60 Kratkočasnica. Tik tak. Nekega lepega jesenskega dne oče Aleš, posten in zveden kovač, pridši iz delavnice k obedu, nagovorijo svojo mladino tako-le: Le dobro se najejte, potem greste, ker je lepo vreme in popoldne šole nimate, z materjo na polje krompir kopat; kajti slabo vreme se nam utegne narediti in dolgo časa terpeti, razun tega imamo pa najraje, da ga hitro domu spravite, ker se močno govori, da so pričele vkljub poljskih čuvajev zraven pravih miš tudi kerščene k njemu v vas hoditi. Po obedu poiščejo bratje in sestre matike, vile, mati pa vzamejo med tem nekoliko malice s sabo, ter se vsi odpravijo na pot. Kmali so na njivi pri majhnem najetem prostoru, na kterem je njih krompir vsajen. Njihovo veselje, ki so bili le na tesno mestno ozidje navajeni, tu v prosti naravi sred plodnega polja, saj danes nekoliko dela kmetiških otrok poskusiti, o kterem so se s temi večkrat v šoli pogovarjali, si more le ta misliti, ki je sam že kaj enacega doživel. Urno se spravijo na delo ter se tako pridno vedejo, da je ob petih že ves krompir izkopan. Vsedejo se zdaj k malici. Davno so bili že s to pri koncu in solnce se je že za gore skrilo, ko vozač še le s konjem pridirja, tako, da je popolnoma tema, ko domu krompir pripeljejo, kterega koj pred vezjo na tla stresejo. Oče vozniku vožnjo plačajo, ki hitro sopet konja proti domu požene; domači pa se lotijo krompirja, da ga nocoj saj v vežo spravijo. Mati jim za večerjo zraven podmeta novega krompirja v oblicah pristavijo , ki jim zlasti danes, ko so se na polji dobro vtrudili, kaj dobro diši. Ko drugi dan ob desetih iz šole pridejo, jim velijo mati krompir v klet nositi, in sicer debelega kakor drobnega posebej, z matiko posekanega, z vilami prebodenega ali na-gnjitega pa na stran devati. Ko pa Lojze, kacih 8 let star deček, v posled vidi, da se kup v veži vedno bolj niža, in da pozneje ne bo mogel v zaperto klet, iz ktere bi krompir v kovačnico peč nosil, ne premišljuje dalje, kaj bi storil. „To in pa nič, da bi jez tu krompir tje v en dan v klet nosil, potem bi ga pa nič peči ne mogel" — sam sabo raermra, ter si napolni pri pervi priložnosti, ko so bili drugi ravno v kleti, polne žepe krompirja in hiti za hišo na vert, kjer že ni bilo več enoletnih rastlin. Tu si je bil poprej za zaklad krompirja na gredi primerno jamo izkopal in jo tako umetno zadelal, da je nihče ni opaziti mogel, le toliko prostega je pustil, da je z roko noter seči mogel, kar je pa tudi z mahom še pokril. Gredočemu na vert, mu krompir iz prepolnega žepa na tla prične leteti; rad bi ga bil koj pobral, toda pripogniti se ne more zavoljo prepolnih žepov in mu še drugi hočejo iz žepa pasti. Toraj najprej te iz žepa, potem pa stresene v zaklad spravi, odide in se celi dan nič za zaklad ne zmeni. V saboto pa, komaj se ob desetih iz šole domu ver- 61 ni vsi, je že pri svojem zaklada, iz kterega nekaj rompirjev vzame in ž njimi v koračnico leti, kjer bi jih bil čez dobro aro spečene dobil. Al ker ga v noge zebe, se v ješi na korita, ki ga imajo kovači za ogenj gasiti, vsede, da bi se tu pogrel in pečenega krompirja dočakal. Oče in njih pomočnik Janez, ki sta ga že večkrat sem pridšega nalašč s kako rečjo dražila, ga tudi zdaj z vprašanjem razdražita, ali je bil morda tudi on med tistimi, kterim so danes v šoli očnik nekaj gorkih na herbet naložili? Ko se Lojze z vso zgovornostjo izgovarja, da njega ni kaj enacega doletelo, ampak, da so učnik le Kodrovega Petra in Bahačevega Tineta zares čudno kaznovali, ga ta dva dražljivo vprašata, rekši: No, povej nama, povej, kako pa je bilo; bova slišala, ali je res, kar nama je Borajt pravil. Lojze, ki je imel dober jezik in se mu je ta kazen nova in smešna zdela, res prične pripovedovati. Peter zleze namreč pod klopi, pod kterimi sem ter tje po vseh štirih lazi, dokler da ne pride do Pavličkovega Jožeta, kterega toliko časa za hlače vleče, da se ta, ki je ravno bral, nasmeja in pod klop pogleda. Učnik h klopi pridši Petra opazijo in mu spod klop priti velijo, kjer mu nizek stol pripravijo. Počasi se Peter k stolu pomika in se zadnjič na-nj vsede. „0h! stoj, stoj wciganu — mu učnik rečejo — to bi bilo pregosposko za te; vsedi se, ker rad po tleh laziš, na tla in deni noge na stol; z eno roko se pa znaš na tla opreti. Vsi se smejamo z učnikom vred in se čez klopi stegujemo, da bi natanko vidili novo kazen. Učnik vzamejo iz žepa okroglo škatlo in se hočejo z duhanom okrepčati, — toda zdaj se spomnijo, da so včeraj popoldne Tineta po duhana poslali, kterega pa ni bilo več nazaj. Berž ga poprašajo, zakaj ni prišel potem v šolo? Tine se spervega izgovarja, da je denarje zgubil; al kmali ga naženejo, da pove, da si je rožičev kupil. „Aha, tako znaš tia — se zaderejo nad njim — „le škoda, da ima že Peter nizki stol za podnožje; pa naj bo, tebe bom pa povikšal. Stopi na mizo; na tej pa le z eno nogo stoj; tu vzemi škatlo v roko in jo derži kviško". Vsi se iz celega gerla spet smejamo. ,jPrave tiče — se oglasijo oče, nažokano lulo z živim ogljem prižigaje — imajo v soli". „Kako pa — vpraša dalje Janez smejaje Lojzeta — sta li bila dolgo tako?" ?5Gotovo — odgovori Lojze — bi bila dalje tukaj, ko bi ne bil nek součenec notri prišel, ki se pri tem pogleda, ki se ga ni nadjal, na ves glas smejati začne. Peter ga hoče pogledati, ker mu je pa roka oterpnila, se zverne na stran in stol na-njega, tako, da je bilo cel „prekucius", Tineta pa že težko na nogi stoječega ta ropot tako ostraši, da mu škatla z roke na tla pade. Zdaj, zdaj smo se še le smejali, ker se je Peter izpod stola kobacal, in Tine s peresom na tleh ostali kupec duhana v nek papir pobiral, kterega je potem mogel preč stresti. Učnik ju zdaj v klop pustijo z opombo, da ju bojo pri pervem pregrešku s palico do oslovske klopi spremljevalk. „No, no, to so besede — se mu Janez na to pripovedovanje nasmeja — dobro si jih zapomni, ne bo dolgo, ko jih boš tudi ti čutil". „Jez že ne — mu zaverne Lojze, s tem nekoliko zdražen — kaj misliš, da smo za vsako reč tepeni; pa saj bi jih ti ne deržal namesto mene; poglej raji krompir, ali je že pečen, kakor pa, da bi mi zmiraj nagajal". „Le pol ure še počakaj — mu Janez reče — vmes se boš ravno oddahnil". (Kon. si.) 69 Kratkočasnica. Tik tak. (Konec.) Ali Lojze se že naveliča sedeti in gre iz ješe nekoliko po kovacnici se tu pa tam pri množin orodjih ustavijaje. Kar zagleda na tleh blizo štora, na kterem je naklo, štiri— voglato, pavec debelo železo ležati, sred kterega podolgasto, okroglo železo z zavojem tiči — vertilo ali šravb. Radoveden, kaj nek to biti mora, ga vzame v roke in gori in doli vinta, ter vpraša očeta za ime te stvari. Oče, smešen mož, spoznavni, da vertilo fantiča mika, mu nočejo pravega imena povedati, marveč mu pravijo: No, da še imena reči ne veš, ki jo vsak kovač, mizar, voznik in sto druzih..... „A, kaj mi je mar za to — seže Lojze očetu v besedo — naj jo potrebuje kdor koli; jez jo bom že ob svojem času; povejte mi zdaj le ime!" Zdaj pokažejo oče Lojzetu vertilo na obeh straneh. „Ako bi bil ti — rečejo — kaj prebrisana glava, bi pač sam zlahkoma tako ime uganil; saj vidiš, zgornja stran je enaka spodnji, toraj „tiku. „Znabiti se pravi „tik tak" — urno Lojze besedo poprime — meni se celo dozdeva, da sem te besede v šoli slišal". „Šmentaj, ravno to bo — se nasmejajo oče proti Janezu — no, Lojze, zdaj pa že vem, da nimaš slame v glavi". Ker pa se oče le v eno mer muzajo, ni Lojze koj pripravljen verjeti, zato popraša Janeza: ali se res tako zove in kaj se mora še dostaviti? „Se ve da, tik tak, na uni strani je pa ravno tak" — mu ta resno in se komaj smeha zderžijoč odgovori. Oče pa med tem krompir že pečeni iz ognja vzamejo in ga Lojzetu podajo, ki še enkrat preljubo orodje zraven štora veselo pogleda, in vedno „tik tak, na uni strani je pa ravno tak" mermraje iz kovačnice odide, kamor se danes več ne verne, ker se njegovi součenci na drevjišu z žogo „pankerte" igrajo. Komaj pride prihodnjega dne, v nedeljo, zjutraj o pol devetih od šolarske maše domu, že dirja na vert, kjer se na klop vsede pod hruško, kteri perje slane umorjeno že odpada. Prav krasno jutro je, da malo tacih v jeseni. Nebo je jasno kot ribje oko in solnce prijazno sije. Našemu Lojzetu se tako prijetno zdi, da več časa tu posedi in se po ptičih ozira, ki na visocih vejah svoje melodije Stvarniku v juterno hvalo prepevajo. Ravno zdaj pade zadnja hruška z drevesa, ktero Lojze z mnogo rumeno-rudečimi peresi vred pobere, ki mu je vsled njene lepote posebno močno všeč. Z vsem tem pa ui še zadovoljen, ampak spomni se — železnega vertila, po ktero nemudoma leti. Ze odpira vrata v kovacnici, al nočejo se odpreti, ker ni nobenega notri bilo. On pa le terka in terka na vrata, pa ni ga, ki bi mu jih odperl. Vse je tiho. Toraj prične Janeza klicati, naj mu odpro in vrat ne tišče; al vse ostane tiho. Poslednjič začne razgrajati: „Saj vem, da sta nalašč tiho in vrata tiščita; le hitro odprita; ako ne, jih bom razbil". Ko pa le ni nobenega glasu, se naveliča terkanja in k materi v kuhinjo leti se pritožit. „Oj ti butec — ga mati posvarijo — ali si že pozabil, da je danes nedelja!" Lojze pa se le ne more želje do vertila znebiti, zato prosi mater, naj bi mu kovačnico šli odpret. kamor bi po neko reč rad šel. „Ti pa že spet kake muhe po glavi rojijo — ga mati pokregajo — da bi danes kaj razbijal ali na vertu berskal". Ker jim ue da mirii, mu rečejo povedati, kaj vendar v kovacnici hoče. Zdaj Lojze vidi, da se utegne njegova želja le pod tem pogojem spolniti, ako materi pove, se premaga in reče: „1, saj veste, „tik tak". „Pojdi, pojdi, prismoda" — ga zavernejo mati — „» praznimi kvantami". 70 Lojze misleč, da ga mati niso razumeli, jih v eno mer prosi, naj bi mu kovačnico odperli, iz ktere bi samo „tik tak, na uni strani je pa ravno t a k" vzel. Ko tako besedujeta, jo primaha Janez domii, kterega Lojze naravnost vpričo matere vpraša, naj on pove, da je „tik tak" v kovačnici. Janez, to slišati, komaj smeh premaga, potem glasno pravi: „Stric Andrej, kteremu delamo, so nama ta teden „tik tak" (;?neko vertilo" — reče tiho materi) v popravo poslali, kterega je Lojze včeraj v kovačnici opazil; toda že včeraj zvečer so ga oče popravljenega nazaj nesli. Lahko si je misliti Lojzetovo osupnost, ko sliši, da je vertilo že pri stricu. Sedaj premišljuje, kako bi do strica in do vertila prišel. Al kmali dobi priložnost k temu, še prej ko je mislil. Mati ga pokličejo in po vriska pošljejo. Lojze pa, namesto da bi k bližnjemu kupcu šel, si raje daljno pot k stricu izvoli, ki so zraven železnine tudi ;,špecarije" prodajali. Po otroški navadi tudi Lojze med potjo vedno „polič hudega vriska" „polič hudega vriska" na pol glasno izgovarja , da bi do štacune ne pozabil. K nesreči ga sreča nek tovarš in ga praša, jeli bo prišel popoldne po keršan-skem nauku na travnik žogo bit, kar mu Lojze poterdi. Al že med tem pogovorom pozabi, koliko vriska ima prinesti in mora se domu prašat verniti. Ko jih doma nekoliko požre, da vse drugo dobro zapomni, le tistega ne, kar bi bilo treba, se sopet odpravi po vriska. Kar najbolj more teče, da bi prej v štacuno dospel, kajti boji se, da zdaj zdaj utegne kdo vertilo v štacuni kupiti in mu ga odnesti. Stric mu vriska natočijo in ga marsikaj prašajo, ker ravno nimajo ljudi v štacuni. Naposled se prederzne Lojze strica za vertilo vprašati rekoč: Ali vam niso snoči oče „tik tak" nazaj prinesli? „Tik tak!" kaj pa je to? — ga ujec smejaje vprašajo. 55I, tik tak, na uni strani je pa ravno tak, za kte-rega sem vas mislil prositi" — odgovori Lojze in si prizadeva vidši, da stric tega ne razumejo, jim po moči razložiti, kaj je to. Stric se komaj spomnijo, kaj so jim oče prinesli, kar so pa koj oddali, ker jim je to nekdo v popravo dal. ;?No, ti si pravi Lojze — rečejo stric, ga z roko za ramo pomajaje — kje si pa to pobral, so ti jo pa že doma v kovačnici skuhali. Temu se pravi vertilo, kterega sem sicer že spečal, al to nič ne de; — na tu imaš nekaj smokev in rožičev namesto vertila, kterega utegneš še mnogokrat v roke dobiti". Lojzetu pa danes ne diše ne smokve ne rožiči — le ^tik tak" mu po glavi roji. Ce se marsikteremu mojih častitih bravcov „tik tak'4 mladega Lojzeta neumen zdi, naj pomisli, da Jezdariti svojega osla" ali kakor Nemec pravi „sein Steckenpferd naben", kar nahajamo h toliko doslednostjo pri tolikih še tudi starih ljudeh, ni dosti bolj pametno kakor Lojzetov »tik tak". Nožarjev.