Naše razraere. Neštevilnokrat smo imeli priliko in dolžnost, z direktnimi dokazi osvetliti delovanje svojih nasprotnikov v raznih strankah. Ta posel je vedno važen, in utegnilo bi postati usodepolno za šolo in učiteljstvo, če bi ga pustili v nemar. Pri tem delu bi moralo sodelovati vse učiteljstvo in to v vsakem času in v vsakem oziru. Dobe se premnogi naši tovariši, ki poudarjajo svoje napredno mišljenje in stanovsko za*rest, vendar sc kaj radi odtezajo takrat, kadar je treba prvo ali drugo dejanski pokazati. Vzroke za svoje opravičenje najdejo v tem, da se jim zdi sitno in se nočejo zameriti tu ali tam. Da ne ravnajo taki tovariši prav, to je žalostna resnica. Kaj bi pač bilo, če bi vsi učitelji tako delovali in se tako slabo zavedali svoje dolžaosti? Kam bi prišel naš stan, in kako stališče bi zavzemal v socijalnem življenju? Prav žalostni smo takih tovarišev, ki gredo samo prvega v davkarijo, svojo službo opravljajo po neki odreveneli šabloni, čitajo samo zabavne knjige in love po časopisju navadne vsakdanje novice brezpomembne vsebine. Popolnoma v nemar pa puščajo razna aktuvalna časovna vprašanja, posebno glede šolstva in učiteljstva. Povsem prirodno je, da taki zaostanejo za duhom časa in postanejo zaraditega v nazorih in mišljenju malenkostni. S tem pa izgube tudi ugled in ves vpliv, ki bi ga sicer lahko irneli. Nekaterim tovarišem pa se zdi že dovolj, če poleg svojega poučevanja v šoli skrbe za kakšen brezpomemben in pretiran šport. To vse je napačno za posameznega nčitelja in škodljivo za ves stan. Sedanja doba zahteva od učiteljstva mnogo, skoraj bi rekli, preveč. Ni zadosti, biti samo učitclj, temveč treba je biti vzgojitelj mladine, posegati v politično in socijalno življenje. Cim bolj bo učiteljstvo nastopalo v javnosti, več se ga bo upoštevalo. Kakor se labko da izpoznati, je dandanes šola faktor, ki ga upoštevajo politične stranke iu ima važno mesto v socijalnem gibanju. Ge se tedaj učiteljstvo samo ne udeležuje tega gibanja in življenja — kateri izmed drugih stanov bo priboril šoli in učiteljstvu ono mesto, ki jima gre? Dolžan je tedaj učitelj, da pazno zasleduje gibanje raznih strank, posebno glede šolstva in učiteljstva. Razločiti pa je pri tem, katere stranke imajo dobre in nesebične namene in ne skrivajo svojega volčjega delovanja pod ovčji plašč. Posebno moramo neprestano in povsod zasledovati delovanje tiste stranke, ki boče šolo zlorabiti v svoje umazane namene. Premotiti se ne pustimo raznim laskavim in lepim obljubam ter si moramo zapomniti, da je šoli le tedaj zagotovljen razvoj in napredek, če take rdobre" stranke nimajc* nič oblasti in vpliva nanjo. Zgodovina šolstva, stoječega nekdaj pod vlado iste stranke, ki izteza zopet danes najbolj svoje prste po nji, ta žalostna zgodovina nam bodi dobra učiteljica, ki nas odvračaj od take stranke. Dobe se tako naivni ljudje, katerim ne gre v glavo, da bi nam najbolj nevarna stranka mogla dobiti šolstvo v roke in bi potcm postopala z njim kakor najhujša mačeha s svojo pasterko. Naše šolstvo temelji na zakonih, in teh se ne da tako naglo in brez npora izpremeniti, tako trdijo nekateri. Res se zakoni ne dado tako izpreminjati, kakor bi kdo hotel, toda le dotlej, dokler je upor mogoč. Če pa pride ena stranka do absolutne zakonodajne moči, izpremeni labko vsakteri zakon po svojem okusu. In če pride na krmilo tista stranka, ki jo imenujemo klerikalno, kdo pod milim solncem se bo upal upirati temu, kar bodo sklenili omnipotentni nje voditelji ?! Taka stranka, ki ima svoje somišljenike poslušne kakor knžke, taka stranka lahko sklene najkrivičnejše zakone. In ravno ta klerikalna stranka ima v svojem programu važno mesto glede šolstva, kateremu hoče zadati udarec s tem, da bi mu pristrigla peruti, brez katerih bi nastopilo počasno hiranje, slednjič konec vsake izobrazbe in svobodnega mišljenja med ljudstvom. Predstavljajmo si le slučaj, da bi bil klerikalizem gospodar v deželnem zboru Kranjskem. Kdo bi si upal ugovarjati, če bi Susteršič vzel v roke zbirko šolskih zakonov in začel vse zakone ,,popravljati in izboljševati" svoji stranki v korist? Nihče bi ne odprl ust za ugovor, in naj bi se zgodila šolstvu in učiteljstvu _e večja krivica. Dokaz imamo v slučaju obstrukcije v kranjskem dežel. zboru. Mnogi klerikalni poslanci se ne ujemajo s tem, ker so klerikalci z obstrukcijo sami oškodovani, vendar nima nobeden poguma, da bi vstal in rekel: Ne, prenebajmo z obstrukcijo, ki ni koristna za deželo! Si pač nobeden ne upa, ker mora vsak slepo slušati in svoje boljše svobodno prepričanje zatajiti. Klerikalizem pozna samo slepo pokorščino za lepo čednost. Kdor pa se zanaša, češ, na Dunaju imajo tudi še besedo pri izpreminjevanju zakonov, ta se tudi moti, ee misli, da se ne more zgoditi kaj nenavadnega, šolstvu v škodo in klerikalizmu v prid. V teh časih, ko se tam uvajajo verske vaje za srednje šole in v dež. šol. svetih proslavljenje raznih obletnic papeža, ni se nadejati posebnib ugodnosti za svobodno šolstvo, ki temelji na zdravi podlagi. Iz premišljevanja vsega tega si lahko napravimo zaključek, ki nam jasno pokaže, kaj preti šolstvu ia učiteljstvu, če pride do nadvlade klerikalizem, ki že sedaj obeta, kaj koče storiti v tem slučaju s šolstvom in učiteljstvom. Zato sleherni učitelj čuj in — delaj! Pri zadnji zapisani besedi nehote vzklikne marsikateri tovariš: nŽe zopet beseda ,,delaj!" Kaj ne delam dovolj za to beraško plačilo?" Vsakemu takemu vzkliku pritrdimo docela ter še zraven dostavljamo, da delamo preveč za sedanje plačilo. Nahajamo se pa v težavnem, rekli bi, v neznosnem položaju, da si moramo delo za svoje stanovske interese nehote nakladati sami poleg vedno obilnejšega dela, ki nam pribaja od predstojnih oblasti. Imamo tako na vse strani delo in boj. Kako pa izidemo iz tega boja, to je zavisno od nas samih. Če bomo prepustili to naporno delo in težak boj samo nekaterim svojim tovarišem, oni ne morejo sami premagati tega, kar je odločeno za vse učiteljstvo. Naši boritelji morajo omagati iu za njimi — ves naš stan. Dolžnost vsakega zavednega učiteljaje tedaj, da sc brezobotavljanja pridruži skupnemu delu. Nekateri, ki imajo spretno pero, naj ga zastavijo in pišejo za obrambo naših pravic. Najvažnejša točka je sedaj naše gmotno stanje. Ravno v tej točki dosežemo le tedaj kaj uspehov, če bomo vsi nastopili. Nam samim je seveda najbolj znano, kako nas žge ta rana. Dobi se pa še ljudi, ki tega ne vedo in tudi vedeti nočejo. Prvim moramo to točko razjasniti s kričečimi slučaji iz bednega življenja vcčine učiteljstva, drugim moramo pa odločno izjaviti, da nočemo biti samo za tlačane, temveč hočemo tudi dostojno plačilo za svoj trud. Posebno je važno, da razložimo nekaterim kratkovidnežem, da je dobro šolstvo eden izmed največjib pripomočkov, da naš narod obstane, da napreduje in pride do boljšega in blagonosnejšega stanja. Dobro šolstvo pa ima podlago v krepkem in delavnem učiteljstvu, ki pa mora pri sedanjih razmerah opešati. Ves naš nastop bodi odločen, radikalen, naj potem to tudi ne bo komu všeč. Ko je pred kratkim deputacija katol. učiteljev & Tirolskega prišla na Dunaj prosit za izboljšanje plač, jih je visoka oseba pohvalila, da so pri svojih zahtevah bolj mirni in pohlevni kakor pa učitelji naprednih strank. To lepo priznanje visoke osebe pa je nekako zagotovilo, da ostane vse pri starem. Mi pač ne smemo posnemati tirolskih tovarišev, da si _e mi ne prislužimo s takim ,,priznanjem pohlevnosti in mirnosti" — starih ,,dobrih" razmer. Zato takoj začnimo s pripravami za naš shod v Ljubljani. Tam hočemo in moramo dati duška svojim čuvstvom, s katerimi naslikamo svoje razmere. Kdor pa se nam ne pridruži, ta podpiše sebi izpričevalo stanovske nezavednosti in nevrednosti, in vse učiteljstvo ga bo po tem cenilo!