Spletna revija za praktična vprašanja s
področja telesnega in gibalnega razvoja
2024, letnik 8, številka 3

ISSN 2591-2410

Izdajatelj:
Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani

Uredniški odbor:
prof. dr. Marjeta Kovač, prof. šp. vzg. (glavna urednica), prof. dr. Gregor Jurak, prof.
šp. vzg. (odgovorni urednik), Kaja Meh, mag. psih., dr. Jerneja Premelč, prof. šp. vzg.
(tehnična urednica), prof. dr. Gregor Starc, prof. šp. vzg., izr. prof. Maroje Sorić, dr.
med., Urška Kereži, dipl. uni. filozof in novinar

Uredništvo
Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana, telefon: 01/5207700

Internet
https://www.slofit.org/slofit-nasvet

Avtor vseh člankov v tej številki spletne revije SLOfit nasvet je izr. prof. dr. Jernej
Kapus, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pri članku Kravl, prsno, hrbtno?
Začetnik lahko plava na vsaj še 20 drugih načinov sta soavtorja tudi izr. prof. dr. Igor
Štirn in Anja Zorko, mag. prof. šp. vzg., Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Izdajo publikacije omogoča sofinanciranje ARIS in Fundacije za šport.

1

Vsebina
Cilji in vsebine sodobne doktrine začetnega in nadaljevalnega učenja plavanja … 4
Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni globini ….…………………………..... 9
Spretnost nadzorovanega in usklajenega dihanja pri gibanjih v vodi …………… 16
Kako se obdržati na vodni gladini ……………………………………………….. 21
Pridobivanje spretnosti orientacije v vodi ……………………………………….. 28
Kravl, prsno, hrbtno? Začetnik lahko plava na vsaj še 20 drugih načinov……….. 32
Zakaj sem moramo znati potopiti in plavati pod gladino …………………………43
Pridobivanje spretnosti varnega izhoda iz vode …………………………………. 52

2

Spoštovani bralci,
v tej in naslednji številki spletne revije SLOfit nasvet predstavljamo sodobno doktrino
poučevanja plavanja, ki temelji na pridobivanju vodne kompetence, torej zaščite pred
utopitvijo. Pri tem sledimo članku Roberta Stallmana in sodelavcev (2017) From
Swimming Skill to Water Competence: A Paradigm Shift, ki smo ga prilagodili našim
okoliščinam.
V pričujoči številki predstavljamo spretnosti, ki jih mora usvojiti učenec. Ob tem
želimo poudariti, da je zaščita pred utopitvijo sicer glavni, ne pa edini cilj začetnega in
nadaljevalnega učenja plavanja. Plavanje je namreč zdravo gibanje in je lahko del
vsakodnevne rekreacije odraslega človeka. A je njegovo znanje nujen pogoj za številne
plavalne in druge dejavnosti v vodi. Zato se naše poučevanje ne konča, ko učenec
pridobi vodno kompetenco, tj. postane varen plavalec. Takrat se šele dobro začne.
Želimo vam prijetno branje in varno poučevanje,
Jernej Kapus

3

Cilji in vsebine sodobne doktrine začetnega ter nadaljevalnega učenja
plavanja

Predstavljeni standardi in iz njih izhajajoča merila ocenjevanja znanja plavanja ter
plavalnih sposobnosti določajo cilje in vsebine programov začetnega ter nadaljevalnega
učenja plavanja. Zato je za vse, ki poučujejo plavanje, nujno, da jih poznajo in razumejo.
CILJ ZAČETNEGA UČENJA PLAVANJA
Učenci, vključeni v programe začetnega učenja plavanja, so različno stari in sposobni
NEPLAVALCI. Zato poučevanje ali samo njihovo zadrževanje v vodi in ob njej zahteva
prisotnost odrasle osebe. Cilj začetnega učenja je, da učenec, vključen v program, postane
PLAVALEC, ki ga pri nas opredeljuje uspešno opravljen preizkus stopnje bronastega delfina.
Vendar se moramo učitelji, učenci in straši pri tem zavedati, da to ne predstavlja vedno
VARNEGA PLAVALCA. Izraz varen plavalec je namreč širši. Združuje usvojene plavalne
spretnosti, zadostno teoretično znanje, primeren odnos do vode in ustrezne vrednote1. Vse to

4

je temelj, da plavalec ob nevarnih okoliščinah v vodi in ob njej pravilno presodi svoje
sposobnosti in nevarnosti ter se ustrezno odzove.

Varen plavalec je torej tisti, ki lahko uspešno obvlada nenamerno in nepričakovano
potopitev v tekočih in stoječih vodah ter v morju1,2. Ob tem pozna in razume nevarnosti
vodnega okolja (deluje preventivno) in se jim zna uspešno izogniti (deluje
samozaščitniško).

Kompetentni plavalki se bosta znali rešiti tudi ob nepričakovanem padcu v vodo. (foto Jernej Kapus)

5

VSEBINA ZAČETNEGA UČENJA PLAVANJA
Naloga začetnega poučevanja plavanja je, da neplavalec pridobi vodno kompetenco, ki
predstavlja spretnost uporabe2:


različnega plavalnega znanja in telesnih sposobnosti, potrebnih za rešitev
nepričakovanih težav v vodi.



védenja o nevarnostih in znanja o preventivnem delovanju v obliki zagotavljanja
aktivne varnosti v vodi in ob njej.

Podrobneje izraz vodna kompetenca združuje številne plavalčeve spretnosti, zmožnosti in
znanja, kot so2:


spretnost varnega vstopa v vodo in morebitnega izplavanja na gladino ter vzpostavitve
vodoravnega položaja,

,



spretnost nadzorovanja in usklajevanja dihanja,



spretnost obdržanja na gladini, ki obsega nadzorovanje plovnosti in znanja lebdenja na
gladini ter plavanja na mestu,



spretnost orientacije v vodi, ki obsega čelno (iz prsnega v hrbtni položaj in obratno) in
vzdolžno (v levo in desno v hrbtnem in prsnem položaju) obračanje,



spretnost plavanja v prsnem, hrbtnem in/ali bočnem položaju,



spretnost potopa in plavanja pod gladino,



spretnost varnega izhoda iz vode,



spretnost plavanja z rešilnim jopičem,



spretnost plavanja v obleki,



spretnost plavanja v odprtih vodah,



poznavanje lokalnih nevarnostih,



zmožnost presoje lastnega znanja in sposobnosti glede na okoliščine v vodi in ob njej,



znanje reševanja iz vode, ki obsega zmožnosti samoreševanja, prepoznavanja
utapljajočega ter varno pomoč,



zmožnost zaščite pred nevarnostmi v vodi in ob njej.

Prvih sedem spretnosti se nanaša neposredno na plavalca, naslednje tri pa izhajajo kot
prilagoditev na različno okolje. Zadnje štiri točke se nanašajo na znanje in zmožnosti, ki so
osnova za plavalčevo presojo, kdaj in kako je v vodi in ob njej varen.
6

Poznavanje in razumevanje vodne kompetence varnega plavalca je za učitelja obvezen
smerokaz pri poučevanju plavalnih začetnikov, ki mu sledi, ko vodi neplavalca skozi dve
ravni začetnega poučevanja plavanja, ki sta prilagajanje na vodo in poučenje plavanja.
Prilagajanje na vodo v največji meri poteka s pomočjo različnih iger, ki jih učitelj podaja na
šestih stopnjah, ko učenca prilagaja na: upor vode, potapljanje glave, gledanje pod vodo,
izdihovanje v vodo, plovnost in drsenje. Ko je učenec prilagojen na vodo, se začne učiti
plavanja, obračanja v vodi in skakanja vanjo. Pri tem je namen poučevanja, da učenec
usvoji osnovne ravni gibanj, kar pomeni, da mu je kot neplavalcu z enostavnimi in
nezapletenimi gibi omogočeno obdržanje na vodni gladini, enostavno obračanje in varno
skakanje v vodo.
Pri učenju plavanja (tj. obvladovanje vode z lastnimi silami, ki nam omogoča varno gibanje v
želeni smeri na vodni gladini ali pod njo3) najpogosteje poučujemo plavalne tehnike. Ni pa
nujno, saj lahko učenci pri preizkusu stopnje bronastega delfina plavajo na poljuben način. Pri
nekaterih drugih poučevalnih pristopih, ki se po vsebini, pogojih učenja in metodah
poučevanja nekoliko razlikujejo od običajnega, učitelji poučujejo tudi preproste oblike
plavanja (pasje in žabje plavanje ter mlinček5) in druge elemente obvladovanja telesa na
gladini (različna vrtenja in plavanje na mestu pri Hallwickovi metodi4). Širino poučevanja
nudijo tudi poučevalne metode, ki so prilagojene bodisi starosti, razvoju in posebnostim
učencev (Halbigova metoda, Fredov program, poučevanje paraplavalcev), bodisi različnim
pogojem učenja (poučevanje v globoki vodi, Halbigova metoda), bodisi uporabi določenih
pripomočkov (Fredov program, Halbigova metoda, poučevanje plavanja z uporabo maske in
dihalke). Glede na raznolikost načina dela je oplavanjevanje plavalnih začetnikov pri nas zelo
pestro in bogato.
CILJ NADALJEVALNEGA UČENJA PLAVANJA
V program nadaljevalnega učenja plavanja se vključijo plavalci, torej učenci, ki so že usvojili
stopnjo bronastega delfina. Cilj nadaljevalnega učenja je nadgradnja znanja iz začetnega
učenja, torej učinkovitejše, bolj sproščeno in ekonomično plavanje, ki omogoča tudi
dolgotrajnejše napore.

7

VSEBINA NADALJEVALNEGA UČENJA PLAVANJA
Opisanemu cilju nadaljevalnega učenja plavanje lahko zadostijo le plavalne tehnike na
nadaljevalni ravni (in ne več tudi drugi načini plavanja, ki so lahko del začetnega
poučevanja), podvodni obrati in štartni skoki. Pri nekaterih sistemih oplavanjevanja drugje po
svetu delitve plavalnih gibanj (tehnik, obratov in skokov) na osnovno in nadaljevalno raven
(glede na usvojenost) ne poznajo. Pri nas jo uporabljamo kot orodje, ki je učiteljem v pomoč
pri podajanju novih informacij in spremljanju učenčevega napredka. Kot pri vsakem gibalnem
učenju gre za običajen prehod (napredek) v dojemanju in zaznavanju podrobnosti novih
gibanj ter njihovo usvajanje. Ta prehod je mehak, tekoč in ne nujno jasen ter enak pri vseh
učencih. Zato to ne sme biti učiteljevo glavno vodilo. Pri poučevanju naj le sledi ciljem
začetnega in kasneje nadaljevalnega poučevanja plavanja. Z nadaljevalnim poučevanjem ne
bo seznanil vseh učencev, saj v šolskih programih zaradi majhnega števila ur to ni mogoče.
Lahko pa ga ponudi učencem, ki so že pred vključitvijo v plavalno šolo v naravi usvojili
bronastega delfina, ali pa v primeru, ko ima šola bazen ali pa ga najame za izvedbo pouka
športa/športne vzgoje.
VIRI
1

Langendorfer, S. J. in Bruya, L. D. (1995). Aquatic readiness: Developing water competencies in young

children. Human Kinetics.
2

Stallman, R. K., Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence:

A Paradigm Shift. International Journal of Aquatic Research and Education, 10 (2).
3

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus,

M. (2002). Plavanje, Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
4

Kapus, J. (2018). Razlaga dopolnjenih meril za ocenjevanje znanja plavanja in plavalnih sposobnosti. Priročnik

za magistre in profesorje športne vzgoje ter učitelje in vaditelje
plavanja. https://www.sportmladih.net/uploads/cms/file/NSP/NSP_prirocnik_oktober_2018.pdf
5

Zupan, L., Kovčan, B., Jazbec, J., Raušl, M. in Kapus, J. (2018). Od pasjega plavanja do kravla. Šport, 66 (1/2),

91‒95.

8

»NE SKAČI V VODO, ČE NISI PREPRIČAN O NJENI GLOBINI«
Pridobivanje spretnosti varnega vstopa v vodo, priplavanja na gladino
in vzpostavitve vodoravnega položaja

Med načini vstopa v vodo je tudi skakanje na glavo, ki je zelo priljubljeno tako med otroki
kot odraslimi zaradi občutenja breztežnosti. A zakaj je nujno, da že plavalni začetniki
usvojijo spretnost varnega vstopa v vodo?
Skoki v vodo so običajno zelo priljubljena plavalna dejavnost. Ko gredo učenci plavat,
pogosto rečejo: "Fino! Spet bomo skakali!" Tako namreč najlažje zadostijo potrebo po
občutenju breztežnosti. Breztežnost se pojavi med letom po zraku in dalj ko traja, večji so
užitki. Med letom je lahko skakalec zelo estetsko iztegnjen ali dovršeno izvaja različna
vrtenja okoli telesnih osi. Na ta način s skoki v vodo razvijamo moč, hitrost, spretnost
vzpostavitve različnih položajev telesa, sposobnost orientacije v prostoru, pogum in eleganco.
9

Tehnična izvedba skokov v vodo pa je zahtevna. Skakalec mora namreč imeti tehniko
pravilnega gibanja čim bolj avtomatizirano. Med samim skokom mora biti sposoben izvesti
vse potrebne popravke gibanja, ki omogočajo varno izvedbo. Zaradi vseh opisanih užitkov
marsikdo ta šport resnično vzljubi in skače v vodo tudi do pozne starosti. Vendar pozor, pri
skokih v vodo je možnost nesreče razmeroma velika, zagotovo večja, kot pri ostalih
priljubljenih plavalnih dejavnostih1, poledice pa so lahko izjemno hude.
ŽE VSTOP V VODO PREDSTAVLJA NEVARNOST ZA MANJŠO ALI VEČJO
NESREČO
Tveganje pri vstopu v vodo je odvisno od spretnosti posameznika, načina vstopa in okolja2.
Nepričakovan padec v vodo lahko človeka tako preseneti, da se začne utapljati. Nenadna
potopitev obraza ali vse glave zahteva različne spretnosti, kot so: zadrževanje diha (in nadzor
dihanja), priplavanje na gladino, čim hitrejša orientacija v novem okolju in vzpostavitev
lebdečega ali primernega položaja telesa za plavanje. Nepričakovan padec in odziv
posameznika ob tem še dodatno otežita mrzla voda in količina oblačil.
Pri hotenih in načrtovanih vstopih v vodo gre lahko za bolj ali manj nadzorovane padce ali
skoke, izvedene na različne načine (na noge ali na glavo, lahko tudi z dodatnimi obračanji
med letom). Pri tem je tveganje za nesrečo odvisno od načina in tehnike vstopa v vodo ter od
značilnosti skakališča (višina, odrivno mesto, vodna globina, izhod, plovila, ostali kopalci,
čistoča in morebitni nevarni predmeti v vodi, kot so čeri, potopljena plovila, črepinje in ostale
ostre smeti na dnu, ježki …). Najpogostejše nesreče so različne poškodbe hrbtenice, ki so
lahko posledica nenadzorovanega leta in/ali doskoka v vodo (udarec v gladino ali dno).
Posledice takih nesreč so lahko zelo hude, npr. invalidnost zaradi delne ali popolne
ohromelosti udov. Nekoč je bilo število najtežjih poškodb (zlomov) vratne hrbtenice pri skoku
na glavo v vodo kar veliko, saj se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poškodovalo od 5
do 7 skakalcev letno3.

10

Letak preventivno zdravstveno-vzgojnega programa za preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skoku na
glavo v vodo Inštituta RS za rehabilitacijo in Inštituta RS za varovanje zdravja.

Da bi to število zmanjšali, je leta 1990 zaživel Preventivni zdravstveno-vzgojni program za
preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri skoku na glavo v vodo v Sloveniji. Zanj sta
skrbela takratna Inštitut RS za rehabilitacijo in Inštitut RS za varovanje zdravja. Preventivni
program daje ugodne rezultate, saj se je število najtežje poškodovanih skakalcev zmanjšalo na
enega do dva letno. Najpogosteje so to mladi fantje (93 % vseh poškodovancev), stari od 15
do 24 let (85% vseh poškodovancev), ki se ponesrečijo na plavališčih (morje, jezera, reke),
torej v vodnih površinah, ki jih predpisi ne urejajo (ni reševalne službe in ustrezne opreme).
Pogosto je nesreča posledica neprevidnosti, mladostniške objestnosti in povezana z uživanjem
alkohola.

11

Poškodba hrbtenice in/ali udarec v glavo pri skoku v vodo lahko povzročita tudi nenadno
nezavest. Če ima pri tem ponesrečenec zunanje dihalne odprtine (usta, nos) v vodi, lahko voda
hitro vdre v njegova pljuča in tako povzroči utopitev4. Posredovanje ob takih nesrečah, torej
reševanje utapljajočega s sumom poškodbe hrbtenice, ki je morda celo negiben (stanje
nezavesti), je ena izmed najzahtevnejših oblik reševanja. Takšno reševanje zahteva uporabo
reševalne tube, vodne reševalne deske in ustrezno znanje. Posledice nestrokovne oskrbe imajo
namreč lahko usoden vpliv na nadaljnjo kakovost življenja poškodovanega.
POUČUJEMO PADCE IN SKOKE V VODO
Glede na napisano učitelj plavanja razume spretnost varnega vstopa v vodo in priplavanja na
gladino ter vzpostavitve vodoravnega položaja kot eno izmed temeljev vodne kompetence
varnega plavalca2. Pridobivanje te spretnosti poteka prek:


spoznavanja okoliščin in različnih reakcij ob nepričakovanem padcu v vodo. Učenec
naj posnema padec v:
o

globoko ali plitko vodo, pri čemer se mora zavedati nevarnosti, pasti pa poskuša
tako, da se ne poškoduje.

o

vodo, ko je oblečen v običajna oblačila (ne kopalke).

o

vodo z roba bazena, pomola ali valujoče deske. Slednjo nalogo lahko učitelji
dodatno otežijo s plavanjem pod desko in priplavanjem na gladino na drugi
strani.

o

valovito in/ali hladnejšo vodo. Učitelj vadbo v zahtevnejših okoliščinah omogoči
le učencu, ki je že dovolj napredoval in usvojil padce v olajšanih pogojih. Pri tem
mora poskrbeti, da so pogoji za učenca še vedno varni in nadzorovani.

12

Spoznavanje padca v vodo naj bo tudi v obleki, v plitvino in …

.. z deske. (foto Jernej Kapus)

13



poučevanja (in ozaveščanja o) varnih, hotenih in načrtovanih padcih in skokih v vodo.
Učitelj poučuje padce in skoke na noge ter na glavo. Pri tem mora najprej naučiti
učenca poiskati ustrezno skakališče (primerna višina, odrivno mesto, ustrezna vodna
globina, lahek izhod iz vode, izogibanje plovilom in ostalim kopalcem) in skupaj z njim
preveriti njegovo primernost (ustrezna čistoča vode in iskanje morebitnih nevarnih
predmetov v vodi). Učenca poučuje le tehnično pravilnega gibanja. To
pomeni poučevanje iztegnitve med letom in prehoda v vodo z napetim telesom v
komolčnem, ramenskem, kolčnem in kolenskem sklepu. Na ta način učenec zaščiti
telo in glavo pred učinkom večjih sil ob doskoku. Pri poučevanju padcev in skokov na
glavo se mora učenec naučiti, kako zaščititi (učvrstiti) glavo z iztegnitvijo rok v
vzročenje. Tudi zato se učitelj izogiba poučevanju skokov na glavo v priročenju.

POUČEVANJE SKOKA NA GLAVO V VODO
Poučevanje osnovnega skoka na glavo je sestavni del začetnega učenja plavanja, saj učenec
usvoji:


ustrezni začetni položaj, pri katerem se oprime skakališča z nožnimi prsti, z
iztegnjenimi rokami učvrsti glavo in predkloni telo (na naslovni sliki članka učitelj
kaže, kako naj učenec učvrsti glavo pod rokami in jo zaščiti pri skokih ali padcih na
glavo v vodo; foto Črt Lopatič),



ekscentričen odriv ob koncu padanja,



let in prehod v vodo v iztegnjenem položaju telesa z glavo med iztegnjenimi rokami,



primerno dolgo in globoko drsenje pod gladino.

Z učenjem skoka na glavo se učenec nauči nadzorovati telo in zaščititi glavo, kar mu koristi
ob nepričakovanem padcu v vodo. Na ta način usvoji spretnost varnega vstopa v vodo in
priplavanja na gladino, ki skupaj z drugimi spretnostmi, znanji in zmožnostmi določa vodno
kompetenco varnega plavalca 2. Pri osnovnem skoku na glavo ne izvede zamaha z rokami, saj
so te vzročene že v štartnem položaju. Na ta način učenec najlažje učvrsti glavo in se izogne
skoku »na ploh«. Vzrok te napake so namreč nenapete roke (in/ali sproščeno telo) ter dvig
glave iznad rok med letom in doskokom. S tem se premakne težišče telesa proti spodnjemu
delu in učenec doskoči ploskoma na gladino.
14

Pri nadaljevalnem učenju učenec nadgradi osnovni skok na glavo s šolskim štartnim
skokom, pri katerem ima v začetnem položaju roke v zaročenju. Pri odrivu zamahne z rokami
in med letom z njimi učvrsti glavo. Leti in doskoči v vodo iztegnjen, nato pa primerno dolgo
in globoko drsi, pri čemer globino drsenja uravnava s premikanjem glave in rok.
VIRI

1

Kapus, V., Čuk, I., Bizilj, U., Sattler, T. in Kapus, J. (2009). "Ne skači v vodo, če nisi prepričan o njeni

globini". Šport, 57(1/2), 6−8.

2

Stallman, R. K., Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence:

Towards a More Inclusive Drowning Prevention Future. International Journal of Aquatic Research and
Education, 10(2). https://scholarworks.bgsu.edu/ijare/vol10/iss2/3/

3

Damjan, H. in Stergar, E. (1994). Zdravstveno-vzgojni program za preprečevanje poškodb vratne hrbtenice pri

skoku na glavo v vodo v Sloveniji. V Kapus, V. (ur.), Zbornik 1. slovenskega posveta o učenju plavanja in
varnosti pred utapljanjem (98‒101). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

4

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus,

M. (2002). Plavanje, Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

15

Spretnost nadzorovanega in usklajenega dihanja pri gibanjih v vodi

Pri poučevanju nadzorovanega in usklajenega dihanja med plavanjem mora učitelj naučiti
učenca izdihovati skozi usta v vodo ter ga prilagoditi na ovirano in omejeno dihanje. Pri
slednjem se mora učenec naučiti, kako uskladi kratek vdih, kratko zadržanje diha in
podaljšan izdih z gibanjem glave in zaveslajem.

Že Fred Lanoue je leta 1963 zapisal: „Ljudje se ne utopijo, ker ne morejo plavati, temveč ker
ne morejo dihati!“1. Dihanje pri gibanjih v vodi, natančneje pri plavanju, ni samoumevno, kot
je pri gibanjih na kopnem, temveč je:


ovirano z vodnim tlakom (ta je približno 900-krat večji, kot je zračni tlak na kopnem), ki
se zoperstavlja dihalnim mišicam pri vdihu (tj. pri širjenju prsnega koša) in izdihu.

16



omejeno s plavalno tehniko. Dihanje mora biti usklajeno z zaveslaji, pri čemer je dihalni
cikel sestavljen iz kratkega vdiha (plavalec vdihne, ko dvigne usta nad gladino), kratkega
zadržanega diha (plavalec zadrži dih, ko potopi usta pod gladino) in podaljšanega izdiha
(plavalec izdihuje v vodo, najprej rahlo skozi nos, nato pa poudarjeno zaključi izdih skozi
usta).

Plavalka temeljito izdihne skozi usta v vodo, zato kratek čas, ko ima usta nad gladino (ob zasuku glave pri kravlu
in ob njenem dvigu pri prsnem in delfinu), v celoti izkoristi za vdih. (foto Samo Jeranko)

Le nadzorovano in usklajeno dihanje je lahko učinkovito, torej takšno, ki omogoči varno,
sproščeno in ekonomično gibanje v vodi. Zato je ta spretnost ena od temeljev vodne
kompetence varnega plavalca2.
UČENJE DIHANJA MED PLAVANJEM
Učenje dihanja med plavanjem je dolgotrajen proces. Začne se že zelo zgodaj
naslednjimi vajami izdihovanja skozi usta3:


Močan izdih: Učenec močno izdihuje skozi pravilno našobljene ustnice.
17

z



Pihanje sveče: Učenec je od sveče oddaljen 50 cm in jo poskuša upihniti z močnim
izdihom skozi usta. V naslednjih ponovitvah se oddaljuje od sveče in vse močneje
izdihuje skozi usta.



Lebdenje žogice: Učenec stoji razkoračno, glavo ima močno zaklonjeno. Z izdihovanjem
skozi usta poskuša čim dlje omogočati namiznoteniški žogici lebdenje v zraku.

Učitelj nato nadaljuje z naslednjimi vajami prilagajanja na oviran vdih in izdih3:


Pihanje vode v dlani: Učenec stoji v vodi razkoračno. V sklenjene dlani zajame vodo in
jo poskuša izpihati z izdihom skozi usta.



Pihanje žogice: Učenec hodi v vodi in z izdihovanjem skozi usta vodi namiznoteniško
žogico na vodni gladini pred seboj.



Podajanje žogice: Učenci so v parih in stojijo razkoračno, tako da so obrnjeni drug proti
drugemu, med seboj pa so oddaljeni približno za dolžino koraka. Učenca, ki sta v paru,
se držita za roke, ki so na vodni gladini, in si z izdihovanjem skozi usta podajata
namiznoteniško žogico.



Pihanje klobučka: Učenec stoji v vodi razkoračno, je predklonjen in piha v klobuček,
tako da ga obrne.



Pihanje mehurčkov: Učenec stoji v vodi razkoračno, je predklonjen, z rokami pa se opira
na kolena. Globoko zajame zrak, potopi glavo do ust v vodo in z izdihovanjem skozi usta
dela mehurčke.



Izdih pod vodno gladino: Učenec stoji v vodi razkoračno, je predklonjen, z rokami pa se
opira na kolena. Globoko zajame zrak, se potopi, pod vodno gladino temeljito izdihne
skozi usta, se dvigne in poljubno nadiha. Sprva potaplja glavo do ust, nato do oči in
končno ob izdihu v vodo potopi ves obraz.



Izdihovanje pod vodno gladino: Učenec stoji v vodi razkoračno, je predklonjen, z rokami
pa se opira na kolena. Po prvem izdihu pod vodno gladino dvigne glavo, vdihne, potopi
glavo in ponovno izdihne pod vodno gladino.



Izgovarjanje imena in priimka: Učenec stoji v vodi razkoračno in je predklonjen. Glavo
potopi in pod vodno gladino izgovarja svoje ime, priimek ... Ko mu zmanjka zraka, se
dvigne nad vodno gladino in zajame zrak.



Ritmično izdihovanje pod vodo: Učenec stoji v vodi razkoračno, je predklonjen, z rokami
pa se opira na kolena ali na rob bazena. Učenec navezuje več izdihov v vodo z vmesnim
18

dviganjem glave iz vode in vdihom. Diha naj v ritmu s kratkimi vdihi ter dolgimi in
temeljitimi izdihi v vodo skozi usta (naslovna slika članka; foto Črt Lopatič).
Na koncu učitelj prilagodi učenca še na omejeno dihanje tj. dihanje po zunanjem (učiteljevem)
ritmu, z naslednjimi vajami3:


Motorni čolni: Učenci so v parih. Prvi med hojo po plitvini vleče drugega, ki leži na vodni
gladini. Ko učitelj reče »motor«, drugi spusti mehurčke in oponaša motorni čoln.



Račke se hranijo: Učenci se sprehajajo po plitvini in z rokami oponašajo račke. Ko učitelj
reče »hrana«, potopijo glavo in spustijo mehurčke.



Dan − noč: Učenci stojijo v vodi razkoračno. Na učiteljev znak »dan« imajo glavo nad
vodo in vdihujejo, na znak »noč« glavo potopijo in izdihujejo v vodo.

Ko se učenec prilagodi na ovirano in omejeno dihanje skozi usta, naj usvoji spretnost
nadzorovanja in usklajevanja dihanja tudi med2:


plavanjem na mestu in na različne načine (različne plavalne tehnike, uporabne plavalne
tehnike, preproste oblike plavanja). Pri tem počasi podaljšuje čas plavanja in vadbeno
razdaljo ter s tem vadi to spretnost tudi, ko je utrujen.



med plavanjem v hladni vodi in/ali v valovitem, razburkanem morju. Učitelj omogoči
vadbo v zahtevnejših okoliščinah le učencu, ki je že dovolj napredoval in usvojil padce
v olajšanih pogojih. Pri tem mora poskrbeti, da so pogoji za učenca še vedno varni in
nadzorovani. Na ta način lahko z vadbo dihanja med plavanjem v hladnejši vodi učenec
spoznava okoliščine in različne refleksne reakcije telesa ob nepričakovanem padcu v
hladno vodo (šok mrzle vode). Med njimi je najbolj očitna reakcija hitro in plitko
dihanje4, ki je manj učinkovito ter ne omogoča varnega plavanja. Zato učenec/utapljajoči
v takih trenutkih tega ne počne, ampak se mora postaviti v položaj zvezdice na gladini
(lebdeti na gladini v hrbtnem položaju) in se zavestno osredotočiti na umiritev dihanja,
torej na globje in bolj umirjene vdihe ter izdihe. Šele ko dihanje ponovno nadzira in ga
umiri (od dve do tri minute), začne iskati ustrezen izhod iz vode in plavati proti njemu5.

19

VIRI
1

Lanoue, F. (1963). Drownproofing: A New Technique for Water Safety. Prentice Hall.

2

Stallman, R. K. Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence: A

Paradigm Shift. International Journal of Aquatic Research and Education, 10(2).

3

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus,

M. (2002). Plavanje, Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

4

Bierens, J. L. M., Lunetta, P., Tipton, M. in Warner, D. S. (2016). Physiology Of Drowning: A

Review. Physiology, 31(2), 147‒166.

5

Respect the water. https://rnli.org/safety/respect-the-water

20

Kako se obdržati na vodni gladini

Na vodni gladini se lahko obdržimo v obliki lebdenja ali plavanja na mestu v pokončnem
oziroma ležečem položaju. V prispevku boste spoznali tudi, kako prav nam pride naše
fizikalno znanje pri razumevanju plovnosti!

Kako se obdržati na vodni na gladini je ena od temeljev vodne kompetence varnega
plavalca.1,2 Sestavljena je iz sposobnosti in spretnosti lebdenja ter plavanja na mestu v
hrbtnem položaju na gladini ter spretnosti plavanja na mestu v pokončnem položaju. Spretnost
obdržanja na vodni gladini sicer preverjamo z vajo varnosti pri preizkusu za stopnjo
bronastega delfina. Pri tej vaji se mora namreč učenec čelno obrniti iz hrbtnega v prsni
položaj ali obratno in se za tri sekunde obdržati v novem položaju. Če mu to ne dela težav,
lahko ocenimo, da je to spretnost usvojil.

21

SPOSOBNOST IN SPRETNOST LEBDENJA NA GLADINI
Ali se spomnite kakšnih fizikalnih pojavov, o katerih ste se učili v šoli? Pa poglejmo, kako
nam fizika lahko pomaga pri pojasnjevanju plavanja. Lebdenje na gladini ali plovnost je
sposobnost mirujočega telesa, da se obdrži na gladini. Potopitev telesa v vodo povzroči
razdvojitev vodnih delcev. Glede na globino potopa so ti delci pod določenim pritiskom, ki se
prenaša na potopljeno telo. Ustvarijo silo vzgona, ki telo iztiska iz vode. Po Arhimedovem
zakonu (tega se gotovo spomnite iz šolskih klopi) je vsako telo, potopljeno v vodi, navidezno
lažje za težo izpodrinjene vode. Izkaže se, da ni toliko pomembno, koliko je posameznik težak
na kopnem. Pomembnejša je prostornina in predvsem odnos njegove telesne mase do te
prostornine (govorimo o specifični masi ali gostoti telesa). Če je specifična masa našega
telesa manjša od specifične mase vode, bomo lebdeli na gladini, in obratno, če je večja, bomo
potonili1.
Specifična masa vode na višini morja je 1 kg/dm3 in se le malo spreminja. Specifična masa
slane vode je zaradi sestavin (minerali in sol) večja kot specifična masa sladke vode. Zato
lažje lebdimo (se obdržimo) na morski gladini, kakor na gladini sladke vode (bazeni, jezera),
kar je pomembno za plavalne začetnike1.
Specifična masa človeškega telesa se med posamezniki razlikuje in se giblje od 0,93 do 1,07
kg/dm3. Odvisna je od sestave telesa. Če smo bolj koščeni in mišičasti, bo naša specifična
masa večja od tistih, ki imajo več maščevja. Zato bomo težje lebdeli na gladini in bomo
verjetno imeli več težav pri učenju plavanja. Delež mišičnega in kostnega tkiva je v nogah
večji, zato noge tonejo, trup pa ne. Ta fizikalna lastnost našega telesa določa zaporedje
učenja/poučevanja elementov plavalnih tehnik, pri čemer vedno začnemo z
učenjem/poučevanjem udarcev in nato zaveslajev. Ob tem se moramo zavedati, da naša
specifična masa ni stalna. Pri vdihu je manjša (od 0,93 do 0,98 kg/dm3), pri izdihu pa večja
(od 1,03 kg/dm3 do 1,08 kg/dm3)1. To pomeni, da smo ljudje načeloma (ocenjuje se, da nas je
takih 95 %) plovni (lebdimo na gladini), ko vdihnemo in malenkostno negativno plovni
(neplovni), ko izdihnemo2.

22

Odnos med silo teže (rdeče pike in polna krivulja) in silo vzgona ob vdihu (modri kvadrati in krivulja v pikah) ter
ob izdihu (zeleni trikotniki in črtasta krivulja) za sedemindvajset študentk (a) in šestindvajset študentov (b)
(podatki avtorja).

Sposobnost lebdenja na gladini je torej tesno povezana s spretnostjo nadzorovanja dihanja. To
je zelo pomembno za plavalne začetnike. Že ameriški izumitelj Benjamin Franklin (1750) je
ugotovil, da je ključni trenutek pri začetnem učenju plavanja učenčeva ugotovitev, da ga voda
lahko nosi3. Gre za trenutek, ko plavalni začetnik dvigne noge od tal in spozna, da ga voda
nosi, če vdihne in zadrži dih. Iz didaktičnega vidika je torej lebdenje na gladini tudi spretnost,
ki jo mora plavalni začetnik usvojiti prek vaj usvajanja nadzorovanega in usklajenega dihanja
pri gibanjih v vodi ter vaj za plovnost4. Pri tem lahko učitelj uporabi naslednje vaje:


Žoga na gladini. Učenec stoji razkoračno, močno vdihne in počepne na dno bazena.
Glavo skloni med kolena, ki jih objame z rokami; prepusti se vodi, da ga dvigne na
gladino. Učitelj je v vodi ob učencu; ta mu mora zaupati in se počutiti varno. Sprva mu
pomaga, da se dvigne na gladino, nato pa ga počasi spusti, da dobi učenec občutke

23

samostojnega lebdenja na gladini. Z učenčevim napredkom lahko vajo oteži, tako da ga
malce potopi/zavrti in nato počaka, da učenec ponovno vzpostavi ravnotežni položaj.


Žoga pod gladino. Učenec stoji razkoračno, močno vdihne in počepne na dno bazena.
Glavo skloni med kolena, ki jih objame z rokami; prepusti se vodi, da ga dvigne na
gladino. Na gladini začne počasi izdihovati skozi usta in zato toniti. Ko zraka zmanjka,
je vaje konec. Vaja omogoča občutenje spreminjanja plovnosti telesa. Učitelj je v vodi
ob učencu in mu po potrebi pomaga. Učenec mu mora zaupati in se počutiti varno.



Podajanje žoge. Učenci stojijo v krogu, eden izmed njih je znotraj kroga. Glavo skloni
med kolena, jih objame z rokami, tj. »postane žoga«, ki si jo ostali podajajo po gladini.
Učitelj je v vodi ob učencih in vodi ter usmerja igro. Učenci mu morajo zaupati in se
počutiti varno.



Vrtiljak. Učenci stojijo v krogu in se držijo za roke. Vsak drugi dvigne noge od tal in se
uleže na gladino v hrbtni položaj. Ostali začnejo hoditi v smeri urinega kazalca in
vlečejo krog. Učitelj je v vodi ob učencih in vodi ter usmerja igro. Učenci mu morajo
zaupati in se počutiti varno.



Zvezdica v hrbtnem položaju z oporo. Učenec globoko vdihne, leže na vodno gladino v
hrbtni položaj, razširi roke, noge opre na črva ali rob bazena. Ko leži, ima oči odprte in
sproščeno diha skozi usta.



Zvezdica v hrbtnem položaju. Učenec globoko vdihne, leže na vodno gladino v hrbtni
položaj, roke in noge razširi ter se prepusti vodi. Občuti naj, kateri del telesa je težji, saj
ta potone. Učitelj je v vodi ob učencu, ki mu mora zaupati in se počutiti varno. Sprva
mu pomaga dvigniti noge na gladino, nato ga počasi spusti, da dobi občutke
samostojnega lebdenja na gladini.



Zvezdica v prsnem položaju. Učenec globoko vdihne, leže na vodno gladino v prsni
položaj, roke in noge razširi ter se prepusti vodi. Ko mu zmanjka sape, vajo konča.
Učitelj je v vodi ob učencu; ta mu mora zaupati in se počutiti varno. Sprva mu pomaga
dvigniti noge na gladino, nato ga počasi spusti, da dobi občutke samostojnega lebdenja
na gladini.

24

Učenje zvezdice v hrbtnem položaju z učiteljevo pomočjo. (foto Valentina Vučenović, Športni center FŠ)



Zvezdica pod gladino. Med ležanjem mrtvaka na prsih na vodni gladini začne učenec
počasi in nadzorovano izdihovati zrak. Ko mu zmanjka sape, vajo konča in se dvigne na
vodno gladino. Učitelj je v vodi ob učencu in mu po potrebi pomaga. Učenec mu mora
zaupati in se počutiti varno.

Ko učenec usvoji lebdenje na gladini, lahko vadi te vaje tudi oblečen v običajna oblačila in v
valovitem morju. Pri tem mora učitelj poskrbeti, da so pogoji za učenca še vedno varni in
nadzorovani.
SPRETNOST PLAVANJA NA MESTU
Pri plavanju na mestu običajno plavamo v pokončnem položaju z glavo nad gladino, lahko pa
tudi v hrbtnem položaju, pri čemer si oporo (če ne moremo lebdeti na gladini) iščemo z
osmicami z rokami (naslovna slika članka; foto Valentina Vučenović). Spretnost plavanja na

25

mestu (in lebdenja na gladini) v hrbtnem položaju nam omogoča počitek in umiritev dihanja,
kar je še posebej pomembno pri nepričakovanem padcu v hladno vodo.
V pokončnem položaju lahko na mestu plavamo z udarci prsno, vaterpolskimi udarci, udarci
delfin ali udarci kravl, pri čemer so slednji najmanj učinkoviti in najbolj energijsko potratni.
Pri tem iščemo oporo s krožnimi zaveslaji ali osmicami z rokami. Spretnost plavanja na mestu
nam omogoča počitek, pregled in orientacijo na gladini ter iskanje morebitne pomoči.

Vaterpolski udarci; v pokončnem položaju z oporo s krožnimi zaveslaji ali osmicami z rokami.
(foto Valentina Vučenović)

Učenca lahko poučujemo različne načine plavanja na mestu. V pokončnem položaju lahko
plava z udarci prsno, vaterpolskimi udarci, udarci delfin ali udarci kravl. Možni načini si
sledijo od najlažjega do najtežjega:

26



z oporo na plovni pripomoček (črv, deska, žoga).



z oporo s krožnimi zaveslaji ali osmicami z rokami.



brez opore, v priročenju ali z dvigom ene ali obeh rok iz vode. Dvigi so lahko le do
zapestij (najlažje), do komolcev ali do vzročenja (težje).



z držanjem žoge z obema rokama na gladini ali iz vode.



v paru, tako da prvi učenec plava z udarci (prsno, vaterpolski, kravl) v pokončnem
položaju, pri čemer si lahko pomaga z zaveslaji ali pa ima roke v različnih položajih,
drugi učenec pa je za njim in položi roke na ramena prvega. Sprva ga le blago potiska
navzdol. Z vadbo poveča pritisk, ampak le toliko, da se prvi s plavanjem še obdrži na
gladini.



oblečen v običajna oblačila.



v valoviti in/ali hladni vodi.

Ob učenčevem napredku lahko učitelj te vaje oteži. Pri tem mora poskrbeti, da so pogoji za
učenca še vedno varni in nadzorovani.

VIRI

1

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus,

M. (2002). Plavanje, Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

2

Stallman, R. K. (1997). The Functional Buoyancy of European and African Children and Youth; V:

Proceedings of the 3rd Conference of the Africa Association for Health, Physical Education, Recreation, Sport &
Dance, Nairobi.

3

Pomeroy, S. B. (2021). Benjamin Franklin, Swimmer: An Illustrated History. Transactions of the American

Philosophical Society, 110(1), iii–93. http://www.jstor.org/stable/45387862

4

Stallman, R. K., Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence:

Towards a More Inclusive Drowning Prevention Future. International Journal of Aquatic Research and
Education, 10(2). https://scholarworks.bgsu.edu/ijare/vol10/iss2/3/

27

Pridobivanje spretnosti orientacije v vodi

Tudi v vodi se moramo orientirati, saj se med plavanjem, spremembami smeri plavanja,
počivanjem, potapljanjem, pa tudi med igrivo izvedbo prevalov obračamo. Spretnost
orientiranja vključuje obračanje iz prsnega v hrbtni položaj in obratno ter spremembo smeri
v levo ali desno med plavanjem v prsnem ali hrbtnem položaju.

Ob nepričakovanem padcu v vodo mora utapljajoči priplavati na gladino in čim hitreje
analizirati okoliščine, tj. določiti svoj nov položaj v vodi. Opaziti mora morebitne nevarnosti
v vodi in poiskati najvarnejši ter najbližji izhod na kopno. Spretnost orientacije v vodi je torej
pomembna spretnost samozaščite pred utopitvami ali vodne kompetence varnega
plavalca1. Obsega obračanje iz prsnega v hrbtni položaj in obratno ter spremembo smeri v
levo ali desno med plavanjem v prsnem ali hrbtnem položaju.

28

To sta spretnosti, ki ju učenec najlažje usvoji spontano, prek igre, ko se poskuša v vodi
premikati na različne načine v različne smeri. Med igro lahko različna obračanja nezavedno
kombinira1.

Med igro malega vaterpola učenec spontano kombinira različna obračanja. (foto Jernej Kapus)

Ko učenec v spretnostih obračanja in spremembe smeri plavanja že dovolj napreduje, mu
lahko učitelj omogoči vadbo tudi v zahtevnejših okoliščinah, kot so valovi in tokovi. Pri tem
mora poskrbeti, da so pogoji za učenca še vedno varni in nadzorovani. Usvojenost obeh
spretnosti sicer preverja s preizkusom za stopnjo bronastega delfina:


Pravilna izvedba naloge varnosti namreč zahteva usvojenost čelnega obračanja iz
hrbtnega v prsni položaj ali obratno.



Pri izvedbi preizkusa v krajših bazenih se mora učenec obrniti brez dotika stene, torej
mora znati spremeniti smer plavanja v desno ali levo bodisi v prsnem bodisi v hrbtnem
položaju.

29

OBRAČANJE IZ PRSNEGA V HRBTNI POLOŽAJ IN OBRATNO
Lebdenje, bodisi v prsnem bodisi v hrbtnem položaju, ima svoje prednosti med reševanjem
težav v vodi, saj je samozaščita pred utopitvijo. Lebdenje (ali plavanje na mestu) v prsnem
položaju na vodni gladini omogoča boljši pregled nad površino, v hrbtnem položaju pa je
dihanje lažje. Obračanje iz enega v drug položaj je lahko čelno ali vzdolžno.
Spretnost vzdolžnega obračanja iz hrbtnega v prsni položaj lahko učitelj poučuje z nadgradnjo
vaje zvezdice v hrbtnem položaju, pri kateri učenec globoko vdihne, leže na vodno gladino v
hrbtni položaj in razširi roke ter noge. Nato sune z boki in se vzdolžno obrne v prsni položaj.
Sprva mu lahko učitelj pri tem pomaga ali pa si učenec pomaga sam z zaveslaji. Podobno
lahko z nadgradnjo vaje zvezdica v prsnem položaju učenec vadi obračanja iz prsnega v hrbtni
položaj. Ko učenec usvoji spretnost vzdolžnega obračanja med lebdenjem (plavanjem) na
mestu, ga lahko vadi tudi med plavanjem kravla in hrbtnega. Slednje je tudi sestavni del
nadvodnega in podvodnega obrata hrbtno.
Za poučevanje čelnega obračanja lahko učitelj poveže vaji zvezdice (bodisi v hrbtnem bodisi
v prsnem položaju) z vajo plavanja na mestu v pokončnem položaju. Na ta način se učenec
obrne iz enega v drug položaj tako, da preide iz hrbtnega skozi pokončni položaj v položaj
prsno. Pri tem si pomaga z zaveslaji. Zahtevnejša vaja učenja čelnega obračanja so prevali
naprej. Sprva jih učenec izvaja v plitvini z odrivom od dna, s pomočjo dveh sošolcev ali čez
tekmovalno progo. Za usvajanje krožnih zaveslajev ob telesu, ki so potrebni za različna
čelna obračanja, je koristna vaja povezava dveh zaporednih prevalov naprej. Zahtevnejši vaji
sta prevali naprej v globoki vodi in polovični prevali naprej. Ob znanju čelnega obračanja te
vaje od učenca zahtevajo tudi občutek za položaj telesa v vodi, saj se mora znati pravočasno
odpreti v hrbtnem položaju.
SPREMEMBA SMERI V LEVO ALI DESNO MED PLAVANJEM V PRSNEM ALI
HRBTNEM POLOŽAJU
Med plavanjem v odprtih vodah (valovito morje s tokom, reka) se poskušamo izogniti
morebitnim nevernostim na poti. Smer plavanja lahko enostavno spremenimo že s plavanjem
30

v bolj ali manj širok desni ali levi zavoj. Lahko pa je sprememba smeri bolj zapletena,
sestavljena iz več obračanj. Takšna načina sta:


nadvodni obrat, pri katerem med obračanjem prenesemo roko in glavo nad gladino,
noge pa spodvijemo pod gladino in z odrivom od stene spremenimo smer premikanja za
180°.2



podvodni obrat, pri katerem med obračanjem prenesemo pokrčene noge nad gladino, z
glavo pod gladino in odrivom od stene ter vzdolžnim obračanjem pa nato spremenimo
smer premikanja za 180° (naslovna slika članka prikazuje čelno obračanje, ki je prvi del
podvodnega obrata. Plavalka prenese pokrčene noge nad gladino, medtem ko ima glavo
ves čas potopljeno. Sledi odriv od stene in drsenje z vzdolžnim obračanje iz hrbtnega v
prsni položaj. Foto Samo Jeranko)2.

VIRI

1

Stallman, R. K., Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence:

Towards a More Inclusive Drowning Prevention Future. International Journal of Aquatic Research and
Education, 10(2). https://scholarworks.bgsu.edu/ijare/vol10/iss2/3/

2

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus,

M. (2002). Plavanje. Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

31

Kravl, prsno, hrbtno? Začetnik lahko plava na vsaj še 20 drugih
načinov

V začetnem programu mora učenec usvojiti spretnost plavanja v prsnem in hrbtnem
položaju. Načinov plavanja (različnih kombinacij položajev telesa, udarcev, zaveslajev in
gibanj glave) je zelo veliko. Predstavljamo širino učiteljevega izbora načina plavanja za
plavalnega začetnika.
Spretnost plavanja, tj. premikanja po vodni gladini v prsnem in hrbtnem položaju, je
pomembna zaščita pred utonitvijo, torej osnova vodne kompetence varnega
plavalca1. Program začetnega učenja plavanja običajno temelji na prilagajanju na vodo in
učenju plavalnih tehnik na osnovni ravni (kravl, prsno in hrbtno). Ampak načinov plavanja je
mnogo več, kot so le tri plavalne tehnike. Koliko? Poskušajmo jih vsaj približno številčno
opredeliti. Poznamo vsaj pet različnih načinov udarcev2:

32



izmenični, kot so udarci kravl in udarci hrbtno,



sonožni, kot so udarci prsno,



sonožni, kot so udarci delfin,



vaterpolski in



škarjasti (sonožni udarci, pri katerih je eno stopalo upognjeno in zasukano ven, drugo
pa iztegnjeno).

Udarce lahko kombiniramo z vsaj šestimi različnimi načini zaveslajev2:


izmenični z vračanjem rok nad gladino, kot so zaveslaji kravl in zaveslaji hrbtno,



izmenični z vračanjem rok pod gladino,



izmenični z vračanjem rok nad gladino in pod njo,



soročni z vračanjem rok nad gladino, kot so zaveslaji delfin,



soročni z vračanjem rok pod gladino, kot so zaveslaji prsno in



soročni in/ali izmenični iz komolcev, kot so zaveslaji osmica.

Z različnimi kombinacijami udarcev in zaveslajev lahko plavamo v vsaj treh, če ne celo v
štirih položajih (prsni, hrbtni, bočni, pokončni) z različnimi načini gibanja (položaji)
glave2. Temu zmnožku lahko dodamo tudi pripravljalne vaje poučevanja posameznih
plavalnih tehnik in dobimo … zelo visoko številko različnih načinov plavanja! Potemtakem je
na mestu vprašanje, zakaj pri začetnem učenju vztrajati pri poučevanju le plavalnih tehnik, če
pa vendarle poučujemo plavanje, plavati pa je mogoče tudi drugače. Nenazadnje tudi način
plavanja pri preizkusu za stopnjo bronastega delfina ni določen (!), ampak je to učenčeva
prosta izbira. Verjetno bo izbral tistega, ki mu je najbližje in ki ga bo najverjetneje uporabil
pri nenadnem padcu v vodo.
Zgornje računanje je do neke mere pretirano, saj nekatere kombinacije udarcev, zaveslajev in
različnih položajev telesa niso mogoče, nekatere pa so težje izvedljive. Zato v nadaljevanju
predstavljamo le tiste načine plavanja, ki so do neke mere poznani in
preizkušeni3. Poimenovanje posameznega načina je lahko različno (pogosto uporabljamo
živalske prispodobe, kot so pasje ali žabje plavanje, polž, meduza, metulj …, ali pa
prispodobe, ki ponazarjajo stvari ali ljudi, kot so izrazi mlinček, mornar in torpedo) in tudi
različic enega načina je lahko več. Načine predstavljamo glede na položaj telesa, po
33

podobnostih in znotraj tega skladno z didaktičnim načelom postopnosti od lažjega,
enostavnejšega do bolj zahtevnega. Slednje temelji le na naši presoji, kaj je za nekoga
zahtevno, zato je lahko odločitev o tem tudi drugačna.
NAČINI PLAVANJA V PRSNEM POLOŽAJU
Načini, ki temeljijo na izmeničnem gibanju
Mlinček je preprosta oblika plavanja, ki je iz vidika gibalnega učenja pogosto začetna stopnja
pri usvajanju kravla. Plavamo z izmeničnimi zaveslaji, pri tem pa dlani pod gladino vrtimo v
obliki mlinčka. Udarci so običajno nedoločljivi, izmenični ali sonožni, lahko pa noge
stegnemo in jih le vlečemo za seboj. Med plavanjem imamo glavo ves čas pri miru in nad
gladino, kar nam omogoča nemoteno dihanje in dober pregled.
Pasje plavanje je preprosta oblika plavanja, ki je iz vidika gibalnega učenja pogosto
naslednja stopnja od mlinčka pri usvajanju kravla. Pri pasjem plavanju izvajamo kratke
izmenične zaveslaje, le od predročenja do priročenja, roke pa vračamo v predročenje pod
gladino. Udarci so običajno nedoločljivi, izmenični ali sonožni, lahko pa noge stegnemo in jih
le vlečemo za seboj. Med plavanjem imamo glavo ves čas pri miru in nad gladino, kar nam
omogoča nemoteno dihanje in dober pregled.
Človeško plavanje je preprosta oblika plavanja, ki je iz vidika gibalnega učenja pogosto
naslednja stopnja od pasjega plavanja pri usvajanju kravla. Plavamo z izmeničnimi zaveslaji
od vzročenja do priročenja (zaveslaji so daljši kot pri pasjem plavanju), roke pa vračamo pod
gladino. Udarci so običajno nedoločljivi, izmenični ali sonožni, lahko pa noge stegnemo in jih
le vlečemo za seboj. Glava je med plavanjem ves čas pri miru in nad gladino, kar nam
omogoča nemoteno dihanje in dober pregled.
Vaterpolski kravl, pogosto poimenovan tudi reševalni kravl, je uporabna plavalna tehnika,
pri kateri plavamo kravl z dvignjeno glavo. Ker je glava ves čas nad gladino, nam to omogoča
nemoteno dihanje in dober pregled.

34

Mornar je uporabna plavalna tehnika, ki jo pogosto uporabljamo pri vaterpolu. Plavamo z
izmeničnimi zaveslaji kravl z dvignjeno glavo, pri tem pa ob vsakem zaveslaju enkrat ali
dvakrat udarimo prsno ali škarjasto. Med plavanjem je glava ves čas pri miru in nad gladino,
kar nam omogoča nemoteno dihanje in dober pregled.
Trudgeon (izgovorimo tradžn) je uporabna plavalna tehnika, iz katere se je razvil kravl.
Plavamo z usklajenimi izmeničnimi zaveslaji in zasuki glave za vdih, med vračanjem rok pa
udarimo prsno ali škarjasto. Med plavanjem se sukamo z boka na bok.
Kravl je najhitrejša plavalna tehnika (naslovna slika članka; foto Samo Jeranko). Plavamo z
usklajenimi izmeničnimi zaveslaji kravl in zasuki glave za vdih ter izmeničnimi udarci.
Načini, ki temeljijo na simetričnem gibanju
Žabje plavanje je kot preprosta oblika plavanja iz vidika gibalnega učenja pogosto začetna
stopnja pri usvajanju prsnega, saj plavamo prsno z dvignjeno glavo. Ker je glava ves čas pri
miru nad gladino, nam to omogoča nemoteno dihanje in dober pregled.
Prsno je najstarejša, najpočasnejša in gibalno ter funkcionalno najzahtevnejša plavalna
tehnika z največ različnimi stili. Plavamo z usklajenimi soročnimi zaveslaji prsno in z dvigi
glave za vdih ter sonožnimi udarci prsno.
Metulj je uporabna plavalna tehnika, iz katere se je razvil delfin. Plavamo z usklajenimi
soročnimi zaveslaji delfin in dvigi glave za vdih. Med vračanjem rok udarimo prsno.

35

Žabje plavanje (foto Valentina Vučenović)

Delfin je na pogled morda najatraktivnejša plavalna tehnika, a je za plavalne začetnike
prezahtevna. Plavamo z usklajenimi soročnimi zaveslaji delfin in dvigi glave za vdih, pri
čemer izvedemo dva sonožna udarca delfin ob enem zaveslaju.
NAČINI PLAVANJA V HRBTNEM POLOŽAJU
Načini, ki temeljijo na simetričnem gibanju
Meduza je preprosta oblika plavanja; iz vidika gibalnega učenja je pogosto vmesna stopnja
pri usvajanju germanije. Pri tej preprosti obliki plavamo v hrbtnem položaju, tako da sočasno
izvajamo udarce prsno in soročne zaveslaje od odročenja do priročenja, pri čemer roke
vračamo pod gladino.
Germanija je uporabna plavalna tehnika, iz katere se je razvilo hrbtno. Plavamo v hrbtnem
položaju, tako da sočasno izvajamo soročne zaveslaje hrbtno in udarce prsno. Gibalno
nekoliko zahtevnejša oblika je germanija z udarci hrbtno ali udarci delfin.

36

Germanija z udarci prsno (foto Valentina Vučenović)

Načini, ki temeljijo na izmeničnem gibanju
Vaterpolski hrbtno je uporabna plavalna tehnika, ki jo pogosto uporabljamo pri vaterpolu in
pri kateri plavamo hrbtno s predklonjeno glavo. Posledično je položaj telesa bolj navpičen,
boke in noge imamo globje kot pri hrbtnem. Med plavanjem udarjamo prsno, glava pa je
dvignjena nad gladino, kar nam omogoča nemoteno dihanje, dober pregled, hitre spremembe
položaja telesa in smeri premikanja.
Hrbtno je plavalna tehnika v hrbtnem položaju, kjer plavamo z izmeničnimi zaveslaji in
udarci hrbtno, obraz je ves čas nad gladino, kar nam omogoča nemoteno dihanje.

37

Načini, ki temeljijo na zaveslajih osmica
Jegulja je način premikanja po gladini, ki se pogosto uporablja v umetnostnem plavanju. Pri
tem načinu plavamo na gladini v iztegnjenem hrbtnem položaju. Priročene roke imamo v vseh
sklepih nekoliko pokrčene, v zapestju pa upognjene. Z orisovanjem osmic oziroma
posnemanjem brisanja prahu plavamo z glavo v smeri gibanja.

Plavanje jegulja (foto Valentina Vučenović)

Polž je način premikanja po gladini, ki se pogosto uporablja v umetnostnem plavanju. Pri tem
načinu plavamo na gladini v iztegnjenem hrbtnem položaju. Roke so v priročenju, z dlanmi
zajemamo vodo s krožnimi gibi v zapestju in plavamo z nogami v smeri gibanja.

38

Plavanje polž (foto Valentina Vučenović)

Ligenj je način premikanja, pri katerem smo na gladini v iztegnjenem hrbtnem položaju.
Vzročene roke so nekoliko pokrčene in v zapestju upognjene. Z iztegovanjem rok v komolcih
plavamo z nogami v smeri gibanja.

39

Plavanje ligenj (foto Valentina Vučenović)

40

NAČINI PLAVANJA V BOČNEM POLOŽAJU
Bočno je uporabna plavalna tehnika, iz katerega se je razvil kravl. Poznamo dve različici: z
vračanjem zgornje roke pod gladino ali nad njo. Pri prvem načinu drsimo v bočnem položaju
na gladini, spodnjo roko imamo vzročeno, zgornjo pa priročeno. Noge imamo iztegnjene.
Hkrati zaveslamo prsno s spodnjo roko (propulzivni del) in krčimo zgornjo v komolcu do
predročenja. Nato spodnjo roko pod gladino vrnemo do vzročenja, z zgornjo pa zaveslamo do
priročenja (propulzivni del). Medtem škarjasto udarimo. Pri drugem načinu drsimo v bočnem
položaju na gladini, s spodnjo roko plavamo zaveslaje prsno, z zgornjo pa zaveslaje kravl.
Med tem lahko udarjamo prsno ali kravl ali škarjasto.

Bočno (foto Valentina Vučenović)

Vojaško plavanje je uporabna plavalna tehnika, ki je na prvi pogled podobna prsnemu v
bočnem položaju. Pri vojaškem plavanju drsimo vzročeno v bočnem položaju pod gladino.
Najprej zaveslamo z zgornjo roko do priročenja. Medtem zasukamo glavo in vdihnemo. Po
kratkem drsenju zaveslamo še s spodnjo roko do predročenja. Roke nato hkrati vrnemo pod
gladino do vzročenja in škarjasto udarimo.

41

NAČINI PLAVANJA V POKONČNEM POLOŽAJU
Vaterpolska hoja je pripravljalna vaja za vaterpolske udarce v pokončnem položaju. Pri
vaterpolski hoji smo v pokončnem položaju in se z vaterpolskimi udarci premikamo po
gladini. Pri tem imamo lahko roke na gladini do zapestij ali komolcev iz vode.
ZA KONEC
Za plavalnega začetnika je pomembno, da usvoji plavanje v prsnem in hrbtnem položaju, ki
mu bo omogočilo rešitev ob nepričakovanih težavah v vodi. Pri programih začetnega
poučevanja plavanja znotraj šolskega sistema je učitelj omejen s časom in pogoji poučevanja.
Poučuje vse učence, ne glede na njihove osebnostne lastnosti, spoznavne sposobnosti (ki
vplivajo tudi na hitrost učenja), predhodno znanje ter telesne značilnosti. Zato je najlažje in
najbolj učinkovito poučevati plavalne tehnike. V programih zunaj šolskega sistema ali pri
poučevanju svojih otrok je omejitev bistveno manj, zato so lahko učitelj ali starši bolj
ustvarjalni. Pri izbiri načina plavanja, ki ga bo učitelj poučeval, se osredotoči na učenca in
način poučevanja, ki temelji na učenčevih refleksnih gibanjih, torej na gibanjih, ki jih bo
učenec hipno uporabil ob nepričakovanem padcu v vodo2.
Ko učenec usvoji spretnost plavanja v prsnem in hrbtnem položaju, učitelj poučevanje oteži s
plavanjem v valovitem ali celo razburkanem morju in v hladnejši vodi. Pri tem mora
poskrbeti, da so pogoji za učenca še vedno varni in nadzorovani.
VIRI

1

Stallman, R., K., Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence:

A Paradigm Shift. International Journal of Aquatic Research and Education, 10(2).

2

Stallman, R. K. (2014). Which Stroke First? No Stroke First! International Journal of Aquatic Research and

Education, 8(1), 5‒8.

3

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus,

M. (2002). Plavanje, Učenje. Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani.

42

Zakaj se moramo znati potopiti in plavati pod gladino

Pomembna samozaščita varnega plavalca sta tudi potop in nato plavanje pod gladino. Ta
spretnost sicer združuje navpični potop, izenačevanje pritiska v ušesih in plavanje pod
gladino, omogoča pa tudi odkrivanje podvodnega sveta, kar učence še posebej vznemiri in
jih motivira. Pri usvajanju te spretnosti učenci spoznajo nevarnosti zadrževanja diha in
potapljanja ter način, kako se s to dejavnostjo varno ukvarjati.

Spretnost potapljanja in plavanja pod gladino je pomembna ob izogibanju nepričakovanim
oviram na gladini. V poletnem času radi veslamo in jadramo na deski ter se vozimo z
različnimi čolni. Vendar so plovila različno stabilna. Ob nepričakovanem padcu z njih ali
njihovi prevrnitvi se moramo znati potopiti in plavati pod gladino1. Zavedati se moramo tudi,
da lahko plovila za neveščega uporabnika predstavljajo nevarnost za kopalce. Lahko se mu
namreč hitro spodmaknejo in nenadzorovano odskočijo v stran. V takih okoliščinah je hiter
odmik s potopom in plavanjem pod gladino pomembna spretnost samozaščite1. Spretnost
43

potopa in plavanja pod gladino je sestavljena iz navpičnega potopa, izenačevanja pritiska v
ušesih in plavanja pod gladino2.
NAVPIČNI POTOP
Potopimo se lahko na dva načina: z nogami naprej ali z glavo naprej (s prelomom v pasu). Pri
prvem načinu, ki je manj učinkovit, iz pokončnega položaja na gladini roke vzročimo, masa
telesa in rok pa nas potopita. Pri nadaljnjem potapljanju si pomagamo z bočnimi zaveslaji iz
priročenja v vzročenje. Pri drugem, učinkovitejšem načinu potopa, ležimo v prsnem položaju
na gladini z rokami vzročeno. Nato se v pasu sklonimo in dvignemo noge navpično iz vode.
Masa dvignjenih nog nas potopi3.

Ob dobrem dvigu nog se prepustimo, da nas masa nog potopi. (foto Jernej Kapus)

44

IZENAČEVANJE PRITISKA V UŠESIH
Če se želimo potopiti globlje (2 metra in več), moramo izenačiti pritisk v srednjem ušesu in
sluhovodu. To lahko naredimo na več načinov: s premikanjem čeljusti, požiranjem in
zehanjem. Najučinkovitejši in za učenje najprimernejši način pa je Valsalvinov postopek
(imenovan po Antoniu Marii Valsalva, zdravniku, anatomu in patologu, ki je živel v
sedemnajstem stoletju), pri katerem se primemo za nos in skušamo rahlo izdihniti skozenj.
Pritisk prvič izenačimo že na gladini tik pred potopom, nato pa pri globljem potopu
izenačujemo pritisk, še preden začutimo bolečino v ušesih, kar pomeni približno na vsake pol
metra globine3.
PLAVANJE POD GLADINO
Način plavanja pod gladino je odvisen od tega, ali uporabljamo osnovno potapljaško opremo
(maska, dihalka in plavutke) ali ne. Pri slednjem pod gladino plavamo podvodne cikle prsno.
Podvodni cikel prsno je sestavljen iz podvodnega zaveslaja in udarca prsno, ki sta ločena z
drsenjem. Iz drsenja v iztegnjenem prsnem položaju z glavo med vzročenimi rokami soročno
zaveslamo ven, nazaj in dol (naslovna slika članka; foto Jernej Kapus). Ko so dlani v ravnini
ramen, polkrožno zaveslamo noter in nazaj. Zaveslaj končamo v priročenju. Podvodni
zaveslaj prsno ima tako obliko stare ključavnice. Po podvodnem zaveslaju nekaj trenutkov
drsimo priročeno v iztegnjenem prsnem položaju. Ko se hitrost drugega drsenja zmanjša,
začnemo vračati roke iz priročenja tik pod telesom do vzročenja. Pri tem imamo dlani
zasukane tako, da ustvarjajo čim manjši upor. Med vračanjem rok udarimo prsno. Globino
plavanja uravnavamo s predkloni (plavanje v globino) in zakloni glave (dvigovanje) 3.
Z osnovno potapljaško opremo plavamo pod gladino z udarci kravl. Pri tem je frekvenca
udarjanja nižja, amplituda udarca pa večja, kot pri udarcih kravl brez plavutk. Eno roko
imamo pokrčeno z dlanjo v bližini nosu (da po potrebi stisnemo nosnici in izenačimo pritisk).
Druga roka je lahko vzročena ali priročena2.

45

Amplituda udarcev s plavutkami je večja kot brez njih. Potapljač ima eno roko v bližini nosu, drugo pa
priročeno. (foto Samo Jeranko)

46

Ob ozaveščanju mora učitelj tudi poučevati (tudi s primernim zgledom), kako se potaplja
varno1,2,4. Učenec bo lahko bodoči potapljač, ki se bo resneje ukvarjal s to dejavnostjo, zato ga
naučimo, da se bo tudi kasneje varno potapljal! Zato mora usvojiti dve temeljni pravili varnega
potapljanja na dih:


Nikoli se ne sme potapljati sam, vedno naj bo vsaj v dvoje ali v skupini.



Pred potopom mora nadzirati dihanje, tako da ne pride do hiperventilacije ali »pretiranega
dihanja« (več hitrih zaporednih vdihov in poudarjenih izdihov). Držati se mora pravila, da
je izdih vedno dvakrat daljši od vdiha. Učenec tako diha vse do zadnjega maksimalnega
vdiha pred potopom1,2,4.

KAKO NAJ UČENEC USVOJI SPRETNOST POTOPA IN PLAVANJA POD
GLADINO
Potapljanja na dih naj učitelj ne poučuje zaradi potapljanja samega, ampak naj bo to
odkrivanje podvodnega sveta. To pomeni, da poučevanje v čim večji meri poteka prek igre in
nikakor ne s pomočjo maksimalnih potopov (po dolžini, globini in trajanju). Učenčeve
individualne motive poskuša učitelj usmeriti v varno potapljanje. Zato ga mora že od vsega
začetka ozaveščati o nevarnostih zadrževanja diha in potapljanja na dih. Najpogostejša
nevarnost je izguba zavesti. Do nje pride zaradi padca vsebnosti kisika v možganih
(hipoksije). Ko delni tlak kisika pade pod 0,1 bara, možgani ne morejo več delovati in se
izklopijo. Hipoksija je najpogosteje posledica nepravilnega dihanja pred potopom in po njem
ter predolgega zadrževanja diha5.
Poučevanje spretnosti potopa in plavanja pod gladino se v programu poučevanja plavalnih
začetnikov vsaj posredno začne že zgodaj. Že na stopnji prilagajanja na vodo lahko učitelj
osnovne pripravljalne vaje prilagajanja na potapljanje glave in gledanja ter izdihovanja pod
gladino postopno otežuje z večjo globino in prehodom iz stoje na dnu v plavanje pod gladino.
Sprva učenec izvaja vaje tako, da hodi po plitvini in potaplja le glavo. Kasneje učitelj vaje
spreminja tako, da mora učenec zajeti nekoliko več sape in narediti nekaj (vedno več)
47

zaveslajev in udarcev pod gladino. Postopno dodaja tudi navpični potop in daljše ter globlje
plavanje pod gladino. Učitelj vaje torej otežuje s spreminjanjem njihove izvedbe in/ali z
globljo vodo. Zanimive vaje so lahko:


Potapljanje pod vrvmi. Učitelj razpne vrvi po gladini in določi pot premikanja. Učenec
hodi po plitvini ali plava, pri čemer se mora vsakič potopiti pod vrvjo.



Podmornice. Učenci se prosto gibajo po plitvini. V rokah držijo palico. Na znak se
potopijo in palico postavijo navpično, tako da so konci nad gladino. Glavo imajo pod
gladino toliko časa, dokler to zmorejo.



Tunel. Učenci se v koloni primejo za ramena in oblikujejo »vlak, ki se prosto premika
po plitvini«. Ko učitelj zavpije »tunel«, učenci potopijo glavo in zadržujejo dih nekaj
trenutkov (npr. štejejo do pet). S ponovitvami učitelj postopno podaljšuje trajanje
zadrževanja diha.



Potop po skoku na noge. Učenec zajame zrak, skoči na noge v vodo in počaka, da ga
sila vzgona dvigne na gladino. S ponovitvami lahko učitelj postopno dodaja vaji bočne
zaveslaje in/ali preval naprej ter podvodne cikle prsno.



Iskanje zakladov. Učitelj vrže v plitvino potopljive predmete/igrače. Na znak učenci
stečejo v vodo, jih začnejo iskati in tekmujejo, kdo jih bo več prinesel na obalo. Pri tem
se potapljajo, ob iskanju gledajo pod vodo in prinašajo vsak predmet posebej, s čimer
povečamo število potopov2,3,4.

Z večanjem globine mora učenec usvojiti spretnost navpičnega potopa. Pri tem lahko učitelj
uporabi naslednje vaje:


Upogibanje v pasu. Učenec leži na gladini v prsnem položaju, zajame sapo in se
predkloni, tako da glavo in trup potopi do pravega kota glede na gladino in noge, ki so
iztegnjene na njej. Nato se vzkloni nazaj do gladine. Učitelj mu lahko med vajo zadrži
noge na gladini.



Stoja na rokah. Učenec je v vodi do prsi. Z globokim predklonom, zaveslajem in
odrivom od dna se postavi v stojo na rokah. V stoji se iztegne in skuša nekaj trenutkov
zadržati dih in ohranjati ravnotežje v navpičnem položaju. Učitelj mu lahko pri tem
pomaga. Kasneje vajo izvaja iz vodoravnega položaja na gladini.
48



Navpični potop s pomočjo učitelja. Učenec leži na gladini. Učitelj plava ob njem v
pokončnem položaju. Eno roko položi na njegova pleča, z drugo roko pa mu podpira
stegna. Ko učenec začne z navpičnim potopom, mu učitelj trup potiska do navpičnice in
pomaga pri dvigovanju nog nad gladino. Učenec se pasivno potopi, torej le toliko,
kolikor ga potopita masa nog in učiteljev potisk. Ker verjetno še ne zna izenačiti
pritiska, se nato vzkloni proti gladini in ne nadaljuje s plavanjem v globlji potop2,4.

Ob usvajanju spretnosti navpičnega potopa mora učenec z globljimi potopi usvojiti
tudi spretnost izenačevanja pritiska v ušesih. Učitelj lahko za poučevanje tega uporabi vaji:


Izenačevanje pritiska v ušesih na kopnem. Učenec se prime za nos in v njega rahlo
pihne. Če je v obeh ušesih slišal »klik«, je vajo opravil pravilno.



Potop ob stopnicah ali vrvi. Učenec zajame sapo in se počasi potopi. Pri tem se
ustavlja, prime za vrv ali stopnice, izenači pritisk v ušesih in nadaljuje do dna (do
globine dveh do treh metrov) 2,4.

Spretnost plavanja pod vodo učitelj poučuje z naslednjimi vajami:


Na kopnem: stoji in izvaja podvodne cikle prsno.



V vodi na gladini izvaja podvodne cikle prsno.



Podvodni cikel prsno.



Podvodni cikli prsno, ki jih izvaja pod gladino.



Premagovanje ovir na podvodnih poligonih. Učitelj s pomočjo potopljivih večjih in
manjših pripomočkov sestavi poligon, ki ga mora učenec premagati s premikanjem po
gladini (hoja ali plavanje) in pod njo. Pod gladino plava naravnost in spreminja smeri.
Poligon naj bo prilagojen njegovemu znanju3.

Učenec usvaja spretnost potopa in plavanja v vodi najprej brez osnovne potapljaške opreme,
nato pa še z njo. Pri tem se mora najprej prilagoditi na nošenje maske in plavutk ter dihanje
skozi dihalko.

49

Za učence je plavanje skozi podvodne ovire na poligonu zanimiva izkušnja. (foto Jernej Kapus)

50

Za poučevanje plavanja s plavutkami lahko učitelj uporabi pripravljalne vaje za učenje
udarcev kravl2-4. Osnovno potapljaško opremo lahko uporabi tudi kot didaktične pripomočke.
Omogočajo namreč lažjo in hitrejšo potopitev obraza (maska in dihalka) in s tem večjo
plovnost. Tako dvignejo samozaupanje plavalnih začetnikov (še posebno tistih, ki jih je vode
strah), kar jih spodbudi, da dvignejo noge od dna (lažje s plavutkami) in sproščeno ležejo
iztegnjeni na gladino6,7. To je sicer ena izmed temeljnih spretnosti vodne kompetence varnega
plavalca.
Pomemben je tudi izbor ustreznega okolja. Spretnost potopa in plavanja pod gladino mora
učenec najprej pridobiti z vajami v bazenu, kasneje pa tudi v morju in/ali v jezerih, sprva v
mirnih vodah, kasneje pa tudi v valovitih in razburkanih. Pri tem mora učitelj poskrbeti, da so
pogoji za učenca še vedno varni in nadzorovani2,4.
VIRI

1

Stallman, R .K., Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence:

Towards a More Inclusive Drowning Prevention Future. International Journal of Aquatic Research and
Education, 10(2). https://scholarworks.bgsu.edu/ijare/vol10/iss2/3/
2

Pistotnik, B. (1994). Potapljanje za vsakogar. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

3

Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber-Pincolič, D., Bednarik, J., Vute, R., Čermak, V. in Kapus,

M. (2002). Plavanje. Učenje. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
4

Medved, B. (2005). Potapljanje na vdih-možna vsebina poletne šole v naravi, izbranega športa-plavanje in

druge vodne dejavnosti ter športa za sprostitev. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
5

Jernako S. (2020). 2 razloga za izgubo zavesti pri športnem prostem

potapljanju. https://www.apnea.si/2016/07/14/5-nasvetov-za-varno-in-uspesno-potapljanje-na-vdih/
6

Kapus, J., Moravec, T. in Lomax, M. (2018). Effects of head position on the duration of breaststroke swimming

in preschool swimming beginners. Kinesiologia Slovenica, 24(2), 17–27.
7

Misimi, F. in Kapus, J. (2023). Uporaba plavalnih očal in dihalke pri plavalnih začetnikih z izrazitim strahom

pred vodo. Šport, 71(1/2), 199‒206.

51

Pridobivanje spretnosti varnega izhoda iz vode

V določenih okoliščinah je tudi izhod iz vode lahko težava, ki privede do poškodb ali celo
utopitve. To velja predvsem za naravna kopališča in plavališča, torej odprte vode, kjer se
pogoji, povezani z vremenom, valovanjem, plimovanjem in tokovi, lahko hitro spreminjajo.
Zato sta prepoznavanje primernega izhoda iz vode in varen prehod na kopno pomembna
kazalnika vodne kompetence varnega plavalca.
Učenec mora usvojiti spretnost varnega vstopa v vodo, pa tudi izhoda iz nje. V določenih
pogojih je namreč tudi dobremu plavalcu težko poiskati ustrezen izhod iz vode in varno preiti
na kopno. Nemoč varno zapustiti vodo je, ob nezmožnosti obdržanja na gladini in plavanja,
verjetno glavni razlog za utopitve. To je sicer le domneva, saj utopitve v naravnem okolju
običajno nimajo očividcev. Analiza poročil več kot 3000 utopitev je pokazala, da so
52

najpogostejši zunanji spremljevalci utopitev: mraz, močno gibanje vode in izčrpanost, ujetost
utapljajočega v ovire in njegova nezmožnost, da se obdrži za trdno oporo na
kopnem1. Zanimivo je, da je zadnji razlog še bolj izrazit, če je utapljajoči oblečen (kar je
skoraj vedno pri nepričakovanih padcih v vodo) ali nosi rešilni jopič. Rešilni jopič predstavlja
utapljajočemu sicer ploven, vendar neroden oklep, ki ga v valoviti in razburkani vodi ovira pri
postavljanju na noge ali držanju za oporo na kopnem. Zato se pojavlja vprašanje, ali je
smiselno pred izhodom iz vode sleči rešilni jopič in se tako bolj okretno ter hitreje rešiti na
kopno2. Glede na napisano je razumljivo, da je prepoznavanje primernega izhoda iz vode in
varen prehod na kopno pomembna spretnost vodne kompetence varnega plavalca3.
ISKANJE VARNEGA IZHODA IZ BAZENA
Iz bazena običajno vodijo različne stopnice. Bazen pa lahko zapustimo tudi z dvigom čez
prelivni ali višji rob. Ker so pogoji stabilni in umirjeni, z iskanjem ustreznega izhoda in z
dvigom iz vode običajno nimamo težav.
ISKANJE VARNEGA IZHODA IZ MORJA
Na odprtih vodah so kopališča oziroma plavališča zelo različna, enako tudi vhodi in izhodi iz
vode. Lahko gre za plitvine, ki omogočajo enostaven izhod, ali pa za strmejšo obalo s čermi,
ki zahtevajo oporo tudi z rokami. Ob pomolih so včasih tudi stopnice. Pri teh izhodih moramo
biti že v mirnejših pogojih bolj previdni kot pri bazenu. Enostavni izhodi iz morja so namreč
lahko spolzki ali pa zelo hrapavi. Na večje tveganje pri izhodu iz morja vplivajo valovitost
gladine, različno močni tokovi in vremenski pogoji. Če smo v morju v slabših pogojih,
moramo z opazovanjem prepoznati, kje so stopnice ali del obale, ki je položnejši, v zavetrju in
manj na udaru valov. To je običajno za pomolom ali rtom ali večjo skalo. Skušamo plavati do
tja, se mu približati v hrbtnem položaju z nogami naprej in čim prej stopiti na noge ter
zapustiti vodo. Pri tem opazujemo valovanje in skušamo prepoznati zatišje med valovi.
Valovi prihajajo namreč v nizih. Ko so različna valovanja usklajena, so valovi največji in je
naš izhod bistveno težji kot takrat, ko se niz konča (in usklajenosti med valovanji ni več) ter
se gladina za trenutek umiri4. Zatišje izkoristimo za lažji in bolj varen izhod iz vode. Zelo
dobrodošlo je, če smo pri tem obuti, da si ne poškodujemo stopal.
53

Upoštevati moramo tudi morske tokove. Pri plavanju v toku je pomembno, da se z njim ne
borimo, temveč ga izkoristimo. Skušajmo plavati s tokom vzporedno z obalo (in ne proti
obali), dokler se ne umaknemo varno iz toka ali pa nas sam tok odloži na obalo. Če ne
moremo odplavati iz toka, plavajmo v hrbtnem položaju in počakajmo na pomoč. Skušajmo
ostati v globljih vodah, da nas ne potisne na plitve skale ali grebene4,5.

Fotografiji mirnega …

54

… in razburkanega morja, posneti z istega mesta. Pogoji slednjega so zelo zahtevni in ovirajo varen izhod. (foto
Jernej Kapus in Darja Ažman)

ISKANJE VARNEGA IZHODA IZ REKE
Po padcu v reko, posebej če je deroča, se po njej spuščamo tako, da plavamo v hrbtnem
položaju, z nogami naprej v smeri vodnega toka. S soročnimi zaveslaji skušamo ohranjati
želeno smer plavanja. Noge imamo tik pod gladino. Ta položaj nam omogoča lažje dihanje in
pregled nad smerjo. Udarce v ovire prestrežemo s stopali, ki so najmanj občutljiva. Ko voda
to dopušča (mirnejši del reke), skušamo čimprej preiti v učinkovitejše plavanje v prsnem
položaju (kravl ali prsno) proti bregu, ki omogoča izstop (notranji del zavoja)6.
KAKO UČITELJ POUČUJE SPRETNOST VARNEGA IZHODA IZ VODE
Ob prihodu na bazensko ali naravno kopališče ali na plavališče mora učitelj seznaniti učenca z
oznakami in ga naučiti poiskati varne izhode iz vode. Najprej to naredi skupaj z njim, kasneje
pa učenec to poišče še samostojno.

55

Učenec vadi izhode iz bazena s pomočjo stopnic, z dvigom čez prelivni rob in na koncu še z
dvigom čez višji rob. Če bazen to omogoča, naj učenec vadi izhode tudi iz valovite vode.

Izhod iz bazena z dvigom čez višji rob. (foto Valentina Vučenović)

Učenec vadi izhode iz morja:


iz plitve vode,



iz globoke vode,



po stopnicah, ki so spolzke.

56

Izhode vadi tudi, ko je utrujen (npr. po daljšem plavanju) ali oblečen ali opremljen z rešilnim
jopičem ali obtežen z dodatnimi bremeni. Dober način vadbe so bazeni v vodnih parkih
(naslovna slika članka; foto Jernej Kapus), saj učenec med igro spontano išče najboljšo
možnost izhoda.
Ko učenec v spretnostih izhoda iz vode že dovolj napreduje, mu lahko učitelj omogoči vadbo
tudi v zahtevnejših okoliščinah, kot so valovi in tokovi. Pri tem mora poskrbeti, da so pogoji
za učenca še vedno varni in nadzorovani.
VIRI

1

Connolly, J. (2014). Drowning: The exit problem. International Journal of Aquatic Research and Education,

8(1), 73‒97.

2

Moran, K. (2014). Getting out of the water – how hard can that be? International Journal of Aquatic Research

and Education, 8(4), 321−333.

3

Stallman, R. K., Moran, K., Quan, L. in Langendorfer, S. (2017). From Swimming Skill to Water Competence:

Towards a More Inclusive Drowning Prevention Future. International Journal of Aquatic Research and
Education, 10(2).

4

Priročnik za učitelje surfanja 1. Surf zveza Slovenije. (2024). https://www.surfzveza.si/wp-content/uploads/SZS-

priro%C4%8Dnik-za-US1.pdf

5

Osnovni nasveti za plavanje v morju. (2024). https://www.yachting.com/sl-si/news/essential-tips-for-swimming-

in-the-sea

6

Kapus, V., Fänrich, R., Zavšek, G., Možina, H., Vlahovič, D., Rapuš, A., Javornik, T., Štrumbelj, B., Štirn, I. in

Kapus, J. (2004). Reševanje iz vode. Aktivna varnost in prva pomoč. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

57