Ozir po domačih
Stara obleka Gorencov.
Primerjati domače reci, kakor so nekdaj bile, s temi, kakor so sedanji čas, je mikavno vsacemu mislečemu človeku. Človek v takih primerah gleda tako rekoč v sercalo preteklega časa. Naj pokaže sledeči popis obleko starega Krajnca in stare Krajoice okoli Ljubljane in na Gorenskem; vidili bomo silne pre-membe novega časa v njem. Mično bi bilo, ako bi tudi drugi pisatelji iz druzih slovenskih krajev, ki so se v obleki tako premeniii kakor ti, popisali staro narodsko obleko.
—   350   -
Izmed m ozkih oblek omenim naj pervo pado-vanskih snkinj, z živo barvano rudečo podlogo pod-sitih. Suknjiči (pruštohi), ki so bili za vsakdan iz belega mezlana, za praznike pa iz zelenega ali pla-vegasukna, so bile spredaj z rudečim ali svetloplavim in kosmatim kolomanom podšiti, kar je prav lepo stalo, če so bili razpeti; sicer so se pa nakrižem s svetlimi gumb i (kuofi) zapenjali. Žepi so bili pri obeh plateh na zunanjo stran. Pod suknjičem je bil p od le klic (ali spodnji pruštoh), iz škerlata s plavim ali zelenim svilnatim trakom obrobljen, in se je tudi s svetlimi gumbi od spredaj stikama ali pa naskrižem zapenjal. Suknja, suknjič, podleklic in srajca, vse je bilo s kratkim koljerjem; vrat so pa od zadej nekoliko daljši lasje pokrivali. Hla-čarji so bili široki, zeleni spred in zad s križci presiti. Srajca je imela rokave po kumerš ali pumaraš ali z nabranimi rokavi, nektera tudi z rivcom, to je, ni bila za pestjo nabrana. Čez pas je prišla dolga in široka pinta ali opasica iz salona, plava ali rudeča. Od začetka je bila ta opasica iz vec konopov ali štrikov, ki so bili eden zraven druzega kako ragušo široki. Hlače so bile kratke iz mezlana ali jerhovne, za vsakdan tadi černe pertnene. V žepi je bil nož z vilicami v nožnicah. Pri straneh na stegnih so bili tudi žepi. Ker so bile hlače kratke, so v nekterih krajih nosili škorne, ki so bile čez meča na goljufih z olišpanimi usnjatimi prevezami privezane, pod prevezami so bile zavihane, naj-pred doli in potlej spet gori, da je zunanja černa stran kacih pet perstov široko kot kapa na verhi golen stala. Kjer niso škorn nosili, so imeli plave goljeuke in čevlje. Za na glavo so bili klobuki s širokimi kraji in nizkimi okroglimi štulami. Kraji so biii s pertonkami k štuli privezani, da niso doli viseli. Kape so bile iz lesičjih kož ali kunine (madrovine); spodnji del je bil kviško privi-han, da je kosiuatiua od zunaj sta/a, ali pa se v mraza doli na ušesa spustila. Za zimo so bile nekoliko veči in visi kape, imenovane kučme, iz černih ovčjih kož; kosmatina je bila od zunaj obernjena. Kučme so se ravno tako ob hudem mrazu čez ušesa spušale.
Ženske so nosile černe suknje s svilnatim trakom obrobljene. Pozimi tudi dolge kožuhe. Pod suknjo ali pod kožuh je prišlo krilo ali mezlanka z modrico m, kar je še semtertje ugledati. Spredaj je bila pregača ali birtoh, za delavnike pertnena plava z belimi pikami ali rožcami, za praznike iz salona. Oš pete 1 j je bil na persih nabran, in z okinčanimi bucikami spet. Rut nekdaj ženske niso nosile za vratom, kakor to še zdaj okoli Metlike ni v navadi. Pod mezlanko ali rašom je bil interfat. JVa nogi so bile škorne iz beloustrojenega mehkega usinja s černim ali zelenim usnjatim pascom nad stopali. Namest škorn so bile včasi rudeče goijenke in čevlji z visocimi podpetnicarai, kar se tudi okoli Metlike še najde. Pod persi je bil belo ali tudi s srebrom kovan ali pa černusnjat, pri preraož-nišik tudi srebern pas. Od pasa pri strani je visil na dolgim jermenu nož na zaperco. Na glavi je bila peča z bucikami na sprednjih voglih kviško perpeta. Navadni so bili tudi p un ti ki, pa rte, šapii, s kunjo kosmatino opramane černe kape, čepi ce (avbe), zavijače,ki so še zdaj v Bledu in Bohinju v navadi. Parte in šapli so  bili li za device.