$TEV 8 I•9 -3 -6 LETNIK XXXIX Vsebina: O švicarskem čebelarstvu..........113 Razmotrivanja...............116 Iz čebelarske početnice...........118 Poročilo o rednem letnem občnem zboru . . .119 Opazovalne postaje.............120 Nekaj čebelarskih spominov.........121 Društvene vesti.............. 124 Naše podružnice.............125 Drobir...................126 Mali oglasi Prodam 4 kranjiče in 1 A. Ž. panj s čebelami in medeno zalogo. Mlade matice. Cena po dogovoru. Berčon Franc, Reka 4, pošta Prežganje, Litija. Vabilo Prdružnita Slovenskega čebelarskega društva v Krtini prt Domžalalt bo priredila o nedelje, dne 30. avgusta 1336, pel gospodu Pitat v Krtini velike veselite s sledečim sporedom Ob 14. uri sprejem gostov, ob pol 15. uri čebelarsko predavanje, po predavanju veselica s plesom, ribolov z dobitki, petje i. t. d. Za dobro jedačo in pijačo bo preskrbljeno. Gostje iz Ljubljane bodo imeli dobro avtobusno zvezo. Odhod iz Ljubljane ob 10 05 iz Tavčarjeve ulice, povratek ob 17'37. 17 slučaju slabega vremena bo veselica e. seplembea Vstopnina k obilni udeležbi vabi 0dbor. Din 2*- Naročnina (članarina) znaša brez priloge letno Din 35'— (za inozemstvo Din 46"—)-S prilogo znaša letna~naročnina Din 45"— (za inozemstvo Din 58'—). y Glasilo Slovenskega Čebelarskega društva v Ljubljani Izhaja mesečno s prilogo »Čebelarski Obzornik« — Urejuje: Avgust Bukovec, Ljubljana, Gruberjevo nabr. 14 Številka 8 V Ljubljani, 1. augusta 1936 Letnik XXXIX O švicarskem čebelarstvu Dr. Hribar Leop. — direktor drž. veter. bakt. zavoda v Ljubljani. (Dalje.) Ta oddelek vodi g. dr. Morgenthaler sam in pomaga mu g. Briigger. IV, Četrti oddelek je določen za analizo cvetnega prahu (obnožine) za čebelne bolezni, ki jih povzročajo razne glive: peri-cistis in pa aspergillusmikoza (kamenita in apnena zalega). Vonj in okus sta pri ocenjevanju medu nezanesljiva, ravnotako tudi barva. Do sedaj uporabljena kemična metoda pa popolnoma odpove, če je treba določiti poreklo medu. Metoda analize cvetnega prahu pa temelji na dejstvu, da je v vsakem, pa še tako čistem medu po nekaj cvetnega prahu. Z analiziranjem teh delcev lahko določimo pod mikroskopom, ali je med domač ali ne, ali je iz naših krajev ali iz prekomorskih. Znano namreč je, da so v prekomorskih krajih rastline, ki jih pri nas ni in če najdemo v medu oblike, ki odgovarjajo oblikam cvetnega prahu rastlin v ( prekomorskih krajih, vemo, odkod med. Za pregled in analizo cvetnega prahu uporabljamo t. zv. Trommsdorfove cevke, kot jih rabimo za pregled mleka. V njih vidimo (kot pri mleku) takoj po centrifugira-nju v koliko je med čist, to je brez primesi. Pod mikroskopom pa določamo, kakšne so te primesi. Na ta način lahko doženemo dvoje: iz taloga v cevki lahko sklepamo, kako se je ravnalo pri pridobivanju medu, mikroskop pa nam pove, od kod je med. Talog ali sediment medu, ki je bil pridelan pravilno in čisto v Trommsdorfovi cevki pri 10 gramih medu 0'75—10 ccm, pri nečistem pa pri isti količini do 140 ccm. Tehnična stran kontrole ni prav nič težka, toda za določanje vrst cvetnega prahu je treba veliko prakse v poznavanju vrst cvetnega prahu vseh vrst rastlin, ki nudijo čebelam med. Preiskave pa imajo to velikansko prednost in vrednost, da je vsaka zmota glede izvora medu izključena, V tem oddelku preiskujejo tudi bolezni, ki jih povzročajo glivice, to je perycistis in aspergillusmikoza. Prejšnjih imen kamenita in apnena zalega danes več ne uporabljajo, ker nič določenega ne povesta. Kamenit je zgolj obsežnejši pojem kot apnen, ker poslednji še pove, kateri kamen je mišljen. V resnici pa hočemo s tem izraziti samo trdoto, oziroma en končni znak te bolezni. Zato je vsekakor primernejše, da obe bolezni imenujemo po isti glivi, ki jih pozroča. Perycistismikoza ima več pomena za onega, ki se ž njo znanstveno peča kot za čebelarja. Pojavi se in izgine samo od sebe. Kot je dokazano od gdč. Maurizio, so glive perycistis v panjih, kjer ni bilo opaziti nikdar kake obolelosti zaradi te bolezni, ali kakor pravimo mikoze. Gdč. Maurizio je dobila leta 1934. v 35 takih satih iz 33 različnih čebelnjakov povzročitelja pericistismiko- ze. Torej morajo biti še drugi vzroki, da se pojavi bolezen. V Liebefeldu imajo n. pr. poskusne čebele, katere so bile okužene s to mikozo ali danes so zdrave čebele in zalega. Mnogo nevarnejša pa je aspergillusmi-koza, ker je nenavadno prenosljiva. Nevarna je tudi radi tega, ker napada čebele in celo človeka. Kako se lahko širi, sem imel sam priliko videti, ko sva z gdč. Mau-rizio napravila iz kulture preparat, ki sem ga vzel potem s seboj. V zraku se kar čuti, da so v njem trosi te glive, čeprav je bila posoda samo trenotek odprta. Aspergillus flavus, kot se gliva imenuje, prenaša torej zračna struja, dejstvo, na katerega ne smemo pozabiti. Večina kužnih bolezni se na ta najlažji način okužitve ne prenaša. Svežih primerov te vrste mikoze nisem videl v Liebefeldu. Zavarovanje Pojav katerekoli bolezni čebel ali zalege je vedno udarec za čebelarja. Vedno ga boli materijalna škoda, pa tudi drugo, kar ni v zvezi z denarjem. Vrh tega pa imamo pri čebelah, pa tudi pri ljudeh in živalih, kuge, katere moramo v smislu zakonskih predpisov in odredb prijavljati pristojni oblasti, ki potem poskrbi in ukrene vse potrebno, da se kuge ne širijo. To se v splošnem smatra za neprijetno dolžnost, ki pride še povrh ev. izgub in škode in se ji ljudje le preradi izogibljejo v svojo škodo in škodo svojega bližnjega. Pri nas so, kakor znano, v Pravilniku za zatiranje čebelnih kug navedene, pohlevna in nevarna gniloba, nosema ev. kombinirana z grižo in pa akaroza. V Švici je slično, samo ni pri Švicarjih nosema kužna bolezen, ki bi jo morali prijavljati. Posebno pa so v našem Pravilniku občutno zadele čebelarja odredbe, da se za uničene panje ne da nobeno povračilo škode. Potolažimo se: ni tako samo pri nas, tako je tudi v Švici, samo mi jadiku-jemo in zabavljamo, Švicarji pa so takoj prišli na idejo medsebojne samopomoči in osnovali tako imenovano zavarovanje proti nevarni gnilobi čebel (Faulbrutversiche-rung). Naslednje podatke sem črpal iz knjige »Wegleitungen, Statuten und Instruk-tionen fiir die Sektionen des Vereines Deutsch-Schweiz. Bienenfreunde«. V tej knjigi so zbrane vse odredbe, ki veljajo za člane društva prijateljev čebel v Nemški Švici. Na čelu društva, ki je mimogrede rečeno popolnoma privatno društvo, stoji predsedstvo 7 do 9 članov. Temu stoji na čelu predsednik, potem so še zastopani podpredsednik, aktuar (tajnik) in blagajnik. — Glasilo društva je časopis »Schwei-zerische Bienenzeitung«. Vsi člani društva morajo biti naročniki njihovega glasila. Društvo ima svojo knjižnico, do katere ima pravico uporabe vsak član proti enkratni odškodnini v znesku od 1-5 švic. franka in pa svoj muzej. Obisk muzeja je brezplačen. Vrhu tega je v okviru društva še cela vrsta drugih institucij, med temi tudi oddelek za zavarovanje proti gnilobi čebel. Ta oddelek je tembolj potreben, ker, kakor rečeno, vlada ne daje za škodo nobene odškodnine, temveč je izdala za zatiranje čebelne gnilobe samo zakonske odredbe v okviru zakona za zatiranje živalskih kug. Službeni organi za zatiranje bolezni čebel in zalege so torej veterinarji kot pri nas, a v tem poslu jih s širokim delokrogom podpirajo čebelarski inšpektorji (Bienen-inspektoren) in komisarji za čebelno kugo (Faulbrutkommissar e). Zavarovanje proti kugam čebelne zalege se nanaša ne samo na nevarno gnilobo čebel, temveč na vse bolezni čebelne zalege. Na čelu tega zavarovalnega oddelka je šef zavarovanja (Versicherungsschef), ki ga izvoli predsedstvo društva in njemu so podrejeni že omenjeni kontrolni inšpektorji, komisarji in njihovi namestniki. Oni dobivajo tudi vse potrebne instrukcije od šefa zavarovanja. Čuvanje zdravje čebele je preneseno na sekcije, ki so dolžne skrbeti za to, da se zakonske odredbe tudi striktno izvršujejo. V ta namen imenujejo tudi posebne društvene delegate, ki morajo poiskati vsa okužena središča, jih prijaviti in podpirati kantonalne čebelne inšpektorje v izvajanju veterinarno policijskih mer. Kantonalni inšpektor mora osebno voditi zdravljenje okuženih panjev, desin-fekcijo, poskuse zdravljenja, cenitev, stav-lja predlog glede odškodnine in odreja nadzor v sumljivih ali okuženih krajih. V vsakem slučaju mora napraviti poseben zapisnik. Potrebna sredstva se dobijo na ta način, da mora vsak član plačati za vsak panj 10 santimov (Rappen). Če pa prekoračijo v katerem od kantonov izplačila 4-kratno vsoto vplačil, se lahko ta premija primerno poveča. Štetje panjev in vplačilo premij se vrši vsako leto 1. aprila. Če pa kdo prikriva izbruh kuge, jo prepozno prijavi ali navede pomanjkljive ali netočne podatke, se mu odškodnina zmanjša ali pa se mu sploh ne izplača. Zdravljenje se sme poskušati samo tedaj, Se okolnosti govore za to. da bo uspeh popoln. Odškodnina se izplačuje potom Centralne blagajne po odredbi šefa zavarovanja. Poslednja instanca za pritožbe je pa centralno predsedništvo. K temu »Reglement-u« je društvo izdalo še podrobnejše instrukcije glede organizacije, dolžnosti funkcijonarjev, postopanja pri pregledu, cenitve in zdravljenja okuženih panjev itd. Naše čebelarje seveda zanima kako odškodnino dobijo njihovi švicarski tovariši za uničene roje. Kot podlaga za cenitev služi cena analogno močnega roja (same čebele). Teža pa se lahko določi tudi po približni ce-1 nitvi. N. pr. čebele na enem švicarskem satniku, seveda če je poln čebel, tehtajo ca. 250 gramov ali 2 in pol litra mrtvih čebel tehta 1 kg. V aprilu se plača za 1 kg mrtvih čebel z matico 14 švic. fr., a v maju 12 frankov, v juniju 10 frankov, pozneje 8 frankov. V gorskih krajih s preko 900 m nadmorske višine se te postavke v mesecih maj in junij zvišajo za 2 franka. Za uničeno satovje se plača po okvirčku po kvaliteti na kvadratni decimeter 5—20 santimov, v celoti za celo satovje pro dm2 največ 15 santimov. Največja vsota za en roj sme znašati 70 frankov in velja samo za uničene roje. Za roje, ki se združijo z drugimi, se plača 50% njihove cene. Za med, cvetni prah, panje, orodje itd. se ne da nobene odškodnine. Za pohlevno gnilobo veljajo določila, da jo je treba v prvi vrsti zdraviti. To zdravljenje pa obstoja v tritedenski pavzi le-ženja jajčec, obilni krmi in toploti. Za škodo pa se povrne 25% vrednosti, pa le tedaj, če se je izvršilo zdravljenje pravilno. Za satovje z zalego se daje odškodnina kot pri nevarni gnilobi, ali le za ono satje, ki se ni dalo pri združevanju uporabiti. Za čebele se da samo izjemoma odškodnina. Za uničene matice pa po 6 švic. frankov S pohlevno ali nevarno gnilobo okužena čebelarstva se ne smejo vsaj leto dni pomnožiti. Ne smejo se prodajati roji, matice, satje, panji in pribor iz čebelnjaka, ki je bil okužen, dokler se po preteku tega časa ne izvrši revizija. Če se je uničil ves čebelnjak, mora ostati leto dni prazen. Čebelar, ki je imel okužen čebelnjak, se sme sprejeti v sekcijo šele, če se je po izvršeni inšpekciji našlo, da je njegov čebelnjak popolnoma zdrav. Največja vsota, ki se sme izplačati enemu čebelarju za odškodnino, ne sme presegati 1000 frankov. Višek mora čebelar sam trpeti. En švicarski frank je približno 15-30 dinarja. Sedaj pa si lahko vsakdo sam izračuna, kakšno vsoto dobi švicarski čebelar za uničene čebele itd. Zato se ni čuditi, da se v Švici kuga in gniloba čebel ne prikrivata. Za akarozo ali pršičavost je stvar drugačna. Tu pa daje država, oziroma kanton odškodnino. Za zatiranje te nevarne bolezni veljajo kot za bolezni zalege švicarski veterinarsko policijski predpisi ali da vlada kantonom 50% podporo za škodo, ki so jo imeli z zatiranjem pršičavosti. Odškodnina se pa seveda daje le v slučajih, če so čebelarji izpolnili vse zahteve zakona o živalskih kugah. Izdatki, oziroma stroški so radi temeljitega izvajanja veterinarsko policijskih mer vedno manjši in pa tudi radi tega, ker imamo proti tej kugi uspešno sredstvo in to je tako zvano frowovo sredstvo. V že začetku citirani knjigi so tudi podrobna navodila in navedene so tudi vse okolno-sti, ki jih je treba pri zdravljenju upoštevati. Vsa ta dela pa se izvršujejo pod stalnim nadzorstvom zavoda za čebelne bolezni v Liebefeldu, ki je ravno pri takih preiskavah dokazal, da je najboljši svetovalec čebelarjev in pa v največjo oporo čebelarstvu. Tako je torej švicarsko čebelarstvo z one strani, ki me je posebno zanimala. Naj nam bi bilo za vzgled, in to v vsakem oziru in prav posebno v tem, kako Švicarji cenijo tudi to panogo narodnega gospodarstva, pa tudi kako oni pomagajo čebelam v nesreči, dobro se zavedajoč, da s tem pomagajo tudi sebi. Ni nam sicer da bi prezirali naše čebelarstvo, vsaj ne v naši banovini, ali priznati moramo, da smo glede zatiranja čebelnih kug daleč za njimi. Morda se bodo po čitanju teh vrstic vzdramili tudi naši čebelarji in s svoje strani poskušali odstraniti tudi ta nedostatek s tem, da bodo bolj čuvali in kontrolirali zdravje čebel in prepričani naj bodo, da jih bo v tem državni veterinarski bakteriološki zavod v Ljubljani vedno rad podpiral. (Konec.) Razmotrivanja Henrik Peternel — Trnovlje. , , (Dalje.) Obglavljenje pokrite trotje zalege Ni še tako dolgo, ko so nekateri čebelarji priporočali, da zaradi povečanja donosa medu, kdaj pa kdaj obglavimo pokrito trotjo zalego. Ne bi pisal o tem, ako ne bi bil zapazil, da nekateri čebelarji opravljajo to mučno delo še vedno, Obsojali so to početje že davno, a kar so navajali proti temu, ni bilo dovolj prepričevalno za vse čebelarje. Pisali so, da je to početje kruto, a pristaši tega postopka so si mislili: še krutejše so čebele same, ki izstradajo trote. Ugovor, da je posel nečeden, so pobijali s tem, da si tudi pri negovanju živine večkrat onesnažimo roke. Čemu pa je voda na svetu? Plašili so čebelarje, da pomorjena tro-tja zalega začne gniti in lahko povzroči bolezen, a tudi to ni nič zaleglo, ker so čebelarji videli, da čebele v nekoliko urah izvlečejo vse mrliče. Trdili so tudi, da trot kot odrastla žival prav malo živeža porabi, a kot žerka veliko. Ta ugovor je najizdatnejši in je tudi največ čebelarjev prepričal, vendar niso bila izvajanja o tem dovolj jasna in dovolj popolna, da bi resnično prepričala vse. Ker nisem v nobenem časopisu ali knjigi našel dovolj jasno popisano, kako veliko škodo si povzroča čebelar s tem postopkom, hočem doprinesti za to neovrgljive in jasne dokaze. Danes nihče ne dvomi o tem, da tehta približno 1000 jajčec toliko, kakor matica sama, pa naj bodo jajčeca namenjena za bodoče trote ali za čebele. Ker tehta odrastel trot približno toliko ko matica, mora trotja žerka pridobiti na teži v teku 6 in pol dni tako izdatno, da postane vsaj 1000-krat težja kot je bila ob rojstvu. Da doseže to ogromno težo, mora dobivati veliko hrane. Dobiva jo od mladih čebel, dojilk. Ta hrana je boljša (vsebuje več sladkorja) kot tista, ki jo dobivajo žerke bodoče čebele. Velika potreba hrane za trotje žerke povzroča družini veliko potroška in truda, posebno ako pomislimo, da morajo mladice prva dva dneva hrano popolnoma predelati (redilni sok), in jo tudi do konca deloma predelujejo. Težko si je predstavljati ogromno porabo hrane po žerkah, ker je zelo težko najti enako primero v živalstvu. Najlažje bomo dobili pojem o tej veliki porabi hrane, ako napravimo sledeči primer: Tele tehta ob rojstvu kakih 40 kg. Ako bi rastlo kakor trotja žerka, bi moralo po enem tednu tehtati 40.000 kg ali 400 stotov in odvagati vsaj 500 pitanih volov, in vse to v enem tednu! Sedaj si predstavljajmo koliko bi moralo tele na teden požreti, da bi doseglo toliko težo. Vsaj 4 železniške tovorne vozove. Ta primera nam potrjuje, da trotje žerke porabijo nam nepojmljive množine hrane. Ko čebele po velikanski in naporni prehrani žerk trotjo zalego pokrijejo, nič več ne žre, in čebele imajo mir pred njo dva tedna. Ker čebele sedaj ne pitajo trotje zalege, ostane med, ki ga naberejo, čebelarju. Tako gre, ako se čebelarjeva modrost ne vmešava v naravni tok stvari. A nad vse modri čebelar nabrusi sedaj dolg nož in gladko odreže že pokriti trotji zalegi glave. Čebele izvlečejo mešičke, osnažijo celice in po 24 urah zaleže matica vanje zopet jajčeca. Po treh dneh se zopet začne krmljenje žerk in uboge čebele jih morajo zopet 6 in pol dni pitati, da postane vsaka 1000 krat težja. Ako bi čebelar ne rabil noža bi bila pokrita trotja zalega še 5 dni brez hrane in bi se šele takrat troti izvalili. Ker obglavlja čebelar v časovnih presledkih približno vsakih 10 dni, so prisiljene čebele še tretje žerke krmiti, preden se izvalijo prvi troti. Kdor na podlagi teh izvajanj ne uvidi, da si dela pri donosu škodo, temu ni mogoče pomagati. Veliko pametnejše kot obglavljati trotjo zalego je, da pravilno uporabljamo satnice, da matice ne morajo zalegati preveč trotov. Pravilna uporaba satnic. Namen satnice je, da čebelam olajšamo stavbo satov in preprečimo neprimerno močno razmnoževanje trotov. Glede prve točke smo si vsi na jasnem, nikakor pa ne glede druge. So čebelarji, kateri menijo, da pravilno ravnajo, ako pritrdijo v satnike (okvire) satnice, katerih velikost »približno« odgovarja velikosti bodočega izdelanega sata. Tu ni nič približnega na mestu, ampak treba je iste velike natančnosti, kakor pri drugih čebelarskih opravkih. Najprej svetujem vsakemu čebelarju, naj si natančno ogleda popolnoma izdelan sat, preden začne satnice prirezovati. Popolnoma izdelan sat se dotika satnikovih letvic zgoraj in do polovice stranskih letvic. Od polovice navzdol pa je med stranskima letvicama in satom 8—10 mm prostora, ravno toliko med spodnjim robom sata in spodnjo letvico. Ako pritrdimo satnico v satnik, ki je tako prire-jana, da ostane med satnico in stranskima letvicama 1 cm prostora, bodo čebele ravno ob stranskih letvicah zgradile prav čeden pas trotovine. Ta trotovina je največja nadloga pri jemanju satov iz panjev, kajti tudi prav ozek pas trotovine ob stranski letvici na sprednjem delu satu, pomeni nevarnost za čebele in matico na sosednjih satih, ker moli trotovina 3—4 mm iz površine sata. Temu nedostatku se izognemo lahko na dva načina. Ali prirežemo satnice tako, da se v gornji polovici skoraj dotikajo stranskih letvic, v spodnji pa ne, kar je resnici na ljubo povedano precej sitno delo, ali pa prirežemo vso satnico pravokotno, a tako, da ostane potem ob stranskih letvicah satnika le 5 mm prostora. Potem so čebele prisiljene, da izdelajo v polovico satnice same čebelne celice, pri spodnji polovici bodo pa od satnice same toliko odgrizle, da nastanejo potrebni prehodi med satom in stranskimi letvicami. Razdalja med spodnjim robom satnice in spod- njo letvico naj ne bo nikdar večja nego 15 mm, ako nočemo imeti ob spodnjem robu klobaso trotovine. Pozabiti pa ne smemo, da morajo čebele imeti trotovino v plodišču, drugače razgrizejo osnove čebelnih celic na satnicah in napravijo potrebno trotovino kjerkoli se jim poljubi. Zato moramo čebelam dati priliko, da lahko napravijo za dlan velik kos trotovine v kotu dveh satov. Zanemarjeno žrelo. Znano je, da so imeli naši stari čebelarski očanci ob strani čebelnjaka klop, kjer so posedali s sosedom čebelarjem zlasti ob nedeljah in ob večerih poletnih dni, ter ocenjevali vse panje po obnašanju čebel na bradi. Ta opazovanja, odnosno sodbe o stanju družine po tem opazovanju so bile naravnost presenetljivo točne. Kot začetnik sem dvomil o teh sodbah čebelarjev, a sem se prepričal, da so bile točne. Dandanes najdemo redkokje kako klop ob čebelnjaku, pač pa pri naprednejših čebelarjih razne udobnosti v čebelnjaku. Iz tega se razvidi, da se je glavna delavnost čebelarja preselila iz klopice ob čebelnjaku v notranjost čebelnjaka, in da nima večina novih čebelarjev smisla za opazovanje stanja čebel po njih obnašanju na bradi. In vendar je škoda, da se opušča vedno bolj nedolžno opazovanje čebel pri žrelu, in nadomešča z rednimi poseganji v notranjost panjev. Vsi čebelarji, izvzemši preveč zaposleni (n. pr. šolski upravitelji) bi se morali priučiti opazovanju čebel pri žrelu. Pomislimo, da stane vsako preiskovanje, tudi v vzorno napravljenem panju, vselej nekaj čebelam življenje, to pa zlasti, ko so čebele na višku razvoja. Ravno takrat posega čebelar prav pogosto v panj, da se prepriča o stanju družine. Natančna tozadevna preiskovanja ameriških čebelarjev so pred leti že dokazala, da se pregledane čebele ne pomirijo tako hitro, ampak šele čez nekaj ur. Iz tega sledi, da tudi mladice, ki pitajo zalego ne postanejo mirne takoj, ko zapremo pregledani panj. To pa povzroča motnje v prehrani žerk, kar gotovo ni brez zlih posledic za doraščujočo mladino. A tudi starejše, pašne čebele moti razkopavanje panja. Želeti bi bilo, da se tudi čebelarji iz povojnih let privadijo opazovanja čebel pri žrelu, da jim ne bo treba toliko brskati po notranjščini čebelnega bivališča. Naj pride zopet do svoje stare časti klopica pri čebelnjaku in privoščimo čebelam in sebi malo več miru v teh nemirnih časih. Iz čebelarske početnice Roječ Vlado — Litija VIL (Dalje). V juliju preneha čebelja paša. Travniške cvetlice so padle pod smrtonosnimi zamahi kose, drevje in grmičevje pa je začelo nastavljati plodove. Vročina, ki običajno nastopa ob tem času, je izsušila medovnike še onih maloštevilnih rastlin, ki se skrivajo v zatišju gozdnih parobkov, ki životarijo na strmih, človeški kulturi nedostopnih brežuljkih. Prvi dih bližajoče se jeseni je zavel preko hribov in dolin. Čebele so svoje delo tako rekoč opravile. Živahnost v panjih pojenjuje. Matica stopica nekam leno preko satov in le tu in tam odloži še kako jajčece. Delavke poredko izletavajo. Domov prinašajo večinoma zadelavino. Z njo maše reže in razpoke svojih stanovanj, da jih zavarujejo pred prepihom in kasnejšim mrazom. Na bradah se gnetejo troti. Izgnani so in obsojeni v propast od svojih lastnih sester. Njihovim trdosrčnim odredbam se pokoravajo skoraj brez odpora. Razneženi in pomehkuženi od prejšnjega blagostanja itak niso imeli nikdar dosti smisla za junaške podvige. Poleg tega nimajo niti žela, niti drugega primernega orožja, s katerim bi nastopili proti nasilju. Tudi z zvijačo bi ne uspeli, kajti vsepovsod so razpostavljene budne straže, ki neprestano pazijo, da bi se kateremu izmed njih ne posrečilo utihotapiti nazaj v panj. Skozi vhod gonijo čebele nove izobčence. Neusmiljeno jih vlačijo za noge in tipalnice. Četa bednih brezdomcev se veča. Nebogljeno se stiskajo troti drug k drugemu in nemo predani v težko usodo preživljajo svoje poslednje trenutke. Kakor je julij za čebele skoraj vsako leto enako obupen, tako je bil včasih za čebelarja vesel in prijeten mesec. V juliju smo po navadi pregledali medene zaloge in iztočili prvi pridelek. Letos nas je narava opeharila za ta užitek. Stalno deževje v času glavne paše je prekrižalo vse račune. Kar so čebele nabrale ob zelo redko posejanih izletnih dneh, so porabile sproti za zalego in preužitek. Na kak preostanek medu, s katerim bi se lahko okoristil čebelar, niti misliti ni bilo. Nasprotno! Marsikje so morali pitati, da rešijo družine od lakote in pogina. Tako smo zajadrali v avgust. Pred nami lebdi zadnje upanje .., Stopimo iz vasi in se ozrimo s kolovoza preko obdelane rodne ploskve, ki se razprostira pred nami! Ali ste opazili one podolgovate črne lise, ki se vijejo vsevprek po valoviti pokrajini? Njive so to — sveže preorane njive, skrbno pripravljene za sprejem nove setve. In tam? Ali vidite sejalca? Enakomerno, sam vase zatopljen stopa med razori in s širokimi zamahi desnice razsiplje trorobato zrnje. Nalahno se mu usipa seme iz napol razprte dlani, pada na zemljo in se izgublja v zrahljani prsti. Da bi vzklilo in mu bogato obrodilo! Da bi čim prej vzcvetela dišeča ajda in napolnila svoje nežne čašice s sladkimi sokovi! Da bi zopet brale naše zapuščene čebelice in se vsaj ob dvanajsti uri preskrbele z najpotrebnejšo hrano za zimo! Pa so kraji, kjer ne uspeva ajda. Tam niti tega upanja ni. Treba bo pospraviti iz medišč prazne sate, poseči precej globoko v žep in se pravočasno pobrigati za krmilni sladkor. Žalostna je ta pesem in za čebelarja bridka preizkušnja. A kdor je menil, da bo čebelar samo jemal in nič dajal, ta je že od vsega po-četka na napačni poti. Še druga rešitev je možna, toda tudi ta je vezana s stroški. Nekateri, predvsem večji čebelarji, bodo naložili panje na vozove in jih prepeljali na ajdova pasišča. Kaj pa čebelarji z manjšim številom panjev in začetniki? Prevoz bi se jim najbrž ne izplačal, ker bi stroški ne bili v razmerju z vrednostjo medu, ki bi ga čebele nabrale. Ali naj zato ostanejo doma? Nikakor! Lahko si pomagajo tako, da ustanove nekako začasno prevozno zadrugo. Več čebelarjev iz soseščine najame skupen voz, avtomobil ali vagon, izdatke pa si po številu panjev, ki pripadajo posameznim zadružnikom, razdelijo med seboj. Naše podeželske podružnice bi morale baš v tej smeri pokazati čim širšo aktivnost. Potrebno bi bilo, da organizirajo take skupne prevoze, da preskrbe svojim članom primerna pasišča, da postavijo na njih obsežne lope, ki bi bile pod stalnim nadzorstvom zanesljivih izvedencev. In to ne samo za ajdovo pašo. Če bi hotele izrabiti tudi druge izdatnejše paše, ki jim jih ne nudi domača flora, bi morale ustanoviti za vsako zase posebno prevozno postajo. Pravilna ureditev in razporeditev takih postaj bi zamašila vsaj glavne brezpašne vrzeli, ki redno nastopajo tekom leta v posameznih območjih. Naprednejše podružnice bi lahko šle še dalje. Nabavile bi si sčasoma lastna, nalašč za prepeljavanje čebel prirejena vozila, na nekaterih oddaljenih postajah, zlasti na onih, ki bi bile določene za izkoriščanje hojine paše, pa bi nastavile skrbne opazovalce, ki bi takoj, čim bi se pojavili prvi znaki medenja, o tem obvestili odbor. Toda sapienti sat! Zavedam se, da sem posegel predaleč. Naše podružnice z nekaterimi izjemami danes še niso zrele za izvedbo tako širokih nalog. Premalo je še za- vednosti pri njihovih članih, premalo je še pri njih smisla za skupnost in vzajemno samopomoč, Morda bo zavel kdaj v njihovih vrstah kak drug, manj konservativen duh. Čebelarjem, prežetim s tem novim duhom naj bodo posvečene moje zadnje vrstice. Prevažanje na pašo je bistven sestavni del modernega čebelarjenja. Pri nas ne predstavlja nič novega. Prevažali so naši dedi, ko se drugim narodom niti sanjalo ni o tem. Naš velemojster Anton Janša je posvetil v svoji knjigi »Popolni nauk o čebelarstvu«, ki je izšla pred več kot 160 leti, dokaj obsežno poglavje temu čebelarskemu opravilu; popisal je poseben voz na gugala, ki ga je uporabljal pri seljenju čebel iz kraja v kraj. »Dunaj je videl na lastne oči, da sem dosegel največji dobiček pri čebelah ravno z njih prepeljavanjem v druge kraje z bogato pašo,« pravi v omenjeni knjigi. In kdo bi ne verjel njegovi tehtni besedi? Prevažanje ni preprosta zadeva. Še izvež-banemu čebelarju povzroča skrbi; kaj šele začetniku. Panji z živimi čebelami pač niso lesene klade, ki jih naložiš kakorkoli in pelješ kamorkoli. Zato se na ta posel, preden se ga lotiš, vestno pripravi, če drugače ni mogoče, vsaj teoretično s pomočjo čebelarskih učnih knjig. Natančna navodila najdeš v vsakem te-t meljitejšem priročniku. Na tem mestu jih ne bom ponavljal. Omejil se bom le na nekatera najvažnejša opozorila. Že ko si kot začetnik nabavljaš prve panje, misli na to, da jih bo treba kdaj prevažati. Pazi, da so temu primerno izdelani in urejeni. Ni vsaka škatla dobra za prevoz. Da — dostikrat odreče pri obratovanju z večjimi zahtevami celo po vnanjosti najbolj ličen in trpežen panj. Ko naročaš nov panj, opozori mizarja na sledeče: Les za panje mora biti suh in vležan, brez okroglih grč, ki lahko sčasoma izpadejo. Stranice morajo biti staknjene na »lastovičji rep« in ne na preprost utor, ki se ga kaj rade poslužujejo zlasti tovarne. Med zlepljenimi deskami, ki sestavljajo stranice, morajo biti dvostranski utori z vloženimi letvicami, da preprečimo s tem reže za primer, če bi les popustil. Vsak zlepljen stik kakega obodovega dela mora ob robu zadeti na polno desko sosednjega dela, ne pa na njegov istosmerni stik. Sam sem bil priča, ko se je nepravilno staknjen, a drugače le malo rabljen panj pri prenosu na lepem razklal in povzročil neprijetno paniko na dokaj prometnem kraju. Da morajo biti panji za prevoz opremljeni z dovolj velikimi in zamreženimi dušniki, je samo po sebi umljivo. Veranda in prečne zapore z vijaki za pritrditev okvirnih vratic zelo dobro služijo. Izognemo se z njimi razbijanju po panjih in razburjenju že itak razdraženih čebel. Na pot odpošlji le močne družine! Slabiče pusti doma ali pa jih pred odhodom združi! Prevažaj v hladu — najbolje ponoči — in na večje razdalje! Pasišča naj bodo oddaljena od domačega čebelnjaka najmanj 4 km v premi Črti, ker bi se drugače čebele vračale na prvotno mesto ter se porazgubile. Nevžičeni sati niso primerni za prevoz. Če so napolnjeni z obilnim medom, se zaradi sunkov in vročine kaj radi podrejo. Nič ne škodi, da pred povratkom s pasišča medišče izprazniš. V njih pusti le krajne sate z najmanjšo količino medu, da imajo okvirna vratca na znotraj potrebno oporo! Rešetke ostanejo odprte. Čebele se pri tej ureditvi lahko raz-prostro po vsem medišču ter tako pridobe na zračnem prostoru. Pri zelo živalnih panjih je ta previdnost umestna tudi med vožnjo na pašo. Čebel ne puščaj na pot brez strokovnega nadzorstva! Če si zadržan in ne moreš sam z njimi, jim določi za spremljevalca spretno, razsodno in čebelarstva veščo osebo! Spremljevalec mora imeti s seboj vse najnujnejše pripomočke za preprečenje eventuelnih nezgod. Ti bi bili: vedro vode, razpršilnik ali ročna brizgalna, kadilnik s kurivom, kladivo, klešče, žeblji, nekaj krp blaga in kepa zgnetene ilovice. Končno naj te opozorim še na to, da se je ravnati ob prevažanju v ajdovo pašo natančno po predpisih posebne uredbe banske uprave, ki je pred kratkim izšla v prenovljeni obliki in je bila objavljena v zadnji številki »SI. Č.« Prečitaj jo in posamezne njene člene dobro prouči, da ne boš imel poleg drugih skrbi še nepotrebnih sitnosti z oblastmi! (Dalje prihodnjič.) Poročilo o rednem letnem občnem, zboru Slov. čebelarskega društva, ki je bil dne 5. aprila t. 1. v Ljubljani. Dohodki: [DaI'e) Vloga v Pošt. hran. 102*03 Din Vloga v Mest. hran. 1.536-— „ 1.638-03 Din Član ar. za ostala leta 20.000-— „ Članar. za tek. leto 65.000-— „ 85.000-— „ Prodaja knjig: Vrednost medu . 100"— „ Čebelne bolezni . 100-— „ Jugova knjiga . . 18.000'— „ Ostale knjige . . 100'—■ Dohodek od plemenilne postaje Za znanstveno prilogu .... Podpore ......... Skupaj . 151.400-— Din 18.300-— 400-— 3.000-— 43.061-97 Stroški; Tislk Slov. Čebelarja...... 37.000'— Din Klišeji........... 1.500-— M 2.500-— 11 Naslovi .......... 1.500-— 11 Sotrudniki......... 7.500-— 11 Uredništvo......... 6.000-— 11 1.000-— 11 Opazovalne postaje...... 5.000-— 11 Tajništvo in bilagajništvo .... 9.600'— 11 Tajniške potrebščine..... 3.500*— 11 Tečaji, predavanja...... 10.000'— 11 Potnine, sejnine....... 5.000'—■ 11 Popravilo plemeniilne postaje . . . 1.200'— 11 Selekoiijska postaja...... 1.000-— f 1 1.000-— It 1.000-— 11 1.500-— 11 Tuji časopisi........ 600'— 11 Za osvetljene panje...... 3.500-— 11 Znanstvene priloge...... 6.000-— 11 Odplačilo posojila...... 15.000'— 11 Za Jugovo knjigo....... 10.000'— 11 Pohištvo za Janšev dom (za upravo) 3.000-— 11 Za zatiranje bolezni ..... 15.000'— 11 2.500'— 11 Skupaj . . 151.400'— Din Za Janšev dom pa je občni zbor sprejel za 1. 1936 sledeči proračun: Dohodki : Vloga v Mestni hranilnici .... 40.000'— Din Prispevki od kamnov .... 20.000"— „ Najemnina..................1.800'— „ Podpore....................50.000'— „ Skupaj . . 111.800'— Din Stroški: Za vzdrževanje doma ..... 3.000'— Din Amortizacija — odplačilo dolga . 55.650'— „ Hipotekami banki — odplačilo . . 47.500'— „ Obresti .......... 3.500'— „ Zavarovalnina proti požaru . . 150"— „ Razno........... 2.000'— „ Skupaj . . 111.800'— Din Tajnik je nato prečital predloge podružnic: Podružnici Kamnik in Križovci sta predlagali znižanje stroškov za upravo, kar se je upoštevalo pri sestavi proračuna. Podružnici Križovci in Konijice sta predlagali, da bi se znižala članarina. Predlog ni bil sprejet. Predlog podr. Križovci, da bi zastopniki Bakter. zavoda pregledali vsaj enkrat na leto v določenih krajih bolezni sumljive čebelnjake je iz finančnih ozirov neizvedljiv. Predlog podr. Novo mesto glede tečajev za učitelijstvo se bo po možnosti upošteval. Predlog ipodr. Št. Janž na Vin. gori glede matičnih rešetk se je odstopil Društveni Čebelami. Predlog podr. Smlednik, da bi se v širši odbor izvolil g. Štirn iz Hraš, v ožji odbor pa g. Noč iz Škofje Loke, ni bil sprejet zaradi finančnih težkoč. Predlog podr. Smlednik glede znižanja mestne trošarine na med in vosek je bil sprejet. Odbor je tozadevno intervencijo izvršil že meseca januarja t, 1. in jo potem še ponovil, toda brez uspeha. Pri slučajnostih je delegat g. Štefanciosa predlagal, naj se v bodoče prvi številki lista ne prilagajo več položnice za članarino, iker zaradi tega podružnice ne morej'0 voditi točnega pregleda o plačani članarini. Predlog je bil sprejet. Po tej točki je g. predsednik s toplo zahvalo zaključil občni zbor. (Konec.) Opa