X                                                    Književna poročila.                                                    X
Književna poročila.
Alojz Kraigher: Umetnikova trilogija. (Ivanu Cankarju v spomin.) V Ljub* ljani 1921. Samozaložba. 134 str.
«Povem vam tudi, da tistih veselih in žalostnih zgodb nisem pisal jaz, ki govorim z vami in ki vas imam od srca rad, pisal jih je človek, ki ga ne poznate in ga nikoli ne boste poznali.» Teh Cankarjevih besed sem se domislil, ko sem prebral Kraigherjev dramski triptihon «Umetnikovo trilogijo«, posvečeno spominu I. Cankarja. In našel sem, da tudi «junak» te «Trilogije», ki ga je avtor nazval Janeza Umetnika, ni pisal Cankarjevih «veselih in žalostnih zgodb», dasi nosi njegov verni zunanji obraz in je ves, kakor se kreta in šeta ter smeji s svojim «brnečim» smehom, on sam, Ivan jCankarz^ ulice in^izjcavarne. Umetnikov notranji obraz, edino resnični in pravi obraz, kakor je zatrjeval Cankar ne* štetokrat, je navzlic trilogiji ostal še nadalje nekje skrit in zakopan, dostopen samo vernemu čitatelju, da ga dvigne in razbere iz zastrtih globin poetovih del in umetnin. Ne, popolnoma ni ostal skrit ta obraz: tedaj ko Janez Umetnik hromi Malči pripoveduje zgodbo o zrcalcu, se za hip — kakor luč skozi špranjo — zablišči in čitatelju se zazdi, da_bi^tale Kraigherjev Janez Umetnik vendarle utegnil biti umetnik Ivan Cankar. Za trenutek samo; zakaj takoj nato spet vse vkup zagrnejo valovi z ulice, vsakdanjosti, negloboke duhovitosti, mestoma celo banalnosti. In človek si mane oči: zunanjosti, preveč zunanjosti!
V svetovni literaturi ne srečavamo dosti del, ki bi nam z umetniško^kritično točnostjo in nazornostjo v obliki umetnine mogla predočiti vso dinamičnost in kompliciranost človeštvu znanih, zgodovinskih genijev, silnih, svet vodečih oseb= nosti, mislecev, raziskovalcev, umetnikov. Take osebnosti so zmerom privlačile ne samo pisatelje in literate, marveč tudi — naravno z večjim uspehom — upodabljajoče umetnike. Poizkus je smel in vabljiv. V geniju se je izkristaliziral duh rodu in človeštva, v žaru genijevega dejanja in nehanja se ogleduje pritlikavi človek, kakor se ogledujejo ponižni holmci in griči v nedostopnem svitu nebotičnih snežnikov. Projicirati vso izkristaliziranost genijevega duha v svoje delo, eliminirati lastno osebnost ter jo preliti v posodo genijeve osebnosti, to bi bil umetniški čin, dostojen oblikovane osebnosti. In zato bi pomenilo, umetniško zajeti mogočno osebnost, biti ji duševno raven in enakovreden? Skoraj da! Menim, da bi se pisatelj, ki bi z umetniško objektivirano nazornostjo izoblikoval vse vidne in nevidne strani, vse podzavestne gibalne sile, vsa iskanja in snovanja, strasti, ljubezni in sovraštva Napoleonovega vojnega genija, mogel nazvati Napoleon v literaturi. To pa je nemogoče že radi tega, ker je notranje lice vsakega genija preveč diferencirano, ker se dve osebnosti nikoli povsem ne krijeta in ker je. končno vse opravilo pisateljevo že po svoji naravi— Dichtung und \Vahrheit. Iz tega sledi, da se je razbilo nešteto poizkusov oblikovati v drami ali v romanu osebnosti Jezusa, Buddhe, Sokrata ali Napoleona, Leonarda da Vincija, Goetheja * in dr. Edina izjema v črtanju močnih historičnih tipov soj^hakespearjeve drame (ne glede zgodovinske «točnosti», marveč glede suverenega slikanja notranjega obraza oseb, njih borb, strasti, naporov), ki so silne, kakor priroda sama, igraje ustvarjajoča genije in bedake ter — Tolstega «Vojna in mir», ta naj genij al= nejša zgodovinska koncepcija v modernem romanu. Pisatelji manjših kvalitet pa se pri črtanju močnih zgodovinskih značajev predajajo ali svoji fantaziji, da bi se na ta način pritipali do gorečega centra genijevega, ki živi bodisi v ljudski legendi, bodisi v delih genijevih, ali pa se omejujejo na več ali manj točno in
—   626   —
X
Književna poročila.
X
interesantno podajanje zgodovinskega posnetka (Gobineau «Renesansa», Merež« kovskij  «Leonardo da Vinci»).
Kraigher je volil drugo pot — pot zgodovinskega posnetka. S tem je brez dvoma storil literarni zgodovini (ki ji je življenje človeka^ sredstvo za razume* vanje njegovih umetniških del) precejšnjo uslugo, a maffjšo morda umetnosti in še manjšo Ivanu Cankarju, ki je bil ves, kakor ga vidim in kakor je sam poudarjal, človek notranjih vrednot, notranjega sijaja, a na zunaj nebogljen otrok, obložen s hibami in nadlogami, ki jih je prenašal z naporom in odporom kakor breme svoje telesnosti. Prejarko poudarjanje telesnosti mora nujno biti na škodo duševnosti. Tejnu__se_ Kraigher ni izognil. PodaJLjiam je človeka I. Can* karja, ne umetnika. Zato je netočnost že v naslovu, ki bi se ne smel glasiti Umetnikova trilogija, ker je to trilogija človeka, ki mu je ime Janez Umetnik.
Toda ne glede na to, ali je ta Janez Umetnik pravi in pristni Ivan Cankar (dasi je to avtor očividno nameraval) ali ne, je treba delo pretehtati in preiskati kot delo samo, kot dramo, kot umetnino. Organska vez, ki spaja te tri eno* dejanke, — dve drami (prav za prav sliki) in eno komedijo — v trilogijo, je oseba Janeza Umetnika. Fabule vseh treh enodejank so skrajno preproste in eno* stavne, a vendar očitujejo avtorjev instinkt za odrske in dramske efekte. Spretno očrtano poslavljanje na odru je ztniraj nekaj učinkovitega, pretresljivega. Podlaga vsem trem delom trilogije je slovo: slovo od tujine in od neveste, slovo od sveta in življenja, slovo od vsega zemskega in posvetnega ter hkratu zadnji posmrtni obračun in vhod v transcendentalnost. O dejanju skoro ni mogoče go= voriti. Vse to je zgrajeno v živahnem, sočnem, včasi brutalno naturalističnem, a tupatam tudi naravnost mojstrskem dialogu ter v spretni in okretni tehniki. Zlasti se tehnično odlikuje prvi del, ki ga preveva fluid naravnega, neprisiljenega razvoja. To je karakteristična slika slovenskega literata bohema na Dunaju, uspela vzlic kinematografsko brezdušni in viharni karakteristiki Umetnikovih prijateljev, ob katerih mora čitatelj citirati Ibsena: «Teh ljudi ne vidim pred seboj.» (Imena Janez Pesnik, Janez Pisatelj, Janez Poslanec še ne morejo biti dovoljne karakteristike!) Boljše so očrtane ženske, zlasti hroma, tajinstvena Malči (pristna Cankarjeva «junakinja»!) in končno seveda Janez Umetnik s svojo zagonetno pasivnostjo in ravnodušnostjo, ki ga obkroža, ki pa je v svojem bistvu resignacija, odeta in maskirana z nekim čudnim prešernim smehom. —¦ Tehnično šibkejši od prvega je drugi del s svojima nekoliko naiv= nima in mestoma malo okusnima vložkama licejk in študentov. Tudi ženske so očrtane slabše: Ana je samo druga izdaja Pavline v prvi sliki, Helena je podana preveč vnanje. Vzlic temu je konec druge slike, zlasti sklepni prizor, ko_pdhaja Janez Umetnik v dolino — v smrt, nekaj najlepšega, najpretresljivejšega, kar sem čital v slovenskem dramskem slovstvu. Po tem eno stran dolgem prizoru, ki je tako poln pregnance in lapidarnosti, kakor Prešernovi «Sonetje nesreče», je treba meriti umetniške zmožnosti Kraigherjeve!
Vse' drugega kova je tretja slika! Tu se je podal avtor na spolzka in nevarna tla najbolj pereče sodobnosti, hoteč jo v obliki aristofanske komedije izbičati in osmešiti s cankarskim smehom. Pograbil je par živečih sodobnikov, ki zastopajo izvestna kulturnopolitična mnenja, ter jih vrgel na oder. Toda — Ivan Cankar je s svojimi kulturnimi in političnimi nasprotniki najuspešneje in najgenijalnejše obračunal v svojem življenju sam! Kar je postavil na oder Kraigher, je bolj karikatura, nego satira, bolj polemika in pamflet, nego umetnina. Res da bodo naši zanamci sodobno slovensko kulturnopolitično življenje nazvali
—    627     —                                          40*
>;
Književna poročila.
K
najbrž plehko in pusto burko vendar avtor ni našel dovolj objektivirane distance napram temu življenju, ni poglobil njegovih perspektiv ter ga je odel z vse preprozornim pajčolanom feljtonskočlankarskega značaja. Tako je razbil enotno linijo, ki bi jo moral vzbočiti preko svoje trilogije, podati Umet = nikovo tragično hrepenenje po breztelesnosti, njegovo žarko slo po kozmični brezprostornosti in brezčasnosti ter je navezal to linijo šele ob sklepu v preprostolepi sceni svidenja Umetnika z^jnaterjo. Zato je zadnja slika umetniško najslabša.
Mnogo bi se še dalo povedati za in proti tej «Trilogiji», zakaj delo je zani* mivo, izzivajoče kritiko in pohvalo; in to je znamenje, da delo živi. Eno je jasno: napisano.^i?..iskrenega, pi^§Le_n,ega.~srca, umetniško vzlic številnim hibam x, % in nedostatkom brez dvoma najjačje dramsko delo zadnjih let. Zato bi sodilo v repertoar slovenske drame, ali ne? To sporočam upravi Narodnega gledališča, odgovorni  čuvarici slovenske  drame, v resen in vesten premislek!
Fran Albrecht.
Novi prevodi iz Shakespearja. (Konec.)
O Bogdanovičevih prevodih je «Zvon» že govoril. Ista točnost in solidnost kot prejšnje odlikuje tudi ta prevod. Sicer to ni prvi prevod Julija Cezarja v hrvaščino; pred Bogdanovičem so že dramo prelagali: Špiro Dimitrovič, A. Ka« šali, Stevo Petranovič, dr. Svetislav Stefanovič in Miloš Zečevič, neke «ustriške» je podal tudi A. Krespi. Pot je torej kolikortoliko uglajena, dasi niso nekateri prevodi potekli iz originala. Bogdanovičevo delo bi torej lahko pomenilo ne* kakšen završetek teh prizadevanj; želel bi mu samo več pesniške lahkoče in gibčnosti. Vsekakor je dober temelj za nadaljnje delo postavljen.
Ta_drama bo posebna pridobitev za naše šole, kjer bo.služila za pojasnjenje dramatskega  in   tragičnega  pesništva.   Prezreti  pa   ne   smemo   tudi  mogočnega vtisa, ki ga mora narediti ta borba za politične ideale na mlade duše. Izdajstvo, ~'yCj*rij cmvi grški zgodovini nekaj  vsakdanjega, je v rimski  zgodovini nepoznano.  — ,   .              rf          Milan Šenoa nadaljuje s prevodi iz Shakespearja tradicije svojega očeta, ki
^ ^C^n^p^odaril hrvaški književnosti Romea in Julijo ter Mnogo vike ni za što; a sin je poleg obeh delov Henrika IV. še presadil v hrvaščino Kako vam drago in odlomek Noči sv. triju kralja. — Drami o kralju Henriku IV. spadata v srednjo dobo Shakespearjevega ustvarjanja. Henrik IV. je zasedel leta 1399. angleški prestol, ko je bil upropastil Riharda II., in je vladal do leta 1413. Prvi del drame obravnava začetke Henrikove vladavine; od zmage, ki jo iz; vojuje mladi Percy pri Homildon Hillu leta 1402. za svojega vladarja, pa do poraza, ki ga doživi Hotspur (zakaj ni dobil hrvaškega imena?) pri Shrews* burvju leta 1403.; ta poraz šele je zasigural Henriku kraljevi prestol. Dvorske intrige vstaje in meščanske vojske, ki tvorijo ogrodje dejanja, bi mogle le malo vleči, da jih ni pesnik oživil z mičnimi posamničnostmi. Širok prostor n. pr. je dobil odkazan Sir John Falstaff in njegov drug Bardolph, «vitez goreče sve* tiljke«  (ta priimek mu izmisli  Falstaff po nosu, ki razodeva njegovo slabost).
Prevod Šenoe dela vtis, da je šel_j>rezgodaj v tisk in da bi še dobro prenesel^ novo j)ilo. Prelagatelj se trudi, ohraniti metrično ogrodje, kakor ga je ustvaril pesnik sam, a vsebina hrvaške verzije leži cesto znatno stran od tega, kar pove original. Ljubavni razgovor med Mortimerom, ki ne zna vališki (Welsh), in njegovo ženo, ki ne zna angleški, prinese lepo izpremembo v po= litične  razprave tretjega  čina:
I understand thy looks: that pretty Welsh
Which thou pourest down  from these swelling heavens,
—   628   —