Poglavje o avtoriteti B. s. Kiihar iz Murske Sobote obširno razpravlja o škodljivih posledicah, ker je Slovenija .smatrala Prekmurje za kazensko kolonijo. S tem je Prekmurje večkrat dobilo manjvredne in premalo narodne učitelje. Navajal je celo zglede, ko učiteljica ni hotela govoriti na kraljev rojstni dan, češ da bi to storila lahko edino za Mussolinija, drugi je bil vohun itd. — (Iz debate v banovinskem svetu.) Ako prečitamo te besede, ki niso bile le izgovorjene v banovinskem svetu,, marveč so bile tudi objavljene v časopisih, se nam nehote vsili misel, da je nujno potrebno spregovoriti nekaj besed o avtoriteti državne oblasti. Priznati moramo, da ogromna večina našega ljudstva še nima privzgojenega onega globokega čuta dolžnosti in spoštovamja napram državnim oblastem in napram državi, •kot bi to bilo nujno potrebno in kot si želijo prav vsi zavedni in iskreni državljani. Ako se sprašujemo po vzrokih, jih najdemo gotovo več. Še dandanes najdemo primere, ko ljudje nimajo povsem jasnih in izrazitih pojmov v pogledu razločevanja državnih oblasti od države kot celote. Seveda je treba pri tem upoštevati dejstvo, da nimamo v šolah uvedene državljanske vzgoje in tudi se nis-o prirejali nikaki tečaji za državljansko vzgojo naroda. Toda ljudstvo se ne vzgaja samo s teoretičnimi predavanji o državljanskih dolžnostih in pravicah, marveč vsi lepi vzgledi mnogo pripomorejo k pravi nacionalni zavesti in k pojmovanju onega globokega čuta dolžnosti in spoštovanja do državnih oblasti in >do države, kot bi to bilo želeti v interesu države same. V prvih povojnih letih so rastle pri nas stranke kot gobe po dežju. In namesto prave politične vzgoje so te širile med narodom le medsebojno mržnjo in naravnost tekmovale v tem, katera bo dosegla večje uspehe v ubijanju avtorltete onih, ki so predstavljali državno upravo. Ali j-e potem čudno, da ni bilo naše ljudstvo vzgojeno do prave dTŽavljanske zavesti, da so v njem prav za prav izumirali celo osnovni čuti državljanskih dolžnosti in priznavanje avtoritete. Pač pa je vsaikdo čutil v sebi največje sposobnosti za kritikovanje vseh ukrepov javne uprave. Naš narod še ni na višku politične zrelosti in ravno zaradi tega je nujno potrebno tretirati vsako politično vprašanje zelo previdno. Demagoška načela se utegnejo v takih primerih sicer zasukaiti v škodo onemu, ki jih oznanja. Da se to ne bi dogajalo, je treba ljudstvo vzgajati k dobremu z dobrimi vzgledi. Kar je zakrivila polpretekla doba s svojim konglomeratom stramk, se mora zboljšati in se danes ne sme pod nabenim pogojem ponavljati. Ni menda potrebno posebej poudarjati, da tvori državo narod, in da pripada ogromna večina jugoslovanskega naroda kmetskemu stanu. In ravno temu narodu je vzgoja z dobrimi vzgledi najbolj potrebna. Tudi preprosti človek, kmet in delavec, gleda povsem pravilno v vsakem državnem uradniku in tudi v učitelju zastopnika državne uprave in to one državne uprave, v katero bi moral imeti največ zaupanja, do katere ima gotove dolžnosti, a tudi pravice. Je pač razumljivo, da se vsak član človeške djružbe veliko bolj zaveda svojih pravic nego dolžnosti. Napačno bi pa bilo, da bi oni, ki so v prvi vnsti pokličani ščititi avtoriteto državne uprave, pobijali v ljudsitvu že itaik premalo razviti cut dolžnosti in poveličevati čut pravice. Eno je v zvezi z drugim in vsikdar ne sme itrpeti dolžnost na račun pravice. Ta ugotovitev je bila potrebna, kajti je nastal po nekod običaj, in ta običaj se med našim ljudstvom silno širi, da si gotovi ljudje laste vse pravice in že tako daleč posega ponekod ta pojav, da si posamezniki, niti prizadeti, niti v to poklicani lastijo že vse pravice, ne samo kritiziranja, marveč že naravnost razpolaganja s predstavniki državnih oblasti po deželi. In ker so slučajno učitelji skoraj v vsaki vasi, so pač oni največkrat deležni raznih »dobrotljivosti« uzur.patorjev vseh pravic, ki se pa navadno niti v mali meri nočejo zavedati svojih dolžnosti. Taki kvarni pojavi so nelc na škodo posameznikov, marveč utegnejo postati kvarni za poedine skupine državnega uradništva kot celote. In to ni v korist naši upravi, marveč ji spodjeda one solidne moralne temelje, ki naj jih tvori narod. Ravno učiteljski starn, ki živi v najožjem stiku z našim kmetom in delavcem v podeželju, najbolje občuti, kako težko je širiti med narodom ono državljansko zavest v posamezniku, ki je neobhodno potrebna za ustvarjanje avtoritete državne oblasti. Zavedati se moramo, da se kratenje avtoriteite posameznim zastopnikom uprave kaj lahko prenaša na upravo kot celoto. Navadno se to tudi dogaja, kajti mnogi, predvsem preprosti ljudje aplicirajo napake posameznika na oeloten stan. Učiiteljstvo je s svojim 'delom spoznalo nujno potrebo državljanske vzgoje naroda in je pokrenilo to vprašanje, ki se je ravno z letošnjimi tečaji prema^knilo z mrtve točke. Toda premisliti moramo, ali bomo mogli s teoretičnim poukom, torej z besedami popraviti to, kar pokvarijo z dejanji mnogi posamezniki, ki bi bili prvi poklicani, da ščitijo avtoriteto miaše uprave. Ni ga stanu, ki ne bi imel v svojih vrstah kakega grešnika, slabiča ali celo podleža. Tudi v našem se najdejo posamczni redki taki primeri. In če je kak stan, ki šc ni imel v svojih vrstah člana, ki bi zagrešil obsojanja vredno dejanje, ta stan naj se dvigne in naj nas biča vso ostale stanove radi poedincev, ki so kaj zagrešili. — Trdno sem prepričan, da takega stanu ni. Zaradi tega smatram, da je nele pravica. marveč moraličriia dolžnosit vsega učiteljskega stanu, kakor tudi vsakega posameznega učitelja, da najodločncje zavrača način iznašanja grehov dveh posameznikov — od katerih je sicer samo eden znan in ki je že zdavnaj prejel zaslužcno kazen za svojo efijaltsko delo. — Vetlno smo poudarjali načelo in ponovno to trdimo, da naj prejmejo kazen vsi, ki se pregrešijo proti zakonitim določbam. Le eno smo vedno poudarjali, d'a mora biti kazen posledica razsodbe. — Zaradi tega smo bili in bomo vedno upravičeni odklanjati iznašanje grehov posameznikov na način, da bi kdorkoli mogel aplicirati greh posameznika na ves stan. Preprosto ljudstivo si ustva<ja povsem svoje poglede na take žalostne dogodke, in če se jih iznaša o priliki, ko se govori o stanu kot takem, bo apliciralo tak posamezen primer na celoto. — Kdorkoli pozna prekmursko učiteljstvo, mora priznati, da predstavlja ravno to učiteljstvo lep kader delovnih, marljivih in idealnih šolskih in nacionalnih delav- cev. Vsem tem in vsemu učiteljstvu se godi krivica z iznašanjem že zdavnaj kaznovanih grehov posameznikov. Kako naj tedaj navajamo ljudstvo k spoznavanju in spoštovanju avtoritete državne oblasti, kako naj vzgajamo med narodom čut najgloblje državljanske in nacionalne zavesti, ako se na itiak način krati ugled učiteljskemu stanu, ki izmed vsega državnega uradništva Ijudstvo najbolj pozna in vidi v njem predstavnike javne uprave. Učiteljstvo je bilo vedno najvestnejši izvrševalec svojih dolžnosti. Zaveda se poleg svojih dolžnosti dela v šoli tudi dolžnosti dela za narodno izobraževanje v zvezi z državljansko vzgojo naroda. In ravno ker se zaveda teh svojih dolžnosti, se zaveda tudi vseh težkoč, ki nam jih povzroča ubijanjc avtoritete učiteljskega stanu. Zaradi tega dvigamo ponovno svoj glas in kličemo: »Dajte nam zaščito za naše javno delo, ki je z zakonom podrejeno nadzorstvu prosvetne uprave. Odldonite vsem nepoklicanim prisvajanje pravice ocenjevanja našega dela. Narodu hožemo dobro, zato žrtvujemo vse svoje moči delu, v korist naroda in države. Ker pa hočemo doseči s svojim delom tudi uspehe, zato ne moremo prenašati, da se s pogrevanjem že zdavnaj kaznovanih dejanj posameznikov, kratita ugled in avtoriteta učiteljskemu stanu.« Učiteljski stan je v prvi vrsti poklican, da vzgaja med narodom spoznavanje in spoštovanje državnih oblasti. Dvomim pa, da bo učiteljsitvo moglo doseči zaželene uspehe, ako mu kratijo avtoriteto celo oni, ki bi bHi v prvi vrsti proklicani to avtoriteto ščititi. Le avtoritaitivna osebnost more vzgajati k avtoriteti. Zelimo za svoj stan stalnost, želimo priznavanje avtoritete, da bomo mogli izvrševati svoje dolžnosti, da bomo mogli narod vzgajaiti. —ž.