učenost, nekatere posebnosti, ki so precej zanesljivi predznaki dežja in nevihte in na katere se natančen opazovalec lahko zanese. Predznaki bližajočega se dežja ali snega so sledeči: 1. Tako zvani valni oblaki, to so plasti nakopičenih temnih oblakov z ostrimi obrisi, ki sličijo verigi valov, ako jih opazujemo od strani. Ti oblaki dokazujejo, da se dva različna tokova z različno toploto in vlažnostjo vlečeta drug čez drugega; pii tem se ob mejah oblikujejo oblačni valovi. Ako so ti valni oblaki temni in je njih nebesno ozadje motno, tedaj' naznanjajo gotovo bližajoči se dež. 2. Temnordeče ali umazanordeče pobarvana jutranja zarja ob oblačnem nebu je znak z vlažnostjoi prenasičenega zraku, ki prinaša ponavadi že tekom dneva dež. 3. Sivi ali temnosivi oblaki z nedoločenimi obriisi, ki so znak dvigajočih se zračnih tokov prenasičenih z vlažnostjo, in se pri dviganju v mrzlejše zračne plasti ohladijo in spremenijo v dež. 4. Mnogoštevilne plasti oblakov, razteza-jočih se v različnih višinah. Že dve, ' lahko razlikujoči se plasti oblakov, ki si sledita ena vrh druge, naznanjata bližajočo se padavino, in to prav gotovo, če se plasti množijo in dvigajo v višino, tudi ako je sicer nebo še vedro. Znak nemirne atmosfere je tudi, ako visijo na nebu oblaki različnih barv (beli, sivi, temni, vijoielni). 5. Različne prikazni okrog solnca in lune, ki tvorijo zlasti oblike obročev in povzročajo pri krepkejši formulaciji navidezno pomnoži-iev solnca in lune. Prav lepe in optične prikazni tvorijo visoko valoveče plasti oblakov, ki solnčne ali lunine svetlobe ne zakrivajo, temveč jo lomijo na različne načine, da so vidne šibke mavrične barve. Ta prikazen se kaj lepo odraža v mrzlih zimskih dneh, ako se tvorijo ledene iglice in se.družijoi v visoke in tanke oblačne tenčice. Sicer niso te prikazni brezpogojno zanesljive, a vendar naznanjajo premnogokrat sneg ali dež, ki sledi dan pozneje. 6. Prikazni, o kateri pravi ljudska govorica da »solnce vleče vodo«. Ako se dvigujejo po neurju ali po nevihti, pri vračajoči se vedrini, vlažni trakovi od zemlje in se vlečejo proti zahajajočemu solncu, je to znak prenaglega izhlapevanja mokrote, ki povzroča ponavadi novo deževje ali nevihto. 7. Ako prehaja barva neba polagoma iz modrine v belino in sivino in slednjič, v leku par ur v umazano sivo barvo. 8. V gorah neposredna, navidezna bližina daljnih gora, v času, ko je nebo še vedro. Ta prikazen znači, da je ozračje že zelo vlažno in da se bodo kmalu nakopičili oblaki, ki bodo povzročili padavino. 61 Sem prištevamo tudi razne predznake dežja, ki nam jih nudi živalstvo, tako na primer nizko letanje lastovice, če pes travo grize in drugi taki znaki, ki niso brezpomembni. V slučaju, ko si ne vemo tolmačiti, ali prinaša večja skupina oblakov dež ali ne, smemo verjeti, da so oblaki neznatnli, ako opazimo pri njih sledeče znake: 1. Če se zgornji robovi oblakov osiro odražajo napram obdajajoči nebesni modrini; 2. ako so vidni svetli robovi na spodnji strani oblakov; 3. ako je del horizonta pod oblačno grmado popolnoma jasen, kajti, to bi ne bilo mogoče, če bi padal dež iz oblakov. Omeniti moramo, da le temna barva skupine oblakov ne daja zadostnih pojasnil, v koliki meri jo smemo smatrati za predznak dežja in nevihte. V gotovih slučajih, ko stoji solnce neposredno za raztecnjenim oblakom, in je isti dozdevno temen in težak, neurje oznanjajoč, je oblak v resnici popolnoma neznaten, kvečjemu prinese brezpomembno kra*ko deževje ali malo časa trajajočo ploho. Ako ie opazovalec v takih slučajih v zadregi in ne ve, kako bi sodil nevarnost obetajoče skupine oblakov, tedaj naj opazuje njih robove in ne bo se motil. Izkušnja uči, da že majhna, svet-ieiša odprtina v skupini temnih oblakov potrjuje. da bo navidezna nevarnost brez hudih posledic. Kot je važno vprašanje, ali je pričakovati iz nezanesljivega oblaka dež ali ne, tako je v poletnem času važno dognati, prinese li skupina temnih oblakov nevihto, ali pa se bodo oblaki le vlekli prekoi neba. Znaki bližajoče se nevihte so sledeči: 1. Soioarica v zraku, vsebujočega precei-šnio množino vlage, ki jo ljudje neprijetno občutijo, ker otežuje telesno izhlapevanje. So-parica je združena večkrat z vročino; a lju dje jo povečini zamenjajo; upoštevati ie treba, da je včasih že pri srednji vročini (18—20°) neprijetno soparno, dočim ni znaka o sopari -ci pri 35° toplote. V tesni zvezi s soparico in z visoko množino zračne vlage je takozvano »pripekanje solnca«, ki se ne more popisati, pač pa le občutiti, 2. Naglo kopičenje posameznih delov žu-gajočih oblačnih plasti v takozvana »drevesa«, ki zavzemajo v začetku obliko stolpa, Pozneje gobe in zrastejo nad glavnim oblakom, se dviaajo z glavo proti nebu, se nato razteonejo in razširjajo okrog oblaka belkasto tenčico. To je zanesljiv predznak bližajoče se nevihte. 3. V tesni zvezi s predidočim popisom znakov (odprave) nevihte je tudi kopičenje in družitev brezštevilnih majhnih okroglih oblačkov vrh večje skupine oblakov. Taka slikovita, neenakomerna gornja plast oblakove skupine preide polagoma v »drevesa« iin prinese v teku par ur nevihto. 4. Ako se oblak brez ostro začrtanih robov razleguje v dvigajoče se »zasJave«. Te so povečini razdirajoča se »drevesa« in znamenje močno dvigajočega se zračnega toka, ki prinaša pravo poletno neurje. 5. Vzbočeno dviganje prednjega roba oblakovne skupine z istočasnim naglim pregibanjem oblakov. Ta predznak se sicer le po-redkoma opazi, a je zelo opasen; znači namreč, da se nahaja opazovalec na prednji strani nevihte, (nevihta se vleče skoraj vedno od zapada sem) ki se približuje s hudo ploho, združeno večkrat z neurjem. Ploha se ulije, ko dosežejo bližajoči se oblaki zenit. Ako je opazovalec dognal, da pred njim stoječa skupina oblakov prinaša nevihto ali pa da je že izbruhnila, ni še s tem rečeno, da doseže nevihta tudi kraj, kjer se opazovalec nahaja. Zato pomnimo, da beži nevihta povečini od zahoda proli vzhodu. V zapadu porajajoča se nevihta nas po navadi doleti; na severu, jugu, ali pa na vzhodu stoječa pa le v redkih slučajih in mogoče le s svojimi odtenki. Z gotovostjo lahko računamo, da nas žugajoča nevihta, katere grom in strela je bila že davno vidna, ne doleti, ker bo le ob strani da-llje vršela in naši postojanki prizanesla ali jo le neznatno dotaknila v sledečih slučajih: 1. če se soparica pred dežjem občutno izgublja; 2. ako se dvigne osvežujoč veter, preden se približa nevihta; 3. ako opazimo pred nevihto obetajočim oblakom dolgovlečne, ozke, majhne, temne traku podobne oblake. Ti, še malo znani in malo opazovani oblaki, katerih pomen v okvirju nevihte ni še popolnoma jasen, se ne pokažejo nikdar na pro-čelni strani, temveč le ob straneh in pred vsem v ozadju nevihte. Ako jih torej izsledimo pred izbruhom nevihte, tedaj imamo zanesljiv znak, da se nevihta ne bo premikala proti naši postojanki, ni pa izključno, da ne bo ohladil narave lahek dež tudi tam, kjer stoji opazovalec. Vsi ti označeni predznaki so veljavni Ie v zadnjih urah pred nevihto. Ne iščimo pa na nebu zanesljivih znamenj več ur (ali dan) poprej. V takem slučaju se moramo zateči le k barometru ali k vremenskemu zemljevidu. Ako barometer neorestano vidno pada, mogoče že par dni, tedaj je pri toplem ali prav vročem vremenu pričakovati v teku 24 urah izpre-membo vremena. Še najzanesljivejši so znaki vremenskega zemljevida. Kdor zasleduje ta vremenska znamenja, ne bo prišel zlahka v zadrego, da mu bo pri poljskem delu ali pri poletnih izletih vreme ponagajalo. Seveda, je še mnogo takih važnih vremenskih predznakov, ki jih skrbni opazovalec, v teku časa sam izta-kne. , 62 O toploti Kaj je toplota? Ne vemo. Poznamo sicer nien obstoj m tudi mene učinke, vemo, da je sclnce glavni vir toplote na zemlji, znamo jo ceniti v fiziki, kemiji, gospodarstvu in v privatnem življenju, a njeno bistvo nam je za enkrat prikrito. Naša zemlja se koplje kakor krompir v loncu v neizmerni solnčni toploti, o Kako pride toplota do nas? Mnenje, da mi živimo na zemlji, je v toliko napačno, ker razumemo pod pojmom »zemlja« planet, njegove trdne oz. tekoče dele in obdajajoče ozračje {atmosfero), radi česar živimo prav za prav v zemlji t. j. tam, kjer se zrak in ostali deli dotikujejo. Kakor znano je zrak kakor voda slab prevodnik toplote. Na vodo vplivajo solnčni žarki le v globino 60 cm. od tukaj naprej pa prodirajo do gotove globine samo svetlobni žarki. Zrak je 774 krat lažji od vode. Ako ima lastnost, da prodrejo toplotni žarki temu primerno tudi 774 krat globje vanj, še vendar ne vemo, kako pride toplota do nas? Mnenja, koliko zraku je nad nami, so jako različna. V šolskih knjigah beremo, da ga je nad nami 150 km, v drugih pravijo, da ga je 72 km in najbrž sta obe števili prenizki, kar nas zanima pa le v toliko, da se upravičeno lahko vprašamo, kako prodre toplota pa ostalo plast zraku? Ako množimo 60 cm s 774, dobimo borega le pol km. Kako pa naprej? Razen tega je vsekakor čudno, da se toplota manjša, čim više gremo v zrak t. i. se manjša učinek, čim bolj se bližamo solncu, izviru toplote. V vsakdanjem življenju ne poznano tega pojava. Kadar mi je po zimi mraz. se bližam ognju, peči, štedilniku itd. ne pa da bi se oddaljeval od teh virov. V bližini razbeljenega železa čutim večjo vročino, kakor pa, ko sem od njega oddaljen. Ako hočem posušiti popisan list, ga držim nad lučjo in ga ne nesem od luči proč. Delavci po Tvarnah trpe gotovo večjo vročino blizu peči nego delavci pred tovarno. Zakaj naj bo to prav pri solncu in zraku izjema? Saj vemo, da se zrak neposredno segreje od ognja, peči, luči ali drugega razbeljenega telesa. Zakaj bi se ne segret neposredno tudi od solnea? Znanost nas uči obratno in pravi, da se zrak segreje šele od onih solnčnih žarkov, ki se odbijajo od zemlje, kar je pa zopet težko verjetno. Je nekako tako, kakor bi rekel, da sem hodil ves dan po dežju brez dežnika ali dežnega plašča, pa me ni naravnost padajoči dež prav nič zmočil, ampak šele one kaplje, ki so se bile odbile od tal, so mi nekoliko zmočile črevlje, ali pa kakor bi rekel, da me nejprej vozeči Vlak ne more poškodovati, pač pa me lahko zmelje v prah vlak, kadar vozi nazaj. Vrivajo se nam pa še druga vprašania: Ponoči solnčni žarki sploh ne pridejo do nas, morala bi biti razlika med dnevno in nočno temperaturo vsaj tolika, kakršna je na severnem tečaju in na ekvatorju. Vendar tega ne opazimo. Nadalje — zakaj je sploh na tečajih mrzlo in na ravniku toplo? Res padajo solnčni žarki tu navpično, tam poševno, vendar dobimo po našem gorovju mesta, kjer padajo solnčni žarki popolnoma navpično, a tam vlada sneg in led, v dolini pa, kjer padajo poševno, je prijetno in toplo? Zakaj to? Solnce vendar ni pristransko, zato bo treba zadevo preudariti iz drugega vidika. Pri nas so mlekarne jako razširjene, zato pozna vsak otrok separafor ali posnemalnik in večina odrastlih tudi način njegovega delovanja. Ako privežemo kamen na vrv. in jo z roko vrtimo, nam kamen sili od roke proč in sicer tem bolj. čim težji je. Isti pcjav vidimo ori posnemalniku. Kakor znano, vsebuje mleko 4% beljakovin, 4% sladkorja. \% masti, nekaj raznih soli in največ je vode. Med navedenimi tvarinami je mast najlažja sestavina mleka, zato ie najmanj podvržena sredo-bežnosti. Bobenček v nosnemalniku se vrti z veliko naolico. teži: delci mleka silijo k robu. mast oa je kot najlažia primorana ostajati pri sredi in od tod jo posnamemo. Vemo nadalje, da toplota širi vsa telesa, radi česar postanejo lažja. Isto se vrši z zrakom. Kakcr smo videli iz vsakdanjega življenja, se zrak neposredno segreje in se enako segreje tudi od solnea v najvišjih plasteh. Ti segreti zračni delci postanejo lažji in kakor mast v posnemalniku silijo proti sredini, proti središču zemlje, obratno pa mrzli torej težu delci od sredine proč. Naša zemlja se tudi vrti in nam tako predstavlja velikanski separator posnemalnik. A zemlja se ne vrti na vsakem delu svojega površja z enako brzino. Ob ravniku (ekvatorju), ki je najbolj oddaljen od zemeljske csi, napravi vsaka točka v eni sekundi 463 m poti in ta brzina pojema proti obema tečajema, dokler se popolnoma ne izgubi. Ob našem vzporedniku napravimo okrog 300 m v sekundi. Ako gremo s tega vidika, polem vidimo, da se imamo za toploto zahva liti le zemeljskemu vrtenju. Le na ta način si lahko razlagamo toploto in sicer brez razlikovanja med posameznimi slučaji. Sedaj nam je jasno vse. Na ravniku je toplo, ker se zemlja tamkaj vrti najhitreje in se proces posnemanja vrši najjače. Proti tečajema pa pojema hitrost, z njo jakost in tako pada tudi toplota. Zemlja se vrti od zahoda proti vzhodu. Ako bi se vrtela pa od severa proti jugu ali obratno, bi imeli ravno na sedanjem ravniku najmrzlejši dve točki kljub navpičnim solnčnim žarkom. 63 Svetlobni žarki so neka pot, po kateri prihajajo k nam segreti zračni delci. Svetloba napravi v eni sekundi 300.000 km in potrebuje od solnca do nas skoraj 8 minut. Da pridejo segreti zračni delci k nam, potrebujejo tudi gotov čas, zato pa je minimum dnevne toplote šele kaki 2 uri po solnčnem vzhodu, takrat so namreč segreti zračni delci nehali prihajati k nam in šele 2 uri po vzhodu začnejo" prihajati novi. Vzporedno s tem je maksimum dnevne toclote šele 2 uri po najvišjem stanju solnca, takrat pride k nam največ segretih zračnih delcev. Da prihaja toplota k nam od zgoraj navzdol, vidimo že iz tega, da dobimo pri uporabi leče zbiralke žarišče pod isto in ne nad njo. Poleti, kadar nam je vroče, nosimo soln-čnik nad glavo, dočim bi ga morali nositi pod nogami, ako bi toplota prihajala od spodaj navzgor. Zemlja pa ima tudi svojo lastno toploto: čim globje lezemo v zemljo, tembolj raste toplota. Vendar ni gotovo, da bi tudi ta prikazen ne bila v zvezi s prvo t. j. da je proti središču zemlie radi tega topleje, ker segreti zračni delci po rovih tem bliže lahko pridejo, kamor so namenjeni, namreč proti središču zemlje. Rov v rudniku Morro Valho v Braziliji ob ravniku je globok 2020 m, v globini je lukaj 68 stopinj toplote. Najgloblji rov pa je danes v Transvaalu v južni Afriki, torej v zmernem pasu. Globok je 2135 m, a toplota v njem ni talko visoka kot v prvem. Zakaj ne? Ker napravi v sekundi manj poti nego prvi, radi česar se tam proces ne vrši tako intenzivna kakor ob ravniku. Na ta način tudi lahko razumemo neznosno vročino ob Mrtvem Morju, katero leži 394 m pod morskim površjem. Tudi vidimo, da je tako zvana snežna meja skoraj po vsem svetu enaka, kar si moremo razlagati le na prejšnji način. Tako vidimo, da se imamo za toploto ria zemlji zahvaliti le zemeljskemu vrtenju. Luna se ne vrti okrog svoje osi, ampak nam kaže vedno isto lice. Ako jo obdaja kako plinavo telo, ki je tudi slab prevodnik, potem v-ada tamkaj absoluten mraz, ker se tam ne vrši isti proces kakor pri nas. Ako pa luna ni obdana s kakim ozračjem, potem vlada na njej neznosna vročina. _____ . .. — č. Tonček iz »Divjega lovca«. 64 Koledar v koledarju Sicer je znano našim braveem že iz ljudske šole in raznih koledarjev, odkod imamo naše časoštelje in tudi podrobnosti o njem, če bi pa bil kdo že pozabil na to, naj ponovimo glavno o našem časoštetju na tem mestu. Zemlja se vrti sama okrog sebe ter napravi to pot v času, ki ga imenujemo en dan in ki ima še po babilonski razdelitvi štiri in dvajset ur, vsaka ura šestdeset minut in vsaka minuta šestdeset sekund. Istočasno pa se vrti zemlja tudi okrog solnca ter napravi to pot v enem letu, ki traja astronomično natančno 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. Umevno je torej, da astronomično novo leto ne more pasti vsako leto na eden in isti dnevni čas. 2e starodavno navado, imamo, da se načenja novo leto o polnoči, a o tem noče naša zemlja na svoji poti okrog solnca nič vedeti, z vedno enako hitrostjo se premika dalje, naj si že mislimo mi — zemljani — o njej, kar nam drago. Kot ljudje — razumniki upoštevamo njeno enakomernost, vendar smo na drugo stran tako komodni, da se jej ne vdamo brezpogojno, ampak smo napravili nekak kompromis, ki ima to dobroto, da nas zadovoljuje, zemlja sama se pa radi njega prav nič ne vznemirja ter kroži nevznemirjena dalje. V čem obstoji ta kompromis? Navadno leto ima 365 dni po 24 ur, vsaka ura 60 minut in vsaka minuta 60 sekund. 365 X 24 = 8760 ur; 8760 X 60 = 525.600 minul; 525.600 X 60 = 31,536.000 sekund. Navadno leto ima torej 31,536.000 sekund. Prestopno leto ima en dan t. j. 24 X 60 X 60 = 86.400 sekund več kakor navadno leto. 31,536.000 + 86.400 = 31,622.400 sekund. Astronomično leto pa ima 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund torej kakor navadno leto 31,536.000 sek. + 5 ur po 60 min. po 60 sek. 18.000 sek. + 48 min. po 60 sek. 2.880 sek. '+ 46 sek. 46 sek. Skupaj 31,556.926 sek. Današnje časoštelje imamo od Rimljanov, ki so računali leto po 365 dni, kar znaša, kakor prej izračunjeno, 31,536.000 sekund, a je v primerjavi z astronomičnim letom premalo za (31,556.921 - 31,536.000 =) 20.926 sekund. Ta razlika znaša že v teku štirih sto le skoraj sto dni, kar pač ni moglo ostati neopa-ženo. Zato je Julij Cezar leta 46. pr. Kr. uka-žal, da mora biti vsako četrto leto prestopno leto, ki naj ima 366 dni ali 31,622.400 sekund, kar bi znašalo povprečno 3 X 31,536.000 = 94,608.000 sekund 1 X 31,622.400 = 31,622.400 sekund Ako to povprečno leto primerjamo z astronomičnim 31,557.600 — 31,556.926 = 674 sekund, vidimo, da je prvo še vedno za 674 sekund preveliko in ako dolgost enega dneva t. j. 86.400 sek. delimo z 674, dobimo 128'19, kar nam pove, da pogrešimo že v 128 letih in 19 dneh zopet za en dan, v 1282 letih za 10 dni itd., razlika, katere zopet ne smemo prezreti. Zato je papež Gregor XIII. ukazal 1 1582., naj se takoj po 4. oktobru piše 15. oktober in da se ublaži prej omenjena razlika med astronomičnim in povprečnim letom torej 674 sekund, naj se vsako sekularno leto, ki ni deljivo s 400, izpusti po 1 dan, tako da dotično leto ostane navadno leto n. pr. 100, 200, 300, 1500, 1900 itd. Prestopna leta pa ostanejo 1600, 2000 itd. Radi te preuredbe (gregorjanski koledar) imamo torej v 400 letih 97 prestopnih let = 3.067,372.800 sek. in 303 navadna leta = 9.555,408.000 sek. skupaj = 12.622,780.800 sek. 400 ash-onom. let pa znaša 12.622,770.400 sek. razlika = 10.400 sek. na leto torej (10.400 : 400 =) 26 sekund. Ta razlika je pač malenkostna za dobo 400 let. Ako jo primerjamo z dolžino enega dne (86.400 : 10.400 =) 8'3076, dobimo, da je treba 8'3076 X 400 let = 3323 let, da pogre širno za en dan. Do tu je vse prav in dobro, a namen teh vrstic je dokazati, da tudi ta malenkostna razlika ni tako nedolžna, kakor se nam dozdeva. Računstvo pač ne laže in je gorenja trditev neoporečna, da namreč po gregorijan-skem koledarju pogrešimo komaj za 3323 let za en dan. A ta razlika je le slučajna, nekak končni rezultat, lahko je do takrat večja ali manjša in nam ni treba čakati prav 3323 let, da bomo za en dan prekratki. Poglejmo! Sedaj smo leta 1927. Gregor XIII. je popravil koledar 15. oktobra leta 1582. Letos 15. oktobra je bilo torej temu (1927 - 1582 =) 345 let. Od teh je bilo: v 16. stoletju 4 prestopna v 17. stoletju 25 prestopnih v 18. stoletju 24 prestopnih v 19. stoletju 24 prestopnih v 20. stoletju 6 prestopnih Skupaj 83 prestopnih let, ostala pa (345 — 83 =] 262 so navadna leta, torej 31,622.400 X 83 = 2.624,659.200 + 31,536.000 X 262 = 8.262,432.000 i 126,230.400 ; 4 = 31,557.600 sek. 65 345 astronomičnih let pa je 31,556.926 X 345 = 10.887,139.470 sek. razlika znaša 48.270 sek. zato vidimo, da smo že sedaj za dobrega pol dneva navzkriž, štejemo namreč premalo, a ker imamo do bližnjega stoletja še 72 let, med temi 18 prestopnih in 54 navadnih, se ta napaka nekoliko izravna, a s prihodnjim stoletjem, ki bo imelo 25 prestopnih let, zopet naraste skoraj za en celi dan. Po končanem 21. stoletju raste še dalje ter doseže okoli leta 2150. cel dan razlike. Vzemite svinčnik in papir ter izračunajte, kdaj bo to! In kje tiči vzrok tej napaki? Pač v tem, da je začel papež Gregor s svojim časo-šleljem že 1. 1582. Ako bi bil počakal še 19 let, pa bi se račun ujemal. Ako bi bili začeli z novim čašošletjem leta 1601., bi na koncu našega sedanjega stoletja znašala razlika res samo 10.400 sekund ali 1/83 dneva vsakih 400 let in bi prišla komaj leta 4924. do enega dneva. Tako se pa prvotna napaka vleče dalje in bo najbrž že v doglednem času zopet misliti na po-. pravo. Napaka tiči namreč v tem, da se je začelo prav s 16. stoletjem torej s stoletjem deljivim s 4, tako da imamo v 500 letih dve taki stoletji, namreč 16. in 20., dočim bi morali priti komaj na 800 let. -č. Skrivnost meksikanskih piramid Moti se, kdor misli, da so imeli svojo starodavno, od vseh občudovano kulturo samo stari Grki in Rimljani in pred temi stari Egipčani; tudi na tleh današnje Amerike, v soln-čnih pokrajinah današnje države Meksiko, posebno pa v bližini mesta z istim imenom, so živeli ljudje, ki so zidali templje in piramide, katere so bile čudo gigantske stavbarske umetnosti, a so nudile tudi v svojih posameznostih izredne primere njihove visoke, za vse, kar je lepega, dovzetne kulture. Zakaj pa tako malo vemo o teh ljudeh in o tej kulturi? Zato, ker do zadnjih časov nihče ni raziskoval skrivnosti stavbnih oslankov in kulture teh ljudi. Dolga stoletja so ležale piramide in templji, ki so jih bili baje oni sami napol razrušili, pod razvalinami, preden so Spanci zasedli Meksiko. Španci pa so tudi zasedli Meksiko radi dobička, radi zlata in niso stopili na stezo stare kulture, da bi po nji hodili dalje, ampak so še razdrli, kar je ostalo. Sledovi so ostali tako zabrisani, da je danes le zelo težko zopet najti prave sledove te stare kulture, premalo je oporišč, da bi lahko sestavili celotno sliko o verstvu, o višini izobrazbe in o dogodkih, ki so spremljali zgodovino teh praprebivalcev stare Meksike. Ediiimi ostanki, ki niso še docela odkriti m od katerih pričakujejo še marsikaj, so piramide in temelji templjev v bližini današnjega glavnega mesta Meksiko; ti temelji in piramide imajo, kakor egipčanske zgradbe, nekaj ogromnega, masivnega, veličastnega na sebi. Najznamenitejša med piramidami je soln-čna piramida; ta je pet in šestdeset metrov visoka in meri dve sto metrov na dolžino in širino. Ta ogromna solnčna piramida je služ:'a kot podstavek za templje in tribune, ogromne stopnice vodijo od spodaj do vrha. To ogromno delo je bilo narejeno pred kakimi petimi tisoč leti, če ne prej. Poleg solnčne piramide je stala manjša lunina piramida, h kateri je vo- dila pot, ki je bila na obeh straneh stisnjena med holme. Azteki, ki so v lelu 1325. ustanovili mesto Meksiko, so približno v istem času zapustili piramide; baje pa so bile piramide, oz. templji Pročelje meksikanskega templja. na njih tedaj že porušeni. Eni pravijo, da so bile piramide razrušene v letu 1000., če ne poprej. Kdaj so bile piramide sezidane, in kaj je napoltilo njih zidarje, da so jiih pozneje raz- 5 66 drli in zapustili ta kraj, ni še povsem jasno. To skrivnost upajo raziskovalci odkriti tedaj, ko bodo razkopali vso okolico, ki pokriva starodavne stavbe; za kar bo treba še dovolj časa. Baje so se že Azteki trudili, da bi razkrili temno lajnolst piramide, a posrečilo se jim je ravno tako malo kot današnjim raziskovalcem, zakaj med odkritjem piramide in med dnevom, ko so te zapustili, je bila pretekla že vrsta stoletij. Azteki so razlagali po svoje, da se večja piramida imenuje solnčna piramida, manjša pa lunina piramida, kot med obema pa je smrtna pot, ker so mislili, da se na nizkih gričih na obeh straneh nahajajo grobovi. Današnji raziskovalci pa so dognali, da so se na omenjenih gričih nahajale hiše, bržkone hiše za duhovnike. V ondotnih templjih so billi neštevilni ljudje darovani bogovom, kri ujetih sovražnikov in otrok je tekla po potokih. Raziskovalci so dobili celo znamenja, ki jasno pričajo, da so bile tu darovane človeške žrtve. In če človek gleda te izkopanine, ima vtis, da se je darovanje vršilo pred očmi ogromne množice ljudi, saj so v obliki tribun razvrščeni griči kakor nalašč ustvarjeni za tako krvavo gledališče. Izkopavanje se vrši šele kakih dvajset let. Spočetka so kopali z vrha, nato so pričeli odkrivati tudi podsute stavbe. Tako je bil odkrit tempelj, v katerem so darovali človeške žrtve in podzemska stanovanja. Izkopavanja se baje niso vršila s potrebno preudarnostjo, tako da je bilo odstranjenega marsikaj, kar bi lahko služilo kot člen v verigi nadaljnih raziskovanj. Iz tega, kar so ugotovili do danes, bi se dalo sklepati, da zidanje, ki se je vršilo v tem kraju, lahko delimo v dve dobi. Ostanki prve dobe leže po večini pod zemljo in še niso raziskani. V drugi dobi zidanja, v katerega spadajo tudi piramide, so bržkone stavbe prejšnje dobe kar zasuli in zidali na njih nove slavbe. Dokazano je nadalje tudi, da so na tem kraju živeli pred Azteki ljudje, ki so se imenovali Tolfeki. Ti so se umeli na umetniška ročna dela, nekateri jim pripisujejo tudi zidanje piramid, a po krivici. Opozoriti pa moramo, da meksikanske piramide niso isto kot egipčanske, namreč grobovi, ampak so bili le ogromni podstavki za templje. Če se bo neumornim raziskovalcem posrečilo, razrešiti tajnost meksikanskih piramid, ki jih zakriva kot neprozoren pajčolam,, nam ni znano. To vse odvisi od končnega uspeha izkopanin, ki pokrivajo še to in ono skrivnost te prastare kulture, ki ni mlajša kot katerakoli druga in ki jo še danes lahko občudujemo. SOLNČNA PIRAMIDA. Na tej sliki vidimo ogromno solnčno piramido s širokimi stopnicami, ki peljejo na teraso. Ljudje na vrhu piramide so merilo, kako velika je piramida sama na sebi. 67 De Pfriedov polet po Ameriki Prva slika nam predstavlja italijanskega letalca de Pineda irn njegov hidroplan »Santa Maria I.« (zrakoplov na čolnu), s katerim je poletel tekom leta 1927. iz Italije preko Atlantskega oceana v južno Ameriko do Boenos-Airesa. Po par dnevnem odmoru v tem mestu je zletel preko neizmernih gozdov južne Amerike, v katere ni še stopila noga belo-kožca do New-Orleansa, ob izlivu reke Mis-siissiipii. Ko je od tu nadaljeval polet proti Kaliforniji, mu je v nekem počivališču po neprevidnosti nekega dečka zgorel hidroplan »Santa Maria I.« Toda de Pinedo se ni dal oplašiti od te nezgode ter je počakal, da so mu iz Italije poslali drug hidroplan, enak prvemu, kateremu je nadal ime »Santa Maria II.« Z njim je premeril prav iz mesta pogorišča vse bogate pokrajine Združenih držav Severne Amerike ter se je nato zopet dvignil preko modrih planjav Atlantskega oceana, da ga v drugič preleti. Kljub temu, da se je moral radi borbe z naravnimi silami spustiti na sredi o-eeana v morje, se mu je posrečilo doseči Azorske otoke ter od tam odleteli v brzem poletu nasproti svoji domovini, v mesto Ostijo, kjer ga je čakal v slavnostnem sprejemu ministrski predsednik in stctisočglava množica. Prizor sprejema nam predstavlja druga slika. Paviljon v Os ti ji, kjer so ogromne množice pričakale de Pineda. 68 Čudovit otok Otok, ki ga imamo v mislih, se imenuje Nias; kdo ga pozna? V bližini Sumatre leži prav blizu ravnika, 120 km je dolg in 40 km širok. Tu štrli kos človeške prazgodovine prav v današnji čas. Velikokrat hrepenimo po tem, da bi bilo mogoče, da bi pogledali vsaj za trenutek v življenje in vrvenje starega Egipta ali Babilona. Tu, na Niasu, se nahajajo starožit-nosti, spomeniki preteklosti iz kamna in iz lesa, ki so jih domačini izgotovili iz svoje tradicije. Zakaj znano je, da v slednjem povpreč-njaku leži kot zasidrano vse ono, kar mu je utelesila dobra vzgoja, to se pravi, on hodi zvesto po poli svojih očetov; le kak veleum, duh iznajdljivosti more pretrgati te vezi in hoditi nova, svoja pota, Pojdi z menoj na ta otok! Tu leže vasi na ponosnih, strmih hollmih pragozda; visoke strehe s strmimi slemeni štrle izza košatega Središče vasi. drevja. Nekake stopnice, ki štejejo več nego dve sto stopenj peljejo do teh vasi. Kadar človek pride srečno na vrh, zagleda nasip, ki obdaja vas, na nasipu pa ti zapre pot in pogled gost plot iz bambusovih palic, katerih ostri konci gledajo napadalcu nasproti. Gorje mu, ki se jim brezskrbno približuje! Prostor pred nasipom je poln prikritih jam, povsod so nastavljene zanke, da se neprevidna noga zaplete vanje. Od tu se je marsikdo pošteno zdelan vrnil domov. Umetna lesa pelje človeka v vas. Kakšen pogled! Na desno in na levo se vrste hiše, med obema vrstama je kakih dvajset korakov prostora. Celo po dve vrsti hiš je na vsaki strani. Nekam uborne so, vhodi so obrnjeni na cesto, spredaj imajo nekako vežo, en del strehe visi daleč naprej, da dela senco, ali brani pred dežjem. Strešne luknje so odprte. Toda lam na desno je večja hiša, za nekakšnim zidom tiči, ozka kamenita poi pelje do nje. Ker ni nikogar v bližini, pojdimo tja. Pri poglavarjevi hiši smo, zakaj to pač ne more biti druga hiša in jo je na zunaj prav prijetno videti. Kako visoko se vzdiguje njena streha! Pod streho je vse polno raznih okras kov, nekake ukrivljene deščice štrle nazven kakor napisi pri gostilnah; cela hiša sloni na krepkih stebrih, dva poševna trama se pneta od podstrešja do tal. Med temi tramovi je vhod, zakaj v mraku so vidne stopnice. Toda stoj! Kaj pa je to? Kaj pomenijo ti kamenih stebri in razne kameniie navpik postavljene in na tleh ležeče plošče, in ta kamenita miza 7 Ali so to malliki? In če bi bil kdo izmed domačinov, ki vam je prijatelj, z vami, bi vas prijel za roko in dejal: »Ne tako glasno! Slišim mrtvaško žalovanje, poglavar je umrl in mrtvaške slovesnosti se pričenjajo«. Vi boste gotovo utihnili in se nalahko prestrašili. Res je, da je holandska vlada te ljudi nekoliko ukrotila, toda v takih slučajih se vendar ni igrati z njimi. Zato rajši postorimo in poslušajmo. Iz hiše je slišati glasno petje, divje jokanje in bridka tožba. Pri takih slovesnostih' so včasih vedno rabili tudi po par človeških glav. fn če človek na io pomisli, ga nehote za-srbi v grlu in mu postane v bližini nekam tesno pri srcu. Kamni, ki stoje pred hišo, so v spomin umrlih prednikov poglavarja. Njihove duše bi -vajo v njih. Ležeči kamni pomenijo žene, ki so bile visokega rodu. Kamni so ogromni; da so jih spravili na mesto, so jih morali deti na sani, pred katere so upregli nad sto mož, da so jih vlekli na to mesto. V kraju, ki se imenuje Bavo mota luo, leži moder kamen, ki je šest korakov dolg in d^a koraka širok. Prav lepe reči so naslikane na njem. Na primer krokodil, ki človeka žre. Ta kamen je stal nekega poglavarja 1500 svinj. Vsak umrli poglavar dobi po en tak kamen. Kmalu bo tudi tu velika slavnosl, ko privlečejo in postavijo nov kamen za umrlega poglavarja. Človek bi si mislil, kje le imajo poglavarji toliko dohodkov, da si privoščijo lake reči. Mala reč. Vse to izmozgajo iz ljudi. Prejšnji poglavar v Bavo mola luoi je imel samo lepo-fičja v svoji hiši za pol milijona lir vrednosti. Poleg tega je imel nad pet sto sužnjev. Vse člane poglavarjeve rodbine je dal obglavifi, v kolikor se mu je zdelo, da so za njegov prestol nevarni. Tem, ki sol ubežali, je napovedal večno sovraštvo iin boj. Vsi, kar jih je še ostalo, so bili brezpravni sužnji, s katerimi je delal kakor s psi. Tudi tiste svobodnjake, ki mu niso bili nevarni, da bi ga izpodrinili, je naredil v sužnje in jih je oropal premoženja. Pri vsakem vremenu so morali delati zanj, pa naj so bili bolni ali zdravi; če so žalostno poginili, se za njimi ni vršil mrtvaški obred, niso jih položili v krsto, ne pokopali, vrgli so jih v grmovje, da so jih požrli psi. Nekoč je nekaj sužnjev ubežalo; ulovili so jih iin jih žive pribiti na debla. Dvema južnjema je lastnoročno razbil hrbtenico samo radi tega, ker sta mu utrgala par brezpomembnih zelišč na pollju. Bali so se ga ko zla duha. Kadar sede svobodnjaki pri zborovanju, je poglavar med njimi. Sedi na kamnitem prestolu ko kak bog. Okrogla miza s štirimi i - I . ! I ' . J. __ 3 Poglavarjeva hiša od zunaj. okroglimi nogami, to je sedež za poglavarja. Pozabili smo že, da stojimo pred poglavarjevo hišo, v kateri leži njen mrtev gospodar. Med tem je tožba tako divje narasila, da bi ne mogli več drug drugega slišati. Ženske tulijo, bobni ropotajo, možje čepe na tleh in izvabljajo čudne glasove iz lesenih godal, nad katerimi vihte svoje lesene kolčke. Polagoma pridejo ljudje iz hiš, nekateri so s srebrom in zlatom okrašeni, na sebi imajo lepo tkana, z lepimi vezeninami ozaljšana ogrinjala; na glavah imajo iz zlatih ploščic izgoiovljena peresa; v visečih, podaljšanih uhljih jim visi vse polno uhanov. Neko visokorodno goispo nosijo štirje možje z vsem okrasjem v neko drugo hišo. Njena polt je bledorumena in vse je preskrbljeno, da jo solnoe ne ožge. Ko jo postavijo na tla, jo pihajo s pahljačami in jo zelo pomi-lujejo, da se mora toliko truditi. Kmalu nato nastane strašen vrišč — zalo, da preženejo zle duhove — mrliča prinesejo iz hiše. To pa se zgodi le z veliko težavo, zakaj ženske ga zadržujejo na vse mogoče načine, kakor da ljubega mrtveca nikakor nočejo izročiti. Toda krepkejši možje iztrgajo slednjič truplo iz rok žensk, ga privežejo na nosila, okrasijo z vsem lišpom, kar ga je pokojni posedoval in ga nesejo v gozd. Posebno ču- dovita krsta, ki tam zunaj sprejema truplo pokojnega poglavarja; vsa je lepo izrezljana, pri glavi in pri nogah ima upodobljeno konjsko glavo in rep. Krsto postavijo nato na vzvišen prostor, ki ga pokriva streha. Med tem pa se prikaže na vaškem trgu nekaj divjih vojščakov; velike, umetne brade obkrožajo njihove obraze, iz kotov ust štrlč dolgi, koničasti zobje mimo lic v zrak. To pa niso zobje, ampak konice priprave, s katero privežejo brke iz bivolove kože. Ta maska je res strašna. Na glavi jim počiva strašen klobuk s peresi, usnjai telovnik imajo okrog telesa. V desnici drže sulico, v levici ščit; za pasom nosijo nož in meč. Strahoben vtis delajo, ko tako našemljeni plešejo okrog nekake povezane cule. Ne vprašajte, kaj je v teh culah! To so mrtvaške glave ubitih ljudi, ki so jih pripravili zato, da bodo njihove umrle duše služile poglavarju na drugem svetu. Vendar pa se ne bojte preveč, zakaj danes so te mrtvaške glave iz lesa, samo simbol prejšnje Vojščak v bojni opravi. resničnosti, zakaj nekoč se je to res godilo, holandska vlada danes ne dovoli takih norij. V prejšnjih časih pa so sovražnikom sploh sekali glave in največja trofeja za vojščaka je bila, da je prinesel domov kolikor mogoče mnogo mrtvaških glav; takega je počastil poglavar in so ga tudi ženske čislale. V nekaterih vaseh se nahajajo v občinskih hišah še dandanes posebni prostori, ki so prenapolnjeni s človeškimi lobanjami iz prej- 70 šnjih časov. Ljudje še vedno ne morejo pozabiti na dni, ko ni bilo Evropejcev ne misijonov, in so delali, kar so hoteli. Mrliča so odnesli, vojščaki še vedno plešejo okoli mrtvaških glav, poglavarjeva hiša je prazna, stopimo vanjo! Po stopnicah pridemo v prostorno izbo. Na tramovih visi vse polno bobnov in gongov. Gong je nekak velik kovi-nast krožnik, na katerega tolčejo z lesenim batom, da daje glas od sebe. Na steni je pribit posebno lep, krasno izrezljan podstavek, na katerem je mala skrinjica. V tej skrinjici je shranjen hišni zaklad. Na stenah strašijo čudne lesene podobe; te podobe odganjajo hude duhove. Tako imajo tudi na slemenih streh malike, ki drže vile v rokah in odganjajo bližajoče se zle duhove. No, ti ljudje imajo mnogo vrst duhov, tako da nikoli pred njimi popolnoma v miru ne živijo. Od kod je prišlo to ljudstvo? Gotovo je to staro malajsko pleme, ki se je zateklo iz Indije in je v samoti in odrezanosti od sveta ohranilo marsikaj, kar so sosednja plemena na Sumatri že izgubila. Če bi kdo proučil prastara plemena Indije, bi mu bili tudi ti ljudje bolj razumljivi. Na vsak način pa je tu lepa primera prastare kulture, ki se je ohranila poleg grdih in strašnih razvad še v dobo avtomobilov, zrakoplovov in radija. Tisoč in tisočletja si tu podajajo roko. New-York - Evropa lkarus! Zopet mi moraš na pomoči 2e prvi stavek obešam na tvoje rame. A ne togoti se radi tega. Nočem te več motiti z navadnimi obljubami, s slepim zaupanjem v rast in moč trojih voščenih peroti, ne: kličem Te tokrat, da ti povem novico, vredno tebe, ki si dal svoje mlado življenje za idejo letalstva, da ti naznanim radost tvoje vojske, ki je iz-vojevuia zmago nad požrešnim elementom, ki ni prizanese! tebi, da ti zakličem iz polhih prsi: »lkarus, zmagali smo, tudi vode so naša nova domovina!« »Tvoj sen ni več utopija, ne pomenja več smrti lahkokrilim sinovom tvojim, ne, tvoj sen je zmaga, in lepše je zasijalo tvoje ime in tvoja ideja!« * Po dolgem stremljenju je letalstvo doseglo novo zmago! Premagalo je temno valovje oceanov!... Naravni razvoj vede in junaštvo pionirjev sta jo nam darovala! Lepe so besede, a valovje, to brezmejno valovje ie strašno! Ure in ure zro oči le v temne globine, ure in ure se zavija vijak le v vodeno meglo, in večno je hrepenenje po zemlji ... po trdih tleh, kjer najdeta duh in telo varen pristan! Jeklo poje zamolklo svojo, neutrudno pesem v bučanje viharja, in bobnenje morja mu odgovarja iz globin. Strašna je ta bojna pesem za ubogo bitje, samo, na odprtem morju v boju z bogovi! Gorje, da bi pesem prenehala in izzvenela! Strašnejše bi zadivjali valovi in pogoltnili človeški stvor, ki smelo izziva njihove moči. Ne, odnehati ne sme, naprej mora v temine, in čimbolj narašča neuklonljivi vihar, tembolj se okleneta up in misel jekla, da za-dobi novih moči to ubogo meso za nove napore. Od vrtoglavih višin do bližine morja, v desno in levo išče izhoda iz divje narave, išče poti dan in noč, upa in dvomi, bedi in misli, a megla ne razklene svinčenega plašča! Končno se usmili narava. Kot iz brezkončnega trpljenja povzdignjena oživi zopet duša in v solnčnih žarkih se poigrava le še vetrič z letalom! Brezkončno veselje se dviga iz tlačenih prsi in vre na dan, pomešano z glasom odrešenega stroja, ki zagospodari sam s svojo zmagoslavno pesmijo v zračnih višavah. In glej, tam daleč, daleč je kopno, je prava suha zemlja, ki nudi varen pristan letalu in počitek izmučenim živcem vodnika! Solnce na svoji večni poti že tone za obzorjem, a pot je še dolga, kajti preko obronkov obale leži cilj, ki si ga je stavil predrzno tvegajoči človeški um! Mirno plove sedaj letalo nad morsko gladino, ki dopušča čista ko kristal radovednemu očesu pogled preko nje. 2ar zahajajočega gospodarja vsemira se lesketa v brezmejnih vodah in čara bajne zlate reke v človeško domišljijo. Misel hiti, odhaja in prihaja, ustavlja se često pri motorju, ki poje in poje kot še nikdar prej. Prestal je težko izkušnjo in človek se nehote sramuje, da je dvolmil le trenutek o lastnem izumu! Čas oddiha je minul; krila noči že padajo polahno na gladino morja, in tudi bližnja obal je zopet izginila v večernih hlapovih. Samota in noč sta se zopet zgrnili nad letalom! ... Ali ni tam, v levo, luč? In tam za njo še ena? Da, duh braloljubja, ki veje za vse pod isto zastavo zbrane, jo je ustvaril, ljudje so, ki mu kažejo pot do cilja! In k zmagoslavni pesmi motorja, se pridruži zavest, da ga spremljajo tisoči v duhu na njegovi težavni poti. Izginejo luči; še enkrat občuti vso mogočno težo osamljenosti, še enkrat ga obide hrepenenje po ljudeh in počitku z vso močjo, a popustiti ne sme, kajti cilj še ni dosežen. In v noč se zopet zavije vijak, kot besen, kot bi delil trpljenje z vodnikom, kot bi vedel, da je onkraj teme konec te divje igre. V mrzličnem pričakovanju sledi oko apaiatom in uri, ki kaže, da se mora vsak hip odkriti pod nj:m lote zaželjen svetel trak prvega žarometa ... A glej, ta blesk! Ko balzam vpliva na izmuče- 71 ne živce, tolaži in vzbuja pogum! Trak ob traku niha v noč in njihovi izvori tvorijo z de-manti posejano cesto, ki naj pripelje prvega junaka oceanskih dalj v varen pristan! 2e ga je dosegel prvi žar in spremlja ga, plujočega v zmerni višini, dokler mu ne izmakne zavidljiv tovariš ta dragocen plen ... kajti naprej, naprej mora letalo! Biser za biserom pada in zdi se kot bi jih odmev motorne pesmi, ki prihaja iz globin, ugašal; da, prav zanj so vžgale neumorne človeške roke te zvezde in prav radi njega ugašajo za njim ko utrinki. Opravile so svojo nalogo in dovedle letalca do cilja. Tisočero luči v nižavi se druži v en sam sijaj, tisočero src, nemirnih, pričakujočih src Lindberg in njegov motor. se druži v eno samo misel; on prihaja, ne, je že tu in naslednja minuta nam ga prinese. Letalec plove, kralj višav, nad svojim ciljem. A le trenutek občuti izmučeno telo silo radosti, kajti trpljenje tisočih kilometrov je upognilo tudi duha, ki daje srcu v veselju in žalosti hitrejši utrip. Misel zmage ga je opijanila, prešibak je, da prenese vso srečo ki se je v tem trenutku nanj navalila. Bolj nego kdaj prej se je zahotelo revnemu zemljanu po pristanu in počitku. Tri in trideset ur in pesem je končno izpeta: struna motorja pojema in letalo drsi kot pravcati »duh« v nižavo. Še enkrat se krči mišičevje; še enkial morajo zasijali oči v najsvetlejši luči, še trenutek se mora pokoriti letalo krmilu in ... cilj je dosežen! Tisoče oči je uprtih v daljo in tisoče src upa za eno samo! Kot nevidna moč stiska ta zavest tresočo se roko na krmilo in ob burnem viharju, a takrat v viharju navdušenja soživečih in pričakujočih, pristane Lindberg na evropskih tleh. Bere se mu iz obraza, da je trpel! Ne slave, ne venca ne zahteva ... le čašo vode, da si omoči od trpljenja osušeno grlo. . Daleč tam za oceanom je njegova domovina in valovje morja je temno; megle nad njim so ko sence smrti za ubogega zemljana! * -rt* Če pogledamo v zgodovini letalstva za nekaj si o strani nazaj, beremo in izvemo da ni bil ravno Lindberg prvi, ki je preletel oceanske dalje. Prvenstvo gre v tem pogledu nekemu Ircu, ki je že par let pred vojno z navadnim vojaškim letalom preletel pot iz Amerike na Irsko, ker je bilo gotovo zelo predrzno in za tedanje čase zelo težko podjetje! Toda čas takrat ni bil primeren za nebotična slavljenja in radi tega je prešla ta prva zmaga nad Atlantskim oceanom v pozabljenje in velja danes prav za prav Lindberg za prvega, ki se mu je posrečilo, preleteli toi severno zračno pot iz Amerike v Evropo. Samo ob sebi u-mevno gre pa Lindbergu posebno priznanje za to, ker je poleg preletenja oceana dosegel tudi na kopnem lep kos poti in to tako, da je s celim poletom zvezal dve svetovni velemesti. Ako preidemo tehnično vrednost tega poleta, ga moramo tudi ceniti radi tega, ker je dal prav Lindberg po neuspelem Coli in Nunges-ser-jevem poizkusu, ki sta ga morala reveža plačati z življenjem, na novo pobudo za preiskovanje in za uporabo te zračne poti, ki pride prej ali slej v vrsto prometnih črt. Iz tehničnega vidika nam pa ni dokazal ta polet mnogo več o rabnosti sedanjih letal, kajti bajnim rekordom sledi šele daleč praktični pomen. Dejstvo, da se je letalo! z motorjem vred dobro obneslo, t. j. da je deloval motor Wirlwind brezhibno tri in trideset ur in da je vztrajna ro,ka dobrega pilota vodila ves ta čas letalo »Špirit of st. Luis« pravilno in srečno, je pač zelo razveseljivo, a ta »novost« ima na žalost eno edino napako in ta je: da ni nova. Kar se motorja tiče, je čas tri in tridesetih ur teka prekratek, da bi zadostno utemeljil njegovo prvovrstnost, kajti vsak nov motor, ki se namesti v letalo, mora po predpisih teči celilh petdeset ur na mestu, kjer se preizkuša! S tem je pa že iluzija »dobrega motorja« razpršena in ni ga stroja, pri katerem bi se ne moglo nič pokvariti, če smola ali usoda tako hoče! Relativno se pač možnost kakega nedostalka zmanjša, če se zmanjša čas poleta; toda prav v tem tiči vsa vrtoglavost bajnih številk kilometrov, preletenih s tem letalom, prav v tem tiči ono junaštvo Lindberga, ki je tvegal, izročiti se za dan in pol milosti poslednjega vijaka na motorju. Če bi bila možnost nesreče izključena in če bi bili motorji povsem zanesljivi, bi seveda izgubil Lindberg priimek: »junak oceana!« * Ni še izzvenela slava Lindberga, ko sta že Chamberlin in njegov financier Levine poskusila doseči po približno isti poti Berlin. Letalo »Miss Columbija«, sestava italijanskega inž. Bellanca je ličen enokrovnik, ki bi mu človek ne prisodil, da bo kos tej težki nalogi Slučajmo sem imel priliko prisostvovati sprejemu obeh letalcev na Dunaju in zreti možem, n ki so sledili Lindbergu črez valovje oceana, iz oči v oči. Oba sla prava Amerikanca, saj v obrazu; po obleki pa nisem mogel sklepali na njuno pristnost, ker sla bila zavita v obilne pilotske plašče. Levine je pa brezpogojno manj »Amerikanca«, a to iz enostavnega vzroka, ker je manjši! Njun prihod je bil naznanjen za 5. popoldansko uro, a se je iz neprevidenih sladkosti, ki soi jima nudili v Monakovem, zakasnel za par ur in pol. Letališče je bilo zastraženo od vseh strani in nad 3000 stražnikov je vzdrževalo res ugleden red. Množica, ki se je začela že v zgodnjih popoldanskih urah zbirati, je do časa, določenega za prihod letalcev, znatno narasla. Novico, da sta se letalca zakasnela za 2 in pol uri, so brezžični aparati zbranim glasno oznanili, in nestrpnost pričakovanja se je s tem še povečala. A kot že hoče včasih nemila usoda, ki prekriža često Zemljanom najlepše račune, se je usula tudi tokrat na pričakujoče izdatna ploha! Kar nas je bilo pod streho, smo odnesli suho kožo iz te vremenske neprilike, toda oni ubogi tam zunaj, na prostem polju stoječi, so bridko občutili, kaj se pravi navdušenje za letalstvo in njegove junake. Ker ni bilo upanja, da dež poneha, se je v teku časa množica pričakujočih zelo razredčila in le par sto ljudi, suhih in mokrih, je dočakalo alarmni klic: Chamberlin prihaja! In res; končno se je zaslišalo bučanje motorjev v zraku! Kljub dežju je drvelo vse iz lop in delavnic na prosto. Filmski operaterji, časnikarji, razne osebnosti, stražniki in radovedneži vseh vrst so se rili in mikastili ob vhodu na vzletni prostor. Nič več ni deževalo, nihče ni čutil kako pronicajo vodene kaplje počasi proti koži! Nad nami je krožila veličastna floiilja: »Miss Columbia« v spremstvu sedmih letal lunkers! Vseh oči so bile uprte v nebo in zasledovale lepe vijuge Columbije, ki je plula sedaj tik nad našimi glavami, a v naslednjem trenutku že zopet visoko v zraku. Columbija pristaja; okretno letalo je drselo polagoma proti polju; v naslednjem trenutku je sedlo na trato in se privleklo do prostora, določenega za sprejem. Letalca izstopita, burno pozdravljena od množice; vsi filmski in amaterski fotografi so v tem trenutku delovali. Kdor je imeli srečo, da ga niso odprti dežniki oslepili, se preril skozi gnečo do letala in pilotov, je lahko slišal in se sam prepričal, kako nepripraven kraj je letališče za oficielne sprejeme posebno še, če so slavljenci pravi Američani, ki ne ljubijo preveč sentimentalnosti. Menda ni bilo govornika, ki bi končal svoj, od navdušenih vzklikov raztrgan govor, kajti letalca sta se kmalu naveličala poslušanja in se skušala na kak način pomešati med množico. Tako so morali zastopniki različnih društev šele loviti in prositi slayljenea, da se jjm je posrečilo, rešiti se te težavne naloge in izgovoriti par pozdravnih besed. Po tej splošni zmešnjavi ju je sprejel ameriški poslanik v svoj avtomobil, ki je bil pogrnjen z veliko ameriško zastavo, kjer sta ob smehu vseh navzočih sprejela, z velikim veseljem vrček piva in ga na zdravje Dunajčanov izpila do dna. Prepoved alkohola v njuni domovini ima pač svojo solnčno, a tudi senčno stran....! Letalo je kot že omenjeno nadkrovnik in zgrajeno še po običajnem načinu iz lesa, jekla in platna. Trup letala je lepo oblikovan ter se začenja pri motorju z okroglim prerezom, ki se preko potniške kabine početverokoti in se konča pri repu v vodoravno višinsko krmilo. Peroti so po razpetosti enakega profila in tudi oblika je pravilni četverokotnik, le da se na koncih malo zokrogli. Letalo, o keterem sem prepričan, da je zelo trdno, in dobro grajeno, pa ne napravi — mogoče radi peroti, ki so voščene barve in skoroda prozorne — najsolidnejšega vtisa. Okol se pač zelo lahko vara, če mu okoliščine — raznobarvnosi določenih celot in delov — ne nudijo prilike, da vidi samo »en kos«! Letalo se ni gradilo nalašč za ta prekooceanski polet, ker ima več oken in potniško kabino, kar dovoljuje povsem upravičeno domnevo, da je zidano kot tako za potniški promet. V prostor določen za potnike sta letalca namestila benzin-sko zalogo nad 2050 1 benzina, potrebnega za to dolgo pot, ki pa za »Miss Columbijo« ni bila prva niti najdaljša! Z tem letalom je namreč Chamberlin že dosegel rekord 51 ur trajajočega poleta, še preden se mu je sanjalo,1 da preleti ocean. Ameriški milijonar in Chamberlinov po-i krovitelj se sprva ni mislil udeležiti tega po-i leta in se je šele v zadnjem trenutku, prav o amerikansko, odločil, da poleti s Columbijo v Evropo. Njegova žena je pri tem izgubila baje zavest. Iz veselja ali žalosti? Prve vesti o letalu in njega usodi so do-šle iz Ouebeca, ki leži še ob morju in ki sta ga new-yorška letalca dosegla po štirih urah in pol. Tu se jim je šele začela težavna pot. Letela sta po večini v megli iln dežju in šele po dolgih naporih noči se jih je vreme usmililo ter razgnalo oblake in meglo. Parnike, ki sta srečavala po potu, sta jih obkrožala in iiadaljevala potem svoj let proti obali Anglije; preletela sta severno Anglijo in nadaljevala pot črez severno morje proti Berlinu. Sicer se nista letalca izrazij kam nameravata poleteti; kot javna tajnost je pa veljal že od začetka Berlin, kajti tudi letalo nosi napis New-York-Berlin na svojih bokih. Na letališču v Berlinu se je zbrala velika množica ljudi, ki je pričakovala letalce, a kako presenečenje je zavladalo,, ko naznani telefon, da sta Chamberlin in Levine pristala pri Kott-busu 100 km južno Berlina. Zgrešila sta bila berlinsko letališče ter ga iskala toliko časa, da jima je medtem pošel benzin, nakar sta morala po 6500 km dolgi poli prvič na tla. V bližnji tovarni so jima postregli z bencinom 1100 1) in kmalu nato je letalo zopet odbučalc proti cilju! A kjer je ena smola, tam se pritakne tudi druga. Zopet je bilo treba iskati, zopet napenjati oči, a tudi tokrat zaman. Tistih 100 J. benzina je pošlo in letalo je moralo Lk Berlina drugič na tla. Pri tem je pa sedlo, kot se že večkrat dogaja, mesto na trda, lepa tla, v močvirje in vijak, ki je še deloval, je pri tem zadel ob blato ter se tako oškrbil. Tako se je končal žalostno in smešno ob enem drugi prekoceanski polet, kajti šele drugi dan je prišlo Columbiji letalo Junkers z novim zračnim vijakom in bencinom na pomoč ter ga tudi v spremstvu drugih letal dovedlo v popoldanskih urah na Tempelhoff, berlinsko letališče! Ta polet ima že več praktičnega značaja v sebi kot pa polet Lindberga. Pred vsem je letalo preneslo preko oceana dva moža in to z relativno isto množino bencina, kot jo je uporabil Lindberg za » Špirit of st. Luis«. Res je, da je bila hitrost letala manjša, to je: čas potovanja daljši, a ravno radi tega bi morala porabljena množina bencina presegati ono Lindberga. Kar sta motorja letal povsem enaka, je torej domneva, da je Co-lumbija kot prometno letalo boljše in ekono-mičneje zidana ko »Špirit of st. Luis«, zelo verjetna. Manjša hitrost bi bite v tem pogledu z večjo površino peroii »Columbije« utemeljena, kajti le na ta način je mogoče da se dvigne ležna kapaciteta letala z enako močnim motorjem. če je pa izguba na hitrosti posebno pri poletih črez morje v korist potniku in le talu, je pa vprašanje samio zase. Na to bi se dalo odgovoriti z dveh vidikov: 1. Letalo z manjšo hitrostjo podaljša čas potovanja. Posledica tega dejstva je, da se mora nahajati letalo več časa nad vodo, ki ne nudi nikakega varnega pristana. K temu se pridružuje še nestabilnost, ki se veča, čjm bolj pojema hitrost letala, in ki je pri prekooceanskih poletih, radi pomorskih viharjev zelo važen in odločujoč činitelj. 2. Letalo z večjo hitrostjo skrajša čas potovanja, a poveča s tem tudi prevozne stroške. Zmanjša se pa pri tem nevarnost nestabilnosti! Je torej potovanje z manjšo hitrostjo ceneje, a manj varno, hitrejše potovanje pa dražje, a tudi bolj varno! K zadnjemu se pridružuje še znatno skrajšanje ur potovanja, ki so potniku potujočem preko oceana, prihranjene. Zelo dvomljivo pa je, da bi se letalstvo s tem vprašanjem resneje pečalo, kajti tudi njegova najsijajnejša rešitev ne bi do-vedla po stanju sedanje avijalike zračnega prometa za korak naprej! Dokaz za to dejstvo leži prav blizu! Dovolj je, če pogledamo tretji oceanski polfef Byrda. Njegovo letalo je bil zopet enokrovnik tipa »Fokker« s tremi motorji, krščen z imenom domovine letalcev: »America«. Poleg obilnega bencina, je imel vzidano tudi oddajno radio postajo ter nosil posadko štirih mož. Polet se je izvršil čisto normalno in »America« je že dosegla Francijo, a na žalost je ležal cilj letala: Pariš, zavit v gosto meglo. Deževalo je vse naokoli in v temi, ki jih je obdajala, si ietaloi niso upali niže, da ne trčijo ob kako zapreko, kar bi jih stalo življenje. Po-služili so se v tej zagati radio postaje in klicali neprestano na pomoč! Te klice so Pari-žani sprejeli, a je bilo nemogoče letalu pomagati! Odgovarjali so pač z navodili in bo-drenjem, več pa tudi niso mogli zanje storiti. Nenadoma se pa sprejemalni aparat letala Chamberlin in Levine. pokvari in posadka je s tem prepuščena sama sebi in na milost in nemilost megli. Na letališču so delovali vsi žarometi in obilna množica je kljub nalivu vztrajno pričakovala letalce, ki so ko slepci blodili v okolici Pariza po zraku, nevedoč, kje se prav za prav nahajajo. Mahoma pa zaslišijo na letališču bučanje motorjev in klic: »Byrd je našel letališče« odmeva vse na okoli. Ropotanje narašča, postaja vedno močnejše, že se nahaja nad letališčem, ki je še vedno zavito v tudi za žaromete neprodimo meglo, a o letalu ni ne duha ne sluha; že v naslednjem trenutku ropotanje zopet pojemlje, dokler se ne izgubi v daljavi. Byrd je torej preletel letališče čisto nizko, a ga radi slabih vremenskih prilik ni bil opazil. Nepopisna groza se je polastila množice, kajti zadnje poročilo iz letala je o-znanilo le še za pol ure bencina! Med tem, ko so pričakujoči ugibali o neizbežni usodi letala in posadke, je pa to krenilo zopet proti morju, da se reši vsaj deloma nesreče, ki mu je pretila. Megla vsepovsod in bencina nič več. Na Ha ali v morje? Nihče ni vedel, kje se nahajajo, kajti tudi kompas je postal v zadnjem trenutku neraben. Motorji bodo vsak čas stali in potem se odloči njihova usoda. Kratek stisk rok, par oprostilnih besed Byrda tovarišem in letalo je že drselo previdno skozi meglo proti zemlji.... Sreča jim je bila mila! Nahajali so se prav nad obaljo in se nevede spuščali proti morski gladini. Kratek pljusk, in valovje je objelo trup letala, ki se je od močnega udarca malone zdrobilo. Letalci so se izmotali in napolnili pneumatičen čoln z zrakom ter se na ta način rešili iz mokrega elementa. Letalo pa je ostalo v vicdi, dokler ga niso na pomoč hiteči ljudje in ribiči rešili! Tako se je končal tragično in smešno tudi tretji polet črez veliko lužo! Zavest: biti v Rimu, a ne videti papeža, je pač huda, in prav Byrd jo je gotovo v vsej njeni moči okusil, kajti ko se je po sprejemu nahajal na balkonu pariškega parlamenta s predstavileljem vlade in mu je ta pokazal prostrano in veličastno mesto, je vzkliknil: »Kako velik je Pariš in kljub temu ga nisem našel...!« Byrdov polet nam torej s stališča ekonomije ne prinaša nič novega in pomembnejšega kot Chamberlinov, kajti za irimotorno letalo se zahteva dandanes na kopnem in za manjše razdalje najmanj 12 potnikov. Jasno, da se ne da primerjati potovanje preko oceana z drugimi in da odtehta obilna množina bencina več ko dve tretjini polnikov, a prav radi tega je trditev, da se tudi na ta način ne bo prišlo daleč, resnična! Dokler se razmerje med skupno težo gonilne snovi in tovora ne zmanjša, je vsako stremljenje za postavitev stalne zveze v obči blagor med Ameriko in Evropo iluzorična, kajti stroški za tako potovanje bi bili le preogromni. Sploh je pa dandanes po stanju letalskega materijala, s katerim razpolagamo, prometna zveza med novim in starim svetom ter obratno, le utopija, ki so jo izoblikovali zadnji rekordi v ljudski domišliji! Če pomislimo na nemški letali »Bremen« in »Germania«, ki sta poskusili polet iz Evrope v Ameriko, a sta se morali radi nevihte in megle nad oceanom vrniti v domače pristanišče, potem šele spoznamo, kako negotovo je tako tveganje in koliko časa ter žrtev bo še treba, da se izpremeni ta dragocen šport v obče koristno napravo. Kaj nam prinese bodočnost, se pa danes še ne da z gotovostjo reči, kajti mnogo je načinov, ki bi v teku časa lahko omogočili promet med svetovoma. Ideja, zgraditi umetne otočke v oceanu ki bi nudili letalom »varna« pristanišča in bencinske postaje, sicer danes prevladuje in so priprave za gradnjo modela že v teku, a dvomim, da se bo ta način praktično obnesel. Več zaupanja v let v višinah nad 10.000 m bi stanje avijatike zelo povzdignilo, ker bi bili tehniki primorani, seči po novi gonilni sili in obiti zračni vijak radi premale gostote zraku, ki se tam nahaja! Prišli bi s tem do reakcije (rakete) ki je sila sama na sebi in neodvisna od kateregakoli upora. Gonilna snov bi bila lahko plin, iztekajoč v prostor iz zato prirejenih odprtin. Ker je reakcija iztekajočih plinov od medija, ki se vanj plini iztekajo, neodvisna, bi ostala moč takih »motorjev« oziroma gonilnih naprav tudi v bajnih višinah neizpre-menjena, kar bi povzročilo povečanje hitrosti v redkejšem zraku. Na ta način bi se dosegla lahko brzina z razmeroma zelo majhno silo, kar bi seveda zmanjšalo potne stroške, in s tem odprlo novo polje udejstvovanju letalstva. A za sedaj se moramo zadovoljiti z letali, kakršne poznamo, in le če se vsi poiskusi z »otočki« in novimi zračnimi vijaki ponesrečijo, kar pa v interesu razvoja letalstva prisrčno želim, bomo imeli mogoče priliko pozdraviti še v naši dobi prvega zračnega orjaka, ki nas ponese iz Evrope v Ameriko v še ne desetih urah! Bisail Zlalko. Od rude do Šivanke Kolikokrat imate neznatno šivanko v rokah in ne pomislite, kakšno neizmerno pot je morala storiti, da je prišla v vaše roke. Tako neznatna in ob enem cena stvar, a vendar, koliko naporov človeškega duha in koliko truda človeških rok in strojnega dela je bilo treba, da je prišla s svojimi blesiečimi sestrami v prodajalno in slednjič v vaš dom. Če vas zanima, kako nastane šivanka iz sirove rude, ki je podobna navadnemu kamenju, morate iti z menoj v rudnik, kjer kopljejo jeklenec; tako ime ima namrea železna ruda, ki je obdana z granitom. Torej — odpravimo se na pot! V tuje neznane kraje, v ozke doline, v temne rove in v grozanske jame nas vodi pot. Tam so črni ljudje, ki noč in dan vrtajo v kamen, da stoka podzemska priroda in toži med seboj. Poslušajmo, kaj govori! »Neznano nemirno je danes pri nas«, je zastokal jeklenec obdajajočemu ga granitu. »2e dolgo časa prodira to trkanje in vrtanje v našo tisočletno tišino in nam krati zlati mir. Na mirno spanje ni misliti nič več; danes pa postaja ta šum še posebno neznosen«. »Nekaj se pripravlja«, je zarjula skala. »Zgodilo se bo nekaj velikanskega. V telo mi vrtajo luknjo«. Ropot je res postajal tako velik, da nisi več slišal lastnega glasu, granit in jeklenec sta opazila, da ima priti nekaj izrednega. Tri metre dolga, na koncu priostrena in z brazi-Ijanskimi demanfi ovenčana jeklena cev se je zaletavala proti skali po tristokrai na minuto in se zavrtala globoko vanjo. Dveireljini njene dolžine je bilo že v skalah; njena dragocena krona je zadevala tudi rudo in prodirala centimeter za centimetrom naprej. Zaman se je upiral! jeklenec. Pred trdim, jeklenim dletom ni bilo mogoče vzdržati. Nenado ma pa je nastopila popolna tišina kakor pred nevihto. Sveder je umolknil in se potegnil iz luknje na delopusl. »Sovražnik odhaja«, je vzkliknila vsa vesela železna ruda. »Ne veseli se prehitro«, je opomnil sveder in popolnoma izginil. Potok ledeno mrzle vode je nato izplaknil moko in prah, ki se je bil nabral v luknji. Nato so potisnili vanjo si-vordečkasto ilovnato maso čisto na dno, kakor da hočejo zaceliti rano, ki jo je napravil sveder. »Kdo pa si ti in kaj mi hočeš?« je vprašal jeklenec, ko se je ilovnata masa tesno privila k njemu. »Dinamit mi je ime«, je dejal lujec, nekoliko obolavlijaje. »Nameravam pa ... no, boš videl...« Jedva je utegnil to izgovoriti, ko je začutila ruda velikansko zaušnico, da ji je vse bobnelo in šumelo po ušesih, nastal je grom in blisk. Čez več minut se je razkadil dim. Tedaj se je lam, kjer sta bila ruda in skala, prikazala velika vrzel. Ruda je ležala zdrobljena na manjše sklade in manjše drobce raztresena po predoru. Ob brleči luči so se iztezale po nji človeške roke, začelo se je pre-tresanje, vožnja in dviganje po1 globokem rovu navzgor, dokler je niso oblili žarki blesle-čega solnca. »Davno, davno je od tega, kar sem videla žarke žarečega solnca«, je mrmrala ruda. »Kako dolgo neki je od takrat, ko sem prišla kot ognjena reka iz prsi zemlje! Morda sto tisoč morda milijon let? Kdo ve?« »Zopet prideš k ognju, zopet se raztopiš in dobiš noge«, je škripal voz, ki je pel i al rudo. »Zdaj se vozimo k plavžu, k onemu vrelcu, iz katerega izvira vse kovinsko železo naše zemlje«. Voz je postal, njegova bočna stena se je vdala. Z velikim ropotom so padali kosi v dvigalo. Pričela je vesela vožnja v višavo do žekna, to je do odprtine v plavževo peč. »Ko se vrnete, boste železo, kot sem jaz«, je tolažilo trepetajočo rudo torilo vla-čilnice in streslo rudo v široko odprtino. »Vroče je!« je zastokala ruda in od vseh strani so jo oblili ognjeni plini. »Pride še topleje«, so dejali plini in se poželjivo oblizovali po koscih rude. »Le počakajte! Ko pridete dolii, od koder prihajamo mi, ki smo žekenski plini, boste čutili pravo peklensko vročimo. Tam bo ples za vas, da bo radost in veselje«. Globlje se je pogrezala ruda, še bol) žareči so postajali plimi in našemu jeklencu je prihajalo čudno mehkobno pri srcu. »Tu mi ni več obstanka, kar ločiti se moram od vas«, se je izjavila ogljenčeva kislina, ki je bila že od pamfiveka v družbi je-klenea, iztrgala se je njegovemu krčevitemu objemu in odjadrala z drugimi plini kvišku proti modremu nebu. Iz naše rude je postal železov oksid, ki mu pravijo na kmetih tudi ruši železolvec. »Ali greš z nami ali ostaneš rajši pri železu in se pogrezneš prav na dno plavža?« vpraša žareči ogljenčev monoksid, ki sreča kislec, ki je bil ostal še v železnem okisu. In glejte, tudi la se izneveri železu. S silo se mu iztrga iz naročja tako, da je preostala le še nekaka goba čistega železa. Ubogo železo je bilo brez vsake opore sredli vročega pekla. Lezlo je skupaj ko starček pri devetdesetih letih, jelo kopneti in pretakati bridke, ognjene solze. Vedno hitreje se je topilo v svoji žalosti, vedno globlje ga je požiralo peklensko žrelo!. In ker ni vedelo drugje, je iskailo železo v zapuščenosti tolažbe pri premogu in 76 oglju, od katerih je sprejelo nekoliko balzama, ki ga je spremenili v lito železo ali gro-delj. Tako je prišlo končno na plavževo dno, v veliko kadunjo, v kateri ga je že pričakovala beložareča kopel j mnogih kvinlalov tekočega železa. »Danes se mi zdi prav tako ko takrat, ko smo izleteli iz solnca in postali zemlja«, je stokalo železo, a že ga je odnašal silen vrtinec Bog ve kam. Začrneli možje zunaj so bili iztisnili zamašek ognjišča pri plavžu iin v sijajnem pramenu je skočilo železo v orjaško kruškaslo kadunjo. Tu je bilo določenih 10 minut za oddih. »Hvala bodi večnemu Stvarniku!« se razvesde železne molekule. »Vendar je prišla enkrat srečna urica, da se lahko zberemo in kaj resnega premišljujemo«. »O, tako hitro pa ne gre ta stvar!« se norčuje s posmehom ognjetrda samotna podloga v hruški. »Najprej se morate »pobe-semeriti«. Tam gori v plavžu sta začela na popolnoma nedopusten način nedovoljeno znanje z ogljencem. Tega vas hočemo tukaj zopet odvaditi, kakor nas je naučit 1. 1855. slavni Bessemer, za njim pa dala še boljše navodilo Thomas in Gilchrist 1. 1879.« V tem trenutku prilomasli sikajoč in pihajoč vroč zračen tok od spodaj skozi hrus-kovo dno. Prerival in premetaval je tekoče ždezo na vse vetrove, da je pljuskalo in se penilo ko mleko, kadar hoče prekipeli. Tedaj železne molekule niso mogle več držati ogljenca, ki jim ga je za vsako ceno hotel iztrgati judežev kislec. Po večini so ga morale pustiti iz svoje prijateljske zveze; in dočim je izgorevali ogljenec v novo bratstvo s kislecem z modrikastim plamenom ter bežal kakor v sramu iz Bessemerjeve hruške, je ostalo železo v nji kot dobro jeklo. Niti pol ure ni trajalo vse to in že je postal zračni tok šibkejši, hruška pa je nagnila in vlila tekoče jeklo v obširne peščene kalupe. »Vendar bo enkrat mir«, je zastokalo jeklo. »Morebiti pozneje, a zdaj še ne, zdaj pridete na valjce in postanete žica«, je govoril pesek, v katerem se je jelo strjati jeklo. »Vame so vlili že lepo število jeklenih palic, ki so vse romale na valjarje«. »Torej še vednol ni miru!« je ječala sve-tlordeča jeklena klada, a že so jo grabile krepko klešče, jo treščile na cesto vrtečih se valjev in mogočna sla jih je tirala nevzdržno naprej. Zdaj sta jo pograbila dva posebno močna valjarja za glavo in jo potegnila skozi med seboj. »Raztegni se, raztegni, prijateljček!« sta ji prigovarjala hrešče. In ko je bila končno klada skozi, je billa že dvakrat daljša nego prej in za polovico tanjša. A zopet so jo pograbile klešče in potisnile v naslednji par valjcev. »Raztegni se dalje, raztegni se še bolj!« sta se posmehovala. In ko ju je zapustilo jeklo, je postala iz debele klade za prst debela palica. »Se davno ni dovolj!« je rekel lretji par in valjal naprej in četrti par ni ravnal prav nič bolje. Žica pa je imela le še debelino igle ple-tilke. »Krhko je postalo to jeklo, to ravnanje mu je popolnoma zakrknilo srce«, je rekel mojster, ki je navijal žico na vretence in vrgel okrogli povezek v okroglo posodo. Privil je nanjo pokrov in kmalu je zavladala v retorti žareča rdečica. Le polagoma je ponehavala vročina in ko je bila žica čez 24 ur spet mrzla, tedaj je bila tudi zlomljena njena klju-bovalnost, le njeno vnanje lice je trpelo škodo pri tem. Radi plasti oksida je postala podobna zamorcu. »V kislino z njo!« je rekel mojster in treščil žico v veliko kad. »Železni okis je moja najljubša hrana«, je zasikala kislina in ga polizala prav do zadnje sragice. Medlosvetla je šla žica v vodno kopel, in se tukaj pošteno omila in o,pršila, dokler je ni zapustila zadnja siled kisline. »Lepa si zdaj že, a za moj namen še davno ne dovolj!« je menil mojster, »postati moraš svetlejša, pa tudi tanjša«. Na glavo žičnatega kolobarja so napilili konico ter jo vtaknili skozi skrbno polirano luknjo v jekleni ploči. Na drugi strani so zgrabile žico zopet klešče in, hočeš-nočeš, žica je morala z nepremagljivo silo po celi svoji dolžini skozi luknjo žicovlečnice, čeprav je od tesnobe komaj dihala. A stezati se je morala in daljšati. Po prvi luknji je prišla druga še ožja in za njo tretja in, ko je zapustila to, ;e bila tanka ko šivanka. V najlepši polil uri je blestelo njeno vitko telo, žica za šivanke je bila izdelana. »Lepa žica!« je mrmral tovarnar šivank, ko je pregledoval žičnati ovoj. »Zato ni čudno, da tako krasno prispevaš v spremsivu pianislinje; sprejemaš pa tudi bolj možato ulogo jeklene žice pri dvigalih, na ladijah, visečih mostovih. Toda za nas si nekoliko pretrda. Živa duša bi ne mogla zavrtati ušesa v to žico in šivanke brez ušes pač nimajo visoke cene. V žarečo peč z njo, potem pa v luženje«. ; i. j - Žica ni črhnila besedice in je stokajoč dovolila, da so jo mrcvarili, kolikor se jim je zljubilo. Zopet jo je zapustila ona trdota in krhkost in tudi žicovlečnica je ravnala zdaj mileje z njo. Nič več ji ni raztezala udov, ampak ji le mehkobno krtačila kožušček, tako da je zginilo s površja vse, kar ni bilo gladkega, in da je preostala enakomerna blesteča žica. je tako imenitna, da se je svet celo zanimal izvedeti prav natančno, koliko meri čez pas. Zato so izmislili učeni inženirji posebno merilo, t. zv. »praznino», ki določa debelost žice 77 v številkah od 4 do 100. Vsako število pomeni debelost v desetinkah milimetra. Št. 70 n. pr. znači 70 x 0. 1 to je 7 mm; št. 5 = 0.5 mm. »Iz tega utegnejo; postati poštene igle«, pravi lovarničar in potisne žico z enim koncem v poseben stroj. Ta ni ravnal posebno nežno z njo. Rezal, zarezaval žlebke in koval je, vse ob enem, da je bilo veselje gledati. Na eni strani je potovala žica v stroj, na drugi pa so prihajali iz njega kosi, ki soi bili še enkrat daljši od navadne igle. V sredini so imeli ti kosi počezno zarezo, na obeh straneh zareze pa sta bili popolni ušesni luknji. »Koliko lažje bi bilo življenje, če bi bili mi nekoliko trši«, so stokali, kosci žice, ki so padali iz stroja. »Ne mogel bi vsakdo postopati z nami ko neko živiinče z mehom!« »Alli ne bo že vendar enkrat konec tega večnega zardevanja?« so ječali kosci in postali polagoima žareči kol najlepše zrele češnje. »Nikar ne godrnjajte neprestano!« je prigovarjal mojster. »Pomislite samo, do kake veljave vas prinesejo pred ljudmi le male sedanje neprijetnosti Če bi ostali navaden, črn grodelj, kakšna zaničevana revšeta bi bili. Vredni bi bili samo nekaj stotink kilograma. A dobrotnik, ki vam je dal obliko najdrobnejših vzmeti za ure, vas je dvignil v višino naj-plemenitejših kovin. Koliko ste zdaj vredne! Brez muke ni moke; zato pa dovolite, da vas še malo potopim!« S temi besedami je mojster prekucnil vso košaro v oljnato kopeli Sikajoč in prasketajoč so se pogreznili kosi na dno. Postali so trdi skoraj ko steklo. Toda kakšni! Črni ko vragi in brez vsake lepote. Zopet je bilo treba romati v kislino in ponovno v kopališče. »V boben z otrobi!« je dejal mojster in velika bobnasta posoda je sprejela naše znance. »Ah«, so se rad ovali kosci, »tu je mehko in udobno. Tu se bo mogoče končno vendarle enkrat odpočili«. Ležali so namreč v mehkih otrobih. Toda motili so se; veselje ni trajalo dolgo. Boben se je začel vrteti, nastal je divji ples med kosci in med otrobi, ki so se med seboj drgnili, krtačili in brusili. Ta divja gonja je trajala štiri iin dvajset ur. Nato je boben obstal, vsebina je padla na sito. Močan zračni tok je odpihal otrobi in igle so se zbrale po siitu. Lepo jih je bilo videti, bile so gladke in svetle ko ogledalo. Tedaj pa se je začelo gibati in tresti tudi sito. Približale so se roke in odbirale invalide, to je tiste kosce, ki so se po dolgem potovanju ukrivili ali prelomili. Kar je bilo ravnozrast-lega, lepega, pa je mOlralo romati v brusi,lnico. »ŠiVanka mora biti lepo priostrena«, je rekel brusač in pritisnil en konec žice ob kamen, ki se je vrtel s tako neznansko naglico, da je kar jemalo vid. V hipu je bila nabrušena lepa vitka konica. »In dve šivanki morata imeti dve osti«, je pomežiknii dalje in pritisnil še drugi konici ob kamen. »Dvojčka morata narazen!« se je izrazil nekdo drugi. Kratek, oster rezk je sledili, žica se je prelomila ob zarezi med ušesoma. »Šivankino uho mora biti lepo gladko«, pravi tretji, jemlje iglo za iglo in približuje ušesni konec vrtoglavemu kamnu. »Zdaj so narejene, lahko jih spravimo v zavoje«, je pripomnila deklica in jih pričela šteti in odbirati. Po dvanajst in dvanajst jih je Vlagala v mehke črne liste in zdaj so imele mir. »Vendar je prišla tudi za nas doba počitka«, so dejale, ko so ležale v prodajalnici. »Eh«, je dejal predal, v katerem so ležale. »Morebiti je ta mir zelo kratek. Lahko se zgodi, da boste morale že jutri stopiti v službo človekovo...« Tako smo spremili šivanko na zanimivi poti — od njenega rojstva do popolnosti. Čudovita in zanimiva pot. In to čudovito, če ne še čudovitejšo pot, naredi vsak gumb in slednja stvar, ki jo imamo na sebi ali v hiši. LOKVE PRI TRNOVEM priljubljeno letovišče in sankališče, ki ga obiskujejo številni tujci. 78 Tolminski pregovori in reki (Nabral večinoma po Tolminskem Jos. Kenda). Ajdo vgrebejo, mraz odgrebejo. (Tako pravijo sejavci ajde). Beseda prinese besedo, pes pa kost. Blago ni nikoli sirota. Bog deli srečo, kuhar pa juho. Bog nas previdi, kjer nas vidi. Bolezen po centu gori, po unči doli. Bolezen po1 vrvi gori, po niti doli. Bolj ko je lvoj, bolj se ga boj. Bolj ko so vrata stara, bollj škripljejo. Bolje je imeti vrabca v roki, ko golobca na strehi. Bolje je zapreti ena vrata, ko odpreti dvojna. Bolje je, če razganja, blago hišo, kakor pa hiša blago. Boljša je medla glihenga, kakor debela šen-lencija. Boljša je prva zamera, ko zadnja. Boljša prva zamera, ko zadnja zguba. Bolje je videti o svečnici volka na polju, kakor moža v srajci. »Bolje je le bolje!« je rekel tisti, ki je špeh na maslu cvrl. Brat za brata že pošlata. Brez muje se še čevelj ne obilje. Cvek in blek drži kmeta gor'. Čast je oblast. Če hudič sam ne more, pošlje babo. Če ima hudič mlade, jih ima veliko hkratu. Če je Bog ustvarili zajca, je ustvaril tudi grm zanj. Če je prvi žegen moker, je pa drugi suh. Če na veliki petek deži, celo leto zemlja reži. Če ne bezlja mlada krava, bezlja pa stara. Če nimaš krasti, nimaš tudi rasti. (Tako reče cigan svojemu otroku). Če se oljka moči, vrtnina gnije. Če se oljka moči, repa gnije. Česar človek ne ve, to ga ne je. Če sv. Jakopa dan (1. majnika) deži, se vol smeje, pa hlapec joče. Česar je preveč, še z mesom ni dobro. Če sem tečen (siten), saj ne bom večen. Če vzame Bog zobe, da veliko grlo. Če zajaše berač konja, ga noben hudič ne ujame. Čez sedem let pride vse prav. Daleč botri!', blizu ženit'. Ddo ne laže. Denar dela denar. Deset otrok ne more rediti očeta, oče pa vse. Dobra papa naredi lepega junaka. Dobra pot je dober prijatelj. Dolg iin greh ne pogineta. Dolg je snedel log. Dolgo spanje, kratko življenje. Dokler ne požreš, še ni tvoje. Dosti je bolje ko preveč. Dosti je več kakor kajti (mnogo). Do sv. Lukeža suknjo prodej in pa rž vse). Dva volka vedno enega ujesia. Glad ima dobre zobe. Gliha vkup šlritia. Gorje temu, ki z otroki dela in s teleti orje. Gorje temu, kogar ljudje milujejo. Grof je rekel: Noben kruh ni tako oster, da bi ne bil lakoti mojster. Hiša se joče, če pride človek prazen domov. HvaT gore, val' v dole. Kadar mati tepe, ljubi, Kakršna služba, takšna suknja. Kadar je veliko sena, je za vsakim grmom kup gnoja. Kamor je šla sekira, naj gre še toporišče. Kar Bog da, svetniki ne vzamejo. Kar leze in gre, ne odide smrti. Kar marec porase, apri] popase. Kar pride samo v usta, je vse malo vredno. Kdor drugim streže, naj gleda, da ne pozabi nase. Kdor čaka sile, mora teči. Kdor hoče imeti sovražnika, naj mu posodi. Kdor ima" hleb, ta ga reže. Kdor ima klešče, mu ni treba segati z roko v ogenj. Kdor ima, ta izgubi. Kdor ima več srajc, se lahko preobleče. Kdor ima velika usta, malo sne. Kdor je izgubil vero, naj moli očenaš. Kdor ima strice, je kolače. Kdor jezika špara, kruha strada. Kdor je predober, je oslu podoben. Kdor kaže, bo lepen. Kdor more, godce korda, (najme); kdor ne more, še gledal jih ne gre. Kdor more, konja jezdari; kdor ne more, mora pa hoditi. Kdor neče imeti, naj pošlje. Kdor ne posluša, naj poskuša. Kdor nima skrbi, nima časti. Kdor nima v glavi, mora imeti v peteh. Kdor poleti v orehovi senci leži, ga pozimi trebuh boli. Kdor plača, ta obrača. Kdor poinuja, ne mara dati. Kdor potrpi, vojno dobi. Kdor se boji, ničesar ne dobi. Kdor se hoče s koštronom biti, mora imeti roge. Kdor je šenkaval, je umrl. Kdor služi, je v luži. Kdolr v jeseni svoje kože ne premeni, zime ne preživi. Kdor zelo (veliko) dela, malo podela. Kdor zna, ta ima. Kdor zna, ta velja. Kdor zna, zna, je rekel listi, ki je kravo s svedrom drl. Kdor žveči, ta požira- 79 Kjer je grm, tam je tudi senca. Kjer je krava, tam naj bo še tele. Kjer je polna hiša gospode, nimajo berači prostora. Kjer ni, še vojska ne vzame. Kjer ni, voda ne pobere. Kjer se osel valja, dlaka ostaja. Kjer smrdi mrha, tja letajo vranovi. Kmet na strelu, njiva v plevelu. Kmeta miluj, kadar ga boli v grlu. Ko bi imel mladega moč, pa starega pamet! Koder je voda enkrat šla, pojde še. Kolikor jezikov znaš, toliko) mož veljaš. Komur se ne kadi, lahko tudi v dimniku sedi. Komur se ne kadi, prestaja lahko tudi v dimniku. Kupčija ima opolzel rep. Laže priženiti ko pridobiti. Ležanje ne da nič. Lisica ne krade blizu doma. Loterija je goljufija. Majeva suša, avgustova luža. Medved je še za muho hlavtnil. Medvedu še muha nekaj pomore. Mera in vaga v nebesa pomaga. Mož je vedno čez moža, mojster čez mojstra. Muhe lovijo, konja pustijo. Muho lovi, konja pusti. Naduha spravlja od kruha. Nagla bogatiija nima dna. Nagla bogafija rada dno izbije. Naj bo seno al' slama, samo da je polna jama. Naj bo slama al' seno, samo da je polno črevo. Na vsaki njivi raste plevel. Ne da Bogu noža, da bi z njim zlodja ubodel. Ne da Bogu noža, da bi ga zlodju porinil v vrat. Ne brati se z robom in vodo! Ne hvali dneva pred nočjo. Nevesta goni stare na cesto. Nevesta pokaže cesto. Nezvestoba se sama kaznuje. Ni v vsaki luknji rak. Nima solda ko Bog brata. Njiva pravi: oserji ti mene, ali pa bom jaz tebe. Nobeden drek ni tako grd, da bi ga lopata ne pobrala. Nobeden konj ni tako hud, da bi se mu ne dela brzda. Noč gre v oč. Noč me je dala, noč me je vzela. Oba trda kamena ne zmeljeta nikdar dobre moke. Občinski čevlji so vsakemu prav. Obleka ne naredi človeka. Oblice narede lepo lilce. Obljuba dda dolg. Od dela ni bil še nihče debel. Od hvale pogine konj v hlevu. Ogenj ni spravil še nobenega na boben. Oslovski glas ne sega do neba. Otroci in gollobi mažejo hiše. Otroci in norci so potrebni varuha. Otroci in ogenj potrebujejo varuha. Otroci in ogenj niso nikoli prevarovani. Pamet in sreča se redkokrat srečata. Papa naredi junaka. Papir je nedolžen. Petkov jasnič je samo od petka do sobote. Pijanec vzame slab konec. Pijmo, kar je prav, da bomo vedeli, kod domov. Počasi po klancu! Po molčanju ni vprašanja. Po veliki noči pride vsaka baba k moči. Porok je siromak. Počasi jej, pa hitro delaj. Potrpljenje je božja mast; pa gorje temu, ki se z njo maže. Po vrsti, kakor so hiše v Trsti. Prasci in trgovci se vagajo po smrti. Predomiisel je boljša ko misel. Prej modri zamodruje, kakor norec zainorčuje. Preljubi moj domek, četudi ga je le za en bobek. Presila ni nikjer dobra. Prijatelj je boljši ko žlahta. Pri kosti je dobre slasti. Priložnost naredi tatu. Pri norcih glava boli. Prostor ni nikjer napoti. Roka roko umije, lice pa obe. Roka roko umije, noga noge ne more. Samo poleno ne gori rado. Senožef reši njivo, njiva senožeti pa nikoli. Sita vrana ne ve za lačno. Slaba kola najbolj škripljejo. Služba je hudičeva družba. Sobota — robota. Starost je sama sebi na poti. Strah in dolgčas je tistega, ki ju zna gleštati. Strah velja, kdor ga ima. Suša vzame le en kos kruha, moča pa tri. Svečar ima devet misli na dan. Svet pravi: obdelaj ti mene, ali pa bom jaz tebe. Svet stoji na prošnji. Sveta Ana da repe dva hrama. Še cesarju je pisana beraška palica. Še duhovnik pogreši pred oltarjem. Še konj pade, ki ima štiri noge. Še mačka ne miga zastonj z repom. Še pes je malo vreden, če se ne boji palice. Še prase je malo vredno, če se ne more najesti pri enem koritu. Še prsti na roki niso vsi enaki.-Še v vojski ostanejo vojaki. Šparavec najde ceravca. Špot ima gnile stebre. Takoi je: kdor nima, kupuje; kdor ima, prodaja in na posodo daja. Ti gospod, jaz gospod: kdo bo pa delal? Trn se zarana ostri. Tuje blago vpije po gospodarju. Urečenega kruha se dovolj poje. 80 Včasih se še lonci skregajo Izropoiajo) na ognjišču. Včasih tudi slepa kura zrno zadene. Večkrat je dobro" sesti na jezik. Več je telečjih kož na prodaj kakor kravjih. Vdovec gleda čez. lrugo za drugo. Velika je sila, še večja je pomoč. Veliko cvetu, malo sadu. V mlinu se dvakrat pove. Voda nima vej. Volk se vrže po meji, modras po gioblji, človek pa po kraju. Vsaka beseda ne pade na tla. Vsaka krpa ni za vsako jamo. Vsaka reč ima svoj konec. Vsaka vas ima svoj glas. Vsak dan ima svoj večer. Vsak grm ima svojo senco. Vsak ima kakega črva, ki ga noč in dan grania. Vsak drev ima svojo senco. Vsak naj skrbi zase, odkar je v torek pust. Vsak skrbi za svojo kožo. Vsak stan ima katero kost, za katero še pes ne mara. Vseh rokodelstev mojster, vseh uboštev gospodar. V sili volk trhlo žre. Vsi se moramo učiti, dokler ne dobimo zelenega trebuha. V španoviji še pes pogine. V vsakem gnezdu je kateri klopoiec. Za Bogom ne bo nihče popravljali. Za Bogom ni dobro popravljati. Za denar kupim med in strup. Za zete ni Bog skrbel; oni morajo le sami zase skrbeti. Zima in graščina ne prizaneseta. Z lesnike še ni padla medenka. Zmerom je notri (v ječi, bolnišnici), kakor gos v vodi. SVETILNIK ZMAGE V TRSTU, eden najlepših svetilnikov sploh, ki so ga ob navzočnosti kralja in z velikimi svečanostmi odkrili to poletje. 81 Kosovo polje Zgodovinska Črtica. Ni ga skoraj človeka med nami, ki bi ne bil že slišal o Kosovem polju. Na Kosovem polju ni bilo samo uničeno veliko srbsko kraljestvo, ampak je bilka na njem odločila usodo velikega dela zapadne Evrope za več stoletij. Tam so se odprla Turkom vrata, skozi katera so vhajali leto za letom plenit in požiga! posebno po naših deželah, prišli so celo daleč v Fu danijo in uničili vse, kar se je dalo uničiti, ljudi pa so odpeljali v sužnijost. Kosovo polje je pomenilo zmago za polumesec, za krščan- t stvo pa poraz in mnogo stoletij nadloge. Zelo resnična je trditev zgodovinarjev, da je bitka na Kosovem polju eden najznamenitejših dogodkov v evropski zgodovini. Srbska država je bila takrat velika, v svojem središču zelo zrasflla s svojim narodom, tako da med državo in med narodom sploh ni bilo razlike. Čutili pa so se eno le to-' lik o časa, dokler ni po Dušanovih osvajanjih država naraslla. Poleg tega je tičalo zllo v preveliki samooblastnosti posameznih pokrajinskih poglavarjev, ki so slabili državno moč in ugled. V teh razmerah se je na jugu pričelo odtujevanje od države, kjer so bila ljudstva najbolj mešana in kjer so bili plemiči najbolj brezbrižni nasproti državi. V teh razmerah se je Dušanovo carslvo začelo cepiti na dva dela, na središče, ki je čutilo z državo in hotelo za vsako ceno ohraniti njeno samostojnost, in na del ob meji, ki je stremel od države proč in gledal le za lasten dobrobit. Jedro srbske države je moralo tedaj svoje žrtve za veliko carstvo podvojiti, da so ga ohranili; vendar' Srbi kot poljedelski narod niso mogli vzdržali* dolgotrajnih bojev in stalne vojne pripravljenosti, s katero so morali ohraniti pridoblje-" ne kraje. V miru je bilo že še mogoče držati te tuje elemente v oblasti. Toda miru je bilo malo.'' Takoj spočetka Dušanovega Vladanja so začeli spori in boji. Albanske in grške pokrajine so stremele za tem, da se čimprej odtrgajo od Srbije. Tu že se je pričelo pripravljati Kosovo, težka katastrofa je bila odložena le po požrtvovalnosti prebivalstva iz jedra države. To prebivalstvo pa je bilo po mnogih bojih tako izčrpano, da so zmogle edino le izvojevati slavno propast, ko niso mogli ohraniti svoje domovine svobodne. Da razumemo bitko na Kosovem polju v vsej svoji celoti, moramo na kratko objasniti dogodke, ki sO privedli do poraza. Ko je umrl car Dušan, so nastale v Srbiji zmede. Te je izzval Dušanov brat Siniša, ki je trdil, da ima večjo pravico do prestola ko Dušanov sin Uroš. Uroš se je moral radi tega bojevati s stricem, da si zagotovi svojo dedno pravico. Z Urošem je držala tudi njegova mati. Nekateri plemiči pa so bili v boju na strani Uroševi, a drugi zopet na strani Sinišini; a vsi samo zato, da si pribore čimveč samostojnosti in zemlje. Jasno je, da je radi tega nesrečna zemlja zelo trpela. Med tem pa je nastala nevarnost za Srbijo tudi od zunaj. Po Dušanovi smrti je čutil ogrsko-hrvaiski kralj Ludovik I. potrebo, da vpade v Srbijo in jo izropa. Največja nevarnost pa je začela na jugu; tam je začelo razpadati carsivo takoj po Dušanovi smrti iin je razpadlo z veliko naglico. Uroš je premagal Sinišo in si pridobil prestol. Sledili so upori raznih namestnikov, ki jih je podpiralo tudi srbsko ljudstvo, posebno pa Grki, ki so se rajši pokoravali posameznim plemičem ko pa -carstvu kot celoti. Da se je celo carslvo zbralo okrog mladega carja Uroša, se je zgodilo poslednjikrat v Skoplju 1. 1357. Hitro za tem pa so posamezni kraji začeli živeti svoje samostojno življenje. Država je bila tako razrvana, da je težko reči, kateri del je bil ostal carju samemu. Baje niti eden. On je bil samo idealen poglavar srbskega jedra države, ki so ga sicer še priznavali za carja, kraji ob robu države pa še tega ne več. Prav tako ko Dušanovo 'carstvo pa so razpadale tudi bolgarske in bizantinske oblasti v male državice. Separatistični fanatizem se je bil tedaj navzel ko nalezljiva bolezen celega balkanskega poluotoka in to v hipu, ko se mu je bližala največja nevarnost dobro organizirane in centralistično upravljane turške osmanske države. Osmanska država, zrastla na razvalinah seldžuške države, se je tedaj začela naglo dvigati. V nasprotju s prejšnjimi nomadskimi državami je bila notranje dobro organizirana. Organizirali so za tedanji čas izborno vojsko. Znana je navada Turkov, da so mlade krščanske mladeniče vzgojili v dobre vojake, ki so jih imenovali »nova četa« (jeni čeri = ja-ničarji). S Turki se je boril že Dušan, ki je spoznal njihovo nevarnost in opozarjal Evropo na njo. Toda Evropa je imela toliko brezmiselnih, majhnih skrbi, da se ni mogla in ni hotela ozirati na Turke. Ob koncu Dušanove vlade so se pričeli Turki, ki so prihajali prej samo ropat, vedno bolj utrjevati v Evropi. Leta 1352. so zavzeli mestece Cimpe. Pozneje so dobili v svoje roke celo Galipolj. Z obale Marrnor-skega in Egejskega morja se je začela njihova pot po Evropi. Vendar pa so Turki spočetka posvečali večjo pazljivost na Azijo kakor na Evropo. Bojeviti azijski narodi so jim bili spočetka ne- 82 varnejši ko evropski plemiči, ki so se v sa-moljubnem boju lasali med seboj. Šele ko so uredili razmere v Aziji, so obrnili večjo por zornost na oslabljeni Bizanc in pričeli prodirati na Bolgarsko in Grško. Bolgarska je bila med tem že skoraj razpadla, zato v njej niso našli posebnega odpora. Leta 1363. je padlo Drinopolje (Odrini, ki je postalo prestolnica osmanskih emirjev. V tem hipu je tudi Evropa spoznala, da se bliža zanjo« in za krščanstvo velika nevarnost. Papež je celo proglasili križarsko vojno, nekateri kralji so se širokoustili, da gredo nad Turka; a edino, kar so storili, je bilo ropanje ogrskega kralja Ludovika I. — v Srbiji, Na ta način je ostalo samo Srbom, da obračunajo s Turki, a še tem ne vsem. Nekateri so že itak dovolj trpeli radi ogrskih vpadov, drugi pa so bili vezani radi separatizma grških pokrajin. Prvo vojsko proti; Turkom je vodil despot Uglješa. Na svojem prodiranju proti Drino-polju so dospeli do Črnomena ob Marici; bilo je 60.000 vojakov. Toda prvi uspehi so vojskovodje tako opijanili, da so radi neoprez-nosli in podcenjevanja sovražnika podlegli v noči med 25. in 26. septembrom leta 1371. Takrat sta padla knez Novašin in Ugllješa; malo za tem je umrl tudi Dušanov sin, car Uroš. S tem je bila osvojevalna Srbija, ki jo je bil ustvaril Dušan, pokopana. Turkom je bila odprta pot v ijužnovzhodne pokrajine, zdaj je bila naloga jedra Srbije, da se bije s Turki, jih premaga ali pa — pogine. Med tem ko so Turki polagoma in tipajoče prodirali po vseh odprtih dolinicah in čez prelaze na balkanski pololtok, so se v Srbiji in v Bosni trudili, da ustvarijo močan zid na eni strani proti Turkom, na drugi strani pa nasproti ropanja željnim Ogrom. Da je kralj Lu-dovik I. ropal po Srbiji, smo že omenili; njegov naslednik Sigismund pa je bil še slabši. Ta je sploh zameta! in zaviral vsako gibanje v smeri ureditve razmer na balkanskem jugu. Vendar ni mogel zabraniti, da ne bi knez Lazar zbral jedra srbske zemlje pod svojim okriljem. Značilno je, da je knez Lazar dopustil, da se je bosanski kralj Tvrdko kronal za srbskega kralja in vstal z njim kljub temu prijatelj in sta oba vzajemno širila svoij vpliv na jug, a ob enem ščitila svoje zemlje na severu. Manj je mogel kralj Tvrdko pomagati knezu Lazarju na jugovzhodu, kjer je bil Carigrad samo še otok v turškem morju; ta otoček je bil že golov plen Turkov; Bolgarska je bila tudi že premagana; ostala je samo Srbija, proti kateri so prodirali od treh strani. Ko so zavzeli Sofijo, so poizkusili podreti v Podonavje, a brez uspeha. Druga pot je vodila po dolini Nišave, kjer so zavzeli Niš. Tretja pot je vodila preko Makedonije. Vendar Turki spočetka niso imeli sreče. Leta 1387. so bili poraženi od Srbov, leta 1388. pa od Bosancev. Tedaj so Turki videli, da prodiranje ne bo šlo tako hitro. Pri- pravljali so se na odločilno bitko, da zlomijo srbski odpor in vrnejo čast svojemu orožju. Leta 1389. se je začelo v Srbiji z vojno. Kralj Sigismund se je kljub temu, da je vedel za nevarnost Turkov, pripravljal za napad na kneza Lazarja. Tvrdko je bil zaposlen v Dalmaciji; dalmatinska mesta so se mu še vedno upirala, on jim je dal rok do Vidovega dne, da se*vdajo. V to stran je obračal vso svojo pozornost, med tem ko je prava nevarnost pretila od drugod. Dasi so bile zadnje turške bilke za Turke pogubonosne, so imeli nad Bi-zantinci in Bolgari velike uspehe. Vsa ta zemlja je bila že popolnoma opustošena, ostala so le še mesta, ki so j^olagoma padala drugo za drugim. Leta 1387. je padel Solun. Zdaj so Srbi vedeli, da so prišli oni na vrsto. Saj so vedeli celo v Benetkah, da se Turki pripravljajo na vojno s Srbi. Dubrovčani so poslali še 9. februarja Štefanu Musiču, nečaku kneza Lazarja v dar lepo' obleko, v kateri je moral potem umreti. Zdaj je šlo za jedro srbske zemlje, za tiste kraje, v katerih so bili ljudje zrastli v duševno enoto z državo, in vedel je vsak, da gre za življenje ali smrl in da bo odpor velik. Knez Lazar je storil vse, da je z osebnimi žrtvami združil kolikor mogoče veliko) narodnih sil in jih pripravi za boj proti Turkom. Ali je pričakoval zmage ali poraza, ko je šel v boj proti Turkom, je danes težko reči. Sodeč po raznih zapiskih, po ustnem izročilu in po drugih znakih lahko trdimo, da so Srbi šli najbrž v boj zato, da prizadenejo sovražniku velikih izgub in da potem častno padejo, ko je bilo nemogoče ohraniti svojo svobodo. Vedeli so, da so prej obširne srbske zemlje needine, okrušene in da imajo pred seboj močnega, dobro organiziranega sovražnika. Turški način bojevanja je bil spretnejši in boljši; Srbi so se bojevali po starem, v težkih bojnih opremah. Dve sili, srbska in turška, sta se zbirali na Kosovem polju; kraj, kjer se bodo bili, je bilo lahko dognati Turška vojska se je pomikala od Drino-polja, preko Plovdiva in se tam razdelila. Manjši del je krenil skozi Bolgarsko v vzhodno Srbijo, da vzame Pirot, ki ga je bil Lazar malo pred kosovsko billko) vzel Turkom. Drugi del pa se je pod vodstvom sultana Murafa napotil proti Velbuždu, kjer ga je počakal in pogostil Konštantin Dejanovič, nato pa je čez Kralovo vpadel v samostojne srbske pokrajine in sicer v državo Vuka BrankoviČa. Tedaj pa sta obe vojski stali na Kosovem polju; Turki severo-zapadno od Prištine, a Srbi severno od njih, okrog Laba. Boj se je začel na Vidov dan zjutraj, dne 15. junija leta 1389. V armadi kneza Lazarja so se borile v prvi vrsti čete osrednjih pokrajin Srbije, katerim so poveljevali knez Lazar in njegov zet Vuk Brankovič. Poleg tega je bila navzočna tudi pomožna četa Tvrdkova pod 83 Vlado Vukovičem in bivšim hrvatskim banom Ivanom Horvatom. Središču je poveljeval knez Lazar, a desnemu krilu Vuk Brankovič. Središču turške vojske je poveljeval Murat. Desnemu krilu pa je poveljeval njegov sin Jakub, na levem krilu njegov drugi sin Bajazit. Takoj zjutraj so napadli Turki, lahko opremljeni, v divjem silovitem naletu, loda pod oblakom turških puščic se Srbi niso premaknili. V ročnem meiežu od blizu je srbsko desno krilo potisnilo Turke, ki jim je poveljeval Jakub, nazaj, in napravilo med njimi velik nered. To priliko je u-porabil srbski junak Miloš, se prikradel skozi turške vrste, kakor da se hoče podati, in prišel do Murata. Mesto, da bi se podal, je potegnil meč in ga zasadil Muraiu v trebuh, da je ta na mestu izdahnil. Seveda je moral Miloš plačati to dejanje na mestu s smrijo. Pdložaj za Turke je postal neugoden. Levo krilo je bilo poraženo, Murat mrtev, njihova usoda je visela na kocki. Iz lega položaja jih je rešil Bajazit. Zatajil je daljni ckoici očetovo smrt, prihitel na levo krilo, napadel Srbe cd strani in v krvavem pokoilju razbili srbsko vojsko. Preden je bilo poldne, je bila bitka kcmčana in knez Lazar ujet. Tako so Turki s težkimi naperi in hudimi izgubami premagali Srbe in izgubili svojega emira; to je trenutno naredilo nanje strašen vtis, ki je bil večji nego krvava zmaga. Muratova smrt po Milošu, ki je sebe žrtvoval zato, je tako napolnila duše tedanje dobe, da so obdali dogodek z legendami in je danes zelo težko dognati, kako se je vse prav za prav zgodilo. Narodne pesmi pravijo, da mu je Vuk Brankovič očital, da je izdajalec, zato je dokazal nasprotno. Nasprotno srbski viri trdijo, da je bil Murat ubit pred ali med bitko, Turki bi pa radi vedeli, da je bil ubit po bitki. Grški pisatelji tedanje dobe ne najdejo besed, da bi prehvalili Miloša. Po kosovski bitki je vladal Turkom Bajazit. Ta je dal umoriti svojega brata Jakuba, ki mu je bili na poti. Da maščuje smrt svojega očeta, je ukazal Bajazit umoriti ujetega kneza Lazarja in ostale plemiče. Plemiči, ki so bili vdani svojemu knezu, pa so prosili le, da smejo prej umreti nego njihov knez, kar se je tudi zgodilo. Takoi je bila kosovska bitka dovršena. Bajazit se po bitki ni dalje časa ustavljal na Kosovem polju, napotil se je z naglimi pohodi v Drinopolje ,da tam utrdi svoj prestol. Zanimivo je, da je Evropa nekaj časa trdno verovala, da so bili Turki, na Kosovem polju tepeni. Te vesti je zakrivila Muratova smrt n nagel ochod Bajaziia s Koscvega polja. Tudi bosanski kralj Tvrdko je to vest sprejel za resnico in jo je kot tako razširil. Trde, da se bosanske čete sploh niso udeležile bitke, ker so odšle prej domov; jih je bržkone rabil njihov kralj v Dalmaciji, kjer so imela mesta baš do Vr'ove~a dne rek, da se vdajo. Vendar pa je kralj pisal v Trogiir in v Florenco, da so nje- gove čete pomagale premagati sovražnika krščanstva. Kralju so iz Florence častitali. V Dubrovniku so mislili, da je boj ostal neodločen. V Benetkah so tudi sprejeli vest, da so bili Turki premagani, a Benečani so vprašali Turke, če je to resnica, zakaj »Bosancem ni mogoče popolnoma verjeti«. Francoski kralj Karol VI. pa se je šel v cerkev zahvalit Bogu za zmago nad Turki. Vendar pa so se Srbi sami zelol dobro zavedali, da so bili premagani. Nagel odhod Turkov jim je dal samo priliko, da so prišli.k sebi iin da so se znašli v težki nesreči. Edina tolažba jim je bila ta, da so se dali od Turkov stežka premagati irt da je Turke zmaga drago stala. Sprva so Srbi dolžili poraza samo preve liko turško silo. Pozneje, ko so živi vtisi po-bledeli, ko je pričela legenda opletati Kosovo, so začeli iskali raznih vzrokov. Govorili so o izdaji, ki so ijo naprtili Vuku Brankovieu na pleča. Čemu pripisujejo prav njemu izdajstvo? Bržkone zatot ker je po tem porazu izmed navzočih plemičev samo on ostal živ, kot plačilo za svoje izdajstvo. Ljudstvo bistro vidi in se je takoj vpraševalo: Kako da so padli pod turškim mečem vsi, on pa je še vedno med živimi? Okroig vdove - kneginje Milice in okrog mladostnega Lazarjevega naslednika Štefana so se zbrale vse Lazairjeve zemlje, ki so žejalc po miru in po gospodarskem napredku, klo-neče pod težo izčrpanosti. Le Vuk Brankovič ni stopil do kneginje Milice in do Štefana več v tisto razmerje, v katerem je bil do Lazarja. On je vladal v svoji zemlji popolnoma samostojno, v najtežjih dneh je pustili kneginjo popolnoma samo. Sigismund je med tem, ko se je Evropa radovala nad dozdevno zmago nad Turki, vdrl v Srbijo in ropali po nji. Milica je sklenila, da naredi mir s Turki, da se ubrani vsaj turškega ropanja, in da bo imela na severu roke proste. Turki so zahtevali na oko zelo malo. Davek ne previsok, srbske rudnike 'in važne kraje ob meji, čez katere peljejo poti. Tudi so svetovali kneginji, naj ponudi Bajazitu svojo hčer za ženo. Polgoji so billi težkih a Srbi so jiih morali sprejeti. Štefan sam je nesel v Drinopolje vest, da Srbi pristanejo na pogoje, ob enem je odvedel svojo sestro Olivero v sultanov harem. Iz Drinopoillja se je vrnil z obvezo, da bo zamaprej Turkom pomagal v njihovih bojih. Neznatna uteha za Srbe je bila ta, da so Turki pustili prepeljavo Lazarjevega trupla i z Prištine v Ravanico. Tri leta po kosovski bitki so se Srbi for-melno pomirili s Turki. Toda sedemdeset let je trajalo še bojevanje, dokler nm Srbija poslala leta 1459., ko je padlo Smcderovo, — turški pašalik. Po Radojčiču. 84 Rastoči jez Vsak kraj ima svoje posebnosti in zanimivosti, (le škoda, da se zanje premalo brigamo iin je treba, da pride tujec, ki nas opozori nanje. Na sliki vidimo naraven jez, ki leži tik ob cesti iz Kobarida v Sedlo, nekako v sredi med vasjo Homec in Sedlo. Na leto gre mimo tisoč in tisoč domačinov, a nobenemu ne pride na misell, da jez vidnol raste. Ko sem pred 21. leti prišeil v Sedlo, sem ta jez le slučajno opazi!. Špebičeva krava je po napajanju šla kar čezenj, kar je napajajočega fanta razjezilb, da se je s palico znesel nad nedolžno kravo, kar mi je dalo povod, da sem mu dal par poučnih besed. .Takrat je bil ta jez visok kvečjemu 50 cm. Ker sem pogostoma hodil tam mimo sem se nehote vedno spominjal fanta in krave, opazoval jez in zdelo se mi je, da raste, ven dar gotov nisem bil. Vojna je tudi mene odstranila iz Sedla skoraj za 4 leta. Ko sem se vrnil, sem jez takoj opazil, ker je bil visok že okrog poldrugega metra. Opozoril sem na to domačine in šele sedaj so se tega zavedali. V prilog rasti jeza je tudi, da so pri uravnavanju hudournikov v naših krajih napravili kakih 20 m više umeten bran, ki onemogoča vodi trganje sveta. Sedaj je jez že približno 2 m visok. Jez tvori potok, oziroma hudournik Cerkovnik, (ker teče mimo stare cerkve sv. Križa). Voda je jako dobra, a zelo afmenasta, kar se pozna po vsej nadaljni strugi potokovi. Ako pride ob kaki povodnji nov kamen v strugo, se v kratkem času prevleče z rjavkasto apneno skorjo in ga je le težko odstraniti. Jez je zanimiv v tem oziru, ker nam dokazuje, da se proces tvorjenja kapnikov, (zato gre namreč v tem slučaju), vrši pod ugodnimi razmerami jako hitro in da je gotovo neutemeljeno, akoi skušamo n. pr. dognati starost Postojnske jame po tvorbi kapnikov. Potok Cerkovnik teče izpod Stola. Naj-brže je na svojem podzemskem teku zadel na apneno plast, ki se hitro topi in na prostem hitro uleže in strdi. Pri tem se tvori neke vrste apnenec, katerega imenujejo »lahnik«, in ga imajo jako1 radi za stavbeno gradivo, ker je lahek, se da obdelati brez posebnega truda in iz njega napravljeno zidovje ni vlažno. (Tufstein). Ce vas pot kdaj popelje mimo, oglejte si ta jez! Rastoči jez. Če se otrok Srakica se kisa, spakica se pači, cmisa, cmisa, krači, krači; žlice, vilice, orgljice, kresilce... joče Srakica zbežala, spakica ostala, repek v usta dala: tole je torilce, v njem leži kresilce; za moje bo kosilce. Iz zbirke »Pastirci pri kresu in plesu«. Mlinar Mlinček, mlinček melje... V njem en mlinar bel je, mlinar kakor kamen gluh. Nikdar lačen, večno suh dan in noč neutrudno melje nam vsakdanji kruh! Mi pa nič ne nosimo na ramenih polnih vreč in brez dela kosimo. Hočemo pa več in več ter Boga le prosimo, naj nam da še tisoč sreč! Janko Samec. 86 Zadnji velikan v Istri Pred sto leti je živel v Istri velikan, rekli so mu Bošakoi. Bil je zelo velik, močan in silen človek, a v glavi je imel slamo namesto možganov. Mislil si je, da ga ni junaka, ki bi njega premagal. Prišel pa je slaboten čevljarček, ki je velikana ukani!. To je bilo tako: čevljarček je prišel v gostilno ter tam počasi srkal svojo četrtinko vina. Poi mizi so lazile muhe. Bilo jih je precej, kakor pač v vsaki podeželski krčmi-, čevljarček zamahne z roko iz samega dolgočasja po mizi ter jih ubije sedem. Misli si: »To je nekaj! Z enim mahom ubiti sedem, joj, kako sem močan!« Te svoje misli napiše na listič, ki si ga pripne na kapo. Tedaj pa pride v gostilno velikan Bošako in bere na kapi čevljarja o izredni moči in taki sili, da jih pade na mah sedem. Stopi k čevljarju in mu reče: »Za Boga, poiskusi se z mano, če si tak junak!« Čevljar se nasmehne velikanu in pravi: »Da, jutri zjutraj na vse zgodaj se poizkusiva, kdo vrže dlje kamen! Zapomni si, jaz pojdem h kubejskemu, ti pa k černikalskemu gradu. Ob osmi uri bo!š metal ti, ob deveti bom pa jaz«. Vedeti je treba, da stojita ta dva gradova skoraj dve- uri narazen drug od drugega. Čevljar gre na to v černotič, obišče tu svojega botra Štarma, izposodi si pri njem šest golobov, ki jih pobaše v svojo čevljarsko malho, pa hajdi v Kubed. Tam prenoči v 2va-nufovem hlevu na listju in gre zjutraj čakat osme ure k zvoniku na severni strani kubej-skega gradu prav proti černikalskemu gradu. Kmalu po osmi uri začne leteti kamenje, ki ga je metal velikan, v kubejsko grižo. V onem času je bilo tod brdo, sedaj je pa sama pečina in groblija, odkar je bil velikan nametal toliko kamenja, a tudi černikalskemu gradu se pozna, kje je jemal velikan kamenje, saj je sedaj le razvalina. Velikan, boječ se, da za dene s kamenjem čevljarja, je metal rajši nekoliko v stran. Ko poneha padati kamenje in odbije ura deveta, pa začne spuščati čevljar v malho natlačene golobe drugega za drugim v zrak. Golobi, ki se niso mogli privaditi takemu gOlobnjaku, so kaj hitro odfrčali domov v černotič prav čez černikalski grad. Tako je prevari! čevljar z golobi velikana, češ, kamenje je metali preko določenega mesta. Ko prideta skupaj, pravi velikan čevljarju: »V metanju kamenja si me premagal, a sedaj se bova skusila v pretepanju«. Čevljar mu odgovori: »2e dobro! skusila se bova pri Pepe-tovem mlinu, tam je ugoden prostor!« In že korakata k omenjenemu mestu. Pri mlinu sta. Velikan vzame dolgo žrd. Mislil si je: »Z enim mahom ga pobijem na tla tega čevljarja!« Čevljar pa vzame kratko poleno. Velikan zapove, naj se začne boj in dvigiK visoko žrd. Preden pa zamahne z njo enkra) mu že prisoli čevljar s polenom eno gorko in jo pobriše z urnimi kračami v mlin. Velikan pa za njim. Bil je jezen in žrd se mu je tresla v rokah. Sedaj se je pa v mlinu nadaljeval boj. Videč čevljarja, ki se mu roga in smeji sredi mlina, vzdigne zopet žrd, da udari po nasprotniku, a še hitrejši je čevljar s polenom, s katerim tako mlati po velikanu, da je joj. Velikanu je predla huda. Ni bilo dovolj, da ga je čevljar nabijal s polenom, še trami pod stropom sg ovirali velikana pri dviganju žrdi v majhnem prostoru. Kako rad bi si bil ohladil malo svojo jezo nad čevljarjem! Ko pa se ie čevljar že naveličal udrihati, je rekel velikanu: »Veš kaj, jaz sem lačen!« Dobro, de velikan: »Sedaj bom skuhal kosilo in midva se bova skusila, kdo poje več in prej«. Čevljar mu reče: »Le skuhaj, jaz prav rad jem neza-beljen fižol, da veš. Tak-le brez juhe mi je še posebno- všeč. Medtem ko boš ti kuhal, grem jaz nekoliko počivat v mlinarjevo sobo«. Sam v sobi pobere čevljar nekaj mlinar-jevih cunj, pobaše jih pod odejo na postelji ter vse tako naredi, kakor bi kdo pokrit čez glavo ležal na postelji, sam pa se stisne med vreče in drugo šaro, da ga ni bilo videti. Velikan, ves besen, da ga je čevljar tako zmlatil, vzame mlinski kamen, ki je služil mlinarju Pepelu kot miza, in gre z njim nad čevljarja, da se maščuje za dobljene udarce. V sobi je bilo precej temno, ker je le malo dnevne svetlobe prihajalo skozi zaprašena okna vanjo. Velikan vrže kamen na posteljo in se vrne kuhat fižol za obed. Čez kake pol ure pride čevljar, rnencaje si oči in pretegujoč se k velikanu. Ta se začudi, kako je mogel vstati izpod kamna brez vsake poškodbe, in ga vpraša: »Ali si dobro spal?« Čevljar mu odvrne: »Da, prav dobro, samo maloi preveč si me pokril z odejami! Mi je bilo le preveč vroče. No! Ali bo že skuhan fižol? Jaz sem lačen!« Velikan pravi: »Da, fižol je že skuhan, samo zmeriii ga je treba vsakemu polovico«. Nato vzame veliko leseno zajemalko, katero so rabili v mililnu, da so z njo zajemali žito in stresa fižol v dve leseni rešeti, kateri sta se rabili tudi v mlinu za čiščenje žita .Velikan ie dal kuhati celo brento fižola ter se koj spravil nad svoj del. Majhnemu čevljarčku je rob mize segal ravno do nosu. Vedel je dobroi da ne bo prostora v njegovem želodcu za njegov del, zato si je odpel srajco pod vratom ier metal pridno fižol za srajco v medrije. Ko pa vidi, da bo velikan kmalu pri kraju s svojo polovico, oin sam pa tudi na ta način ne bo mogel shraniti svojega dela, se spusti v beg . . . in hajdi gor po loškem brdu iz mlina. Velikan, sit fižola, sope za njim in teče, da bi ga ujel 87 iin zmikastil. Čevljar je že pritekel do loške steze, ki pelje v mlin, tam se je ves upehan ustavil za hipec, vzel iz žepa krvač (to je čevljarski noži, prereza! z njiim srajco, poskočil, da se mu je stresel ves fižol iz nje in bežal nalo še hitreje ko prej, ker ga ni več ovirala zaloga fižola, To je pa videla Minka Mačkena iz Pod-peča, ki je šla v mlin po moko s svojim štiri— nogatim avtomobilom, kateri je dal takoj, ko je videl velikana sopsli in teči, varnostni znak s prelepim svojim: «1.. a, i.. a«. Ko velikan priteče do nje, jo povpraša, če je videla bežati čevljarja. Ona pa hiti pravil, kako si je čevljar prereza! trebuh, kako se mu je usul ven fižol in kako je nato še enkrat tako hitro tekel. »Le poglej tam kup fižola, ki ga je stresel čevljar iz trebuha«. Ko velikan vidi, da ne molre dohiteti čevljarja, hoče tudi on poskusiti srečo, vzame kosir izza pasa ter si prepara trebuh. Ali, joj, teči ni več moč. Onemogel pade na tla, vijoč se v strašnih bolečinah. Tako je bilo konec istrskega velikana Bošaka. Viktor Sever. Krizantema Nekoč pred mnogo tisoč leti je živela ob Bivaškem jezeru na japonskem deklica z imenom Sucuki. Njena mati ji je bila umrla. Njen oče je izrezoval lesene želve in ni bilo zanj nič drugega na svetu ko njegove želve; vedno se je potikal ob bregovih velikega jezera, opazoval mlade želvice, ko se jih je pa nagledal, jih je izrezljal, in med delom je pozabil na ves svet, pozabil je celo jesti in ni prišel po cele dneve domov. Sucuki se je čutila osamljeno v veliki hiši iz bambusa in papirja. Zvečer, ko sa prihajale črez jezero megle, k; so se videle kakor strahovi in ki so iztezale po njej svoje dolge, dolge roke, jo je bilo strah. »Da bi imela le kakega zaščitnika!« si je Sucuki večkrat želela. In postala je otožna pri teh mislih, kajti ta breg Bivaškega jezera je bil najbolj samoten kraj na vsem svetu. Samo enkrat na leto ie pristal majhen čoln, da je vzel s seboj lesene želve, ki jih je bil izrezljal Sueukin oče. Nikdar bi ne bil srečal deklice noben zaščitnik na tem mestu. Ko je stala nekoč Sucuki žalostna na bregu in bila trudna, kajti po noči ni mogla spati od samega strahu, ker so drsali vso noč strahovi s svojimi žabjimi rokami po papirnatih stenah, da je povsod šumelo in prasketalo, je priplul rdeče in črno pobarvan zmajev čoln črez jezero in ko je pristal, je stopil iz njega vitez v krasnem oklepu z dolgim mečem ob pasu in kopjem v roki, posutim s prahom biserne matice in sveflikajočim se v solnčnih žarkih s stoterimi barvami. Vitez je ».topil k dekletu in ko je dvignil čelado, je videla, da je to mlad in zal mladenič. »Ta bi mi bil pravi zaščitnik!« si je Sucuki mislila na tihem. Toda vitez jo je vprašal le po poti v mestece Kamo. S svojim moštvom se je bil namreč na jezeru izgubil in prispel na ta način na ta samotni breg. Namerava pa iti v vojno. Sucuki mu je označila pot in smer. Nato ie peljala viteza in njegove ljudi v hišo, sku- hala jim riža in čaja, da se pokrepčajo za dolgo pot in naporni boj. Vitez je obljubil dekletu, da se vrne, če mu bo vojna mila, in da ostane potem pri njej. Tako mu je ugajala, da jo je hotel za ženo. Prav tu v samoti bi bivala in uživala srečo. Sucuki se je razveselila. Strah pa jo ie bilo vojne in rada bi zadržala svojega pokrovitelja, a ni se ga upala, kajti vitezi morajo slušati, kadar koli jih kliče cesar. S solzami v očeh se je poslovila od viteza. A srce ji ni dalo miru. Drugo jutro se ie odpravila, hodila ves dan in dospela je slednjič do jame samotarja Utamura. Utamuro je štel že nad stol let in je umel prorokovati. Sucuki je počenila k njegovim kolenom in ga prosila, naj ji pove, koliko let je še njenemu ljubljenemu vitezu živeti. Samotar je razmiš- ' ljal dolgo časa, šel nato z dekletom na vrt in ji pokazal rastlino, ki je Sucuki še ni bila videla nikdar. Bila je to krizantema in sicer prva krizantema, od katere izhajajo danes vse krizanteme. Ta krizantema je pa imela en sam cvetni list. »Toliko let bo žive! tvoj vitez«, je rekel samotar, »kolikor listov ima krizantema!« Sucuki je zvedela tedaj, da je usojena njenemu vitezu smrt v vojni. Prejokala je vso noč, da se je končno zasmilila samotarju. Molče ji je ta izroči! ob zoru škarje. Sucuki je pogledala škarje in nenadoma se ji je zasvetilo. Vzela je škarje, stopila na vrl in raz-rezala cvetni list krizanteme v sto ozkih prog. Krizantema je dobila tako na mah sto lističev. Zgodilo se je, da se je vitez po treh letih, ko se je bila končala vojna, vrnil, Sucuki je postala njegova žena in živela sta oba v hiši ob Bivaškem jezeru do skrajnih mej svojega življenja. In ker izhajajo vse krizanteme od krizanteme na samotarjevem vrtu, imajo vse toliko ozkih lističev, kolikor jih je bila Sucuki narezala s škariami. Po stari japonski pravljici. Dvanajst let sem služIl Prvo leto sem služil, putko sem prislužil; putka kokodajčka nese bela jajčka. Drugo leto služil, kokljo sem prislužil; moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Tretje leto služil, račko sem prislužil; moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Četrto leto služil, gosko sem prislužil; moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Peto leto služil, puro sem prislužil; moja pura kakor kura, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Šesto leto služil, kokota sem prislužil; moj petelin kikerlik, moja pura kakor kura, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Sedmo leto služil, pujska sem prislužil; pujsek cvili cvik cvik cvik, moj petelin kikerlik, moja pura kakor kura, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Osmo leto služil, backo sem prislužil; moja backa mekeke, pujsek cvili cvik cvik cvik, petelinček kikerlik, moja pura kakor kura, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Deveto leto služil, konjiča sem prislužil; moj konjiček ihehe, moja backa mekeke, pujsek cvili cvik cvik cvik, petelinček kikerlik, moja pura kakor kura, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Deseto leto služil, kravo sem prislužil; moja krava muza, muza, moj konjiček ihehe, moja backa mekeke, pujsek cvili cvik cvik cvik, petelinček kikerlik, moja pura kakor kura, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. t Enajsto leto služil, vola sem prislužil; moj voliček voza voza, moja krava muza muza, moj konjiček ihehe, moja backa mekeke, pujsek cvili cvik cvik cvik, moj petelin kikerlik, moja pura kakor kura, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Dvanajsto leto služil, hiško sem prislužil; moja hiška bela bela, moja mati je vesela, moj voliček voza voza, moja krava muza muza, moj konjiček ihehe, moja backa mekeke, pujsek cvili cvik cvik cvik, moj petelin kikerlik, moja pura kakor kura, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja, kokodajčka nese jajčka. Narodna. 89 Starka i rt dvanafst mesecev (Grška pravljica) Živela je nekoč stara ženica. Bila je nesrečna in revna in ni imela beliča, da bi si kupita drv za kurjavo. Prosinec je bil namreč nastopil in z njim je zavladal hud mraz po deželi. »Čemu bi se ne odpravila na goro in zakaj bi si ne nabrala nekaj suhih vej?« si je rekla starka, vzela s sabo vrečico in motvoz in od-krevljala navkreber. Na gori je povezavala nabrano dračje z motvozom, posamezna polenca je pa polagala v vrečico. Ni še bila nabrala dračja za dobro butaro, ni še bila napolnila s polenci svoje vrečice, ko je začelo pršeli Da bi si ne premočila od dolgoletne upo rabe ogoljene obleke, je starka pospešila svoje težke korake in spomnivši se, da mora biti v bližini zaveina jama, se je odpravila proti dotičnemu mestu. »V tej jami se odpočijem, ob enem pa tudi prevedrim v njej!« se je tolažila in stopila vanjo. V jami je pa bilo tedaj dvanajst mladeni -čev. Starka jih je lepo pozdravila: »Dober dan, otroci moji!« »Dobro došla, ženica!« so odgovorili mladeniči. »Kako si pa ti prišla sem?« »Šla sem, da naberem nekaj drv, otroci molji«, je odvrnila starka, »pa me je iznenadila' pršavica in prišla sem v to zavetje, kjer počakam, da preneha dežek«. »Mrzlo je, kaj ne, starka!« so poizvedovali mladeniči. »Ni tako hudo, otroci moji, sicer je pa sedaj zima iin pozimi mora biti) mraz!« »Povej nam, starka«, so povpraševali mladeniči, »kateri mesec se ti zdi najslabši?« »Vsi meseci so pravični in dobri in zlati, otroci moji!« je odgovorila starka. »Če bi gruden, prosinec in svečan ne pobelili pokrajine, bi ne obrodil trs, bi ne dozorela oljka. Če bi drugi meseci ne prinašali zdaj pa zdaj okrep-čujočega dežja, bi se ljudje zaman veselili polnih vej na sadnem drevju«. Nato je hvalila zgovorna starka vsak mesec posebej, kar ie vidno ugajalo poslušajoČim mladeničem. V tem je bil ponehal dež in starka je vstala, da zapusti vedrilisče. »Odhajam, otroci moji, Butaro bi še rada dopolnila in v vrečici je še nekaj prostora. Dolga in težavna je zame pot na goro, ne bi je rada napravila še enkrat, zato se že rajši vračam domoiv s težjim bremenom. Dežja ni več in odpočila sem se tudi«. »Daj nam, starka, svojo vrečico«, so !o Prosili mladeniči. »Mi ti jo napolnimo, da se ti ne bo treba več pripogibati«. Mladeniči so nato odvzeli starki vrečico, ' stopili z vrečo v notranjost jame, nasuli vanjo cekine, izročili polno vrečico zopet starki in se prav prisrčno poslovili od nje. Počasi je krevljala starka z neprelahnim bremenom proti domu. Prišedši domov je starka odvezala vrečico in — glej! — iz vrečice so se ji usuli sami cekini. Zasvetilo se je po sobi, kakor bi bilo dobrolljivo solnce poslalo najbolj zlate svoie sinove v borno izbo. Oddehnila se je in kaj bi se ne, saj je bila starka rešena na mah vseh morečih skrbi. * Tej starki nasproti je stanovala druga starka, še revnejša od nje. Videča, kako plačuje njena soseda jestvine in kurivo s samimi cekini, je stopila k njej. »Predraga soseda, zaupaj mi, kje neki si dobila cekine!« »Draga«, ji je odgovorila soseda, »šla sem na goro po drva. Medpotoma me je zalotil dež. Umeknila sem se mu v jamo sredi rebri. Tu sem dobila dvanajst mladeničev. In ti mladeniči so mi nasuli cekinov v vrečico«. »Predraga soseda, kaj praviš, ali naj grem tudi jaz na goro?« »Le pojdi, draga, želim ti vso srečo!« Starka je odšla takoj na goro in prišla je tudi do jame. Dvanajst mladeničev je naštela v njej. »Kako si prišla sem, starka?« je povprašala dvanajstorica došlo ženico. »Prišla sem po vrečo dračja«, je hitela odgovarjat. »Odkar je prišel v deželo ta presneti prosinec, mu ni nikdar dovolj drv. Bolje bi bil storil, če bi ne bil prišel«. »Povej nam, starka, kateri mesec se ti zdi najboljši!« »Naj jih vse vrag pocitra!« se je jezila ženica. »Nobeden ni nič vreden. Prosinec žre drva, svečan nori in pleše, čeprav šepa, ker ima za par dni krajšo nogo, sušeč, no, je pa že bolje, da ne govorim o njem ...« Vkljub tej izjavi je starka obrala tudi mesec sušeč in za njim vse ostale mesece. Ta ji je bil premoker, drugi presuh, tretji prevroč in tako je šlo do konca. Ko je bila tako očrnila vse mesece, se je odpravljala, da zapusti jamo. »Daj nam, starka, svojo vrečo!« so prosili mladeniči ženico. Ta je bila že prej zaslutila ta poziv. Podajala jim je vrečo naproti, še pre den so mladeniči dokončali svojo prošnjo. Mladeniči pa so šli z vrečo v notranjost jame, napolnili vrečo s samimi najbolj ostudnimi kačami, zavezali jo in se vrnili z zavezano vrečo k starki. 90 »Starka, tu imaš svojo vrečo, a gilej, da ne odvežeš vreče, dokler ne prideš domovi« »Brez skrbi bodite, žlahtni gospodje!« se je priklanjala starka in hitela z vrečo proti domu. V mislih si je vso pot sestavljala načrte, kaj si bo kupila najprej, kako bo uživala novo življenje, seveda si najme pridno deklo in odlično kuharico, na noben način pa ne bo več občevala s svojo sosedo, ki ji v svoji po-žrešnosti ni bila povedala že takoj prvi dan sama od sebe, kako je prišla do cekinov. Ko je prišla slednjič domov, je skrbno z^- V nekem srednjeveškem letopisu beremo sledečo lično dogodbioo: Kmet, utrujen od težkega poljskega dela, se je zleknil v zeleno travo pod košatim drevesom in zaspal. Mimo so prišli trije pohajkujoči postopači, ki jim ni bilo nič sveto, še najmanj pa tuja lastnina. »Poslušajta«, je dejal eden med njimi, »odprezita onega vola tam in odvedita ga, mene pa vteknita v prazni jarem. Mirno bom nato čakal, dokler se kmet ne naspi!« Prebudivši se ni verjel kmet svojim očem, ko je videl človeka, kjer je bil prej njegov vol. Malopridnež je takoj izpregovoril s tresočim se glasom: »Dragec, hvala Bogu in tebi! Sedaj sem odrešen. Veš, bil sem svoje dni preveč vdan pijančevanju, zalo sem bil za kazen izpremenjen v vola. Moral sem ti vlačiti plug, moral sem ti sploh opravljati vsa težka delaj ki jih opravlja vol. Pravkar je pa prišla ura mojega odrešenja. Hvala ti!« Kmet si je mencal oči in ni vedel, ne kaj, ne kako se je bilo zgodilo; toda dokaz je bil prla vrata in okna. Nato je odvezala vrečo. \l nje so se vile in motovilile črne ostudne kače. Vedno več jih je bilo. Ovijale so se okrog starkinega telesa, siikale, pihale in ujedale, dokler niso ostale od starke samo še obrane kosti. Niti nisem bil jaz poleg, niti ti ne verjemi. S tem stavkom se konča, kakor vsaka druga grška pravljica, tudi ta. Ta stavek se pa glasi v izvirniku v novogrškem jeziku: ut ego imuni ki, ute si na to pistepsis. Janko Same.: tu, da je iz vola nastal človek. Nekaj časa je opazoval moža pred sabo, nato je pa stopil k njemu in ga milo prosil, naj mu odpusti, da ga je bil kol vola toliko krat pretepel. S solznimi očmi je odpregal svojega počlovečenji vola. Falot je rad odpustil prejete udarce in vi poslovil od kmeta. V bližnjem mestecu je pri -šel skupaj s svojim-a tovarišema in kmalu si> vsi trije prodali ukradenega vola. Kupec, ki je bil vola kupil, ga je gnal črez nekaj tednov na sejem. Na trg je pa prišel tudi oni osleparjeni kmet, da si kupi drugo živinče. Pregledal je vse živali po vrsti. Nenadoma je spoznal med njimi svojega prejšnjega vola. Groza ga je izprelelela. Priplazil se je k volu in mu zašepetal na uho: »Pomilujem vas, dragi gospod. Skoraj gotovo ste se bili zopet vdali pijančevanju, da ste se morali za kazen izpremeniti znova v vola. Zelo mi je žal, a po magati vam več ne morem!« Kmet se je večkrat prekrižal in se hitro odstranil s trga. Trlfe zvonovi Din, don din, don... Dmgl. dongl, dingl, dongl... v noč zapoje stari zvon: se pritakne srednji zvon: »Tiho, deca! Jaz sem oče! »Jaz Pa sklatim se po vasi, Krika v hiši ne trpim... da vse luči pogasim, Naj nihče mi ne zajoče, dokler truden sam počasi kadar k spanju odzvonim!« z vami v noči ne zaspim!« Dingele, dongele, dingele, dongele.., se zasmeje drobni zvonček: »Ko pa z jutrom vstane solnček, jaz pred vami se zbudim; brž ob njem segrejem lonček in vam zajtrk razdelim!« Odrešeni vol 91 Zaobljuba Aleš je kupil v meslu konja. Zadovoljen s kupčijo je jahal'proti domu. Cim bolj se je pa oddaljeval' od mesta, tem bolj se je bližala huda ura. Svinčeno sivi oblaki so se z vso naglico in z rastočo grozo pomikali po nebu. Zavladala je strašna nevihta, kakršne še ni bil doživel dotle kmet Aleš, Ognjeni bič je pokal skozi noč od zvezd do zemlje. Zdelo se je, kakor bi se bille spustile nad človeštvo vse divje zveri, da ga kaznijo s svojim tulenjem. Ko je zopet treščilo, to pot prav v bližino, se je kmet Aleš z dvignjeno roko zaobljubil, da proda takoj svojega krasnega konja in da podari ves izkupiček revežem, če uide zdrav in čil grozotam te strašne ure. in glej! Crez nekaj minut je posijalo solnce z neba in beli oblački so se svetili nedolžno kakor beli biserni zobje za poredno smehljajočimi se ustnami mladega dekleta. Kmet Aleš se je oddehnil, videč okrog sebe pomirjeno naravo, a je pri spominu na svojo zaobljubo hitreje zadihal. Da se je bil rešil bobnečega ognja, ga je veselilo, toda zaobljuba, ta ga je težila. Da ni bil počakal vsaj še nekoliko minut! Kaj mu je bilo treba oblju-bovati! Dolgo je brskal njegov duh po tmini in taval po zmedi. Nenadoma se je pa odločila njegova razdvojena duša, kajti pred sabo je že zagledal kmet Aleš pot do rešitve. Obrnil je konja zopet proti mestu. Pri vhodu na trg je prodajal kramar na stojnici razno drobnarijo: zaponke in fige in jermene in milo. Kmet Aleš je kupil par jermenov, prijel jih skrbno z desnico, z levico je pa peljal konja na ograjeni trg. Krasna postava konja je privabila veliko množino senjmarjev. Toda kupci so po vrsti zmajevali z glavo, ko so čuli smešne pogoje kmeta Aleša, da proda konja le, če kupi kupec tudi jermene od njega. Brez jermenov ni kupčije. Kmet Aleš je bil stanoviten, vztrajal je trmasto pri tem, za kar se je bit odločil. No, slednjič se je dobil vendar le kupec, ki se je vdal prečudnim zahtevam nekoliko zmeša-ne§;a prodajalca. Kmet Aleš je namreč zahteval za konja tri desetice, za par jermenov, brez katerih ni bil konj na prodaj, pa tri tisočake. Muzajoč se, je vteknil kmet Aleš tisočake v listnico, desetice je pa tiščal v pesti. Ko je kmalu nato, vračajoč se domov, srečal starega berača, ki si je stoječ ob cesti spremljal s hreščečo lajno pesmi svoje duše, mu je vrgel tri desetice v klobuk rekoč: »Desetice so bile za konja, tisočaki za jermene. Malo se pozna moj dar v tvojem klobuku, berač, toda, več ko izpolniti zaobljubo ne morem!« Ves vesel in žvižgajoč si poredno melodijo je stopal kmet Aleš proti domu. Dva vaška paglavčka sta nesla jagode v mesto prodajat. Na dvorišču bogatega meščana sta opazila takega ptiča, kakršnega nista bila videla še svoje žive dni. Ta ptič je bil pav. Neumno ponosno je stopal po dvorišču, zakričal zdaj, zdaj pa razpel svoj krasni rep, ki se je ves lesketal v zlatih solnčnih žarkih. »Glej ga, kak čuden ptič je to!« je vzkliknil eden izmed dvojice. »Kak vrat, kak rep! Nisem doslej še videl kaj podobnega«. »Saj ni tako lep, kakor ga hvališ«, mu ,'e odgovoril tovariš, »le poglej noge, kako so grde, le poslušaj njegov glas, kako je zoprn!« »Jaz se ne morem načudili tej lepoti«, se je zopet oglasil prvi paglavec, »le poglej, kako perje!« V tem je stopila gospodinja s svojo hčerko na dvorišče. Slišali sta bili ves razgovor vaških dečkov. Mati je vprašala hčerko: »Povej mi, kdo od obeh se je po tvojem mnenju motil!« Hčerka ni vedela odgovora. »Oba se motita«, je pojasnila mati svoi hčerki, »tako oni, ki je videl na našem pavu * to, kar je grdega na njem, kakor oni, ki je vi d-M samo njegovo lepoto«. Pošte vanje Ena, dve — kam pa gre? Trj, štiri — po krompirji, pet, šest — krape jest, sedem, osem še jaz prosim, devet, deset — pridi vzet! Narodna {•2 Žitna bitka in ministrski predsednik Kljub sillnemu razvoju industrije v severnih mestih Italije med vojno in tudi še po vojni je italijanski narod v največji meri še vedno poljedelskega stanu in mu je glavno opravilo obdelovanje koruznih polj, vinogradov in žilnih ravnin v severni italijanski nižini, negovanje oljčnih nasadov v srednji in južni Italiji, namakanje rižnih polj ob številnih kanalih, pridelovanje breskev, pomaranč, limon, zgodnje zelenjave širom zelenega polu-otoka ter širjenje že itak močnega, naprednega mlekarstva v celem vencu gora, ki obdaja Italijo na severu. So pa, posebnoi v srednji in južni Italiji celi predeli, ki niso obdelani oziroma se le premalo izkoriščajo s pašmjo ali pa jih oku-žujejo mrzlična močvirja. Zato pa domača tla ne rode italijansk. narodu dovolj kruha za vse. Treba je bilo pred vojno in po vojni uvažati na stotine milijonov lir amerikanskega, ogrskega, ruskega in jugoslovanskega žita. Da bi ne bilo treba biti radi kruha v odvisnosti tujih držav ter obremenjaii vsakoletno s takoi silnimi vsotami za uvaženo žito lastno trgovsko bilanco tqr s tem slabiti vrednost Iire; je ministrski predsednik sklenil, da se prične vsestransko z besedo, podporami, nasveti, olajšavami podpirati kmetski stan, da poseje in obdela na umen način čim več zemlje, skratka da se prične borba z zemljo za večje, obilnejše pridelke. Vnela se je žitna bitka, bitka za kruh, za kruh vzraseli če le mogoče ves na domačih tleh. Napolnili so se zidovi z raznimi lepaki, nasveiujočimi postopanje za pridobitev nagrad pri obdelovanju, oživeli so številni kmetijski uradi po državi in nedeljo za nedeljo razlagali' po vaseh in seiih pravi, napredni način obdelovanja zemlje. Vse časopisje se je napolnilo s članki o razvoju žitne bitke, o vrstah žita, umetnih gnojilih, itd. Preteklo je že eno leto te obnovljene ljubezni do grude, tega podvojenega dela za o-svoboditev od tujega kruha. Ni pa žitna bitka boj, v katerem se v naskoku zavzamejo postojanke, ampak počasno grajenje, pri katerem se Šele tekom cele vrste let poznajo uspehi. Uspehi že prvega leta so pa taki, da je upanje na zmago pri vztrajnosti gotovo. Kot nam kaže nazorno spodnja slika, pa ministrski predsednik ni izdal le samo gesla za čimvečjo množino kruha na domačih tleh, ampak tudi sam z osebnim vzgledom na svojem posestvu Carperi v redkem prostem času kaže pot pravega razumevanja in prizadevanja za poljedelsko delo, ko suka srp —• simbol kmetskega orodja in dela ter preobrača z motornim plugom plasti zemlje, uporablja umetna gnojila in se prizadeva, da bi na hektarju zemlje pridelal toliko žita, kolikor ga je sploh mogoče po mnenju kmetijskih strokovnjakov. 93 Maks Rejec Mlekarstvo in planšarstvo v našiti gorah Mnogokrat še danes slišimo naše očete, ko govore o starih lepih časih. Kakšen je svet danes! Nezadovoljen je, pravijo oni, živi v revščini in neugodju. A takrat v naši dobi? Tega in tega, s čimer se bavijo danes naši otroci, nismo poznali; kljub temu smo živeli v zadovoljstvu in sreči, »Laudatores temporis acti« jim pravi latinski pregovor; »hvalivci preteklih dni«. Človek hrepeni po ugodju, zadovoljstvu in sreči. Radi tega nastopijo potrebe, ki so vzrok vsega človeškega gospodarjema. Človeške potrebe pa se spreminjajo ter na splošno naraščajo vzporedno z vsem razvojem modernega življenja. Naraščajoče potrebe vplivajo v veliki meri na razvoj moderne tehnike, kakor vzbuja tudi obratno moderna tehnika mnogotere nolve potrebe. Naraščajoče potrebe pa silijo ljudi k vedno večjemu delu in k bolj smo-trenemu gospodarstvu. Dejstvo, ki obstoja torej danes za nas je, da mora moderni, kulturni človek mnogo bolj intenzivno t. j. pametno gospodariti, če hoče zadostiti svojim potrebam, kot je bilo potrebno našim prednikom. Naši predniki, istotako kmetje kakoir mi, niso čutili takih potreb kot jih nam stavi svet danes. Do -rnača gruda je rodila dovolj za življenje. — Mi živimo na isti grudi, ravno ona gruda, ki je hranila prednike, mora hraniti in rediti tudi nas, ne glede na to, da se je naše število pomnožilo. Posledica tega je izseljevanje. Cele trume naših ljudi zapuščajo danes rodno gruda si v tujih krajih poiščejo molrebitno srečo, kjer pa se skoraj vsakdo izčrpa v borbi za vsakdanji kruh. Tujina nam ne nudi gotove bodočnosti, ampak nam je prava mačeha. Le rodne grude se moramo oprijeti in jo negovali z največjo ljubeznijo. To nam bo pa mogoče le, če si bomo življenje doma uredili na ta način, da nam bo rodna gruda nudila če ne od-višnih vsaj onih dobrin, ki so nam danes potrebne za življensko dobo. Poljedelstva se moramo oprijeti bolj ko smo se ga kdaj poprej. Povojna kriza in naša lastna konservativnost sta bili neposredni vzrok zastoja poljedelstva; danes ga moramo preurediti in reformirati, da ne bomo iskali več v tolikem številu kruha po tujih zemljah, ki črpajo ne-le posameznika, ampak tudi celotne narode. Če študiramo poljedelstvo samo na sebi, vidimo, da to ni nič drugega kot del narodnega gospodarstva, ki se protivi industrijah-zaciji, t. j. industrijski razdelitvi in osredotočenju dela, nagiblje pa se na visoki razvojni stopnji k združitvi sil v obliki zadružništva. Po gospodarskem zadružništvu si torej pridobi kmetijski obrat vse prednosti veleobrata. Z združitvijo prednosti veleobrata, s svojimi lastnostmi pa postane kmetijski obrat edino sposobna oblika, v kateri se naj organizira poljedelska proizvodnja. Svet danes dela in ustvarja z neko mrzlično naglico. Ves ta mrzlično hitri obrat pa rabi velikanske množine blaga bodisi za svoje tehnično povsem popolne stroje kol za svoje obširna tržna ozemlja. Radi tega danes svet in svetovni trg v gospodarstvenem razvoju upoštevata množino. Posameznik in manjše skupine torej zahtevam po veliki množini ne morejo biti kos. Moderno gospodarstvo pa je hotelo tudi v tej stvari rešitve. Združitev malega kapitala je morala priti v poštev ter pomagati k rešitvi enega izmed socialnih razredov to je malega kmeta. Moderna rešitev vseh gori navedenih zahtev se izraža v neki vedno bolj se izpolnjujoči, a vendar že nekdaj bivajoči obliki gospodarstva v zadružništvu. Zadružništvo je danes zavzelo že vse plati gospodarstva; tako proizvodnjo kot konsum. Izmed zadnjih je stopilo v vrste zadružništva poslednje čase tudi poljedelstvo. Če danes opazujemo gospodarsko urejene napredne poljedelske države, vidimo, da velik del njihovega gospodarstva temelji pred vsem na zadružni osnovi. Zadruga pač lahko stopa vzporedno z veleobrati velekapi-fala. Poglejmo nato samo one prednosti, ki jih imajo veleposestva: 11 imajo sorazmerno mnogo manjše proizvodne stroške kot mala posestva; 2) se mnogo laže izvršujejo metijo-racijska in druga tehnična dela; 31 imajo mnogo ugodnejši položaj na trgu pri kupčiji in prodaji na debelo brez prekupcev in posredovalcev; 4) laže izvršujejo tehnično predelavo svojih proizvodov; 5) laže nastavijo spe-cijaliste in strokovnjake; 6) uživajo razne prevozne ugodnosti na železnicah in drugih prometnih sredstvih za večje količine blaga. »Prednosti veleobrata, kakor izvajanje melijoraeji, predelovanje surovin, ugodnost prevoznih tarifov itd. odpadejo v trenutku, ko se kmet zaveda svojega visokega in važnega poklica in prične na zadružni podlagi reševati svoja strokovna vprašanja«. Če opazujemo sedaj po splošnem razmo-trivanju oddeljen kos zemlje, pred vsem nase gore, ugotovimo v gorah samo kmečko prebivalstvo. Veleposestev tukaj ni. Edina razdelitev, ki bi tukaj prišla v poštev, je razdelitev naših ljudi v kmete [parcelna in mala posestva) in bajtarje. V minuli dobi so komaj nudile najpotrebnejše prehrane prebivalstvu. 94 Z razvojem modernega življenja so i tukaj nastopile vedno večje potrebe. Vzporedno s potrebami je pa tudi rasllo število prebivalstva. Poljedelstvo, ki temelji še vedno na starih podlagah, proizvaja toliko, kolikor v pretekli dobi. Radi tega se že danes kaže preobilje prebivalstva v teh krajih, kar bi se moralo pokazati šele v bodočih dobah. Da bo mogoče vzdržati, je torej nujno potrebna splošna reforma. Vsak preobrat pa predpostavlja gotovo razvojno dobo za svojo spremembo. Pri nas je treba za sedaj vsaj delne temeljite izpremembe; ta izprememba naj se torej v naših gorah zgodi pred vsem v živinoreji, katera je pač glavna podlaga našega gorskega gospodarstva. Tesno zvezane z izboljšanjem živinoreje v naših gorah pa so naše najvažnejše gospodarske organizacije t. j. mlekarske zadruge. Siaiisiični pregled mlekarstva na Tolminskem. (Glej razpredelnico na naslednji strani!) Skoraj dve četrtmi vseh miekaren v deželi je danes na Tolminskem t. j. sploh v vsej gornjesoški dolini. Pod tolminski poljedelski urad spada danes 61 miekaren, v katerih se dnevno proizvaje 19.650 kg mleka, iz katerega se dnevno izdela 8.84 stolov masla in 17.689 stolov sira. Letna produkcija mleka ie 71722.509 stolov; v maslo se letno predela 36.135 stofov mleka in v sir po 35.587 stotov mleka. Živine je na Tolminskem (Bovško, Ko-bariško, ožje Tolminsko in Cerkljansko) skupno: približno 21.890 glav goveje živine in 16.595 glav drobnice, izmed te poslednje je 10.403 ovac in 6192 koz. Opazujoč zgodovino gospodarskega stanja gornjesoškega in sploh hribovskega našega ljudstva, vidimo hitro, da se je naše ljudstvo že v daljnih dobah bavilo z živinorejo. Zgodovinsko dejstvo je, da so bili naši predniki že za časa naselitve današnjih krajev poljedelsko precej visoko postavljeno ljudstvo. Del poljedelstva pa je na vsak način živinoreja. Ko so se naši pradedje naselili v današnjih gorah, so si seveda radi tega, ker je bilo premalo zemlje za obdelovanje, razmnožili živino, ker je preosiajalo pašnikov. Nastale so naše planine. Da je bilo planšar-stvo zgodaj razvito ter je tudi igralo, veliko ulogo pri nas, pričajo razna lastna imena, ki so ostala še do danes kot n. pr.: Planina pri Cerknem, Planina pri Vipavi, Planina v Reziji itd.. Na drugi strani pa se spozna veliki po -men planšarstva za pretekle dobe našega gospodarskega stanja v prepirih, ki so jih izzvali kobariški kotarji z Benečani in Furlani že v daljnih preteklih dobah. — Vendar kljub temu razmahu živinorejsfvo v gornjesoški dolini in v naših gorah sploh ni zadobiio do najposlednejšega časa pravega določenega namena. Živino so poslali v poletnem času v gore v prvi vrsti, da se osveži in okrepi ter da si prihranijo krmo za zimo. Izdelovalo se je kvečjemu maslo, ki se je pa uporabilo skoraj vse doma razen malenkostnega izvoza. Nezmerno gospodarsko nalogo v proizvajanju mlečnih izdelkov je tvorila živina tudi pozimi. Majhen del izvoza je tvorilo maslo. V glavnem se je izvažala živina sama. Na spodnjem delu Krasa in prav v ožjem pasu ob morju so že v tej prvi dobi poznali neke vrste sira, ki so ga izdelovali večinoma iz ovčjega mleka. Vendar vse to ni prišlo do prave veljave in ni dobilo trga onkraj deželnih mej. Pravi preobrat v mlekarstvu je nastopi! po 70. letu preteklega stoletja. Na planini Razor, lasti vasi Polljubina na Tolminskem, je leta 1874. od 22. junija do> 22. avgusta začel izdelovati sir neki švicarski mlekar po imenu Hitz. On kot prvi učitelj za Tolminsko in Bohinj je začel uvajati pri nas švicarsko tedaj že staro in razvito ementalsko sirarstvo z zelo drobnim drobljencem, visokim dogreva-njem in z golot skorjo sira. Ko je minula poletna doba na planini, se je začelo z mislijo, da bi se osnovala prava dolinska zadružna mlekarna, katera bi dala končno pravo in začrtano smer našemu mlekarstvu in bi ga uveljavila na trgih. Na drugi stiani pa bi bil to neki primer, po katerem naj bi se usmerilo nospodarstvo tudi drugih vasi v naših gorah. Na pobudo narodnega delavca in odvelnika dr. Lavriča, tolminskega dekana Doljaka, tolminskega poljedelskega urada, z vzpodbudo državnih obljub za pomoč, a pred vsem na pobudo in prizadevanje že omenjenega švicarskega mlekarja Hitza se je končno ustanovila 15. nov. 1874. leta prva zadružna mlekarna na Goriškem s 23 začetnimi člani. S to ustanovitvijo se je predrlo slaro tradicijonal.-no mlekarsko gospodarstvo in upostavila se je nova doba, v kateri se je mlekarstvo vedno bolj in bolj razvijalo, ki je zadobila 1914. leta že precej visoko razvojno stolpnjo, a je po vojni, kot danes mi sami čutimo, eden izmed naipoglavifnejših činiteljev našega gospodarstva. Po zgledu poljubinske mlekarne se je razvilo mlekarstvo tudi v Bohinju, kjer so v prvi dobi posnemali isto tako poljubinskega učitelja Hitza. Pri nas pa so se šele razmeroma pozno razvile mlekarne. Prava^ doba splošnega ustanavljanja miekaren začne po splošnega ustanavljanja miekaren se začenja po letu 1890. in sicer: V Idrskem pri Kobaridi Svinah, Doljah pri Tolminu 92. 1. itd. Tako se je postopoma razvijalo v zadnjem desetletju preteklega stoletja in nato v tekočem stol. prav do svetovne vojne. Svetovna vojna je v prvi vrsti zadržala razvoj in tudi širjenje. — Po svetovni vojni, ko je dežela spoznala veliko važnost mlekarskih zadrug, ima skoraj vsaka vas svojo mlekarno. — To bi bil v glavnem nek zgodovinski pregled razvoja mlekarskih zadrug v naših gorah. 95 Statistični pregled tolminskih mlekaren. o C T3 -t—i > O C ca 1892 1900 1900 1892 1893 1892 1900 1911 1926 1901 1904 1902 1891 1927 1905 1897 1922 1898 1896 1897 1896 1896 190* 1897 1894 1922 1888 1889 1892 1896 1909 1909 1874 1911 1902 1893 1909 1909 1898 1909 1906 1911 1906 1911 1911 1911 1912 1922 1922 1923 1924 1923 1922 1922 1922 1920 1921 1921 1925 Vrednost o. o O O. —> i/> T3 ra 2 -X o e Nabavil si je tudi v 105 kratkem avto, za njim se enega. Sedaj je bilo bolje. — Letos pa je premenil svoj sedež in si preuredil1 dostojno centralo v uliic.i Morelli. Pomnožil je tudi svoje člane in pričel ustanavljati svoje podružnice. Vse to v zelo kratkem času. — Odkar obstoja pa do leta 1927. je prepeljal 5937 ranjencev in bolnikov. Izmed teh jih je bilo prepeljanih 4479 z avtomobili, 1451 pa z vozičkom na roko. Od skupnega števila je bilo prepeljanih 2499 bolnikov, okrog 397 bolnikov od zunaj v različne bolnice, dočim je bilo prepeljanih 3041 ponesrečencev. Bilo je okrog " 1345 prevozov, ki so se zaračunali, 483 jih je bilo po znižanih cenah, ker so bili ponesrečenci,vpisani v bolniško blagajno, 3699 pa jih je bilo prepeljanih brezplačno. Za zdravljenje na centrali in zunaj, ki je bolj razkuževalnega značaja in ki služi v prvo pomoč, je bilo storjenih stroškov za 12.000 lir, za katere ni Zelem križ vprašal nikogar povračila. V letu 1926. je Zeleni križ napravil dobrega za 60.000 lir. Iz le statistike vidimo, da opravlja Zeleni križ v resnici prekoristno delo. On je prva pomoč ponesrečencu, on je velika opora zdravstvenemu gibanju, ki je pač koristno in tudi vidimo, da prinaša sadove. Treba je, da čuvamo svoje telo, kajti edino zdravi bomo sposobni za delo, za katero smo rojeni. Seveda imajo podobne naprave kot je Zeleni križ tudi veliko denarnih zaprek, ki so velika ovira, da se ne morejo razviti v take oblike, ki bi čim več pripomogle k izboljšanju splošnega zdravja in tem bolj pomagale nesrečnim ljudem. Zalo so zanimanje in podpora za take dobrodelne in socialne ustanove dobra dela. D. B. Alber« Rejcf Kaj mora vedeti mlad nabornik ? Splošna določila. Vsak italijanski državljan moškega spola je podvržen naborom. Posamezni letniki so klicani na nabor v letu, ko dotični mladeniči dopolnijo dvajseto leto. Oni mladeniči, ki imajo posebne pogoje, predpisane od postave glede mornarskih naborov, se črtajo iz navadnih nabornih imenikov in vpišejo v mornarske naborne imenike. Vsi potrjenci pri naborih so osebno obvezani za vojaško službovanje od dneva potrditve do 31. decembra onega leta, v katerem dopolnijo 39. leto starosti. To svojo vojaško obveznost izpolnijo deloma z vojaško službo, deloma s tem, da so na razpoloženju na neomejenem dopustu (congedo ilimiltato) po vojaškem službovanju. Potrjenci pri naborih pred vojaškim službovanjem se smejo izseliti le na podlagi posebnega dovoljenja vojnega ministrstva. Po vojaškem službovanju jim pa oblasti lahko izdajo polni list, samo morajo to takoj javiti vojaškemu okrožju. Naborni sveti in naborne komlisije. Nabore izvršujejo v vsaki pokrajini naborni sveti. Naborni sveti imajo v naših krajih sedež v Gorici, Trstu, Vidmu, Pulju in Reki. Naborni svet je sestavljen iz predsednika okrožnega sodišča, zastopnika armade in zastopnika deželne uprave ter nabornega komisarja, ki vodi tajniške posle. Dodeljen je nabornemu svetu vojaški zdravnik. Ko se dvorijo vsako leto nabori za mladeniče onega letnika, ki je na vrsti, ustanovi naborni svet posebno potujočo naborno komisijo, ki obišče razne glavne kraje pokrajine, kjer izvršuje nabore. Navadno pridejo potujoče komisije v kraje, ki so sedež sodnijskih okrajev. Potujoče komisije so sestavljene iz predsednišiva nabornega sveta, to je sodnika okrajne sodnije, zastopnika armade in zastopnika deželne uprave ter nabornega komisarja. Vojaški zdravnik pa pregleduje nabornike. Seje nabornega sveta in potujočih nabornih komisij so javne in lahko vsakdo prisostvuje. Prisostvujejo sejam nabornih svetov in komisij orožniški častnik i>n pa občinski načelnik one občine, iz katere so naborniki. Proti odločitvam nabornih svetov in nabornih komisij je dovoljen priziv na vojno ministrstvo. Nabor. Naborni imeniki se sestavljajo v mesecu januarju, prvih 15. dni meseca februarja je pa naborni imenik izpostavljen v vpogled občinstvu. Mladeniči podvrženi pod nabor se morajo tudi sami brigati, ali so vpisani v imenik ali ne. Nabori se pa vršijo navadno v jeseni v mesecih septembru, oktobru in pa novembru potom rednega zasedanja nabornih svetov in komisij. V izrednih zasedanjih pa pregledujejo one, ki niso mogli priti k rednemu pregledovanju. Naborniki se vozijo; na nabor po znanih vojaških tarifih. Revnim nabornikom pa mora plačati vožnjo občina, kjer stanujejo. Naborni svet ali pa naborna komisija pregleduje po imenskem redu v imeniku posamezne nabornike ter jih spozna ali za trajno nesposobne (riformafo) ali samo začasno ne- 106 sposobne (rivedibile) alii pa jih kol sposobne uvrsti v armado (arruolato). Naborniki, ki se iz kakega zakonitega razloga ne morejo predstaviti o pravem časa k naboru, se odločijo na kasnejše nabore toliko časa, dokler ne preneha razlog njihovega odlašanja. Vpisanci v naborne imenike, ki stanujejo v inozemstvu, so spoznani sposobnim in uvrščeni v armado brez pregleda. Lahko pa se puste pregledati na svoje stroške pri diplo-matičnih uradih v inozemstvu. Naborniki, spoznani sposobnim in uvrščeni v armado, dobe po naboru začasen neomejen dopust do vpoklica pod orožje, ki se vrši navadno vsako leto koncem meseca marca. Lahko se pa pošljejo tudi takoj pod orožje. Trajna in začasna nesposobnost. Trajno nesposobni (riformaii) se smatrajo oni, ki radi kake težke telesne ali pa duševne napake niso sposobni za službovanje ali pa merijo manj ko 1 m 48 cm. V posebnih seznamih so naštete vse one bolezni, ki dajo povod trajni nesposobnosti. Naborniki, ki imajo kako napako, ki jih brez drugega onesposablja na vojaško službovanje, so potem posebne izjave lastne občine oproščeni vsakega pregleda. Naborniki slabotne postave in bolehajoči na boleznih, ki se dajo ozdraviti, se proglase za začasno nesposobne (rivedibili) ter se odiože za naslednje nabore, toda ne preko 31. decembra onega leta, v katerem dopolne 22. leto. Ako so še takrat slabotni, se proglase trajno nesposobnim. Oni naborniki, ki bolehajo na boleznih, ki so ozdravljive v kratkem času, se odiože na še tekom par mesecev dodatne preglede. V ugotovitev obstoja kake bolezni ali pa njene neozdravljivosti lahko pošlje naborni svet ali pa komisija nabornika na opazovanje v kako vojaško bolnico. Predpisana visočina vojaka je 1 m. 50 cm. Naborniki, ki imajo 1 m 48 cm ali pa še več, toda ne 1 m 50 cm se odiože za prihodnje nabore do njihovega 22. leta. Ako do takrat ne dosežejo predpisane visočine, se smatra jo trajno nesposobnim. Tudi vojaška oblast lahko tekom službovanja proglasi trajno nesposobnim posamezne vojake ali pa pošlje na izreden dopust za -časno nesposobne. Vojaška služba. Vojaški obvezanci so prisiljeni opravili vojaško službo v treh različno dolgih službenih dobah. Navadno službo (terma ordinaria) morajo opraviti oni, ki nimajo pravice do skrajšane. Skrajšano (riduribile) in pa najmanjšo (miinima) službeno dobo pa opravijo oni, ki se nahajajo v posebnih družinskih razmerah. Navadna služba traja 18 mesecev. Skrajšana (riducibile) vojaška služba pa traja različno dolgo, navadno od 6—9 mesecev, toda nikdar ne manj ko šest mesecev. Najmanjša traja tri mesece. Ministrstvo pa lahko oprosti še ie tri mesece službovanja s posebnim odlokom vse vojake enega letnika, ki imajo do najmanjše službene dobe pravico. Skrajšana vojaška služba. Imajo pravico do skrajšane vojaške službe: 1) edini sin živega očeta; 2) prvorojeni sin živega očeta, ki nima drugega sina nad 16 let; 3) edini vnuk deda, ki nima sinov nad 16 let; 4) prvorojeni sin matere vdove; 5) prvorojenec sirot brez očeta in matere; 6) sirota brez obeh starišev, ki je edini polbrat sester — samskih ali pa vdov brez sinov nad 16 let, ki so samo brez očeta; 7) sirota brez obeh staršev, ki je edini polbrat sirot samo brez očeta; 8) sin vojaka, umrlega pod orožjem, radi vzroka, ki ga ni povzročilo vojaško službovanje; 9) sin vojaka upokojenega radi ran ali bolezni povzročenih mu po vojaškem službovanju; 10) brat vojaka umrlega pod orožjem radi vzroka, ki ga ni povzročilo vojaško službovanje; 11) brat vojaka upokojenega radi ran ali pa bolezni, povzročenih mu po vojaškem službovanju; 12) brat vojaka, ki se nahaja pod orožjem radi posebnih obveznosti (prostovoljec, posebno službovanje id.) ali pa ker si je izbral vojaški poklic kot častnik ali pa podčasinik. Kot taki se smatrajo vojaki, ki služijo pri zra-koplovstvu, mornarici, finaoni straži ali kol agentje pri varnostni službi; 13) brat vojaka, ki pripada enemu izme l zadnjih štirih odpuščenih vojaških razredov in ki je služil navadno službeno dobo. Najmanjša vojaška služba. Imajo pravico do najmanjše vojaške službe, to je samo do treh mesecev ali pa sploh do oprostitve: 1) edini sin očeta, ki je stopili v 65. leto starosti ali je nesposoben za koristno delo; (pripeljati seboj k naboru očeta v slučaju bolezni za pregled); 2) prvorojenec očeta v istih pogojih, ki nima drugega moškega sina nad 16 let; 3) edini sin matere vdove; 4) prvorojenec matere vdove, ki nima drugega sina nad 16 let; 5) edini vnuk deda, ki je stopil v 70. leto starosti ali ki je nesposoben za koristno delo in nima sinov nad 16. let; 6) edini vnuk babice ki nima sinov nad 16 let; 7) prvorojeni vnuk deda, ki je stopil v 70. leto ali ki je nesposoben za koristno delo in nima sinov oziroma drugih vnukov nad 16 let; 8) prvorojeni vnuk babice, ki nima moških sinov oziroma drugih vnukov nad 16 let; 9) prvorojenec izmed sirot brez očeta in matere, ki nima brata nad 16 tet; 10) edini brat sester brez očeta in matere, samskih dli pa vdov brez sinov nad 16 let; 11) sirota brez očeta in matere, ki ima brata nesposobnega za koristno delo, kadar se drugi bratje lahko smatrajo kot neobstoječi v družini; 12) sin vojaka, umrlega pod orožjem, ali na dopustu ali pa kot nesposobljenec radi ran ali pa bolezni zadobljenih v vojaški službi; 13) polbrat vojaka umrlega pod orožjem ali na dopustu ali pa kol nesposobljenec radi ran ali pa bolezni zadobljenih radi vojaškega službovanja; 14) sin vojaka- pohabljenca in upokojenega radi vojaškega službovanja; 15) polbrat vojaka-pohabljenca in upokojenega radi vojaškega službovanja. O priliki nabornega pregleda morajo naborniki lizjaviii, ako imajo pravico do skrajšane ali pa najmanjše vojaške službe. Pri navedenih pogojih za skrajšano in pa za najmanjšo vojaško službo, se da ta prednost doseči le, ako ni noben brat nabornika užival olajšave skrajšane in najmanjše vojaške službe. V zmislu skrajšane in najmanjše vojaške službe se smatrajo kot neobstoječi v družini: 1) bolehajoči na neozdravljivih, trajnih boleznih; 2) odsotni priznani kol taki na podlagi razsodbe civilnega zakonika; 3) kaznenci v kaznilnicah, obsojeni na najmanj 12 let ječe. Poleg navedenih pogojev za skrajšano ali pa najmanjšo vojaško službo mora nabornik s posebnim potrdilom dokazati, da je obiskoval z uspehom predvojaške tečaje (corsi premilitari) ali pa da mu teh tečajev ni bilo mogoče obiskovati (radi bolezni, oddaljenosti itd.}. Oni naborniki s pravico do skrajšane ali pa najmanjše vojaške službe, ki bi lahko obi -skovali predvojaške tečaje, pa jih niso, bodo morali služiti tri mesece preko skrajšane ali pa najmanjše vojaške službe. Naborniki s posebnimi stanovskimi sposobnostmi naj o priliki nabora dokažejo z listinami to svojo posebnost, da se dodele posebnim oddelkom. 109 Tri leta morajo služiti: 1) prostovoljci pri raznih vojaških oddelkih; 2) korporalli iin vojaki, ki so zopet sprejeti na podlagi prošnje v vojaško službovanje; 3) aktivni karabinirji; 4) korporali i;n poddesetniki disciplinarnih sfoinij in kazenskih zavodov, žrebčaren, go-deb in kovačij. Dve leti služijo pomožni karabinirji. Lahko ostanejo še eno ali pa tudi manj v službi vojaki, ki morejo biti odpuščeni. Dobe zato poisebno odškodnino. Ne šteje se za službovanje kazen, odse-dena v zaporih na podlagi obsodeb vojaških sodišč. Odlog vojaške službe. V mirnem času lahko odlože visokošolci vojaško! službovanje do 26. leta. Dokazati pa morajo, da so obiskovali strelske vaje ali pa da se teh niso mogli udeleževati. Tudi po 26. letu lahko še nadalje dosežejo odlog vojaške službe, ako so radi tehtnih razlogofv morali prekiniti študije ali pa da niso mogli v določenem roku doseči doktorata ali pa diplome ali pa da so se vpisali po izvršitvi ene fakultete na kako drugo ali pa tudi končno, da rabijo še dopust po doktoratu radi izboljšanja stanovske predpriprave. Odlog lahko dosežejo tudi dijaki zadnjega višjega letnika srednjih šol ter maturantje ki niso padli več kot v dveh predmetih. Teologi semeniščniki imajo tudi pravico odloga do 26. leta. V mirnem času lahko dosežejo odlog za eno alii k večjemu za dve leti tudi: a) kmetski sinovi neobhodno potrebni za gospodarstvo kmetije; b) dijaki zadnjega letnika kmetijskih, duslrijskih ali pa trgovskih srednjih šol. Ako se nahaja že kak brat pod orožjem lahko doseže nabornik odlog za toliko časa. dokler ni brat odpuščen iz vojaške službe. Ako se pa dva brata prijavita hkrati pod orožje, se pusti eden na dopustu na zahlevo in določitev družine. Nujno potrebno je,' da vsi vojaški vpokli-čanci v lastnem interesu vložijo en mesec pred vpoklicem pod orožje ali pa še prej prošnje za odlog radi nadaljevanja študijev, gospodarstva kmetije, ker je že en brat pod orožjem itd. Skrčenje službe zavSsi od določitve vojnega ministrstva. Vojno ministrstvo lahko določi: a) koliko časa imajo služiti upravičenci do skrajšane vojaške službe; b) da se nima podeliti skrajšana vojaška služba onemu, ki je zamudil rok za prijavo in dokaz svoje pravice do skrajšane vojaške službe; 108 bi da so sploh oproščeni od vojaške službe oni vpoklicanci, ki so le deloma sposobni radi telesnih in duševnih napak za vojaško službovanje ali pa manjši od 1 m 54 cm; c) da se odbije največ ena šestina vojaške službe onim, ki so obiskovali predvojaške tečaje; d) da se predčasno odpustijo po enem letu službe oni vojaki, ki so bili potrjeni šele po pcncvnem pregledu, ko so bili že enkrat spoznani nesposobnim; e) da se predčasno odpusti en letnik po dcvršitvi zadnje instrukoijske dobe. Vojaški obvezanci v inozemstvu. Vojaški obvezanci, potrjeni za vojaško službovanje od nabornega sveta na podlagi posebne pcdvršbe (alto di sottomisilone), so oproščeni cd vojaške službe toliko časa, dokler stanujejo v inozemstvu. Ako se pa pred 32. letom svoje starosti povrnejo v domovino, morajo iti pod orožje s prvim letnikom, ki je ravno na vrsti. So pa še lahko nadalje prosti od vojaškega službovanja, čeprav so se vrnili v domovino, ako dokažejo, da so se vrnili te radi družinskih ali pa zdravstvenih razmer. Ne smejo pa prekoračiti v tem slučaju treh mesecev bivanja v domovini, ako so se vrnili iz kake evropske države, in šesLh, ako so prišli preko oceana. Ako so pa prišli v domovino v svrho študijev, so pa prosti toli -ko časa, dokler traja študij. Vojaški obvezanci, stanujoči v inozemstvu in ki se vrnejo v domovino šele po 32. letu starosti, so pa sploh oproščeni vojaške službe. Le v slučaju vpoklica njihovega letnika se morajo vpoklicu odzvati. Odpust, kazenske določitve. Neomejen dopust (congedo illimitalo) dobe vojaki po dovršeni vojaški službi. Ohranilo pa vojaško obveznost. Končnega odpusta (congedo assolto) so deležni vojaki ali pa vojaški obvezanci na neomejenem dopustu radi starosti ali pa radi telesne nesposobnosti. Podčastniki in vojaki na neomejenem dopustu morajo javiti vojaškemu okrožju potom občine vsako premembo prebivališča. Opustitev prijave se kaznuje z denarno gloibo L. 5. Tudi se lahko kasneje vpokličejo celotno ali pa deloma po letnikih v vojaško službo za gotovo dobo. V svrho> nadzorstva vojaške sile na neomejenem dopustu lahko ministrstvo odredi ob nedeljah posebne vpoklice, trajajoče samo dan nedelje. Upornim (renitente) se proglase oni, ki se na določen dan brez utemeljenega razloga ne predstavijo k naboru. Dezerterjem pa oni, ki na določen dan brez zakonitega zadržka ne gredo pod orožje. Uporni se kaznujejo z zaporom od dveh mesecev naprej, dezerterji pa s parletnim zaporom. ; ••• Izbruh vulkana Vezuva. Vulkan Vezuv je letos zopet bruhal. Slika nam predstavlja ogromno vulkanovo žrelo z morjem lave, ki se je strnila okrog glavnega stožca 109 Fr. Sirk O pobiranju davkov Do 31. decembra 1923. so pobirali davke davčni uradi. S tem dnem so pa isti prenehali poslovati, ker so bili ukinjeni z ministrskim odlokom od 16. decembra 1923. št. 26398. Proti koncu leta 1923. so bile razpisane dražbe za oddajo pobiranja davkov in občinski konsorciji so poverili najugodnejšim ponudnikom to nalogo. Ce je bila dražba brezuspešna ali ce je prefektura smatrala najboljšega ponudnika, ki mu je bil poveril občinski kon-sorcij pobiranje davkov, za nesposobnega, je izbrala prefektura ponudnika sama in mu poverila omenjeno nalogo. S 1. januarjem so ustanovili izbrani ponudniki davčne pobiralnice (esattorie). Tem se je poverilo pobiranje vseh davkov t. j. starih (izza avstrijske dobe) in novih (državnih) davkov, ki so se bili raztegnili in vpeljali z odlokom-zakonom od 11. januarja 1923. št. 148. Davčne istgrjevalnice so istočasno občinske blagajne in izterjujejo tudi občinske davke in dohodke in plačujejo vse občinske izdatke. Vsako leto do 15. decembra pripravijo kr. okrajni davčni uradi davčne sezname in jih pošljejo na finančno intendanco, da jih pregleda in jim dostavi izvršilni naslov. Finančna intendanca pošlje pred 15. januarjem sezname občinam, naj jih javno razglase in naj jih imajo osem dni davkoplačevalcem na vpogled. Po preteku osmih dni izroče občine te davčne sezname in morebitne lastne sezname za obinske pristojbine, potrjene od pre- fekta, pobiralnicam. Pobiralnice izpišejo nato plačilna obvestila (cartelle), iz katerih mora biti razvidna visokost obdačenega dohodka, letni davek, visokost vsakega obroka in odstotek odmeritve. Tako izpolnjena obvestila vreče pobiralnice davkoplačevalcem vsaj osem dni pred zapadlostjo prvega obroka t. j. 10. februarja vsakega leta. To se tiče glavnih seznamov (ruoli principali). Imamo pa še nadomestne (r. supplettivi) in posebne sezname (r. speciali). Za pobiranje in plačevanje davkov, doklad in naklad imamo natančna navodila ki so razvidna iz odloka-zako-na od 17. oktobra 1922. št. 1401. in iz pravilnika k temu od 15. septembra 1923. št. 2090. Oba, odlok-zakon kakor pravilnik sta se bila raztegnila na naše kraje z odlokom-3&konom od 11. januarja 1923. št. 117. in od 28. aprila 1927. št. 729. Ker so ta navodila precej zamotana in od-sežna, hočem le najpoglavitnejše obrazložiti in razjasniti, da bo vedel davkoplačevalec, kako se ima zadržati, da se izogne škodljivih posledic. Dačni izterjevalec mora plačati deželnemu prejemniku vse davke, ki jih je izterjal in ki iih ni izteijal, vsak drugi mesec v letu, ko namreč zapadejo posamezni obroki. Vsak-krat mu odšteje šesti del cele letne vsote vseh davčnih seznamov, sicer mora plačati 6% globo. Kot blagajnik občine obdrži le vsoto, ki pripada občini in od oblasti in občin priznani in nakazani odstotek (aggio). Da ne založi za zamudne davkoplačevalce previsokih vsot, je davčna pobiralnica primorana, izterjati vse dolžne vsote ob zapadlem obroku, če treba tudi z iz-vržbo. Kakor je bilo že zgoraj omenjeno, mora dobiti vsak davkoplačevalec obvestilo po zato pooblaščenem obhod-niku. Iz tega obvestila (cartella) je natančno razvidno, koliko in kdaj je treba plačati davke. Vsak davkoplačevalec mora vedeti, da zapadejo obroki davkov dne 10. februarja, 10. aprila, 10. junija, 10. avgusta. 10. oktobra in 10. decembra vsakega leta. Čas za plačevanje obrokov je do 18. februarja, 18. aprila. 18. junija, 18. avgusta, 18. oktobra in 18. decembra. Ce je ta dan zapovedan praznik, velja dan pozneje. Po Ipreteku tega roka, mora plačati davkoplačevalec 6% globo. Pet dni po vročitvi opominjevalnice pride davčni iz-vršbar (eksekutor, ufficiale esattoriale), ki je pooblaščen in imenovan s posebnim patentom od kr. državnega pravnika, na dom davkopalčevalca in mu zarubi premičnine za vrednost zastalega davka. Napravi zapisnik in op;še zarubljene predmete v navzočnosti dveh prič, ki morata zapisnik podpisati. Katere predmete sme izvršbar zaru-biti, ie v zakonu natačno določeno. Zambl.iene predmete pusti v shrambi zamudnega davkoplačevalca ali jih pa da prenesti v shrambo drugam. Ce po preteku desetih dni po zarubitvi ne plača davkoplačevalec žastanka. se mu vroči dražbeni oklic in se določi dan dražbe. Dražbi prisotstvuje občinski tajnik ali namestn:k in vodi. zapisnik. Ako se zarubljeni predmeti na dan dražbe radi prenizkega ponudka ali pomanjkanja ponudnikov ne morejo prodati, razglasi eksekutor, da se bo vršila dražba naslednji dan. Če je tudi naslednji dan dražba brezuspešna, se izroče zarubljeni predmeti predstojniku občine, naj jih proda poljubno. Izvršilni stroški poleg 6% globe so sledeči: za zastani davek do L 3.00 znaša strošek L 0.65 » » » od L 3.05 do L 5.00 » » L 1.25 » » » od L 5.05 do L 10.00 » » L 2.50 » » od L 10.05 do L 15.00 » » L 3.75 » » y> od L 15.05 do L 20.00 » » L 5.00 » » » od L 20.05 do L 30.00 » » L 7.50 » » » od L 30.05 do L 50.00 » » L 10.00 » » » od L 50.05 do L 100.00 » » L 15.00 » » » od L 100.05 do L 200.00 » » L 22.50 » » y> od L 200.05 do L 500.00 » » L 43.75 » y> » od L 500.05 do L 1000.00 » » L 75.00 » » » od L '.000.05 do L 2000.00 » » L 120.00 » » » od L 2000.05 do L 5000.00 » » L 180.00 » » » od L 5000.05 do L 10000.00 » » L 240.00 itd. itd. Pri dražbenem postopanju znašajo stroški dvakrat toliko poleg gori omenjene globe 6%. Pritožbo proti izvršilnemu postopanju lahko vloži davkoplačevalec pri finančni intendanci in sicer le v slučaju, če gr-; za ustavitev eksekucije. Na sodnijo se sme pritožiti proti izvršilnemu postopanju le tretja oseba, ki ni dolžnik davka, a se je izvršba izvršila vkljub temu na predmete, ki so njena last. Davčni izterjevalec pa ne ime ustaviti izvr- širnih korakov, dokler ne dobi odločitve in ukaza od višjih oblasti finančne intendance ali sodnije. Pritožba ali tako zvana ekscindovalna tožba, češ za-zarubljeni premdmeti niso last dolžnika, marveč tožitelja, vložena na sodnijo od sorodnikov davkoplačevalca do tretje stopnje, ki stanujejo z zamudnim davkoplačevalcem v enem in istem stanovanju, je po zakonu o pobiranju davka nedopustna. Za davčne zastanke se torej 110 lahko zarubijo vsi predmeti, ki se nahajajo v stanovanju dolžnika, čeprav so tisti predmeti last njegovega očeta, brata, njegove sestre, ki niso dolžniki. Izjemo tvorijo predmeti prejeti za doto. To pa mora biti razvidno iz notarskega akta. Smejo se tudi zarubiti trgovcu ali obrtniku premičnine v njegovem prostoru za trgovino ali obrt /a zastane davke, izvorajoče iz trgovine ali obrti za eno leto in pol nazaj, čeprav dolguje te davke prejšnji lastnik ali izročitelj trgovino ali obrti iste vrste. Predmeti, nahajajoči se v trgovini ali delavnici, jamčijo za zastale davke, izvirajoče iz trgovine ali obrti, tudi če je postal kdo drugi njihov lastnik v istih prostorih. Izvršba na nepremičnine se sme predlagati le, čc je avstrijskega zakona. Izvršba na nepremičnine se sme predlagali le, če je bila eksekucija na premičnine brezuspešna. Jos. )urca Davčna razvidnost V spominu mi je ruska humoristična črtica z naslovom »Podarki (= darila)«, prepojena s specifičnim ruskim humorjem. Če že imaš opravek, darilo — seveda, samo ob sebi se razume, da boš dal tudi darilo, toda tu se začenja nevednost Oriše, koliko je treba podariti, dosti ali malo, naravnost ali po drugi osebi, ki bi priporočila njegovo stvar? Kje on, preprosti Griša, sploh dobi takšno zaupno in sposobno osebo ali vsaj, kje bi mogel poizvedeti zanjo? Kje bi poizvedel, kako se zanjo poizs ve? To so zanj, Grišo, »obstojateljstva«, okoliščine, s katerimi si zastonj glavo beli. Da mora imeti ta opravek! Sto skrbi si je nakopal z njim. Da bi se mogel na kakšen način znebiti tega prekletega opravka, pa se ga ne more in še manj okoliščin, ki ga spremljajo. Te ruske črtice in njenega specifičnega humorja se vselej spomnim, kadar ufejujem zamotane stvari naših davkoplačevalcev. »Lepo Vas prosim, naj stane kar hoče, spravite mi na čisto moje davke. Naprej in naprej plačujem, ne da hi vedel kaj in zakaj, in naprej in naprej mi hodijo na dom papirji, ki se v njih ne spoznam. Radi davkov ni* mam miru ne podnevi ne ponoči, radi njih se bom še zmešal. Vrnem se po osmih ali štirinajstih dneh, kakor odločite, mejtem pa, prosim, pregletje mi natančno te papirje.« Reče in pozdravi in že gre, kakor je že v naravi temperamentnega Vipavca, ki je vrhu tega za hip odvalil davčne skrbi na drugo glavo. Velim mu, naj sede in se nekoliko pomudi, da se o stvari razgoriva. Razgovor ni baš prijeten, kajti davkoplačevalec je bolnik in davek njegova skeleča rana, vsi davčni uradi in vse izterjevalnice to vedo in ravnajo zato z njim obzirno, dokler davkoplačevalec po svoji neprevidnosti ne popraska po kaki njihovi skeleči rani. Proti bolečinam, ki jih povzroča davčno breme, je več Iekov. Gledč onega dela davkov, ki je nujen in neizbežen, nas tolaži že zavest, da je davčno breme splošno in zadene vsakogar, morali bi ga biti tako vajeni, kakor da je z nami zrastlo, in ga ne bi smeli skoraj niti občutiti. Ta normalni, pravični davek je življenjska potreba splošnosti, kakor so življenjska potreba naši izdatki za stanovanje, živež, obleko in neko mero kulturnih potrebščin to je za pisma, knjige in časnike. Proti previsoki davčni odmeri ali napačnim ugotovitvam imamo pravne leke raznih utokov, ki se jih bo skrben davkoplačevalec tudi skrbno in pravočasno poslužil. »Vse prav in dobro, toda rečem vam, da mi dela še največ skrbi in jeze plačevanje.. Da bi bilo tako kakor po starem; kdor je davek odmeril, tistemu sem ga plačal in ko sem mu odšteval denar, pa sem stresel nanj svojo jezo, če se mi je zdelo plačila preveč. Zdaj pa mi izterjevalec skomizga z ramo in me pošilja k davčnemu uradu in ta h katastru. Po pravici povedano, v davčnih stvareh se ne spoznam več.« — Spoznali se boste kmalu, če si na podlagi plačil-nic, ki vam jih pošilja izterjevalnica, sestavite davčni pregled. Razvidnost je prva potreba. Glejte, izmed 55 papirjev, ki ste mi njih prinesli, jih 5 ne spada k davkom, ampak se nanašajo na neko pristojbino, ki je že plačana. Druge papirje vam razdelim v dva kupa, tiste, ki so prišli od davčnega urada in davčnih komisij posebej od tistih, ki vam jih je poslala izterjevalnica; prvi so vam za preizkušnjo in drugi za pregled. Pa tudi izterjevalni-ške listine so različne in nimajo vse enakega pomena in veljave. Glavna je pač plačilnica (cartella di pagamento), ki jo prejmete po novem letu, in iz katere je razvidna vaša celoletna davčna dolžnost ter se z njo predstavite ob vsakokratnem plačevanju davčnih obrokov. Iz nje spoznate, pod katero občino je pisan recimo vaš zemljiški davek, kolik je katastralni dohodek zemljišč, koliko znaša davek, v katerih obrokih ga imate plačati in pod katerim členom je pisan pri davčnem uradu v dotičnem seznamu. Če se vam zdi, da je davek previsok, ga primerjajte s prejšnjim letom, poglejte doma v svojo posestno polo, če se ujema z njo znesek zemljiškega dohodka, ali pa se prepričajte pri katastru, če morda ne plačujete davka od katerega tujega ali ne več vašega zemljišča. Podobno je tudi s hišnim davkom, le s tem velikim razločkom, da ni tako splošen in so kmečke hiše navadno davka oproščene, kolikor služijo izključno kmeč kemu namenu, ker tvorijo neobhodno potrebno dopolnilo kmečkega posestva. Če vaši hiši ni priznana ruralnost ali kmečko svojstvo, morate v svrho davčnega izbrisa zaprositi zanjo. Pri tem pa moram opozoriti, da so kmečka posestva, katerih čisti dohodki znašajo na leto vsaj šesto lir — od 1. 1929. dalje vsaj dvatisoč lir — podvržene davku na nepremično imetje to je kmečki dohodnini z 10%nim zneskom. Ta davek je predmet posebne ugotovitve in se izpreminja, kakor se izpreminjajo doliodki, vsaka štiri leta in na zahtevo obdačenca lahko tudi vsako drugo leto. Redno odplačevanje vsakovrstnih davkov v dvomesečnih obrokih je važna stvar, ker osem dni po zapadlosti obroka zapade obdačenec tudi v globo v 4%nem znesku dolžne vsote. Še važnejši so naslednji opomini, ki zahtevajo plačilo tekom petih dni in pomenijo plačilno povelje za zamudne dolžnike in bližnji rubež ali vknjižbo z znatnimi izvršilnimi stroški, ki so v svarilo zabeleženi na zadnji strani opominjalnice. Zlasti nevarne so opominjalnice za zastale davke iz prejšnjih let. Davčni izvršilni postopek je hiter in ga navadno ne ustavi nobena stvar razen plačila. Na- srečo ste prinesli s seboj tudi vse pobotnice, tako da lahko takoj ugotovimo, kateri davek je še na dolgu. V četrti ure je pač davčni arhiv urejen, leto za letom, najprej za stare davke, odmerjene še po starem avstrijskem sestavu od leta 1919. do 1923.; in nato še za nove z zakonom na naše pokrajine raztegnjene italijanske davke za leta 1924., 1925., 1926. in 1927. Manjka mi ena plačilnica in vsaj ena pobotnica, ker se mi zdi čudno, da bi bil novejši davek plačan pred starejšim. Vendar imam zatrdilo, da je moj davkoplačevalec spravil skupaj vse davčne papirje, kolikor jih premore njegova hiša. Vkljub temu mi dopošlje črez par dni še tri. -i Nato mu sestavim dva davčna pregleda, prvega za stare davke to je zemljiški, hišno-razredni, hišno-najem-ninski, obrtni in osebno-dohodninski za dobo 1919-1923, 111 ki je bil v prehodni davčni dobi dovolj zamotan in ne maram nikogar več begati z njim, drugega pa za nove davke po italijanskem sestemu, ki ga postavim sem za vzgled. PREGLED predpisanih in plečanih davkov v dobi od 1. prosinca 1924. daije. IMPOSTA - DAVEK Esercizlo Leto Terreni - Zemljiški Fabbricati - Hišni Redditi flgrar! Kmečka dohodnina Art. Člen Lir st. Art. Člen i Lir 81. Art. Člen Lir s>t, 211 12 35 53 191 95 30 50 30 1924 165 966 191 11 05 50 1925 905 203 202 12 15 55 54 89 25 30 49 30 1926 944 208 310 36 20 54 89 30 30 49 30 1927 918 209 304 35 10 45 106 87 25 101 49 30 1 ■! II 1 1 Za pregled vzamemo polo belega papirja in jo prilepimo na močen karton. Na desni pustimo več prazne* ga prostora, da razpredelnico po potrebi dopolnimo še z nadaljnimi vrstami davka, zlasti občinskega, kakor z davkom na najemno vrednost (valore locativo), na obrti, vozove, pse in sličnimi. Razpredelnico sestavimo izključno na podlagi plačilnice (cartella di pagamento) in pristavimo povsod dotični člen zato, da v morebitnem opo-minjevalnem ali izvršilnem postopanju vselej z lahkoto ugotovimo, da sta predpisani in izterjevani davek identična ali istovetna, ker ima obdačenec proti neupravičenemu izterjevanju pravico utoka na finančno intendan-co. Ta razpredelnica nam služi za trdno podlago pri presojanju naše davčne dolžnosti in davčnih izprememb od leta do leta,, manj primerna pa je za razvidnost davčnega odplačevanja, ki se vrši v dvomesečnih obrokih. V to svrho si priredimo rajši drug pregled nekako po sledečem vzorcu. PREGLED zapadlosti davka in davčnih obrokov za leto 1927. D A V E K ZAPADLOST Zemljiški Hišni Kmečko-dohodn. Drugi SKUPAJ Lir »t. Lir st. Lir st. Lir st. Lir st. 10 - 18 svečana 56 60 14 55 8 22 — — 79 37 10 - 18 mal. travna 56 60 14 55 8 22 — — 79 37 10 - 18 rožnika 56 60 14 55 8 22 — — 79 37 10 - 18 vel. srpana 56 60 14 55 8 22 — — 79 37 10 - 18 vinotoka 56 60 14 55 8 22 — — 79 37 10 - 18 grudna 56 55 14 50 8 20 — — 79 25 Celo leta 339 55 87 25 49 30 — — 476 10 Znesek 476 lir in 10 stot. predstavlja celoletno davčno dolžnost. Vsak drugi mesec, ko plačate in dobite pobotnico, prečrtajte rdeče dotični obrok v svoji razpredelnici in shranite pobotnico. Ce zastanete s plačilom, plačate globo, naj bo zamuda dolga ali kratka. Šele ko so plačani vsi obroki in hranjene vse pobotnice, zaznamujte plačilo z rdečo ali modro črto tudi v svojem glavnem pregledu. Le to, kar še ostane neizbrisanega, je vaš davčni zastanek. Če boste natančno vodili svojo davčno razpredelnico, ne boste plačali razun kolkovin ob rednem odplačevanju nikakih glob in rubežnih in drugih izvršilnih stroškov, morebitne pomote in razlike v odmeri pa vas bodo sproti opominjale, da jih je treba odpraviti ob pravem času in na pravem mestu. Mnogo mirneje bo poteklo življenje vam in uradom, nevarnost, da bi plačali tuj davek ali lasten davek večkrat zaporedoma, bo potem izključena. Nič več ne boste podobni ubogemu Oriši, ki so mu delale okoliščine podarkov toliko preglavice. Sedež drušiva narodov v Ženevi. V najkrajšem času se bo po novih načrtih sezidalo novo poslopje, za katero je določenih 19. milijonov švic. frank. 112 O pristojbinah S kr. dekretom 30./12. 1923. št. 3269. so sc spremenile pri nas s 1. julijem 1923. registracijske pristojbine starih provinc. Te pristojbine se plačujejo počenši z navede* nim dnevom pri registracijskih uradih (Ufficio di regi* stro), ki so se ustanovili pri nas 1. julija 1923. in uradu* jejo za kolkovine in pristojbine. S kr. dekretom 30. /12. 1923. št. 3269, so se spremenile nekatere določbe glede goriomenjenib. pristojbin. Nov kr. odlok z dne 12. avg. 1927. št. 1463. je pa uvedel ne« katere olajšave pristojbin. Spisi v javni in privatni obliki, civilni in trgovski, sodni in izvensodni, ki vsebujejo prenos lastninske, užit* ne in zastavne pravice do neprimičnin in premičnin, so podvrženi registracijskim pristojbinam, ki so koj plač* ljive. Tudi ustne pogodbe, tičoče se najemnin in zakupnin so podvržene registracijskim pristojbinam. Važno je vedeti, da dobe ti spisi pravno moč še le po registraciji. Spise podvržene tem pristojbinam, ki niso bili pri* javljeni registracijskemu uradu, sodnija odklanja. Radi tega se mora vsaka taka listina registrirati pri dotič* nem uradu v teku 20 dni po podpisu, da se izognemo kazni in drugim posledicam. Listine se predložijo registracijskemu uradu v iz* virniku, pisanem na kolkovnem papirju 3 L in na po* verjenem prepisu na kolkovnem papirju 2 L. Prepis ostane uradu, izvirnik s potrdilom plačila pristojbin dobi stranka. Listine podvržene registraciji so: Kupnoprodajne pogodbe, darilne pogodbe, menjal* ne pogodbe, preživninske pogodbe, ženitne pogodbe, zadružne pogodbe, najemne (zakupne) pogodbe, pohot* niče, ki se nanašajo na zadolžnice in druge listine, raz* sodbe, vknjižbe i. dr. Registracijske pristojbine' so progresivne, soraz* merne (proporcijonalne), postopne ali stalne. Podlaga odmere teh pristojbin je cena ali vrednost pravnega posla. Registracijske pristojbine so sledeče: A) za kupne pogodbe: a) od kupne cene (vrednosti) nepremičnin do 200 L.........4% b) od kupne (vrednosti) nepremičnin nad 200 do 400 L . . . . ■ • , • 5.20% c) od kupne cene (vrednosti) nepremičnin nad 400 L dalje.......6% d) če se kupljene nepremičnine spet prodajo v teku treh let znaša pristojbina pod a) b) c) eno četrtino manj. Dovoljeno je vplačati polovico pristojbine pri registraciji, polovico pa šele v šestih mesecih. Za kupne pogodbe glede novih stavb veljajo olajšave. (Čl. 11. zakona 13.*4. 1911. št. 509.) e) od kupne cene (vrednosti) premičnin 4% f) od kupne cene (vrednosti) živine in polj* skih pridelkov....... g) od kupne cene (vrednosti) za navadne predmete med trgovci......1% h) od kupne cene za razkošne predmete med trgovci ......... i) od kupne cene za šumeča vina, mineral* no vodo v steklenicah, mcdicinalne specialitete in dišave med trgovci......3% B) Za darilne pogodbe, sklenjene med bliž* njimi sorodniki 10 L in event. vpisnina, med dru* gimi osebami po kr. dekretu od 20. avg. 1923, št. 1802. . C) Za najemne (zakupne) pogodbe . . %% D) Za zadolžnice......1.30% E) Za pobotnice nanašajoče se na zadolžnice in druge listine...... , Vi % F) Za pobotnice posebej izdane, ki se nana* čajo na kupnospogodbene cene , 0.30% Pristojbine za zemljiško * knjižne vpise znašajo: 1. za vpis lastninske pravice za vsakih 100 L 0.75% (ta pristojbina ni všteta pod A) a, b, c. 2. za vpis zastavne pravice: a) na prvih 10.000 L, za vsakih 100 L . . 1 % b) za vsak višji znesek, za vsakih 100 L . 1% Kolkovine. S kr. odlokom z dne 18. marca 1923. št. 550. so bile odpravljene kolkovne pristojbine, uvedene s kr. dekre* tom 16. junija 1921. št. 795. na razkošne predmete, na dragulje in dragocenosti, na proizvajanje razkošnih tka* nin in rokavic in namesto teh so stopile v veljavo s 1. aprilom 1923. znižane kolkovne pristojbine. Te pristoj* bine so se spremenile s kr. odlokom od 30. dec. 1924., št. 3273. Tej pristojbini je podvržena vsaka kupčija (prenos* scambio) blaga in predmetov med obrtniki, trgovci itd. Računi (fakture) se morajo napraviti v dveh izvo* dih, drugi izvod lahko nadomesti vpis v knjigi, ki mora biti zaznamovan s tekočimi številkami. Prepise fakturo treba hraniti 5 let in zaznamovati s tekočimi številkami. Vse kolkovine plača kupec. Pristojbine se plačajo s kolki, ki obstojijo iz dveh delov. Izdajatelj računa prilepi del kolka, ki nosi kra* ljevo podobo, na račun (fakturo), namenjen kupcu, dru* gi del pa se prilepi na prepis fakture ali v knjigo »prima nota« zraven dotičnega vpisa. Kolki se razveljavijo s prebodom ali pa, da se pre* piše na oba dela kolka s črnilom datum dneva izdanja ali pa, če se datum pritisne z mastnim črnilom. Za kupčije (prenos — scambio) najnujnejših živ* ljenskih potrebščir, kakor pšenice, turšice, ječmena, riža, moke, kruha, navadne testenine, zelenjave, suhe in konservirane, sadja, svežega in suhega, parad;žnc konserve, mesa (svežega, zmrzlega in v zabojčkih), mesnega ekstrakta, kondenzirane juhe (tekoče ali v kockah), zabele za juhe, rib, jajc, mleka, masla, skute, sira, prekajenine, slanine, prašičje in druge jedilne ma* sti, oljčnega in drugega jedilnega olja oljk, oljnatih se* men, kisa' (ne v steklenicah), sladkorja in melase, ka* ve, kuriva (tudi petroleja in bencina), pralnega mila. luga, vode za proizvajanje sile in pitne vode in pred* metov državnega monopola med trgovci in obrtniki je treba kolkovati račune (fakture) kakor sledi: Nad 1 do 100 lir . . . L. 0.10 Nad 100 Ido 1000 lir . . . L. 0.50 Nad 1000 lir dalje ... L. 1,— Kr. dekret 30. dec. 1923. št. 3268: Fakture, račune, izdane od trgovcev in obrtnikov za prodano blago kon* sumentom in navadne pobotnice, ki se nanašajo na zadolžnice, razsodbe in druge obvezne listine, kakor tudi pobotnice, note, račune med zasebmki (privatniki), zasebniki in trgovci, med trgovci in zasebniki je treba kolkovati z navadnimi kolki kakor sledi: 113 Do L. 1.— Nad « 1.01 do L. 100 L. 0.10 « « 100.01 « « 1000 « 0.50 « « 1000.01, « « 3000 « 1.— « 3000.01 « « 6000 « 2,— « « 6000.01 « « 10000 binj v Istri: 30. junija in 8. oktobra. — Log pod Mangar* tom: prva nedelja v avgustu, sv. Štefan. — Log pri Vb pavi: veliki šmaren (15. avgusta) in mali šmaren (8. septembra). — Logaršče (Ponikve): nedelja po sv. Lav* renciju (10. avgusta). — Lokev: veliki pondeljek in 9. novembra. — Lokovec: sv. Peter in Pavel (29. junija) in roženvenska nedelja (prva nedelja meseca oktobra). — Lovran: 24. aprila (tri dni). — Matenja vas: sv. Janez (24. junija). — Materija: 14. dan vsakega meseca (ži* vinski in kramarski sejem). Če ta dan praznik, se vrši sejem naslednji delavni dan. — Milje pri Trstu: 26. ju* nija, 7. oktobra (tri dni). — Moščenice: 2. februarja in 29. novembra. — Naborjet: pondeljek pred vsemi Sve* timi. — Nabrežina: 5. aprila, 17. septembra in 27. okto* bra. — Oglej (Akvileja): 26. marca (dva dni), 11. julija (dva dni) in 19. decembra (dva dni). — Osp: zadnja ne* delja junija, prva nedelja novembra. — Pazin: 2. avgu* sta. — Pečine (Ponikve): nedelja po sv. Mohorju (12. ju* lija). — Piran v Istri: 24. aprila in 15. septembra, oba* krat po dva dni. — Planina: sv. Jurij (24. aprila), sv. Mohor (12. julija), sv. Rok (16. avgusta), sv. Andrej (30. novembra). — Podgrad v Istri: vsak mesec osmi dan, le v novembru dne 27. Ako je isti dan praznik, pa prvi delavnik. — Podraga: nedelja po sv. Mohorju (12. julija, samo za kramarje). — Police (Št. Viška gora): vnebohod. — Ponikve: nedelja po obiskovanju M. D. (2. julija). — Pontabelj: 30. junija, 8. septembra in 16. oktobra. — Poreč: 21. novembra. — Postojna: pondeljek po vnebo* hodu, sv. Jernej (24. avgusta), sv. Luka (18. oktobra), sv. Frančišek. (3. decembra), prvi dan vsakega meseca, če ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem dan po* zneje. — Povir: pondeljek po sv. Antonu (13. junija), pondeljek po sv. Frančišku Ksaverskemu (3. decembra). —■ Prem: pondeljek po sv. Gregorju (12. marca), ponde* ljek pred malim šmarnom (8. septembra), pondeljek po sv. Uršuli (21. oktobra). — Prosek: sv. Martin (11. no* vembra), če ta dan nedelja, se vrši sejem dan poprej. — Rakitna: pondeljek pred sv. Gregorjem (12. marca), četrtek po sv. Juriju (24. aprila), sv. Medard (8. junija), pondeljek pred sv. Simonom in Judo (28. oktobra). — Renče: prvi pondeljek v septembru. — Ricmanje: sv. Jožef (19. marca). — Rihemberg: nedelja po sv. Urhu (4. julija) in vsaka kvaterna nedelja (kramarski). —■ Ročini: sv. Andrej (30. novembra). — Rovinj v Istri: 11. do 20. novembra. — Senožeče: četrtek po binkoštih, pondcijek po kvaterni nedelji v septembru. — Sežana: 12. in 22. vsakega meseca (živinski sejem). Ako ta dan nedelja aii praznik, se vrši sejem dan pozneje. — Slap pi Vipavi: pondeljek pred veliko nočjo, sv. Cecilija (22. novembra) in sv. Lucija (13. decembra). — Slivje: 15. aprila in 26. septembra. — Spodnja Idrija: 17. marca, 3. maja, sv. Rok (16. avgusta, za živino), pondeljek po nedelji Rož* nega venca (prva nedelja v oktobru), sv. Martin (11. no* vembra). — Sv. Anton pri Kopru: pondeljek po sv. An* tonu (13. junija), 20. oktobra — Sveto (Komen): sv. Jurij (24. aprila) in sv. Tilih (1. septembra). — Sv. Križ pri Ajdovščini: živinski in kramarski sejmi: 4. febuarja, pon> deljek po sv. Rešnem telesu, 14. septembra, 5. novem, bra; ako ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem dan pozneje; samo kramarski sejem: 2. avgusta in 26. de* cembra (dva dni). — Sv. Lucija: sv. Valentin (14. fe* bruarja), velikonočni in binkoštni pondeljek, nedelja po sv. Jakobu (25. julija), nedelja po sv. Simonu (28. okto* bra), sv. Lucija (13. decembra). — Sv. Mihael (Nadanje selo): sv. Andrej (30. novembra). — Šmarje: sv. Blaž (3. februarja), v tednu po jesenskih kvatrah, sv. Ceci* lija (22. novemlra). — Šmarje (Koper): pondeljek po prvi nedelji (roženvenski) v oktobru. — Štanjel: 7. ja* nuarja, 21. februarja (živinski in kramarski sejem), 21. maja, 30. junija, 22. avgusta in 21. oktobra (živinski in kramarski sejem). Od nedelje se živinski sejem preloži na pondeljek. — Šturje: 1. februarja, pondeljek po beli nedelji, sreda po roženvenski nedelji (prva nedelja me* seca oktobra). — Št. Peter na Krasu: 10. dan vsakega mc* seca (kramarski in živinski sejem); ako ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem drugi dan. — Št. Vid pri Vi> pavi: 14. marca, sv. Vid (15. junija), 20. junija. — št. Viška gora: sv. Jožef (19. marca), sv. Vid (15. junija), sv. Peter in Pavel (29. junija). — Tolmin: 23. aprila, ne* delja po sv. Rešnjem Telesu, sv. Matevž (21. septembra). Ako 23. aprila in 21. septembra nedelja, je sejem drugi dan. — Toma j: sv. Peter in Pavel (29. junija). — Tomiu 121 ževica (Komen): mali šmaren (8. septembra). — Trbiž: prva sobota v aprilu, 30. junija, prva sobota v oktobru in 16. oktobra. — Trebuša (Dolenja): sv. Jakob (25. julj* ja). — Trenta: sv. Ana (26. julija) in mali šmaren (8. sep* tembra). — Trnovo (Bistrica): pondeljek po sv. Treh kraljih, sv. Janez (24. junija), pondeljek po sv. Petru in Pavlu (29. junija) in 19. oktobra. — Tržič (Monfalcone): 20. marca in 6. decembra (po dva dni). — Ukve: zadnji pondeljek v marcu in septembru. — Unec: prvi ponde* Ijek v marcu (živinski sejem). — Vipava: vsaki 20. dan v mesecu. — Vodnjan: sv. Lovrenc (10. avgusta) in sv. Lucija (13. decembra). — Volčji grad (Komen); sv. Ivan (24. junija). — Volosko: 16. maja, 26. julija in 16. av* gusta. — Vremenski Britof: 15. avgusta. Vrhpolje: 22. januarja. — Zagorje na Pivki: 10. marca, torek po binko* štih, 17. septembra in kvaterni pondeljek pred božičem. Med svet I Deveto leto je, kar stopa Goriška Matica med svet. Kakor druga leta, je tudi letos izpolnila v bogati meri pričakovanja svojih prijateljev in naročnikov. Za pet lir bo dobilo naše ljudstvo pet knjig in sicer: 1. Koledar za prestopno leto 1928. 2. Dr. Just Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiii, II. zvezek. 3. Gabrijel Majcen, Zgodovina domačih živali in pitomih rastlin. 4. Slavko Slavec, Župan Žagar, povest. 5. Venec domačih pravljic. Za doplačilo L. 3.— dobi vsak: 6. France Bevk, Krvavi jezdeci, romana »Znamenja na nebu«, prva knjiga. Za 1. 1929. izda »Goriška Matica« sledeče knjige: 1. Zdravje in bolezen v domači hiši, III. zvezek, spi* sal dr. Just Bačar. — Z izrednim veseljem so prejeli Iju* dje prva dva zvezka te naše prepotrebne knjige, ki od zvezka do zvezka pridobiva na svoji zanimivosti in ko« ristnosti za slednjo kmečko hišo. Tretji zvezek, ki izide prihodnje leto, bo pisal o »vzrokih, bistvu in zdravljenju bolezni«. Naši ljudje bodo rekli: »Zdaj jo je pisatelj do* bro zadel. Mi hočemo vedeti, kako bolezni nastanejo, da se jih vemo varovati, kako jih pravilno spoznamo, če se pojavijo, in kako jih ozdravimo«. Ta knjiga bo radi tega zlata knjiga naših ljudi, ki ne bo smela manjkati v nobeni hiši, ne pri zdravih ne pri bolnih ljudeh. V nji boste našli obilo navodil za naravno, dietično in klima* tično zdravljenje, ob enem pa bodo opisana tudi ke* mična zdravila, ki se dobe po naših lekarnah. 2. Pravica, lepa povest iz življenja poljskih kmetov, ki jo je spisal slavni poljski romanopisec, nositelj No* blove nagrade, Reymont. Povest je polna dramatičnih zapetljajev in pretresljivih prizorov. Z njo bomo našim naročnikom brez dvoma zelo ustregli. 3. Danska in Danci. »Gor. Matica« namerava peljati prihodnje leto svoje čitatelje nekoliko po svetu, da s po* znajo tuje narode in zemlje, njih gospodarski in kul* turni napredek. O Danski, ki je miroljubna, a zelo oblju* dena in majhna dežela, se malo sliši, vendar lahko reče* mo, da je to ena najzanimivejših dežel v Evropi. Ne sa* mo gosta obljudenost, ampak tudi nemile klimatične raz* mere tega severnega dela Evrope so prisilile Dance, da so razvili tolikšno umno gospodarsko in kulturno delav* nost, da se lahko marsikaj koristnega naučimo od nje. 4. Koledar za navadno leto 1929. Kakor vsako leto, bo izdala G. Matica tudi prihodnje leto zanimiv koledar, ki bo zrcalo letnih dogodkov v sliki in besedi. Prinesel bo tudi nekaj najlepših novel iz italijanske, književnosti. 5. Pripovedke. To knjigo bodo prejeli naročniki kot peto knjigo; obsegala bo šopek zanimivih pripovedk de* 1VASA ZAVAROVALNICA «L'UNION» le največji svetovni zavarovalni zavod Ustanovljena leta 1828. Delniški kapitali z reservo 800 milijonov - Zavarov. kapitali čez 90 mi- Ijard frankov. AVGUST RAVNIK, generalni zastopnik - GORICA. Via Barzellini N. 2. I nadstr. na vogalu corso um. Em. m. h. s. 120 loma legendarnega, deloma zgodovinskega značaja iz naših krajev. 6. France Bevk, Črni bratje in sestre, roman iz 14. stoletja, ki se godi na Tolminskem. Ta knjiga bo opiso* vala strašne dni poplave kobilic, kuge, lakote in potresa po naših krajih, posebno pa po Tolminskem. Ta roman bo poln pretresljivih, dramatičnih prizorov. Kdor bo bral »Krvave jezdece«, bo težko čakal na to knjigo. Knjiga izide fakultativno. 7. Kmečko branje. To je druga knjiga, ki izide letos fakultativno. Knjiga je zbirka osnovnih gospodarskih naukov, ki jo je spisal strokovnjak Just Ušaj in bo okrašena z mnogimi slikami. Našim kmečkim gospo* darjem bo ta knjiga gotovo zelo dobrodošla in bo nu* dila obilo koristi. Cena prvim petim kijjigam /naša L. 5.—. Kdor na* roči še eno izmed fakultativnih knjig, (roman ali gospo* darsko), doplača L. 3.—. Kdor naroči obe fakultativni, ju dobi za L. 5.-—. V upanju, da smo naročnike tudi letos v polni meri zadovoljili, pozdravljamo naše bravce in si želimo vese* lega svidenja prihodnje leto. V Gorici, dne 20. septembra 1927. Odbor književne zadruge »Goriška Matica«, Gorica, Via S. Giovanni 6/1. Opomba. Na platnicah romana »Krvavi jezdeci« je po pomoti odpadel podpis slikarja Lojzeta Špacapana, ki je platnico risal. Istotako je napravil tipograf* ski načrt za platnice zdravniške in zgodovinske knjige. VZROK, ZAKAJ NE DELA. »Ti, zakaj pa ne delaš?» »Jaz, da bi delal? Človeki kaj si nor? Da mi radi znoja gumb pri ovratniku zarjavil« Sodnik (razglaša razsodbo): Obsojeni sle na tri leta ječe. Ali imate, obsojenec, k temu kaj pripomniti? Obsojenec (vstane in pravi): Da, prosim, naznanite mojim doma, da me pred 1. 1930, ne bo h kosilu. Kmet (obračaje zemljo z lopato): Pa pravijo, da se zemlja sama obrača! Prvi gosi: Severne noči trajajo tri mesece, kakor sem danes zvedel iz nekega predavanja. Drugi gost: Grozno! Koliko neki stane potemtakem prenočišče v takem hotelu. Učitelj (učencu prvega razreda): SL že zopet raztresen, Miha, štej mi takoj od osem dalje! ! • ' l Miha: Devet, deset, fant, dama, kralj, as. Pepče: Marička, ti pa postajaš vsak dan lepša. Marička: Ti pretiravaš, Pepče! Pepče: Nio, pa bodi, napravimo pa tako, da postajaš vsak drugi dan lepša. V KAZNILNICI. »Sem že zopet tu, gospod ravnatelj. Ali ni prišlo v času moje odsotnosti nobeno pismo na moj naslov?« PRED SODNIKOM: Sodnik: Povejte mi, obtoženec, kak predmet ste uporabljali, ko ste treščili svojega nasprotnika na tla. Obtoženec: Nobenega, vse to je bilo ročno delo. Na drogu za električno žico je visela ta blica s sledečim opominom: »Pozorl Ne dotikajte se žic, ker električni tok povzroči takojšnjo smrt. Kdor se pregreši* dobi osem dni zapora. Sodnik (med razpravo proti občinstvu): Kdor se predrzne in zavpije še enkrat: proč S postavo! ga dam takoj odstraniti! Obtoženec: Proč s postavo! Ženska (pride v pekarno): »Včeraj sem kupila pri vas kruh«. Delavec: »In?« Ženska: »Polovico smotke sem našla v kruhu. Tu je! Delavec: Hvala lepa! To se bo veselil mojster, ki išče svoj čik povserod že nekaj ur. Mati: Zakaj tako vpiješ. sinko? Sinček: Zobje me bole. Mati: Ali te tako hudo bole? Sinaek: Ne, toda bole me prav danes, ko že itak ni šole. lžl V DŽUNGLI. A.: Naš sosed je tako kratkoviden, da je imei palico za kačo. B.: To se večkrat dogaja. A.: Toda neto je pobral kačo, ki jo je imel za palico, in udaril z njo po palici, ki jo je imel za kačo. NAREDNIK STOPI PRED STOTNIJO. »Kdo izmed vas, vojaki, ima veselje do godbe in se bavi z glasbo?« Šest vojakov je izstopilo iz vrste, veseli, da pridejo k polk ovni godbi, kjer služba ni tako naporna kakor pri slotniji. Narednik: Me veseli, ravno prav vas je, sedaj boste nesli stotnikov klavir v njegovo novo stanovanje. Stopam, stopaj! Neki gost je nabral poln nahrbtnik gob. Ker pa ni poznal gob, je vprašal kmeta: »Ali imamo kako sredstvo, s katerim razločujemo strupene gobe od dobrih. Kmei: Seveda, vrzite gobe moji kravi v jasli in pojdite iz hleva. Črez četrt ure poglejte zopet v, hlev; če so gobe strupene, se jih krava ni doteknita, če so pa dobre, jih je pa že požrla. Kmetu Pirhu so pravkar pokopali ženo. Pirh sedi sam za mizo in zvrača iz žalosti ko zarčke slivovca za vrat. Vstopi župnik, da potolaži nesrečnega Pirha. Ko opazi slivovec na mizi, ga posvari lahko mu očitajoč: »Kaj je, Pirh, to vaša edina tolažba?« »O ne, gospod župnik«, odvrne Pirh, »imam še dve laki steklenici v kleti!« PREPOVED ALKOHOLA V AMERIKI. Kako izgleda prepoved alkohola v Ameriki, če bi mogli videti skozi obleko, pokrivala, dežnike i. t. d. S Konjiček. u m v o a e i; t n v o j a s n - u d - d 1 1 • - v s v - s i j e 0 u - č u C z e m v t - ni C r 1 - t m e j k r i v e - d v 0 9 e - V e - C n - n o Prva uganka. Besede: salon, motovilo, polomija in junaki — zapiši tako eno pod drugo, da dobiš znan pregovor, ako čitaš 4 črke navzdol, druge štiri navzgor iin tretje štiri navzdol. Druga uganka. Z »r« poznaš jo tudi ti s »p« se jazbec je boji z »m« se prašič rad ponaša s »č« odkrile glave vpraša. Treija uganka. a — je krstno ime e — le malo pove u — imenuje se reka o — pa zaimek izreka. Čeirla uganka. p — se hudo kaznuje b — kot suženj zdihuje g — pa še polžek ima v — je pod zemljo doma. Peta uganka. Eden, dva, tri se zjutra rad oglasi eden dva zdrav človek ima 122 eden in tri pij — če želodec boli. Šesta uganka. Pojej limon, artičoko, kostanj, oreh, trd lešnik in oblico, kaj imaš potem? Vizitke. Anton Grispiker Stanko Irvil Nano Vižintin v O. Kaj je mož po poklicu? Kaj je ta gospod ? Kaj pobira ? Ritenska istovetnica. 1) Med vojsko je bil marsikdo četo —, a mu je tudi — močnik teknil. 2) Še četrtinko bi popili, a natakarica — se ■— ne zmeni za moj prazni žep. 3) Pesnik se mora — zahvaliti za svoj pesniški —. 4) Šele ie — posredoval, da je med njima ponehal ravs in —. . 5) Krasno je sicer,--dan marsikomu brani, da ne ve kaj je — v naravi. 6) Marsikdo qe —, ker ga k temu sili lastna 7) Le čakaj ti--, že zopet imaš — na obleki. Naseda. a e e g i k 1 n n n 0 0 0 p r r s s v v z Ako prav razvrstiš te črke, dobiš znan slovenski pregovor. POZOR! Kdor reši vse uganke in pošlje rešitev do 20. februarja ter bo izžreban, dobi. prihodnje leto »Matične knjige« zastonj. Vsebina Koledarski podatki in meseci Pepe s Krasa . Jesenska (pesem) Deklška (pesem) Pravljica o šipku V hramu (pesem) Draško Popovič in Grišec Osman»aga (pese Kako se je ženil Balant Sedmak Starodaven most pri Vipavi . Svatba na vasi (pesem) .... Cesarjev kritik..... Slovo (pesem)..... Hude muhe (pesmi) .... Knez in nadškof dr. Fr. B. Sedej Zofka Kvedrova..... Matilda Serao ..... Učitelj Anton Možina .... Dr. Aleksij Rafael Rojic • . . . O čitanju...... O koledarju...... Poroka in ženitovanjski običaji pri starih vanih ...... Naš dom ...... Kmečka izba — vzgled . . Predznaki dežja in nevihte O toploti ...... Koledar v koledarju..... Skrivnost meksikanskih piramid De Pinedov polet po Ameriki Čudovit otok ...... m) Slo 1—16 17 19 20 21 23 24 26 28 29 30 31 32 33 37 39 41 42 43 53 56 58 60 62 64 65 67 68 New» York s Evropa Od rude do šivanke Tolminski pregovori in reki Kosovo polje .... Rastoči jez .... Če se otrok joče (pesem) Mlinar (pesem) Zadnji velikan v Istri Krizantema .... Dvanajst let sem služil (pesem) Starka in dvanajst mesecev . Trije zvonovi (pesem) Odrešeni vol Zaobljuba Pav ... Žitna bitka Mlekarstvo in planšarstvo v naših gorah Industrija umetne svile v Italiji . Mednarodna gospodarska konferenca Dobrodelne ustanove Kaj mora vedeti mlad nabornik? . O pobiranju davkov Davčna razvidnost .... O pristojbinah .... Poštne pristojbine .... Nekaj novejših zak. določb in kmečki stan Sejmi v Julijski krajini Med sveti Smešnice Uganke , i J*—l- **—1 ■Ji iiriiiiiiii 11 in m 1111111111 m 1111111111111111111111......h im i mi.....111111111 in i ii i n ii n imi in 11111 iimirm i ii ti i iiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiit i i l! i \\ i! i ■ i i i ? Tvl .......~s n II II I CASTELLANOVICH Lastnik F. BOLAFFIO TRST • Via Giuliani 42 (Sv. Jakob)• TRST (v bližini slovenske šole) r-vCS-g- Najboljše specijalitete za domačo rabo: l/oda deli Alabarda Castellanovich Prepreči izpadanje las ter je priporočljiva posebno proti prhljaju in ojačenje korenin, ker vsebuje kinin. — V Gorici se prodaja pri FIEGLU, Via Giosue Carducci štev. 9. Pri sestavljanju vseh naših specijalitet se poslužujemo v največji meri rastlinstva, kar je rezultat dolgoletnih izkušenj najboljših zdravilnih izvedencev. Jamčimo za čistoto vsakega posameznega primeska! Izredno učinkovito brezalkoholno sredstvo proti oslabljenju živcev, splošnemu oslabljenju teka in za ženske v slučajih nerednosti v čiščenju. Za popolno zdravljenje je treba 6 steklenic. - -* * ^ II II j ll li - * it. K i i ll ii ii lic I 1 h; "V 11111111111111111111II1111.....I.....1111.....II111111111II11111 Ll 11..........1111111111111 i 11111111111111111111111111111111111II11 M r^ Mirodilnica Jk® MAZZOLI Gorica, Via Carducci št. 6. Zaloga na debelo in na drobno: droži, S oljnatih in navadnih barv, firnežev, co- s pičev, karbolija, katramina, špiritov itd | 36S9--:-6*90 PRI SLOKARJIH. Visok je Dol in daleč je Predmeja, za vami je že svet dolinski raven — pa kaj je vaš namen? Goljaki? Čaven? Pa morda že pri Slokarjlih vas žeja? Na desni vas že vabi dolga veja, pod njo pozdravlja vas gosiiielj javen; iu lakšen običaj je starodaven, da vsak obišče EDMUNDA ČIBEJA. Ne bo vam žal. Ne mine ura cela lin, kakor da ste kje v planinski koči, vse naše lepe ture vam predela. In lepe stare čase... Zraven - strela! -Kako vam streže, kakšno vince toči! Kako odtod se človek težko loči! Turisl. DGŠ9- Alberto Vittori | GORICA i Via Garibaldi 10. Piazza Vittorla 6. g Bogata zaloga vseh kuhinjskih 'po-g trebščin iz porcelana, emajla, litega ^ železa, aluminija itd. | Cene zmerne! Postrežba tečna! | JLEONARPO NODUS I Zastopnik in hranitelj tvrdk: I § Lamberger & C.o, Napoli - Societa d g Ceramica Ferrari, Cremona - Societa g g del Gres Ing. Saia & C.o, Milana - y 0 Societa Istriana dei Cementi, Pola - $ Zenone Soave & Figli, Vicenza ® Deščice (parkeli) iz hrastovega in bu- g kovega lesa — Naprava podov iz „li-- | noleum"-a ali kakršnekoli druge vrste, g — Prevleka s ploščicami domačega p ali tujega izvora. Zdravstveni pred- g meti — Peščene cevi. — Uporni ma- § terijal — Cement raztaljen (proces g Lafarge). Cement - Malec - Tlakovanje | in pokrivanje z asfaltom — Asfaltni g materijal, — S katramom prepojene le- | penke „Ruberoid". — Vodnobežni in g izolatorični izdelki — Pečice in peči. | GORICA i ® Uradi in skladišča: Uia CappUCCini Št. 15 | Telefon int. št 240. 9 Brzojavke: LEONARDO NODUS - Gorizia. jg -GSS0 I I Kamnosek Gorica, Via Tominz št. 6 Delavnica barvanih marmornatih plošč za pohištvo, uspostavitev kamnatih podov. Kipi in nagrobni spomeniki. -©30 Od dveh strani napis: Privatna pol! Pa nič se mi ne boj — če je potrebno, če lačen si in žeja ie posebno^ za ta slučaj dovoljen je prehod. Najbolje bo, če jo kar mahneš iod, najmanje se meneč za pol zasebno in iu predvsem se pokrepčaš osebno, da prav opraviš, kar imaš drugod. Če vreme pa med lem na dež pokaže, potrebna ga vipavska je dolina, privošSi ga in vedi, da najlaže, vedri se fam, kjer so najboljša vina, prijetna družba, sobe in garaže, da greš kar nehote v HOTEL BRATINA. Za obisk se vljudno priporoča Gustav Cunia, Ajdovščina. ©ffi©- .................on.....ni............................................................oi»>nig s Odlikovana sladčičarna i !ANDREJ FAITI | GOR8C& | fl Corso Vittorio Eman. št. 2. j I Zaloga čokolade, biškotov, karamel. I T — Fini izbrani likerji — Bombonijere. f f Postrežba na dom za krste in svatbe, f .......................................IluOl.mlOl.miOlm.lOl.mllCIll.mllB |iiii'i!i 1:11 mili l i m iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii: (O Zobozdravnik i specijalist za zobne in [ ( ustne bolezni sprejema i v Gorici = — I na Travniku, št. 5. II. nad. j Fi iiiii m mi lil i i m iii iiiii i i i i iii iii i iii n iiu i i ii ii u h i h m iiiiiiiiiiini Ne pozabite na staro domačo tvrdko v J Gorica, Via Carducci 18. _ -.— —— (Gosposka ulica) I Najfinejše švicarske ure vseh vrst, zlatnine in sre-■ brnine po najnižjih cenah. — Kupuje in zamenjuje | vse stare ure. Zlalo in srebro plačuje po najvišji ceni Popravila precizna in točna. Tržaška kmetijska družba, Trst Kmetijske potrebščine. Semena, umetna gnojila, kmetijsko ročno in vprežno orodje in stroje. Vse blago zajamčeno in izbrano od najboljših tu in inozemskih tvrdk. T. K. D. Tržaška kmetijska družba v Trstu. — Centrala: Via Torrebianca, št. 19. Podružnica: Via Raffineria št. 7. — Telefon št. 44-39. ©1 URARNA IN ZLATARNA ADAM RUSIJAN V GORICI, VIA NAZARIO SAURO 9 (prej Via Dogana) ima v zalogi vsakovrstne švicarske ure. Zaloga zlatih in srebrnih izdelkov po najnižjih cenah. Sprejemajo se vsakovrstna popravila. Izvršuje točno in jamči za svoje delo. Cene brez konkurence M- IVAN KACIN GORICA Piazza Nicolo Tommaseo štev. 29 (ex Piazzutla). Tovarna cerkvenih orgel, harmonijev in glasovirjev. — Zaloga vijolinov, mandolin, kitar, strun za vse instrumente. Izdelani harmoniji vedno v zalogi. Popravlja - uglasuje vse omenjene inštrumente. Zahtevajte cenik! Plačila na obroke! „LA REDENTA"j e. C. I. 22S m I Gorica, Via Stretta št. 1 Barvarnica oblek, blaga in preje. Čistilnica in pripra-vljalnica oblek, hišnih in cerkvenih oprem. Modernizacija moških in ženskih klobukov. hm* FIlijalKa: Videm Kožuharnica strojarnica in barvanje kož, mačjih, kuninih itd. Prodaja izdelanih kož Razkuževanje in shramba kožuhov lil, V illlllllllllllllllllllli v ,11 <0 ni, v jiiniiiiiniiiiiiiiii, v iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii v ,i! KRAINER & C.o - Via Rastello št. 19 • Gorica Velika zaloga železnin, kovin in železnih tramov (traveive) - vsakovrstnega orodja, kos, brusov - polje-deljskega orodja - železnih peči - štedilnikov - kuhinjskih potrebščin i. t. d. ' V Wj iJlIllllllUliSMIIIIIIIIIliJlIllllllllll®^ I # i a «t> 0 (bivša Narodna knjigarna) Via G- Carducci 7. (prej Gosposka ulica) telefon štev. 169. priporoča svojo veliko zalog vsakovrstnih knjig, pisarniških in šolskih potrebščin. Preskrbi v najkrajšem roku knjige iz inozemstva po dnevnem kurzu. Razprodaja na drobno in na debelo. = LASTNA KNJIGOVEZNICA = * I I ^ I I I i i i i i i i i i Trgovcem rta deželi popustil ii« •i8 | S ♦3» i..................................mu lilllllllllllJlIllllllllii^UIIINIIIIlJlIlllllNliiiSlIllllllllllllllJlI^ ........................mm s S m » m TOVARNA POHIŠTVA HERSKOVITS & WEISZ 1 lin ■ ■:■ i:liil!l!l i.tl ■ mil ■ 1I1II llill llllillll !'!:■ I ■ ■ li li ■ I!l l 1:1 lil llil lil l i:i t:iil l |!|:i lil i lil l l lil ■ 1 [ I II I ! ■;■ ii:|i|ii liliiii jii i i iii i i i i i i i i:|ii;i i i;j ii Lastnik S. HERSKOVITS GORICA - VIA LUNGA — GORICA ZALOGE: REKA - I. Baccich štev. 3. S U S A K : Primorska ulica štev. 15. SPALNE SOBE iz masivnega lesa, iz bukovkega lesa IZDELANE PO DUNAJSKEM VZORCU. POPOLNE OPREME ZA PRENOČIŠČA JAKO UGODNE CENE -- JAKO UGODNE CENE m m m a m m ....................m.....lil"..............................................I.................................""""HI,I,milim,,......................................mul ^ Zlatar in dragotinar ^ | FUCHS IVAN t i Gorica, Vis Rastello št. 14. j i Velika izbera zlatih in srebrnih predmetov, i Cene po dogovoru Popraviia izvršuje najnatančnejše po ceni brez konkurence Staroznana tovarna tehtnic, utež in mer v TRSTU Via Giuseppe Vidali 9, Telefon 13 - 64 Z bogato izbero utež in mer tu - in inozemskih pravilno žigosanih (cementiranih* tehtnic Sprejemajo se popravila vsakovrstnih tehtnic po zmernih cenah. -- Tekom popravljanja posodimo druge tehtnice popolnoma brezplačno m-i rnmmnrpin" f GORICA I Corso Giuseppe Verdi \ I f f ^ Se priporoča za obilen obisk! ^ E. HVflNZlNI Gorica — Via Mazzini 17. 11 11111111ii iii 111 1111iiiiii111 11 i 111111 ii11111 m i i i i i ii i llil i i i i i i i ii Pletitnica za volno, bombaž in škotski sukanec. Izdelano moško perilo iz najboljših domačih tovaren. Velika izbera moških in ženskih nogavic po cenah brez vsake kon= kurence Skladišče ženskih spodnjih hlač, podvez, najnovejših ovratnic, robcev, ro= kavic iz kož kenguruja in divjega kozla. EDI9M SPECIJALIST V GORICI za športne majce, volnene pulloverje, volnene in svilene telovnike, volnene in pletene hlače, nožne in snežne ovijalke, športne nogavice, gojzarce, volnene ovratnice, rokavice za smučarje, dokolenke in volneni trebušni pasovi. OGLEJTE S! NAŠE CENE! KONKURENČNE CEHE - Volnena moja je neobhodno potrebno v gorah. Z 1 ] 11II 1:1111IIIIII ■ 1 ^fg | glllllltlllllllilllll ii i.....'i 111ii i.....i i i iii i11i i11i i1111i i11 l l l lll l l l l už m • n i I.I I I i lui i n i i i m i t ^ -i 1111111 11111 u i i 11111111i i m 1111 m 11i i111111i i i n i m 11 n lil llllllll lili II lllli.i - III I I I 11 11 llil II11 II ! lilllllilllllllllllllll ll!lill|[lllll' 11I I I I 1111 [ 11 I I i IIII i i;t' Gorizia - Via G. Carducci štev. 2 - Gorizia sprejema vloge na hranilne knjižice ter na tekoči račun, dovoljuje posojila na vknjižbo in na vrednostne papirje, ki jih je zastaviti, nadalje agrarna posojila na zemljšča in obnovljene stavbe proti vknjižbi in agrarna posojila na menice Sprejema v shrambo vrednostne pipirje, listine (dokumente) in druge vrednostne predmete; izdaja brezplačno nakaznice Kreditnega zavoda italijanskih hranilnic v Rimu ter izvržuje vse druge posle označene v zakonu o rednih ital. hranilnicah. I GORIZIA - VIA G. CARDUCCI ŠTEV- 2 - GORIZIA dovoljuje predujme (posojila) na dragocena in navadna zastavila. Q)M& & llllll)|!|illlllilll!lll!lllllllllll!ll|l|!ll|lllllllllllllllllllll!|l|.lll:l llllil!l!lllll!lll.llliH!|l|||||||||l|l|||,|!||||||| i Ml l.l I MIIIIIIIIM lili IIMIlirill MIlllllHi:........Illllll.....11iiiiiii111111iiiiii11111ii11ii111111 M SCSA9 6*539 65529 6S539 S55J9 6*529 0 SS5J9 65539 S5539 S5539 65539 G5S29 (55539 Giuseppe Del Piero Zaloga manufakturnega blaga GORICA - ulica Giosue earducci štev. 8 — GORICA VELIKA ZALOGA Volne — Modnega sukna = za možke obleke = Batist — Perkal — Pikuet — Zephir — Preproge Odeje, zavese bele in barvane, šivane kuverte (kovtri), - volna za postelje, žima, kurje in gosje perje itd. itd. - CENE STALNE! Postrežba točna! S5539 S5539 S5539 65539 G5S2S 65539 © 65^39 65539 65539 S5539 65539 S5S39 ©5559 Čevljarska Zadruga v Mirnu Izdeluje „ADRIA" čevlje in sandale m POSEBNOST: „Adria" cevlie dvoino za spori, deževne dni in zimo. PRODAJALNE SO: v Gorici, (orso G. Verdi št. 32 na deželi v nad 50 komisijskih zalogah pri trgovcih itd P iS* >31 Trampuž & Kokelj RUPA-MIREN SMSJP priporoča slav. občinstvu Jj^^fi v mestu in na deželi lastni trgovini s prodajo čevljev ..j [»vimosap^rv »it v GORICI, Raštelj št. 30 in št. 14 \ m Izdelujeva vsakovrstne čevlje za moške, ženske iq otroke. - Izdelek prvovrsten, eleganten in trpežen. Cene zmerne. :-: Prodaja na drobno in na debelo. Uliimilll lili lllllllllllll i r: v i i Lekarna Pontoni v Gorici priporoča j J aromaticno esenco MAR C ANTONI O ( ( Zdravilo, ki se pridobiva z destilacijo iz aromaličnih alpskih zelišč. Z izbor-nim uspehom se rabi zoper bruhanje, zlasti pri slabostih in nosečnosti. Olajša takoj bolečine v trebuhu, glavobol in umiri živčevje pri nervoznih in bisletičnih napadih. Cena steklenici L. 3.50. JERUZALEMSKI BALZAM (Rabarberova tinktura) Ta TINKTURA, ki se dobi iz kitajskih rabarbere in drugih medicinskih rastlin, je pravi batlzam za tiste, ki trpijo na želodčnih boleznih. Zlasti dobro deluje pri slabi prebavi, popravi kmalu tek in se z uspehom rabi že dosti let pri različnih bolečinah želodca, kakor tudi pri hemorojdih. Pije se: 2-3 krat na dan po 1 žličko, samo ali na vodi. Cena L. 4.—. Zaloga v lekarn! : G. B. PONTONI - Gorica, Via Rastello C a fflffli =1110 Velika zaloga aluminijaste posode ANDREJ GOLJA v Gorici Piazza della Vittoria (na Tmiltl) 22 Zaloga vsakovrstnih kuhinjskih lesnih izdelkov, kakor: škafov, orn, sit,rešet, stolic, soinic, pletenih košev, jerbasev, ---— sejalnikov itd. itd. — — — Cene zelo nizke. Cene zelo nizke. miiii G. Carlotto - Gorica Piazza Cavour (Stari trg) številka 3. Telefon štev. 137. Izbrana zelenjadna in travniška semena Zaloga semenskih žit in umetnih gnojil kakor tudi kmetijskih strojev in drugega ---— orodja. — — - - — Prodaja na drobno in na debelo mm i R. PICH - Gorica I | Piazza della Vittoria 23 (Travnik) | I Velika zaloga najmodernejših stvari zadnje novosti. — Perilo za gospode. - Majice za gospe in otroke. Perilo za novorojenčke.--- oooooooo Šivilje dobe vse potrebščine za njih rabo. SLOVENSKA SLIKARJA BRATA CEJ \ i GORICA - Via Ascoli štev. 5 - GORICA i P | Prevzemata vsa slikarska dela z oljem | | in firnižem. Slikata spalne sobe, ku- | | hinje, šolske zgradbe, cerkve Itd. itd. g A I Delo lično In okusno, i ................................................................................................ g * \ I Trgovina z jedilnim blagom i1 i KODRIČ Angel > | GORICA - Via Morelli štev. 4 - GORICA J ,#Š............................................ Manufakturna trgovina Braunizer Edvard GORICA • Via Rastello štev. 2 - GORICA Zaloga vsakovrstnega blaga za moške in damske obleke. — Belo perilo vseh p-- j Tomsig Alojzij1 i GORICA - Corso Verdi št. 37 - GORICA t Velika izbera raznovrstnih stvari zadnje novosti. — Moško perilo, | nogavice, dežniki itd. itd. • — ^ IIIIIIIIIIIHIII | po najnižjih cenah, | Budihna Ciril g S GORICA - Via S. Pietro št. 27 - GORICA Z — S priporoča slavnemu občinstvu v mestu 2 - in na deželi svojo dobro založeno - g L ž Trg □ p i n o zj e s tv i nami i Postrežba točna. Ssarvažr Na debelo! Na drobno! Ustanovljena leta 1885. — Telefon štev 146. Najstarejša tvrdka v tej stroki. Priporoča se trgovcem, kramarjem in krošnarjem. Cene zmerne. Postrežba točna. | Gorica, Via Rastelio št. 36. v lastni hiši. Skladišče v Raštelu št. 37. Trgovina s kuhinjskimi predmeti in sicer: Plava posoda, posoda iz aluminija, iz porcelana, iz gline in stekleni predmeti. PODRUŽNICA Corso Verdi „Trgovski dom" Telefon št. 50 — Brzojavni naslov: Ljubljanska banka Delniška glavnica in rezerve: Din. 50.000.000 Podružnice CENTRALA: Rezerva : EJUBLiJ AIV A ! O.OMKOOO Brežice, Celje, Černomelj, Gorizia, Kranj, Logatec, Ma-ribor, Metkovič, Novi sad, Novo mesto, Prevalje, Ptuj, Rakek, Sarajevo, Slovenjgradec, Split, Trieste, e©®S6S9 Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje na vložne knjižice po čistih 4lli% (davek plača banka sama). — Na tekoči račun ter proti odpovedi najbolje po dogovoru. — Sprejema tudi dinarske vloge in jih obrestuje najugodneje. - Izvršuje denarna nakazila na tu in inozemstvo. - Nakupuje in prodaja vsakovrstne valute, vrednostne papirje in srečke. Plača vedno priznano najvišje dnevne cene za obveznice vojne odškodnine (bone). Izvršuje splob vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantneje. Umetna kamnoseška delavnica Anton Biteznik Gorica, Uia Trieste št. 4. Izdeluje nagrobne spomenike, oltarje iz mramorja in kamna po vsakem slogu, sohe za nagrobne spomenike. Zaloga nadrobnih spomenikov. Cene zmerne. Postrežba točna. 99 r Gorica, Piazza Cavour štev. 6. Se toči pristno domače vino in se priporoča z :-: izvrstno kuhinjo. :-: 1 POSTREŽBA TOČNA. 1 I (Varstienn znamka1 Sv. Anton Padov. - Prave edine želodčne kapljice, Zdravilna moč teh kapljic je ne-prekostjiva. - Te kapljice uredijo prebavljenje, če jih dvakrat na dan po jedno žličico popije. Okrepe pokvarjeni želodec, store, da zgine v kratkem času omotica in životca lenost (mrtvost). Te kapljice tudi store, da človek rajši je. Cena steklenici L 3 — Prodaja še v v.seh glavnih lekarnah na svetu. Za naročitve in pošilj. pa jedino le v lekarni 6RISTOFOLET fl V GORICI Trg ajdovski — ia pač vam ni neznan. Kjer je ves dan postajal stari Dietz lin slej noči je cele v oknu vštric pokojni Lokar slonel v mislih zbran, da ne bi manjkalo prihodnji dan resničnih in izmišljenih novtic, kjer v burji pekel kostanj je Matic, dokler ga davek ni odpihal stran: Če tam zanese mimo te korak, «r predolgo ne pomišljaj, ampak krenli v gostilno in kavarno FRANC POLJŠAK. Tam beli se in črni š m a r e n c peni, kadi se kava, jed je tam po ceni in da je dobra, to poreče vsak. Za obilni obisk se priporoča Poldka Podgornik. -SS90 Zaloga obuvala z lastno delavnico 1VAIV USSA1 Piazza Vittoria 28 GORICA (na Travniku) Izključna zaloga 4>f?#Ci 'SflLflMBHDEH, £ — > VIA OBERDAN 15 (ex Via Caserma) DSS9- -0Š90 Gorica, Piazza Cavour 9 Velika zaloga vsakovrstnih šivalnih strojev iz najboljših nemških tovaren, za šivilje, krojače, čevljarje, tako tudi šivalne stroje Zig - Zag z 30 - letnim jamstvom. Dvokolesa „Gaggenau", Tribuna, original „Bianchi" z 2-letnim jamst. Velika izbera belgiskih pušk, samokresov, dinamitnih patron. Navadne patrone, smodnik za mine in za lovce, in sploh vse potrebščine, spadajoče v puškarsko stroko. Delavnica in popravljalnica v me* hanični in puškarski stroki Piazza Cavour štev. 5. 50®- TVRDRA e td GORICA - Trg. Sv. Antona št. 5 - GORICA (blizu „Zvezde") Priporoča svojo bogato zalogo prvovrstnega jedilnega in kolonijalnega blaga, moke, koruze in ovsa. Na debelo! Na drobno! ALOJZU BONNES avtoriziran instalater za vodovode, za plinovode in elek-trovode, za telefone in klo-sete, kopališča itd. itd. — v GORICI, Via G. Cardutci, nasproti ,,Montu Prodaja električne žarnice in druge predmete po zelo nizkih cenah :-:-:-:- Največji slovenski denarni zavod TRŽAŠKA POSOJILNICA IN HRANILNICA !1 reg. zad. z om. poroštvom uraduje v lastni hISI "v TRSTU, ulica Torre bianca štev. 19. I. nad. Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun in vloge za čekovni promet, ter jih obrestuje po 4 o/o, večje in stalne vloge po dogovoru. — Daje posojila na vknjižbe, menice, zastave in osebne kredite. — Obrestna mera po dogovoru. Uradne ure za stranke od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure. Ob nedeljah in praznikih je urad zaprt. — Telet štev. 25 - 67 Klobučar LARI Gorica, Piazza Cavour št. 2. (prej Piana Dimno) Bogata zaloga navadnih in najfinejših klobukov. mehkih in trdih kap in slamnikov. Cene nizke--Postrežba točna. m Kmečka banka reg. zad. z omej. Kav. v Gorici, Piazza de Amicis, (prnj Koreni 12) Sprejema hranilne vloge ter jih obrestuje po 5 °/0, večje in na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. Dovoljuje posojila na vknjižbo in poroštvo pod ugodnimi pogoji. | • GOSTILNA | PRINClCj Gorica, Via Nazario Sauro štev. 18 I (prej ulica Dogana - nasproti sodniji) - ^ toči pristna domača vina: vipavca, brica, & teran, rizling. Domača kuhinja. Sobe za pre- f « nočišče. s - ir % Priporočata se meščanom in deželanom vdana % | KAROL m POLDA PRINCI? | 1LL0Y0 SABAUDO • GENOVA VELIKI EKSPRESNI PARNIKI i Conte „Rosso" i II Conte „Verde" III Conte „Blancamano" 1 IV Conte „Grande" Redni odhodi iz Genove: v New-York v 9 dneh - v Brazilijo v 11 dneh, v Buenos Ayres v 13. in pol dneh Brzovni luksuzni parniki iz Genove: v Buenos-Ayres v 19. dneh, v Brazilijo v 15. dneh. -- Brezplačna in natančna pojasnila se dobijo pri zastopniku: F. ROSICH-U - GORICA, Via Cuntavalle 4. Telefon štev. 374. IVAN LUTMAN trgovec z usrijem Gorica • Rašteij štev. 25. Gorica Priporoča svojo trgovino, založeno z najboljšim usnjem in s čevljarskimi potrebščinami. Družinski gospodarji dobe v zalogi prvovrstne podplate in zgornje usnje za vsakdanjo rabo, kakor tudi najfinejše vrste. — Kupuje kože kun, lisic zajcev itd. itd. Cene zelo niske! Cene zelo nizke! i***** jjj| Svoji k svojim! ^ I JAKOB PERHAUCl jj ULICA$. F. XYDIflS6 -TRST-TELEFON ŠtEU.2-86 ^ Velika zaloga žganja, kakor pristnega istrskega tropinovca,kraškega brinjevca in kranjskega slivovca, raznovrstnih likerjev in vin. Lastni pridelki odlikovani na raznih razstavah: Šampanjec, šumeči refošk, jajčni konjak, krema maršala in drugo. | Vse po najnižji ceni, brez konkurence. — Točna | | postrežba. fA l I I I | ANTON PETTARIN | g Via Ascoli 7-9 - GORICA - Via Ascoli 7-9 | fl inštalater za električno luč, za plin, | za sesalke (pumpe) sanitarne na- U prave, za kopalnice in strelovode U ^ ter telefonske napeljave. :-: :-: :-: i ^ Sprejema v popravilo sesalke in drugo jjj | Prodaja električnega materiala in žarnic. j| SI I iTiMiU! iTTMli.1 iHMilil iTiTKU! i7HW Miimmmmmmrnms- ^iiin^hii^iiiMuiii^iiiTK mu UUMRTI umri mirni umri i n? Il!lllllllllllllilllllllllll[lll!l!lil!lil!l!lllllllllll!lllllllllllllllllllllllllllll!lil!l!lll!lllllllllllllllllllll!l!|[lil!llllltl!l!ll I I I 11I I11111111111 lil II I1111111 11 1111I II M 11111I I I1 lllllll I I TEOD. HRIBAR (nasl.) Corso G. Verdi 32 - GORICA - (Hiša Centr. Pos.) IIIIIIIIIMIIIII I I II1I I£ ^tl!lllllllllllllllll!|[|llllllllllllllll!lllll!lllll!lllllllll!lllll!lll!lllllilllililllllllllllllilll[l!lll!lll!lllll!lllll!IIIIIIIII1^l£ ?l!l!ll!l!MIIII!lll llllllllllllllllllllllllllll ii m in mmi i,i:ig,fi in! iiiii i umu 11 ) iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiFiiiiiiTiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiini VELIKA zaloga češkega platna iz znane tovarne Regenchard & Rymann, vsakovrstno blago za poročence, kakor tudi velika izbira moškega in ženskega m*#HUilSBE!6Hii!i®il®iii8 Sllkna. piiifflTO^ JUlIlnllllirilllllllllllllllllHIlllini ( BLAGO SOLIDNO! iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiifiiiiiiiiiiiiiiiii ] m m 1111nini i iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiii i n nn i m 11111 E iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiii CENE ZMERNE! i ii i i i i iii i i iiiiiiiii i i i i i i i i i iiiiiiiimii mi l.milu ■■ i in iii i.iiinii »■ iifi*Si*iiiii::::iiiiiiK*iiiiiii::::iiiiH*tjt«iB^ ♦iiiiiiIiiiiiii::::iiiiiiiIiiiiiii;:::iiiiiiiIiiiiiii::::iiiiiiiIiiiiiii::::!iiiiiiImiiiii::;:ii[iiiiIiii . s FR. PRINCIC P, Catterini 10-GORICA-Telefon št. 311 | •l AVTOPHEVOZI izvršuje vsakovrstno cementno delo, kakor tudi delo iz umetnega kamena. Zaloga cementnih cevi, plošč, dimnikov, strešnikov itd. Izvrši vsako delo iz cementa po načrtu. Velika zal. cementa „Poptland" nove vrste. CENE NAJNIŽJE. ""IIIIIHIHIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIMMIIIIIHIIIIIIII: Prvovrstna čevljarska delavnica FRANC CULOT GORICA, v Raštelju Velika zaloga čevljev Izdeluje čevlje po meri | Izvršnje točno vsa naročila.« Sa iiif<«Taiiiii::::i]iEii>s>*i[][i::::iiH»i«>ii[iii::::i]iii(i»cttitii::::iiiiiM**tiiiii::::iiiiTiiv>iMtif:: □................................................................................................H'".....'HiO j JUST VU6A j IZDELANE OBLEKE IN KROJAČNICA GORICA i * I j V MOVIH PROSTORIH ! ( S CORSO VITT. EN|. 9. : i 'i O ""'m,................ii"""!.1!!........in«...........Hipu.....""um.......HI'"........i«""......„««"□ Mirodilnica (drogerija) tf DlflNfl" Gorica - Via Rastello št. 27 Piazza Edmondo de flmicis (na Komu) št. 12 Na drobno! Na debelo! Zaloga raznovrstnih kemičnih proizvodov - mediclnalnih zelišč - suhih in oljnatih barv - firnižev • čopičev - ščeti - toaletnega in navadnega mila -cevi in drugih izdelkov iz kavčuka, itd. Blago prvovrstno; cene zmerne, postrežba točna in solidna, za kar jamči in se priporoča: Anton Mervič lastnik. _iiliJi!l mil lini m -9 tU jgp SP m tU AMADIO BOLLAFFIO Gorica • Largo Nicolo Pacassi 9 • Tel. 89 Veletrgovina z vinom in žganjem. - Izvrstna domača vina maršala - vermouth - žganje rum - cogonac * brinovec. - Pravi vinski ocet, - Slivovec (žgan iz češpelj). - Špirit (alkohol). te priporoča vsem cenj. odjemalcem! POSTREŽBA TOČNA! = CENE ZMERNE! IS SR m luill'- m ® tU iS n 023001020200070001020101020200010102300102020001010201010201010702010201010202010704020506010102000101010000020001070002010001020201020202002302000107024853000002000200020200 k k i TEREZIJA PRIMAS Gorica, Via Garibaldi (prej Teatro) št. IS Drobnarija, blago in modni predmeti. Bogata zaloga nogavic, raznih čipk in trakov, LINOLEUM Voščeno platno, - Predmeti iz gumija. - Nepremočljive odeje za vozove. - Predmeti za sed-larnice. 9 i i k □i............................................................udi..............................iy Moderna tvrdka in skladišče g cerkvenih predmetov f FRANC LEBAN ? Gorica - Via Duomo št. 7 Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor: svečnike, svetilke, kelihe, moštrance, srebrne in kovlnaste itd. Popravljajo se že rabljeni predmeti s po-zlačevanjem in posrebrovanjem v ognju. DELO SOLIDNO. - CENE BREZ KONKURENCE. ^ 5 = ................................................................UDI......IDIi'"'ilDli""HDI......ID D D □ D | STAROZNANA GORIŠKA KNJIGARNA IN PAPIRNICA | i EMILIJ V0KULA1 & C." j | Gorica - Corso Vittorio Em. III. št. 9 J I (na vogalu ulice Barzelini) ZALOGA vseh pisarniških in fotografičnih potrebščin I a ter razglednic iz Gorice in okolice na debelo. | j aparati „K0DAK" po tovarniških cenah, j | PRODAJA slovanske, italijanske, nemške in franco- | ■ ske časopise, glasbene predmete, inštrumente, gramo- I | fone in pritikline istim, ročne gramof. in za potovanje. | L.....................J >3 L< Zobozdravniški atelje ustanov, leta 1892 | RUDOLF KOLL f/ odlikovan z najvišjimi odlikovanji iz Londona, |Sy Pariza, Dunaja, Gorice, Vidma in SI. tuisa. Lo oooooooo oooooooo oooooooo oooooooooooooooo OOOOOOOO l S3--si. JUST MARTINIS BRIVEC GORICA - Via Stretta 1 - GORICA (nasproti davčne Izterje-valnlce) SE PRIPOROČA MEŠČANOM IN OKOLIČANOM. _L V zalogi ima vedno lasulje - Delavnica z lasmi. ^ gsa- oooooooo oooooooo oooooooo oooooooo oooooooo oooooooo oooooooo« -K3 GORICA - Gosp. ulica 4. - GORICA VELIKA ZALOGA: šip, steklenic, kozarcev, krožnikov, skled, petrolejk, šalic, zrcal, nožev, vilic, — stekel, naloženih poroelanastih predmetov. — Bogata izbira za podobe od preprostih do najfinejših Lastna steklarska delavnjca. Postrežba točna. Zlato kupuje v vsaki množini po najvišjih cenah. Krone plačuje višje ko vsi drugi. - Zaloga raznovrstnih ur in zlatenine. JAKOB KVt - urar TRST Catnpo S. Giac. N. 5 FilJALKA S. MflDD. Sup. 1. urarna in zlatarna. Dobroznan domač steklar A. KOREN - nasl. 'JI lili V illlllllllllfllllllfllli V ill ■ iiiiiiii milili GIUSEPPE MASSIG MANUFAKTURE (orso Giuseppe Verdi ši. 18 - GORICA BO Bogata zaloga svilenin, volnenln In bom-baževin. Moško blago domačega In tujega izdelka. — Platno za neveste, volna, žima perje itd. itd. Okusno. primerne. vi Krema IVAN PAVLIN prej v O s lav ju, sedaj v Gorica VI a le XX Settemlre štev. 48. streže s prvovrstnim pristnim belim in črnim briškim vinom. Zbirališče rojakov iz Gorice in iz goriških Brd. IVAN KERZE ¥ TRSTU VIA S. GiGVANN! štev. 1. ima v lastni zalogi vse kuhinjske po« trebščine iz aluminija, emajla, kositra,f porcelana, zemlje itd. ter lesne izdelke t. j. sita, škafe, krogle zafigre. — — ;M........11111II1111 n 111II11111111 in milil 11111........111111IIIII111111111111 lil 111II i lil 11 m 111111 lil 111,111 lil 11 n 1111II111 lil n IIIIIIIIII11 | TVRDKA vv> i Piazza tleli a Vittoria §!. 4 (Travnik) | J Prodaja : semena, vinogradniške, kletarske, čebelarske in kmetijske potrebščine | | priznano najboljše kakovosti. Popravlja: bolna vina in daja nasvete iz celo- | 1 kupnega kmetijstva. Posebnost : mali in veliki posnemalniki za mleko. .■.•.".•.• | | JUST UŠ\J, agronom. iiiiiiiiiiiiiii Min iiiiii i Minnii mi i inini riiiiiiiiniiii i mili u iiiiiiiiiin uri n i iniiii n 11 in 11 umi umnim i m 11 imunimi i iiiniiiiiiiiiiiiii Josip Štrukelj Piazza Cristo 1 - Gorica- Piazza Cristo 1 Priporoča si. občinstvu v mestu in na deželi svojo j j stavbeno ključavničarsko j I Izvršuje vsa v to stroko spadajoča de* | I lanajsolidnejše in po najnižjih cenah, j silili niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiiiHiiii^iiiiiiiiN^iiiiiiiiii^iiiiiiiiiii^ii 0lllllllliSSilIlllllliJjSillllllinrSilllllllliS!illlllllliil!ill m Knjige, papir, pisarniške potrebščme, gramofoni, plošče in pritikline k grajno- =§ fonom, slike in umetniški predmeti, kakor : gosli, mandoline, kitare, celo, g = pihala, klavirji, ter vse športne priprave se dobe pri staroznani trvdki —s— j WEHRLE Corso Verdi 30 - GORICA - Corso Verdi 30 g ---—^ a 0 L Popravijalnica za stilografižna peresa, godbene inštrumente in tennis -rakete, m lliiiiiiZiiiiiiiiiiiigriiiiiiiiiii^iiiiiiiiii^iiiiiiiiiiLriiiiiiiiiiii^iiiiiiii:', lETjillllll w\m Odlikovana tvrdka IVAN TEMU GORICA - Via G. Carducci št 6. - GORICA BRUSAR IN NOŽAR Hiiiiiiiiiiiiiiiii OLI i::ii::iiiiii::niiii D 1:1111 <26 Prodaja toaletnih predmetov najboljših tovaren - Bergamaskih osel za brušenje kos. Delavnica na električno gonilno silo z bogato zalogo nožev, škarij, brivnih britev, najelegantnejših žepnih nožev ter sploh - - vseh rezil. - - Brusi brivne in žepne nože, mesarske in knjigoveške nože kakor tudi vse druge - - nože in rezila. - - % Za izvršena dela jamči. 0 •o KL IBS m niillllll 'SSMtC r€ iiiiiiiiniiiiii Milil mms iil,!!!H Največji ponos gospodinje je lepo urejeno stanovanje Ce hočeš to oskrbeti z malimi stroški, obrni se rta odlikovano tvrdko A. BREŠČAK Via Carducci št. 14. GORICA Via Carducci št. 14. Zaloga najrazličnejšega pohištva kakor: železne postelje, žimnice, posteljni vložki (Mie). stoli, itd., ter kompletne sobe bodisi fornirane ali iz trdega različnega lesa. miii'111111. ,i|i"i! IIM 'III"'1 iiiiiii' 'min......i Odlik. tfak. podjetje L. LukeflC — Gorici. m