Tomo Martelanc, Narodna in univerzitetna knjižnica,
Ljubijana
UDK 02:659.44(497.12) Sprememba - to je danes geslo, ki velja tudi za knjižnice. Novi Sasi, nova pravila, nova tehnologija terjajo nenehno spreminjanje tudi v vzdušju med knjižnimi policami. Rutinsko lahko resda opravimo precej dela; če so storitve v rutinskem smislu dobro urejene, potem bo tako šlo še nekaj časa, toda nekega lepega dne se bo zataknilo, če ne celo zaustavilo. Slejkoprej bomo zašli v slepo ulico, ko bo treba v skrajnem primeru ali knjižnico zapreti, ali pa odstaviti knjižničarja.
Ker nihče ne želi priti v takšen položaj, se zato raje spoprijemamo z novimi problemi in novimi nalogami na ustvarjalen način. To moramo storiti sami, kajti tega nihče ne bo opravil namesto nas. Rutina je smrt za sleherno intelektualno delo. Ce noče postati navadna obrt, se mora stroka soočati z izzivi in reševati nove naloge z inovativnostjo, z domišljijo, oboroženo s teorijo in temeljitim znanjem. Pred sodobnim knjižničarstvom je že vrsta nalog (transformacija v knjižničnoinformacijska središča, povezovanje knjižnic v mreže, intenzivnejša medknjižnična izposoja, avtomatizacija z računalniško podporo), ki terjajo dinamičnega, usposobljenega, teoretično podkovanega knjižničarja, da se lahko spopade z njimi. Tu je že vrsta novih tehnoloških pridobitev, ki čakajo pred durmi ali pa so že dodobra zakorakale v notranjost knjižničnih prostorov. Tu so računalniki, tiskalniki, terminali, telefax!, mikročitalci , mikrofilmi in rdkrofiši, CD romi, videorekorderji ipd. Vem, da je to ?a prenekatere knjižničar.'*: še
vedno pesem prihodnosti... Pa samo poglejmo, kako smo pred letom dvema, Se govorili o računalnikih kot o nečem, o čemer lahko le sanjamo, zdaj pa jih imamo že v kar lepem številu slovenskih knjižnic.
Tudi zdaj ponovno opozarjam pred vdorom tehnologije, kajti že danes, najkasneje pa jutri bodo ta nova tehnološka orodja postala naš običajen instrumentarij, brez katerega si ne bomo mogli več misliti našega vsakdanjega dela.
Naše knjižnice se bodo hočeš nočeš morale znajti v poplavi novih dognanj, stvaritev, tehnoloških rešitev in spoznanj. Morale bodo hrabreje pogledati v oči vsem novostim, ki jih prinaša današnji čas. Hkrati pa se bodo morale pogumneje izviti iz brezosebnega, anonimnega položaja, v katerem tiho ždi še marsikatera naša knjižnica. Knjižnice bi morale v svoje dobro izoblikovati čimprej tudi svojo določnejšo, izrazitejšo podobo v okolju, v katerem delujejo. Slej-koprej bodo morale marsikaj storiti tudi za oblikovanje lastne osebne izkaznice v družbenem kontekstu.
V	naii knjižnici je uporabnik kralj
Danes je že prevladalo spoznanje, da so knjižnice predvsem zavoljo uporabnika, njegovih potreb in zahtev. V prvi vrsti niso knjižničarji niti knjige ne gradivo, temveč se danes usmerjamo predvsem na uporabnika naših storitev. Nedavno sem slišal reklamo na radiu: V našem podjetju je kupec kralj. Tudi v knjižnicah se podobno spoznanje že uveljavlja za uporabnika, ki je naročnik naših storitev. Toda to spoznanje je še vse premalo podprto s konkretnimi ukrepi in prijemi.
O tem bo na sedanjem posvetovanju še veliko govora; zato se bom omejil samo na eno značilnost javnega delovanja knjižnic, na to, kar sem imenoval osebna izkaznica knjižnice.
Takoj na začetku moram povedati, da moje ugotovitve ne veljajo za vse knjižnice, saj vrsta knjižnic svoje javno delovanje že kar krepko uveljavlja. Vendar je še dosti knjižnic, ki to plat svojega delovanja podcenjujejo, zanemarjajo, se preprosto ne ukvarjajo s tem, ali pa se tega problema sploh ne zavedajo. Gre za napotila uporabniku, kako naj se znajd“ v knjižnici brez nepotrebnega oziranja, spraševanja, tavsnja. Tu mislim predvsem na napise, ki naj bede vodilo za uporabnika, ko išče knjižnico, ko jo najde in vanjo vstopi, potem ko se znajde v njenih prostorih, ko stori do kataloga ali d« knjižne police. In to že prvič.
ko vstopi v knjižnične prostore. Prevečkrat se zanašamo r.d to, da se bo uporabnik navadil na knjižnico, na njene prostore, na razpored gradiva, na običaje knjižnice,	no
ure odprtosti, način izposoje, režim vračanja knjig itd. Vse preveč jemljemo uporabnika kot nekaj, kar je dano,	ki
mora vse vedeti, tako kot mi. Odveč so nam včasih njegova drobna poizvedovanja, njegova nadležna vprašanja, njegove razne zahteve. Marsikdaj se nam zdijo njegova povpraševanja ignorantska, abotna, neumna. Jezimo se, če ne zna izpolniti formularja za izposojo knjige ali formularja	za
vpis v knjižnico. Hkrati pa običajno zelo malo naredimo za to, da bi se počutil domače, da bi se brez spraševanja znašel v knjižnici, čeprav bi to tudi nam olajšalo delo, saj bi odpadlo prenekatero vprašanje, na katero mora odgovor posredovati knjižničar.
Od celostne podobe je odvisen tudi pritok finančnih sredstev.
Lahko trdim, da še vedno posvečamo premalo pozornosti okolju v knjižnici, v katerem uporabnik spoznava zakonitosti delovanja knjižnice, kjer ne samo išče, ampak tudi najde in to čimprej in po lahki, preprosti poti, kjer komunicira z ustanovo in z ljudmi, zaposlenimi v njej.
Vselej bi se morali zavedati, da kar je knjižničarju vsakdanje, je lahko uporabniku neobičajno, kar je njemu povsem razumljivo, je lahko uporabniku neznanka.
Ze prvi vtis, ko vstopimo v knjižnične prostore, je najpomembnejši. Gre za takoimenovani "image", celostno podobo o neki ustanovi, ki si jo ustvarimo pri prvem stiku z njo.
Podjetja ponavadi posvečajo veliko pozornost prav temu problemu. Ustvarjajo celostno podobo o sebi z reklamo, z grafično, likovno opremo svojih izdelkov, napisov, dopisov, ovojnic, publikacij ... Knjižnice si ne bi smele privoščiti slabega imagea, slabe predstave o sebi in svoji dejavnosti. Podoba se ustvarja v javnosti, pri uporabnikih in obiskovalcih, pa tudi pri finanserjih. Morda zveni preprosto, če rečem, da s slabim imageom ni mogoče pričakovati večjih sredstev za delovanje knjižnice, prepotrebnih sredstev za nabavo literature, za vzdrževanje, za obnovo, za razširitev, za novo tehnologijo, za nove dejavnosti, za nove naložbe.
Krog se tu zapre: zaradi slabega imagea ne dobimo dovolj sredstev, ker ni sredstev, ne moremo izboljšati storitev. Izhod iz tega začaranega kroga je v prvi vrsti v naših naporih za izboljšanje predstave o knjižnici. Zate je še
kako pomembno, da ustvarimo čim boljšo podobo o sebi, o svoji dejavnosti in vlogi v ožjem okolju.
Lahko storimo marsikaj brez velikih finančnih sredstev za izboljšanje imagea, prestiia knjižnice v javnosti, za pravo podobo knjižnice, za njeno osebno izkaznico. Sami moramo ustvariti podobo o vrednosti naših storitev, kajti ni dovolj, če je temu res tako, temveč nas morajo tudi drugi videti v tej luči.
Ob šibkem imageu, pri slabi podobi knjižničarske dejavnosti, se ne smemo čuditi, da pri vsakem rezanju sredstev najprej pride na vrsto prav knjižnica.
Tudi iepave analogije so lahko koristne
Vsako podjetje mora skrbeti za svojo podobo, za svoj image, za svoj ugled in identiteto v javnosti. Tako moramo tudi v knjižničarstvu poskrbeti za pravo predstavo, moramo se tržno obnašati, saj kljub posebnemu položaju knjižnic nekatere tržne zakonitosti delujejo tudi pri nas.
V	vsaki večji ulici lahko opazimo napore podjetij, kako skrbijo za svoj ugled. To se začenja že z napisi, oglasnimi tablami, izveski, reklamami itd. Večina ljudi ne razmišlja dosti, čemu je to tako, vse to jemlje kot izvršeno dejstvo, kot nekaj, kar se razume samo po sebi.
Vprašamo se lahko, zakaj podjetje to počne? Morda zaradi tega, ker ima sposobnega oblikovalca, ker želi biti privlačno, ali pa je to preprosto muha direktorja? Pazlogov je lahko veliko, v osnovi pa podjetje želi poslovati dobro, z dobičkom, hoče napraviti vtis na javnost, želi se preprosto prodati, saj je od tega odvisen njegov obstoj, preživetje, zaslužek, osebni dohodki.
Velika trgovska hiša mora točno vedeti, kako posluje, kakšni so dobički in izgube ne samo v vsej hiši, ne samo v posameznih poslovalnicah, pa tudi ne samo v posameznih oddelkih, temveč takorekoč na vsakem kvadratnem metru posebej. Denarja ne vlagajo tja, kjer ne bo dajal dobička. Pri knjižnicah seveda ne moremo govoriti o dobičku, o vseh teh včasih zoprnih gospodarskih pojmih, pa vendar lahko govorimo o učinkovitosti, o smotrnem izkoriščanju vseh knjižničnih virov, vseh njenih možnosti. Primerjave s komercia j ri i rri organizacijami zato včasih niso odveč, čeprav nas res življenje še ne sili v čisto ekonomsko logiko, ne sooča nas s tržnimi zakoni, z vznemirljivim delovanjem zakona vrednosti Takšne primerjave so vendarle
koristne, iz njih lahko potegnemo marsikatere prepotrebne in koristne nauke. Analogije ao sicer vedno šepave, kljub temu pa nam včasih neusmiljeno pomolijo pod nos kritično ogledalo.
Koristna tehnika iz veleblagovnic
Po navadi je tako: pridete v knjižnico, si vzamete knjigo, ki jo želite, če ne veste, kje je, vprašate knjižničarja. Napravimo primerjavo z veleblagovnico, saj tam ne gre po tako preprostem receptu. Ce želiš kupiti preprogo, ne boš začel v kleti in prehodil vse veleblagovnice, da bi jo našel. Seveda lahko vprašaš in zveš, kje prodajajo preproge. Običajno pa le v začetku pogledaš, kako je razvrščeno blago v nadstropjih, se takoj odpraviš v pravo nadstropje in tam po napisih hitro najdeš oddelek s preprogram!. Ne da bi spraševal osebje, jih zato po nepotrebnem obremenjeval .
Ce bi hoteli vsakemu kupcu posebej povedati, kje so čistila, ali rezervni deli za avto, ali pasja hrana, ali okvirji za slike, bi nam zmanjkalo osebja, bilo bi prekomplici-rano in predrago. Napisi so cenejša zadeva.
Vsi napisi so v povezavi z drugimi: po velikosti, obliki, po črkah, barvi, postavitvi. Vsi so sestavni del usklajenega sistema, ta pa je del sistema identitete podjetja.
Malo je knjižnic, ki bi imele tako učinkovit način vodenja kot na primer veleblagovnice, čeprav je število proizvodov v blagovnicah dosti manjše od števila knjig, revij, časopisov in drugega gradiva v knjižnicah. Knjižničarji vse preveč izgubljamo čas za preprosta, toda v bistvu odvečna vprašanja: Kje lahko dobim Cankarja? Kje so časopisi? Kje lahko najdem ljubezenske romane? Kje je stranišče? Ce bi uporabljali tehniko iz veleblagovnic, bi nam bilo veliko lažje, razbremenili bi knjižnično osebje, olajšali iskanje uporabniku, ves proces poenostavili...
Knjižničar ne bi smel biti brezosebni robot
Knjižnice so (bile doslej) financirane zvečine od samoupravnih interesnih skupnosti, se pravi od ljudi, ki uporabljajo knjižnice, pa tudi od ljudi, ki jih ne uporabljajo. Splošen vtis o knjižnici v javnosti je pravzaprav dosti širši in pomembnejši od mnenja, ki ga imajo o knjižnici njeni uporabniki. Pa vendar se glavnina mnenja, takšnega ali drugačnega. dobrega ali slabega, o knjižnici in
knjižničarjih, ustvarja pri samih uporabnikih. Njihovo mnenje zveni tudi v ušesih tistih, ki morajo odvezati mošnjo za delo knjižnice. Predvsem od njih je odvisna naša usoda, naše delo, naši osebni dohodki, standard in kakovost storitev knjižnice.
Zato se jim ne kaže zameriti, ne bi se smeli prehitro ujeziti nanje, ne smemo jih kratko, sarkastično odpraviti, tudi kadar so nadležni, sitni, tečni. Knjižničarji morajo biti vzgojeni tako, da so vljudni, potrpežljivi, dostojni in razumevajoči. Oni so vselej tu, da pomagajo uporabniku, mu svetujejo, ga informirajo, ga usmerjajo. Ob tem nemara še droben nasvet: dobro je, če knjižničarji, ki imajo opravka z uporabniki, nosijo priponke (bedže) s svojim imenom, ali imajo napise z imenom na svojih mizah. Tako se tudi odnos do knjižničarjev menja; to ni več anonimni uslužbenec neke javne ustanove, temveč informator ta in ta, izposojevalka ta in ta ...
Konec koncev so tudi knjižničarji človeška bitja z imenom in priimkom in ne samo stroji, ki strežejo uporabnikom. Tako tudi naše storitve pridobijo posebni poudarek, knjižničar postane človek z imenom in ni več brezosebni robot. Res pa je, da so ponekod odpori proti takšnim rešitvam, da knjižničarji preprosto ne marajo biti identificirani z imenom, raje se skrivajo za anonimnost svojega poklica. Zato trdijo, da so priponke odveč, da se z njimi ustvarja familiarnost v knjižnici, mlade knjižničarke zlasti menijo, da so potem tarče raznih osebnih pripomb, drugi trdijo da priponke poškodujejo obleko in podobno. Lahko je tudi nekaj resnice v vseh teh opombah. Zato bi bilo prav pretehtati, kaj je prednost naglašenega osebnega dela in storitev v knjižnici oz. ali dati poudarek na morebitno sramežljivost in anonimnost.
V	vsakem primeru pa bi bilo prav, če bi knjižničarji nosili priponke, pa četudi brez imena, da bi se tako ločevali od drugih uporabnikov in da bi bili takoj na očeh slehernemu, ki jih potrebuje.
Dve možni ideji
Skratka, naša naloga bi bila v prihodnje, da ustvarjamo identiteto knjižnice v vseh možnih oblikah in funkcijah. To pomeni tudi enake standardizirane dopise z razpoznavno glavo, ki naj simbolizira knjižnico, z istim znakom opremljene biltene, publikacije, lepake, napise. Vse to naj bi bilo medsebojno usklajeno, urejeno in poenoteno.
Lahko je to del identitete tudi širšega oko].ja, v katerem deluje knjižnica npr. šole, fakultete, delavske univerze, kulturnega doma, podjetja, raziskovalne enote ali centra.
V	NUK uporabljamo za to krog z oznako letnice, ko je bila NUK ustanovljena, tj. leto 1774. Poleg tega v zadnjem času uporabljamo tudi konjička z vhodnega portala kot simbolno oznako za celotno knjižnico. Pa vendar tudi v NUK tega znaka še ne uporabljamo povsod in vselej.
Obstoji tudi ideja, o kateri bi veljalo razmisliti. Namreč, da bi za vse knjižnice, ki si tega želijo, organizirali oblikovalca, ki bi za vse izdelal posebne enotne vrste grafičnih oblik, zlasti napisov v knjižnici. To je seveda možno storiti s skupnimi napori, saj bi tako dobili poenoteno obliko za vrsto knjižnic, vse skupaj pa bi bilo ceneje. Možna je tudi druga inačica iste ideje:	da bi
uporabili za vse knjižnice že obstoječe napise v eni izmed naših knjižnic, npr. napise mariborske univerzitetne knjižnice, ki so oblikovalsko lepo rešeni.
Se beseda o napisih
Ce spregovorimo konkretno o napish, bi se veljalo najprej ustaviti pri napisih na knjižnici. Pri nas je še nekaj knjižnic, ki na pročelju sploh nimajo vidne označbe, da je v tisti stavbi knjižnica.
Napis na knjižnici bi moral biti dovolj velik, viden tudi iz daljave, še posebej koristno pa bi bilo, če bi bil ponoči osvetljen. V kolikor so v stavbi, kjer je knjižnica, še druge ustanove, potem bi morali biti tudi napisi v sami stavbi do vhoda v knjižnico. Uporabnik ne bi smel spraševati po hodniku ali stopnišču, kje je vendar knjižnica .
Vsekakor bi bilo dobro, če bi bila odprtost knjižnice z natančno označbo ur naznačena že pri glavnem vhodu, to pa lahko ponovimo za tistega, ki je to zunaj spregledal, ob notranjem vhodu. Obiskovalcu in uporabniku je treba z napisom tudi jasno povedati, kdaj vstopa v knjižnico. Vhod v knjižnico je potrebno jasno označiti, zlasti, kadar so npr. za stavbo parkirišča, ali pa so možni prihodi tudi z drugih strani stavbe. Poleg obvestila o urah odprtosti knjižnice bi morala biti oznaka za drugačne režime, npr. odprtost knjižnice v poletnem času, kar je še posebej pomembno za šolske in visokošolske knjižnice.
V	sami knjižnici je- potrebno označiti vsa vrata, tudi tista, kamor vstop: ni dovoljen, ali pa so praviloma zaprta.
Vse to zapiSimo na vrata, npr. vstop dovoljen same zaposlenim, skladišče, prostoi za čistila itd. Vedno so boljši jasni napisi, kot pa jezni uporabniki, ki poskušajo odpreti zaklenjena vrata. Ko je uporabnik v knjižnici, ga je potrebno spraviti čin dlje od vhodnih vrat. Zato mu je potrebno ponuditi napise, ki ga bodo usmerili za nadaljnje gibanje po knjižnici. Prvi napisi, ki so mu najbolj važni, so npr. vračanje izposojenih knjig, ali pa so to informacije. Zavedati se moramo, da precej ljudi vstopi v knjižnico zgolj za to, da bi dobilo informacijo o čemerkoli.
Eden od prednostnih napisov je rudi za vpis v knjižnico, kajti prav je, da vstopajočemu takoj pojasnimo, kje se lahko vpiše, namesto da tava od mize do mize.
Posebej bi morali poskrbeti tudi za obiskovalce, ki pridejo v knjižnico po drugih opravkih in ne po knjigo. Takih je včasih lahko kar precej: nemara želijo videti koga od knjižničarjev, se pogovoriti z vodilnimi delavci, ogledati si razstavo, obiskati predavanje. Takšne obiskovalce je potrebno takoj napotiti tja, kjer lahko dobijo želeno informacijo, ali kjer že poteka neka posebna dejavnost (predavanje, večer, razstava). Zato lahko uporabimo posebne priložnostne napise, kjer naznačimo, kaj in kje se to dogaja: Npr. Razgovor o slovenski nacionalnosti, I. nadstropje soba 11. danes ob 18. uri. Za takšne napise lahko uporabljamo posebne vrste tabel, kjer lahko menjavamo črke .
Informacija naj bo selektivna, jasna in precizna
Glavne smeri gibanja naj bodo označene že pri vhodu, npr. čitalnica, pionirski oddelek, izposoja, katalogi. To naj bi bili glavni usmerni napisi brez nepotrebnih nadrobnosti. Odveč je npr. pisati pri napisu uprava, kdo je vodja knjižnice, ali pri napisu katalogi, kakšne vrste katalogov imamo. To pustimo za tisti trenutek, ko uporabnik pride do prostora za kataloge, tam mu lahko ponudimo, kakšne vrste katalogov imamo: abecedni, stvarni itd. Ko pride do samega kataloga, pa lahko povemo tudi kako naj uporablja katalog .
Vsaka informacija mora biti selektivna, jasna in precizna. Preveliko število informacij hkrati lahko deluje tudi dezorientacijsko ter prej zmede uporabnika, kot pa mu pomaga znajti se v prostoru.
Torej, začetna informacija naj da samo temeljno orientacijo v prostoru. Tako lahko zapišemo tudi samo Vsi oddelki,
in to bo že napot ilo upoi abriiku xa nadaljnje gibanje v knjižnici. Naslednja faza je že ponujanje izbora To	je
zlasti važno v večjih knjižnicah, kjer je potrebno namestiti napise povsod ta», kjer se poti križajo, pred stopnišči, še posebej 'e knjižnica ni samo v enem nadstropju. Pri tem imamo dve možnosti, ki ju sicer lahko tudi kombiniramo. Prva so orientacijski napisi, druga so napotilni.
Orientacijski napis nam daje načrt razporeda prostorov, napotilni nas pa s posameznimi napisi vodi do želenega cilja. Orientacijski napis z načrtom razporeda prostorov je lahko pomemben element v orientaciji v knjižnici,	še
zlasti pri manjših knjižnicah, ki so omejene na en sam prostor. Pri orisu razporeda si lahko pomagamo tudi z barvami, pri tem pa moramo paziti, da se barve na orientacijskem načrtu ujemajo z barvami napotilnih napisov. Orientacijski plan naj bo v vsakem nadstropju posebej	za
tisto nadstropje.
Ce je vsa knjižnica le v eni etaži, potem naj bodo napisi vidni že pri vstopu v prostor knjižnice. Napisi naj bodo jasni in berljivi. Izkušnje pravijo, da so za napise zelo primerne črke helvetica, velikost črk pa naj bo odvisna od razdalje gledanja. Eno od možnih pravil je, da naj bodo črke v velikosti l/2oo razdalje gledanja. Npr. če je razdalja 8 m, potem so črke velikosti 4 cm, če je razdalja 4 m potem je velikost črk 2 cm itd.
Vse to, kar govorimo, velja za vse knjižnice, ne samo za velike, temveč tudi za majhne, tudi za tiste, kjer naj bi sicer bilo uporabnikom že vse znano. Pri večjih knjižnicah je še posebej pomembno, da na orientacijski načrt razporeda prostorov zapišemo, kje je naše stojišče, z opombo:	vi
ste tukaj .
Napisi na vratih naj bodo dosledni;	npr.	če	pišemo	Janez
Kranjc, potem drugič naj ne bi pisali J.	Kranjc. Pomnimo,
da so zaprta vrata za marsikaterega uporabnika ovira. da vstopi. Zato vrata, če le moremo, puščamo odprta, ali pa nanje zapišemo poziv uporabniku, naj vstopi. Prav tako je potrebno jasno označiti smer izhoda	in	sam	izhod,	prav
tako pa tudi vsa pritipožarna navodila in druge zaščitne ukrepe.
Precej si lahko pomagamo s piktogrami, se pravi s sličicami, ki ne potrebujejo teksta. Moramo pa takoj pristaviti, da za večino knjižničarskih opravil	Se	ni	pravih,	vsem
razumljivih piktogramov in se zato raje zatekamo k besedilu, razen v primerih, ki so širši od knjižničarske dejavnosti. Tako lahko s pridom uporabljamo piktograme za
informacije, za telefon, za stranišča, za prvo pomoč, za prepoved kajenja itd.
Pomembna prvina knjižničarskega javnega dela
Pristaviti moram tudi, da vprašanja identitete knjižnice nismo skoraj nikjer zadovoljivo rešili, tudi v NUK ne. Se najbolje imajo to urejeno v novi mariborski univerzitetni knjižnici, kjer so 2 novo stavbo pridobili tudi novo notranjo ureditev z napisi vred.
Res je, da so tudi za najmanjši ukrep v smislu krepitve identitete knjižnice potrebna finančna sredstva. Pa vendar tudi vse to ni takšen izdatek, da ga ni bi zmogli ob upoštevanju koristi, ki jih bo imela knjižnica z nazornejšim prikazom svojega dela in storitev.
V	neki manjši nemški knjižnici so izračunali, da so jih napisi veljali okroglo 15o nemških mark. Ce računamo, da so cene v Nemčiji višje kot pri nas, potem bi pri nas to veljalo okroglo kakšne 1,5 do dva milijona dinarjev. Marsikaj pa se da storiti tudi z lastno iznajdljivostjo in 2 domačimi materiali. Vsekakor to ni strošek, ki bi nas lahko odvrnil od te nujne naloge. Prav bi seveda bilo, če bi tu angažirali tudi strokovnjaka, ki bi nam 2 nasvetom ali tudi sicer ročno pomagal pri tej nalogi. Res je, da knjižničarji - in nihče bolje kot oni - najbolje vedo, kaj je treba 2apisati 2a uporabnika. Toda kako zapisati, da bo uporabniku tudi razumljivo, da bo učinkovito, to je treba včasih prepustiti strokovnjaku. Zato, pravim, da bi bilo dobro razmisliti o predlogu, da bi se takšne naloge lotili družno s skupnimi napori, ali pa da bi preprosto uporabili že dane rešitve.
Vse to govorim v želji, da bi tudi v knjižnicah storili več za lastno identiteto, za lastno podobo, in v prepričanju, da se bomo v prihodnje te naloge tudi odgovorno lotili in jo začeli uresničevati. Saj konec koncev gre za udejanjanje enega najbolj vidnih in tudi i2redno pomembnih prvin našega bibliotekarskega javnega dela, našega posebnega mesta v javnosti.