t Alojziju Strguljcu. Nepričakovana smrt ga je iztrgala iz naše sredc. V najlepši dobi 37 let je moral prekiniti svoje življenje, polno upov, polno nad, saj je bil le kratko dobo v svobodni domovini, ki ji pa ni mogel dati vseh svojih sposobnosti in uresničiti zanjo vseh svojih idealov. Po vojni je nastopil svoje prvo službeno mesto vr Tolminu, od tu je bil premcščen v Čezsočo. nato v Koritnico pri Bovcu, Ker je bil doma iz Bovca, ga je premestitev iz Tolm:na osrečila, a ne za dolgo. Po znani poti vseh najvztrajnejših naših tovarišev v Primorju je moral zapustiti dom in iti v notranjost države v Fosano. Težka je bila ta služba, težka pot od doma, a pokojni Sterguljc je nastopil to pot s pritajenim gnevpm v duši, ampak pogum mu ni upadal. Pred tremi leti je prišel v Jugoslavijo — ves srečen in zadovoljen, da je le v svobodni domovmi, ni tarnal, ko je dobil mesto na Resniku, visoki gorski vasici. Sprosten vseh ovir se je posvetil z dušo in tclesom nacionalnemu delu za mladino in narod. Smrt ga je iztrgala iz naše sredine, prekinila njegovo idealno delo. in svobodna zemlja, ki je po njej tako hrepenel, ga je sprejela v svoje naročje. Uživaj mir v grobu, ker življcnje ti ga ni moglo dati! ¦—j.