URN_NBN_SI_DOC-HRQ6GMRU

BOŽI PLENIČAR V SLOVO V čem je človeška veličina? A li je v velikosti in pomembnosti človeškega ega? V moči? V zmožnosti predstavljanja in uveljavljanja samega sebe? V delu, ki vtisne neizbrisen pečat človeku in okolici? A li pa je m orda človeška veličina, če človek vztraja zgolj v tem, kar mu narekuje notran­ jost, brez želje po moči, videzu, zunanjem priznanju? A li obogati in povzdigne človeško življenje šele pozaba zunanjega jaza? Torej skrom ­ nost, ki človeku podeli zmožnost predanosti do drugega. V eliki ljudje si namreč zlahka privoščijo skrom nosti, saj ne potrebujejo videza. Zlahka vztrajajo v tem, da so zgolj to, kar so. N i jim potrebno skrbeti za svojo popularnost, niso jim potrebni "egotripi", vzpenjanje po hierarhijah, ki d ru g im šele podeljujejo obstoj. Veličinam ni potrebno b iti nekaj drugega kot to, kar oni sami so. O pravljajo zgolj svoje delo. Boža Pleničar, naša spoštovana, žal prezgodaj pokojna sodelavka in kolegica, vsekakor je veličina. Seveda ne samo bibliotekarska, ampak veličina v univerzalnem, človekovem smislu. Osnovno obeležje njenega življenja je namreč predanost. Predanost svojemu delu in skozi delo pravzaprav predanost drugim . Svojemu delu se je posvetila in popolno­ ma predala, ne zaradi sebe same, zaradi lastnih koristi in uveljavljanja, marveč za druge ljudi. Zaradi ljubezni do sočloveka. Predanost d ru g im je bila tako močna, da je včasih kar malce pozabila na skrb za samo sebe. Toda takšno je življenje, v katerem ni kom prom isov. Polno in bogato življenje, ki neizmerno obogati druge, s tem pa šele nekako naknadno, šele retrogradno, tu d i samega sebe. Kaj pa so bibliografije, ki predstavljajo njeno osrednjo dejavnost (čeprav n iti slučajno ne obsegajo vsega njenega opusa), drugega kot pripom očki za druge? Ljudem v pomoč. Sedaj šele lahko pogledamo, kakšno je bilo njeno življenje in kakšni in kateri so sadeži njenih prizadevanj. Po končanem študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je dokončala slovenščino in ruščino, se je leta 1952 zaposlila kot profesorica na N ižji gim naziji Tržič, kamor se je vsak dan vozila iz Ljubljane. Iz Tržiča se je delovno preselila v Kranj, ko se je kot profesorica zaposlila na osnovni šoli France Prešeren. N i potrebno posebej poudarjati, da je v osm ih letih, k o lik o r jih je preživela v pedagoškem poklicu, otrokom nudila takorekoč sebe samo. Zamenjava poklica je prišla pravzaprav zato, ker je začutila, da se učencem ne bi bila mogla več v popolnosti predajati. Po krajši delovni prisotnosti v tiskarni Ljudske pravice, kjer pa se (glede na to, kar o Boži že vemo, tu d i popolnom a razum ljivo) ni ravno našla, je leta 1961 nastopila službo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V NUK-u, kjer je ostala vse do upokojitve, je še posebej v bibliografskem oddelku 143