Marica : Na morji. 483
Na morji.
Spisala Marica.
j.ekrasna, nepozabna noč ! Divno, veličastno, neizmerno morje
moje, koje gledam lahko vsak dan, in me vendar vsakikrat
znova očaruješ! Videla sem te že v vsakem času. ob vsakem
vremenu, občudovala te, ko si liki mrtvecu čilo, mirno in tiho, opa-
zovala te, ko se je vate potapljalo zahajajoče solnce, vozila se po
tebi, ko si ljuto bilo ob ladijo in ko si me napolnjevalo z neskončnim
strahom. Ljubila sem te, ko je tvoja prečista, hladna voda objemala
moje ude, vrnila se z ljubeznijo zopet k tebi tudi potem, ko si me
dvakrat imelo v svojih valovih v smrtnem strahu in nevarnosti.
Videla sem te, o morje, o vseh tvojih možnih izpremembah, v
vsej krasoti in grozoti tvoji ali takega te nisem še videla, kakoršno
si bilo v onej divni, jesenski noči!
Tam izza nizkih, golih hribov tužne Istre priplavala je na jasno
obzorje luna, ko smo na slikoviti luki malega primorskega mesta
čakali parnika. Malo po malem oživljali so oni suhi, tožni hribovi
ter javljali svoje življenje z malimi lučicami, ki so kazale, da tudi
tam na kršni, nerodovitni zemlji bivajo ljudje, ubogi, zapuščeni slo-
venski in hrvatski istrski trpini.
Tudi morje prej temno in tiho ležeče pred našimi nogami je
jclo oživljati, ko je nad nje počasi nekako leno a maestetično pri-
plavala polna luna in so na ladijah začele brleti svetilke.
Le kup hiš malega mesteca je ležal tam ob luki na levej brez
življenja, prav kakor bi bilo vse pobeglo iz njih.
Krog nas je postajalo vedno živahneje ; radovedni, živahno in
glasno čebrnjajoči Lahi so prišli k odhodu, kakor imajo navado hoditi
k vsakem odhodu in prihodu ladije.
Parnik je zažvižgal enkrat, dvakrat, a jaz sem še vedno slonela
tam ob zidu ter gledala doli na prekrasno, mirno, kakor steklo čisto
morje, srce semi je nehote topilo v sanjavosti in v neki tihi a blago-
dejni otožnosti.
Še le ko je parnik tretjikrat zažvižgal, ko me je družba opozorila,
da je čas oditi, vzdihnila sem, ne vede zakaj, in šla za ostalimi.
Bilo je precej potnikov, ki so od začetka bili še nekoliko zgo-
vorni in glasni, a so pozneje, kakor prevzeti od predivne slike,
umolknili.
484 Marica: Na morji.
Mirno, jednakomcrno je plavala ladija dalje, enakomerno je
rezala vodo, ki se je penila in šumela krog nje, kakor bi se jezila,
da jo more kdo motiti v takej divoti, v takem svečanem miru. . .
Na našej desnici nas je pa spremljala luna in njen svit se je
svetlikal v mirni vodi v dolgi črti ter se izgubljal še le tik ladijc v
penečej vodi.
Nam nasproti je sedela zaljubljena dvojica z malim, skoro pri-
tlikavim, grbastim očetom devojkinim.
Le-ta se je obrnil proč od zaljubljencev ter neprestano zrl v
vodo pod seboj. Tesno drug pri drugem sedeča topila sta se mlada
zaljubljenca v sladkih sanjah. Njega, mladeniča z dolgim, krivim
nosom, črnimi lasmi in očmi ter gostimi obrvmi, ga ni bilo težko
spoznati za Žida, o njej tudi temnookej in temnolasej bi človek ne
mogel trditi s tako gotovostjo, da mu je sovernica, ako bi tega tako
očitno ne kazal njen grbasti oče. Neprestano jej je tiho šepetal v uho
in ona ga je vsa blažena poslušala s povešeno glavo in povešenimi
očmi. Tudi prej se je peljala z nami ta trojica in nehote sem morala
opaziti visoko, vitko, a jako drobno postavo dekličino. Njena obleka
je izdajala revščino. Bore, sivo krilce se je oprijemalo njenih ozkih
brhov ter se skoro pretesno oprijemalo nog, dočim je ceneno, škotsko
črtano blouzo nekoliko oživljala živo rdeča ovratnica in isto tako živo
rdeči pas.
Zdi se mi, da se nista ganila vso vožnjo ; on je sedel obrnjen
k njej ter ji šepetal v uho, ona je pa sedela naravnost z obrazom
proti nam.
Izredno lepe narave nista gotovo zapazila, a ona, ista krasna
narava pa je vplivala na nju, da sta se ljubila gorkeje in da sta videla
pred seboj krasno bodočnost.
Ko sem ju gledala, kako sta tako srečna sedela drug tik dru-
zega, jela sem premišljevati, da li bo njena sreča mnogo daljša nego
li ona lepa jesenska noč, da li ne uvidi ona revica prehitro, kako
naglo mine možkega oduševljenost in ljubezen, kako naglo izprevidi,
da je njen, sedaj tako govoreč in ljubeč čestilec enak vsem ostalim
možkim, ki vidijo v ženi le igračo in iščejo v njej le naslade, dokler
je niso naveličani in dokler jih ne premoti druga ženska, za katero
begajo, dokler je zbegajo, a jo potem zavržejo kakor prvo, drugo,
tretjo!
V srci mi je postajalo mehko, topilo se mi je v njem nekaj za
zaljubljeno revico meni nasproti in hotela bi bila zavpiti : Ne veruj
mu ! In če te tudi popelje pred oltar, prevari te vendar le ! Ni je
nestalnejše stvari od moškega, ni je materijalnejše in ni je sebičnejše
stvari na vsej širni zemlji !
Marica : Xa morji. 485
Ko bodo Otroci jokali krog tebe, ko boš ti polna ženske, bo-
žanske potrpežljivosti in angeljskega požrtvovanja zibala najmlajše
dete, tedaj si bode on, tvoj soprog, iskal zabave drugod, iskal si bode
drugih ženskih ! Ob delu živiš, to vidim na vsej tvojej osebi, delaj
dalje in bodi svobodna, če nočeš biti prevarjena . . . ogoljufana ! , , .
Ako pa si uverjena, da je ženska ustvarjena za trpljenje, ustvar-
jena zato, da prenaša najhujše moževe udarce, da mora voljno in
»moško« prenašati vse moževe nezvestobe, ako si tudi ti menenja,
da ženska mora moškemu vse spregledati, vse prenesti, ako si res
taka junakinja, tedaj — le moži se !
Obrnila sem se od zaljubljene dvojice in se zagledala v lunin
svit, ki se je vedno igral v vodi ob naši desni strani.
»Čudno, da je vas, hčer juga, ki ste vendar vajeni takim pri-
zorom in morju, tako prevzela ta res krasna noč!« dejal je moj rojak
tam iz severa.
»Ko pa je morje tako vabljivo«! sem vskliknila. »x'Vli zamerite
ako išče v njem, ki leži tu pred nami tako mirno in mično, ali
zamerite, ako išče v njem tolažbe, pokoja svojemu srcu, nesrečno
bitje, katero usoda preganja brez prestanka?«
Ali se vam ne zdi, sem rekla, kakor da morje vabi, kliče v
svoje zapeljivo naročje?«
»Zakaj vas obhajajo nocoj take misli?« je vprašal moj severni
rojak, koji je videl v luni le temno telo razsvetljeno po solnci, v
morji pa le veliko množino slane vode.
»Priroda me je res prevzela in pa mislila sem, gledaje na morje,
na toliko nesrečnežev, ki iščejo v njem pokoja«.
Sedaj je ladija ovila,krog zadnjega ovinka in pred nami je ležal
Trst s prekrasno svojo lego. Kakor najlepše izdelane, najbolj fanta-
stično izmišljene razglednice je stalo čarobno razsvetljeno obrežje pred
nami. Od morja vedno višje in višje v breg so migljale nebrojne luči,
a iz mesta in iz luke se je že čulo vrvenje. . . .
Ob pristanišči je bila velika množica. Da-li vsi ti pričakujejo
malo število izletnikov ? Da-li so prišli, da se navžijejo krasne, tople,
jesenske noči? Da se nagledajo divnega prizora na morji !
Ladija se že pomika počasneje, skoro bodemo pri kraji. Že ču-
jemo in razločujemo razne glasove, že razumevamo posamezne besede.
»Per miseria ?« vpraša globok moški glas.
»No, no, un amore infelice*, »nesrečna ljubezen« odgovarja
drugi.
»Glejte, glejte!« pravi mi moj severni rojak, ki je stopil na
drugo stran ladije, »tu sem, sem pridite!«
4861
Milenka : Stara ni bila še petnajst let...
V ribiškem čolnu je ležala mlada žena v mokrej obleki, z dol-
gimi, razpletenimi lasmi .... mrtva.
Čakali so komisije, v tem se je pa čoln lahno zibal in luna se
poigravala po mrtvem, bledem obrazu.
Z grozo sem se obrnila v stran.
Na bregu pa je vse šepetalo : Per miseria, per miseria in tudi
zaljubljeni Žid je nekako zadovoljno dejal svoji izvoljenki : »Nevsled
nesrečne ljubezni, vsled bede, vsled bede je utonila !«