325
Nekaj o kanarčku.
Nekako žalostna je osoda kanarčka memo drugih ptičic, ktere so se nam prikupile zarad prijetnega svojega petja. Prosto žive drugi ptički pod milim nebom; skakljaje med vejami po zelenem in hladnem gozdu prepevajo mile svoje pesmice in v veselih drušinah si zbirajo družice drage. Lahke peruti jih nosijo čez hribe in doline, čez gore in plan iz kraja v kraj. Skor da jim cvete večna spomlad na zemlji; ako se jim posuše tu cvetice, zlete drobne pevke večidel vse v gorkeje južne kraje, kjer se odlikuje narava zarad rajske svoje lepote. Na izbiro imajo proste ptičice hrane, saj po-grinja jim Stvarnik mizo, ki po očetovsko za nje skrbi; bistri studenČki in hladni potoki jim pa ponujajo vedno izvrstne pijače.
Kako vse drugače se godi ubogemu kanarčku! Vse svoje življenje ne uživa le enega tacega prostega dne, kakor ga uživajo druge ptice. Zaprtemu v kletki kakor v ječi so mu zastonj peruti; saj jih ne more v malem pro-
storu razgrniti, da bi se vzdignil pod sinje nebo ter poletel v zeleni, mili gaj. Potrpežljivo mora čakati hrane, ki mu je vedno ista; nima je na izbiro, kakor prosti ptički. Tudi zarad pijače ne smemo kanarčku nevoščljivi biti, kajti noč preteče in dan, predno dobi sopet čiste in mrzle vode. Dostikrat ga njegov rednik čisto pozabi; takrat se mora lačen in žejen na samotnem kakem kraji na solncu peči, saj nad njim ni zelenih vej, kakoršne so v gozdu, ampak kletka stoji morda tam, kamor solnce z vso svojo močjo pripeka; ni ga, da bi ptička premaknil v senco , k večemu se priplazi mačka h kletki, ter z žarečimi očmi preži na ubogo živalico, da bi jo dobila v svoje kremplje.
Ce tako premišljujemo osodo kanarčkovo, milovati moramo skoraj ubozega ptička. Vrine se nam pa vprašanje: čuti li ptiček to svojo nesrečo? — Ne, ker ne more vediti ničesa, kako se drugim pticam godi. Tudi kanarček ni za prosto življenje, — vsaj pri nas ne. Reja, ktero vživa v kletki, ga je popolnoma nezmožnega storila, da bi mogel zunaj živeti. Vrabca imenujejo njegovega sorodnika, a kako je ta ves drug korenjak, kako je premeten, s svojo bistro glavico si ve v marsikteri zadregi pomagati. Pa poglejmo pogumno senico, ki se ne ustraši nobenega sovražnika, kteri je njene velikosti. Kako se ve radovedna taščica varovati, da ne zgubi svoje prostosti. Le ubogi kanarček bi si ne vedil zunaj pomagati, kajti ne more se nikakor meriti s temi pticami; njemu je sužnost vzela vse prednosti , ktere je natora podelila drugim ptičkom, da se morejo varovati nevarnosti ter se preživljevati na prostem. Izvaljen v kletki, v sobi, ne ve kanarček ničesa o grmu, o drevesu, o gozdu in sploh o zunanjem sveta. Ako se mu kdaj primeri, da uide iz kletke na prosto, plaši ga vse, kar vidi, ter ne ve" ne naprej ne nazaj ; vse mu je novo. Hrano dobiva od prvega dne v kletko; ni mu je treba okoli iskati, kako bi si jo tedaj vedil zunaj dobivati? Njemu je življenje vedno enako, nima tedaj nikdar priložnosti, da bi svoje prirode uril.
Kanarček tedaj brez Človeške pomoči in skrbi pri nas živeti ne more, po vsej pravici ga toraj moramo domačo živalico imenovati, saj se loči od drugih ptičic, kakor noč in dan, — kar smo ravno vidili.
Ce se vprašamo, kje je kanarčkova domovina, kaj moremo druzega si odgovoriti, kakor da je ta ravno pri nas? Res, da niso ti ptiči prvotno pri nas v Evropi živeli, temveč da so prišli s kanarskih otokov v naše kraje; al sedaj je med ondotnimi in pa našimi kanarčki tolik razloček, kot med našim vrabcem in tukajšnjim kanarčkom. Ti ptiči na onih otocih niso tako lepo in čisto rumeni, kakor so naši, temveč so grahasti in malo lepši od naših vrabcev. Tudi v petji se ločijo zelo od naših kanarčkov. Da imajo tukajšnji tako lepo rumeno perje, ter da se njih pesem tako milo glasi, storilo je njih plemenitenje , s kterim se v Evropi že nad sto let pečajo.
Omenimo sedaj še nekaj malega zgodovine tega lepega tička. — Proti koncu sedemnajstega stoletja je jadrala neka ladija od kanarskih otokov proti Italii. Silno je bila obložena; med drugim blagom je bila na ladii tudi velika kletka, v kteri je bilo več stotin „ru-menih kanarskih vrabcev." Ni bilo več daleč do Laškega, kar vstane huda nevihta, ki je ladijo razbila. Tudi kletka se je razsula in ptički jo pobero na suho, na otok elbanski. Kanarčki so se na Elbi popolnoma vdomačili ter se tako zelo množili, da so ondotni pre-bivavci jeli ž njimi kupčevati po sosednjih deželah. Ti elbanski ptiči so se že ločili nekaj od pravih kanarskih, podnebje na otoku je bilo temu vzrok. Bili so manjši, imeli so črne nožice in že so bili bolj rumeni pod vratom.   Tudi  po   bližnjih   laških  krajih  so  se  kmali
razširili, tako po gornji Italii in južnem Tiroljskem, ker jim je tukaj podnebje bilo ugodno. Kmali so zapazili, da se v teh krajih kanarčki vedno lepšajo, da dobivajo bolj čisto rumeno perje. Sedaj so jih jeli v kletkah rediti, plemeniti jih ter lepšega petja vaditi; zdeli so se jim , da se bodo lahko učili, ker že na prostem so se poprijemali petja drugih ptičev. Naučene kanarčke so kaj drago prodajali, zato so se jeli vedno bolj ž njimi pečati; posebno veliko so si prizadevali s tem Tiroljci, ki so jih vsako leto veliko na Nemško spe-čali. Iz Svajce so vsako spomlad še celo kupci hodili na Tiroljsko ter so skupovali mladiče, ktere so doma izučevali in jih potem na Francozko, zlasti v Pariz prodajali, vendar pa ne dolgo, ker so tiroljski kanarčki bolj sloveli. Kmali je bila navada, da je vsak hotel kanarčka imeti; tako so se razširili v kratkem času po vsi Evropi in sedaj razveseljujejo s svojim petjem ves omikani svet po vseh delih zemlje.
Ozrimo se konečno malo na prvotno domovino preljubih kanarčkov! — Na zahodnji strani severne Afrike je^ sedem majhnih otokov, ki se zovejo kanarski. Že Strabon, slavni grški zemljopisec, jih je poznal ter jih imenoval „b laž ene otoke." Plini jih zove „srečne", pred ko ne zarad rajskega kraja, pre-milega podnebja in velike rodovitnosti. Najvažniši teh sedem otokov je Kan ar i a, ki ima svoje ime, kakor Plini pripoveduje, od besede canis (pes). S tega pasjega otoka so prišli kanarčki v Evropo , v novo svojo domovino, v kteri so se tolikanj spremenili in tako zel6 se razširili. Gotovo bi našim kanarčkom v tistih krajih kaj všeč bilo; al potomci njih prednikov bi jih kot ptujce nekako debelo gledali, ter bi se jim gotovo še ne sanjalo, da so si tako bližnji sorodniki.
__________                    F. Č. P.
326