K. Matkovič:
Daritev.                     ii.
» prvie smo rekli, da je že Abel daroval in so potem darovali vsi, ki so Boga ljubili. Človeku je kar vrojena ta zavest, da z lepim darom vec ljubeziii izraziš in več hvuležnosti pokažcš in več odpušcenja dosežeš, kot pa samo z besedo. V drugič scm \am pripovedoval o daritvi Jezusovi. Kakor je ABel in Noe in Še marsikdo drugi v starih Časih s trudom privalil karane in jih kar pod milim nebom zložil v sklad za oltar, fako je tucli Jezus s trudom in v bolečinah jiesel svoj kriz na goro, da je na lijem potem samega sebe daro-val. Ta daritev se je res nebeškemu Očftu dopadla.
Vse drugo pa, kar so v prejšnjh časih lju<Jje lepega in dobrega {tevali na oltarje, precl Boffom ni bilo veliko vredno. ker je vse to On sam ustvaril iu nain podaril. Tista najlepša Abelova ovčka je bila stvarca božju in Bog bi si s samo besedo lahko ustvaril sam lepšo. Noe je guvtido vzel v ladjo po božjem naročilu in ga po vesoljnem potopu darova]. Če bi Bog uad takim ognjem iinel veseJje, bi sani lahko z enim bliskom cvlo čredo goved vžgal, Pa če bi kdo za celo goro zlata spravil skupaj in ga hotcl daroivati Bogu, bi se Bog Hasmehnil: saj je On sam \"se zvczde in solnce ustvaril in bi jih lahko še več. In, Če bi Ti šel po vsem velikem svetu nabrat najtepsih rož, da bi Boga z ujimi razvfsclil, bi le vedel, da je Bog sam te cvetke tako lepo po-barval. In, če bi \so grudo prekopal. da bi našel biserov in svetlih draguljev in jih Bogu podariti hotel, bi sc spomnil, da je vse te pisane in svetle ka-menČke itak Bog sam v zemljo nasejal. Otroci božji smo; in zgodi se nam vselej. kakor otroku, ki od mamice poino pest sladkorčkov dobi, pa potem enega vzame in ga očetu podari. Oče se paČ veseli dobro-srčnosti jn ljubezni otrokove — bolj, kot sladkorčka samegu. Nokako taksno veselje je v tistih starih Časih imt'1 Bog «a<l žgalnimi daritvatni. Ljudje so ncboškeniu Očctu darovali od tega, kar jira jc dala raaii narava. ln Bog je imel pač več veselja nad po-božnostjo ljudi. ki so stali okrog oHarja, kot pa nud malo vrrdnim darom, ki je na oltarju gorel. Tako je bilo v starih časih.
Boga ttidi rai Ijubimo, ker sino _iudi nii Njegovi otroci. Tudi v nas je tista zavest, da bi ga z lepim in primernim darom mogli najbolj razveseliti in naj-lepse počastiti. Zato imamo tudi v naSth cerkvah p«-stavljene oltarje. fn ljudje radi prinesejo z delom in s trudom prisluŽene dinarje. da inorejo biti ti naši oltapji čim Jepšt* obruseni in Čini bolj okrašeni. SveŽe gorijo na njib in ob elovesnih prilikah se tudi oblaki dima vzdigujejo okrog njih: torej })lamen in dim — podobno. kot v stari zavezi. A vendar veste. da žgalnih daritev ne opravljamo več, da na naših oltarjih ne seži^ramo darov.
-^^^^-^^^^^- 84 ^-^^^-^^-^^-^-
NaŠa daritev na ottar.jti \ eerkvi jc čisto dru-gučna, kot so bilu daritve starih oeakov. Otrukom. sc vsi>, kar dela duhovnik pri oltarju, zdi tako skriv-ttostno in navadno nič ne vedo, Jcaj bi v uedeljo pri sv. maši počeli. Taki pa, ki znajo lepo in pobozno biti pri sv. maši, Boga zelo razveselijo in Mu prav lepo r.ist izkažejo in veliko blagoslova in dobrot za to od \ j^ga prejmejo. Sv. inaša namtcČ ni samo pol ure dnljra latinska molitev, temvec je prava daritov Bopu.
Poslušajte, kaksna!
Jczus je vedel, da bodo do konca svcta mcd Ijuduai t.iki. ki bodo Boga ljubili. Poznal pa je tiuli naso ri^ščino in vedel, da z dubrotami in bogastvom tega --veta še ne moreuio Boga razveseliti. Zato je tukaj >in božji človekn pomagal. Tisti večer pred svojo inrtjo. ko je bil z apostoli pri zadnji večerji, jim je dal svoje Telo in svojo Kri. Vzemile iu jejte, to lt- moje telo.^ ,je rekel iu s>v z e m i t e in pijte, to je nioja kri.-i Zdeio se je sicer učencera, če so gledali na nkus in barvo in obliko, da jv le kruh in vino: toda vazločna in jasna Jezusova beseda Ho jc inoje telo< iii to je moja kri« jini jc povedala, da jc to le še ua\uh*z kruh in vino, le še nekaj na zunaj kruhu in \inu podobnepa. V resniei pa se je tedaj v Jezusovih i ukah kruh izpremenil v Njega Telo in Kri. Cinjeni in prevzeti od tako velike ljubezni, so apostoli po teh l>t\sedah spoznaJi, da jira On samega Sebe ilajc, in so oboje spoštljivo zaužtli. Še bolj so osupnili, ko jim je Jt-zus potein rekel: rr-to delajte v moj spomin«, S teini hosedami so namreč dobili zagotovilo, da se bo tudi \ njihovih rokah kruh spremcail v Jezusovo Telo in \ino v Jezusovo Kri. Tako sprrmenjenje jc čudež, kakrauega človek s svojo mocjo ne mort* izvršiti. Kako pa Si» božji ua človesko besedo izprerncni kruh in vino v človeških rokah v svoje Telo in Kri. to je N jcgova skrivnost. Verujemo Mu. ker je Bojr, četudi / ormi tega čudeža nič ne vidiino.
Od apostolov so škofjc prcjcli (o oblast: od ško-lov jo prejmejo duhovniki. lako iiiiamo in bodo imeli Ijutije do konca sveta raecl sel>oj živo Telo in Kri Jrzusovo. Zdi se nam sicer, kakor da je kruh in vino,
——^^—^^^ 85 -^^^^^._____
a Sin božji pravi: »to je moje telo, to je moja kri«1. lsto lelo, kakor je viselo na križu, ista Kri, kakor je Kapljala iz ran Kristusovih.
Če to vemo, ne bo \eČ težko ugaiiiti, kaj duhovnik pri oltarju dela. kakšno daritev Bogu pripravlja. Ni mu treba dragocenih clarov. tla bi jih zažigal. hv droben kruh položi na oltar iu v kelih nalije malo viua, potem poaovi uad obojim Jezusove besede — in oboje se spremeni — iii Jezus sam je na oltarju. Isti Jezus, kot je visel na kriŽu. Tako sc torej na našili olturjih pri vsaki sv. maši ponavlja Jezusova daritev.
1 orcj SL*m prej prav povodal, da z nobeno drugu rečjo ae moreŠ bolj razveseliti in lepše počastiti Boga. kakor s pobožnostjo pri sv. masi.
Ko boš sedaj prvič šel zopet v cerkev, poglej bolj natanko in boš videl, da na vsakem oltarju stoji večji ali manjši križ. Ta podoba križanega Jezusa nas vedno spominja. da sv, maša ni niČ drugega, kot ponavljanje Njegove daritve. Taka lepo iz lesa izrozljana podoba se nam zdi kot pravi. živi. trpeči Jczus: sv. hosiija pa. ki je res živo lelo Jezusovo, se nam zdi, kot inrtcv kruh. ln vendar je ta mala sv. hostija največja skriv-nost in najbolj živo znamenje Jezusove ljubezni dt) ljudi.  iSjegova najvecja  radost je  bila ta. da je po
kunčaui daritvj na križu — po smrti sinel iti najprej v predpekel po vse tiste duše, ki so tain Čakale odre-Šeuja. in jih peljati v večuo veselje. In kolikorkrat Jezus v sv. hostiji skrit na oltarju pouovi svojo da-ritev, vselej znova prosi nebeškcga Očeta, da bi tudi Ti in vsi ljudje smeli priti k Njeinu v nebesko veselje.