BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani zvezek 18 Ljubljana 2013 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, zvezek 18 Izdala in zaloila: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Katedra za zgodovino glasbe, Oddelek za glasbeno pedagogiko Zanjo: Andrej Grafenauer Stari trg 34, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 00386 1 242 73 05 Fax: 00386 1 242 73 20 E-pošta: ag-dekanat@uni-lj.si Uredniški odbor: Darja Koter, Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo Tatjana Markoviæ, Univerzitet umetnosti, Fakultet muzièke umetnosti Beograd Andrej Misson, Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo Franz Niermann, Universität für Musik und darstellende Kunst Wien, Institut für Musikpädagogik Breda Oblak, Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo Jerica Oblak, New York University Branka Rotar Pance, Univerza v Ljubljani, Akademija za glasbo Barbara Sicherl-Kafol, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Urednica: Darja Koter Prevajanje: Aljoša Vršèaj, Irena Bezjak, Boris Pirš, Jure Legvart Lektoriranje angleških besedil: Kirsten Hempkin Oblikovanje in tehnièna ureditev: KUPI d.o.o. Tisk: KUPI d.o.o. Število izvodov: 300 Publikacija je izšla s podporo projekta Leto Bojana Adamièa 2012, ki ga je izvedla Zveza slovenskih godb v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Èlanke je recenziral uredniški odbor. Za znanstveno vsebino èlankov in lekturo odgovarjajo avtorji. GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK Akademije za glasbo v Ljubljani je indeksiran v mednarodni bibliografski bazi Abstracts of Music Literature RILM. ISSN 1318-6876 VSEBINA Contents Darja Koter: Bojan Adamiè: The Correlation Between His Creative and Performing Life ........................................................... 5 Bojan Adamiè: soodvisnost njegovega umetniškega in poustvarjalnega delovanja ........................................... 23 Franc Krinar: Glasba Bojana Adamièa v èasu druge svetovne vojne .... 37 Bojan Adamiè’s Music During World War II .................. 60 Domen Prezelj: Bojan Adamiè in njegova glasba za pihalni orkester ....... 63 Bojan Adamiè and His Music for Wind Orchestra ......... 72 Wolfgang Suppan: Bojan Adamiè – Seine Zeit, sein (Blas)musikalisches Umfeld ............................................................................. 73 Bojan Adamiè – njegov èas in takratno (godbeniško) glasbeno okolje ............................................................... 77 Vladimir Mustajbašiæ: Bojan Adamiè u Beogradu ............................................... 81 Bojan Adamiè v Beogradu ............................................. 109 Jaka Pucihar: Adamièev prispevek k slovenski glasbi na podroèju big banda ........................................................................ 121 Adamiè’s Contribution to Slovenian Big Band Music ... 132 Mitja Reichenberg: Bojan Adamiè in filmska glasba .................................... 133 Bojan Adamiè and Film Music ...................................... 150 Vladimir Frantar: Popevka in Bojan Adamiè ............................................. 151 Bojan Adamiè and Popular Songs ................................. 168 Meri Avsenak Pogaènik: Šanson Bojana Adamièa in Jugoslovanski šanson – Rogaška ................................... 169 Bojan Adamiè’s Chanson and Festival Yugoslavian Chanson - Rogaška ........................................................ 188 Branka Rotar Pance: Delovanje Bojana Adamièa pri javni radijski oddaji Veseli tobogan ................................................................ 189 Bojan Adamiè’s Role in Radio Show Veseli tobogan .... 202 Avtorji / Contributors: ....................................................................................... 203 3 4 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Darja Koter The Academy of Music at the University of Ljubljana BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND PERFORMING LIFE Abstract: The article introduces Bojan Adamiè as a broadly educated, versatile and multi-talented musician, focusing on his general and musical education, and his activities in several other areas. Emphasis is placed the reciprocity of Adamiè’s performing and creative activities in classical music, jazz, dance music, compositions for various brass ensembles, and in his creations in film music, popular song, and chanson. Keywords: education, talent, creativity, performance art, classical music, jazz, film music, dance music, brass ensembles, popular song, chanson. Bojan Adamiè, (1912-1995), born in Ribnica, was a pianist, composer, conductor, music arranger, editor, versatile music performer, and a photographer. 1 At the time of Bojan’s birth, his father Anton (brother of the composer Emil Adamiè) was working as a tax official in Ribnica in the Dolenjska region, where he also married Marija Nosan. Bojan’s future musical vocation was mapped out within the family circle. His father, an amateur pianist and choir conductor, started to give his son piano lessons at the age of four, while his mother, who also had a talent for music, often sang to her children. The Ribnica brass band also played an important role in Bojan’s interest in music. According to an anecdote, he hung around the musicians so much that they eventually named him “our conductor with a broom”, because he used a broomstick to beat time while the orchestra played their marches. In 1921 the Adamiè family moved to Ljubljana, where Bojan completed primary school (he attended the six-year municipal boys’ school, later renamed Ledina Primary School. He attended piano lessons at the music school of the Glasbena Matica Music Society from the age of ten. When he was sixteen (school year 1928/29), he entered the Conservatoire in Ljubljana and became a student of Anton Ravnik (1895-1989), a pianist of excellent education, who remained his professor even when Adamiè attained a higher level of education. 2 Remembering his early years of piano study, Adamiè said: “I felt as if a whole new world would open up for me. I was 14 when I had my first public performance. My hands were very deft already and in this respect I was a real surprise for my professor. Technique was not a particular problem for me; however, if I had practiced more, I would have been better.” 3 After primary school, he enrolled in the II. State Secondary Grammar School, later renamed Gimnazija Poljane Upper Secondary School, and graduated in 1931. As a grammar school student he took an interest in various activities, one of them gliding, eventually passing the glider pilot exam and testing his gliding skills in Velike Bloke during vacations. He also learned to play the organ and even 5 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 1 The authors acknowledge the financial support from the state budget of the Slovenian Research Agency (project No. P6-0376). 2 Biographical data on Bojan Adamiè were resumed after composer’s documented memoirs and other sources from the family archive kept by his daughter Alenka, as well as after websites that have edited his sister Antonija Levart and his daughter Alenka Adamiè according to preserved documents and short biographical publications existing so far. 3 Biographical data with quotations are published on website Bojan Adamiè, accessible at http://www.bojan-adamic.si/biografija#uvodinbio, May 14th, 2012. claimed that it became his favourite instrument. At the age of 15, entirely of his own accord, he started to play organ in the church of St. Joseph in Ljubljana, which he enjoyed immensely because the church’s catechist “overlooked” his improvisations on popular tunes from films that he rearranged in a choral music style. The congregation was very happy with his performances and his playing apparently enticed young musicians and grammar school professors to attend the services at St. Joseph more frequently. Adamiè continued to admire brass band music while attending grammar school. He would follow the Ljubljana brass band as they accompanied funeral processions on their way to ale cemetery and then back to the city, where the bandsmen would give way to playing popular music. His favoured route for a stroll in Ljubljana city centre was around the Mikliè Hotel coffee room (later the Yugoslav National Army Hall). It was from this spot that he could hear the popular music that he found so very appealing and that later, at 18 years of age, became his addiction. Adamiè discovered at a young age that he had an excellent musical memory, remarking: “My memory was already remarkable at that time. I heard a tune just once, maybe twice and I memorized it along with all the harmonies. But I never tried to play such tunes at home, because I still worshipped Beethoven, Mozart, Chopin […]” 4 . At first he played at dance parties where the Ljubljana young enjoyed American rhythms, which Adamiè described in the following way: “What we were listening to at the time was actually not jazz, it was the beginning of a different music, disconnected from operetta or classical music. That was soon after 1920.” 5 The few records and score editions sold in some shops and publishing houses in Ljubljana were almost the only existing sources of jazz music. The first Slovenian group to play dance music (foxtrot, step, swing) and music comprising jazz elements (at the time still without improvisation) was a four-man band Original Jazz Negode (founded in 1922 in Ljubljana by Miljutin Negode from Trieste). They were also the first group to contain a saxophone player (from 1924 the group had five members; the saxophone player was Janko Gregorc, a composer and versatile musician). It was at this time that the saxophone came to be classified as a typical jazz instrument, so groups with saxophones were often considered jazz bands, even though they did not perform real jazz. A scattering of similar bands played in Slovenia over the following years: Cvirnovi fantje, parlour trio Odeon, and Sonny Boy Jazz, while Merkur and Jazz Zarja were best known among the bands originating from cultural societies. All of them looked to film music for inspiration, since American cinematography had also made its way to smaller cities like Ljubljana. 6 As a young pianist accompanying dance lessons, Bojan Adamiè was one of the first in town to try musical improvisation: “I would take a refrain and then I would play it to my own liking […] It was just some kind of improvisation though far from what was performed later or even today.” 7 His interest in music continued to grow; besides learning the piano at secondary level, he took additional courses in organ (Stanko Premrl), trumpet (František Karas), and composition (Slavko Osterc). He also took a university degree in piano and a secondary level qualification in the organ. 8 Beside these “compulsory” 6 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 4 Ibidem. 5 Cited from: Ana Kajzer, Razvoj slovenskega jazza v luèi drubenih sprememb , degree essay, Ljubljana: Fakulteta za drubene vede, 2003, p. 19. 6 Ibidem, pp.19-21; compare Peter Amalietti, Zgodbe o jazzu, Ljubljana: DZS, 1986, pp. 5-7. 7 P. Amalietti »Mojster Bojan Adamiè«, Glasbena mladina 6 (1985), pp. 20-21. 8 School certificates are kept by his daughter Alenka Adamiè. instruments, he played the accordion, saxophone, and clarinet, making progress with the support of his friend Miloš Ziherl, with whom he had much in common. 9 At the age of 18, before he joined Danèi Pestotnik’s band Rony, Adamiè wrote compositions and mostly arranged American film music. Photo 1: Bojan Adamiè as saxophonist (third from bottom) with the Ronny ensemble in 1932 in Rogaška Slatina (family archives). In Rony, he played the accordion and later also the saxophone - like other ensembles in Ljubljana they pioneered the performing of popular music and dabbled in playing jazz. It was playing in the ensemble, which performed in a prestigious casino in Bled for no less than 6 months in 1933, that most probably decided his fate. In other words, from that point on he pursued two paths; he continued his formal education in classical music while gaining experience in popular music, which not only became as appealing to him as classical music but was also becoming more popular among the young. Respecting his parents’ wishes, he entered the faculty of law after high school graduation, completing his studies in five years, passing the state judiciary exam (1934), and finally graduating. 10 Alongside studying law, he continued to study piano until he graduated from the Academy of Music in 1941, with a public performance of the Piano Concerto No. 1 in E- flat major by Franz Liszt. The conductor of the orchestra was Samo Hubad, who later became one of the most eminent conductors in Slovenia. 11 According to Adamiè, it was his piano professor Anton Ravnik who spotted his capacity for music and who encouraged him to pursue a career in it. While Ravnik disapproved of his student’s interest in popular music, Adamiè highly respected him, both as a person and a teacher. 12 The beginning of the war brought Bojan’s career as a pianist to a halt temporarily, but he held on to his desire to continue his studies for many years to come. 7 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 9 Accessible at http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-sebi, October 10h, 2012. 10 Documentation is kept in the family archive by his daughter, Alenka Adamiè; partially accessible at http://www.bojan-adamic.si/biografija#uvodinbio, May 14th, 2012. 11 Certificate of graduation in piano, dated January 1941, kept in the family archive by his daughter, Alenka Adamiè. 12 Accessible at http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-sebi, October 20th, 2012. Photo 2: Bojan Adamiè – pianist, 1932 (family archive). The pre-war period was rather more favourable in terms of dance and jazz music recognition, particularly in tourist resorts where the ensembles performed popular sections of classical music and operettas or jazz and dance music at afternoon concerts. The Ronny ensemble often performed at such venues and events, although it seems that the visitors to these resorts were not particularly enthusiastic about jazz. 13 After the group fell apart in 1936 Adamiè founded his own ensemble in the company of Samo Hubad and Vlado Golob; the latter worked for years after war as the principal of Maribor secondary music school. The ensemble became extremely popular among the Ljubljana young, especially for their jazz improvisation, which was led by Adamiè. Because of his immense perseverance and relentless attitude toward the other members of the band, he acquired the nickname “Master”; it was meant as a joke at first, but through the years he justified it in a variety of ways until it became his trademark. 14 In that period the trumpet was becoming synonymous with jazz. According to Adamiè, there was only one trumpet player involved with dance music at that time in Ljubljana; unfortunately, he was not familiar with jazz principles, which provided Bojan with the impetus to learn and practice until he finally took the place of the trumpet player in the ensemble. He said that playing the trumpet “transferred him into heavenly spheres”. 15 His ability to develop improvisation, as well as the accessibility of records and Hollywood films imbued with swing, resulted in the establishment of new and bigger ensembles (such as the student New Star orchestra that later developed into the even larger Broadway), which became equally successful. Jazz started to spread unstoppably throughout Slovenian lands, gaining an ever increasing number of fans. Before the war, Adamiè and some other first-rate musicians had joined the Broadway orchestra that played in the prestigious Kazino in Bled, where they caused a sensation. After Broadway was dissolved at the beginning of the war, he founded his own group under the name the Bojan Adamiè Orchestra. As regards education, the musicians 8 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 13 Ibidem. 14 Bojan Adamiè, accessible at http://www.bojan-adamic.si/biografija#uvodinbio, May 14th, 2012. 15 From Adamiè’s memoirs; typescript is kept in the family archive, accessible at http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-sebi, October 21st, 2012. were left to their own devices; professional musicians and particularly the professors at the Academy of Music were prejudiced, and indeed, wholly opposed to jazz. 16 Jazz enjoyed its biggest following among students, especially among those who were members of the democratically oriented Sokol movement. However, it was not accepted among students influenced by Catholic ideology and among young communists; they assumed that jazz promoted a more (or excessively) spontaneous and unorthodox youth lifestyle. In their opinion jazz was the herald of the decline of western civilisation. However, in Slovenia at least, there was never a serious counter-jazz movement and jazz remained on the level of urban subculture despite its popularity. The beginning of World War II changed the common perception of jazz, as its social role was looked upon more favourably as a result of its close connection with the allies. The Italian and German authorities, however, rejected it for its American origin. 17 The Bojan Adamiè Orchestra was still operating after the beginning of the war and donating its entire income to the Slovenian Liberation Front (OF) movement, which Adamiè had signed up to early. In 1943 he joined the partisans in the Dolenjska region, acquiring the partisan name Gregor; he played in a small cultural group there along with his friends until he was severely wounded during a German attack in his role as a machine gunner. At the beginning of 1944, after recovering from his injuries, he was assigned to the headquarters of the National Liberation Army (NOV) to organize a military band. As they were starting from scratch, they decided to announce an appeal for musicians; a few some partisans, some disabled and wounded soldiers, and amateur musicians with instruments responded. Many of them were lacking a proper musical education, yet under Adamiè’s leadership they made considerable progress and were soon able to perform compositions suitable for the times, such as marches and compositions with a revolutionary theme. He transferred his enthusiasm for jazz into battle songs by arranging marches into evergreens and by employing popular themes, such as jazz, and American popular music ensembles. Initially, these arrangements met with the severe disapproval of the “political bosses”, but when two of the headquarters’ high commanders, commissar Boris Kidriè and commander Franc Rozman – Stane, grew fond of his music, his actions were “approved”. At first the members of the military brass band were also quite reluctant to meet his demands for entirely different rhythms and melodies in playing and singing. Adamiè developed his own style by veering away from traditional Slovenian brass band music and approaching the trends of West European and American dance music. He described the direction he took in the following way: “At the very beginning I introduced my own style by composing all partisan marches as evergreens with the refrain in the middle. That was a complete novelty, but I made my musicians believe it was logical and normal. The band played on and on and then only the drum and two woodwinds kept on. Everybody was singing, rhythmically, in syncope […].” 18 In the summer of 1944 a renowned miners’ brass band from Hrastnik under the bandmaster Joe Brun joined the partisans, bringing along both their instruments and score archive. Bruno’s skilled musicians played marches and sections from the operas of 9 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 16 Bojan Adamiè legacy contains a variety of autobiographic articles or written memoirs about his work in the field of jazz. For the most part, they are undated. 17 Gregor Tomc, Druga Slovenija. Zgodovina mladinskih gibanj na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana: Zaloba Krt, 1989, p. 53. 18 Bojan Adamiè, accessible at http://www.bojan-adamic.si/biografija/#uvodinbio, May 14th, 2012. European composers. Their performance impressed Adamiè, who decided to include their youngest musicians in his smaller amateur band despite Bruno’s opposition; he was entitled to do so on account of his important position at the time. 19 Consequently, from August 1944, there were two bands operating in the liberated territory in Bela krajina: Bruno’s band of the VII corps and Adamiè’s band of the headquarters of the National Liberation army, each numbering about forty members. They operated according to military organisation principles and attended political meetings as well as music practise; both bands performed at meetings, cultural events in nearby villages, in partisan units, as well as on OF radio broadcasts. The bands played marches by Joe Brun, Bojan Adamiè and Drago Lorbek (an excellent musician and arranger) as well as other compositions, such as the arrangements of partisan songs by Slovenian composers, Slovenian folk songs and Russian song potpourris, as well as opera sections. 20 Adamiè’s wartime list of the original works and arrangements comprises more than 150 compositions; unfortunately, the greater part of them was lost. He also described having written some arrangements of Beethoven’s works by memory from his student years, saying subsequently: “I sincerely hope that the late Ludwig van was not able to hear “his” compositions over the pandemonium of war […].” 21 Besides a number of compositions for brass bands, Adamiè wrote some choir compositions as well as solo songs (Pesem talcev, text by K. Destovnik - Kajuh; Zdravo tovariš, text by T. Seliškar, etc.), and instrumental compositions for chamber ensembles. 22 As a musician, his cooperation with OF Radio was invaluable; he assumed various roles, even as a pianist and accordion player. For his war-time efforts, Adamiè was decorated for his merits and saw liberation with the rank of second lieutenant, later enjoying a promotion to the rank of major. In 1946 he was awarded a high state decoration for bravery, conferred by the Presidium of the People’s Assembly of the Federative People’s Republic of Yugoslavia, which resulted in a definite career boost. Furthermore, thanks to his well deserved honour, he was able to make some progress in the development of jazz, which was otherwise renounced by the new authorities, who considered jazz a creation of capitalist culture. Wartime brought Adamiè both ups and downs, as well as his acquaintance with Barbara Èerniè, whom he met in the partisans and married after the war, when their daughter Alenka was also born. Despite the principled inclusion of communist ideology into everyday life, another set of “rules” also existed in Yugoslav post-war society. For the select few, especially for individuals awarded “merit for the nation” the new era brought ample opportunity to move around and advance according to their strengths. Adamiè, thanks to his status as partisan and influential cultural figure, overcame the common aversion towards western popular and jazz music, and established the Radio Ljubljana Dance Orchestra (Plesni orkester radia Ljubljana, also called PORL) immediately after the war. In actual fact, PORL had already begun in 1929 with the establishment of the Ronny ensemble. Adamiè was 10 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 19 Emina Mašiæ, Razvoj pevske in instrumentalne dejavnosti ter rudarske godbe v Hrastniku, graduation thesis, Ljubljana: Academy of Music, 2012, pp. 48-51. 20 Compare: Jani Šalamon, »Joe Brun – partizanski dir igent in skladatelj«, manuscript, paper at the symposium »Kultura v èasu druge svetovne vojne (1939-1945)«, Maribor, June 2012. 21 Accessible at http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-sebi, October 21st, 2012. 22 The complete bibliography of Adamiè’s opera has not been published yet. On the compositions from his partisan period compare the website http://www.bojan-adamic.si/glasba/ , December 15th , 2012; also compare the articles by Franc Krinar and Domen Prezelj in the present publication. appointed PORL conductor and they made their first appearance at the opening ceremony of the Postojna caves on June 27 th 1945. From the autumn of the same year, PORL operated as the professional ensemble of Ljubljana Radio and its members were granted the status of professional musicians. The ensemble, also known as Big Band, was among the first of its kind in postwar Europe. Adamiè had to deal with a number of problems, as he had to comply with the directives of the new socialist and pro-Soviet society, which required music for the masses, such as compositions in the revolutionary and proletarian spirit and popular songs “for the benefit of the nation”. Adamiè commented that, fortunately, the period of bad marches and hit tunes came to an end quickly, so jazz grew irrepressibly within Yugoslav society, finding many devotees among the young in particular, who adopted it as a lifestyle. Consequently, the number of Yugoslav jazz ensembles grew again, operating under the auspices of cultural and arts societies. Adamiè compared the quality of jazz in Slovenia in with the other republics and claimed that while Slovenian musicians were less successful in improvisation, which he saw as the fundamental characteristic of jazz, they were generally better educated, since most of them had attended the Academy of Music. 23 In May 1945 Adamiè was assigned to the posts of PORL conductor, head of the music department and assistant manager at Ljubljana Radio – all of which suited his ambitions. 24 However, the political leadership were convinced that a man of his type, a former partisan and highly educated musician, was obliged to assume a political position; they offered him influential positions, such as a directorship in the Ljubljana Opera, the Slovenian Philharmonic and other political-musical roles. He declined all such offers and emphasized that he was content with his position. As a result, he was “punished” for his arbitrariness with the consistent rejection of his applications for further education. 25 In other words, despite the long break in his piano playing career, he strove to continue his studies and make himself even more proficient in his radio role. Adamiè claimed that as far back as in 1944, he and the composer Marjan Kozina had been promised a scholarship to study in Moscow. Nevertheless, his frequent appeals on the matter seemed to be in vain, since the Ljubljana Radio superiors justified their decision with the claim that Adamiè could not go abroad as they were unable to find a substitute for him. He was convinced that he was treated unfairly, especially as many other musicians had been given the opportunity to study even before the war in so-called “old Yugoslavia”. Yet, after the war, one would expect that society would somehow advance in this respect; apparently, in Adamiè’s case, this was impossible for a variety of unconvincing reasons. Still, in 1949, Adamiè stuck to his guns and submitted an application through the British Council in Belgrade for a scholarship to continue his piano studies in London. Had he succeeded, he would also have been given the opportunity to hone his radio skills by working at the BBC as an editor, conductor, arranger etc., similar to his work at Ljubljana Radio. His application was apparently approved, but he never went to study in London or anywhere else for that matter. 26 11 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 23 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, based on Adamiè’s typescript »Jazz v Sloveniji« [Jazz in Slovenia]. 24 Alenka Adamiè keeps the documentation in the family archive. 25 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, based on autobiographic material. 26 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, documentary material, British Council letter dated January 3rd, 1949 and Adamiè’s letter to London, addressed to a certain Mrs. Dunja, dated October 24th, 1949. Adamiè continued to work as a radio editor and assistant manager, as well as a committed and multitalented radio musician, which allowed him a certain degree of artistic license. He managed to shape the programme profile of the orchestra by conforming minimally to the directives and was even able to write a number of compositions and arrangements for them. One of their first significant appearances, actually the first jazz concert in postwar Yugoslavia, took place in 1947 in Belgrade. There were numerous employees of the American embassy in the audience, who applauded loudly; as a result, the orchestra leadership had to undergo brainwashing treatment and were ordered to renounce jazz. At that time jazz bore the brunt of capitalist propaganda and was publicized as music without aesthetic or artistic value. As a former partisan, Adamiè was spared some of the consequences of the incident by the authorities, but not for long. Soon after the concert in Belgrade (probably by the end of 1947, right before Informbiro) and after the dispute he had with the then manager of the Radio, who disapproved of his music, the government issued a decree that sent him to Albania for “re-education”. In other words, the problems of the orchestra related to socialist ideology intensified in Ljubljana as well. Newspaper articles critical of the orchestra and jazz in general appeared frequently, thus putting significant pressure on the Ljubljana Radio management, which almost led to the disbanding of the orchestra who were described as “the main pollutant of the Slovenian soul”. 27 The Radio management almost succumbed to public pressure, but eventually found a solution by sending Adamiè to forced “re-education”. Conducting the local radio orchestra was the highlight of his stay in Albania. His so-called captivity lasted for several months. Trapped in the back of beyond he was unable to obtain any information about the current political situation at home. It seemed as if he had been completely forgotten, seeing that the contacts that he was obliged to keep with the political authorities in Belgrade became more infrequent month after month. Apparently, the people responsible for Adamiè’s fate were preoccupied with the developments around Informbiro, so they ignored his appeals regarding his unbearable circumstances. He was released from this peculiar captivity due to a tragic coincidence. Some strangers had burned down his hotel room, so he sent a report about the incident to Belgrade and obtained permission to return to Ljubljana. On his return home, he had to write a report on the matter, which the authorities stigmatized as a science fiction story. 28 The struggle for the recognition of jazz continued even after the radio stations literally erased Soviet music from their programmes and returned to domestic tunes, and even though popular music was spreading throughout the country thanks to the American film industry. 29 Around 1949 Adamiè produced a clearly defined plan for PORL. His programme reveals an excellent grasp of the then circumstances and potential for progress in the Slovenian music scene. He planned to direct the orchestra in a variety of activities such performing dance music live on central radio, accompanying the popular songs and chansons of the so-called Jeek group in the Union Hotel’s concert hall in Ljubljana, performing “Soviet and in part partisan songs, proper chansons”, playing and recording 12 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 27 Accessible at http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-svoji-maturi, October 21st, 2012. 28 Peter Lukoviæ, »Veèni fant s trobento. Paberki iz ivljenja in dela Bojana Adamièa«, Nedeljski dnevnik; issued in installments from August 13th to December 18th, 1988. 29 From Adamiè’s memoirs, compare with www.bojan-adamic.si/ (accessible: May 29th, 2012); also compare the discussion with Adamiè in Nedeljski dnevnik, Petar Lukoviæ, »Veèni fant s trobento”, Nedeljski dnevnik, November 20th, 1988. film music, and last but not least, performing in concerts they organized themselves, “which could be very interesting for wider audiences, as evident from our experience so far”. 30 He also mentioned the financial side of the programme in his vision. The orchestra was practically on the verge of bankruptcy but with such enthusiastic engagement, the ensemble could improve its financial situation. In 1949 Adamiè complained to the management that the poor terms offered to PORL employees often meant that they went to work for the Slovenian Philharmonic Orchestra 31 . In the meantime jazz remained a controversial issue, and at the beginning of the ‘50s, a special federal committee was appointed to investigate the suitability of jazz in socialist society. After extensive discussion, a presentation of the arguments for and against, and after it seemed that jazz would finally be banned, the committee found in its favour. Adamiè even fought for its “survival” by pleading with Josip Broz Tito and other influential political figures, such as Moša Pijade. 32 The exchange of views in political circles on the corrosive influence of jazz was harsh, but the era of opposition was slowly coming to an end, followed by the post-1955 period, which was more benevolent as regards jazz and popular music. In 1955 the Ljubljana Jazz Ensemble came into existence, made up of musicians from the Ljubljana Dance Orchestra. The newly established ensemble, led by Urban Koder, played jazz of an older style. A few years later, the Mojmir Sepe Ansemble was founded, which was the first to play the latest jazz (at the time cool jazz, westcoats jazz, etc.). After the establishment of the first Yugoslav jazz festival in Bled (1960), jazz spread throughout Slovenia, gaining an increasing number of fans. 33 Throughout, Adamiè’s Radio Ljubljana Dance Orchestra was still playing the most important role in the popularization of jazz and despite the chronic problems they faced, the ensemble survived, due in no small part to Adamiè, the determined and knowledgeable master, capable not only of surmounting all hurdles but also winning recognition in Europe. The ensemble made the greatest progress in the second half of the ‘50s, when they were offered more opportunities to publically perform in Slovenia and other parts of Yugoslavia. They were invited to almost all the important festivals and first-rate events in this area and the success they enjoyed in their homeland brought invitations for guest appearances abroad. In the second half of the ‘50s the ensemble performed in Poland, Hungary and in the Soviet Union - their performances caused a sensation. In Hungary, for example, they managed to fill venues with more than ten thousand spectators. 34 There are many anecdotes, as well as more grounded stories about the relationships between the members of the ensemble; however, throughout his leadership, Adamiè struggled devotedly for the existence and progress of the orchestra, and for the acknowledgement of all its respective members. In keeping with a bad Slovenian habit, it was a series of misunderstandings, or intrigues that brought his involvement with the orchestra to an end. Adamiè decided to give up full-time leadership 13 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 30 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, Naèrt o programih in ciljih PORL-a [Plan of the programme and objectives of PORL], typescript, around 1949. 31 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, letter to the management of Ljubljana Radio, October 12th, 1949. 32 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, autobiographic note: »O jazzu in njegovi vlogi v Jugoslaviji« [About jazz and its role in Yugoslavia]. 33 Compare with Peter Amalietti, Zgodbe o jazzu, Ljubljana: DZS, 1986, p. 7. 34 Accessible at http://www.bojan-adamic.si/biografija#koncerti, November 15th, 2012. in 1962, yet, on rare occasions, he still appeared as PORL’s conductor. 35 Officially, he was employed as the conductor of PORL at Ljubljana Radio from the end of August 1962 until the end of July 1980. 36 However, during that period he actually spent more time in Belgrade and other Yugoslav cities, where he was engaged in a number of activities. He was also a frequent guest of the big-band scenes in Europe and beyond. Adamiè had his own show on Ljubljana Radio from as early as 1948. His programme was based on a musical request format and was a predecessor of the renowned broadcast “eleli ste, poslušajte ”, which he hosted until 1952 and which is still on air today. He became an extremely popular figure through his broadcasts and he received numerous letters of appreciation from his grateful audience. Regular on-air performances by PORL also met with a wide and gratifying response from audiences in Slovenia, Zagreb, as well as the wider Croatian area. 37 Bojan Adamiè belonged to the group of musicians who could find nothing sinful or morally deficient in the ascension of popular music of all varieties. On the contrary, he saw popular music as meeting a common need, bringing with it a host of benefits. According to him, popular music was “the main cause of sinfulness among the young […] or maybe it was just forced to play the role of scapegoat, when a more appropriate cause was not available. With revolt, not only of the followers and defenders, but above all among the ordinary, who had seen it a life necessity, popular music gradually ascended to its present level and onto a pedestal, where it reigns upon somewhat tortuous, proportionless and unstable legs. Many still consider it a public nuisance, whereas to many others, it is indispensable – it is a part of our life. In some sections it has risen to an artistic form, while elsewhere it has declined to the level of composing in the folk spirit; in parts it subsists on the accordion, and in parts it reigns in festivals, performed by excellent singers and orchestras.” He added that popular music reached its peak when it managed “to supersede the import of foreign popular songs. […]”. 38 He was convinced socialist Yugoslavia conatined many gifted pop singers and other talented individuals. He added that the authorities’ negative attitude made it impossible for a Slovenian artist to breakthrough or to participate at European or even global festivals. The recognition of Slovenian popular music also grew with the contribution of singers like Irma Flis and later Jelka Cvetear, who was the first performer of a very popular song by Adamiè Ko boš prišla na Bled (‘When you come to Bled’). The contribution of visiting performers in Slovenia from the other Yugoslav republics, such as Ivo Robiè, was equally valuable; the first time Adamiè heard him sing was in Zagreb in 1943 (before he joined the partisans). In Zagreb especially popular music and jazz had reached a high level of quality even before the war. The first Yugoslav festival of popular music was organized at the beginning of the 50’s in Belgrade and Bojan Adamiè was the main conductor and arranger of the festival in three consecutive years. In 1953 the festival was moved from Belgrade to Opatija, where the upswing in popular music began, again with the regular participation of Adamiè, who took part in the festival as a member of the jury, composer, arranger, and conductor. Opatija festival became a model for new and similar events: in 1962, partly due to Adamiè’s influence, another festival named 14 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 35 Accessible at http://www.bojan-adamic.si/biografija#optimist, November 26th, 2012. 36 From the family archive of his daughter, Alenka Adamiè. 37 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, folder: Pisma [Letters]. 38 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, autobiographic note: “Nekaj misli o zabavni glasbi v Jugoslaviji” [Reflections about popular music in Yugoslavia]. Slovenska popevka appeared in Bled. The festival was moved to Ljubljana two years later. Adamiè wrote his first popular songs as early as the late 40’s (compositions such as Barbara, 1949). Photo 3: Radio Ljubljana Dance Orchestra with Bojan Adamiè and Majda Sepe (family archive). He frequently worked with singers such as Marjana Deraj, Beti Jurkoviè, and Majda Sepe. He had an excellent sense for discovering talent and should be credited with helping to launch the successful career of many singers from the former Yugoslav scene. Among others, he discovered Gabi Novak in 1957 when he heard her voice in the synchronization of Croatian animated films. He wrote the arrangements for her debut in Zagreb, where she was hugely successful. Having an outstanding sense for recognizing musical capacities, he was capable of perceiving both the strengths and weaknesses of singers, as was the case at his first meeting with Vice Vukov at the Opatija festival in 1959. Vukov was a promising singer, which Adamiè recognized immediately, and he made the effort to correct his singing as well as to encourage him to perfect it. Later, Vukov enjoyed success as an international star. Similarly, Adamiè recognized the singing abilities of Ðorðe Marjanoviæ, whom he especially appreciated for his interpretation abilities. The list of popular songs that Adamiè wrote are so numerous, it is almost impossible to put a number on them. The compositions he authored were quite different in comparison with other contemporary works. In all probability they contained a little too much of his own artistic charge, seeing as they never scored much success, at least not with juries, and that he was never awarded an acknowledgement or prize in this particular genre. It seemed as if Adamiè would rather stand by his principles and his own high criteria than to indulge or comply with the taste of the masses. His greatest success as regards popular songs was the composition Zlati april (‘Golden April’), performed by Marjana Deraj, which reached the finals for the selection of the Yugoslavia Eurovision entry in 1964. 39 Throughout his life, Adamiè actively participated in various roles at pop song festivals, such as Vesela jesen (Maribor), Kajkavska popevka in Krapina (Croatia), Melodije Istre in Kvarnerja 15 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 39 From Adamiè’s memoirs, accessible at http://www.bojan-adamic.si/biografija#festivali, November 26th, 1912. (Reka, Croatia)), pop song festivals in Zagreb and Split (both Croatia), the children’s song festival in Krško, etc. 40 Due to his vigorous spirit, Adamiè was well acquainted with other varieties of popular music and also worked with much younger musicians, such as the rocker Marko Brecelj, songwriter-singer Jani Kovaèiè, and Toma Domicelj; they considered him a mentor and great inspiration. Adamiè modelled his work on a number of composers from the world of classical music as well the jazz masters. He was creative in a variety of genres and composed with responsibility at all levels as well as with great sensibility for the respective medium. He also wrote rather quickly, otherwise, with all his other responsibilities, he could not have managed to write around a thousand score units, not to mention the works that have been misplaced or even lost. He wrote the compositions for dance orchestras, composed jazz music that he supplemented with distinctive personal characteristics, film music for documentaries and feature-length films; he edited music for theatre, as well as for puppet theatre performances and for all kinds of radio broadcasts for adults and for children; he composed popular songs, chansons, music for orchestras and wind orchestras, music for solemn celebrations and sporting events, ballets, musicals, choir and chamber music. The greater part of the most important international acknowledgements he achieved with the Radio Ljubljana Dance Orchestra. In 15 years of Adamiè’s leadership, the ensemble promoted Slovenian jazz and Slovenian pop music until they finally transcended national boundaries and gained recognition throughout Europe. The second important element in his creative work was the film music that raised him to the top rank of Slovenian and Yugoslav creativity. Adamiè also composed film music for studios in Europe and in the United States and more or less by chance, soon after the war, he involved in film and incidental music. At the time he was not aware that his work for film media would become the most impressive of his creative achievements. At the beginning of his involvement he lacked in-depth knowledge about film music, as he was acquainted with the genre only from the pre-war period during which he played and arranged a number of music sections from the American films that were trickling into Ljubljana cinemas. However, he took up the challenge and succeeded. The most outstanding films featuring his original music were Vesna (1953), Ne obraèaj se, sine (‘Don’t Look Back, Son’, 1956), Ples v deju (‘Dancing in the Rain’, 1961), Samorastniki (‘The Self-Sown’, 1963), Kekèeve ukane (‘Kekec’s Tricks’, 1968), Maškarada (‘Masquerade’, 1971), Valter brani Sarajevo (‘Walter Defends Sarajevo’, 1973), TV serial Kapelski kresovi (‘Kapela Bonfires’, 1974-1976), Nasvidenje v naslednji vojni (‘Farewell Until the Next War’, 1980), Boj na poiralniku (‘Battle (at the Gullet’, 1982), and many others. The score for a documentary Neme podobe slovenskega filma (‘Silent Pictures from the Slovenian Film History’, 1995) was the last with his signature, created in the year of his departure. 41 He was involved in incidental music for the theatre from at least 1952, when he signed his first contract with the Celje theatre - this was followed by a series of agreements with other institutions. He cworked with the Prešeren Theatre Kranj, Theatre Drama Ljubljana, Ljubljana City Theatre, Koreodrama Theatre, Mladinsko Theatre, Puppet Theatre, 16 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 40 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, folders: Pogodbe Hrvaška [Contracts Croatia] and Korespondenca s tujino [Correspondence with foreign countries]. 41 Accessible at: http://www.bojan-adamic.si/glasba/, November 26th, 2012. Compare the article in the present publication: Mitja Reichenberg, “Bojan Adamiè in filmska glasba”. Slovene National Theatre Maribor, National Theatre Sterija, National Theatre in Zagreb, and many others. 42 One of Adamiè’s most popular incidental compositions for puppet theatre was ogica marogica (‘Little Speckled Ball’, text by Jani Malik), performed by the Puppet Theatre in Ljubljana. Its popularity could be compared only to that of the children’s’ radio show Zvezdica zaspanka (‘Little Sleepy Star’) by Frane Milèinski Jeek. In the beginning of the 60’s, when Adamiè had terminated his regular cooperation with PORL, he devoted his attention to composing and working with the military brass band in Belgrade. Their intense collaboration lasted for four years (1962-1966). This type of project was nothing new for Adamiè, as he was hugely experienced in composing and brass band conducting. He had also been working tirelessly since the end of the war in the brass band genre, promoting the activity of such bands. It was characteristic of him to strive incessantly to develop professional and amateur playing cultures. As a conductor, he frequently appeared at public manifestations and other cultural events of an amateur nature. He was always willing to engage with people and easy to approach. As regards performing, his works for brass ensembles are quite exacting, but so much the more convincing and profound for it. His compositions for brass ensembles transcended the boundaries of the Slovenian milieu and represented an essential addition to other such works of Slovenian authors. Typical of his work is a diversity of style or intertwinement of the elements of classic, pop, and jazz music. The profundity of his works also contributed fundamentally to a rise in the artistic standards of Slovenian ensembles; a number of them have even reached worldwide standards. His compositions have also attracted the attention of renowned performers from Europe and the United States. Adamiè enjoyed a number of successes in Belgrade. He was a visiting conductor of the orchestra and mixed choir of the Yugoslav National Army’s Art Ensemble, composer and arranger of works for military, brass and other orchestras; he composed film music and was a member and vice-president of the Yugoslav Composer’s Association managing committee, a member of jury panels, and composer and arranger at the Subotica youth festival. In addition, he recorded a number of compositions for local radio with the ensembles he led in Belgrade. 43 Despite visits all over Yugoslavia, especially during the 60’s, and his engagements abroad, Adamiè did not abandon the Ljubljana scene - on the contrary, he was active there in many spheres. Officially he was still employed as the conductor of PORL, and by August of 1980 he had become a director of the musical production department. He finally retired in the middle of 1981. 44 Among other things, he expressed his devotion to his native country in his original compositions and arrangements that, to a large extent, convey the spirit of Slovenian folklore, notable in their melodic and rhythmic characteristics and especially in their colourful instrumentation. Works by Bojan Adamiè were published by every important publisher in former Yugoslavia and his compositions were recorded in major radio and television houses. 45 Since 1991 his works for brass orchestra have been published exclusively by the Hartman publishing house in the collection titled Bojan Adamiè and his Work. Bojan Adamiè was also active as a pianist. 17 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 42 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, folder: Pogodbe [Contracts ]. 43 Vladimir Mustajbašiæ researched Adamiè’s work in Belgrade. His study is published in the present publication. 44 The documents are kept in the family archive by his daughter, Alenka Adamiè. 45 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, folder: Pogodbe [Contracts]. He performed as a soloist or with an orchestra, but mostly he appeared as the piano accompaniment for popular singers at music contests and radio broadcasts, among which Veseli tobogan stands out. Veseli tobogan was a very popular radio broadcast, designed for discovering young singing talents and Adamiè worked with them for many years as a composer, arranger and accompanying pianist; his participation most probably began when the broadcast started in 1963. The show brought Adamiè immense popularity with the young, confirmed by the numerous letters he received from the audience as well as the performers’ commendations. He also took part in a similar broadcast titled Znam – znaš at Zagreb radio. 46 For many decades and besides all his other engagements, he also strove for composers’ and entertainers’ authorship protection. He wanted to put his critical observations into practice, so he undertook a commitment as the first president of the Association of Light Music Composers (1956); he later became president of the Slovenian Composers’ Society, which he led for 8 years (1976-1984). Zveza skladateljev lahke glasbe (1956); following this he became president of the society Društvo slovenskih skladateljev, which he led for 8 years (1976-1984). He was one of the few people to stand up for entertainers’ rights, and more importantly, he strove for the introduction of jazz into the Slovenian education system, which was only implemented at secondary level during his lifetime. Similarly, he publicly campaigned for the accordion to be held in higher regard; he was convinced that it should be treated in the same manner as other instruments. 47 It was only a few years ago that the accordion was introduced into the curriculum of the central Slovenian post-secondary institution that is the Academy of Music in Ljubljana; until then talented Slovenian musicians had to go to universities abroad, mostly in Germany and the Soviet Union or Russia. Adamiè had great respect for the accordion, besides the guitar and tamburitza and wrote compositions for them, especially for orchestra ensembles. 48 Although his career led him away from classical music, he continued creating in this spirit and was the author of a number of significant compositions. Among his compositions for symphonic and chamber ensembles, the following should be mentioned: Koncert za klavir in orkester (‘Concerto for Piano and Orchestra’, 1948), 1. in 2. suita za simfonièni orkester (‘1 st and 2 nd Suite for Symphonic Orchestra’, 1950), Drugi klavirski koncert, Ljubljanski klavirski koncert (‘Second Piano Concerto’, ‘Ljubljana Piano Concerto’, 1972), Rapsodija, Sedem preludijev za klavir in orkester (‘Rhapsody’, ‘Seven Preludes for Piano and Orchestra’, 1960), Suita za klarinet in godala (‘Suite for Clarinet and Strings’, 1963), Nalepke za pihalni kvintet, Po Ribniško (‘Labels for Wind Quintet, ‘In Ribnica Style’), and Tinkarin rojstni dan (‘Tinkara’s Birthday’ for clarinet and piano). In addition, he composed various suites on folk themes, as well as other classical works. As Adamiè found ballet especially attractive, he worked with the renowned Pino Mlakar to write music for the choreographies Bela Ljubljana (‘White Ljubljana’, 1957) and Moje ljubljeno mesto (‘My beloved city’, 1959). 49 In 1951 he created incidental music for the radio play Sneguljèica (‘Snow white’), 50 which he most probably used as the introduction 18 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 46 Ibidem, the folder containing postcards and letters. 47 Ibidem, folder Razmišljanja B. Adamièa [Reflections of B. Adamiè], his note titled “Harmonika” [Accordion]. 48 Compare NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, holdings of compositions. 49 Ibidem. 50 NUK, Music collection, B. Adamiè legacy, folder: Pogodbe [Contracts]. to a much more comprehensive orchestral composition for brass orchestra that he wrote in 1993 for the Slovenian Police Orchestra. The composition was described as a musical for an adult audience that was also appropriate for children. In his later years he also wrote a composition for brass orchestra, vocal soloist and ballet dancers entitled Requiem, after the poem by Frane Milèinski Jeek Requiem za klovna (‘Requiem for a Clown’). In his grand manner in Requiem Adamiè intertwined the elements of marches, folk songs, blues, etc, and with the colourful orchestration he managed to effectively accentuate the layers of substance. 51 Bojan Adamiè composed chansons under the influence of the prominent Slovenian creator of the genre, Frane Milèinski Jeek, who had won recognition before World War II and become even more renowned in the post-war period. Adamiè especially appreciated him as a lyricist and performer. Throughout his long career Adamiè created a number of chansons, songs, and couplets for radio and TV plays that were performed by stage actors; however, he could not devote himself to the genre until he retired and joined forces with the singer Meri Avsenak. As a composer, he was attracted exclusively to lyrics by Slovenian poets, as well as revolutionary, protest and folk songs. Such choice of lyrics indicates once more that he was not guided entirely by the European tradition, but rather by the exceptional creativity and individuality that he demonstrated in all spheres, thus preserving and continuing the tradition of the legendary Jeek as well. Adamiè’s engagement in chanson passed the level of occasional performing because he devised, alongside Meri Avsenak, the idea of the festival of Yugoslav chanson Rogaška, which in 1984 found a home in Rogaška Slatina. In order to drum up interest in the Festival, he organized competitions throughout Yugoslavia, meeting with a more than satisfactory response. 52 His endeavours proved successful, and the so-called Slovenian chanson still has many fans today. Photo 4: Bojan’s »Julka« – Alfa Romeo (family archive). 19 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 51 Compare scores Bojan Adamiè/Frane Milèinski Jeek, Requiem, Ljubljana: Zveza slovenskih godb, 2012. 52 NUK, Music collection, B. Adamiè heritage, compare the typescript with material titled “O šansonu” [About chanson] (around 1991) and the note “Nekaj misli o prvem Festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini leta 1984” [Some thoughts about the first Festival of Yugoslav chanson in Rogaška Slatina in 1984] (around 1989). Photo 5: Bojan Adamiè as photographer (family archive). Adamiè was interested in a variety of activities outside the realm of music. As gliding was his enduring passion, he wished he had his own ultralight aircraft. He also loved motorcycles and fast cars and enjoyed speeding along while driving his favoured car brand, Alfa Romeo. From his youth he was a good athlete and swimmer, while he later played table tennis, cycled, waterskied, and was a passionate camper. However, photography had a special place among his hobbies. He claimed his fate was decided when he was on tour in Hungary and saw an exceptionally expressive photograph. He stated many times: “Photography is my hobby, but my true love is film.” 53 When he was asked why he was so attracted to photography, he replied: “I try to express many things in a visual-art manner […] photographically; and if I manage to do that, then many times I am close to the solution in terms of music.” 54 Trying to capture the atmosphere, or “štimung”, as he would say, he also discovered the common characteristics of music and photography: “As a matter of fact, music has been abstract in its essence from long ago, yet only nowadays photography is starting to cope with abstraction, and not without success. Even a complete layman is astounded by the accordance of electronic music and abstract photography.” 55 He was also contemplative about colours: “Colours are equally important components of both. Black and white photograph provides the most subtle grey nuances; yet, what about the string quartet? Thousands of nuances and ever-new combinations of four standard instruments. The possibilities of a modern colour diapositive are almost limitless; yet, what about the symphony orchestra? […] One of the bases of the composition is, without a doubt, improvisation - one has to seek out an appropriate theme in it and the same is true of photography […].” 56 Adamiè created a comprehensive photographic opus that was, for the most part, well received by experts in 20 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 53 NUK, Music collection, B. Adamiè heritage, typescript titled “Pri fotografu” [At the photographer]. 54 NUK, Music collection, B. Adamiè heritage, typescript titled “Kaj sem našel v fotografiji?” [What have I found in photography?]. 55 Ibidem. 56 Ibidem. the field. The most distinguished among his photographs are those of masks, which he took at the Ptuj carnivals. 57 Master Adamiè was a recipient of many awards at state level and from societies and arts institutions. The most prestigious among the state awards was the aforementioned decoration of the People’s Assembly of Federal People’s Republic of Yugoslavia (1946), the Order of Labour with the red flag (1961), Order of Merit to the Nation with silver rays, bestowed by Josip Broz – Tito, the president of Republic of Yugoslavia (1972), Order of the Republic with golden wreath (1982), and last but not least, the Silver Order of Freedom of the Republic of Slovenia for exceptional achievements in the field of music (1992). As the author of film music, he received three Golden Arenas at the international Pula Festival (1955, 1957, and 1958). Adamiè was also the recipient of other arts awards, the most outstanding among them are the award of the Rio de Janeiro popular song Festival (1967), several awards for cooperation with the Artistic Ensemble of the Yugoslav Army in Belgrade (1966, 1967, 1971, 1977), many awards at music festivals in Zagreb, Opatija, Maribor and others. The Yugoslav Composer’s Association awarded him their Gold Medal (1970); he also received the Award for Yugoslav Entertainers (1977), and so on. He was also the winner of the Prešeren Award for his life’s work (1979) and the upanèiè Award of the City of Ljubljana (1993). 58 Bojan Adamiè devoted his entire life to music. He was an artist of great creative power and an outstanding performer in various music genres. He was creating in pioneering times, when Slovenian jazz, popular songs, chansons, film and incidental music, radio and television broadcast, and brass orchestra music were all still in a developmental phase. Moreover, he was also a composer of classical music. In all the areas in which he was involved, he left an enduring impression, becoming an icon of the 20 th century Slovenian music scene. 59 21 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: THE CORRELATION BETWEEN HIS CREATIVE AND ... 57 Compare with the monograph by Aleš and Stanka Gaènik: Zven maske – fotografske mojstrovine Bojana Adamièa [The Sound of the Mask: Photographic Masterpieces of Bojan Adamiè], Ptuj: Bistra Ptuj, 2003. 58 The documents are kept in the family archive by his daughter, Alenka Adamiè. 59 Translated by Irena Bezjak. 22 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Darja Koter Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN POUSTVARJALNEGA DELOVANJA Izvleèek: Prispevek predstavlja Bojana Adamièa kot vsestransko in široko izobraeno glasbeno osebnost ter kot èloveka številnih talentov. Osredotoèi se na njegovo šolanje, glasbeno izobrazbo in delovanje na razliènih podroèjih. Posebej izpostavi Adamièevo vzajemno delovanje na podroèju poustvarjalnosti in ustvarjalnosti, ki se kae v klasièni glasbi, jazzu, glasbi plesnega znaèaja, skladbah za razliène pihalne zasedbe ter v njegovi ustvarjalnosti filmske glasbe, popevke in šansona. Kljuène besede: izobraevanje, talentiranost, ustvarjalnost, poustvarjalnost, klasièna glasba, jazz, filmska glasba, plesna glasba, godbeni sestavi, popevka, šanson Bojan Adamiè (1912–1995), pianist, skladatelj, dirigent, araner, glasbeni urednik, vsestranski reproduktivni glasbenik in fotograf, se je rodil v Ribnici. 1 Oèe Anton, brat skladatelja Emila Adamièa, je bil davèni uradnik in je ob Bojanovem rojstvu sluboval v Ribnici na Dolenjskem, kjer se je poroèil z Marijo Nosan. Glasbena pot Bojana Adamièa je bila zaèrtana e v druinskem krogu. Oèe, ljubiteljski pianist in zborovodja, je sina pri njegovih štirih letih zaèel pouèevati klavir, glasbeno nadarjena pa je bila tudi mati, ki je otrokoma pogosto prepevala. Na Bojanovo zanimanje za glasbo je vplivala tudi ribniška godba na pihala. Anekdota pravi, da se je kot fantiè venomer smukal med glasbeniki in postal njihov »dirigent z metlo«, s katero je taktiral koraèniške ritme. Druina se je leta 1921 preselila v Ljubljano, kjer je Bojan dokonèal osnovno šolo (obiskoval je Šestrazredno I. mestno deško osnovno šolo, kasneje preimenovano v Osnovno šolo Ledina). Pouk klavirja je od desetega leta obiskoval na glasbeni šoli Glasbene matice. S šestnajstimi leti (v šol. l. 1928/29) ga je na ljubljanskem konservatoriju zaèel pouèevati Anton Ravnik (1895?1989), odlièno izobraen pianist in pedagog, ki je ostal njegov profesor tudi na visoki stopnji. 2 O prvih letih klavirskega pouka je Adamiè povedal: »Zame se je takrat odprl èisto nov svet. S štirinajstimi leti sem prvikrat nastopil. Roke sem imel e takrat zelo hitre in za profesorja sem bil v tem pogledu pravo preseneèenje. Tehnika mi izrazito ni povzroèala teav, še bolje pa bi mi bilo šlo, èe bi bil vsaj malo veè vadil.« 3 Po osnovni šoli se je vpisal na II. dravno realno gimnazijo (kasneje preimenovano v Gimnazijo Poljane), kjer je maturiral leta 1931. V gimnazijskih letih so ga zaèele zanimati številne druge reèi, tudi jadralno letalstvo. Opravil je izpit za letenje in se kot jadralni letalec med poèitnicami kalil na Velikih Blokah. Ko se je nauèil orglanja, so orgle postale njegovo najljubše glasbilo. Na lastno eljo je e od petnajstega leta igral v ljubljanski cerkvi sv. Joefa, kar mu je bilo v posebno veselje, še zlasti, ker je tamkajšnji 23 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN ... 1 Projekt št. P6-0376 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz dravnega proraèuna. 2 Biografski podatki o Bojanu Adamièu so povzeti po dokumentiranih skladateljevih spominih in drugih virih iz druinskega arhiva Adamièeve hèere Alenke in po spletnih straneh, ki sta jih po ohranjenih dokumentih in dosedanjih krajših biografskih objavah uredili Adamièeva sestra Antonija Levart in hèi Alenka Adamiè. 3 Biografski podatki s citati so objavljeni tudi na spletni strani: Bojan Adamiè, dostopno na http://www.bojan-adamic.si/biografija/#uvodinbio, 14. 5. 2012. katehet »spregledal« Adamièeve improvizacije na šlagerske teme iz filmske glasbe, predelane v stilu koralne glasbe. Cerkveno obèestvo je bilo z njegovim orglanjem zelo zadovoljno, v cerkev sv. Joefa pa naj bi prav zaradi Adamièevega igranja zahajali tudi mladi glasbeniki in gimnazijski profesorji. V dijaških letih je Adamiè še vedno obèudoval glasbo za pihala ter ljubljanske godbenike z zanimanjem spremljal na pogrebnih sprevodih do al in nato nazaj proti mestu, kjer so se razvneli z igranjem zabavnih melodij. Posebno ljubi so mu bili sprehodi po mestnem središèu, zlasti okrog kavarne hotela Mikliè (kasneje Dom jugoslovanske ljudske armade), iz katere se je glasila zabavna glasba, ki ga je nadvse pritegovala in pri osemnajstih povsem zasvojila. Bojan Adamiè je e v mladih letih odkril, da ima odlièen glasbeni spomin, o èemer je sam dejal: »Spomin sem imel e takrat izreden, èe sem slišal melodijo enkrat, kveèjemu dvakrat, sem si jo zapomnil z vsemi harmonijami vred. Ampak doma tega nisem poskusil igrati, ker sem še vedno èastil Beethovna, Mozarta, Chopina. […]« 4 Najprej je zaèel igrati na plesnih veèerih, kjer se je ljubljanska mladina zabavala ob glasbi ameriških ritmov, o èemer je dejal: »To, kar smo tedaj poslušali, še ni bil pravi jazz, ampak prvi zaèetki drugaène glasbe, ki je prekinila z opereto, s klasiko. To je bilo kmalu po letu 1920.« 5 Pogosto edini viri jazzovske glasbe so bile redke plošèe in notne edicije, ki so jih prodajale nekatere ljubljanske trgovine in zalobe. Prva slovenska skupina, ki je igrala plesno glasbo (fokstrot, step, sving) in glasbo, ki je vsebovala elemente jazza (takrat še brez improvizacije), je bila štirièlanska zasedba Original Jazz Negode (leta 1922 jo je v Ljubljani ustanovil Traèan Miljutin Negode). Skupina je prva imela tudi saksofon (od leta 1924 je zasedba štela pet èlanov, saksofon je igral skladatelj in vsestranski glasbenik Janko Gregorc), ki je veljal za jazzovsko glasbilo, zato so glasbene skupine s tem instrumentom veèkrat imenovali jazzovske, èeprav niso izvajale pravega jazza. V naslednjih letih je na Slovenskem delovalo še nekaj podobnih skupin: Cvirnovi fantje, salonski trio Odeon, Sonny Boy Jazz, med društvenimi pa sta bila znana ansambla Merkur in Jazz Zarja. Vsem je bila vzor filmska glasba, saj je ameriška kinematografija intenzivno prodirala tudi v manjša mesta, kot je bila Ljubljana. 6 Bojan Adamiè je e kot fantiè, pianist na plesnih vajah, med prvimi v mestu zaèel izvajati improvizirano glasbo, o kateri je dejal: »Vsak refren sem enkrat vzel v roke, potem pa sem ga igral, kakor mi je ugajalo. […] To je bila e improvizacija, èeprav še daleè od tega, kar se je poèenjalo kasneje ali celo danes.« 7 Njegovo glasbeno zanimanje se je kmalu razširilo, zato je ob klavirju na srednji stopnji obiskoval še pouk orgel (Stanko Premrl), trobente (František Karas) in kompozicije (Slavko Osterc). Na visoki stopnji je diplomiral iz klavirja, na srednji pa iz orgel. 8 Ob vseh »šolskih glasbilih« je igral še harmoniko, saksofon in klarinet, v èemer je napredoval ob podpori prijatelja Miloša Ziherla, s katerim sta imela veliko skupnega. 9 Še preden se je z osemnajstimi leti prikljuèil skupini Danèija Pestotnika, imenovani Ronny,ki je tako kot nekateri drugi ljubljanski ansambli pionirsko gojila zabavno glasbo in se poskušala v jazzu, je Bojan Adamiè e skladal oziroma pisal priredbe, veèinoma ameriške filmske glasbe. V ansamblu Ronny je sprva igral harmoniko, nato saksofon. Najbr je bilo 24 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 4 Prav tam. 5 Cit. po: Ana Kajzer, Razvoj slovenskega jazza v luèi drubenih sprememb , dipl. n., Ljubljana: Fakulteta za drubene vede, 2003, str. 19. 6 Prav tam, str. 19–21; prim. tudi Peter Amalietti, Zgodbe o jazzu, Ljubljana: DZS, 1986, str. 5–7. 7 P. Amalietti, »Mojster Bojan Adamiè«, Glasbena mladina 6 (1985), str. 20–21. 8 Sprièevala hrani hèi Alenka Adamiè. 9 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-sebi, 21. 10. 2012. sodelovanje v ansamblu, ki je leta 1933 kar šest mesecev igral v prestinem blejskem kazinu, za Adamièevo nadaljnjo ivljenjsko pot usodno. Odtlej je namreè stopal po dveh brveh; formalno se je izobraeval v klasièni glasbi, ob njej pa spoznaval zanj vsaj enako mamljivo zabavno glasbo, ki je pri mladini stopala v ospredje. Na eljo staršev se je po maturi vpisal na pravno fakulteto, konèal pet letnikov, opravil dravni izpit (1934) in kasneje še absolutorij. 10 Ob fakulteti je nadaljeval s študijem klavirja in ga zakljuèil na Glasbeni akademiji leta 1941. Za diplomo je javno izvedel prvi Lisztov koncert za klavir in orkester v Es-duru, akademijskemu orkestru je dirigiral Samo Hubad, kasneje eden najpomembnejših slovenskih dirigentov. 11 Adamièa je na glasbeni poti najbolj spodbujal profesor klavirja Anton Ravnik, ki je njegove pianistiène sposobnosti zelo cenil, ni pa se strinjal z Adamièevim zanimanjem za zabavno glasbo. Adamiè je profesorja Ravnika spoštoval kot èloveka in pedagoga. 12 Z zaèetkom vojne je bila Adamièeva pianistièna pot prekinjena, vendar je elja po nadaljnjem izobraevanju v njem tlela še leta. Predvojni èas je plesni in jazzovski glasbi nudil precej monosti uveljavljanja, najbolj v turistiènih krajih, kjer so ansambli na popoldanskih koncertih igrali popularne odlomke iz klasiène in operetne glasbe ter plesne in jazzovske komade. V turistiènih krajih je precej nastopal tudi ansambel Ronny, èeprav med tamkajšnjimi gosti naj ne bi bilo pravega jazzovskega navdušenja. 13 Po razpadu skupine leta 1936 je Adamiè ustanovil svoj ansambel, v katerem sta igrala tudi Samo Hubad in Vlado Golob, po vojni dolgoletni ravnatelj mariborske srednje glasbene šole. Ljubljanska mladina jih je obèudovala, še posebno, ker so razvijali jazzovsko improvizacijo, pri kateri je imel glavno besedo Adamiè. Ker je bil izjemno vztrajen, do èlanov pa veèkrat neprizanesljiv, se ga je oprijel vzdevek »mojster«, sprva razumljen šaljivo, z leti pa je postal vsestransko upravièen in njegov emblem. 14 To je bil èas, ko je trobenta postala sinonim jazzovske glasbe. Adamiè pravi, da je imela Ljubljana v tistih èasih le enega trobentaèa, ki je igral plesno glasbo, ni pa poznal zakonitosti jazza, in prav to je Adamièa spodbudilo k izobraevanju in k temu, da je v ansamblu prevzel vlogo trobentaèa. Pravi, da ga je igranje trobente »prestavljalo v prave nebeške sfere«. 15 Njegove sposobnosti razvijanja jazzovskih improvizacij, veèje monosti poslušanja plošè in spremljanja hollywoodskih filmov, opremljenih s svingom, so vplivale na ustanavljanje novih in vse veèjih zasedb (npr. študentski orkester New Star, kasneje prerasel v veèjo zasedbo Broadway), ki so prav tako ele uspeh za uspehom. Jazz se je na Slovenskem nezadrno širil in imel vedno veè obèudovalcev. e pred vojno se je tudi Adamiè tako kot nekateri drugi odlièni glasbeniki prikljuèil orkestrski zasedbi Broadway, ki je igrala v prestinem blejskem kazinu in bila prava senzacija. Po njenem razpadu na zaèetku vojne je ustanovil svojo skupino, imenovano Orkester Bojana Adamièa. Slovenski profesionalni glasbeniki, posebno profesorji na Glasbeni akademiji, so jazz odklanjali in celo obsojali, zato so bili izvajalci prepušèeni lastnemu študiju in izobraevanju, ki je temeljilo predvsem na poslušanju plošè in radijskih predvajanj. 16 25 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN ... 10 Dokumentacijo hrani hèi Alenka Adamiè v druinskem arhivu, deloma dostopno na http://www.bojan-adamic.si/biografija/#uvodinbio, 14. 5. 2012. 11 Diploma iz klavirja, datirano: januar 1941, hrani hèi Alenka Adamiè v druinskem arhivu. 12 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-sebi, 20. 10. 2012. 13 Prav tam. 14 Bojan Adamiè, dostopno na http://www.bojan-adamic.si/biografija/#uvodinbio, 14. 5. 2012. 15 Iz Adamièevih spominov, tipkopis iz druinskega arhiva, dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-sebi, 21. 10. 2012. 16 V zapušèini B. Adamièa je veè razliènih avtobiografskih sestavkov oziroma zapisanih spominov o njegovem delovanju na podroèju jazza, veèinoma so nedatirani. Jazzu so bili najbolj naklonjeni študentje, posebno tisti, ki jih je zdruevalo sokolsko gibanje, medtem ko so ga katoliško usmerjeni in mladi komunisti zaradi domnevnih vplivov na bolj (ali preveè) sprošèen in netradicionalen ivljenjski slog tedanje mladine odklanjali, saj je v njihovih oèeh veljal za znanilca zatona zahodne civilizacije. Zares pravega gibanja proti jazzu na Slovenskem ni bilo, njegova pojavnost pa je kljub popularnosti ostala na nivoju mestne subkulture. Z zaèetkom druge svetovne vojne se je drubena vloga jazza zaradi tesne navezanosti na zavezniške sile spreminjala in obraèala v njegovo korist, zaradi svojega ameriškega porekla pa je bil še naprej nezaelen tako pri italijanskih kot pri nemških oblasteh. 17 Orkester Bojana Adamièa je tudi po zaèetku vojne še nastopal, zasluek pa podarjal gibanju Osvobodilne fronte (OF), ki se mu je Adamiè pridruil. Leta 1943 je skupaj z nekaterimi èlani ansambla odšel v partizane, se na Dolenjskem prikljuèil ljubljanski brigadi in dobil ilegalno ime Gregor. Sprva je s prijatelji nastopal v majhni kulturniški skupini, nato pa je bil v nekem nemškem napadu kot mitraljezec resno ranjen. Po okrevanju so ga na zaèetku leta 1944 dodelili glavnemu štabu Narodnoosvobodilne vojske (NOV) in ga zadolili, da organizira vojaško godbo. Ker je zaèel tako rekoè iz niè, so objavili poziv, na katerega se je oglasilo nekaj borcev, tudi invalidov in ranjencev, amaterskih godbenikov, ki so kljub skromnemu glasbenemu znanju pod Adamièevim vodstvom hitro napredovali in bili sposobni izvajati skladbe za takratno rabo, med katerimi so prevladovale koraènice in pesmi z revolucionarno vsebino. Svoje navdušenje nad zabavno glasbo in jazzom je Adamiè prenesel tudi v borbene skladbe. Koraènice, na primer, je prirejal v evergreene in vanje vpletal popularne teme in zasedbe ameriške zabavne glasbe in jazza, kar so »politiène glave« sprva sprejemale z ogorèenjem, ko pa sta se nad njegovo glasbo navdušila komisar Boris Kidriè in komandant Franc Rozman - Stane, je bilo Adamièevo glasbeno poèetje »odobreno«. Na njegove ideje so sprva zadrano gledali tudi godbeniki, saj je od njih zahteval povsem drugaèno ritmièno in melodièno igranje in tudi petje. Adamiè je razvijal svoj slog, v katerem se je precej odmaknil od tradicije slovenskega godbeništva in se priblial trendom zahodnoevropske in ameriške plesne glasbe, o èemer je sam dejal: »Takoj v zaèetku sem uvedel svoj slog: vse partizanske koraènice sem pisal kot evergreene, s tem da je bil v sredini refren. To je bilo nekaj èisto novega, toda svoje godbenike sem tako ‘prepariral’, da so mislili, da je logièno in normalno. Godba igra, igra, potem ostanejo samo boben in dve pihali. Vsi pojejo, ritmièno, v sinkopah. […]« 18 Poleti 1944 se je partizanom pridruila priznana hrastniška rudarska godba s kapelnikom Joetom Brunom, ki je s seboj prinesla instrumente in notni arhiv. Brunovi prekaljeni godbeniki so igrali koraènice in odlomke iz opernih del evropskih skladateljev. Njihova ubrana igra je navdušila tudi Adamièa, zato je najmlajše godbenike kljub Brunovemu ostremu nasprotovanju vkljuèil v svojo manj številèno in bolj amatersko godbo, kar mu je omogoèil njegov takrat e pomembni poloaj. 19 Tako sta od avgusta leta 1944 na osvobojenem ozemlju v Beli krajini delovali dve godbi, Brunova godba VII. korpusa in Adamièeva godba glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske. Vsaka je štela 26 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 17 Gregor Tomc, Druga Slovenija. Zgodovina mladinskih gibanj na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana: Zaloba Krt, 1989, str. 53. 18 Bojan Adamiè, dostopno na http://www.bojan-adamic.si/biografija/#uvodinbio, 14. 5. 2012. 19 Emina Mašiæ, Razvoj pevske in instrumentalne dejavnosti ter rudarske godbe v Hrastniku, dipl. n., Ljubljana: Akademija za glasbo, 2012, str. 48–51. okrog štirideset èlanov. Delovali sta po naèelih vojaške organizacije in imeli poleg vaj tudi politiène sestanke. Nastopali sta na mitingih, kulturnih prireditvah v blinjih vaseh, v partizanskih enotah in na radiu OF. Med avtorji koraènic in drugih skladb so bili Joe Brun, Bojan Adamiè in Drago Lorbek, imeniten glasbenik in odlièen araner, igrali pa so tudi priredbe partizanskih pesmi slovenskih skladateljev, potpurije slovenskih narodnih in ruskih pesmi ter odlomke iz opernih del. 20 Adamièev medvojni opus izvirnih del in priredb obsega veè kot 150 skladb, vendar se jih je veèina izgubila. Sam je dejal, da je po spominu iz študijskih let pisal tudi priredbe Beethovnovih del in drugih svetovnih skladateljev, k èemur je kasneje dodal: »Upam samo, da pokojni Ludwig van med peklenskim hrumom vojne teh ‘svojih’ kompozicij ni slišal. […]« 21 Poleg številnih del za godbo na pihala je napisal nekaj zborov, samospevov (Pesem talcev, bes. K. Destovnik - Kajuh; Zdravo, tovariš, bes. T. Seliškar idr.) in instrumentalnih del za komorne zasedbe. 22 Kot glasbenik je bil nepogrešljiv sodelavec radia OF, kjer je nastopal v razliènih vlogah, tudi kot pianist in harmonikar. Za svoje zasluge je bil odlikovan, osvoboditev pa je doèakal s èinom podporoènika, kasneje je postal major. Leta 1946 je prejel visoko dravno odlikovanje za hrabrost, ki jih je zaslunim podeljeval Prezidij Ljudske skupšèine Federativne ljudske republike Jugoslavije, kar je gotovo vplivalo na to, da se je njegova profesionalna pot strmo dvigala, na raèun zaslug za narod pa mu je uspelo razvijati tudi jazzovsko glasbo, ki je bila pri novi oblasti kot plod kapitalistiène kulture sicer nezaelena. Vojni èas mu je prinesel veliko tegob in dobrih izkušenj ter ivljenjsko sopotnico Barbaro Èerniè, ki jo je spoznal v partizanih in s katero sta se po vojni poroèila in dobila hèerko Alenko. Kljub integraciji komunistiène ideologije v vsakdanje ivljenje in njeni naèelnosti so v drubi povojne Jugoslavije veljali tudi drugi »zakoni«. Poklicani izbranci, predvsem tisti z »zaslugami za narod«, so v novem èasu uspešno kolobarili in uveljavljali svoje adute. Tako je po zaslugi Bojana Adamièa, partizana in vplivnega medvojnega kulturnika, kljub splošni nezaelenosti zahodne zabavne in jazzovske glasbe, takoj po vojni zaivel Plesni orkester Radia Ljubljana (imenovan tudi PORL), katerega zametki segajo v leto 1929, ko je bil ustanovljen ansambel Ronny. PORL, katerega dirigent je postal Bojan Adamiè, je prviè nastopil na otvoritvi Postojnske jame 27. junija 1945, nato pa je od jeseni istega leta deloval kot profesionalni ansambel ljubljanskega radia, njegovi èlani pa so dobili status profesionalnih glasbenikov. Zasedba, ki so jo imenovali tudi Big Band, je bila ena prvih tovrstnih v povojni Evropi. Pri sestavljanju repertoarja je imel Adamiè kar nekaj teav, saj se je moral prilagajati direktivam nove socialistiène in prosovjetsko usmerjene drube, ki je prièakovala glasbo po okusu mnoic – skladbe v revolucionarnem in delavskem duhu ter popevke »za narodov blagor«. Kot pravi Adamiè, se je doba slabih koraènic, šlagerjev in popevk k sreèi kmalu konèala, saj se je jazz nezadrno vrašèal v jugoslovansko drubo in imel posebno med mladimi, ki so ga pojmovali kot ivljenjski stil, veliko privrencev. Jazzovski ansambli so ponovno narašèali, in sicer po celotnem ozemlju Jugoslavije, svoje delovanje pa so uokvirjali v kulturno-umetniška društva. Adamiè je menil, da so bili slovenski glasbeniki v primerjavi z glasbeniki drugih republik 27 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN ... 20 Prim. Jani Šalamon, »Joe Brun – partizanski dirig ent in skladatelj«, rkp., prispevek na simpoziju »Kultura v èasu druge svetovne vojne (1939–1945)«, Maribor, junij 2012. 21 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-sebi, 21. 10. 2012. 22 Celotna bibliografija Adamièevih del še ni objavljena, za skladbe iz njegovega partizanskega obdobja prim. spletno stran: http://www.bojan-adamic.si/glasba/, dostopno: 15. 12. 2012, prim. tudi prispevka Franca Krinarja in Domna Prezlja v prièujoèi publikaciji. slabši v improviziranju kot temeljni znaèilnosti jazza in boljši po izobrazbi, saj je veèina obiskovala Akademijo za glasbo. 23 Poloaj dirigenta PORL-a, vodje glasbenega oddelka in pomoènika direktorja Radia Ljubljana (te funkcije je prevzel maja 1945 24 ) je Adamièu ustrezal, politièni veljaki pa so bili preprièani, da èloveku njegovega kova, nekdanjemu partizanu in visoko izobraenemu glasbeniku pritièe politièno mesto, zato so mu ponujali visoka mesta (direktorovanje v ljubljanski Operi, Slovenski filharmoniji ter v nekaterih drugih ustanovah, povezanih z glasbeno kulturo). Ker je vse tovrstne ponudbe zavrnil in poudarjal, da je z delovnim mestom zadovoljen, je svoje samovoljno obnašanje »plaèal« s številnimi zavrnitvami prošenj za dodatno izobraevanje. 25 Kljub dolgoletni prekinitvi intenzivnega igranja klavirja si je namreè prizadeval, da bi študij nadaljeval, ob tem pa se je elel izpopolniti tudi v vsem, kar je poèel na radiu. e leta 1944 mu je bilo obljubljeno, da bosta z Marjanom Kozino po vojni dobila štipendijo za študij v Moskvi. Kljub veèkratnim Adamièevim prošnjam so se njegovi nadrejeni na Radiu Ljubljana vztrajno izgovarjali, da njegov odhod v tujino ni mogoè, in sicer z utemeljitvijo, da zanj nimajo nadomestila. Bil je preprièan, da se mu godi krivica, še posebno, ker je bilo glasbeno šolanje e pred vojno, v t. i. stari Jugoslaviji, omogoèeno prenekateremu slovenskemu glasbeniku, po vojni, ko je bilo prièakovano, da bo druba stopila še korak naprej, pa to zaradi razliènih nepreprièljivih pretvez ni bilo mogoèe. V Adamièu je elja tlela še leta 1949, ko si je preko British Councila v Beogradu prizadeval pridobiti štipendijo za nadaljevanje študija klavirja v Londonu, ob tem pa naj bi se izpopolnjeval še na BBC-ju, in sicer kot radijski redaktor, dirigent, araner …, torej v vsem, kar je dotlej poèel. Èeprav naj bi bila štipendija odobrena, do Adamièevega izpopolnjevanja v Londonu ali kje drugje ni prišlo. 26 Adamiè je ostal radijski urednik, pomoènik direktorja in vsestransko angairan radijski glasbenik, kar mu je – ne brez teav – omogoèilo svobodno umetniško pot, precej brez direktiv pa je ravnal tudi pri programski shemi orkestra, za katerega je napisal številne skladbe in priredbe. Prvi pomembnejši koncert plesnega orkestra je bil leta 1947 v Beogradu in je pomenil prvi jazzovski koncert v povojni Jugoslaviji. Obèinstvo, med katerim je bilo veliko osebja iz ameriške ambasade, je ob skladbah Glena Millerja in drugih podobnih huronsko ploskalo, s èimer si je vodstvo ansambla prisluilo pranje moganov in zahtevo, da se jazzu odpove. O jazzu so pisali kot o glasbi brez estetske in umetniške vrednosti, kot o ameriški in kapitalistièni propagandi. Adamièa je po tem incidentu z oblastmi rešila njegova dejavnost v partizanih, vendar so ga kmalu po beograjskem koncertu (verjetno konec leta 1947) po sporu s takratnim radijskim direktorjem, ki ni bil naklonjen Adamièevi glasbi, z dravnim dekretom, tik pred informbirojem, kazensko poslali »na prevzgojo« v Albanijo. Teave PORL-a, povezane s socialistièno ideologijo, so se namreè stopnjevale tudi v Ljubljani, kjer so se v èasopisih pogosto oglašali pisci, ki so nasprotovali Adamièevemu orkestru in jazzovski glasbi, kar je pomenilo tudi moèan pritisk na vodstvo ljubljanskega radia in skoraj povzroèilo ukinitev orkestra, ki naj bi bil »glavni vir onesnaevanja slovenske duše«. 27 Radijsko vodstvo je pred pritiski javnosti skoraj klonilo, rešitev pa je našlo v Adamièevi prisilni 28 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 23 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, povzeto po Adamièevem tipkopisu »Jazz v Sloveniji«. 24 Dokumentacija je v druinskem arhivu Alenke Adamiè. 25 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, povzeto po avtobiografskem gradivu. 26 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, dokumentarno gradivo, pismo urada British Councla z dne 3. 1. 1949 in Adamièevo pismo v London neki gospe Dunji z dne 24. 10. 1949. 27 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/razmisljanja/#o-svoji-maturi, 21. 10. 2012. »prevzgoji« v Tirani. Ena svetlih toèk, ki jih je doivel v Albaniji, je bilo vodenje tamkajšnjega radijskega orkestra. Adamièevo svojevrstno ujetništvo je trajalo veè mesecev. Bil je odrezan od sveta in ni vedel za domaèe aktualne politiène dogodke. Zdelo se je celo, da so nanj pozabili, saj so bili stiki s politiènimi oblastmi v Beogradu, ki jih je bil dolan vzdrevati, iz meseca v mesec redkejši. Èas informbiroja je odgovorne za Adamièevo usodo oèitno toliko okupiral, da se za njegove apele o nemogoèih ivljenjskih razmerah niso menili. Svojevrstnega ujetništva ga je rešilo tragièno nakljuèje, ko so neznanci v hotelu zagali njegovo sobo, o èemer je poslal sporoèilo v Beograd in nato dobil dovoljenje za povratek v Ljubljano. Po vrnitvi je bil pristojnim dolan poroèilo, ki pa so ga oigosali kot znanstveno fantastiko. 28 Tudi po koncu informbiroja, ko so radijske postaje dobesedno izbrisale sovjetsko glasbo in se vrnile k domaèim viam, z ameriško filmsko industrijo pa se je pri nas širila zabavna glasba, se je boj za jazz nadaljeval. 29 Adamiè je okrog leta 1949 jasno izrazil vizijo PORL-a in jo tudi zapisal. Iz njegovega programa je razvidno, da je še kako dobro razumel tedanje stanje in monosti za napredovanje slovenske glasbene scene. Zavzemal se je, da bi orkester gojil ivo izvajanje plesne glasbe za matièno radijsko postajo, spremljal t. i. Jekovo skupino pri popevkah in šansonih v ljubljanski dvorani hotela Union, izvajal »sovjetske in deloma partizanske pesmi, res poštene šansone«, igral in snemal filmsko glasbo ter prirejal samostojne koncerte, »ki bi po dosedanjih izkušnjah verjetno zelo zanimali tudi širše obèinstvo«. 30 Omenil je tudi denarno plat, ki naj bi ob tolikšnem angairanju orkestra izboljšala njegovo gmotno stanje. Ta je namreè vseskozi deloval na robu preivetja. Adamiè se je leta 1949 vodstvu Radia Ljubljana pritoil, da ima v ansamblu velike kadrovske teave, saj so njegovi èlani zaradi nizkih honorarjev in nestabilnega poloaja pogosto prestopali k orkestru Slovenske filharmonije. 31 Teave z jazzom pa so se še kar nadaljevale, celo do te mere, da je bila na zaèetku petdesetih let na zveznem nivoju ustanovljena posebna komisija, ki naj bi prouèila, ali je jazz primeren za socialistièno drubo. Po obširnih in dolgotrajnih debatah in prerekanjih za in proti, ko je e kazalo, da bo jazz dokonèno prepovedan, se je nekako izšlo v njegovo korist. Adamiè se je za njegovo »preivetje« zavzemal celo pri Josipu Brozu Titu in drugih vplivnih politikih, kot je bil Moša Pijade. 32 Ker so se mnenja politiènih veljakov o kvarnem vplivu jazzovske glasbe pošteno kresala in ker je doba ostrih nasprotovanj poèasi minevala, so se za jazz in zabavno glasbo po letu 1955 zaèeli boljši èasi. Leta 1955 je iz vrst ljubljanskega Plesnega orkestra nastal Ljubljanski jazz ansambel, ki je pod vodstvom Urbana Kodra igral starejši jazz, nekaj let kasneje pa je zrasel Ansambel Mojmira Sepeta, ki je prvi igral takrat t. i. moderni jazz (cool jazz, westcoats jazz …). Z ustanovitvijo prvega jugoslovanskega jazz festivala na Bledu (1960) se je jazzovska glasba na Slovenskem nezadrno širila in dobila vse veè privrencev. 33 Pri tem je imel Plesni orkester Radia Slovenija z Adamièem na èelu še 29 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN ... 28 Petar Lukoviæ, »Veèni fant s trobento. Paberki iz ivljenja in dela Bojana Adamièa«, Nedeljski dnevnik, izhajalo v nadaljevanjih od 13. 8. do 18. 12. 1988. 29 Iz Adamièevih spominov, primerjaj www.bojan-adamic.si/ (dostopno: 29. 5. 2012); prim. tudi pogovor z Adamièem v Nedeljskem dnevniku (Petar Lukoviæ, "Veèni fant s trobento", Nedeljski dnevnik, 20. 11. 1988). 30 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, Naèrt o programu in ciljih PORL-a, tipkopis, okrog 1949. 31 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, pismo direkciji Radia Ljubljana, 12. 10. 1949. 32 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, Adamièev avtobiografski zapis: »O jazzu in njegovi vlogi v Jugoslaviji«. 33 Prim. Peter Amalietti, Zgodbe o jazzu, Ljubljana: DZS, 1986, str. 7. naprej vodilno vlogo. Ansambel je kljub vsem teavam obstal, tudi zaradi neumorne vztrajnosti mojstra Adamièa, ki je znal in zmogel prestopiti vse prepreke in dokazati visoko in evropsko prepoznavnost. Najveèji napredek je ansambel dosegel v drugi polovici petdesetih let, ko je dobil veè prilonosti javnega nastopanja, ne le v Sloveniji, temveè po vsej Jugoslaviji. Vabili so ga na skoraj vse pomembnejše festivale in prireditve najvišjega ranga. Z uspehi doma so prišle tudi monosti gostovanj v tujino. V drugi polovici petdesetih let je ansambel gostoval na Poljskem, Madarskem in v Sovjetski zvezi. Njegovi nastopi so bili senzacija, na Madarskem na primer je uspel napolniti tribune za veè kot deset tisoè gledalcev. 34 O odnosih v ansamblu je precej anekdot in resniènih prigod, zagotovo pa velja, da se je Adamiè ves èas vodenja vdano zavzemal za njegov obstoj, napredek in priznanje vsem èlanom orkestra. Po slabi slovenski navadi so sodelovanje prekinila razlièna nesoglasja, morda tudi intrige, kar je pripeljalo do odloèitve, da je mojster orkester leta 1962 kot stalni dirigent zapustil. Kasneje je z njim še nastopal, vendar redkeje. 35 Uradno je bil od konca avgusta 1962 do konca julija 1980 na ljubljanskem radiu zaposlen kot dirigent PORL-a. 36 Dejansko pa je bil v tem èasu manj v Ljubljani in precej veè v Beogradu in v nekaterih drugih jugoslovanskih mestih, kjer je deloval na razliènih podroèjih, ob tem pa je bil kot dirigent tudi redni gost evropske in zunajevropske bigbandovske glasbene scene. Adamiè je imel vsaj od leta 1948 na ljubljanskem radiu svojo oddajo, v kateri je predvajal skladbe po elji poslušalcev. Bila je zametek kasnejše znane oddaje eleli ste, poslušajte, ki jo je Adamiè vodil še leta 1952 in obstaja še danes. Prav z njo je postal izjemno prepoznavna osebnost, saj je od hvalenih poslušalcev prejemal številna pisma s pohvalami. Podobno odmevni so bili tudi nastopi pred mikrofoni, ki jih je redno izvajal PORL, kajti tudi nanje se je poslušalstvo pohvalno odzivalo, ne le iz Slovenije, tudi iz Zagreba oziroma širše Hrvaške. 37 Bojan Adamiè je sodil med tiste glasbenike, ki v vzponu zabavne glasbe vseh zvrsti niso videli pregrešnosti ali moralne škodljivosti, temveè vsesplošno potrebo, iz katere je nastalo marsikaj dobrega. Dejal je: »… zabavna glasba je v povojnem èasu predstavljala glavni vzrok, da mladina greši […], ali pa je bila kot naroèena, da igra vlogo grešnega kozla, kadar ni bilo primernejšega pri roki. Z upornim bojem ne samo njenih pristašev in pobornikov, nego predvsem obièajnih ljudi, ki so v njej videli ivljenjsko potrebo in jih niso vznemirjale njene grešne lastnosti, se je poèasi povzpela na današnjo višino in na njen piedestal, kjer kraljuje na malo krivih, nestabilnih nogah, neproporcionalnih dimenzij, še vedno javno mnogim v napoto, mnogim v nujno potrebo, skratka, dela našega ivljenja. Nekje se je umetniško povzpela, nekje je padla na nivo komponiranja v narodnem duhu, nekje ivi od harmonike, nekje pa kraljuje po festivalih, izvajana od dobrih pevcev in orkestrov.« Dodal je, da je njen vrhunec v tem, »da je zaèela izpodrivati uvoeno tujo popevko. […]« 38 Bil je preprièan, da je bilo v socialistièni Jugoslaviji precej dobrih pevskih in drugih talentov zabavne glasbe, posebno popevke, vendar je menil, da za pravi prodor na uveljavljene festivale po Evropi in svetu zaradi odklonilnega odnosa oblasti ni bilo pravih monosti. K uveljavljanju slovenske 30 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 34 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/biografija/#koncerti, 15. 11. 2012. 35 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/biografija/#optimist, 26. 11. 2012. 36 Iz druinskega arhiva Alenke Adamiè. 37 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa: Pisma. 38 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, avtobiografski zapis »Nekaj misli o zabavni glasbi v Jugoslaviji«. zabavne glasbe so pripomogli tudi pevski solisti, kot sta bili na primer Irma Flis in Jelka Cvetear (Cvetearjeva je prva pela Adamièevo priljubljeno skladbo Ko boš prišla na Bled), ter nekateri v Sloveniji gostujoèi pevci iz drugih jugoslovanskih republik, npr. Ivo Robiæ, ki ga je Adamiè prviè slišal leta 1943 (preden je odšel v partizane) v Zagrebu. Posebno v Zagrebu sta bila zabavna glasba in jazz e pred vojno na visokem nivoju. Prvi jugoslovanski festival zabavne glasbe je bil na zaèetku petdesetih let v Beogradu, in sicer v treh zaporednih letih, njegov glavni dirigent in araner pa je bil prav Bojan Adamiè. Festival so leta 1953 preselili v Opatijo in prav tamkajšnja prireditev velja za zametek popevkarskega vzpona. Adamiè je na festivalu redno sodeloval kor irant, skladatelj, araner in dirigent. Vzori iz Opatije so vplivali na nove podobne prireditve in tako se je leta 1962 na Bledu – ne brez Adamièevih vplivov – rodil festival Slovenska popevka, ki so ga èez dve leti premestili v Ljubljano. Adamiè je prve popevke napisal e v poznih štiridesetih letih (npr. skladbo z naslovom Barbara, 1949). Med pevkami, ki so z Adamièem veliko sodelovale, so bile Marjana Deraj, Beti Jurkoviè in Majda Sepe. Imel je izjemen obèutek za odkrivanje talentov in je zasluen za kariero marsikaterega pevca nekdanje jugoslovanske scene. Odkril je na primer tudi Gabi Novak, in sicer leta 1957 kot glas v hrvaških risanih filmih. Zanjo je nato prvi napisal aranmaje, s katerimi se je predstavila v Zagrebu in uspela. Ker je imel odlièen obèutek za prepoznavanje glasbenih sposobnosti, je znal prepoznati vrline in slabosti, kar je bilo znaèilno tudi za njegovo prvo sreèanje z Vice Vukovom leta 1959 na opatijskem festivalu. Bojan Adamiè je sicer obetavnega pevca Vukova pevsko korigiral in pripravil do pevskega izpopolnjevanja, kar se je obrestovalo, saj je Vukov kmalu nato postal mednarodno uveljavljena pevska zvezda. Podobno je prepoznal tudi pevske vrline Ðjorda Marjanoviæa, katerega je cenil predvsem po njegovih interpretacijah. Adamiè je napisal nepregledno vrsto popevk, ki so od drugih avtorskih skladb tedanjega èasa precej odstopale. Vanje je morda vnesel nekoliko preveè umetniškega naboja, kajti le tako si lahko razlagamo, da z njimi ni uspeval – vsaj pri irijah ne, kajti na tem podroèju nikoli ni dobil vidnejše pohvale oziroma nagrade. Kot kae, je bil Adamiè preveè zvest svojim naèelom in visokim kriterijem, da bi popušèal in se prilagajal okusu mnoic. Njegov najveèji medijski uspeh v popevkarstvu je bila skladba Zlati april v izvedbi Marjane Deraj, ki je prišla leta 1964 v najoji izbor za popevko Evrovizije. 39 Bojan Adamiè je bil s festivali popevk povezan vse ivljenje in je v razliènih vlogah sodeloval na vseh tovrstnih prireditvah, kot so bile Vesela jesen (Maribor), Kajkavska popevka v Krapini, Melodije Istre in Kvarnerja (Reka), festival popevk v Zagrebu, Splitu, festival otroških pesmi v Krškem in številni drugi. 40 S svojo ivljenjsko vitalnostjo je spremljal tudi druga podroèja zabavne glasbe in sodeloval z veliko mlajšimi glasbeniki, npr. z rokerjem Markom Brecljem, kantavtorjem Janijem Kovaèièem ali Tomaem Domiceljem, katerim je bil mentor in vzornik. Za Adamièa velja, da je imel veliko glasbenih vzornikov, tako med klasiènimi skladatelji kot mojstri jazza. Loteval se je najrazliènejših anrov in prav na vseh ravneh komponiral enako odgovorno in z velikim obèutkom za medij, ki mu je bila glasba namenjena. Pisal je izjemno hitro, tako rekoè sproti, sicer ob vseh angamajih, ki jih je 31 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN ... 39 Iz Adamièevih spominov, dostopno tudi na: http://www.bojan-adamic.si/biografija/#festivali, 26. 11. 2012. 40 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa: Pogodbe Hrvaška in Korespondenca s tujino. imel, ne bi zmogel napisati okrog tisoè enot razliènih partitur, pri èemer ne vemo, koliko jih je kje zaloenih ali celo izgubljenih. Pisal je za plesni orkester, jazzovsko glasbo, ki ji je vdahnil izrazito osebni znaèaj, glasbo za dokumentarne in celoveèerne filme, opremljal je gledališka dela, radijske oddaje vseh vrst (za odrasle in otroke) in lutkovne igrice, pisal popevke, šansone, skladbe za pihalne godbe in orkestre, glasbo za proslave in športne dogodke, balete, muzikale, koncerte, komorna in zborovska dela. Najveè mednarodnih uspehov je doivel s Plesnim orkestrom Radia Ljubljana, s katerim je gojil t. i. slovenski jazz in slovensko zabavno glasbo. Ta ansambel je pod njegovim petnajstletnim vodenjem prerasel domaèe okvirje in postal evropsko prepoznan. Pomemben segment Adamièevega ustvarjanja je tudi filmska glasba, s katero se je zavihtel na piedestal slovenske in jugoslovanske ustvarjalnosti, komponiral pa je tudi za studie drugih evropskih drav in v ZDA. S filmsko in nato scensko glasbo se je zaèel ukvarjati kmalu po vojni, in sicer bolj po nakljuèju. Takrat ni slutil, da bo posebno filmski medij postal paradni konj njegovega ustvarjanja. Èeprav sprva o filmski glasbi ni prav dosti vedel, poznal jo je le iz predvojnega èasa, ko je preigraval in araniral številne odlomke iz ameriških filmov, ki so pronicali v ljubljanske kinematografe, se je spoprijel z izzivom in uspel. Med filmi, opremljenimi z Adamièevo avtorsko glasbo, izstopajo Vesna (1953), Ne obraèaj se, sine (1956), Ples v deju (1961), Samorastniki (1963), Kekèeve ukane (1968), Maškarada (1971), Valter brani Sarajevo (1973), televizijska nadaljevanka Kapelski kresovi (1974–1976), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Boj na poiralniku (1982) in številni drugi. Zadnjo filmsko partituro je podpisal v letu, ko se je poslovil, in sicer za dokumentarni film Neme podobe slovenskega filma (1995). 41 S scensko glasbo h gledališkim predstavam se je ukvarjal vsaj od leta 1952, ko je znana prva pogodba za celjsko gledališèe, nato pa so se dogovori z razliènimi gledališkimi hišami kar vrstili. Sodeloval je s Prešernovim gledališèem v Kranju, z ljubljansko Dramo, Mestnim gledališèem Ljubljana, Koreodramo Ljubljana, Slovenskim mladinskim gledališèem, Lutkovnim gledališèem Ljubljana, Slovenskim narodnim gledališèem v Mariboru, z Narodnim gledališèem Sterija, Narodnim gledališèem v Zagrebu in drugimi. 42 Med najodmevnejšimi lutkovnimi predstavami, ki jih je glasbeno opremil mojster Adamiè, je ogica marogica (avtor besedila Jan Malik) v izvedbi Lutkovnega gledališèa Ljubljana; po popularnosti je primerljiva le otroška radijska igra Zvezdica zaspanka Frana Milèinskega Jeka. Na zaèetku šestdesetih let je Adamiè prenehal redno voditi PORL in se zaèel intenzivneje posveèati komponiranju ter sodelovati z beograjskim vojaškim orkestrom. To sodelovanje je potekalo kar štiri intenzivna leta (1962–1966). Komponiranje in dirigiranje pihalnemu orkestru zanj ni bilo niè novega, saj je imel na tem podroèju ogromno izkušenj. Po drugi svetovni vojni se je namreè še naprej ukvarjal z glasbo za pihalne orkestre in spodbujal njihovo delovanje. Neprestano si je prizadeval, da bi dvignil profesionalno in ljubiteljsko kulturo. Kot dirigent je sodeloval na številnih ljudskih manifestacijah in drugih kulturnih prireditvah amaterskega znaèaja. Znal se je pribliati vsem in vsakomur. Njegova dela za pihalne zasedbe so sicer izvajalsko zahtevna, zato pa preprièljivejša in tehtna. Z njimi je presegel raven slovenskega okolja, saj je bistveno 32 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 41 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/glasba/, 26. 11. 2012. Prim. prispevek v prièujoèi publikaciji: Mitja Reichenberg, »Bojan Adamiè in filmska glasba«. 42 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa Pogodbe. nadgradil druga podobna dela domaèih avtorjev. Adamièeva dela so slogovno raznolika oziroma se v njih prepletajo elementi klasiène, zabavne in jazzovske glasbe. S tehtnostjo opusa je bistveno pripomogel k dvigu umetniške plati slovenskih ansamblov, od katerih številni dosegajo svetovno raven. Za Adamièeve skladbe se zanimajo tudi uveljavljeni poustvarjalci tovrstne glasbe po Evropi in v ZDA. Zelo raznoliko in uspešno je bilo Adamièevo delovanje v Beogradu. Bil je gost dirigent revijskega orkestra in mešanega pevskega zbora Umetniškega ansambla Jugoslovanske narodne armije, komponist in araner za vojaške pihalne in zabavne orkestre, komponiral je filmsko glasbo, bil èlan in podpredsednik upravnega odbora Zveze skladateljev Jugoslavije, èlan irij, dirigent in araner pri Mladinskem glasbenem festivalu v Subotici, z ansambli, ki jih je vodil v beograjskih letih, pa je posnel ogromno skladb za tamkajšnji radio. 43 Kljub gostovanjem po vsej Jugoslaviji, ki so bila najintenzivnejša v šestdesetih letih, in angamaju zunaj drave Adamiè ljubljanske glasbene scene ni povsem opustil, temveè je bil v Ljubljani še naprej aktiven na razliènih podroèjih. Uradno je bil na ljubljanskem radiu zaposlen kot dirigent PORL-a, z avgustom 1980 je postal direktor oddelka Glasbena produkcija, sredi leta 1981 pa se je upokojil. 44 Domaèemu okolju je ostal zvest tudi v svojih partiturah, iz katerih velikokrat veje duh slovenskega ljudskega izroèila. Adamièeve melodiène in ritmiène znaèilnosti so prisotne v njegovih izvirnih skladbah in priredbah, posebno izrazito pa se kaejo v barviti instrumentaciji. Skladbe Bojana Adamièa so izdane pri vseh pomembnejših jugoslovanskih zalobah ter posnete v veèjih radijskih in televizijskih hišah. 45 Njegova dela za pihalne zasedbe od leta 1991 ekskluzivno izdaja zaloba Hartman v zbirki Bojan Adamiè in njegov opus. Angairal se je tudi kot pianist, solistièno ali skupaj z orkestri, najveèkrat pa kot spremljevalec pevcem zabavne glasbe, na glasbenih tekmovanjih in pri radijskih oddajah, med katerimi izstopa Veseli tobogan. V tej popularni oddaji, namenjeni odkrivanju mladih pevskih talentov, je Adamiè sodeloval dolga leta, verjetno od samih zaèetkov leta 1963, in sicer kot skladatelj, araner, pianist, pa tudi v vlogi pevske spremljave. O njegovi priljubljenosti med mladimi prièajo tudi številna pisma in pohvale sodelujoèih. Podobna oddaja je potekala tudi na zagrebškem radiu z naslovom Znam – znaš, v kateri je prav tako sodeloval. 46 Ob vsem, kar je poèel, se je desetletja zavzemal za avtorske pravice skladateljev in estradnih umetnikov. Da bi svoja kritièna opaanja spreminjal v praksi, se je angairal kot prvi predsednik Zveze skladateljev lahke glasbe (1956), kasneje pa v Društvu slovenskih skladateljev, kateremu je osem let tudi predsedoval (1976–1984). Bil je eden redkih, ki so se borili za pravice estradnih umetnikov. Prizadeval si je za uveljavitev jazza v slovenskem šolstvu, kar pa se je med njegovim ivljenjem uresnièilo le na srednji stopnji. Podobno se je javno zavzemal za veèje spoštovanje do harmonike, ki naj bi si po njegovem preprièanju v šolskem sistemu zasluila enakovredno mesto med drugimi glasbili. 47 Kot je znano, je bil študij harmonike na ljubljanski Akademiji za glasbo kot osrednji slovenski visokošolski ustanovi uveden šele pred nekaj leti, dotlej pa so slovenski talentirani glasbeniki odhajali na študij v tujino, najveè v Nemèijo in Sovjetsko zvezo 33 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN ... 43 Adamièevo delovanje v Beogradu je raziskal Vladimir Mustajbašiæ, èigar študija je objavljena v prièujoèi publikaciji. 44 Dokumente hrani hèi Alenka Adamiè v druinskem arhivu. 45 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa Pogodbe. 46 Prav tam, mapa razglednic in pisem. 47 Prav tam, mapa Razmišljanja B. Adamièa, Adamièev zapis z naslovom »Harmonika«. oziroma v Rusijo. Adamiè je harmoniko zelo cenil, podobno kot kitaro in tamburico, za vse je namreè pisal tudi skladbe, posebno za orkestrske sestave. 48 Èeprav ga je delovanje na glasbenem podroèju vodilo proè od klasiène glasbe, ustvarjanja v tem duhu ni opustil, saj je napisal nekaj vidnejših del. Med skladbami za simfoniène in komorne zasedbe naj omenimo Koncert za klavir in orkester (1948), 1. in 2. suito za simfonièni orkester (1950), Drugi klavirski koncert, Ljubljanski klavirski koncert (1972), Rapsodijo, Sedem preludijev za klavir in orkester (1960), Suito za klarinet in godala (1963), Nalepke za pihalni kvintet, Po Ribniško (kvartet klarinetov) in Tinkarin rojstni dan za klarinet in klavir, pisal pa je tudi razliène suite na ljudske teme in druga dela. Posebno ga je privlaèil balet, tesno je sodeloval z znamenitim Pinom Mlakarjem in napisal glasbo za koreografski deli Bela Ljubljana (1957) in Moje ljubljeno mesto (1959). 49 Leta 1951 je po naroèilu zagrebškega radia nastala glasba k radijski igri Sneguljèica, 50 ki je najbr sluila za iztoènico k obsenejši orkestralni skladbi za pihalni orkester, nastali leta 1993 za Pihalni orkester slovenske policije, ki je opredeljena kot muzikal za odrasle in v razlièici za otroke. V poznih letih je po pesemski predlogi Frana Milèinskega Jeka (Requiem za klovna) napisal še skladbo za pihalni orkester, vokalnega solista in baletne plesalce z naslovom Requiem, v kateri v svojem velikem slogu prepleta elemente koraènic, ljudskih pesmi, songov, bluesa idr., z barvito orkestracijo pa dosega efektne vsebinske poudarke. 51 Bojan Adamiè se je ukvarjal tudi s šansoni, in sicer pod vplivom imenitnega slovenskega tvorca šansonov Frana Milèinskega Jeka, ki se je uveljavil e pred drugo svetovno vojno in predvsem po njej in ga je Adamiè kot pisca besedil in izvajalca zelo cenil. V svoji dolgoletni karieri je Bojan Adamiè ustvaril vrsto šansonov, songov in kupletov v radijskih in televizijskih igrah, najveèkrat v izvedbi dramskih igralcev, zares poglobljeno pa se je temu anru posvetil šele po upokojitvi, ko je zdruil moèi s pevko Meri Avsenak. Kot skladatelja so ga privlaèevala le besedila slovenskih pesnikov, pa tudi revolucionarne, protestne in ljudske pesmi, kar ponovno dokazuje, da se ni tesno naslanjal na evropsko tradicijo, temveè je bil – tako kot na vseh podroèjih – izjemno izviren in samosvoj, pri tem pa je negoval in nadaljeval tudi tradicijo legendarnega Jeka. Adamièevo ukvarjanje s šansonom ni ostalo le na ravni prilonostnih nastopov, skupaj z Meri Avsenak je namreè uresnièil zamisel o festivalu Jugoslovanski šanson - Rogaška, ki je leta 1984 dobil domicil v Rogaški Slatini. Z namenom, da bi prireditev resnièno zajela širše zanimanje, je organiziral vsejugoslovanske nateèaje in odzivnost je bila veè kot zadovoljiva. 52 Njegova prizadevanja za šanson so obrodila številne sadove, saj ima t. i. slovenski šanson številne naslednike. Adamièa je zanimalo tudi marsikaj zunaj glasbenega podroèja. Poleg letalstva, ki ga je spremljalo dolga leta in mu vzbujalo eljo po lastnem ultralahkem letalu, je bil ljubitelj motorjev in hitrih avtomobilov. Njegova avtomobilska znamka je bila Alfa Romeo, s katero je znal prav pošteno drveti. e od mladosti je bil dober atlet in plavalec, kasneje je igral namizni tenis, kolesaril, smuèal na vodi in bil strasten ljubitelj taborjenja. Med vsemi 34 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 48 Prim. NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, fond skladb. 49 Prav tam. 50 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, mapa Pogodbe Hrvaška. 51 Prim. partituro Bojan Adamiè/Frane Milèinski Jeek, Requiem, Ljubljana: Zveza slovenskih godb, 2012. 52 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, prim. tipkopisno gradivo z naslovom »O šansonu« (nastalo ok. l. 1991) in zapis »Nekaj misli o prvem Festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini leta 1984« (nastal ok. l. 1989). hobiji pa ga je posebno prevzela fotografija. Sam je dejal, je bilo zanj usodno neko gostovanje na Madarskem, kjer je zagledal izjemno povedno fotografijo. Mojster je veèkrat izjavil: »Moj konjièek je fotografija, prava ljubezen pa je film.« 53 Na vprašanja o tem, zakaj ga je fotografiranje tako pritegnilo, je odgovoril: »Mnogo stvari poskušam povedati likovno […] fotografsko, èe to uspe, potem mi je mnogokrat glasbena rešitev zelo blizu.« 54 Skupne znaèilnosti glasbe in fotografije je našel tudi v tem, da je skušal ujeti razpoloenje, »štumungo«, kot se je izrazil in zapisal: » Glasba je v svojem bistvu abstraktna pravzaprav od nekdaj, fotografija pa se z abstrakcijo bori šele danes, in to ne brezuspešno. Kako pa se ujemata elektronska glasba in abstraktna fotografija, je celo za popolnega laika frapantno.« 55 Razmišljal je tudi o barvah: »Barve so enako vana komponenta pri obeh. Èrno-bela fotografija razpolaga z najsubtilnejšimi odtenki sive barve, pa godalni kvartet? Tisoè nians in vedno novih kombinacij štirih standardnih instrumentov. Monosti sodobnega barvnega diapozitiva so skoraj neomejene in simfonièni orkester? […] Eden od temeljev kompozicije je brez dvoma improvizacija, iz nje je treba poiskati pravo temo in prav tako je v fotografiji […].« 56 Ustvaril je obseen fotografski opus, ki ga kot umetniškega v precejšnji meri upošteva tudi relevantna stroka. Posebno izstopajo njegove fotografije pustnih mask, ki jih je snemal na ptujskih karnevalih. 57 Mojster Adamiè je prejemnik številnih nagrad, dravnih, društvenih in umetniških. Med dravnimi izstopajo e omenjeno odlikovanje Prezidija Ljudske skupšèine FLRJ (1946), orden dela z rdeèo zastavo (1961), red zaslug za narod s srebrnimi arki – odlikovanje predsednika Republike Jugoslavije Josipa Broza Tita (1972), red republike z zlatim vencem (1982) in srebrni èastni znak svobode Republike Slovenije za dolgoletne zasluge na glasbenem podroèju (1992). Kot ustvarjalec filmske glasbe je prejel tri zlate arene na mednarodnem festivalu v Puli (1955, 1957, 1958). Adamiè je prejemnik še vrste drugih nagrad umetniškega znaèaja, med katerimi izstopajo priznanje festivala popularnih popevk v Riu de Janeiru (1967), veè priznanj za sodelovanje z Umetniškim ansamblom Doma JNA v Beogradu (1966, 1967, 1971, 1977), priznanja na glasbenih festivalih v Zagrebu, Opatiji, Mariboru in drugod, prejel je zlato medaljo Zveze skladateljev Jugoslavije (1970), estradno nagrado Jugoslavije (1977) in številne druge. Je dobitnik Prešernove nagrade za ivljenjsko delo (1979) in upanèièeve nagrade mesta Ljubljane (1993). 58 Adamièev velik prispevek k literaturi za pihalne godbe oziroma orkestre je leta 1999 spodbudil Zvezo slovenskih godb, da odtlej slovenskim godbenim dirigentom in skladateljem podeljuje priznanja Bojana Adamièa. Bojan Adamiè je vse ivljenje posvetil glasbi. Bil je kreativen umetnik in velik poustvarjalec razliènih glasbenih anrov. Ustvarjal je v pionirskih èasih razvoja slovenskega jazza, popevke, šansona, filmske in druge scenske glasbe, radia in televizije, glasbe za pihalne orkestre. Vpisal se je tudi med skladatelje klasiène glasbe. In prav na vseh podroèjih je zapustil sledi v presekih ter postal ikona slovenske glasbene scene 20. stoletja. 35 Darja Koter, BOJAN ADAMIÈ: SOODVISNOST NJEGOVEGA UMETNIŠKEGA IN ... 53 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, tipkopis z naslovom »Pri fotografu«. 54 NUK, Glasbena zbirka, Zapušèina B. Adamièa, tipkopis z naslovom »Kaj sem našel v fotografiji?« 55 Prav tam. 56 Prav tam. 57 Prim. monografijo Aleš in Stanka Gaènik: Zven maske – fotografske mojstrovine Bojana Adamièa, Ptuj: Bistra Ptuj, 2003. 58 Listine hrani hèi Alenka Adamiè v druinskem arhivu. 36 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Franc Krinar Ištitut glasbenoinformacijskih znanosti pri Centru za interdisciplinarne in multidisciplinarne raziskave in študije Univerze v Mariboru GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Izvleèek: Prispevek obravnava Adamièevo ustvarjalnost in poustvarjalnost v njegovem partizanskem obdobju, ki ga je preivel kot borec in vsestranski kulturnik v Glavnem štabu Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije na osvobojenem ozemlju Bele krajine, kjer je bil kot najvidnejši vodja zadolen za kulturno in še posebej glasbeno ivljenje. Tu je ustanovil Godbo Glavnega štaba, bil med pobudniki Invalidskega pevskega zbora, nastopal na radiu Osvobodilna fronta in komponiral. Izmed okrog tridesetih del, ki so tako rekoè Adamièevi kompozicijski prvenci na podroèju klasiène oz. resne glasbe, so se ohranili nekateri zbori, samospevi, komorna dela in skladbe za godbo na pihala. Kljuène besede: partizansko obdobje, Godba Glavnega štaba, zbor, samospev, pihalni orkester, komorna dela Abstract: The article discusses the period the composer and interpreter Bojan Adamiè spent as a partisan in the headquarters of the National Liberation Army and Partisan detachments in the liberated territory of Bela krajina. As one of the main figures responsible for the cultural and, especially, the musical life of the region, Adamiè founded the Headquarters Military Band, encouraged the foundation of the Choir of the Disabled, performed on the Liberation Front Radio and also composed. About thirty preserved works, his first of the genre of classical or serious music, include choirs, art songs, chamber music and military band music. 1 Keywords: partisan period, Headquarters Military Band, choir, art song, wind orchestra, chamber music Èas druge svetovne vojne Davno pred vojno se je Bojan Adamiè spoznal tako z godbo kot z razliènimi glasbenimi instrumenti; in še veè: še precej pred zaèetkom 2. svetovne vojne se je zapisal zabavni ali še bolj konkretno jazzovski glasbi. V juniju in juliju l. 1941 je prièel kot simpatizer OF po Ljubljani raznašati letake in sodelovati v raznih drugih (prepovedanih) akcijah. Za najvanejšo dejavnost pa je smatral tisto, ki je bila povezana z glasbo in »njegovim« jazzom. V tem èasu so v Ljubljani ustanovili okoli deset jazzovskih sestavov ansamblov s po 5–12 èlani razliènih zasedb. Ti ansambli so tudi pod okriljem Osvobodilne fronte (dalje OF) sestavljali jedro, iz katerega je nastal tudi jazzovski klub. Od èlanov ansamblov jih je kasneje precej umrlo, bilo pobitih, ostalo v taborišèih, ali pa so padli kot borci v partizanskih enotah. Z Adamièevim odhodom v partizane, v septembru 1943, v bojno enoto, se je ta njegov aktivistièni del konèal. Uspešno! Iz l. 1942 je (po)znana slika revijalnega nastopa instrumentalnega kvarteta, ki je v zasedbi: B. Adamiè (harmonika), Vlado Golob (harmonika), Samo Hubad (kontrabas) in Leo Ponikvar (kitara), nastopil v ljubljanski Franèiškanski dvorani. Marsikateri zasluki s teh nastopov so šli v korist OF. Adamiè je odšel v partizane neposredno po italijanski kapitulaciji. Tu je prehodil zelo zanimivo pot od kurirja, prek mitraljezca do poveljnika oz. vodje kulturniške skupine (skupaj z Vladom Golobom). Na pomlad leta 1944 je bil iz (prvotne) Ljubljanske in IX. 37 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 1 Prevod Aljoša Vršèaj. brigade 18. (partizanske) divizije (delovala je tudi v hrvaškem zaledju Gorskega Kotarja) premešèen v Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske (dalje GŠ NOV) in Partizanskih odredov Slovenije (dalje POS). Tam je postal pomoènik propagandnega oddelka in od tu naprej se je »mojstrova« pot v glasbenem pogledu samo še dvigala in se ni tako rekoè nikoli veè pretrgala. Èetudi je bila njegova primarna naloga ustanovitev partizanske godbe, je sam izjavil, da prav o tem ni imel kakšnega posebnega pojma (Pred vojno je igral tudi trobento!). 2 O skladateljskih zaèetkih pravi: »[…] Moja skladateljska kariera se je zaèela v partizanih, kjer nismo imeli niti not, niti papirja. Brigade so dobile papir, fantje so naèrtali notne sisteme, jaz sem pa pisal enkrat kot Verdi, drugiè kot Èajkovski, èeprav bi se najbr oba v grobu obrnila, èe bi me slišala. Toda najsi so bili inštrumenti, glasba in glasbeniki kakršnikoli, zavest, da imamo lastno godbo na pihala, ki jo ima sicer le redna vojska, je moralno prav dobro uèinkovala. In tako smo z Godbo Glavnega štaba, ki je obstajala skoraj izkljuèno iz invalidov in ranjenih borcev, tudi nekaj prispevali k skupni borbi. V partizanih sem bil sicer najprej mitraljezec (partizansko ime Gregor) v Ljubljanski oz. X. narodnoosvobodilni-udarni brigadi. Sovrani rafali so me temeljito zdelali blizu Ilove gore, moja dva pomoènika sta ostala na bojišèu […]«. 3 Poleg številnih priredb je Adamiè med vojno e napisal prve polke in uverture za vojaško godbo – imenoval jih je »vojaške pesmi(-ce)« – ki pa se, razen izjem, al, niso ohranile. 4 V èasu NOB, ko je bil B. Adamiè dirigent Godbe GŠ NOV in POS, se je kmalu izkazal kot odlièen skladatelj za potrebe vojnega èasa, nekatere skladbe pa imajo tudi veè umetniškega naboja, kot pravi zapis: »[…] V obdobju NOB, ko je Bojan Adamiè kot partizan vodil najrazliènejše glasbene skupine – od zborov do pihalnih orkestrov so nastala tudi njegova najbolj tenkoèutna komorna dela […].« 5 Mednje zagotovo sodita najmanj dve (ugotovljeni) deli, in sicer za komorno zasedbo, za violino in klavir: Mesec (= Noè) na Travni gori in Variacije na temo »Naglo puške smo zgrabili« 6 (oboje 1944). Obe omenjeni deli iz drugega obdobja naše NOB (1943–45) sodita v vrsto tistih glasbenih umetnin, ki jim še dandanes pripisujemo poleg primarne utilitaristiène funkcije tudi umetnostno. Umetnostna funkcija pa se ni vedno ujemala z angairanimi idejnimi kriteriji, zato ji je pripisati še višje estetske, tj. umetnostne kriterije. Ker je tudi (slovenska) glasba v NOB sluila doloèenemu namenu oz. celotnemu narodovemu poslanstvu in zato tudi v nobenem od nakazanih primerov ni bila sama sebi namen, je bila še vedno do skrajnosti angairana. Zato prav te, kvalitetnejše kompozicije tistega èasa, zdre vso umetnostno (glasbeno) kritiko; tudi obe omenjeni Adamièevi deli. Od poletja 1943 do pomladi 1945 je 12 slovenskih partizanskih skladateljev napisalo prek 50 samospevov. Med njimi je bil tudi B. Adamiè, ki je napisal dva partizanska samospeva: Zdravo, tovariš (na bes. Toneta Seliškarja) in Pesem talcev/Talcem (Karel Destovnik - Kajuh). Gre za skladateljeve tovrstne kompozicijske prvence. Tako je razumeti precejšnjo Adamièevo previdnost v gradnji, upoštevanje tonalnosti, znaèilnosti harmonskih zvez in podobno. Od obeh zagotovo izstopa samospev Zdravo, tovariš. Bolj 38 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 2 Prim. Bojan Adamiè, »Sjeæanja na moj rad …«, M u z i k aim u z i è a r iuN O B , Zbornik seæanja. Beograd: SOKOJ, SUMUJ, SUMPJ, SUOUJI, SOREUJ, 1982, str. 15–16. 3 Prav tam, str. 17. 4 Prim. Janez Martinc, »Bojan Adamiè sedemdesetletnik«, Delo, 5. 6. 1982, str. 5. 5 Prav tam. 6 Rokopis in prepis partov za violino in klavir hrani Glasbena zbirka NUK, fond Bojan Adamiè. kot drugi (samospev) je koncipiran recitativno, oddaljuje pa se tudi od romantiènega naèina izraanja. Išèe nove barve in se podaja v dramatiènost. Po skladateljevih besedah se je še nekaj tovrstnih del izgubilo; nazadnje naj bi bili v arhivu godbe oz. Vojaškega orkestra Ljubljana, katerega arhiv pa je menda v zgodnjih 90-ih letih izginil neznano kam. Oba Adamièeva samospeva sta bila objavljena v tisku v povojni zbirki 17-ih samospevov (Ljubljana, 1945). Adamiè je bil eden tistih, ki do tedaj niso imeli kakšne posebne (formalne) skladateljske izobrazbe, èetudi je obiskoval pouk trobente in orgel (na srednji glasbeni šoli) in študiral klavir (diplomiral na Glasbeni akademiji), v èasu šolanja na srednji in visoki stopnji pa je pridobil tudi nekaj znanj iz kompozicije. Posebno vpliven je bil uèitelj in skladatelj Slavko Osterc. Res pa je, da je veè kot spretno improviziral na klavirju in verjetno ga je prav ta sposobnost v èasu partizanstva pripeljala v skladateljske vode. Po Adamièevih besedah so samospevi zahtevali kar dobre pevce in tako sta bila omenjena namenjena sopranistki Nadi Vidmarjevi, tudi èlanici kulturniške skupine GŠ NOV in POS. 7 B. Adamiè je kot pomoènik naèelnika Propagandnega oddelka v GŠ NOV in POS razmeroma v miru in veliko komponiral ali prirejal za Godbo GŠ. B. Adamiè, s partizanskim ilegalnim imenom Gregor, je bil v znameniti nemški zimski ofenzivi 1943/44 (9. 11. 1943) pri Bošteèah hudo ranjen, zato je bil nekaj èasa na rehabilitaciji poškodovane hrbtenice prav v GŠ NOV in POS. 8 V tem èasu (1944) je postal najprej èlan, potem pa (drugi) pomoènik naèelnika za propagando z nalogo: organizirati vojaško godbo pihalni orkester. Nazadnje je postal šef kulturno-prosvetnega odseka. 9 V popisni poli B. Adamièa 10 je navedeno: »[…] po poklicu pianist, zadnjo slubo je opravljal na radiu, izobrazba: 6 gimnazij, absolvirana Pravna fakulteta, Glasbena akademija v Ljubljani, v jugoslovanski vojski je imel èin podporoènika, v narodnoosvobodilni vojski pa èin poroènika … Ocenjen je bil kot zelo hraber, odlièen mitraljezec, po znaèaju tovariški, vesele narave, iskren, neoseben, discipliniran in pošten. Bil je èlan Komunistiène partije […].« Ko je spomladi leta 1944 okreval, se je pridruil GŠ NOV in POS, kjer je postal namestnik naèelnika za propagando – njegova primarna naloga pa je bila organizacija vojaške godbe. Prek Poloma je odšel v Èrnomelj in nato v Dragatuš, kjer je bil takrat GŠ, vendar se je sooèil s teavo, saj za bodoèi orkester ni bilo nikakršnih materialnih potrebšèin in ne glasbenikov. Nihèe tudi ni imel rešitve, kako vse potrebno pridobiti. Ker pa je Adamiè opravljal poleg e navedenih dolnosti in funkcij tudi naloge referenta za glasbo pri umetniškem oddelku Odseka za prosveto Predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (dalje SNOS), 11 se je v tem znašel tudi organizacijsko: razposlali so razpise in borci glasbeniki, ki so jih sluèajno prebrali, so se oglasili. Med njimi je bilo tudi nekaj res sijajnih glasbenikov. Zbrali so tudi instrumente, sicer menda precej slabe, a vendar - imeli so jih. Adamiè je kmalu zaèel tudi komponirati. Poleg naroèil in potreb za tradicionalne partizanske in radijske mitinge Radia OF (dalje ROF) so bile to zelo kmalu tudi koraènice za godbo oziroma pihalni orkester. Zaradi njegove nagnjenosti k jazzovski glasbi, tudi pri snovanju skladb za potrebe partizanskega èasa, ni bil daleè od jazza, saj je partizanske koraènice snoval kot evergreene: z refrenom v sredini. Po godbenem uvodu ostanejo v refrenu samo (mali) boben z dvema pihaloma. Vsi 39 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 7 Prim. Samospevi 1943–1945, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1971, str. XX, XXVII. 8 Prim. Arhiv Republike Slovenije, fond Glavni štab NOV in POS, SI AS 1851, pop. enota 2118. 9 Prav tam. 10 Prav tam, Kartoteka borcev, škatla 197. 11 Prav tam, Glavni štab NOV in POS, SI AS 1643, Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. preostali (godbeniki) pa medtem pojejo ritmizirano v sinkopah. Nad tem sta bila navdušena tudi oba vrhovna poveljnika slovenske vojske: politkomisar Boris Kidriè in komandant Franc Rozman - Stane. Prav ROF si brez Adamièa niso mogli predstavljati. Povsod je bil uporaben, od tega, da je z igranjem klavirja mašil oziroma dopolnjeval program radia, pa do ustvarjanja novih skladb. Zato je imel Bojan na ROF dve imeni, ki sta zelo natanèno oznaèevali smer ali smeri njegovega delovanja: kadar je šlo za resnejše partizanske speve ali za resnejše nastope, je nastopal kot Bojan Adamiè, kadar pa je šlo za lahkotnejšo, »mešèansko«, nekdanjo ljubljansko purgarsko glasbo v rahlo sentimentalni obliki, je nastopal kot tovariš Janez Gregor. Veliko laje so ga pridobili za igranje lahkotnejše ali ljudske pa tudi partizanske glasbe kot pa za klasiko oz. resno glasbo. B. Adamiè se je dobesedno otepal kakršnihkoli zvez z resnim (glasbenim) repertoarjem, zato so ga komaj preprièali, da je na klavirju spremljal violinista Karla Rupla in da se je pripravil na tak koncert z veèjo strogostjo in zbranostjo kakor za desetine svojih, »lahkih« koncertov. Tako se je Adamièevo delo v GŠ NOV in POS razdelilo na pet nekako enakovrednih delov oz. aktivnosti: vodil je vojaško godbo, po organizacijski strani je skrbel za partizansko glasbo (v celoti), tudi za Invalidski pevski zbor, bil je improvizator ROF in ne nazadnje skladatelj; pa še kaj bi se našlo. V l. 1944 so prièeli na (prvem) slovenskem osvobojenem ozemlju Bele krajine (in drugod) ustanavljati tudi prve vojaške (partizanske) godbe (= pihalne orkestre). V zaèetku marca (1944) so bile poslane vsem partizanskim borbenim enotam depeše informacija in hkrati (po)vabila morebitnim glasbenikom instrumentalistom. Prvi godbeniki so prišli po tej nalogi v GŠ NOV in POS e koncem istega meseca (marec 1944). Godba je bila ustanovljena 17. aprila, prvikrat pa je bila uradno priznana 18. junija. GŠ NOV in POS je 18. avgusta 1944 ukazal ustanoviti Vojaški godbi GŠ NOV in POS in VII. korpusa. 12 Godba GŠ NOV in POS je bila spoèetka majhna. V njej je bilo komaj deset, enajst (najveè 14) ljudi, vendar so zaèeli vaditi takoj, ko so se zbrali. Komandir orkestra je postal Alojz Gostiša, njegov politkomisar pa je bil klarinetist Stane Kermelj. Glavna Adamièeva dolnost je po ustanovitvi godbe ostalo tiskanje notnega materiala, delo z orkestrom, organiziranje teèajev za zborovodje in nadzor nad (vsemi) glasbenimi aktivnostmi, seveda ob dirigiranju, nastopih z orkestrom, igranju klavirja, spremljavi pevcev – in ne nazadnje, kot primarno: komponiranje! 13 Za prvi nastop godbe bi lahko rekli, da je bil nenavaden, saj je poleg pevskih toèk najprej na njem nastopil samo eden od glasbenikov instrumentalistov basist, o èemer obstaja naslednji zapis: »[…] Poveljnik F. Rozman Stane je ukazal, da moramo nastopiti v Dragatušu, kjer so bile nastanjene tuje misije in ves glavni štab. Za glavno toèko drugega dela sporeda je bil napovedan nastop Godbe GŠ NOV in POS. Napovedal sem, kakšno vlogo so nam dali na tem nastopu, a ker smo partizani vedno (i)novatorji, bo tudi ta program nekaj posebnega: kmalu se je na odru pojavil (prvi) èlan orkestra. Okrog vratu je imel pompardon (bas), obrit e dolgo ni bil, nosil pa je temna oèala. V basu je imel italijansko karabinko, bajonet pa je štrlel ven. Povedal je, da se je javil na razpis za èlanstvo v Godbi. Nato se je sklonil in obrnil inštrument tako, da je padla karabinka iz njega in se je bajonet zapièil v zemljo. Potem se je usedel, a stol je imel le tri noge, zato se je godbenik ves èas lovil z ene strani na drugo. In 40 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 12 Prim. Odredbo št. 366 z dne 18. 8. 1944 GŠ NOV in POS (v arhivu MNZS) in op. 100 v F. Krinar (1988/89), str. 457. 13 Prim. Adamiè, Bojan, »Sjeæanja na moj rad …«, n. d., str. 20. kakor je nihal on, je nihalo vse obèinstvo. Ko pa je hotel basist zatrobiti, ni bilo iz inštrumenta nobenega glasu. Spomnil se je, da mora vzeti ven iz odmevnika nogavice pa malico in še kaj. Potem je privlekel še iz epa ventile in izvijaè, na kar je popravil inštrument ter šele za tem spustil prve tone. Na podoben naèin so prišli na oder še preostali èlani godbe, obèinstvo pa se je tako krohotalo, da je bilo prav vseeno, èe so sploh kaj igrali ali ne. Slišati jih tako niso mogli. Potem so fantje stopili na drugo stran odra in zapeli dve ljudski pesmi. Zelo lepo. To je bil ves program, ki pa je trajal celo uro. Nato me je poklical tov. Stane (Franc Rozman), a še preden mi je lahko kaj oèital, so se drugi zbrali okrog naju in mi èestitali. Amerièan je npr. rekel, da oni niti na slovitem Broadwayu èesa takega ne spravijo skupaj. Èestitali so tudi Stanetu […]« (iz zasebnega arhiva, hrani Alenka Adamiè). Pozneje se je pridruila partizanom še celotna hrastniška Rudarska godba, ki je »[…] v celoti z inštrumenti in notnim gradivom vred prišla v partizane. Ta znameniti odhod, ki je verjetno edinstven v zgodovini revolucionarnih gibanj vsega sveta, je z uèinkovito pomoèjo hrastniške revolucionarne organizacije, izpeljalal Joe Brun. 19. jul. 1944 je z mogoèno Kneislovo koraènico Pozdrav iz Knina prikorakal s celotno godbo v vas, kjer je bilo nastanjeno poveljstvo VII. Korpusa NOV in POS. J. Brun je raportiral: ‘Tovariš komisar’ tvoje povelje je izvršeno! Tu je hrastniška rudarska godba z vsemi inštrumenti […]!« 14 V Selu pri Otovcu jih je sprejela 14-èlanska Godba GŠ NOV in POS. Njen kapelnik Drago Lorbek je takoj ocenil sposobnost Hrastnièanov in hotel nemudoma okrepiti svoj korpus z najboljšimi novinci. Toda Revirèani se niso dali razpustiti, èeš da so prišli prostovoljno k partizanom kot godba in ne kot posamezniki, in da bodo zato ostali skupaj. Nesoglasja so se kmalu zgladila in e èez nekaj dni se je hrastniška Godba zdruila z Godbo GŠ NOV in POS in zaèela vaditi. Nato je prišlo v Belo krajino še 12 godbenikov s Primorske, v avgustu (1944) pa še nepopolna rudarska godba iz Zagorja ob Savi. Selo je tako postalo vas partizanskih godbenikov. B. Adamiè in D. Lorbek sta nato 17. avgusta (1944) kljub ugovarjanju Hrastnièanov, po nalogu Oddelka za agitacijo in propagando GŠ NOV in POS, le reorganizirala godbo. Najprej sta ustanovila Godbo GŠ, ki so jo sestavljali: prejšnja Lorbekova godba, del zagorske rudarske godbe in 7 Hrastnièanov. Hrastniško godbo pa je okrepilo 10 Zagorjanov in Primorec Mirko Kraševec. To je bila zdaj partizanska Godba VII. Korpusa, ki je štela 30 mo. 15 Potem je bilo delo veliko laje. Nastopali sta obe godbi, rudarsko, ki se je imenovala Godba VII. Korpusa, je vodil J. Brun, Godbo GŠ NOV in POS pa B. Adamiè in Drago Lorbek. Slednji se je temeljito spoznal na svoje delo in veliko pripomogel k razvoju glasbenikov in godbeniške literature. Na dan 23. avgusta (1944) sta politkomisar Godbe GŠ NOV in POS – klarinetist Stanko Kermelj in komandir godbe Alojz Gostiša podala pisno poroèilo šefu Glasbene sekcije B. Adamièu o stanju v obeh godbah, kjer je navedeno, da je Godba GŠ imela 40 èlanov (in še dodatno kapelnika, politkomisarja, ki je bil obenem tudi klarinetist in 7 spremljevalcev), Godba VII. Korpusa pa 30 godbenikov (in še kapelnika, politkomisarja in 5 spremljevalcev). 16 9. februarja leta 1945 so godbeniki VII. Korpusa v vaški dvorani v Gradacu proslavili 96-obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna. Nato je prišel v Gradac tudi B. Adamiè. Brunov orkester mu je zaigral nekaj ubranih melodij. Priljubljeni glasbenik je bil zelo zadovoljen. Od tam so 1. marca odšli v Èrnomelj, kjer so se skupaj z 41 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 14 Prim. Joe Štok-Korotan, »Godba na bojišèu«, Borec, L. VIII/8, št. 11, nov. 1956, str. 434. 15 Prav tam, str. 438. 16 Prim. Jani Šalamon, »Joe Brun partizanski dirigent in skladatelj«, Ljubljana-Maribor, 2012, avtorjev tipkopis. Godbo GŠ pripravljali na monstre, tj. velikanski, tudi »pošasten« koncert. D. Lorbek je dirigiral Godbi korpusa, J. Brun pa Godbi GŠ, da bi se obe godbi privadili obema dirigentoma. Orkester je štel 70 mo. V nedeljo, 4. marca (1945) zjutraj, so godbeniki igrali po mestu budnico, zveèer pa sta obe godbi priredili e omenjeni monstre koncert na glavnem trgu v Èrnomlju. Po 5-dnevnem gostovanju v korpusnih enotah, sta se obe Godbi sešli v Èrnomlju, kjer sta igrali za razvedrilo. Na skupnem nedeljskem koncertu pa sta spet dirigirala Brun in Lorbek. Vsem je še posebej odleglo, ko je prišla tudi v Belo krajino vest, da se IV. armada blia Sloveniji. Tako jim je 30. aprila (1945) deurni Korpusa sporoèil: »Naprej, proti Ljubljani!« Brunovi vojaki so bili takoj nared in odrinili so èez Tanèo goro in Predgrad po dolini Kolpe. Spotoma so si razpoloenju in veselim vestem dajali duška z glasbo. Godbeniki so se objemali in vzklikali, peli partizanske pesmi, igrali in vriskali. »Naprej, v Ljubljano!« je zaklical kapelnik Brun, zbral godbenike in v zboru so odkorakali proti Ljubljani. Vmes so obrnili kamion in si s tem skrajšali sicer dolgo pot. Na Rakovniku pri Ljubljani so poskakali z njega in igraje borbene partizanske pesmi odkorakali v mesto. Mnoica ljudstva jih je obsula s cvetjem, dekleta pa so jim pripenjala rdeèe nageljne. Na cestah in ulicah, koder je godba korakala in igrala, je bilo ivo kot na mravljišèu. Za in pred njimi so se valile navdušene mnoice. 17 Iz repertoarja ene in druge godbe lahko razberemo, da sta od Adamièevih del za pihalni orkester igrali le njegovo priredbo koraènice Milana Apiha Bileæanka. 18 Ko se je blial konec vojne, so se zaèeli med partizani v izvirni glasbeni produkciji pojavljati recidivi na malomešèansko »lahko glasbo«. Joe Javoršek je o tovrstni glasbi B. Adamièa, nastajajoèi e na osvobojenem ozemlju, ki jo je predvajal ROF, zapisal: »[…] Njegova glasben smer bi v partizanih pred letom 1943 nikakor ne prišla v poštev, zakaj pred italijansko kapitulacijo je bila partizanska umetnost popolnoma asketska, njen asketizem pa se je razblinjal, kolikor blie so prihajali dnevi svobode. In tako je Adamièeva glasba postala v resnici nekakšen znanilec svobode, hkrati pa se je v njegovem muzikalnem svetu kazal nekdanji malomešèanski svet, ki se je pogumno in spretno prebijal na dan, da bi v novi obliki zasedel Slovenijo […].« 19 Vseskozi do konca vojne pa je B. Adamiè še veliko koncertiral kot pianist! Iz 2. svetovne vojne je izšel kot oficir s èinom kapetana in z medaljo za hrabrost. Po vojni je bilo v Trstu (mednarodno) tekmovanje godb, pihalnih orkestrov. Igrali, koncertirali oz. tekmovali so Amerièani, Anglei, Francozi, Italijani in Slovenci; seveda naši z najslabšimi instrumenti. Z igranjem ene izmed Adamièevih skladb evegreenom (s petjem; alla Tratata zdaj igra naša muzika) pa so zmagali! Kmalu po vojni je B. Adamiè 26. 6. 1946 nastopil kot dirigent Orkestra Radia Ljubljana na njihovem koncertu s slušatelji in uèenci ob sklepu študijskega leta 1945/46 na novo preimenovane ljubljanske Akademije za glasbo. 20 Iz »njegove« medvojne Godbe GŠ NOV in POS sta se po vojni po številnih spremembah neposredno razvila Vojaški orkester Ljubljana (do 22. 10. 1992) in Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL), danes Big band RTV Slovenija. Adamiè je bil po osvoboditvi Trsta najprej razporejen v delo tamkajšnje radijske postaje, od koder se je potem zelo kmalu vrnil v Ljubljano in se vedno bolj vraèal v svoje 42 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 17 Prim. Joe Štok-Korotan, n. d., str. 498. 18 Prav tam. 19 Prim. Joe Javoršek, Radio osvobodilna fronta, Ljubljana: Knjinica OF, 6, 1979, str. 252 in Miklav Komel, Kako misliti partizansko umetnost. Ljubljana: Zaloba cf., 2009. str. 472. 20 Prim. gradivo sporede koncertne liste v mapi B. Adamiè v Glasbeni zbirki NUK. stare ustvarjalne in poustvarjalne, zabavne in jazzovske vode. Postal je urednik in pomoènik direktorja na takratnem Radiu Ljubljana. Povezal se je s Triglav filmom in zanj napisal glasbo za prvi slovenski dokumentarni film Mladina gradi. Za njo je prejel zlato medaljo na filmskem festivalu v Benetkah. Sledil je bogat opus filmske glasbe, ki šteje veè kot 200 enot. Kljub Plesnemu in Zabavnemu orkestru Radia Ljubljana pa je bil po vojni jazz v Beogradu in drugod po Jugoslaviji še vedno »svinjska glava«, kar pa se je èez nekaj let prav po zaslugi B. Adamièa in njegovih vsestranskih prizadevanjih spremenilo v prid jazza. Delo Poleg tega, da je bil B. Adamiè borec, partizan in da je v èasu med leti 1943–45 skomponiral tudi nekaj angairanih del, je bil ves èas aktiven poustvarjalec, glasbenik izvajalec. Najveèkrat ga najdemo kot solista (pianista in harmonikarja) na ROF. 21 Kot kapelnik Godbe GŠ NOV in POS na osvobojenem ozemlju Bele krajine (od 1944 do osvoboditve leta 1945) se je po razpololjivih in dokumentiranih podatkih pojavil kar štiriinštirideset krat; 22 najdemo pa ga še kot kapelnika (raznih) komornih pihalnih ansamblov (ad hoc). 23 V okviru vseh (javnih) nastopov in sodelovanja v radijskih oddajah ROF-a (od leta 1941–45 je bilo le-teh ugotovljenih med 460 in 570). Samo B. Adamiè je opravil veè kot 60 takih nastopov in to samo v dobrem letu in pol svoje partizanšèine (od septembra 1943 do maja 1945), dodati pa je treba še (neugotovljeno) število nastopov pihalnih komornih ansamblov, ki sta jih v Èrnomlju vodila B. Adamiè in Marjan Kozina; slabih 10% vseh ugotovljenih in evidentiranih nastopov je torej pripadlo samo Adamièu. 24 Najveè Adamièeve partizanske glasbene poustvarjalne ali izvajalske dejavnosti je zabeleene v zvezi z mitingi, 25 kjer je imel Adamiè kar veèplastno vlogo, saj je nastopil tudi kot zborovodja, harmonikar in celo (dramski) igralec. 26 43 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 21 Prim. Franc Krinar (1992), str. 141. 22 Prav tam. 23 Prav tam, str. 142. 24 Prav tam, str. 144–45. 25 Angl.: meeting: sestanek, shod; zbor, mnoièno zborovanje; fig. veselica (prim. Verbinc, Franc, Slovar tujk, Ljubljana: Cankarjeva zaloba, 1968, str. 458). P rvi skromni zaèetki le-teh segajo v romantièno dobo prve partizanšèine: taborni ogenj in senca stoletnih dreves, zašèita bojnih patrol in partizanskih stra, komisar s komandirjem sredi svoje »druinice« v veèernem razgovoru – to je okolje prve partizanske pesmi, recitacije, soldaške burke, politiène in kulturne ure. Iz vsega tega so se rodili tudi prvi mnoièni sestanki naših borcev s prebivalstvom – prvi mitingi. Potekali so po ustaljenem scenariju: govor, pesem, (umetniška) beseda, beseda o dogodkih doma in na tujem, šale, harmonika in naposled nemara še ples. Podobne prireditve so poimenovali tudi sestanek ali akademija, saj so se po vsebinski strani loèevale med seboj kot: politiène, kulturno-prosvetne, recitacijske, zabavne idr. Za vse to pa je veljal bolj ali manj ustaljeni vrstni red toèk: govor, recitacije oz. deklamacije, petje posameznikov (solistov) in zbora, ples, šaljivi prizori in igre, enodejanke ali skeèi. V vseh teh toèkah pa je bilo bistveno idejno povezovanje med enotami partizanske vojske s civilnim prebivalstvom na terenu, za širjenje idej osvobodilnega boja, pridobivanje ljudi v pomoè partizanski vojski, širjenje politiène vzgoje, splošne izobrazbe pa tudi prirejanje zabav in razvedrila. Tako razlièen znaèaj mitingov je zaposlil veliko ljudi in jih politièno in kulturno razgibal ter aktiviral. Temu »vzorcu« dokaj pisanega sporeda mitinga pa je skoraj redno sledila zabava kot zelo priljubljena oblika mnoiènega shaj anja. Mitingi so kar najmoèneje poudarjali svoj agitacijski, propagandni in politièni namen. Raven teh nastopov se je polagoma dvigala, odvisna je bila od števila in monosti izobraenih in razgledanih borcev ter prebivalstva (prim. Krinar, Franc, Slovenska glasba v NOB, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, str. 18–19.). 26 Prim. Bojan Adamiè, Dnevnik 1944 (30. 1. – 6. 6. 1944), str. 2–9 (orig. hrani Adamièeva hèerka Alenka Adamiè). Slika 1: iz Dnevnika B. Adamièa, 30. 1. – 6. 6. 1944; rkp., orig. hrani hèi Alenka Adamiè; nedelja, 20. 2. 1944 v Domu kulture v Èabru, str. 34–35; B. Adamiè je igral harmoniko in spremljal Anico (Èepe), nastopil je zbor iz Èabra. Adamiè je igral solistièno harmoniko (ljudske in partizanske pesmi), dirigiral mešanemu zboru in izvedel Hej brigade, Nabrusimo kose, Kosec koso brusi … V èasu vojne so v èetah ustanavljali kulturniške skupine. Tista, v kateri je na zaèetku partizanskega obdobja deloval Bojan, je imela pevski kvartet, dva harmonikarja – to sta bila B. Adamiè in Vlado Golob – in recitatorja. Vlogo govornika je prevzel kar politkomisar. Na eni od nedeljskih maš je Bojan igral celo orgle. 27 Ko se je v zgodnjem letu 1944 zaèela nemška ofenziva, so se razmere moèno spremenile. Sem in tja je skupina še nastopala, vendar zelo poredko, saj je bil Adamiè proti koncu le-te ranjen. Ker se je oèitno kar precej ukvarjal z mitingi, se njegov osebni dnevnik konèa celo »s sporedi za nekaj mitingov oz. kako se organizira miting in kaj je potrebno pri tem«. 28 Enemu od sreèanj s kulturniškimi skupinami, ki so delovale na osvobojenem ozemlju, pa bi lahko rekli, da je bilo za Adamièa »usodno«. Na neki prireditvi je spoznal mlado dekle Barbaro (Èerniè), ki mu je bila takoj všeè in jo je povabil na kosilo v GŠ. Kasneje sta se poroèila. Adamièeva »partizanska pesmica« Èe zapojemo veselo za mladinski ali otroški zbor je nastala v l. 1944 v Èrnomlju na verze Franceta Kosmaèa. Tu je bilo še nekaj naslovov, ki jih je kasneje uporabil v zabavni glasbi: Beli kurir, Pastirèek (za zbor in orkester), med njimi pa tudi nekaj skladb za (manjše) komorne zasedbe. Ko je prišla »Adamièeva« Godba GŠ NOV in POS (v maju) 1945 v Ljubljano in je kasneje postala divizijski orkester Ljubljane (kasneje pa Vojaški orkester Ljubljana), se je veèina tega Adamièevega opusa izgubila; razen Polke in (Partizanske) Uverture. Tako je bilo po Adamièevih besedah izgubljenih 30–40 skladb, ki jih je napisal v èasu druge svetovne vojne. 29 44 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 27 Prav tam, 27. 2. 1944 - nedelja, str. 43. 28 Prav tam (brez oznake strani). 29 Prim. Bojan Adamiè, »Sjeæanja na moj rad …«, n. d., str. 20. Slika 2: Bojan Adamiè, samospev Zdravo, tovariš (bes. Tone Seliškar; tisk: Umetnost in revolucija-Samospevi, 1943–1945, Knjinica NOV in POS Glasbena zbirka, ur. Ciril Cvetko, Partizanska knjiga, Ljubljana 1971, str. 5). Iz (medvojnega) opusa B. Adamièa - Bileæanka za godbo (prir. B. Adamiè); - Èe zapojemo veselo za mladinski ali otroški zbor; pesem je nastala v l. 1944 v Èrnomlju, 30 (prviè) je bila objavljena v pesmarici Partizanski napevi IOOF (1945), str. 60, objava v zbirki Vstanite sunji (1976) pa je povzeta po zbirki Zborovske pesmi (PK 1970), str. 68; 31 - Glasbena spremljava za proslavo VDV brigade za enski in mladinski zbor in pihalni orkester (godbo) na temo Milana Apiha (komp. pred 7. 11. 1944 v Èrnomlju); skladba bi trajala polno uro (!) in bi morala biti prviè izvedena 7. 11. 1944. Zaradi smrti komandanta Franca Rozmana -Staneta je bila prireditev preloena; 32 - Himna X. Ljubljanske brigade za godbo (prir. B. Adamiè); 45 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 30 Prim.Pesemborbinzmag , Ljubljana: Borec, 1964, str. 85 in Franc Krinar (1988/89), n. d., str. 293. 31 Prim. Vstanite sunji , Ljubljana: Borec, 1976, str. 358–59 in 567. 32 Prim.Pesemborbinzmag , n. d., str. 94–95 in Franc Krinar (1988/89), prav tam. - Hlapec Jernej, zvoèna kulisa k drami za trobento in boben (komponirano poleti 1944, izvedeno v èasu NOB, datum ni znan, partitura ni ohranjena); 33 - Koraènica godbe GŠ za pihalni orkester (= godbo); 34 - Koraènica veteranov godbe za pihalni orkester (= godbo); 35 - Letalska po ruskem napevu sovjetskih letalcev prir. instrumentiral B. Adamiè (?); 36 - Mesec (= Noè) na Travni gori za violino in klavir (komp. februarja ali proti koncu l. 1944 na Travni gori, krstna izvedba v letu 1944/45: Karlo Rupel – violina in Pavel Šivic – klavir, potem pa še na drugih kulturnih prireditvah na osvobojenem ozemlju na Dolenjskem in na radijski postaji ROF); 37 - Mi vsi smo mladi za jazzovski ansambel (prviè izvedena med vojno, znaèilna improvizacija, partitura ni ohranjena; 38 - Nabrusimo kose za godbo (prir. B. Adamiè); - Naša pesem (neznana zasedba); 39 - Oj ta vojaški boben za godbo (prir. B. Adamiè); - (Partizanska) Uvertura za pihalni orkester (= godbo; komp. 1944/45 v Èrnomlju, ko je bil B. Adamiè z Dragom Lorbkom vodja Godbe GŠ NOV in POS); 40 - Pesem talcev/Talcem (komp. 1944/45 na bes. Karla Destovnika - Kajuha), samospev za glas in spremljavo; 41 - Polka za pihalni orkester (= godbo) je Adamiè (tako kot veè skladb za male pihalne sestave), napisal za GŠ NOV in POS, poleg tega je instrumentiral še številne himne (zlasti zavezniških drav, kot so ameriška, britanska, sovjetska …), koraènice in druge skladbe, ki so bile potrebne za programe te godbe; 42 - Pomladni trio za pihalni orkester (= godbo); 43 - Slavnostna uvertura za godbo; - Slovenska zemlja, sveta za tri pevske soliste (2 soprana in tenor), mešani in otroški zbor in klavir (rkp. last Cirila Cvetka, zaznamek v MNZS 44 ); - Trio za tri klarinete (partitura in parti izgubljeni); 45 - Variacije na temo »Bileæanka« za violino in klavir (komponirano konec l. 1944, njena prva in nadaljnja izvajalca Karlo Rupel – violina in Pavel Šivic – klavir); 46 - Variacije na temo »Naglo puške smo zgrabili« za violino in klavir (krstna izvedba 15. 10. 1944: Karlo Rupel – violina in Pavel Šivic – klavir, 47 ponatis v Ed. DSS 48 ); 46 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 33 Franc Krinar (1988/89), n. d., str. 309. 34 Prav tam, str. 306. 35 Prav tam. 36 Prav tam, str. 312. 37 Prim.Pesemborbinzmag , n. d., str. 95 in Franc Krinar (1988/89), prav tam. 38 Prim. Franc Krinar (1988/89), n. d., str. 308. 39 Prim. Vstanite sunji , n. d., str. 297. 40 Prim.Pesemborbinzmag , n. d., str. 95 in Franc Krinar 1988/89), n. d., str. 307. 41 Prim.Pesemborbinzmag , n. d., str. 90 in Franc Krinar (1988/89), n. d., str. 303. 42 Prim.Pesemborbinzmag , n. d., str. 95 in Franc Krinar (1988/89) , prav tam (partitura v arhivu Orkestra slovenske policije). 43 PesemBorbinzmag,n.d.,pravtam . 44 Prim. Franc Krinar (1988/89), n. d., str. 274. 45 Prav tam. 46 Prim. Pesem borb in zmag, n. d., str. 95 in Franc Krinar (1988/89), n. d., prav tam. 47 Prav tam. 48 Prim. Violina & klavir, selektorja in redaktorja Toma Lorenz in Alenka Šèek Lorenz, Ljubljana: DSS, 2004. partitura na str. 60–64, violinski part str. 22–23. - Veèer v gozdu (?); 49 - Zdravo, tovariš! (komp. 1944/45 na bes. Toneta Seliškarja), samospev za glas in spremljavo; 50 Kot ugotavljamo, je bil B. Adamiè v èasu svoje aktivne partizanšèine (veèinoma na ozemlju svobodnega ozemlja Bele krajine) avtor 4 vokalnih del (zborov), dveh samospevov, 13 instrumentalnih del, dveh skladb za neznano zasedbo, skupaj torej 21 del. 51 Po filmski glasbi je drugi najobširnejši Adamièev opus za pihalni orkester oziroma godbo (ok. 160 skladb). Tej zasedbi je ostal zvest skoraj do konca svojega ivljenja, saj je med njegovimi zadnjimi deli npr. tudi muzikal Sneguljèica (1993), ki ga je namenil pevskim solistom, zboru in pihalnemu orkestru. Slika 3: Bojan Adamiè, samospev Talcem/Pesem talcev (bes. Karel Destovnik - Kajuh; tisk: Umetnost in revolucija Samospevi, 1943–1945, Knjinica NOV in POS Glasbena zbirka, ur. Ciril Cvetko, Partizanska knjiga, Ljubljana 1971, str. 1). 47 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 49 Prim. Franc Krinar (1988/89), n. d., str. 315. 50 Prim.Pesemborbinzmag , n. d., str. 90 in Franc Krinar (1988/89), n. d., str. 305. 51 Prim. Franc Krinar (1992), n. d., str. 146. Tukaj se ta interpretacija malce razlikuje od predhodne (Prim. Radovan Gobec,Pesemborbinzmag , n. d., str. 15), ki navaja v skupnem seštevku »le« 8 Adamièevih del; od tega: nobenega zbora, en mladinski zbor, 2 samospeva in 5 instrumentalnih, vokalno-instrumentalnih in scenskih del. Slika 4: Bojan Adamiè, Èe zapojemo veselo, moški zbor a cappella (bes. France Kosmaè; vir: Partizanski pevski zbor, Ljubljana). »Postscriptum/Pripis« Nekaj tovrstne ustvarjalne, tj. kompozicijske refleksije na vojna leta je Adamièu ostalo še po vojni. To vsekakor dokazujejo naslovi skladb, ki jih je ali komponiral ali priredil, kot so npr.: Drue Tito (bes. Jovica Škoro), Mi smo Titovi mornarji (skladatelj Emil Glavnik, prir. B. Adamiè na bes. Manka Golarja), Spomin na osvoboditev (na bes. Toneta Pavèka in Franceta Kosmaèa; 1985), Titu (bes. Branko Šömen), Vojak na strai (bes. France Filipiè), Vojaški konj (bes. Janez Menart), Vojska miru (bes. Dušan Bial). Pisal pa je tudi glasbo na srbsko-hrvaška besedila Branka Karakaša, Stjepana Benzona idr. 52 Da je B. Adamiè ves èas ostal zvest duhu partizanske dobe, ki jo je obarval z zabavno glasbo in jazzom, dokazujejo tudi nekateri filmi, za katere je napisal glasbeno spremljavo, kot so na primer kratki dokumentarni, propagandni, reportani ali igrani filmi: Mašèujmo in kaznujmo (1946, reiser Dušan Povh), Mladina gradi (1946, reiser France Štiglic), Prvi maj v Trstu (1948, reiser Mirko Grobler), Bodoèi èuvarji neba (1949, reiser Jane Kavèiè), Za novo 48 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 52 Prim. arhivske mape B. Adamièa (A-) v NUK, Glasbena zbirka. zemljo in kruh (1950, reiser Ernest Adamiè), Koraki v svobodo (1951, reiser Jane Kavèiè), Obnova v deeli svobode (1955, reiserja Metka in Metod Badjura), Partizanske kolone (1958, reiser Branko Vukotiæ), Ko vojaški bobni utihnejo (1960, reiser Miloš Bukumiroviæ), To bo novo mesto (1960, reiser Miloš Bukumiroviæ), Oklepnik (1961, reiser Oto Deneš), Pesem o moji deeli (1962, reiser Stole Jankoviæ) idr. Podobno zasnovana je tudi Adamièeva glasba za nekatere celoveèerne (igrane) filme: Trenutki odloèitve (1955, reiser František Èap), Ne obraèaj se, sine (1956, reiser Branko Bauer), Rafal v nebo (1956, reiser Vojislav Bjenjaš), Tri èetrtine sonca (1959, reiser Joe Babiè), X-25 javlja (1960, reiser František Èap), Partizanske zgodbe (1960, reiser Stole Jankoviæ), Signali nad mestom (1960, reiser ivorad Mitroviæ), Pesem (1961, reiser Radoš Novakoviæ), Sreèni umirajo dvakrat (1966, reiser Gojko Šipovac), Diverzanti (1967, reiser Hajrudin Krvavac), Mali vojaki (1967, reiser Bahrudin Cengiæ), Most (1969, reiser Hajrudin Krvavac), Valter brani Sarajevo (1972, reiser Hajrudin Krvavac), Slike iz ivljenja udarnika (1972, reiser Bahrudin Èengiæ), Dekliški most (1976, reiser Miomir Stamenkoviæ), Partizanska eskadrila (1979, reiser Hajrudin Krvavac), Nasvidenje v naslednji vojni (1980, reiser ivojin Pavloviæ) in še v TV-dramah, igrah, nanizankah, kot so: Frontno gledališèe Igralska skupina IX. korpusa (1975, reiser Janez Drozg), Frontno gledališèe »Veseli teater« (1975, reiser Janez Drozg) idr. Slika 5: Bojan Adamiè, Polka za pihalni orkester godbo, 1944 (orig. rkp. partit. B. Adamiè; kopijo orig. hrani arhiv Orkestra slovenske policije), str. 1. 49 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Slika 6: Bojan Adamiè, Polka za pihalni orkester godbo, 1944, tisk: Maribor: Zaloba Hartman, 1999, str. 1. 50 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Zakljuèek Adamièev ustvarjalni opus v èasu 2. svetovne vojne ni bil niti velik niti tako pomemben, da bi ga lahko ob vrednotenju njegove celotne bibliografije primerjali z njegovim velikim pomenom v slovenski glasbi v èasu druge polovice 20. stoletja. Pa vendarle lahko na podlagi le nekaj ohranjenih del izmed ok. 30 napisanih v tistem èasu (1943/45) ugotovimo, da so prenekateri njegovi samospevi, zbori in koraènice (= «partizanske pesmi-ce«), mnogo veè kot pa zgolj utilitaristièna oz. uporabna muzika tistih èasov. Petje, ki ga je B. Adamiè e takrat poloil v usta in med note partov instrumentov godbe, tj. pihalnega orkestra (alla njegova Tratata zdaj igra naša muzika) pa je (tudi po njegovih besedah) pomenilo nekaj povsem novega: po vsebini in obliki in je e takoj neposredno po koncu vojne pomenilo doloèene (tekmovalne) rezultate v Trstu (1945). Del teh ugotovitev velja še dandanes, saj so Adamièeva dela za godbene sestave še vedno iva in redno prisotna na pultih naših godb. Tako kot oba njegova samospeva (Pesem talcev, Zdravo, tovariš!), ki sodita v sam vrh slovenske vokalno-instrumentalne miniature tistega èasa in èe dodamo še zbor Èe zapojemo veselo, je to prav tisti del Adamièeve ustvarjalnosti, ki bo ostal trajno zapisan v slovensko glasbeno zgodovino. Èetudi je v veèini danih primerov šlo za Adamièeve ustvarjalne prvence, v njih ne najdemo kakšnih bistvenih (kompozicijskih) zadreg, pa èeprav ni imel za seboj èisto prave oziroma uradno dokonèane »kompozicijske šole«. Bil pa je glasbenik, ki mu je njegova poustvarjalna potenca nenehno narekovala ustvarjalnost. Èe e v teh njegovih prvencih, ki so bili tako ali drugaèe tudi utilitaristièni (tako za IPZ, Godbo, SNG in ROF »Krièaè« s pevci in instrumentalisti solisti), išèemo Adamièeve umetniške potence, jih seveda tudi najdemo. Je pa še nekaj, kar veje tudi iz njegove kar najbolj »resne« oz. »klasiène« glasbe: ta e v vojnih èasih zveni krepko zabavno (tako v melodiènih, ritmiènih, harmonskih in oblikovnih pogledih). V njih je moè zaslediti zametke (Adamièevih tako znaèilnih) kasnejših modusov in refrenov. Torej je kar precej ustvarjalnih in še posebej kompozicijskih nastavkov, ki vejejo iz Adamièevega medvojnega (glasbenega) opusa (1943/45) in so dobili svoj pomen in (do)konèni smisel v nadaljnjem in mnogostranem (povojnem) delovanju in mojstrovem opusu. Prisotni so v dirigiranju, ki se je prièelo z Godbo GŠ NOV in POS, klavirskih (in harmonikarskih) skladbah in improvizacijah, v njegovih skladbah za pihala, trobila in tolkala (ali za godbo, ki je kasneje prešla v big band), v vokalu (vzori v medvojnih samospevih in zborih) in v vsem tem se je enormno razprostrl v zabavno glasbo, popevke in šansone in ne nazadnje: idejno. Kljub temu da je bil B. Adamièu vseskozi zelo blizu orgelski instrument, se je le-ta tudi po njegovi (osnovni) zasnovi prelevil v orkester razliènih zasedb: zabavni, pihalni, simfonièni … Bojan Adamiè se je s svojim kratkim predvojnim in medvojnim delovanjem na podroèju zabavne in jazzovske glasbe in navkljub šolanju za ti. »klasiènega« glasbenika, na podlagi kratke medvojne (1943/45) epizode organizatorja, glasbenega interpreta in ustvarjalca na podroèju t.i. resne oz. klasiène glasbe, prelevil v legendarnega slovenskega skladatelja filmske, scenske in zabavne glasbe. 51 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Slika 7: Bojan Adamiè, Mesec (=Noè ) na Travni gori za violino in klavir (orig. rkp., 1944; hrani NUK Glasbena zbirka), str. 1. Slika 8: Nikolaj Pirnat, Bojan Adamiè (karikatura), 1944 (hrani fototeka Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani). 52 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Dodatek: Adamiè Bojan, skladbe iz èasa NOB (1943–45) 53 Mešani zbor in klavir: SLOVENSKA ZEMLJA, SVETA … (za 3 pevske solite: 2 soprana in tenor, mešani in otroški zbor in klavir) – last C. Cvetka (zanznamek v MNZ Lj.). Mladinski – otroški zbor: ÈE ZAPOJEMO VESELO (bes. France Kosmaè), komp. 1944 za enoglasni zbor a cappella. Samospevi: PESEM TALCEV/TALCEM (bes. Karel Destovnik - Kajuh), komp. 1944/45, ZDRAVO, TOVARIŠ! (bes. Tone Seliškar), komp. 1944/45. Godbe-pihalni orkestri: (PARTIZANSKA) UVERTURA, komp. 1944/45 v Èrnomlju, POLKA, komp. 1944, KORAÈNICA GODBE GŠ, KORAÈNICA VETERANOV, POMLADNI TRIO, SLAVNOSTNA UVERTURA. Vokalni solisti, zbor in orkester: GLASBENA SPREMLJAVA za proslavo VDV brigade, komp. pred 7. 11. 1944 v Èrnomlju za godbo (pih. ork.), enski in mladinska zbor (na temo Milana Apiha). Mali orkester, jazz in plesna dela: MI VSI SMO ŠE MLADI za jazzovski ansambel (prviè izvedena med vojno improviz., partit. ni ohranjena). Komorna dela: HLAPEC JERNEJ, zvoèna kulisa k drami, komp. poleti 1944 za trobento in boben (skladba je bila izvedena med NOB, partit. ni ohranjena), MESEC (= NOÈ) NA TRAVNI GORI za violino in klavir (komp. feb. 1944 na Travni gori; krstna izvedba 1944/45: Karlo Rupel – violina in Pavel Šivic – klavir), TRIO za tri klarinete (partit. in parti izgubljeni), VARIACIJE na temo „Bileæanka“ za violino in klavir (komp. konec 1944), VARIACIJE na temo “Naglo puške smo zgrabili” za violino in klavir (krstna izvedba 15. 10. 1944: Karlo Rupel – violina in Pavel Šivic – klavir). Brez znane zasedbe: LETALSKA – po ruskem napevu pesmi sovjetskih letalcev, instrumentalna skladba (?), VEÈER V GOZDU (?). 53 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 53 Sestavljeno po Franc Krinar, Slovenska glasba v NOB, n. d., str. 101–134. Slika 9: »Na smrt obsojeni«, kot je zapisal B. Adamiè k fotografiji 22. 2. 1945: od leve proti desni: Stana itnik, Vera Hrešèak, mitraljezci: Bojan Adamiè, Stanko Kermelj in Janez Butara (orig. hrani fototeka Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani). Slika 10: Bojan Adamiè, Variacije na temo ‘Naglo puške smo zgrabili’ za violino in klavir (rkp. [prepis?] klavirskega parta; 1944; orig. hrani NUK-Glasbena zbirka), str. 1. 54 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Slika 11: Bojan Adamiè skupaj s kolegom, dirigentom Godbe GŠ NOV in POS Dragom Lorbkom (1904–1987; sep. 1944; orig. hrani fototeka Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani). Slika 12: Bojan Adamiè (skozi okno gleda slovenski partizanski skladatelj in pedagog Anton Lavrin; 1908–1965; Bela krajina, 12. 4. 1945; foto Stana Vinšek; orig. hrani fototeka Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani). 55 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Slika 13: Adamiè dirigira Godbi GŠ NOV in POS (avg. 1944), v zasebni lasti. 56 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Kratice ARS - Arhiv Republike Slovenije DSS - Društvo slovenskih skladateljev Ed. DSS - Edicije Društva slovenskih skladateljev FF - Filozofska fakulteta (UL, Univerze v Ljubljani) GA - Glasbena akademija (danes Akademija za glasbo) GŠ - Glavni štab GŠ NOV in POS - Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije GZ NUK - Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjinice (v Ljubljani) IGIZ/IMIS CIMRS UM - Inštitut glasbenoinformacijskih znanosti/Institute for Music Information Science pri Centru za interdisciplinarne in multidisciplinarne raziskave in študije Univerze v Mariboru IOOF - Izvršni odbor Osvobodilne fronte IPZ - Invalidski pevski zbor MNZS - Muzej novejše zgodovine Slovenije NOB - Narodnoosvobodilni boj, borba NUK - Narodna in univerzitetna knjinica OF - Osvobodilna fronta PIPZ - Partizanski invalidski pevski zbor PD - Prešernova druba PK - Partizanska knjiga PORL - Plesni orkester Radia Ljubljana ROF - Radio OF (= Osvobodilne fronte) RTV - Radiotelevizija Slovenije SNG - Slovensko narodno gledališèe SNOS - Slovenski narodnoosvobodilni svet SOKOJ - Savez organizacija kompozitora Jugoslavije SUMPJ - Savez udruenja muzièkih pedagoga Jugoslavije SUMUJ - Savez organizacija muzièkih umetnika Jugoslavije SUOUJ - Savez udruenja orekstarskih umetnika Jugoslavije VDV - Vojska dravne varnosti ZI - Znanstveni inštitut (FF, Filozofske fakultete v Ljubljani) ZZB NOV - Zveza zdruenj borcev narodnoosvobodilne borbe 57 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Literatura in viri Adamiè, Bojan, Dnevnik, (rkp., 1944), v zapušèini hèerke Alenke Adamiè. Adamiè, Bojan, Mesec na Travni gori za violino in klavir, Ljubljana: Ed. DSS 1724, 2004. Adamiè, Bojan, Variacije na temo NAGLO PUŠKE SMO ZGRABILI za violino in klavir, prepisklavirskega parta (zapušèina B. Adamièa v NUK, Glasbena zbirka, 1. mapa, Kronika). Arhiv Orkestra slovenske policije. Arhiv Orkestra slovenske vojske. Budkoviè, Cvetko, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, od nastanka konservatorija do Akademije za glasbo 1919–1946, Ljubljana: ZI FF, 1995. Javoršek, Joe, Radio Ljubljana, Osvobodilna fronta, Knjinica OF, 6, 1979. Komel, Miklav, Kako misliti partizansko umetnost, Ljubljana: Zaloba / * cf., 2009. Krinar, Franc, Slovenska glasba v narodnoosvobodilnem boju (magistrska naloga), Ljubljana: FF, 1988–89. Krinar, Franc, Slovenska glasba v narodnoosvobodilnem boju, Ljubljana: ZI FF, 1992. Krinar, Franc, Pinter, Tihomir, Sodobni slovenski skladatelji/Contemporary Slovene Composers)i nSto slovenskih skladateljev, Ljubljana: PD, 1997. Lukoviæ, Petar, »Paberki iz ivljenja in dela« / »Bojan Adamiè« / »Veèni fant s trobento« (v: Nedeljski dnevnik, L. XXVII/27, 1988, št. 310, 13. 11. 1988, str. 25 do L. XXVII/27, 1988, št. 343, 18. 12. 1988, str. 25.). MUZIKA I MUZIÈARI U NOB, Zbornik seæanja, Beograd: SOKOJ, SUMUJ, SUMPJ, SUOUJ, SOREUJ, 1982. MUZIKA IZZA BODLJIKAVIH ICA, Zbor nik seæanja, Beograd: SUMUJ, SOKOJ, SUOUJ, SUMPJ, 1985. Orkester slovenske vojske, programski list za koncert 3. apr. 2012 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. P e s e mbor bi nz mag , izdano ob 20-letnici PIPZ Ljubljana, Ljubljana: Borec, 1964. Samospevi 1943–1945, Ljubljana: Knjinica NOV in POS, Glasbena zbirka, uredila Glasbena komisija Sveta za negovanje in razvijanje revolucionarnih tradicij pri Republiškem odboru ZZB NOV Slovenije (ur. in uvod napisal Ciril Cvetko), 1971. Spletna stran: http://www.bojan-adamic.si. Šalamon, Jani (2012), »Joe Brun-partizanski dirigent in skladatelj«, avtorjev tipkopis za mednarodni interdisciplinarni simpozij Maribor 2012: Kultura v èasu druge svetovne vojne 1939–1945, Muzej narodne osvoboditve Maribor in IGIZ/IMIS CIMRS UM (v tisku; uporabljeno s pisnim dovoljenjem avtorja). 58 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Štok-Korotan, Joe, »Godba na bojišèu« (v: Borec, L. VIII/8, št. 11 /nov. 1956, str. 434–38/ in nadaljevanje in konec, prav tam, št. 12 /dec. 1956, str. 495–98.). VSTANITE SUNJI , Zbirka revolucionarnih pesmi narodov vsega sveta (ur. Milan Apih, Rafael Ajlec, Radovan Gobec, dr. Radoslav Hrovatin), Ljubljana: Borec, 1976. Zdravo, tovariš! Partizanski samospevi za glas in klavir, Slovenski umetniški klub, Ljubljana: 1945. Zapušèina Bojana Adamièa na zasebnem naslovu Alenke Adamiè. 59 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Bojan Adamiè’s Music During World War II Summary The Adamiè’s creativeness works during the Second World War isn’t neither great neither that significant in the whole composer’s bibliography (his works) that we can compared by his the whole important meaning in Slovenian music during the second half of the 20 th century. By some Adamiè’s kept works among his round 30 compositions from that time (1943/45) we can confirm, that some of his works as are: songs, choirs and marches (= the “partisans /short/ songs”) they are the great then usefulness i.e. utility music from that times. The singing which then B. Adamiè put it in the mouth and in the notes of instrumental parts of the military bands i.e. wind bands. By the author’s words this was some new: as to contents and formal which were immediately after the end of the (Second World) War. It meant decided (rival) results in Trieste (1945); the part of these statements is costing today but they are the Bojan Adamiè’s works are “alive” always and they are usually presented on the desks of our military bands; not only in this solemn year. As together Adamiè’s songs (Pesem talcev, Zdravo, tovariš!) which are came out from the War years in the top of the Slovenian vocal-instrumental miniatures of that time and space and the choir Èe zapojemo veselo. It is the same repertory of Bojan Adamiè’s creativeness which Bojan Adamiè’s Music During World War II would stay permanent written in Slovene music history and in actually music of our time and space. Although in these cases have been for Adamiè’s creativeness (music) firstlings in it we can’t find what kind fundamental (compositing) embarrassments. For all that Adamiè was not behind he has never “compositional school”. He was the musician of course whom the performance potence continullay extended, even it reached and too reached by the creativeness. If it was in these his (compositions) firstlings – which were so and so usefulness – (as an IPZ, Godba, SNG and ROF “Krièaè” by singers and instrumental players-soloists) we are looking for the Adamiè’s artistic potence, we can find. But there are something which are following from this Adamiè’s what the best “serious” i.e. “classical” music: this was then strongly sounded entertaining (by the melodious, rhythmical, harmonic and formal sights), that we don’t write can trace the origin (to Bojan Adamiè that significant) later modes and refrains. There are many creativeness (musical) and special compositional piece added. They are ensued from the Adamiè’s between the World War Two (music) works (1943/45). It had itself significant and (end)final meaning in towards and multilateral (after War) “the master” Bojan Adamiè’s activities and in works: in conducting which was start by Godba GŠ NOV and POS, in piano (and accordion) music pieces and improvisations, in (the preference) music, the pieces for wood-wind and wind instruments and for percussion (or military band which was later stopped in the big band), in vocal (which came from between the World War Two songs and choruses) which was enormous spread in the entertainment music, songs and chansons and not finally: by opinion. Although has been to B. Adamiè very favorite music instrument the organ it was by its (elementary) design to change in orchestra of various casts: entertainment-, wind-, symphonic-, … 60 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Bojan Adamiè is assure by very short pre-War and between the World War Two activities by the area entertainment and jazz music and for all that previous education by i.e. “classical” musician, by the short between the World War Two (1943/45) episode as an organizer and musician interpret and the creator by the area i.e. serious i.e. classical music, he went over to legendary Slovenian composer of the film-, scene- and entertainment music. 61 Franc Krinar, GLASBA BOJANA ADAMIÈA V ÈASU DRUGE SVETOVNE VOJNE 62 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Domen Prezelj Narodna in univerzitetna knjinica v Ljubljani BOJAN ADAMIÈ IN NJEGOVA GLASBA ZA PIHALNI ORKESTER Izvleèek: Avtor se ukvarja z Adamièevim opusom za pihalni orkester, in sicer v njegovem celotnem ustvarjalnem obdobju. Prouèuje kompozicijsko tehniko posameznih skladb in posebnosti izvajalske prakse, ugotavlja tipiko orkestralne zasedbe, izvirnost izraznih sredstev in razširjanje orkestralnega zvoènega spektra. Poglobi se tudi v Adamièevo vlogo mentorja slovenskih pihalnih orkestrov. Predstavi seznam in zalonike njegovih partitur ter opozori na zaloniške napake in teave z Adamièevimi rokopisi. Kljuène besede: pihalni orkester, kompozicijska tehnika, izvajalska praksa, seznam del Abstract: The article discusses Bojan Adamiè’s entire body of work for wind orchestra. It covers the compositional technique of different pieces, particularities of interpretation of his works, typical features of his orchestra lineup, originality of his expression, and his expanded orchestral sound spectrum. Moreover, the article deals with Adamiè’s role as a mentor of Slovene wind orchestras. It presents the list and the publishers of his works and points up publishing errors and problems with his manuscripts. 1 Keywords: wind orchestra, compositional technique, interpretation of works, list of works Bojan Adamiè 2 je z ustvarjanjem glasbe za pihalni orkester zaèel kot partizan med drugo svetovno vojno, ko je bil kot ranjenec poslan na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. 3 Po vkorakanju nemškega okupatorja v Ljubljano septembra 1943 je zaèutil, da mora v partizane. 4 Njegovo partizansko ime je bilo Gregor. Kot mitraljezec (mimogrede: mitraljez Adamiè uporabi v kompoziciji Èetrti julij) IX. brigade je pozimi leta 1943/44 preivel sovrano ofenzivo na Ilovi gori in bil ranjen. Med zdravljenjem v bolnišnici so ga na predlog predvojnega glasbenega znanca iz Škofje Loke Miloša Ziherla 5 (skupaj sta 63 Domen Prezelj, BOJAN ADAMIÈ IN NJEGOVA GLASBA ZA PIHALNI ORKESTER 1 Prevod Aljoša Vršèaj. 2 Bojan Adamiè se je rodil 9. avgusta 1912 v Ribnici na Dolenjskem v hiši št. 161 – po domaèe pri Šušèevi (danes Kolodvorska 5; na proèelju hiše so mu 24. junija 2000 postavili spominsko plošèo). Oèe Anton je bil dravni uradnik, tudi amaterski glasbenik, zborovodja in organist, ki je sina hitro usmeril v glasbo, a ta Bojanu sprva ni dišala (stric Emil, znan slovenski skladatelj, je Bojana nekoè slišal igrati klavir in mu rekel: »Fant, delaj v ivljenju karkoli, samo muzi ko pusti pri miru!«). Mati Marija je doma gospodinjila – vse do prihoda druine v Ljubljano (1921), kjer je odprla trgovinico. Adamièeva druina je vseskozi veljala za liberalno. Mati je bila sicer verna, vendar v cerkev ni hodila, oèe je bil deklarirani liberalec. 16. septembra 1918 je zaèel Adamiè obiskovati prvi razred šestrazredne deške ljudske šole v Ribnici. Osnovno šolo je dokonèal v Ljubljani in se nato vpisal na II. realno dravno gimnazijo (kasnejša poljanska gimnazija), kjer je sedel v razredu s kasnejšo herojinjo Vido Tomšiè. Po maturi se je soèasno vpisal na pravno fakulteto (absolviral, vendar se je pravu »še pravoèasno odrekel«) in na glasbeni konservatorij, ki je imel tedaj poleg nije in srednje tudi višjo stopnjo. 3 Ni pa bil to njegov prvi stik z godbo, vendar o tem nekoliko pozneje. 4 Z vojašèino se je sreèal e pred tem. Seveda se je, tak o kot sovrstniki, tudi Adamiè poskušal izogniti sluenju vojaške obveznosti. Tik pred vojno (leta 1939) je bil poslan na sluenje vojašèine v Maribor. O tem pravi: »Jaz sem poskušal biti izviren in sem kak teden, preden sem šel na zdravniški pregled, jedel sendvièe, ki so imeli namesto salame èike. Pil sem samo to, za kar so me preprièali, da ne gre skupaj z drugim in da je gotovo zaniè. Zdravnik me je pohvalil, da sem izredno vzdrljiv, da imam sijajno srce in pljuèa in tako sem ves prekrokan in poraen sedel na prvi vlak in se zaèel iti vojake v šoli za rezervne oficirje v Mariboru.« Na oficirskih zabavah v Mariboru je Adamiè (harmonika) igral v ansamblu skupaj z Demetrijem ebretom (klavir) in Albertom (Alije m) Dermeljem (violina). Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa Kronika). 5 Miloš Ziherl je bil najpomembnejši slovenski saksofonist do druge svetovne vojne, ko je odšel v partizane in padel. Bil je èlan ansambla Ronny, igral je prvi alt. pred vojno na Bledu igrala jazz), brata bolj znanega partijskega ideologa Borisa, doloèili za vodjo partizanske godbe. Godba glavnega štaba NOV in PO Slovenije je bila ustanovljena na zaèetku leta 1944 na pobudo propagandnega oddelka, ki mu je naèeloval major Ante Novak, referent za glasbo pa je bil Bojan Adamiè. Novega poslanstva se je dvajsetletni Adamiè lotil z vso vnemo, èeprav je imel orkester velike teave s pomanjkanjem instrumentov (Belokranjci so prispevali prve instrumente, ki so jih imeli zakopane, da ne bi prišli v roke Nemcem) in notnega gradiva. Veèino programa za novoustanovljeni orkester je prispeval Adamiè skupaj s kapelnikom, kapetanom Dragom Lorbkom, 6 ki je h Godbi prišel nekoliko pozneje. Njeni èlani so bili veèinoma vojni invalidi (vaje so imeli v gostilni Mauser v Dragatušu), ki zaradi slabega tehniènega znanja niso igrali tako, kot bi si Adamiè elel, še posebej, kadar je šlo za igranje v gibanju. Zato je, kakor je sam rekel, »izumil posebno izvajalsko prakso«. Orkester je igral uvode in zakljuèke, vmesne dele pa so skupaj peli. Kmalu po vojni je partizanski orkester na proslavi oziroma tekmovanju zavezniških vojaških godb v Trstu zaradi te posebnosti presenetil Anglee in Amerièane ter pobral prvo nagrado. 7 Premierno je Adamièeva dela za pihalni orkester izvajala Godba glavnega štaba. Poleg Adamièa so orkestru dirigirali Drago Lorbek, Marjan Kozina in Viktor Mihelèiè. Program Godbe je prvenstveno sestavljala instrumentirana partizanska pesem, koraènice s petim refrenom in uverture. 8 al je bila veèina kompozicij, ki jih je Adamiè napisal za Godbo glavnega štaba, še v èasu vojne vihre izgubljena. Ostala je samo Polka koncertnega znaèaja, 9 ki jo je skladatelj mnogo pozneje dirigiral na slavnostnem koncertu ob 45-letnici Vojaškega orkestra Ljubljana. 10 Ta je nastal iz Godbe glavnega štaba, ki je bila po vojni razpušèena. Z novoustanovljenim povojnim vojaškim orkestrom, ki je imel sede v Ljubljani, je Bojan Adamiè sodeloval do naslednje vojne – osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Zanj je v pol stoletja ustvaril številna dela, 11 ki pa so prav tako veèinoma izgubljena. Arhiv orkestra je v vojaškem kamionu romal v Zagreb. Po nekaterih virih so partiture in ostalo notno gradivo konèali v eni od mnogih vojaških kasarn bivše JLA, po drugih virih pa je arhiv zgorel v poaru. 12 V kompozicijah, ki so bile napisane po naroèilu za Vojaški orkester Ljubljana, je 64 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 6 O Godbi in Lorbku pravi Adamiè v svojih zapiskih: »Repertoar je bil izkljuèno slovenski in ves na novo komponiran oz. araniran … Tu mi je ogromno pomagal s svojim znanjem in izkustvom kasnejši dirigent Godbe glavnega štaba Drago Lorbek ...« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa Kronika). 7 Izvajalska praksa s petjem refrena je bila znana v godbah pešpolkov avstro-ogrske monarhije in tudi Josip Èerin, znani kapelnik in skladatelj ter v marsièem predhodnik Bojana Adamièa, je npr.v valèku Vera uporabil besedilo Mirka Kraglja. Skladba je iz leta 1938 in se lahko izvaja s petjem. 8 Edina ohranjena partitura iz partizanskih èasov je Partizanska uvertura Antona Lavrina; delo je na osvobojenem ozemlju v Èrnomlju leta 1944 instrumentiral Drago Lorbek. 9 Iz partiture je razvidna zasedba Godbe glavnega štaba NOV in PO Slovenije: flavta (des), klarinet (es), trije klarineti (b), dve krilnici, tenor, bariton, štirje rogovi, štiri trobente (es), basovska trobenta (b), tri pozavne, prvi in drugi bas, tolkala (mali boben, èinele, veliki boben). 10 To je bilo v veliki dvorani Cankarjevega doma, 19. junija 1989, na slavnostnem koncertu ob 45-letnici Vojaškega orkestra Ljubljana. 11 Med njimi: Tri novelete, Iz mojega dnevnika, Cik-cak, Fiè-firiè, Èetrti julij, Titov naprijed, Slovenska rapsodija, Bela krajina, Po jezeru itd. 12 Ustni vir (Ludvik Èibej). Adamiè kmalu opustil ozke okvire partizanskih godb 13 (pred koncem narodnoosvobodilne vojne je bilo v Jugoslaviji kar 65 partizanskih godb). Z novimi skladbami Bojana Adamièa je godbeniška dejavnost na Slovenskem rasla in se razvijala v najširšem pomenu besede. Njegova glasba je vse od krstnih izvedb našla svoj prostor na pultih ljubiteljskih godb, danes pa velja za pojem v obsenem repertoarju pihalnih orkestrov. Bojan Adamiè je uveljavil pihalni orkester kot izvirnega izvajalca – standardne okvire njegovega izraza je razširil z vsebinsko ustvarjalno poetiko, ki temelji na elementih klasiène glasbe, jazza in zabavne glasbe. Novi Adamièev zvok je zahteval dodatne napore izvajalcev. Zato ni èudno, da je sam s strokovnimi nasveti, veèkrat pa tudi z dirigentsko palièico, pomagal kultivirati zvok razliènih pihalnih orkestrov. V ta namen je vodil seminarje za dirigente, ki jih je prirejala Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Bil je stalni gost dirigent Umetniškega ansambla JLA v Beogradu, njegovo ime je povezano s številnimi festivali vojaških pesmi in tekmovanji pihalnih orkestrov, kjer je bil veèkrat èlan irij. 14 Njegova dela, ki so nastala po naroèilu ZKOS, so bila v letih 1985, 1989 in 1992 obvezne tekmovalne skladbe. 15 Adamièeva dela za pihalni orkester od leta 1990 ekskluzivno izdaja zaloba Hartman iz Maribora, in sicer v zbirki Bojan Adamiè in njegov opus. Doslej je pri omenjeni zalobi izšlo 20 kompozicij, ki predstavljajo stalni repertoar slovenskih ansamblov 16 na promenadnih nastopih in dvoranskih koncertih. Prvi stik z godbo na pihala je imel Adamiè še kot otrok v rojstnem kraju, 17 pozneje, ob prihodu v Ljubljano, pa je z zanimanjem sledil vojaški godbi, ki je bila del pogrebnih sprevodov. 18 Tretji Adamièev stik z godbo je bil v partizanih, ko je »po sili razmer« postal tudi skladatelj glasbe za to zasedbo. Adamièev profesor kompozicije (harmonija in kontrapunkt sta bila stranska predmeta) na srednji stopnji konservatorija je bil Slavko Osterc – modernist, ki je Adamièa uvedel v nova slogovna pojmovanja in v novo tehniko komponiranja. Osterc je študente vodil po gostilnah, da bi si – to se mi zdi izredno – sprošèali duha. 19 Naèin Osterèevega pouèevanja na ljubljanskem konservatoriju je bil Adamièu pri srcu. Kot pravi, je profesor cenil originalnost, ni gledal na to, ali je nota prava ali ne, ampak na to, ali si sposoben izvirnih zamisli. Po vojni je Bojan Adamiè veliko sodeloval z dirigentom Pavlom Brzuljem, ki ga je angairal za Vojaški orkester Ljubljana, in Joetom Hriberškom, ki je Adamièu zaupal 65 Domen Prezelj, BOJAN ADAMIÈ IN NJEGOVA GLASBA ZA PIHALNI ORKESTER 13 Bojan Adamiè je med drugim poveèal zasedbo in trajanje samih kompozicij, npr. Tri novelete,kjerjena naslovni strani ig »Biblioteka muzike garnizon a Ljubljana«. Avtograf hrani Glasbena zbirka NUK. 14 Npr. leta 1985 (VIII. tekmovanje ZPOS). 15 Med njimi dela: Sprenevedanja, Pobeg, Zgodbica v štirih delih. 16 Le pol od teh je dejansko stalnica na koncertnih sporedih. 17 O tem Adamiè takole: »V Ribnici so se zbrali glasbe eljni moje v s kupini, ki je igrala plehmusko. Teava je bila le v tem, da niso imeli bobnarja. Zato so na vaje povabili še mene. Stal sem sredi sobe z metlo v roki in udarjal ritem!« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa Kronika). 18 Kot pravi Adamiè: »Hodili so blizu hiše, v kateri smo stanovali.« Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa Kronika). 19 Adamiè se o tem spominja: »Moram povedati, da je bilo v gostilni, ko smo popivali, imenitno, èeprav nismo veliko popili. Name je Osterc napravil velik vtis e s tem, kako je študente izbral. To je bilo tako: prišli smo – tisti, ki smo konèali teorijo, ali pa smo se sploh zlagali, da smo jo konèali – in vsakega je posedel na razliène konce, glede na to, pri kom je delal prej. Na koncu je rekel: ‘Vi, ki ste moji, ostanete. Vi, ki ste bili pri tisti spoštovani gospe, hvala lepa. Z vami, ki niste bili nikjer, pa bom poskusil.’ Ta naèin mi ni šel v glavo. Ko pa sem se pri njem zaèel uèiti kontrapunkt in je rekel, naj si izmislim temo, jaz pa sem si zamislil staro avstrijsko himno, mi je postalo jasno. Rekel je namreè: ‘No, vsaj nekdo, ki si zna kaj izmisliti, da ne gre po stereotipih.’ Originalne rešitve pa, èe so bile še tako predrzne, je Osterc najbolj cenil.« prvo veèje naroèilo. 20 Ta praksa se je nadaljevala, saj Adamiè govori o »preko 120 skladbah in aranmajih za pihalno godbo samo pri nas, dosti tega pa se je razgubilo po orkestrih bivše Jugoslavije …«. 21 Od skladb, ki jih je izdala zaloba Hartman, je bila Adamièu najbolj pri srcu Èez tri gore, èez tri vode (stavki: Prolog, Flosarska, Èisto niè veè fletna, Ne bom se moila), o kateri pravi: »… ker se mi zdi, da me najbolj tipièno karakterizira. al pa je dolga leta èakala na prvo izvedbo. Zdi se, da so se je orkestri, za katere je bila napisana, malo ustrašili (za tri razliène orkestre, ker so tudi motivi iz treh regij) in je bila za takratne pojme pri nas le preveè smelo napisana. Niè èudnega, ker še danes nimamo pretirano veliko skladateljev, ki bi hoteli kaj napisati za tovrstne orkestre. Takrat pa jih je bilo še manj in tudi sicer se je vse nagibalo preveè na stare, sicer izvrstne avstrijske vzglede …« 22 Namen prièujoèega prispevka je dvojen: razsvetliti skladateljevo ustvarjanje za pihalne orkestre 23 in opomniti na nekatere napake tako v tiskanih izdajah kot tudi v rokopisnih prepisih Adamièevih partitur. Pri tem bom poskušal ponazoriti ali pa vsaj postaviti prava vprašanja glede izvajalske prakse, ki izhajajo iz tega. Le dobro petino Adamièeve glasbe za pihalni orkester je mono kupiti pri zalobi Hartman, al pa izdaje – tako partiture kot parti – vsebujejo napake. Zaradi finanènih omejitev, ki jih povzroèa redka prodaja glasbenih tiskov v Sloveniji nasploh, se zaloba ne odloèa za nove, revidirane izdaje Adamièeve glasbe. Èeprav e sama teavnost Adamièevih partitur zniuje število izvedb, se zdi, da ravno praktièni problemi, ki zadevajo z napakami opremljene partiture, ovirajo ali pa vsaj zadrujejo veèje število izvedb. Prepoznavanje napak seveda omogoèa le natanèna primerjava avtografa in prepisanih partov, èe pa skladateljev rokopis manjka, je skorajda nemogoèe ugotoviti, kaj je prav in kaj narobe. Usoda Adamièevih medvojnih partitur je znana, prav tako je verjetno za vselej izgubljen arhiv povojnega Vojaškega orkestra, ostanejo nam torej partiture, ki so raztresene po arhivih ljubiteljskih pihalnih orkestrov v Sloveniji. Vsaj te bi morale zaèeti izhajati v okviru zbranih del mojstra Bojana Adamièa. Nekaj partitur se je po sreènem nakljuèju ohranilo tudi v skladateljevi zapušèini, ki jo je leta 1996 prevzela Glasbena zbirka NUK. Ena od teh in ena najbolj prepoznavnih kompozicij Bojana Adamièa za pihalni orkester, 24 tudi obvezna skladba na XIII. tekmovanju v tretji teavnostni stopnji, je Zgodbica v štirih delih. V tiskani izdaji zalobe Hartman so evidentne naslednje tipiène napake: v prvih 4 taktih, ki se skoraj dosledno ponovijo, skladatelj uporabi akorde: B-dur, g-mol, Es-dur in F-dur (kar ni niè drugega kot harmonsko zaporedje, ki je zelo znaèilno za zabavno muziko: T, VI, S, D). Poblie poglejmo prvi takt: piccolo igra osnovni ton b – zveni oktavo višje, kot je notiran; flavta, oboa in es klarinet osnovni ton; sekcija klarinetov tonièni kvintakord; fagot osnovni ton v basovskem registru; altovski saksofon osnovni 66 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 20 To je bila Suita za pihalni orkester (stavki: Entrada, Neresen valèek, Odmor I, Juno od severnega, Severozapadno in malo noro, Odmor II, Rezervistova uspavanka, Zadnji odmor). Krstna izvedba: 21. julij 1970, Letno gledališèe Krianke, koncert zdruen ih orkestrov milice in JLA Ljubljana, dirigent Joe Hriberšek. Koncertni list hrani Glasbena zbirka NUK (mapa Kronika). 21 Ohranjena je npr. pogodba z vojaškim orkestrom iz Splita, in sicer za skladbo Alla Montenegro.Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa Kronika). 22 Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa (mapa Kronika). 23 Prim. abecedni seznam Adamièevih skladb. 24 Tipièna zasedba pihalnega orkestra Bojana Adamièa je sledeèa: pikolo, 2 flavti, oboa, es klarinet, 3 klarineti, bas klarinet, fagot, alt saksofon, tenor saksofon, bariton saksofon, 2 krilovki, 2 korneta, tenor, bariton, 4 rogovi, 3 trobente, 3 pozavne, 2 tubi in tolkala. V veèjih delih (Sneguljèica, Requiem) skladatelj uporablja razlièke: alt flavta, alt klarinet, sopran saksofon, poveèana je tudi raba tolkal. ton; tenorski saksofon igra terco; baritonski saksofon osnovni ton unisono s fagotom; koralno zasnovana tema je zaupana krilnicam, tenorjem in baritonom, ki zaènejo tudi z osnovnim tonom v precej nizki legi; horni so pisani v es, podvojena v oktavi je terca; prva in tretja trobenta igrata akordièna tona (terco in kvinto); problematièen ton oz. napaka je v drugi trobenti, ki bi morala igrati osnovni ton – v tiskani izdaji pa ima v partituri in partu zveneèi ton c; pozavne sekstakord in tube v unisonu osnovni ton. Adamiè je komponiral in zapisoval izjemno hitro – kolegi na radiu so mu pravili »rokohitrc« in to je razvidno tudi v avtografu (nota v drugi trobenti bi lahko bila tako c kot tudi d, a èe analiziramo celotno vertikalo in èe pogledamo peti in šesti takt, ko se zaèetni 4 takti še enkrat ponovijo, je prava nota veè kot oèitno zveneèi ton b). Napaèno notirana je na primer še nota pri altovskem in tenorskem saksofonu v 7. taktu: namesto sekstakorda v melodièni liniji – tako kot pri fagotu – imata oba saksofona na prvi osminki zveneèi ton a, kar je v sekundi s fagotom. Èe pogledamo avtograf, vidimo, da je pravi ton zveneèi g. Za napake, ki jih omenjam, je odgovorna zaloba, vendar je tudi sam Adamiè veèkrat v partituro vpisal napaèno noto, na primer v isti skladbi pri 4. hornu v 7. taktu: harmonsko je to subdominanta, Es-dur, 4. horn igra zveneèi ton d v precej nizki legi. Skorajda si upam trditi, da skladatelj tega ni hotel. Z gotovostjo in brez slabe vesti pa lahko reèem, da ta ton v 4. hornu ne zveni. Slabo zveni tudi prvi takt, ker je terca toniènega kvintakorda postavljena prenizko – ta ton igrata 4. horn in 3. pozavna. Zvok bi bil – tudi po pravilih orkestracije – precej boljši, èe bi skladatelj terco akorda postavil oktavo višje. Zelo vprašljiv je tudi ton b v drugem in tretjem taktu v pavkah – veliko bolje bi bilo, èe bi pavke podvajale basovski ton. Navajam še kratek citat Bojana Adamièa, v katerem spregovori o godbi: »Delal sem sto stvari, v mislih in v meni pa je vedno bila godba. Ne vem, zakaj me je godba na pihala e od vsega zaèetka, od najmlajših let – tri, pet, šest mogoèe, tako pritegovala. Kakšna magija je bila v njenem zvoku! Mogoèe sem jaz bolj slutil, da se s temi instrumenti da povedati isto, vendar na mogoèe malo drugaèen naèin. In to drugaèe, na drug naèin me je privlaèilo skozi celo ivljenje.« (Prim. Glasbena zbirka NUK, zapušèina Bojana Adamièa, mapa Kronika.) 1994 – Requiem Requiem (za umrlim klovnom) za pihalni orkester, vokalnega solista in baletne plesalce je zadnje veliko delo mojstra Bojana Adamièa. Duhovito besedilo Frana Milèinskega Jeka je skladatelj poznal od leta 1946. Adamiè je Jeka vrsto let prosil, naj mu besedilo »glasbeno« podari, vendar je bilo do pesnikove smrti skladatelju nedostopno. Kasneje je Adamiè besedilo stihov od Jekovih dedièev le pridobil in iz le nekaj verzov dolge pesmi napisal skoraj 35-minutno kompozicijo. Requiem za pihalni orkester in »šansonjerja«je v svetovni literaturi za pihalne orkestre edinstveno delo. Adamiè je posamezne verze uglasbil kot »songe«, ki se – podobno kot v operi – v razliènih oblikah in na razliène naèine veèkrat ponovijo. Vmesni orkestralni odseki predstavljajo cirkuške toèke – alostni junak (klovn) je ivel v cirkusu. Skladatelj slika cirkuško ivljenje klovna z vsemi »neumnostmi«, kot so ropoti, vigi, smeh … Pevec – solist v kompoziciji pa komentira pogreb. V uvodnih taktih slišimo »smeh«, ki je tipièen za cirkus – skladatelj ga ponazarja s saksofoni, s tremolom pavk in z zaèetnim udarcem na gong. Odkrijte se, umrl je klovn … 67 Domen Prezelj, BOJAN ADAMIÈ IN NJEGOVA GLASBA ZA PIHALNI ORKESTER je zaèetek pogrebne slovesnosti, ki je izraena kot »procesija« v poèasnem (blues) tempu in molovi tonaliteti. Sledi orkestralni vmesni del, Allegro, ki predstavi cirkus v celoti. Koraènica v šestosminskem taktovskem naèinu ivo slika hudomušnost in prikazuje komiène situacije cirkuških artistov. Veselje se konèa v naslednjem »songu«: Le trije gredo za pogrebom … Za tem fanfare trobil v hitrem tempu naznanjajo zaèetek cirkuške predstave. V tej cirkuški toèki pijani klovn razmišlja: »Kaj mi nuca planinca, èe ne morem vrh nje.« Skladatelj je znano ljudsko pesem variacijsko obdelal. Z naslednjim »songom« A vsi, ki so se mu smejali, zdaj manjkajo v alostni vrsti … se nadaljuje pogrebna slovesnost. Gradacijo skladatelj ustvarja z bogato instrumentacijo. Tolkala (zvonèki, vibrafon, marimba, triangel, tamburin, maracas in hi-hat) sama zaèenjajo naslednji del (ples Kolombine in Harlekina), ki s šestosminskim taktovskim naèinom spominja na pesem beneških gondoljerjev. Spevno temo skladatelj eksponira v oboi in fagotu, spremljava je zaupana rogovom in klarinetom. Del Allegro z besedilom A vèasih to vam je bil smeh, valjali smo se po klopeh ivo slika cirkuško veseljaèenje. V tem »songu« sodelujejo vsi: solist s pripovedovanjem klovnovih šal in orkester, ki se odziva z glasnim smehom in vzkliki. Po kulminaciji »song« preide v reminiscenèno odzvanjanje in v obèutje krute stvarnosti, minljivosti vsega. Naslednji Allegro prinaša v glasbenem smislu parado smeha. Mojster Adamiè se v skladu s svojim znaèajem poigrava z idejami in domislicami. S saksofoni ponazarja smeh, trobente »jazzirajo«, pozavne z glissandi poosebljajo klovna … In potem spet pogreb: Ne smejte se, umrl je klovn. Uvodni »song« je tukaj vsebinsko zdruen z verzom Tak alostno pes njegov cvili . Nato se razvije cirkuška toèka (slika trapeza) – orkestralni del, v katerem nas krilnica solistièno popelje v višave trapeza. Na koncu sta še dva zdruena songa. Prvi je slika zapušèenega cirkusa Trapez bo spokojen nad mreo , drugi je e znani Odkrijte se, umrl je klovn, tokrat v novi glasbeni preobleki, ki zakljuèuje delo. Orkester slovenske policije je pod dirigentskim vodstvom Milivoja Šurbka Requiem premierno izvedel 20. 4. 1999 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Reiser predstave je bil Matija Milèinski, koreograf Vlasto Dedoviæ, vokalni solist Oto Pestner, kot baletni solisti pa so nastopili Vojko Vidmar, Sergiu Moga in Edward Clug. Bojan Adamiè je vse ivljenje ubiral samosvoje, nove poti. Kot skladatelj ni nikoli pristal na trditev, da je bilo vse, kar je dobrega, e narejeno. V svojih kompozicijah je zato uporabljal nova izrazna sredstva: mitraljez (skladba Èetrti julij 25 ), gasilsko sireno, policijsko pišèalko, steklenico, avtomobilsko hupo, smirkov papir, pisalni stroj – pisal je glasbo, kot je sam rekel, »od dveh kastrol in lovorja do simfoniènega orkestra«. Zdi se, da je tudi v glasbi, namenjeni pihalnemu orkestru, iskal provokacijo. V tem je našel zadošèenje. Ni se mu zdelo zanimivo tisto, kar je napisal e nekdo drug, zanimalo ga je tisto, kar je bilo novo, tisto, èesar ljudje še niso slišali. Adamiè je hodil z naglimi, dolgimi koraki, govoril tako hitro in povedal toliko stvari, da bi mu dva izurjena stenografa komaj sledila. In tako je tudi komponiral. Glasbeni motivi, melodije, domislice, naèrti, vse to je kar bruhalo iz njega. Ni potreboval zlagane sentimentalnosti, tudi ni komponiral za klavirjem, saj je imel absolutni posluh. Kompozicije Bojana Adamièa so tako izjemno 68 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 25 Skladba je bila napisana za nekdanji jugoslovanski praznik dan borca, naroèil jo je Sekretariat za narodno obrambo, in sicer za koncert vojaških godb v Sarajevu. Po zgradbi spominja na Uverturo 1812 P. I. Èajkovskega. Adamiè namesto topov uporabi mitraljez in aleatoriko. Edina tema celotne skladbe je Le vkup uboga gmajna … Po kratkem uvodu obèutimo skrajno napeto in nervozno vzdušje, ki se stopnjuje. Klici k uporu Le vkup uboga gmajna postajajo èedalje pogostejši in moènejši ter se naposled ob vzklikih Na juriš in Titovem kolu zlijejo v zmagoviti finale. raznolike, od krajših solistiènih skladb do veèstavènih orkestralnih del. Zlitje klasiènega sloga in jazza je tipièno skorajda za vsako njegovo kompozicijo. Skladbe vsebujejo edinstveno kombinacijo klasiènih kompozicijskotehniènih prvin in modernistiènih pristopov z ritmiènimi shemami, ki izhajajo iz plesne glasbe. Adamiè je glasbo za pihalne orkestre pisal v popolni svobodi, ne glede na to, kaj so si o njej mislili drugi. Kljub mnogim gostovanjem po Jugoslaviji in v tujini se je vseskozi posveèal slovenski glasbi. Dobrih šest desetletij. Ob stoletnici rojstva Bojana Adamièa je rezultat na dlani: med slovenskimi glasbeniki se komaj kdo lahko meri z njegovim ustvarjalnim in poustvarjalnim delom. Tudi z njegovo umetniško osebnostjo redki. ADAMIÈEVE SKLADBE ZA PIHALNI ORKESTER 1. »Alla Montenegro« (Ljubljanski vojaški orkester) 26 2. »Allegro vivace« (Orkester slovenske policije) 3. »Aufbiks« (Ljubljanski vojaški orkester) 4. »Bela Krajina«, za moški kvartet in pihalni orkester (Ljubljanski vojaški orkester) 5. »Boièni coctail« (Postojnska godba) 6. »Cik-cak«, za ksilofon in pihalni orkester (Ljubljanski vojaški orkester) 7. »Koral u beatu« (Muzièko odeljenje, Beograd) 27 8. »Èe zapojemo veselo«, koncertna koraènica (Papirniški pihalni orkester Vevèe) 9. »Èez tri gore, èez tri vode«, suita: Prolog, Flosarska, Èisto niè veè fletna, Ne bom se moila (zaloba Hartman) 10. »Èetrti julij«, koraènica (Ljubljanski vojaški orkester) 11. »4. julij 72«, »Lepa Anka kolo vodi« … 12. »Èetrti julij«, simfonièna pesnitev (Ljubljanski vojaški orkester) 13. »Deveti maj«, slavnostna koraènica (Ljubljanski vojaški orkester) 14. »Dokle sam ja mali bio«, polka (Ljubljanski vojaški orkester) 15. »Emira«, za altovski saksofon in pihalni orkester (Orkester slovenske policije) 16. »Fiè-firiè«, polka za pikolo in pihalni orkester (Ljubljanski vojaški orkester) 17. »Galop za tri trobente« (Muzièko odeljenje, Beograd) 18. »Gas do daske« (Muzièko odeljenje, Beograd) 19. »Horuk v nove èase«, za mešani zbor in pihalni orkester (Ljubljanski vojaški orkester) 20. »Igraèkanje za harfo in pihalni orkester« (Orkester slovenske policije) 21. »Iz mojega dnevnika«, za moški zbor in pihalni orkester, stavki: Prej, Vmes, Potem (Ljubljanski vojaški orkester) 22. »Jesensko vezenje« (zaloba Hartman) 69 Domen Prezelj, BOJAN ADAMIÈ IN NJEGOVA GLASBA ZA PIHALNI ORKESTER 26 V oklepaju so navedeni orkestri, ki so doloèeno skladbo imeli v svojem arhivu. 27 Muzièko odeljenje je beograjska zaloba . 23. »Jugo folklora«, ljudski plesi (Ljubljanski vojaški orkester) 24. »Koktel – završno kolo« 25. »Koraènica Godbe glavnega štaba« (Ljubljanski vojaški orkester) 26. »Koraènica Hockey 66« (Ljubljanski vojaški orkester) 27. »Koraènica kadetov« (Orkester slovenske policije) 28. »Koraènica Kranju« (RTV Ljubljana) 29. »Koraènica milice« (Orkester slovenske policije) 30. »Koraènica poliglotov« (Delavska godba Trbovlje) 31. »Koraènica potepuhov«, slavnostna koraènica (Godbeno društvo rudarjev Idrija) 32. »Koraènica veteranov godbe« (Ljubljanski vojaški orkester) 33. »Naši naprej« (Delavska godba Trbovlje) 34. »Ne obraèaj se, sinko«, iz istoimenskega filma (zaloba Hartman) 35. »Nemirika« (Papirniški pihalni orkester Vevèe) 36. »Neusmerjeni valèek« (Papirniški pihalni orkester Vevèe) 37. »Od Istre do Boke«, potpouri (Vojni orkestar Zagreb) 38. »Oj ta soldaški boben«, koraènica (Orkester slovenske policije) 39. »Oro« (Ljubljanski vojaški orkester) 40. »Pastir Jakob in Postojnski zmaj« (Postojnska godba) 41. »Plamenice« (Ljubljanski vojaški orkester) 42. »Polka« (zaloba Hartman) 43. »Polka – gavota« (zaloba Hartman) 44. »Pomladni trio« (Ljubljanski vojaški orkester) 45. »Predigra in pobeg« (zaloba Hartman) 46. »Rapsodija za pihalni orkester« (zaloba Hartman) 47. »Requiem« (Orkester slovenske policije) 48. »Simbioza« (Orkester slovenske policije) 49. »Slovenska rapsodija« (Ljubljanski vojaški orkester) 50. »Slovenski elezar«, uvertura 51. »Sneguljèica« (Orkester slovenske policije) 52. »Sprenevedanje« (zaloba Hartman) 53. »Sprehod« (Orkester slovenske policije) 54. »Suita filmske glasbe: glasbeni material iz 16 filmov« (Orkester slovenske policije) 55. »Suita za pihalni orkester: Intrada, Neresen valèek, Odmor I, Juno od severnega, Severozahodno in malo noro, Odmor II, Rezervistova uspavanka, Zadnji odmor« 56. »Svita za duvaèki orkestar: Pozdrav iz Slovenije, Zeleni Jurij, Po jezeru« (Muzièko odeljenje, Beograd) 70 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 57. »Titov naprijed« (Ljubljanski vojaški orkester) 58. »Tratata, zdaj igra naša muzika« (zaloba Hartman) 59. »Tri novelete« (zaloba Hartman) 60. »Trboveljska rapsodija« (Delavska godba Trbovlje) 61. »Trompe – Tone« (Orkester slovenske policije) 62. »V dvoje je laje« (Orkester slovenske policije) 63. »Z omejeno brzino« (Delavska godba Trbovlje) 64. »Za staro in mlado« (Ljubljanski vojaški orkester) 65. »Zgodbica v štirih delih« (zaloba Hartman) 66. »Zmaj v Postojnski jami« (Postojnska godba) 67. [Brez naslova] Es-dur, alla breve, datum 10. 9. 1991, 12 str. partiture, delo je konèano 68. [Brez naslova] B-dur, nedokonèano 71 Domen Prezelj, BOJAN ADAMIÈ IN NJEGOVA GLASBA ZA PIHALNI ORKESTER Bojan Adamiè’s Music During World War II Summary Bojan Adamiè started creating music for wind orchestras during World War II, when he was wounded and sent to the liberated territory in Bela krajina. During hospital treatment, he was selected as bandmaster of the partisan band on the suggestion of his musical acquaintance Milos Ziherl, the brother of the more famous party ideologist Boris Ziherl. The National Liberation Army and Partisan Detachments Wind Band was formed on the initiative of the propaganda department. Adamiè began enthusiastically in his new role despite the difficulties the orchestra faced – a lack of instruments and (primarily music paper) materials. Most of the program for the newly established orchestra was contributed by Bojan Adamiè and his bandmaster, Captain Drago Lorbek. The members of the Headquarters Musical Band were mostly those disabled by war, who otherwise had no proper musical skills; however, Adamiè’s original approaches trained them into solid musicians. Since 1991, the works of Adamiè for wind orchestras have been published exclusively by the Hartman publishing firm from Maribor (collection: Bojan Adamiè and his opus). A typical line-up is as follows: a piccolo, 2 flutes, an oboe, an es clarinet, 3 clarinets, a bass clarinet, a bassoon, an alto saxophone, a tenor saxophone, a baritone saxophone, 2 flugelhorns, 2, cornets, a tenor, a baritone, 4 horns, 3 trumpets, 3 trombones, 2 tuba and percussion. In large scores, (Snow White, Requiem) Adamiè uses variants such as the alto flute, alto clarinet, soprano saxophone and percussion, which is used more often. All his life, Adamiè chose fresh and unique approaches; he used new means of expression (machine gun, fire siren, police whistle, bottle, car horn, sandpaper, typewriter) in his own compositions and wrote music scores which ranged, as he says, “from a frying pan and laurel to a symphonic Orchestra.” 28 72 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 28 Prevod Boris Pirš. Wolfgang Suppan Universität für Musik und darstellende Kunst in Graz / Austria BOJAN ADAMIÈ – SEINE ZEIT, SEIN (BLAS)MUSIKALISCHES UMFELD 1912 geboren und 1995 verstorben bedeutet, zwei Weltkriege überstanden zu haben, die einen Lebenslauf entscheidend geprägt haben. Erst nach dem Ende des Zweiten Weltkrieges konnte Bojan Adamiè Anschluß an das mitteleuropäische Blasmusikgeschehen finden, das sich damals neu zu entfalten begann. Als Paul Hindemith im Jahr 1927 führende Komponisten seiner Zeit nach Donaueschingen eingeladen hatte, um dem Amateurmusikwesen eine neue, zeitgemäße Literatur anzubieten, war Adamiè 15 Jahre alt, von den deutschen Fliegermusiken der dreißiger Jahre konnte er kaum Kenntnis haben. Der Krieg hatte schon begonnen, da schloß Adamiè das Musikstudium in Laibach mit dem Diplom in den Fächern Klavier, Trompete und Orgel ab. Aber welche Einstiegsmöglichkeiten in ein Berufsmusikerleben gab es damals? So beginnen wir in den endvierziger Jahren. Damals erschien allein das Blasmusikleben in der vom Krieg verschonten Schweiz intakt. In allen anderen mitteleuropäischen Ländern erschien es fraglich, ob die altvätrisch verschrienen kleinstädtischen und ländlichen Blaskapellen überhaupt wieder auf die Beine kommen würden. Erst als eine junge Generation, angeregt von den über die US-amerikanischen und englischen Soldatensender verbreiteten großen Namen des Jazz, den Klarinettisten, Saxophonisten, Trompetern, Posaunisten, Schlagzeugern, ebenfalls zu Blas- und Schlaginstrumenten griff, erschien die Blasmusikszene gerettet. Und ds bedeutete zugleich, das sich die Literatur zu verändern, zu erneuern begann. Konventionelles verzahnte sich dabei mit dem Modisch-Neuen einer jazzverwandten Unterhaltungsmusik. Im Österreichischen - einschließlich Südtirol – steht ein eher konventionell orientierter Kreis am Anfang, ich nenne Sepp Thaler (1901-1982), Sepp Tanzer (1907-1983), Herbert König (1911-1991). Ihr Erbe trugen weiter: Sepp Neumayr (*1932), Anton Othmar Sollfelner (*1935), dessen großartiger Einsatz für das österreichische Militärmusikwesen unvergessen bleibt, 1 Eugen Brixel (1939-2000), 1974 Mitgründer der Internationalen Gesellschaft zur Erforschung und Förderung der Blasmusik (IGEB) und Mitherausgeber des Jahrbuches “Alta Musica” dieser Gesellschaft, Gottfried Veit (*1943), wobei die Verlage Helbling in Innsbruck, Kliment in Wien und Adler (Heribert Raich) in Bad Aussee hilfreich waren und sind. Zu dieser Gruppe zählt auch der in Cilli gebürtige Untersteirer Walter Kalischnig (*1926), der 1953 nach Holland auswanderte und 1970 bis 1984 als Tonmeister bei Radio Hilversum arbeitete; er schrieb Blasorchesterwerke und Bearbeitungen, die zumeist bei “Musica Mundana” gedruckt zu haben sind. Wie sieht es in den unmittelbaren Nachbarländern Österreichs aus, deren Blasmusikentwicklung Adamiè beobachten konnte? 73 Wolfgang Suppan, BOJAN ADAMIÈ – SEINE ZEIT, SEIN (BLAS)MUSIKALISCHES UMFELD 1 Kurzbiographien und Werkverzeichnisse aller genannten Namen finden sich in: Wolfgang und Armin Suppan, Das Blasmusiklexikon. Komponisten – Werke – Autoren – Literatur, 5. Auflage des Lexikons des Blasmusikwesens, Kraichtal 2009, HeBu-Musikverlag. Für die Schweiz standen und stehen Paul Huber (1918-2001), Albert Benz (1927- 1988), Jean Daetwyler (1907-1994), Jean Balissat (1936-2007), vor allem aber Albert Häberling (1919-2012) für den Übergang vom konservativ geprägten Blasmusikwesen zu neuen Klangformen. Eingeleitet wurde diese zunächst stark bekämpfte Wende durch Häberlings “Festliche Musiktage” in Uster. Hier öffnete sich ein Fenster, durch das Komponisten aus aller Welt in die Schweiz hereintraten, - zugleich erhielten schweizer Komponisten die Chance, sich auf dem Podium in Uster international zu profilieren. Im süddeutschen Raum nenne ich Willy Schneider (1907-1983), Gustav Lotterer (1906-1987), Helmut Haase-Altendorf (1912-1990), Edmund Löffler (1900-1998), Willi Löffler (1915-2000), Ernest Majo (1916-2002), Dieter Herborg (1925-2005), Hermann Regner (1928-2008), sie sind alle bereits verstorben, die überdies zusammen mit Guido Waldmann für den Aufbau der Bundesakademie in Trossingen aktiv waren. Um 1990 fanden sich west- und mitteldeutsche Komponisten im “Borgsdorfer Kreis” zusammen, dem u. a. Klaus-Peter Bruchmann (*1932), Hermann Egner (1947-2005), Hans Hütten (*1943) angehörten. Völlig überraschend hat sich auf dem Weltmarkt, mit Hilfe des Staatsverlages “Editio Musica” in Budapest und dessen Vertrieb über Boosey & Hawkes im Westen, seit den siebziger/achtziger Jahren des 20. Jahrhunderts die Stimme Ungarns gemeldet. Einerseits von der ungarischen Tonsprache Béla Bartóks und Zoltán Kodálys geprägt, zum anderen aber an der Instrumentationskunst der Amerikaner orientiert, gelang Frigyes Hidas (1928-2007), mit der “Circus Suite” ebenso wie mit dem Requiem, Kamilló Lendvay (*1928), mit dem Klavierkonzert, Árpád Balász (*1937) und László Dubrovay (*1943) in kurzer Zeit ein erstaunlicher internationaler Durchbruch, wie ihn keine andere Komponistengruppe eines europäischen Landes damals und seither erzielen konnte. Während in der Tschechei Evzen Zámeènik (*1939), Konservatoriumsdirektor in Brünn und Komponist einer mährisch inspirierten und stilisierten Blasmusik-Symphonik, eine neue Tonsprache suchte und fand (Titel, wie “Groteske für Fagott und Blasorchester”, 2005 entstanden und im HeBu-Musikverlag gedruckt, weisen auf seine parodistische, heiter-witzige Ader hin), - verharrt in der Slowakei Adam Hudec (*1949), bei traditioneller Polka-Musik, die vor allem über den Adler-Musikverlag auf den Westmarkt gelangt(e). Um und mit Adamiè zählen zum beachtlichen slowenischen Kreis Ervin Hartman sen. (1904-1988) und jun. (*1943), beide eher traditionell orientiert, während als gemäßigte Neuerer gelten: Emil Glavnik (*1936), mit “Logarska Dolina” und den “Romantischen Variationen” für Tenor-Saxophon und Blasorchester; Dane Škerl (1931-2002), mit der “Tretja Sinfonieta”; und Vinko Strucl (1933-2006), dem wir u. a. “Rad igram na saksofon” (Ich spiele gerne Saxophon) für Alt-Saxophon und Blasorchester verdanken. Die genannten Kompositionen sind im repräsentativen Musikverlag Sloweniens, nämlich dem von Ervin Hartman (s. o.), gedruckt erschienen. Nicht unerwähnt darf in diesem Zusammenhang bleiben, dass die mitteleuropäische Blasmusikszene seit den sechziger Jahren des 20. Jahrhunderts sehr stark von den Niederlanden aus beeinflusst wurde, zunächst durch den Verlag Molenaar, dann vom De Haske-Verlag. Zum Unterschied von den folklorisierenden Werken der Tiroler Gruppe um Tanzer und Thaler und auch zum Unterschied von die an Anton Bruckner, Frranz Schmidt und Joseph Marx anknüpfenden Symphonik der Ost-Österreicher um Herbert 74 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) König sowie des schweizer Kreises um Franz Königshofer und Paul Huber, haben die Holländer früh eine von der Film- und Fernsehmusik beeinflußte, z. T. auch jazzverwandte Unterhaltungsmusik in die Blasmusik eingebracht. Ob Adamiè darin einen Orientierungspunkt gesehen hat, das wäre in einer analytischen Untersuchung zu erweisen. In diesem Umfeld – aber doch in spezifischer Art und Weise - hat sich Adamiè’ (Blas) Musiksprache geformt, dankbar angenommen von leistungsfähigen Blasorchestern in diesem Land. 75 Wolfgang Suppan, BOJAN ADAMIÈ – SEINE ZEIT, SEIN (BLAS)MUSIKALISCHES UMFELD 76 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Wolfgang Suppan Univerza za glasbeno in gledališko umetnost v Gradcu / Avstrija BOJAN ADAMIÈ – NJEGOV ÈAS IN TAKRATNO (GODBENIŠKO) GLASBENO OKOLJE Biti rojen 1912, umreti 1995, preiveti dve svetovni vojni, so stvari, ki odloèilno vplivajo na ivljenjsko pot. Bojan Adamiè se je šele po koncu druge svetovne vojne uspel prikljuèiti srednjeevropskemu pihalno-glasbenemu dogajanju, ki se je prav takrat tudi samo zaèelo na novo razvijati. Ko je Paul Hindemith leta 1927 v Donaueschingen povabil takratne vodilne skladatelje, z namenom, da bi ljubiteljskemu glasbenemu gibanju predstavil novo, èasu primerno literaturo, je bil Adamiè star 15 let. O godbah nemških letalskih enot iz tridesetih let, ki so v godbene sestave prinesle številne spremembe (op. ur.), je mogel komajda kaj vedeti. Ko je enainštiridesetega leta v Ljubljani diplomiral iz klavirja, na srednji stopnji pa tudi iz orgel (op. ur.), se je druga svetovna vojna e zaèela. Kakšne monosti za zaposlitev in preivetje ima mladi glasbenik v takih èasih? Tako zaèenjamo s koncem štiridesetih. ivljenje pihalnih godb je bilo nedotaknjeno pravzaprav le v Švici, ki ji je vojna prizanesla. Vprašanje je bilo, ali se bodo lahko staro domovinsko zakoreninjene malomestne in podeelske pihalne godbe v ostalih srednjeevropskih deelah sploh ponovno postavile na noge. Šele ko je za pihala, trobila in tolkala ob navdihu ameriških in angleških vojaških radijskih postaj in takratnih velikih jazzovskih klarinetistov, saksofonistov, trobentaèev, pozavnistov in bobnarjev, poprijela nova generacija, se je zazdelo, da je godbeniška scena rešena. To je prineslo spremembe in novosti tudi v literaturo. Konvencionalna se je zaèela neposredno povezovati in prepletati z modno – novo, jazzu sorodno zabavno glasbo. V avstrijskem glasbenem prostoru, vkljuèno z Juno Tirolsko, je bilo zaèetno izhodišèe novega dogajanja bolj ko ne konvencionalno. Omenim lahko imena, kot so Sepp Thaler (1901–1982), Sepp Tanzer (1907–1983), Herbert König (1911–1991). Njihovo delo nadaljujejo: Sepp Neumayr (*1932), Anton Othmar Sollfelner (*1935), ki je s svojim velièastnim prizadevanjem nepozaben v avstrijski vojaški glasbeni sceni, 2 Eugen Brixel (1939–2000), ki je leta 1974 soustanovil Mednarodno zdruenje za raziskovanje in spodbujanje pihalne glasbe - Internationale Gesellschaft zur Erforschung und Förderung der Blasmusik (IGEB) in bil soizdajatelj letopisa “Alta Musica” te drube, in ne nazadnje Gottfried Veit (*1943), pri èemer so bile in so v pomoè zalobe Helbling v Innsbrucku, Kliment na Dunaju in Adler (Heribert Raich) v Bad Ausseeju. K tej skupini spada tudi v Celju, na takratnem Spodnjem Štajerskem, rojeni Walter Kalischnig (*1926), ki se je leta 1953 preselil na Nizozemsko, kjer je bil v letih 1970 do 1984 tonski mojster pri Radiu Hilversum; pisal je dela za pihalni orkester in priredbe, ki so natisnjene in na voljo predvsem pri zalobi “Musica Mundana”. In kašen je razvoj pihalne glasbe v neposredni sosešèini Avstrije, ki jo je Adamiè prav tako lahko spremljal? 77 Wolfgang Suppan, NJEGOV ÈAS IN TAKRATNO (GODBENIŠKO) GLASBENO OKOLJE 2 Kratke biografije in sezname del vseh navedenih imen glej v: Wolfgang und Armin Suppan, Das Blasmusiklexikon. Komponisten – Werke – Autoren – Literatur, 5. Auflage des Lexikons des Blasmusikwesens, Kraichtal 2009, HeBu-Musikverlag. V Švici so za prehod iz konservativno obarvane glasbe v nove zvoène oblike zasluni Paul Huber (1918–2001), Albert Benz (1927–1988), Jean Daetwyler (1907–1994), Jean Balissat (1936–2007), predvsem pa Albert Häberling (1919–2012). Uvod v prenovo je zastavil prav Haberling s tako imenovanimi »Sveèanimi dnevi glasbe« (»Festliche Musiktage«) v Ustru. Èeprav je bil odpor proti novostim na zaèetku moèan, se je s tem odprlo okno, skozi katero so zaèeli v Švico vstopati skladatelji iz vsega sveta, obenem pa so švicarski skladatelji dobili na odru v Ustro prilonost za mednarodno profiliranje. Iz junonemškega prostora omenjam imena Willy Schneider (1907?1983), Gustav Lotterer (1906–1987), Helmut Haase-Altendorf (1912–1990), Edmund Löffler (1900–1998), Willi Löffler (1915–2000), Ernest Majo (1916–2002), Dieter Herborg (1925–2005) in Hermann Regner (1928–2008). Prav vsi so skupaj z Guidom Waldmannom sodelovali pri ustanavljanju tako imenovane Zvezne akademije, »Bundesakademie« v Trossingenu. Okrog leta 1990 se zahodno- in osrednjenemški skladatelji poveejo v tako imenovani »Borgsdorfer Kreis«, v katerem so med drugimi tudi Klaus-Peter Bruchmann (*1932), Hermann Egner (1947–2005) in Hans Hütten (*1943). Povsem neprièakovano se v sedemdesetih in osemdesetih letih na zahodnem in s tem na svetovnem trišèu s pomoèjo dravne zalobe »Editio Musica« iz Budimpešte preko zalobe Boosey & Hawkes pojavi glas Madarske. Po eni strani je preet z madarsko tonsko govorico Béle Bartóka in Zoltána Kodálya, po drugi pa uspe neverjeten mednarodni preboj skupini, ki se orientira na umetnost instrumentiranja v slogu ameriških skladateljev. V tej skupini skladateljev so Frigyes Hidas (1928–2007) s suito Circus Suite in Requiemom, Kamilló Lendvay (*1928) s klavirskim koncertom, Árpád Balász (*1937) in László Dubrovay (*1943). Kaj takega ni uspelo nobeni drugi skupini skladateljev iz katerekoli druge evropske drave. Na Èeškem išèe in najde nov tonski jezik Evzen Zámeènik (*1939), direktor Konservatorija v Brnu in skladatelj moravsko navdahnjene in stilizirane simfonike za pihalne zasedbe. Naslovi, kot ga ima skladba »Groteska za fagot in pihalni orkester«, nastala leta 2005 in izšla pri zalobi HeBu, izkazujejo njegovo parodièno, vedro-humorno ilico. Medtem ko ostaja na Slovaškem Adam Hudec (*1949) pri tradicionalni polka-glasbi, ki prihaja na zahodni glasbeni trg predvsem preko glasbene zalobe Adler. V krog spoštovanja vrednega slovenskega godbeniškega kroga spadata ob in z Adamièem Ervin Hartman st. (1904–1988) in mlajši (*1943). Oba sta prej tradicionalno orientirana, medtem ko veljajo za zmerne prenovitelje Emil Glavnik (*1936) s skladbo Logarska Dolina in Romantiène variacije za tenor saksofon in pihalni orkester, Dane Škerl (1931–2002) s Tretjo sinfonieto in Vinko Strucl (1933–2006), ki smo mu med drugim hvaleni za skladbo Rad igram na saksofon za alt saksofon in pihalni orkester. Njihova dela izhajajo v reprezentativni slovenski glasbeni zalobi Hartman. Na tem mestu ne smemo pozabiti omeniti, da so na srednjeevropsko pihalno-glasbeno sceno v šestdesetih letih 20. stoletja moèno vplivali Nizozemci. Na zaèetku preko zalobe Molenaar, po tem pa preko zalobe De Haske. Za razliko od folkloriziranih del tirolske skupine okoli Tanzerja in Thalerja, skupine vzhodnih Štajercev okoli Herberta Königa, ki je bila navezana na simfoniko Antona Brucknerja, Franza Schmidta in Josepha Marxa, kot tudi od švicarskega kroga okoli Franza Königshoferja in Paula Huberja, so Nizozemci v 78 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) pihalno glasbo e zelo zgodaj vnesli elemente filmske in televizijske glasbe ter deloma tudi jazzu sorodne zabavne glasbe. Ali je Adamiè svojo orientacijo našel prav tu, bi bilo potrebno dokazati v podrobni analitièni raziskavi. Takšno je bilo torej okolje, v katerem je Adamiè, seveda na svojstven naèin, oblikoval (pihalno-) glasbeno govorico, ki so jo hvaleno sprejemali zelo sposobni pihalni orkestri na Slovenskem. 3 79 Wolfgang Suppan, NJEGOV ÈAS IN TAKRATNO (GODBENIŠKO) GLASBENO OKOLJE 3 Prevod Jure Legvart. Bojan Adamiè and (Wind) Music of the Time Summary A person that was born in 1912, two years before the outbreak of World War I, and died in 1995, five years before the end of the 20th century, certainly lived in troubled times — troubled also for music. World War I that passed him by when he was a child was followed by difficult years of political and economic turmoil in the Kingdom of Yugoslavia. Bojan Adamiè lived through the Second World War at the peak of his creative powers. In 1941, he completed his musical studies in Ljubljana, but it was not until the formation of the new Yugoslavia that he was given more opportunity and recognition for his rich musical activity. In 1995, soon after Slovenia had become an independent country for the first time in history, Adamiè died. The article describes the position of wind instruments and ensembles on the Central European music scene after 1945 — just when Bojan Adamiè’s first seminal works appeared. 4 80 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 4 Prevod Aljoša Vršèaj. Vladimir Mustajbašiæ Beograd / Srbija BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Imao sam sreæu da, u više navrata, saraðujem s Bojanom Adamièem. Prvi put 1966. godine, kada sam, kao mladi hornist, uz njegovo voðstvo svirao u simfonijskom / revijskom orkestru Umetnièkog ansambla JNA na turneji po Sloveniji, više puta na Festivalima vojnièkih pesama i koraènica i snimanjima u studiju Radio Beograda i, zadnji put 1975. godine, kada je posetio Reprezentativni orkestar Garde JNA, kojim je tada rukovodio maestro, potpukovnik Franc Klinar. O boravku i radu Bojana Adamièa u Beogradu razgovarao sam s ljudima sa kojima je maestro Adamiè najviše saraðivao – pukovnikom muzièke slube JNA u penziji Budimirom Gajiæem, tada mladim dirigentom Umetnièkog ansambla JNA, kompozitorom Emilom Glavnikom, tada muzièarem u Orkestru Garde i Umetnièkom ansamblu JNA i, maestrom Vojislavom „Bubišom“ Simiæem, tada dirigentom Dez orkestra Radio Televizije Beograd. Traio sam podatke o Bojanu Adamièu u SOKOJ-u, nasledniku SAKOJ-a (Saveza kompozitora Jugoslavije) i Udruenju kompozitora Srbije, ali, na alost, nisu imali saèuvanu odgovarajuæu dokumentaciju. U Narodnoj biblioteci Srbije uspeo sam pronaæi neke podatke u Biltenima Saveza kompozitora Jugoslavije (1970. -1975. god.), èasopisu Zvuk (br. 2 iz 1973.) i Ilustrovanom vojnom listu FRONT (1965. i 1966. god.). Zahvaljujuæi ljubaznosti direktora Radio Beograda Dušana Raduloviæa i njegovih saradnika, dobio sam podatke o snimcima kompozicija èiji je autor ili koje je dirigovao Bojan Adamiè, a koji se èuvaju u Fonoteci Radija. Naviše podataka saèuvano je u dokumentaciji Umetnièkog ansambla JNA koja se nalazi u Istorijatu Muzièkog odjeljenja DSNO, koji se èuva u Vojnom arhivu u Beogradu. Zahvaljujem Ministarstvu odbrane Republike Srbije – Upravi za odnose sa javnošæu i Umetnièkom ansamblu „Stanislav Binièki“ na odobrenju za uvid u dokumente koji se odnose na rad Bojana Adamièa u Umetnièkom ansamblu JNA, a koji su još uvek pod zaštitom Zakona o arhivama Republike Srbije. Posebno se zahvaljujem naèelniku Umetnièkog ansambla „Stanislav Binièki“, potpukovniku Stanislavu Stojiljkoviæu i naèelniku Vojnog arhiva u Beogradu, pukovniku. Miloradu Sekuloviæu i njihovim saradnicima, na zainteresovanosti za projekt i svesrdnoj pomoæi u radu. Iz dostupnih podataka vidljivo je da je Bojan Adamiè za vreme boravka u Beogradu bio aktivan u više oblasti: – Kao èlan i potpredsednik upravnog odbora Saveza kompozitora Jugoslavije; – Kao èlan struènog irija, dirigent i araner Omladinskog festivala u Subotici; – Kao kompozitor muzike za filmove srpskih reisera; – Kao savetnik Muzièkog odeljenja SSNO; – Kao gost dirigent revijskog orkestra i mešovitog hora Umetnièkog ansambla JNA i – Kao kompozitor i araner muzike za revijski orkestar Umetnièkog ansambla JNA, za vojne duvaèke orkestre i vojne zabavne orkestre. Bojan Adamiè je bio èlan Saveza kompozitora Jugoslavije od osnivanja 1947 godine, èlan Upravnog odbora i potpredsednik 1973. godine. Posetnicu s tom funkcijom dao mi je 81 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU prilikom posete Reprezentativnom orkestru Garde u kojem sam tada bio prvi solo hornist i povremeno nastupao kao dirigent. Seæam se da je imao na raspolaganju sobu na IV spratu zgrade SAKOJ-a u Mišarskoj ulici u Beogradu. U Biltenima Saveza kompozitora Jugoslavije za 1971. godinu (urednica Marija Koren) spominje se uèešæe Bojana Adamièa na Simpoziju o jugoslovenskoj muzici s temom „Poloaj kompozitora i njegovog umetnièkog dela“ (odranom na Zlatiboru u aprilu 1971.). Referenti „O organizacionim problemima današnje jugoslovenske muzike“ bili su Boris Urlih, Ivo Vuljeviæ i Bojan Adamiè (popularna muzika). Na VI kongresu SAKOJ-a odranom u septembru 1971. godine u Prnu, u Crnoj Gori, predsedavao je popodnevnom sednicom prvog dana kongresa. Zanimljive su opaske Bojana Adamièa zabeleene u èasopisu Zvuk br. 2 iz 1973. godine, gde zahvaljuje svome bivšemu profesoru Slavku Ostercu na toleranciji i priznavanju vrednosti svakoj vrsti muzike, istakavši da svaki kompozitor stvara muziku svoga podneblja. Takoðe se osvrnuo na razvoj deza i popularne muzike zapaajuæi kako stvaraoci trae nove, modernije puteve, što ih udaljava od široke publike kojoj je najprivlaènija tradicija koja se se sporo menja i napreduje. Istakao je nedovoljnu brigu odgovornih institucija za oblikovanje ukusa najšire publike, naroèito mlade, gde, kao stihija uspevaju „biznismeni“ koji su narodnu dušu ulovili u svoje mree. Posebno je naglasio da „zabavnjaci“ kod nas retko dobiju društvena priznanja. Da, to je bilo vreme kada se sva muzika koja nije bila simfonijska ili operska, smatrala manje vrednom. Ipak, vredno je spomenuti da je Savez kompozitora Jugoslavije delegirao struèni iri za Omladinski festival u Subotici i na taj naèin pomagao stvaralaštvo kvalitetne popularne muzike. Uz Vojislava Simiæa, Dragišu Dukiæa, Aleksandra Koraæa, ivka Dimitrijeviæa, Stevana Radosavljeviæa, Vanju Lisaka, Miroslava Antiæa i druge poznate muzièare i pesnike, Bojan Adamiè je bio èlan i predsednik struènog irija festivala od 1962. do 1974. godine. Bio je angaovan i kao araner, ali su u dokumentaciji subotièkog festivala ostale zabeleene samo neke pesme: 1964. – Prvi školski dan (Svetozar Radiæ) i Tiha luna, 1972. – Pastirica (Jovica Škoro), 1973. – Tri enske (Marko Brecelj) i Kara Te Gozlum (Husein Kazas). Sve pesme s festivala 1971., 1972. i 1973. godine Bojan Adamiè je snimio s Velikim zabavnim (revijskim) orkestrom Radio Televizije Beograd, o èemu postoji detaljna dokumentacija i snimci u Fonoteci Radio Beograda. Kako se seæa Vojislav Simiæ, koji je od prvoga dana bio s Adamièem u struènom iriju, jedne godine je na konkurs pristiglo 560 kompozicija. Iako je veæina bila pisana diletantski, Bojan Adamiè je zahtevao da se svaka pregleda i prosvira, da ne bi sluèajno promakao kakav zanimljiv referen. Jednom je, na ruèku u domu Vojislava Simiæa u Beogradu, Bojan Adamiè rekao svom kolegi i saborcu za afirmaciju deza i popularne muzike da, svako ko se eli ozbiljno baviti ovim poslom ne moe obedovati i spavati „po satu“, nego kada mu muzika dopusti. Simiæ se seæa da je Bojan spavao po dva sata i budio se oran da nastavi rad. Takoðe se seæa i Adamièeve brze vonje u njegovoj Alfa Romeo Ðuliji, kada su mu se leða zalepila za naslon sedišta. Usput, tako sam se i ja oseæao kada me je, s još dvojicom kolega iz Umetnièkog ansambla JNA, Bojan Adamiè 1966. godine vozio od Kranja do Ljubljane. U Fonoteci Radio Beograda postoji 96 snimaka koje je Bojan Adamiè uradio kao dirigent. Od toga 44 je snimljeno u studijima RT Ljubljana, sa simfonijskim, plesnim, 82 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) zabavnim, revijskim i dez orkestrima RT Ljubljana i Vojnim orkestrom u Ljubljani, a 52 snimka nastala su u studijima Radio Beograda, sa zabavnim, plesnim, revijskim i dez orkestrima RT Beograd, revijskim orkestrom i horom Umetnièkog ansambla JNA, Reprezentativnim (duvaèkim) orkestrom JNA i orkestrom Tihomira Petroviæa. (Prilog 1.) U istoj ustanovi evidentiran je kao autor na 40 snimaka od kojih je jedan nastao u Skoplju (dirigent Aleksandar Dambazov) , 22 u Ljubljani (dirigenti: Bojan Adamiè, Mario Rijavec, Joe Privšek, Ati Soss i Pavle Brzulja) i 17 u Beogradu (dirigenti: Ilija Geniæ, Budimir Gajiæ, Vojislav Simiæ, Franc Klinar, Mirko Šouc i Milica Pešiæ). (Prilog 2.) Kao kompozitor filmske muzike koji svakom filmu daruje muzièku prepoznatljivost, Bojan Adamiè je bio traen od mnogih reditelja, pa i od onih koji su delovali u Srbiji. U Katalogu DVD izdanja Narodne biblioteke Srbije navedeni su sledeæi filmovi: 1958. godine: 1. „Crni biseri“ – reditelj Toma Janjiæ, scenario Jug Grizelj; 2. „Èetiri kilometra na sat“ – reditelj Velimir Bata Stojakoviæ, scenario Ratko Ðuroviæ; 3. „Te noæi“ – reditelj Jovan ivanoviæ, scenario Miroslav Subotièki; 1960. godine: 4. „Ljubav i moda“ - koautori muzike Bojan Adamiè i Darko Kraljiæ, reditelj Ljubomir Radièeviæ, scenario Nenad Jovièiæ; 5. „Bolje je umeti“ scenario i reija Vojislav Nanoviæ: 1961. godine: 6. „Karolina rijeèka“ – reditelj Vladimir Pogaèiæ, scenario Zvonimir Berkoviæ; 7. „Prvi graðanin male varoši“ – scenario i reija Mladen „Puriša“ Ðorðeviæ; 1963. godine: 8. „Operacija Ticijan“ – reditelj Radoš Novakoviæ, scenario Vlastimir Radovanoviæ; 1964. godine 9. „Slubeni poloaj“ – scenario i reija Fadil Hadiæ; 1967. godine: 10. „Diverzanti“ – reditelj Hajrudin Krvavac, scenario Hajrudin Krvavac i Vlastimir Radovanoviæ; 11. „ Bokseri idu u raj“ – reditelj Branko Æeloviæ, scenario Slobodan Markoviæ; 1968. godine: 12. „Bekstvo“ – reditelj Radoš Novakoviæ, scenario Oskar Davièo i Radoš Novakoviæ; 13. „Brat doktora Homera“ – reditelj ika Mitroviæ, scenario Vanja Bjenjaš; 1976. godine: 14. „Devojaèki most“ – reditelj Miomir Stamenkoviæ, scenario Petar Duloviæ. 83 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Muzika u svakom filmu je osobena. Nije samo zvuèna ilustracija nego i deo karaktera liènosti i dramske radnje. Još za vreme NOB Bojan Adamiè je za vojni orkestar aranirao i komponovao „s mirisom deza“ i postizao zvuk drugaèiji od tada standarnog za duvaèki orkestar. U seæanjima Bojana Adamièa (Muzika i muzièari u NOB, Beograd 1982.) zabeleeno je kako je Muzika IX korpusa JA na meðunarodnom festivalu vojnih orkestara u Trstu 1945. godine, na kojem su bili i amerièki i britanski orkestar, ocenjena najboljom jer je Bojan Adamiè koraènicu priredio i za sviranje i za pevanje. Jednom prilikom isprièao mi je zgodu kada je, odmah nakon svršetka II svetskog rata, nastupao s dez orkestrom u jednom hotelu na Bledskom jezeru. U dvorani je, za jednim stolom, sedela grupa pripitih oficira, od kojih je najstariji imao èin poruènika. Poèeli su dobacivati orkestru i dirigentu kako su, eto, oni ratovali i oslobaðali zemlju dok su muzièari samo svirali, moda i neprijatelju. Za vreme pauze Bojan Adamiè se popeo u sobu i obukao svoju partizansku bluzu, s èinom kapetana. Kada se pojavio u sali i prišao onim oficirima, isti su skoèili i stali „mirno“. - Ne znam što ste bili pre rata i èime ste se bavili – rekao im je Adamiè – a muzièari koje slušate i pre rata su bili muzièari, a u NOB ilegalci, komandiri i komesari. Zato, ili slušajte ili izlazite! - Ostali su. Jedan od njih kasnije je bio na visokom poloaju u JNA i pruao znaèajnu podršku razvoju vojnih orkestara i muzièke kulture u JNA. Krajem pedesetih godina dvadesetog stoleæa došlo je u Jugoslaviji do politièkog, vojnog, privrednog i kulturnog otvaranja prema Zapadu. Prvi muzièki kolor film prikazan u Jugoslaviji, „Bal na vodi“, pokazao je, uz prekrasnu Ester Viliams i oèaravajuæu muziku velikog dez ansambla s nenadmašnim trubaèem Harijem Demsom. Šezdesetih su ovde gostovali Oskar Piterson, Luis Armstrong, Vudi Herman i drugi velikani deza. I Vojislavu Simiæu i Bojanu Adamièu pripisuje se anegdota da su Tita na jednom sveèanom prijemu na kojem je nastupio dez orkestar, pitali da li je istina da on ne voli dez, a da im je on odgovorio da to nije taèno i da ima ploèe Glena Milera i drugih velikana deza. Navodno su posle toga i ostali rukovodioci slièno govorili. Taèno je da je od tada porasla popularnost zabavne i dez muzike. Veliki dez orkestri delovali su pri radio stanicama u Beogradu, Zagrebu, Sarajevu i Ljubljani, ali su osnivani i u brojnim manjim mestima, pri Kulturno-umetnièkim društvima i, u Vojnim orkestrima. 1961. godine, na velikom putu u zapadnu Afriku (Gana, Liberija, Gvineja, Maroko, Tunis i Egipat), Tita je, na brodu „Galeb“, pratio i Orkestar Garde. Duvaèkim i salon orkestrom dirigovao je potpukovnik Gvido Uèakar, a velikim zabavnim (dez orkestrom) potporuènik Budimir Gajiæ. Upravo s dez orkestrom postignut je najveæi uspeh. A sve je, po seæanju pukovnika i naèelnika Muzièke slube JNA u penziji, Budimira Gajiæa, poèelo traenjem saveta od Bojana Adamièa i Vojislava Simiæa. Ocenjeno je da se muzièka kultura u vojsci treba unaprediti, kako bi se pribliila savremenim zahtevima vojnika, starešina i graðana, pa su krajem pedesetih godina osnovani mali zabavni orkestri u skoro svim garnizonima, a u vojnim orkestrima (èiji je broj smanjen) muzièari su, pored duvaèkog i simfonijskog orkestra, svirali i u malim zabavnim i velikom zabavnom (dez) orkestru. Bilo je normalno da se za takav rad angauju struènjaci iz graðanstva, pa je na pr. orkestru u Ljubljani pomagao Bojan Adamiè, u Zagrebu Miljenko Prohaska, u Beogradu Vojislav Simiæ i Milan Kotliæ … 84 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) U cilju podsticanja novog vida muziciranja, koje je još uvek kod starijih muzièara i dela graðanstva izazivalo otpor i negodovanje, organizovana su takmièenja vojnih zabavnih orkestara i festivali vojnièkih pesama i koraènica. Prvo takmièenje vojnih zabavnih orkestara odrano je 1962. u dvorani Doma sindikata u Beogradu. Na drugom takmièenju 1963. godine u Zagrebu, najbolji je bio zabavni orkestar iz Ljubljane, kojemu je pomogao, aranmanima i savetom, Bojan Adamiè. U godišnjem izveštaju Muzièkog odelenja DSNO za 1963. godinu, a u osvrtu na Festival vojnih orkestara, istièe se “da je za uspeh Ljubljanskog orkestra najzasluniji Bojan Adamiè”. Na tom, II festivalu, prvi put nastupio je i Revijski orkestar Umetnièkog ansambla Doma JNA iz Beograda. Treæi festival odran je 1964., u Ljubljani, a èetvrti 1965., u Skoplju. Od 1966. godine festivali vojnièkih pesama i koraènica odravani su u Beogradu. Mali zabavni orkestri su, usled kadrovskih problema, postupno ukidani, a 1969. godine poèelo je odravanje Festivala vojnih duvaèkih orkestara u Sarajevu, koji je kasnije prerastao u meðunarodnu manifestaciju. Do 1975. godine, kada je, na alost, prestao da se odrava, pored jugoslovenskih vojnih orkestara uèestvovali su i orkestri iz Velike Britanije, Francuske, SAD, SSSR-a, Rumunije, Maðarske, DR Nemaèke, Libije, Poljske, Kube, Meksika, Alira, Egipta, Iraka i Irana. Na prvom festivalu u Sarajevu 1969., na stadionu „Kovaèi“ izvedena je simfonijska poema Bojana Adamièa 4. Juli. U izvoðenju su uèestvovali svi jugoslovenski vojni orkestri, uèesnici festivala – oko 500 muzièara i odelenje mitraljezaca. Dirigovao je naèelnik muzièkog odelenja DSNO, pukovnik Vinko Savnik. Zanimljivo je da je Adamiè tada, prvi u Jugoslaviji, upotrebio aleatoriku (u doivljaju haosa borbe) u kompoziciji za duvaèki orkestar. Budimir Gajiæ kae da je svaki Adamièev boravak u Beogradu koristio da „ukrade“ znanje iz poznavanja stila i metodike rada s dez i revijskim orkestrom i veštinu komponovanja i araniranja zabavne i dez muzike. To mu nije bilo teško jer je Bojan nesebièno darivao svoje znanje i iskustvo. Šezdesetih godina došlo je do otopljavanja odnosa sa zemljama Varšavskog ugovora. Vojni orkestri i umetnièki ansambli Bugarske, Poljske, Èehoslovaèke, Demokratske republike Nemaèke, Rumunije, Maðarske i SSSR-a gostovali su u Jugoslaviji, a prethodna ili uzvratna gostovanja u tim dravama i u Švedskoj, imao je Umetnièki ansambl JNA sa simfonijskim / revijskim orkestrom, mešovitim horom i instrumentalnim i vokalnim solistima. U prvom delu programa bile su ozbiljnije kompozicije Stevana Mokranjca, Jakova Gotovca, Oskara Danona, Dušana Radiæa, Josipa Slavenskog, Borisa Papandopula, Todora Skalovskog i Rudolfa Bruèija, koje su, uz dramske i vokalne umetnike – Miru Stupicu, Jovana Milièeviæa, Julijanu Anastasijeviæ i solisticu hora ansambla Misku Šæepanoviæ, dirigovali Franc Klinar i Mladen Jagušt ( u SSSR-u Angel Šurev), a u drugom, revijalnom delu – vojnièke i obrade narodnih pesama i igara. Taj drugi, revijalni deo, stvaralaèki i metodièki pripremao je Bojan Adamiè, a na tri turneje - u Poljskoj (25. maja do 12. juna 1965.), Maðarskoj (april 1966.) i Rumuniji (maj 1966.) i dirigovao. Inaèe je za taj deo programa pripremao Budimira Gajiæa, koji je dirigovao na ostalim gostovanjima. Na primjer, odmah nakon gostovanja u Maðarskoj i Rumuniji, a u okviru turneje po Jugoslaviji s nastupima u više gradova u Sloveniji, Hrvatskoj, Makedoniji i Kosmetu, poslepodnevnim koncertima za vojnike i omladinu dirigovao bi Budimir Gajiæ, a veèernjim, za starešine i graðanstvo, Bojan Adamiè. Na turneji po 85 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Sloveniji 1966. - u Postojni, Ljubljani (direktan TV prenos), Kranju, Tolminu, Ajdovšèini i Vipavi na programu su bile sledeæe kompozicije: Milan Subota / B.Adamiè: NA DLANU NEBA; Bojan Adamiè: KIŠA PADA NEVEN VENE, suita Mario Nardelli: PESMA MORNARA U NOÆI; Josip Škorjanec: VOJNIÈKA BALADA; Ðorðe Karaklajiæ / B.Adamiè: MAKEDONSKO ORO; J. Horvat: PESMA BUDIMPEŠTE ; Rodzik / B.Adamiè: OLNIERSKA PIOSENKA; Arr. Bojan Adamiè: NA OKNU GLEJ... Arr. Rado Simoniti: BOLEN MI LEI Arban / B. Adamiè: VENECIJANSKI KARNEVAL za 5 truba i orkestar Vokalni solisti su bili Marjana Deraj, Anica Zuboviæ, Minja Subota i Nikola Karoviæ, a instrumentalni – Miodrag Mitroviæ i Ðorðe Kotlarevski – klarineti, Vladeta Kandiæ – harmonika, te trubaèi Ivica Hlapèiæ, Janko Biškup, Borivoje Kovaèevski, Miroslav Blaeviæ i (tada vojnik) Anton Grèar. Baš zbog spomenutih gostovanja na sluenje vojnog roka bili su pozvani veæ afirmisani vokalni i instrumentalni solisti – Arsen Dediæ, Zvonko Špišiæ, Vice Vukov, ivan Miliæ, Ivica Krajaè, Milan „Minja“ Subota, kvartet „4 M“ (Miro Ungar, eljko Ruiæ, Branko Buliæ i Branko Marušiæ), trombonist Iæo Kelemen, trubaè Anton Grèar, dez pianist Vaso Beloševiæ … Meðu drugim vokalnim solistima bili su Nikola Karoviæ i Nikola Kneeviæ (obojica solisti hora Umetnièkog ansambla), Vasilija Radojèiæ, Anica Zuboviæ, Majda Sepe, Marjana Deraj, Tereza Kesovija idr. Evo kako je uloga Bojana Adamièa zabeleena u godišnjim izveštajima Umetnièkog ansambla JNA u Istorijatu Muzièkog odelenja DSNO 1963. – 67. (Vojni arhiv in. br. 2533, predato 1971.): 1963.: Revijski orkestar i hor nastupili su 10.12.1963. na II Festivalu zabavnih orkestara JNA u Studentskom centru u Zagrebu. Za uspeh Ljubljanskog orkestra najzasluniji je Bojan Adamiè. 1964.: 3. juna – prvi koncert Revijskog orkestra Umetnièkog ansambla JNA u Domu sindikata u Beogradu. Na programu: Ulrich Sommerlate – METROPOLIS, Adinsell – VARŠAVSKI KONCERT – solistica Nada Vujièiæ, klavir, KONI MAMBO, arr. V.Simiæ – MOJ DILBERE - solistica Vasilija Radojèiæ, Milutin Vandekar – RAPSODIJA ZA TRUBU I ORKESTAR – solist Borivoje Kovaèevski, truba. Dirigent – Mladen Jagušt. 86 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 3. – 10. oktobra turneja u Bugarskoj. Dirigenti Mladen Jagušt, Franc Klinar i Budimir Gajiæ (pripremao Vojislav Simiæ). 20. novembra u Ljubljani III festival zabavnih orkestara JNA i vojnièkih pesama i koraènica. Kompozicije Bojana Adamièa i Joeta Privšeka sa velikim uspehom izveo zabavni orkestar iz Ljubljane. Adamièeva pesma SPOMENAK nagraðena je za najbolji aranman. Takoðe je aranirao pesme L. Leška – GLAS SA MORA, B. Kovaèièa – ÈAKAM TE, M. Rijaveca – REKA i, za orkestar MOST NA RECI KVAJ. 1965.: 4. – 20. januara gostovanje u Èehoslovaèkoj – 11 koncerata pred 13.500 slušalaca u gradovima Bratislava, Nitva, ilana, Ostrava, Plzen, Brno, Hradec Kralove, Usti na Labi, Litomerice i Prag. 25. maja – 12. juna gostovanje u Poljskoj – 11 koncerata pred 31.200 slušalaca u gradovima Varšava, Rembertovo kraj Varšave, Loð, Vroclav, Legnice, Opole, Zabe, Katovice, Krakov, Radom i Deblin. (Za ovo gostovanje Bojan Adamiè je aranirao nekoliko poljskih pesama. U zvaniènom izveštaju i u èlanku u Ilustrovanom vojnom listu FRONT ne spominje se kao dirigent, ali je prepoznatljiv na fotografiji s jednog koncerta – izgleda da su navoðena samo imena dirigenata u vojnoj slubi. [nap.V. M.]) Kompozicije snimljene s revijskim orkestrom i mešovitim horom – dirigent B. Adamiè: B. Adamiè: NARODNI KOKTEL – solisti: Ivica Hlapèiæ – truba, Natalija Jureèiè – flauta i Ðorðe Kotlarevski – klarinet; B. Adamiè: KIŠA PADA NEVEN VENE – solo violina Rudolf Jagiæ; S. Binièki / B.Adamiè: MARŠ NA DRINU; Radzik / Adamiè: OLNIERSKA PIOSENKA (poljska); V. Avsenik / B. Adamiè: ZVEZDE PADAJU U NOÆ; P. I. Èajkovski / B.Adamiè: ANDANTE CANTABILE; Arr. B.Adamiè: OKA (poljska narodna); Arr. B.Adamiè: NA OKNU GLEJ (po španski narodni) B. Adamiè: ÈUDNI TAJ IVOT; E. Glavnik / B. Adamiè: ARMIJA RADA; M. Subota / B.Adamiè: NA DLANU NEBA B. Adamiè: MARŠ SPENTA (skitnice); B. Konovalski: MARŠ POLONJO; B. Konovalski: LEPA NAŠA POLJSKA CELA 16. – 26. novembra, u Skoplju, IV festival zabavnih orkestara JNA i novih vojnièkih pesama. U okviru završnog koncerta odrano je savetovanje na temu „Vojni zabavni orkestri i pesme pisane na teme iz vojnièkog ivota“ U diskusiji su uèestvovali kompozitor Bojan Adamiè, muzièki urednik RTB ivko Dimitrijeviæ i pukovnik bugarske armije Nikolov (koji je dao laskavu ocenu festivala). Istaknuto je da su se zabavni orkestri, u elji da postignu što veæi kvalitet, orjentisali na dez kompozicije. Time su programi umetnièki sadrajniji, ali manje interesantni za publiku. Nove pesme na festivalu: B. Adamiè / S. Jakševac / B. Adamiè: ÈUDAN JE TAJ IVOT – Ivica Krajaè; 87 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU A. Dambazov / S. Jociæ / B. Adamiè: MOJ DRUGI DOM – Zafir Hadimanov; A.Vuèer / D. Britviæ / B. Adamiè: PRIÈA – Nina Spirova; M. Šouc / A.Koraæ / B. Adamiè: TVOJI KORACI – Marjana Deraj; A. Dambazov / J. Smiljan / B. Adamiè: USAMLJENA KARAULA – Z. Hadimanov; B. Adamiè / B. Karakaš / B. Adamiè: IZVIÐAÈI – hor (Hor i orkestar Umetnièkog ansambla, dirigent poruènik Budimir Gajiæ) 1966.: Te godine odrane su dve festivalske priredbe u Domu sindikata u Beogradu 16. decembra odrano je finalno takmièenje vojnih duvaèkih i velikih zabavnih (dez) orkestara – najbolji je duvaèki orkestar garnizona Ljubljana, najbolji veliki zabavni iz garnizona Sarajevo, a najbolji solista, Zdenko Magajne, klarinet, iz orkestra Garde. 17. decembra, pod nazivom „Peti festival vojnièkih pesama“ odrana je celoveèernja festivalska priredba iz jednog dela, sastavljenog samo od vojnièkih pesama i koraènica. Oslonac festivala bili su revijski orkestar i hor Umetnièkog ansambla JNA s dirigentom Budimirom Gajiæem. Tada je prvi puta izvedena Aviza Bojana Adamièa koja æe postati zaštitni znak svih kasnijih festivala. 13. – 28. aprila gostovanje u Maðarskoj, u gradovima Peèuj, Kapošvar, Naðkanjia, Zalaegerseg, Vesprem, Maæašveld, Budimpešta, Sekešfehervar, Keèkemet, Kišluntelethaza i Segedin. 18. maja do 3. juna gostovanje u Rumuniji, u gradovima Bukurešt, Konstanca, Mangalija, Galac, Brašov, Hunedsara, Temišvar, Rešica i Pitešt. 14. – 20. juna – turneja po Sloveniji, u gradovima Postojna, Ljubljana, Kranj, Tolmin, Ajdivšèina i Vipava; 27. jula do 4. avgusta – turneja po Srbiji i Makedoniji, u gradovima Niš, Kumanovo, Štip, Bitolj, Prilep i Ohrid: Iste jeseni bile su još dve turneje – po Hrvatskoj, u gradovima Sisak, Karlovac, Zagreb, Varadin i Breice i, po Kosmetu, u gradovima Priština, Kosovska Mitrovica, Prizren, Peæ, Ðakovica, Lipljan, Obiliæ i Vuèitrn. Meðu novoizvedenim djelima u 1966. godini navode se: Arr. B. Adamiè: ÈAJ ŠUKARIJE; E. Glavnik: SPLITE MOJ; E. Glavnik: VOJNIÈKI ÈAÈAÈA; Dinicu / B. Adamiè: HORA STACCATO – za trubu i orkestar; Arr. B. Adamiè: VENECIJANSKI KARNEVAL – za 5 truba i revijski orkestar; Arr. B. Adamiè: PEVAJ GOLUBICE – za glas i ork.; Arr. B. Adamiè: TUNA MEKSIKANKA – za glas i ork.; Arr. B. Adamiè: POÐIMO NJETI ITO – za glas i ork.; Arr. B. Adamiè: JEVSIA (Ciganka); 1967.: Pet turneja po zemlji; 1. – 15. juna turneja po NDR (Nemaèka Demokratska Republika), u 9 gradova 10 koncerata pred 10.450 slušalaca – Berlin, Egersdorf, Ajzenah, Erfurt, 88 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Hajligenštat, Vajzenfels, Lajpcig, Volfan i Magdeburg. Solisti su bili Arsen Dediæ i Marjana Deraj. Turneja u Sloveniji 1966. je ranije elaborisana, a o ostalima nema više detalja u dostupnoj dokumentaciji. Knjiga nastupa Umetnièkog ansambla JNA, u kojoj su bili upisani svi nastupi s programima, izvoðaèima i dirigentima, na alost je izgubljena ili nema traga gde je arhivirana. Nije mi poznato da li su saèuvane note Adamièevih aranmana pesama “Omladinskog festivala” u Subotici (snimane s Velikim zabavnim orkestrom Radio Beograda), a od nota kompozicija i aranmana koje su izvoðene i snimane s Revijskim orkestrom Umetnièkog ansambla JNA, malo je saèuvano: Èaj šukarije (1962., izgubljena); Moj dilbere (1963., izgubljena); Ne okreæi se sine (pesma iz filma, 1963., izgubljena); Kiša pada neven vene – svita (1964., izgubljena); Na oknu glej obrazek bled (1964., izgubljena); Pesma o Volgi (1964., izgubljena); Potpuri ruskih pesama (1965., izgubljeno); Igre iz istoène Srbije (1965., izgubljeno); Venecijanski karneval za 5 truba i revijski orkestar (1965., izgubljeno, saèuvano u preradi Josipa Cerovca za duvaèki orkestar); Èuvari mira (postoji u U.A. „Binièki“, ork. materijal bez partiture); Najveæa igranka na svetu – suita (postoji u U.A. „Binièki“, ork. materijal, nekompletna partitura); Marš na Drinu (izgubljeno); Valter (muzika iz filma, izgubljeno); Koktel (1966, postoji u U. A. „Binièki“ u preradi Angela Šureva za simf. ork., a i u Sloveniji, završno oro, u preradi B. Gajiæa za duvaèki orkestar); Devojke naše èete (festival, izgubljeno); Svi smo jedna armija (Branko Karakaš, (postoji u U. A. „Binièki“); Kanonirska (festival, izgubljeno); Mlada krila (festival, izgubljeno); Pilotov pozdrav (festival, izgubljeno); Pismo vojniku (festival, izgubljeno); Titovi mladi piloti ( festival, izgubljeno); Slovo ( Emil Glavnik, festival, izgubljeno); Veèe u krugu (Andor Sabo, festival, izgubljeno); Mladim graditeljima Skoplja (festival, izgubljeno); 4. Juli – simfonijska poema za duvaèki orkestar (postoji u Orkestru garde u Beogradu); Divertimento za klarinet i orkestar (nepoznato postojanje); Fiæfiriæ – polka za pikolu i duvaèki orkestar – izdanje Muzièkog odelenja DSNO, izvodi se u Sloveniji, Tra-ta-ta – koraènica (rukopisni prepis postoji u orkestru Garde, izvodi se u Sloveniji), Usamljeni trubaè – bila je na repertoaru Vojnog orkestra Ljubljana, nepoznato da li je saèuvana. 89 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Bojan Adamiè je radeæi s ustanovama i pojedincima pre, za vreme i nakon boravka u Beogradu i Srbiji, ostavio dubok trag. Kako je i u uvodu navedeno, iz dostupnih podataka vidljivo je da je Bojan Adamiè bio aktivan u više oblasti: – Kao èlan i potpredsednik upravnog odbora Saveza kompozitora Jugoslavije; – Kao èlan struènog irija, dirigent i araner Omladinskog festivala u Subotici; – Kao kompozitor muzike za filmove srpskih reisera; – Kao savetnik Muzièkog odeljenja SSNO; – Kao gost dirigent revijskog orkestra i mešovitog hora Umetnièkog ansambla JNA i – Kao kompozitor i araner muzike za revijski orkestar Umetnièkog ansambla JNA, za vojne duvaèke orkestre i vojne zabavne orkestre. Ono što nije zapisano u dokumentima nego saèuvano u seæanju svih ljudi s kojima je saraðivao je njegovo ogromno znanje i veština u primeni istoga, skromnost i duhovitost u ophoðenju i veèita radoznalost da vidi, èuje, sazna, oseti, doivi... Njegova Haseblat kamera, koju je uvek i svuda nosio, zabeleila je, èini mi se, svaki trenutak njegovog ivota. Verovatno æe saèuvane fotografije i filmovi lepše svedoèiti nego i jedna reè koju sam napisao o njemu. Bila je èast poznavati Bojana Adamièa. 90 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Prilog 1. RADIO BEOGRAD – FONOTEKA BOJAN ADAMIÈ - DIRIGENT 1. Trajanje 4,21 Kompozitor DUŠAN PORENTA Naziv originala TRIDESET LET, VRAÈA SE POMLAD Ansambl original REVIJSKI ORKESTER RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi OTO PESTNER - VOKAL 2. Trajanje 3,38 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala BELA PRAVLJICA, MED ISKRENIMI LJUDMI Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RADIA LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MAJDA SEPE - VOKAL 3. Trajanje 3,04 Kompozitor MOJMIR SEPE Naziv originala POLETNA NOÈ (SLOVENSKA POPEVKA 64.) Ansambl original PLESNI ORKESTAR RADIA LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARJANA DERAJ - VOKAL 4. Trajanje 2,25 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala TO JE MOJ ZLATI SIN, POLETNA NOÈ, SLOVENSKA POPEVKA 62. Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RADIA LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARJANA DERAJ - VOKAL 5. Trajanje 2,35 Kompozitor VILKO AVSENIK Naziv originala ZVEZDE PADAJO V NOÈ, POLETNA NOÈ, SLOVENSKA POPEVKA 62. Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARJANA DERAJ - VOKAL 6. Trajanje 2,45 Kompozitor JANI GOLOB Naziv originala ÈEKAM DAN Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi BRACO KOREN 7. Trajanje 2,59 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala KOSTANJI Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR TRV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi OTO PESTNER 91 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU 8. Trajanje 3,55 Kompozitor JOVANOVIÆ Naziv originala JOŠ MALO (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LUTAJUÆA SRCA – TRIO 9. Trajanje 4,03 Kompozitor VANÈO TARABUNOV Naziv originala KRISTINA Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB I VOK.ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi RODOLJUB VULOVIÆ 10. Trajanje 3,30 Kompozitor JOVICA ŠKARO Naziv originala PASTIRICA (OMADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi JOVICA ŠKARO 11. Trajanje 2,43 Kompozitor STEVO PRODANOVIÆ Naziv originala RASPEVANA GITARA (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. TRIO Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MIJA MURATOVIÆ 12. Trajanje 2,00 Kompozitor PARAT ANTE Naziv originala 527 ITD. (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi O´HARA - VIS 13. Trajanje 2,48 Kompozitor KUKI BOROTIŠ Naziv originala SAMO LJUBI (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MAJA ODAKLIJEVSKA 14. Trajanje 2,37 Kompozitor LJUBIŠA LOLIÆ Naziv originala BUDAN NE MOGU TE NAÆI (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LJUBIŠA LOLIÆ 15. Trajanje 3,35 Kompozitor NIKICA KALOGJERA Naziv originala LJUBLJANSKI ZVON Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LJUPKA DIMITROVSKA 92 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 16. Trajanje 3,05 Kompozitor TOMOR BERIŠA Naziv originala SRETNA DECA SMO BILI (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MILICA MILISAVLJEVIÆ 17. Trajanje 3,08 Kompozitor DJUROSLAV BAKIÆ Naziv originala KAKO DA TE OSTAVIM (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARJAN DUGEC 18. Trajanje 4,48 Kompozitor NIKICA KALOGJERA Naziv originala NE ZABORAVI (BEOGRADSKO PROLEÆE 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LJUPKA DIMITROVSKA 19. Trajanje 3,05 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala NAJINO POLETJE, SLOVENSKA POPEVKA 72. Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA, VOK.ANS. STRUNE Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARTINE CLEMANCEAU 20. Trajanje 3,56 Kompozitor NENAD VILOVIÆ Naziv originala ZAR STVARNO (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi TIHOMIR BRALIÆ 21. Trajanje 2,56 Kompozitor FRANCO SQUARCIA Naziv originala DOÐI JOŠ JEDNOM (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi TANJA KOKEZA 22. Trajanje 3,06 Kompozitor BLAGOJE RADIVOJEVIÆ Naziv originala VRATI SE MENI (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi NENAD CENERIÆ 23. Trajanje 2,53 Kompozitor NEVEN MIJAT Naziv originala DAM DI DI DAM (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi SNEANA MISIÆ 93 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU 24. Trajanje 3,10 Kompozitor MIŠA MARKOVIÆ Naziv originala DOÐI DEVOJKO BEZ LICA (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MIŠA MARKOVIÆ 25. Trajanje 3,41 Kompozitor DJUROSLAV BAKIÆ Naziv originala VREDI IVETI (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MILOŠ MILAKOVIÆ 26. Trajanje 3,30 Kompozitor MIODRAG COKIÆ Naziv originala ZAŠTO NAS GLEDAJU SVI (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi DRAGAN NEDIMOVIÆ 27. Trajanje 3,08 Kompozitor TOMA DOMICELJ Naziv originala JUTRO BO VSE DOBRO (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi TOMA DOMICELJ 28. Trajanje 3,15 Kompozitor WILLIAMS Naziv originala BAŠ JE TUNO TO (WHEN I DEAD AND EDNE) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi SENKA VELETANLIÆ 29. Trajanje 3,20 Kompozitor ZORAN RAMBOSEK Naziv originala VOLEO SAM CURU BOSU Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB, VOK. OKTET Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ZORA MILIVOJEVIÆ 30. Trajanje 3,57 Kompozitor ALEKSANDAR NEÆAK Naziv originala DOK ÈETA SNIVA (FESTIVAL JNA 1967.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR DSNO Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MIODRAG JEVREMOBIÆ 31. Trajanje 2,43 Kompozitor ZDENKO RUNJIÆ Naziv originala KAD SE VRATI BROD (FESTIVAL JNA 1967.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR DSNO Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi NINA SPIROVA 94 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 32. Trajanje 2,44 Kompozitor MIHAJLO IVANOVIÆ Naziv originala PESMA MOM DRUGU (FESTIVAL JNA 1967.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR DSNO Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ÐORÐE MARJANOVIÆ 33. Trajanje 2,22 Kompozitor JANEZ JEMEC Naziv originala KLIC IZ DAVNIN (SLOVENSKA POPEVKA 1967.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi TATJANA GROS 34. Trajanje 2,20 Kompozitor MILIVOJ KERBLER Naziv originala TI KOJOJ STIHOVE PEVAM Ansambl original JAZZ ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi D.DAVIDOVIÆ – ALT SAKS., F. JENÈ – TRUBA 35. Trajanje 2,58 Kompozitor MIHAJLO IVANOVIÆ Naziv originala NEK NAS NOSI VAL Ansambl original JAZZ ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi D. DAVIDOVIÆ – ALT SAKS., F. JENÈ – TRUBA 36. Trajanje 2,52 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala TEMA IZ FILMA PUKOTINA RAJA Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 37. Trajanje 4,01 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala JESENSKA PESEM Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 38. Trajanje 2,28 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala THE SPRINGTIME IN THE SWINGTIME Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 39. Trajanje 3,46 Kompozitor ATI SOSS Naziv originala HIŠA MOJIH SANJ Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 40. Trajanje 3,40 Kompozitor VILI ÈAKLEC Naziv originala MILI (OPATIJA 1962.) 95 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi NADA KNEEVIÆ 41. Trajanje 4,30 Kompozitor TOMOR BERIŠA Naziv originala TEUTA LJUBAVI MOJA (OMLADINA 71.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LJUBOMIR NINKOVIÆ 42. Trajanje 2,58 Kompozitor TOONG Naziv originala IL CIELO IN UNA STANZA (NEKO U SOBI) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ELDA VILER 43. Trajanje 2,07 Kompozitor NEIL SEDAKA Naziv originala HAPPY BIRTHDAY SWEET SIXTEEN (ŠESNAESTOGODIŠNJA) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LIDIJA KODRIÈ 44. Trajanje 2,22 Kompozitor XXX Naziv originala UN RICORDO PER TE (USPOMENA ZA TEBE) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LIDIJA KODRIÈ 45. Trajanje 3,35 Kompozitor DUŠAN PORENTA Naziv originala NA PLESU Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi PETER AMBRO 46. Trajanje 5,55 Kompozitor VINKO GLOBOKAR Naziv originala LIÈNO Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi VINKO GLOBOKAR – TBN. 47. Trajanje 2,08 Kompozitor JURE ROBENIK Naziv originala ZIMSKI BLUZ Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MOJMIR SEPE – TP. 48. Trajanje 2,58 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ 96 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Naziv originala IMIRZADA Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi GABY NOVAK 49. Trajanje 5,03 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala NE OKREÆI SE SINE (MUZIKA IZ FILMA) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MOJMIR SEPE – TP., URBAN KODER – TP. 50. Trajanje 2,40 Kompozitor JANEZ GREGORC Naziv originala MLIN Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ATI SOSS – AS., MOJMIR SEPE – TP. 51. Trajanje 3,00 Kompozitor VILKO AVSENIK Naziv originala ZVEZDE PADAJU U NOÆ Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ZBOR MIŠKA HOÈEVARJA 52. Trajanje 2,57 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala KUÆA U PREDGRAÐU Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 53. Trajanje 3,03 Kompozitor MILUTIN VANDEKAR Naziv originala VOLIM KIŠU (OPATIJA 1962.) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi KVARTET 4 M 54. Trajanje 2,58 Kompozitor ALEKSANDAR DAMBAZOV Naziv originala LJUBAV I MOTOR (OPATIJA 1962.) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi KVARTET 4M 55. Trajanje 2,36 Kompozitor MARIO BOGLIUNI Naziv originala PRODAVC NOVINA (OPATIJA 1960.) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARKO NOVOSEL 56. Trajanje 1,32 Kompozitor LJUBO KUNTARIÆ 97 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Naziv originala U NEDLJU ANE (OPATIJA 1960.) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi PREDRAG GOJKOVIÆ 57. Trajanje 3,10 Kompozitor MIHAJLO IVANOVIÆ Naziv originala PRIÈA SATA Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi TIHOMIR PETROVIÆ 58. Trajanje 3,42 Kompozitor JANEZ GREGORC Naziv originala GREYHOUND (OPATIJA 1980.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MILE KOS – VN., ANDREJ ARNOLT – AS. 59. Trajanje 3,45 Kompozitor JOVICA ŠKARO Naziv originala KATE LJUBAVI (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi JOVICA ŠKARO 60. Trajanje 2,42 Kompozitor TOMA MANCINI Naziv originala ZEMLJA SE VRTI (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi META MOÈNIK 61. Trajanje 2,58 Kompozitor DRAGAN MIJALKOVSKI Naziv originala VRATI SE DOMA (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LENA TRAJKOVSKA 62. Trajanje 4,01 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala FLAVTIJANA (FESTIVAL OPATIJA 79.) Ansambl original ZABAVNI ANSAMBL RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 63. Trajanje 2,25 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala NA ROÈNI POGON Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ATI SOSS, AS., SILVO ŠTINGL, PNO. 64. Trajanje 2,58 Kompozitor ZORAN CRKOVIÆ 98 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Naziv originala SLOBODNO PROLEÆE (SLOVENSKA POPEVKA 77. CELJE) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ZORAN CRNKOVIÆ 65. Trajanje 3,06 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala PRVI APRIL (FESTIVAL SLOVENSKE POPEVKE 77. CELJE) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA, VOK.ANS. STRUNE Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARJETA RAMŠAK – VOKAL 66. Trajanje 4,53 Kompozitor DUŠAN PORENTA / BOJAN ADAMIÈ Naziv originala ŠEL POPOTNIK V DALJNI TUJI SVET (SLOVENSKA POPEVKA 77. CELJE) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi SESTRI JERMAN – VOK. DUO 67. Trajanje 2,39 Kompozitor K. BOROŠ / S. RADOSAVLJEVIÆ Naziv originala NOÆ NAŠE LJUBAVI (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARIJA BABIÆ 68. Trajanje 3,33 Kompozitor M. BOINOVSKI / D. ÐAKONOVSKI Naziv originala KAI MI (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MIROLJUB MARKOVIÆ 69. Trajanje 2,47 Kompozitor Ð. MITRAKOVIÆ / N. KALOGJERA Naziv originala JOŠ ÆU NOÆAS ÈEKATI (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi NIKI ŠUNDIÆ 70. Trajanje 3,27 Kompozitor S. NEÆAK / AMALIJA PETROVIÆ Naziv originala TVOJA IGRA (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARIJA KOVAÈ 71. Trajanje 3,42 Kompozitor V. TARABUNOV/ VOJISLAV SIMIÆ Naziv originala VRATI SE DOMA (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi VANÈO TARABUNOV 99 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU 72. Trajanje 3,00 Kompozitor K. MANDUKA / S. KALOGJERA Naziv originala IAKO SI MALA (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ZORAN PAVKOVIÆ 73. Trajanje 4,06 Kompozitor T. DOMICELJ / T. HABE Naziv originala MRTAV IN BEL (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi TOMA DOMICELJ 74. Trajanje 3,33 Kompozitor F. KOVAÈ / G. VARGA Naziv originala MINDEN FOLYO (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LADISLAV MEZEI 75. Trajanje 3,04 Kompozitor T. BOJADIJEV / M. IVANOVIÆ Naziv originala SPOMEN MOJ DALEÈEN (OMLADINA 72.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi VELE MATEVSKI 76. Trajanje 3,16 Kompozitor DEÈO GUR / DUŠAN VELKAVERH Naziv originala ON JE KAZAO SUNCE (SLOVENSKA POPEVKA) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA, VOK. ANS. STRUNE Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARJETA FALK 77. Trajanje 3,20 Kompozitor DEÈO GUR / ANDREJ BRVAR Naziv originala TO JE OVA STVAR (SLOVENSKA POPEVKA) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA, VOK. ANS. STRUNE Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi NADA GUR 78. Trajanje 3,15 Kompozitor MOJMIR SEPE / DUŠAN VELKAVERH Naziv originala GDE SE ZAVRŠAVA OSMEH (SLOVENSKA POPEVKA 77. CELJE) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA, VOK. ANS. STRUNE Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi EDVIN FLISER 79. Trajanje 2,58 Kompozitor ZORAN GRGURIÆ Naziv originala VRATI SE DOMA (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ 100 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Izvoðaèi SENADA KOSPIÆ 80. Trajanje 3,24 Kompozitor NENAD PAVLOVIÆ Naziv originala PRED KRAJ NEBA (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi NENAD I TAMARA PAVLOVIÆ – DUO 81. Trajanje 3,29 Kompozitor LADISLAV MEZEI Naziv originala NE RECI DA JE KRAJ (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ZORAN MILIVOJEVIÆ 82. Trajanje 2,50 Kompozitor VLADO MILOŠ Naziv originala TI NE ZNAŠ DOM GDE IVI ON (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi JADRANKA STOJAKOVIÆ 83. Trajanje 2,58 Kompozitor BOIDAR VUÈUR Naziv originala NEKAD SI BILA U MOM SRCU (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi BRANIMIR KUZMIÆ 84. Trajanje 2,11 Kompozitor V. MARKOVIÆ - LOVRIŠ Naziv originala LUTANJA (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi VLADA I BAJKA – DUO 85. Trajanje 2,15 Kompozitor KOŠI HALIM Naziv originala KROZ TUNU UMORNU JESEN (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi RATKO KRALJEVIÆ 86. Trajanje 2,55 Kompozitor GABOR LENÐER Naziv originala NEK SE LJUDI ÈUDE (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LJUBIŠA LOLIÆ 87. Trajanje 2,55 Kompozitor SRÐAN MARJANOVIÆ Naziv originala TRAIM (OMLADINA 73.) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB + VOK. ANS. 101 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi SRÐAN MARJANOVIÆ 88. Trajanje 2,55 Kompozitor ALEKSANDAR NEÆAK Naziv originala MOJA TAJNA Ansambl original JAZZ ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ 89. Trajanje 2,47 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala PRELUDIUM Ansambl original JAZZ ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ 90. Trajanje 11,49 Kompozitor SAVATIJE LJUBIÈIÆ Naziv originala JUGOSLOVENSKA RAPSODIJA Ansambl original SIMFONIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 91. Trajanje 28,28 Kompozitor JANEZ GREGORC Naziv originala ICA (PREVOD) Ansambl original SIMFONIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi SILVO STINGL – PNO., TONE JANŠA – TS. I SS. 92. Trajanje 3,38 Kompozitor CAMILLE SAINT SAENS Naziv originala ROMANSA ZA ROG I ORKESTAR Ansambl original SIMFONIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi JOE FALOUT - ROG 93. Trajanje 6,20 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala SLOVENSKA RAPSODIJA Ansambl original VOJNI ORKESTAR LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 94. Trajanje 1,23 Kompozitor NIKOLAJ RIMSKI - KORSAKOV Naziv originala BUMBAROV LET Ansambl original ORKESTAR TIHOMIRA PETROVIÆA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 95. Trajanje 28,28 Kompozitor FRANZ SCHUBERT Naziv originala SERENADA Ansambl original ORKESTAR TIHOMIRA PETROVIÆA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ÐURÐEVKA ÈAKAREVIÆ – MECOSOPRAN 96. Trajanje 1,50 102 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Kompozitor POLAKIN Naziv originala KANARINAC Ansambl original ORKESTAR TIHOMIRA PETROVIÆA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi SLAVOLJUB KOVANDIÆ - VIOLINA 103 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Prilog 2. RADIO BEOGRAD – FONOTEKA KOMPOZICIJE BOJANA ADAMIÈA 1. Trajanje 2,17 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala MOJIM PRIJATELJIMA U SKOPLJU Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV SKOPLJE Dirigent ALEKSANDAR DAMBAZOV 2. Trajanje 3,23 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala DIVLJE SUZE, BEOGRADSKO PROLEÆE 74. Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTB Dirigent ILIJA GENIÆ Izvoðaèi RADOJKA ŠVERKO 3. Trajanje 2,59 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala KOSTANJI Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi OTO PESTNER 4. Trajanje 3,05 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala NAJINO POLETJE, SLOVENSKA POPEVKA 72. Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA, VOK.ANS. STRUNE Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARTINE CLEMANCEAU 5. Trajanje 3,00 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala RANO POLPODNE, OPATIJA 70. Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ELDA VILER 6. Trajanje 3,41 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala KANONIRSKA, FESTIVAL JNA 1969. Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR DOMA JNA Dirigent BUDIMIR GAJIÆ Izvoðaèi LADO LESKOVAR 7. Trajanje 2,25 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala VESELA SRCA Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR DOMA JNA Dirigent BUDIMIR GAJIÆ Izvoðaèi MUŠKI HOR DOMA JNA 8. Trajanje 2,40 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ 104 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Naziv originala IZVIÐAÈI Ansambl original DIKSILEND ANS. SRETENA STEVANOVIÆA 9. Trajanje 1,41 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala ŠPICA ZA VESELO VEÈE, TREÆA VERZIJA Ansambl original INSTRUMENTALNI ANSAMBL Izvoðaèi GRUPA GLUMACA 10. Trajanje 4,48 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala MELODIJA Ansambl original JAZZ ORKESTAR RTB, SOLISTIÈKA GRUPA Dirigent VOJISLAV SIMIÆ 11. Trajanje 2,09 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala PRELUDIJ V Ansambl original JAZZ ORKESTAR RTB Dirigent BOJAN ADAMIÈ 12. Trajanje 2,37 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala DALEKA STARA ÈEN JA, PESMA IZ FILMA LJUBAV I MODA Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi LOLA NOVAKOVIÆ, IVO ROBIÆ 13. Trajanje 3,38 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala SPOMENAK Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR DOMA JNA Dirigent BUDIMIR GAJIÆ Izvoðaèi IVAN MILIÆ – VOKAL 14. Trajanje 3,38 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala LIPOVA RUMBA Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent MARIO RIJAVEC Izvoðaèi SIMEON GUGULOVSKI - VOKAL 15. Trajanje 3,25 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala IMIRZADA Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi GABY NIVAK - VOKAL 16. Trajanje 2,57 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala NE OKREÆI SE SINE – MUZIKA IZ FILMA Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MOJMIR SEPE, TP., URBAN KODER, TP. 105 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU 17. Trajanje 2,35 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala KAKO JE BILO LEPO Ansambl original ANSAMBL BOJANA ADAMIÈA 18. Trajanje 5,03 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala KUÆA U PREDGRAÐU Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 19. Trajanje 3,12 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala BANI, BANI Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent JOE PRIVŠEK 20. Trajanje 2,05 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala ŠPICA ZA VESELO VEÈE Ansambl original INSTRUMENTALNI ANSAMBL Izvoðaèi GRUPA GLUMACA 21. Trajanje 4,01 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala FLAVTIJANA (FESTIVAL OPATIJA 79.) Ansambl original ZABAVNI ANSAMBL RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 22. Trajanje 2,25 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala NA ROÈNI POGON Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi ATI SOSS, AS., SILVO ŠTINGL, PNO. 23. Trajanje 3,30 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala PROLEÆU U ZAGRLJAJ (FESTIVAL SLOVENSKE POPEVKE) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent ATI SOSS Izvoðaèi VOKALNI KVARTET ULTRA 24. Trajanje 3,06 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ / ELZA BUDAU Naziv originala PRVI APRIL (FESTIVAL SLOVENSKE POPEVKE 77. CELJE) Ansambl original REVIJSKI ORKESTAR RTV LJUBLJANA, VOK.ANS. STRUNE Dirigent BOJAN ADAMIÈ Izvoðaèi MARJETA RAMŠAK - VOKAL 25. Trajanje 3,35 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala SENTIMENTALNOST V ES Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent JOE PRIVŠEK 106 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Izvoðaèi ATI SOSS SS., SILVO ŠTINGL, PNO. 26. Trajanje 3,10 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala VEÈER Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent MARIO RIJAVEC Izvoðaèi SONJA BERCE – VOKAL 27.Trajanje 2,37 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala LE V KUP UBOGA GMAJNA Ansambl original MEŠOVITI HOR I SIMFONIJSKI ORKESTAR U.A. JNA Dirigent BUDIMIR GAJIÆ Izvoðaèi MIROSLAV ÈANGALOVIÆ – BAS 28. Trajanje 3,47 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala FIÆFIRIÆ, POLKA ZA PIKOLO I ORKESTAR Ansambl original VOJNI ORKESTAR LJUBLJANA Dirigent PAVLE BRZULJA Izvoðaèi PETRE NAUMOVSKI – PIKOLO 29. Trajanje 2,25 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala CIK-CAK, POLKA ZA KSILOFON I ORKESTAR Ansambl original VOJNI ORKESTAR LJUBLJANA Dirigent PAVLE BRZULJA Izvoðaèi RAJKO STOJKOVIÆ – KSILOFON 30. Trajanje 2,42 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala TRATATA - KORAÈNICA Ansambl original REPREZENTATIVNI ORKESTAR JNA Dirigent FRANC KLINAR Izvoðaèi HOR PITOMACA VOJNE MUZIÈKE ŠKOLE 31. Trajanje 2,19 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala PO JEZERU Ansambl original VOJNI ORKESTAR LJUBLJANA Dirigent PAVLE BRZULJA Izvoðaèi ANTON GRÈAR – TRUBA 32. Trajanje 6,20 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala SLOVENSKA RAPSODIJA Ansambl original VOJNI ORKESTAR LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 33. Trajanje 8,20 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala TITOV NAPRIJED Ansambl original VOJNI ORKESTAR LJUBLJANA Dirigent PAVLE BRZULJA 107 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ U BEOGRADU Izvoðaèi TIHOMIR PETROVIÆ- BARITON, RECITATORI ALENKA PIJEVEC, BERT SOTLAR 34. Trajanje 2,4 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ /Vilim Markoviæ Naziv originala TRATATA, ZDAJ IGRA NAŠA MUZIKA Ansambl original REPREZENTATIVNI ORKESTAR JNA Dirigent FRANC KLINAR 35. Trajanje 2,33 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala SVRAKE (CIKLUS) Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTB Dirigent MIRKO ŠOUC, MILICA PEŠIÆ Izvoðaèi DEÈIJI HOR KOLIBRI 36. Trajanje 2,52 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala TEMA IZ FILMA PUKOTINA RAJA Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 37. Trajanje 4,01 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala JESENSKA PESEM Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 38. Trajanje 2,28 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala THE SPRINGTIME IN THE SWINGTIME Ansambl original ZABAVNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 39. Trajanje 2,57 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala KUÆA U PREDGRAÐU Ansambl original PLESNI ORKESTAR RTV LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 40. Trajanje 6,20 Kompozitor BOJAN ADAMIÈ Naziv originala SLOVENSKA RAPSODIJA Ansambl original VOJNI ORKESTAR LJUBLJANA Dirigent BOJAN ADAMIÈ 108 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Vladimir Mustajbašiæ Beograd / Srbija BOJAN ADAMIÈ V BEOGRADU Imel sem sreèo, da sem veèkrat sodeloval z Bojanom Adamièem. Prviè leta 1966, ko sem kot mlad rogist igral pod njegovim vodstvom pri simfoniènem oziroma revijskem orkestru Umetniškega ansambla JLA po Sloveniji, na festivalih vojaških parad in pesmi, snemanjih v studiu Radia Beograd in nazadnje leta 1975, ko je obiskal Reprezentativni orkester Garde JLA, ki je takrat deloval pod vodstvom maestra, podpolkovnika Franca Klinarja. O bivanju in delovanju Bojana Adamièa v Beogradu sem govoril z ljudmi, s katerimi je maestro Adamiè najveèkrat sodeloval, in sicer z upokojenim polkovnikom, zadolenim za glasbene dejavnosti v JLA, Budimirjem Gajiæem, nekdanjim dirigentom Umetniškega ansambla JLA, skladateljem Emilom Glavnikom, nekdanjim glasbenikom v orkestru Garde in èlanom Umetniškega ansambla JLA ter z maestrom Vojislavom »Bubišem« Simièem, nekdanjim dirigentom jazz orkestra RTV Beograd. Podatke, povezane z Bojanom Adamièem sem iskal tudi na SOKOJ-u, nasledniku SAKOJ-a (Zveza skladateljev Jugoslavije) in v Društvu skladateljev Srbije, vendar na alost ustrezne dokumentacije, ki bi osvetlila delovanje B. Adamièa v Beogradu, ne hranijo. V Nacionalni knjinici Srbije sem uspel najti nekaj podatkov v Biltenu zdruenja skladateljev Jugoslavije (1970–1975), v èasopisu Zvuk (št. 2 iz leta 1973) in v Ilustrirani vojni reviji FRONT (letnik 1965 in 1966). Zahvaljujoè naklonjenosti direktorja Radia Beograd Dušana Raduloviæa in njegovih sodelavcev sem dobil informacije o posnetkih skladb pod dirigentskim vodstvom Bojana Adamièa, ki se hranijo v glasbeni knjinici oziroma fonoteki beograjskega radia. Najveè podatkov je bilo mogoèe dobiti v dokumentaciji Umetniškega ansambla JLA v Arhivu glasbenega oddelka DSNO, ki se nahaja v vojaškem arhivu v Beogradu. Zahvaljujem se Ministrstvu za obrambo Republike Srbije - Uradu za javne zadeve in Umetniškemu ansamblu »Stanislav Binièki« za odobritev vpogleda v dokumente, ki se nanašajo na delo Bojana Adamièa v Umetniškem ansamblu JLA in ki so še vedno pod zašèito Zakona o arhivih Republike Srbije. Posebno bi se rad zahvalil naèelniku Umetniškega ansambla »Stanislav Binièki«, podpolkovniku Stanislavu Stojiljkoviæu in naèelniku Vojaškega arhiva v Beogradu, polkovniku Miloradu Sekuloviæu in njihovim sodelavcem, ki so pokazali zanimanje za projekt o Bojanu Adamièu in mi nudili pomoè pri delu. Iz dostopnih podatkov je razvidno, da je bil Bojan Adamiè v èasu bivanja v Beogradu aktiven na veè podroèjih. Deloval je kot: – èlan upravnega odbora in podpredsednik Zveze skladateljev Jugoslavije; – èlan irije, araner in dirigent Festivala mladih v Subotici; – skladatelj glasbe za filme srbskih reiserjev; – svetovalec Glasbenega oddelka SSNO; – gostujoèi dirigent revijskega orkestra in mešanega zbora Umetniškega ansambla JLA in – skladatelj in araner glasbe za revijske orkestre Umetniškega ansambla JLA, za vojaške pihalne orkestre in vojaške zabavne orkestre. 109 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ V BEOGRADU Bojan Adamiè je bil èlan Zveze skladateljev Jugoslavije od njene ustanovitve leta 1947, èlan Upravnega odbora in podpredsednik pa je bil leta 1973. Vizitko s to funkcijo mi je dal med obiskom Reprezentativnega orkestra Garde, v katerem sem bil takrat prvi solo rogist in obèasni dirigent. Spomnim se, da je imel na razpolago sobo v èetrtem nadstropju stavbe SAKOJ-a v Mišarski ulici v Beogradu. V Biltenih Zveze skladateljev Jugoslavije iz leta 1971 (urednica Marija Koren) je Bojan Adamiè omenjen kot udeleenec simpozija o jugoslovanski glasbi na temo "Poloaj skladatelja in njegovega umetniškega dela" (potekal je v Zlatiboru aprila 1971). Referenti na temo "O organizacijskih problemih današnje jugoslovanske glasbe" so bili Boris Ulrich, Ivo Vuljeviæ in Bojan Adamiè (popularna glasba). Na VI. kongresu SAKOJ-a, ki je potekal septembra 1971 v Prnu, Èrna gora, je Adamiè predsedoval popoldanskemu zasedanju prvega dne kongresa. Zanimive so Adamièeve navedbe, zabeleene v drugi številki èasopisa Zvuk iz leta 1973, kjer se svojemu bivšemu profesorju Slavku Ostercu zahvaljuje za tolerantnost in priznavanje vrednot vsaki vrsti glasbe, ob tem pa poudarja, da vsak skladatelj ustvarja glasbo po meri svojega okolja. Opozoril je tudi na razvoj jazza in popularne glasbe, pri èemer je izpostavil svoja opaanja, da ustvarjalci išèejo nove, bolj moderne poti, kar jih oddaljuje od širšega obèinstva, kateremu je najprivlaènejša tradicija, ki pa se poèasi spreminja. Opozoril je tudi na to, da odgovorne institucije ne skrbijo dovolj za oblikovanje okusa najširše publike, še posebej mladih, pri katerih so po njegovem mnenju najuspešnejši "poslovnei", ki so nacionalni duh ulovili v svoje mree. Posebej je poudaril, da izvajalci "zabavne glasbe" pri nas redko prejmejo drubena priznanja. Da, to je bil èas, ko se je vsa glasba, ki ni bila simfonièna ali operna, obravnavala kot manj vredna. Vendar pa je treba omeniti, da je Zdruenje skladateljev Jugoslavije v Adamièevem èasu bistveno pripomoglo k ustvarjanju kakovostne popularne glasbe, med drugim s tem, ko je doloèilo kompetentno strokovno irijo za Festival mladih v Subotici. Poleg Vojislava Simiæa, Dragiša Dukiæa, Aleksandra Koraæa, ivka Dimitrijeviæa, Stevana Radosavljeviæa, Vanje Lisak, Miroslava Antiæa in drugih znanih glasbenikov in pesnikov je sodeloval tudi Bojan Adamiè, ki je bil èlan in predsednik irije festivala od leta 1962 do 1974. Angairan je bil tudi kot araner, vendar so v dokumentaciji festivala v Subotici zabeleene samo nekatere pesmi: za leto 1964 Prvi školski dan (Svetozar Radiæ) in Tiha luna, leta 1972 Pastirica (Jovica Škoro), leta 1973 pa Tri enske (Marko Brecelj) in Kara Te Gozlum (Husein Kazas). Vse pesmi iz festivala iz leta 1971, 1972 in 1973 je Bojan Adamiè posnel z Velikim zabavnim (revijskim) orkestrom RTV Beograd, o èemer je na voljo podrobna dokumentacija, ohranjeni pa so tudi posnetki v glasbeni knjinici Radia Beograd. Kot se spominja Vojislav Simiæ, ki je bil z Adamièem na festivalu v Subotici veèkrat v strokovni iriji, je na enega izmed nateèajev prispelo kar 560 skladb. Èeprav je bila veèina amaterskih, je Bojan Adamiè zahteval, da jih pozorno pregledajo in zaigrajo, da ne bi spregledali kakšnega zanimivega refrena. Nekoè je Adamiè na kosilu na domu Vojislava Simiæa v Beogradu svojemu kolegu in borcu za promocijo jazzovske in popularne glasbe izrazil mnenje, da vsi, ki se elijo resno ukvarjati s tem poslom, ne morejo obedovati in spati "na uro", temveè takrat, ko jim glasba to dopušèa. Simiæ se spominja, da je Bojan spal po dve uri in kljub temu e zgodaj zjutraj nadaljeval z delom. Prav tako se spominja 110 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Adamièeve hitre vonje v njegovem Alfa Romeu Giulia, ko se mu je hrbet kar prilepil na sede. Mimogrede, tako sem se poèutil tudi sam, ko me je Bojan Adamiè skupaj z dvema kolegoma iz Umetniškega ansambla JLA leta 1966 vozil od Kranja do Ljubljane. V fonoteki Radia Beograd obstaja 96 posnetkov z Bojanom Adamièem kot dirigentom. Od tega jih je 44 posnetih v studiih v Ljubljani v razliènih zasedbah, kot so simfonièni, plesni, zabavni, revijski in jazz orkester RTV Ljubljana in ljubljanski Vojaški orkester, 52 posnetkov pa je nastalo v studiih Radia Beograd, in sicer z zabavnimi, plesnimi, revijskimi in jazz orkestri RTV Beograd, z revijskim orkestrom in zborom Umetniškega ansambla JLA, Reprezentativnim (pihalnim) orkestrom JLA in z orkestrom Tihomira Petroviæa. (Priloga 1). Adamiè je z ansambli JLA pogosto sodeloval, z njimi snemal ali jim dirigiral. Na arhiviranih posnetkih je kar štirideset krat zabeleen kot avtor. Eden od posnetkov je nastal v Skopju (dirigent Aleksandar Dambazov), 22 jih je iz ljubljanskega studia (dirigenti: Bojan Adamiè, Mario Rijavec, Joe Privšek, Ati Soss in Pavle Brzulja) in 17 iz Beograda (dirigenti: Ilija Geniæ, Budimir Gajiæ, Vojislav Simiæ, Franc Klinar, Mirko Šouc in Milica Pešiæ). (Priloga 2). Kot skladatelja filmske glasbe, ki je vsakemu filmu dodal izrazito glasbeno prepoznavnost, je bil Adamiè iskan med številnimi reiserji, vkljuèno pri tistih, ki so delovali v Srbiji. V katalogu DVD Narodne knjinice Srbije so navedeni naslednji filmi: leta 1958: 1. „Crni biseri“ – reiser Toma Janjiæ, scenarij Jug Grizelj; 2. „Èetiri kilometra na sat“ – reiser Velimir Bata Stojakoviæ, scenarij Ratko Ðuroviæ; 3. „Te noæi“ – reiser Jovan ivanoviæ, scenarij Miroslav Subotièki; leta 1960: 4. „Ljubav i moda“ - soavtorji glasbe Bojan Adamiè in Darko Kraljiæ, reiser Ljubomir Radièeviæ, scenarij Nenad Jovièiæ; 5. „Bolje je umeti“ - scenarij in reija Vojislav Nanoviæ: leta 1961: 6. „Karolina rijeèka“ - reiser Vladimir Pogaèiæ, scenarij Zvonimir Berkoviæ; 7. „Prvi graðanin male varoši“ - scenarij in reija Mlad en "Puriša" Ðorðeviæ; leta 1963: 8. „Operacija Ticijan“ - reiser Radoš Novakoviæ, scenarij Vlastimir Radovanoviæ; leta 1964: 9. „Slubeni poloaj“ - scenarij in reija Fadil Hadiæ; leta 1967: 10. „Diverzanti“ - reiser Hajrudin Krvavac, scenar ij Hajrudin Krvavac in Vlastimir Radovanoviæ; 11. „Bokseri idu u raj" - reiser Branko Æeloviæ, scenarij Slobodan Markoviæ; 111 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ V BEOGRADU leta 1968: 12. „Bekstvo“ - reiser Radoš Novakoviæ, scenarij Oskar Davièo in Radoš Novakoviæ; 13. „Brat doktora Homera“ - reiser ika Mitroviæ, scenarij Vanja Bjenjaš; leta 1976: 14. „Devojaèki most“ - reiser Miomir Stamenkoviæ, scenarij Petar Duloviæ. Adamièeva glasba je v vsakem filmu nekaj posebnega. Ni zgolj zvoèna ilustracija, temveè tudi oris znaèaja posameznih osebnosti in dramskega dela v celoti. e v èasu NOB je Bojan Adamiè za vojaške godbe oziroma orkestre araniral in skladal »s pridihom jazza« ter dosegel zvok, ki je bil drugaèen od takrat obièajnega za pihalne sestave. V spominih Bojana Adamièa (glej v: Glasba in glasbeniki v NOB, Beograd 1982) je zabeleeno, kako je bila glasba pihalnega sestava IX. korpusa JLA na mednarodnem festivalu vojnih orkestrov v Trstu leta 1945, na katerem sta sodelovala tudi ameriški in britanski orkester, ocenjena kot najboljša, ker je Bojan Adamiè koraènico priredil za igranje in za petje. Nekoè mi je pripovedoval zgodbo, kako je po koncu 2. svetovne vojne nastopal z jazz orkestrom v nekem hotelu ob Blejskem jezeru. V dvorani naj bi za eno od miz sedela skupina opitih oficirjev, od katerih je imel najstarejši èin poroènika. Èlani omizja so proti orkestru in dirigentu klicali glasne opazke, kako so se oni borili in osvobajali dravo, glasbeniki pa da so medtem samo igrali, morda celo sovraniku. V odmoru je Bojan Adamiè odšel v sobo in oblekel svojo partizansko bluzo, s èinom kapetana. Ko se je pojavil v dvorani in se priblial glasnim in opitim oficirjem, so le-ti v hipu stali »mirno«. »Ne vem, kaj ste bili pred vojno ali kaj ste delali«, jim je rekel Adamiè, »glasbeniki, ki jih poslušate, so bili glasbeniki tudi pred vojno, v NOB pa so bili ilegalci, komandirji in komisarji. Zato poslušajte ali odidite!« In so ostali. Eden izmed njih je bil kasneje na visokem poloaju JLA in je zagotovil pomembno podporo razvoju vojnih orkestrov in glasbene kulture v JLA. Ob koncu petdesetih let 20. stoletja je prišlo v Jugoslaviji do politiènega, vojaškega, gospodarskega in kulturnega odpiranja proti zahodu. Prvi glasbeni barvni film, prikazan v Jugoslaviji, imenovan Water Ball, je poleg odliène Esther Williams vseboval privlaèno glasbo velikega jazz ansambla z nepozabnim trobentaèem Harryjem Jamesom. V šestdesetih letih so v Jugoslaviji gostovali Oscar Peterson, Louis Armstrong, Woody Herman in drugi velikani jazza. Vojislavu Simiæu in Bojanu Adamièu se pripisuje anekdota, kako sta Josipa Broza Tita na zaèetku 50. let na nekem slavnostnem sprejemu, na katerem je nastopil jazz orkester, vprašala o tem, èe je res, da ne mara jazza. Menda je odgovoril, da nasprotno, saj da ima celo plošèe Glenna Millerja in drugih velikanov jazza. Seveda so potem drugi voditelji govorili podobno. Res je, da se je v 50. letih priljubljenost zabavne glasbe in jazza poveèevala. Veliki jazz orkestri so delovali pri radijskih postajah v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Sarajevu, številni pa so bili ustanovljeni tudi v manjših mestih, kulturnih-umetniških društvih in v okviru vojaških orkestrov. Leta 1961 je Josipa Broza Tita na velikem potovanju v zahodno in severno Afriko (Gano, Liberijo, Gvinejo, Maroko, Tunizijo in Egipt) na ladji "Galeb" spremljal tudi 112 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Orkester Garde. Pihalnim in salonskim orkestrom je dirigiral podpolkovnik Gvido Uèakar, velikim zabavnim (jazz orkestrom) pa podporoènik Budimir Gajiæ. Najveèji uspeh je bil doseen prav z jazz orkestrom, kar naj bi bila po besedah upokojenega polkovnika in naèelnika Glasbene slube JLA Budimirja Gajiæa zasluga Bojana Adamièa in Vojislava Simiæa, ki sta bila ansamblu odlièna svetovalca. Na splošno je prevladovala ocena, da je treba glasbeno kulturo v vojski izboljšati in jo pribliati takratnim zahtevam in prièakovanjem vojakov, èastnikov in dravljanov, zato so v poznih petdesetih letih v skoraj vseh enotah ustanavljali majhne zabavne orkestre. Vpeljana je bila praksa, da so èlani vojaških orkestrov (ki jih je bilo manj) glasbeniki igrali tudi v majhnih in velikih zabavnih (jazz) orkestrih. Za tovrstno prakso so obièajno angairani strokovnjake in tako je npr. orkestru v Ljubljani pomagal Bojan Adamiè, v Zagrebu Miljenko Prohaska, v Beogradu Vojislav Simiæ in Milan Kotliæ ... Da bi spodbudili nove oblike glasbenega poustvarjanja, ki so pri starejših glasbenikih in nekaterih poslušalcih še vedno naletele na neodobravanje, so zaèeli organizirati tekmovanja vojaških zabavnih orkestrov ter festivale vojaških pesmi in koraènic. Prvo tekmovanje vojaških orkestrov je potekalo leta 1962 v dvorani Doma sindikatov Beograd. Na drugem tekmovanju leta 1963 v Zagrebu je bil najboljši zabavni orkester iz Ljubljane, ki mu je z nasveti in aranmaji pomagal Bojan Adamiè, kakor je zapisano tudi v letnem poroèilu Glasbenega oddelka DSNO za leto 1963. Na tem festivalu je prviè nastopil tudi Revijski orkester Umetniškega ansambla Doma JLA v Beogradu. Tretji festivalu je potekal leta 1964 v Ljubljani, naslednji (1965) pa v Skopju. Od leta 1966 so ti festivali potekali v Beogradu. Mali zabavni orkestri so bili zaradi pomanjkanja osebja postopoma ukinjeni, kar pa ni vplivalo na porast in pomen velikih vojaških orkestrov. Tako se je od leta 1969 zaèel odvijati Festival vojaških pihalnik orkestrov v Sarajevu, ki je kasneje prerastel v mednarodni dogodek. Do leta 1975, ko je bil na alost ukinjen, so na njem poleg jugoslovanskih vojaških orkestrov sodelovali podobni ansambli iz Velike Britanije, Francije, ZDA, Sovjetske zveze, Romunije, Madarske, Nemške demokratiène republike, Libije, Poljske, Kube, Mehike, Alirije, Egipta, Iraka in Irana. Na prvem sarajevskem festivalu je bila na tamkajšnjem stadionu "Kovaèi" izvedena simfonièna pesnitev Bojana Adamièa 4. julij. Pri izvedbi so sodelovali vsi jugoslovanski vojaški orkestri. Med udeleenci festivala je bilo okoli 500 glasbenikov in oddelek mitraljezcev. Dirigent je bil naèelnik glasbenega oddelka DSNO polkovnik Vinko Savnik. Zanimivo je, da je Adamiè takrat kot prvi v Jugoslaviji v sestavu pihalnega orkestra uporabil aleatoriko, in sicer kot doivljanje kaosa bitke. Budimir Gajiæ pravi, da je vsak Adamièev postanek v Beogradu izkoristil za "krajo" njegovega znanja oziroma spoznavanje stila in metodike pri delu z jazzovskim in revijskim orkestrom ter spretnosti skladanja in araniranja zabavne in jazz glasbe. Gajiæ dodaja, da povzemanje Adamièevih prijemov ni bilo teko, saj je Bojan velikodušno razdajal svoje znanje in izkušnje. V šestdesetih letih je prišlo do otoplitev odnosov z dravami Varšavskega pakta. Vojaški orkestri in umetniški ansambli Bolgarije, Poljske, Èeškoslovaške, Nemške demokratiène republike, Romunije, Madarske in Sovjetske zveze so gostovali v Jugoslaviji, medtem ko je imel povratna gostovanja v teh dravah in na Švedskem Umetniški ansambel JLA s simfoniènim/revijskim orkestrom, mešanim zborom ter instrumentalnimi in vokalnimi solisti. V prvem delu programa so bile obièajno skladbe 113 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ V BEOGRADU resnejšega znaèaja skladateljev Stevana Mokranjca, Jakova Gotovca, Oscarja Danona, Dušana Radiæa, Josipa Slavenskega, Borisa Papandopula, Todora Skalovskega in Rudolfa Bruèija, v katerih so sodelovali tudi dramski in vokalni umetniki, kot so bili Mira Stupica, Jovan Milièeviæ, Julijana Anastasijeviæ in solistka zbora Miska Šæepanoviæ. Veèinoma sta dirigirala Franc Klinar in Mladen Jagušt (v ZSSR Angel Šurev). V drugem, revijskem delu pa so izvajali vojaške pesmi ter priredbe ljudskih pesmi in plesov. Drugi del je vsebinsko in metodièno pripravil Bojan Adamiè, ki je na treh turnejah - na Poljskem (25. maj–12. junij 1965), Madarskem (april 1966) in v Romuniji (maj 1966) tudi dirigiral. Sicer je za ta del programa pripravil tudi Budimira Gajiæa, ki je dirigiral na ostalih gostovanjih. V okviru turneje po Jugoslaviji je z nastopi v veè mestih v Sloveniji, na Hrvaškem, v Makedoniji in na Kosovem na popoldanskih koncertih za vojake in mladino dirigiral Budimir Gajiæ, za èastnike in mešèane pa v veèernih urah Bojan Adamiè. Na turneji po Sloveniji leta 1966 - v Postojni, Ljubljani (televizijski prenos v ivo), Kranju, Tolminu, Ajdovšèini in v Vipavi so bile na programu naslednje skladbe: Milan Subota / B.Adamiè: NA DLANU NEBA; Bojan Adamiè: KIŠA PADA NEVEN VENE, suita Mario Nardelli: PESMA MORNARA U NOÆI; Josip Škorjanec: VOJNIÈKA BALADA; Ðorðe Karaklajiæ / B.Adamiè: MAKEDONSKO ORO; J. Horvat: PESMA BUDIMPEŠTE ; Rodzik / B.Adamiè: OLNIERSKA PIOSENKA; Ar. Bojan Adamiè: NA OKNU GLEJ ... Ar. Rado Simoniti: BOLEN MI LEI Arban / B. Adamiè: VENECIJANSKI KARNEVAL za 5 trobent in orkester Vokalni solisti so bili Marjana Deraj, Anica Zuboviæ, Minja Subota in Nikola Karoviæ, instrumentalni solisti pa Miodrag Mitroviæ in Ðorðe Kotlarevski - klarineta, Vladeta Kandiæ - harmonika, trobentaèi pa Ivica Hlapèiæ, Janko Biškup, Borivoje Kovaèevski, Miroslav Blaeviæ in (takrat vojak) Anton Grèar. Zaradi omenjenih gostovanj so bili na sluenje vojaškega roka povabljeni takrat e uveljavljeni instrumentalni in vokalni solisti - Arsen Dediæ, Zvonko Špišiæ, Vice Vukov, ivan Miliæ, Ivica Krajaè, Milan (Minja) Subota, Kvartet 4 M (Miro Ungar, eljko Ruiæ, Branko Buliæ in Branko Marušiæ), trombonist Ièo Kelemen, trobentaè Anton Grèar, jazz pianist Vaso Beloševiæ … Med drugimi vokalnimi solisti so bili Nikola Karoviæ in Nikola Kneeviæ (oba solista zbora Umetniškega ansambla), Vasilija Radojèiæ, Anica Zuboviæ, Majda Sepe, Marjana Deraj, Tereza Kesovija idr. V nadaljevanju navajam, kako je vloga Bojana Adamièa zabeleena v letnem poroèilu Umetniškega ansambla JLA v Arhivu vojaškega oddelka DSNO od leta 1963 do 1967 (Vojaški arhiv Beograd, inv. št. 2533, v arhiv predano l. 1971): 1963: Revijski orkester in zbor sta nastopila 10.12.1963 na II. festivalu zabavnih orkestrov JLA v Študentskem centru v Zagrebu. Za uspeh ljubljanskega orkestra je najzaslunejši Bojan Adamiè. 114 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 1964: 3. junij - prvi koncert Revijskega orkestra Umetniškega ansambla JLA v Domu sindikatov v Beogradu. Na sporedu: Ulrich Sommerlate - METROPOLIS, Adinsell - VARŠAVSKI KONCERT - solistka Nada Vujièiæ, klavir, KONI MAMBO, ar. V. Simiæ - MOJ DILBERE - solistka Vasilija Radojèiæ, Milutin Vandekar - RAPSODIJA ZA TRUBU I ORKESTAR - solist Borivoje Kovaèevski, trobenta. Dirigent - Mladen Jagušt. 3.-10. oktober turneja po Bolgariji. Dirigenti Mladen Jagušt, Franc Klinar in Budimir Gajiæ (pripravil Vojislav Simiæ). 20. novembra III. festival zabavnih orkestrov JLA in vojaških pesmi ter koraènic v Ljubljani. Skladbe Bojana Adamièa in Joeta Privška je z veliki uspehom zaigral zabavni orkester iz Ljubljane. Adamièeva skladba SPOMENAK je bila nagrajena za najboljši aranma. Prav tako je araniral skladbe L. Leška - GLAS SA MORA, B. Kovaèièa - ÈAKAM TE, M. Rijavca - REKA in za orkester MOST NA RECI KVAJ. 1965: 4.-20. januar gostovanje na Èeškoslovaškem - 11 koncertov pred 13.500 poslušalci v mestih: Bratislava, Nitra, ilana, Ostrava, Plzen, Brno, Hradec Kralove, Usti na Labi, Litomerice in Praga. 25. maj-12. junij gostovanje na Poljskem - 11. koncertov pred 31.200 poslušalci v mestih: Varšava, Rembertovo v bliini Varšave, Lod, Wroclaw, Legnica, Opole, Zabrze, Katovice, Krakov, Radom in Deblin (Za to gostovanje je Bojan Adamiè araniral nekaj poljskih skladb. V uradnem poroèilu in v èlanku Ilustrirane vojaške revije FRONT se Adamièa ne omenja kot dirigenta, vendar je prepoznaven na fotografiji z nekega koncerta in kot se zdi, so v poroèilih oziroma dokumentih navedena samo imena dirigentov, ki so bili v vojaški slubi. [op. p.]) Skladbe, posnete z revijskim orkestrom in mešanim zborom - dirigent B. Adamiè: B. Adamiè: NARODNI KOKTEL - solisti: Ivica Hlapèiæ - trobenta, Natalija Jureèiè - flavta in Ðorðe Kotlarevski - klarinet; B. Adamiè: KIŠA PADA NEVEN VENE - solo violina Rudolf Jagiæ; S. Binièki / B. Adamiè: MARŠ NA DRINU; Radzik / Adamiè: OLNIERSKA PIOSENKA (poljska narodna); V. Avsenik / B. Adamiè: ZVEZDE PADAJU U NOÆ; P. I. Èajkovski / B. Adamiè: ANDANTE CANTABILE; Ar. B. Adamiè: OKA (poljska narodna); Ar. B. Adamiè: NA OKNU GLEJ (po španski narodni); B. Adamiè: ÈUDNI TAJ IVOT; E. Glavnik / B. Adamiè: ARMIJA RADA; M. Subota / B. Adamiè: NA DLANU NEBA; B. Adamiè: MARŠ SPENTA (skitnice); 115 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ V BEOGRADU B. Konovalski: MARŠ POLONJO; B. Konovalski: LEPA NAŠA POLJSKA CELA 16.–26. november v Skopju, IV. festival zabavnih orkestrov JLA in novih vojaških pesmi. Na zakljuènem koncertu je potekal simpozij o "Vojaških zabavnih orkestrih in pesmih, napisanih na temo vojaškega ivljenja". V razpravi so sodelovali skladatelj Bojan Adamiè, glasbeni urednik RTB ivko Dimitrijeviæ in polkovnik bolgarske vojske Nikolov (ki je pohvalil festival). Poudarjeno je bilo, da so se zabavni ansambli z namenom, da bi postali bolj kakovostni, usmerili v jazzovske skladbe. Tako so programi postali umetniško bolj smiselni, vendar manj zanimivi za obèinstvo. Nove pesmi na festivalu: B. Adamiè / S. Jakševac / B. Adamiè: ÈUDAN JE TAJ IVOT - Ivica Krajaè; A. Dambazov / S. Jociæ / B. Adamiè: MOJ DRUGI DOM - Zafir Hadimanov; A.Vuèer / D. Britviæ / B. Adamiè: PRIÈA - Nina Spirova; M. Šouc / A.Koraæ / B. Adamiè: TVOJI KORACI - Marjana Deraj; A. Dambazov / J. Smiljan / B. Adamiè: USAMLJENA KARAULA - Z. Hadimanov; B. Adamiè / B. Karakaš / B. Adamiè: IZVIÐAÈI - zbor (zbor in orkester Umetniškega ansambla, dirigent poroènik Budimir Gajiæ) 1966: V tem letu sta se v Beogradu v Domu sindikatov odvijali dve festivalski prireditvi. 16. decembra je potekalo zakljuèno tekmovanje vojnih pihalnih in velikih zabavnih (jazz) orkestrov - najboljši pihalni orkester je bil pihalni orkester Ljubljana, najboljši veliki zabavni orkester je bil orkester Sarajevo in najboljši solist Zdenko Magajne, klarinet, iz orkestra Garda. 17. decembra se je pod nazivom "Peti festival vojaških pesmi" odvijala celoveèerna festivalska prireditev v enem delu, sestavljena le iz vojaških pesmi in koraènic. Jedro festivala sta bila revijski orkester in zbor Umetniškega ansambla JLA z dirigentom Budimirjem Gajiæem. Takrat so prviè izvedli skladbo Bojana Adamièa, Aviza, ki je postala zašèitni znak vseh kasnejših festivalov. 13.-28. april gostovanje na Madarskem, v mestih Pécs, Kaposvár, Nadkania, Zalaegerszeg, Veszprém, Maæašveld, Budimpešta, Szekesfehervar, Kecskemét, Szeged in Kišluntelethaza. 18. maja do 3. junija gostovanje v Romuniji, v mestih Bukarešta, Constanta, Mangalia, Galati, Brasov, Hunedsara, Timisoara, Resita in Pitesti. 14. - 20. junij - turneja po Sloveniji, v mestih Postojna, Ljubljana, Kranj, Tolmin, Ajdovšèina in Vipava. 27. julij do 4. avgust - turneja po Srbiji in Makedoniji, v mestih Niš, Kumanovo, Štip, Bitolj, Prilep in Ohrid: Isto jesen sta bili še dve turneji - po Hrvaškem, v mestih Sisak, Karlovac, Zagreb, Varadin in Breice, po Kosovem v mestih Priština, Kosovska Mitrovica, Prizren, Pech, Ðakovica, Lipljan, Obilic in Vucitrn. Na novo izvedena dela v letu 1966 so bila: 116 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Ar. B. Adamiè: ÈAJ ŠUKARIJE; E. Glavnik: SPLITE MOJ; E. Glavnik: VOJNIÈKI ÈAÈAÈA; Dinicu / B. Adamiè: HORA STACCATO - za trobento in orkester; Ar. B. Adamiè: VENECIJANSKI KARNEVAL - za 5 trobent in revijski orkester; Ar. B. Adamiè: PEVAJ GOLUBICE - za vokal in orkester Ar. B. Adamiè: TUNA MEKSIKANKA - za vokal in orkester Ar. B. Adamiè: POÐIMO NJETI ITO - za vokal in orkester Ar. B. Adamiè: JEVSIA (Ciganka) 1967: Tega leta je potekalo pet turnej; 1. - 15. junij turneja po NDR (Nemška Demokratièna Republika), v 9 mestih 10 koncertov pred 10.450 poslušalci - Berlin, Egersdorf, Eisenach, Erfurt, Heiligenstadt, Weißenfels, Leipzig, Volfan in Magdeburg. Solista sta bila Arsen Dediæ in Marjana Deraj. Turneja po Sloveniji leta 1966 je bila pripravljena e prej, o ostalih turnejah v dostopni dokumentaciji ni podatkov. Knjiga z nastopi Umetniškega ansambla JLA, v kateri so bili zapisani vsi nastopi s programi, izvajalci in dirigenti, je na alost izgubljena oziroma ni znano, kje je shranjena. Prav tako ni znano, èe so ohranjene partiture Adamièevih aranmajev skladb "Mladinskega festivala" v Subotici (posnete z Velikim zabavnim orkestrom Radia Beograd), ohranilo se je tudi zelo malo skladb in aranmajev, izvedenih in posnetih z Revijskim orkestrom Umetniškega ansambla JLA: Èaj šukarije (1962, izgubljena); Moj dilbere (1963, izgubljena); Ne okreæi se sine (pesem iz filma, 1963, izgubljena); Kiša pada neven vene - suita (1964, izgubljena); Na oknu glej obrazek bled (1964, izgubljena); Pesma o Volgi (1964, izgubljena); Potpuri ruskih pesama (1965, izgubljena); Igre iz istoène Srbije (1965, izgubljena); Venecijanski karneval za 5 trobent in revijski orkester (1965, izgubljena, ohranjeno v priredbi Josipa Cerovca za pihalni orkester); Èuvari mira (obstaja v U.A. "Binièki", ork. material brez partiture); Najveæa igranka na svetu - suita (se nahajajo v U.A. "Binièki", ork. material, nepopolno); Marš na Drinu (izgubljena); Valter (glasba iz filma, izgubljena); Koktel (1966, se nahaja v U. A. "Binièki" v priredbi Angela Šureva za simf. ork., tudi v Sloveniji, tudi v priredbi B. Gajiæa za pihalni orkester); Devojke naše èete (festival, izgubljena); Svi smo jedna armija (Branko Karakaš, (se nahaja v U. A. "Binièki"); Kanonirska (festival, izgubljena); Mlada krila (festival, izgubljena); Pilotov pozdrav (festival, izgubljena); Pismo vojniku (festival, izgubljena); Titovi mladi piloti ( festival, izgubljena); 117 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ V BEOGRADU Slovo ( Emil Glavnik, festival, izgubljena); Veèe u krugu (Andor Sabo, festival, izgubljena); Mladim graditeljima Skoplja (festival, izgubljena); 4. Julij - simfonièna pesnitev za pihalni orkester (se nahaja v arhivu Orkestra garde v Beogradu); Divertimento za klarinet in orkester (ni znano, kje se nahaja); Fièfiriè - polka za pikolo in pihalni orkester - izdaja Glasbenega oddelka DSNO, se izvaja v Sloveniji Tra-ta-ta - koraènica (rokopisni prepis se nahaja v orkestru Garde, se izvaja v Sloveniji), Usamljeni trubaè - bila je na repertoarju Vojaškega orkestra Ljubljana, ni znano, ali je ohranjena. Bojan Adamiè je s svojim sodelovanjem z ustanovami in posamezniki v èasu bivanja v Beogradu in Srbiji, pa tudi kasneje pustil globok peèat. Kot je navedeno e v uvodu, je iz dostopnih podatkov razvidno, da je bil aktiven na veè podroèjih, in sicer kot: – èlan upravnega odbora in podpredsednik Zveze skladateljev Jugoslavije; – èlan irije, araner in dirigent Festivala mladih v Subotici; – skladatelj glasbe za filme srbskih reiserjev; – svetovalec Glasbenega oddelka SSNO; – gostujoèi dirigent revijskega orkestra in mešanega zbora Umetniškega ansambla JLA in – kot skladatelj in araner glasbe za revijskih orkestre Umetniškega ansambla JLA, za vojaške pihalne orkestre in vojaške zabavne orkestre. Tisto, kar ni zapisano v dokumentih in je ohranjeno zgolj v spominih, sta predvsem njegovo široko znanje in vsestranska sposobnost, ob tem pa skromnost in duhovitost pri glasbenem raziskovanju, kar je vplivalo na njegovo veèno radovednost, da vidi, sliši, spozna, zaèuti, doivi ... Njegova Haseblat kamera, ki jo je vedno nosil s seboj, je zabeleila, tako se mi zdi, vsak trenutek njegovega ivljenja. Verjetno bodo ohranjene fotografije in filmi še boljši prièevalci njegovega ivljenja od tukaj zapisanega. Bilo mi je v èast poznati Bojana Adamièa. 1 118 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 1 Prevod Boris Pirš. Bojan Adamiè in Belgrade Summary Bojan Adamiè spent an important part of his life in Belgrade, although this productive period, mainly spanning the years from the 1960s to the 1970s, remains relatively unknown to a wider audience, as it is mainly connected with military ensembles. As records of their activity are kept in the Yugoslavian military archives, they are difficult to access. The article reveals numerous details collected either from the archives or taken from the author's experiences with the Belgrade music scene of the time, when Bojan Adamiè was at his most active. He was a member and the vice president of the administrative committee of the Composers Association of Yugoslavia, a member of the jury, conductor and arranger for the Youth Festival in Subotica, a film music composer for the film production of Serbian directors, guest conductor of the revue orchestra and of the Mixed Choir of the Artistic Ensemble of the Yugoslav People's Army, as well as a composer and an arranger for the military, revue, wind and entertainment orchestras. The article delivers detailed data on archive recordings of Adamiè's own compositions, those on which he collaborated as a conductor and that are kept in the archives of Belgrade Radio. Adamiè collaborated most often with the Guard Orchestra and the Artistic Ensemble of the Yugoslav People's Army, and, as a conductor, with the Jazz Orchestra of Belgrade Radio and Television. Even today, his musical style, his approach to working with ensembles and his all-round talent are considered to have positively encouraged numerous musicians from the Belgrade area. 2 119 Vladimir Mustajbašiæ, BOJAN ADAMIÈ V BEOGRADU 2 Prevod Aljoša Vršèaj. 120 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Jaka Pucihar Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani ADAMIÈEV PRISPEVEK K SLOVENSKI GLASBI NA PODROÈJU BIG BANDA Izvleèek: Prispevek se osredotoèa na Adamièevo ustvarjanje oziroma komponiranje in araniranje za zasedbo big band-a. Ta njegova dejavnost je tesno povezana z ustanovitvijo profesionalnega big banda v Sloveniji, sprva imenovanega PORL, kasneje preimenovan v Big Band RTV Ljubljana oz. Slovenija, ki ga je B. Adamiè vodil vrsto let. Zanj je napisal veliko kompozicij, med katerimi so skladbe zabavnejšega znaèaja kot tudi tehtnejše jazzovske kompozicije. Avtor se posebej poglobi v analizo slednjih, in sicer iz perspektive kompozicijske tehnike, harmonske in oblikovne strukture ter orkestracije. Kljuène besede: big band, araniranje, orkestracija, (instrumentalni) jazz, jazzovska harmonija, trobila, saksofoni Abstract: The paper focuses on Adamiè’s composing and arranging for big band, which is closely connected with the foundation of the professional big band in Slovenia, known first as PORL, renamed Big Band of the National Radio and Television of Ljubljana and, subsequently, of Slovenia. Bojan Adamiè led the big band for many years and composed a number of pieces, some of a more entertaining character — others, substantial jazz compositions. The author offers an in-depth analysis of the latter, taking into account his composing technique, the harmonic structure, the musical form and the orchestration. Keywords: big band, arranging, orchestration, (instrumental) jazz, jazz harmony, brass, saxophones Adamièevo pionirstvo na številnih podroèjih glasbenega ustvarjanja merimo v presekih, vrhunec pa dosega ravno na podroèju big band glasbe. Za to dejavnost (kot tudi za podroèje pihalnega orkestra) je imel Adamiè odliène izhodišène toèke; bil je pianist, komponist, araner, organist, trobentaè, harmonikaš, saksofonist (ta dva instrumenta je igral v skupini Ronny okrog leta 1930) in ne nazadnje se je e v rosnih letih spoznal z godbo na pihala. Pred drugo svetovno vojno je bil èlan velikega jazzovskega orkestra (Broadway) in manjših zasedb, ki so igrale po raznih letovišèih in zdravilišèih, na pragu vojne pa je v Ljubljani ustanovil lastni ansambel, s katerim je nastopal do odhoda v partizane, jeseni 1943. 1 Zanimanje za jazz se je pri Bojanu Adamièu stopnjevalo tudi med drugo svetovno vojno, èeprav je bilo to v tistih èasih v praksi teko uresnièljivo. Kot partizanski glasbenik je za jazzovsko glasbo navdušil tudi vodstvo slovenske partizanske vojske, kar je skupaj z njegovim intenzivnim delovanjem pred in med vojno leta 1945 kulminiralo v ustanovitev Plesnega orkestra Radia Ljubljana (PORL), ki se je kasneje preimenoval v Big Band. Glasbenike, ki so se po konèani vojni vraèali in zbirali v Ljubljani, je Adamiè povezal ter jih zdruil v novonastali orkester. Pri tem je kljuèno vlogo igral njegov entuziazem in pa dejansko potreba po velikem zabavnem orkestru, ki je bil v prvi vrsti namenjen za ples, istoèasno pa Adamiè poudarja, da je orkester e takoj od nastanka dalje igral tudi jazzovsko glasbo. 2 121 Jaka Pucihar, ADAMIÈEV PRISPEVEK K SLOVENSKI GLASBI NA PODROÈJU BIG BANDA 1 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/biografija/, 21. 1. 2013. 2 Dostopno na: http://www.bojan-adamic.si/biografija/#povojno, 21. 1. 2013. Pri spoznavanju Adamièevega delovanja na podroèju jazza si ga drznem ekvivalentno primerjati z ameriškim velikanom Dukom Ellingtonom, pri èemer ugotavljam, da imata precej skupnega: – oba sta veljala za kreativna na veè podroèjih, poleg jazzovske glasbe sta ustvarjala tudi baletno glasbo, suite, mjuzikle in ostale anre – njun opus je izredno bogat – oba sta ustanovila big banda, ki delujeta še danes in spadata med najstarejše tovrstne orkestre na svetu. – solisti orkestra ju inspirirajo za nastanek številnih kompozicij – za svoj orkester sama izbereta glasbenike, s katerimi elita sodelovati – oba sta kompozicijsko drzna in išèeta nove izrazne monosti – uporabljata podobne kompozicijske tehnike in efekte (osnovne kompozicijsko-aranerske discipline, kot so t.i. fourwayclose in open position, growl, bas igra/podvaja melodièno linijo, vklapljanje novih instrumentov in efektov...) Adamièeva dela za plesni orkester (big band) lahko v grobem razdelimo na dela: – zabavnega in/ali plesnega znaèaja (»lahka« glasba, popevke, šansoni, scenska dela) in na – jazzovske kompozicije (»resna« glasba) Tipièna big band zasedba, kot jo poznamo danes, se je v Ameriki pojavila v obdobju swinga in jo sestavljajo pihala (5 saksofonov – 2 alta, 2 tenorja in bariton), trobila (4 trobente in 4 tromboni) in ritem sekcija (klavir, kitara, bas in bobni). Tu je potrebno navesti, da sem se pri delu omejil zgolj na Adamièeve instrumentalne kompozicije za big band, ki so dejansko samostojna dela za ta sestav – torej so tu izkljuèene popevke in šansoni – in vsebujejo jazzovske elemente z improvizacijo. Takih skladb je 46 in imajo zelo povedne slovenske naslove. Skladbe so veèinoma vezane na soliste v orkestru. Veèina je nastala med leti 1965 in 1982. 3 Brez dvoma so Adamièevemu umetniškemu vzponu v prvi vrsti botrovale izkušnje, ki si jih je nabiral postopno. Pri tem lahko brez pretiravanja zapišemo, da je bil utemeljitelj in vizionar slovenske zabavne glasbe, pri èemer je venomer iskal nov, sodobnejši glasbeni izraz. Podroèje njegovega delovanja torej ni veè zgolj zabavna glasba, kot je na primer popevka, ampak tudi jazz, šanson, filmska in scenska glasba. • Dela: 7 folklornih skic, 7 preludijev, Berda blues, Billy May na Dolenjskem, Breskvice, Cymbalero, Dejva se nekaj zmislt, Fidel-fudel-didel-dai-ti, Hojsa – hajsa, I-ha-ha polka, Izgubljene iluzije, Jidel jodel bum, Kisli nasmeh, Koraènica Kranju, Mambo 1, Marjetica, Na trgatvi, Obvestilo!, Orientaliko, Pa na vi’, pa pr’ en hiš’, Ples starih netopirjev, Podleskova pesem, Poskoènica starejših telet, Prvi zaèetki (potpouri znanih melodij B. Adamièa), Rano popoldne, Ringa raja v Radencih, Rumeno jajce, Samba di Janesz, Samo navaden valèek, Sedem let skomin (potpouri iz drame Arturja Millerja), Sentimentalnost v Es, Sopraniola, Stekli pol, Ta je pa bosa!, To je moj zlati sin, Tri trobente na sprehodu, Uspavanka vojaku, Uspavanka za punèko, Vandrovska, Vodmatska roa , Z lepim, belim jadrom, Zasanjani kostanji, Zdrav, vesel je moje geslo, Èebula in kapre, viga , 41° vroèine. 122 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 3 Prim. nototeko Arhiva RTV Slovenija. Zadnja omenjena kompozicija 41° vroèine spada med Adamièeva najboljša dela za big band. Na partituri pod naslovom je navedena letnica 1929, ki ni letnica nastanka tega dela, ampak leto, v katerem je bila v Ljubljani izredna vroèina in na katero spomin obuja Adamiè. V nototeki najdemo podatek, da je bila kompozicija napisana leta 1962. 4 Ni nakljuèje, da je RTV Slovenija ob praznovanju 60. obletnice Big Banda izdala zgošèenko, na kateri je pod zaporedno številko 1 prav ta skladba. Orkester bi pravzaprav lahko imel to skladbo kot neke vrste svoj zašèitni znak – avizzo – tako kot ima Ellingtonov orkester še danes za avizzo skladbo Take the ’A’ train. Ob koncu dvajsetih let 20. stoletja je namreè v Zdruenih dravah Amerike nastal nov stil, ki je ultimativno postal najbolj popularna oblika jazza v 20. stoletju in se je nadaljeval do leta 1940. To obdobje, ki ga imenujemo tudi obdobje swinga ali obdobje big bandov, je imelo svojega predstavnika tudi v Sloveniji – leta 1945 nastali PORL (kasneje Big Band Radia Ljubljana oz. danes Big Band RTV Slovenija). Big bandi po svetu so po tradiciji imeli svoje soliste, tako kot jih je imel v zaèetku delovanja tudi naš big band – Ati Soss (klarinet, saksofon), Dušan Veble (klarinet, saksofon), Mojmir Sepe (trobenta), Zoran Komac (klarinet, saksofon), Franci Puhar (trombon), Albert Podgornik (klarinet, saksofon), Silvester Štingl (klavir). Prav ti so bili tudi "sokrivci" za veèino Adamièevih skladb, v katerih so se predstavljali kot izvrstni solisti in improvizatorji. O sebi pravi takole: »Takoj v zaèetku sem uvedel svoj slog: vse partizanske koraènice sem pisal kot evergreene, s tem, da je bil v sredini refren. To je bilo nekaj èisto novega. e med vojno sem z jazzom ‘okuil’ vodstvo [slovenske partizanske vojske, op. p.], ki je bilo ponosno, da ima zelo dober vojaški ansambel. Po osvoboditvi sem zbral vse glasbenike, ki so se vrnili v Ljubljano. Tako je nastal ansambel, ki je bil jedro Plesnega orkestra Radia Ljubljana, bolj znan kot Big Band. Seveda smo takoj zaèeli igrati jazz«. 5 Za bolj natanèno analizo sem izmed vseh zgoraj naštetih del izbral nekaj Adamièevih kompozicij, predvsem tista, ki predstavljajo njegova najboljša dela s podroèja big banda. Kot prvo predstavljam e omenjeno skladbo 41° vroèine. Analiza skladbe 41° VROÈINE V uvodu je Adamiè uporabil naèin igranja growl - unikaten zvok, ki ga povezujemo z Ellingtonovim big bandom (v klubu, kjer je igral Ellingtonov big band, so potrebovali eksotiène zvoke jungle sounds deloma zato, da so zadovoljili elje obèinstva po takih zvokih, deloma pa zato, ker je bil Ellington oboevalec New Orleans stila). V taktih 5 – 7 uporablja t.i. rhythmic displacement, t.j. ritmièni zamik fraze, pri katerem nastopa zaèetek fraze (v našem primeru en sam ton) na razliènih metriènih mestih v taktu (v 2-dobnem taktu se polovinka s piko torej pojavlja na razliènih metriènih mestih). takti5–7 123 Jaka Pucihar, ADAMIÈEV PRISPEVEK K SLOVENSKI GLASBI NA PODROÈJU BIG BANDA 4 Nototeka RTV Slovenija. 5 Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Bojan_Adami%C4%8D , 21. 1. 2013. takti 19 – 21 Pri postavitvi trobil (uporablja 5 trobent) obèasno kria trobente s tromboni (t.i. voicing across sections – sicer še ena Ellingtonova specialnost), pri èemer je 4. trobenta podvojena s 1. trombonom, 5. trobenta pa je vrinjena med zgornja trombona: takt 45 Harmonsko uporablja tako pedalni ton kot tudi t.i. upper structure tehniko, t.j. harmonski naèin, pri katerem dobimo v zgornjem delu akorda – obièajno v sekciji trobent – neki durov ali molov trozvok, ki vsebuje en, dva, vèasih pa celo tri razširitvene tone (nono, undecimo, tercdecimo): takti 29, 31, 33 Med ostale harmonske posebnosti spada tudi uporaba bikordalnosti: takt 36 takt 61 (62) Izredno mojstrsko pa so orkestrirana celotna pihala/trobila z uporabo t.i. constant coupling-a ter zelo natanèno izpisano artikulacijo. Pri tem opazimo podvajanje melodije (1. trobenta) v spodnjih trobentah, alt saksofonu 1, tenor saksofonu 2 ter v trombonu 3: 124 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) takti 55 – 58 V trobilih uporablja za trobente znaèilno ozko pozicijo akordov (close position), pri èemer s peto trobento praviloma oktavira zgornjo trobento, medtem ko so tromboni pisani v širši legi (open position): takti 63, 65, 67, 68, 69 (trobente in tromboni) V trombonih pa zasledimo tudi kvartno akordiko – postavitev akorda v kvartah, pri èemer bas trombon ne igra osnovnega tona akorda, temveè terco akorda: takt 73 (tromboni) Na vrhuncu kompozicije (shout chorus) kombinira harmonsko gostoto (harmonic density) z ritmièno posebnostjo (rhythmic displacement): takti 153 – 155 (trobente in tromboni) 125 Jaka Pucihar, ADAMIÈEV PRISPEVEK K SLOVENSKI GLASBI NA PODROÈJU BIG BANDA V ritem sekciji basovsko linijo natanèno izpiše in basistu ne pušèa veliko prostora za oblikovanje svoje bas linije: takti 49 – 54 (bas) V saksofonih uporablja tipièen guide tone line princip: takti 77 – 78 (saksofoni) takti 87 – 88 (saksofoni) Po solu (improvizaciji) saksofona pa uporabi dialog med saxom in bobni – princip call-response, ki ima svoje korenine v afriški glasbi. takti 129 – 132 (tenor saksofon in bobni) Adamiè torej mojstrsko uporablja vse najbolj tipiène elemente, ki so znaèilni za jazz glasbo. Za veèino njegovih ostalih skladb za big band so zasluni glasbeniki/solisti v big bandu, kot je e bilo omenjeno. Med prvimi je Petar Ugrin ("Pero"), za katerega je nastala kompozicija Vodmatska roa . Posebnosti skladbe VODMATSKA ROA V tej kompoziciji (napisana 10.12.1982 6 ) v ritmu slow rock-a Adamiè v ritem sekciji uporablja tipiène instrumente tistega (elektronskega) obdobja, kot so elektrièni klavir, bas kitaro in pa vibrafon. Ker je solo trobento namenil izvrstnemu solistu Petru Ugrinu, uporablja Adamiè v trobentaški sekciji le 3 trobente (standardna big band zasedba ima 4). Takoj v uvodu se pojavi rhythmic displacement: 126 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 6 Nototeka RTV Slovenija. takti3–4 Skladbo Vodmatska roa (kot tudi veèino ostalih) zaznamuje oblikovna enostavnost – ima 4-taktni uvod, tema pa 32-taktno strukturo. Harmonsko se mestoma izkae Adamièev èut za lepo vodene notranje glasove (inner lines), kot potrjuje naslednji primer: takti 21 – 28 Kompozicijo odlikujejo tudi lepo vodeni odseki trobil/pihal v tehniki 4-glasnega vodenja v ozki (block harmony/4-way close position) in široki legi (open/drop2 position): takti 21 – 27 127 Jaka Pucihar, ADAMIÈEV PRISPEVEK K SLOVENSKI GLASBI NA PODROÈJU BIG BANDA Adamiè pogosto tudi zamenjuje dominantne akorde (primarno in sekundarne dominante) z akordi, ki so za tritonus oddaljeni (t.i. tritone substitution). Med ritmiènimi znaèilnostmi pa glede na harmonski ritem (kitara) za osminko zamika akorde v trobilih (tromboni): takti 33 – 34 Naj navedem še en primer constant coupling-a med saksofoni in tromboni: takti 21 – 23 Posebnosti skladbe IZGUBLJENI SPOMINI Partitura skladbe ni ohranjena (zato tudi ni jasno leto nastanka), tako da je analiza narejena po posnetku, ki ga hrani avdio arhiv Radia Slovenija. Za predstavitev te skladbe sem se odloèil zaradi njene ‘’drugaènosti’’ in odstopanj od ostalih Adamièevih kompozicij. Sveino oz. modernejši zvok Adamiè harmonsko eksponira z uporabo clustrov, sodobnejši zvok pa dobi tudi z drugaèno orkestracijo, predvsem z uporabo t.i. tehnike voicing across sections. 7 V skladbi Adamiè zelo eksponira uporabo disonanc (tako intervalov kot akordov), ritmièno pa je zanimivo kombiniranje triolskih (swinging) in t.i. ‘’ravnih’’ osmink. Kitara ima poleg standardne harmonsko-spremljevalne funkcije tu 128 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 7 Naèin pisanja, kjer komponist/araner ne uporablja iste skupine instrumentov, temveè kombinira glasbila razliènih sekcij. Najbolj znan primer pri Ellingtonu je v skladbi Mood Indigo, kjer kombinira klarinet s trobento in trombonom (oba z dušilcem). pogosto tudi vlogo melodiènega instrumenta, kjer mestoma podvaja vodilno linijo v saksofonu, klavir pa se predstavlja kot eden od solistov (2. solist je trobenta), kjer se na nekaj odsekih (break) pojavlja kot edini (solo) instrument. Tudi tu je izpostavljena uporaba clustrov. Posebnosti skladbe KISLI NASMEH Kompozicija sodi med zadnje Adamièeve skladbe za big band. Uporablja standardno zasedbo big banda, pri èemer je melodièno eksponiran 1. alt saksofon (solist Andrej-Andy Arnol). Skladba je oblikovno enostavna, pri èemer gre za 2-delno kompozicijo (A-B), kjer se B del ponovi za improvizacijo solista. Skladba ima »šestnajstinski« karakter. Lep primer tutti dela je viden v primeru spodaj: takti 14 - 18 Posebnosti skladbe SOPRANIOLA Napisana 7. februarja 1973, in sicer za odliènega solista na sopran saksofonu Atija Sossa. Skladba je napisana v stilu jazz valèka, pri èemer bas kitara pogosto igra skupaj z ostalimi temo v oktavi (še ena posebnost, ki jo prvi uvede prav Ellington v svojem orkestru/basist Jimmy Blanton). Big bandu doda še orgle in 5. trobento, kompozicijo pa zaène z daljšim uvodom, kot smo obièajno vajeni (14 taktov). Ekspozicija teme se odvija v oktavah in ima obliko AABA (ves èas v saxih), B del je razširjen (14 taktov). Po solistovi improvizaciji se tema deloma ponovi. Posebnosti skladbe OBVESTILO Skladba je nastala 9. septembra 1978 in je napisana v disco/funky stilu. 8 Adamiè temu primerno doda tolkala (konge), kitara uporablja wah-wah efekt, basist pa igra elektrièni bas. Zaèenja z 8-taktnim uvodom, ki je harmonsko enostaven (uporablja najbolj pogosto harmonsko zvezo v jazz harmoniji ii-V). Tema ima 2-delno obliko – A del ii-V, B del elipse (harmonska enostavnost se torej nadaljuje), 8-taktje (veliki stavek) je vseskozi glavna oblikovna enota kompozicije. Kot solist se (prek t.i. fill in) predstavi odlièni pianist Silvester Štingl, v celotni kompoziciji pa je izredno eksponirana sekcija trobent, pri èemer 1. trobento screamer igra odlièni Pavel Grašiè. Natanèno izpisana artikulacija (dolge, 129 Jaka Pucihar, ADAMIÈEV PRISPEVEK K SLOVENSKI GLASBI NA PODROÈJU BIG BANDA 8 Stil, pri katerem je moèno poudarjena vsaka doba (t.i. beat), podelitev dobe pa je na šestnajstinke. kratke, poudarjene...) je predpogoj za natanèno stilsko igranje, uporabljen pa je tudi efekt fadeout. Saksofoni deloma podvajajo trombone, deloma trobente. takt 1 Tema v A delu je razdeljena med sekcije (call-response) takti9–11 V B delu temo podvaja v unisonu (altovski saksofon + trobente) in jo oktavira v tenor saksofonih. Baritonski saksofon se akordièno pridrui trombonom in skupaj tvorijo popoln akord z osnovnim tonom v bariton saksofonu (spread). takt 17 Akordizacija melodije v saksofonih – open position (drop 2) s podvajano melodijo oktavo nije ( double lead): 130 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) takti 24 – 32 Glavni poudarki Adamièevega komponiranja/araniranja za big band so: – vedno znova je opazen drugaèen/inovativen pristop k vsaki skladbi (anr, stil, orkestracija, oblika, harmonija). Pri tem v klasièno zasedbo big banda vkljuèuje tudi druge instrumente (bas kitara, vibrafon, elektrièni klavir, celesta, orgle ...). Delikatno uporablja trobente, ki jim pogosto dodaja razliène sordine; – prepletanje elementov slovenske ljudske glasbe in jazza (»slovenski jazz«); – moèan vpliv solistov na Adamièevo ustvarjanje (Zoran Komac, Dušan Veble, Ati Soss, Andrej Arnol, Petar Ugrin, Franci Puhar, Pavel Grašiè, Silvester Štingl ...); – oblikovna enostavnost (pogosto kar AABA, 8-taktje je osnovna oblikovna enota); – obvladovanje aranerskih disciplin, kot so 4-wayclose, »open« naèini kot drop 2, drop 2&4 ter podvajanje »lead-a« v spodnji in/ali zgornji oktavi (double lead); – zvestoba tradicionalnim/elementarnim jazzovskim prvinam (improvizacija – tako solistièna kot skupinska »dixieland«, call-response, blues, swing, rythmic displacement, trade’s ...), ki jih kot pionir uvede v slovenski orkestralni jazz; – Adamièa bi potrebovali tudi danes, v èasu, ko so orkestri v Sloveniji al pod stalnim, vse veèjim pritiskom pred ukinitvijo …; – profil glasbenika, ki je zdrueval tako glasbeno širino, ki je danes (pre)redka; – na podroèju big banda zapustil material, ki je pomembno študijsko gradivo; – Adamiè tako rekoè iz niè postavi zavidljivo visok nivo PORL-a, kjer doloèi standarde skupne igre, zvoka, ritma/«groove« ter komponiranja/araniranja; – brez Bojana Adamièa »ne bi bilo« Joeta Privška ...; – orkester hitro preraste svojo »plesnost« in lokalnost ter se razvije v najboljši tovrstni ansambel (big band) v Jugoslaviji, uspe in se uspešno dokazuje tudi v tujini; – verjetno bi Adamiè danes hodil naokrog z najnovejšo generacijo I pad-a. 131 Jaka Pucihar, ADAMIÈEV PRISPEVEK K SLOVENSKI GLASBI NA PODROÈJU BIG BANDA Adamiè’s Contribution to Slovenian Big Band Music Summary Bojan Adamiè’s pioneering work covers several fields, one of the most important for the development of music in Slovenia being the area of big band. The founding of the Big Band of the Ljubljana Radio in 1945 (at first called PORL – a Slovene abbreviation for the Dance Orchestra of the Ljubljana Radio) was mostly Adamiè’s achievement. He wrote numerous works for the ensemble, among which his instrumental pieces especially stand out. Even the titles of his pieces catch the eye, as (unlike nowadays) all of them are Slovene — and very meaningful: Berda blues (i.e. a blues for the berda — a folk, double bass-like instrument), Billy May na Dolenjskem (Billy May Visits Dolenjska), Kisli nasmeh (Wry Smile), Obvestilo (A Notice), Vodmatska roa (Vodmat Flower — referring to a part of Ljubljana), Ta je pa bosa! (That is Made Up Out of Whole Cloth!) etc. By far the most-performed piece of this group is 41° Vroèine (41° of Heat). The main features of Adamiè’s compositions/arrangements for big band are: inventiveness in terms of genre, style, orchestration, form and harmony evident from each of his works; the lineup of the orchestra expanded with bass guitar, vibraphone, electric piano, celesta, organ etc; a fusion of Slovene folk music and jazz (“Slovene Jazz”); the strong influence of the soloists (Zoran Komac, Dušan Veble, Ati Soss, Andrej Arnol, Petar Ugrin, Franci Puhar, Pavel Grašiè, Silvester Štingl etc.); simplicity of form; the use of particular arranging techniques such as 4 way close, drop 2 and drop 2&4 voicings, and double lead; loyalty towards traditional, elementary jazz elements (both solo and collective — “Dixieland” improvisation, call-response, blues, swing, rhythmic displacement, trades etc.), Adamiè being the pioneer of their use in Slovene orchestral jazz music. In Slovene popular and jazz music, Bojan Adamiè set standards regarding ensemble playing, sound, rhythm and groove as well as composing and arranging, paving the way for his successors, such as Joe Privšek. 9 132 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 9 Prevod Aljoša Vršèaj. Mitja Reichenberg Ljubljana BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA Izvleèek: Prispevek predstavlja partiture skladatelja Bojana Adamièa, ki so bile namenjene filmskim podobam velikega platna, v drugi vrsti pa opozarja na to, kar slovenska filmsko-glasbena zgodovina veèkrat zamolèi: da so glasbo za filme nekoè ustvarjali skladatelji, ki so poznali glasbeno-kompozicijsko stroko, danes pa se, prav zaradi pogoste nekakovosti slovenskega filma, z glasbo pri filmu veèkrat ukvarjajo ljubitelji preprostih glasbenih invencij in uèinkov. Z drugimi besedami – glasbeno slabo izobraeni posamezniki, s pedigrejem zabavnega, populistiènega, všeènega in neproblematiènega argona. V tej luèi bomo nekatere partiture premislili tudi nekoliko poblije, saj je prav v tem close up poslušanju skrito Adamièevo globlje premišljevanje o sami naravi glasbe, filma in, ne nazadnje, poslušalca. Kljuène besede: filmska glasba, Bojan Adamiè, slovenski film, jugoslovanski film Abstract: The paper presents the film scores of the composer Bojan Adamiè. Additionally, it sheds light on a fact often concealed by Slovene film and music history: in the past, the music for films was written by composers who were hugely knowledgeable about musical composition; today, due to an all-too-common lack of quality in Slovenian films, film music is often given over to aficionados of simple musical ideas and inventions, in other words, to poorly educated musicians with a fondness for this popular, likeable and unproblematic genre. With this in mind, the paper includes thorough analyses of some scores, revealing through this close-up Adamiè’s thoughts on the very nature of music, film and, last but not least, the listener. Keywords: film music, Bojan Adamiè, Slovene film, Yugoslavian film KAKO SE JE PRED STO LETI ZAÈELO Bojan Adamiè se je rodil skoraj soèasno z najpomembnejšimi premiki v svetu filma in filmske glasbe. Leta 1912 je bila filmska glasba e prepoznana kot enakovreden filmski element in mnogi skladatelji so e postavljali prva kompozicijska in filmsko-glasbena pravila za tisto, kar se bo kasneje razvilo v teorije filmske glasbene kompozicije. Bojan Adamiè je stopil v svet komponiranja filmske glasbe leta 1946, èeprav se je s filmsko glasbo sreèal e med vojnama – kot izvrsten pianist je namreè intenzivno spremljal in araniral mnoge druge partiture iz zgodovine filmske umetnosti. In èeprav razpet med fotografijo ter zabavno in popularno glasbo, je do konca ivljenja ostal zvest tudi filmskim partituram. Teko bi rekli, kateri glasbeni opus je v njegovem ivljenju najpomembnejši, zagotovo pa se lahko strinjamo, da je s filmskimi partiturami pisal tako zgodovino slovenskega, kakor tudi jugoslovanskega filma. Njegov najbolj prodoren èas skladateljevanja in ustvarjalnosti se je prièel po drugi svetovni vojni. Tedaj je bil e izkušen glasbenik, izredno pomemben za razvoj slovenske zabavne glasbene scene, vse bolj priljubljenega jazza in big-band zvoka, v nadaljevanju pa popevke in šansona: le kdo ne poznan njegovih vedno zelenih napevov, kot so Èao Ljubljana, Ko boš prišla na Bled, Prelepa si bela Ljubljana, Prodajalka cvetja, Starec in morje, Školjka, Stari Mercedes, Ti si mi vse, pa šansone, med katerimi še pomnimo naslove Balada o èloveku, Èlovek na sredi, Romanca o delu … Prav tako velja omeniti še njegovo scensko glasbo za gledališèe: Bela krizantema (I. Cankar), Krèmarica 133 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA Mirandolina (C. Goldoni), pa Šola za ene (J. B. Moliere) ter kar nekaj glasbe za drame Shakespeara – Romeo in Julija, Macbeth, Hamlet, Sen kresne noèi in Richard III. Napisal je tudi tri balete (Moje ljubljeno mesto, Bela Ljubljana in Plesalka) in en muzikal (Sneguljèica). Slovenski zbori poznajo njegovo ime po skladbah V Gorjah zvoni, Domov bom šel, znanih pa je tudi precej partizanskih pesmi za zbor in orkester. Ob vsem tem pa ne smemo spregledati njegove glasbe za radijske igre, med katerimi so najbolj legendarne ogica Marogica , Brkonja Èeljustnik in Zvezdica zaspanka – za svoj revijski oz. plesni orkester jih je napisal veè kot 200! Bolj koncertno usmerjena publika se ga zagotovo spomni po komornih delih (Meseèina na Travni gori za violino in klavir, Preludij za kitaro, Suita za harmoniko …) in skladbah za simfonièni orkester (dva klavirska koncerta, Rapsodija, Suita za klarinet in godala, Sedem preludijev za klavir in orkester …). 1 Skratka – velik opus. S filmsko glasbo se je Adamiè zapisal tako v slovensko kakor tudi jugoslovansko filmsko zgodovino, pisal pa je tudi glasbo za filmske studie v ZDA, Švici, na Madarskem, v Nemèiji, nekdanji Sovjetski zvezi, Franciji, Veliki Britaniji in celo v Braziliji in na Norveškem. Njegov opus obsega preko 200 partitur za celoveèerne in kratkometrane filme, ob tem pa še za televizijske Obzornike, TV drame in filmske serije. Kot njegovo prvo filmsko glasbo se belei partitura za kratkometrani film Mašèujmo in kaznujmo (1946, reija Dušan Povh), 2 kar je film o zloèinih belogardistiènega generala Leona Rupnika, njegova prva partitura za celoveèerni film Svi na more (reija Sava Popoviæ, v glavnih vlogah Milan Ajva, Milena Dapèeviæ in Milan Puziæ) pa je nastala leta 1952. 3 PRVO DESETLETJE (1950–1960) Bojan Adamiè je petdeseta leta prièel s filmsko glasbo kratkih dokumentarnih filmov, med katerimi so Sportovi na vodi (1951, reija Ljubiša Popoviæ), 4 Na obalama Kvarnera (1952, reija Marijan Vajda), 5 Slike iz Slovenije (1952, reija Marijan Vajda), 6 Jedan naš dan (1952, reija Miodrag Nikoliæ), 7 temu pa je sledil e omenjeni celoveèerec Svi na more,p aBiser Jadrana – Dubrovnik (1953, reija Marijan Vajda) 8 ter Jara gospoda (1953, reija Bojan Stupica – v glavnih vlogah Vladimir Skrbinšek in Elvira Kralj) in konèno film vseh slovenskih filmov – Vesna (1953, reija František Èap – v glavnih vlogah Metka Gabrijelèiè, Franek Trefalt, Jure Furlan, Janez Èuk in Elvira Kralj). Iz tega obdobja velja omeniti še filme Trenutki odloèitve (1955, reija František Èap – v glavnih vlogah Stane Sever, Julka Stariè in Stane Potokar), Otok galebov (1956, reija Ernest Adamiè), 9 U mrei (1956, reija Bojan Stupica, v glavnih vlogah Mira Stupica, Bert Sotlar, Jurica Dijakoviæ in Vika Podgorska), vojni film Potraga (1956, reija or 134 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 1 Delnopovzetopohttp://www.bojan-adamic.si/ (dostopno: 12. decembra 2012) 2 Ni podatkov o igralski zasedbi. 3 Vir: excelova tabela (uredila Lilijana Nediè, maj 2012), povzeto po http://www.bojan-adamic.si/ (dostopno 12. decembra 2012) 4 Ni podatkov o igralski zasedbi. 5 Ni podatkov o igralski zasedbi. 6 Ni podatkov o igralski zasedbi. 7 Ni podatkov o igralski zasedbi. 8 Ni podatkov o igralski zasedbi. 9 Ni podatkov o igralski zasedbi. Skrigin, v glavnih vlogah Ljubiša Lovanoviæ in Vasa Panteliæ) ter Veliki i mali (1956, reija Vladimir Pogaèiæ, v glavnih vlogah Joo Laurenèiè, Severin Bijeliæ in Ljuba Tadiæ), tu je še drama Krvava košulja (1957, reija or Skrigin, v glavnih vlogah Dušan Bulajiæ, Marija Crnobori, Ana Nikoliæ in Mira Nikoliæ), pretresljivi celoveèerec Ne obraèaj se, sine (1956, reija Branko Bauer, v glavnih vlogah Bert Sotlar, Lila Anders, Zlatko Lukman in Mladen Hanzlovsky), za oddih pa je sledil kratek a uèinkovit animirani film Fantastièna balada (1957, reija Boštjan Hladnik – film o Mihelièevih grafikah) in še hudomušno kratek Najlepši cvet (1957, reija Saša Dobrila – zgodba èebele, sveta in trota) ter Tuja zemlja (1957, reija Joe Gale, v glavnih vlogah Rade Markoviæ, Ilija Ðuvalekovski, Milorad Margetiæ in Tamara Miletiæ). Adamièev naslednji velik met v tem èasu je film Tri èetrtine sonca (1959, reija Joe Babiè – v glavnih vlogah Arnold Tovornik, Bert Sotlar in Lojze Potokar), nato partitura za film X-25 javlja (1960, reija František Èap, v glavnih vlogah Dušan Janièeviæ, Tamara Miletiæ, Angelica Hlebce in Stevo igon) in Ljubav i moda (1960, reija Ljubomir Radièeviæ – film z mlado Bebo Lonèar v glavni vlogi, ob njej pa Miodrag Petroviæ - Èkalja in Mija Aleksiæ). Vesna (1953, reija František Èap) ali zgodba o pismu Slika 1: prizor iz filma Vesna (1953). V tem filmu gre brez dvoma najprej za glasbeni in filmski diskurz enske/dekleta, predvsem zanimiva pa je Adamièeva partitura, ki sooblikuje osrednjo sekvenco, to je »pismo zmešnjav«. Film Vesna brez dvoma spada v tako imenovano slovensko filmsko »klasiko« in ga je potrebno z vsem spoštovanjem tako tudi obravnavati. V osnovi je v njem na razliène naèine nagovorjen slovenski enski (filmski) lik tedanjega èasa – enska/dekle je namreè v bistvu odsotna: manjkata ji podoba in ime, èeprav pride »pismo« na pravi naslov in pravemu dekletu v roke. Vendar se pripoved usodno obrne prav zaradi pisma. Ta ima (kljub današnjim elektronskim razlièicam) še vedno posebno mesto diskurzivnega nagovarjanja osebe, ki je vedno »na drugi strani« zrcala, kot bi rekla Alice. Besede, ki jih na papirju izreka Samo (Franek Trefalt), so polne skušnjav in zmešnjav. 135 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA Filmski suspenz, s katerim se tukaj na velikem platnu ukvarja Èap in hkrati z njim Adamiè, je evidenten: besede bere Janja (Metka Gabrijelèiè), fiktivna Vesna, za katero Samo meni, da je Hiperbola (Olga Bedjaniè) – hèi mojstra profesorja Slaparja (Stane Sever), ki ga vsi klièejo Kozinus. Za komedijo zmešnjav je sploh znaèilno, da se ne ve, kdo je kdo. Imamo le pismo, v katerem je izpoved v prvi vrsti. Kakor je bila Julija Prešernu. Julija je mit in Vesna prav tako – kakor nas opominja Moènik, ki pravi, da je mit pripoved, ki organizira svet. Svoj organizacijski uèinek najpogosteje dosega s tem, da pripoveduje o zaèetkih ali, natanèneje, o izvirih. 10 Èe je mit pripoved o organizaciji sveta, potem je filmska pripoved v tem primeru prav tako v funkciji organizacije sveta, v katerem ivi in deluje filmska junakinja. Zunaj tega sveta ni mita in zunaj tega mita (pripovedi) njen svet razpade. Zakaj? Junak Samo ne pozna njenega pravega videza, ali še bolje reèeno, preprièan je, da je drugaèen, kot bo spoznal. Zato so njegove besede brkone hinavske, polne leporeèij in trikov. So pripoved o nastanku navidezne ljubezni, virtualne resnice, v katero se spreminja tudi današnji svet. Tudi Julijin mit se ne zaène kot pripoved, temveè kot formula, 11 pravi Moènik. To poudarjamo zaradi stavka v pismu, ki pravi: In vi niti ne slutite, da odmeva gori koprneèa pesem o vaših oèeh. Adamièeva glasba se pridrui popolni zmešnjavi kot tretji glas. »Pesem« spremeni v »skladbo«, igrano na violino (kakor da bi Samo igral ta instrument, èeprav vemo, da ga ne), akuzmatièni glas, ki pa prebira pismo v Vesnini »glavi«, je Samov, èeprav ona (Vesna/Janja) sploh ne ve, kdo je njen oboevalec. Napaka? Kje pa. Pri filmu je pomembna identifikacija. Toda ne junaka/junakinje, temveè gledalca, ki je tukaj ujet v past zvoka-glasbe-besede. Samov glas je past, ki se je razprla v hipu, ko je Janja odprla pismo. Zapre pa se s preskokom v realnost, ko Janjo poklièe oèe po »pravem« imenu in se njen »sanjski« svet, svet glasovnega privida, popolnoma podre. Z njim pa usahneta tudi glasba in glas oboevalca. Vesna postane mit, ki ga mora izpeljati filmska Janja in privoliti v zmenek. In pomembni so uèinki: 1. Diskurz filmsko-glasbenega komentarja, filmske kritike ali interpretacije se z njo vzpostavi v diskurz vednosti – lahko bi nastala filmska veda o pomembnem obratu glasu v Adamièevo glasbo. 2. Filmski Samo je postal subjekt, filmu pa je prav Adamiè pripisal nekaj naddoloèenega, torej glas/zvok in glasbo violine, s èimer subjektivizira virtualen odnos, ki ga poimenuje »pomlad«, torej »Vesna«. Ta obrat je pomemben v diskurzu identitet. 3. Matrica »glasbenega-zvoènega« pisma je dejansko matrica nad doloèitve (funkcije) dekleta, ki ga ni (Vesne) in Janjin fiktivni prevzem dvojne vloge – skozi simbolno razsenost pride do subjektivizacije dekleta, ki se ujame v glasovno- glasbeno-violinsko past. Pri tem pa vsekakor Janja (kot Julija) izgine. Adamièeva glasba in zvok sta v dialektièni poziciji do filmske podobe, a vendar delujeta homogeno. Gre za transsubstancialni moment, v katerem se gledalec spusti po toboganu verjetnega, se prepozna v junakih našega èasa in zajaha poštenega konja. Toda èista 136 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 10 Rastko Moènik, Julija Primic v slovenski knjievni vedi . Ljubljana: Sophia 2006, str. 47. 11 Prav tam,s t r .4 8 . libidinalna ekonomija tega odnosa gledalec–junak ali gledalka–junakinja se zvrne na vidik enega subjekta, ki se (v filmu) vedno sreèa z nekakšnim likom ultimativne groze, nepoštenosti ali prevare, s katero mora opraviti. In ivljenje (kako romantièno!) postaviti na kocko. Glasbena poanta je skoraj vedno v zvoènem utelešenju junaka (a redko junakinje), saj (p)ostane nevidna, kot so izmuzljive sanje o sreèi, poštenju in miru. Glasba in zvok postaneta vedno kontrasubjekta, nekakšen nevidni drugi subjekt pripovedi, ki lahko see ultimativno tudi prek smrti. Filmska Vesna/Janja se ne more odreèi svoji dvojnosti. Za razumevanje tega bi bilo potrebno pogledati in govoriti tudi o filmu Ne èakaj na maj (1957, reija prav tako František Èap, glasba pa Borut Lesjak), kar pa presega cilje prièujoèega besedila. 3 / 4 (Tri èetrtine) sonca (1959, reija Joe Babiè) ali zgodba o zgodbah Vsebina filma pripoveduje o skupini taborišènikov razliènih nacionalnosti, ki se ob koncu druge svetovne vojne znajde na Èeškem, kjer posameznike nakljuèje primora k skupnemu ivljenju v elezniškem vagonu. Porajajo se prijateljstva in sovraštva, prièa smo portvovalnosti in odrekanju ter sumljivemu taborišèniku, ki je v resnici predstavnik nemške vojske. Eden izmed »prebivalcev« vagona se domov odpravi peš, drugi hrepenijo po prihodu vlaka, ki jih bo odpeljal naprej, domov. Jim bo uspelo? 12 Filmska partitura, ki jo Adamiè ponudi v tem filmu, je sestavljena skoraj epizodno. Lahko bi celo rekli, da se v bistvu ukvarja s filmskimi liki in njihovimi notranjimi svetovi in strahovi, veliko manj pa s tisto »klasièno« filmsko-glasbeno pripovedjo, ki je bila tedaj najbolj razširjena. Partitura vsebuje elemente veèjih in daljših melodiènih zamahov, vsekakor pa tudi nekaj intimnega premišljevanja in situacijske problematike. Sama partitura je s svojimi oseminsedemdesetimi stranmi kratka, vendar vsebuje vse, kar potrebuje dobra filmska partitura –skupek odlomkov, delov, kosov, ki se filmu prilegajo. Kakor bi dober krojaè skrojil obleko, ki ustreza brez velikih popravkov. Adamiè veèkrat zaniha med èistim simfoniènim zvokom, ki pa se zna v nekaterih odlomkih nasloniti celo na jazz, ali zvoki simfonièno-plesnega orkestra. Vendar ostane nenehno v obvladanih, serioznih tonih in, ne nazadnje, izpoveduje idejo, ki jo nosi s seboj tudi film: vzajemnost filmskega in glasbenega jezika, prijateljstvo, hrepenenje in upanje. Lahko bi rekli, da se Adamiè ukvarja s filmskim pomenom. Toda pomen je vedno trdno jedro simptoma, je torej ujeta enigma, je izjavljanje brez izjave. Èe pa je filmska podoba enako kot Drugi hkrati tudi sama preseek, nas to napeljuje do nedvomnega sklepa, da je jedro filmskega subjekta tako rekoè le formalno in da je subjekt v odnosu do podobe temeljni pogoj za fantazmo, edina mona pot razveza pa je njen radikalni razcep izraen kot nevroza, kot osamljenost sredi mnoice. Film z naslovom 3 / 4 (Tri èetrtine) sonca je tudi pripoved o tem. Adamièeva glasba je lirièna, vendar na svoj naèin. Vedno se ukvarja s prisotnostjo glasbe v trenutkih, ko je potrebno komentirati emocionalno plat neke sekvence, ko se pojavijo dvom, prièakovanje, elje, upi in obupi – in nenazadnje hrepenenje. Z orkestracijo pokae na komornost likov, v instrumentalnih dialogih na zgodbe filmskega prijateljevanja in sodelovanja in sovranosti, v simfoniènih zvokih pa razpre hrepenenje z odprtimi glasbenimi frazami, kakor bi se elje po boljšem ivljenju prelile iz filmskih likov v ušesa poslušalcev. 137 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA 12 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1847 (dostopno: 13. avgust 2012). Ljubav i moda (1960, reija Ljubomir Radièeviæ) ali zgodba o dvojnosti Slika 2: plakata za film Ljubav i moda (1960). Sama zgodba filma gre na hitro takole: skupina študentov organizira modne revije za podjetje Jugošik, da bi zasluili denar za organizacijo letalske revije. Pri tem se posluuje tudi majhnih prevar. Cilj je plemenit, revija uspe, škode ni za nikogar, niti za študentko Sonjo niti za mladega modnega kreatorja Bora, ki na koncu rešita svoja nesoglasja. V fontani. 13 Dvojnost filmske partiture tega simpatiènega jugoslovanskega filma je pravzaprav ujeta e v naslovu – ljubezen in moda. Na prvi pogled lahko razumemo, da gre za par, vendar skozi film razberemo, da sta obe zadevi tudi v kontra poziciji, ljubezen kot moda. Adamiè se ukvarja z bistveno bolj zabavnimi ritmi, med katerimi zasledimo swing in be-bop, se pravi toèno s tem, kar paè ponuja ideja filma in svet mode; ljubezen pa se (mu) v glasbi zdi kot spremljevalka procesa, ki je tako ali tako nekaj »vzporednega«. Film, pa tudi druge oblike umetnosti, usmerjajo posameznika/posameznico, jima razkazujejo njuno vlogo v drubi in socialno vrednost – ter ne nazadnje drubeno pozicijo. Oba na temelju svojih potreb prevzameta iz filma vedno tisto, kar ocenita, da je pomembno zanju, za njuno vlogo v drubi in ivljenju. Psihološko gledano, posameznik/posameznica v film nenehno projicirata sebe in tako prevzemata razliène fiktivne statuse in vloge. Po mnenju tedanjega èasa (v mislih imamo èas povojnega »ozavešèanja« z modernimi idejami, torej èas in prostor nastanka prav tega filma), film ni le oblika zabave, temveè del razumevanja in prepoznavanja sveta in videnja svoje lastne vloge v njem. Vsekakor bi veljalo posebej govoriti o propagandnem in izobraevalnem filmu, vendar to tukaj ni namen. Številni sociologi so bili od nekdaj okupirani s teavo, kako film uèinkuje na otroke in mladoletnike, na njihovo delikventnost, emocije in socialna vprašanja vzgoje in medosebnih odnosov ter rasnih nestrpnosti, ideologij in spolnih navad (Adolf Adler, Silvia Payne, Louis Leon Thurstone, Siegfried Kracauer). Posebno sociološko vprašanje filma je tudi ljubezen. 138 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 13 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1860 (dostopno: 13. avgust 2012). Veliko stvari povezujemo z ljubeznijo: ljubezen do èloveka, narave, ivljenja ... Tudi filmska glasba je k tovrstnim idejam pridala precej nesmrtnih zapletov, napevov, zvokov, intimnih harmonij in drugih sozvoèij. Skoraj ni filma, v katerem ne bi sreèali takšne ali drugaène oblike ljubezni. Ljubezen ima tisoè obrazov in tisoè oblik, neskonèno naèinov izpovedi in neskonèno monosti, da se izrazi. Ljubezen je podobna zajèjim potem, le-te pa so pomladi dobro vidne, toda zamotane, 14 bi lahko rekli. Tako zamotane, da na koncu zasledovanja veè ne vemo, ali zasledujemo zajca ali e kar sebe. Ali kakor zapiše Rotar, ki pravi, da ni drugega diskurza, razen diskurza manka. Prav zato ima relacija med zunaj in notri v humanistiènem diskurzu nenavaden pomen. 15 Filmsko glasbo in filmsko podobo hoèemo razumeti kot nekaj, kar se dogodi navidezno zunaj subjekta, torej v njegovem opazovalnem in slušnem polju, prav tako hoèemo razumeti film (le) v pomenu filmske podobe. Tisto notri pa je kakor nevidno, nevidljivo, skrito oèem, vendar slišno, torej najbolj sublimno. In sled, ki jo pušèa zunanji svet v notranjem in jo notranji manifestira v zunanjem, je temeljna magija filmske umetnosti. Je njegov habitus, njegov ego. Kakor ljubezen, ki spaja. A teava pri ljubezni je vedno v tem, da jo je treba izgovoriti. Treba jo je pripovedovati – tako ali drugaèe. K temu prištevamo tudi glasbo Bojana Adamièa – prav iz tega filma. Èeprav je mogoèe najveèji filmsko-glasbeni hit postala pesem Devojko mala (glasba Darko Kraljiæ, besedilo Boa Timotijeviæ), pa je vendar prav nekaj veè kot osemdeset strani dolga Adamièeva partitura znak, da je kot skladatelj vnašal zabavne zvoke v simfonièni-plesni orkester in tako zabrisal mejo med tem, kaj je pravzaprav film: umetnosti v svetu zabave in/ali zabava v svetu umetnosti. e otvoritvena pesem Jedna mala dama nas nagovori v ideji šlagerjev, kjer se Adamiè najde potem med svojimi napevi: Hej, stani deèko,p aŠta je to, ko je to, v nadaljevanju pa še Šiparica in Tajna. Vsekakor moramo naglasiti, da je naslovno pesem Ljubav i moda naredil Darko Kraljiæ in z njo poel pravzaprav uspeh celotnega filma. DRUGO DESETLETJE 1961–1970 To obdobje je Adamiè prièel nekoliko lirièno. Prvi takšen film je bil Košèek modrega neba (1961, reija Svetomir Janiæ, v glavnih vlogah Rahela Ferari, Pavle Vujisiæ, Petar Prlièko, Olivera Markoviæ in Boris Kralj) in zdi se, kakor bi se pripravljal na veliki zamah, ki je nastal še istega leta s filmom Ples v deju (1961, reija Boštjan Hladnik – v glavnih vlogah Duša Poèkaj in Miha Baloh). Sledijo filmske partiture za celoveèerce Pešèeni grad (1962, reija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Janez Albreht, Milena Draviæ, Ali Raner, Špela Rozin in Ljubiša Samardiæ), Operacija Ticijan (1963, reija Radoš Novakoviæ, v glavnih vlogah William Campbell, Rade Markoviæ, Patrick Magee, Miha Baloh in Irena Prosen), izredno art-provokativni Erotikon (1963, reija Boštjan Hladnik, v glavnih vlogah Ingrid van Bergen, Michael Cramer in Gunnar Möller), v odgovor pa Samorastniki (1963, reija Igor Pretnar, v glavnih vlogah Majda Potokar, Vida Juvan, Rudi Kosmaè, Lojze Rozman in Stane Sever). Tem sledi drubena drama Lanivka (1965, reija Igor Pretnar, v glavnih vlogah Dušan Antonijeviæ, Danilo Benedetiè, Rusa Bojc in Angelca Hlebce) in ponovno vojna drama Sretni umiru dvaput (1966, reija Gojko Šipovac, v glavnih vlogah Mija 139 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA 14 Ksenofan: Umetnost lova.V ,5 -6, v: Xenophon Atheniensis: Anabasis: pohod v notranjost. Kirova vzgoja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1963, str. 221. 15 Braco Rotar: Govoreèe figure. Ljubljana: Analecta, 1981, str. 40. Aleksiæ, Nikola Angelovski, Dragomir Felba in Miloš Kandiæ). Z mladinsko tematiko tedanjega èasa se Adamiè sreèa dve leti kasneje, ko je ustvaril simpatièno partituro za Kekèeve ukane (1968, reija Joe Gale, v glavnih vlogah Polde Bibiè, Boris Ivanovski, Zlatko Krasniè in Jasna Krofak), leto za tem pa še glasbo za film Most (1969, reija Hajrudin Krvavac, v glavnih vlogah Bata ivojinoviæ, Slobodan Peroviæ, Boris Dvornik in Relja Bašiæ). 16 Ples v deju (1961, reija Boštjan Hladnik) ali zgodba o smrti-suspenzu Slika 3: prizor iz filma Ples v deju (1961). Film se ukvarja z veè »mraènimi« elementi, ki pa so bili pravi hit tedanjega èasa. Zgodba pripoveduje o slikarju Petru, ki pooseblja moško hrepenenje po sreèi: rad bi sreèal idealno ensko, popolno ivljenjsko sopotnico. Gledališka igralka Maruša, s katero ima Peter stalno razmerje e sedem let, bi rada z njim delila še polnejše ivljenje, toda Peter je te zveze e rahlo navelièan. Ko Maruša zaèuti, da jo je Peter zapustil, je preprièana, da je konec njunega razmerja mogoèe najboljša rešitev. Na koncu pa vendarle ugotovita, da sta izgubila nekaj zelo pomembnega. 17 V èasu nastajanja tega filma je ameriški prevladi na trgu konkurirala le nemška filmska industrija. Njen najbolj prepoznaven prispevek so bili temni, celo halucinatorni svetovi nemškega ekspresionizma, ki so poveèali moè antirealizma, na platno pa postavili notranje konflikte, duhovna stanja posameznika in moèno vplivali na poznejše grozljivke, psihodrame in kriminalke. Skratka – na temen anr. Prav iz tega vzdušja je pozneje èrpal film noir. Vsekakor je treba (in morda prav pri filmu) vedno soèasno misliti in opazovati tehnologijo in njene drubene uèinke, nato tehnologijo in njeno vsebino, potem tehnologijo in njenega uporabnika ter konèno tehnologijo in vse njene znane in neznane 140 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 16 Viri: http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=people&peopleID=7 in http://www.imdb.com/ (dostopno: 15. december 2012). 17 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1872 (dostopno: 15. avgust 2012). omejitve. Tako pridemo do vpogleda funkcije, ki jo ima (in jo je imel) film v vsakem trenutku in na vsakem kraju. Ko gledamo in poslušamo filmski odlomek iz filma Ples v deju , v katerem glavni junak nenehno teèe mimo krst in hiti proti oknu, za katerim je vidna silhueta enske (filmske femme fatale), ne moremo mimo tega, kar pravi Derrida, ko bere Kafko. Pravi namreè, da identiteta teksta ni doseena znotraj zagotovljene zrcalne refleksije, temveè v neberljivosti teksta, sploh èe pod tem razumemo nemonost, da bi prišli do njegovega pravega pomena. 18 Tako se vse zaène in konèa v nekakšnem suspenzu glasbene vednosti, bodisi o tem, kar je prièakovano, bodisi o/v tem, kar je zamolèano, prikrito, umaknjeno prvemu pogledu in sluhu. Ne pa tudi mislim. Za komunikacijo zvok–glasba–gledalec ni nujno, da je vedno in samo zvoèna. Lahko je postavljena kot suspenzija v film, torej nekakšna razredèina, ki jo moramo znati precediti. Èe je bil torej Hitchcock mojster slikovnega suspenza, tistega, ki je vezan na filmsko podobo in naracijo, potem je tedaj stal ob njem drug mojster zvoènega suspenza: Bernard Herrmann. Kakor v tem èasu pri Hladniku – Adamiè. Morda je bila to najveèja Adamièeva glasbena vloga v slovenskem filmu. Kontinuiteta zvoènih elementov te sekvence se namreè preoblikuje v svojevrstno zvoèno pripoved, za katero pa mora biti poslušalec vsaj dovolj obèutljiv in podkovan. A vendar gre v povedanem tudi za poseben paradoks: ali ne bi mogli gledati in poslušati filma tudi brez vse te teoretske navlake? Bi nam bil film zato nesmiselno prikazovanje slièic, blebetanje brez notranje povezave in misli? Kajti èetudi brez slehernega znanja ali izrecnega napotka stopimo do kakšne najpomembnejših stvaritev (kipa, slike), bomo kljub temu postali pozorni na nekatere posebnosti, 19 pravi Morelli. Torej gre za moè kreatorja umetnine, tistega, ki nagovarja z nebesednimi elementi, vendar moramo pri tem upoštevati vsaj minimalen skupen kulturni kod med avtorjem in opazovalcem. Toda razumevanje pomena suspenza filmske glasbe in zvoka bi morali absolutno razumeti tudi kot izjavljanje (izrekanje) o neèem, kar je tako rekoè neizrekljivo. Ker vznikne kot nekakšna notranja transformacija misli in idej, kot opozicija sliki, zgodbi, podobi, vsebini, kot nekakšna ontogeneza, kot izjava zunaj vsakršne èasovne ali druge modalne doloèitve. 20 Lahko bi tudi rekli, da gre za nekakšen premik v prostor, kjer je prostorskost izrazito navidezna, suspendiran zvok, glas, glasba pa fantazma, ki pomaga pri subjektovi elji, da preivi filmski dogodek. Ali pa ga ne. Pravzaprav je za razumevanje celotne ideje partiture dovolj, da poslušamo Blues hrepenenja, samo enajst strani dolgo partituro, ki jo je Adamiè izlušèil iz filma in je bila veèkrat predstavljena kot samostojna kompozicija. Morda res ne gre za blues v tistem njegovem osnovnem pomenu, vendar je njegova otonost dejansko tista, ki Adamièa vodi preko skoraj štiriminutne kompozicije. Jasna, valujoèa melodija se kakor iluzija vrti vedno okoli iste toèke. Kakor bi hotela povzroèati hipnotiènost plesnega trenutka Maruše (Duša Poèkaj), se konèa tam, kjer je prièela – v vedno vrteèem se krogu elja, upanja in hrepenenja. Film Ples v deju je brez dvoma velik film, poroèevalec èasa svojega nastanka in hkrati njegov pomnik. Adamièeva partitura pa drzna, sodobna in domišljena. Podpira in razpira Hladnikovo idejo filmskega suspenza. Vendar recimo, da velja nekakšen splošni izrek, da 141 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA 18 Jacques Derrida: »Before the Law«, v: Acts of Literature. New York: Routledge 1992, str. 211. 19 Giovanni Morelli: Kunstkritische Studien über italienische Malerei, Die Galerien zu München und Dresden. Leipzig 1891, str. 288. 20 Prim. Emile Benveniste: Problemes de linguistique générale. Pariz: Gallimard 1966, str. 159–160. je bil reiser Alfred Hitchcock mojster suspenza. Mnogi, ki to poudarjajo in suvereno ponujajo kot teorijo filma, si pod idejo suspenz ne predstavljajo veliko. Èe izhajamo iz stare latinšèine, potem je izvorna beseda seveda suspensus, kar pa pomeni, da nekaj visi ali da je še neodloèeno. Torej, da gre za nekakšen odlog, premaknitev – morda je zanimiva tudi uporaba besede suspenzija, ki nastane, kadar je neka snov v obliki najmanjših monih delcev enakomerno porazdeljena v redkejši snovi. In še nekaj je suspenz: je pripovedna filmska tehnika, s katero se vodi filmsko pripoved v dveh smereh. Gledalec tako enako verjame, da je mona opcija A in opcija B, odvisno od kombinacije. Ali pa, da poznamo monost A, vsi filmski indici pa nas hoèejo preprièati, da je edina monost B. Ta dvojnost, dvotirnost, monost obojega in hkrati umanjkanje ene, je filmski suspenz. Premaknitev, celo zatajitev ali suspenzija, v kateri je veliko manjših delcev filmskega zvoka in glasbe porazdeljenih po celotnem filmu. Tako pozna tudi filmski zvok Bojana Adamièa v tem delu svoj suspenz, vendar na drug naèin. Zvoku moramo najprej natanèno prisluhniti in ga nato interpretirati. Èe gre za splošno znane ali veljavne zvoène pojave, s tem naèelno nihèe nima teav. Te nastanejo, kadar so prisotni zvoki in/ali glasba, ki je mnogi ne znajo interpretirati. Suspenz je lahko naravnan na veè naèinov: kot zaèasni, kadar filmska pripoved prikrije kakšen pomemben podatek, kot stalni, kadar ima gledalec nenehno obèutek, da je nekaj prezrl, kot difuzen, saj ta dopušèa razlièna sklepanja, in kot fokusiran, torej kakor nekakšen spoj dejstev,k i nastane šele v nekem doloèenem trenutku. Pri vseh oblikah pa gre za moè interpretacije. Kekèeve ukane (1968, reija Joe Gale) ali zgodba o metafori in junaku Slika 4: prizor iz filma Kekèeve ukane (1968). Pogumni Kekec se v tem filmu s pomoèjo svojih starih prijateljev, Mojce, Brinclja in Roleta, ponovno upre krutemu in zlobnemu divjemu lovcu Bedancu. V tretjem filmu o Kekcu se glavni junak spopada z najhujšimi teavami, saj Bedanec obenem ujame 142 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Brinclja in Roleta. Kekec ju reši, ob tem mora izkoristiti vse ukane in prevare, Bedanec pa se ob koncu zaradi svoje lakomnosti ujame v lastno past. Kekec s prijatelji usliši njegove prošnje, a Bedanca ne izuèi prav niè. Bo mir in spokojnost v gorske kraje lahko spet prinesel spoštovani modrec Vitranc? 21 Pripovedovanje je namreè tisto, ki je ustvarilo èloveštvo, 22 in ni ga junaka, ki bi to lahko zanikal. In to je metafora. V sodobnih Atenah imenujejo javna prevozna sredstva metaphorai. Tam se ljudje sreèujejo, se dotikajo drug drugega, si gledajo v oèi in so, èe to hoèejo ali ne, v kontaktu, v razmerju, v odnosu. In ko gredo na delo, v mesto ali domov, se spet druijo v teh metaforah, preèkajo ivljenje drugih ljudi in se morda celo (za)ljubijo. Tako imajo strukture prevoza funkcijo prostorskih sintaks – seveda s celotno paleto kodov, urejenih naèinov ravnanja in nadzorovanja. A vendar so. So metafore, so intimne zgodbe sreèevanj, potovanj, so ljudje. Vsaka pripoved je pripoved o potovanju – je torej tudi prostorska in èasovna praksa. Adamièeva partitura ni »otroška« ali »kekèevska« ali pa »mladinska«. Ne, prav s to glasbo se Adamiè postavi na mesto filmskega sooblikovalca, kjer je njegova govorica zvok. Ujame idejo zgodbe in jo spremeni v glasbeno metaforo – v spretnega Kekca, nesreènega Brinclja, bojeèega Roleta, divjega Bedanca … Adamiè ne pozabi, da je glasba umetnost èasa in da se glasbena pripoved zgodi v filmskem prostoru prav tako realno, kot se filmski junaki premikajo po èasovni premici filmske pripovedi atenskega javnega prevoza, prek in skozi metafore prostorov in krajev. Filmska glasba se jim pridrui na tem potovanju in, kaj je lepšega, odkriva najrazliènejše oblike ljubezni. Projicira jih v temo kinodvorane in nagovarja obèinstvo. A ker prostor ni kraj, je treba razumeti to razliko, ki je morda bolj ontološke kot geografske narave, razumeti jo moramo kot poudarek, ki nam ga ponuja film. Za obrat od dejanske filmske glasbe, nekako stran od njene pripovedi, ki je onkraj vidnega sveta, onkraj èiste filmske podobe – se moramo ozreti v film kot v nekaj, kar nam ponuja lahko le umetnost. To je imaginarij. Je prostor in ne kraj, v katerem se odigravajo dejansko naše elje, je prostor naše osebne ontogeneze, prerojenja, je erotiziran prostor samote, poln ljubezenskega hrepenenja in neskonènih toèk, loèenih kot prazni prostori, ki jih polnimo z osebnimi pogledi in izkušnjami, 23 bi lahko ob tem rekel Merleau-Ponty. K vsemu prej povedanemu: mojster Adamiè se je prav »popevkarsko« posvetil naslovni pesmi, torej Kekèevi pesmi (na besedilo Frana Milèinskega Jeka), a se melodija »dobra volja je najbolja« iskrivo poigrava tudi v drugih filmskih delih, do najveèjega izraza pa pride seveda prav tedaj, ko jo poje Kekec. Partitura zaèetka filma predstavlja instrumentalni uvod, kakor bi šlo za uverturo v gledališkem smislu. Sicer se ta veselost glasbe takoj preplete s streli iz puške (Bedanec je na lovu), kar pa še toliko bolj poudari Adamièevo ne-otroško pojmovanje filmske glasbe tega Kekca. Odlièno orkestrirana in izpeljana je tudi partitura kapljanja (Vitranc v jami) in flavtin solo, ki je prav simpatièno podoben slavnemu Favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja. Temni toni, namenjeni Bedancu, so skoraj dramatièno pretirani, vendar se prav v tem skriva Adamièevo glasbeno oblikovanje filma v svetlo-temni tehniki (npr. v prizoru Bedanca in veverièke). Tako dobi tudi škrat Brincelj svoje glasbene motive, drobne in pozitivne melodiène teme, v katerih 143 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA 21 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=1982 (22. avgust 2012). 22 Pierre Janet: L’Evolution de la mémoire et la notion du temps. Paris: Editions A. Chahine 1928, str. 261. 23 Maurice Merleau-Ponty: Fenomenologija zaznave. Ljubljana: Študentska zaloba 2006, str. 293–310. najdemo Adamièev pozitivizem in veselje do dobre in lepe glasbe. Celotna partitura pa je vsekakor hvalnica naravi in vprašanju soitja s èlovekom. Ker pa je le-tega v pravem pomenu sposoben le Kekec, je tako veèkrat osrednji motiv njegova pesem, njegova metafora pravega ivljenja, ki se lahko izrazi v soigri Adamièeve partiture in filmske podobe. TRETJE DESETLETJE (1971–1980) Bojan Adamiè prièenja to desetletje s partituro za skoraj kultni film Maškarada (1971, reija Boštjan Hladnik, v glavni vlogah Èrt Kanoni, Bojan Šetina, Franjo Kumer, Bojan Tratnik in Miha Baloh), nadaljuje pa z glasbo za resnièno legendarno dramo Valter brani Sarajevo (1972, reija Hajrudin Krvavac – v glavnih vlogah Bata ivojinoviæ, Rade Markoviæ in Ljubiša Samardiæ). Sledi mladinski film z naslovom Vuk samotnjak/Volk samotar (1972, reija Obrad Glušèeviæ – v glavni vlogi tedaj izredno mlad Slavko Štimac), v katerem se Adamièeva glasba pojavlja kot spretna interpretka odnosa med deèkom in volkom – prav kot obrnjena glasbena zgodba Peter in volk, ki jo je leta 1936 napisal Sergej Prokofjev. Sledi popularna filmska partitura za nadaljevanko Kapelski kresovi (1974–1976), potem in vmes pa Dekliški most (1976, reija Miomir Stamenkoviæ, v glavnih vlogah Miroljub Lešo, Dragan Nikoliæ in Marko Nikoliæ) in skoraj veèno citiran Idealist (1976, reija Igor Pretnar – v glavnih vlogah tedaj sama velika imena slovenskega velikega platna: Radko Poliè, Milena Zupanèiè, Dare Ulaga, Stevo igon, Arnold Tovornik, Bert Sotlar, Janez Albreht in Marjeta Gregorac), za konec tega obdobja pa kar trpka vojna drama Nasvidenje v naslednji vojni (1980, reija ivojin Pavloviæ, v glavnih vlogah Janez Berme, eljko Hrs, Tone Kuntner in Tanja Pobernik). 24 Maškarada (1971, reija Boštjan Hladnik) ali zgodba o ljubezni Slika 5: prizor iz filma Maškarada (1971). 144 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 24 Vir: http://www.film-center.si/index.php (dostopno: 22. 8. 2012). Filmska zgodba pravi, da je Dina v zakonu z direktorjem Gantarjem zadovoljna, a jo srce in telo vleèeta k mlademu in postavnemu Luki. S pretvezo, da bo mladeniè inštruiral njenega sina, omogoèi pogostejša sreèanja, ki pa jih Gantar zasluti. Na praznovanju sinovega rojstnega dneva, kjer je tudi Luka z deklico Petro, od ene izsili priznanje. Ko Gantar v besu posili Dino, Luka fizièno obraèuna z Gantarjem, zatem pa z dekletom odpotuje. Po njegovi vrnitvi se dogodki zapletejo, klobèiè starševske, prijateljske in erotiène ljubezni postaja vedno bolj zapleten. Bo Luki uspelo krmariti med Dino in Petro? Gre za kultni film slovenske hipijevske generacije, ki je na integralno, necenzurirano verzijo z najdrznejšimi erotiènimi prizori èakal veè kot deset let. 25 Adamiè se s svojo partituro postavi na stran vprašanja drubene vloge glasbe – tudi skozi filmski pogled. Drubeni razkoli, ljubezensko-erotièni elementi niso neizrekljivi v glasbenem jeziku, zato se jim skladatelj priblia z idejo problematiziranja. V Hladnikovih drznih prizorih se v glasbi ne odzove emocionalnost, ki bi naj (ali lahko) gledalca pasivizirala – filmska partitura ga postavi v nasproten poloaj: ga aktivira. Glasba ni del filmskega dogodka, temveè njegova zadrana komentatorka, mestoma celo izzove ekshibicionistièno oko kamere, da se poigra s tišino, kot z enakovrednim glasbenim sredstvom. Prav zaradi tega lahko reèemo, da sta bila Hladnik in Adamiè v tem èasu pomemben tandem za razvoj slovenske filmske zgodovine. Uvodna glasbena sekvenca se naslanja pravzaprav na sam zvok (letala, radarji, tekma …), vendar postaja kmalu samoiniciativna. Absolutni erotizem košarkaške igre, oèesa kamere in pogledov se v slow-motion delu prelije v Adamièevo glasbeno sekvenco, ki podpisuje praktièno ves film. Ne toliko v glasbeni sekvenci, temveè v emotivnem smislu, v glasbenih frazah, s katerimi se skladatelj vpisuje v Hladnikove drzne slike. Koraki, gibi, kretnje, pogledi, dotiki, tema, objemi, poljubi …, vse to so glasbeni loki, ki odsevajo v partituri kot dialoški principi. Materija filmske resnice je namreè vedno tudi drubena materija. Filmski medij ne more obstajati brez nje. Èe se njegova pozicija ne realizira v drubenem imaginariju, se sploh ne manifestira. Ne obstaja. Ne more obstajati zunaj teh meja. Njegova materija je zato vedno vezana na konstrukcije in dekonstrukcije razliènih drubenih matemov, na njihovo dinamiko in trenutno ideološko in politièno temperaturo. Vsaka filmska resnica deluje v drugaènih trenutkih in pred drugaèno drubo ter javnostjo popolnoma drugaèe. V sebi zdruuje namreè neko hegemonijo svoje lastne disjunktivne potence, vsebuje povezovalno materijo, ki je vedno v svojem bistvu povezovalna, korelativna, soodnosna. Prav zato je bil Chaplinov boj proti zvoku v filmu tako srdit. Za vsako ceno je hotel ohraniti razparcelirano moè materije filma, saj ni hotel ustvarjati umetne resnice, temveè umetnost, ki ne tei k resniènosti, ki je ne podvaja, kopira in ne poustvarja. Film je hotel videti kot drubeni element v funkciji eksistencialne filmske razsenosti resnice, torej kot nekaj, kar omogoèa pojav resnice, vendar ni resniènost sama, omogoèa vprašanja o esencialni dimenziji resnice. Drubena funkcija filma pa postaja zato èedalje bolj realna dimenzija resnice, seveda obrnjene, zrcalne, resnice odmeva in odseva. 145 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA 25 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=2007 (22. avgust 2012). Idealist (1976, reija Igor Pretnar) ali zgodba o uèiteljevanju Slika 6: prizor iz filma Idealist (1976). V filmski obdelavi klasiènega slovenskega romana sledimo uèitelju Martinu Kaèurju, kako se spopada s konservativnim okoljem in je zaradi svojih naprednih idej premešèen v majhno vasico. Vaško okolje je še bolj moreèe, vpliv cerkvene in posvetne oblasti pa še veèji. Èeprav Kaèur spozna Tonèko in se z njo poroèi, postaja zagrenjen in razoèaran. Ko se drubeno okolje omili, Kaèurja premestijo v prijaznejše okolje, a so se rane èasa, ki so jih povzroèile vse krivice, zarle pregloboko. V nasprotju z eno Kaèur ne more razumeti sprememb. Umre mu še sin. Bo zmogel ohraniti svoj elan in voljo ter nadaljeval z izobraevanjem neukih mnoic? Ga bo prekril sneg in za vedno pokopal njegove ideale? 26 Vsaka dekadenca se zaène z glasbeno dekadenco. To trdimo predvsem zato, ker si s filmsko glasbo dekadentni akademiki ne morejo poèeti prav veliko. Br ko je ugodje postavljeno kot merilo, zagrešimo tako rekoè svetoskrunstvo. Pravijo, da je merilo pravega v glasbi pravzaprav v njenem uèinku ugodja. Toda to je nevzdrno mnenje, pravi Platon. 27 Vse to poudarjamo z razlogom. Zavedamo se, da lahko (in morda je prav to pomembno) Adamièevo filmsko glasbo poslušamo tudi loèeno od filmskih podob ter se zagledamo v njeno kompozicijsko strukturo in glasbeno idejo kot analitiki, ki opazujemo zvok s oèmi dogodka glasbe. Kot umetnosti, ki ji je kljub vsemu treba posvetiti nekaj vzgoje, saj drugaèe nima pomena. Zato se naslanjamo na Platona in ga sprašujemo po nekaterih odgovorih – in prav ti so zelo zanimivi. Recimo: vzgoja, ki jo daje glasba, je zelo pomembna – pri njej namreè prodreta najgloblje v dušo ritem in harmonija, jo najmoèneje prevzameta in èloveka nauèita plemenitega vedenja – tako postane plemenit vsakdo, ki je pravilno vzgojen, kakor velja nasprotno za vsakogar, ki ni tako vzgojen. 28 Adamièeva filmska glasba je loèena od filma in hkrati njegova zaveznica. Njen pomen je v tem, da daje filmu dodaten ritem in interpretacijo na tistih mestih, kjer morda zmanjka 146 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 26 Citirano po http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=film&filmID=2056 (25. avgust 2012). 27 Platon: Zakoni. Maribor: Zaloba Obzorja 1982, knjiga II., 655d. 28 Platon: Drava . Ljubljana: DZS 1976, knjiga III, 401d-e, str. 118–119. besed ali pa so popolnoma nepotrebne. Poslušajmo natanèno sam zaèetek filma, naslovno pesem – temna, preteèa, usodna in izteèe se v glasbo koèije, ki pelje v Zapolje. In ni sluèaj, da je prvi partiturni nastavek za tem posveèen podobi enske/dekleta, ki poseda na zidu. Adamiè ji nameni obratne tone, kakor uvodnemu songu. Ta kontrapunktièni, skoraj dur-mol element, zaokroa praktièno to partituro v celoti. Trikotniško dogajanje med mladim uèiteljem, ensko in oblastjo Adamiè vedno podèrtava z glasbenimi pripombami, vèasih krajšimi, vèasih daljšimi. Vendar vedno umestnimi. Filmska glasba Idealista postane s tem nekakšna zaveznica v svetu nevidnih sil, s katerimi je imel èlovek v svoji zgodovini vedno dobre odnose. Sprašujemo se lahko, zakaj bi se zdaj, v svetu norega kapitalistiènega vrvea, to spremenilo. Pravzaprav ni razloga, da bi se – in se prav zaradi tega tudi ne bo. Še vedno je mogoèe namreè sanjati, upadi, idealizirati. Vendar imajo tudi sanje dve plati – samo vedeti moramo, na kateri strani smo v tem trenutku. Dobro je, da vemo. Ni pa nujno. ÈETRTO DESETLETJE (1981–1995) Teko bi rekli, katero obdobje je bilo za Bojana Adamièa bolj izrazito. Vsekakor pa se njegove filmske partiture s èasom ogibajo popularnim tonom in postajajo zrelejše, moènejše in hkrati s tem tudi prepoznavnejše. To desetletje je prièel z glasbo za TV film Manj strašna noè (1981, reija Andrej Stojan – literarno predlogo Aleksandra Gala je za film predelal Dimitrij Rupel, v glavni vlogi pa je nastopil Janez Vrhovec). Sledi glasba za film Boj na poiralniku (1982, reija Janez Drozg – v glavnih vlogah Bert Sotlar, Jerca Mrzel in Polde Bibiè). Obdobje najbolj zaznamuje film Butnskala (1985, reija Franci Slak – v glavnih vlogah Emil Filipèiè, Marko Derganc-Dergi, Janez Hoèevar - Rifle, Mila Kaèiè in Majolka Šuklje). Ta film je devetdeset minutna izjemna parodija in satira na prepoznavne drubeno-politiène trenutke tedanjega (in sedanjega) èasa, tako da lahko temu filmu in izredno domiselni partituri pripišemo kar »vseèasnost« in odlièno komedijantstvo. Adamiè je bil mojster humorne glasbene plati, kar je pravzaprav izredno redko. Omeniti moramo še filmsko partituro za zgodovinsko dramo Christophoros (1985, reija Andrej Mlakar, v glavnih vlogah Zvone Agre, Urška Mlakar in Milena Zupanèiè) – film, ki sloni na naravnih, ivljenjskih, politiènih in ideoloških nasprotjih. V tem èasu je nastala tudi pomembna glasba za film Kavarna Astoria (1989, reija Joe Pogaènik, v glavnih vlogah Janez Hoèevar - Rifle, Lidija Kozloviè in Branko Šturbej) ter Adamièeva zadnja partitura: 23-minutni kratki dokumentarni film z naslovom Neme podobe slovenskega filma (1995, reija Damjan Kozole). Ta film je pravzaprav arhivsko-dokumentarno gradivo, ki se priène skorajda na toèki niè – torej tam, kjer je zibelka slovenske kinematografije – v Ljutomeru davnega leta 1905. Film je nekakšen hommage ob 90-letnici nastanke teh prvih podob, sicer pa gre za preglednik kljuènih filmskih fragmentov iz obdobja slovenskega nemega filma vse do leta 1938. Scenarist tega filmskega projekta je bil Silvan Furlan. 147 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA Butnskala (1985, reija Franci Slak) ali zgodba o parodiji in groteski Slika 7: prizor iz filma Butnskala (1985). Morda je to najbolj svojevrsten film, h kateremu je pristopil Adamiè. V vsej zgodovini njegovih partitur ga ni primera, kjer bi ponudil tako heterogeno glasbeno misel kakor prav v tem filmu. Ker gre za komedijo, je jasno, da so v partituri komièni elementi – Adamiè jih dosee vedno kot nekakšen glasbeni anti-element sliki. Ukvarja se predvsem s stilnimi drugaènostmi (komentarji), kar pomeni, da dramatiènost zamenja za lahkotnost, ironijo za pompoznosti in tragiko s komiènostjo. Vendar je šel Adamiè še nekoliko dalje – v glasbeni jezik je ujel tudi enigmatiènost in grotesknost filmskih likov, ki se gibljejo (ivijo, delujejo) v popolnoma »drugem« svetu, kakor bi prièakovali. Filmska glasba tako ne more biti interpretatorka dogajanja (èeprav bi lahko rekli, da mestoma prav to je), temveè mora vsebovati tiste druge elemente, ki jih slika ne izpolnjuje – recimo misel gledalca ob doloèenem prizoru ali pa komentar poanti, ki je bila izreèena, kot na primer namig. Prav slednje je vsekakor v filmu Butnskala nekaj, kar deluje skoraj nenehno – predvsem v besedilnem svetu filma. Z nekakšno »montypythonsko« dro, zmedeno dinamiko in skrajno absurdnimi kombinacijami komentarjev filmske stekline s solo glasbenimi vloki, se Adamiè spopada v dialogu s svojo glasbo in filmskim dogajanjem. Je zaletavanje z glavo v skalo šport, ali pa le manever tistih, ki morajo (in elijo) poskusiti še kaj novega? Filmska partitura pospremi pravzaprav vsak »skok« z drugaèno idejo, vse pa lepo pospravi v šopek ironije, s katero nenehno zabava, izpolnjuje vrzeli in poganja cirkus »butnskale« naprej. Adamiè ponudi glasbene teme »eminance«, pa »profesorja«, pa »Kralja«, pa tudi doloèenim dejanjem, kot so vhod v tajne prostore, odhodi na sestanke, pa v »sprejemnico«; potem to, èemur reèejo v filmu »v kraju samem«, razkol med resniènim in sanjskim svetom. Prav tako je »Valentinèiè« lik, ki se Adamièevi partituri poda kot dodatna nota, s katero tudi »Fanèi« razpolaga – glasbena melodrama se vedno izpoje v »duševni terapiji« zvoènega in glasbenega uèinka, »levjega« skoka na glavo – seveda v skalo. Pridušeni zvok trobente pa celotno ironijo zalepi. 148 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) ZAKLJUÈEK Bojan Adamiè je postavil odliène glasbene standarde v pojmovanje filmske glasbe, ki je napolnjevala slovenske in mnoge druge filme v èasu njegovega komponiranja. S svojim skorajda neproblematiènim glasbenim šarmom in izrednim obèutkom za melodiènost je znal prisluhniti filmski podobi na naèin, kakor je to razumeti v najbolj opevanih filmih pretekle in polpretekle zgodovine. Njegova filmska glasba je hkrati sogovornica filmskih prigod, hkrati s tem pa poudarja svojo avtonomnost in koncertnost. Kar nekaj delov filmskih partitur je samostojnih in zaokroenih glasbenih kompozicij in prav je, da se na njih tako tudi gleda. Tisto, kar elijo nekateri filmski »kritiki« pripisati glasbeni spremljavi, je pri Adamièu pravzaprav nemogoèe definirati – njegova filmsko-glasbena govorica se giblje med filmom in glasbo po robu, na katerem je mono opazovati pravzaprav oboje: film kot umetnost slikovnega sporoèila in glasbo kot umetnost slušnega polja. Èe na tem mestu povzamemo Beethovnovo misel, da je glasba višje razodetje kot vsa modrost in filozofija ali Wagnerjevo izjavo, da bo glasba vedno ostala najvišja odrešujoèa umetnost, saj le ona dokonèno uresnièuje to, kar ostale umetnosti samo nakazujejo: s svojo èisto, resno naravo preobrazi in preèisti vse, èesar se dotakne, potem moramo postaviti Adamièeve filmske partiture med tiste, ki dajejo glasbeni umetnosti peèat (z)monosti filmskega mišljenja. A tega slovenski »filmski« kritiki ne morejo ujeti v svojih lajnah o pomembnosti slikovne naracije. LITERATURA Benveniste, Emile. Problemes de linguistique générale. Pariz: Gallimard 1966. Derrida, Jacques: »Before the Law«, Acts of Literature. New York: Routledge 1992. Janet, Pierre: L’Evolution de la mémoire et la notion du temps. Paris: Editions A. Chahine 1928. Ksenofan: »Umetnost lova«, V, 5–6. v: Xenophon Atheniensis: Anabasis: pohod v notranjost. Kirova vzgoja. Ljubljana: Mladinska knjiga 1963. Merleau-Ponty, Maurice: Fenomenologija zaznave. Ljubljana: Študentska zaloba, 2006. Moènik, Rastko: Julija Primic v slovenski knjievni vedi . Ljubljana: Sophia 2006. Morelli, Giovanni: Kunstkritische Studien über italienische Malerei, Die Galerien zu München und Dresden. Leipzig: F. A. Brockhaus 1891, digit. Michigan: University of Michigan 2009. Platon: Drava . Ljubljana: DZS 1976, knjiga III, 401d-e. Platon: Zakoni. Maribor: Zaloba Obzorja 1982, knjiga II., 655d. Rotar, Braco: Govoreèe figure. Ljubljana: Analecta 1981. ELEKTRONSKI VIRI http://www.bojan-adamic.si http://www.film-center.si/index.php http://www.imdb.com 149 Mitja Reichenberg, BOJAN ADAMIÈ IN FILMSKA GLASBA Bojan Adamiè and Film Music Summary The film music of Bojan Adamiè certainly occupies an important place in the history of Slovene film. Its universality and individuality were demonstrated and validated through more than half a century of Slovene and Yugoslavian film, making it unique on the one hand, and on the other, placing it among the most outstanding European and global trends of the time. His film scores draw on both popular melodies and more serious ruminations, which place Adamiè among film composers of both the classical and contemporary generations. His legacy includes more than 200 film music scores, among them music for documentaries, television productions, short and feature films. The sheer scope and diversity of his film music output prove once again what an interesting and versatile personality Bojan Adamiè was. Yet, for him, the composing of film music was a complement to all the rest and, above all, a union of visible and invisible art worlds. In the few decades of his musical life, Bojan Adamiè was a leading figure in film music, and his scores have gone down in the history of Slovene and Yugoslavian cinematography, which most certainly gained its reputation thanks also to his exquisitely crafted music. 29 150 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 29 Prevod Aljoša Vršèaj. Vladimir Frantar Ljubljana POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ Vsestranski Bojan Adamiè je bil – ob vsem drugem – utemeljitelj slovenske popevke in tudi eden od pomembnih ustvarjalcev in poustvarjalcev te glasbene zvrsti, ne le v Sloveniji, ampak v celotni nekdanji Jugoslaviji. V svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju se je posvetil predvsem šansonu. Ne vedno, a vèasih je kar malo teko loèiti popevko od šansona, vendar je to opravila strokovnjakinja za šanson - Meri Avsenak. Iz zapušèine, ki jo hrani arhiv Radia Slovenija, je po svojih izkušnjah in poznavanju odbrala in predstavila Adamièeve šansone, njegovim popevkam - teh je v arhivu Radia Slovenija ohranjenih nekaj èez sto, èeprav jih je Adamiè gotovo napisal mnogo veè – sem se posvetil sam. 1 Ta glasbena zvrst pri nas ni imela vedno takega ugleda, kot ga ima dandanes, ko smo e slavili petdeseto obletnico festivala Slovenska popevka, najelitnejše tovrstne prireditve v naši dravi. Slovar slovenskega knjinega jezika jo oznaèuje najprej kot »vokalno skladbo v popularnem ritmu z vsebinsko nezahtevnim besedilom«, potem pa še kot »umetniško nezahtevno pesem«. Sprva so bila besedila res bolj »nezahtevna«, ko pa so jih zaèeli pisati priznani pesniki, se je situacija spremenila. Marsikatero besedilo lahko deklamiramo kot poezijo ali pa je glasba za popevko oziroma za šanson nastala na e napisano umetniško pesem. Prave vrednote, tako v glasbi kot v besedilih, so se v slovenski popevki pokazale z rojstvom festivala Slovenska popevka (Bled, 1962); e na prvem so posvetili veliko pozornost besedilom (al ne vsem!) in za eno od nagrajenih pesmi ( Zvezde padajo v noè na glasbo Vilka in Slavka Avsenika) je napisal tekst pesnik Ciril Zlobec, uveljavljati pa se je zaèenjal tudi Gregor Strniša (Glas stare ure, Zemlja pleše), ki je dobil celo nagrado za Zemlja pleše na glasbo Mojmira Sepeta. Ljudje so vesele vie prav gotovo prepevali e davno, ob delu, ob veselih prilonostih, kot so bile poroke ali rojstva, a popevka ima lahko tudi resno ali celo alostno vsebino in melodijo. Lahko bi napisali celo poglavje o izvoru naše popevke. Prav gotovo se je razvijala iz narodne pesmi, kasneje iz odlomkov in arij spevoiger ter operet. Na njen razvoj so brèas vplivali tudi nemški šlagerji, francoski šansoni, italijanske kancone pa tudi jazz, ki se je pri nas pojavil e v èasu pred drugo svetovno vojno in predvsem po njej, ko je veljal še za »pregrešnega« in malone prepovedanega, saj naj bi bil sad »gnilega« zahoda. Leta 1928 so v Ljubljani ustanovili slovenski Radio z bogatim glasbenim programom. Seveda so takrat oddaje potekale »v ivo«. Nastopali so tudi znani operni pevci, ki gotovo niso prepevali le zahtevnih opernih arij, ampak tudi kakšno lahkotnejšo pesem, operetno ali kancono. Tedaj sta se s svojimi pesmicami, zbadljivkami in kupleti e pojavila Jeek in 151 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ 1 Za pomoè se zahvaljujem naslednjim sodelavcem: Meri Avsenak, bivši urednici z Radia Slovenija (popevke iz arhiva Radia Slovenija), Andreju Baši, direktorju festivala MIK (festival Melodije Istre in Kvarnerja), Beti Jurkoviè, pevki in skladateljici, ki mi je prva pripovedovala o pomenu Bojana Adamièa na festivalu MIK in o njegovi ljubezni do istrskega melosa ter me napotila na festivalskega direktorja Bašo, Samu Kolerju, profesorju z Gimnazije Beigr ad (pesmi z nateèajev za Popevko Evrovizije), prof. Stjepanu Mihaljincu, skladatelju in dirigentu iz Zagreba, dolgoletnemu direktorju festivala v Krapini (Kajkavska popevka), Marcu Mosci, profesorju iz Bologne (za podatke o festivalu Melodije morja in sonca), Mag. Domnu Prezlju, Glasbena zbirka NUK (za podatke iz zbirke NUK in iz Adamièevega arhiva, predanega NUK) in Dušanu Tomaièu, avtorju knjige Festival Vesela jesen 1962–1997. Joek (Jeek je bil vsestranski Frane Milèinski, Joek pa kasnejši priznani lutkar Joe Pengov). Imela sta svoje oddaje, v njih prepevala tuje uspešnice, vmes pa najbr tudi kakšno domaèo, ki jo je ustvaril nadebudni Jeek; mnogo let kasneje je dobil nekaj nagrad za svoje tekste tudi na festivalu Slovenska popevka. Bojan Adamiè, eden najvidnejših predstavnikov slovenske zabavne glasbe, jazza in šansona, je bil univerzalni glasbenik kot skladatelj, dirigent, pianist, araner, mentor ... Za jazz se je zanimal e pred drugo svetovno vojno; neposredno po vojni je imel zaradi tega kar precej teav, a je vztrajal in uspel. Ustanovil je profesionalni Plesni orkester Radia Ljubljana (današnji Big Band RTV Slovenija) in bil njegov dirigent do leta 1980. PRVE POPEVKE IN PRVI PEVCI Po drugi svetovni vojni je Adamiè sam in skupaj s Franetom Milèinskim Jekom zaèel ustvarjati tudi naše popevke. Seveda je moral te pesmice nekdo izvajati, predstaviti obèinstvu. Imel je ostro uho in visoke kriterije, zato je odkril nekaj najboljših pevcev z zaèetkov naše zabavne glasbe: Staneta Mancinija, Jelko Cvetear, Zlato Gašperšiè, kasneje poroèeno Ognjanoviè, Beti Jurkoviè, Marjano Deraj …, v Zagrebu pa nekoliko kasneje tudi Gabi Novak. Kot prvo povojno slovensko popevko nekateri omenjajo Adamièevo Beli kurir, ki jo je uglasbil na pesem Iga Grudna; zapela jo je Jelka Cvetear; sicer pa so bile zgodnje Adamièeve popevkarske vie, po naravi lahko tudi koraènice in »budnice«, ki so sodile še v »graditeljsko« obdobje, na primer Horuk v nove èase (bes. Frane Milèinski Jeek) , Tra-ta-ta (bes. Frane Milèinski Jeek) ali Èe zapojemo veselo (bes. France Kosmaè); šele kasneje se je zaèela vpletati tudi ljubezenska tematika; sprva še nekoliko naivna in »nedolna«; tedaj mu je besedila v glavnem pisal Frane Milèinski Jeek, ki je znal »diplomatsko« vkljuèiti med aktualno vsebino tudi kakšen »srèek dela tika taka«. Ena zgodnjih Adamièevih popevk je tudi Pomlad na besedilo Vere Kovar, ki jo je najprej zapela Irma Flis, Radio Slovenija pa hrani zvoèni zapis tudi s Sonjo Hoèevar, kasnejšo priznano in uspešno operno pevko. V osemdesetih letih je pesem priredila skupina Videosex, posnela pa jo je tudi Meri Avsenak. Hoèevarjeva je v duetu s Stanetom Mancinijem zapela še dandanes priljubljeno Prelepa si bela Ljubljana, ki je znana tudi v drugih, poznejših izvedbah. Kasneje so jo uvrstili v svoj program Majda Sepe in Lado Leskovar pa še nekateri drugi. Nemalo Adamièevih uspešnic je predstavila predvsem Jelka Cvetear. Mnoge so najbr pozabljene, zbrisane in izgubljene, še vedno pa radi slišimo Marièko (Srèek dela tika taka), Ko boš prišla na Bled, Pastirèka, Dolin’co cvetoèo in veselo pesmico Oblaèek; zadnje štiri so objavljene tudi na zgošèenki Jelke Cvetear z naslovom Neizpolnjena elja , ki je izšla šele po pevkini smrti. To je bila prva in edina plošèa te odliène pevke; res je neverjetno, da izvajalka, ki je na zaèetku naše zabavne glasbe sodila v sam kvalitetni vrh, ni posnela nobene samostojne vinilne plošèe, a si jo je – kot sem slišal – vedno zelo elela. Zato smo se tisti, ki smo si prizadevali izdati njeno zgošèenko, odloèili, da ji damo naslov Neizpolnjena elja – po istoimenski pesmi Mitja Butare in Milana Slavca, ki je tudi posneta na plošèi. Najpopularnejši ostajata Marièka in Ko boš prišla na Bled, spevni in prijetni pesmici s prijaznima besediloma, ki ju je napisal Jeek kot odsev tistih povojnih let, ko so e lahko zaèeli peti tudi o ljubezni, ne samo o izgradnji domovine. Dolin’ca cvetoèa na besedilo Ferryja Souvana in Oblaèek na tekst 152 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) neznanega avtorja sta sprošèeni, nezahtevni pesmici, ki ju je Jelka Cvetear zapela lahkotno in leerno. Mnogo zahtevnejši je Pastirèek v odliènem avtorjevem aranmaju; v tej pesmi pevka pokae svoj »kristalni« glasek, ki je bil zmoen dosegati tudi zelo visoke lege. Posnetek traja – z uèinkovitim instrumentalnim zaèetkom in z vlokom na sredini - skoraj pet minut in tudi to je dokaz, da ni šlo le za brezpomembno popevèico, ampak za ambicioznejšo stvaritev, ki jo je Jelka odlièno izvedla. Opozoriti velja še na popevko Zakaj (na besedilo neznanega avtorja) v izvedbi Jelke Cvetear; tudi ta je resnejša, bolj baladna, v njej pa se dekle sprašuje, »zakaj je zdaj, e zdaj, konec lepih sanj«. Slika 1: Jelka Cvetear v petdesetih letih – zapela je najveè Adamièevih pesmi, 1962 pa je nastopila na prvem festivalu Slovenska popevka na Bledu (Foto: Edi Šelhaus, Muzej novejše zgodovine Slovenije). V to obdobje sodijo brèas tudi pesmice O, Celje, mesto belo na besedilo Leva Svetka in v izvedbi Staneta Mancinija, Princeska To pa to v izvedbi Sonje Hoèevar (napisal je besedilo in glasbo), Ti si mi vse (tudi tu je kot avtor besedila naveden Bojan Adamiè), Nad nama modro je nebo in Tiho pada sneg na besedilo Karla Destovnika - Kajuha (ohranil se je posnetek z Meri Avsenak) pa Èri-èri, ki jo je zapela Sonja Hoèevar in Tam na Gorenjskem je lepo v izvedbi Zlate Ognjanoviè. V zgodnejše obdobje sodi tudi Punèka iz cunj, ki jo je Adamiè (po pripovedovanju Aleša Jana) napisal za predstavo Pogled z mostu (The View from the Bridge) Arthurja Millerja; uprizorili so jo leta 1956 v Drami SNG v Ljubljani v reiji Slavka Jana. Ker je Pogled z mostu enodejanka, so jo igrali v istem veèeru skupaj z drugo Millerjevo enodejanko, Spomin na dva ponedeljka. Bojan Adamiè je za predstavo ustvaril scensko glasbo in tudi ljubko popevèico (avtor besedila je najbr prevajalec Janko Moder), na posnetku, ki je nastal pozneje, jo šarmantno izvaja Majda Sepe. S temperamentno Beti Jurkoviè sta v arhivu ohranjena le dva posnetka Adamièevih pesmi, oba na besedili Franeta Milèinskega Jeka. Prva je Prodajalka cvetja, nekakšna »predhodnica« Prodajalke vijolic, a veliko manj sladkobna; dekle poje o tem, da ves èas prodaja rdeèe roe drugim, nihèe pa jih ne podari njej. Popularnejša in ivahnejša je druga, 153 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ viga , s katero je pevka potrdila svoj stranski talent – viganje. Prav ta pesmica je dolgo ostala na njenem repertoarju; ko je v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih, vedno bolj redko, iz Zagreba prihajala na gostovanja v njej tako ljubo Slovenijo, je bila na programu obvezno tudi Adamièeva viga, v spomin na njenega velikega uèitelja in prijatelja. Slika 2: Bojan Adamiè in Beti Jurkoviè, njegova uèenka, pevka, prijateljica, ki je sodelovala z njim od svojih zaèetkov pa vse do festivalov Melodije Istre in Kvarnerja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Foto: iz albuma Beti Jurkoviè). Marjana Deraj, prva dama slovenske zabavne glasbe, je bila ena najboljših Adamièevih uèenk, ki je tudi po njegovi zaslugi dosegala velike uspehe. Sama je povedala, kako jo je veliki Mojster uèil ne le pevskega izvajanja, ampak tudi obnašanja na odru, priklanjanja, sodelovanja in »koketiranja« z obèinstvom, kar je za pevski nastop prav tako pomembno kot dobra glasovna interpretacija. Adamiè je bil njen dirigent e na prvih dveh festivalih v Opatiji (1958, 1959) pa tudi kasneje; predvsem pa ji je pogosto zaupal svoje popevke na nateèajih za popevko Evrovizije. Leta 1964 je le malo manjkalo, da bi s pesmico Zlati april zastopala Jugoslavijo v Kopenhagnu, a je tja odšel Sabahudin Kurt iz Sarajeva. Znova sta poskusila naslednje leto, 1965; skladba To je moj zlati sin, spet na besedilo Franeta Milèinskega Jeka, je postala in ostala ena velikih Marjaninih uspešnic. Nato sta poskusila še dvakrat. 154 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Slika 3: Marjana Deraj v letu 1964, ko je z Adamièevo pesmico Zlati april skoraj preprièala irijo na izboru za Festival Evrovizije. Isto leto je uspešno sodelovala na festivalu v Zagrebu, zapela na Slovenski popevki zmagovito Poletno noè in rodila hèerko Tino (Foto: iz albuma Vladimirja Frantarja). Veliko odkritje Bojana Adamièa je bila tudi znana hrvaška pevka zabavne glasbe Gabi Novak, ki jo je sreèal po nakljuèju. Ob svojem delu v studiu za animirane filme v Zagrebu, kjer je bila zaposlena, si je popevala in Adamiè je takoj opazil, da ima svojevrsten glas. Njen naèin interpretacije je bil originalen in kasneje vedno bolj prepoznaven. Po prvih uspehih z Adamièem so jo zaèeli vabiti na festivale, ki so tedaj »cveteli« po Jugoslaviji. Pela je celo vrsto nagrajenih pesmi; njen prvi mo, skladatelj in odlièen araner Stipica Kalogjera in tudi drugi mo Arsen Dediæ, vsestranski umetnik in predvsem glasbenik, sta – skupaj z Adamièem, ki je odkril njen pevski talent, moèno vplivala na uspešni razvoj kariere Gabi Novak. Nikoli ni nastopila v tekmovalnem delu festivala Slovenska popevka, pa tudi ni prepevala v slovenšèini. Sodelovala je v srbskem, prvem jugoslovanskem glasbenem filmu Ljubav i moda (Ljubezen in moda) iz leta 1960 reiserja Ljubomirja Radièeviæa (Adamiè je prispeval glasbo), v katerem je pravzaprav predstavljala samo sebe in zapela nekaj svojih uspešnic. V filmu je pela je tudi Adamièevo uvodno pesem Što je to, ko je to (Jedna mala dama) – Kaj je to, kdo je to (Mlada dama); Radio Ljubljana hrani posnetek te popevke v njeni izvedbi. 155 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ Slika 4: Gabi Novak je bila Adamièevo zagrebško odkritje; zaèela je peti z njim v Sloveniji, potem pa je postala ena najpopularnejših pevk v tedanji Jugoslaviji (Foto: iz albuma Vladimirja Frantarja). Adamièeve popevke so tudi izven festivalskih okvirjev prepevali, ob e omenjenih, tudi drugi bolj ali manj znani slovenski pevci zabavne glasbe; predvsem Majda Sepe, Marjana Deraj, Meri Avsenak, Alfi Nipiè, Braco Koren, sestri Jerman, Marjetka Falk in drugi. Sodeloval je s celo vrsto piscev besedil, vendar so njegove popevke zaznamovali predvsem Frane Milèinski Jeek (na zaèetku), potem pa Ervin Fritz (napisal je najveè besedil za šansone, pa tudi za nekaj festivalskih popevk), Marjan Stare (predvsem festivalske z Vesele jeseni), Elza Budau in v zadnjem obdobju predvsem Dušan Bial. FESTIVAL »JUGOSLOVANSKE ZABAVNE GLASBE V OPATIJI« Leta 1951 se je zaèel v San Remu Festival italijanske kancone, tri leta kasneje (1954) so v Zagrebu pripravili prvi festival zabavne glasbe v nekdanji Jugoslaviji in leta 1958 je bil prviè organiziran Festival jugoslovanske zabavne glasbe v Opatiji. Na njem so se predstavile glavne tri RTV postaje jugoslovanske drave: RTV Beograd, RTV Zagreb in RTV Ljubljana. Sodelovala sta Zabavni orkester RTV Zagreb pod vodstvom Ferda Pomykala in Plesni orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamièa. Pesmi so po zgledu iz San Rema zapeli v dveh izvedbah. Veèina pevcev je bila iz Zagreba in Beograda, iz Ljubljane sta sodelovali le Marjana Deraj in Beti Jurkoviè, sicer rojena v Opatiji. V alternaciji sta izvedli edino slovensko pesem na Festivalu, Privškovo Vozi me vlak,k ij e dobila celo eno od nagrad in je postala popularna po vsej dravi. Ker pevcev ni bilo zelo veliko, sta peli tudi hrvaške in srbske pesmi, nekatere celo v duetu. Malokdo se še spominja, da je znano nagrajenko obèinstva Mala djevojèica (Majhna deklica), s popularnim refrenom Tata, kupi mi avto, ki se je ohranila v izvedbi Iva Robièa in Zdenke Vuèkoviæ (z Zabavnim orkestrom RTV Zagreb), v drugi izvedbi, s Plesnim orkestrom 156 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamièa, zapela Marjana Deraj v duetu z Beograjèanom Dušanom Jakšiæem. Bojan Adamiè na festivalu v Opatiji v petdesetih in v šestdesetih letih ni sodeloval kot skladatelj, ampak le kot dirigent in araner številnih pesmi. S Plesnim orkestrom RTV Ljubljana je nastopil še naslednja tri leta, 1961 je v Opatiji dirigiral Zabavnemu orkestru RTV Ljubljana; nato pa je v letih 1963, 1964 in še naprej sodeloval le kot araner. Kot avtor se je Bojan Adamiè na festivalu v Opatiji pojavil spet leta 1970, in sicer z odlièno popevko Rano popoldne na besedilo Elze Budau; v alternaciji sta jo zapeli Elda Viler in Majda Sepe. Janko Ropret je leta 1973 na opatijskem festivalu nastopil z Adamièevo popevko Zeleno sonce; tudi zanjo je besedilo napisala Elza Budau, pesmica pa je ohranjena na zgošèenki, ki jo je Ropret izdal pri Zalobi kaset in plošè RTV Slovenija. V Opatiji se je Adamiè predstavil še leta 1974 s pesmijo Kostanji; tokrat mu je besedilo napisal Ervin Fritz, zapel jo je Oto Pestner. NATEÈAJ ZA IZBOR JUGOSLOVANSKE PESMI ZA »POPEVKO EVROVIZIJE« Leta 1961 se je tudi Jugoslavija, kot redna èlanica Evrovizije, udeleila festivala Pesem Evrovizije. Jugoslovanska Radiotelevizija je organizirala nateèaj in po njem koncert z izbranimi pesmimi strokovne irije, kjer so proglasili zmagovalko in predstavnico Jugoslavije na Evrovizijskem festivalu. To leto je bilo tekmovanje v Ljubljani, v Ljubljanski Drami, in kot je znano, je zmagala pesem Joeta Privška na besedilo Miroslava Antiæa Neke davne zvezde v izvedbi Ljiljane Petroviæ, ki nas je dostojno zastopala na prireditvi v Cannesu. Veèkrat je na tekmovanju s svojimi popevkami in šansoni sodeloval tudi Bojan Adamiè. Prviè se ga je udeleil leta 1964 s pesmico Zlati april na besedilo Gregorja Strniše, ki jo je zapela Marjana Deraj. Malo je manjkalo, da bi bila izbrana za jugoslovansko predstavnico na mednarodnem tekmovanju v Kopenhagnu, a jo je premagala bosanska pesem ivot je sklopio krug (ivljenje je sklenilo krog ) Srdjana Matijeviæa v izvedbi Sabahudina Kurta; dobila je isto število, a veè najvišjih toèk. Pesem se je v Kopenhagnu uvrstila na zadnje mesto, saj v mednarodni konkurenci ni dobila niti ene toèke. Velika slovenska uspešnica je postala popevka, s katero se je Adamiè udeleil tekmovanja naslednje leto (1965) To je moj zlati sin na besedilo Franeta Milèinskega Jeka in spet v izvedbi Marjane Deraj. Pesem je popularna še dandanes. Leta 1968 je Adamiè sodeloval s pesmijo Balada o povratku na hrvaško besedilo Arsena Dediæa, ki naj bi jo tudi zapel, a ga je zamenjal arko Danèuo. To je bilo zadnjiè, da je TV Ljubljano na izboru zastopala pesem v srbšèini oziroma v hrvašèini. Leta 1969 in 1970 je njegovi pesmi spet zapela Marjana Deraj; prva je bila Èarovnica na besedilo Toneta Pavèka, druga Sreèa je spati na svojem, za katero je besedilo napisal Ervin Fritz. Leta 1973 je Adamiè – kot je omenjeno – sodeloval na festivalu v Opatiji, po katerem so zmagovalno pesem poslali na evrovizijsko tekmovanje; torej je bil opatijski festival tudi izbirno tekmovanje za Evrovizijo. Za skladbo Zeleno sonce je tekst je napisala Elza Budau, zapel jo je Janko Ropret. Naslednje leto je bil prisoten s Kostanji, spet na besedilo Ervina Fritza, v izvedbi Ota Pestnerja. Zanimivo je, da je Adamiè sodeloval tudi leta 1975, a ne kot avtor, paè pa kot dobitnik nagrade za najboljši aranma pesmi Rastem, takrat zelo modernega dueta Buldoer, ki sta ga sestavljala Marko Brecelj in Boris Bele. V svojih izjavah se je tedaj Bojan Adamiè zavzemal, da je to prava pesem za Evrovizijo. 157 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ FESTIVAL »SLOVENSKA POPEVKA« Bojan Adamiè je veèkrat sodeloval na festivalu Slovenska popevka, vendar ni na njem dobil nobene nagrade. Njegove pesmi so bile zelo dobre, napisane veèinoma na tekste najboljših avtorjev besedil, bile so spevne, nekatere tudi prisrène in hudomušne, pri obèinstvu zelo odmevne, a nagrad mu niso prinesle. Na prvem Festivalu leta 1962 ni sodeloval kot dirigent ali skladatelj; napisal je le nekaj aranmajev, na primer aranma za odlièni šanson Borisa Kovaèièa in Matije Barla Sivi zidovi starega mesta v izvedbi Rafka Irgolièa. Kot skladatelj je debitiral naslednje leto, na Slovenski popevki 1963, s pesmico Sneguljèica na besedilo Gregorja Strniše. V njej sta skladatelj in pisec besedila povezala znano Grimmovo pravljico s sodobnostjo. Fant »pozna deklico, ki prav taka je kot Sneguljèica Walta Disneyja…..«. Zaljubljen je vanjo, a jo »strai sedem škratov: oèe, mama in pet bratov, vsi drijo se grdo, mene niè ne marajo «. Fant upa, da bo nekoè vendarle njegova, saj ima tudi ona njega rada. Pesmica iz poèasnega uvoda preide v ivahnejši ritem in je bila obèinstvu všeè, saj jo je uvrstilo v finalni veèer. V alternaciji sta jo zapela Stane Mancini in Rafko Irgoliè, slednji z Zabavnim orkestrom. Njegov posnetek je ohranjen tudi na Jugotonovi plošèi. Naslednje leto, 1964, je Adamiè sodeloval z dvema pesmima, ki pa se nista uvrstili v finale; všeè mi je bila predvsem razpoloenjska na besedilo Svetlane Makaroviè Veèer, v izvedbi Ivanke Kraševec in Sonje Berce; ta jo je pela z Zabavnim orkestrom in jo posnela za radijski arhiv. Še vedno jo vèasih predvajajo. al je precej pozabljena Lipova rumba, prijetna pesmica v lahkotnem ritmu. Pela sta jo Irena Kohont in Simeon Gugulovski, ki je postal èez nekaj let operni pevec, prej pa je predstavil še nekaj Adamièevih popevk (Ljubav naša – Najina ljubezen na besedilo Tomislava Zuppe, Naj bo Ana ali Marijana, za katero je besedilo napisala Elza Budau). Zatem se je Adamiè kot avtor glasbe za nekaj let umaknil iz Slovenske popevke. Obèasno je sodeloval kot araner. Leta 1968 je na primer napisal aranma za Zgodbo o šèipu Pavla Mihelèièa v izvedbi Joice Svete, ki si je delila nagrado strokovne irije s Preseneèenji Jureta Robenika. S svojo pesmijo se je pojavil spet 1969, in sicer z baladno Starec in morje; besedilo zanjo je napisal veèkrat uspešni sodelavec, pesnik Ervin Fritz. Vendar pesem v izvedbi Bora Gostiše ni preprièala niti obèinstva niti irije in je ostala v senci drugih. Najveèji uspeh, èeprav ni bilo nagrad, je Adamiè doivljal na Slovenski popevki v letih 1970–1975, vendar s prekinitvami. V tem obdobju je predstavil tri hudomušne, simpatiène in vesele pesmice, ki jih je zelo dobro in uspešno izvedla Sonja Gabršèek. Prva je bila leta 1970 Išèemo oèka na besedilo Ervina Fritza; to leto so e peli slovenski pevci v alternaciji s tujimi in s tistimi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Išèemo oèka bi morala zapeti tudi tedaj popularna Makedonka, iveèa v Zagrebu, Ljupka Dimitrovska; a ni prišla, in jo je zamenjala Biserka Spevec, ki pa seveda ni bila tako uèinkovita kot Sonja Gabršèek. Ljubko, a tudi navihano pesmico o mamici, ki se ne more spomniti, kateri od njenih partnerjev je oèka hèerkice, je zapela tako prisrèno in spontano, da se je prikupila obèinstvu in jo slišimo na radiu še dandanes, posneta pa je tudi na zgošèenkah. Pa vendar ni dobila nobene nagrade; takrat so bile nagrajenke obèinstva: Mini-maxi, Moje poti in Pesem o pomladi in prijateljstvu, nagrado za besedilo pa je dobil Dušan Velkaverh (Solza, ki je ne prodam). Èez dve leti je Adamiè za Sonjo Gabršèek napisal Pilulo za sreèo, tokrat na besedilo Elze Budau. V alternaciji jo je izvedla Èehinja Zdena Lorencová. Pesmica poje o tem, koliko imamo razliènih pilul, ki zdravijo razliène 158 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) bolezni, imamo celo pilulo za »to in to«(!), le za sreèo je še ni. Tudi tokrat Adamiè ni dobil nobene nagrade; favoritke obèinstva so bile: Mati, bodiva prijatelja, Pegasto dekle, Ljubljanski zvon in Otroci morja, strokovna irija pa je Adamièa spet prezrla. Leta 1975 so prišle na vrsto Breskvice, zadnja festivalska popevka v sodelovanju s Sonjo Gabršèek. Duhovito besedilo je napisal Ervin Fritz: zgodbo o odrašèajoèem dekletu, ki na svojem telescu opazuje vabljive »breskvice«, a jih ni še nihèe poskusil; v alternaciji jo je zapela Francozinja Fabienne. Nagrade ni bilo; obèinstvo so najbolj navdušile Mi smo taki, Danes bo sreèen dan in Pepel in kri, za besedilo pa je bil nagrajen Branko Šömen (Vraèam se). To leto je imel v konkurenci še Pomladi v objem na besedilo Jelke muc-Kušar, ki sta jo – kot je bilo tedaj e popularno – izvedli dve skupini: Ultra iz Slovenije in Plavci iz Èeškoslovaške. Bojan Adamiè je na Slovenski popevki sodeloval še leta 1977, ko je njegovo simpatièno pesmico na besedilo Elze Budau Prvi april zapela Marjeta Ramšak (v alternaciji Nemka iz Nemške demokratiène republike Regina Thoss), in leta 1979; takrat sta Ste poznali tisto Meto? izvedli Meri Avsenak in Finka Paula Koivuniemi. V letih 1977?1980 so bili v okviru Slovenske popevke tudi netekmovalni veèeri pesmi svobodnih oblik – šansonov, na katerih je Adamiè sodeloval trikrat. Vse tri šansone je zapela Meri Avsenak: 1977 Ne spremljaj me do vrat (bes. Marjan Stare), 1978 Spomladi da – sedaj pa ne! na besedilo Dušana Biala in 1980 Èlovek na sredi, na besedilo istega avtorja. Leta 1982 so na Slovenski popevki, ki se je tedaj imenovala »Dnevi slovenske zabavne glasbe – Ljubljana 82«, priredili drugi veèer slavnostni koncert ob sedemdesetletnici rojstva Bojana Adamièa. Marijan Zlobec je v Delu med drugim, zapisal: »Slavnosten, avtorsko izpeljan jubilejni koncert v poèastitev sedemdesetletnice Bojana Adamièa, pa je v soboto zveèer ponudil šarm, dinamièno spontanost, lahkotnost in temperament polpretekle slovenske zabavne glasbe. Z nalezljivo intenzivnostjo je prevzemal poslušalce in brkone tudi televizijske gledalce.« (M. Zlobec, »Kolikor taktov, toliko let«, Delo, 7. 6. 1982, str. 2). Na jubilejnem veèeru so nastopili : Meri Avsenak, Marjana Deraj, Majda Sepe, Elda Viler, skupina Pepel in kri in duet Gabi Novak – Arsen Dediæ. Manjkali sta Jelka Cvetear in Beti Jurkoviè, ki sta v petdesetih letih peli Adamièeve prve uspešnice. Melodije so kot gostje dopolnjevali dolgoletni Adamièevi sodelavci in sopotniki: Frane Milèinski Jeek, Joe Javoršek, Hajrudin Krvavac, Ljubiša Samardiæ, Miljenko Prohaska, Ivan Hetrich in Mira Stupica. Nastopil je tudi pianist Aci Bertoncelj, veèer pa je vodil tedaj znani filmski igralec Janez Vrhovec, Slovenec, ki je snemal filme po celi Jugoslaviji. Zlobec svoj èlanek v Delu zakljuèuje takole: »Ali je z Adamièevo proslavo in jubilejem konec ‘njegovega’ pionirskega obdobja v slovenski zabavni glasbi, ali so nove pojavne oblike te zvrsti pri nas e razpredle korenine, si izbojevale svoj prostor in avtonomen ‘izziv’? Èas bo to pokazal, kot je sobotni veèer preprièljivo razkril Adamièevo glasbeno in osebnostno identiteto; misel in izpoved, slovenskost in svetovljanstvo.« (M. Zlobec, n. d.). Bojan Adamiè je v tekmovalnem delu festivala Slovenska popevka sodeloval z desetimi pesmimi, a za nobeno od njih ni bil nagrajen. FESTIVAL »VESELA JESEN« Festival Vesela jesen, kasneje preimenovan v Festival nareène popevke v Mariboru, se je razvil iz študentske prireditve Katedra 62, ki je bila 17. aprila 1962 v Unionski dvorani v Mariboru. Izvedli so deset pesmi, zmagala pa je Moja mala tiha sreèa Sreèka Satlerja in 159 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ Janeza Mikua v izvedbi Lidije Kodriè. Mariborski festival je torej slab mesec dni starejši od Slovenske popevke. Bojan Adamiè je rad komponiral na besedila v nareèjih in je sodeloval tudi na festivalih Melodije Istre in Kvarnerja, v Krapini na Kajkavski popevki in na festivalu Slavonija. Bil je pogosti sodelavec Veseli jeseni; njegove skladbe so izvajali v letih 1974 – 1989 in v tem èasu zapeli kar trinajst njegovih pesmi (za vse je napisal tudi aranma). Skoraj polovico – šest jih je zapel Braco Koren,tudi najuspešnejšo – Ribn’èana (bes. Marjan Stare), za katero je leta 1974 dobil najvišje priznanje Zlati klopotec. Ni nakljuèje, da je prav s to pesmijo najbolj uspel, saj se je rodil v Ribnici na Dolenjskem, torej tudi sam Ribnièan. Isto leto je imel v konkurenci še Koline na besedilo Dragice Škerlevaj, zapela jo je Ida Škrabar. Tudi naslednje leto (1975) se je Adamiè predstavil z dvema pesmicama – Vesele štajerske pjebe z besedilom Jelke Kušar je temperamentno izvedla Marjetka Falk, Gobe, gobe na tekst Marjana Stareta pa Braco Koren. Tokrat ni bilo nobene nagrade. Leta 1976 Adamiè na festivalu ni sodeloval, ponovno pa leta 1977, in sicer z dvema popevkama: na besedilo Jelke muc je napisal veselo Klobase i vino, ki jo je zapel Edvin Fliser; Marjan Stare pa je dobil nagrado za besedilo Ko je v rotah èrešna zreva v izvedbi Braca Korena. Tudi leta 1978 je Bojan Adamiè izbral za svojega interpreta Braca Korena. Na besedilo Dušana Biala je skomponiral pesmico Bistahor. Leta 1979 se je na Veseli jeseni v Mariboru s skladbo Na turn so ga prvezale predstavila ista ekipa: Bojan Adamiè kot skladatelj, Dušan Bial kot pisec besedila in Braco Koren ko izvajalec. Naslednje leto mu je besedilo za pesem Spet ne dela terminal napisal tekst Marjan Stare, zapel jo je Braco Koren, ki je bil takrat zadnjiè izvajalec Adamièevih pesmi. Leta 1981 si je skladatelj za interpreta izbral Dušana Kobala, ki je dovolj preprièljivo zapel Pogumnega Matevka , spet na besedilo Marjana Stareta. Sledila je triletna prekinitev – odsotnost s festivala Vesela jesen, leta 1985 pa se je Adamiè vrnil z novim piscem besedil, Miroslavom Slano in s pevko, ki je zaznamovala predvsem njegove šansone – Meri Avsenak. Pesmica Gepl je dobila nagrado za besedilo. Adamiè je še vedno vztrajal na festivalu, èeprav so nagrade dobivali drugi. Tokrat mu je ansambel R izvedel skladbo Moj oèka ma pa avta dva ; besedilo je napisal Miroslav Slana. Zadnjiè je kot skladatelj sodeloval na Veseli jeseni 1989 s pesmico Kravji tat v izvedbi Dragice Balek; tekst je prispeval Miroslav Slana. Adamièeve pesmi na festivalu Vesela jesen (vseh skupaj je bilo trinajst) so v stilu prireditve; napisane na nareèna besedila, v glavnem vesele, temperamentne in ivahne vie. Pri nagradah ni imel dosti sreèe, saj je le enkrat uspel dobiti glavno nagrado, to je Zlati klopotec, a kot pravi profesionalec najbr ni sodeloval zaradi nagrad. Upošteval je tradicijo, zato je precej pesmi zapel isti pevec (Braco Koren), najveè besedil (pet) mu je napisal Marjan Stare, rad pa je poskušal tudi z novimi sodelavci, tako s pevci kot s pisci tekstov. 160 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Slika 5: Meri Avsenak je z Adamièem sodelovala predvsem kot interpretka šansonov, pela pa je tudi popevke; na Festivalu Vesela jesen 1987 se je predstavila s pesmico Ciganova lubezen Andreja Grabarja, za katero je aranma napisal Bojan Adamiè (Foto: iz albuma Meri Avsenak). FESTIVAL »MELODIJE MORJA IN SONCA« Leta 1978 se je zaèel festival Melodije morja in sonca, ki je bil drugaèen, bolj sprošèen in manj uraden od Slovenske popevke. Trajal je le en veèer – proti koncu julija – prizorišèe je bila slovenska obala. Prvi je bil na Tartinijevem trgu v Piranu, nato najveèkrat v portoroškem Avditoriju, še nekajkrat v Piranu in nekajkrat na Mestnem trgu v Kopru. Bojan Adamiè je s svojima popevkama sodeloval na prvih dveh festivalih Melodije morja in sonca. Leta 1978 se je Meri Avsenak predstavila s pesmico Èao Ljubljana, za katero je besedilo napisal Dušan Bial. To leto so bile zmagovalke Nasmeh poletnih dni Milana Ferlea in Elze Budau v izvedbi Moni Kovaèiè, Moje, tvoje ulice Bertija Rodoška in Dušana Velkaverha, ki jo je zapel Oto Pestner, pa Ribiè, ribiè me je ujel Mojmira Sepeta in Gregorja Strniše v dopadljivi interpretaciji Majde Sepe; ta pesem je postala ena najpopularnejših s tega festivala. Leta 1979 se je Adamiè predstavil z isto ekipo (pisec besedila Dušan Bial, izvajalka Meri Avsenak) in s popevko Pa ne grem domov; tokrat je bil favorit obèinstva Oto Pestner, pesem Tople julijske noèi Bertija in Tatjane Rodošek v njegovi izvedbi je dobila prvo nagrado. Strokovna irija je nagradila Jureta Robenika in njegovega Poletnega gigola, ki ga je zapela Branka Kraner. Naš glasbeni veteran je torej na tem festivalu poskusil dvakrat, obakrat s prijetnima, simpatiènima pesmicama, a nagrade so dobili drugi, v naslednjih letih ni veè sodeloval. FESTIVAL »KAJKAVSKA POPEVKA« V KRAPINI Bojan Adamiè se je predvsem kot dirigent in araner udeleeval tudi na drugih, precej številnih festivalov zabavne glasbe v bivši Jugoslaviji; predvsem v Beogradu, Zagrebu, Slavonski Poegi, Sarajevu, Skopju, Prištini, Subotici … Kot velikega ljubitelja dialektov 161 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ in razliènih lokalnih melosov ga je pot zanesla tudi v Krapino, kjer se je v šestdesetih letih zaèel festival Kajkavske popevke, ki je ostal pri obèinstvu priljubljen še vsa naslednja desetletja. Ena najpopularnejših pesmi tega festivala je pesem Vugi Ivice Stamaæa in Paje Kaniaja iz leta 1967, ki sta jo pela v alternaciji Ivo Robiæ in Vice Vukov, Bojan Adamiè pa je bil prisoten v Krapini kot skladatelj, dirigent in araner. Leta 1968 se je prviè predstavil s popevko Prek Sutle most (Most èez Sotlo), za katero mu je besedilo napisal Stjepan Jakševac. Pesmico sta odpela hrvaško-slovenska dueta, Toni Leskovar in Tatjana Gros ter Elvira Voæa in Rafko Irgoliè; slednji je ohranjen tudi na Jugotonovi festivalski plošèi. Ob prijetni glasbi je zanimivo tudi besedilo, ki pripoveduje o prijateljstvu Janeza z ene strani Sotle in Joeka z drugega brega. Sta dobra in razumevajoèa soseda, skoraj brata, ki si vedno pomagata, èe je treba; ko pa le ne gre vse po sreèi, reèe Janez »prmejduš!«, Joek pa »vrag si ga dal!«. Takrat se je lahko spontano prepevalo o takem prijateljstvu, saj sta soseda ivela v dveh republikah iste drave, in upajmo, da sta prijatelja tudi dandanes, ko Sotla loèuje dve sosednji dravi. Adamiè je besedilo nadgradil s prijetno, poskoèno glasbo, ki odraa znaèilnosti obeh melosov, kajkavskega in slovenskega. Na festivalu v Krapini je kot skladatelj sodeloval še štirikrat: leta 1972 je Tomislav Boriæ izvedel njegovo Ti zemla mati (Ti mati zemlja) na besedilo Ljubice Konjeviæ, leta 1973 je imel v konkurenci Sme jene jemejne – Vsi smo iz istega testa, spet na besedilo Ljubice Konjeviæ, leta 1975 je sodeloval s pesmico Licitarsko srce (Lectovo srce), ki jo je zapela Zdenka Vuèkoviæ, in leta 1978 Vrni se, vrni; besedilo je napisal Stjepan Jakševac, izvajalka je bila Višnja Korbar. Slika 6: Adamièevo pesmico Prek Sutle most sta na festivalu Kajkavska popevka v Krapini leta 1968 zapela v duetu Elvira Voæa in Rafko Irgoliè (Foto: iz albuma Nade in Rafka Irgolièa). FESTIVAL »SLAVONIJA« Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila v nekdanji Jugoslaviji obdobje festivalov zabavne glasbe, saj je skoraj vsaka pokrajina morala imeti svoj festival. Tako so tudi v Slavonski Poegi ustanovili festival, ki se je uradno imenoval Slavonija. Bojan Adamiè je kot 162 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) skladatelj, araner in dirigent sodeloval tudi na tem in se predstavil s štirimi lastnimi pesmicami. Tedaj zelo popularni hrvaški pevec Vjekosalv Jutt je leta 1973 predstavil Kirvaj, kirvaj (Semenj, Semenj), isto leto pa sta Gita Šerman, tedaj priljubljena pevka slavonskih pesmi, in Radojka Šverko zapeli Imala sam dragana (Imela sem dragega); za obe je besedilo napisala pesnica Ljubica Konjeviæ. Stjepan Benzon je ustvaril tekst za pesmico Kad se beru kukuruzi (Ko nabirajo koruzo), ki jo je Vjekoslav Jutt izvedel na festivalu leta 1975. In naslednje leto je Adamiè sodeloval še zadnjiè, in sicer s skladbo Hop, hop noge lete (Hop, hop noge letijo), spet na besedilo Ljubice Konjeviæ in v izvedbi Ljiljane Petroviæ, ki je petnajst let prej zastopala Jugoslavijo na Evrovizijskem festivalu v Cannesu s Privškovo Ne priigaj luèi v temi . Vse kajkavske in slavonske pesmice Bojana Adamièa so prijetne, spevne vie, obogatene s kajkavskim in slavonskim melosom, veèinoma ljubezenske, malo pa tudi prigodniške. Bile so ustvarjene za pravo razpoloenje ob plesu, ob dobri hrani in »kupici«. In gotovo so dosegle svoj namen. FESTIVAL »MELODIJE ISTRE IN KVARNERJA« - MIK Bojan Adamiè je zelo dobro poznal istrski melos in je bil njegov velik ljubitelj. Na to me je opozorila Beti Jurkoviè, pevka in tudi sama uspešna skladateljica na festivalu Melodije Istre in Kvarnerja; ta se je zaèel leta 1964 in je torej le dve leti mlajši od Slovenske popevke. Bojan Adamiè je bil na festivalu dokaj reden gost od 1969 do 1977. V tem èasu je sodeloval z desetimi lastnimi skladbami in napravil šestnajst aranmajev. Leta 1969 je prišel prviè in prispeval kar pet aranmajev, naslednje leto pa se je predstavil s svojo lastno pesmijo; to je bila Na lahku ruku (Z levo roko) na besedilo Antona Mavrinca-Filonova, zapel jo je Tomislav Boriæ. Leta 1971 je na MIK-u tekmoval z Utakalnico (Odtakalnico), za katero je tekst napisal Ivan Brdar, izvedel pa jo je spet Tomislav Boriæ. Leta 1972 je bil Adamièev adut Stari ribar (Stari ribiè) z besedilom Josipa Tomina in v izvedbi Hrvoja Hegedušiæa. Naslednje leto je imel v konkurenci dve pesmi, za obe je teksta napisal Stepan Benzon : Neka nas ne išæu (Naj naju ne išèejo) je edina, za katero ni sam napisal aranmaja, ampak ga je prispeval Iæo Kelemen, druga je bila Da dai (Pada de ). Tudi leta 1974 je Adamiè sodeloval z dvema pesmima: E da im je sidro molat bio (E, da bi vsaj sidro dvignili) – besedilo je napisal Izidor Èubraniæ, zapela je Beti Jurkoviè, in Roo od mojih suza (Cvet iz mojih solz) z besedilom Stjepana Benzona, ki jo je zapel Zdenko Cigoj. Še leta 1975 je prispeval dve skladbi; Našo fontano (Najino fontano) na besedilo Stjepana Benzona je izvedel Aldo Galeazzi, popularno Èa je èa (Kaj je kaj) s tekstom Ljerke Miladinov pa Milka Èakarun-Lenac. Naslednje leto ni sodeloval, leta 1977 pa je svoje sodelovanje zakljuèil s pesmico Bubanj i muika (Boben in muzika); besedilo mu je napisal David Kabalin, izvedli pa so jo Srdjan Breškoviæ in skupina Arsenali. Bojan Adamiè je na festivalu Melodije Istre in Kvarnerja prejel tudi nekaj nagrad, kar prièa o njegovi veliki uspešnosti. Leta 1971 je za Utakalnico dobil nagrado za najboljše izkorišèeni istrski melos in tudi nagrado za najboljši aranma, 1974 pa za E da im je sidro molat bio spet nagrado za najboljše izkorišèeni istrski melos. Najpopularnejša njegova istrska pesem je Èa je èa z Milko Èakarun-Lenac iz leta 1975, ki sicer ni bila nagrajena, a je tako priljubljena, da je postala del festivalskega aviza (»špice«); drugi del je Bokaleta (Vrè) Nela Milottija. Vse Adamièeve skladbe s festivala Melodije Istre in Kvarnerja, hitre in poèasnejše, vesele in bolj alostne, so moèno obarvane z istrskim melosom, ki ga je 163 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ skladatelj dobro poznal in cenil, so spevne, prijetne za uho, temperamentne, vèasih pa tudi malo sentimentalne, odvisno od besedila. Slika 7: Bojan Adamiè na enem od svojih nastopov na festivalu Melodije Istre in Kvarnerja, leta 1973 v Kraljevici (Foto: MIK – Melodije Istre in Kvarnerja). FESTIVAL ZABAVNE GLASBE V RIU DE JANEIRU V letih 1967 in 1968 se je Bojan Adamiè udeleil tudi Festivala zabavne glasbe v Riu de Janieru, kjer je zastopal tedanjo Jugoslavijo. Na drugem Festivalu v brazilski prestolnici (1967) se je predstavil z Mornarjevo alostno pesmijo na besedilo Miroslava Košute v izvedbi Vica Vukova, naslednje leto pa z Adriano; besedilo je napisal Arsen Dediæ, ki je pesmico tudi zapel. al nobena ni ohranjena v arhivu Radia Slovenija. Tudi v Riu de Janeiru ni dobil nobene nagrade in v naših èasopisih smo lahko prebrali, da je bila predvsem pesem iz leta 1967 pri obèinstvu zelo dobro sprejeta. Veljala je celo za favoritko, a je strokovna irija ni uvrstila niti v finalni veèer (Ivo Štrakl, »Festival kot nogometna tekma«, TT – Tedenska tribuna, 15. 11. 1967, str. 11). ZAKLJUÈEK Bojan Adamiè je pisal popevke od konca druge svetovne vojne in praktièno vse do svoje smrti. Bil je vsestranski inovator, mojster lepih in uèinkovitih melodij, ki so izhajale iz naše domaèe tradicije, a jih je znal oplemenititi z elementi dobrega, tradicionalnega jazza v stilu Glenna Millerja. Imel je velik smisel za vokalno glasbo, zato je znal izbirati in »odkrivati« pevce, predvsem dobre pevke, ki so njegove popevke – pod skrbnim vodstvom izkušenega mojstra - izvajali sprošèeno, z velikim navdušenjem in z nadarjenostjo. Nikoli ni ustvarjal za nagrade. Na popevkarskem podroèju jih ni dobil veliko. Najveèji uspeh mu je bil Zlati klopotec na Veseli jeseni 1974 za Ribn’èana v izvedbi Braca Korena. Na Slovenski popevki in na Melodijah morja in sonca so nagrade dobivali drugi, veliki mojster je bil le obèasni sodelavec. Zanimivo je tudi, da v Sloveniji 164 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) nikoli ni prejel nagrade za kakšnega od svojih odliènih aranmajev. Njegovo naklonjenost istrskemu melosu so opazili na festivalu Melodije Istre in Kvarnerja, na katerem je dobil kar dvakrat nagrado za najboljše izkorišèeni istrski melos: 1971 za Utakalnico, zapel jo je Tomislav Boriæ in 1974 za E da im je sidro molat bio v izvedbi Beti Jurkoviè. Za Utakalnico je bil nagrajen tudi za originalni aranma. Z vrsto pesmi je sodeloval na festivalih Kajkavske popevke v Krapini in Slavonija v Slavonski Poegi, kjer se je izkazal tudi za dobrega poznavalca kajkavskega in slavonskega melosa. Adamièeve popevke so pustile vidne sledove v naši zabavni glasbi; od prvih, udarnih koraènic (Ko zapojemo veselo, Horuk v nove èase) in prijaznih, domaèijskih vi ( Marièka, Ko boš prišla na Bled), do vse bolj svetovljanskih pesmi, ki so jih plemenitili elementi jazza (viga, Zlati april ) in tistih, v katerih je znal duhovito besedilo tako spretno zdruiti s prijetno, lahkotno glasbo (To je moj zlati sin, Išèemo oèka, Breskvice). Zelo uspešen je bil predvsem tudi v pesmicah, ki so nastale na besedila v dialektih (dolenjski, štajerski, kajkavski, slavonski, istrski), saj je v njih lahko izrazil svoje znanje, razgledanost in ljubezen do znaèilnosti slovenske in hrvaške folklorne tradicije. 2 DODATEK: SEZNAM POPEVK BOJANA ADMIÈA, S KATERIMI JE SODELOVAL NA NATEÈAJU ZA PESEM EVROVIZIJE IN NA FESTIVALIH (SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH): (navedeno je leto, naslov pesmi, avtor besedila in izvajalec ali izvajalci) NATEÈAJ ZA PESEM EVROVIZIJE: 1964 ZLATI APRIL Gregor Strniša Marjana Deraj 1965 TO JE MOJ ZLATI SINF rane Milèinski Jeek Marjana Deraj 1968 BALADA O POVRATKU Arsen Dediæ arko Danèuo 1969 ÈAROVNICA Tone Pavèek Marjana Deraj 1970 SREÈA JE SPATI NA SVOJEM Ervin Fritz Marjana Deraj 1973 ZELENO SONCE Elza Budau Janko Ropret 1974 KOSTANJI Ervin Fritz Oto Pestner OPATIJA: 1970 RANO POPOLDNE Elza Budau Elda Viler in Majda Sepe 1973 ZELENO SONCE Elza Budau Janko Ropret 1974 KOSTANJI Ervin Fritz Oto Pestner Opomba: V sedemdesetih letih nekaj èasa niso organizirali posebnega nateèaja za Popevko Evrovizije, ampak so jo izbirali kar na zveznem festivalu v Opatiji, zato navajam Adamièevi pesmi Zeleno sonce in Kostanji obakrat. 165 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ 2 V svojem prispevku ne obravnavam Adamièevega popevkarskega delovanja v Beogradu (festival Beogradsko proleæe – Beograjska pomlad in Armijski festival), ker mi arhivi niso bili dostopni, sicer pa Adamièevo delovanje v Beogradu v svojem prispevku obravnava Vladimir Mustajbašiæ. SLOVENSKA POPEVKA: 1963 SNEGULJÈICA Gregor Strniša Stane Mancini in Rafko Irgoliè 1964 LIPOVA RUMBA Vitomil Zupan Irena Kohont in Simeon Gugulovski VEÈER Svetlana Makaroviè Ivanka Kraševec in Sonja Berce 1969 STAREC IN MORJE Ervin Fritz Bor Gostiša 1970 IŠÈEMO OÈKA Ervin Fritz Sonja Gabršèek in Biserka Spevec 1972 PILULA ZA SREÈO Elza Budau Sonja Gabršèek in Zdena Lorencová 1975 BRESKVICE Ervin Fritz Sonja Gabršèek in Fabienne POMLADI V OBJEM Jelka muc-Kušar Ultra in Plavci 1977 PRVI APRIL Elza Budau Marjeta Ramšak in Regina Thoss 1979 STE POZNALI TISTO METO? Dušan Bial Meri Avsenak in Paula Koivuniemi VESELA JESEN: 1974 KOLINE Dragica Škerlevaj Ida Škrabar RIBN’ÈAN Marjan Stare Braco Koren 1975 VESELI ŠTAJERSKI PJEBI Jelka Kušar Marjetka Falk GOBE, GOBE Marjan Stare Braco Koren 1977 KLOBASE I CVIÈEK Jelka muc Edvin Fliser KO JE V ROTAH ÈREŠNA ZREVA Marjan Stare Braco Koren 1978 BISTAHOR Dušan Bial Braco Koren 1979 NA TURN SO GA PRVEZALE Dušan Bial Braco Koren 1980 SPET NE DELA TERMINAL Marjan Stare Braco Koren 1981 POGUMNI MATEVEK Marjan Stare Dušan Kobal 1985 GEPL Miroslav Slana Meri Avsenak 1986 MOJ OÈKA MA PA AVTA DVA Miroslav Slana Ansambel R 1989 KRAVJI TAT Miroslav Slana Dragica Balek Nagrade: Zlati klopotec 1974 RIBN’ÈAN Nagrada za besedilo 1977 KO JE V ROTAH ÈREŠNA ZREVA Nagrada za besedilo 1985 GEPL MELODIJE MORJA IN SONCA: 1978 ÈAO LJUBLJANA Dušan Bial Meri Avsenak 1979 PA NE GREM DOMOV Dušan Bial Meri Avsenak KRAPINA: 1968 PREK SUTLE MOST Stjepan Jakševac Tatjana Gros+ Toni Leskovar in Elvira Voæa+Rafko Irgoliè 1972 TI ZEMLA MATI Ljubica Konjeviæ Tomislav Boriæ 1973 SME JENE JEMEJNE Ljubica Konjeviæ Bojan Kodriè in Dušan Danèuo 1975 LICITARSKO SRCE Milena Kalmeta Zdenka Vuèkoviæ 1978 VRNI SE, VRNI Stjepan Jakševac Višnja Korbar 166 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) SLAVONIJA: 1973 KIRVAJ, KIRVAJ Ljubica Konjeviæ Vjekoslav Jutt 1973 IMALA SAM DRAGANA Ljubica Konjeviæ Gita Šerman in Radojka Šverko 1975 KAD SE BERU KUKURUZI Stjepan Benzon Vjekoslav Jutt 1976 HOP, HOP NOGE LETE Ljubica Konjeviæ Ljiljana Petroviæ MELODIJE ISTRE IN KVARNERJA: 1970 NA LAHKU RUKU Anton Mavrinac- Filonov Tomislav Boriæ 1971 UTAKALNICA Ivan Brdar Tomislav Boriæ 1972 STARI RIBAR Josip Tomin Hrvoje Hegedušiæ 1973 NEKA NAS NE IŠÆU Stjepan Benzon Mladen Kozjak DA DAI Stjepan Benzon Franjo Paladin 1974 E DA IM JE SIDRO MOLAT BIO Izidor Èubraniæ Beti Jurkoviè ROA OD MOJIH SUZA Stjepan Benzon Zdenko Cigoj 1975 NAŠA FONTANA Stjepan Benzon Aldo Galeazzi ÈA JE ÈA Ljerka Miladinov Milka Èakarun-Lenac 1977 BUBANJ I MUIKA David Kabalin Srdjan Breškoviæ+ Grupa Arsenali NAGRADE: Nagrada za najboljše izkorišèeni istrski melos 1971 UTAKALNICA Nagrada za najboljši aranma 1971 UTAKALNICA N a g r a d az an a j b o l j š e izkorišèeni istrski melos 1974 E DA IM JE SIDRO MOLAT BIO Viri in literatura: Vladimir Frantar: »Enkrat še zapoj …« 50 let Slovenske popevke, Celje: Celjska Mohorjeva druba, 2012. Spletna stran: http://www.bojan-adamic.si/. Glasbeni arhiv Radia Slovenija. Glasbena zbirka NUK. 167 Vladimir Frantar, POPEVKA IN BOJAN ADAMIÈ Bojan Adamiè and Popular Songs Summary The versatile musician Bojan Adamiè was – among other things – the founder of Slovene popular songs, as well as the creator and recreator of this musical genre not only in Slovenia but throughout the former Yugoslavia. Just as in so many other areas, the »Master« performed pioneering work in this field as well, since he – after World War II – wrote some of the first Slovene popular songs, which were sung by famous singers such as: Jelka Cvetear, Stance Mancini, Sonja Hoèevar, Zlata Ognjanoviæ, Beti Jurkoviè, Marjana Deraj, Majda Sepe, etc. As a conductor and arranger, he was involved in the very first festivals of Yugoslav popular music in Opatija and later participated as a composer, conductor and arranger at numerous (in fact almost all) festivals in Slovenia and former Yugoslavia (Slovenska popevka – Eng. Slovenian popular songs, Vesela jesen – Eng. Happy Autumn, Melodije morja in sonca – Eng. Melodies of the Sea and Sun, Kajkavska popevka v Krapini – Kajkavian popular songs in Krapina, Melodije Istre in Kvarnerja – Eng. Melodies of Istra and Kvarner and others) He competed several times in the competition to select the Yugoslav entry for the Eurovision Song Contest; in 1964, his song, Zlati april (Gold April), performed by Marjana Deraj, made it into the last round. Bojan Adamiè rarely received awards at festivals of popular music, but left an important mark with his work in this genre, often working with younger singers of the time: Sonja Gabršèek, Marjeta Ramšak, Braco Koren, Meri Avsenak and others. He devoted his last creative period almost entirely to chanson. 3 168 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 3 Prevod Boris Pirš. Meri Avsenak Ljubljana ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Zaèetki Adamièevega šansona segajo v leto 1946, ko prviè Franetu Milèinskem Jeku, komiku, šansonjerju kabaretnega sloga, uglasbi delo Preprosti menar . To je tudi eno njegovih prvih šansonjerskih del. (podatek Alenke Adamiè). V nadaljnjem sodelovanju ustvarita nekaj songov, kot so Balada o košèku kruha, Kronika, Birokrat, Sladko ivljenje , imenovano tudi Preljuba Franta , ki je nastala e v prvih mesecih po koncu vojne in Marièko (znano tudi kot Srèek dela tika taka) iz leta 1947. Avtor besedila in glasbe Marièke je Frane Milèinski Jeek, priredba pa je delo Bojana Adamièa. Marièka je doivela neljubo kritiko. V tedanjem Poroèevalcu (Poroèevalec, julij 1949, avtor Bogo Pregelj) je bilo med drugim zapisano: »…spakasti posnetki najslabšega ameriškega kièa« in še «…zlagane lajdrasto priskutne èustvene trivialnosti, ki koketira z lascivnostjo, poniujoè resnobo socialistiènega dela v bezniško popevko …«, kar je predvsem Jeka zelo prizadelo. Leta 1948 so Marièko igrali ob vsakem ivem nastopu na radiu pa tudi ob drugih prilonostih, saj je bila zelo priljubljena. » Marièka se je poslušalcem kljub sorazmerno preprosti melodiji in lahkotnemu besedilu bolj prikupila, kot smo prièakovali. Na cestah so prepevali ‘Srèek dela tika taka, ko na tebe ljub’ca èaka, kje si b’la moja Marièka, ko sem jaz na strai stal…‘ «, se spominja Bojan Adamiè. (Krièaè RTVS - Naša leta, iz pogovora z radijskim novinarjem Ivanom Sivcem) Slika 1: z leve Bojan Adamiè in Frane Milèinski Jeek ter Janez Vrhovec (foto: arhiv RTV Slovenija). Na Slovenskem se je glasba šansonov pojavljala e pred vojno, v Ljubljani pa tudi med njo. Posebno v prvih vojnih letih je bil šanson izjemno popularen v tako imenovanem »Totem teatru«, neke vrste kabaretu, ki je deloval z veliko zanesenostjo sodelujoèih. Adamiè se spominja: »Med vojno so v Ljubljano, ki je bila takrat pod Italijo, leta 1941 169 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA prebegnili mariborski gledališèniki in igralec Boo Podkrajšek je prišel z idejo, da bi ustanovili Toti teater. Skladbe so nastajale tako rekoè spotoma, ne da bi se sploh kdo zavedal, da poènemo nekaj novega. Skoraj vsi igralci so bili tudi pevci. Spominjam se, da sem pisal glasbo predvsem za Milo Kaèièevo, Milèinskega, Kajetana Kovièa, Joeta Pengova. Sodelovali pa so še glasbeniki Samo Hubad, Miha Gunzek, Vlado Golob in drugi. Vse skupaj pa se je dogajalo v takratnem Delavskem domu na Miklošièevi cesti. To je bil nekakšen variete s skeèi in songi. Besedilo je prevladovalo in glasba je bila šele drugotnega pomena. Prikrivala je najostrejše dele. Bila je pisana na besedila in na popularne šlagerje. Igralci so od teh predstav iveli. Neverjetno je, koliko so Italijani prenesli! Èeprav so cenzurirali besedila, se je iz njih še vedno brilo norce. Socializem po letu 45 pa kaj takega ni veè prenesel. Med vojno je OF na to dejavnost seveda gledala s simpatijo, saj se je v skeèih stalno opozarjalo na prisotnost okupatorja. Italijani so po tisti znani – kdor poje, ne misli zlega – dopušèali kar precej. Z glasbo smo zabrisali marsikatero pikro. Èasi niso bili prav niè lahki, saj si e za vsak malo daljši razgovor na ulici lahko pristal v taborišèu na Rabu. Milèinski, ki je veliko sodeloval v Totem teatru, si je melodije za svoja besedila dostikrat sam izmišljal, druga pa sem mu jaz uglasbil. Ta naveza je ostala dejavna tudi še nekaj èasa po vojni. Po vojni sem deloval na Radiu. Takrat so prevladovala propagandna besedila in kakšna lirièna. Toda poèasi so se ljudje le odvrnili od vojne in se zaèeli zanimati tudi za druge reèi.« (spremno besedilo Bojana Adamièa v programskem listu »Veèera besede v glasbi z mojstrom Bojanom Adamièem in Meri Avsenak« v Okrogli, zdaj Štihovi dvorani, Cankarjevega doma v Ljubljani z naslovom »Mefistovi kovèki«, 1989.) Bojan Adamiè je v svoji bogati karieri uglasbil tudi številne songe in kuplete za radijske in televizijske igre, ki so jih izvajali dramski igralci in jih najdemo v arhivu RTV Slovenija. 1 Veliko je pisal tudi za gledališèe. Njegova intenzivnejša pot k šansonu pa se je zaèela v 70. letih. Takrat sta pod okrilje festivala Slovenska popevka na oder postavila veèere šansonov tedanja odgovorna urednika glasbenega programa Radia Ljubljana Mojmir Sepe in Janez Martinc in s tem oivila zanimanje za to zvrst. To so bili posebni veèeri, imenovani Pesmi svobodnih oblik, na katerih je sodeloval tudi Adamiè. V tem èasu je bilo prizorišèe Slovenske popevke iz Ljubljane za dve leti prestavljeno v Celje in z njimi tudi Pesmi svobodnih oblik. Prvo leto (1977) je bila prireditev v Celjskem gledališèu. Adamiè je za to prilonost uglasbil besedilo Marjana Stareta Ne spremljaj me do vrat, zapela je Meri Avsenak. Tam so prepevali tudi Majda Sepe, Irena Kohont, Marjana Deraj, Boris Cavazza, Arsen Dediæ, Janez Hoèevar in Andrej Šifrer. Naslednje leto (1978) je bila prireditev Slovenska popevka v celjski dvorani Golovec in z njo tudi Pesmi svobodnih oblik. Tu je bila predstavljena Adamièeva Pomladi da, sedaj pa ne z besedilom Dušana Biala in ko se je leta 1980 Slovenska popevka vrnila spet v Ljubljano, je za veèer šansonov uglasbil Èlovek na sredi, prav tako na verze Dušana Biala. Obe je izvedla Meri Avsenak. Leta 1982 smo se Adamièu ob njegovi 70-letnici na odru Cankarjevega doma v Ljubljani poklonili njegovi prijatelji, sodelavci, gledališki igralci in pevci: Frane Milèinski Jeek, Ljubiša Samardiæ, Miljenko Prohaska, Ivan Hetrich, Hajrudin Krvavac in Mira Stupica, v glasbenem delu veèera pa so ob Revijskem orkestru RTV Ljubljana zapeli še Elda Viler, Majda Sepe, Marjana Deraj, Meri Avsenak, duet Gabi Novak in 170 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 1 Zahvala glasbenemu uredniku Djuru Penzešu za podatke iz arhiva Radia Slovenija in Franciju Plohlu za posredovanje podatkov iz knjiic Jugoslovanski šanson – Rogaška. Arsen Dediæ ter vokalna skupina Pepel in kri. Prireditev je povezoval igralec Janez Vrhovec, ki jo je po scenariju èasnikarice in prevajalke Rape Šuklje reiral Mirè Kragelj. Slika 2: predsednik skupšèine RTV Ljubljana Joe Sm ole je slavljencu Bojanu Adamièu predal Kalinovega pastirèka s pišèalko (foto: arhiv RTV Slovenija). Tega leta se je Bojanu porodila ideja, da bi skupaj pripravljala koncerte slovenskih šansonov z besedili slovenskih pesnikov. Mnenja je bil, da èe imajo Francozi, Italijani, Nemci svoj šanson, zakaj ga ne bi imeli tudi mi. Sestavil je zasedbo s kolegoma iz glasbenega radijskega programa Djurom Penzešom (bas kitara) in Dušanom Popovièem (bobni), Bojan pa je igral klavir. Naš prvi nastop v tej zasedbi je bil v tovarni Donit Medvode, drugi pa je bil v enem od ljubljanskih domov upokojencev. Spominjam se enièke, ki je imela ob stari vojaški pesmi solzne oèi. Ledino šansona smo odtlej orali še naprej po Sloveniji in v zamejstvu. Odziv publike je bil v zaèetku zadran, ker tega nekako niso bili vajeni in ker naj bi bilo to za poslušanje prezahtevno. A kaj hitro jih je, mlade in stare, osvojil pester program ter Bojanovo zanimivo in duhovito povezovalno komentiranje. Po koncertu so nas pogosto obkroili polni vprašanj in navdušenja. Da bi bili koncerti še pestrejši in zanimivejši, je Adamiè povabil v našo drušèino še goste, z namenom, da bi poslušalcem prikazali lepoto zvoka in tehniène monosti, ki jih nudi akustièna kitara. To so bili klasièni kitarist Vladimir Makuc, ki je predstavil nekaj skladb znanih španskih, italijanskih in brazilskih mojstrov, vèasih pa ga je zamenjal kitarist Miha Ramšak. Pogost gost je bil tudi kantavtor in kitarist Dušan Uršiè. S temi dopolnitvami so naši koncerti dobili ime Šanson in kitara. NASTOPI V SLOVENIJI IN ZAMEJSTVU: DOM UPOKOJENCEVV LJUBLJANI (1982), TOVARNA DONIT MEDVODE (1982),TABORSKI KULTURNI DNEVI - ALEC (1992), JESENICE - (dva koncerta za šolo,1983), LUKOVICA (v restavraciji Groga , ob odprtju razstave akademskega kiparja Luja Vodopivca,1983), CELJE-NARODNI DOM (z gostom, dramskim igralcem Branetom Grubarjem, 1983), KRANJ (1983), KOÈEVJE (z gostom dramskim igralcem Alešem Valièem 1983), RADENCI (1983), RIBNICA (1983), DOBRNA (z gostom 171 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA pesnikom Ervinom Fritzem 1983), VELENJE (1982 in 1983), SLOVENSKE KONJICE (1983), ROGAŠKA SLATINA (1983), MARIBOR V DVORANI KINO GLEDALIŠÈA (1983), TRST (1985), IZOLA (1984), BLED (1985), BRESTANICA (1985), ELEZNA KAPLA (1986), DRUŠTVO SLOVENSKIH SKLADATELJEV (1986), ZREÈE (1986), ROGAŠKA SLATINA (1987), NA SNENIŠKEM GRADU (Sneniški veèeri,1987), DRUŠTVO SLOVENSKIH PISATELJEV (1988), ŠTIHOVA DVORANA CANKARJEVEGA DOMA V LJUBLJANI (1989), ŠMARTNO OB PAKI (1989), DRUŠTVO SLOVENSKIH SKLADATELJEV V LJUBLJANI (1990), ROGAŠKA SLATINA (razstavni salon pivnice mineralne vode (1990), ŠMARTNO OB SAVI (1990), DVORANA ŠPANSKI BORCI LJUBLJANA (1991), TIVOLSKI GRAD V LJUBLJANI (1992), DRUŠTVO SLOVENSKIH PISATELJEV (1993), AVDITORIJ PORTORO (1995). Nastopi so se zvrstili tudi v KRŠKEM, NOVEM MESTU, LAŠKEM, POSTOJNSKI JAMI (z Jerico Mrzel in Meri Avsenak), GRADU ZEMONO, RICMANJAH PRI TRSTU, KULTURNEM DOMU HRVATINI (na prireditvi Ljubljanski umetniki Hrvatinom), V LATKOVI VASI PRI PREBOLDU (literarni veèer pesnika Ervina Fritza) itd. Seveda se je zasedba ansambla tudi spreminjala. Velikokrat sva nastopala tudi sama. Slika 3: Plakat za koncert ansambla Šanson in kitara leta 1986 v elezni Kapli na avstrijskem Koroškem: z leve: Djuro Penzeš, Meri Avsenak, Bojan Adamiè, Vladimir Makuc. 172 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Ob nastopu v Rogaški Slatini leta 1983 se je med Bojanom in tamkajšnjim vodjem prireditev Francijem Plohlom porodila zamisel, da bi šansonu namenili samostojno prireditev. Konèna odloèitev je bila Jugoslovanski šanson – Rogaška in prireditev je ivela sedem let, od leta 1984 do 1990, potem pa je zaradi vojne v tedanji Jugoslaviji zamrla. Sodelovali so avtorji in pevci iz vseh republik tedanje Jugoslavije. Prvo leto se je v dveh veèerih na odru Kristalne dvorane Zdravilišèa Rogaška Slatina vsak pevec predstavil s svojim e znanim programom. Nastopili so Zvonko Zidariè, Majda Sepe, Hrvoje Hegedušiè, Zafir Hadimanov, Arsen Dediæ, Lado Leskovar, Radojka Šverko, Jadranko Èrnko, Meri Avsenak in Zvonko Špišiæ. Pevce je spremljal ansambel Bojana Adamièa: kitarist Milan Ferle, baskitarist Djuro Penzeš, bobnar Dušan Popoviè, flavtist Joe Pogaènik in pianist, gost iz Zagreba, Vanja Lisak. Prireditev je vodila radijska in televizijska napovedovalka Nataša Dolenc (v naslednjih letih enkrat tudi Helena Koder in Vili Vodopivec). Vodja organizacije prireditev je bil vsa leta Franci Plohl. Slika 4: Pobudnika Jugoslovanskega šansona –Rogaška Bojan Adamiè in Franci Plohl v Kristalni dvorani zdravilišèa Rogaška Slatina (foto: arhiv Meri Avsenak). V tem prvem letu se je Bojan Adamiè predstavil s šansoni, ki jih je zapela Meri Avsenak: Èlovek na sredi in Šala na besedila Dušana Biala, Mefistovi kovèki in Nadomestki na besedila Ervina Fritza ter z ljudsko Zapustil je mo eno v redakciji Janeza Menarta in priredbi Bojana Adamièa. Sledil je povzetek songov, ki jih je Adamiè napisal e leto prej za televizijsko nanizanko Geniji in genijalci pesnika Milana Jesiha z naslovi: Jaz današnja sem mladina, Skušnjave in pregrehe, Usodna enska , Veèerno brenkanje in Video – antireklama za video tudi v izvedbi Meri Avsenak. e v tem letu je izšla programska knjiica, ki je imela tudi kratek povzetek vsebin pesmi v slovenšèini, italijanšèini in nemšèini. Veèer se je zakljuèil za okroglo mizo. Ob njej so se zbrali izvajalci, organizatorji, irija, avtorji in novinarji in se dogovorili, kakšen naj bi bil Jugoslovanski šanson naslednje leto. K sodelovanju naj bi pritegnili veè mladih. Napisali naj bi nove šansone, in sicer prav za to prireditev. Pesnica Elza Budau je predlagala, da bi izdali knjiico s celotnimi besedili vseh pesmi. Prireditev je poslej snemala ekipa Radia 173 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Ljubljana in s tonskih posnetkov sem vsako leto pripravljala cikel polurnih radijskih oddaj. e naslednje leto (1985) je bil razpis za nove šansone, vendar prireditev ni bila tekmovalnega znaèaja. V strokovni iriji za izbor novih del so bili: Bojan Adamiè, zagrebški šansonjer in eden od utemeljiteljev zagrebške šole šansona Zvonko Špišiæ, pesnik Ervin Fritz in Franci Plohl. Festival se je odvijal v Kristalni dvorani dva zaporedna dneva in vsak veèer je imel dva dela. V prvem so bili predstavljeni novi šansoni, v drugem delu pa se je s svojim koncertom in z e znanim programom predstavil en sam pevec. V naslednjih letih so aranmaje popestrila še godala, pianista sta bila poleg Bojana Adamièa tudi Borut Lesjak in Silvester Stingl. V programskih knjiicah so bile natisnjene vse pesmi, povzetki vseh pesmi pa so bili prevedeni v italijanski in nemški jezik Tega leta je prireditev posnela televizija Ljubljana in v njenem arhivu so ohranjeni vsi posnetki. Slika 5: z leve èlana irije Zvonko Špišiæ in skladate lj Bojan Adamiè ter tonski mojster Januš Luznar in pevec Lado Leskovar na terasi zdraviliškega doma (foto: Meri Avsenak). To je bilo èudovito, nepozabno druenje šansonjerskih zanesenjakov, skladateljev, piscev besedil, pevcev in kantavtorjev iz vseh republik nekdanje Jugoslavije. Med sodelujoèimi so bili: Zvonko Špišiæ, Majda Sepe, Mojmir Sepe, Tone Pavèek, Elza Budau, Nea Maurer, Urban Koder, Lado Leskovar, Jani Kovaèiè, Milan Jesih, Iztok Mlakar, Radojka Šverko, Gabi Novak, Vita Mavriè, Arsen Dediæ, Marjana Deraj, Alenka Pinteriè, Renata Brumec, Ibrica Jusiæ, Zafir Hadimanov, Tatjana Dremelj, Simona Vodopivec, Jerica Mrzel, Silvo Boiè, Dragan Mijalkovski, Lada Kos, Hrvoje Hegedušiæ, Rešad Randobrava, Jadranko Èrnko, Ivica Kiš, Bojan Kodriæ, Dušan Uršiè, Senka Veletanliè, Jadranka Stojakoviæ, Smiljan Rozman idr. Spominjam se, da mi je Bojan med drugim napisal šanson, zgodbo o Rogaški Slatini (naslov: Rogaška Slatina) z verzi Ervina Fritza, ki jo je Mojmir Sepe takole pokomentiral: »Ja, madona, Meri, saj ti je mojster napisal celo opero!« Èez dve leti je Adamiè uglasbil Fritzevo Dumo, ki je imela kar 20 kitic! Toda kljub dolini se poslušalci niso dolgoèasili, saj sta bila besedilo in glasba tako duhovita, da je pesem poela velik aplavz. 174 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) ROGAŠKA SLATINA (Ervin Fritz) Hoteli, penzioni, promenade, palme v sodèkih, štukature, kolonade. Tu se je èas ustavil neke sonène, predvojne nedelje. V teh parkih je ohranjena poezija, ki jo je zmogla slovenska buroazija: partija taroka in brezdelje. Tu vse na davne dneve spominja: stezice, gredice, glasovi fine dunajske, zagrebške, somborske govorice, serviete, toalete … in promenada: kot, da bo zdaj, zdaj prišla, obleèena kot boginja, z glavo Nefretete podbanova ljubica. In mladi moje, ki tamle igrajo tenis, nimajo frizure ala Rodolfo Valentino? Nimajo tesnih hlaèk, ki poudarjajo penis? Niso vsi zmenjeni s slavno umrlo balerino? Avla hotela: kamnita pesem minulim èasom! Slašèièarna: zdaj, zdaj bo stopila vanjo s svojim stasom ministrova oficielna metresa, dolg cigaretšpic, pavja peresa, celo njen korak bo pozvanjal s francoskim naglasom. In postaja: sprehajalci na peronu stojijo, koga èakajo? Kraljico Marijo, ki se inkognito v zdravilišèe pripelje, ali ubijajo dolgèas zdraviliške nedelje? In tamle v kotu kavarne upadel kavalir. V brezdelju usiha in si z mezincem prasklja po glavi. Kaj ni eden slavnih predvojnih poetov, ki išèejo mir? Ali pa je to vendarle Ervin Fritz, ki nima in nima navdiha, ko si v tem gnezdu zdravi elodèni èir? Hoteli, penzioni, promenade, palme v sodèkih, štukature, kolonade… V zdravilišèu Rogaška Slatina so e pred drugo svetovno vojno pripravljali promenadne koncerte in tudi Bojan Adamiè je e takrat v tem lepem okolju nastopal s svojim ansamblom. Tako je bila ta nova prireditev zanj še posebej izziv. 175 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Slika 6: Bojan Adamiè v parku pred zdravilišèem Rogaška Slatina (foto: Meri Avsenak). Tudi sicer je Bojan veliko sodeloval s pesnikom Ervinom Fritzem, in sicer najprej pri popevkah, besedila za šansone pa so mu bila zaradi Fritzovega cinizma in izzivalnosti tako rekoè pisana na koo. Navajam nekaj naslovov šansonov, ki sta jih ustvarila skupaj: Balada o vrajem bendu , Izštevanka, Marpurg 41, Nadomestki, Pesem pocestnice – Fritzov prevod Bertolta Brechta, Molitev slukinje, da ne bi zanosila , Èrni deniki , Ogrlica, Veselje do ivljenja itd. Adamiè se je lotil tudi njegovega besedila pesmi Oda kure nesnice jajcu, napisanega v nerimanem jambskem enajstercu, ki pravi: »To jajce, ki ga nosim, je boansko, kako je èudovito in veliko! Je ena sama celica, a v sebi ima vso dolgo kurjo zgodovino. In vso nesluteno prihodnost. Ta naša uboga mala kurja pamet nobenega onostranstva ne pozna, ne kurje vere, ne nesmrtne duše, petelin, ki bi rešilkurji svet pred zemsko smrtjo in temo po smrti, ki pišèe boje bi zadel svoj kri, se v našem kurjem svetu ni rodil. V tej sili, ki dri za vrat naš rod, le naša kurja pamet v noè nam sveti, morda je kje kak dobri kurji bog ... Naš rod bi zdel se izgubljen v vesolju, èe ne bi bilo naše vere v jajce…« Leta 1986 je Bojan v programski knjiici festivala Jugoslovanski šanson – Rogaška (stran 3) v spodbudo vsem, ki bi eleli sodelovati na tej prireditvi bodisi kot avtorji ali pevci, zapisal: »Iskreno elimo, da avtorji, katerih prispevki so letos al odpadli, ne vrejo puške v koruzo, temveè poišèejo dobra, aktualna, tudi politièno naostrena besedila, ki naj obravnavajo nas, naše probleme in naše gledanje na stvari in dogajanja. Vana je glasba, toda še vanejša so besedila, v katerih naj bi bilo prostora za vse naèine izraanja. Ostali bomo še naprej zvesti temu, da se bodo šansoni peli vedno v izvirnem jeziku, v kakršnem so bili zamišljeni in napisani. elimo si tudi, da se glasba otrese tujih vzorov in še bolj pogumno zakoraèi v naše vode in da jemlje kot svojo osnovo in inspiracijo jezike naših narodov in narodnosti, ne pa imitacije tujih stvaritev..« 176 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Slika 7: z leve: Majda Sepe, Marjana Deraj, Meri Avsenak in kreator maske Matja Rogale (foto: Bojan Adamiè). Prireditvi je bil naklonjen tudi direktor Zdravilišèa Rogaške Darko Bizjak, ki je v programski knjiici za leto 1984, (stran 2) zapisal: » Zdravilišèe Rogaška Slatina e veè stoletij naslanja svojo dejavnost na naravnih èiniteljih, ki obnavljajo zdravje èloveka, bogatijo in plemenitijo njegovo naravo in njegovo ivljenje. Ne samo voda in èudovita priroda, ampak tudi vedro razpoloenje, šport, kultura, predvsem glasbena kultura, so e ves èas temeljne sestavine ivljenja in zdravljenja v zdravilišèu. Ni sluèaj, da je Rogaška e veè let teila za tem, da vkljuèi v svoj program glasbeno prireditev, ki bo kot nagelj v gumbnici pomenila vrhunec vsakoletnega bogatega kulturnega ivljenja. Ideja, ki so jo v svoji zagnanosti vsadili Bojan Adamiè, Zvonko Špišiæ in Franci Plohl, je takoj pognala korenine in letos smo prièa prvi reviji Jugoslovanskega šansona, ki bo z našo èvrsto odloènostjo postala tradicionalna.« Slika 8. Utrinek iz Rogaške: Bojan Adamiè pri klavirju, v ozadju reiser Igor Prah in pevec Lado Leskovar (iz arhiva Meri Avsenak). 177 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Leta 1989 je Adamiè za prireditev Jugoslovanski šanson – Rogaška mojstrsko uglasbil z vaško idiliko prepleteno balado pesnika in pisatelja Ferija Lainšèka z naslovom Nikdar ne boš znala v prekmurskem nareèju. Zapela jo je Meri Avsenak. NIKDAR NE BOŠ ZNALA (Feri Lainšèek) Nikdar ne boš znala kak se vrabli na toj streji cejli mili den küšüjejo, kak se vrane na toun droudi sveklou poglejüjejo, kak ena stara sraka po tej dvorišèaj grdou kradne, grdou kradne, te pa pod veèer s kejson srakopejri pod perout spadne, nikdar ne boš znala. Nikdar ne boš znala, kak se pijanci, šteri tuj na kükli vèasi èemijo, domou bojijo, kak kakša stara mamica v kmici sama idouè moli devico Marijo, kak tüj doli na poštiji vèasi štoj obstojij, kak da bi nej bilou za naprej veè potij, nikdar ne boš znala. Nikdar ne boš znala, zakoj mi vèasi paše takša metna kmica, zakoj odpejram oukna, da okouli lejèe nouèna ftica, nej, toga nikdar ne boš znala, èe boš pa znala, ne boš mogla razmiti. Slika 9: Naslovna stran programske knjiice za Jugoslovanski šanson – Rogaška leta 1987. Grafièno oblikovanje Branka Prah-Unverdorben (arhiv: Meri Avsenak). 178 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) SEZNAM UGLASBENIH DEL BOJANA ADAMIÈA ZA JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA od leta 1985 do 1990: (iz programske knjiice) 1985 ZMENEK – bes. Gustav Januš (Meri Avsenak) ROGAŠKA SLATINA – bes. Ervin Fritz (Meri Avsenak) 1986 KAJ PRIDE POTEM – bes. Miha Avanzo (Meri Avsenak) ÈRNI DENIKI – bes. Ervin Fritz (Meri Avsenak) 1987 OGRLICA – bes. Ervin Fritz (Lado Leskovar) PAJKULJA – bes. Barbara Hoèevar (Meri Avsenak) HIŠKA SLOVENÈEVA – bes. Barbara Hoèevar (Meri Avsenak) 1988 MOŠKI – bes. Barbara Hoèevar (Meri Avsenak) MARPURG 1941 – bes. Ervin Fritz (Lado Leskovar) DUMA – bes. Ervin Fritz (Meri Avsenak) 1989 NIKDAR NE BOŠ ZNALA – bes. Feri Lainšèek (Meri Avsenak) MOGOÈE – bes. Milan Jesih (Meri Avsenak) 1990 SNEINKE – bes. Asta Znidarèiè (Meri Avsenak) NEKDO DRUG – bes. Miša Èermak (Meri Avsenak) OBREKLJIVKAM – bes. Miša Shaker (Simona Vodopivec) Slika 10: šanson z naslovom Rogaška Slatina v studiu TV Ljubljana v oddaji EX LIBRIS, z leve: Djuro Penzeš, Meri Avsenak, Bojan Adamiè, Dušan Popoviè in Milan Ferle (foto: arhiv RTV Slovenija). 179 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Bojan Adamiè je leta 1990 na zadnji prireditvi Jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini prejel Jekovo nagrado RTV Slovenije, ki jo ustanova podeljuje za izvirne doseke ali opus v tistih umetnostnih zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo lahtni tradiciji Jekovega duha. Ob tem dogodku mu je bil posveèen drugi del veèera šansona z njegovimi deli v izvedbi Majde Sepe, Lada Leskovarja, Marjane Deraj in Meri Avsenak. Slika 11: z leve pesnica Elza Budau, kitarist Milan Ferle, baskitarist Djuro Penzeš in flavtist Joe Pogaènik (foto: Meri Avsenak). SEZNAM ADAMIÈEVIH OSTALIH UGLASBITEV ŠANSONOV IN SONGOV: (naveden je naslov pesmi, avtor besedila in izvajalec) BELA PRAVLJICA Kajetan Koviè Majda Sepe BALADA O AJZENPONARSKI DRUINI Smiljan Rozman Boris Ostan ÈEVLJI Boris A. Novak Meri Avsenak NA POMOÈ Elza Budau Meri Avsenak NOÈ Elza Budau Meri Avsenak NIÈ SE NE SPREMENI Elza Budau Meri Avsenak MEMENTO MORI France Prešeren Meri Avsenak HÈERE SVET France Prešeren Meri Avsenak ZIMSKA Oton upanèiè Janez Hoèevar ODSTRANILI BOMO Toma Šalamun Meri Avsenak DVA Dane Zajc Meri Avsenak NAIVNA PESEM Branko Šömen Meri Avsenak PESEK ZLAT Vinko Moederndorfer Meri Avsenak PUSTNI KLOVN Branko Šömen Meri Avsenak ISKANJA Dušan Bial Meri Avsenak ÈRTA JE Dušan Bial Meri Avsenak NADOMESTKI Ervin Fritz Meri Avsenak PROMOCIJA JAZA Dušan Bial Meri Avsenak 180 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) BALADA O VRAJEM BENDU Ervin Fritz Meri Avsenak MOJ SVET JE RABLJEN SVET Dušan Bial Meri Avsenak UGANKA Franèek Rudolf Meri Avsenak ROMANCA O DELU Franèek Rudolf Meri Avsenak ÈE NE … Gustav Januš Meri Avsenak ABRAKADABRA Dušan Bial Meri Avsenak PRAVLJICA Janez Menart Meri Avsenak JESEN Dušan Bial Meri Avsenak GOBARSKA BALADA Franèek Rudolf Meri Avsenak BREZ TEBE ÈRKA P iz cikla "GOBICE" Toma Šalamun Meri Avsenak PREDALÈKASTI MOŠKI Barbara Hoèevar Meri Avsenak BOLEÈINA Ivan Minatti Meri Avsenak ŠKOLJKA Branko Šömen Meri Avsenak Songi iz TV nanizanke Geniji in genijalci (1984) pesnika Milana Jesiha, poje Vlado Kreslin: SKUŠNJAVE IN PREGREHE, USODNA ENSKA , ANTIREKLAMA ZA VIDEO, JAZ DANAŠNJA SEM MLADINA, DEHTI ZELENA TRAVA, DOLGA JE POT, JESEN, KAKŠEN DAN JE VSE MOGOÈE. IZŠTEVANKA (Ervin Fritz - Bojan Adamiè) Takole je svojo Izštevanko zapisal hudomušni Ervin Fritz. 181 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Jaz sem trot pevec ód kar brez not ti galjot kralj prismod trd ko hlod on falot vinski sod naj ga zlod vsi od tod kaipot vzhod zahod kae tod in ondod za uvod metlo v kot ito v grot povhen sod krot brez zmot tja za plot in odhod kajti tod ni kamot vsepovsod kilav rod vsepovsod sam bankrot biè piškot naš gospod jaz sem trot ti galjot on falot pa smo bot vsi na pot vija vaja kuzla laja vaja vija pes zavija poloaj je zapleten vija vaja jaz sem ven. Slika 12: vabilo na koncert šansonov v Društvu slovenskih skladateljev ob razstavi slikarke Jasne Merku, 1986 (iz arhiva Meri Avsenak). Slika 13: vabilo na koncert šansonov v Okrogli, sedanji Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, 1989 (iz arhiva Meri Avsenak). 182 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Bojan Adamiè je bil vrelec mladosti kot èlovek in ustvarjalec. Imel je neverjetno ustvarjalno energijo. Nikoli ni komponiral ob klavirju, ampak za mizo in to s tako naglico, da je njegove hitre misli in ideje roka komaj dohajala. To njegovo lastnost smo obèutili tudi prepisovalci njegovih glasbenih partitur, kajti pogostokrat smo si belili glavo, kje je ta drobcena notka, na èrti ali v medèrtovju, ali kje za vraga je višaj ali niaj. Pri njem se to marsikdaj ni vedelo, kajti zelo rad se je poigraval z disonanènimi harmonijami. Slika 14: Bojan Adamiè (foto: Meri Avsenak). Prviè sem ga sreèala leta 1976, ko sem na televizijsko oddajo Morda vas zanima pripeljala svoje osnovnošolce iz Brestanice, katere gost je bil zgovorni, duhoviti Bojan Adamiè in pogovor z uèenci je tekel še po oddaji. Takrat sem imela v arhivu Radia e nekaj svojih prvih posnetkov popevk Janija Goloba, Atija Sossa, Svetlane Makaroviè … Ko jih je poslušal, je rekel: glas e, glas, interpretacija pa toga! Ko sem na povabilo Mojmirja Sepeta še isto leto prišla v slubo na Radio Ljubljana v glasbeno redakcijo, mi je Bojan e ponudil prvo popevko in nastajale so nove in nove. Delala sva zelo resno. Nikoli ni elel posnemati tujih vzgledov – menil je namreè, » da ima slovenski jezik poseben izraz, ki zahteva ustrezno glasbeno spremljavo«. Velik poudarek je dajal interpretaciji pesmi in v tem smislu me je veliko nauèil. Ne zgolj prepevati, ampak vsebino povedati s petjem. Zato je vedno pisal glasbo na besedilo. Njegov slogan je bil: imeti najprej besedilo in ustrezno uglasbiti vsebino. Posebnost najinega programa je bila velika raznovrstnost, od hudomušnih in satiriènih pesmi, do baladnih in najsodobnejših vsebin z zvoènimi efekti, kar mu je pozneje omogoèala raèunalniška spremljava s svojimi barvami in ritmi. Leta 1977 je po naroèilu kulturne redakcije televizije uglasbil cikel pesmi Lili Novy: Temna vrata, Prah, Ogenj, Nocoj, Preden sneg zapade, Morda in Slovo. Pesmi smo izvajale zgolj enske:I rena Kohont, Marjana Deraj, Neca Falk, Majda Sepe, Barbara Levstik in Meri Avsenak. Za televizijo smo jih posneli v prelepem parku z ribnikom pri gradu Bistra pri Vrhniki in v tamkajšnji okolici. Zanimive so tudi Adamièeve uglasbitve verzov Sreèka Kosovela: Po srebrni meseèini, Skica na koncertu, Majhen plašè, Ves svet je kakor in Godba pomladi. V uglasbeni podobi so bile prviè predstavljene na Krasu v 183 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Spacalovi galeriji štanjelskega gradu decembra leta 1994 ob 90-obletnici rojstva Sreèka Kosovela. Izvedli sta jih dramska igralka Jerica Mrzel in šansonjerka Meri Avsenak ob klavirski spremljavi Bojana Adamièa. Prireditev sta pripravili publicistka Jolka Miliè in oblikovalka Cveta Stepanèiè. Spomini na vojno, ki jo je sam doivel, so ga spodbudili, da je zaèel zbirati besedila z vojno in protivojno tematiko. To so uglasbitve pesmi Kajetana Kovièa Jesen mrtvih vojakov, Karla Destovnika - Kajuha Tiho pada sneg, Janeza Menarta Pa , olnirska , Vojaški konj, Uspavanka in Pravljica, Franceta Filipièa Vojak na strai , Marjana Stareta Vojak moj kratkolasi, Branka Šömna Balada o èloveku, Ervina Fritza Pesem o zmagi, Petra Levca Odloèitev, Elze Budau Vojak brez puške ter Dušana Biala Sem sanjal in Vojska miru, s katerim je tudi veliko sodeloval na podroèju popevke. SEM SANJAL (Dušan Bial) Sem sanjal, da ne bom nikdar veè moral bit soldat da mi ne bo veè nikdar treba tam na strai stat èez ramo, da ne bom nikdar veè flinte si nadel èez gmajno sklonjen nikdar plazil se v prei na strel. Pa sem se zmotil - ti moj èas ki kaeš svoj prijazni obraz zlobo maskirano v nasmeh ponos pohojen v blatnih tleh. Pa sem se zmotil - ti moj èas prezrl sem svoj drugi jaz ta jaz, ki od nekdaj hlepi da oblastnik se v njem rodi. Tako grem spet v boj soldat svojo neèimrnost iskat spet se poèutim ves predan spet se poèutim ves moèan. Sem sanjal da ne bom nikdar veè moral bit soldat da mi ne bo nikdar veè treba tam na strai stat èez ramo da ne bom nikdar veè flinte si nadel, da bom pri dragi in otrocih v miru pesmi pel. 184 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Slika 15: Pravljica, rokopis Bojana Adamièa (iz arhiva Meri Avsenak). V ta program je Bojan Adamiè uvrstil tudi vrsto starih vojaških pesmi v redakciji Janeza Menarta in nekaterih ljudskih na to temo, ki jim je s svojo zanimivo spremljavo dal pridih vojnega vzdušja. Med ljudskimi izstopajo: alostni èasi , Nace, špitalski fant, Ljubica, kaj bi ti jokala, Zapustil je mo enó ,i nVojaškega stanu svetle in temne strani. Izbiral je tudi besedila iz bogate zbirke slovenskega etnologa, zbiratelja ljudskega blaga Karla Štreklja. Precej hudomušna je bila najina izvedba ljudske Tri babe, kjer se Bojan tudi sam oglasi z recitacijo. Predstavljala sva jih na samostojnih koncertih po Sloveniji, al pa jih je posnetih malo. Po najinem dolgoletnem glasbenem sodelovanju je leta 1994 pri Zlobi kaset in plošè RTV Slovenija izšla zgošèenka z naslovom Odstranili bomo z uglasbeno poezijo slovenskih pesnikov in pesnic: Tomaa Šalamuna, Barbare Hoèevar, Lili Novy, Miše Èermak, Borisa A. Novaka, Ervina Fritza, Daneta Zajca, Kajetana Kovièa, Elze Budau, Branka Šömna, Franceta Prešerna, Ferija Lainšèka in Karla 185 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Destovnika - Kajuha. Ob 200-letnici rojstva Franceta Prešerna sta Uredništvo igranega programa in Glasbeno uredništvo 1. programa Radia Slovenija pripravila niz oddaj in dramatizacij na to temo, v program pa so vkljuèili tudi nove uglasbitve Prešernove poezije, ki so bile izvedene na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani in s ponovitvijo v Trstu. Med njimi je bila tudi Memento mori, ki jo je Bojan Adamiè uglasbil leta 1994, zapela pa jo je tudi na tej prireditvi Meri Avsenak. Adamièeva uglasbitev je velièastna. Namerno je uporabil elektronsko glasbeno spremljavo, ki je na koncu izzvenela kot srhljiv pomnik èlovekove minljivosti. Bojan Adamiè je tudi sam napisal kakšno besedilo pesmi, kot na primer Ti si mi vse (pela jo je Irma Flis, pozneje pa Meri Avsenak). TI SI MI VSE (Bojan Adamiè) Ti si mi vse, ti si pesem brez besed, Alahov vrt, kot Prešernov si sonet, vila iz sna, stardust melodij, Bach in Shakespeare, da, vse to si zame ti! Bil je tudi izvrsten pedagog. Mladim pa tudi starejšim je predaval o glasbi na splošno in o slovenskem šansonu. Prireditve pedagoškega znaèaja za Glasbeno mladino so bile v instrumentalni zasedbi: Bojan Adamiè – klavir, basist Djuro Penzeš in bobnar Dušan Popoviè ter pevka Meri Avsenak, veèkrat pa samo v zasedbi klavir in glas. Zaèeli smo v dvorani Španskih borcev v Ljubljani. Ob najinih koncertih je Adamiè tudi predaval po osnovnih in srednjih šolah ter drugih institucijah, kot na primer v Delavskem domu Edvarda Kardelja Krško – za šolski center Krško, v osnovni šoli Leskovec in osnovni šoli Krško (1983), Glasbeni šoli Kranj (1984), Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani (1988), Centru srednjih šol na Jesenicah (1983), Glasbeni šoli v Celju (1992) in itd. Še v letu 1995 sva nastopala ob zakljuèkih enotedenskih izpopolnjevanj ravnateljev srednjih in osnovnih šol, ki ga je v Ribnem pri Bledu prirejal DEDALUS. Slika 16: Bojan Adamiè na enem izmed predavanj o šansonu (iz arhiva Meri Avsenak). 186 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) Bojana Adamièa pozna tako starejša kot mlajša generacija ljubiteljev glasbe. Bil je èlovek z izrednim posluhom za nove glasbene tokove in rad je prisluhnil mladim in jim pomagal z nasveti. Tega sem bila delena tudi sama. Hvalena sem mu, da me je toliko nauèil in da sem dolga leta sodelovala z njim. S Franetom Milèinskim Jekom sta bila od vsega zaèetka njunega ustvarjanja šansona tesno povezana. O tem najveè povedo misli, ki jih je Bojan Adamiè nekoè zapisal: »…Torej po Jeku paè nimamo lahkega dela. Teko bo ustvariti kaj boljšega. Torej ‘šola’ je stvar èasa, tradicije dela in iskanja lastnega izraza. Jaz sicer dokaj dobro poznam francoski, nemški in avstrijski šanson in tudi pesmi drugih narodov mi niso posebno tuje, toda z imitacijo kateregakoli od njih nismo niè na boljšem. Stojim paè na stališèu, da je vrednejše (tudi magari slabše) delo, ki ima na sebi nekaj originalnega in sveega, kot najboljša imitacija in kopija, ki to ostane tudi pri najboljši izvedbi. Ne poskušam se torej zgledovati po nikakršnih tujih zgledih, ki pa jih zelo cenim in spoštujem in tudi vedno hodim poslušat in se pri njih uèiti – obrti. Njihove ideje so paè njihove in za mene kot poslušalca zelo privlaène, za mene kot skladatelja pa neuporabne, ker paè ne nameravam postati Francoz ali Avstrijec in ne èutim tako kot oni in tega tudi ne morem na nek naèin ‘konstruktivno’ ali ‘aktivno’ prevesti – in tudi ne vem ,zakaj naj bi. Najsi se moja zgodba konèa kakorkoli, imel bom zavest, da sem nekaj poskušal in tudi naredil v tej smeri. Èe se me bodo zanamci spomnili in dobro ocenili, me bo zelo veselilo, èe pa ne, bom imel vsaj zavest, da sem napravil nekaj korakov, da pa bodo drugi šli še naprej in poèasi priborili naši glasbi in naši besedi tisto mesto pod soncem, ki ga zasluimo. « Takole pa smo ponavadi sklenili naše koncerte z zakljuènim avizom in besedilom, ki ga je napisal Bojan sam: Zdaj elimo vam lahko noè in eno bolho za pomoè, da bi po vsem tem, kar ste hrabro izdrali, vseeno mirno, sladko spali. Nasvidenje, nasvidenje, nasvidenje še kdaj, nasvidenje, nasvidenje, nasvidenje še kdaj! Viri: – arhiv Meri Avsenak Pogaènik – glasbeni arhiv Radija Slovenija – podatki iz programskih knjiic Jugoslovanski šanson – Rogaška – podatki iz programskega lista Neiztrohnjeno srce 187 Meri Avsenak, ŠANSON BOJANA ADAMIÈA IN JUGOSLOVANSKI ŠANSON – ROGAŠKA Bojan Adamiè’s Chanson and Festival Yugoslavian Chanson – Rogaška Summary Bojan Adamiè started writing chansons as a result of his collaboration with the Slovene chansonnier Frane Milèinski Jeek. Adamiè is the author of numerous chansons, songs and couplets that have been performed in television and radio shows by theater actors. Moreover, he teamed up with the singer-songwriter Marko Brecelj on his album Cocktail. In the 1970s, Adamiè took part in the evenings of chanson Pesmi svobodnih oblik (Free-Form Poems) that were organized as part of the Slovene popular music festival Slovenska popevka. From 1982 on, he composed chansons based on the lyrics of Slovene poets, which were mostly performed by the singer Meri Avsenak and the band Šanson in kitara (Chanson and Guitar). They performed both at home and abroad. After a concert in the town of Rogaška Slatina, an idea emerged to organize a national level event, and soon after, the Festival Yugoslavian Chanson - Rogaška was born. Among others, Bojan Adamiè set to music the poetry of Lily Novy and Sreèko Kosovel and a number of texts by Ervin Fritz. The most typical are his renderings of texts with war and anti-war themes by Slovene poets and arrangements of folk songs on the same themes. Adamiè passed his experience with chanson on to future generations and held lectures at primary and secondary schools for Slovenian Jeunesses Musicals etc. Today, he is considered a pioneer of Slovene chanson and one of its key authors. 2 188 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 2 Prevod Aljoša Vršèaj. Branka Rotar Pance Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani DELOVANJE BOJANA ADAMIÈA PRI JAVNI RADIJSKI ODDAJI VESELI TOBOGAN Izvleèek: Najstarejša slovenska javna radijska oddaja Veseli tobogan kljub svoji kulturni vlogi doslej še ni bila poglobljeno obravnavana in ovrednotena. V prispevku predstavljam zgodovino oddaje in posamezne like, ki so prispevali k njeni prepoznavnosti. Med njimi izpostavljam delovanje skladatelja Bojana Adamièa. Pri Veselem toboganu je sodeloval e od zaèetka oddaje, najprej kot pianist in sodelavec pri opravljanju avdicij, kasneje pa kot pisec aranmajev (okoli 800) in vodja Ansambla Bojana Adamièa. Èas v letih 1982/83–1995 lahko poimenujemo kot Adamièevo obdobje Veselega tobogana. Poleg produkcije in koncepta oddaje v Adamièevem obdobju izpostavljam tudi njene glasbene in kulturne vrednote. Kljuène besede: Bojan Adamiè, Veseli tobogan, araner, vodja ansambla, koncept oddaje Abstract: Despite its cultural significance, the oldest Slovene public radio show Veseli tobogan (Happy Toboggan) has not yet been thoroughly researched or evaluated. The article covers the history of the show and some figures that helped in building its reputation. Among them, the article focuses on the work of the composer Bojan Adamiè. He was engaged in the show from the start, at first as a pianist and a member of the jury in auditions, then as an arranger (producing around 800 works) and the leader of the Bojan Adamiè Ensemble. The period from 1982 (1983) to 1995 could be named Adamiè’s Period of Veseli tobogan. In addition to the show’s production and its concept, the article highlights the musical and cultural values of the period. Keyword: Bojan Adamiè, arranger, ensemble leader, show’s concept, Veseli tobogan Zgodovina Veselega tobogana Kdaj in kje se je porodila ideja o oblikovanju javne radijske oddaje Veseli tobogan,v ohranjenih dokumentih ni razvidno. Domnevamo lahko, da so zgledi zanjo prišli iz drugih okolij takratne Jugoslavije, kjer je ob razvoju radiodifuzije potekal tudi specifièen programski razvoj. 1 Ime oddaje je predlagal pesnik, pisatelj in novinar Branko Šömen. 2 Prve poskusne oddaje Veselega tobogana so bile posnete leta 1962 v Studiu 14 Radia Slovenija. Povezovala sta jih Marjan Kralj in Jana Osojnik, v njih pa je nastopal Frane Milèinski-Jeek. Petje otrok je spremljal ansambel pod vodstvom Boruta Lesjaka. Med prvimi nastopajoèimi sta bili tudi Marjana Deraj 3 in Jerca Mrzel. 4 Produkcija Veselega tobogana kot redne meseène javne radijske oddaje se je zaèela leta 1963 in je nepretrgano potekala do leta 2007. V prvih petnajstih letih je oddajo urejala Boa Novak, kasneje pa so se izmenjali številni drugi uredniki. Dolgoletni reiser oddaje je bil Gregor Tozon, za njim jo je reiral Joe Vozny. Oddajo so povezovali gledališki 189 Branka Rotar Pance, DELOVANJE BOJANA ADAMIÈA PRI JAVNI RADIJSKI ODDAJI... 1 Prim. I. Deelak (2005): Radio kot vzgojni in izobraevalni medij . Diplomska naloga. UL, Akademija za glasbo: Ljubljana, str. 32–34, 42–44. 2 Pogovor avtorice prispevka z Milanom Krapeem, dolgoletnim sodelavcem oddaje Veseli tobogan,n a RTV SLO 19.10.2012. Prim. Šömen, Branko. Enciklopedija Slovenije (1991) 13; Š-T, str. 96. 3 Prim. Veseli tobogan znova obratuje. http://www.rtvslo.si/kultura/glasba/veseli-tobogan-znova-obratuje/151990 (vpogledano 7.9.2012). 4 Po tonskem zapisu oddaje (G-9706 – Mislinja; predvajano 28.11.1976) je zabeleeno: »Jerca Mrzel je zapela pesmico, ki jo je pred leti ‘kot otrok, pela na Veselem toboganu: Veseli bodimo’«. I. Batis: VESELI TOBOGAN, nedatiran tipkopis, str. 40. igralci, 5 radijski napovedovalci 6 in drugi sodelavci Radia Slovenija. Na zaèetku so v Veselem toboganu prevladovale govorne toèke pred glasbenimi. Vkljuèeni so bili tudi razlièni kratki kvizi z nagradami, ki so jih prispevali sponzorji oddaje, 7 in druga zabavna tekmovanja. 8 Poseben lik je ustvaril Toni Gašperiè, 9 ki je z »dogodivšèinami tete Mare« postal skozi desetletja prepoznaven simbol Veselega tobogana. Med obèasnimi gosti Veselega tobogana so bili športniki, umetniki, raziskovalci in druge znane osebnosti. 10 Do kratkotrajne produkcijske spremembe je prišlo v letih 1972–1974, ko je Veseli tobogan postal tudi televizijska oddaja. Reiral jo je Iztok Tori. 11 V glasbenih toèkah je petje nastopajoèih vedno v ivo spremljal ansambel, ki ga je v prvem obdobju oddaje vodil Borut Lesjak. V letih 1977 in 1978 je vodenje ansambla prevzel Aleš Kersnik, v letih 1979–1982 pa Mario Rijavec. Bojan Adamiè je e od prvih let produkcije Veselega tobogana igral v ansamblu klavir in klaviature, v nekaj oddajah pa je nastopil tudi kot gost. Vodstvo ansambla je prevzel v sezoni 1982/83 in ga vodil do prve polovice leta 1995. V drugi polovici tega leta je vodenje ansambla za krajši èas prevzel Toma Habe. V sezoni 1996/97 je vodstvo ansambla prevzel Rudi Panèur, ki to delo v sicer spremenjeni obliki prireditve opravlja še danes. 12 Veseli tobogan je obeleil 25-letnico oddaje v mariborski dvorani Tabor pred publiko 4000 otrok. Leta 2007 je bil zadnjiè izveden kot redna meseèna javna radijska oddaja v telovadnici OŠ v Kopru. V dvorani je bilo 1200 otrok in razpoloenje je bilo enkratno. Takoj potem pa je bilo uredništvo oddaje postavljeno pred dejstvo, da Veseli tobogan spremeni obliko in postane kviz. Kolièina oddaj in oblika sta se znova temeljito spremenili leta 2009, ko je bil organiziran prvi Festival otroške glasbe Veseli tobogan. V tej obliki poteka še danes enkrat na letov Studiu 14 Radia Slovenija. Oddaja se je torej vrnila v prostore, v kateri se je zaèela. V letu 2013 naj bi Veseli tobogan praznoval 50-letnico obstoja, vendar je sprièo teavnih aktualnih razmer mogoèe dvomiti o izvedbi jubilejne prireditve. 13 190 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 5 V tipkopisu I. Batis, ki v celoti obsega 45 strani, so navedeni: Niko Goršiè, Polona Vetrih, Peter Trnovšek, Vladimir Jurc, Svetlana Makaroviè, Aleš Valiè, Jerca Mrzel. 6 Prav tam so navedeni: Metka Šišernik, Vili Vodopivec, Boo Kos, Monika Glaviè, Joe Logar, Alenka Höferle, Mateja Kolenik, Mija Škrabec, Slavko Kast elic, Milan Krape, Simona Juvan, Branka Kadunec. 7 Npr. Pionirska hranilnica, Ljubljanska banka, DZS, Aero Celje. 8 » T e k m o v a n j evr i s a n j u–3m l a d ir i s a r j im o r a j od okonca oddaje narisati, kako si predstavljajo Veseli tobogan – ta toèka je vkljuèena v oddajo, ker je Aero Celje sponzoriral oddajo.« I. Batis: VESELI TOBOGAN, nedatiran tipkopis, str. 9. 9 R. Boiè: Povpreèen Slovenec pozna Belo krajino po T oniju, njegovi teti Mari in metliški èrnini. V: RAST. Revija za kulturo, umetnost in drubena vprašanja . http://kultura.novomesto.si/si/revija-rast/?id=6102 (vpogledano 7.9.2012). 10 V tipkopisu I. Batis so kot gostje posameznih oddaj navedeni: lokostrelec in olimpijec Bojan Postrunik, smuèarski skakalec Bogdan Norèiè, alpski smuèar Bojan Kriaj, rokometaš Stanko Anderluh, skladatelja Janez Kuhar in Janez Bitenc, pianist Aci Bertoncelj, operni pevki Zlata Ognjanoviè in Alenka Bunta, trobentaè Stanko Arnold, pevec slovenskega okteta Danilo Èade, pevci zabavne glasbe Andrej Šifrer, Lado Leskovar in Toma Domicelj, planinski fotograf Jaka Èop, igralec v filmu Sreèa na vrvici Matja Gruden in pisatelj Vitan Mal, pisatelj Miha Mate, igralca Alja Tkaèev in Joe Mraz, igralka in pesnica Svetlana Makaroviè, ilustrator in karikaturist Boo Kos, humorist in novinar Tone Fornezzi - Tof. Nekateri gostje so nastopili tudi dvakrat oziroma veèkrat (npr. Janez Bitenc). 11 Eno televizijsko oddajo zasledimo še v letu 1979. Po mnenju Milana Krapea je bilo televizijsko snemanje nekoliko manj sprošèeno, ker so bili nastopajoèi otroci, pa tudi publika bolj pozorni na kamere in snemalne luèi kot pri radijskih snemanjih. 12 Pogovor avtorice prispevka z Rudijem Panèurjem, zdajšnjim vodjem ansambla Veselega tobogana,i n Ireno Batis, dolgoletno sodelavko oddaje Veseli tobogan, na RTV SLO 19.10.2012. 13 Prav tam. Adamièevo obdobje Veselega tobogana Produkcijo oddaje v letih od 1982/83 do 1995 lahko oznaèimo kot Adamièevo obdobje Veselega tobogana. Domnevamo, da je Adamiè e od zaèetkov oddaje sodeloval pri njej, igral v ansamblu, opravljal avdicije in imel prepoznavno vlogo pri Veselem toboganu,o èemer prièajo ohranjene dopisnice z zahvalami nastopajoèih otrok. 14 Sodeloval je tudi v sorodni hrvaški oddaji »Znaš – znam«. Po upokojitvi 15 leta 1981 je imel nekoliko veè èasa in tako je v sezoni 1982/83 prevzel glasbeno vodenje oddaje Veseli tobogan in vodstvo ansambla, ki se je po njem tudi poimenoval v Ansambel Bojana Adamièa. Za oddajo je napisal novi avizo, datiran 24. X. 1982. V NUK je ohranjenih veè skladateljevih rokopisov istega aviza v razliènih inštrumentacijah. 16 Datirani so v razliènih letih in imajo prilagojene naslove, ki se vèasih nanašajo tudi na kraj izvedbe Veselega tobogana. 17 Slika 1: Adamièeva naslovnica aviza za Veseli tobogan iz leta 1984 s prilepljeno navedbo »registrov«. 191 Branka Rotar Pance, DELOVANJE BOJANA ADAMIÈA PRI JAVNI RADIJSKI ODDAJI... 14 NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. 15 Biografija Bojana Adamièa. Zaposlitev. http://www.bojan-adamic.si/biografija/#optimist (vpogledano 7.9.2012). 16 NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. 17 Prav tam. Špica za Veseli tobogan 1982/83, datirana 24.X.82; Špica 83-84; Veseli tobogan – nova špica, datirana 29.X.84; Špica Vransko 85; Prenovljeni avizo, datiran 21.IX.1990. Slika 2: Prva stran Adamièeve partiture aviza za Veseli tobogan iz leta 1984. Bojan Adamiè je aktivno sodeloval pri naèrtovanju vsake oddaje, vodil je avdicije in za nastopajoèe otroke pisal aranmaje. Milan Krape se spominja, da so bile avdicije mnoièno obiskane. Udeleili so se jih lahko prav vsi zainteresirani otroci. Na njih so predstavili od 60 do 100 govornih in pevskih toèk, tako da so avdicije trajale tudi po 6 ur. Bojan Adamiè je bil zelo potrpeljiv z otroki in ni nikoli povzdignil glasu. V pogovorih z njimi je izareval široko razgledanost, pri glasbenih toèkah pa veliko fleksibilnost in prilagodljivost. 18 192 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 18 Pogovor avtorice prispevka z Milanom Krapeem, dolgoletnim sodelavcem oddaje Veseli tobogan,n a RTV SLO 19.10.2012. Slika 3: Bojan Adamiè na avdiciji za Veseli tobogan. 19 Za izbrane nastopajoèe je po avdiciji napisal aranmaje in jih preizkusil na generalki pred nastopom. Na prireditvi je vodil ansambel in igral na klaviature. Njegove dejavnosti na posameznih prireditvah lahko rekonstruiramo iz ohranjenih pogodb, 20 programov in partitur. V tabeli 1 predstavljam izbrane podatke z zaèetka Adamièevega obdobja Veselega tobogana, v tabeli 2 pa iz zadnjega leta skladateljevega ivljenja. Datum in èas snemanja VT Kraj Prizorišèe Delo Bojana Adamièa (pogodbe) Ansambel Bojana Adamièa, število toèk v programu VT, posebni gosti in nastopajoèi 20.1.1983 ob 17.00 Orehova vas dvorana AMD Orehova vas 8 priredb okrnjena zasedba ansambla, 18 toèk 21.2.1983 ob 17.00 Dramlje vodenje ansambla, avdicija, igranje, 7 priredb ansambel v popolni zasedbi, / 22.3.1983 ob 18.00 Verej kinodvorana Verej vodenje ansambla, igranje, avdicija in 8 priredb 21 okrnjena zasedba ansambla, 25 toèk, gost oddaje Pavel Šivic 193 Branka Rotar Pance, DELOVANJE BOJANA ADAMIÈA PRI JAVNI RADIJSKI ODDAJI... 19 Vir: Bojan Adamiè. Galerija. http://www.bojan-adamic.si/galerija/ (vpogledano 21.9.2012). 20 NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Pogodbe. 21 To število je navedeno v ohranjeni pogodbi, urejene partiture in program pa kaejo, da je Adamiè za Veseli tobogan v Vereju napisal 14 priredb. 19.4.1983 ob 18.00 Kanal telovadnica OŠ Kanal avdicija, vodenje ansambla, igranje, priredbe ansambel v popolni zasedbi, 25 toèk, gost oddaje Makso Pirnik 17.5.1983 ob 17.00 Trbovlje Delavski dom Trbovlje avdicija, vodenje ansambla, igranje, 8 priredb okrnjena zasedba ansambla, 22 toèk, nastopi mladi klarinetist Joe Kotar 21.6.1983 ob 18.00 Vodice dvorana KS Vodice avdicija, vodenje ansambla, igranje, 8 priredb ansambel v popolni zasedbi, 26 toèk 18.7.1983 ob 18.00 Rovinj eleznièarsk o letovišèe Rovinj / okrnjena zasedba ansambla, 21 toèk, nastopajo taborniki Partizanskega odreda Ronik 18.10.1983 ob 17.00 Titovo Velenje Dom kulture Titovo Velenje avdicija, igranje, vodenje ansambla, 9 priredb ansambel v popolni zasedbi, 27 toèk 17.11.1983 ob 17.00 Frankolovo / avdicija, nastop, vodenje ansambla, 10 priredb ansambel v popolni zasedbi, / 21.12.1983 ob 17.00 Ljubljana Viè OŠ Marjan Novak - Jovo vodenje ansambla, avdicija, nastop, 8 priredb ansambel v polni zasedbi, 25 toèk, gostje športniki Tabela 1: Osnovni podatki o Veselem toboganu (VT) in Adamièevem delu v letu 1983. Datum in èas snemanja VT Kraj Prizorišèe Število ohranjenih priredb Ansambel Bojana Adamièa, število toèk v programu VT, posebni gosti in nastopajoèi 21.1.1995 ob 15.00 Dol pri Ljubljani OŠ Dol pri Ljubljani 7 ansambel v popolni zasedbi, 25 toèk 21.2.1995 ob 16.30 Trbovlje Delavski dom Trbovlje 8 ansambel v popolni zasedbi, 17 toèk 21.3.1995 / Maribor / 6 ansambel v popolni zasedbi, / 194 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 20.4.1995 ob 18.00 Portoro Avditorij Portoro 11 ansambel v okrnjeni zasedbi, 32 toèk, gost oddaje Janez Bitenc 20.6.1995 ob 19.30 Pliberk OŠ Boji grob /Volksschule Heligengrab 5 ansambel v popolni zasedbi, 21 toèk Tabela 2: Osnovni podatki o Veselem toboganu (VT) in Adamièevem delu v letu 1995. Koncept Veselega tobogana v Adamièevem obdobju V Adamièevem obdobju se je koncept oddaje od prej prevladujoèih govornih in recitacijskih toèk spremenil v prid glasbenih toèk. V njih so nastopali solisti, veliko pa je bilo tudi nastopov v duetu, tercetu ali kvartetu. V programih so nastopajoèi otroci veèinoma napisani le z imeni,vèasih tudi s priimki. Poleg manjših zasedb so na Veselem toboganu nastopali tudi šolski pevski zbori ob spremljavi Ansambla Bojana Adamièa ali pa brez nje oziroma ob kakšni drugi spremljavi. 22 Vèasih so nastopile tudi šolske Orffove skupine. 23 V program so bile uvršèene še instrumentalne glasbene toèke, v katerih so veèinoma nastopali uèenci lokalnih glasbenih šol. 24 Redkeje naletimo na nastope folklornih skupin 25 in manjših vokalnih in vokalno-instrumentalnih zasedb. 26 Nastopajoèi so se le izjemoma predstavili z lastnimi avtorskimi skladbami. 27 V pevskem repertoarju nastopajoèih so prevladovale ljudske pesmi ter skladbe iz slovenske otroške pesemske literature. 28 V programih najdemo tudi skladbe tujih mojstrov, 29 ki so bile s poslovenjenimi besedili objavljene v pesmaricah Prek sveta odmeva pesem 30 in v uèbenikih za glasbeno vzgojo. V programih redkeje sreèamo 195 Branka Rotar Pance, DELOVANJE BOJANA ADAMIÈA PRI JAVNI RADIJSKI ODDAJI... 22 Npr. nastop otroškega pevskega zbora ob spremljavi orkestra glasbene šole na Veselem toboganuvDomu kulture v Ajdovšèini 23.12.1985. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 1. 23 Npr. na Veselem toboganu na OŠ Dol pri Ljubljani 24.1.1995. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 1. 24 Npr. v Tabeli 1 navedeni nastop klarinetista Joeta Kotarja na Veselem toboganu v Delavskem domu Trbovlje 17.5.1983. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. 25 Npr. nastopi tamburašev na Veselem toboganu v Domu kulture v Dragatušu 19.11. 1985 in na Veselem toboganu v Metliki 29.5.1994. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 1 in Mapa 3. 26 Npr. nastop skupine Mladi upi na Veselem toboganu v Trbovljah 17.5.1983; vokalnega seksteta na Veselem toboganu v Èrešnjevcu 12.6.1989; ansambla FRU-FRU na Veselem toboganu v Kulturnem domu Artièe 26.5. 1993. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 1. 27 Npr. na Veselem toboganu v Litiji 5.12. 1984 sta Marija in Helena zapeli avtorsko skladbo Kralj sanj,v Metliki pa je nastopil ansambel z avtorsko skladbo Prijatelja (23.5. 1994). Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 1 in Mapa 4. 28 V programih je razviden visok dele skladb Janeza B itenca, Janeza Kuharja, Mire Voglar, zasledimo pa tudi skladbe Karola Pahorja, Vilka Ukmarja, Jakoba Jea, Marjana Kozine, Radovana Gobca, Lenèke Kupper, Uroša Rojka, Tomaa Habeta in drugi h. Ena od najveèkrat zapetih pesmi je bila Mojèina pesem Marjana Kozine. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. 29 Npr. Uspavanka W. A. Mozarta, Mihec soncu brat F. Schuberta, Zlata roa G. B. Pergolesija,Niènejokaj sestrica J. Haydna, Majina pesem Alice Tegner. Prav tam. 30 M. Kokol, ur. (1974): Prek sveta odmeva pesem 1 in 2. Ljubljana: DZS. popevke, 31 popularne skladbe s podroèja filmske glasbe 32 in narodnozabavne skladbe. 33 Skladbe so imele slovenska besedila, le izjemoma je kdo nastopil s skladbo v tujem jeziku. Kadar je bil Veseli tobogan na obalnem obmoèju z dvojeziènimi šolami, pa so bile v program enakovredno uvršèene tudi skladbe v italijanšèini. Izbor glasbenih toèk je bil povezan s starostno sestavo nastopajoèih. Na Veselem toboganu so nastopali otroci razliènih generacij: od predšolskih otrok 34 do uèencev, ki so zakljuèevali osnovno šolo. Le izjemoma so v oddaji nastopili odrasli v okviru folklornih skupin ali kakšnega ansambla. Vkljuèevanje odraslih v oddajo je potekalo predvsem med govornim delom, ko so voditelji z razliènimi vprašanji in nalogami aktivirali prisotno publiko, ki je odgovarjala na »mikrofon v dvorani«. Z glasbenega vidika je bilo pomembno skupno petje ali »petje dvorane«, kot je zapisno v programih. V številnih oddajah je bila namreè publika povabljena, da ob spremljavi Ansambla Bojana Adamièa zapoje eno od znanih in priljubljenih pesmi. Govorni del sporeda je vkljuèeval recitacije, pripovedi, predstavitve krajev in obièajev, pripovedi v nareèjih, branje spisov, anekdote in pogovore z gosti. Kot je bilo e omenjeno, je bil v oddajo pogostokrat vkljuèen sponzorski mini kviz. Najveèkrat je bil usmerjen v spodbujanje mladinskega varèevanja (sponzor Ljubljanska banka) in spodbujanje branja (sponzor Dravna zaloba Slovenije). Tako kot je Toni Gašperiè dal poseben peèat Veselemu toboganu s prigodami Tete Mare, je prepoznaven lik ustvaril tudi ilustrator Boo Kos . 35 Na oddajah je sprva nastopal kot povezovalec in gost, kasneje pa je postal del ekipe Veselega tobogana in je na oddaji tudi risal. Za oddajo je naredil logotip in plakat, na karikaturi pa je upodobil tudi Bojana Adamièa. Slika 4: Logotip Veselega tobogana Boa Kosa 36 196 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 31 Npr. Dan ljubezni D. Hruševarja, Ko zvonovi zapojo A. Šifrerja, Love me tender Elvisa Presleyja. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. 32 Npr. Only love iz filma Mistralova hèi.Pr avtam . 33 Npr. V Radence pot me pelje in Na Golici Vilka in Slavka Avsenika. Prav tam. 34 Nastopale so tako vrtèevske skupine kot posamezni otroci. Kot primer navajam nastop triletne Anje, ki je na Veselem toboganu v Mislinji 21.12.1987 zapela Bitenèevo pesem Deek . Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 4. 35 P r i m .K o s ,B o o . Enciklopedija Slovenije (1991) 5; Kari-Krei, str. 308; Boo Kos . Wikipedija http://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEo_Kos (vpogledano 11.10.2012). 36 Vir: ohranjeni programi veselega tobogana v NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Slika 5: Reklamni plakat Boa Kosa (1981) 37 Slika 6: Boo Kos: BOJAN ADAMIÈ 38 Aranmaji skladb Bojan Adamiè je napisal okoli 800 aranmajev za nastopajoèe otroke na Veselem toboganu. Ohranjeni so tako v skladateljevih rokopisih kot v èistopisih partitur, ki jih je naredila Meri Avsenak. Na naslovnico partiture je skladatelj napisal naslov skladbe, 39 vèasih še skladatelja, redkeje pa tudi pisca besedila pesmi. Nanjo je napisal kraj in datum Veselega tobogana, veèkrat tudi datum pisanja aranmaja ter ime nastopajoèega oziroma nastopajoèih otrok. Vpisani datumi kaejo, da je aranmaje najveèkrat napisal dva do tri dni pred generalko in oddajo, ki sta bili na isti dan. V skladateljevih rokopisih so parti veèinoma le skicirani, le redke partiture so izpisane v celoti. Adamiè besedil ni podpisoval pod pevski part, zadostovali so mu le zaèetni zlogi prvih besed. V partiture je s flomastrom ali z rdeèim kemiènim svinènikom vpisal nekatere dirigentske oznake, 40 spremembe v instrumentaciji, 41 oznake ritmov in instrumentov za 197 Branka Rotar Pance, DELOVANJE BOJANA ADAMIÈA PRI JAVNI RADIJSKI ODDAJI... 37 Vir: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-G9ZNIAKX/?query=%27keywords%3dNarodna +in +univerzitetna+knji%C5%BEnica+%28Ljubljana%29%27&fyear=1981&pageSize=25 (vpogledano 11.10.2012). 38 Vir: Muzej novejše zgodovine http://museums.si/sl/collection/object/21878/bozo-kos-bojan-adamic (vpogledano 11.10.2012). 39 Pri naslovih ni bil natanèen, veèkrat je namesto pravega naslova napisal zaèetne besede pesmi ali pa je napisal naslov nekoliko po svoje. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. 40 Npr. mesta, kjer se menja taktovski naèin; kateri deli se ponavljajo in v kakšnem zaporedju. Prav tam. 41 Npr. kje igr piccolo flavta; kje naj se v klaviaturah uporabi register èembala; kje naj igra banjo namesto kitare ipd. Prav tam. bobnarja, 42 vèasih tudi karakter skladbe. 43 Tempo skladbe je veèkrat doloèil z metronomsko oznako. Bojan Adamiè je aranma vedno naredil »po meri« nastopajoèih otrok. Èeprav se nekatere pesmi v programih v istem letu ali skozi veè let Veselega tobogana pojavijo veèkrat, so vedno napisane v novih, nekoliko drugaènih aranmajih. Le v redkih primerih v partiturah je razvidno, da je skladatelj spremenil odloèitev z avdicije glede tonalitete aranmaja in da jo je spremenil. 44 Ansambel Bojana Adamièa Adamièevi aranmaji skladb so do leta 1990 napisani za flavto, dva klarineta, fagot, dva rogova, orgle/klaviature, kitaro, bas kitaro, bobne in glas. V Ansamblu Bojana Adamièa so sodelovali številni odlièni glasbeniki. V letu 1985 je bila zasedba takšna: Janez Petraè – flavta, Alojz Zupan – klarinet, Marko Lednik – klarinet, Teodor Forte – rog, Ivan Polanc – rog, Milan Švagan – fagot, Dragan Gajiè – bobni, Matja Jarc – kitara, Gal Hartman – bas kitara, Bojan Adamiè – klaviature. 45 Po letu 1990 v sestavu ni bilo veè fagotista. Ohranjeni programi Veselega tobogana kaejo, da je bil ansambel na posameznih oddajah zelo okrnjen. Vèasih so bile za to krive finanène teave, 46 drugiè oddaljenost prizorišèa oddaje 47 ali pa oboje. V poletnem èasu, ko so bile oddaje posnete v razliènih letovišèih, 48 je nastopajoèe spremljala le manjša zasedba glasbenikov. 198 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 42 Npr. slow-rock, blues, reggae, tango, country, valèek; kdaj naj bobnar igra na les, tamburin, tam-tam, zvonèke ipd. Prav tam. 43 Npr. vedro, veselo, ivahno, ne preh itro (koraènica), mirno – vrtec. Prav tam. 44 Na naslovnici partiture aranmaja Pergolesijeve Zlate roe za Veseli tobogan v Ljubljani (Beigrad) 17.3.1993 je napisal: »VSE malo terco višje (v c mol).« Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 4. 45 Prim. nedatiran izrezek iz revije Stop iz leta 1985. V: NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Kronika. 46 Pogovor avtorice prispevka z Milanom Krapeem, dolgoletnim sodelavcem oddaje Veseli tobogan,n a RTV SLO 19.10.2012. 47 Npr. Veseli tobogan v Münchnu 19.1.1985, kjer je bila zasedba flavta, klarinet (1), kitara, bas kitara, klaviature, bobni. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 4. 48 Npr. Veseli tobogan v Rovinju 18.6.1983 z zasedbo klaviature, bas kitara, bobni; Veseli tobogan v Portorou 20.4.1995 z zasedbo kitara, bas kitara, klaviature, bobni. Prav tam. Slika 7: Prva stran programa Veselega tobogana v Münchnu 19.1.1985 Pomen Veselega tobogana za nastopajoèe otroke Za nastopajoèe otroke je bilo zelo pomembno, da so se e na avdiciji sreèali s profesionalnim glasbenikom, ki je nato napisal priredbo skladbe za njihov javni nastop. Prav tako jim je Bojan Adamiè nevsiljivo svetoval in jih usmerjal, na kaj naj bodo pozorni pri petju ali pri igranju na inštrument na nastopu. Pred njim so imeli še kratko vajo, na kateri se je nastopajoèi otrok sreèal z ansamblom profesionalnih glasbenikov, ki so z odliènim muziciranjem podprli njegovo toèko. Nastop pred domaèim obèinstvom ter pred širšo slovensko javnostjo prek radijskih valov je pomenil posebno spodbudo za glasbeno nadarjene in zainteresirane otroke, nekaterim pa je tudi odprl pot na druge prireditve in odre. V oddaji so tekom let nastopili posamezniki, ki so se kasneje profesionalno ali polprofesionalno uveljavili na glasbenem podroèju. Med njimi najdemo predvsem znana imena popularne glasbe: Marjano Deraj, Ota Pestnerja, Adija Smolarja, Tinkaro Kovaè, Aniko Horvat, Evo Hren, Laro Baruca, Ylenio Zobec. 199 Branka Rotar Pance, DELOVANJE BOJANA ADAMIÈA PRI JAVNI RADIJSKI ODDAJI... Tinkara Kovaè 49 se z naslednjimi besedami spominja pomena in vloge svojega nastopa na Veselem toboganu ter osebnosti Bojana Adamièa: »Pri devetih letih so na moji matièni osnovni šoli v Dekanih priredili Veseli tobogan, radijsko otroško oddajo, katere umetniški vodja, dirigent in skladatelj je bil mojster Bojan Adamiè. Tisto leto sem si prvo mesto kot zmagovalka Veselega tobogana delila z Jašo Drnovškom. Takrat me je Adamiè opazil in povabil, da bi v Cankarjevem domu nastopala v muzikalih, ki bi jih pisal on. Moji starši se niso odloèili za ta podvig, saj so bili preprièani, da imam še èas za to, otroštvo pa naj ostane brezskrbno, predvsem za igro na domaèem dvorišèu. Pozneje mi je Adamiè napisal otroško pesem na besedilo Miroslava Košute, Bela kamela, in z njo sem leta 1988 nastopila na še zadnjem jugoslovanskem otroškem festivalu v Sarajevu….Bil je izjemen èlovek in glasbeni genij; èeprav sem ga sreèala le nekajkrat, je name naredil izredno moèan vtis. Vèasih, kadar mi zmanjka navdiha, kadar ne vem, kje je prava pot, se spomnim na njegovo odloènost in strast, kar mi pomaga, da spletem kakšno novo glasbeno nit in grem naprej. Vèasih pa tudi pomislim, kako bi bilo, èe bi se moji starši odloèili drugaèe – najbr bi glasbo, ki je takrat igrala v meni, prehitro izpela in izgorela; ali pa bi morda imela danes še za deset let bogatejšo glasbeno kariero. To se bom najbr vedno na tihem spraševala.« 50 Za nastopajoèe so bila zelo pomembna tudi sreèanja z glasbenimi gosti oddaj, 51 ki so prihajali z razliènih glasbenih podroèij in so predstavljali razliène zvrsti. Sreèanja z njimi in njihove misli so mladim glasbeno nadarjenim otrokom pomenile pomembno spodbudo na nadaljnji ivljenjski poti. Izvedba Veselega tobogana Izbira krajev, v katerih je potekal Veseli tobogan, je bila sprva narejena na osnovi razpisa. V posameznih okoljih je zanimanje presegalo dane monosti, zato je uredništvo oddaje kasneje samo predlagalo lokacije in s tem poskrbelo za enakomerno »pokritost« oddaje po vseh slovenskih pokrajinah. Veseli tobogan je svoje kulturno poslanstvo opravljal tudi med Slovenci zunaj dravnih meja: pri zdomcih 52 in zamejcih. 53 Veseli tobogan je vedno pomenil velik dogodek za kraj, v katerem je bila oddaja posneta. 54 Prireditev je bila organizirana v najveèji dvorani v kraju (v kulturnem domu, zadrunem domu, kinodvorani ipd.) ali v osnovni šoli (veèkrat tudi v telovadnici). Vsa prizorišèa so bila vedno povsem polna, v njih pa so bili obiskovalci vseh generacij: od dojenèkov, ki so jih imeli v naroèju starši in sorodniki nastopajoèih, do babic in dedkov. Milan Krape se spominja, da nikoli ni bilo kakšne zadrege ne na odru med nastopajoèimi 200 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 49 Po tonskem zapisu oddaje (G-28278 –2. trak – Dekani; predvajano 26.11.1989) imamo dokumentiran njen nastop z naslednjo oznako: »13. Tinkara Kovaè – preèna flavta – Serenada (voditelju razloi, kaj je to serenada)«. I. Batis: VESELI TOBOGAN. nedatiran tipkopis, str. 5. 50 Tinkara Kovaè, glasbenica. Obrazi. http://www.revijaobrazi.si/2012/02/tinkara-kovac-glasbenica/ (vpogledano 21.9.2012). 51 K e naštetim glasbenikom v opombi 10 dodajam še imeni skladateljev Pavla Šivica in Maksa Pirnika, ki ju najdemo v ohranjenih programih. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. 52 Veseli tobogan v Münchnu 19.1.1985. Prim. NUK, Glasbena zbirka, fond Bojan Adamiè. Veseli tobogan. Mapa 4. 53 Veseli tobogan v Pliberku 20.6.1995. Prav tam. 54 Na spletnih straneh posameznih krajev še danes najdemo poroèila o Veselem toboganu ali celo posamezne posnetke s prireditve. V Vaèah imajo npr. objavljen posnetek Vaške himne,kijoješolskipevskizborob spremljavi Ansambla Bojana Adamièa zapel na Veselem toboganu 21.4.1993. Prim. Vaška himna. http://vaèe.si/vaska-himna/ (vpogledano 11.10.2012). ne v dvorani. Tako voditelji oddaje kot Bojan Adamiè s svojim ansamblom so znali ustvariti sprošèeno in hkrati praznièno razpoloenje. 55 Vsi otroci so svoje glasbene toèke izvedli gladko, nikoli se ni zgodilo, da bi se bil pri petju »v ivo« kdo ustavil. Veseli tobogan je bil izveden sredi meseca, prek radijskih valov (ali po televiziji) pa je bil predvajan vsako zadnjo nedeljo v mesecu med 8. in 9. uro zjutraj. Posneta oddaja je trajala 55 minut. Takoj po enem izvedenem in predvajanem Veselem toboganu so se z organizacijo avdicij e zaèele priprave na naslednjo oddajo. Sklep Èe z današnjimi merili ovrednotimo vlogo in pomen Veselega tobogana, ugotavljamo, da je v veliki meri podpiral razvoj kulturne zavesti in izraanja kot kljuène kompetence vseivljenjskega uèenja. Veseli tobogan je: – povezoval otroke – izvajalce s profesionalnimi izvajalci/ustvarjalci na podroèju glasbe, literature, likovne umetnosti in gledališke igre; – omogoèal otrokom odmeven javni nastop v domaèem kraju, ki je bil prek radijskih valov (in televizije) dostopen širši slovenski javnosti; – spodbujal skupinsko delo ter ozavešèal delo kulturnih delavcev in vlogo medijev na kulturnem podroèju; – spodbujal povezovanje razliènih akterjev na podroèju kulturne vzgoje (vrtcev, osnovnih šol, glasbenih šol, kulturnih društev, RTV Slovenija, zalonikov); – spodbujal interdisciplinarno povezovanje; – vkljuèeval vse generacije ljudi, zato je imel medgeneracijski pomen kulturnega udejstvovanja. Tudi delovanje Bojana Adamièa ima v tem okviru vidno vlogo in pomen. Med nadarjenimi otroki, ki so nastopili na Veselem toboganu, je prepoznal posameznike in jih spodbudil na njihovi nadaljnji glasbeni poti. Veèina izmed njih se je kasneje uveljavila predvsem na podroèju popularne glasbe. Adamièevi aranmaji pomenijo bogato in še neizkorišèeno glasbeno literaturo tako za mlade poustvarjalce kot za aranerje, glasbene pedagoge in muzikologe. 201 Branka Rotar Pance, DELOVANJE BOJANA ADAMIÈA PRI JAVNI RADIJSKI ODDAJI... 55 Pogovor avtorice prispevka z Milanom Krapeem, dolgoletnim sodelavcem oddaje Veseli tobogan,n a RTV SLO 19.10.2012. Bojan Adamiè’s Role in Radio Show Veseli tobogan Summary The first test shows of Veseli tobogan were recorded in 1962, and, in 1963, the monthly production of the public radio show was launched. Notable Slovene artists from various fields of the arts contributed to its form and production. The show featured children giving recitations and musical performances and was important for the presentation of Slovene towns. In 2007, Veseli tobogan was turned into a quiz show and, in 2009, into a yearly event, the Festival of Children’s Music Happy Toboggan. Bojan Adamiè was involved in the show’s production from the start. His role grew in the 1982-83 season when he took over the leadership of the ensemble that provided “live” accompaniment to the performers. His work on the show included taking care of all the preparations, selecting performers in auditions, writing arrangements and public production. Until 1995 he wrote around 800 arrangements, “tailor-made” for the performing children. Among them, arrangements of folk songs and Slovene children’s songs predominate, but there are also arrangements of foreign masters with translated lyrics, some popular songs, film music and volksmusik. The show offered an opportunity for talented children to publicly perform – and many of them later became recognized singers of popular music. During Adamiè’s period, the concept of the show turned from the initially dominant recitations and speech performances in favor of music. Children mostly sang solo, but there were also many duets, trios and quartets as well as some instrumental numbers. At the beginning and the end of the show, school choirs gave performances. Some shows featured school Orff instrumental ensembles, smaller vocal or vocal and instrumental groups and folklore groups. The Bojan Adamiè Ensemble consisted of great musicians who knew how to support the children. Veseli tobogan was an important occasion for the town where a particular show was recorded; the always well-attended event took place in the largest local venue in the middle of the month and was broadcast on the last Sunday of the month. 56 202 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) 56 Prevod Aljoša Vršèaj. Avtorji / Contributors Meri Avsenak Pogaènik Poljanski nasip 26 1000 Ljubljana avsenak.meri@gmail.com Vladimir Frantar Ul. Stare pravde 1 1000 Ljubljana frantar.vladimir@lj-kabel.net Dr. Darja Koter Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani Stari trg 34 1000 Ljubljana darja.koter@ag.uni-lj.si Dr. Franc Krinar Inštitut glasbenoinformacijskih znanosti Univerza v Mariboru Krekova ul. 2 2000 Maribor franc.kriznar@siol.net Mag. Vladimir Mustajbašiæ Ul. Jasenova 14 11030 Beograd Srbija vladom4@gmail.com Mag. Domen Prezelj Narodna in univerzitetna knjinica Turjaška 1 1000 Ljubljana domen.prezelj@nuk.uni-lj.si Mag. Jaka Pucihar Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani Stari trg 34 1000 Ljubljana jaka.pucihar@ag.uni-lj.si 203 AVTORJI Dr. Mitja Reichenberg Pavšièeva 20 1370 Logatec mitja.reichenberg@gmail.com Dr. Branka Rotar Pance Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani Stari trg 34 1000 Ljubljana branka.rotarpance@ag.uni-lj.si Dr. Wolfgang Suppan Universität für Musik und darstellende Kunst Sankt Leonhard 8010 Graz Avstrija wolfganag.suppan@kug.ac.at 204 BOJAN ADAMIÈ (1912–1995) IZŠLO JE: 1. Mantuanijev zbornik : simpozij ob 60. obletnici smrti (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 1994. 2. Sattnerjev zbornik : simpozij ob 60. obletnici smrti (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 1995. 3. Premrlov zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 1996. 4. Tomèev zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 1997. 5. Foersterjev zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 1998. 6. Gerbièev zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 2000. 7. Hochreiterjev zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 2001. 8. Dolarjev zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 2002. 9. Maškov zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 2002. 10. Mirkov zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Druina, 2003. 11. Adamièev zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Akademija za glasbo, 2004. 12. Pahorjev zbornik (ur. E. Škulj). Ljubljana: Akademija za glasbo, 2005. 13. Vilko Ukmar : 1905–1991 (ur. D. Koter). Tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2006. 14. Janko Ravnik : 1891–1982 (ur. D. Koter). Tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, zv. 8. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2007. 15. Matija Bravnièar : 1897–1977 (ur. D. Koter). Tematska publikacija Glasbeno- pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, zv. 9. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2008. 16. Pavel Šivic : 1908–1995 (ur. D. Koter). Tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, zv. 11. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2009. 17. Radovan Gobec : 1909–1995 (ur. D. Koter). Tematska publikacija Glasbeno- pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, zv. 13. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2010. 18. Marijan Lipovšek : 1910–1995 (ur. D. Koter). Tematska publikacija Glasbeno- pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, zv. 15. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2011. 19. Zvonimir Cigliè: 1921–2006 (ur. D. Koter). Tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, zv. 17. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2012. 20. Bojan Adamiè: 1912–1995 (ur. D. Koter). Tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani, zv. 18. Ljubljana: Akademija za glasbo, 2013. 205 IZŠLO JE CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana 78(497.4):929Adamiè B.(082) 929Adamiè B.(082) BOJAN Adamiè : (1912-1995) : tematska publikacija Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo v Ljubljani / [urednica Darja Koter ; prevajanje Aljoša Vršèaj, Irena Bezjak, Boris Pirš]. - Ljubljana : Akademija za glasbo, Katedra za zgodovino in literaturo, Oddelek za glasbeno pedagogiko, 2013. - (Glasbeno-pedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani, ISSN 1318-6876 ; zv. 18) ISBN 978-961-6393-13-3 1. Koter, Darja 2. Adamiè, Bojan, 1912-1995 266254336