Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Toda Kosarjeva bolehavost prekriža vse njegove nakane za celi dve leti. Še le koncem 1. 1853. se mu zdravje toliko zboljša, da je 1. noverabra pri Sv. Jožefu v CeJju v obleko misijonarja Sv. Vincencija preoblečen. Ustopil pa je že 14 dnij poprej, da se je pripravljal z duhovnimi vajami na važni korak, katerega je raenil storiti. 0 teh vajah imamo zabeležene »opombe« pred seboj. Kosar pravi: »Ko sem učinil vse, kar je bilo v mojih močšh, da spoznam svoj pravi poklic, hočem zdaj misel, da me Bog morebiti kliče v red karmelitov, smatrati za skušnjavo. Do dobrega prepričan, da sem po božji volji poklican v družbo misijonskih duhovnikov, se tukaj Bogu vsega darujem. Komur je Bog vse, temu svet ni nič. Zdaj hočem mir in veselje svojega srca iskati v tem, da sveta redovna pravila tudi v najmanjših rečeh kar najbolj vestno izpolnjujem, zlasti pa še sklenem, da lastne volje ne bom nikdar slušal in svojih že^j nikoli razkrival, nego se vedno veselo pokoril volji svojih predstojnikov«. Kosar pa v redovni stan ni bil poklican, zato pa tudi v samotni tihoti samostana ni našel zaželenega miru. Nekoliko dnij po vstopu namreč piše: »Kam je zlati mir zginil iz mojega srca? Zakaj je moja duša tako neskončno nemirna in žalostna in mi srce preti počiti od bolesti? Odkod ta vroča želja vrniti se v svet? Zakaj mučim svoje srce s temi res otročjimi spomini na malenkostne in otročje radosti in razvedrila v domači hiši? Zakaj me tako teži ločitev od moje ljube matere, ki bo sicer njej in meni v blagor, in ki naj oba zagotavlja večnega in veselejšega svidenja v nebesih?< V teh dušnih stiskah se hoče Kosar pregovoriti, da je vse to le skušnjava, ki ga hoče izneveriti njegovemu poklicu, zato se osrčuje: »Zahvali vendar Boga, moja duša, za to notranjo bolest in britkost, ki te tako silno ponižuje ter ti da spoznati, kako slaba si sama iz sebe, kako posvetna, mesena in mehkužna še si, in kako te je bil sam napuh, ko si se pred odhodom ponosno vedela kot junakinja, katera se z lahka odlušči od vsega posvetnega. Prav je torej, o Gospod, da ta moj skriti napuh ostro bičaš po teh poniževalnih in hudih mukah. »Dobro za me, da me ponižaš, da se učim tvoje postave.*)« — Prepričan sem, da si me ti, o Bog, vodil v to hišo, skušnjavi pa, ki me vabi iz tega hrama, hočem se ustavljati. Kaj pa, če bi Ijubi Bog navezal na zvestobo v tem poklicu mojo blaženost, a na izstop iz reda moje pogubljenje ? Samo takrat izstopim, če mi Bog očivesno naznani svojo voljo, drugače pa ne«. V samostanu se mu bolezen zopet shujša. Kosar vpraša modrega in zvedenega zdravnika,2) kaj mu je storiti? »Ce hočete še kaj časa zemljo tlačiti, zapustite samostan in vun na solnce!« odgovori mu zdravnik. Od zdravnika poda se Kosar ves otožen k svojemu prijateJju, katerega je vedno rad nazival svojega »najstarejšega prijatelja« 3), kije bil takrat mestni kaplan v Gelju, da še od njega pozve božjo voljo. Dolgo časa se menita sprehajaje po izbi, in slednjič ga prijatelj prepriča, da se je treba naročbi zdravnika udati. Temu Kosar pritrdi, rekoč: »Jaz sem se Bogu vsega daroval, če mi podeli ljubo zdravje, da bi mogel uspešno delovati v ') Ps. 118, 71. *) Rajni Kočevar v Cclju. ") Orožen, stolni prošt La prošt Lavant. družbi misijonarjev. Ker pa zdaj bolj boleham, kakoi prej, menim, da je božja volja, da izslopim.« Že 23. decembra 1. 1853. se poslovi Kosar od Sv Jožefa, govoreč: »Bolehal sem že prej, zdaj še pa zmi-l raj bolj; posebno pa so oči tako otemnele, da skorof nič ne vidim. Ako ostanem v vaši kongregaciji, imelt bi le križ z menoj, delati itak ne bom nikdar kaj mo-| gel. Grem torej, raorda mi ljubi Bog zunaj da zdravjei ako pa ne, pa saj nadležen ne bom nikomur«. 1 V Braslovčah ga je njegova mati sprejela z ve-i selim srcem. Toda kipeči valovi se ne dajo tako brzol potolažiti. Zdaj Kosarja zopet nadleguje in vznemirjal misel, je-li prav storil, da je samostanu dal slovo alii ne? Beremo namreč v.njegovem zapisniku: »Braslovče 3. januvarija 1854. Jezus v presv. Rešnjem Telesu, moji učenik v nevednosti, moja luč v mojih tminah, moj! svetovalec v mojih dvomih, voditelj moj na vseh potihl življenja! Če sem po svojem izstopu zgrešil pravo pot, naj me zavrne tvoja vsegamogočna roka nazaj na pot, po kateri dosežem tisti venec, katerega si mi od vekomaj v nebesih pripravil.« Odslej se mu je telesno zdravje vidno zboljšalo,' kakor bi mu ljubi Bog hotel pritrditi. da je izstopil izi samostana. Z zdravjem vračala se mu je tudi ljubezenj do pastirskega delovanja. Iz zanesljivega vira vemo, da sta spomladi meseca maja (1854) dan za dnevom z Braslovškim dekanom *) skupaj sedela ter sta sestavljala premišljevanja za prihodnji dan. Te prav rabne štnarnice izdal je Stojan 1. 1855. pod naslovom «Marije Rožen Gvet«. Rajši pa kakor živel, rad bi Kosar zopet enkrat pridigoval. Zgovorni Kosar namreč že več let ni bil na prižnici. Zato vedno moleduje in prosi dekana, naj mu dovoli zopet vsaj enkrat za poskus besedo z lece. Dolgo prosi zastonj, slednjič pa dekan nadležnemu prosilcu vendar izpolni voijo, toda samo pod tem pogojem, da ne govori dalje kakor pičle pol ure; dekan noče prevzeti jamstva za njegovo zdravje, če bi namreč po predolgi besedi škodo trpelo. Kosar že komaj učaka nedelje, da zopet enkrat stopi na prižnico. To je bil za njega pravi dan Gospodov. Njegovo srce je bilo prepolno, in da-si mu obilno teče beseda, vendar dolgo ne more srca olehčati: govoril je dobro uro. Ko potem pride ves vroč z lece, že čaka na-nj nevoljni dekan in ga pokara, rekoč: »Nesrečni človek! celo uro tedaj niste mogli najti konca? Bog vam grehe odpusti! Kdo bo pa odgovoren, če začnete zopet kri pljuvati?« Ko ta napor Kosarju ni škodoval, ohladila se je dekanu prva jeza, in Kosar smel je potem še nekaterekrati nastopiti. Dokler je dobra mati živela, imel je Kosar ljubo doma; ali že 13. dec. 1854 mu jo je pokosila nemila smrt. Umrla je v njegovem naročju, mirno je izdihnila. svojo bogoljubno dušo. Zopet se vznemiri njegovo srce, ki še itak ni bilo povsem potolaženo, in zopet se začne tudi boj glede njegovega poklica. Skušnjava, katere se je že enkrat otresel, trka zdaj glasneje na njegovo srce: ali ni mofebiti vendar poklican v red karmelitov? Vsled teh dvomov posvetuje se pismeno s karmelitom o. Serapionom v Gradcu, ki je bil njegov spovednik, kedar je zahajal h karmelitom opravljat duhovnih vaj. Toda pater Serapion bil je duhovnik treznega duha, in je s svojo odločno besedo precej streznil tudi Kosarja, katerega je toliko časa raamila misel na redovno življenje. Serapion mu piše: »Častivredni gospod! Vi iščete preveč notranje tolažbe in sladkega miru, in ndtod izhaja vaša neznosna bolest in notranja beda. Kar se tiče vaših želj po redovnem stanu, se vi v tem preveč ženete. Jaz sodim, da vas Bog pri toliki vaši boleha- ') M. Stojan. osti noče imeti v našem ostrem redu. Razmere, v kaarih zdaj živite, se mi zde za vas celo primerne. Pred sein Ireba Hoga hvaliti, da se vam je zdravje toliko trdilo, da morete zopet kaplanovati, in da vam dekan oliko prizanese, in da je vaš duhovni lovariš voljen, vas »ovsodi nadomestiti, kjer vi s svojimi še skromnimi nočmi ne izhajate.« Kosar je namreč toliko okreval, da e bil 23. aprila 1855 naineščen za prvega kaplana v kaslovčah.