111
Daj nam dans nas vsakdanji kruh.
(Resnična prigodba.)
V velikim nemškim mestu je živela mlada vdova nekiga vcrtnarja, ktera je sebe in svoje edino dete, šestletno deklico, s tem preživela, kar si je sočivje predavaje pridobila. V mladih letih in zala bivši, si je kmalo več snubačev pridobila, zmed kterih je res en i mu, do kteriga je nagnenje čutila, roko dala, in je z njim potem brez cerkve-niga blagoslova živela. Od sosed nadlegovana, je večkrat v zaročnika tišala, de naj bi v poroko per-volil; on pa se je stanovitno branil, rekoč: z žensko, ki otroka ima, se ne dam nikakor poročiti , ker so taki zakoni zmiraj nesrečni zakoni.
V  tih okolšinah je vdova grozovitni sklep storila. Pod njenim stanišem je bila globoka in mo-krotna klet ( kelder), z oknicam, ki je v dervarnieo deržalo. — Eniga dne mati otroka za roko prime ter ga po stopnicah v klet pelje in mu reče grozeči: tukej ostaneš, Lenčilia. Brez de bi tihe zdihleje siromaškiga otroka poslušala, zaloputne težke vrata za seboj in gre proč. Dvakrat dolgi dan in noč pretečeta, preden se vdova v mraku pred klet spravi in posluša na vratih, — pa vse je bilo tiho. Ko pa pokliče: Lenčika! zasliši glas svojiga jo-kajočiga deteta, tako milo, tako žalostno, de bi se bilo kamnje usmililo. O mati, mati, saj en malo kruha, ječi otrok. Mati pa se proč oberne in gori gre; serce se ji trese, pa ne od usmiljenja, ampak od strahu in boječnosti, de bi otrokoviga na pomoč klicanja kako človeško uho ne zaslišalo. Zopet preide štiri in dvajset ur, in ko se mrači, stopi mati
112
po stopnicah doli in pokliče: L en cika! Lenčika se spet oglasi, tode premila prošnja ni clo nič oterp-njeno materno serce ganila. Maroka, inainka! kliče dete z slabim, že omagujočim glasam, dajte mi kos^ik, kruha! Pa vrata se ne odprd, in med tem ko dete še zdjhuje in kliče, vdova že z svojim ljubljenikam za mizo pri večerji sedi. — Četerti večer gre tretjič pred vrata in pokliče: Lenčika! Lenčika! Molklo stokanje ji na uho vdan", in bolj natanjko poslušavši spet zasliši pre-žalostne besede: Mam k a, mam k a, dajte mi kruha! tode zde j že le z tihim ječanjem, ker se je smertni angelj bil že k detetu naklonil, ga kušniti in strašniga terplenja rešiti. Z peklensko jezo v serci beži kervožejna mati preč, in še le čez tri dni se zopet doli verne, ter odpre vrata; tu leži dete, bledo, mer zlo — mertvo. —
Zjutrej prihodniga dne zaslišijo sosedje iz vdov-niga stanovanje silni vek in jokanje, in ko ostra-šeni v hišo pridejo, jih hudobna baba, ki se spakuje, ko de bi hotla obupati, v svojo slanico pelja. Tukej vidijo ležati Lenčiko na njeni postelji v belim oblačili oblečeno; venčik ji je na serce položen. Na bledih licih ni nikakoršniga sledu strašne nadloge, v kteri je sirotica konec storila. Po ogleda merličev pošljejo: pride, pogleda memogrede na truplo, in ker ni zunej nikjer poškodovano, nevte-gama rnertvaški list piše. Drugi danbo pokop. H pogrebu gre trop praznično oblečenih dekličic, ki so bile Lenčikne tovaršice, in več drugih ljudi. Ko so mertvaško skrinico v jamo spustili, je začel maš-nik moliti. In ko je Očenaš molil, tisto molitev, ki vse zapopade, kar je človeku od Boga potrebno, so bile njegove besede tako perserčne in s tako zvestobo izgovarjane, de so vse pričijoče solze oblile. Samo ene oči niso jokale, če so ravno tre-petajc ustnice za masni kam besede govorile, — to je bila hudobna mati, kije svoje dete umorila. In ko je mašnik na besede peršel: „daj nam dan s naš vsakdanji kriih!" so zagermele te besede, kakor strela na uho krivične vdove; z grozovitnim tulenjem pade na zemljo — božja roka jo je zadela. Zbudila se je spet, tode nora, in v norosti je med smeham in jokam svojo grozno hudobijo pripovedala. — V^ roke sodnje oblasti je prišla.