— 339 — Novičar iz slavanskih krajev. Xp. Iz Orrnoža. (Dalje}. Ker pa povsod resnico ljubim in napak, ki se popraviti dajo, nikjer ne zakrivam, tedaj tudi domačih ne, moram reči, da pervi nauk v domačem slovenskem jeziku se v omenjenih šolah večidel zlo pomanjkljivo deli, ker le v rnalokterih šolah najdeš tisto izverstno abecednico, po kteri se v šolah Lavantinske škofije uči in ktera je osnovana po potrebah sedanjega časa; čeravno ne povsod, zadenemo vendar večidel v omenjenih šolah na abecednice starega kopita, kterih osnova ni po tistih naravnih vodilih, ki 60 razumu mladih glavic vgodne , in ktere so verh tega še celo s pismenkami okorne wbohoričiče" natisnjene, ktera že zdavnej med staro šaro počiva in s ktero se nobena reč več ne natiskuje. Treba bi tedaj bilo, da bi vsi šolski dištriktni ogledi tudi na to zvesto pazili, po kterih bukvah učitelji otroke domači jezik citati učijo, da odpravijo take knjige, v kterih se otroci družin pismenk (čerk) uče, kakor tistih, s kterimi so po določnim ukazu vis. ministertva nauka šolske knjige v gimnaziih itd. natisnjene in v kterern pravopisu tudi vlada vse svoje naznanila ljudstvu naznanuje. Kdor je imel priložnost se z učitelji po deželi soznaniti, je imel tudi priložnost se prepričati, da je le malo tacih, ki so v znan-etvu domačega jezika terdni in da je tudi dosto tacih, kterim ni veliko za-nj mar; — takim se tedaj ne more in ne sme prepustiti prosta volja v izberi abcednic starega kopita, ako se dobijo že dobre nove. Sreča za otroke, da se tudi novega pravopisu navadijo, so večidel le verli gosp. kateheti, ki si prizadevajo jih soznaniti s tisto pisavo, v kteri se dandanašnji piše, bukve in časniki tiskajo. Ce bi gosp. katehetov ne bilo, ki keršanski nauk in sv. evangeli otrokom v maternem jeziku razlagajo, bi skoraj ne duha ne sluha ne bilo o slovenskem jeziku, kterega nauk je že z 5?malimi po-vesticami", v stari pisavi natisnjenih, slovo dobil, ker kmalo se začne brez vsega prida otročičem branje, pi- sanje, računstvo, slovnica in pravopis v samem nemškem jeziku v glavo vbijati, kterega se v malih ljudskih šolah nikdar naučiti ne morejo. Ni se tedaj čuditi, ako se otrokom šola pristudi in se stariši o koristnosti šol prepričati ne morejo. Vendar s tem nočem reči, da bi bila povsod taka, čeravno je večidel; imamo hvale vredne možake tudi v ljudskih šolah, ki zapopadejo njih namen, da morajo po pravici vseučiliše prostega ljudstva biti. (Dalje sledi). Iz Notranjiga. Kar se je začela železnica skozi Krajnsko izdelovati, so na več straneh tudi jeli misliti, po kakošnih potih bi ložje bilo iz posamesnih krajev do železnice priti; zakaj stare vožnje pota in pa železnica se ne stekajo povsod. Na notranji strani je poglavitno prašanje, kako da bi se I dr i a z železnico zvezala po nar kraji in nar ložji poti; večji postaja pri železnici bo namreč v Logatcu, stara cesta med Idrio in Logatcam in tudi med Verhniko pa gre čez visoke Veh ar še, kjer pozimi burja in zametje pot zapirajo. Kakor je nek za terdno sklenjeno, se bo iz Idrie nova cesta peljala po Zali, kjer je za vodo sicer precej oska, vonder zadosti položna odpertina proti Godoviču; od ondod pojde cesta na Hotedrašico, in potem do Logatca, od koder so že nekaj nove poti po tej strani poskušali narediti. Ko bi tudi zastran železnice ne bilo potreba , je vonder truda vredno novo cesto po tej meri napraviti, da bi se obilnim klancam dozdanje ceste odšlo. Ni dolgo, kar so že tudi v Poljanski in Žiro v s k i dolini svete delali, hitreje do železnice dospeti; zakaj iz Poljan je čez Loko na Ljubljano velika okolica, iz Zirov proti Idriiv pa unstran Žirovnice silno sterm in visok klanec. Iz Žirov so že mislili po S o vri proti Zavracu, in dalje čez Rovte proti Logatcu cesto napraviti, — pa početek je zastal. Morebiti bi se iz Žirov tudi po drugi strani, namreč po Race vi na Smrečje cesta dala izpeljati, od koder tudi ni preteško na Rovte in dalje na Logatec priti; po Račevi na Smrečje bi cesta zamogla na dva kraja služiti, namreč ne samo na Logatec, ampak tudi na Verhniko, kakor seže zdaj desiravno po slabi poti čez Podli p o vozi; iz Rovt na Logatec , in pa iz Podlipe na Verhniko je že sicer nekaj ceste. Gotovo bi bilo dobro, Poljansko in Žiro v s k o dolino po priložniši poti z Verhniško in Logaško ravnino zvezati; tudi brez železnice bi taka cesta na več strani dobiček dajala. Pri tej priložnosti se zna tudi dolenska stran opomniti. Ondi je poglavitna reč, Novomesto z železnico po boljši cesti zvezati, in sicer v meri proti Z i-danimu mostu, ali pa, kadar se železnica do Zagreba izpelje, proti Sevnici, oboje čez Mokronog. Dozdaj ss vozi iz Novigamesta čez Srn ar j eto na Mokronog po veliki okolici, in zopet iz Mokronoga na Boš tanj čez sterme klance, od ondod pa na Radeče in na Z i da ni m ost po veliki okolici. Dolgo je govorjenje, od Novigamesta čez Mokronog do Save novo cesto izdelati, še bolj dolgo, kakor je od železnice glas bil, pa hrib med Novimmestam in Mokrono-gam je na poti, in čez Trebelno ali Gorejni Mokro nog bo zmirej sterma cesta, ako se posebno umetno ne izpelje, kar govorijo, da se bo zgodilo. Dalje se od Mokronoga namesti čez sterme klance, za Mer no do Boštanja, ali prav za prav do Terične vasi, bolj položna pot izdelati da; tudi za to stran se že neki sklepi delajo. Da bi pač iz golih sklepov skorej kaj koristniga izdelka bilo ! P. H. Iz Verhnike. Dokončano je poglavitno zidanje, kteriga se je Verhniška soseska polotila, namreč cerkev sv. Pavla, in ravno ta dan, ko je bila lansko leto blagoslovljena, namreč o spominu, posvečenja vsik — 340 — cerkev, bo nas milostvi knežoškof gospod Anton Alojz jo posvetili. Kar je ta božja hiša od znotraj in od zunaj olikana in z barvami pretegnjena, se nrnetnija in lepota nove stavbe po risanji g. Šebelna jasno razodeva; stena je namreč zunaj z rumenkasto, znotraj z zelenkasto, obok znotraj pa z rudečkasto barvo prevlečen; in barva je tukaj bolj svetla , tamkaj bolj temna (tuši-rana). Med tem , ko zdaj domači mojster Matevž Medved hiti novo cerkev pri Novi Štifti na Štajarskim so-zidati, je tukajšno pa laški mojster Gromazzi prezalo izlikal; veliki altar je pa Kure Goldensteinski na sirovim zidu izobrazil; verhi se razloči plavo nebo z zlatimi zvezdami; v drugim delu so zidane lezene v altar povzete; v sredi lepa podoba s, J^avla spreobernjenja, in na straneh zala okna z barvastim križem se kaj prijetno stikajo. Prostora ni tukej za posebno popisovanje vsiga druziga, kar se je v ozalšanje noviga tempeljna zgodilo; le toliko je reči , da se nobena stvar ne pogreša , ktera se v dobro in lepo opravljeni cerkvi tirja. Visokovredni knežoškof gospod Anton Alojz so že na večer 16. t. m. prišli posvečevat novo cerkev; du-hovšina, ljudstvo in vmes deklice v belo oblečene in ovenčane, vse jih je s častjo sprejelo. V dan posveče-nja, 17. t. m. pa se je velika množica ljudstva sošla gledat sveto opravilo, kakoršno se ne da pogosto viditi; nebo se je tudi pervikrat po dolgim dežji lepo zjasnilo, in veselje dneva polepšalo. Sveto opravilo se je po navadah katoliške cerkve godilo, in vmes je vnet govornik zbrano množico od pomembe take slovesnosti učil, in tudi hvalo vsim izrekel, kteri so s trudam in darmi k doveršenju veliciga dela pripomogli. Veselo je pretekel po končanim svetim opravilu tudi drugi del dneva, in na večer so se prečastiti knežoškof spet ločili, častno spremljeni. Vsi ginjeni so bili višji pastir nad tem, kar je ta soseska v kratkim času storila ; posebno jih je veselila edinost, s ktero so vsi udje soseske, visoki in niski, pri delih pomagali, ki služijo v višji duhovni prid; zraven nove cerkve menimo namreč tudi novo šolo. Naj nihče vzlo ne jemlje, ako od ene soseske na Krajnskim kaj več pišemo; naj le drugi tudi od druzih povedo. Krajnci le premalo od svojih reči po svetu raz-znanijo ; vse Dunajske novice vedo povedati od peterih cerkev, ki se v dolni Austrii zidajo. Zakaj bi mi ne povedali, de ste to leto na Krajnskim dve, ena večji ena manjši, pa obe lepi ^na Verhnihi in v Goricah) so-zidane? Zakaj bi ne povedali, de so prečastiti knežoškof v časi svojima vladanja v Ljubljanski škofii, zdaj že skoraj štirdeseto Cerkev posvetili, in de za prihodnje leto že spet dve novi čakate? Po svetu pravijo dosti hudiga od Krajncov , naj zvedo tudi kaj do-briga* Podlipski. V Ljubljani. V poslednjim zboru mestniga odbora je bila mestna rajtinga pretekliga 1851. leta po predpisu srenjske postave ojstro pretresena ; pokazalo se je, da celo premoženje mestno v vsih svojih dohodkih posestvu jn blagu konec lanskiga leta je zneslo 120.557 fl. 12lXj kr. Dohodki za prihodnje leto so prevdarjeni na 62.650 fl., izdajki pa na 64.473 fl., tedaj bi po tem prevdarku utegnilo zmanjkati 1823 fl., zavoljo kterih se pa ne bo mestjauam noben davek naložil, ker po skerbnim gospodarstvu se bojo dali stroški s dohodki poravnati. — Gosp. Ambrož, kterimu gre zasluga, da je za konjski someuj pripravni prostor zad Kravje doline oskerbel, za kteriga so prodajavci in kupci hvaležni , da ne kupujejo živine v nevarnosti svojiga življenja in o slabim vremenu, v* blato pogreznjeni, je na-svetoval v tem zboru, da naj. se tudi somenj za govejo živino tu sem prestavi, ker sta gospodarja do- tičniga zemljisa pripravljena, proti primernimu plačilu ga prepustiti za somnjiše. Odbor spoznavši, da bo to, da sta oba somnja skupej, prodajavcam in kupcam zlo všeč, in da je prostor za goveji somenj pred cukrarijo pretesen, je enoglasno poterdil gosp. Ambrožev nasvet; tedaj bota o sv. Ošpeti že oba somnja skupej zad Kravje doline, kteri že po imenu goveji somenj sliši. — Po-slednjič je na vprašanje c. k. deželniga poglavarstva odbor enoglasno nas vet o val: naj se gosp. Jož. Schmidt-u. pravica dovoli, na Dunajskih ulicah novo apoteko napraviti, ker se na tem kraji proti železnici mesto vedno razširjuje, in Ljubljana zdaj že blizo 18.000 stano-vavcev šteje, kterih je pred 40 leti, ko so že tudi 4 apoteke v Ljubljani bile, le kacih 10.000 štela. Iz Ljubljane. Ljublj. tesarski mojster g-osp. Pajk je modele tiste svoje vodne mašine, ktero so tudi svetli nadvojvoda Janez o poslednjim zboru kmetijske družbe na gosp. predsednikovim vertu na Fužinah s pohvalo ogledovali, na svet gospoda nadvojvoda c. k. mi-nisterstvu vojništva na Dunaj poslal za vojaške potrebe; ministerstvo jih je rado sprejelo in te dni g"osp^ Pajku sledeče hvalno pismo poklalo: »C. k. vojnisko ministerstvo je z dopisam od 5. t. m. it-8001 podpisanimu glavnimu stavbinimu vodstvu ukazalo, Vam zatot da prepustite ces. vojaštvu svojo privilegirano vodno mašino v povojjno rabo, posebno zahvalo Njih ekc. gosp. vojniga ministra naznaniti in Vam povedati, da se je gosp. minister namenil, to lepo domoljubno djanje tudi Njih apostoljskimu veličanstvu pre-svitlimu cesarju na znanje dati. C. k. glavno stavbino vodstvo si za veselo dolžnost spozna, Vam to častno spoznanje razodeti.— Na Dunaji 14. oktobra 1852.«