Kako cenijo Slomškarje? Tam na Dolenjskem je služboval tovariš, ime na razpolago, dobrohoten mož, ki je živel vzorno, zgled celi fari. Prirojeno mu je bilo le »štrebarstvo«, zato se je vedm potapljal v mislih, da mora postati najprvo nadzornik, potem deželni in državni poslanec. Kar iz glave mu niso šli ti lepodoneči bodoči naslovi. Da pa to doseže, mu treba postati Slomškar. In postal je veren sluga Nadslomškaria Jakliča. Trebalo je pokazati vsestransko delo nad »dobrim ljudstvom«. In delal je pri vseh katoliških organizacijah, sosebno pa mu je bila pri srcu posojilnica. Ljudje sto spoznali v učitelju nesebičnega, požrtovalnega moža in ga spoštovali. Po.šten človek bi sodil, da ga bo domači župjnik kot vrlega sobojevnika za »katoliške« .organizacije vneto podpiral. Zgodilo se je nasprotir.). Tovariš je užival med ljudmi prevelik ugled, večji kot župnik. »To pa .vendar ne gre,« si je mislil župnik in začel proti učitelja intrigirati. Zaradi jieke male napake y posojilnici. ki je pa učitelj ni zakrivil iz kake sebičnošti, je nastal ogenj v strehi. Udrihali so pri sejah po njem, in prej učitelju vdano ljudstvo je potegnilo z župnikom. In splaval je po vodi prvi blesteči naslov: c. kr. okr. šols. nadzornik. Učitelj, ki je v smislu katoliške organizacije žrtvoval ves prosti čas za njeno korist, je ostal osamljen. Naprednjaki so se mu muzali, klerikalci pa so se ga ogibali. Ni mu kazalo drugače, da je prosil za drugo mesto, ki ga je tudi dobil, saj v Ljiibljani še niso tako nehvaležni. In ta dobri učitelj še vedno osrečuje ljudstvo z organizacijarni. Kdo ve, če mu ne bodo klerikalci tudi na novem mestu plačevali z nehvaležnostjo. Ivan, varuj se jih! Da pa še drastnejše dokažem, koliko cenijo klerikalci svojega somišljenikaučitelja, evo vam resnično dogodbico, ki se ie vršila v času, ko so obhajali na Dunaja evharistični kongres. Z veliko vnemo je vabil tovariš Štrukelj svoje somišljenike na dunajski shod. Precej jih je šlo na Dunaj, da se tam pokrepčajo in utrdijo v naukih svete vere. V času, ko je trajal kongres, pa se je pripeljal na Kranjskv) lepo rejen župnik, bogat mož, ki ima na Dunaju veliko hišo. Dragocen briljantov prstarj mu je kjasil elegantno roko. Posetil je znano mu rodovino, in začel se je slcdeči dvogovor: Gospa: »To je lepo, da nas obiščete. Kako se Vam godi na Dunaju v Vaši krasni hiši?« Zupnik: »Hvala, prav dobro. Stanovanje sem odstopil gg. duhovnikom, ki so sedaj na kongresu, jaz pa sem prišel obiskat ljube Kranjce. Bojim se samo, da bi mi gospodje stanovanje ne pokvarili.« Gospa: >-Ali ste kuharico pustili na Dunaju? Gotovo bo stregla gospodom.« Zupnik: »Ne, kuharica je prišla z mano.« Gospa: »Kdo bo pa snažil obleko in črevlje gospodom duhovnikom?« Župnik: »Kdo drugi kot učitelji; čemu pa so jih vzeli gospodje s sabo?« In zardela je gospa, tako jo je bilo sram. Kaj pravite k temu dialogu, g. Strukelj? ___