otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.) Štev. 5.                Ljubljana, dnš 1. maja 1897.               V. tečaj.
Še ti tako!
_______      5. Ljubezen  do  Marije.
^^^^Bicer ste vajeni, mladi čitateljčki, uganke ali IniŠsl zas^^ce brati šele ob koncu našega lista. |SiSilal| Danes vam pa kar precej na prvi strani za-stavim uganko: »Ali veste, kaj vam najbolj želim ? Ali veste, kaj vam more najbolj pripomoči k časni in večni sreči?« — Najbolj vam želim, da bi bili prav goreči častilci in poslušni otroci Matere božje, zato, ker vem, da to vam more največ sreče prinesti za čas in večnost. Dokaz nam je najzanesljivejša priča: zgodovina. Cer-kvena zgodovina nam pove, da najboljši kristi-jani so bili n a j g o r e čn ej ši častilci Matere b o ž j e, ali če hočete, lahko tudi ta stavek obrnete in rečete: Vsi najgorečnejši častilci Matere božje so bili tudi najboljši kristijani. Torej je jasno, da vam boljšega ne morem želeti, ker vse drugo, kar vam morem še želeti, je v tesni zvezi z le-to željo. čim bolj boste spoznali cerkveno zgodovino in življenje svetnikov, tem bolj se boste tega prepričali. Za sedaj navedem iz ogromne množice Ie samo tri zglede.
5
^™                           66                           ^l
Sv. Stanislav Kostka, ki sem ga že zadnjič imenoval med tremi prvimi mladinskimi vzorniki, je bil navdušen častilec Matere božje, to je pokazal ob vsaki priliki. Ako si je smel kdaj sam izvoliti predmet za šolsko nalogo, odbral si je kako prednost nebeške Kraljice, katero je prelepo opisal. Rad je bral knjige pisane v slavo Matere božje. Kjer je našel ime Mari-jino, ga je poljubil, ozrl se proti nebu in pobožno po-zdravil Marijo. Na rob svoje knjige je večkrat zapisal detinsko prošnjo: »Marija, bodi mi milostljiva!« Njegovo angeljsko obličje se je kar zažarilo, kadar je slišal lepo peti kako Marijino pesem. V mladeniški družbi Mari-jinih otrok je bil najgorečnejši društvenik. Ta detinska ljubezen do Matere božje se je še povekšala, ko je po njeni milosti vstopil v jezuitovski red. Kako rad in s koliko vnemo je govoril o Mariji, in slavil njene pred-nosti in čednosti, kjerkoli in kadarkoli se mu je ponu-dila prilika, bodisi v zasebnih pomenkih ali javnih govorih! Kadar je molil, se mu je že na obrazu bralo, kdaj je molil Marijine molitve. Nekoč ga je vprašal neki pater, kako zelo ljubi Marijo. Stanislav odgovori: »Kaj naj vam rečem, saj je moja Mati!«
Prelepa je bila njegova smrt. Gostokrat je poljubil Marijino podobico. Okoli roke si je ovil rožni venec. Neki pater ga vpraša, čemu mu je rožni venec, saj ga ne more več moliti. Svetnik odgovori: »To je res; pa me vendar spominja na mojo dobro Mater!« Končno se mu prikaže Marija z mnogimi devicami, silno je oveseljen in sladko zaspi v smrtno spanje, da skoro ne vedo, kdaj.
* *         *
Sv. Bernardin Sijenski seje vsako soboto postil v čast Matere božje in kaj rad obiskoval Mari-jine cerkve in altarje. Nad mestnimi vrati je bila pre-krasna podoba Matere božje; \>sak dan je šel tje in se zaupno oziral nanjo in dolgo kleče molil pred njo. Nekega dne ga vpraša neka sorodnica, kaj pač tam dela toliko časa; svetnik odgovori: »Nebeško Kraljico prosim posebno za jedno reč, da bi me namreč varo-vala v toliko nevarnostih;  mlad sem in se bojim, da
67
bi ne zgubil nedolžnosti in čistosti, ki sta rai ljubši nego najdražji zaklad.« Kako zelo je bil Mariji udan, je raz-vidno tudi iz tega, ker je sam rekel v neki pridigi: »Jaz, brat Bernardin, sem ves čas pobožno častil Marijo, zakaj na praznik njenega rojstva sem bil rojen, isti dan sem oblekel redovniško obleko in storil slovesne obljube, in isti dan sem opravil sv. novo mašo; želim, da bi se tudi ločil s sveta na ta dan.«
* *         *
Nadvojvodinja Marija Terezija avstrijska je bila rojena 22. avgusta 1684, hči cesarja Leopolda I. ali »Velikega« in bogoljubne cesarice Eleonore. Da bi mogla ves čas v nedolžnosti živeti, se je prav zgodaj poprijela izredno velike pobožnosti do Matere božje. Vsak dan je molila sv. rožni venec; o Marijinih praz-nikih in predpraznikih pa o sobotih si je odločila še veliko druzih molitev in bogoljubnih vaj: odrekala si je tako jed, katera ji je bila posebno všeč, in nakladala še druga mala pokorila. Rada se je pogovarjala o živ-ljenju in čednostih presv. Device in kaj pazno poslu-šala, če je kdo drugi začel govoriti o tem; večkrat je tudi v navadne govore vpletala kaj o Mariji, da bi tudi pri drugih vnela ljubezen in pobožnost do Matere božje. Za ohranjenje svete čistosti je vsak dan molila male dnevnice o brezmadežnem spočetju. V svojem dvanaj-stem letu je nevarno zbolela za kozami. V tej bolezni je opravila dolgo spoved in ker jo je mogel spovednik zagotoviti, da še ni nobenega smrtnega greha storila in torej ohranila nedolžnost, jo je prevzela tolika tolažba in srčna radost, da je pretakala sladke solze. Ganljivo in prisrčno se je v svoji hudi bolezni priporočala in izročala Materi božji. In ko se je bližala zadnja ura, je prosila, naj ji dajo malo podobico Marijino, ki jo je bil prinesel njen spovednik. Pritisne jo na srce, poljubi pobožno in moli: »0 preljuba Mati, tvojemu materi-nemu varstvu se priporočam jaz, tvoj otrok; nič yeč te ne izpustim.« Tako ponavlja večkrat in ne izpusti več Marijine podobice  iz  rok, dokler ne zaspi v Gospodu.
5*