Alenka Oven in Zorana Sicherl 
Pomen domacih živali za starejše osebe, ki živijo v domacem okolju 
POVZETEK 
Vse vec je starejših, ki želijo starost kljub usihanju sposobnosti in težavam pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti preživeti v znanem domacem okolju. Odhodi svojcev, izgube v življenju, težave z zdravjem, upad telesne odpornosti, moci in zmogljivosti so dejavniki, ki negativno vplivajo na kakovost njihovega življenja. Starejše osebe se pogosto soocajo z osamljenostjo, depresijo, izgubo smisla in zaupanja vase. V kvalitativni raziskavi smo s pomocjo poglobljenih intervjujev ugotavljali, kaj starejšim osebam, ki živijo v domacem okolju, pomenijo domace živali in kakšen je njihov doprinos h kakovosti življenja. Intervjuje smo izvedli s petimi starejšimi osebami, ki živijo v domacem okolju in imajo žival, za katero skrbijo ali so v rednem stiku z njo. Na osnovi kvalitativne analize smo oblikovali dve kategoriji: splošno o domacih živalih z dvema podkategorijama in pomen domacih živali za starejšo osebo – pozitivne in negativne plati s tremi podka­tegorijami. Ugotovili smo, da se starejše osebe, ki imajo v svojem življenjskem okolju domace živali, vec gibljejo, so aktivnejše in bolj motivirane za opravljanje vsakdanjih aktivnosti, se pocutijo manj osamljene, so srecnejše ter živijo bolj izpolnjeno in kakovostno življenje. Stik z živaljo in skrb zanjo je velika možnost za vecjo aktivnost, zadovoljstvo in kakovost življenja starejših ljudi. 
Kljucne besede: starejša oseba, domace živali, osamljenost, kakovostno sta­ranje 
AVTORICI 
Dr. Alenka Oven je diplomirana delovna terapevtka in univerzitetna diplomi­rana organizatorka dela. Doktorirala je na Fakulteti za družbene vede. Zaposlena je na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani kot docentka za podrocje delovne tarapije. Njeno raziskovalno delo je usmerjeno predvsem v podrocje ustvarjalnosti na podrocju delovne terapije. 
Zorana Sicherl, MSc OT, je diplomirana delovna terapevtka in magistrica delovne terapije. Na Oddelku za delovno terapijo Zdravstvene fakultete v Ljubljani je zaposlena kot predavateljica za podrocje delovne terapije. Njena raziskovalna podrocja so usmerjena na nevrološko, mišicnoskeletno in delovnoterapevtsko obravnavo starejših ljudi. 
ABSTRACT 
The importance of pets for older people living at home 
There are more and more older adults who want to spend their old age in their familiar home environment, even though their abilities are limited, and they have difficulties in performing everyday activities. The departure of relatives, the losses in life, health problems, the decline of physical resilience, strength and efficiency are factors that negatively affect their quality of life. Older adults often struggle with loneliness, depression, loss of meaning and self-confidence. In a qualitative study, we explored the importance of pets to older adults living in a home setting and how they contribute to quality of life. We conducted in-depth interviews with five older adults living in a home setting who have a pet that they care for or have regular contact with. Based on the qualitative analysis, we formed two categories: general about pets with two subcategories and importance of pets for older adult - positive and negative aspects with three subcategories. We found that older adults who have pets in their living environment exercise more, are more active and motivated to perform daily activities, feel less lonely, are happier, and lead more fulfilling and quality lives. Thus, contact with and care for animals offer great potential for increased activity, satisfaction, and quality of life among older adults. 
Keywords: older adult, pets, loneliness, quality aging 
AUTHORS 
Dr. Alenka Oven is an occupational therapist and has a university diploma in organisation. She has a PhD from Faculty of Social Sciences. She currently works at the University of Ljubljana, Faculty of Health Sciences in Ljubljana as a assistant professor in the field of occupational therapy. Her research  focused is creativity in occupational therapy.
 Zorana Sicherl, MSc OT,  is an occupational therapist and has a Master of Sciences in Occupational Therapy. She works at the University of Ljubljana, Faculty of Health Sciences in Ljubljana as a lecturer in the field of occupational therapy. Her research focuses on occupational therapy in neurology, musculosceletal disorders and elderly. 

1 UVOD 
Narašcanje števila starejših ljudi je pojav, s katerim se soocamo tudi v Sloveniji.Število oseb, starejših od 65 let znaša 444.743, kar je 21,3 % prebivalcev Slovenije (Statisticni urad Republike Slovenije, 2022). Obdobje po 65. letu imenujemo tretje življenjsko obdobje, ki je razdeljeno v tri skupine: zgodnje starostno obdobje (66 do 75 let), srednje starostno obdobje (76 do 85 let) in pozno starostno obdobje (86 let in vec) (Ramovš, 2014). V tem življenjskem obdobju se starejše osebe lahko soocajo z vec spremembami in problemi ter doživijo vec resnih izgub, kot so izguba zdravja, poslabšanje psihofizicnih sposobnosti, delovnih sposobnosti in ekonomskega statusa, življenjskega standarda, odhod otrok od doma, smrt partnerja, prijatelja ali vrstnika, kar je posledicno povezano z oženjem socialne mreže, izguba doma, avtonomije in vsestranske kompetentnosti (Roljic in Ko­bentar, 2017). Omenjene spremembe in izgube lahko vodijo v vecjo osamljenost starejših ljudi (Pecjak, 2007). 
Vendar kljub težavam, ki jih prinaša starost, veliko starejših ljudi ostane v znanem domacem okolju z doloceno stopnjo neodvisnosti, kjer želijo biti cim bolj dejavni. Domace okolje (dom) ima za starejše ljudi poseben pomen, saj so z njim povezani spomini iz otroštva, oblikovanje samoidentitete, socialni stiki, pretekli dosežki (Kerbler in sod., 2017), povezano pa je tudi s kakovostjo življenja. 
Svetovna zdravstvena organizacija kakovost življenja opredeljuje kot dojema­nje lastnega položaja v življenju v smislu vrednot, kulture, standardov in ciljev posameznika (Top in Dikmetas, 2015). O kakovostni starosti govorimo, kadar so zadovoljene potrebe po medcloveškem odnosu, po predajanju življenjskih izkušenj mlajši generaciji in potreba, da clovek doživlja svojo starost enako smi­selno kakor prejšnja življenjska obdobja. V nasprotnem primeru lahko pride do nezadovoljstva, ki mocno vpliva na kakovost staranja (Ramovš, 2003). Miller in Kalviainen (2013) ugotovljata, da si želijo starejši ljudje ohraniti svoje dotedanje hobije in aktivnosti, saj tako obdržijo kontrolo nad svojim življenjem, se pocutijo koristne in svobodne. K temu jih je potrebno spodbujati, saj tako krepijo svojo samozavest, povecujejo zadovoljstvo in pripomorejo k izboljšanju kakovosti življenja (Kim in sod., 2014). 
Starejšim ljudem veliko pomeni, da za nekoga skrbijo in ga negujejo, cetudi je to domaca žival. Z vsakodnevno skrbjo za žival namrec ohranjajo rutino, se pocutijo koristne in so manj osredotoceni na svoje težave, kar zmanjša možnosti za nastanek osamljenosti in depresije (Swift in Tate, 2013). Fine (2015) meni, da živali mocno vplivajo na motivacijo, pomirjajo oz. zmanjšajo napetost in te­snobnost, dajejo obcutek varnosti in sprejetosti ter usmerjajo pozornost. Walsh (2009) dodaja, da domaca žival velikokrat nudi socutje in vraca starejši osebi naklonjenost in ljubezen ter – kot navajata Swift in Tate (2013) – pripomore k aktivnemu staranju, saj se zaradi nje pocutijo bolj vitalno in živo. Domaca žival je lahko zvesti prijatelj starejšega cloveka, saj mu njena družba pomaga, kadar je osamljen, da osmisli življenje in izboljša njegovo kakovost, nudi mu oporo pri doživljanju življenjskih sprememb, vendar le pod pogojem, da mu je draga, jo želi imeti in je sposoben zanjo skrbeti (Walsh, 2009). 
Namen študije je bil raziskati, kako starejše osebe, ki živijo v domacem okolju, doživljajo prisotnost domace(ih) živali in kako se ob njih pocutijo. Zanimalo nas je, kako druženje z domacimi živalmi ucinkuje na njihovo vsakdanje delovanje, ali jih spodbuja k izvajanju vsakdanjih dejavnosti in ali jim njihova prisotnost izboljša kakovost življenja. Z raziskavo smo iskali odgovor na vprašanje: Kaj 
starejšim osebam pomenijo domace živali, kaj doživljajo ob druženju z njimi in kakšen je njihov doprinos h kakovosti življenja? 

2 METODE DELA 
Uporabili smo kvalitativno metodologijo. Gre za nacin raziskovanja, ki proucuje, kako ljudje v dolocenih situacijah razumejo, doživljajo vsakdanje dogodke in se nanje odzivajo. Raziskovalec želi od znotraj s pozornostjo, empatijo zajeti podatke manjšega števila udeleženih, ugotovitve pa temeljito opiše (Kordeš in Smrdu 2015). Podatke smo zbirali s poglobljenimi intervjuji. Kriteriji za udeležbo so bili: starost udeleženca 65 let ali vec, sobivanje z vsaj eno domaco živaljo ter sposobnost razumevanja in komuniciranja. V raziska-vi je sodelovalo pet starejših oseb, tri ženske (intervjuvanka 2, 3 in 4) in dva moška (intervjuvanec 1 in 5), ki živijo v domacem okolju in so v rednem stiku z domaco živaljo oziroma zanjo skrbijo. Njihova povprecna starost je bila 67 let. Trije so imeli v domacem okolju psa, dva poleg psa še druge živali. Izbrali smo jih po metodi snežne kepe. Pred zacetkom raziskave so podpisali izjavo 
o prostovoljnem sodelovanju v raziskavi (informirano soglasje). 
Polstrukturirane intervjuje, ki so trajali v povprecju 1 uro, smo izvedli v domacem okolju udeležencev, kjer so se pocutili sprošceno in varno. Vpra­šanja so se nanašala na odnos starejših oseb do živali, pomen živali zanje, na aktivnosti, ki jih izvajajo z njimi ter spodbude ali omejitve zaradi skrbi za žival. Intervjuje smo posneli, po dobesednem zapisu pa unicili. Podatke smo kvalitativno analizirali po naslednjih korakih: ureditev gradiva, dolocitev kodirnih enot, formiranje kategorij in opisovanje pojmov, zbiranje pojmov v kategorije in selekcija pojmov in kategorij (Kordeš in Smrdu, 2015). Obliko­vanja poskusne teorije v analizo nismo vkljucili, saj je bilo naše raziskovalno vprašanje usmerjeno v raziskovanje in razumevanje izkušenj in doživljanja in ne v razvoj teorije. 
Pri izvedbi raziskave smo upoštevali eticna nacela Kodeksa etike delovnih terapevtov Slovenije (ZDTS – Zbornica delovnih terapevtov Slovenije, 2018), zagotovili zaupnost podatkov in anonimnost intervjuvancev ter skrbno varovali njihove pravice. 

3 REZULTATI IN RAZPRAVA 
Na podlagi kvalitativne analize zbranih podatkov smo oblikovali dve kate­goriji s podkategorijami in kodami (Tabela 1), ki so v nadaljevanju opisane in ponazorjene s citati intervjuvancev in podkrepljene z literaturo. Intervjuvanci so zaradi zagotavljanja anonimnosti poimenovani kot Int. (intervjuvanec) z dodano zaporedno številko 1–5. 
Tabela 1: Kategorije, podkategorije in kode 
KATEGORIJA  PODKATEGORIJA  KODE  
odlocitev za žival  najljubša žival vedno so imeli živali odlocitev družinskih clanov dolgcas  
splošno o domacih živalih  aktivnosti z živalmi  nega (hranjenje, krtacenje) sprehodi igra božanje pogovarjanje z živaljo  
doprinos k funkcioniranju starejšega cloveka  vec gibanja vecja aktivnost izboljšana spretnost rok komunikacija z drugimi ljudmi dnevna rutina razlog za vstajanje  
pomen domacih živalih za starejše osebe, pozitivne in negativne plati  pozitivne plati  družba in kratek cas veselje in sreca motivacija po kemoterapiji dobro pocutje sprostitev tolažba obcutek varnosti bolj izpopolnjeno življenje vecja kakovost življenja  
negativne plati  obveznost in odgovornost skrb utrujenost žalost ob izgubi  

3.1.SPLOŠNO O DOMACIH ŽIVALIH 
V tej kategoriji smo opredelili dve podkategoriji s kodami: odlocitev za domaco žival in aktivnosti z živalmi. 
3.1.1 ODLOCITEV ZA DOMACO ŽIVAL 
Intervjuvanci so si domaco žival izbrali zaradi razlicnih razlogov: ker je to njihova najljubša žival, da jim ni dolgcas, ker so tako navajeni in so vedno imeli živali, nekateri pa skrbijo za živali svojih družinskih clanov. »Ker je to moja naj­ljubša žival in smo si želeli novega družinskega clana pa družbe« (Int. 1). »Vedno smo imeli psa pa macke, clovek se navadi na njihovo prisotnost.« (Int. 3). Pri intev­juvancih 1, 3 in 5 je bil razlog za izbiro živali želja po družbi, da jim ni dolgcas, ko so sami. »Saj smo prej tudi imeli psicko … Nam je bilo pa prevec dolgcas in smo posvojili drugega psa za družbo.« (Int. 5) Podobne odgovore starejših oseb – da jim je žival družba, da imajo nekoga za igro ter da se pocutijo vec vredne, ker imajo nekoga, ki potrebuje njihovo ljubezen in skrb – je navedel Becker (2003). Irvine (2004) to, da hišni ljubljencki nudijo družbo in velikokrat nadomestijo odnose z ljudmi, navaja kot najpogostejši razlog odlocitve za domaco žival. Starejše osebe velikokrat ostanejo same, zato se odlocijo za žival, ki nadomesti pomanjkanje odnosov in zapolni njihovo življenje. Int. 2 se za žival ni odlocila sama, zanjo so se odlocili družinski clani: »Pac mladi so se odlocli, ko je vnukinja hotela psa, zdaj ga imam pa tako vecinoma jaz.« 
Vidic (2009) pravi, da se poleg želje po vec gibanja ljudje za živali velikokrat odlocijo zaradi navade od prej. Int. 4 je doma na kmetiji, kjer so živali prisotne že dlje casa, zato posebne odlocitve zanjo ni bilo, saj je bila že od otroštva ob-krožena z živalmi: »Kmetija je tu že ves cas, že moji starši so jo imeli, tako da je že res dolgo. Saj živali se menjajo, ampak so pa ves cas.« 

3.1.2 AKTIVNOSTI Z ŽIVALMI 
Aktivnosti, ki jih intervjuvanci izvajajo z živalmi, so med seboj zelo podobne: negujejo jih, sprehajo, božajo, z njimi se igrajo in pogovarjajo. Sprehajanje s psom je preventivni dejavnik, saj starejšim osebam pomaga, da cim dlje ostanejo aktivne in v dobri fizicni kondiciji. Pes je dober motivator, da z gibanjem ne prenehajo, saj se zavedajo, da pes potrebuje redne sprehode vse do svoje pozne starosti (Krajnc in Bercic, 2008). Int. 1 ima psa že deset let, z njim preživi cel dan: »Z Dingom se sprehajava, igrava in skupaj doživiva veliko lepega. Krajša mi cas in poskrbi, da se malo razgibam, da nisem cele dneve na kavcu.« Gretebeck in sodelavci (2013) so ugotovili, da se lastniki psov veliko vec gibljejo in hodijo na sprehode, ki so pogostejši in daljši, kot sprehodi tistih, ki nimajo psa.
Int. 1 je dodal, da se s psom veliko pogovarja: »Že kar tako samodejno, ce grem v trgovino, mu recem, da takoj pridem. Ali pa na sprehodu, ko vidim kakšno žival, tudi recem, poglej srno.« S psom se pogovarja tudi Int. 3, ki je povedala: »Cisto avtomatsko se z njim pogovarjaš kakor s clovekom. Pes ti vsaj odgovarjati ne more, haha.« Fogle (2012) pravi, da pes bolj kakor besedno razume nebe­sedno govorico cloveka. Razume kretnje in razlikuje lahko med toni glasu (Dunphy, 2012). 
Int. 2 prav tako skrbi za psa, le igranje z njim, kot pravi, raje prepušca vnukom, kar pa je lahko zelo koristno tudi za otroka. »Hranim ga, na sprehod ga peljem, božam ga, govorim z njim. Igram z njim se ne, ne bom tekala za njim, to delajo vnuki, haha.« 
Int. 3 je menila, da s kokoškami veliko dela nima, nahrani jih in pobere jajca. Na vprašanje, ali si zaradi živali krepi kakšne spretnosti, je odgovorila, da si krepi spretnosti rok s pobiranjem jajc: »Hmmm, ja mogoce roke pa zapestja, ko pobiram jajca od kokošk.« Pri pobiranju oz. prijemu jajc je pomemben sfericni prijem, ki je znacilen za predmete kroglaste oblike (Kurillo in sod., 2005). Vec dela ima Int. 3 s sinovima psoma, kadar je njihova družina odsotna: »Za pse poskrbijo vsak za svojega, ko so v službi, jima pa jaz dam hrano in ju peljem na sprehod. Macek 
pa isto dobi hrano, ko pa se hoce pocrkljati, sam pride.« Podobno je opisal Int. 5: »Hranimo jo in na sprehod vozimo. Sin jo še kdaj v hribe pelje.« 


3.2.POMEN DOMACIH ŽIVALIH ZA STAREJŠE OSEBE, POZITIVNE IN NEGATIVNE PLATI 
V tej kategoriji so opredeljene tri podkategorije, in sicer doprinos k funkcio­niranju starejšega cloveka, pozitivne in negativne plati domacih živali. 
3.2.1 DOPRINOS K FUNKCIONIRANJU STAREJŠEGA CLOVEKA 
Poleg boljšega duševnega zdravja in pozitivnega ucinka na dobro pocutje so lastniki domacih živali (predvsem lastniki psov) bolj telesno aktivni in se zaradi domace živali vec gibljejo (Curl in sod., 2016), kar so izpostavili tudi intervju­vanci. Int. 1 je po bolezni potreboval veliko gibanja: »Najbolj me spodbuja, da se gibljem, ko ga peljem na sprehod. Ko skrbim za njega, poskrbim tudi za sebe. Na sprehod greva velikokrat, vcasih daljši krog, vcasih pa kar okoli blokov.« Pri Int. 5 imajo še dokaj mlado psicko, ki prav tako potrebuje vec gibanja: »Ima veliko energije, rabi malo vec, da se utrudi.« Ocepek (2012) potrjuje, da se pri lastnikih psov izboljša fizicna kondicija, saj so primorani hoditi redno na sprehode in se aktivno ukvarjati z živalmi. Vse intervjuvance domace živali spodbujajo h giba­nju, morajo jih peljati na sprehod. To jim predstavlja neko rutino in velikokrat razlog za zgodnje vstajanje, da jih nahranijo in poskrbijo zanje. Zaradi skrbi za živali se jim ustvari rutina. Kot vsi drugi, ima tudi Int. 3 zaradi živali razlog za zgodnje vstajanje: »Prvo peljem Pana in imam še jaz jutranji sprehod, tako, da je koristno, da se malo razmigam.« Skrb za domaco žival daje starejši osebi obcutek, da je koristna in nekaj vredna, prav tako v njenem dnevu ustvari rutino (Cook in Busch, 2018). 
Poleg vecje aktivnosti zaradi sprehajanja psov si Int. 3 tudi krepi roke in za­pestja z božanjem psa, kar je pojasnila: »Ko psa božam, tudi malo roke delajo.« O krepitvi rok z božanjem in krtacenjem živali sta pisala tudi Marinšek in Tušak (2007), ki menita, da živali pomagajo pri manipulaciji in motoriki prstov in rok. 
Int. 4 ima zaradi vkljucenosti v kmetijski krožek, kjer se pogovarjajo tako o živalih kot o kmeckih opravilih, izboljšano tudi socialno interakcijo. »Ce ne bi imeli toliko živali, ne bi bila v društvu in je to tako druženje, da nisi sam,« je razložila. Druženja nanjo pozitivno vplivajo, saj lahko malo odklopi in se kdaj udeleži kakšnih izobraževanj. Živali pomagajo ljudem vzpostaviti nove stike in krepiti prijateljske odnose z drugimi lastniki domacih živali, zaradi cesar se jim socialna mreža širi in poveca kakovost socialne interakcije (Novak in Sudec, 2014). 

3.2.2 POZITIVNE PLATI 
Intervjuvancu 1 je pes ne le v veselje, ampak tudi podpora in motivacija po bolezni in kemoterapijah, kot je sam rekel: »Po terapijah je bil moj najvecji motivator in spremljevalec, ker on je potreboval sprehode, jaz sem mu jih pa mo­ral omogociti in je bilo tudi za mene koristno.« Eldridge (2013), ki se je v svoji raziskavi osredotocil na to, kako so živali vplivale na postopek rehabilitacije pri ljudeh z rakom, je ugotovil, da so osebe z rakom, ki so med terapijo imele ob sebi psa, navedle naslednje pozitivne lastnosti: zmanjšal se je obcutek bolecine in potreba po uporabi protibolecinskih sredstev, zmanjšala se je psihološka stiska in utrujenost. Podobno je navajal tudi intervjuvanec 1. 
Eldridge (2013) tudi poudarja, da so bili tisti, ki so imeli med kemoterapijo stik z domaco živaljo, manj nagnjeni k depresiji in so med terapijo dosegali boljše rezultate kot tisti, ki ob sebi niso imeli živali. Intervjuvanec 1 je prav tako menil, da mu je pes v tolažbo, kadar ob sebi ne želi nikogar: »Že samo, ko si slabe volje, se pride pobožat in te spravi v boljšo voljo. Ko potrebuješ cas zase in nikogar noceš ob sebi, pes to ve, pride in te nekako potolaži že samo s svojo prisotnostjo in bližino.« Lajšanje depresije in tesnobe kot pozitivnih ucinkov druženja z živalmi omenja tudi Fine (2015). 
Vsi intevjuvanci pravijo, da jim je žival predvsem družba, sprostitev in jim krajša cas. Int. 2 je povedala, da je pes »za kratek cas«, da ni sama. Marinšek in Tušak (2007) v svojem delu ugotavljata, da živali starostniku prinesejo družbo, ljubezen in toplino. Podobno so odgovarjali tudi intervjuvanci.
Že od nekdaj se psa povezuje z varnostjo, o cemer sta prepricana tudi Knight in Edwards (2008), ki sta v svoji raziskavi ugotovila, da se ljudje, ki imajo psa, na sprehodih in na splošno v domacem okolju pocutijo veliko varnejše. To so potrdili tudi intervjuvanci. Int. 2 je opazila, da ceprav je pes majhen, je pravi varnostnik: »Vsakega nalaja pa nikogar ne spusti noter.« Int. 3 pa je menila, da ceprav njihova psa nista ravno varnostnika, »… imaš nekakšen obcutek varnosti, ce je pes pri hiši«. 
Int. 3 je poudarila, da so živali poleg sprostitve tudi za dobro pocutje: »So veselje pa sreca. Sprostijo te, tudi ce te kaj razjezi, grem malo ven, gledam kokoši, se bolje pocutim.« Pozitivne obcutke doživlja tudi Int. 4, ki pravi: »Je veselje, ko jih gledaš in se tako bolj sprostiš.« Vidic (2009) meni, da starejši, ki se odlocijo za psa ali ga že imajo, živijo srecnejše in polnejše življenje. Psi jih tudi razvedrijo. 
Krause-Parello (2012) se je v svoji raziskavi osredotocila na osamljenost oseb ter navezanost predvsem na hišne ljubljencke in ugotovila, da hišni ljubljencki povecujejo custveno stabilnost in nudijo podporo. O podobnih ugotovitvah o ucinku domace živali na osamljenost je porocal tudi Vrbanac s sodelavci (2013). Navezanost na hišne ljubljencke se je izkazala kot velika socialna podpora proti osamljenosti in depresiji, kar lahko razberemo tudi iz odgovorov itervjuvancev. Opisali so, da je zaradi živali njihovo življenje bolj izpolnjeno, saj se pocutijo manj osamljene, ker imajo družbo in je njihov cas zapolnjen z živalmi. Int. 2 se pocuti osamljeno, ko pridejo otroci in vnuki domov in odpeljejo psa. »Ko ga imam jaz, 
mi je fajn, da nisem sama, ko pa pridejo domov, ga vzamejo in ga kar pogrešam.« 
Zmanjšan obcutek osamljenosti je znacilen pri vseh lastnikih živali, ne le tistih, ki imajo psa. Poleg samega veselja in manjšega obcutka osamljenosti so El-Alayli in sodelavci (2006) porocali tudi, da so starejše osebe, ki imajo domace živali, samozavestnejše, imajo višje ambicije, o življenju razmišljajo bolj pozitivno in so z njim zadovoljnejše. To potrjuje tudi študija, narejena v Avstraliji, v kateri so ugotavljali, da so starejši ljudje, ki so v rednem stiku z živalmi, boljše razpolože­ni, manj obremenjeni in duševno bolj zdravi ter potrebujejo manj zdravstvenih storitev (Bennett in sod., 2015). 
Intervjuvanci potrjujejo, da imajo zaradi domace živali vecjo kakovost življe­nja. Int. 1 je povedal: »Ja, stoprocentno mi je (pes) izboljšal kakovost življenja, brez njega me mogoce ne bi bilo vec.« Int. 3 je rekla: »Že samo ta njihova energija te malo spodbudi pa se dobro pocutiš. Tako da bi lahko rekla, da je bolj kakovostno.« O vecji kakovosti življenja zaradi domace živali porocajo tudi Peluso in sodelavci (2018). Tudi Heuberger (2017) navaja, da imajo starejše osebe, ki so lastniki domacih živali, na splošno boljše zdravje, potrebujejo manj zdravil in manjkrat obišcejo zdravnika, saj jim živali pomagajo ohranjati telesno in duševno zdravje ter zvišujejo zadovoljstvo in kakovost življenja. 

3.2.3 NEGATIVNE PLATI 
Intervjuvanci pri svojih domacih živalih v splošnem ne vidijo negativnih plati in jim ne pomenijo posebnega bremena, vseeno pa so izpostavili nekaj negativnih vidikov, kot je na primer ta, da je žival tudi obveznost, da je zanjo potrebno skrbeti, da je imeti žival tudi odgovornost. 
O živali kot obveznosti je Int. 1 poudaril: »Dingo ni obveznost. Saj so obvez­nosti, ko maš žival, samo jaz ne gledam na to tako.« Vsi intervjuvanci so enotni, da je žival najbolj »v breme«, kadar želijo kam iti, a zaradi skrbi zanjo ne morejo.Žival jim bolj kakor breme pomeni odgovornost za neko živo bitje. Podobno meni tudi Schmid (2011), ki pravi, da žival cloveka nauci odgovornosti, ki je morda prej ni imel in je lahko to pozitivna ali negativna stvar. Int. 2 je pojasnila, da kadar grejo »tamladi« od doma, zaradi skrbi za psa ne more nikamor: »Ja marsikdaj ne morem kam iti, ker moram za psa skrbeti, ce tamladi kam gredo.« Tudi Int. 3 je potrdila: »Ja obveznost je, sej nikamor ne moreš iti, moraš nekoga prositi, da poskrbi zanje.« Ocepek (2012) pravi, da domace živali prinesejo v življenje veliko odgovornost, ki lahko posledicno prinese koristi in spremembo ustaljenega življenjskega ritma, kar v vecini primerov izboljša splošno zdravje in poveca kakovost življenja. 
Vcasih pa je lahko odgovornost za neko živo bitje tudi utrujajoca in naporna. Int. 4 je zaradi dela na kmetiji in skrbi za vse živali tudi utrujena, zato si mora obcasno poiskati pomoc: »Je težko, ko je kakšna stvar, ko jo sama tudi ne morem. Potem pa smo poklicali koga, da je prišel pomagat.« 
Int. 5 je mnenja, da imajo živali prekratko življenje in je clovek potem žalosten ob izgubi: »Potem je vedno težko, ko umrejo.« Brown (2004) je ugotovil, da živali ljudi sprošcajo, jim dvigajo samozavest in jih pomirjajo. Ravno zaradi tega se vecina ljudi naveže na žival in jo scasoma dojema kot del sebe, kar posledicno privede do velikega žalovanja ob njeni izgubi. 
Tako kot vsaka raziskava ima tudi izvedena kvalitativna raziskava slabosti in prednosti. Delno strukturiran intervju zajema vprašanja odprtega tipa, s katerimi lahko odkrijemo, kakšen je pogled udeležencev na raziskovano temo in kakšne so njihove izkušnje. Prednost je bila izvedba intervjujev v domacem okolju in-tervjuvancev, zato je bilo intervjuvanje sprošceno, kar je pripomoglo k vecjemu zaupanju in k iskrenejšim odgovorom. Ob nejasnostih ali nerazumevanju so bila postavljena podvprašanja, da smo dobili želene podatke. Odgovori inter-vjuvancev so bili bolj spontani in konkretni. Negativna je analiza podatkov, ki vzame veliko casa. Rezultati razlicnih intervjujev so med seboj težko primerljivi (Kordeš in Smrdu, 2015). Za intervjuvance si je bilo potrebno vzeti cas, saj je vsak intervju trajal do ene ure. Slabost intervjuvanja v domacem okolju so bili nekateri zunanji dejavniki, ki so intervjuvance med pogovorom zmotili. 



4 ZAKLJUCEK 
Ugotovitve raziskave so potrdile, da je domaca žival starejšim ljudem, ki so sodelovali v raziskavi, opora, da jim pomeni smisel in sreco. Starejši ljudje, ki v domacem okolju imajo oz. skrbijo za žival, ohranjajo telesno kondicijo, se po-cutijo manj osamljene in zapušcene, so manj nagnjeni k depresiji in ohranjajo duševno zdravje. Vecina ima zaradi živali izboljšano tudi družabno življenje. Kljub skrbi in odgovornosti, ki jo žival prinese, si vecina brez njihove družbe ne zna predstavljati življenja. 
Ugotovili smo, da v raziskavi sodelujoce starejše osebe domace živali štejejo kot družinske clane. Spodbujajo jih k aktivnejšemu življenju in pozitivno vplivajo na njihove socialne in kognitivne spretnosti, ki se odražajo tudi v vecjem osebnem zadovoljstvu. Intervjuvancem bivanje z živaljo, skrb zanjo in dejavnosti, ki jih z njo izvajajo, omogocajo ohranjati rutino, jih spodbujajo k rednemu gibanju, v življenje prinašajo varnost, družbo in zadovoljstvo. Eden izmed intervjuvancev je celo poudaril, da mu je pes kot terapevt, ki ga je spodbujal v najhujših dneh bolezni in ga motiviral po kemoterapiji, da se je prej vrnil v ustaljeni življenjski ritem. Udeleženi v intervjuju so tudi mnenja, da jim je domaca žival izpopolnila življenje, jih osrecuje in zaradi nje živijo bolj zadovoljno in kakovostno. 
Potrebnih bi bilo vec tovrstnih raziskav, predvsem v slovenskem prostoru, s katerimi bi dobili širši in bolj poglobljen vpogled ter boljše razumevanje izku­šenj pri druženju oziroma skrbi za domace živali tistih starejših ljudi, ki živijo v domacem okolju. Ugotovitve bi lahko primerjali z ugotovitvami raziskav o terapevtski uporabi živali oziroma aktivnostih z živalmi in njihovimi obiski v bolnišnicah in domovih za starejše obcane, ki so že bile izvedene oziroma, ki bi jih lahko tudi razširili in temo bolj poglobljeno raziskali. 
Avtorici se S. M. zahvaljujeta za zbiranje podatkov in dovoljenje za njihovo uporabo. 
LITERATURA 
Becker Marty (2003). The healing power of pets: Harnessing the amazing ability of pets to make and keep people happy and healthy. New York: Hyperion Books. 
Bennett Pauleen C., Trigg Joshua L., Godber Tim, Brown Cynhia (2015). An experience sampling approach to investigating associations between pet presence and indicators of psychological wellbeing and mood in older Australians. V: Anthrozoos, letnik 28, št. 3, str. 403–420. 
Brown Sue-Ellen (2004). The human-animal bond and self psychology: Toward a new understanding. Society & Animals, letnik 12, št. 1, str. 68–83. 
Cook Molly, Busch Sydney (2018). Health benefits of pet ownership for older adults. Literature Review. Grace Peterson Nursing Research Colloquium. Chicago: DePaul University. 
Curl Angela L., Bibbo Jessica, Johnson Rebecca A. (2016). Dog walking, the human–animal bond and older adults’ physical health. V: The Gerontologist, letnik 57, št. 5, str. 930–939. 
Dunphy Heather (2012). Psi. Naucite se razumeti svojega ljubljencka. 1. izdaja. Tržic: Ucila International. 
Eldridge Lynne (2013). Pet therapy for cancer: How can »animal-assisted therapy« help people living with cancer. V: Wolters Burned (ured.) Aging and pet therapy. Minnetonka: The Faculty of the Adler Graduate School. 
El-Alayli Aman, Lystad Amy L., Webb Sara R., Hollingsworth Staci L., Ciolli Jen L. (2006). Reigning cats and dogs: A pet-enhancement bias and its link to pet attachment, pet-self similarity, self-enhancement and well-being. V: Basic and Applied Social Psychology, letnik 28, št. 2, str. 131–143. 
Fine Aubery H. (2019). Handbook of animal-assisted therapy: foundations and guidelines for animal-assisted interventions (fifth edition). New York, NY: Academic Press. 
Fogle Bruce (2012). Vodnik za lastnike psov. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Gretebeck Kimberlee A., Radius Kaitlyn, Black David R., Gretebeck Randall J., Ziemba Rosemary, Glickman Lawrence T. (2013). Dog ownership, functional ability, and walking in community-dwelling older adults. V: Journal of Physical Activity and Health, letnik 10, št. 5, str. 646–655. 
Heuberger Roschelle (2017). Associations of pet ownership with older adults eatin patterns and health. 
V: Current Gerontology and Geriatrics Research, letnik 2017, št. 9417350, str. 1–9. Irvine Leslie (2004). If you tame me: understanding our connection with animals. Philadelphia: Temple University Press. Kerbler Boštjan Kefo, Sendi Richard, Filipovic Hrast Maša (2017). Odnos starejših ljudi do doma in domacega bivalnega okolja. V: Urbani izziv, letnik 28, št. 2, str. 18–31. 
Kim Junhyoung, Yamada Naoko, Heo Jinmoo, Han Areum (2014). Health benefits of serious involvement in leisure activities among older Korean adults. V: International Journal of Qualitative Studies on Health and Well-being, letnik 9, št. 1, str. 1–10. 
Kordeš Urban, Smrdu Maja (2015). Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem. 
Knight Sarah, Edwards Victoria (2008). In the company of wolves: the physical, social and psychological benefits of dog ownership. V: Journal of Aging and Health, letnik 20, št. 4, str. 437–455. 
Krajnc Rosana, Bercic Herman (2008). Sožitje cloveka in psa v športu. Ljubljana: Studio Print, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 
Krause-Parello Cheryl A. (2012). Pet ownership and older women: the relationships among loneliness, pet attachment support, human social support, and depressed mood. V: Geriatric Nursing, letnik 33, št. 3, str. 194–203. 
Kurillo Gregorij, Gregoric Milan, Goljar Nika, Bajd Tadej (2005). Grip force tracking system for assessment and rehabilitation of hand function. V: Technology and Health Care, letnik 13, št. 3, str. 137–149. 
Marinšek Maksimiljana, Tušak Maks (2007). Clovek – žival: zdrava naveza. Maribor: Založba Pivec. 
Miller Hug, Kalviainen Mirja (2013). Applying positive psychology principles to care home design. 
V: Hujala Anneli, Rissanen Sari, Vihma Susann (ured.). Designing wellbeing in eldery care homes. Helsinki: Aalto University, str. 222. Novak Sandra, Sudec Judita (2014). Vpliv živali na kakovost življenja starih ljudi. V: Socialno delo, letnik 
54, št. 1, str. 31–40. 
Ocepek Rudi (2012). Premagajmo predsodke do živali. Ljubljana: Agencija Baribal. 
Pecjak Vid (2007). Psihologija staranja. Bled: Samozaložba. 
Peluso Silvio, De Rosa Anna, De Lucia Natascia et al. (2018). Animal-assisted therapy in elderly patients: evidence and controversies in dementia and psychiatric disorders and future perspe ther neurological diseases. V: Journal of Geriatric Psychiatry and Neuroogyl, letnik 31, št. 3, str. 149–157. 
Ramovš Jože (2003). Kakovostna starost. Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Ramovš Jože (2014). Življenjska obdobja. V: Kakovostna starost, letnik 17, št. 1, str. 46–50. 
Roljic Slavica, Kobentar Radojka (2017). Starost kot izziv: zdravje in oskrba. Ljubljana: Javni zavod Cene Štupar - center za izobraževanje. 
Schmid Elaine K. (2011). The effects of animal-assisted activities on the social and emotional development of young children with characteristics of emotional behavioral disorders. Minneapolis: University of Minessota Duluth. 
Statisticni urad Republike Slovenije (9. 11. 2022). Število in sestava prebivalstva. https://www.stat.si/ statweb/Field/Index/17/104. 
Swift Audrey U., Tate Robert B. (2013). Themes from older men’s lay definitions of successful aging as indicators of primary and secondary control beliefs over time: the manitoba follow-up study. V: Journal of Aging Studies, letnik 27, št. 4, str. 410–418. 
Top Muhmet, Dikmetas Elif (2015). Quality of life and attitudes to ageing in Turkish older adults at old people‘s homes. V: Health Expectations, letnik 18, št. 2, str. 288–300. 
Vidic Jože (2009). Življenje s psom. Ljubljana: Dedal. 
Vrbanac Zoran, Zecevic Iva, Ljubic Marijana, et al. (2013). Animal assisted therapy and perception of 
loneliness in geriatric nursing home residents. V: Collegium Antropologicum, letnik 37, št. 3, str. 973 –976. Walsh Froma (2009). Human-Animal bonds II: the role of pets in family systems and family therapy. V: Family Process, letnik 48, št. 4, str. 481–499. Zbornica delovnih terapevtov Slovenije – Strokovno združenje (ZDTS). (2018). Kodeks etike delovnih terapevtov Slovenije. 
Naslova avtoric: Alenka Oven: alenka.oven@zf.uni-lj.si Zorana Sicherl: zorana.sicherl@zf.uni-lj.si