233
Naši dopisi.
Logatec 16. julija. — Zelo prijetiio nam je bilo, ko smo ogledovali si Logatec pretečeoo soboto popo-ludne iu zvečer; vsaj ga tudi uismo nikdar še videli v tako lepem krilu in krasoti, nego ravno istega dne. Cerkve, bivališča tudi najubornejša olepšana so bila prav okusuo s cvetjem, venci in zastavami mnogobrojuimi ter z lučicami in transparenti za večera; cesto pa dičili so na straneh od kolodvora — skoro do tja, kjer se zavije proti  Hotederšici — maji in petero estetično, prav
impozantno proti nebu se dvigajočih slavolokov s prav primernimi, lepimi napisi na preslavuo rodbino Habsburško in Nj. Veličanstvo presvitlega cesarja Franc Josipa, na katerega prihod smo pričakovali v nedeljo za-jutra na kolodvoru s tolikim hrepenenjem. In ko smo zagledali tu dvorni vlak , širiti jelo se nam je srce in krepki živio in slava-klici zvili so se iz njega. Ko se pa vlak ustavi in stopi iz voza oni, kojega je pričakovala duša naša tako težko, dosegla je radost naša vrhunec. Tu poda mu mala priucesinja, hčerka kneza Windischgratza iz Planine, šopek prekrasen, a velečastni gospod dekan Martin Šlibar govori mu blizu tako-le: „Vaše c. kr. apost. Veličanstvo! Duhovščina dekanata vrhniškega in cerkniškega pozdravlja Veličanstvo Vaše najprisrčnejše in prisega svojemu presvitlemu gospodu in cesarju udanost najponižnejšo, a prosi tudi, da blagovoli vzprejeti cesarska Visokost Vaša izraz nerazruš-Ijive zvestobe, ljubezni, udanosti jednako do preslavne rodbine cesarske s svedočilom, da pojimo z jednako zvestobo , ljubeznijo in udaaostjo verno svoje ljudstvo, ki neprestano Najvikšega prosi, da blagovoli rositi v meri največi blagoslov svoj na preljubljenega monarha našega in da ohrani Vaše cesarsko Veličanstvo mnogo mnogo še let kot milega nam očeta in zaščitnika miru in kreposti; v to svrho zakličem iz globočine srca svojega v imenu duhovenstva in vedno lojalnih vernikov: „Bog živi, Bog ohrani, Bog obvaruj našega presvitlega, preljubljenega Franc Josipa I/^ Te istinite, v srce segajoče besede potrdijo vsi pričujoči s trikratnim, navdušenim živio!
Nj. Veličanstvo pa odgovori: „Uverjen sem, da je meni in hiši moji še posebno udana duhovščina, a uverjen sem tudi, da mi bode v prihodnje ter da bode vernike vedno k ljubezni in udanosti do hiše moje napeljevala." Na to osreči ^z nekaterimi besedami velečast-nega gospoda dekana Šlibarja in Porento iz Cirknice, ter gospoda župnika Markiča, Riharja in slehernega izmed pričujočih duhovnikov. Mnogo besedi spregovori potem z gospodom poslancem Obrezo, gg. uradniki, župani, učitelji in zastopniki društev; iziasti pa z gosp. županom Mulej-em, ki mu je zvestobo in udanost prisegel v imenu občinskih predstojnikov.
Nj. Veličanstvo presvitli cesar prikaže se sedaj občinstvu, ki ga je pričakovalo zunaj kolodvorske hiše; komaj ga zagleda, zaslišijo se gromoviti živio- in slava-klici, ki ga spremljajo ves pot do Kaleč, to je na potu v Idrijo; ta čas zvonilo je pri vseh cerkvah in na od ceste oddaljenih holmcih culo se je pokanje topičev. Ta vzpre-jem ginel je videzno presvitlega vladarja; iziasti pa dopadala so se mu logaška dekleta v narodni noši, ki so se nastavila ob cesti na kolodvoru logaškem; kakor tudi v belo oblečene učenke dvorazredne šole Dolenje in Go-renjelogaške s šopki v roci in posebno štiri gospodične v Cerkovski vasi, ki so potresale pred cesarskim vozom cvetke.
Ob 10. uri bila je pri sv. Nikolaji slovesna sv. maša z azistenco, katero je služil Vsegamogočnemu velečastni gosp. dekan Šlibar. Tii odlikoval se je vojaški orkester, ki se je pokazal pravega mojstra tudi v cerkveni godbi; jednako dopadal se nam je mešani zbor.
Popoludne ob ^4^ vrnilo se je Nj. Veličanstvo iz Idrije na kolodvor logaški, kjer ga je pričakovala velika množica občinstva; pozdravljala ga je navdušeno tako dolgo, da jej je vlak dvorni izginil v daljavi na potu v Postojno.
Sedaj pričela se je ljudska slavnost pod milim nebom na polji Muley-evem. Tu zbralo se je občinstva mnogo; smelo trdimo, da jih je bilo blizu 3000, domačinov, Cerkničanov, LožanoV; Vrhničanov itd. Posamne
234
točke izvršile so se dobro in še boljše bi se bile, da se niso morali pevci, godba, govorniki boriti z burjo, ki je brila skoro do mraka. Mej sporedom po govoru slavnostnem nastopil je gospod glavar Malikot, ki je naznanil radostnim srcem, da je Nj. Veličanstvo bilo se vzprejemom v Logatci, kakor v Idriji zelo zadovoljno ter da se veseli tako zvestih in udanih sinov in hčera; to vest vzprejelo je občinstvo z burnimi slava-klici, ki so se ponavljali izlasti, ko se je odpeljal presvitli vladar mimo Logatca in Postojine v Ljubljano.
Omeniti nam je še, da je priskrbel častiti gospod župnik logaški oni dan vsem ubožcem župnije boljše hrane in tudi nekoliko vina; šolski prijatelji pa priredili so šolski mladini logaški na prostoru ljudske svečanosti obed otrokom primerno. Zato hvala jim!
Iz Ljubljane. {Presvitlega cesarja bivanje v Ljubljani in na Kranjskem sploh) napolnilo je vse pretekle dni vse življenje v deželi. Ljubljana napolnila se je z de-želani in tujci. Pri prihodu cesarjevem danes teden napolnjene bile so vse ceste od kolodvora do cesarjevega dvora v gosposki ulici. — Po tem pa bil je prostor pred cesarskim dvorom zmiraj poln ljudstva, ki je čakalo videti presvitlega cesarja. Enako je bilo povsod, kamor so se presvitli cesar podali za čas bivanja med nami: povsod je skupaj vrelo ljudstvo gledat in z gro-movitimi živio-klici pozdravljat presvitlega cesarja. Posebno živo je bilo v četrtek, ko je bila po programu slovesna sv. maša, potem sprejem deputacij, popoldne, ko so šli presvitli cesar v razstavo v realki in potem v kmetijsko razstavo , pričakovala in sprejela je presvitlega cesarja velika množica. — Razsvitljava v četrtek večer bila je čarobna, enako tudi ljudska veselica. Enako sijajno bilo je sprejemanje cesarja v Idriji, v Kamniku, Kranji in na Bledu. Do zadnjega dne ostalo je tudi vreme ugodno, le pondeljek je dežvalo in tako marsikoga zadržalo vdeležiti se sijajne razsvitljave bleškega jezera. — In tako sklepamo te male vrstice prav po duhu zvestih naših rojakov, z gorko zahvalo za milost cesarjevo, da je prišel v našo sredo s klicom: Bog živi in ohrani ljubljenega našega vladarja Franc Jožefa!
— {Presvitli cesar) poslovili so se včeraj zjutraj pred deželnim glavarjem in odbornilii s sledečimi besedami: „Jaz ponavljam svojo najtoplejšo zahvalo zži presrčni sprejem na Kranjskem. V resnici me je veselilo , da sem se mogel udeležiti te krasne patrijotične slavnosti, katere se bodem spominjal najprijetneje. Želim, da bi Mi bilo mogoče, kranjsko deželo zopet kmalu obiskati.'^