13
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a rosl a v. (Dalje.)
98.
Pri sultanu maročanskem.
Afrika nam je bila malo poznata, do nedavnaj, vzlasti notranji predeli. Ali dandanes je to dosta drugače. V novejšem času se skušajo drzui prirodoslovci in raziškovaLi, kameri nam hoče več novega berila podati. Tudi Heuri^Maltzan je mnogo hodil po Afriki, vzlasti po severozahodnem nosu. Ker je bilo prepovedano kri-stijajitfm v obče, vzlasti pa evropskim, zahajati v mesto Maroko, toraj se ni čuditi, da so prišli v petdesetih /letih samo štiri potniki notri, Tudi pogumni Maltzan je mnogo prevdarjal, kako bi se dalo priti v to tajinstveno mesto. Naposled se mu je posrečilo, ker ni štedil novcev.
Najpreje je dospel v Mogador in ostal pri nekem trgovcu. Trgovec ta ga je priporočil drugemu trgovcu v Maroku, ki je stanoval v judovskem četvrtju. Potem so podkupili Mulej-Suiaila maročanskega marabuta, to je nekakega svečenika, da je sprejel Maltzana med tovariše svoje. Na vse zadnje so premotili še pašo, moga-dorskega in ostale stanovnike, češ, da se je Maltzan vrnil v Evropo, ter se je v ta namen tudi oglasil pri dotičnej gosposki,   a potem se je prekril.
Potovanja samega ne bodemo opisovali, omenimo naj samo, da je bilo težavno in nevarno zaradi pazljivih vohunov mohainedanskih.
Dobre pol ure smo še imeli do mesta, ko se je prikazalo soluce ter vsulo žarke svoje po zemlji. Bil ti je to diven, veličastea pogled! Gledal sem Maroko, po katerem sem toli hrepenel. Zazrl sem velike gromade hiš mej datljevimi in palmovimi šumicami, in ves ta razsežni p;ostor je bil opasan s starikavim obzidjem. Mnogi stolpi in stolpiči so lepšali obzidje, kupole cesarske palače so se svetile v jutranjem solncu, in sto vitkih miaaretov je kipelo v viš. Vzlasti krasno so se zarile tri zlate krogle na kupoli one mošeje, ki stoji blizu cesarske palače. Nad vse to pa se je vznašal orjaški minaret, glavna dika maročanska.
Toda čim bolje sme se bližali mestu, tem bolje je ginila čarobnost njegova. Zapazil sem maogo presledkov v tej  gromadi  hiš, a vzlasti   mnogo podrt n, katerih ni
moči razločiti od daleč. Naposled je ta s početka tako čarobna slika skoro popolnama otemnela, zgubila je malone vse žive barve, ki some prvi hip toli obradovale. Opazil sem, da je obzidje zelo poškodovano, da je manj hiš, kakor se mi je videlo z daleč, in še te so starikave in vegaste. Maroko je vržen kralj, žalujoč vdovec na razvalinah nekdanjega blagostanja, umirajoč lev v ga-jevej senci. Kar se je zgodilo ostalim mestom moha-medaoskim, prav tisto se je zgodilo Maroku. Brzo se je vzdignil in brzo je tudi propal. Maroko so nazivali Arabci „zahodni Damask". Kakor uni Damask, tako se tudi ta košati sredi zelene dražestne doline ob vznožju grozovitih višin. Kakor uni Damask, tako se tudi ta koplje v valovih srebropenih rek in potokov. Ali kakor azijski Damask z daleč n>oti potnika, tako ga moti tudi afriški. Kar potnika, še nekamo prime, tisto je do 30 črevljov visoko obzidje, premnogi stolpi, mošeje, pa zares cesarska palača, ki je na zunaj ogromnega obsežka.
Ker sem neverec, nemohamedanec, nisem smel v mesto, kateremu Arabec »sveto mesto" veli. Zavil sem toraj v judovsko četvrtje, ki je malo mesto samo zase. Pred vrati smo se ločili, marabut in učenci so šli notri, jaz v stran. Marabutu ni bilo po volji, da grem k Judu stanovat, hotel mi je preskrbeti novega boljšega stanovauja, ali za sedaj ni kazalo nikamor. Tudi bi ne dobil v arabskej hiši one ugodnosti, kakoršne smo navajeni Evropejci, vzlasti postelje, namizne o-prave in drugega temu takega. Sam cesar in princi jedo s prsti, in spe na tleh. Najhuje preseda Evropejcu mrčes po arabskih hišah, nima miru pred njim ne po dnevu ne po noči.
Ob polu osmih, če se ne motim, dospel sem do judovskega četvrtja. Pozdravil meje star vratar, rodom Arabec. Menil je da sem mu rojak, ker sem bil ogrnjen v razbit burnus, toraj je dejal: „E bratec kaj pa ti laziš todi?" Odpel sem burnus in pokazal evropsko opravo. To ga je zbolo tako, da je jezno zarezal: »Pes pesji, hodi za vragom!" Da ga potolažim, stisnil sem mu malo drobiža v roko. Tu namreč strogo gledajo na to, da Judje hodijo golonogi po maverških četvrtjih. Jahati tudi ne smejo. Judje norajo prestajati mnogo od meščanov, vzlasti pa od fanatiških Ka-bilcev, ki prihajajo z notranjih predelov po opravkih v mesto. Pljujejo jim v obraz, suvajo jih z nogami, psu-jejo in kolnejo, ometavajo z blatom, nadrve jik s kamenjem, ali Judje vse potrpe brez Žale besede. Mar-sikater Arabec se spači Judu, kedar ga sreča, in potem pogleda v stran. Ob takem postopanju se je značaj judovski ves pohodil, in videti je, da Judje skoro ne čutijo neizrekljivega zaničevanja.
Oblekel sem se po judovski, da bi mogel brez zgledovanja po mestu hoditi. Spremljala sta me dva Juda. Ker sta se moža tresla, kaj bode, če nas spoznajo zato pri tako brzem izleta nisem mogel mnogo ogledati  mesta.  Prepričal   sem se pa,  da je zanemar-
14
jeno, nesnažno, propalo, in nima živahne t govine. Za-male so me edino le silna vrata mestna, pojedine res krasne mošeje, kakor tudi stavba hiš, ki so stare po pet, šest, in tudi po osem sto let.
Kmalu po tem izletu me je oglasil marabut cesarju ter mi izsosloval zaslišanje. Ogromna palača cesarjeva je sama zase tako rekoč zunaj mesta.
(Dalje   nasl.)