KNJIGA IN BRALEC V IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU Problematika knjižnic na osnovnih šolah
Marjana Kobe
bibliotekarka, pedagoški vodja, Pionirska knjižnica, Ljubljana
UDK 027.8:37.014:351.851(497.12)
KOBE Marjana: Knjiga in bralec v izobraževalnem procesu. Problematika knjižnic na osnovnih šolah. Knjižnica, Ljubljana, 22(1978)1-2, str. 35—42.
Članek poudarja, da razširjeni čas bivanja otrok v celodnevni osnovni šoli naravnost izziva vitalnost šolske knjižnice. Kljub prizadevanju knjižničarjev zunaj šolskega sistema, ki so samoiniciativno pripravili vrsto študij in standardov za modernizacijo šolskih knjižnic, pa znotraj šolskega sistema, mimo odobravanja teh pobud, ni ustreznih akcij za njihovo uresničitev. Potrebno je zlasti, da strokovne pedagoške službe spregledajo sodobno delujočo šolsko knjižnico kot središčno strokovno celico za vitalno vključevanje v ustvarjalni in rekreativni čas učencev na vseh razrednih stopnjah. Konkretno pa je potrebno, da se, kot določajo sprejeti standardi, postavi znotraj strokovnih služb tudi posebna svetovalna služba za šolske knjižnice.
UDC 027.8:37.014:351.851(497.12)
KOBE Marjana: The Book and the User in the Education System. Problems of Libraries in Primary Schools. Knjižnica, Ljubljana, 22(1978)1-2, p. 35—42.
The article points out that prolonged stay of children in allday school virtually challenges the vigour of the school library. In spite of the efforts of the librarians outside the school system who have prepared a number of studies and standards for the modernization of school libraries on their own initiative, no adequate steps have been undertaken within the school system for their realization, apart form sponsoring these suggestions. The professional educational institutions schould acknowledge the modern school library as the central professional unit for its positive involvement in the time spent for creative activities and recreation of the pupils at all educational grades. According to the accepted standards, it is, however, necessary to establish a special consulting service for school libraries within the professional institutions.
Ko je Zavod SRS za šolstvo v letih 1971/72 potrdil in sprejel Osnutek standardov za šolske knjižnice, ki ga je v okviru republiške matične službe za javne pionirske in šolske knjižnice pri ljubljanski Pionirski knjižnici izdelala Martina Šircelj, ko je taisti Zavod leta
1973 standarde vključil v novi, spremenjeni in dopolnjeni učni načrt za osrtfovno šolo, smo bili v knjižničarskih krogih prepričani, da s tem šolsko knjižničarstvo — dotlej skrajno zanemarjeno — sicer še ni »na konju«, da pa si je s tem aktom priborilo in utrdilo prve možnosti, da z vztrajno postopnostjo ob podpori republiške strokovno pedagoške službe sčasoma le »zleze na konja« v najglobljem pomenu citata, ki ga iz Osnutka standardov dobesedno povzemata učni načrt iz leta 1973 in učni načrt iz leta 1975: »Šolska knjižnica, ki dopolnjuje vsa področja vzgojno izobraževalnega dela na osnovni šoli in se š svojim fondom, A V sredstvi in s posebnim programom dela aktivno vključuje v vzgojno izobraževalni proces, je enakovreden del tega procesa in mora imeti enakovreden delež v učnem načrtu osnovnih šol.« (Podčrtala M. K.)
Citirani stavek je eden od temeljnih določil sprejetih republiških standardov, ki v smislu sodobne pedagogike in hkrati tudi sodobne knjižničarske stroke določajo šolski knjižnici kot »delovnemu kabinetu za uporabo knjige« enakovreden status drugim kabinetom na šoli, strokovnemu delavcu v šolski knjižnici pa enakovreden status preostalemu pedagoškemu kadru s tem, da mu nalagajo odgovorne, toda povsem specifične pedagoške dolžnosti in obveznosti. Ob normativu za nabavo knjižnega sklada, ki mora slediti številu učencev na šoli, ne pa kakim drugim kriterijem, ter v izboru pokrivati vse stroke v razmerju, kakor so le-te zastopane v učnem programu, pomeni prav poudarek na aktivni pedagoški funkciji šolske knjižnice in njenega strokovnega kadra, na njenem smotrnem in živem vključevanju v vsa področja vzgojno izobraževalnega dela in tudi rekreativnega življenja na šoli bistveno novost v pojmovanju šolske knjižnice ter kvalitetni premik v vzgojno izobraževalnem sistemu reformirane šole, kvalitetni premik, ki upravičeno (v standardih) zahteva, da je šolska knjižnica financirana po istih načelih, kot je financiran osnovni vzgojno izobraževalni program šole, kakor ga predpisuje učni načrt, njeno delo pa da preverja in ocenjuje svetovalska (zdaj inšpektorska) služba pri Zavodu SRS za šolstva.
Leto 1973 pomeni torej upanje vzbujajoči preboj zastarele miselnosti: prvič po osvoboditvi je knjižničarska dejavnost s posebnim poglavjem vstopila v učni načrt za osnovno šolo. Zavod SRS je v njem objavil načelni del standardov, kakor tudi podrobni načrt pedagoškega dela in nekatere oblike in metodične napotke za posodabljanje pedagoškega dela šolske kinžjnice. V istem učnem načrtu so v poglavju »Slovenski jezik« objavljeni tudi novi, dokaj obsežni seznami knjig za domače branje na posameznih razrednih stopnjah; ti seznami, ki so prav tako kot standardi in metodični napotki za
delo šolske knjižnice nastali v ljubljanski Pionirski knjižnici kot republiški matični službi, naj bi služil tudi šolski knjižnici kot temeljna opora pri sanaciji leposlovnega knjižnega sklada.
Obenem je določila standardov upošteval deloma tudi že »Vzorec za časovno razporeditev učne snovi za slovenski jezik od 1. do 4. razreda«, ki ga je Zavod SRS za šolstvo izdal prav tako leta 1973. Vzporedno se je bila bitka za obvezno sistematsko financiranje pri RIS.
Od tod naprej pa se situacija sistematsko ne premakne; videti je, kot da je prvotni zagon pričel plahneti.
Zakon o osnovni šoli, ki je izšel leta 1974, ob psihologu, sociologu itd. sicer omenja tudi knjižničarja ter v 71. členu zelo nedoločno govori o »skrbi za knjižnico«, ker pa problem šolske knjižnice — kar zadeva financiranje — ni sistemsko rešen, drsi šolska knjižnica iz sprva upa polne pozicije spet med tako imenovane neobvezne dejavnosti — in to v času in hkrati s tem, ko Zavod SRS za šolstvo vlaga vse svoje strokovne sile v oblikovanje programa reformirane šole, v času, ko je na pohodu celodnevna šola kot poskus pri nas doslej najsodobnejšega modela vzgojno izobraževalnega procesa na osnovni šoli!
Republiška matična služba je postopnemu razvoju poldnevne reformirane šole v celodnevno šolo po svoji plati takoj prisluhnila, saj ji po standardih sanirana in funkcionirajoča šolska knjižnica ne pomeni samo obrobno, dodatno, zgolj domače branje pokrivajočo dejavnost, marveč sodobni kabinet, v katerem specialno usposobljeni knjižnični delavec s primernimi in specifičnimi oblikami pedagoškega dela med drugim spodbuja učence k uporabi leposlovne in informacijske knjige ter revialnega tiska, jih navaja na uporabo knjig, jih uvaja v uporabljanje knjižnice in knjige, jih usmerja k primarnim virom informacij; vse to pa počenja sinhrono z učnim načrtom in v povezovanju ter sodelovanju z drugimi pedagoškimi delavci. Prav v modelu celodnevne šole — v kateri vzgojno izobraževalni proces teži k čim sodobnejšim oblikam in metodam dela, celodnevno bivanje v šoli pa hkrati razširja tako delovno ustvarjalni kot rekreativni čas učenca — prav v modelu celodnevne šole torej pa vidi knjižničarska stroka še večje možnosti kot doslej za smotrno vključevanje šolske knjižnice v celotno življenje in delo na šoli.
V dopolnilo standardom in drugemu strokovnemu gradivu, ki ga je v zvezi s problematiko sanacije šolskih knjižnic posredovala Zavodu za šolstvo S IS do leta 1975, je zato republiška matična služba izdelala naslednje aktualne materiale, ki že vključujejo smernice celodnevne šole: »Smernice o delovanju šolske knjižnice v okviru celodnevne šole« (Martina Šircelj), »O nadaljnjem razvoju
šolskih knjižnic« (Martina Šircelj), »Pedagoško delo v sodobni šolski knjižnici« (Marjana Kobe). K pomembnemu gradivu na to temo moramo prišteti še temeljito raziskavo Irene Kernel »Osnovnošolske knjižnice na območju petih ljubljanskih občin v letih 1971/72«, ki je prav tako izšla leta 1975 in ponuja natančen vpogled v nerazveseljivo stanje ljubljanskega »vzorca« šolskih knjižnic, ki pa ga najbrž danes ta dan še zmerom lahko posplošimo v republiškem merilu. Zavod SRS za šolstvo ta najaktualnejša gradiva ima. Po svojem zastopniku je ob priliki tudi javno izrekel priznanje Pionirski knjžnici v Ljubljani, »ki je samoiniciativno (podčrtala M. K.) pripravila usmeritev dela šolske in javne mladinske knjižnice v pogojih celodnevne šole« (Kulturni poročevalec, št. 27, september 1975). Pionirsko knjižnico je, nadalje, kot republiško matično službo vključil v komisijo za normativno spremljanje izvajanja programa celodnevne šole za področje šolskih knjižnic. Prav tako Zavod SRS za šolstvo odobrava seminarje, ki jih za šolsko knjižnico organizira in strokovno izvaja knjžničarska služba; izjavlja tudi potrebo po strokovnih seminarjih za knjižnice na šolah II. stopnje, predvsem za šolske knjižnice na strokovnih šolah. Vendar ostaja popolni status quo, kar zadeva prizadevanja republiške matične službe, da bi se v okviru Zavoda SRS formiral nujno potrebni aktiv šolskih knjižničarjev z inšpektorsko službo (ali kakršna že je trenutna organizacijska oblika nekdanjega svetovalstva). To je seveda problem. H je najtesneje povezan s sistemsko rešitvijo financiranja šolskih knjižnic na republiški ravni. Od te sistemske rešitve pa smo, vse tako kaže, danes dlje, kot smo bili leta 1973. S to letnico pa sem svoje razmišljanje pričela. Cemu tako dolg historiat?
Zato, ker bi iz povedanega rada izpeljala problem, ki potrebuje posebno, morda tudi malce polemično osvetlitev. Ne zaradi samohvale, marveč zaradi večje informativne teže sem zato navajala čisto konkretne akcije in konkretno ustanovo.
Iz vsega doslej povedanega namreč lahko razberemo, da slovenska knjižničarska stroka ni »zamujala vlaka«, kot se temu reče; tako rekoč ob pravih trenutkih se je s strokovnimi gradivi kot predlogi za svoje specialno področje vključevala v radikalne strokovne premike v osnovnem šolstvu tako s povezovanjem z ustreznimi strokovnimi službami pri Zavodu SRS za šolstvo, kakor tudi na družbenopolitičnih forumih, če je bilo to potrebno (z že omenjenimi materiali o šolski knjižnici v celodnevni šoli je republiška matična služba sodelovala: na posvetovanju o kulturni vzgoji v zvezi s celodnevno šolo, ki ga je organizirala ZKO Slovenije spomladi 1975, na seji Komisije za idejno politična vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture pri komiteju mestne konference ZKS Ljubljana
spomladi 1976, itd.)- Hkrati je treba poudariti, da so standardi za šolske knjižnice nastali na iniciativo znotraj knjižničarske stroke, ne pa na izrecno pobudo Zavoda SRS za šolstvo v času, ko je pričenjal z reformo osnovnega šolstva. Tudi seminarji za šolske knjižničarje in druga strokovna pomoč (instruktaža, praksa, hospitacije, strokovni sestanki šolskih knjižničarjev v povezavi z mladinskimi knjižničarji v javni mreži itd.), ki jo nudi knjižničarska stroka, se odvija sicer z vednostjo, privoljenjem in tudi odobravanjem Zavoda SRS za šolstvo, to pa je v glavnem tudi ves angažma te strokovno pedagoške službe. In vsa naša prizadevanja, da bi šolske knjižnice, ki kot strokovne celice funkcionirajo vendar znotraj šol, dobile znotraj republiške strokovno pedagoške službe tudi ustrezen strokovni (svetovalski, inšpektorski) forum, se niso premaknila niti za las. Potemtakem bi — polemično zaostreno — lahko rekli, da tiči jedro problema znotraj slovenske strokovno pedagoške službe.
Znotraj učiteljskih zborov na šolah, znotraj področnih zavodov za šolstvo, v prvi vrsti pa seveda znotraj ustreznih strokovnih služb Zavoda SRS za šolstvo, ki proučujejo in izgrajujejo kompleksni načrt programa čim sodobnejšega funkcioniranja reformirane oziroma celodnevne šole, bo moralo priti do bistvenega premika v pojmovanju funkcije šolske knjižnice, ki jo je knjižničarska stroka predstavila kot »duhovno centralno kurjavo« celotnega vzgojno izobraževalnega procesa. Knjižničarska stroka je dokazala, da si sodobno funkcionirajoče reformirane, celodnevne šole ne predstavlja brez sodobno delujoče šolske knjižnice. Zdaj je vrsta na ustreznih strokovnih službah znotraj strokovno pedagoške službe, da spregledajo sodobno funkcionirajočo šolsko knjižnico ne samo kot neobhodno, temveč kot središčno strokovno celico z ogromnimi možnostmi za vitalno vključevanje tako v delovno ustvarjalni kot rekreativni čas učencev na vseh razrednih stopnjah, kot strokovno celico, ki razbremenjuje učitelja in učbenik lastništva monopola nad vsemi informacijami, ki jim, spričo obilice, ki preplavlja vsa področja vedenja, že zdavnaj nista več kos, kot strokovno celico, ki uvaja novo vlogo učitelja in knjižničarja v njunem svetovalskem in usmerjevalnem delu k primarnim virom informacij. Šele ko se bo to zgodilo, ko bo šolska knjižnica trdno vgrajena v temelje vzgojno izobraževalnega koncepta sodobne osnovne šole, se bo — govorim spet polemično zaostreno — Zavod SRS za šolstvo preprič-ljiveje in najbrž tudi uspešneje boril (s pomočjo knjižničarske stroke, seveda) za sistemsko rešitev na republiški ravni, kar zadeva obvezno financiranje, in to zato, ker se bo šele takrat boril hkrati tudi za temelje svojega koncepta in programa sodobne šole. Vzporedno se bodo ustrezne strokovne pedagoške službe na republiški ravni mo-
rale — seveda s sodelovanjem knjižničarske stroke — spoprijeti tudi z deficitarnostjo metodike uporabljanja aktualne leposlovne in informacijske knjige ter revialnega tiska v vzgojno izobraževalnem procesu na posameznih razvojnih (razrednih) stopnjah. Deficitarnost takšne metodike je opazna kljub dosedanjim tovrstnim prizadevanjem Pedagoškega inštituta pri Univerzi v Ljubljani, pedagoških akademij itd. Prav v deficitarnosti tovrstnih oblik in metodičnih smernic vidim namreč tudi enega od bistvenih vzrokov za nelagodnost in zavore med delom pedagoškega kadra pri lastni uporabi aktualnega knjižnega gradiva v učnovzgojnem procesu ter pri navajanju učenca na primarne vire informacij; isti vzrok pogojuie tudi zavore različnim sodobnim različicam funkcioniranja v relaciiah: knjiga—knjižničar—učitelj, knjiga—učitelj—učenec, knjiga—knjižničar—učenec, knjiga—učenec, učenec—knjiga.
Ob smotrnem vključevanju aktualne knjige in revialneca tiska v vzgojno izobraževalni proces, torej ob popolni izrabi funkcionalnih možnosti sodobne šolske knjižnice v življenju šole, pa bo strokovno pedagoška služba morala navezovati intenzivnejše stike kot doslej z založbami za mladino; predvsem bo morala z ustreznimi smernicami soodbujati izdajanje informativne knjige za mladino, ki je na slovenskem knjižnem trgu v nedopustnem zaostanku za leposlovjem; hkrati bo morala sistematičneje kot doslej daiati založbam povratne recenzijske informacije o tiskih, ki jih (in kako jih) vklin-čuje v vzgojno izobraževalni proces na posameznih razrednih stopnjah; gre za sistematično odzivnost prosvetno-pedagoške službe, ki je založbe praktično še nimajo.
In ne nazadnje: Zavod SRS za šolstvo bo moral, tako kot to določajo standardi, znotraj svojih strokovnih služb upostaviti svetovalsko oziroma inšpektorsko službo, ki bo ob pomoči knjižničarske stroke, se pravi republiške matične službe kot njenega esponenta, redno preverjala in ocenjevala delo šolske knjižnice na osnovni šoli.
Dokler nakazani strokovni in finančni problemi ne bodo sistemsko sanirani na republiški ravni, dokler bodo financirale šolske knjižnice občinske izobraževalne skupnosti po različnih samovoljnih kriterijih, ki ne sledijo sprejetim normativom, dokler bo status šolske knjižnice in šolskega knjižničarja odvisen po eni strani od zavzetosti vodstva posamezne šole ter osveščenosti učiteljskega kadra, na drugi strani pa od knjižničarjeve osebnostne moči in strokovnega zanese-njaštva, ne da bi ga ščitila in hkrati tudi preverjala republiška strokovno pedagoška služba, dokler je vsa konkretna strokovna opora profesionalnim šolskim knjižničarjem, ki delajo znotraj šolskega sistema, le strokovna knjižničarska organizacija, ki dela zunaj niega, dokler je skratka vse tako, kot je, ne moremo pričakovati sistematič-
nega razcveta dejavnosti šolskih knjižnic, čeprav bi vsakdo tu med nami pričakoval, da že samo razširjeni čas bivanja otrok v celodnevni šoli sam na sebi naravnost izziva vitalnost šolske knjižnice.
Toda čeprav knjižničarska stroka z republiško matično službo in s šolanjem knjižničarskega kadra na Pedagoški akademiji v Ljubljani lahko samo strokovno usposablja, kaže praksa, da nastaja — neurejenemu statusu šolske knjižnice in šolskega knjižničarstva navkljub — v republiškem merilu jedro strokovno osveščenih profesionalnih šolskih knjižničarjev, ki z velikim delovnim entuziazmom utirajo pot sodobnemu pojmovanju vloge in nalog šolske knjižnice v vzgojno izobraževalnem procesu. Veliko vprašanje pa je, če bo to dragoceno jedro zdržalo ali celo naraščalo: kartoteka republiške matične službe izkazuje namreč veliko fluktuacijo kadrov oziroma odhode iz stroke, ki jih pogojujejo problemi, o katerih sem v tem zapisu spregovorila lahko samo obrisno.
Problematična pa postaja tudi vloga same republiške matične službe. Glede na popolno deficitarnost strokovnih služb, ki bi se v okviru Zavoda SRS za šolstvo ali kake druge pedagoške institucije (npr. Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani) ukvarjale specialno z organizacijo in vsebino šolskega knjižničarstva, je ogromno republiško področje šolskih knjižnic na vseh vrstah šol I. in II. stopnje prav gotovo v nesorazmerju z možnostmi, ki jih lahko ima javna mladinska knjižnica ob tem, ko mora skrbeti tudi za strokovno sanacijo javne mladinske knjižničarske mreže in je strokovno kompetentna predvsem za »vzorce« oblik dela z mladimi bralci v javni knjižnični mreži. Ker pa se zavedamo, da je v tem trenutku vsa teža prizadevanj za sanacijo šolskega knjižničarstva še vedno znotraj knjižničarske stroke, bomo morali z lastnimi strokovnimi močmi — seveda kadrovsko okrepljeni — še nadaljevati:
— prizadevanja pri Zavodu SRS za šolstvo za sistemsko rešitev enotnega in obveznega financiranja šolske knjižnice,
— prizadevanja pri Zavodu SRS za šolstvo za sanacijo strokovnega statusa šolske knjižnice in šolskega knjižničarja,
— še nadalje v okviru možnosti s konkretno strokovno pomočjo pomagati posameznim šolskim knjižnicam pri delu,
— še nadaljevati s strokovno teoretičnim delom v zvezi s problematiko šolskih knjižnic na osnovnih šolah, da o področju šolskega knjižničarstva na šolah II. stopnje sploh ne govorimo.
Morda se na prvi pogled zdi, da je referat krenil z rdeče niti našega letošnjega posvetovanja: »Knjiga išče bralca, bralec išče knjigo«. Vendar temu ni tako. Vzgojno izobraževalni sistem in aparat ustvarjamo in vodimo odrasli. Zato je bilo treba pokazati na
ovire in zavore v odraslih, ki jih bo treba odpraviti, da bodo učence v sodobnem vzgojno izobraževalnem procesu v resnici poiskale npr. primerne leposlovne knjige, ne pa samo ali predvsem literarno berilo, in da bodo učenci v resnici poiskali knjige kot vir informacij, ne pa samo učbenike.
Viri
Kernel Irena: Osnovnošolske knjižnice na območju petih ljubljanskih občin. Delavska knjižnica v Ljubljani, matična služba. Ljubljana, 1975.
Kobe Marjana: Nekaj metodičnih napotkov za skupinske razredne oblike dela z obiskovalci šolske knjižnice. Knjižnica, št. 1-2, Ljubljana, 1971.
Kobe Marjana: Pedagoško delo v sodobni šolski knjižnici. Ljubljana, 1975. (Tipkopis.)
Kobe Marjana: Vidiki pedagoškega dela s predšolsko in šolsko mladino v knjižnici. Knjižnica, št. 1-2. Ljubljana, 1974.
Osnovna šola, Vsebina vzgojno izobraževalnega dela. Zavod SRS za šolstvo. Ljubljana, 1973.
Osnovna šola. Vsebina vzgojno izobraževalnega dela. Zavod SRS za šolstvo. Ljubljana, 1975.
Šircelj Martina: Nekaj smernic o nadaljnjem razvoju šolskih knjižnic. Obvestila republiške matične službe, št. 15. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Ljubljana, 1976.
Šircelj Martina: Osnutek standardov šolskih knjižnic. Knjižnica, št. 1-2. Ljubljana, 1971.
Šircelj Martina: Smernice o delovanju šolske knjižnice v okviru celodnevne šole. Ljubljana, 1975. (Tipkopis.)
Vzorec za časovno razporeditev učne snovi od 1. do 4. razreda. Zavod za šolstvo SRS. Ljubljana, 1973.