UVOD





Nagovor dekanje Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani

V več kot 75-letni zgodovini (75. obletnico smo praznovali leta 2022) je Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani nanizala vrsto pedagoških, raziskovalnih in strokovnih uspehov tudi s pomočjo izjemnih posameznikov, kot je bil prof. dr. Boštjan Anko.

Prof. dr. Boštjan Anko je na Biotehniški fakulteti najprej kot asistent in kasneje kot docent, nato izredni in nazadnje redni profesor deloval na področjih krajinska ekologija, varovanje naravne dediščine, funkcija gozda, gozdni viri ter gospodarjenje z gozdnato krajino. S svojo izjemno predanostjo pedagoškemu in raziskovalnemu delu je očaral študente in jih utrjeval v njihovem prepričanju o pravilni izbiri študija. Z njegovimi predavanji in mentorstvom so dobili najboljšo popotnico za svoje nadaljnje profesionalno delo. Poleg tega so ob njegovi širini rasli tudi osebnostno. Vseskozi si je prizadeval za širši pogled na gozd, da ga ne bi videli le v njegovi proizvodni funkciji. Znan je njegov znameniti stavek: »Les je res lep, a gozd je še lepši«, ki kratko povzame bistvo njegovega odnosa do gozda.

Njegova želja po čim širšem pogledu na funkcije gozda se odraža tudi v uspešno izvedenem preimenovanju Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete, katerega predstojnik je bil v letih 1993 in 1994, v Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ustanovil je katedro za Ekologijo krajine in bil njen prvi predstojnik.

Zagotovo pa je eden izmed vrhuncev njegovega pedagoškega dela pobuda in leta 1995 uspešna uvedba medfakultetnega podiplomskega študija Varstvo naravne dediščine. Oblikovanje podiplomskega študija je za vsako področje znanosti neke vrste zrelostni izpit. Podiplomski študij omogoča študentom in raziskovalcem, da se poglobijo v določeno področje znanosti, razvijajo svoje raziskovalne sposobnosti in prispevajo k napredku znanosti na tem področju.

Oblikovanje in razvoj podiplomskega študija za vsako področje znanosti je celovit proces, ki zahteva sodelovanje strokovnjakov s posameznega področja, univerzitetnih učiteljev, raziskovalcev in drugih deležnikov. Cilj je ustvariti program, ki bo spodbujal razvoj znanosti in izobraževal nove generacije strokovnjakov. To je prof. dr. Boštjanu Anku z njegovim umirjenim pristopom, vztrajnostjo ter številnimi povezavami znotraj in zunaj države tudi uspelo.

S sprejetjem programa študija je bilo varstvo naravne dediščine potrjeno kot znanstveno področje. To je eden izmed redkih študijev, ki je v zasnovi in izvedbi dejansko interdisciplinaren, saj povezuje tako naravoslovna kot družboslovna področja. Študij je odličen primer, kako interdisciplinarni podiplomski programi lahko prispevajo k razvoju znanosti in izobrazbi študentov.

Interdisciplinarnost sloni na sintezi, ki ustvarja novo kakovost, v kateri ima naslovni študij mesto prvega med enakimi. Ideja interdisciplinarnih študijev ni izobraževanje nadstrokovnjakov, ki bi lahko enako suvereno obvladali različna področja, temveč strokovnjakov, ki so ob suverenem obvladovanju svojega področja sposobni dialoga s strokovnjaki z drugih področij – v imenu skupnega cilja. Študij Varstvo naravne dediščine v celoti sledi tem idejam.

Zavedanje o pomenu širšega pogleda na izzive je v družbi vedno bolj prisotno. Potreba po interdisciplinarnosti je vedno pogosteje vgrajena v razpise za raziskovalne projekte na državnem in evropskem nivoju. Prestižne fakultete z dolgoletno tradicijo uvajajo vedno več interdisciplinarnih programov na vseh nivojih študijev. Prof. dr. Boštjan Anko je s svojim razmišljanjem in delovanjem na Biotehniški fakulteti oral ledino; veseli in ponosni smo, da je na naši fakulteti že pred desetletji odprl to poglavje.

prof. dr. Marina Pintar





Beseda urednika

Zamisel o zborniku se je medila skoraj desetletje. Boštjan nas je naučil, da je pomembno vsako drevo, še večji smisel pa dobi, ko je v gozdu povezano z vsem drugim življenjem. Tako smo njegovi učenci in prijatelji ohranili to sporočilo, ohranili medsebojne vezi. Redno se srečujemo, še posebej v času njegovega goda pri frančiškanih na ljubljanskem tromostovju. Leto za letom smo ob kramljanju razmišljali, kako Boštjanovo preroško, brezčasno misel oživiti z objavo izbora njegovih del.

V začetku leta 2023 je dr. Edvard Kovač zaslutil možnost uresničitve v sodelovanju s Slovensko matico, založbo, ki se že skoraj 160 let posveča narodni zlatnini – odkrivanju, zbiranju in objavljanju dosežkov, povezanih s Slovenijo. Butični biseri, ki večinoma ne prinašajo kratkoročnega zaslužka, so pa žlahtni del narodove istovetnosti. Sedaj sodi mednje tudi Ankovo delo.

Osnovno izhodišče za pripravo je bilo izbrati in predstaviti Boštjanove temeljne prispevke, prikazati njegov način razmišljanja, opozoriti na njegova dognanja in modrosti, raztresene po številnih objavah, ter olajšati dostop do njegovih del.

Pred nami je bil zahteven izziv, kako predstaviti tako celovito osebnost in posledično tudi celovito življenjsko delo. Oblikovali smo vsebinske sklope, čeprav je takšna razdelitev nasilna, ker trga celoto. Po drugi strani pa je težko iz množice besedil na primeren način predstaviti celoto. Kako bi zmogel pokazati vso lepoto, pestrost in mistiko gozda z opisovanjem posameznih dreves, rastlin, živali, listov, vonjav, glasov? Boštjanovo delo je še najbolj primerljivo s to celovito predstavo gozda, tudi v časovnem okviru. Globoko v sebi se je zavedal, da je današnji gozd sad odločitev in dejavnosti prejšnjega rodu ter da sam ne bo užil dosežkov svojega poslanstva, ampak je to dar naslednji generaciji. Vse je bilo podrejeno temu pristopu – gojenju za prihodnost: v družini, pri delu s študenti, v družbi. S tem v prihodnost usmerjenim pogledom so bila njegova stališča in mnenja v ozračju kratkoročne politike pogosto preslišana ali nerazumljena, a so se potem, ko so se zadeve pomirile, pokazala nespremenjeno jasna, preroška. Bil je tihi upornik, že zgolj s prisotnostjo nas je podpiral, zlasti kadar je bilo treba plavati proti toku. In ko je bilo ključno, se je tudi odločno oglasil. Ni prepričeval, ampak pričeval z avtoriteto osebnosti, ne položaja.

S svojim značilnim tihim glasom je dosegel tišino in pozorno poslušanje. Pri govorjenju in pisanju je jemal iz bogate in obsežne celote, zato ni zapadal v pasti dnevne popularnosti ali všečnosti. Nasprotno, bil je neizprosen kritik enodnevnih muh oblasti, pa tudi stroke. Svoje izčiščeno mnenje je pogosto začinil z natančno odmerjenim ščepcem humorja, ki ni nikoli prešel v cinizem. S tem mnenje ni izgubilo ostrine in sporočila, hkrati pa sogovornika ni prizadelo ali omalovaževalo.

Kot je sam zapisal, so gozdarstvo omejevali finančni in pravni okviri, področje izobraževanja pa je bilo bolj sproščeno – in tam je našel priljubljeno nišo za svoje delovanje. Z žlahtnim gozdarskim pristopom je izobraževal in vzgajal študente: vsako generacijo kot nov nasad. Pri tem mu je bilo klasično gozdarstvo preozko, znal je videti gozd tudi v času in prostoru – v krajini, ki je ogledalo resnice dejanskih gospodarskih in družbenih razmer. Zavedal se je položaja gozdarstva v družbi in naredil še korak naprej – kot družba se moramo zavedati dolgoročne povezanosti z naravo in jo trajnostno ohranjati. Tudi zaradi lastnega obstoja. Ker je ohranjanje narave odvisno od odnosa vsakega posameznika, vsake skupnosti, skratka, družbe, je treba zdrav odnos do narave gojiti in širiti na vse možne načine. Znova se je pokazala njegova gojiteljska žilica. Šele mnogo kasneje smo med pogovori spoznali, da je za vsakega od nas imel zamišljeno določeno mesto in vlogo – ter nas očetovsko usmerjal in usposabljal. Mentor v najglobljem pomenu te besede.

Boštjan ni bil zgolj pripovedovalec o trajnosti. Bil je njen pričevalec. Svoje delo, svoj način razmišljanja in svojo modrost je posredoval naslednjemu rodu. Padlo je drevo, ostaja gozd.

* * *

Poglavja se med seboj prekrivajo in prepletajo, hkrati ima vsako tudi svoje posebnosti, zato so v uvodih k vsakemu poglavju pojasnila, ki naj bi pomagala pri razumevanju povezave v celoto.

Izbrani članki niso izvirni faksimile, ampak so elektronsko pretvorjeni. Pri tem so popravljene nekatere očitne tipkarske ali slovnične napake in prirejeno oblikovanje. Oblika navajanja virov pri posameznih člankih je v tej publikaciji poenotena s smernicami Biotehniške fakultete UL, bibliografija del v zadnjem poglavju pa sledi izpisu iz sistema Cobiss. Večina prispevkov je v izvirniku dostopna v elektronski obliki, zato so dodane tudi ustrezne povezave do spletnih virov.

Na obzorju se kažeta še najmanj dve publikaciji – ena, ki bi bila odsev Boštjana Anka v mislih in delu njegovih učencev. Drugo pa je načrtoval že Boštjan sam – podrobna kronika magistrskega študija Varstvo naravne dediščine.

Na koncu še zahvala: najprej družini, osnovni ekocelici Boštjanovega življenjskega gozda, predvsem da je sprejela tudi vsa druga številna drevesa v njegovem gozdu, njegovemu prijatelju prof. dr. Edvardu Kovaču za prijazno, a vztrajno in odločno podporo ter Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani za odprto sodelovanje. Tega zbornika ne bi bilo brez jedra njegovih učencev – uredniškega odbora in širšega kroga, ki je dejavno in s srcem spremljal nastajanje dela.

dr. Peter Skoberne





ŽIVLJENJSKA POT

Kaplja vrta skalo, ne s silo, temveč z vztrajnim padanjem.

Ovidij





Urednikov uvod

Življenjepis Boštjana Anka je povzet po prispevku Mitje Zupančiča v Slovenskem biografskem leksikonu. Dopolnjen je s podatki in zapisi iz nekrologov, objavljenih v različnih revijah. Bežen pregled življenjske poti nam pomaga razumeti Boštjanovo osebnost, njegovo širino, globino, žlahtno ponižnost in tiho, odločno borbenost.

Gotovo bo v prihodnosti zanimivo podrobneje raziskati določena obdobja njegovega življenja, bodisi nemirne začetke akademske poti v tujini ali njegovo delovanje na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.





Življenje in delo

Boštjan ANKO

(Ljubljana, 16. november 1939–Ljubljana, 12. julij 2013)



Ankov rod izvira s samotne kmetije na Jezerskem. Življenje prednikov je v njegove gene vtisnilo modrost preživetja in temeljno zavest, da je človek neločljivi del narave. To popotnico je nosil s sabo na študij, v tujino, nato pa jo vse življenje plemenitil in svoja spoznanja darežljivo razdajal kot mož, oče, pedagog, raziskovalec, pisec, predavatelj ...

Šolal se je na Klasični gimnaziji v Ljubljani (1951–58), kjer je tudi maturiral. V obdobju 1958–63 je obiskoval Fakulteto za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, ki se je leta 1961 preimenovala v Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Leta 1963 je študij zaključil z diplomsko nalogo Dinamika višinske rasti bukve in jelke v pragozdu in gojitveni zaključki. Kot študent je prejel dve univerzitetni Prešernovi nagradi (v letih 1962 in 1964).

Prve delovne izkušnje je dobil pri kartiranju gozdne vegetacije, ko je bil kot fitocenološki kartirec zaposlen v Biroju za gozdarsko načrtovanje Ljubljana (1964–67).

Leta 1967 je odšel v tujino, najprej na Švedsko, kjer je delal v papirnici UHB v Skoghallu, nato pa ga je pot zanesla v Kanado. Leta 1968 je delal kot gradbeni delavec v podjetju Schwenger Construction (Welland, Ontario, Kanada), v narodnem parku Niagarski slapovi (Niagara Parks Commission, Ontario, Kanada) pa je bil zaposlen v oddelku za drevnino. V letih 1968–73 je kot srednješolski profesor poučeval matematiko in nemščino na The Lincoln County Board of Education, Grimsby and District Secondary School (Grimsby, Ontario, Kanada). Med letoma 1968 in 1969 se je izpopolnjeval na univerzi v Torontu (College of Education, Toronto, Ontario, Kanada) in leta 1972 v inštitutu Ivana Illicha v Cuernavaci (Mehika). Magistrski študij je zaključil na univerzi Yale (School of Forestry and Environmental Studies New Haven, ZDA) leta 1975. V tem času je bil aktiven na mnogih področjih, med drugim je leta 1970 v slovenščino prevedel knjigo islandsko sago z naslovom Saga o Njalu; med letoma 1970 in 1973 je bil tudi dopisnik Dela iz Kanade in Mehike.

Leta 1975 se je vrnil v Ljubljano in na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1983 dokončal doktorski študij z disertacijo Celek kot krajinskoekološka enota gozdnate krajine. Sledila je zaposlitev na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete. Sprva je bil asistent, nato je leta 1984 pridobil naziv docent, leta 1989 pa status izrednega profesorja in leta 1994 rednega profesorja. Habilitiran je bil za področja krajinske ekologije, varovanja naravne dediščine, funkcije gozda, gozdnih virov ter gospodarjenja z gozdnato krajino. To so bila tudi ključna področja njegovega zanimanja, v katerih je bil osredotočen predvsem na spreminjajoč se odnos do narave in na mesto gozda v krajini. Gozdarstvo je interpretiral za stroko, v kateri se srečujejo gozd in ljudje, zato je izbrušeno misel in duha potrpežljivo usmerjal v povezovanje gozdarske zgodovine z okoljsko vzgojo in varstvom narave, kjer je udejanjil tudi svoj raziskovalni in pedagoški žar. Krajinsko ekologijo je obravnaval s poudarkom na energetskih tokovih in proučevanju vloge gozda za človekovo fizično in duhovno okolje. Raziskoval je osnovne zakonitosti in (splošnokoristne) funkcije gozda. Gozdnato krajino in delovanje človeka v njej je obravnaval celovito in iskal najracionalnejše in ekološko sprejemljive rešitve delovanja. Prizadeval si je za ekološko (biološko) ravnotežje in stabilnost. Prispeval je tudi k ohranjanju gozdov z vidika krajinske ekologije in človekove duhovnosti.

Pedagoško delo ga je zelo privlačilo. Bil je priljubljen predavatelj kar enaindvajsetih generacij študentov gozdarstva, ki jim je bil na voljo za pogovor kot mentor na dodiplomski stopnji ali pri njihovih magistrskih delih oziroma doktorskih disertacijah. Na njegova vrata so vedno lahko potrkali študentje s študijskimi ali drugimi izzivi.

Pomemben del energije in znanja je usmeril na področje varstva narave. Bil je pobudnik in duša medfakultetnega podiplomskega študija Varstvo naravne dediščine. Z vnemo, prepričanjem in odločnostjo je dosegel, da je bil program študija potrjen leta 1995 ter ga z očetovsko skrbnostjo vodil do upokojitve. K študiju je privabil številne posameznike, delujoče na različnih področjih, ki so s svojim znanjem in izkušnjami varstvo narave dodatno poglobili ter obogatili. V sedmih generacijah se je od leta 1996 izobraževalo 113 podiplomskih študentov, od katerih jih je iz varstva narave 34 magistriralo, 10 doktoriralo, nekaj študentov pa naloge še zaključuje. Še večji pomen kot doseženi akademski nazivi pa je v interdisciplinarni povezanosti generacij študentov, ki je vodila tudi do ustanovitve društva DONDES (Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije). Udeleženci študija, skupaj z drugimi člani, še naprej delujejo kot naravovarstveniki. Ravno ta glavna značilnost študija, odprta interdisciplinarnost, je tista, ki jo je prof. Anko zmogel udejanjiti s svojo širino, da ni ostala prazna beseda v študijskem programu, ampak delujoča sila sedmih generacij študentov.

Odkrival in utemeljeval je nova področja gozdarstva. Tako je na primer pričel proučevati zgodovino gozdarstva in gozdov, spodbudil je tovrstne raziskave in pritegnil pomembna imena iz drugih strok, med njimi številne akademike (zgodovinarje, pravnike, ekonomiste, geodete …). Leta 1985 je organiziral gozdarske študijske dneve Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu in ob tej priložnosti uredil zbornik referatov. Bil je pobudnik in urednik zbirke Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem. V prvem zvezku (Terezijanski gozdni red za Kranjsko 1771), ki je izšel leta 1985, je zapisal: »Z zbirko ‚Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem‘« nameravamo predstavljati vire, ki so pomembni za zgodovino gozda in gozdarstva na širšem slovenskem etničnem ozemlju, ne glede na to, ali so nastali na njem ali ga le zadevajo«. Tako smo po njegovi zaslugi dobili prevode vseh gozdnih redov, ki so veljali v našem prostoru ali ga zadevajo (Ortenburški gozdni red 1406, 1985; Terezijanski gozdni red za Kranjsko 1771, 1985; Bamberška gozdna reda za Kanalsko dolino in bleiberški okoliš 1584, 1987; Začasni Štajerski gozdni red 1539, 1987; Gozdni red za Ilirske province, 1810, 1989; Gozdni red za Istro, Furlanijo in Kras, 1541, 1989; Gozdni red za Spodnjo Avstrijo, 1813, 1989) in petjezični natis rokopisa Načrt ponovne pogozditve občinskih zemljišč v Istri (1993) Josefa Ressla iz leta 1842.

Pri obravnavi zgodovinskih gradiv so do izraza prišle njegove vztrajnost, doslednost in natančnost. Z neusahljivo vnemo je hranil, na vseh koncih in krajih iskal manjkajoče referate ali njihove dele. Dopolnitve so omogočili dragoceni rezultati Gozdarske ankete iz leta 1941 pa tudi upoštevanja strokovnjakov, ki so v težavnem času doživeli raznolike, tudi težke usode.

Sodeloval je na številnih strokovnih delavnicah in konferencah doma in v tujini, nekatere med njimi je tudi vodil in organiziral. S serijo posvetov in zbornikov o funkcijah gozda (Varovalni gozdovi v Sloveniji, Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu, Varovalnost gozda v Sloveniji, Gozdne učne poti v Sloveniji, Estetska funkcija gozda, Varstvo naravne in kulturne dediščine v gozdu in gozdarstvu, Izkoriščanje in varstvo gozdne mikoflore, Rekreacijska vloga gozda, Bogastvo iz gozda, Gozd in voda) je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja utrl pot interdisciplinarnemu povezovanju gozdarstva z drugimi strokami in tako krepil njegovo celovitost.

V letih od 1993 do 1994 je bil predstojnik Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete, kasneje je uvedel spremembo njegovega imena v Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, bil pa je tudi prvi predstojnik katedre za Ekologijo krajine na omenjenem oddelku. V študij gozdarstva je uvedel področji urbanega gozdarstva in varstva narave.

Deloval je v številnih strokovnih organizacijah. Bil je član Mednarodne zveze za pokrajinsko ekologijo (International Association for Landscape Ecology ali IALE), član IUFRO delovne skupine Forest History in delovne skupine Landscape Ecology, ki ji je tudi predsedoval (1986–2002). Zastopal je Slovenijo v programu COST za področje gozdarstva (1990–2004). Sodeloval je tudi pri programu OZN za okolje (UNEP), programu za trajnostno rabo biotske raznovrstnosti. Sodeloval je z domačimi in tujimi raziskovalnimi ustanovami, pomembno je bilo desetletno (1996–2006) pogodbeno sodelovanje z londonsko univerzo (Birkbeck College). Bil je tudi član slovenske komisije pri IUCN (International Union for Conservation of Nature and Natural Resources, danes World Conservation Union). Kot ekspert je sodeloval zlasti s Komisijo za izobraževanje in komunikacijo (CEC), s katero je leta 1992 organiziral zelo odmevno potujočo konferenco po Sloveniji.

Njegovi referati na kongresih in strokovnih srečanjih obravnavajo izzive krajinske ekologije, varstva in gospodarjenja z gozdnato krajino in zgodovine gozdarstva in gozdov, med drugim: Ljubljana, (1977, 1985), Novo mesto (1981), Portorož (1984), Inzmühlen (Nemčija – 1985), Milano (1986), New Haven (ZDA – 1987), Trento (1988), Stirling (Škotska – 1989), Portorož (1993), Trst (1993), Padova (1994), Dunaj (1994), København (1994), Bruselj (1966) in London (1998, 2000).

Svobodo svojega duha, izbrušen razmislek in pedagoško moč je rad dal na voljo tudi ne-univerzitetnemu okolju, v zadnjih letih Andragoškemu centru Republike Slovenije. Odrasle je navdušil že ob prvem stiku, pri izpopolnjevanju mentorjev študijskih krožkov, ki jih je nato spremljal in včasih tudi predstavil gozdarski javnosti, zadnjič s predstavitvijo zgoščenke o pohorskih furmanih v Gozdarskem vestniku. Leta 2007 je z ožjo skupino soavtorjev zasnoval Temeljno usposabljanje za trajnostni razvoj ter kasneje pomagal pri njegovih testnih izpeljavah. Leta 2009 je bil sourednik in soavtor učnega gradiva Berilo o trajnosti, nato pa je leta 2013 izšla še knjiga Znamenja trajnosti, v veliki meri prav njegovo delo. V njej je sklenil svoj pogled na načela trajnosti, o katerih je pisal od leta 1992 dalje in je med drugim praktično takoj po njegovem nastanku prevedel globalni strateški dokument Skrb za Zemljo – strategija za življenje po načelu trajnosti. To knjigo je Biotehniška fakulteta v letih 1993 in 1994 podarjala vsem diplomantom ob izročitvi diplome – kot učbenik za njihovo pot v poklicno ali znanstveno življenje.

Upokojil se je leta 2004, a še vedno posebej živahno sodeloval s svojimi nekdanjimi učenci in sodelavci, deloval kot urednik in se odzival na povabila medijev.

Viri

Pirnat, J., Perko, F., Bogataj, N., Skoberne, P. 2013. Prof. dr. Boštjan Anko – v spomin (1939–2013). Gozdarski vestnik, 71, 7/8: 274–375.

Skoberne, P. 2013. V spomin: prof. dr. Boštjan Anko. Kras, 126–127: 58–59.

Skoberne, P. 2014. V spomin: Boštjan Anko (1939–2013). Varstvo narave, 27: 87–89.

Zupančič, M. 2013. Anko, Boštjan (1939–2013). V: Slovenska biografija. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000620/#novi-slovenski--biografski-leksikon (6. avgust 2014).





OSEBNOSTNA PODOBA

Trajnostnega razmišljanja in ravnanja ni mogoče ukazati, uveljaviti s silo. Prebudi ga lahko le človekovo etično gledanje na svet, ki ga obdaja.

Boštjan Anko





Urednikov uvod

Čeprav ni osnovni namen zbornika predstavitev osebnosti Boštjana Anka, dejstva, zbrana v poglavju Življenjska pot, dopolnjujeta dva prispevka. V prvem je Boštjan spregovoril o sebi, o svoji poti in svojem pogledu na naravo. To je intervju za oddajo Naš gost na Radiu Ognjišče, posnet leta 2009 in še vedno aktualen ter ponovno predvajan 28. septembra 2019. Intimna in pristna samopredstavitev.

Veren prepis dela govorne oddaje smo mestoma prilagodili v knjižno obliko zaradi bolj tekočega branja, izvirni intervju pa je dostopen v spletnem arhivu Radia Ognjišče. Izjemen dokument, ki nam omogoča slišati Boštjanovo pripovedovanje.

Drugi prispevek pa je pogled iz čisto drugega zornega kota, pogled filozofa, ki ga je očaral gozdar. A filozof je hkrati tudi frančiškan in po svojem redovnem zavetniku duhovno ukoreninjen v naravo. Stkala sta prijateljstvo in se medsebojno bogatila s širjenjem pogledov. Tesno sta sodelovala že od začetka magistrskega študija Varstvo naravne dediščine. Interdisciplinarnost študija je imela torej še en pomemben dosežek, ki ni zapisan v nobenih ciljih študijskih programov: vzpostavil je zelo dobro sodelovanje med predavatelji, ki so gradili mostove med naravoslovjem in družboslovjem.





Zapis dela pogovora s prof. Boštjanom Ankom v oddaji Naš gost na Radiu Ognjišče1

Gozd je nekaj zelo fizičnega, nekaj materialnega, ta gozd vsi poznamo, nekateri tudi živijo od njega, nekoč pa ste sami v nekem pogovoru rekli, da vas bolj zanima gozd kot nekaj duhovnega, kot stanje duha. Kako si lahko to predstavljamo?

Pravzaprav težko vprašanje. Pa vendar nanj nehote in nevede odgovarjamo vsi tisti, ki v gozd odhajamo vsak dan ne v službo, ampak po počitek, po mir, po tišino. Ne samo okrog sebe, ampak tudi v sebi. Gozd, če ga dojemamo samo kot skladovnico lesa, je res nekaj fizičnega. V gozdu lahko marsikaj izmerimo, preštejemo. Težko ga je pa seveda opredeliti v tistem, kar pomeni za našega duha.

Kdaj ste sami vzljubili ta gozd? Najbrž ste najprej spoznali materialnega, torej gozd kot skupino dreves. Kje so tekla vaša otroška in mladostna leta? V naravi?

Odraščal sem v Ljubljani. Najzgodnejša leta so seveda prepredena s spomini na vojno. In čudno: moja prva v resnici intenzivnejša srečanja z gozdom so bile ure, ki smo jih prebili ob alarmu na Rožniku. Ko so se oglasile sirene, smo vsi iz Rožne doline bežali na Rožnik, kot da je to nekaj absolutno varnega. Seveda sem ga potem začel doživljati tudi drugače, ob gozdnem delu. Šele tedaj sem se zavedel, da dreves na Rožniku nisi videl pogosto padati. Torej nihče ni kaj dosti sekal, vendar pa so ljudje včasih zase pridno pobirali vso suhljad. In še kasneje tudi. Sekalo se pa na Rožniku ni. Šele kasneje sem odkril, da se v gozdu seka, da padajo drevesa, in izvedel, da se da iz drevesa napraviti hlod, iz hloda desko in potem mi je cela veriga postala nekoliko jasnejša, vsaj po tej plati.

Ste morda tudi odkrili, da je včasih takrat, ko drevesa padajo, gozd lahko tudi nevaren?

Ne vem. Na to, priznam, nikdar nisem pomislil, dokler mnogo kasneje nisem doživel sam, pa ne osebno, nesreče v gozdu. Takrat šele se človek zave, da je delo v gozdu, navsezadnje tudi sprehod skozi gozd v viharju, lahko presneto nevarna stvar.

Kdaj ste odkrili, da bi lahko bilo gozdarstvo vaš poklic? Kdaj ste začutili željo po študiju gozdarstva?

Ne vem, če me spomin ne vara, sem kot klasik, hodil sem na klasično gimnazijo, v začetku imel več afinitete do filozofije zgodovine, morda celo grščine in latinščine. Potem smo pa napol v šali napol zares začeli iskati zanimivejše poklice. Torej poznali smo profesorja grščine in latinščine. Zgodovinarje smo poznali, filozofe smo poznali. Nisem pa poznal nobenega gozdarja. In tako je prišlo do odločitve, da bi poskusil na gozdarstvu. Predvsem zato, ker se je s tem obetalo mnogo bivanja in dela v naravi. Mislim, da nas je kar nekaj, ki smo kasneje zašli na gozdarstvo. Našo odločitev je nedvomno spdobudil profesor Kunaver, ki nas je v tistih najbolj odločilnih letih zelo nesebično in potrpežljivo vodil v naravo, ob soncu in dežju, snegu in vročini. In nam zmeraj na drug način odkrival, kako je nekaj – on je rekel: gorostasno.

Ali je ta klasična izobrazba, ki jo danes včasih kar malce pogrešamo, dober temelj tudi za študij gozdarstva? Morda nekdo gleda na gozdarstvo kot na čisto tehničen študij, kjer širša izobrazba ne koristi kaj dosti.

Če me spomin ne vara, pa mislim da me še ne, mi je takratni razrednik rekel: »Tebe je pa za na gozdarstvo škoda.« Pa se je mož zelo zelo motil. Izobrazba, kakršno smo dobili tam, pa smo odšli v najrazličnejše poklice, ta izobrazba je bila široka. In te je usposobila za delo, na vsakem področju za širše razmišljanje, kjerkoli si se že znašel. In to mislim, da današnji izobrazbi seveda v marsičem manjka. Nič ni narobe, če znaš malo grško in malo latinsko, pa zraven seveda še nekaj o drevju. Pa motornih žagah. In gozdu kot velikem živem organizmu, ki ga v vsej širini nikdar ne moreš do kraja dojeti. Pa vendar samo s to širino mu je mogoče blizu.

Po študiju je sledila odločitev za nadaljevanje, torej poglobitev študija, in sicer ne pri nas, temveč v Združenih državah Amerike oz. še prej ste odšli v Kanado. Zakaj taka odločitev?

Ja, to je nekoliko daljša zgodba. Ko sem se odpravljal od doma, seveda nikakor nisem razmišljal o tem, da bi šel kar naprej študirat. Delal sem na Švedskem, potem sem odšel sam v Kanado, tam sem končal študij na nekakšnem ekvivalentu naše pedagoške akademije, da sem lahko učil na gimnaziji. In šele potem po šestih, sedmih letih dela v Kanadi sem odšel na Univerzo Yale v ZDA, ker se mi je ponudila prilika in seveda tudi štipendija.

Torej najprej delo na Švedskem – kot gozdni delavec?

Ne, delal sem na koncu proizvodne verige kot »rulare«. To se pravi navijač na papirnem stroju na končnem produktu.

Torej po končanem študiju tukaj v Ljubljani?

Seveda, to seveda posredno tudi pove, da moj namen odhoda v tujino ni bil samo študij, ampak sem preprosto želel poskusiti še kaj drugega. Ko sem že nekaj let delal, napisal prvi elaborat in ga oddal šefu, sem hrati tudi odpovedal službo. To so bila tista pozna šestdeseta leta, ko je študentska Evropa nekoliko oživela. V dobrem in slabem. In malo tega je z nekoliko zamude oplazilo tudi nas tukaj, tudi mene.

Torej ste si želeli več širine, več sveta?

Seveda. Želel sem videti še kaj drugega. Z omejenimi možnostmi, na kratkih izletih v tujino, si ne moreš ustvariti bolj zaokrožene podobe sveta. Jaz pravim, da če greš od doma s povratno karto, je to čisto nekaj drugega, kot če odideš brez nje. Ko ne veš, kam boš šel, kdaj se boš vrnil, kaj boš medtem počel. Odhajali smo na izlete. Moj prvi izlet je bil leta 1960. Če se pravilno spominjam, v Grčijo. Spal sem na ladijski palubi. S seboj sem smel vzeti dvajset dolarjev in sem si lahko ogledal vso tisto sanjsko Grčijo, na katero so nas osem let pripravljali v gimnaziji. To je bilo nekaj ekstatičnega, ampak kako Grki žive, kaj mislijo, kaj delajo, to je bilo, kot še danes, za turista nepomembno, ni ga zanimalo. Videl si propileje, videl si agoro. In to si šel gledat. Danes seveda me, ko pridem nekam, bolj zanima, kako žive ljudje. Najprej gotovo tisti, ki so mi po poklicni poti in vsem podobnem enaki. Človeka vendarle zanima ta vizavi. Potem pa seveda tisti, ki so imeli v življenju manj sreče. In zakaj je nekje takih več, drugod manj? To je vprašanje, ki te potlej zanima. Ne samo lepa razglednica iz neke dežele.

Če sva že pri potovanjih: danes vas, ko potujete, zagotovo zanima tudi gozd, ne le ljudje v neki deželi?

Prav gotovo, prav gotovo. Ker, o čem bi se pa pogovarjal? O elektroniki se ne znam. Gozd pa je vendarle nekaj, o čemer se znam pogovarjati smiselno, ne samo površno. Drugo vprašanje pa je, ali dobiš sogovornika. Gozdarji smo pravzaprav redki in med gozdarji še redkejši tisti, ki se v določenih pogledih na gozd ujamemo in lahko potlej ta beseda steče.

Nekako sva prišla do študijskih let v Ameriki. Rekli ste, da ste, potem ko ste zaključili s študijem pedagogike, da ste lahko poučevali na gimnaziji, dobili priložnost in se lahko vpisali na slovito Univerzo Yale. Kaj je ta izkušnja študija pustila v vašem življenju? Gotovo je to neka prelomnica.

Prav gotovo, ko sem gledal predmetnik, nabor predmetov, izmed katerih naj bi izbiral svoj študijski meni, sem bil očaran. Našel sem zgodovino gozdarstva, našel sem rekreacijo v nekaj predmetih, našel sem sociologijo, našel sem filozofijo, vse predmete, ki sem jih s klasičnim predznanjem seveda nekako pogrešal na takratni ljubljanski gozdarski šoli. Tam, če bi bil nekoliko hudoben, bi rekel, da so nas predvsem učili, kako se nabrusi motor-no žago in da moraš konju, če vozi mokro bukovino, ki je težja, polagati več ovsa in morda tudi koruze. To zame seveda fakultetni študij ni bil, zato sem se tudi malo pred koncem vpisal še na primerjalno književnost, vendar sem jo zaradi odhoda v vojsko prekinil in se od nje poslovil. Je pa za zmeraj ostala ena majhna ljubezen, ampak ni bila tista prva.

Skratka, širina, ki jo omogoča študij na Yalu, vas je nagovorila. Kaj pravzaprav ste študirali tam?

Prvič sem se srečal z besedo okolje, ne samo iz medijev, ampak dejansko tudi vsebinsko. Imeli smo tudi seveda mnogo vrst ekologije. Tudi takrat je bila pri nas ekologija neizrečena beseda, vsaj na šoli. Torej ekologija, okolje in pa družbeni vidik odnosa do narave. Torej tisti, prej sva rekla nematerialni vidik, je bil tisti, ki me je najbolj pritegnil, zato sem vpisal največ predmetov, kolikor je bilo mogoče. Nekaj novega je bilo.

Pa je bil študij težak? Je bilo naporno?

Oh, če hočeš, ni nič težko.

No pa recimo, če primerjamo s študijem tukaj v Ljubljani, ki ste ga imeli za seboj. Kakšna je primerjava?

Vse drugačna. Na koncu semestra je bil teden ali dva izpitov. In takrat smo seveda vsi opravljali izpite. Napeto je bilo. Včasih nekoliko živčno, ampak tisti, ki jih je opravil, je imel prosto poletje in se je lahko ukvarjal s čim drugim. Tisti pa, ki jim ni uspelo, so bili povabljeni k dekanu na pogovor.

In, to je bilo tudi zadnjič, ko smo jih videli. Torej, konkurenca je bila. Že ob vpisu. In seveda tudi potlej, ob tako – pa ne narobe razumeti – izbranem krogu študentov vprašanje kakovosti sploh ni bilo problematično. Delal si, kolikor si mogel, pomagali smo si, kolikor smo mogli. Nobenega rivalstva ni bilo. To je bilo nekaj, kar mi je bilo tam še posebej všeč. Ker smo se potlej spet raztepli po vsem svetu. Dobra izkušnja je bila. Nobenega študentskega dela, ko se zdaj toliko o njem govori. Štipendija, študentsko posojilo in potem si tistih šest mesecev v semestru oddelal, kot je bilo treba. Študiral v resnici. In potem končal. Tam se ni študiralo dvoletnega študija dveinpol, tri ali štiri leta. Če si končal, si ga končal v dveh letih, ali pa ga nisi nikdar končal. To je nekaj, kar bi človek razmislil tudi za današnjo situacijo pri nas, ko nekateri pravijo, da naj bi za študij doktorata potreboval celih sedemnajst let. Kaj pa pokojnina?

Vi ste tudi že med študijem poučevali verouk. To je zanimiva zgodba. Kako je prišlo do tega?

To je pa posebna zgodba. Ki seveda kaže tudi na nevarnosti takihle predstavitev. Nekoč mi je nekdo dejal, ne v Torontu, ukrajinski emigrant je bil ... Rekel je: »Veš, vsak človek ima tri zgodbe – eno za oblast, eno za prijatelje in tretjo zase.«

In katero nam boste zaupali?

Malo vsake. Nobena ne laže, nobena ne pove morda vse resnice, ampak tako včasih iz enega v resnici povsem enkratnega dogodka nastane imenitna zgodba. V resnici je bil čas, ko sem čakal kakršnokoli službo, potem pa mi je neka dobra duša ponudila, da lahko na katoliški osnovni šoli vsako jutro ob osmih zjutraj, začenjali smo ob devetih, sedim pri telefonu in čakam, katera od učiteljic bo zbolela. In ko je sporočila, da je ne bo, je hkrati povedala tudi, kaj naj bi tisti dan obravnavala. Tako sem moral s takrat prav gotovo omejenim znanjem angleščine improvizirati. V tem smo bili pa v tistih časih takratni Jugoslovani mojstri. In tako se je nekega dne zgodilo, da sem v resnici moral nadomeščati kaplana, ki naj bi govoril o Mojzesu in gorečem grmu. Priznam, da sem pri tej predstavitvi moral napraviti neko napako ali zaradi nepopolnega poznavanja, ker Svetega pisma nisem imel s seboj, moja prtljaga je bila omejena na en kovček in aktovko za pisalni stroj. Res. Misal sem imel s seboj. Nekaj sem povedal, v razredu je sledil smeh. Rekel sem: »Veste kaj, to je verouk in ne telovadba.« V hipu so se zresnili in potlej smo lepo celo stvar zgladili. In to je bila dejansko tudi moja edina izkušnja z veroukom. Seveda sem jo omenil nekomu v pismu domov. In po Ljubljani se je razširilo kot ogenj, da učim verouk v Kanadi. Dobro, nič hudega. Kdo je počel še vse kaj drugega. To ni prav nič slabega. Malo kasneje pa sem imel v zvezi s tem tudi zanimivo izkušnjo ... Takrat sem že opravil vse izpite, imel spričevala in papirje. Prvič sem stopil v razred, ki mi je bil dodeljen, da sem mu bil razrednik. To je bil deseti razred, začetek naše gimnazije. Učil sem matematiko in nemščino. Ko sem hrabro planil po matematiki, me je nekdo ustavil: »Sir, a molili pa danes ne bomo?«

Se vas je nekdo spomnil?

Seveda, pri njih je bila to navada. Jaz tega nisem vedel, v šoli nam tudi niso povedali, te izkušnje nisem imel. Tako sem rekel: »Please, go ahead.«, torej: »Prosim, kar molite naprej.« In do prihodnjič sem se seveda naučil tudi očenaš v angleščini. Do takrat sem ga zmeraj pač molil po slovensko. To je bilo prav zanimivo. Drugič, ko sem začel, to je bila druga ura, sem začel moliti prvi, a se je nekdo oglasil: »Jaz ne bom molil. Mi smo …«, ne vem že kaj. Odgovoril sem mu: »Izvoli.« K sreči sem imel toliko duha prisotnosti in sem rekel: »Lahko sediš, lahko vstaneš in si tiho, lahko pa ta čas stopiš ven ali pa prideš v razred, ko končamo z molitvijo.« In je obsedel. Zgodilo se je enkrat, morda dvakrat, tega se zdaj ne spomnim. Ampak naslednjič je bil tiho in stvar je bila rešena. Morda model za kakšno drugo situacijo.

Se danes še kdaj vrnete v Ameriko?

Nekoč sem šel še enkrat nazaj v Grimsby, kjer sem učil. Imel sem še stike, tudi s Slovenci iz Saint Catharinsa, kjer sem vodil slovensko šolo. Tudi to je bila zanimiva in pisana zgodba. Lepa. Mislim sicer, da je bolje, če se človek ne vrača. Toliko strani si medtem že obrnil in nikoli ne veš, ali se ti bo knjiga odprla na pravi strani, ko se boš vrnil v neki kraj, kjer si se pravzaprav imel zelo lepo.





»In večno pojo gozdovi« profesorja Boštjana Anka: osebnostna podoba profesorja in velikega slovenskega poznavalca ter ljubitelja gozdov

Edvard Kovač

Veliki znanstvenik na gozdarskem področju in poznavalec širše družbe, tudi mislec in pedagog, človek s pisateljskim talentom in glasbenim občutjem, profesor Boštjan Anko, je bil resnično skromen človek. Čeprav njegova bibliografija šteje čez tristo enot znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov in objav, ga dolgo nisem mogel prepričati, da bi bilo vredno, ko bi nekaj svojih odličnih besedil odbral in jih izdal v zborniku pri Slovenski matici, saj je bil vendar član njene naravoslovne sekcije. S tem bi tudi širšo javnost seznanil s svojimi pogledi in ji hkrati razkril pomen gozdov za vsakdanje življenje ter tudi za preživetje. Omenil sem mu, da sem gozdove vzljubil ob prebiranju dveh romanov velikega norveškega pisatelja Trygveja Gulbranssena, ki nosita pomenljiva naslova Dediščina gozdov in In večno pojo gozdovi. Takšen učinek pričakujem tudi od izdaje izbora njegovih spisov. Počasi sem ga omehčal za ta načrt, a njegov prehiter odhod v večnost, mu je preprečil, da bi uresničil zastavljeno delo. Zato me toliko bolj prevzema hvaležnost do njegovih sodelavcev in študentov, ki so se z velikodušnim srcem lotili tega dela.

Toda kdo je bil profesor Boštjan Anko, kakšna je bila njegova osebnost, ki nas je prevzela in navdušila za delo v gozdovih, njihovo varstvo in preko njih tudi vodnih virov in vse kulturne krajine?

Čeprav je bil rojen Ljubljančan (16. novembra 1939), se je zavedal svojih korenin, ki so segale tja na Jezersko, kjer si je v zrelih letih staro žago prilagodil za zatočišče, ki stoji tako rekoč sredi gozda in poudarja Ankov, lahko bi rekli, kar naravni »habitat«, saj je vse življenje deloval in živel za gozdove ter to svojo veliko ljubezen znal prebuditi tudi pri svojih sogovornikih, prijateljih, posebno pa še pri študentih.

Ko prebiramo pričujoči zbornik, se ne moremo načuditi, kako vsestransko se je prof. Anko loteval vprašanja gozdov. Vedel je, da je bil tudi začetek človeške civilizacije povezan z gozdovi, prav tako naselitev Slovencev po naših deželah, predvsem pa je bila v njem zavest, da je od gozdov odvisna tudi prihodnost človeštva in celo obstoj življenja na našem planetu.

Takšen svetovljanski pogled na gozdove je mladega študenta Boštjana pognal v novi svet. Odšel je še študirat in se izpopolnjevat na univerze v Združene države (Yale) in Kanado (Toronto) in celo na Illichev inštitut v Mehiko. Ko beremo njegov življenjepis, se ne moremo načuditi, česa vse se je lotil. Vsekakor je tudi s fizičnimi deli in zaposlitvami pokazal, da odnos znanstvenika do narave ne more biti zgolj teoretičen in tudi ne samo znanstveno eksperimentalen, ampak od ljubitelja narave zahteva celosten odnos in s tem tudi čutno doživljanje. To velja posebno še v odnosu do gozda in vodnih virov, ki v njem zažuborijo.

Svoje svetovljanstvo je prof. Anko rad delil kasneje s svojimi študenti, zlasti s tistimi, ki so se vpisali na magistrski podiplomski študij Varstvo naravne dediščine, in jih popeljal v tujino, kjer so si lahko ogledali primere dobre prakse pri zaščiti in varstvu narave, posebej gozdov. Opozarjal pa jih je tudi, kako so v zgodovini naši strokovnjaki varovali gozd in kje smo Slovenci pri varovanju gozdov prehiteli evropsko zakonodajo. Prof. Anko se ni ustrašil ne ovir in ne nerazumevanja in je z veliko vztrajnostjo dosegel, da je Biotehniška fakulteta uvedla na ljubljanski univerzi prvi medfakultetni študij. Prepričal je različne komisije, da gozda ni mogoče obravnavati zgolj biološko, še manj le gospodarsko in ekonomsko. Kot smo že omenili, je zahteval celostni pristop, zato je poleg naravoslovnih ved v študij Varstvo naravne dediščine uvedel tudi humanistične vsebine od zgodovine, prava in sociologije pa vse tja do filozofske etike in teologije.

Prof. Boštjan Anko je svoje svetovljanstvo združeval z velikim domoljubjem. Še predno se je leta 1975 vrnil nazaj k domačim slovenskim gozdovom, je že v Kanadi, kjer je služboval, otroke slovenskih izseljencev učil naš jezik in slovenske pesmi. Vodil je zbor in z njimi prepeval, ko je pri slovenski liturgiji igral na orgle, ki so tudi čez lužo zmogle zaigrati slovenske napeve. Ne daleč od širnih kanadskih gozdov je pridobil prve pedagoške izkušnje, ko je poučeval mlade v srednji šoli. Od takrat naprej ga je pedagoško delo vedno veselilo. Ob mladih obrazih se je razživel in našel svojo mladost, tudi svojo že pregovorno duhovitost. Ob poučevanju mladine se je zaiskrila njegova hudomušnost, ki je kazala njegov prijetni značaj in ga naredila zelo priljubljenega med kolegi in prijatelji.

Profesorju Anku je bila narava učiteljica. Ob njej je razmišljal in razvijal svojo osebno filozofijo narave. Še preden so moderni filozofi razvili v etiki varstva narave tako imenovano »etiko daru«, jo je sam živel in tudi ubesedil. Prav na primerih v gozdu je znal pokazati, kako se narava zna obnašati kot zelo »modra«. Spomnim se, kako me je na nekem sprehodu skozi gozd opozoril na drevo, ki se je z nagibom na gozdnatem pobočju pripravljalo, da bo padlo in s tem podrlo tudi druga drevesa. Naravovarstveniki bi seveda takoj posegli in drevo zravnali ali skušali narediti kaj drugega, da ne bi padla še druga debla. Toda če pustimo, da narava naredi svoje, bodo drevesa res padala eden za drugim, na tleh strohnela in ustvarila jaso. A zapihal bo veter in prinesel semena grmičevja. Pognali bodo grmi, ki pa bodo gomoljkasti, polni plodov. Priletele bodo ptice in ta del gozda bo oživel s ptičjim petjem. Kako si ne bi sam kot filozof zapomnil te zgodbe? Učne ure, ki sem jih bil deležen na najinih sprehodih, so mi zbistrile pogled na naravo in mi pomagale izoblikovati etiko intelektualne ponižnosti in odgovornosti. Filozofija narave je bila pri prof. Anku vseskozi povezana z globokim spoštovanjem gozda. Združeval je biblično etiko stvarstva, ki pravi, da človek ni ne lastnik in ne gospodar narave, je samo njen oskrbnik. To etiko stvarstva je združeval z globoko racionalnostjo, ki jo premore človek z zdravim pogledom na življenje, kakršnega so imeli že naši očetje.

Nesporno je bil prof. Boštjan Anko velik znanstvenik in širok strokovnjak z mednarodno odmevnostjo. O tem pričajo njegove tukaj objavljene razprave in strokovni članki ter komentarji njegovih sodelavcev in študentov. Bil je urednik številnih knjig, med njimi tudi literarnih, saj je bil sam velik ljubitelj leposlovja in hkrati literarni ustvarjalec. Toda že pogovori z njim so bili nekaj literarnega. Ko sva hodila po gozdu, so se mu iskrile oči, kakor da bi iz njih skakali »gozdni škratje«. Se pravi, bil je zrel mož in hkrati velik otrok, ki se je znal na novo razveseliti dogodkov v naravi in jih deliti z drugimi. Preko etike ohranjanja narave je oblikoval tudi duhovni odnos do lepote gozda in drugih pokrajin. Vedel je, v katerem mesecu, celo tednu, se pokažejo določene cvetlice in bil pozoren do novih poganjkov.

V njegovih biografijah beremo, da si je ustvaril družino. V življenju so ga spremljali čudovita soproga Ivana, ki je verjela v njegovo poslanstvo varuha »dediščine gozdov«, in trije otroci, sinova Matej in Simon ter hčerka Katarina. Prav z njo, kot z najmlajšim otrokom, se je največ pogovarjal in jo uvajal v skrivnosti gozda in trat. O svoji globoki duhovnosti je bil diskreten in je ni vsiljeval, čeprav nikoli ni skrival svojega prepričanja. Vedel pa je, da mora, tako kot v vsako skrivnost, tudi v skrivnost gozda, vsak vstopiti sam.

Prof. Boštjan Anko je neodvisno od svojega kanadskega kolega Hansa Jonasa razvijal etiko odgovornosti za prihodnje rodove. Prepričan je bil, da tako kot smo mi sprejeli dediščino gozdov naših dedov, tako čaka tudi nas odgovornost do ljudi, ki še niso rojeni, da bodo zaslišali pesem gozdov. Tudi mi smo etično odgovorni, da jim predamo lepoto narave, čeprav nas takrat ne bo več. Kljub temu da v Ameriki še ni bral francoskega filozofa Jacquesa Ellula, je sam razvijal zelo moderni personalizem, ki poleg medčloveških osebnih odnosov vključuje tudi osebni odnos do narave in do okolja. Tako se nam osebnostna podoba prof. Boštjana Anka s svojo mislijo, raziskovanjem in delom razkriva kot nekaj preroškega.



__________

1 Pogovor, ki ga je vodil Blaž Lesnik, je bil prvič predvajan na Radiu Ognjišče 15. avgusta 2009, ponovljen je bil 28. septembra 2019. V arhivu Radia Ognjišče je za poslušanje na voljo ponovitev: https://avdio.ognjisce.si/share/ng_2019_09_28_spominska_prof_dr_Bostjan_Anko. Zapis dela pogovora je uredil Anton Tone Lesnik, upokojeni gozdar, sodelavec Boštjana Anka.





GOZD IN GOZDARSTVO

Prav zavedanje, da rezultatov negovalnih ukrepov največkrat ne bo žela ta generacija, ampak šele prihodnja (ali še kasnejše), ostaja ena najimenitnejših etičnih potez gozdarstva.

Boštjan Anko





Urednikov uvod

To poglavje je najobsežnejše, saj zajema osnovno, izhodiščno Boštjanovo dejavnost. Pokaže izjemno širino, ki je sestavni del gozdarjevega poslanstva. Če je cilj lesarja les, je cilj gozdarja trajen gozd! Boštjan je bil gozdar v vsej žlahtnosti te besede. Nadaljeval in negoval je tradicijo sonaravnega gospodarjenja z gozdom, ki so ga nekateri veleposestniki uveljavljali že v 19. stoletju (npr. knez Auersperg). Ker je gozdarstvo pomembna gospodarska panoga, so vedno prisotni različni pogledi glede načina in količine pridobivanja lesa, nasprotja med kratkoročnimi in dolgoročnimi interesi. Boštjan je bil vedno trdno na strani dolgoročnosti. Takšna drža vodi k trajnosti, je vedno blizu dojemanju varstva narave. Zato je tudi odločno podpiral pobudo dr. Dušana Mlinška o ustanovitvi mreže gozdnih rezervatov, bil zagovornik različnih funkcij gozdov in se na vse načine zavzemal, da so bile poleg proizvodne funkcije upoštevane tudi vse druge. Ker je imel cilje zastavljene daleč v prihodnosti, bil ukoreninjen v šestoletni zgodovini gospodarjenja z gozdovi na Slovenskem, je imel tudi jasno predstavo o tem, kaj narediti danes. Pa ne samo v gozdu, tudi v krajini in družbi. Zato je bil gozdar pred svojim časom.

V sklepnem delu dr. Katarina Groznik Zeiler s komentarji kronološko pospremi izbrane prispevke, v zborniku pa smo zadnja dva postavili na prvo mesto. Njegov zadnji objavljeni esej Les je res lep, ampak gozd je lepši … v Gozdarskem vestniku res na tako prijeten način povzema njegov način razmišljanja, sporočilo pa je brezčasno. Zadnja dva prispevka sta še dodatno izbrana iz njegove bibliografije. Prvi o pragozdu na Pečkah je skrajšano diplomsko delo, primer znanstvenega članka (spremni komentar k temu prispevku je napisal prof. dr. Šalehar v sklopu Ustvarjalni opus), drugi pa je ponatis Ortenburškega gozdnega reda, enega od sedmih zgodovinskih gozdarskih virov, izjemno dragocene gozdarske dediščine. Boštjan je dosegel, da so ti viri dostopni in nam lahko pomagajo razumeti razvoj gozdov na Slovenskem kar za šeststo let!





Les je res lep, ampak gozd je lepši …2

Vlada je junija letos (2012 op. ured.) sprejela akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020 z izposojenim promocijskim naslovom Les je lep.

Dokument naj bi se med drugim opiral tudi na Resolucijo o nacionalnem gozdnem programu, sprejeto v Državnem zboru leta 2007, ter upošteval še usmeritve treh, očitno nedodelanih in neverificiranih dokumentov (Izhodišča za prestrukturiranje slovenske lesnopredelovalne industrije, Osnutek programa trajnostnega razvoja vrednostne verige lesa in Osnutek nacionalnega akcijskega načrta za uresničevanje načel od zibke do zibke v Sloveniji), ki naj bi predstavljali prispevek oz. stališča lesnopredelovalne industrije.

Letošnjo jesen je načrt našel svoj odmev tudi v pripravi strategije razvoja Slovenije (2014–2020) Za zeleni razvojni preboj, ki kot enega od sedmih programov, »usmerjenih v rešitve in izhod iz krize«, predstavlja tudi »vzpostavitev vrednostne verige predelave lesa«.

Ideja gozdno-lesne verige je torej zakrožila po Sloveniji dokaj na široko. Razumeti pa je treba, da ne zadeva le gozda in organiziranosti gozdarske stroke, ampak tudi splošni odnos te družbe do gozda. Zato je vprašanje, kako bo nanjo odgovorila gozdarska stroka, pomembno; zaenkrat je bila nenavadno tiho.

Povezovanje gozdarstva in lesarstva

V industrijskem procesu je veriga nekaj povsem logičnega. Težave nastanejo, ko naj bi se v nekakšno verigo vključili dve povsem raznorodni področji, ki delujeta po različnih zakonitostih in se zato med seboj le težko usklajujeta. Takrat je prav, da se podamo v tako partnerstvo s čistimi računi in jasnimi perspektivami.

Saturacija lesne industrije je vplivala že na oblikovanje gozdnogospodarskih območij in pritiski, da bi se gozdarstvo podredilo lesnopredelovalni industriji, segajo še v leto 1949, ko je bila gozdarska strokovna revija združena v revijo Les. Takrat sta bila tudi gozdarstvo in predelava lesa za kratek čas združena v istem resorju. V začetku sedemdesetih let minulega stoletja se je visokošolski študij lesarstva ločil od študija gozdarstva. Dvajset let kasneje je razpadlo še Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije, ustanovljeno je bilo Slovensko gozdarsko društvo. Sobivanje našega gozdarstva in lesarstva ima torej že kar dolgo in burno zgodovino.

Stroki sta odšli – vsaka v svojem resorju, vsaka svojo pot. Gozdarstvo je doživljalo trenutke mednarodnega priznanja, lesarstvo pa se je dokaj uspešno uveljavilo na trgih nekdanje skupne države. Tranzicija je obe stroki temeljito pretresla. V obeh panogah se je število zaposlenih zelo zmanjšalo, prav tako tudi njun delež v nacionalnem bruto proizvodu, s tem pa tudi njun pomen in ugled v domači javnosti.

Gozdarstvo je doživelo reorganizacijo in preživelo denacionalizacijo, ob kateri so vzniknili mnogi novi, stroki nenaklonjeni deležniki s povsem novimi pogledi na gozd. Kar stroko v tem trenutku rešuje, je dolga tradicija trajnostnega načrtovanja in razmeroma lep gozd kot njen rezultat, določeni vidiki njene organiziranosti in vztrajanje pri načelih sonaravnosti in večnamenskosti, ki stroko vpenjata v socialno in ekološko bolj ozaveščen čas prihodnosti. Počasi tudi najširša javnost spoznava, da je gozd s svojimi ekološkimi in socialnimi funkcijami javno pomemben – da je nekaj več kot trajno obnavljajoča se zaloga lesa.

Lesna industrija ni zrasla organsko. Zato vsega tega nima: nima podobne tradicije, prekinila je s tradicijo lesnopredelovalne obrti, ekonomske zakonitosti delovanja pa jo priklepajo na neki drugačen svet. Ob propadu starih trgov in stiku s tujo konkurenco je – nepovezana in brez prave vizije – praktično propadla.

Čisti računi, dobri prijatelji

Ko se v načrtovani verigi srečujeta dve tako različni panogi, je očitno, da ena vendarle prihaja ne z idealno, pa vendar jasno začrtano perspektivo lastnega razvoja, ki ga ovirajo ne toliko notranje nedorečenosti kot predvsem dejavniki širšega okolja. Druga je v mnogo težjem položaju. Vizije njenega razvoja so vendarle šele v fazi »izhodišč« in »osnutkov«.

Načelo čistih računov in dobrih prijateljev naj bi obveljalo tudi ob predvidenem povezovanju gozdarstva in lesarstva. Prav bi bilo, ko bi na akcijski načrt odgovorila vsa gozdarska stroka in ne le nekaj predstavnikov zelo različnih – pa ne vseh – interesov. Po širši razpravi naj bi razmislila, kaj lahko prispeva k njegovi realizaciji, kaj dobrega lahko od njega pričakuje, pa tudi, koliko bi tako povezovanje stalo gozd in njo samo.

Omenjeni načrt ugotavlja, da je »slovenska lesnopredelovalna industrija edina slovenska gospodarska panoga z domačim bogatim in kakovostnim zaledjem iz obnovljivega vira«. S tem pravzaprav priznava, da je gozdarstvo v tej verigi že odigralo svojo vlogo. Njen gozdarski del se dejansko še vedno začne in konča »na kamionski cesti«; videti je namreč, da ne seže globlje v gozd.

Če potem v nadaljevanju piše, da je ta les »pogosto uporabljen na neustrezen način, s premalo inovativnosti in s premalo dodane vrednosti,« to pač ni in ne more biti več problem gozdarstva.

Kako globoko v gozd sploh seže zamisel o gozdno-lesni verigi? Ključni namen akcijskega načrta je »z različnimi ukrepi prispevati k večji konkurenčnosti celotne gozdno-lesne verige, in sicer:

– s povečanjem poseka in negovanosti gozdov, skladno z načrti za gospodarjenje z gozdovi,

– s povečanjem količin in predelave lesa na višjih zahtevnostnih stopnjah z uveljavitvijo novih tehnologij predelave lesa,

– s povečanjem porabe lesa in ustvarjanjem trga za lesne proizvode in storitve, kar bo

– prispevalo k zagotovitvi novih delovnih mest in rasti dodane vrednosti na zaposlenega v gozdarski in lesnopredelovalni panogi.« Gozd in gozdarstvo torej zadeva le prva od alinej, ki navaja povečan posek in negovanost gozdov.

O realnosti vlog in nalog gozdarstva v predlagani verigi

Težko je razumeti, kako naj bi v danem trenutku povečanje poseka lahko vplivalo na okrevanje lesnopredelovalne industrije. V naših gozdovih na leto priraste 9,1 milijona m3 lesa in po gozdnogospodarskih načrtih bi ga lahko posekali 5,5 milijona m3 – v nekaj letih celo 6,5 milijona m3. Leta 2011 smo posekali le 3,9 milijona m3. Od kod potem tak razkorak? Lesnoproizvodne zmogljivosti gozdov so glede na gozdarske podatke opredeljene zelo natančno, medtem ko dokument ne navaja lesnopredelovalnih zmogljivosti naše industrije. Podjetja, ki proizvajajo žagan les in furnir, naj bi leta 2010 predelala 76 odstotkov doma proizvedene hlodovine. Naj to pomeni, da je to vse, kar je naša lesnopredelovalna industrija trenutno sposobna – v količinskem in kakovostnem pomenu? Koliko domačega lesa je bilo tega leta predelanega v vrhunske izdelke? Na tej stopnji (žagarstvo, proizvodnja furnirja) je namreč stopnja dodane vrednosti zelo nizka in prav o njej dokument govori ves čas. Če je temu res tako, potem lahko sekamo, kolikor hočemo; le nekaj sodobnejših žag bomo morda dobili, zadaj pa bodo ostajali osiromašeni gozdovi. Hlodovina, zlasti tista najkakovostnejša, bo še naprej odhajala čez mejo, kjer lesnopredelovalna industrija, ki ustvarja večjo dodano vrednost, pač lahko ponudi boljšo ceno.

Drugo vprašanje, ki ga postavlja predlagano »povečanje poseka in negovanosti gozdov« kot eden ključnih ciljev akcijskega načrta, je nesočasnost učinkov obeh ukrepov. Medtem ko je posekani les lahko na žagi že v nekaj tednih ali mesecih, se učinki negovanosti gozda na kakovost sortimentov pokažejo šele desetletja kasneje. Investicije v gozd so praviloma dolgoročne, zato jim zdajšnji trenutek ni naklonjen.

Nadalje avtorji načrta postavljajo nekaj vsaj za gozdarstvo vprašljivih podmen: »Z intenziviranjem gospodarjenja z gozdom, s posekom in nego gozdov, kar je vezano na dosledno izvajanje načrtov za gospodarjenje z gozdovi, bo v slovenskih gozdovih več kakovostnejših sortimentov, ki bodo na trgu dosegali višje cene. Več poseka pomeni tudi več delovnih mest, predvsem na podeželju.«

Intenziviranje gospodarjenja z gozdom je še mnogo več kot le več sečnje in več nege. Gotovo naj bi pomenilo tudi krepitev sonaravnostne in večnamenske usmeritve gozdarstva; tega, kako naj bi se to zgodilo, dokument ne navaja. Kar zadeva dosledno izvajanje načrtov, so avtorji očitno imeli v mislih le posek. Res je, da se načrti ne izvajajo dosledno, še zlasti ne v zasebnem sektorju – vendar ne samo v primeru poseka. Dokument ne navaja vzrokov, pa bi jih lahko. Tako bi veriga segla globlje v gozd. Ob lastniški strukturi, kakršno imamo v Sloveniji, ter kadrovsko in finančno podhranjeni javni gozdarski službi ni mogoče govoriti o (vsestranskem) intenziviranju gospodarjenja z gozdovi – če ob tem ne spregovorimo tudi o novih nalogah, morda tudi o prilagoditvi organizacijskih oblik te službe nanje –, ter o ustvarjanju pogojev za njeno delo. Tudi tako bi ta veriga segla globlje v gozd.

Več kakovostnejših sortimentov, ki jih navaja načrt, se bo ob vseh izpolnjenih pogojih na trgu pojavilo šele čez desetletja. Kdo dandanes še obvejuje v drogovnjakih? Prav zavedanje, da rezultatov negovalnih ukrepov največkrat ne bo žela ta generacija, ampak šele prihodnja (ali še kasnejša), ostaja ena najimenitnejših etičnih potez gozdarstva, ki pa presega razsežnosti verige.

Rezultati nege gozda, ki jih ena generacija izroča drugi, naj bi se odrazili v višjih cenah kakovostnejših sortimentov. Razumno bi bilo pričakovati, da je to res, vendar minula praksa kaže, da slovenski trg nasploh le kakovost redko priznava in nagrajuje, kar je slaba vzpodbuda za negovalne ukrepe danes. V kriznih časih še posebno ni razumevanja za dolgoročne investicije, ki naj bi se izplačale enkrat v negotovi prihodnosti. Lepo in prav je torej pisati o teh rečeh v akcijskem načrtu – realno pa ni.

In končno še (obrabljena) prazna obljuba o večjem številu delovnih mest. S čim je utemeljena? Ob dani posestni strukturi in (ne)organiziranosti zasebne gozdne posesti je mogoče trditi ne le, da gre za zelo nevarno in slabo plačano delo, ampak tudi, da bi bilo le malo zaposlitev stalnih, da bodo ljudje občasno res več sekali in da bo zato kvečjemu več delovnih nesreč.

Veriga ali mutualistično partnerstvo?

Sonaravno večnamensko gozdarstvo mora biti konservativno podjetje že zaradi svojega bistva. Nenehni oziri na ekološki, socialni in ekonomski steber trajnosti vseh funkcij gozda ga delajo ne le preudarnega, ampak predvsem previdnega – kolikor mu to dovoljujejo zunanje okoliščine. Zato ob vsaki ponudbi (kot je tale) prihaja na misel tisti znameniti: »Boj se Danajcev, tudi kadar prinašajo darove.« Saj niti ni še tako dolgo, ko so gozdovi (in gozdarstvo z njimi) sofinancirali vzpon in razcvet naše nekdanje lesnopredelovalne industrije.

Navsezadnje tudi ideja verige v tem primeru ni najbolj posrečena: znano je, kaj verigo vleče in kaj je na drugem koncu … V svetovnem merilu poznamo mnogo takih verig: določene gospodarske panoge, države ali cele regije so prisiljene v vlogo dobaviteljev surovin. V njej ostajajo brezizhodno podrejene diktatom tistih, ki surovine finalizirajo. Taki odnosi ne poznajo mutualizma.

Marsikje (zlasti v nerazvitem svetu) je v takem položaju tudi izkoriščanje gozdov. Pa naj to velja tudi za naše gozdarstvo? Stroka z dolgo tradicijo trajnostnega gozdarjenja vendar ne more privoliti zgolj v vlogo dobavitelja surovine. V tej vlogi se je že videla. Nikakor se ni odrekla pomembnosti proizvodnje lesa, nasprotno – razvija jo kakovostno in količinsko, vendar je gozdu priznala še šestnajst drugih funkcij, ki deželi zagotavljajo višjo kakovost naravnega in socialnega okolja.

Obravnavani program zelo jasno izpostavlja pričakovanje lesnopredelovalnega sektorja, da si bo v povezavi z gozdarstvom zagotovil obilje kakovostne in cenene surovine – celo več, kot jo lahko predela. Bodo presežki še naprej odhajali v izvoz? Bodo izvozniki hlodovine še naprej narodni izdajalci? Nekako se bo treba sprijazniti z dobrimi in slabimi stranmi dejstva, da smo že nekaj časa na nekem skupnem trgu. Nekdo ne ve ali še vedno ne razume, da gozd ni samo les in da gozdarstvo v 21. stoletju ne more biti samo drvarstvo. Dokument sicer kozmetično omenja tudi načeli sonaravnosti in večnamenskosti, vendar ne pojasni, kaj se bo z njima godilo, če se izpolnijo vse želje oz. zahteve, zapisane v njem.

Odnos v verigi ne more biti mutualističen – enakopraven, partnerski. Industrija iz gozda ne more zahtevati samo lesa in ne od gozdarstva, da se podredi le eni sami funkciji gozda. Tako bi ga v razvoju vrnili za desetletja in več nazaj. Je bila vsa naša prehojena pot zaman?

Veriga, javnost in kultura drevesa, gozda ter lesa

Spregledovanje ekoloških in socialnih funkcij gozda spregleduje še enega, pomembnega deležnika v tej zgodbi: našo javnost. Tisto javnost, ki ji je zaenkrat (žal) še vseeno, od kod so izdelki iz lesa – le da so kakovostni in poceni. Ista javnost pa hodi v naš gozd – ne v sibirskega, skandinavskega ali tropskega: po mir, zdravje, lepoto, po gobe in še kaj. Vse bolj se zaveda pomena dreves in gozda za kakovost življenja. Tega zavedanja res (še) ne zna jasno artikulirati, a vedno več hodi v gozd – in tako glasuje zanj. Je torej mogoče trditi, da je naš gozd le stvar kapitala in dobrih 22.000 zaposlenih v gozdarstvu in lesarstvu? Ljudje vse bolj spoznavajo, da je gozd stvar skupnega interesa: v Veliki Britaniji je vlada nedavno morala opustiti načrt prodaje državnih gozdov, ker ji je javnost nasprotovala v imenu takega interesa. Počasi se bomo morali privaditi, da je ob vseh, za javnost pomembnih, odločitvah treba računati tudi z javnostjo.

Visoka gozdnatost po površini majhne Slovenije iz nas pač še ne dela lesarske velesile. Ne z lesom ne z lesnimi izdelki ne bomo uspešno preplavili mednarodnih trgov, če za takimi prizadevanji ne bo stala neka trdna kultura drevesa, gozda in lesa, tipična za prostor, ki nam je dan. Ni še dolgo, ko smo bili na najboljši poti, da postanemo neke vrste velesila v svojem odnosu do gozda. Sami smo se – vzpodbudili so nas drugi – na trenutke začeli dojemati kot gozdni narod. Začeli smo razmišljati o kulturi gozda, in to ne le ob prazničnih priložnostih.

In kje smo dandanes? Program Les je lep k tej kulturi ne prispeva praktično nič. Zbanalizira odnos med gozdom in uporabniki lesa in spregleduje javnost kot pomembnega deležnika v dialogu med gozdom in človekom.

Promocija lesnih izdelkov se začne v gozdu – z vzgojo javnosti. Verjetno je, poleg lesa seveda, to lahko najvrednejši prispevek gozdarstva k temu programu, če bo kdaj shodil. Ljudje, ki bodo spoznali in razumeli, kje in v kako imenitni združbi je odraslo neko drevo, kako mu rečemo, iz kako majhnega semena je – ne čez noč, ampak v veku enega, dveh človeških življenj –, zraslo v orjaka in tako naprej, bodo ob domači zgodbi začeli spoštovati tudi navaden bukov stol; ne le, ker jim je všeč, ampak ker bodo vedeli in čutili, kdaj in kako je tista bukev brstela, ozelenela, se obarvala, obletavala in na koncu padla … V tem hladnem svetu smo ljudje lačni zgodb, ki vzbujajo osebne odnose – tudi do domačega bukovega stola.

Res so lepi bukovi stoli, ampak bukov gozd je še lepši.





Živeti z gozdom (ob kočevski razstavi o gozdu in ljudeh)3

Ob mednarodnem letu gozdov so v Pokrajinskem muzeju Kočevje 25. novembra lani odprli razstavo s pomenljivim naslovom Živeti z gozdom, Gozdnogospodarsko območje Kočevje, odprta pa bo do 11. septembra letos. Njen del je od letošnjega marca do konca leta postavljen tudi v avli Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Ljubljani.

V času agresivnega komuniciranja so umirjene predstavitve našega gozda in gozdarstva, ki bi navajale na premišljevanje, redke. Kočevska razstava je preveč nenavadna in zanimiva, da bi smela mimo nas neopažena. Za javnost poučna, za stroko izzivalno postavlja vrsto vprašanj, mimo katerih ne bi smela nobena od prihodnjih razstav s podobno tematiko.

Sama vsebina razstave je na prvi pogled standardna in njena usmerjenost tradicionalno naravoslovna in zgodovinska. Vendar hkrati načenja tudi vprašanja žive, odmirajoče in pravkar odmrle kulturne dediščine, ki jo ljudem zapušča sobivanje z gozdom.

Predstavitveno najmočnejši je zagotovo vstopni prostor: odpreš vrata in se znajdeš pred trohnečim (pa še kako živim) ležečim bukovim deblom, poraslim z mahom in praprotmi, ki obiskovalca loči od velike stenske povečave gozdnega prizora iz Rajhenavskega gozda. Na visečem stropu lebdi domiseln pogled v pragozdne krošnje. Nasploh je vhodna avla polna izvirnih predstavitvenih idej – od neposredno potiskanih panojev iz surove iverice, steklenih kubusov s talnimi profili, kjer rastejo mlada drevesca, do tehnično izjemno zahtevne domišljene postavitve trimetrskih, trideset cm debelih debel drevesnih vrst, ki so na Kočevskem najpogostejše.

Nasploh razpoložljivi prostori postavitvi razstave niso bili najprijaznejši, vendar je avtorica razstave, kustodinja Vesna Jerbič Perko (sicer geografinja), dobro ujela dinamiko, ki jo dajejo. Prehodni vstopni avli sledi drugi prostor (»predavalnica«), ki se še najbolj ponuja standardni muzejski postavitvi: vitrine, panoji, imenitna maketa parne žage na Rogu, od katere je ostalo le nekaj žaginih listov, kladiv, fotografij ... Pa izdelki iz Glažute, steklene vodovodne cevi iz Mačkovca in na koncu prerez 280-letne jelke, ki opominja, da drevesa rastejo po svojih večnih zakonih, medtem ko se človek in njegove skupnosti nenehno spreminjajo.

Postavitveno najmanj hvaležno je stopnišče, ki vodi do gornjega razstavnega prostora. Avtorica ga je izkoristila za predstavitev številnih gozdnih poti, s katerimi kočevski gozdarji danes približujejo gozd laikom. Po stopnicah vodijo sledi divjadi, ki so jih oblikovali šolski otroci, mimo informacijskih tabel, kakršne srečamo tudi v gozdu: Kostelske pešpoti, Borovška naravoslovna pot, pešpoti na Stojni, Rožni studenec, Roška pot ... Tu so obiskovalcem na voljo tudi zgibanke o poteh; brez pojasnil – tiha povabila v gozd. Niso nastala naenkrat – prav za leto gozdov, ampak načrtno nastajajo že poldrugo desetletje.

Na koncu stopnišča je eden najzanimivejših eksponatov – Slovar (okrog tristotih) gozdarskih izrazov. Da, to je tista živa kulturna dediščina, o kateri zadnje čase toliko govorimo. Pri njenem reševanju/zbiranju so sodelovali gozdarji v vseh krajevnih enotah območja. Nenavadne besede slovenskega, mnogokrat tudi kočevarsko-nemškega in sosednjega hrvaškega zvena, ki umirajo z odhajajočo generacijo.

Na podestu pred zadnjim razstavnim prostorom je skladovnica drv; dokaj poguma je bilo treba za njeno postavitev, a učinek je dober – tako domače deluje. Če smo realni, so drva še vedno (žal) za mnoge najkonkretnejša vez z gozdom; kot malo kje v Sloveniji so od Žlebiča do Kočevja pred hišami kupi bukovih hlodov, ki ne vedo za naftno krizo ...

V zadnjem prostoru zašumi pod nogami suho listje. (Ko se zdrobi, ga zamenjajo). Razstavni prizor, ki ga zamejuje velika panorama iz okolice Koblarjev, je namenjen oglarjenju: kožarka, ob njo prislonjeno kolo. V katalogu piše: »Oglarjevo kolo, druga polovica 20. stoletja, material: kovina, guma, plastika; d. 189 cm, š. 60 cm, v. 100 cm; zasebna last.« Bicikel, s katerim smo se na taksaciji toliko prevozili, je postal muzejski eksponat; pa »Oglarjev klobuk; druga polovica 20. stoletja; material: klobučevina, tkanina; d. 26 cm, v. 26 cm; zasebna last.« Kdo še hodi v gozd s klobukom? Pred očmi se človeku sama od sebe izriše galerija zgaranih kosmatih obrazov pod takimi klobuki, z brčicami in živimi očmi. Pomešata se zgodovina in nostalgija.

Zadnja je ambientalna postavitev gozda s (suho – pa kaj potem, kolikokrat so suhe) kalužo s sledmi divjadi. Z mahom obrasla jelenova lobanja – ne le krogla, tudi naravna smrt ima še mesto v življenju divjadi. Divjad: nič nagačenega in (kot po navadi) v ospredje postavljenega. Slike živali se nevsiljivo stapljajo z gozdnim prizorom; skoraj tako kot v naravi. Seveda je žival del gozda in lov del bivanja v gozdu, pa vendar ob tej postavitvi lova sploh ni mogoče zgrešiti.

Na koncu se znajdeš pred vrati, ki vodijo naprej, pa jih zato ni bilo mogoče prekriti z gozdno panoramo. Človeka ima, da bi jih odprl in pogledal, kako z gozdom živimo danes, kako bomo živeli jutri, kako bo s funkcijami gozda ...

Ob bogatiji, ki jo o človeku in gozdu razgrinja kočevska razstava, se človek nehote vpraša o končnem pomenu podobnih razstav nasploh: zabavati, poučevati, promovirati dano ustanovo, gozd, gozdarstvo? Vsega po malem – predvsem pa navajati k premišljevanju; to naj bi bil njihov zadnji in najvišji cilj.

Živeti z gozdom. Kdaj? Včeraj, danes, jutri? »Živeti« je dvosmeren odnos. Ne oblikuje le človek gozda, ampak tudi gozd človeka. Kako, koliko? O prvem gozdarji vemo marsikaj, o drugem zelo malo. In to stroki škoduje. Naj o tem spregovorijo drugi, ki gozd in gozdarje gledajo z neke drugačne perspektive. V Kočevju so napravili prvi korak v to smer, menda prvi pri nas. Doslej smo podobne razstave vselej postavljali gozdarji sami, ker »te reči pač najbolje poznamo«. Pa jih res? Morda je ta prvi korak res še malo negotov in razstava bi navsezadnje lahko nosila tudi naslov Kako smo živeli z gozdom. Dandanes tudi na Kočevskem le še malokdo ve, kaj je »narba«, »bokavnica« ali »klibar«. Oglarja s tistim biciklom in klobukom »iz druge polovice 20. stoletja« žal tudi ni več. Prav nihče več ne ve, čemu je služila razstavljena »retorta za oglarsko kopo«. Žagarjev, oglarjev, furmanov in glažutarjev ni več.

In kako živimo z gozdom dandanes? Lesno bogastvo ostaja stalnica. V gozd so prišli rekreativci. Lovcev je več in drugačni so. Gozd – še posebno kočevski – mnogim ni le kraj miru in lepote, ampak tudi kraj groze in bolečih spominov. Senca zaprtega območja je še med ljudmi. Mnogi se spominjajo tudi priprav na osamosvojitev. Splošna raba »zaščiten kot kočevski medved« je postala vseslovenska. Počasi prodira prepričanje, da so ta gozdna prostranstva izredna zakladnica biotske pestrosti. Mnogi upajo, da bo enkrat le ustanovljen kočevski naravni park; drugi si ne želijo nikakršnih »parkov« več. Vse to (in še marsikaj) bi morda lahko bile teme za naslednjo razstavo Živeti z gozdom – ne kjer koli, ampak prav na Kočevskem.

Kaj pa jutri? Človek stopi v razstavo in misli, da bo še enkrat izvedel »vse o gozdu«, odide pa z nejasnim, a gotovim spoznanjem, da je tudi gozd oblikoval človeka in da je ravno kočevsko porajanje kulture gozda nasilno prekinil niz neomenjenih dogodkov – tudi obdobje industrializacije, ki v tem trenutku nekako izzveneva. Je potlej taka razstava tudi izziv za Kočevsko, da prav gozd v večji meri znova vključi v razmislek o svoji prihodnosti? To je navsezadnje razmislek, ki bi bil potreben vsej Sloveniji, na Kočevskem je ta potrebnost le še posebno izražena.

Razstavo spremlja naravnost razkošen katalog z več kot sto barvnimi fotografijami in tematskimi kartami. Besedila zanj je prispevala plejada kočevskih gozdarjev skupaj z avtorico razstave, ki ga je tudi uredila. Obsežna (80 str.) publikacija je dragocen poklon kočevskim gozdovom in Kočevarjem. Katalog je založil Pokrajinski muzej Kočevje.

Tu se po navadi zapisi o razstavah končajo; tokrat ne: Pokrajinski muzej Kočevje je 17. maja letos za razstavo prejel Valvasorjevo priznanje za leto 2010. To je najvišje strokovno priznanje za izjemne dosežke v muzejstvu. Seveda velja priznanje predvsem avtorici ge. Vesni Jerbič Perko in njenim najožjim sodelavcem. Vendar ona skromno pravi, da je pri pripravah sodelovalo okrog sedemdeset ljudi – pa najbrž niso bili sami: vsekočevski projekt? Nihče ni štel ur in meril zaslug. Tako nastajajo resnični uspehi. In ko vprašaš za denar, direktor muzeja Ivan Kordiš omeni številko, ob kateri bi bilo komu najbrž nerodno: za tako malo denarja je mogoče nagrajeno razstavo postaviti le v okolju, ki resnično živi z gozdom – ali, kot pravi vodja OE ZGS Kočevje, mag. Bojan Kocjan. »Če je cilj jasno postavljen in s korektnim sodelovanjem vseh partnerjev, se da izpeljati še tako zahteven projekt.« Očitno res.





Gozdni rezervati – naša biološka dediščina4

Moč, s katero je vzklila misel o potrebnosti novih trajnih gozdnih rezervatov, kaže na novo orientacijo v vseh tistih deželah, kjer sta razviti gozdarska znanost in tradicija.

Kaj so gozdni rezervati in čemu služijo, kakšni so pri tem naši cilji, ali so gozdni rezervati res potreba in skrb le nas gozdarjev, so vprašanja, ki bi se jih radi v naslednjem na kratko dotaknili.

Domala vsaka dežela, ki gozdne rezervate že ima, ima svojo definicijo zanje. Ta je seveda različna glede na politične sisteme, zgodovinske in socialnoekonomske razmere ter različna gledanja na gozd v različnih kulturah. Kljub temu pa je moč pri vseh prizadevanjih za ustanavljanje in upravičenje rezervatov ugotoviti osnovno misel: spoznavanje naravnih zakonitosti. Sleherna človekova dejavnost v okolju – v našem primeru je to gozd – že njegova prisotnost, spreminja naravni značaj okolja; včasih naenkrat in temeljito, drugič v dolgih nizih kumulativnih učinkov. Ker pa je pri vsakem gospodarjenju z naravnimi viri potrebno poznati njihove zakonitosti, se vprašamo, kje bomo mogli le-te spoznavati, če je človekov vpliv v prostoru že tako prevladujoč.

Trajni gozdni rezervati so torej predeli, kjer smo za vselej izločili vse človekove vplive. Tega pa v sodobnih razmerah seveda ne bo moč storiti preprosto z ograjo. Tako izvira npr. »kisli dež«, ki pesti južno Skandinavijo, iz industrijskih območij Porurja in Severne Anglije, torej stotine kilometrov proč od območij na Norveškem, kjer se je pH v potokih znižal do tolikšne mere, da le-ti niso več primerni za drstenje lososov. Podobno prizadeva ta dež tudi gozdna tla in ovira rast gozda. Za naše razmere navedimo primer posledic, ki so nastale zaradi iztrebljenja volka in risa. V prvem hipu bi menili, da to na lesno proizvodnjo ne more očitno vplivati. Če pa upoštevamo gozd kot celovit prostor, ki ga od koreninskega sloja do krošenj prepletajo življenjski procesi in soodvisnosti, kaj lahko ugotovimo, da pomeni izginotje volka in risa manjkajoč člen v prehrambeni verigi gozdnega ekosistema in da je v njuno ekološko nišo vstopil človek – lovec, ki pa nalogo obeh živalskih vrst opravlja po svoje. Da so posledice tega mnogokrat nenaravni staleži druge divjadi, ki včasih odločilno vplivajo na razvoj gozda in proizvodnjo lesa, ni potrebno posebej razlagati.

Evropa danes pragozdov praktično nima več in Jugoslavija je glede tega srečna izjema. Vendar pa ostanki naših pragozdov še zdaleč ne predstavljajo vseh najpomembnejših gozdnovegetacijskih tipov. Zato bo treba za rezervate izločiti poleg pragozdnih ostankov tudi nekatere gozdove, s katerimi sicer danes gospodarimo, a jih bomo prepustili naravnemu razvoju. Pota, ki jih bo ta razvoj ubiral, nam bodo dala dragocene podatke o našem gozdu. Rezervati ne bodo koristni le za imaginarne »prihodnje rodove«, temveč že ob njihovem snovanju in izločanju sedanjim strokovnjakom in raziskovalcem.

Težko je govoriti o ideji novih gozdnih rezervatov, ne da bi se dotaknili razvoja odnosov človeške družbe do gozda. V zmernem klimatskem pasu, kjer je človek že tisočletje najgosteje naseljen, je najbolj razširjena oblika vegetacijskega gozda. Zgodovina gozdov je tu domala istovetna z zgodovino človeka. Odnos do gozda se je spreminjal s socialistično-ekonomskimi razmerami. Značilen je za različne sociološke nivoje – od posameznika in skupine do največjih državnih skupnosti. V glavnem bi lahko zgodovino teh odnosov razdelili na »štiri obdobja«.

Prvo obdobje bi lahko imenovali religiozno: človek je bil na najprimitivnejši stopnji razvoja proizvodnih sredstev v pretežni meri odvisen od gozda, ki mu je nudil zavetišče, hrano in obleko ter polnil njegov duhovni svet s predstavami o božanstvenosti vse žive in nežive narave, ki ga je obdajala. Sveti izviri in sveti gaji antičnega sveta so morda že bolj rafinirana oblika prav istega duha, ki preveva tisoč let mlajšo mitologijo severnoameriških Indijancev, ki pa je kljub temu mnogo bolj prvinska in daje gozdnim prebivalcem celo določen pomen pri ustvarjanju sveta. Pri tem je odnos človeka do gozda izrazito uravnotežen – človek je del narave, ki ga obkroža.

Razvoj proizvajalnih sredstev in socialna diferenciacija kot njegova posledica sta prinesla drugo obdobje, ki ga imenujemo v pomanjkanju boljšega izraza politično. Nosilcem oblasti in moči je pomenil gozd kot ozemlje predvsem sredstvo za krepitev politične moči. Gozd sam seveda ni imel nikakršne posebne vrednosti, nasprotno, vreden je postal šele tedaj, ko so ga krčili in kolonizirali. V nekaterih azijskih deželah je bil ta proces zaključen že zdavnaj, v Evropi v fevdalni dobi, v Severni Ameriki dobrega pol tisočletja kasneje, še vedno pa je duh tega obdobja zaznaven v mnogih nerazvitih ali razvijajočih se deželah Afrike, Azije in Južne Amerike.

Začetek industrializacije pomeni novo spremembo človekovega odnosa do gozda kot naravne dobrine. Gozd je postal le osnova za ekstenziven razvoj industrije. Prvič v zgodovini je dobil tudi les splošno priznano tržno vrednost in prvič v zgodovini je menda človek pomislil, da mu bo le v korist, če bo z gozdom kot obnovljivo naravno dobrino načrtno gospodaril. To pa je začetek zgodovine gozdarstva. Res, da smo začeli z gozdom gospodariti, vendar brez najosnovnejšega znanja o njegovih naravnih zakonitostih. Nevednost, trdoglavost in često tudi sebična želja po hitrem dobičku so grozile (in marsikje groze še danes), da bodo uničeni ali denaturalizirani celoviti naravni sistemi. Specifičnost gozdne proizvodnje in tradicionalno konservativni nazori gozdarjev so onemogočali, da bi gozdarstvo hitreje stopalo vštric z razvojem znanosti in duha. Prevladala je lesnoproizvodna funkcija gozda, socialne funkcije so bile neznane ali nepriznane. In vendar je zadnjih sto let prineslo tudi gozdarstvu mnogo novih pogledov in idej: sodobna gozdarska znanost stremi za tem, da bi v prihodnje gospodarili z gozdovi ob upoštevanju zakonitosti in načela trajnosti gozdne proizvodnje.

Seveda pa je upoštevanje naravnih zakonitosti pod močnim vplivom ekonomike. Če torej z ekološkega vidika priznavamo, da je sleherni človekov poseg v okolje korak v smeri njegove denaturalizacije, moramo tudi priznati, da je posledica še tako premišljenih ukrepov v daljših časovnih obdobjih gozdno okolje, ki se močno razlikuje od svojega prvobitnega stanja. Človek je seveda danes preveč odvisen od gozda, da bi mogel opustiti njegovo gospodarsko izkoriščanje, opozoriti smo hoteli le na to, da je z ekološkega vidika celo načelo trajnosti relativen pojem, ki upošteva predvsem lesnoproizvodne naloge gozdov.

In vendar se zdi, da nas gozdarje čas znova prehiteva. Še preden smo mogli odkriti mnoge osnovne naravne zakonitosti gozda, ki bi nam morale biti jasne za uspešno gospodarjenje, spoznavamo, da industrijska družba z vsemi svojimi imperativi nikakor ne pomeni vrhunca razvoja človeške skupnosti in da prinaša sodoben čas gozdu nove naloge, nam pa nove obveznosti. Novo dobo bi lahko imenovali kar moralno – po odnosu, ki naj bi ga imel človek do gozda. Z gozdom bomo vsekakor še vedno gospodarili, vendar ne več z gledišča absolutnih gospodarjev, ampak bolj skromni, obogateni z duhom prve – religiozne dobe, ob spoznanju, da je človek pri vsej svoji rušilni moči še vedno del narave, včasih nebogljeno od nje odvisen, in da prihajajo za njim nove generacije z isto pravico do zdravega in uravnovešenega naravnega okolja in obnovljivega bogastva, kot jo danes zahtevamo zase. Če je bil imperativ industrijske dobe kvantiteta življenja, bo za novo, moralno dobo ta imperativ predvsem kvaliteta.

Nova kvaliteta v človekovem odnosu do okolja pa lahko temelji le na njegovem razumevanju. Šele tako bodo odpravljena notranja protislovja, ki so v človeku. Kako bi se sicer mogli pomiriti z dejstvom, da se Homo sapiens, ki danes z mnogimi stroji gozdove dobesedno žanje, vrača v isti gozd po mir in ravnotežje, iskat vezi z naravo in zemljo, ki jih ni moč najti na asfaltu in betonu.

Spremenjena razdobja so le približen okvir za oris razvoja odnosov človeške družbe do gozda. V posameznostih lahko le-ti široko variirajo od kulture do kulture, vendar njihovo sosledje ostaja. Upoštevati je treba, da je razvoj človekovega odnosa do gozda potekal in poteka tudi na drugih nivojih, vendar je bil za usodo gozda v preteklosti družbeni nivo nedvomno najpomembnejši.

Za moralno dobo smo navedli dve poglavitni značilnosti: kvaliteto življenja, ki naj bi izvirala iz razumevanja narave, in zavest, da prihajajo za nami rodovi z istimi pravicami do naravnega okolja in obnovljenih naravnih dobrin, kot jih terjamo zase. Ideja novega gozdnega rezervata je usklajena z obema. Ko bo v prihodnje človek nasploh, ne le znanstvenik, iskal stikov s prvobitno naravo in znanja v njej, mu bodo v poglavitno oporo delci te narave, do največje možne mere obvarovani pred njegovim lastnim vplivom. Ker je gozd v naših klimatskih razmerah najbolj razširjena oblika vegetacije, lahko pričakujemo, da se bo v rezervatih ohranilo največ prvobitne flore in favne v naravnem ravnotežju celovitih ekosistemov.

Upoštevati pa je treba pri tem, da pomeni vsak, še tako neznaten človekov poseg v gozd, rušenje naravnega ravnotežja, ki je neopazno ali komaj zaznavno v eni generaciji, da pa so kumulativni učinki takšnih posegov neizbežni. Zato je prvi in osnovni imperativ pri snovanju rezervatov maksimalno izločanje človekovega vpliva na okolje, maksimalno zato, ker pri sedanjem obsegu človekovega vpliva na okolje njegove odstranitve, žal, ne moremo doseči.

Stoletja dolgo je izkoriščal človek naravne dobrine le v mejah, ki so mu jih dovoljevala razmeroma primitivna tehnična sredstva. Napredek tehnike in industrializacije pa je do druge polovice 19. stoletja prizadel naravne ekosisteme že do tolikšne mere, da so se posledice brezobzirnega izkoriščanja očitno pokazale. Zato se prav v tem času spočne naravovarstvena misel. Prvič so bili iz gospodarjenja sporadično izločeni gozdovi s posebnim namenom. Kriteriji za take ukrepe so bili seveda različni: največkrat je šlo za nedotaknjene gozdove z drevesi izrednih dimenzij ali s kakimi posebnimi naravnimi znamenitostmi. Njihovi cilji so bili medli in nedokončni, pogosto je bilo zavarovanje namenjeno samo sebi. Glavno geslo jc bilo: ohranimo gozdove bodočim rodovom! Zakaj naj bi jih ohranili, pa ni nihče točneje definiral in morda prav zato ti »bodoči rodovi« niso vselej ravnali s to, v plemenitem duhu zapuščeno dediščino, kot bi bilo treba. Prav zaradi tega so naši dosedanji gozdni rezervati le skromen predstavnik najpomembnejših gozdnovegetacijskih tipov, ohranili so se bolj ali manj slučajno v manj dostopnih legah.

V Sloveniji smo sredi snovanja mreže novih gozdnih rezervatov, zato naj ob tem primeru razložimo izhodišča in delovne metode, ki jih tako delo zahteva.

Vprašanje, ki se ponuja, je: Kakšna je vloga novih gozdnih rezervatov danes in kakšna bo v prihodnosti? Izhajajoč iz dejstva, da sestavlja gozd največji del našega naravnega okolja, si prizadevamo pridobiti o njem kar največ spoznanj.

Mnogokrat se znajdemo gozdarji kot ekologi, ki zagovarjajo naravovarstvena stališča, pred ugovorom; »Dokažite, kakšna bo škoda, ki jo bo tak in tak ukrep povzročil!« Šele takrat nam postane očitno, kako malo vemo o gozdu in sploh o svojem okolju. Lahko bi rekli, da je bila doslej vsa naša raziskovalna dejavnost pretežno usmerjena k povečanju in delno k oplemenitenju proizvodnje, redkeje v kurativo, zelo malo pa imamo na voljo trdnih, zanesljivih podatkov, ki bi nanje opirali preventivne ukrepe. Zato dobiva mreža rezervatov še poseben pomen: le-ti niso samo naravni spomeniki, marveč predvsem poskusne ploskve, na katerih bomo spremljali in registrirali ne le posledice dela gozdarjev, temveč celotno človekovo poseganje v prostor. Na gozd namreč, kljub njegovi obširnosti in razširjenosti, vplivajo razmere v širšem prostoru.

Zaradi tega je nujno, da so razporejeni rezervati v prostoru sistematično na podlagi znanstvenih kriterijev, ne pa slučajno, kot so bili večinoma doslej. Pri snovanju mreže rezervatov v Sloveniji nam je bila v oporo fitocenološka karta gozdnovegetacijskih tipov. Za vsak tip smo skušali poiskati reprezentančne centralne objekte in pa objekte na robovih njegovega areala, s čemer bi idealno zajeli njegovo celotno amplitudo. Ker so meje porečij ekološko najbolj zanimive, smo razdelili ozemlje celotne republike na važnejša porečja, vendar tako, da so zastopane vse gozdne združbe, ki jih nahajamo v vegetacijskih profilih v gornjem, srednjem in spodnjem toku reke. Posebno pozornost smo posvetili porečjem rek, ki izvirajo in se izlivajo v morje na našem ozemlju. Taka porečja so najbolj zaključene ekološke enote večje razsežnosti.

Tako zasnovana mreža gozdnih rezervatov nas bo usmerila k intenzivnejšemu študiju ekologije naših gozdov, kar bo hkrati poživilo vse raziskovalno delo v gozdarstvu. Za dosedanje rezervate moramo žal ugotoviti, da jih kljub njihovi maloštevilnosti nismo dovolj znanstveno izkoristili. To pa ne pomeni, da smo z ustanavljanjem mreže rezervatov prezgodnji. Pomembna je namreč tudi njihova druga vloga – ohranitev biološke dediščine, o kateri bo govora kasneje.

Taka mreža rezervatov bo seveda najbolj pomembna za gozdarje. Služila bo dolgoročnim znanstvenim raziskavam razvoja gozdnih biocenoz, ki jih je mogoče opraviti le v trajno zavarovanih gozdovih. Na teh objektih bomo lahko študirali ekologijo gozda – klimatske in edafske faktorje, sukcesijski razvoj gozdnih populacij, semenitev, pomladitveno ekologijo, naravna razmerja med drevesnimi vrstami, tok energije, vlage in hranilnih snovi, sukcesijski razvoj gozdnih združb, favno, floro, antropogene vplive itd. Hkrati bomo lahko z mrežo opremljenih, trajno zavarovanih ploskev pritegnili k sistematičnemu in dolgoročnemu sodelovanju tudi znanstvenike iz drugih panog, kot npr. meteorologe, biologe, hidrologe, pedologe idr.

Ti objekti pa bodo služili še enemu cilju: poljudnemu spoznavanju narave, torej rekreaciji z izobraževanjem, ki postaja v sodobnem svetu vse bolj priljubljena. Pri pomnoženih in predvsem poudarjenih socialnih funkcijah gozda postaja zaradi značaja našega dela sodelovanje z javnostjo vse bolj potrebno in nujno. Če naj pri svojih prizadevanjih računamo na njeno podporo, bomo tako podporo lahko dobili le od javnosti, ki jo bomo o svojem delu pravilno obveščali. Vsi poklici se zdijo na prvi pogled dokaj stereotipni, za kar pa se najčešče pokaže, da ni res. Omenimo npr. medicino: v vrsti zahodnih držav, pa tudi pri nas, knjigotržci iz leta v leto ugotavljajo, da spadajo knjige o zdravnikih in poljudne medicinske knjige navadno med uspešnice. Pojav je značilen: gre za proces »demistifikacije« nekega poklica. Človeku je zdravje drago, od tod toliko zanimanje za medicino. Lahko pa predvidevamo, da mu bo prav kmalu zelo pomembna in pri srcu kvaliteta okolja, v katerem bo živel on in njegovi otroci.

Če vemo, s kolikim delom jugoslovanskega ozemlja gospodarimo gozdarji in če znova in znova ugotavljamo, da družbeno priznanje za naše delo ni tolikšno, kot je njegova pomembnost, se moramo vprašati, kaj je temu vzrok in če morda temu nismo krivi sami, ker prepogosto vidimo samo strokovno, ne pa tudi družbene funkcije svojega poklica. Če bi nam uspelo prikazati javnosti, da gozd ni lesna njiva, ampak mnogodimenzionalen živ organizem, bi bilo pol bitke že dobljene. Rezervati in delo v njih so idealna možnost za takšno osveščanje. Ljudem, ki gozd razumejo, le-ta ni nobena skrivnost, doživljajo ga drugače kot površen izletnik.

Hitre spremembe v okolju, gozd pri tem ni izključen, nas opozarjajo še na naravovarstveni pomen rezervatov. Tudi naravovarstvena misel ima svoj zgodovinski razvoj, pogojen z vedno novimi razmerami. Najprej je vznikla ob iztrebljanju ali iztrebljenju nekaterih rastlinskih ali živalskih vrst misel o njihovem zavarovanju. Kmalu pa je postalo jasno, da le-to največkrat nima smisla, če ne zavarujemo tudi biotopov, kjer ogrožene vrste nastopajo. Nadalje so zavarovali predele, ki so se odlikovali z izrednimi znamenitostmi ali lepotami. Danes menimo, da je najvišja stopnja varstva narave v zavarovanju celotnih biogeocenoz, ki so pogosto bolj labilne in ogrožene kot posamezne vrste. Gozdni rezervati takemu pojmovanju varstva narave popolnoma ustrezajo. Nič več si ne prizadevamo zavarovati samo tega, kar je izrednega, ampak tudi to, kar je tipično. Omenili smo, da je prav v gozdovih ohranjene največ prvobitne flore in favne in da izročamo z rezervati prihodnjim rodovom biološko dediščino svojega življenjskega prostora.

Pri tem pa moramo vedeti, da je odkrivanje naravnih zakonitosti gozda težko in kompleksno delo, ki mu stanje raziskovalne tehnike mnogokrat ni kos. Ni še dolgo tega, ko so menili, da naj prikazujejo matematični izrazi predvsem lastnosti površine in prostornine teles – drevesa iz tistih časov še vedno rastejo. Menili so nadalje, da vpliva na prevodnost toplote preveč dejavnikov, da bi jih lahko obravnavali na matematičen način. Danes pa so take meritve le še rutinsko delo. Lahko domnevamo, da se bo isto zgodilo z ekologijo, ki je danes še mlada veda. Kaj bodo še lahko pričala drevesa, ki so se letos zasejala na pravkar zasnovanih rezervatih! Zato moramo njihovo okolje ohraniti prihodnjim rodovom, še preden bo preveč denaturalizirano.

Gozdarska ekologija se prepogosto omejuje na proučevanje dejavnikov, za katere domnevamo, da odločajo o razvoju te ali one rastlinske, v našem primeru drevesne vrste. Premalo upoštevamo, da je gozd v svojem bistvu proces, dogajanje, mehanizem s premnogimi osmi. Že ugotavljanje teh osi je težaven posel, pri sedanjem stanju ekološke prakse skorajda nemogoč. Kaže, da se bodo namesto raziskav posameznih dejavnikov v prihodnje v ekologiji uveljavile kompleksne raziskave ekosistemov, kjer bodo bolj kot posamezni dejavniki, pomembni celoviti procesi. Če danes tega še ni mogoče doseči ali če raziskujemo ekološke komplekse le v omejenem obsegu, to še ne pomeni, da tega ne bomo opravljali v bližnji prihodnosti. Zato je odveč poudarjati pomen mreže objektov, kjer bomo obranili naravno stanje do največje možne mere za vselej. Pomislimo, kakšna in kje je bila gozdarska ekologija pred sto leti, in si ob napredku zadnjega stoletja predstavljajmo, kakšna in kje bo čez sto let! Hkrati pa tudi to, koliko nedotaknjenih gozdov je v tem času padlo v Evropi. Dvesto let je razmeroma kratka doba: dve povprečni obhodnji ali tri človeška življenja. V toku naravnih dogajanj je to le trenutek, ki pa često presega časovne horizonte človekovega dojemanja. Postavlja se moralno vprašanje: Ali bomo prepustili prihodnjim rodovom vsaj muzejski vzorec tega, kar smo dobili kot dediščino od svojih prednamcev? Ponujajo se še nova vprašanja: Ali poznamo že danes vse funkcije gozda v prihodnosti ali jih moremo ovrednotiti s stališča prihodnjih generacij? Omenimo naj pri tem le vlogo rezervatov kot genofondov. Poleg mreže semenskih sestojev, ki so v končni fazi vendarle gospodarski sestoji, nam pomenijo trajni rezervati pomemben genofond za potrebe in zahteve daljne bodočnosti, ki jih danes niti ne slutimo. V zadnjih sto letih se je gozdni fond nekajkrat temeljito spremenil, čeprav je to čas samo dveh generacij gozdnega drevja.

Načeto ali porušeno naravno ravnotežje v gozdu je lahko samo posledica človekovih vplivov, bodisi v gozdu samem bodisi zunaj njega. Šele ko bomo izločili iz gozdov neposredni vpliv, bo mogoče jasneje opredeliti posredne dejavnike in s tem pokazati na človekov vpliv v širšem prostoru. Izločitev antropogenih vplivov na skrbno izbrani mreži reprezentančnih objektov bo torej prvi korak v proučevanju naravnega okolja v bodočnosti, od česar ne bo imela koristi le znanost, ampak tudi operativa in širša družba. Naravno uravnotežen gozd in gozdna proizvodnja na bioloških osnovah morata postati merilo za ocenjevanje vse bolj industrializirane in nenaravne poljedelske in živinorejske proizvodnje.

Nekatere velike, z gozdom bogate države, kot so npr. Kanada, Združene države in Sovjetska zveza, rešujejo vprašanje biološke dediščine tako, da izločajo iz gospodarjenja razmeroma maloštevilne, a zelo velike gozdove, ki naj bi kot divjina služili za oddih sedanji generaciji, za dediščino pa tistim, ki prihajajo za nami. Sedanja Evropa pa je za to z gozdom prerevna. Ostaja le možnost, da iz gospodarjenja izločamo številne, a zato manjše gozdove, ki bodo iz roda v rod prehajali kot dediščina, spomeniki in učni objekti. Večina evropskih držav je to že storila in tudi pri nas imamo tako ali drugače zavarovane gozdove. Zaradi pestrosti naših rastiščnih razmer pa ti parki ali rezervati še zdaleč ne obsegajo vse naše gozdne vegetacije, zlasti ne zato, ker so bili osnovani z drugimi cilji, npr. turističnimi, ki pa so seveda drugi kot pri trajnih gozdnih rezervatih. Le-ti torej niso narodni parki v običajnem pomenu besede; nasprotno, laiku se bodo zdeli na prvi pogled nezanimivi, dokler mu ne bomo razložili njihovega pomena.

Ob koncu pa si zastavimo še vprašanje: Ali so trajni gozdni rezervati res potreba in skrb le nas gozdarjev in ne vse družbe? O slednjem smo gozdarji vsekakor bolj prepričani kot ostala družba, ki seveda problem premalo pozna. Spoznanje o tem pa je nedvomno naša gozdarska naloga. Pri izbiranju objektov je pogosto občutiti pomislek, da gozdni rezervati zmanjšujejo površino gospodarskih gozdov, zaradi česar se bo povečal pritisk na druge gozdove. V danih razmerah je treba to vsekakor upoštevati. Pri iskanju in izločanju rezervatov ne smemo biti prezahtevni, skrbno se moramo izogibati nepotrebnemu dupliranju. Ostaja pa še eno vprašanje: Ali naj gozdarska operativa, ki posluje na ekonomski osnovi, krije vse stroške in nosi posledice projekta, od katerega bo imela koristi vsa družba, ne le danes, ampak tudi v daljni prihodnosti? Žal je tako, da se narodi vse prelahko zapletajo v težke vojne spopade v imenu prihodnjih rodov, ko pa se je treba v imenu istih narodov odreči sedanjim koristim, pa pripravljenost na žrtve prekmalu splahni. Naloga gozdarjev bodi zatorej prepričati vse družbene dejavnike o potrebnosti gozdnih rezervatov in o nujnosti, da tudi sami prispevajo za njihovo perspektivno zavarovanje.

Danes, ko že slutimo prihod moralne dobe, vemo, da v prihodnosti industrija ne bo mogla biti edini nosilec življenjskega in družbenega standarda, da bo kvaliteta življenja pomembnejša od njegove kvantitete in da napredka neke dežele ne bomo ocenjevali po površini izkrčenih gozdov, ampak po količini in kvaliteti gozdov, ki jih je družba kulturno in moralno znala ohraniti sebi in svojim potomcem. V tej luči nam gozdarjem delo in prizadevanja za trajne gozdne rezervate ne pomenijo le izziva izrednih dimenzij, ampak tudi preizkus naše volje do dela ter sposobnosti prilagoditi se novim nalogam in novim časom.





Osnovna orientacija slovenskega gozdarstva5

Za razumevanje vloge gozdarstva je najprej treba razumeti značaj gozda kot naravnega vira. Iz njega namreč izhajajo številne značilne poteze modernega gozdarstva kot okoljevarstveno orientirane gospodarske panoge, ki ga v primerjavi s sorodnimi dejavnostmi, ki upravljajo ali izkoriščajo druge naravne vire, postavljajo na prav posebno mesto.

Gozd kot naravni vir

Kot naravne vire definiramo vse elemente naravnega okolja, ki so potrebni ali koristni za človekov obstoj in razvoj.

Čeprav o naravnih virih mnogokrat govorimo in pišemo in so nekateri od njih že dolgo predmet neke vrste gospodarjenja, zanje še vedno nimamo nekakšnega hierarhičnega razporeda, ki bi opredeljeval njihovo mesto v celotnem okolju in odnose med njimi samimi, kot so ga na primer imeli že stari Grki, ki so ves svoj svet razdelili na štiri osnovne prvine, tj. zrak, zemljo, vodo in ogenj. Ta delitev drži presenetljivo dobro še danes: če prevedemo besedo »ogenj« v »energijo«, ki je brez dvoma gibalo rasti in razvoja vsega živega in še posebej človekove vrste, dobimo presenetljivo lepo zaokroženo zgradbo vsega našega neživega okolja. Ker v zvezi z energijo največkrat govorimo o različnih oblikah prispele, tj. sončne energije, jo ob taki interpretaciji iz zemeljskih naravnih virov lahko izključimo. Tako nam kot prvinski ali osnovni naravni viri ostajajo zrak, voda in tla (vzeta v širšem smislu), ki pogojujejo obstoj in razvoj vsega živega.

Poleg osnovnih naravnih virov (tj. zraka, vode in tal vzetih v širšem smislu), na katerih količino človek ne more bistveno vplivati – vsaj v globalnem merilu ne – čeprav lahko znatno vpliva na njihovo kakovost, imamo še tako imenovane izčrpljive naravne vire, kamor štejemo npr. vse vrste mineralnih virov. Zaloge teh virov, pa naj bodo še tolikšne, se iz leta v leto manjšajo in se obnavljajo v tako dolgih časovnih razdobjih, da pri gospodarjenju z njimi na to obnavljanje ne moremo računati.

Osnovni naravni viri omogočajo obstoj in razvoj tretje skupine naravnih virov, ki jih lahko imenujemo obnovljive. Ti viri se pod naravnimi pogoji obnavljajo sami in dovolj hitro, da je z njihovim obnavljanjem mogoče in celo treba računati pri gospodarjenju z njimi.

Ti viri so sestavljeni iz živih in neživih komponent, zato jih lahko imenujemo tudi sestavljeni naravni viri, s čemer poudarjamo njihovo kompleksnost; torej so dejansko ekološki sistemi. Med take vire na primer lahko štejemo morje, reke, jezera, gozd, savano, prerijo ali celo tiste zemeljske predele, ki jim pravimo puščava. Vendar že ob tem naštevanju postaja jasno, da o uvrstitvi nekaterih od teh kategorij med naravna bogastva verjetno bolj odloča stopnja njihove spoznane in ovrednotene koristnosti za človeka, kot pa njihova narava sama: puščava je zaenkrat za človeka nezanimiva, kolikor ne skriva rudnih ali recimo naftnih zalog. Kot multifunkcionalen naravni vir bi vsekakor morali obravnavati tudi morje kot izredno pestro sestavljeno biocenozo, ki proizvaja ogromne količine kisika, hrane za človeštvo, močno vpliva na makroklimo itn. In vendar še vedno govorimo o naravnih virih iz morja kot so rude, nafta ali ribe.

V naravi sestavljenih naravnih virov je, da so obnovljivi. Obnavljajo pa se lahko le v tesni soodvisnosti in v stalnem medsebojnem delovanju vseh njihovih živih in neživih sestavnih delov. Če danes ugotavljamo, da se večina teh virov ne obnavlja po naravnih zakonih, je tega največkrat kriv človek, ki s svojimi posrednimi in neposrednimi vplivi načenja posamezne žive ali nežive komponente teh virov, zaradi česar se potem rušijo celi ekološki kompleksi.

V katerikoli življenjski skupnosti si vsaka rastlinska ali živalska vrsta najde in izoblikuje svoje mesto, ki ga imenujemo ekološka niša. Ta niša pa ni le prostorski pojem, ampak predstavlja tudi vsoto potreb neke vrste do neživega okolja in strategij ter odvisnosti, ki si jih je izoblikovala do drugih vrst.

Če neka vrsta zaradi kakršnihkoli sprememb v živem ali neživem okolju svoje niše ne more obdržati, jo nadomesti ali izpodrine druga. Vse naše okolje je polno takih primerov, ki imajo skupen predznak: vsi vodijo v osiromašenje okolja – v razna labilna nenaravna stanja, ki ogrožajo obstoj in funkcioniranje celih kompleksov ekosistemov.

Izkoriščanje naravnih virov je vprašanje moralnega odnosa do prihodnjih generacij, ki imajo do njih enako pravico kot naša ali tiste pred nami. Če ugotavljamo, da razen zmerne in preudarne rabe lahko z gospodarjenjem le malo vplivamo na ohranitev osnovnih in izčrpljivih naravnih virov, pa je naša odgovornost pri gospodarjenju s sestavljenimi naravnimi viri toliko večja. Ravno tu ugotavljamo, da razkorak med vse večjimi tehničnimi možnostmi izkoriščanja teh virov in razmeroma skromnim poznavanjem kompleksnih soodvisnosti med njihovimi posameznimi deli predstavlja nenehno nevarnost, da bomo nekatere od njih nepopravljivo načeli ali celo uničili.

Profil modernega gozdarstva

Upoštevanje naravnih zakonov sestavljenih virov, iz katerih izhajata njihova obnovljivost in trajnost, je glavni imperativ za gospodarjenje s takimi viri – za danes in za bodočnost.

V gospodarjenju z nekim naravnim virom se je človek tej zahtevi najbolj približal prav v gozdu. Naravni gozd je med sestavljenimi naravnimi viri brez dvoma najkompleksnejši in najviše razvit. Zgodovina človekovega odnosa do njega je skozi ves čas v svojem bistvu zgodovina osveščanja odnosov do okolja s treh perspektiv, ki tudi danes predstavljajo tri osnovna izhodišča sodobnega gozdarstva: biološke, družbenoekonomske in tehnične.

V najzgodnejših časih človekove zgodovine mu je bil gozd zavetje in vir hrane. V spremenjenih družbenorazvojnih prilikah in z razvojem delovnih sredstev pa je človek v gozdu pričel videvati prej sovražnika kot pa zaveznika svojemu napredku in ga pričel krčiti. V srednjem veku je bil gozd fevdalcu predvsem lovišče, kmetu pa vir za zadovoljevanje osnovnih potreb po lesu in gozdnih sadežih – obema pa še vedno velika prostorska rezerva za njive, vinograde, pašnike in travnike. S krčitvami je Evropa izgubila dve tretjini svojih nekdanjih gozdov. Do pojava premoga sredi minulega stoletja sta bila les oz. lesno oglje naš edini vir energije. Zato so obširni gozdovi ob skromnih rudnih zalogah omogočili tudi zametke in kasnejši razvoj fužinarstva in steklarstva – naših prvih industrij v pravem pomenu besede. Oglarjenja danes praktično ni več, na naših gozdovih pa je pustilo močan pečat. Z izboljšanjem transportnih možnosti se je nekako v 18. stoletju tudi v notranjosti Slovenije pojavila lesna trgovina: les prvič dobi pravo tržno vrednost in prične se intenzivno izkoriščanje gozdov.

Skozi stoletno izkoriščanje gozda si je človek nabral tudi prve izkušnje o njegovi naravi in njegovem širšem pomenu. Krčitvam so sledile poplave in plazovi. Fužinarji so ponekod opustošili naše gozdove do take mere, da imamo že iz 16. stoletja ohranjene dokumente, ki izpričujejo skrb za ohranitev gozdov.

Tako je pravzaprav vsak od negativnih pojavov, ki so spremljali enostransko in v bistvu nekontrolirano izkoriščanje gozda kot naravnega vira vse do preteklega stoletja, in se ponekod v svojih ostankih kažejo še danes, po svoje prispeval k izoblikovanju fiziognomije našega sodobnega gozdarstva.

Vendar lahko rečemo, da je gozdarstvo dobilo svoj pravi profil šele v prvi polovici preteklega stoletja, ko se je ob storjenih napakah pričelo zavedati pomembnosti naravnih zakonitosti gozda in jih pričelo tudi sistematično raziskovati ter vgrajevati v gospodarjenje z gozdom.

Moderno gozdarstvo se je torej izoblikovalo ob spoznanju, da je gozd obnovljiv naravni vir, ki bo trajno opravljal vse svoje naloge le, če bodo pri gospodarjenju z njim upoštevane tudi njegove naravne zakonitosti.

Vzporedno s priznanjem biološke obnovljivosti gozda je zato naša gozdarska zakonodaja za tako usmerjeno gospodarjenje z gozdovi uvedla tudi obvezen prispevek za biološka vlaganja, ki se zbira od posekanega lesa.

Načelo trajnosti, ki je rdeča nit v modernem gozdarstvu torej izhaja iz upoštevanja naravnih procesov in ekoloških toleranc, ki jih ti procesi narekujejo. Ravno zato ostaja gozdarstvo pri vsem gospodarskem obeležju, ki ga ima, v svojih temeljih že dolga desetletja biološko orientirana dejavnost.

Načelo trajnosti v multifunkcionalnem smislu, kot ga pojmujemo danes, se je razvilo iz načela trajnosti donosov lesa, ki se je ob spoznanjih o tem, kaj vse gozd pomeni za človeka in njegovo okolje, razširilo tudi na druge funkcije gozda.

Zahteve naše družbe po splošnokoristnih funkcijah gozda so in postajajo vse večje. Ravno te funkcije zahtevajo, da se gozdarstvo širi tudi v tako imenovana »robna« področja, ki pa niso robna po svojem bistvu in pomenu za gozd in družbo, ampak prej po načinu, kako smo jih do nedavnega obravnavali.

Marsikje v svetu še vedno najdemo gozdove, ki služijo izključno proizvodnji lesa, lovu, vodnemu gospodarstvu ipd. Povsem očitno je, da maksimiranje ene same funkcije gozda nujno vodi v načine gospodarjenja, ki so s stališča trajnosti vprašljivi. Isti gozd naj opravlja vse funkcije hkrati in tako v gozdarskem načrtovanju nenehno iščemo optimalne kombinacije vseh funkcij. Zaradi teh razlogov so pri nas prepovedani npr. goloseki že skoraj vsa povojna leta.

Načelo trajnosti v multifunkcionalnem smislu skupaj z dolgimi proizvodnimi obdobji v gozdarstvu zahteva temeljito dolgoročno in kontinuirano načrtovanje. Tako načrtovanje naš zakon o gozdovih tudi predvideva, hkrati pa zahteva tudi nadzor nad izpolnjevanjem gozdnogospodarskih načrtov, ki ga opravljajo z zakonom predpisane inšpekcijske službe.

Gozd je naš najpomembnejši naravni vir. Resda je delež lesa v našem celotnem družbenem proizvodu razmeroma majhen, vendar ta odstotek še zdaleč ne predstavlja celotnega pomena gozda za Slovenijo. Zaradi njegovih splošnokoristnih funkcij naša zakonodaja opredeljuje gozd kot dobrino splošnega pomena. Od tod izhaja tudi širina nalog, ki jih naša družba postavlja pred gozdarstvo. Zato se cilji našega gozdarstva ne omejujejo le na boljše izkoriščanje naravnih proizvodnih sil, večanje proizvodnih zmogljivosti naših gozdov, racionalizacijo pridelave lesa in čim boljše pokrivanje potreb naše lesnopredelovalne industrije, ampak nujno pokrivajo tudi področja vseh ostalih funkcij gozda, na katerih je vsa družba iz dneva v dan bolj zainteresirana. Prav zato so kriteriji našega gospodarjenja z družbenimi in zasebnimi gozdovi enaki.

Zaradi različnih naravnih pogojev, stanja gozdov in različnih gospodarskih pogojev za trajno razvijanje in krepitev gospodarskih in splošnokoristnih funkcij gozdov je bila vsa Slovenija razdeljena na štirinajst regionalnih gozdnogospodarskih enot oz. območij. Ta območja predstavljajo originalen pristop k »bazenskemu« gospodarjenju z nekim naravnim virom, ki omogoča racionalno in konkretno reševanje regionalne gozdnogospodarske problematike. S širino svojih nalog in ciljev se gozdarstvo v naši samoupravni družbi ne pojavlja več kot zaprta strokovna služba: pri postavljanju ciljev gospodarjenja z gozdovi sodeluje vsa naša družba, naloga gozdarstva pa je, da te cilje realizira v skladu z Zakonom o gozdovih in drugimi družbenimi dogovori.

Za zagotovitev posebnega družbenega interesa na gozdovih, usklajevanje interesov med gozdnim, lesnim in drugim gospodarstvom ter usklajevanje teh gospodarskih interesov s splošnim družbenim interesom ohranitve in gojitve gozdov, za ohranjevanje biološkega ravnotežja v gozdovih in zaradi drugih vprašanj, ki so skupnega pomena na vsakem gozdnogospodarskem območju delujejo SIS za gozdarstvo, v kateri so zastopani delavci TOZD s področja gozdarstva, kmetje kooperanti, TOZD s področja primarne in kemične predelave lesa, krajevne skupnosti in druge na gozdovih zainteresirane samoupravne organizacije in skupnosti s področja kmetijstva, lovstva, turizma, vodnega gospodarstva in varstva okolja.

Področne skupnosti za gozdarstvo so povezane s SIS za gozdarstvo SRS, ki kot najvišje samoupravno telo usmerja gospodarjenje z gozdovi v SRS v skladu s predvidevanji razvoja v prostorskih planih SRS in z določbami družbenih planov razvoja SRS za področje gozdarstva.

Naše gozdarstvo torej obravnava gozd kot obnovljiv naravni vir z biološke, družbenoekonomske in tehnične perspektive na osnovi načela trajnosti v multifunkcionalnem pogledu.

Gozdarstvo ima stoletno tradicijo načrtovanja in gospodarjenja z nekim naravnim virom na bioloških osnovah in tako na izjemen način združuje gospodarsko vlogo z okoljevarstveno.

Časovnih horizontov načrtovanja v gozdarstvu ne merimo z leti, ampak z desetletji in včasih stoletji. V Dalmaciji pravijo, da oče sadi oljke ne za sina, ampak za vnuka. To velja v precejšnji meri tudi za gozdarstvo in gozdarje: danes gospodarimo z gozdovi, ki smo jih podedovali od prejšnjih generacij, in snujemo nove za tiste, ki šele prihajajo.

Iz takih perspektiv in izhodišč se je morala izoblikovati etika neke dejavnosti, ki lahko sorodnim panogam služi za zgled in hkrati tudi kot opozorilo, da naravni viri niso last in privilegij ene generacije, ampak tudi tistih, ki šele prihajajo. Tak pogled na gospodarjenje z naravnimi viri pa nam vsem nalaga obveze, katerih izpolnjevanje oz. neizpolnjevanje je pravzaprav ključ do odgovora na vprašanje, kakšno bo naše okolje jutri.





Perspektive našega razvoja na področju splošno koristnih funkcij gozda6

Uvod

Nihče več ne oporeka trditvi, da postajajo splošno koristne funkcije gozda vse pomembnejše. Vendar je razlika med teorijo (ali proglašenim) in tem, kar se dogaja v praksi, na tem področju zelo velika. Zdi se, da se v zaostrenih gospodarskih razmerah ta razlika celo povečuje. Ob številnih nejasnostih, nedorečenostih in nedoslednostih v teoriji in praksi pri delu s splošno koristnimi funkcijami se prav v takem položaju zdi, da je za to sorazmerno mlado področje gozdarskega delovanja izredno pomembno, da izdela program razvoja in dela, saj bi bila potem prizadevanja za spoznanje in priznanje pomena splošno koristnih funkcij gozda bolj smotrna in uspešna.

Definicije

Funkcije gozda delimo v štiri skupine:

– proizvodne,

– okoljetvorne,

– kulturno pogojene,

– socialne.

Splošno koristne funkcije gozda predstavljajo okoljetvorne in kulturno pogojene funkcije.

Okoljetvorne funkcije gozda (varovalna, hidrološka, klimatska, higiensko-zdravstvena) so bile priznane sicer kasneje kot proizvodne, vendar že zelo zgodaj. Med njihovimi uporabniki niso samo lastniki gozda, temveč vsi ljudje, katerih življenje je povezano s tovrstnim delovanjem gozdov; to se praviloma razteza čez meje gozda. Funkcije gozda, ki jih štejemo v to skupino, delujejo po naravnih zakonih (predvsem) neživega okolja. Zaradi pestrosti njihovih vidikov so po naravi zelo različni tudi njihovi učinki in enote, v katerih jih izražamo ali skušamo vrednotiti. Zaradi posrednosti njihovih učinkov je korist od teh funkcij zelo težko izražati v denarnih enotah.

Kulturno pogojene funkcije gozda (turistično-rekreacijska, poučno-raziskovalna, ljudskoobrambna, krajinskoestetska, spomeniškovarstvena) predstavljajo glede na čas priznanja najmlajšo skupino funkcij gozda. Te funkcije delujejo po družbenih (socioloških, psiholoških, ekonomskih itd.) zakonitostih. Odsevajo duhovno, materialno in izkustveno stanje kulture dane družbe oz. njen odnos do gozda v najširšem pomenu. Enot, v katerih bi lahko te funkcije izražali, skorajda ni.

Zaradi subjektivnosti izražanja potreb po njih jih je zelo težko vrednotiti – verjetno sta najboljša kriterija za vrednotenje njihovega pomena obseg in intenzivnost potreb. Koristi od teh funkcij skoraj ni mogoče izraziti v denarnih enotah.

Problem

Ob vsesplošnem spoznanju in deklarativnih priznanjih, da te funkcije postajajo vse pomembnejše, je skrb gozdarske stroke za njihov razvoj in krepitev v vsakdanji praksi premalo načrtna, sistematična in profesionalna. Skrb za razvijanje in krepitev splošno koristnih funkcij gozda naj bi bila enakopravno upoštevana na vseh področjih gozdarstva.

Po mnenju nekaterih naj bi to že zadostovalo, tako da ni treba ustvarjati še enega področja gozdarskega dela, ki bi se posebej ukvarjalo s splošno koristnimi funkcijami gozda. Po njihovem naj bi se teorija in praksa splošno koristnih funkcij razvijali v sklopu glavnih gozdarskih dejavnosti.

Vendar praksa kaže, da zamisel o takem enakopravnem vključevanju predvideva neko idealno stanje, ki doslej še ni bilo doseženo – nikoli in nikjer. Področje brez samostojno razvitih teoretskih osnov se ne more enakopravno uvrstiti v tako celostno dejavnost, kot je gozdarstvo. Poleg tega priznajmo, da kar zadeva medsebojno dopolnjevanje in sodelovanje, še marsikaj ni razčiščeno: celo dopolnjevanje dveh tradicionalnih in organsko tako povezanih področij, kot sta npr. gojenje in pridobivanje, ostaja v teoriji in praksi vse prej kot popolno, čeprav o koristnosti vsakega od teh področij ne dvomi nihče. Vse drugačen je položaj splošno koristnih funkcij gozda.

V stroki velja prepričanje, da je njihovo razvijanje nekakšna nepotrebna kozmetika, predvsem pa, da je pretirano drago. Izkušnje od drugod, kamor sicer radi hodimo po zglede, kažejo, da ni zmeraj tako in da zahteva razvijanje splošno koristnih funkcij v praksi predvsem mnogo sistematičnega, zavzetega in ustvarjalnega dela. Domačih izkušenj, ki bi potrdile eno ali drugo prepričanje, žal nimamo.

Dobršen del vsega, kar je bilo opravljeno na tem področju v zadnjih desetletjih, je bilo namreč preveč namenjeno jalovemu samoprepričevanju o koristnosti funkcij gozda; le-te še vse preradi poimenujemo »negospodarske« ali »neproizvodne« funkcije, kar v banalnosti vsakodnevne gospodarske nuje ne pomeni manj kot »nepotrebne«. Zato tudi ni čudno, če z zamislijo o koristnosti in potrebnosti teh funkcij nismo uspešneje prodrli tudi v javnost.

Področje splošno koristnih funkcij gozda vsebuje tudi precej teorije in poudarkov, ki so klasičnemu gozdarstvu, če že ne povsem tuji, pa vsaj novi.

Zato bo treba predvsem teorijo – delno pa tudi prakso splošno koristnih funkcij gozda – razvijati na posebnem – nikakor pa ne osamelem področju našega gozdarskega dela.

Specifiko splošno koristnih funkcij gozda v naših razmerah je mogoče zajeti v naslednjih ugotovitvah:

– Ob spremembah v našem okolju (degradacije) in družbi (industrializacija, urbanizacija družbe itd.) postajajo splošno koristne funkcije gozda čedalje pomembnejše in številnejše. Pri tem pa se naglo stopnjujejo tudi nasprotja z enostransko usmerjenim gospodarjenjem z gozdovi. Naloga našega gozdarstva je, da te funkcije v korist vse družbe kar najbolje razvija, krepi in gospodari zanje po načelu trajnosti.

– Poglavitni pogoj za konkretno in smotrno gospodarjenje v prid teh funkcij je poznavanje njihovih zakonitosti.

– Te funkcije so pogosto mnogo bolj relativne in hitreje sprejemljive kot proizvodne funkcije.

– Njihova »proizvodna doba« je lahko zelo različna (krajša ali daljša) od proizvodne dobe gozda pri lesnoproizvodni funkciji, čeprav je čas, potreben, da se ustvarijo možnosti zanje, zaradi narave gozda v bistvu enak.

– Koristi, ki jih imamo od teh funkcij, je težko izmeriti (in jih skoraj ni mogoče izražati v denarnih enotah), kljub temu pa je treba razvijati metodologije njihovega kvantificiranja (kjer je to še smiselno). Njihova količinska opredeljivost je namreč pogoj za objektivno ocenjevanje njihovega relativnega pomena in uspešnosti gospodarjenja zanje.

– O teh funkcijah vemo sorazmerno malo: v njihovem proučevanju smo danes marsikje nekako tam, kjer smo bili pri lesnoproizvodni funkciji pred poldrugim stoletjem – torej prav na začetkih.

– Izsledki tujega raziskovalnega dela o teh funkcijah so le delno uporabni. Naše posebne naravne in družbenogospodarske razmere zahtevajo, da razvijemo lastno teorijo in prakso pri obravnavanju splošno koristnih funkcij gozda.

– Domača teorija splošno koristnih funkcij gozda se lahko razvije le iz domače prakse. Zato bo na tem področju morala bolj zavzeto sodelovati tudi operativa.

– Konkretno gospodarjenje za te funkcije je pri nas šele na začetku. Vzrok za to je predvsem v dosedanjem relativnem obilju teh funkcij. Vendar se položaj spreminja in v gozdarstvu ne bi smeli čakati novih razmer nepripravljeni.

– Na začetkih je tudi delo na vzgojno-izobraževalnem področju. Manjka funkcionalnega znanja, zlasti pa pogrešamo medsebojne povezanosti med predmeti in področji gozdarskega dela.

– Proučevanje teh funkcij je izrazito interdisciplinarno delo. K njemu bo treba pritegniti tudi strokovnjake z drugih področij in znanstvenih panog (npr. bioloških in geoloških znanosti, družboslovja itn.), za nekatera področja pa jih bo treba šele »vzgojiti« ali pa jih v ta področja usmeriti.

Cilji

Poglavitni cilj dela na tem področju na začetni stopnji je zagotoviti splošno koristnim funkcijam gozda mesto, ki jim gre – v stroki in v javnosti. Navedene ugotovitve namreč prepričljivo kažejo, da je treba te funkcije pri nas razvijati, uveljavljati in krepiti – v teoriji in praksi. Pogoji (podcilji) za to so predvsem:

– intenzivnejše, predvsem pa bolj sistematično proučevanje splošno koristnih funkcij gozda v naših razmerah,

– oblikovanje jedra domače teorije teh funkcij,

– učinkovitejši prenos teoretskih spoznanj v prakso,

– medsebojno oplajanje teorije in prakse,

– večja medsebojna odzivnost gozdarstva in javnosti – strokovne in laične,

– zagotavljanje ustrezne obravnave splošno koristnih funkcij gozda v zakonodaji,

– objektivna verifikacija vloge in pomena splošno koristnih funkcij gozda v zakonodaji, tj. ovrednotenje tudi z družbenogospodarskimi merili, ki bodo zagotavljala, da bodo te funkcije trajno krepili in ohranjali vsi uporabniki.

Skupne naloge

Postavljeni cilji dokaj jasno opredeljujejo naloge celotne stroke. Glede na nosilca jih lahko razdelimo na tri področja:

– izobraževalno,

– raziskovalno,

– operativno.

Čeprav se zdi, da je razmejitev teh področij jasna in logična, že površno poznavanje problematike tega dela pokaže, da vladajo med njimi različna razmerja. Naloge na posameznih področjih se namreč delno prekrivajo, delno podvajajo, se dopolnjujejo, podpirajo in medsebojno vplivajo po povratnih zvezah. To je treba pri izvedbi programov pač upoštevati. Naloge na vseh treh področjih imajo nekaj skupnih zahtev v obravnavanju funkcij:

1. več eksaktnosti,

2. več sistematičnosti v obravnavanju funkcij,

3. kadrovske okrepitve,

4. povezovanje znotraj področij in med njimi – tudi v širšem prostoru,

5. uveljavljanje splošno koristnih funkcij gozda v stroki in javnosti.

Več eksaktnosti

Težavna ali sploh nemogoča količinska opredeljivost ali subjektivnost v dojemanju splošno koristnih funkcij gozda in koristi od njih sta krivi, da te funkcije niso tako priznane in upoštevane, kot naj bi bile. Tudi v strokovnih krogih sta povzročili, da se je ustvaril mit o neopredeljivosti teh funkcij; to prav gotovo ni dobro vplivalo na znanstveni način njihovega proučevanja. Vsega v tem proučevanju gotovo ni mogoče objektivizirati, vsekakor pa bi si morali bolj prizadevati za razvijanje metod kvantificiranja učinkov teh funkcij – kjer je to mogoče in smiselno.

Več sistematičnosti v obravnavanju funkcij

Ugotavljamo tudi, da je bilo dosedanje delo na tem področju premalo sistematično. Naše védenje o teh funkcijah je žal še vedno prevečkrat le čudna mešanica tujih spoznanj in domačega (in tujega) ugibanja. Če pogledamo, kako to področje gozdarstva deluje v naših razmerah, bomo v verigi izobraževanje – raziskovanje – uporaba – javnost našli precej šibkih členov ali strukturnih in funkcionalnih pomanjkljivosti. Tako npr. na srednji stopnji gozdarskega izobraževanja splošno koristne funkcije gozda niso ustrezno obravnavane, prav tako pa niso organsko včlenjene v vsa področja gozdarskega visokošolskega študija. Tudi mnenja o njihovem poimenovanju so različna. V raziskovalnih programih so te funkcije navedene le simbolično, in kar je najhujše – primanjkuje raziskovalcev, potrebnih in primernih za interdisciplinarne raziskave. V praksi se obravnavajo te funkcije vse preveč stihijsko; njihovo obravnavanje je bolj prepuščeno dobri volji posameznikov in reševanju trenutnih problemov, namesto da bi bilo sistematično in načrtovano. Podobno je tudi v javnosti; odnos uporabnikov do teh funkcij je bolj prepuščen muham in impulzom, kot pa da bi bil načrtovano privzgojen. Prav zato, ker za delo z javnostjo na tem področju ne skrbimo dovolj, se utegne zgoditi, da bomo doživeli invazijo drugih dejavnosti in panog – v gozd in na področje gozdarskega dela; to samo po sebi morda niti ne bi bilo slabo, če ne bi bilo nevarnosti, da bo z gozdom tako začel gospodariti nekdo, ki njegove narave ne razume.

Kadrovske okrepitve

Za vse, kar smo opisali, je v mnogočem krivo tudi pomanjkanje ustreznih strokovnjakov na tem področju – v izobraževanju, raziskovanju in operativi in na področju stikov z javnostjo ali z dejavnostmi, ki posegajo v gozd.

Na nobenem od naštetih področij nimamo v vsej Sloveniji enega samega človeka, ki bi se ukvarjal samo s splošno koristnimi funkcijami gozda in le peščico takih (na izobraževalnem in raziskovalnem področju), ki se z njimi ukvarjajo del svojega časa. V praksi se redki posamezniki ukvarjajo posebej s temi funkcijami povsem ljubiteljsko – mimo, da ne rečemo na škodo svojega siceršnjega dela.

Če se vsi drugi zaposleni v gozdarstvu pretežno ukvarjajo le z lesnoproizvodno funkcijo (ta je v večini primerov resda tudi nosilka številnih drugih funkcij, ne pa vseh), to kadrovsko razmerje vsekakor ni v skladu s proglašenim družbenim pomenom splošno koristnih funkcij gozda. Zopet je res, da je ekološka usmerjenost našega gozdarstva splošno koristnim funkcijam gozda načelno naklonjena, podatki o tem, kako so splošno koristne funkcije gozda uveljavljene, pa kažejo, da brez kadrovskih okrepitev ne bo šlo. Pri tem pa ne mislimo nujno na samo število zaposlenih. Na izobraževalnem in še posebno na raziskovalnem področju obravnave vseh funkcij v prihodnosti res ne bo več mogoče nalagati peščici posameznikov. Za razvoj neke šole je vsekakor potrebna nekakšna »kritična masa« ljudi in idej, ki omogoča spopadanje in dozorevanje misli ter na koncu izoblikovanje posebnih pogledov na te funkcije. Nasprotno pa pri sedanji intenzivnosti obravnavanja teh funkcij v praksi kadrovska okrepitev v večini primerov ne bi pomenila odpiranja posebnih delovnih mest, ampak le sistematično nalaganje del in nalog primernim posameznikom; ti naj bi skrbeli za razvoj teh funkcij ne le na celotnem gozdnogospodarskem območju, temveč tudi na območjih temeljnih organizacij (tozdov in tokov). Doslej takih dolžnosti pri opisih del in nalog nismo poznali ali pa vsaj ne določno opredelili. Tovrstno delo bi bilo vsaj v začetkih marsikje mogoče kombinirati z nalogami s področja prostorskega načrtovanja oz. gospodarjenja s prostorom.

Verjetno bi marsikaj o splošno koristnih funkcijah v praksi postalo bolj jasno, če bi za začetek skušali ob sodelovanju teorije in prakse izdelati seznam vseh posebnih nalog s tega področja – poleg tistih, ki jih bo treba čisto sistematično uvrstiti v posamezna področja operativnega gozdarstva.

Posebno boleče in že prav škodljive so pomanjkljivosti v gozdarskem delu z javnostjo, ki povečini prav tako izvirajo iz nezadostne kadrovske zasedbe.

Povezovanje znotraj področij in med njimi – tudi v širšem prostoru

Na drugih področjih gozdarstva sistematičnost dela in logičnost povezav v razmerju zamisel – uporaba – poraba izvira iz proizvodnih, ekonomskih in podobnih zakonitosti. Na področju splošno koristnih funkcij gozda pa se te zakonitosti v najočitnejših oblikah zvečine ne kažejo. Včasih celo pogrešamo racionalne in logične vzgibe za oblikovanje sistema »splošno koristne funkcije gozda«. Tako bi enkrat lahko šele razpravljali o obstajanju funkcije in njeni upravičenosti, drugič pa ob nesporno dognani funkciji ne najdemo ustreznih uporabnikov. Dokler se domača teorija splošno koristnih funkcij gozda ne bo začela napajati iz domače prakse – to se sicer dogaja domala na vseh drugih področjih gozdarstva – toliko časa bodo organsko povezavo posameznih področij dela pri teh funkcijah (izobraževalno, raziskovalno, operativno) lahko zagotavljale samo premišljene teoretske osnove in načrt dela, ki bo to celotno področje obravnaval kot sestavni del gozdarstva danes in tukaj. Ob za zdaj tako rahlih vezeh v sistemu splošno koristnih funkcij gozda je toliko bolj pomembna tesna povezava posameznih področij in ljudi, ki se z njimi ukvarjajo. Stalna povezava in izmenjava mnenj in izkušenj bi lahko pripomogli k prizadevanjem, da nadomestimo zamujeno in skušamo premostiti prepad med teorijo in prakso. V ta namen ne bi bilo odveč, če bi razmislili o ustanovitvi pododbora (komisije) – recimo pri Splošnem združenju gozdarstva ali pri SIS za gozdarstvo SRS (za to je zakonska podlaga) –, ki bi usklajeval delo posameznih področij in ga usmerjal skladno z našimi potrebami in možnostmi ali tudi reševal zahtevnejšo problematiko, pomembno na republiški ravni, ali skrbel za poenoteno reševanje problematike splošno koristnih funkcij gozda v gozdnogospodarskih območjih. Področje tega dela je vsekakor dovolj veliko, zahtevno in pomembno, da bi tako institucionalizacijo zaslužilo. Hkrati bi vsa področja (izobraževalno, raziskovalno in operativno) morala okrepiti sodelovanje s posamezniki in ustanovami po Jugoslaviji in v zamejstvu, ki se ukvarjajo s podobno problematiko.

Uveljavljanje splošno koristnih funkcij gozda v stroki in javnosti

Trg gozdnih proizvodov iz skupine proizvodnih funkcij je razmeroma jasno opredeljen. Porabniki teh proizvodov so dobro znani in v svojih zahtevah sorazmerno jasni – tako v količinah kot v kakovosti. Razmerje med ponudbo in povpraševanjem je opredeljeno. Pri splošno koristnih funkcijah je položaj drugačen: ne le da ne moremo in ne znamo zanje postaviti cene, največkrat sta nam neznani tudi količina in kakovost funkcij, ki ju javnost zahteva in gozdarstvo lahko ponudi. Ta začarani krog je mogoče presekati le na en način; da izvemo več o javnosti, ki naj bi ji bile te funkcije namenjene. Nemogoče je namreč govoriti o smotrnem razvijanju in krepitvi splošno koristnih funkcij gozda, če ne vemo, komu so namenjene in čemu. Boljše razumevanje uporabnikov funkcij je pogoj za količinsko in kakovostno opredeljevanje potreb po njih. Pri tem se postavlja vprašanje, koliko naj gozdarstvo na tem področju enostavno zgolj sledi potrebam po posameznih funkcijah ali koliko naj te potrebe ustvarja (z vzgojo javnosti) in jih usmerja. Pri tem seveda ne gre za alternativi, ampak predvsem za vprašanje, kakšno naj bo (količinsko) razmerje med tema usmeritvama. Nanj je zopet mogoče odgovoriti le z boljšim poznavanjem zahtev in potreb javnosti po splošno koristnih funkcijah ali načinov, kako se te kažejo. Načrtno delo z javnostjo na tem področju (na katerem smo doslej močno zaostajali) ne odpira le novega področja dela v kulturnem poslanstvu gozdarstva, ampak hkrati zagotavlja tudi povratne zveze, s katerimi bomo trajno preverjali pravilnost naših usmeritev in dela na tem področju. Take povratne zveze naj bi namreč opozarjale, ali so naša prizadevanja primerna, upravičena, pravočasna, pravilno odmerjena in časovno določena – splošno koristne funkcije so namenjene predvsem javnosti.

Osveščanje javnosti za funkcije gozda je pomemben vidik uveljavljanja teh funkcij – hkrati pa bi olajševalo tudi uveljavljanje gozdarstva na tako imenovanih »robnih« področjih. Zato bi ne bila pretirana zahteva po ustanovitvi nekakšnega »centra za stike z javnostjo«; ta naj bi med drugim skrbel za pravilno poučenost javnosti o gozdu in gozdarstvu ter se odzival ob nepravilnih ali enostranskih informacijah o gozdu in stroki v dnevnih občilih, dajal najrazličnejše informacije o gozdu in gozdarstvu šolam in posameznikom, sistematično skrbel za stike z dejavnostmi, s katerimi imamo opravka v prostoru, ali uveljavljal zahtevke gozdarstva po financiranju posebnih dejavnosti v zvezi s funkcijami gozda, ki so izjemno pomembne za širšo javnost in presegajo normalne okvire gospodarjenja z gozdom. Tudi to področje zahteva ustrezno sistemsko in kadrovsko reševanje – podobno kot v drugih gozdarsko razvitih deželah. Res je namreč, da imamo zlasti tu pogosto opravka s profesionalnimi strukturami, ki jim naša napol ljubiteljska dejavnost na tem področju ni več kos.

Posebne naloge

Poleg naštetih zahtev, ki so vsem tem področjem skupne in predstavljajo hkrati že širše delovne usmeritve ali naloge, pa se na posameznih področjih pojavljajo povsem posebne in konkretne naloge – te v nadaljevanju tudi navajamo. Upamo, da bodo skupna razmišljanja in prizadevanja te sezname še izpopolnila in dokončneje izoblikovala.

Naloge na izobraževalnem področju

Na tem področju je treba:

– Zagotoviti ustrezno obravnavo splošno koristnih funkcij gozda na vseh stopnjah gozdarskega izobraževanja. S funkcijami in njihovim pomenom bi morali biti ustrezno seznanjeni vsi poklicni profili v gozdarstvu. Merilo te ustreznosti naj bi ne bilo samo določeno število ur, ampak tudi kakovost in aktualnost pri podajanju snovi.

– Včlenjevati znanje o koristnosti vseh funkcij gozda, posebej splošno koristnih, v druge (negozdarske) učne programe – od osnovne šole naprej.

– Navezovati intenzivnejše delovne stike s sorodnimi ustanovami v Jugoslaviji in zamejstvu. Pri tem gre predvsem za izmenjavo izkušenj pri sestavi vzgojno-izobraževalnih programov in pri njihovi izpeljavi.

– Uveljavljati pomen splošno koristnih funkcij gozda pri drugih souporabnikih prostora.

– Razvijati didaktične metode za seznanjanje laične javnosti s pomenom splošno koristnih funkcij gozda.

– Okrepiti publicistično delo vseh oblik v strokovnem in poljudnem tisku ter bolje izrabljati druga sredstva (radio, TV).

– Spremljati ustrezno zakonodajo in sodelovati pri njenem oblikovanju.

Naloge na raziskovalnem področju

Na tem področju moramo:

– Proučevati razvoj znanja o splošnih koristnih funkcijah gozda in faze v poznavanju teh funkcij.

– Utrditi delitev in poimenovanje funkcij gozda in pojmov v zvezi z njimi.

– Stalno razvijati metode za eksaktnejše, objektivnejše in bolj sistematično obravnavanje splošno koristnih funkcij gozda, zlasti metode za:

• inventarizacijo funkcij,

• inventarizacijo potreb po funkcijah,

• ugotavljanje (vedno spreminjajočega se) odnosa javnosti do dane funkcije,

• ugotavljanje načinov, kako se določena funkcija v naših razmerah kaže,

• ugotavljanje praga, kjer funkcije prehajajo iz spečega (potencialnega) stanja v aktivirano stanje, ko je zanje potrebno – načrtno gospodariti,

• ugotavljanje količinskih vidikov posameznih funkcij in koristi od njih,

• ugotavljanje odvisnosti funkcij od zgradbe gozda (biološke, ekosistemske, starostne) in kulturne krajine,

• ugotavljanje načinov, kako posamezna funkcija vpliva na sestavo in delovanje gozda kot (ekološkega) sistema,

• gospodarjenje za posamezne funkcije ali za njihovo pospeševanje,

• ugotavljanje reakcije funkcij (kakovostne in količinske) ob različnih gospodarskih ukrepih,

• proučevanje problemov neskladnosti posameznih funkcij,

• proučevanje ekstremnih primerov, ko je treba neko funkcijo razvijati na račun drugih.

– Spoznati in spremljati sorodne raziskovalne programe in njihove rezultate – doma in v zamejstvu.

– Navezovati delovne stike in izmenjave s sorodnimi ustanovami – doma in v zamejstvu.

– Razvijati različne praktične načine širjenja splošno koristnih funkcij gozda.

Naloge na operativnem področju

– Pri gozdnogospodarskem načrtovanju moramo uveljaviti inventarizacijo in vrednotenje splošno koristnih funkcij gozda, pri načrtovanju in izvajanju večjih posegov v gozdove pa posebne analize kulturne krajine glede na te funkcije.

– Gospodarjenje za splošne koristne funkcije gozda je treba uveljaviti:

• z včlenjevanjem teh funkcij v gozdnogospodarske načrte,

• z doslednim izvajanjem takih načrtov,

• s sistemskim zagotavljanjem kadrov in sredstev za intenzivnejši razvoj in krepitev splošno koristnih funkcij. (Morda bi ne bilo odveč razmisliti o oblikovanju posebnega namenskega sklada za financiranje razvoja in krepitve teh funkcij, ki bi se oblikoval iz določenega promila prodajne cene lesa.)

– Prenašati teoretska spoznanja s tega področja v gospodarjenje z gozdom in krajino ter ustvarjati vrnitvene zveze z drugima dvema področjema.

– Profesionalizirati skrb za splošno koristne funkcije gozda.

– Krepiti vezi in sodelovanje z vsemi profili uporabnikov teh funkcij.

– Popularizirati splošno koristne funkcije gozda.

– Zagotavljati dosledno izvajanje zakonodaje s tega področja (tudi represivni ukrepi gozdarske inšpekcije).

S pospešenim ukvarjanjem s splošno koristnimi funkcijami gozda se odpira novo področje gozdarskega delovanja, ki stroke resda ne bo pretreslo v temeljih, obeta pa, da jo bo obogatilo in posodobilo – ravno v stikih s številnimi interesi in pričakovanji, ki se skrivajo za na videz brezoblično »javnostjo«. Prav v koristi javnosti pa naj bi delovala tudi naša stroka.

Delo z javnostjo ne zagotavlja le sprotne družbene verifikacije naših prizadevanj samo na tem področju. Ozaveščena in naklonjena javnost je najboljši porok za družbeno priznanje pomena – ne samo splošno koristnih funkcij gozda, ampak tudi vsega jutrišnjega gozdarstva.

Viri

Anko, B. 1979. Začasna metodologija valorizacije splošno koristnih funkcij gozda. Ljubljana, SIS za gozdarstvo SRS.

Anko, B. 1980. Concepts of multiple-use research: a perspective based on experience in the Alpine region. V: IUFRO/MAB Conference: research on multiple use of forest resources: May 18–23, 1980, Flagstaff, Arizona. (USDA General technical report WO, 25). [Washington, D.C.?], U.S. Dept. of Agriculture, Forest Service: 53–58.

Anko, B. 1981. Splošno koristne funkcije gozda in racionalizacija. V: Intenziviranje in racionalizacija gospodarjenja z gozdovi v SR Sloveniji. Ljubljana, VTOZD za gozdarstvo BF: 33–52.

Anko, B. 1982. Izbrana poglavja iz krajinske ekologije: (skripta). Ljubljana, VTOZD za gozdarstvo BF: V, 299 str.

Anko, B., Smolej, I. 1982. Splošna izhodišča za proučevanje splošno koristnih funkcij gozda. V: Raziskava osnovnih zakonitosti in pomena splošno koristnih funkcij gozda – varovalna funkcija. Ljubljana, VTOZD za gozdarstvo BF.

Anko, B. 1983. Around towns. Naturopa, 43: 24–25.





Gozdarstvo – sooblikovalec prihodnje gozdnate krajine7

V svojem premišljevanju izhajam iz treh trditev:

– Prihodnost ne more biti več ekstrapolacija preteklosti.

– Sicer spoštovanja vredna tradicija gozdarstva stroko le delno usposablja za prihodnje naloge.

– Nova vloga in nove naloge gozdarstva zahtevajo ne le novo znanje, ampak spremenjen profil – strokovnjaka posameznika in stroke kot celote.

Prihodnost ni (več) ekstrapolacija preteklosti

Spoznavamo, da prihodnost ni eksponencialno rastoča ekstrapolacija sedanjosti. Količino naj zamenja kakovost. Imaginarna krivulja, ki naj bi kazala pot v našo prihodnost, je bila bistveno drugačna od tiste, ki jo izročamo zanamcem. Zavedli smo se nekaterih meja, zato ni vrtoglava eksplozija, ampak kvečjemu asimptota. Vprašanje je seveda, ali bo naš razvoj limitiral k mejam fizičnega preživetja ali k nekemu klimaksnemu sožitju posameznika z družbo in po tej (družbi) z naravo. Druge izbire ni. Taka prihodnost pa ni rožnata: je resna, odgovorna, zahteva odrekanja, je izziv. Priznava naravne, človeške in družbene meje. Neizprosno zahteva tudi temeljne spremembe v načinu mišljenja in ravnanja – posameznika, stroke, družbe. Odveč bi bilo prepričevati prepričane, koliko lahko pripomore gozdarstvo k iskanju in ustvarjanju take prihodnosti.

Tradicija gozdarstvo le delno usposablja za prihodnost

Pri iskanju poti v prihodnost je tradicija lahko navdih in opora, lahko pa je tudi breme in ovira. Zlasti v prelomnih obdobjih, kot je naše, je treba pretehtati, kaj od starega sodi v prihodnost in kaj ne. Danes namreč tudi prihodnost stroke ne more biti zgolj ekstrapolacija preteklosti.

Ob taki priliki je morda prav, da ocenimo zdajšnjo in včerajšnjo stroko z nekoliko nekonvencionalnih zornih kotov. Nismo rudarji, ki le črpajo bogastva, odložena zdavnaj, preden se je človek pojavil. Nismo vodarji, ki se ubadajo enkrat s sušo in drugič s poplavo. Niti nismo poljedelci, ki imajo vsako leto priložnost za popravne izpite. Letos sekamo drevesa, ki so vzklila v času pariške komune, in drevesa, ki so vzklila letos, bodo sekali v 22. stoletju – če bodo preživela.

Te časovne razsežnosti nam dajejo čisto druge predstave o času in našem mestu v njem. Od tod morda tista konservativnost, zagledanost v preteklo in nezaupanje do enodnevnega in hitro minljivega, ki nas kot stroko pogosto tepe v vsakdanjem življenju. Utrip naše stroke je počasen kot utrip gozda – in kadarkoli smo ga skušali prilagoditi trenutku, smo grešili proti gozdu in svoji poklicni etiki. To zagotovo velja tudi za prihodnost.

Vsaj treh značilnih potez tradicionalnega (in tudi zdajšnjega) gozdarstva pa v prihodnost ne bi jemali s seboj:

– odtujenosti službi javnemu interesu,

– prezaposlenosti s proizvodnimi funkcijami gozda,

– pasivnosti v drugih vidikih gospodarjenja z gozdom.

Že prvi znani gozdar na naših tleh Publij Publicij Ursij je bil magister silvae – torej gozdni nadzornik. Sledila mu je procesija gozdnih mojstrov, hlapcev, čuvajev, nadzornikov, borštnarjev, paznikov, inšpektorjev, policajev idr., ki so bili mnogokrat tujega rodu in so ob sprejemu v službo prisegali »presvetlemu knezu in gospodu, avstrijskemu nadvojvodi ... burgundskemu knezu, vojvodi Štajerske, Koroške in Kranjske ter Würtenberga, tirolskemu in goriškemu grofu ...« ali »premogočnemu gospodu in knezu ... dednemu cesarju Avstrije, kralju Ogrske in Češke in Ilirije, nadvojvodu Avstrije ...«, da bodo »zvesto in verno« varovali njune (in podobne) koristi v gozdovih kot »poslušni, zvesti in vdani[?]«, »pokorni hlapci« ipd.

Res so varovali gozdove – največkrat za neke tuje in/ali daljne interese, ki so se postavljali med našega človeka in »njegov« gozd. Na našem podeželju še zmeraj straši podoba gozdarja iz časov obvezne oddaje in gozdarji še vedno po biriško preganjamo črno trgovino z lesom – prav toliko v interesu stroke kot v interesu davkarjev in lesarjev. Za gozd in kmeta bi bilo verjetno boljše, če bi preganjali tiste gozdne posestnike, ki svoje gozdove zanemarjajo. Da ni mogoče biti v eni osebi davkar in birič ter strokovno objektiven svetovalec in pospeševalec naprednega, je menda jasno.

Zanimivo je, da so ozkim (tudi zasebnim) interesom mnogokrat morali služiti tudi naši prvi gozdarski učitelji, ki so službovali od Makedonije in Bosne do Slavonije. Da se je to včasih podzavestno kazalo tudi v njihovem učenju, sem se zavedel šele zdaj. Poenostavljeno rečeno, gre za doktrino o absolutnosti gozdarjeve domene v gozdu, ki pa jo duh časa (seveda) vse manj spoštuje. Postavlja se torej vprašanje, ali nas sicer častitljiva tradicija stroke zares usposablja za gospodarjenje z gozdom kot z dobrino splošnega pomena, tako da bo upoštevana plejada družbenih interesov in funkcij gozda, ki te interese zadovoljujejo?

Res je, da je gozd zadnja velika naravna dobrina, ki jo je človek na naših tleh »ukrotil« in uravnal njeno izrabljanje. Od kod sicer »gmajna«, od kod pravica, da smemo v vsak gozd in lahko tam celo nabiramo sadeže?

Služenje ozkim (zasebnim) koristim, povečini nasprotnim interesom večine, je bilo pravzaprav povsem razumljiv povod za ustanavljanje gozdarske službe. Ti interesi so se praviloma uresničevali prav s proizvodnimi funkcijami gozda. Vse drugo pri gospodarjenju z gozdom bi te interese le omejevalo.

Dojeti je treba, da je gozd tudi zadnja večja naravna dobrina, ki jo je v celoti pritegnil v najširši gospodarski splet prav kapitalizem, in to prav tedaj, ko se počasi začenjamo zavedati tudi tistih razsežnosti gozda, zaradi katerih je le-ta dobrina splošnega pomena. Tako bi bilo verjetno mogoče pojasniti vsesplošno nerazčiščenost in ideološko obremenjenost pogledov najrazličnejših ekonomskih sistemov na gozd kot dobrino splošnega družbenega pomena – od svete nedotakljivosti zasebne lastnine (s koncesijami javnemu interesu) do deklarirane nedotakljivosti javnega interesa (s koncesijami v resnici privatiziranim interesom).

Vse to je dediščina tradicije, ki bo še naprej ovirala včlenjevanje vseh in ne le proizvodnih funkcij v vsakdanje gospodarjenje z gozdom. Nič več zvestoba eni funkciji in enemu gospodu, ampak vsem funkcijam in vsem ljudem – predvsem pa seveda gozdu. Kakšna bi bila potemtakem gozdarjeva prisega za prihodnje tisočletje?

Nova vloga in nove naloge gozdarstva zahtevajo ne le novo znanje, ampak nov profil strokovnjaka in vse stroke

Pomen in ugled gozdarske stroke na Slovenskem sta rasla s pomenom in obsegom lesnoproizvodne funkcije gozda. Bo potemtakem obenem s krizo gozda in njegovih proizvodnih zmogljivosti zašlo v krizo tudi gozdarstvo?

Še včeraj smo skoraj brez pridržkov sprejeli misel, da gozd, ki normalno proizvaja les, enako dobro opravlja tudi druge funkcije. V času, ko ugotavljamo, da je tri četrt genskega materiala našega drevja poškodovanega (Druškovič 1987), pa se upravičeno lahko vprašamo, ali nismo v vsem delovanju pa tudi pri ohranjanju drugih funkcij gozda namenjali preveč pozornosti le lesnoproizvodni moči. Tako smo nehote pristali na premišljevanje tistih, ki o (čedalje manjšem) pomenu gozdarstva pri nas razmišljajo skladno z (vse manjšim) deležem panoge v narodnem proizvodu. Če razmišljamo o najbolj črnem scenariju prihodnosti našega gozda, moramo vendarle sprejeti možnost, da bo nekakšna oblika gozda le ostala – če naj ostane tudi Homo sapiens. Prav gotovo pa tak gozd ne bi proizvajal lesa v današnjem pomenu, bi pa s poudarjeno intenzivnostjo opravljal druge funkcije. Ali je potem gozdarstva res konec, če preneha tista glavna funkcija, okrog katere se je razvilo?

Tako je navsezadnje v naši strokovni preteklosti že bilo. Kraška izkušnja pred stoletjem je še zmeraj moralna obveza stroke za danes in jutri. Z njo je gozdarstvo ujelo čas in ga v mnogočem tudi prehitelo, ker je zaznalo prelomnost obdobja in splošnih okoliščin.

Pustimo vnemar, če je Kras zares ozelenel samo zaradi prizadevanj gozdarjev. Res je, da gre za eno prvih akcij gozdarske stroke s širokim časovnim, prostorskim in vsebinskim okvirom, kakršna zlepa nima para. Njen cilj je bil popraviti tisočletja zmot in krivic nad naravo – brez upanja na hitro in lahko zmago, še manj na hiter denarni učinek. Kakšno vizionarsko početje je bilo govoriti o gozdu na golem Krasu – v času, ko so na Slovenskem še padali zadnji pragozdovi! Lahko da so se naši strokovni predniki učili v bogatih veleposestniških gozdovih od Trnovskega gozda, Pokljuke, Pohorja do Javornikov in Snežnika – svoj zrelostni izpit pa so opravili na Krasu.

Takrat je stroka odvrgla svojo policijsko, oskrbniško in čuvajsko uniformo, prisluhnila mnogo širšim interesom in uveljavila podobo gozdarstva kot krajinotvornega dejavnika v najširšem pomenu in interesu, ne da bi pri tem zavrgla gospodarsko bistvo svoje dejavnosti.

Tudi zdajšnji čas je prelomen. Pa se zavedamo njegove prelomnosti? Pol gozda umira. Gospodarsko najpomembnejše drevesne vrste propadajo. Pomen gozda in gozdarstva (ekonomsko vzeto) v narodnem gospodarstvu se je zmanjšal na minimum in se še zmanjšuje. Gozd je vse manj gospodarsko pomemben tudi za večino zasebnih lastnikov. Kot družba pa se obenem začenjamo zavedati, kako pomemben je gozd kot okoljetvorni element. Prostorski delež gozda se, v celoti vzeto, stabilizira, vendar v gozdu še zmeraj gledamo najekstenzivnejšo rabo tal in obenem prostorsko rezervo, zaradi česar se tudi erozija kmetijskih zemljišč začenja preusmerjati v gozdni prostor.

To so stvari, ki so vidne, merljive. Enako pomembne pa so spremembe v ljudeh samih. Te so manj očitne. Jim bomo znali prisluhniti?

Tudi kot družba smo v zadnjih desetletjih doživeli izredne spremembe. Ko so diplomirali moji učitelji, je bilo pol Slovencev kmetov in pol meščanov. Ko sem diplomiral jaz, je bilo to razmerje še 30 proti 70. Danes je 9 proti 91. Ali je mogoče, da se pri tem (ob vsem drugem razvoju) pričakovanja slovenske družbe do gozda in gozdarstva niso prav nič spremenila? Kmet gleda na gozd drugače kot meščan. Razlike so tudi med meščani različnih starostnih, poklicnih, izobrazbenih idr. skupin. Očitno pa tudi proces »urbanizacije« družbe ne bo šel v neskončnost, tako da se nam bo v projekcijah za prihodnost nekoliko umirila tudi človeška neznanka.

Tradicionalne vloge gozda se torej ne menjajo – nobena ne odpada – le množe se, spreminja pa se njihov red pomembnosti. Vse več ljudi zahteva od gozda čedalje več. Gozd pa hira. Izpolniti vsa pričakovanja družbe je naš glavni izziv za prihodnost. Vse kaže, da nanj nismo najbolje pripravljeni. Stroka je včasih videti kot ogromen tanker, ki nima zavor in potrebuje za zavoj milje in milje. Zaradi dramatičnega položaja našega gozda je prav nerazumljiva vztrajnost, s katero ostajamo na dozdajšnji poti. V projekcijah o Sloveniji 2000 smo sami pridno obljubili še več in boljših kubikov, o tem, kaj gozd za Slovenijo v novem tisočletju še pomeni, pa ne misli in ne besede. Ali kot stroka res služimo vsem Slovencem ali le nekaj lesnim tovarnam? Morda nas bodo rdeče številke v gospodarjenju pripravile k drugačnemu premišljevanju? Dokler je gozdar služil le enemu gospodu in eni funkciji, je gozd sadil in varoval, marljivo redil les in ga žel – drugo ga ni zanimalo. Res, da smo na svojem »gruntu«, od katerega smo do včeraj sicer skromno, a dobro živeli, postali nekoliko lagodni. Z njim vred smo se naenkrat znašli na prepihu, z njim vred postajamo plen mlajših in agresivnejših disciplin in dejavnosti, ki nimajo svojega substrata, kakršen je gozd.

Spoznanju, da celostne domene gozdarja nad gozdom ni (ali je ne bo več), sledi spoznanje, da je prav zaradi ekosistemske narave gozda vendarle treba kar najbolj ohraniti strokovno suverenost pri gospodarjenju z gozdom. Kaj pomeni, če ima gozd dva gospodarja, predobro vemo iz nekaterih izkušenj z lovci. In če ne najdemo skupnega jezika z njimi, ki imajo pri svojem gospodarjenju vendarle ekološka izhodišča, kako ga bomo z drugimi souporabniki, ki jim je ekosistemsko bistvo gozda tuje. Ne zanima jih gojenje gozdov in pridobivanje lesa (to jemljejo za samo po sebi umevno), ampak kvečjemu druge razsežnosti gozda, o katerih nam donedavna ni bilo treba razmišljati.

V gozdu in gozdnati krajini bomo obdržali svojo strokovno suverenost le toliko, kolikor bomo znali razlagati svoje védenje o gozdu glede na družbena pričakovanja, tj. v jeziku souporabnikov tega prostora.

Taka slika prihodnjega razvoja seveda predstavlja pospešen razvoj tako imenovanih »robnih« področij gozdarstva – če jih s te perspektive lahko gledamo kot robna in ne bistvena za razvoj, preobrazbo in preživetje stroke.

Gozdarstvo prihodnosti ni več zgolj veda o ekonomičnem in (morda še) sonaravnem pridobivanju lesa (z venčkom deklariranih pa nikdar upoštevanih splošnokoristnih funkcij gozda), ampak veda o vseh vidikih odnosa neke družbe do gozda v danem prostoru in času – s poudarjenim pogledom naprej in ne nazaj.

Če sprejmemo tako razvojno perspektivo stroke, s tem v bistvu pristajamo na njeno odpiranje in na vrsto prevrednotenj – na izobraževalnem, raziskovalnem in praktičnem področju. To ni znak slabosti, ampak moči in volje, da gremo kot stroka v korak s časom. Prav neverjetno je, kako trdovratno se organizacijska sestava in družbena podoba gozdarstva upirata vsem novim spoznanjem o gozdu kot (ogroženem) ekosistemu in okoljetvornem elementu fizičnih in duhovnih razsežnosti, ki naj bi trajno rabil vsej družbi in obenem vsakemu posamezniku.

Tako razmišljanje zahteva nova, drugačna merila. Marsikje bo treba začeti od začetka – z izobraževanjem, s potrpežljivim sejanjem novih misli. V takem gozdarstvu seveda gozdarji ne bodo več »pokorni hlapci« in poslušnost, zvestoba in vdanost ne bodo njihove glavne vrline – razen če bi šlo morda za zvestobo našemu gozdu in ljudem. O tem pa nam je danes že nerodno razmišljati, kaj šele govoriti. Nekateri bodo tudi rekli, da ni pravi trenutek za to. Kdo lahko pove primernejšega?

Naši predniki so nam ustvarili in izročili čudno lepo in skladno pokrajino, kjer kot pravi Cankar v Kurentu »gozdovi, črna straža žitnega polja, gledajo nanj iz visoke daljave, temno in zvesto, kakor gleda mož na doječo ženo ...« Ali pa bo vsa naša znanost mogla nadomestiti intuicijo in ljubezen do zemlje naših nepismenih dedov, da bomo podobno pokrajino izročili tudi svojim vnukom? To je izziv tudi za jutrišnje gozdarstvo.

Viri

Anko, B. 1983. Idrijska gozdarska prisega: Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik, 41, 2: 88.

Druškovič, B. 1987. Prihodnost skozi mikroskop: intervju. Naši razgledi, XXXVI, 13: 396.

Slovenska prisega ljubljanskega mestnega gozdarja iz XVII. stol., ZAL, COD. XXVI/1 (knjiga priseg).

1863. Službena prisega gozdnega čuvaja Jakoba Božiča. ZAL, Enota Idrija. Fase. L (gozd. fond).





Krajinskoekološki vidiki velikih posegov (cest) v gozdni prostor8

Cesta z vsem dobrim in slabim, kar prinaša, že dolgo sooblikuje našo kulturno krajino. Začetki oblikovanja današnje slovenske krajine segajo vsaj v bronasto dobo (pribl. 1700–800 pr. Kr.), ko se prvič jasno prikaže »slovenski prometni križ« (karta 1). Pomembnost prehodnega značaja našega ozemlja se zlasti pokaže v rimskem obdobju, ko se sistem cest rimskega sveta najbolj zgosti prav v našem prostoru (karta 2).

Veliki posegi v ekološke sisteme, kot je krajina, zahtevajo prostorsko in časovno vzeto veliko merilo obravnave njihovih posledic. Ne obravnavamo več le posameznih vrst niti ne posameznih ekosistemov, ampak procese v više integriranih ekoloških sistemih, tj. krajinah.

Izguba redke vrste ali habitata je v tem časovno-prostorskem merilu le drobna epizoda v procesih, ki jih je neki poseg sprožil in se ne bodo ustavili z dokončanjem projekta.

Gozd kot najnaravnejša in najviše razvita naravna skupnost je zaradi svoje kompleksnosti, dolgoživosti in velikega prostorskega deleža verjetno zares odlično merilo tega, kar se dogaja z našim okoljem. V marsičem lahko njegovo usodo enačimo z usodo okolja.

S krajinskoekološkega vidika je torej gozd (v smislu teorije Formana in Godrona) prvobitna matica, iz katere je človek z vlaganjem zaplat in koridorjev oblikoval in izoblikoval trenutno kulturno krajino, saj je pokrival okrog 95 odstotkov našega praprostora.

Vlaganje zaplat in koridorjev pomeni krčitev gozda. Ponekod je ta napredovala do te mere, da se je gozd po površinskem deležu in v funkcionalnem smislu v prvotni gozdni krajini znašel v podrejenem položaju zaplate (npr. osamljenega otoka sredi agrarne ali urbane krajine ipd.) ali koridorja (omejka – živice – meje, tj. ozkega pasu drevnine vzdolž posestne meje, poti, vodotoka, ježe ipd.).

Bistvo količinskih vidikov vplivov krčitve gozda na ekološke razmere v krajini povzema Slika 1 (Curtis, cit. po Burgess in Sharpe, 1981, str. 3).



Slika 1: Proces fragmentacije gozda [Green County, Wisconsin 1831–1950) (Curtis, 1958, cit. po Burgess in Sharpe 1981, str. 3)



Z ekološkega vidika pomeni manjšanje površinskega in funkcionalnega deleža gozda v prvotnem gozdnem prostoru predvsem:

– zmanjševanje v krajini navzočih količin organske snovi,

– večjo snovno in energetsko odprtost krajinskega ekosistema,

– večanje hitrosti pretokov snovi in energije,

– spreminjanje ali uničevanje habitatov in s tem zmanjševanje avtohtone biološke raznovrstnosti.

V okoljskem smislu pa zmanjševanje gozdnatosti vpliva predvsem na spremembe v:

– vodnem ciklu,

– topo- in mezoklimi,

– estetskih prvinah prostora.

V primerjavi z zgodnejšimi, recimo eneolitskimi krčitvami gozda pretežno v agrarne in živinorejske namene, imajo koridorske krčitve za prometno infrastrukturo za usodo gozda pomembne sekundarne posledice, kot je npr. koncentracija poselitve v koridorskem območju. Na širši kulturni prostor pa vplivajo nove prometne povezave s pretoki snovi, energije in informacij, s trganjem migracijskih poti živalskih vrst, ki so vezane na velike prostore, z vnašanjem novih rastlinskih in živalskih vrst, živahnejšo trgovino itn.

Žal se še danes običajna obravnava vplivov velikih posegov na gozd omejuje le na neposredne izgube gozdnih površin zaradi krčitev.

Že o količinskih vidikih tovrstnega zmanjševanja gozdnih površin vemo razmeroma malo in še manj o kakovostnih, tj. zlasti ekoloških vidikih vplivov gradnje cest na krajinske sisteme in procese. Poleg že omenjenih sekundarnih vplivov predstavlja gradnja cest zagotovo vnašanje krajinskih sestavin, ki so npr. v primerjavi z agrarnimi gotovo trajnejše, nepovratnejše in so za naravne (migracijske) tokove v krajinskih sistemih večje ovire.



Nekatere krajinske spremenljivke za obravnavano območje (op. cit.)



ha

%



Skupna površina krčitev gozda

6077

100



Skupno število krčitev

5944

100



Površina krčitev za ceste

1560

26



Število krčitev za ceste

932

16



Tabela 1: Pregled izgub gozdnih površin v Sloveniji zaradi gradnje cest v obdobju od 1981 do 1990 (Anko 1987, str. 153; 1991, str. 188)

Gotovo povzročijo takšne količinske spremembe v prvotni gozdni krajini tudi kakovostne premike. Ti so povzeti v pojmu fragmentacija (drobljenje) gozda, ki ga je v svojem delu The Fragmented Forest leta 1984 izčrpno utemeljil Larry Harris, izhajajoč iz teorije MacArthurja in Wilsona o »otoški biogeografiji« iz leta 1967.

Fragmentacijo so v naslednjih letih proučevali in interpretirali različni avtorji (npr. Vos in Opdam, Hansen in di Castri) predvsem z vidika habitatov, čeprav je očitno, da drobljenje naravne krajinske matice ne ustvarja le metapopulacij z motnjami v habitatih, ampak tudi nujne premike v delovanju prizadetih krajin, tj. spremembe v tokovih snovi in energije ter spremembe v medsebojnih razmerjih med krajinskimi ekosistemi.

Vos in Opdam (1993, str. 147) definirata fragmentacijo kot proces in kot vzorec prostorskega razporeda hkrati.

Kot proces pomeni fragmentacija uničevanje habitatov, ki pušča za seboj preostale fragmente, raztresene po vsej novo nastali krajini. Za vrste, ki so omejene (specializirane) na prvobitni tip habitata, pomeni fragmentacija razpad habitata v majhne, prostorsko ločene zaplate, obdane od prostora, ki je neprimeren za razmnoževanje, prehranjevanje, za zaklonišče ali za vse hkrati.

Razume se, da fragmentacija najbolj prizadene prostoživeče divje živali z zahtevami po velikih habitatih. Vpliva pa tudi na teritorialne ptice in celo insekte: če se habitat krešiča zmanjša na manj kot 5 ha, bo v njem izumrl (Barth, 1987, str. 65). Upoštevati je treba, da različne vrste na fragmentacijo različno reagirajo: ene se bodo izselile, nekatere bodo izumrle, druge se bodo prerazmnožile, tretje priselile v novo krajino.

Fragmentacijo pa lahko razumemo tudi kot prostorski razpored – rezultat razpada osnovne matice. V tem primeru jo lahko opišemo funkcionalno kot prostorsko razporejeno množico zaplat habitatov, ki jo označujejo površina in oblika zaplat, njihov razpored in upornost njihove okolice na prehajanje vrst – ali tokovi snovi in energije.

Pogosto spregledan je učinek fragmentacije na ustvarjanje ekotonov, tj. gozdnega roba, ki z vidika ohranjevanja avtohtone biološke pestrosti gozdnih vrst seveda ni primeren.

Kaj s tega vidika pomeni, če avtocesta preseka 4-hektarski gozdni otok (pri čemer imata krog oz. kvadrat zelo ugodno razmerje med dolžino roba in površino), kaže slika 2.

Hansen in di Castri (1992, str. 11) predpostavljata, da imajo za avtohtono življenje kakovostne in površinske spremembe v ekotopih verjetno naslednje največje posledice:

– dramatičen upad biološke raznovrstnosti na genski, vrstni in biotopski ravni,

– izjemno močno izumiranje vrst na lokalni in globalni ravni,

– motnje preostalih skupnosti z možnostjo vdora novih vrst.

V tem kratkem prispevku sem želel opozoriti na nekatere kakovostne razsežnosti velikih posegov v gozdno okolje kot naravno pramatico našega prostora in okolja nasploh.

Ne izginja pod novogradnjami le gozd, ki ga ne bo več – tudi tisti, ki ostaja, se močno, včasih nepovratno spreminja zaradi takih posegov. Verjetno človek ne more biti proti njim kar na pamet. Lahko pa zahteva, da bi bili do narave bolj prijazni. Da bi se načrtovalci vsaj včasih zavedli, da imajo moralno dolžnost pomisliti, da nove, smelo načrtovane ceste ne sekajo le poljskih in vaških poti, ampak tudi tiste, ki so si jih stoletja pred nami utrli žabe, medvedje, jazbeci in jelenjad, in da v razdeljenih in pohabljenih habitatih in skupnostih – človeških in živalskih – ostajajo zmeda, tesnoba in razpad, ker ceste ne zarezujejo le v krajinski fiziotop, ampak tudi v krajino kot živo skupnost.



Slika 2: Prostorska razmerja v gozdnem otoku kvadratne oblike s stranico 200 m: a) pred posegom in b) po vnosu 50 m širokega cestnega koridorja (širina gozdnega roba je 200 m)





Karta 1: Glavna najdišča iz bronaste dobe in kulture žarnih grobišč





Karta 2: Sistem rimskih cest (Zgodovina cest na Slovenskem, 1972. Republiška skupnost za ceste, Ljubljana



Viri

Anko, B. 1987. Posegi v gozdni prostor v obdobju 1981–1985. V: Problematika vnašanja tujkov v gozdni prostor. Ljubljana, VTOZD za gozdarstvo BF: 137–160.

Anko B. 1991. Posegi v gozdni prostor v obdobju 1986–1990. Zbornik gozdarstva in lesarstva. 38: 185–197.

Barth, W. E. 1987. Praktischer Umwelt und Naturschutz. Hamburg, Paul Parey.

Burgess, R. L., Sharpe, D. H. 1981. Forest island dynamics in man-dominated landscapes. New York, Springer-Verlag: 310 str.

Hansen, A., di Castri, F. (ur). 1992. Landscape boundaries. New York: Springer: 452 str.

Harris, L. 1984. The fragmented forest. Chicago, The University of Chicago Press: 211 str.

Vos, C. C, Opdam P. (ur.) 1993. Landscape ecology of a stressed environment. Springer: 310 str.

Zgodovina cest na Slovenskem. 1972. Ljubljana, Republiška skupnost za ceste.

Zgodovina Slovencev. 1979. Ljubljana, Cankarjeva založba: 964 str.





Vloga gozdov pri ohranjanju biotske pestrosti na krajinski ravni – nekatera izhodišča za krajinskoekološko tipizacijo9

Uvod

Pojem biotske pestrosti (v nadaljevanju BP) v naravoslovju nikakor ni nov. Ko pa so ga po Riu odkrila tudi druga področja, ki jim je BP kot bojno geslo prikladno nadomestila »trajnost«, je pojem ob svoji modnosti doživel (podobno npr. kot pred njim tudi ekologija, narava ali okolje) precej različnih, včasih ohlapnih interpretacij – odvisno pač od namena in znanja tistega, ki ga je v danem kontekstu skušal uporabiti.

Tudi Slovenci imamo težave z biotsko pestrostjo. Najprej smo ratificirali Konvencijo o biološki raznovrstnosti (1996). Lapsus prevajalskih služb, neusklajenost s stroko? Beseda »biološki« v slovenščini namreč pomeni »nanašajoč se na življenje organizmov« ali »nanašajoč se na biologe ali biologijo« (Slovar slovenskega knjižnega jezika I., str. 134), medtem ko tradicionalno beseda biota (biotski) pomeni »floro in favno dane regije« (Webster‘s New Collegiate Dictionary, 1959, str. 87), na kar se smiselno pojem pestrosti (ob upoštevanju drugih kraljestev) tudi nanaša. Tako sedaj Konvencija o biološki raznovrstnosti (1996) govori dosledno o biološki, Zakon o ohranjanju narave (1999) pa enako dosledno o biotski raznovrstnosti. In vendar gre za isto stvar.

Tudi izraz »raznovrstnost« se ne zdi najbolj primeren, ker očividno poudarja različnost vrst, ne pa tudi višjih in nižjih ravni biotske pestrosti. V naši praksi se za BP uporabljajo trije izrazi:

– pestrost: lastnost, značilnost pestrega; pester je »iz zelo različnih elementov zanimivo, privlačno sestavljen« (SSKJ III., str. 577, 578),

– raznolikost: lastnost, značilnost raznolikega; raznolik je »različnih oblik, raznovrsten, mnogovrsten« (SSKJ IV., str. 381),

– raznovrstnost: lastnost, značilnost raznovrstnega; raznovrsten je, »ki je različnih vrst, ki je različnih sestavin« (SSKJ IV., str. 382).

V bistvu gre za sinonime z drobnimi odtenki:

– raznovrstnost poudarja kriterij vrste, ki v biologiji pomeni rastlinski ali živalski takson in ne upošteva, da z biotsko pestrostjo obravnavamo tudi pestrost genomov in više organiziranih ekoloških sistemov,

– raznolikost najprej poudarja kot kriterij obliko, ki z vidika BP najbrž ni najpomembnejša, nato pa »raznovrstnost« oz. »mnogovrstnost«,

– pestrost kot kriterij uveljavlja »različne elemente« in njihovo sestavljenost (je torej uporabna na vseh ravneh obravnavanja BP), kar je seveda posebnega pomena.

Neusklajenost izrazja škodi ideji in njenemu uveljavljanju – tudi na področju gozdarstva, zato predlagamo, da uvedemo in uporabljamo izraz »biotska pestrost«. Navsezadnje se izraz »pestrost« že pojavlja v naslovu nastajajoče slovenske Strategije biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti – čeprav npr. v Vseevropski strategiji biotske in krajinske pestrosti (1996) za oboje uporabljajo isti izraz – »diversity«.

Drugi sklop problemov zadeva definicije biotske pestrosti. Ob splošno sprejeti definiciji biotske pestrosti bi pravzaprav vsaka stroka morala imeti svojo delovno definicijo biotske pestrosti, ki bi vključevala zanjo pomembne vidike obravnavanja različnih pestrostnih ravni (genske, vrstne, ekosistemske in morda višje). Pa se je zataknilo že pri Zakonu o ohranjanju narave (ZON 1999), katerega definicija biotske pestrosti nikakor ni enaka definiciji iz konvencije o biološki raznovrstnosti (MKBR 1996).

Primerjava:

– MKBR (1996, čl. 2): »Biološka raznovrstnost pomeni raznolikost (variability) živih organizmov iz vseh virov, ki vključuje med drugim kopenske, morske in druge vodne ekosisteme ter ekološke komplekse, katerih del so; to vključuje raznovrstnost znotraj samih vrst, med vrstami in raznovrstnost ekosistemov«.

– ZON (1999, čl. 2):

1. Biotska raznovrstnost je raznovrstnost živih organizmov.

2. Raznovrstnost živih organizmov vključuje raznovrstnost znotraj vrst in med različnimi vrstami, gensko raznovrstnost ter raznovrstnost ekosistemov.

3. Biotska raznovrstnost se v naravi ohranja z ohranjanjem naravnega ravnovesja.

Okorna in nadaljnje razprave vredna prevod in interpretacija dvoumno napisane definicije biotske pestrosti v MKBR, ki se pojavita v Zakonu o ohranjanju narave, vzbujata vrsto vprašanj, kot npr.:

– Ali je biotska pestrost res omejena le na žive organizme v klasičnem smislu ali dovoljuje širšo (Lovelockovo) (re)definicijo organizma?

– Kakšna je razlika med »raznovrstnostjo znotraj vrst« in gensko raznovrstnostjo?

– Zakaj definicija biotske pestrosti v Zakonu o ohranjanju narave (namerno?) opušča dikcijo »ter ekoloških kompleksov, katerih del so«? S tem je namreč izključila obravnavanje krajin oz. više integriraniih ekoloških sistemov (regij) oz. krajinske itn. pestrosti.

Posebej zanimive poglede na bistvo biotske pestrosti odpira 3. odstavek Zakona o ohranjanju narave (1999); »Biotska raznovrstnost se v naravi ohranja z ohranjanjem naravnega ravnovesja«. Slednji pojem Zakon o ohranjanju narave v čl. 3 definira kot »stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati«.

Zakon o varstvu okolja (1993, čl. 5) definira naravo kot: »Celovitost materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih in soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave.« Habitat pa kot »običajni življenjski prostor posameznega organizma ali populacije«. »Biotska raznolikost v naravi« naj bi se po tem gledanju nahajala le v »materialnem svetu, ki ga povezujejo naravni zakoni«. Bila naj bi torej nekaj pranaravnega. Pa ni. Če gledamo na biotsko pestrost s krajinskoekološkega vidika, se bomo morali sprijazniti – podobno kot pri krajinah – da prvinske biotske pestrosti zaradi vseprisotnih človekovih vplivov praktično ni več in da je biotska pestrost, o kateri govorimo, največkrat antropogena kategorija.

Drugo potencialno problematično gledanje izhaja iz predpostavke, da je naravno ravnovesje le stvar uravnoteženosti »odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati«. Biotska pestrost je pač odvisna tudi od uravnoteženosti danosti in procesov v neživi naravi, njihove pogostosti, cikličnosti – in izravnanosti npr. padavin in evaporacije, orogeneze in erozije, odnašanja in naplavljanja, izčrpavanja hranilnih snovi in njihovega preperevanja, klimatskih nihanj ali velikoprostorskih motenj, kot so suše, poplave, orkani, požari itn.

Biotska pestrost kot antropogena kategorija

Biotska pestrost zahteva širši pogled in tudi jasno opredelitev, kaj je: je lastnost narave, je naravna vrednota sama po sebi? (Naš ZON, čl. 4 je ne uvršča med naravne vrednote.) Je nekaj statičnega ali (že po naravi) dinamičnega? Je biotska pestrost alpske trate res manj vredna kot biotska pestrost tropskega deževnega pragozda? Katero biotsko pestrost ohranjamo? Včerajšnjo – današnjo – jutrišnjo? Tisto prvinsko (pranaravno) ali tisto, ki se je evolucijsko razvila iz tisočletnih medsebojnih vplivanj krajine in človeka? Ko bi se nekoliko bolj poglobili v ta in podobna vprašanja, bi morda nekoliko manj samozavestno skušali biotsko pestrost »izmeriti« – kvantificirati.

Večjega dela narave že zdavnaj ne povezujejo več zgolj naravni, ampak tudi kulturni (v najširšem pomenu) procesi. Zato je tudi večino biotskih pestrosti (na različnih ravneh) v danem prostoru mogoče označiti (glede na njihovo spremenjenost oz. na ravnotežje med naravnim in antropogenim) kot vrste kulturne biotske pestrosti (preglednica 1).

Kot poskus ta delitev sloni na dokaj jasnem in nespornem kriteriju (človekovem vplivu), ki ga je mogoče (vsaj delno) izraziti tudi količinsko – ob upoštevanju, da so posamezne ravni BP med seboj povezane.

Ekosistemska krajinska struktura naj bi bila odraz spremenjenosti strukturnih (in z njimi povezanih funkcionalnih) značilnosti dane krajine, v razponu od popolne naravnosti do popolne prevlade antropogenih ekosistemov in od človeka uravnavanih odnosov med njimi. Pri tem je kot ohranjanje trajnostne BP in kulturne krajine razumeti zagotavljanje zadostnih deležev posameznih vrst ekosistemov, tj. njihovo zadostno kritično maso, ki zagotavlja ustrezno ekološko, socialno in ekonomsko delovanje krajine – ob zadostnem deležu ustrezno strukturiranih (velikih, majhnih) in povezanih (so)naravnih zavarovanih območij, ki naj bi zagotavljala refugije naravne biotske pestrosti.



Preglednica 1: Biotska pestrost kot naravna in kot kulturna kategorija



Razmerja med avtohtonimi in vnesenimi organizmi (vrstami) odražajo stopnjo človekovega vpliva na vrstno biotsko pestrost. Najdemo jih v razponu od stanj, ko ohranjene avtohtone vrste in funkcionalne povezave med njimi absolutno prevladujejo, do stanj, ko avtohtonih vrst praktično ni več in prevladujejo direktno ali indirektno vnesene in nova, evolucijsko nepreverjena razmerja med njimi.

Pri ocenjevanju razmerij med avtohtonim in vnesenim genskim skladom gre za predpostavko, da je avtohtoni sklad razvojno prilagojen naravnim danostim, medtem ko je vneseni bolj prilagojen ekonomskim in socialnim zahtevam.

Gozdarstvo in biotska pestrost doslej

Gozdarstvo se na svoj način že dolgo zaveda pomembnosti genske pestrosti. Semenski sestoji, semenske banke, vprašanje provenienc ipd. so že desetletja področje gozdarskega operativnega in znanstvenega dela. Kako zvesto gozdarstvo spoštuje načela, ki izhajajo iz tovrstnih skušenj, je drugo vprašanje. Dejstvo, da smo o teh stvareh tudi v praksi razmišljali (kljub dolgim proizvodnih ciklom – ali ravno zato) med prvimi, je ustvarilo občutke samozadovoljne samozadostnosti, ki so danes gotovo potrebni prevrednotenja. Ne samo zaradi interpretacije starih pojmov (in zastarelih pojmovanj) v sodobnem kontekstu, ampak tudi, da bi se izognili (samo)izolaciji na še enem področju.

Biotsko pestrost danes odkrivajo najrazličnejša področja in bilo bi ironično, če bi gozdarstvo o njej poučevali tisti, ki so jo odkrili šele včeraj. Živimo v tesno povezanem svetu, zato naj bi gozdarstvo samo raje razmislilo, kaj na podlagi svojih izkušenj (dobrih ali slabih) lahko prispeva k uveljavljanju ideje o ohranjanju bogastva življenjskih oblik. Strasbourška 2. resolucija (S2) iz leta 1990 govori le o ohranjanju gozdnih genskih virov. Zanimivo je tudi, da Agenda 21 – Statement of Principles on Forests (Keating 1993, str. 63) vrstno biotsko pestrost omenja le implicitno. Šele druga helsinška resolucija (H2 – General Guidelines for the Conservation of the Biodiversity of European Forests, 1993) je izrecno spregovorila o ohranjanju biotske pestrosti. Kljub temu da je nastajala po Konvenciji o biotski pestrosti (1992), se je omejila predvsem na gensko in vrstno raven, čeprav je jasno, da nobene ni mogoče ohranjati v prostorski izolaciji. O tem navsezadnje priča poledenodobni razvoj rastlinstva in živalstva v Evropi. Izjava, da bodo države podpisnice in EU (H2 – Future Action, tč. 6) ustanovile na »nacionalni ali regionalni ravni povezano ekološko omrežje klimaksnih, naravnih in drugih posebnih gozdov«, pač še ne zagotavlja povezanosti evropskega gozdnega sistema, ki bi večini organizmov omogočal gensko komuniciranje.

V lizbonskih dokumentih (splošni deklaraciji in obeh specialnih resolucijah) je ohranjanje biotske pestrosti omenjano le obveznostno. Medtem ko prvi dodatek k 2. lizbonski resoluciji (L2) dejansko spregleda, da je biotska pestrost v gozdnih ekosistemih odvisna tudi od njihovih prostorskih razmerij (količine, povezanosti, fragmentiranosti, izolacije, oblikovanosti ipd.), drugi dodatek k isti konvenciji (Annex 2 of the Resolution L2 – Pan--European Operational Level Guidelines for Sustainable Forest Management) uvršča »vzdrževanje, ohranjanje in ustrezno povečevanje biotske pestrosti« med šest osnovnih kriterijev, ki naj bi zagotavljali trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Po smernicah za gozdnogospodarsko načrtovanje (4.1) naj bi si prizadevali, da se biotska pestrost vzdržuje, ohranja in povečuje na ekosistemski, vrstni in genski ravni in, kjer je primerno, tudi na krajinski ravni. Kdaj in v kakšnih pogojih je skrb za gozdno biotsko pestrost na krajinski ravni »primerna«, dodatek ne pove.

Če smo sprejeli ekološko podmeno, da je v naravi »vse povezano z vsem«, in podmeno, da je v Odumovem smislu gozd – podobno kot npr. ocean – »sistem, ki podpira življenje«, potem je nemogoče pristati na gledanja, da je BP gozda mogoče obravnavati na ločenih ravneh. Morda je to sprejemljivo s političnih vidikov, sicer pa moramo gledati gozd kot kontinentalni organizem (v smislu Lovelocka) v celovitem časovnem in prostorskem razponu, od mediteranske makije do tundre na severu in od atlantskih hrastovij do kontinentalnih step na vzhodu. Da gre pri tem za biodiverzitetne gradiente, je jasno, in da ima (je, bo imel) pri tem pomembno vlogo tudi človek, je prav tako jasno.

Skrb za biotsko pestrost se začenja pri posameznem osebku (drevesu) ali na najmanjšem odseku, parceli ipd. Ampak brez celovite predstave o časovnih in prostorskih razsežnostih gozda kot kontinentalnega organizma tudi BP evropskega gozda ne bo mogoče ohraniti.

Skrb za biotsko pestrost postavlja drugačna vprašanja

Prvi korak v smeri ohranjanja biotske pestrosti bo tudi za gozdarstvo korak iz gozda – da ga zagledamo v širših časovnih in prostorskih okvirih, kot smo ga običajno gledali. Ob tem bomo z druge perspektive zagledali tudi marsikaj, kar smo po inerciji strokovnega sprejeli še v drugih, prejšnjih časih.

Presenečeni (morda) bomo ugotovili, da ob vsej množici podatkov o gozdu zelo malo vemo:

– o drevesni in gornji gozdni meji ter njeni naravnosti, poteku, spremembah, dolžini …,

– o mejah gozdnih in gozdnatih krajin in njihovem gibanju,

– o gozdnih zaplatah kot izrazu razkrajajoče se naravne krajine (o njihovem številu, genezi, velikosti, prostorskih odnosih itn.),

– o gozdnem robu (gozda z antropogenimi ekosistemi), njegovi dolžini, kakovostnih atributih, potrebnih za bogato življenje,

– o deležu in značilnostih gozdnih ekotonov,

– o notranjem okolju gozdnih zaplat, ki šele omogoča preživetje gozdnim organizmom,

– o obsegu, poreklu, prostorskem razporedu ter dinamiki motenjskih zaplat znotraj gozdnih površin, ki so tako pomembne za ohranjanje biotske pestrosti pionirskih in zgodnje sukcesijskih vrst,

– o procesih izginjanja, zlivanja in fragmentacije gozdnih matic in zaplat,

– o gozdu kot velikoprostorski ekološki infrastrukturi (stopni kamni, koridorji) na različnih ravneh; od krajinske in regijske do kontinentalne ... itd.

Ponovno bo treba tudi razmisliti, kaj pomenijo z vidika biodiverzitete naši trije imperativi sodobnega gozdarstva – trajnost, mnogonamenskost in sonaravnost.

Biotska pestrost je dinamična kategorija in nikakor ne nekaj togega. Vsakemu izumrtju sledi premik ekoloških niš. Izpraznjene niše zasedajo nove vrste. Dokler se to dogaja v gozdu, lahko govorimo o dinamiki gozdne biotske pestrosti. Gozd sam pa lahko izgine, kot je že tolikokrat v ledenih dobah ali ob kasnejših kolonizacijah. Kakšna je obnova gozdne biotske pestrosti po ognju, viharju, goloseku, prebiralnem redčenju? Zelo malo vemo o tem – pa bi morali. Trajnost biotske pestrosti bomo zagotavljali le, če bomo ohranjali možnosti njene povratnosti (resilience) – to pa je mogoče le v širših prostorskih okvirih.

Biotska pestrost je dejansko izmikajoči se pojem. Uvrstiti jo med cilje mnogonamenskega gospodarjenja je zato težko. BP ne predstavlja le ducata avtohtonih drevesnih vrst, nekaj vrst divjadi in nekaj ptičev, morda še gliv. Kje se mnogonamenska skrb zanjo prične in kje se konča? Recimo da tam in takrat, ko vodilo gospodarskega ukrepanja ne bo zgolj človekov interes (kakršenkoli že), ampak tudi upoštevanje intrinzičnih pravic narave – tudi tistih organizmov, ki jih niti ne poznamo ali niti ne vemo, da se v gozdu nahajajo. Od tu do upoštevanja prisotnostne (existence function) funkcije gozda je le korak – ne v alibičnost (kot npr. pogosto pri varovalnih gozdovih), ampak v imeniten izziv prihodnjemu gozdarstvu.

In končno sonaravnost v kontekstu biodiverzitete. Na marsikatero svoje dosedanje početje bi morali prav z vidika ohranjanja biotske pestrosti pogledati s kritičnim očesom. Ne bo se mu morda mogoče odreči, le zavedati se bo treba, da ravno tu zahajamo v pogosta protislovja s proklamiranimi načeli.

Kaj pomeni pojem »gospodarska zrelost« in kaj fiziološka zrelost drevesa, »sprejemljiv« delež gospodarsko zaželenih (rastišču po naravi neprimernih) vrst, geometrijska meja parcele, odseka ali oddelka, kakšen je pomen mrtve biomase v gozdu (ob razmišljanju o celovitem izkoriščanju drevesne biomase) itn.?

Ob vsem tem se na začetku in koncu postavi eno samo vprašanje – ali sodobno gozdarstvo v resnici gospodari z gozdom kot ekosistemsko celoto ali zgolj z drevjem?

Nedvoumno gre trend razvoja v prvi smeri, vendarle smo v gozdarstvu nanj zaskrbljujoče nepripravljeni:

– nimamo ustreznih podatkov,

– oklepamo se starih miselnih okvirov, vezanih na sestoj,

– še vedno se počutimo preveč samozadostne.

Krajinska tipizacija in trajnostno gospodarjenje z gozdovi

Le redka od funkcij oz. vlog gozda učinkuje le do njegovega roba, kot npr. lesnoproizvodna funkcija. Ekološki in socialni vplivi večinoma segajo preko fizičnih meja gozda. Govorimo o »sencah, ki jih gozdne funkcije mečejo na negozdne dele krajine«. Na tej podmeni navsezadnje temelji tudi ideja gozdnega prostora (Zakon o gozdovih, čl. 3). Zato bomo morda sprejeli tudi idejo, da krajinske tipizacije, ki upoštevajo samo gozd, njegov delež in razporejenost v prostoru, lahko gredo še korak dlje in lahko temelje na (ne)primernosti sedanje in prihodnje prisotnosti gozda za zagotavljanje določene funkcije.

Tako gledanje seveda zahteva spremembo paradigme mnogonamenskega trajnostnega gospodarjenja z gozdom (EFERN, 2000). Gozdni sestoj/ekosistem naenkrat postane nezadosten za mnogonamensko trajnostno zagotavljanje zlasti določenih gozdnih funkcij. Rodi se pojem krajinskega gozdarstva (EFERN, 2000; COST E-25).

Kontinentalni gozd (npr. Evrope) moramo razumeti kot organizem v Lovelockovem smislu in sistem, ki podpira življenje v Odumovem smislu.

Redkokatera funkcija gozda se temu prilega bolje kot prav funkcija ohranjanja biotske pestrosti.

Pri tem obravnavamo biotsko pestrost:

– kot dinamično antropogeno kategorijo,

– kot (kontinentalni, regijski, krajinski) kontinuum,

– kot časovni kontinuum ob preteklih (Perera et al. 2000, str. 36) ali prihodnjih klimatskih oz. okoljskih spremembah,

– kot kategorijo, ki jo je treba obravnavati neločljivo in hkrati na vseh ravneh – genski, vrstni, ekosistemski, regionalni in ev. višjih.

O trajnosti lesnoproizvodne vloge gozda je mogoče govoriti na sorazmerno majhnih površinah: genski vidiki so zanemarljivi, regionalni (in višji) ekonomsko pogojeni.

Ohranjanje bogastva oblik življenja – endemitov, redkih in ogroženih vrst, (meta)populacij, migratornih vrst ipd. pa zahteva integriran časovno-prostorski pogled na vse ravni njihove biotske pestrosti. Vse to naj bi upoštevali tudi pri krajinski tipizaciji gozda z vidika ohranjanja nanj vezane pestrosti. Torej teorija matice, zaplate in koridorja dejansko dobi novo vsebino.

Viri

EFERN, 2000. Pathways to the wise management in forests in Europe: European landscape convention and explanatory report. Strasbourg. (v tisku)10

Keating, M. 1993. The Earth summit’s agenda for change. Geneva, Centre for Our Common Future: 70 str.

Lovelock, J. 1995. The ages of Gaia. Oxford, Oxford University Press: 255 str.

Ministerial Conference on the Protection of Forests in Europe, 16–17 June 1993 in Helsinki. 1993. Helsinki, Ministry of Agriculture and Forestry: 56 str.11

Odum, E. P., 1989. Ecology and our endangered life-support systems. Sunderland, Sinauer Assoc. Inc. Publishers: 283 str.

Pan-European criteria, indicators and operational level guidelines for sustainable forest management: resolution L.2. 1998. V: Third Ministerial Conference on the Protection of Forests in Europe, 2–4 June 1998, Lisbon/Portugal, https://foresteurope.org/wp-content/uploads/2016/10/MC_lisbon_resolutionL2_with_annexes.pdf

Perera, A. H., Euler, D. L. Thompson, I. D. 2000. Ecology of a managed terrestrial landscape. Toronto, Vancouver, UBC Press OMNS: 336 str.

The Pan-European biological and landscape diversity strategy (PEBLDS). 1996. Amsterdam. CE, UNEP, ECNC: 50 str.

Webster’s new collegiate dictionary. 1959. 2nd ed. Springfield, G.&C. Merriam Co.: 1174 str.

Weissenberg, K., von Halko, L., Loiskekoski, M., Norros, K., Rizk, N., Veltheim, T. 1993. Report on the follow-up of the Strasbourg resolutions. Helsinki, Ministry of Agriculture and Forestry: 203 str.

Zakon o gozdovih. 1993. Uradni list RS, 30/93.

Zakon o ohranjanju narave. 1999. Uradni list RS, 56/99.

Zakon o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti. 1996. Uradni list RS, 30/96.

Zakon o varstvu okolja. 1993. Uradni list RS, 32/93.

To delo je nastalo v okviru raziskovalnega projekta V4-0179-99, ki sta ga sofinancirali MZT in MKGP Republike Slovenije.





Dinamika višinske rasti bukve in jelke v pragozdu na Pečkah12

Naše znanje o gozdu temelji večinoma na praktičnih dognanjih in raziskovanjih v nenaravnih in umetnih gozdovih … Gozdarsko znanost zanimajo predvsem gozdovi, ki jih ni prizadel človeški vpliv in je zato v njih mogoče najjasneje spoznavati prirodne zakonitosti njihove zgradbe in dinamike.

Dr. H. Leibundgut



Vsak človekov poseg v prvobitno naravo je v biološkem pomenu nasilje nad njo: upravičeno ali neupravičeno – opravičljivo ali neopravičljivo. In ravno gozd je eden prvih, če ne ravno prvi del prirode, nad katerim se je človek pregrešil in še greši. Gozd je v zgodovinskem razvoju omogočil razcvet bogatih kultur, njegov propad jih je potegnil za seboj. Človek je gozd v vsej svoji zgodovini le izkoriščal in sedaj, ko se vedno bolj kažejo posledice takega početja, se po številnih neuspehih vrača vanj in raziskuje njegove prirodne zakonitosti, da bi mu pokazale, kako naj z gozdom bolje in uspešneje gospodari.

Ker moderno gozdarstvo zavrača vse šablone in si postavlja za cilj čim večjo trajno in vrednostno proizvodnjo ob upoštevanju bioloških zahtev gozda in družbenih potreb, zato izgubljajo svojo pomembnost vsi podatki, ki so bili še v nedavni preteklosti vodilo pri usmerjanju gozdne proizvodnje. Sodobni gozdar ne sme namreč stremeti za povprečnimi cilji, še zlasti ne, če so bili le-ti določeni na osnovi raziskovanj v umetnih ali po človeku preveč spremenjenih sestojih. Ravno to pa je dejstvo, ki v naprednem gozdarstvu odreja pragozdu vedno večji pomen.

Pod pojmom »pragozd« navadno razumemo gozd, na katerega človek že od nekdaj ni vplival ali vsaj bistveno ne. Že Baseler je s svojo definicijo pragozda opozoril, da v bistvu ni upravičeno razlikovanje med človekovimi posegi in naravnimi kalamitetami (napadi insektov, gliv, obsežne poškodbe od snega in vetra itd.), saj eni kot drugi odvračajo pragozdno biocenozo od njenega harmoničnega razvoja. Pragozd je torej definiran kot gozdna vegetacija, ki se je glede sestave drevesnih vrst, zgradbe in rasti brez človekovega delovanja in le pod vplivom klimatskih faktorjev izoblikovala kot končni člen. Takšno razumevanje pragozda nam jasno kaže pomembnost njegovega raziskovanja.

Skušali smo proučiti dinamiko višinske rasti bukve in jelke v raznih drevesnih razvojnih dobah v pragozdu na Pečkah, in to glede razvojne dinamike pragozda, jo primerjati z razvojem gospodarskega gozda in napraviti gojitvene sklepe.

Rezultati, ki ugotavljajo začetek in trajanje različnih razvojnih dob drevesa in velikost višinskega prirastka v njih, imajo trojno prednost pred tabličnimi podatki, kajti:

– ugotovljeni so v naših razmerah,

– analizirana drevesa so izbrana v okolju, ki jim je omogočalo nemoten naravni razvoj,

– nanašajo se na fiziološko, ne pa na gospodarsko starost drevja.

Metodika dela

Za analizo izbrana drevesa so bila posekana na območju KGP Novo mesto, uprava Poljane, v 36. oddelku, ki je do leta 1946 spadal pod bivši oddelek 1, kamor je bil od leta 1884 zajet ves pragozdni kompleks. Tja je pripadal tudi sedanji pragozd (odd. 37) s površino 64 ha in ga leta 1946 niso prizadele velike sečnje, ki niso prizanesle ostalim delom bivšega oddelka 1.

Ker je sedaj iz razumljivih razlogov sleherna sečnja v pragozdu prepovedana, izhaja ves za analizo izbrani material iz bivšega pragozda in ga lahko spričo velike starosti osebkov in razmeroma kratke dobe po sečnji še vedno lahko imamo za pragozdni material.

Za proučevanje razvojne dinamike bi bilo sicer primerneje izbrati eno ali več glede zgradbe in razvojne stopnje enakih ploskev in opreti sklepe na vse osebke na objektih – od mladja do najstarejših dreves v dobi staranja. To bi omogočilo veliko jasnejšo podobo socialnih odnosov med bukvijo in jelko in med osebki v okviru vsake teh vrst. Žal pa je bila naravna zgradba pragozda z omenjeno sečnjo tako porušena, da izbira takšnih ploskev ni bila mogoča. Zato smo izbrali posamezna tipična drevesa v še nedotak-njenih skupinah. Vendar pa smo pri tem morali upoštevati zahtevo po čim bolj strnjenem sečišču in čim ugodnejših spravilnih razmerah, saj je pri izdelavi napadlo nad 30 m3 zelo vrednih sortimentov (furnir, luščenci, žagovci I.). To je oviralo sekcioniranje, ker smo morali dolžine sekcij prilagajati določilom standarda, razen pri vrhu in korenovcu, kjer smo sekcionirali po preudarku.

Izbrali smo 13 dreves (6 jelk in 7 bukev), kot tipične predstavnike pragozdne populacije glede na starost in socialni položaj. Zaželenih je bilo čim več starih osebkov, ker analiza njihove rasti daje najboljšo podobo razvoja v vseh dobah. Vendar pa so bile takšne jelke v odd. 36 zelo redke, bukve, starejše nad dvesto let, pa so bile večinama že votle, torej za analizo neuporabne. Ker je za jelko zlasti značilna in zanimiva mladostna doba, smo izbrali več podraslih jelk in kapnikov, medtem ko smo analizirali le nadrasle bukve.

Drevesa smo oštevilčili, še stoječim skicirali krošnje s severne strani, ker so bile variance v simetriji od tam najbolj opazne. Zaradi lažje primerjave z biološkega vidika smo krošnje ocenili po klasifikaciji, ki jo je izdelala organizacija IUFRO glede na pripadnost sloju, razvojno težnjo in dolžino krošnje. Na prerezih smo na reprezentančnem radiju prešteli branike in tako določili starost ter količine desetletnih prirastkov.

Ker smo se iz tehničnih razlogov morali omejiti na manjše število dreves, smo za dopolnilo proučevali debelinski prirastek še na 23 panjih (15 jelovih in 8 bukovih) najstarejših dreves, ki so bila tam posekana leta 1946 ali pozneje. Pri tem smo se oprli na predpostavko, da je med višinskim in debelinskim prirastkom določena zveza. To smo pozneje tudi – vsaj za jelko – dokazali pri analizah dreves.

Rezultati analiz

Jelka

S pomočjo podatkov, ugotovljenih s sekcioniranjem, štetjem branik in desetletnih debelinskih prirastkov smo za vsako obravnavano drevo skonstruirali krivulji višinskega in debelinskega prirastka in z njuno pomočjo ugotovili dobo čakanja, starosti in dimenzije na prehodih iz enega sloja v drugega ter začetek in trajanje razvojnih dob drevesa.

Doba čakanja. Z gojitvenega stališča je zlasti zanimiva lastnost jelke, da lahko čaka pod krošnjami višjih dreves tudi po več desetletij, ne da bi pri tem opešala njena vitalnost. To stanje je nekakšna letargija, kajti vsi najpotrebnejši življenjski procesi potekajo, čeprav jelka skoraj nič ne prirašča. Tedaj je najpomembnejša vloga jelke v zaščiti tal in vplivu na pritalno klimo.



Grafikon 1: Primerjava tablične in ugotovljene višinske krivulje za najstarejšo analizirano jelko



Tipičen primer je najstarejša (320 let stara) jelka, ki je v 125 letih čakanja zrasla le 4 m visoko in je dosegla debelino 5,3 cm. Zanimiva je primerjava s tablično krivuljo višinske rasti (Gozdarski in lesnoindustrijski priročnik, Lj., 1961, str. 308). Njeno koordinatno izhodišče smo prestavili v točko, kjer se za višinsko krivuljo obravnavane jelke konča doba čakanja. Obe krivulji skoraj enako potekata do konca mladostne dobe. Torej 125-letno čakanje ni prav nič vplivalo na poznejšo vitalnost jelke. To ugotovitev potrjuje tudi primerjava tabličnih podatkov z drugimi višinskimi krivuljami analiziranih dreves.

Doba čakanja, ki traja tako dolgo kot obhodnja za jelko II. bonitetnega razreda, torej ne vpliva na jelkino vitalnost. To potrjujejo tudi analize debelinskega prirastka na starih panjih.

Doba čakanja v večini primerov traja od 80 do 100 let, ekstremne vrednosti pa segajo do ok. 160 let. Tako velikih številk doslej v literaturi še nismo našli. V ugodnih svetlobnih razmerah te dobe sploh ni ali pa traja kvečjemu 10 do 20 let, tj. tako dolgo, dokler jelčica ne preraste zeliščne plasti.

Dobi čakanja navadno sledi živahen višinski prirastek – prava mladostna doba. Na deblih pogosto kažejo mejo med njima nenavadno gosta vretenca suhih vej. Tam se jelke tudi rad loteva rak, ki je drugače v pragozdu razmeroma redek pojav.

Doba čakanja je le del mladostne dobe in lahko odločilno vpliva na njeno trajanje in na začetek naslednjih dveh dob, toda poznejši rastni uspehi (višinski in debelinski prirastek) od nje niso odvisni.

Mladostna doba obsega čas od nasemenitve do tedaj, ko začne višinski prirastek pešati in se začne debelinski prirastek večati. To je dejansko doba borbe za življenjski prostor in svetlobo. Njeno trajanje je odvisno zlasti od svetlobnih razmer in od rastne dinamike.

V razpredelnici so navedene mladostne dobe obravnavanih jelk in višine ter debeline, ki so jih jelke v teh dobah dosegle. Mladostna doba pri jelkah št. 4, 5 in 6 še traja.



V mladostni dobi jelka prodira iz spodnjega v srednji sloj; vzpenja se po svetlobnem jašku, brž ko se ji ponudi priložnost. Pet do dvajset let pozneje, ko jelka doseže srednji sloj, postane krivulja višinskega prirastka nekoliko položnejša na račun razvoja asimilacijskega aparata in povečanega debelinskega prirastka. Tudi v tej dobi je jelka izredno plastična in še pri starosti 150 let zelo tenkočutno in odločno reagira na spremenjene svetlobne razmere. Pri nekaterih osebkih se po obdobju intenzivne višinske rasti ponavljajo dobe čakanja, le-tem pa zopet sledijo obdobja sunkovite višinske rasti.

Analize so nam pokazale za mladostno dobo dve polji zgostitve, prvo med 90. in 115. letom in drugo med 170. in 190. letom, medtem ko traja ta doba po tablicah le 50 let. V prvem polju so osebki z razmeroma normalnim razvojem, ki pa še vedno zaostaja za tistim v gospodarskem gozdu, v drugem polju pa so jelke z zaviranim oz. preprečenim razvojem.

Na dolžino mladostne dobe torej odločilno vpliva dolžina dobe čakanja. Intenzivnost rasti je v preostalem delu dobe pri vseh osebkih presenetljivo identična in se ujema s tabličnimi podatki. V tem obdobju je najbolj poudarjena notranja ritmika višinske rasti jelke.

Za dobo optimalne rasti je značilno blago pojemanje višinskega in krepek porast debelinskega prirastka. To je doba maksimalne proizvodnje. Njen začetek in trajanje predočuje grafikon št. 3. Najmanjše so vrednosti za gospodarski gozd: začetek pri 50. letu in trajanje 60 let. Ostali primeri nam kažejo za začetek dve polji zgostitve, ki sta pogojeni s trajanjem dobe čakanja, prvo med 90. in 110. letom, drugo med 170. in 190. letom, obakrat s tendenco proti desni. Meje trajanja so v obeh poljih 50 in 80 let, v drugem je nekoliko očitnejša tendenca navzgor. Upoštevati pa je treba dejstvo, da je bilo število analiziranih dreves in panjev razmeroma majhno.

Ob zaključku mladostne dobe jelka dosega ok. dve tretjini svoje končne višine, v dobi optimalne rasti pa je višinski prirastek že bolj tog in pri večini osebkov poteka enako.

Doba staranja je obdobje postopnega približevanja fiziološki smrti. Vitalnost, višinski in debelinski prirastek tedaj zelo upadejo. Njeno dolžino določajo predvsem činitelji okolja, ki vplivajo na vitalnost jelke. Njenega trajanja nismo mogli natanko ugotoviti, ker so bili vsi analizirani osebki živi podrti in smo se zato omejili le na obdobje, ki ga je bilo mogoče neposredno dokazati, medtem ko je dejanska doba staranja verjetno daljša za nekaj desetletij. To dejstvo in majhno število vzorcev dopuščata možnost, da je končna grupacija nekoliko, toda ne bistveno drugačna, kot jo kaže grafikon št. 4. Prvo polje zgostitve je med 170. in 190., drugo pa med 240. in 270. letom starosti. Izmerjena dolžina dobe znaša od 40 do 80 let, kolikor pa lahko sklepamo iz analize panjev, se lahko zavleče tudi do 120 let in verjetno še dlje.



Grafikon 2: Primerjava tablične (Gerhardt, blago redčenje) in ugotovljene višinske krivulje za najstarejšo analizirano bukev



V dobi staranja višinska rast močno niha in je za posamezne osebke zelo različna, ker je odvisna od njihove vitalnosti in neposrednega vpliva okolja.

Bukev

Časovni odnosi med višinskim in debelinskim prirastkom so pri bukvi veliko bolj zapleteni kot pri jelki. Imamo namreč opraviti z različnimi primeri kulminacije višinskega prirastka pred debelinskim, kar je pri jelki pravilo, s sočasno kulminacijo obeh iz z obratom, ko debelinski prirastek kulminira med 20. in 40. letom, višinski pa šele pri 90. letu. Zato za bukev delitev na obdobja po istih metodah kot pri jelki praktično ni mogoča. Na podlagi največjega debelinskega prirastka smo določili le dobo optimalne rasti, ki nas najbolj zanima.

Bukev v mladosti ne prenese dolgega zasenčenja. Ta bistvena razlika med bukvijo in jelko nam daje pojasnilo, zakaj je v pragozdu v fazi mladja 95 odstotkov in več bukve, medtem ko se končno stanje približa razmerju 50 : 50. Ker jelke lahko čakajo, se sčasoma skoraj vse povzpnejo v gornji sloj, bukev pa ne more čakati, zato vsi osebki, ki nimajo dovolj svetlobe, propadejo. V vseh primerih je krivulja bukove višinske rasti bolj strma od jelkine, največja razlika pa je v prvih desetletjih. Višinske krivulje osebkov, ki so ves čas dominirali, so rahlo usločene, pri bukvah, ki so vso svojo energijo porabile za prediranje v gornji sloj, je močneje poudarjen potek krivulje, podoben črki S. Spodnji konkavni del krivulj priča o težkih razmerah in o borbi za prostor v mladosti tja do prehoda iz drogovnjaka v debeljak med 50. in 60. letom in pri višinah ok. 10 m. Ta borba bukve tako oslabi, da je zelo poudarjen tudi konveksni del krivulje, ki že razmeroma zgodaj nakazuje dobo staranja in občutno upadanje vitalnosti.

Doba optimalne rasti bukve se začne sicer v široki časovni razmaknitvi, vendar ima le eno polje zgostitve, in sicer med 50. in 80. letom. Bukev namreč ne more čakati kot jelka. Zgostitev traja od 30 do 60 let. Za določanje dobe optimalne rasti smo porabili krivulje debelinskega prirastka, določene s pomočjo panjev.

Še teže je opredeliti za bukev dobo staranja, kajti osebki, ki so starejši od 200 let, so bili večinoma votli. Analizirane bukve so zato stare ok. 150 let, najstarejša ima 215 let. Zato ni bilo mogoče priti do ustreznih sklepov o dobi staranja bukve.

Bukev ne more pogrešati svetlobe, zato je njena višinska krivulja bolj toga kot jelkina, vendar smo ugotovili, da je pragozdna bukev v tem pogledu presenetljivo elastična. Gre torej za lastnost, ki je doslej tej drevesni vrsti nismo pripisovali.



Iz razpredelnice vidimo, da kulminacija bukovega višinskega in debelinskega prirastka lahko obsega dolga obdobja. Za dominantne osebke še vedno velja pravilo, da višinski prirastek kulminira nekaj desetletij pred debelinskim, vendar veliko pozneje kot v gospodarskem gozdu. Zelo zanimive podatke nam daje analiza panja 300-letne bukve. Njena kulminacija debelinskega prirastka pade v obdobje med 200. in 250. letom, in sicer z vrednostmi, ki se ne zmanjšujejo in zato krivulja poteka premo. Očitno je, da je bila v omenjeni dobi rast v višino v glavnem že zaključena. Škoda je, da nismo mogli analizirati višinskega prirastka te 300-letne bukve.

Zanimiv je pojav »škrbine« na krivuljah debelinskega prirastka, tj. nenadnega padca in prav tako naglega vzpona za vse analizirane bukve in tudi za večino panjev. Ta pojav je v ublaženi obliki opazen tudi na krivuljah višinskega prirastka. Izjema sta le dva osebka. Prvi z zelo zgodnjo in drugi z zelo pozno kulminacijo debelinskega prirastka. Pojav je trajal od 20 do 40 let, nato pa potekajo krivulje zopet popolnoma normalno. Zanimivo je, da je pojav pri vseh osebkih nastal skoraj istočasno, tj. pred ok. 90 leti. Zato bi ga morda lahko razložili z vplivom prehodnih klimatičnih sprememb.

Bukev in jelka

Za analizo razlik v višinski rasti smo imeli žal le malo gradiva, vendar pa je bilo dovolj tipično in nam je zato omogočilo primerjavo razvoja bukve in jelke v pragozdu. Pri jelki imamo lahko opraviti z dvema različnima primeroma, v enem čaka jelka pod zastorom krošenj, v drugem je že od začetka rasla v ugodnih svetlobnih razmerah in ji je bilo že v mladosti zagotovljeno dovolj svetlobe za nemoten razvoj.

Tudi pri bukvi srečujemo podobne primere, vendar niso tako izraziti. V prvem primeru je bilo drevo vedno dominantno, v drugem pa se je borilo za življenjski prostor in je zato porabilo večji del svoje energije.

Na osnovi primerjav tabličnih krivulj za bukev in jelko v pragozdu ni mogoče priti do sklepov, kajti tam ni redčenj in drevje je prepuščeno prirodnemu razvoju in svoji notranji ritmiki, ki je v obravnavanem okolju mnogo očitneje izražena kot v gospodarskem gozdu.

Jelka razvija izrazito sunkovito višinsko rast, njen začetek je odvisen od trajanja dobe čakanja. Doba najintenzivnejše višinske rasti je v primerjavi s starostjo, ki jo jelka doseže, razmeroma kratka in traja 30 do 40 let. Nasprotno pa dominantne bukve mnogo zložneje in dalj časa priraščajo v višino, tj. 60 do 80 let. Jelke, ki imajo dolgo dobo čakanja, dohitevajo dominantne bukve v višini šele pri starosti ok. 200 let, ko vitalnost poslednjih že močno upade. To srečanje se dogaja v višini ok. 30 m, ki je za bukev v obravnavanem primeru najvišja, medtem ko jo jelka končno preraste za 5 do 10 m.



Grafikon 3: Začetek in trajanje dobe optimalne rasti za jelko



Jelke, ki rastejo v ugodnih svetlobnih razmerah, prehitijo bukve že zelo zgodaj, ok. 30. leta, tj. 20 do 30 let prej, kot bi pričakovali glede na potek tablične krivulje. Višinske krivulje takih jelk imajo obliko stegnjenega in strmega S, ki mu je zelo podobna krivulja takšnih bukev, ki so se vedno borile za prostor v sovladajočem sloju in imajo zato začetni in končni del močneje poudarjen. Zanimiva je ugotovitev, da je doba najintenzivnejše višinske rasti takih bukev popolnoma enaka dobi dominantnih osebkov.

Vrzeli, kjer je več svetlobe, veliko bolj ustrezajo pomlajevalnim zahtevam bukve, zato tam jelka ne more tekmovati z bukvijo in so le redki primeri, da jelka že v zgodnji mladosti energično štarta.

Gojitveni sklepi

Analize v pragozdu nam omogočajo brez starostnih omejitev proučevati rast drevja v okolju, ki je omogočalo nepretrgan naravni razvoj; in to v ekoloških razmerah našega ozemlja. Ker je jelka skromna glede potreb po svetlobi, se pomlajuje posamično ali kvečjemu v manjših vrzelih, v večjih jo namreč bukev odločno spodriva. Tablična krivulja višinske rasti je zelo podobna krivuljam analiziranih osebkov, vendar le v obdobju najintenzivnejšega višinskega priraščanja, ki sledi dobi čakanja. Pri normalnem razvoju je torej ritmika v tem obdobju notranje pogojena in v glavnem ni odvisna od zunanjih vplivov. V primerjavi z gospodarskim gozdom obdobje največje višinske rasti v splošnem ni različno, ne glede svojega trajanja in ne glede kakovosti proizvodnje. Pri tem je pomembno, da se njegov začetek lahko zavleče za dolžino celotne obhodnje, ki pripada jelki v gospodarskem gozdu. Če jelko v dobi najintenzivnejše višinske rasti ovira pomanjkanje svetlobe, to še ne pomeni njenega propada, ker še do starosti 150 let prožno reagira na povečano svetlobo. Seveda pa se zastoji v rasti kažejo na poslabšani kakovosti jelovine (kolesivost). Lastnost, da lahko čaka, zagotavlja jelki izredno pomembno vlogo pri oblikovanju zgradbe prebiralnega gozda. To njeno plastičnost pa je mogoče prav dobro uporabiti tudi pri skupinsko postopnem načinu gospodarjenja.



Grafikon 4: Začetek in trajanje dobe staranja za jelko



Za jelko v pragozdu smo ugotovili naslednje lastnosti:

– Pomlajuje se v manjših vrzelih ali posamično. Kjer je svetlobe dovolj, z bukvijo ne more tekmovati.

– Doba čakanja je lahko za jelko celo daljša od njene obhodnje v gospodarskem gozdu.

– Doba čakanja kot del mladostne dobe vpliva na začetek drugih dveh dob, vendar pa ne na njuno trajanje in na pripadajoče drevesne višine.

– Trajanje najintenzivnejše višinske rasti se od tabličnih podatkov v glavnem ne razlikuje. Ritem se v tem obdobju ne spreminja.

– Če so jelki že od mladosti omogočene ugodne svetlobne razmere, v vsakem primeru prekosi bukev v višini že pri 30. letu.

– Pri jelki je zveza med višinskim in debelinskim prirastkom pravilnejša kot pri bukvi.

Pragozdna bukev vstopa v inicialno razvojno fazo pragozda nekoliko pozneje kot jelka, tj. šele takrat, ko je stopnja propadanja že toliko napredovala, da so svetlobne razmere postale že ugodnejše. Bukev se pomlajuje skupinsko v večjih ali manjših jedrih, ki imajo v središču izrazito enodoben značaj. Kljub temu pa dinamika bukove višinske rasti v primerjavi z gospodarskim gozdom opozarja na njen v pragozdu nekoliko poudarjen sencoljuben značaj, ki je opazen v nekoliko izrazitejši začetni stopnji krivulje in pomika začetek dobe najintenzivnejše višinske rasti tja do 80. leta. V gospodarskem gozdu se začenja ta doba med 30. in 40. letom, pragozdna bukev pa ostane v tej fazi še enkrat dalje. Krivulja višinske rasti je v primerjavi s tablično vedno položnejša in z njo v nobeni fazi ni identična. V zvezi z različnimi potrebami po svetlobi je krivulja višinske rasti pragozdne bukve bolj toga kot jelkina, vendar pa je še vedno presenetljivo prožna, kajti v pragozdu lahko bukev premakne čas svoje kulminacije višinskega prirastka v mejah razdobja med 40. in 100. letom. Te lastnosti bukvi doslej na splošno nismo pripisovali. V borbi za prostor v gornjem sloju, kjer je najostrejša in lahko traja do prehoda iz drogovnjaka v debeljak, lahko ogrožene bukve svojo višinsko krivuljo občutno zvišajo.



Propadanje starega in porajanje novega (orig.)



Pri pragozdni bukvi smo torej ugotovili naslednje lastnosti:

– Pomlajuje se v večjih jedrih kot jelka, tj. pri ugodnejših svetlobnih razmerah.

– V pragozdu uveljavlja bukev nekoliko sencoljubnejši značaj.

– Krivulja višinske rasti je položnejša od tablične.

– Doba najintenzivnejše višinske rasti se začne do 50 let pozneje in traja enkrat dlje kot v gospodarskem gozdu. V njej ni opaziti motenj kot pri jelki.

– Bukev zaradi večjih zahtev po svetlobi odločno vodi v višinski rasti. Jelka jo prehiteva šele v starosti 200 let.

Naša študija je lahko le uvod v obširnejša proučevanja dinamike življenjskih procesov pragozdnega drevja. Kljub svojemu uvodnemu značaju pa so zanimive in pomembne nekatere ugotovitve o rasti našega pragozda.

Sodoben gozdar v pragozdu ne pričakuje idealnih razmer, ampak se v njem uči prirodnih zakonitosti. Tablične šablone nas posebno ne zanimajo več, zato pa tem bolj skrajnosti in osnovne zakonitosti, veljavne v naših razmerah; kajti prizadevamo si doseči, da gozd ne bi bil več lesna njiva, ampak da bi končno vendarle postal življenjska združba, na katero gozdar smotrno vpliva.





Ortenburški gozdni red 140613

Najstarejši doslej znani pravni dokument, ki je kot gozdni red urejal gospodarjenje z gozdovi na ozemlju današnje Slovenije, je uredba Friderika Ortenburškega, izdana v Kočevju dne 20. V. 1406.

Original je izgubljen, pač pa se je dokument ohranil v dveh prepisih:

– kot insert v potrditveni listini z datumom 1571, 16. VI., Gradec, ohranjeni v Notranjeavstrijski privilegijski knjigi, II. del (1568–1581), fol. 99–102, ki se nahaja v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu,

– kot insert listine z datumom 1571, 16. IV., Gradec, ohranjene v listini z datumom 1596, 12. II., Gradec, katere kopija se nahaja v Arhivu dvorne komore na Dunaju (Innerösterreichische Herrschaften, Lit. G, Fasc. 2, No. 15).

Po dunajskem prepisu je G. Widmer 1eta 1931 objavil transkripcijo dokumenta (Widmer, 1931), medtem ko graškega dokumenta literatura doslej ne navaja. Odkril in transkribiral ga je Božo Otorepec, strokovni svetnik SAZU, prevedel pa mag. Anton Janko s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Ker se že oba arhivska prepisa razlikujeta v več podrobnostih, smo pri nadaljnjem delu uporabljali graški prepis, ki je kot starejši očitno bolj zvest originalu.

V literaturi doslej o tej uredbi bežno poročata le Simonič (1939) in Smoletova (1976), medtem ko je drugi viri, npr. Pravna zgodovina Slovencev (Vilfan, 1961), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I. in II. (SAZU, 1970, 1980) ali Zgodovina Slovencev (CZ, 1979) sploh ne omenjajo, čeprav gre za dokument, ki ni pomemben le za našo gozdarsko zgodovino, ampak tudi pravno in širšo gospodarsko zgodovino, podobno kot ugotavlja Vilfan (1961, str. 191) za jeseniški rudniški red Friderika Ortenburškega iz 1eta 1381.

Ortenburški gozdni red je hkrati tudi edini doslej poznani ohranjeni srednjeveški red z ozemlja današnje Slovenije. Večkrat se sicer omenjata še beneška gozdna reda za beneško Istro iz let 1452 in 1475, ki pa sta znana le po Berengerjevih poročilih (Valenčič, 1970, str. 446; Smole, 1976, str. 101).

Dejstvo, da je bil ortenburški red izdan v Kočevju, je verjetno vzrok, da ga naša literatura omenja kot »gozdni red za Kočevsko« (Smole, 1976, str. 101) ali »gozdno uredbo Kočevskega gospostva« (Simonič, 1939, str. 63).

V redu samem resda ni izrecno navedeno, za katera ozemlja naj bi veljal, vendar je že po opredelitvi iz prvega odstavka očitno, da gre za vsa ortenburška gospostva oz. za katerokoli od njihovih gospostev (in vnser herrschafften in wällicher vnser herrschafft).

Točnih podatkov o obsegu ortenburških posesti nimamo. Simonič (1939, str. 64, 65) našteva okrog trideset gospostev, gradov in trgov, ki so jih po izumrtju Ortenburžanov leta 1418 (torej le dvanajst let po izdaji reda) za njimi prejeli grofje Celjski. Smoletova (192, str. 655) navaja osemnajst graščin v ortenburški posesti!

Te posesti so bile raztresene ne le po Koroški, ampak predvsem po vsej Kranjski. Mogoče bi bilo torej trditi, da je bil zaradi take razširjenosti ortenburških posesti tudi vpliv obravnavanega reda v tistem času velikega pomena za širjenje pravno bolj urejenega gospodarjenja z gozdovi po večini današnjega slovenskega ozemlja. Zaenkrat je taka trditev seveda le neproučena hipoteza.

Pomen ortenburškega reda v razvoju gozdarske zakonodaje in za gospodarjenje z gozdovi nasploh postane še očitnejši, če ga primerjamo s sodobnimi dokumenti, ki se tičejo gozda in gozdarstva (prim. Otorepec, 1983). Med njimi prevladujejo listine, ki se tičejo posesti posameznih gozdnih kompleksov in dohodkov od njih, zadev v zvezi z gozdnim in lovskim pravom (ius foreste = forstrecht, ius venationis), le v manjši meri pa te listine omenjajo samo izkoriščanje lesa, ki ga v notranjosti Slovenije v tem času očitno še ni primanjkovalo.

Značilno za vse te dokumente pa je, da se nanašajo le na posamične zadeve, povezane z gospodarjenjem z gozdovi, in so zato v svojih perspektivah omejeni prostorsko, časovno in problemsko. V tem se obravnavani dokument bistveno razlikuje od njih, tako da ga upravičeno obravnavamo kot red – kot ga poimenuje listina, v katero je vključen v dunajskem prepisu. Posebnega pomena je bil ortenburški red za gozdnopravne odnose na Kranjskem. Kranjska je bila namreč edina dežela, ki je vse do 18. stoletja, ostala brez gozdnega reda. Do Terezijanskega gozdnega reda iz leta 1771 so tu gospodarjenje z gozdovi urejali rudniški redi iz 16. stoletja. Zato ni čudno, da so se na ortenburški red sklicevali še v 16. in 17. stoletju (Simonič, 1939, str. 64).

Povsem razumljivo je, da se srednjeveški gozdni redi, kakršen je ortenburški, razlikujejo od kasnejših ne le po obliki, ampak tudi po namenu in vsebini. Te razlike je potrebno obravnavati v širšem naravnem in družbenoekonomskem kontekstu kraja in časa njihovega nastanka.

O obliki in zgradbi dokumenta bi moral soditi pravni zgodovinar. Podobno bi moral zgodovinar osvetliti namen reda s prikazom splošnih razmer na Kranjskem in posebej na Kočevskem na prehodu iz 14. v 15. stoletje.

Kljub temu namreč, da je red veljal za vse ortenburške posesti, se zdi, da ni naključje, da je bil izdan prav na Kočevskem. Če namreč upoštevamo, da je v letih 1350–1363 potekala glavna (nemška) kolonizacija na Kočevskem (Kos, 1933, str. 177; Simonič, 1939, str. 57), potem obdobje nastanka ortenburškega reda lahko označimo kot čas pokolonizacijske konsolidacije. Razmeroma številna in gosta poselitev dotlej nenaseljenih gozdnih predelov je od fevdalca gotovo zahtevala večje napore za uvedbo reda in utrditev naslova ter pravic, kot pa bi bili potrebni za področja, poseljena že dalj časa.

Z gozdarskega stališča so zlasti pomembne vsebinske razlike med tem našim doslej najstarejšim znanim gozdnim redom in kasnejšimi oz. današnjo orientacijo gozdarstva. Te razlike namreč nakazujejo razvojna pota človekovega odnosa do gozda.

Današnje gozdarstvo obravnava gozd kot obnovljiv naravni vir, s katerim je treba na ekoloških osnovah gospodariti tako, da bo trajno opravljal vse svoje funkcije, iz katerih izhajajo koristi za človeka.

Kako so torej ti trije imperativi modernega gozdarstva, tj. poznavanje in upoštevanje narave gozda, trajnost in multifunkcionalnost, prisotni v ortenburškem redu?

O naravi gozda je premišljeval in vedel človek v antiki več (prim. Makkonen, 1968) kot pa kasneje v srednjem veku. Zato v ortenburškem redu zaman iščemo kakršnokoli omembo, ki bi se vsaj samo posredno dotikala narave gozda. V tem pogledu je red pač dokument svojega časa, ki naravi in naravnemu poleg utilitarističnih momentov ni posvečal nikakršne pozornosti.

Tako stanje je s stališča študija razvoja gozdarstva navsezadnje povsem logično: narava (= ekologija) gozda kot temelj njegove obnovljivosti in trajnosti ne more postati eden od osrednjih pojmov v gospodarjenju z gozdom, dokler zaradi porušenega naravnega ravnotežja v gozdu ni ogrožena njegova obnovljivost in z njo seveda funkcije gozda (= koristi od gozda) oz. njihova trajnost.

Ob sorazmerno redki poseljenosti in izobilju gozda v notranjosti današnje Slovenije v času nastanka ortenburškega reda človek o teh vprašanjih pač ni premišljeval.

Edina skrb, ki pa jo red izjemno močno poudarja, je skrb za trajnost dohodkov, ki jih je imel od gozda zemljiški gospod.

Podatek, da so se Ortenburžani med letoma 1351 in 1364 kar štirikrat zadolžili zaradi stroškov naseljevanja Kočevske (Simonič, 1939, str. 59), dovoljuje sklepanje o njihovi razmeroma skromni gospodarski moči oz. pomenu dohodkov od gozda za odplačevanje dolgov, nastalih ob kolonizaciji. Posredno tako stanje zopet navaja na misel, da je bil red iz leta 1406 pisan predvsem z ozirom na Kočevsko.

Kompleksnost, hkrati pa tudi podrobnost, s katerima ortenburški red ureja pravice podložnikov do gozda, brez dvoma zaslužita obdelavo pravnega zgodovinarja. Red namreč z izredno jasnostjo ureja način podeljevanja in prenašanja pravic (v primeru dedovanja, prodaje, prebega, dote, odselitve itn.), hkrati pa z določili o enostnem pregledu nad pravicami in s skrbjo, da nobena pravica ne bi ostala brez upravičenca (oz. plačnika dajatev), izpričuje močan gospodarski interes gosposke za tako ureditev.

S stališča gozdarstva je za študij razvoja človekovega odnosa do gozda posebej zanimiv način, kako se širita število spoznanih in priznanih funkcij ter krog njihovih uporabnikov. Širjenje obeh je namreč rdeča nit razvoja gozdarstva – od najzgodnejših začetkov do današnjega spoznanja, da je gozd dobrina splošnega družbenega pomena.

Odvisno od naravnih, družbenogospodarskih in kulturno-izkustvenih razmer danega prostora in časa lahko gozd istočasno opravlja več funkcij (teoretično vzeto lahko tudi vse), če le z njim ustrezno gospodarimo.

Po osnovnih značilnostih delimo danes funkcije gozda v tri glavne skupine (prim. Anko, 1981):

1. Proizvodne funkcije gozda, mednje sodijo proizvodnja lesa, divjačine in drugi t. i. »stranski gozdni proizvodi« – od paše, stelje, lubja, gob in sadežev do čebelje paše itn. Vse te funkcije v bistvu pomenijo proizvodnjo biosubstance in se tudi podrejajo njenim zakonitostim. Učinek teh funkcij je mogoče izraziti s skupno mersko enoto (npr. kilogramom), pa tudi njihovo izražanje v denarnih enotah je sorazmerno enostavno.

Krog neposrednih koristnikov teh funkcij je ozek in lahko opredeljiv.

Zaradi njihove konkretnosti in opredeljivosti človek te funkcije gozda tudi najdlje pozna in priznava. Jedro klasičnega gozdarstva se je razvilo prav okrog teh funkcij.

2. Okoljetvorne funkcije gozda, mednje danes štejemo: varovalno, klimatsko, hidrološko in higiensko-zdravilno funkcijo. Te funkcije izražajo načine, kako gozd soustvarja človeku bolj varno, zdravo in prijetno okolje, zlasti v kulturnem prostoru. Te funkcije so podrejene različnim ekološkim zakonitostim, zato jih ni mogoče izražati z neko enotno mero, zelo težko pa tudi z denarjem.

Krog uporabnikov teh funkcij je znatno širši. Odvisen je od dosega učinkov teh funkcij, na vsak način pa se lahko širi tudi izven gozdnega prostora.

Spoznanja o pomembnosti teh funkcij so na naših tleh dokumentirana vsaj od 16. stoletja dalje, gozdarstvo pa se na splošno z njimi intenzivneje ukvarja šele od srede preteklega stoletja.

3. Kulturno pogojene funkcije gozda, v to skupino danes prištevamo: turistično-rekreativno, vzgojno-izobraževalno, ljudskoobrambno, estetsko in spomeniškovarstveno funkcijo. Potrebe, ki jih zadovoljujejo te funkcije gozda, odražajo duhovno, materialno in izkustveno stanje kulture neke družbe (ali neke njene socialne kategorije) oz. njen kulturni odnos (z vseh teh zornih kotov vzet) do gozda. Lahko trdimo, da so zakonitosti, ki se jim te funkcije podrejajo, predvsem sociološke in psihološke. Prav zaradi subjektivnega dojemanja koristi od teh funkcij jih je praktično nemogoče izražati ne samo z neko skupno, ampak sploh s kakršnokoli mero – seveda tudi denarno.

Krog uporabnikov te funkcije, čeprav zaenkrat sorazmerno slabo definiran, je najširši: ne le prostorsko, ampak tudi časovno – vanj namreč pogosto lahko uvrščamo tudi prihodnje generacije. Spoznanje velikega pomena, ki ga imajo za družbo kulturno pogojene funkcije gozda, je sorazmerno mlado. Delo na tem področju postaja v gozdarstvu posebej intenzivno šele v zadnjih desetletjih.

S stališča gozdarstva zahteva študij stare gozdarske zakonodaje in drugega arhivskega gradiva, ki naj bi pomagal osvetliti razvoj človekovega odnosa do gozda (pri nas), določeno metodologijo, ki naj bi prispevala k poenotenemu obravnavanju dokumentov in k primerljivosti rezultatov njihovih raziskav.

Tako metodologijo smo želeli preizkusiti in predstaviti na primeru ortenburškega reda, ker je kot zgodnji dokument sorazmerno enostavnejši in preglednejši.

Izhodišča te metodologije so v naslednjih predpostavkah:

1. Gozd je obnovljiv mnogonamenski naravni vir.

2. Omejevanje oz. urejanje gospodarjenja z gozdom se praviloma začenja takrat, ko so ogrožene koristi od njega ali ko je ogrožena njegova trajnost.

3. Funkcije gozda je mogoče po vlogi in osnovnih zakonitostih, ki se jim podrejajo, deliti vsaj v tri glavne skupine.

4. Posamezne skupine funkcij gozda se med seboj razlikujejo:

a) po zakonitostih, ki se jim podrejajo,

b) po načinih izražanja koristi od njih,

c) po širini kroga uporabnikov,

d) po časovnih obdobjih, v katerih so bile priznane.

5. Število poznanih in priznanih funkcij se s časom veča.

6. Z rastočim pomenom gozda in njegovih funkcij se širi tudi krog uporabnikov.

Na ta način je mogoče prikazati mesto nekega reda ali časovno in prostorsko omejene zbirke dokumentov v razvojni zgodovini človekovega odnosa do gozda s pomočjo dvodimenzionalne matrike, kjer je ena vrsta vhodov uporabnik, druga pa funkcija oz. iz nje izhajajoča korist (gl. tab. 1).





Tabela 1: Sistematični pregled pomena funkcij gozda za posamezne skupine uporabnikov

Za vsako od koristi, ki so v obravnavanem dokumentu omejene neposredno, presodimo, s katero funkcijo je povezana in kdo je njen uporabnik.

Če predpostavljamo, da velja obrazec za starejše obdobje (smiselno ga je mogoče prirediti tudi za današnji čas), potem uporabnike razdelimo v naslednje osnovne kategorije:

1. tlačan,

2. fevdalec (država),

3. meščan (splošno),

4. kapitalist itn.

Vsako od teh kategorij je mogoče po potrebi deliti še naprej: kategorija fevdalca obsega npr. kralja oz. cesarja, deželnega kneza, neposrednega zemljiškega gospoda, cerkveno gosposko itn., kategorija tlačana tiste, ki imajo gozd v lastnem gospodarjenju (gruntarje), tiste, ki imajo v njem le servitutne pravice, drobne obrtnike in kajžarje, kategorija kapitalistov lastnike rudnikov, fužin glažut itd.

Podobno lahko delimo tudi posamezne funkcije (z ozirom na koristi od njih), če je to smiselno. Tako se npr. lov lahko pojavi med proizvodnimi, pa tudi kulturno pogojenimi funkcijami ter se nadalje deli na visoki in nizki lov, ki pa se z ozirom na lokalno pomembnost lahko posebej deli npr. še na lov na polhe, zajce, golobe, veverice itn.

Soodvisnost določene funkcije in uporabnika v tabeli predstavlja presek ustrezne vrstice in stolpca. Pomen določene funkcije za določeni krog uporabnika se prikaže s tremi simboli:

»+«

– če je funkcija pomembna in koristna,



»0«

– če je funkcija nepomembna oz. ni priznana,



»–«

– če je funkcija, ki je koristna za en krog uporabnikov, škodljiva za drugega (npr. konflikti med fužinarji in fevdalno gosposko).



Predlagani tabelarni pregled bi torej omogočil hitro oceno poudarkov v interakcijah med gozdom in človekom, pa tudi sorazmerno enostaven način primerjave med posameznimi dokumenti. Zlasti pa bi bil pomemben za sistematičen način obravnave oz. analize posameznih redov ali zbirk dokumentov, ki bi bil posebej zanimiv za gozdarstvo. Taka analiza naj bi namreč dajala osnovni poudarek funkcijam gozda, šele potem njihovim uporabnikom, kar je sicer običajnejši način obravnave.

Vse z omejenimi simboli označene interakcije naj bi se v analizi (tekstu) obravnavale po vrstnem redu funkcij (proizvodne, okoljetvorne, kulturno pogojene), znotraj teh skupin pa bi si obravnave vsake posamezne funkcije sledile po dogovorjenem vrstnem redu uporabnikov (npr. tlačani, fevdalci, meščani itn.).

Za ponazarjanje dinamike razvoja (v določeni teritorialni enoti) bi bilo mogoče uporabiti serijo takih matrik ali uvesti še tretjo dimenzijo – čas, kar pa že nakazuje možnost uporabe računalniških metod, če bi se ta pokazala za primerno – še zlasti z ozirom na izredno pestrost naravnih in družbenogospodarskih pogojev na naših tleh.

Za študij funkcij samih bi bila posebej zanimiva tudi podobna dvovhodna preglednica, ki bi za določen prostor prikazovala začetek pomena določene funkcije za posamezne kroge uporabnikov.

Kaj nam torej pove ortenburški red o posameznih funkcijah gozda oz. koristih, ki jih je človek od njega imel? Krog funkcij gozda ali koristi od njega, ki jih red ureja, je zelo skromen.

Neposredne koristi, ki naj bi jih od gozda imela podložnik in gospod, so v redu opredeljene razmeroma ohlapno in nepopolno. Že v uvodu je omenjeno, da red ureja stvari, ki se tičejo gozda, lovskih ptic v njem, lova na polhe in drugih gozdnih pravic (... von der walde wegen vnd darinne vederspil vnd pilchgrueben vnd ander waldrecht ...). Po nadaljnjem tekstu sodeč, urejanje stvari, »ki se tičejo gozda«, pomeni urejanje in utrjevanje podložniških pravic do gozda, s tem pa seveda tudi pritoka gozdnih dohodkov gospodu. Medtem ko je red zelo obširen in jasen v zvezi z lovskimi pticami in lovom na polhe, pa nikjer niti posredno ne navaja, kaj je treba razumeti pod »drugimi gozdnimi pravicami«. Zanimivo je, da red lesa v kakršnikoli obliki ali funkciji sploh ne omenja. Očitno ga ni primanjkovalo in tovrstnega gospodarjenja ni bilo potrebno urejati.

Edini dve koristi, ki jih torej red izrecno omenja, sta lov na polhe in lovske ptice.

Enako skromen je tudi krog uporabnikov, ki vključuje le podložnika in neposrednega zemljiškega gospoda.

Kako pomembne so bile te koristi za tlačana, pojasnjuje že uvodna misel, da je osnovni namen reda odpraviti in preprečiti zdrahe in prepire, ki so vodili v »uboje in sovraštvo«. (Als sich vil stos vnd khrieg geibt vnd gemacht habent vnd daraus todtschleg vnd veintschafft geraten sein.) Omemba ubojev in sovraštva (ki je v tej zvezi sicer redka) izpričuje, da je z zmanjševanjem koristi od gozda nastal položaj, ki ni dopuščal več enostavnega prilaščanja, ampak je zahteval pravno ureditev gospodarjenja.

O pomenu koristi od gozda za fevdalnega gospoda, ki so bile verjetno še tehtnejši razlog za nastanek reda, red sam neposredno ne govori. Posredno pa red ta pomen potrjuje z vso zgradbo in s svojim duhom (težnja po ureditvi gozdnih pravic in pregledu nad njimi, kaznovalni ukrepi itd.).

Skromen obseg neposredno priznanih funkcij in njihovih uporabnikov ilustrira tudi tabela št. 1, iz katere je razvidno, da se koristi pojavljajo predvsem v zvezi s proizvodnimi funkcijami, le v enem primeru s kulturno pogojenimi, medtem ko potreb po priznavanju okoljetvornih funkcij gozda očitno ni bilo; še več: ob tedanji gostoti poseljenosti in smereh kolonizacijskih naporov gozd predstavlja prej oviro kot pa kvaliteto v nastajanju kulturne krajine. Značilnosti posameznih interakcij (presekov) v tabeli je mogoče na kratko označiti kot sledi v nadaljevanju:

Proizvodne funkcije

Lov (lovske ptice) – podložnik

V zvezi z lovskimi pticami je red izjemno obsežen in jasen: »Vsak, ki ima gozdno pravico, naj vsako leto našemu sodniku najavi, koliko gnezd v letu je imel, kaj je postalo iz njih kraguljev ali skobcev. Mi in naši predhodniki blaženega spomina smo imeli pravico, da se nam je od vsakega gnezda letno dalo po en kos in smo mi od tega za nas in za naše dediče in za njih naslednike po lastni milosti odstopili. Vendarle naj imetniki gozdnih pravic vsako leto gnezda najavijo našemu sodniku in nam ali našemu opolnomočenemu predstavniku prineso lovske ptice, kar se jih letno ujame. Kar nam od tega ugaja in želimo obdržati, to naj se prinašalcu poplača, in sicer za vsakega skobca 60 šilingov, za kraguljo samico 32 šilingov, za kragulja pa 12 šilingov. In česar potem na gradu ne žele zadržati, se bo potem posebej zaznamovalo, in to potem lahko odnesejo in prodajo, komur hočejo.

Kdor pa bi tega prvo leto ne storil, nam je potem dolžan plačati 2 marki pfenigov, ko bi tudi drugo leto tega ne storil, 4 marke, in ko bi tega tudi tretje leto ne storil, 6 mark pfenigov. Potem pa tudi izgubi in zapravi svoje gozdne pravice ...«

Očitno gre torej v tej zvezi za podložnikovo obveznost, ki pa mu prinaša tudi znatne koristi: gozdno pravico, ki je zelo verjetno tudi takrat – podobno kot še poldrugo stoletje kasneje (prim. urbar kočevskega gospostva iz leta 1574) – pomenila brezplačno oskrbo z drvmi in gradbenim lesom. Sama obveznost prijavljanja gnezd, oddaje ptic in visoke zagrožene kazni pa nakazujejo, da se v teh določilih skriva tudi zagotovilo, da bo gosposka s pregledom podložniških pravic tekoče vzdrževala tudi pregled svojih pravic.

Lov na lovske ptice je za podložnika pomemben tudi kot dodatni vir zaslužka, zlasti če upoštevamo, da je bilo plačilo v denarju, do katerega so ortenburški podložniki v nekaterih predelih zaradi skromnih pridelkov in oddaljenosti od trgovskih središč in poti prihajali verjetno le stežka.

Lov (polhi) – podložnik

Očitno je bil lov na polhe za gosposko manj zanimiv. Na to vsaj kaže krajša omemba podložnikovih obveznosti, ki iz njega izvirajo: »In da bi se vsakemu pošteno priznalo njegove pravice in ugodnosti in da bi zaradi tega prihajalo do čim manj zdrah in prepirov, naj vsak od svojih gozdnih pravic glede polšjih jam (pasti) vsako leto v jeseni da sodniku pet polhov, toda samo tista leta, ko je teh dovolj. Tista leta pa, ko polšjega leta ni, jim tega ni potrebno storiti.«

Nizki lov na polhe ima za podložnika močno drugačen pomen kot visoki lov za fevdalca, ki si ga je očitno pridržal sam. Vendar je treba upoštevati, da gre kljub temu za edino podložniku dovoljeno obliko lova z vso kulturno pogojeno specifiko, ki pa je vendarle zanemarljiva, če upoštevamo pomen polha v beljakovinsko siromašni prehrani podložnikov tistega časa.

Da so »cvetočo polšjo mast« cenili rimski sladokusci, ki so polha redili celo kot poldomačo žival, poroča že Martial. Valvasor pa o polhih piše: »Kmetu se ne studijo in jih rad uživa. Nekateri kmetje jih nasolijo in nasoljene v loncih ali sodih jedo vso zimo. So kmetje, ki jih nasolijo tisoč in več ...« (cit. po Pirc, 1958, str. 17814). Čeprav je Valvasorjev zapis iz povsem drugega časa, ki je poznal že uspešnejše načine pridelovanja hrane, kot so bili srednjeveški, prav omemba še vedno velikega pomena polhov za kmečko prehrano posredno vendarle dovoljuje sklepanje, da je bil tovrstni pomen polha v začetku 15. stoletja vsaj enak, če že ne večji. Pomembna je bila tudi denarna vrednost kožuščka. Ložar (1944, str. 106) npr. piše (brez navedbe časa sicer), da so na Kočevskem trgovali s polšjimi kožicami in da je podloga za celotno dolgo oblačilo stala pet dukatov.

Lov (polhi) – zemljiški gospod

Zaradi obilja polhov ob »polšjih letih« (des jar so der pillich gange ist – poznali so torej cikličnost pojava polhov, čeprav ga niso povezovali z obrodom žira) je bil polh zanimiv tudi za gosposko – ne le kot kožuhovina, kar bi bilo pričakovati, ampak tudi kot hrana za vzdrževanje pridvornega gospodarstva; sicer ne bi zahtevali celega polha.

Kulturno pogojene funkcije

Lov s pticami – zemljiški gospod

Za srednjeveškega plemiča je bil lov ena glavnih koristi, ki jih je imel od gozda. Zato si je pravico (visokega) lova praviloma pridrževal zase. Gospodarski pomen tega lova nikakor ni bil zanemarljiv, vendar v njem zdaleč prevladajo sestavine, ki so za rekreacijske dejavnosti značilne še danes. Urjenje v ježi, ravnanju z orožjem, druženje z lovci-gosti, lovski ritual; vse to daje lovu predvsem obeležje kulturno pogojene dejavnosti, ki je bila fevdalcu nadvse pomembna. Zato tudi tako obširna obravnava obveznega oddajanja lovskih ptic – čeprav proti zelo visoki odškodnini.

Zaključek

Ortenburški gozdni red iz leta 1406 je najstarejši doslej znani dokument, ki je sistematično urejal gospodarjenje z gozdom na naših tleh. Da gre za pomembnejši dokument, ki dejansko že zasluži ime »red«, izpričujejo njegova časovna, prostorska in problemska širina. Z gozdarskega vidika je zanimiva predvsem slednja; razmere, ki se zrcalijo v redu, namreč prikazujejo človekov odnos do gozda na prehodu od enostavnega prilaščanja na pravno trdneje urejene oblike, ki jih zahteva pomanjkanje določenih dobrin (omemba ubojev) hkrati s fevdalčevo težnjo, da postane tudi dotlej gospodarsko le malo vredno gozdno zemljišče vir stalnih, čeprav manjših dohodkov in koristi.

Da gre v resnici za najzgodnejše obdobje poskusov načrtnega urejanja gospodarjenja z gozdom, priča dejstvo, da les sploh še ni omenjen in da so tudi neposredno omenjene koristi od gozda maloštevilne. Isto bi potrdila tudi primerjava obravnavanega reda z določili o gozdu in lovu iz urbarja kočevskega gospostva 1574, ki sicer ni predmet te obravnave. Čeprav so omenjena določila nastala komaj 168 let kasneje, kažejo namreč že presenetljivo poglobljeno razumevanje gospodarjenja z gozdom, saj gozd že delijo na bukov, visoki in črni gozd ter omenjajo poleg lova že strah pred obubožanjem gozdov zaradi prekomerne sečnje, omenjajo prepoved novega krčenja gozda, odkazilo, gozdne hlapce in urejajo način oskrbe podložnikov z lesom.

Rdeča nit razvoja gozdarstva je širjenje kroga poznanih in priznanih funkcij in kroga njihovih uporabnikov. To je namreč predvsem vplivalo na razvoj in rast znanja o naravi gozda, na organizacijo gozdarske službe in ne nazadnje tudi na razvoj gozdarstva kot znanstvene discipline.

Rast kroga funkcij in uporabnikov je mogoče ugotavljati praktično iz vsakega obširnejšega pravnega dokumenta, ki se tiče gozda, oz. iz vsake časovno in prostorsko omejene zbirke različnih dokumentov. Proučevanje tega fenomena rasti zahteva določeno sistematiko, ki jo v prispevku predstavljamo.

Način obdelave dokumentov, ki ga predlagamo, je s šabloniziranjem verjetno enako tuj zgodovini kot humanistični vedi, kot je tuj sodobnemu gozdarstvu kot biološko orientirani disciplini. Vendar študij razvoja človekovega odnosa do gozda, ki naj bi bil osrednji smisel gozdarsko orientiranih zgodovinskih proučevanj, nujno zahteva medsebojno primerljivost posameznih dokumentov, obdobij in prostornih enot. Prav to primerljivost pa vsaj v obdelavah virov za zgodovino gozdarstva na Slovenskem gozdarji pogrešamo. Če je ni, smo krivi enako gozdarji, ki očitno nikdar nismo jasno povedali, kaj od zgodovinskih raziskav pričakujemo, kot zgodovinarji, ki nas tega nikdar niso vprašali.

Metoda, kakršno predlagamo, naj torej ne bo kalup, ampak pripomoček za začetek interdisciplinarnega sodelovanja med zgodovinarji in gozdarji.

DODATEK

Ortenburški gozdni red 1406

(prevedel mag. Anton Janko)

Mi, Friderik, grof Ortenburški etc., izpričujemo za nas in naše dediče in s tem javnim pismom naznanjamo naslednje:

Potem ko je prišlo do mnogih zdrah in prepirov in so iz tega nastala ubojstva in sovraštvo, in ko je vse to bilo sporočeno nam, smo se odločili, da to odpravimo in v prihodnje preprečimo z naredbami in določili, kot je spodaj zapisano, in sicer glede gozda in lova s pomočjo ptic v njem in lova na polhe in glede na druge gozdne pravice, ki jih imajo naši ljudje v naših gospostev kateremkoli gospostvu.

Kdor je doslej imel v posesti gozd v izkorist in upravo z zakonsko urejeno prisodbo brez posegov in brez pripomb gospostva devet let in en dan, naj še zanaprej, če se razmere ne spremenijo, vse to po pravici uživa in naj ostane brez skrbi. Ko pa bi bilo, da bi kdo imel gozd v zakupu ali kot oskrbnik dedičev ali pa bi mu bil izročen v sorodniško skrbništvo s strani zakonitih dedičev, pa zdaj, ne glede na število let upravljanja, noče odstopiti od zakupa ali ga odstopiti zakonitim dedičem, za katere je gozd oskrboval, tega naj se obtoži in spravi pred sodišče, in sicer z dvema, ki sta poprej storila zaprisego, tako kot je prav in potrebno, in tega gozda potem ta, ki ga je imel v oskrbi, ne sme več koristiti, ker bi to bilo v nasprotju z gornjim določilom, temveč naj spet pripade zakonitim dedičem.

Za to pa je potrebno poravnati pristojbino za odkupnino, kakor je zaukazano. Tudi mora vsak, ki želi svoje gozdne pravice dati v zakup ali prodati ali komu dati v oskrbo, to stvoriti pred našim sodnikom in s potrebnimi zagotovili in tako, da sta obe strani prisotni in o tem potem lahko sodnik izstavi pismo v spomin (tj. kot dokazilo), če ga kdo hoče, in da bo vedel, kako se je njegova zadeva pred sodnikom uredila. In naj se vse zapiše tudi v sodno knjigo.

Ko bi se česa ne uredilo pred našim sodnikom in bi kdo le imel gozdno pravico, ta potem skrbništva ne sme več opravljati in uživati in njegove pravice do upravljanja nimajo tedaj nobene moči več in ne more uživati nobenih pravic več. (Ti ljudje) naj tudi imajo gozdne pravice po gospodovi milosti, tako da gospostvo nikoli ne bo brez upravljavcev, kadar kateri izumro; kadar kdo, ki ima gozdno pravico, umre in za seboj ne zapusti nobenega dediča, tedaj naj teiste gozdne pravice pripadejo najbližjemu sorodniku po očetu, ko pa bi ne imel sorodnikov po očetu, tedaj naj se to da v last najbližjim sorodnikom po materi; ti potem gozdne pravice sprejmejo v skrbništvo pred našim sodnikom in dajo potrebna zagotovila in naj se jim jih zapiše, kot je zgoraj povedano, vendar le takšnim, ki sicer prebivajo v našem gospostvu. In tisti naših, ki se odselijo iz našega gospostva ali pobegnejo (= zaradi kakega prestopka), a imajo v naših gozdovih gozdno pravico, ti so s tem svoje gozdne pravice zapravili in izgubili in ne morejo v tem imeti nobenih zahtevkov več in tega (tj. gozd) naj se odsihmal da v last njegovim najbližjim sorodnikom, a le tistim, ki žive v našem gospostvu, kar naj ti na novo sprejmejo v oskrbo s strani našega sodnika, in to naj se zapiše, kot je odrejeno zgoraj, in tak naj za plačilo da sodniku prvo leto od vsakega gnezda (ptic) po en kos.

Kdor pa želi svojo gozdno pravico prodati, ta naj tistega, ki ima gozdno pravico z njim, o tem obvesti, in če jo le-ta želi kupiti, naj zanjo da prodajalcu približno toliko, kolikor bi zanjo dal kak tujec. Če pa tega noče storiti, potem jo lahko naprej proda komur hoče v našem gospostvu; in vse to naj se obravnava z vednostjo sodišča, kot je predpisano.

Kdor komu drugemu v njegovi gozdni pravici z lovskimi pticami ali z lovom na polhe dela škodo podnevi ali ponoči in ga pri tem zalotijo, tega naj se ujame in ujetega izroči sodniku in tega naj potem sodnik kaznuje in poleg tega zoper njega izreče obsodbo kot o škodljivem človeku. Če pa se ne da ujeti in uide, tega lahko potem tisti, ki ga je zalotil, pa še nekdo tretji, s prise-go prijavita in pričata zoper njega, kot je prav, da ga je namreč zalotil, ko mu je delal škodo v njegovem gozdu, in tak bo potem kaznovan kot prestopnik. In ko bi kateri od sorodnikov tistega, ki se ga tako zaloti, zaradi tega gojil skrivno ali javno sovraštvo do tistih, ki so ga ujeli ali ki so zoper njega pričali in se jim to pred sodiščem dokaže, takšnih oseba in posed zapadeta nam in takšne naj zategadelj sodnik vrže v ječo.

Vsak, ki ima gozdno pravico, naj vsako leto našemu sodniku najavi, koliko gnezd v letu je imel, kaj je postalo iz njih in kraguljev ali skobcev; mi in naši predhodniki blaženega spomina smo imeli pravico, da se nam je od vsakega gnezda letno dalo po en kos in smo mi od tega za nas in za naše dediče in njih naslednike po lastni milosti odstopili, naj imetniki gozdnih pravic kljub temu vsako leto gnezda najavijo našemu sodniku in nam ali našemu opolnomočenemu predstavniku prineso lovske ptice, kar se jih letno vzgoji; kar nam od tega ugaja in želimo obdržati, to naj se prinašalcu poplača, in sicer za vsakega skobca 60 šilingov, za kraguljo samico 32 šilingov, za kragulja pa 12 šilingov. In česar potem na gradu ne žele zadržati, se bo potem posebej zaznamovalo, in to potem lahko odnesejo ali prodajo, komur hočejo.

Kdor pa bi tega prvo leto ne storil, nam je potem dolžan plačati 2 marki pfenigov, ko bi tudi drugo leto tega ne storil, 4 marke in ko bi tega tudi tretje leto ne storil 6 mark pfenigov. Potem pa tudi izgubi in zapravi svoje gozdne pravice in te naj potem dobi njegov najbližji sorodnik, toda z vednostjo sodišča, kar naj se potem zabeleži, kot je odrejeno zgoraj. In da bi se vsakemu pošteno priznalo njegove pravice in ugodnosti in da bi zaradi tega prihajalo do čim manj zdrah in prepirov, naj vsak od svojih gozdnih pravic glede polšjih jam vsako leto v jeseni da sodniku pet polhov, toda samo tista leta, ko je teh dovolj, tista leta pa, ko polšjega leta ni, jim tega ni potrebno storiti.

Kdor pa si gozdno pravico prisvoji na nezakonit in razbojniški način in brez vednosti in dovoljenja našega sodnika, ali pa ko pred sodnikom ne more dokazati, da ima do tega pravico, ta s tem svoje pravice, tudi če jih je že užival, zapravi in izgubi in zapade v osebi in posedi nam in takega naj tedaj naš sodnik ujame in zapre, njega ali pa tistega, ki mu pri tem neupravičenem početju pomaga. Zatem je potrebno tistega, ki gozdno pravico nezakonito ima, ščititi zoper takšne in mu pomagati do njegovih pravic; in kdor se v letu in sicer ob kateremkoli času želi poučiti glede svojih pravic, temu naj sodnik ugodi in mu tega ne odbije niti zavrne.

Tudi sme vsakdo svoje gozdne pravice zapisati svoji hčeri za poročno darilo v našem gospostvu, zunaj gospostva pa ne, tako da le-te hčere otroci, ki bodo prebivali zunaj gospostva, ne bodo mogli dedovati gozdnih pravic. Toda za denar smejo dati svoje gozdne pravice v zakup v gospostvu samem in s tem denarjem oskrbeti svojo hčer.

Tisti pa, ki bi zgoraj omenjena določila in odredbe, ne glede na to, katero, in ki so vse posebej zapisane, prelomil in se pregrešil zoper nje in bi potem zaradi tega pobegnil v kako drugo naše skrbništvo ali sodišče v našem gospostvu, ne glede na to, kam, tega naj oskrbnik ali sodnik, v čigar skrbništvu ali sodišču se pojavi, ujame in vtakne v ječo in ga izroči skrbniku ali sodniku, v čigar okrožju je prestopek napravil, da ga potem ta sorazmerno z velikostjo prekrška, ki ga je napravil, kaznuje in naj ga obsodi za vsak posamezen prestopek, ki je popisan in zapopaden v zgoraj zapisani odredbi.

Dano v Kočevju pod našim privešenim pečatom po Kristusovem rojstvu štirinajststotega leta in zatem v šestem letu na dan svetega vnebohoda.

Viri

Anko, B. 1981. Splošno koristne funkcije gozda in racionalizacija. V: Intenziviranje in racionalizacija gospodarjenja z gozdovi v SB Sloveniji. Ljubljana, VTOZD za gozdarstvo BF: 33–53.

Kos, M. 1933. Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna.

Makkonen, O. 1968. Ancient forestry-facts and information on tress. Acta Forestalia Fennica, 82: 1–84.

Müllner, A. 1902. Das Waldwesen in Krain: nach arhivalischen Quellen. Laibach, Verlag des Forstvereines für Krain und Küstenland.

Otorepec, B. 1983. Gradivo za zgodovino gozdov in gozdarstva na Slovenskem v srednjem veku. Ljubljana. (Neobjavljeno).

Simonič, I. 1939. Zgodovina kočevskega ozemlja. V: Kočevski zbornik. Ljubljana, DCM: 45–130.

Smole, M. 1967. Gozdna zakonodaja. V: Žumer, L. Delež gozdov v slovenskem prostoru. Ljubljana, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti: 100–120.

Smole, M., 1982. Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana, DZS.

Valenčič, V. 1970. Gozdarstvo. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, I. del. Ljubljana, DZS: 417–436.

Vilfan, S. 1961. Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska Matica.

Widmer, G. 1931. Urkundliche Beiträge zur Geschichte des Gotscheerländchens (1406–1627). Wien.

Wolsegger, P. 1890, 1891. Das Urbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574, MMVK KI. in IV. Ljubljana (transkripcija, neobjavljen prevod: mag. Anton Janko).

Ložar, R. 1944. Narodopisje Slovencev I. Ljubljana, Klas.

Pirc, A. S. 1958. Polh ima na Kranjskem domovinsko pravico. Lovec 41: 110–116.





Boštjan Anko kot gozdar: zagovornik celovite skrbi za gozdove

Katarina Groznik Zeiler

Boštjan Anko v članku o gozdnih rezervatih iz leta 1975 izkaže izjemno celovit pogled na gozdne rezervate. Zapis o tem, kaj so gozdni rezervati, kakšni so cilji na teh območjih ter ali so res samo skrb gozdarjev, je v letu 2023 v Sloveniji pa tudi širše še vedno aktualen. Izločanje ostankov pragozdov iz gospodarjenja je bil po njegovem prepričanju odraz razvitosti gozdarske znanosti in tradicije. Pomembno se mu je zdelo tudi določanje gozdnih rezervatov v gospodarskih gozdovih, ki so predstavljali najpomembnejše gozdnovegetacijske tipe, ki jih pragozdni ostanki niso zajemali. Zapiše zanimivo misel, da gozdni rezervati ne bodo koristni le za prihodnje rodove, temveč tudi za strokovnjake in raziskovalce, ki se bodo ukvarjali z njihovim snovanjem in izločanjem. Poudarja, da dobro zasnovana mreža gozdnih rezervatov ni pomembna zgolj zaradi raziskovanja naravnih zakonitosti, temveč tudi zaradi ohranitve »biološke dediščine«. Gozdni rezervati se mu zdijo tudi naravovarstveno pomembni. Zapis je nastal v letu, ko je Anko zaključil doktorski študij v ZDA in postal asistent na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete. Na pobudo prof. dr. Dušana Mlinška so bili konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja z občinskimi odloki določeni gozdni rezervati, ki so podlaga današnje mreže gozdnih rezervatov. Anko se je z gozdnimi rezervati ukvarjal v okviru diplomskega dela iz leta 1963 z naslovom Dinamika višinske rasti bukve in jelke v pragozdu in gojitveni zaključki. Iz članka ter tudi iz njegovega diplomskega dela je razvidno njegovo navdušenje nad prvobitno naravo. V Sloveniji je v letu 2023 manj kot en odstotek gozda vključen v mrežo gozdnih rezervatov. Zdi se, da med gozdarji ni pravega navdušenja, da bi obseg gozdnih rezervatov povečevali. Pobude za to prihajajo s področja ohranjanja narave, pa tudi od mladih, ki se zavzemajo za medgeneracijsko podnebno pravičnost.

V članku o orientaciji slovenskega gozdarstva iz leta 1979 Boštjan Anko razmišlja o tem, da je upoštevanje naravnih zakonitosti osnovni temelj trajnostnega gospodarjenja z obnovljivimi viri. Sodobno gozdarstvo se je oblikovalo šele na podlagi napak iz preteklosti, ko se naravnih zakonitosti ni dovolj vključevalo v gospodarjenje z gozdovi. Argumentira, da je gozdarstvo kljub svojemu gospodarskemu pomenu v svojih temeljih biološko orientirana dejavnost. Piše o načelu trajnosti v multifunkcionalnem smislu ter o vedno večjih zahtevah družbe po splošnokoristnih funkcijah, ki zahtevajo, da se gozdarstvo širi tudi na nova, prej obrobna področja. Članek nudi tudi zanimiv vpogled v seznam ključnih aktivnih deležnikov za gozdarstvo ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Anko zapiše, da ima gozdarstvo »stoletno tradicijo načrtovanja in gospodarjenja z nekim naravnim virom na bioloških osnovah in tako na izjemen način združuje gospodarsko vlogo z okoljevarstveno«. S teh vidikov in izhodišč se je po njegovem prepričanju oblikovala etika gozdarske dejavnosti, ki lahko sorodnim panogam služi za zgled in hkrati tudi kot opozorilo, da naravni viri niso last in privilegij ene generacije, ampak tudi tistih, ki šele prihajajo. Gre za pogled na rabo naravnih virov, ki mu po več desetletij ne manjka svežine in priča o tem, kako širok in napreden mislec je bil od začetka do konca svoje gozdarske poti.

V svojem članku o perspektivah razvoja splošnokoristnih funkcij iz leta 1984 pojasni, zakaj zaradi širokega kroga koristnikov okoljetvorne funkcije in kulturno pogojene funkcije imenuje splošnokoristne funkcije. Predlaga cilje za razvoj gozdarstva na tem področju, ki je bil v preteklosti po njegovem mnenju skromen sprva zaradi relativnega obilja teh funkcij v preteklosti, pozneje pa tudi zaradi pomanjkanja sredstev, raziskovalcev in ustreznih načrtov. Meni, da je potrebno intenzivnejše ter bolj sistematično proučevanje splošnokoristnih funkcij gozda, oblikovanje domače teorije, prenos te teorije v prakso in dvosmerna povezava teorije s prakso. Pri tem se mu zdi pomemben tudi boljši stik z laično in strokovno javnostjo, ustrezna obravnava splošnokoristnih funkcij v zakonodaji ter priznanje njihovega pomena z zagotovitvijo sredstev za nadaljnji razvoj. Pet let po izidu tega članka je Anko skupaj z nekaterimi kolegi z gozdarskega oddelka Biotehniške fakultete ter Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo (Kavčič s sod. 198915) pripravil strokovne podlage za oblikovanje gozdarske zakonodaje, ki med drugim vsebujejo tudi izboljšave pri obravnavi splošnokoristnih funkcij gozda. V veljavnem zakonu o gozdovih izraza splošnokoristne funkcije danes sicer ni več zaslediti, velik poudarek pa je na ekoloških in socialnih funkcijah. Tako zakon o gozdovih kot krovni akt za gozdarstvo med drugim takoj na začetku za cilj določi tudi trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij. Anko je aktivno podpiral razvoj in napredek na področju splošnokoristnih funkcij, v večini primerov kot urednik zbornikov strokovnih srečanj na to temo. Na tem področju je znatno prispeval k izvedbi in ohranitvi prispevkov številnih republiških seminarjev in po osamosvojitvi Slovenije posvetov, ki so se posvečali vprašanju ekoloških in socialnih funkcij gozda (npr. Varovalnost gozda v Sloveniji 1986, Gozdne učne poti v Sloveniji 1986, Estetska funkcija gozda 1987, Varstvo naravne in kulturne dediščine v gozdu in gozdarstvu 1988, Izkoriščanje in varstvo gozdne mikroflore 1990, Rekreacijska vloga gozda 1990, Bogastvo iz gozda 1991, Postranski gozdni proizvodi 1992, Gozd in voda 1994, Prezrte drevesne vrste 1995). V času, ko iz leta v leto močneje občutimo drastične posledice antropogeno pogojenih podnebnih sprememb, se zdi, da se zavedanje o tako imenovanih ekosistemskih storitvah gozda v družbi krepi. V delu gozdarstva pa se krepi tudi klasičen pogled na gozd, ki zagovarja čim večji posek in čim več zgrajenih cest. Taki gozdovi naj bi bili celo odpornejši in naj bi zagotavljali tudi vse ostale funkcije gozda. Upam si trditi, da bi bil Boštjan dandanes začuden nad tem, da je mogoče imeti tako zastarele in ozke poglede na kompleksnost gozdov in dobrobiti, ki jih zagotavljajo.

Pri razmišljanjih o gozdarstvu kot sooblikovalcu gozdnate krajine si je Boštjan Anko leta 1987 postavil izhodišče, da kljub spoštovanju tradicij iz preteklosti »nova vloga in nove naloge gozdarstva zahtevajo ne le novo znanje, ampak spremenjen profil – strokovnjaka posameznika in stroke kot celote«. Meni, da bo za ohranitev suverenosti gozdarstva v gozdu in gozdni krajini treba pri razlagah védenja o gozdu znati uporabljati jezik souporabnikov prostora. Kritično se izrazi, da gozdarstvo prihodnosti ne bo več le veda o ekonomičnem in sonaravnem pridobivanju lesa (»z venčkom deklariranih, pa nikdar upoštevanih splošnokoristnih funkcij gozda«), ampak »veda o vseh vidikih odnosa neke družbe do gozda v danem prostor in času – s poudarjenim pogledom naprej in ne nazaj«. Meni, da je pripravljenost za prevrednotenje na izobraževalnem, raziskovalnem in praktičnem področju znak moči in volje, »da gremo kot stroka v korak s časom«. V članku se zaradi ekosistemske narave gozda zavzema za strokovno suverenost pri gospodarjenju z gozdom. V zadnjih letih sem spremljala precej razprav na EU in nacionalni ravni o novi strategiji EU za gozdove iz leta 2021, ki so bile pogosto burne prav zaradi bojazni izgube suverenosti gozdarstva na nacionalni ravni ter domnevni zapostavljenosti ekonomske vloge gozda zaradi poudarka na okoljskih vlogah. Kot nekdanja Ankova študentka, sodelavka ter somišljenica na področju varstva narave si lahko prav živo predstavljam, da bi imel Boštjan precej povedati o novi strategiji. Tako opogumljajočega in pozitivnega kot zagotovo tudi kritičnega.

Anko je deset let pred vstopom Slovenije v EU v članku o posegih v gozdni prostor kritičen, da se velike posege v gozd obravnava zgolj kot neposredne izgube izkrčenih gozdnih površin. Meni, da premalo vemo o ekoloških vidikih vpliva gradnje cest na krajinske sisteme in procese. Opozori na fragmentacijo in teorijo o otoški biogeografiji iz leta 1967 ter posledice za prostoživeče živali, od tistih z zahtevami po velikih habitatih do ptic in insektov. Opozori tudi na problematičnost gozdnega roba z vidika avtohtone biotske raznovrstnosti ter na problematičnost vdora novih vrst. Članek je zanimiv za branje tudi zato, ker Anko v svojem značilnem slogu klasične širine vključi v kontekst tudi ponazoritev prehodnosti ozemlja Slovenije iz preteklosti s podatki iz bronaste dobe in rimskega obdobja. Ugotavlja, da dandanes človek ne more biti proti takim posegom »kar na pamet«. Se mu pa zdi smiselno zahtevati, da bi bili ti posegi do narave prijaznejši. Tudi po vstopu v EU in vzpostavljenih ter večkrat preverjenih postopkih o presoji vplivov posegov na okolje in naravo je tako razmišljanje še vedno na mestu in žal marsikomu še vedno tuje. Potrjuje se tudi njegovo opozarjanje o problematičnosti tujerodnih vrst.

V enem zadnjih prispevkov z naslovom Les je res lep, ampak gozd je lepši … Boštjan Anko v Gozdarskem vestniku, v rubriki Gozdarstvo v času in prostoru, razmišlja o takrat aktualnem akcijskem načrtu za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige ter sloganu Les je lep. Zelo je kritičen do sprege lesarstva in gozdarstva ter vloge v povečanju poseka in negovanosti gozda, ki je v načrtu namenjena gozdarstvu. Gre za izjemno polemičen prispevek, iz katerega veje njegova jeza nad usmeritvijo gozdarstva, ki se mu zdi napačna. Ozka osredotočenost zlasti na lesnoproizvodno vlogo gozda mu nikoli ni bila blizu in se mu je zdela za razvoj gozdarstva, ki naj bi šel v korak z razvojem družbe, prav škodljiva. Pomembno mu je bilo, da tudi po upokojitvi z bralci Gozdarskega vestnika deli svoja razmišljanja. Čeprav je bilo občasno zaznati mnenje nekaterih gozdarjev, da se je Anko po vzpostavitvi podiplomskega študija Varstvo naravne dediščine odmaknil od gozdarstva, se po mojem mnenju tudi v tem prispevku vidi, da to ne drži. Prav nasprotno, čutil je pripadnost gozdarstvu in ni mu bilo vseeno, v katero smer se razvija.



__________

2 ANKO, Boštjan. Les je res lep, ampak gozd je lepši … Gozdarski vestnik. 2013, let. 71, št. 1, str. 56–61.

3 ANKO, Boštjan. Živeti z gozdom : ob kočevski razstavi o gozdu in ljudeh. Gozdarski vestnik. 2011, let. 69, št. 7/8, str. 378–381.

4 ANKO, Boštjan. Gozdni rezervati – naša biološka dediščina. Gozdarski vestnik. 1975, let. 33, št. 1, str. 1–7.

5 ANKO, Boštjan. Osnovna orientacija slovenskega gozdarstva. Gozdarski vestnik. 1979, let. 37, št. 5, str. 193–197.

6 ANKO, Boštjan. Perspektive našega razvoja na področju splošno koristnih funkcij gozda. Zbornik gozdarstva in lesarstva. 1984, št. 26, str. 19–30.

7 ANKO, Boštjan. Gozdarstvo – sooblikovalec prihodnje gozdnate krajine Zbornik gozdarstva in lesarstva. 1987, št. 30, str. 51–58.

8 ANKO, Boštjan. Krajinskoekološki vidiki velikih posegov (cest) v gozdni prostor. Gozdarski vestnik. 1994, let. 52, št. 10, str. 404–408.

9 ANKO, Boštjan. Vloga gozdov pri ohranjanju biotske pestrosti na krajinski ravni – nekatera izhodišča za krajinskoekološko tipizacijo. Zbornik gozdarstva in lesarstva. 2000, št. 63, str. 183–198.

10 Objavljeno: Folke Andersson, Erwin Führer, Edward P. Farrell. 2000. Pathways to the wise management of forests in Europe, Forest Ecology and Management, 132, 1, str. 3–4.

11 Report on the follow-up of the Strasbourg Resolutions. 1993. Helsinki, Ministry of Agriculture and Forestry: 203 str.

12 ANKO, Boštjan. Dinamika višinske rasti bukve in jelke v pragozdu na Pečkah. Gozdarski vestnik, 1965, let. 23, št. 3, str. 65–74.

13 ANKO, Boštjan (urednik). Ortenburški gozdni red 1406. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 1985. 34 str., faksim. Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 2.

14 https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=141803&lang=slv

15 KAVČIČ, Slavka, WINKLER, Iztok, POGAČNIK, Janez, ANKO, Boštjan, ŽONTA, Ivan, GAŠPERŠIČ, Franc, DOBRE, Andrej, ADAMIČ, Miha, BOŽIČ, Janez, ŠINKO, Milan. Strokovne podlage za oblikovanje gozdarske zakonodaje. (Strokovna in znanstvena dela, 102. ISSN 0353-6025). Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1989. 360 str.





VARSTVO NARAVE

O naravi vse več vemo in vse manj čutimo.

Boštjan Anko





Urednikov uvod

Skupine lepih čeveljcev z naslovne strani tega poglavja so z Jezerskega, z nahajališča, kamor je Boštjan s posebnim ponosom rad popeljal vsakega, za katerega je menil, da mu to kaj pomeni. Lepi čeveljc, največja evropska orhideja, je primer rastline, ki je zaradi svoje lepote privlačna, hkrati pa lahko tudi ogrožena.

Prav estetski vidik je bila ena od vsebin, na katere je Boštjan opozarjal pri spremembah zakonodaje na področju varstva narave (ključna je bila priprava Zakona o ohranjanju narave, ki je bil sprejet leta 1999). Bil je zelo natančen pri uporabi izrazov (tudi to je razvidno iz njegovih člankov) in zavzemal se je za širino, vključno s krajino in nematerialno razsežnostjo (lepota, intrinzična vrednost). Ni mu bilo dovolj, da je bilo nekaj ‚prav‘ (skladno s predpisi), ampak je moralo biti tudi ‚dobro‘ (etični vidik).

Bil je zagovornik izraza »naravna dediščina«, ker nosi v sebi sporočilo, da smo do naslednjega rodu odgovorni za ohranjanje dediščine, ki smo jo prejeli od staršev. To se seveda popolnoma ujema z njegovim trajnostnim pogledom na naravo. Zakon o ohranjanju narave je z enim členom ta izraz zamenjal z »naravno vrednoto«.

V tem poglavju najprej predstavljamo dva uvodnika, ki ju je Boštjan napisal za revijo društva DONDES – sporočila, namenjena predvsem svojim nekdanjim študentom, torej nadaljevanje »gojenja«. Ta pristop me spominja na gozdarja Josefa Ressla, ki je načrtoval hrastov nasad za ladijski les. Načrtno ukrivljanje debel med rastjo bi olajšalo uporabo lesa za ladijska rebra.

Naslednji prispevek je doslej še neobjavljen članek, pripravljen za ustanovno srečanje Skupnosti naravnih parkov Slovenije, ki je potekalo 20. oktobra 2011 na sedežu uprave Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, kjer je bil Boštjan vabljen predavatelj.

Z zavarovanimi območji se ni ukvarjal samo teoretično, bil je tudi dober poznavalec podobnih ustanov po svetu. Vse to smo želeli pokazali s predstavitvijo delčka njegovega sodelovanja na Solčavskem (Cilji in teme interpretacije KSRP). Tudi tu so objavljeni prispevki, ki so bili doslej zakopani v poročilih in elektronskih sporočilih. Čeprav so označeni kot osnutki, so jasno vodilo in navodilo za delo. Za vsakim stavkom je čutiti bogastvo minulega dela. Okoliščine, način sodelovanja in celoten kontekst je zapisal Avgust Lenar v dragoceno zbrani kronologiji, ki osvetli pomen Boštjanovega delovanja in sodelovanja na Solčavskem.

Slika Boštjanovega delovanja na področju varstva narave pa ne bi bila popolna, če ne bi omenili še njegovega zavzemanja v konkretnih primerih, ob polemikah, aktualnih dogodkih in podobno. Morda bi izpostavil problematiko načrtovane gradnje akumulacije Moste na Savi, ki bi potopila območje Brja. Ustanovljen je bil Odbor za rešitev Save Dolinke, v katerem je Boštjan deloval od začetka. Spodbujal in usmerjal je člane Odbora, poskrbel je tudi za mednarodno odmevnost. Ničesar zaključenega ni zapisal o Brju, v tem primeru je bila zelo pomembna tiha, a odločna prisotnost, pričujočnost. Za Odbor, ki se je srečeval z velikimi pritiski, je bila njegova mirna, jasna, odločna in strokovno utemeljena podpora ključna. Morda bo k razumevanju pomagal tudi del Boštjanove izjave: »V tem času smo vendarle spoznali, da je Dolinka v Brju z vsem okoljem, ki ga soustvarja še veliko več kot zgolj izkoristljiva energija. Čutimo, da je prizadeta, kot je, še vedno enkratna vrednota sredi enkratne krajine. V nas se spet prebuja ekološka zavest. Danes nekaj čutimo in nekaj vemo; čez petdeset let bodo vedeli vsi … če ne bomo molčali.«





Naravna dediščina in mi16

O naravi vse več vemo in vse manj čutimo. In vendar smo od nje preveč odvisni, da bi bil naš odnos do narave zgolj materialen in ne tudi nematerialen. Iz tega dvopolnega odnosa so se v najelementarnejšem smislu rojevale kulture. Ta proces nikakor ni zaključen in nikdar ne bo.

Opredeljevanje odnosa do narave naj bi bilo eno od resnično osnovnih vprašanj vsake družbe, še posebej tistih, ki doživljajo tako nagle preobrazbe kot jih je naša slovenska v zadnjem stoletju in pol.

Materialni del odnosa se v glavnem razčiščuje ob osnovnih naravnih danostih – rodovitni zemlji, vodi, drugih naravnih bogastvih, medtem ko se njegov duhovni del oblikuje in izostruje v naših stikih z najodličnejšo naravo. Da sta oba dela soodvisna, je logično. Nekdanje naravnost pogansko čaščenje orne zemlje nadomešča neka druga logika in gola, neplodna trirogljata skala je postala nacionalni simbol.

Kaj je torej ta »najodličnejša« narava? Zakon govori o vrednotah. Te pa se menjajo: naše vrednote niso vrednote naših staršev, še manj naših otrok. Niso slabše ne boljše, le drugačne so; sicer pa, ali smo jih kdaj skušali jasno artikulirati? Način, kako jih opredeljuje zakon, odraža našo nemoč, da bi izrazili svoj odnos do narave, še posebej najvrednejše. Na eni strani podrobno našteva dele narave, ki lahko postanejo »vrednote«, ampak šele, kadar so »redki, dragoceni, znameniti ali izjemni«. Navidezna objektivnost se križa s kriteriji, ki so na široko odprti subjektivnim interpretacijam in se bodo s časom nujno spreminjali: samo osemnajst let pred Ramsarsko konvencijo je R. Badjura zapisal, da so »močave vobče malo ali nič pridna (sic!) zemljina in kot slabo razhoden ali sploh neprehoden svet človeku, posebno pa vojski, zato v napoto« – in nihče mu ni ugovarjal.

Zakon ne prizna nematerialnih razsežnosti naravnih vrednot ne divjine niti lepote.

Še vedno pa zakon ohranja pojem »naravne dediščine«, čeprav ga ne definira, in ukinja zakon, ki je za njeno proglašanje postavil kriterije »kulturne, znanstvene, zgodovinske ali estetske vrednosti«.

Ni znano, zakaj Slovenija kot podpisnica pri opredeljevanju najodličnejše narave ni uporabila »estetskega, znanstvenega, konservatorskega vidika« in »vidika izredne splošne vrednosti«, ki jih uvaja Pariška konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine. Smo res tako edinstveni?

Očitno gre pri tako definirani naravni dediščini za neko kategorijo nadčasnih vrednot, ki so jih sposobna zaznati in sprejeti najrazličnejša kulturna okolja in ki premoščajo minljivost in bežnost vrednotenja posameznih generacij.

Taka dediščina ni le nekaj, kar je dana družba bolj ali manj po sreči podedovala, ampak jo je sistematično prepoznala, jo ohranja, ustvarja novo in izroča svojim potomcem. Dediščina preteklostne, sedanjostne in prihodnostne razsežnosti je medgeneracijski most.

Če se v besedah patriomoine in patrimonio iz logotipa Pariške konvencije prepoznata korena père in padre, smo šli Slovenci še korak dlje do deda.

Ta povezanost preteklega s prihodnjim v današnjem, tolikokrat razklanem svetu pomirja. Tako opredeljena odlična narava odreja naše mesto v toku generacij in v veletoku naravnega dogajanja.

Kot fizično in duhovno bitje bo človek za uravnovešeno bivanje vselej potreboval tudi stik z naravo. Kot na vseh drugih področjih (umetnost, znanost, medčloveški odnosi itn.) iščemo skrajne meje, da bi odkrivali osnovne zakonitosti, tudi občutenje najodličnejšega v naravi širi naše dojemanje osnovnega.

Doživetje najodličnejše narave je enako kot srečanja z vrhunsko umetnostjo, znanostjo ali najintenzivnejšim izkustvom medčloveškega: del bogastva in kakovosti našega življenja.

Varstvo dediščine kot antropogenega pojma zato ni zgolj varstvo delov narave, ampak tudi varstvo tistega praodnosa do nje, ko se na vrhuncih od narave odtujenega napredka naenkrat spet zavemo z nemočjo, strahom, spoštovanjem, čudenjem, celo z ljubeznijo svojega mesta v njej, katere del smo.





Jutrišnje varstvo narave17

V vsakem altruizmu je kanček egoizma. Enkrat bolj, drugič manj očitnega. To je povsem človeško. Ljudje so kmetje, politiki, vojaki, ribiči, trgovci, učitelji, poklicni iskalci resnice. Kaj jih poganja v njihovem početju? V čem iščejo njegov smisel? Tudi v plemenitem (tako smo prepričani) prizadevanju za ohranitev narave delež človeških motivov nikakor ni zanemarljiv in naravovarstveniki nismo dosti drugačni od poprej naštetih poklicev. Kaj me poganja? V čem je smisel mojega početja? Tisti, ki smo preživeli svojo mero porazov in zmag, smo verjetno bliže odgovoru na ti vprašanji. Vsakemu »spopadu« – ne glede na izid – sledi neusmiljeno spraševanje o sebi samem, o ravnanju in zadržanju nasprotne in svoje strani. Zakaj sem to storil in onega ne? Sem ravnal častno? Bi me moralo biti česa sram? Dve zgodbi, dve situaciji nista enaki. Na koncu spoznaš, da je lepota našega poklica v tem, da nismo zgolj varuhi (čuvaji, policisti) narave, ampak v njenem imenu kmetje, politiki, vojaki, ribiči, trgovci, učitelji – iskalci resnice o človekovem odnosu do narave.

Čas, ko je bilo varovanje narave omejeno na preprosta opozorila (»Ne trgajmo gorskih cvetlic«), je minil. Nič več ni enostavno, ničesar več ni črno-belo. Včasih je bilo dovolj (ob)varovati ogroženo vrsto. Tisti, ki je trgal planiko, je bil obsojen (vsaj moralno) in tisti, ki mu je to prepovedoval, je imel (moralno) prav. Kako idilično preprosto.

Podobno kot ekologija sama naj bi tudi varstvo narave raslo v kompleksnosti – od vrste proti biosferi. Naj bi raslo. Pa res?

Tudi Slovenci imamo zakon o ohranjanju narave. Ohraniti vso naravo? Ambiciozen cilj. Pred čim? Pred naravnimi procesi? Pred kom?

Niti do svojega okolja ne zmoremo zavzeti moralnega stališča in ga udejanjiti. Tako se velika večina vsega, kar danes razumemo kot »ohranjanje narave«, omejuje na trenutno moderno biotsko pestrost in (bežne) naravne vrednote. Zakaj v svojo zakonodajo nismo zmogli iz konvencije o biotski pestrosti prepisati njene definicije? Zakaj biotske pestrosti zakon ne razglaša za vrednoto? Zakaj so potrebne konceptualne proteze, kot je sintagma »karizmatična vrsta«? in če varujemo le vredno naravo, kam potem s tisto, ki to ni? Obstaja torej tudi »nevredna narava«? O njej naš zakon ne govori. Je torej lov nanjo odprt?

Verjetno bi bilo bolj pošteno govoriti o varstvu naravne dediščine (kamor sodi tudi biotska pestrost), ob katerem se ostri naš odnos do celotne narave, kot pa ustvarjati zmoten vtis, da zakonodaja pokriva vse narave.

Varstvo narave je v dobrem stoletju v svoji kompleksnosti preraslo od posamezne vrste do velikih območij in omrežij, kjer se srečujejo kulture, interesi, slogi življenja – sožitje z naravo. Je to še tisto varstvo narave, iz katerega naj bi se stroka navdihovala, posebej v zagatah? Najbrž ne.

Če že govorimo o jutrišnjem varstvu narave, ne moremo mimo spoznanja, da je ohranitev narave v rokah potomcev tistih, ki so preživeli v neki posebni zavezi z njo. Njihovo izročilo, ki je šlo iz roda v rod, današnjim generacijam naslednikov ne zveni več prepričljivo: v njihov svet vdirajo tuji interesi, kapital in pogledi na naravo. Kdo sploh je še nosilec starega izročila? Te stvari postajajo najočitnejše pri snovanju in ustanavljanju novih parkov. Gre pri tem res le za ohranjanje narave same ali tudi za ohranjanje prihodnjih vrednot in alternativnih življenjskih slogov, ki jih nekateri mrzlično iščejo po celem svetu?

Zakaj je potem izobraževanje, ozaveščanje in prenašanje tradicije v prihodnost tako zanemarjeno v naših sistemih ohranjanja narave?

Stari vzorci odnosa do domačinov se žal ohranjajo – v svetu in pri nas. Jih bomo prepustili logiki prostega pretoka dela in kapitala? Smo sposobni priznati, da je v odnosu do narave kulturna pestrost enako pomembna kot biotska? Bili so časi, ko so nekateri verjeli, da je ustanavljanje parkov mogoče urediti z enim samim zakonom. In smo, kjer smo.

Vsak park je zgodba zase, zrasla v specifičnih naravnih in kulturnih razmerah, z različnimi odnosi prebivalcev do narave, preteklosti in prihodnosti.

V Sloveniji smo z redkimi izjemami zavarovali večino »karizmatičnih« naravnih območij, kjer je to narekovala izjemnost narave s številnimi presežniki. Tu ni bilo treba mnogo razmišljanja in prepričevanja. Na vrsto prihajajo drugi »parki«, kjer glavni argument ne bo več v presežnikih narave, ampak v tradicionalnem skladju med človekom in naravo – ne le v preteklih oblikah, ampak tudi v njegovi sposobnosti preživetja v negotovi prihodnosti.

Iz te perspektive naše jutrišnje varstvo narave postaja nekaj več: prej družboslovna, kot naravoslovna veda – ali najraje kar oboje.





Prihodnje vloge zavarovanih območij v iskanju alternativnih oblik človekovega bivanja18

O aktualnosti današnjega posveta govori že to, da pojmov iz njegovega naslova ne najdemo v nobenem uradnem dokumentu – tudi v Zakonu o ohranjanju narave (ZON) ne. Spoštujem zakon in vanj vloženo delo, hkrati pa čutim dolžnost, da kakorkoli prispevam, da bi bil boljši. Zakoni so družbene pogodbe, socialni projekti; žive v družbenem okolju, ki se nenehno spreminja. Zato so potrebni stalnih povratnih zvez, ne pa da čakamo, da postanejo »neživljenjski« ali »obupno zastareli« in jih nato z vso ihto pišemo na novo.

Kaj je naravni park? Tisti, ki smo si pred leti prizadevali za ustanovitev kočevskega parka, še dobro vemo, koliko zlobnih podtikanj je bilo na račun »naravnega« ali »narodnega« parka, ki naj bi ga skušali podtakniti domačinom. Pa to še ni najhuje: v zakonu ni jasne besedice o poslanstvu upravljavcev naravnih parkov. Parki so različni in družbena okolja, v katerih žive, tudi; ampak nekaj skupnega pa menda je vsemu upravljanju delov narave, ki smo jih priznali za odlične. In prav to skupno danes iščemo.

Vedno znova se sprašujemo, kaj pravzaprav smo. Poglejmo okrog sebe: arheologi trdijo, da je bila arheologija v svojih začetkih konjiček vladarjev in drugih bogatih. Konjiček in nič več. Znanost je postala, ko je pričela služiti nacionalni identifikaciji/interesom: kdo je prvi poselil neki prostor, kdo je bil večji, vplivnejši, močnejši ...

Podobno se lahko sprašujemo o varstvu narave: sporočilo, ki ga nosimo, gotovo ni prazno. Povezano s preživetjem je gotovo stvar nacionalnega interesa. Pa ga uspevamo kot takega prikazati? Je varstvo narave res še vedno le konjiček vsega sitega, brezskrbnega meščana in nič več?

O smislu se sprašujem: o smislu zakona, naravovarstva nasploh in naravnih parkov posebej. Zakon se namreč o svojem smislu ne izpove: rešitev narave (s človekom vred) ni le stvar ohranjanja neizmerljive biotske pestrosti ali varovanja včasih močno arbitrarno določenih naravnih vrednot. Rešitev je v spoštovanju narave, v zavezi z njo, v oblikovanju prostoru in času primernega odnosa do nje. Paradigmatski vzorec zakona je po neki pravniški logiki ob vseh prepovedih, kaznih in celo nagradah povsem enak kateremukoli drugemu zakonu. Ne trdim, da gre tu ravno za ljubezen (človekov odnos do narave je preveč kompleksen) – daleč pa nismo; ampak ljubezni se gotovo ne vceplja z gorjačo.

Tudi naravovarstveniki sami se preporedko sprašujemo o smislu svojega obstoja in dela. Varuh narave ni le tisti, ki na sončen dan vzdihne, da je narava lepa in da jo ima rad. Tudi ni policist, ki zakon razlaga in izvaja, pokrit z močjo, ki naj bi jo zakon imel. Zdi se mi, da se premalokrat vidimo kot učitelji, še več: vzgojitelji, razlagalci tistega osnovnega »natura non nisi parendo vincitur« – da narave tudi rešili ne bomo, če ne bomo spremenili svojega osnovnega odnosa do nje. Govorili in učili naj bi o alternativnih načinih življenja, kakršne smo nekoč že živeli, seveda v sodobni, ne arhaični obliki.

In potlej je še en smisel, o katerem se skorajda ne sprašujemo: zakaj naravni parki sploh so? Čemu služijo? Zakon o poslanstvu zavarovanih območij molči pa vendar njihove upravljavce vsak dan znova pošilja iskat smisel njihovega obstoja. Naravni parki žive več življenj. Najprej so naravne in antropogene tvorbe; zato žive po naravnih in človeških zakonih. Kot človeške tvorbe žive na mednarodnih, nacionalnih in lokalnih ravneh, ki si pogosto nasprotujejo. Naloga upravljavcev je te različne ravni njihove eksistence razlagati in pomirjati med seboj, govoriti v imenu parkov in ljudi, tudi prihodnjih generacij – drugi ne bodo.

Narava teh parkov se spreminja mnogo počasneje od človeške skupnosti. Naloga upravljavcev naj bi bila času in prostoru ustrezno usmerjati tok sprememb človekovega odnosa do narave na njenih najimenitnejših vzorcih. Seveda pri tem ne gre le za domačine, ampak tudi obiskovalce.

Ljudi lahko naučimo vse o metuljih in rožah, vendar narava zato ne bo nič bolj varna. Stvari se bodo premaknile, ko se bomo s svojim učenjem dotaknili njihovih vsakodnevnih življenj.

Danes je moderno govoriti o alternativnih načinih življenja. Prisegamo npr. na trajnost, pa jo hkrati sabotiramo na vsakem koraku. Je sploh mogoča, dokler v imenu prostega pretoka kapitala itd. veljajo iste gospodarske, pravne ali socialne zakonitosti na planini in v mestu?

Razmislimo o scenariju, da naravni parki postajajo neke vrste razvojni oddelki alternativnih, predvsem trajnostnih načinov življenja. Kje drugod pa naj bi sploh preizkusili te plemenite ideje? Kdor bo trajnost naenkrat začel uvajati sredi Ljubljane, bo prej ali slej omagal. Ideji o zavarovanih območjih kot toplih gredah življenja po načelih trajnosti govori v prid vsaj nekaj dejstev:

1. Naravne danosti, zaradi katerih se je narava v zavarovanih območjih kolikor toliko ohranila, zahtevajo človekovo samoomejevanje: staroselec te omejitve pozna, prišlek, obiskovalec jih bo moral zavestno sprejeti.

2. V naravnih parkih gre pravzaprav za majhno število prebivalcev, ki po običajnih političnih poteh nikdar ne bodo dosegli tistega, kar bi želeli. Praviloma so nekje na robu dogajanj, predvsem pa jih je premalo kot volilcev. Če torej država z zgodbo o trajnosti misli resno, jim bo morala dejavno pomagati – ne le moralno, predvsem tudi konkretno.

3. Izdelani koncept zavarovanega območja kot tople grede za razvoj sodobno pojmovanega trajnostnega razvoja ne sme in ne more ostati stvar enega samega resorja kot doslej, ampak vsaj še resorjev, pristojnih za gospodarstvo, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, socialo, šolstvo ...

Po 130 letih se zapira šola v vasi Soča. Le šest otrok jo še obiskuje. Po črki zakona je ukrep povsem legalen. Ali je tudi skladen s tolikokrat proklamiranimi načeli te države? Ravno na takih primerih bi se moralo pokazati, kako vsa skupnost, ne le Triglavski narodni park ali Ministrstvo, pristojno za naravo, izkazuje svojo zavezanost trajnosti. Turistično oblegana Trenta, ki se bori za svojo dušo, bo izgubila mnogo več kot le za en kombi šolarčkov. Kaj vse je včasih šola – posebej v odročnejših krajih. To gotovo ni edina taka zgodba in zdi se mi, da izgube take nestandardne šole ne bo nadoknadilo nič modernega. Ni denarja? Se ne izplača? Če bomo že v začetku v takih malenkostih pristajali na logiko denarja, smo bitko za trajnost že izgubili. Pa naj kdo reče, da vprašanje vitalnosti podeželja ni prvovrstna tema nacionalnega interesa.

Iščemo skupne poti: ena sama šola, en sam podrt mlin, en sam izgubljen habitat in podobno so osamljene zgodbe s predvidljivim koncem. Škoda za naravo in škoda za ljudi. Delci fine erozije, ki nam najeda naravo in duha. Predvsem upravljavci naravnih parkov jih poznate: združite jih v eno samo zgodbo resničnega narodovega interesa.





Cilji in teme interpretacije Kamniško-Savinjskega regijskega parka (KSRP)19

Besedo »interpretacija« SSKJ II. (SAZU, DZS, Ljubljana, 1975) razlaga najprej kot »delanje, povzročanje, da se dojame pomen, vsebina česa; razlaga, tolmačenje« in šele nato kot »umetniško poustvarjanje«. Podobno, le da skromnejšo razlago ponuja tudi Veliki slovar tujk (CZ, Ljubljana, 2002). V naravovarstvu na splošno pojem razumemo kot razlago pomena nekega naravnega pojava ali posebnosti dela narave na povsem konkretnem primeru povsem konkretnim (ali vsaj po izkušnjah pričakovanim) obiskovalcem. Če govorimo o interpretaciji parka, je situacija drugačna: z njo naj bi »povzročali, da se dojame, spozna pomen, vsebina (parka)«.

Pri tem predpostavljamo:

1. da sta pomen in vsebina ustanovitve parka nam samim povsem jasna in da smo o tem prepričani,

2. da je pojem parka večini déležnikov dokaj abstrakten,

3. da déležniki vidijo svoje mesto v parku le v okvirih pričakovanih (in izpolnjenih) lastnih delnih interesov, ki so med seboj lahko tudi neskladni,

4. da déležniki večinoma sprejemajo park ne kot neko vzvišeno vrednoto, ampak kot fizično-pravno enoto, ki bo ščitila njihove interese,

5. da so tudi v interpretaciji kot delu procesa ustanavljanja novega parka domačini najpomembnejša (pa nikakor ne homogena) ciljna skupina,

6. da je zaradi vsega naštetega ravni interpretacije treba vsebinsko in operativno razdeliti na tri sklope:

a) na ves park,

b) na posamezne dele parka (doline, občine itn.),

c) na posamezne primere.

Gotovo je sprejetje same ideje parka na najvišji ravni pri domačinih ključnega pomena, vendar do njega ne bo prišlo brez uporabe primerov dobre prakse na ostalih dveh ravneh.

Osnovni cilj interpretacije parka v ustanavljanju je brez dvoma ozavestiti večino déležnikov, da park pomeni izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Vendar ta kakovost ni absolutna kategorija. Različni déležniki jo doživljajo različno. Domačini lahko tožijo nad osamo, obiskovalci pa iščejo mir – in vnašajo nemir. Kaj je torej park?

Če odločitev za zavarovanje gledamo kot naravovarstveni in razvojni projekt hkrati, moramo ustrezno zastavljati tudi interpretacijske cilje – s pogledom na naravno in socioekonomsko specifiko območja, ki naj bi ga zavarovali.

V primeru KSRP gre torej za gorsko območje na jugovzhodnem izteku Južnih apneniških Alp, ki ga je gospodarska marginalnost z naravovarstvenega vidika ohranila razmeroma nedotaknjenega v sorazmerni bližini industrijsko-urbanih centrov. Ti so v preteklosti omogočali/pospeševali odliv prebivalstva v nižine, v prihodnosti pa predstavljajo možnost problematičnih posegov (neustrezne oblike investicij, turizma, rekreacije ipd.) v ta prostor.

V Sloveniji, ki naj bi na splošno veljala za gorsko deželo, le 34,7 odstotka nacionalnega ozemlja leži nad 600 metri nad morjem in le 26,2 odstotka ozemlja v poselitvenem pasu med 600 in 1100 metri, kjer je leta 1869 še živelo 11,5 odstotka prebivalstva (ozemlja današnje Slovenije), leta 1991 pa le še 4 odstotke (Anko, 1998). Problem je jasen in temu primerno se bodo morali oblikovati tudi cilji: ekonomska marginalnost tradicionalnih gospodarskih dejavnosti je sprožila »beg v dolino«.

V slovenski Ustavi (čl. 71) piše: »Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovskih območjih«. Za zdaj vsesplošne erozije na teh področjih ni niti zaustavila, kaj šele, da bi jo spremenila v napredek. Če mislimo resno, je ustanavljanje zavarovanih območij – parkov v teh predelih odlična možnost za udejanjanje omenjenega ustavnega določila. Kje in kako?

Kamniško-Savinjske Alpe so v glavah ljudi umetna tvorba: prebivalci jih nikdar niso dojeli kot celoto, strokovnjaki si še vedno niso povsem edini, kje potekajo njihove meje. Tradicionalno so bile razdeljene med tri dežele: Koroško, Kranjsko in Štajersko. Prebivalci so v njihov svet prodirali po dolinah in si jih lastili z naravnimi bogastvi vred, kot celote pa jih niso nikdar dojeli in obvladali. Niti imena jim niso dali (Seidl, 1907). In vendar so posamezni rahli stiki med ljudmi v tem težko prehodnem svetu obstajali.

Interpretacija parka vsem déležnikom se gotovo razlikuje od pojma in prakse interpretacije narave. Pri slednjih pač lahko predpostavljamo, da imamo kot poznavalci pred seboj bolj ali manj homogeno, bolj ali manj nevedno skupino ljudi, ki od prikazanega ni življenjsko odvisna. Če smo si kot osrednjo ciljno skupino pri interpretaciji parka postavili domačine, pa lahko pričakujemo, da marsikaj – vsaj po svoje – poznajo bolje kot mi in da ob razlagah ne bodo preprosto ravnodušni – pa naj imajo prav ali ne –, saj gre mnogokrat za kakovost njihovega preživetja.

Leta 1906 je Alfonz Pavlin zapisal: »Sicer pa je na Kranjskem mnogo starih lip, in ker ljudstvo z njimi tako ali tako ravna kot z naravnimi spomeniki, so komajda potrebne varstva.« Pavlin pred sto leti govori o nekem odnosu do naravne dediščine, o katerem danes lahko le sanjamo.

Parki niso le peskovniki za neko zemlji odtujeno javnost: nekomu drugemu namreč pomenijo vrt in grob, vse življenje in ves svet. Zato je zadnji čas, da imamo ob njihovem ustanavljanju končno v mislih predvsem zelo konkretne ljudi, ki v njih žive, ne pa neke neopredeljive množice »delovnih ljudi«, »turistov«, »tujih gostov« ipd.

V ustanavljanje parka je treba iti s prepričanjem, da so od vseh déležnikov prebivalci parkov najdragocenejši zavezniki – če smo jih pridobili na svojo stran.

Prav zato je treba pričeti z interpretacijo pri njih. To delo ne bo lahko, ampak tudi tu velja – kot pri vsaki interpretaciji –, da bo uspeh največji, če ljudje ne bodo le gledali in poslušali, ampak (v mejah možnega) pri tem početju tudi sodelovali – in idejo počasi sprejeli za svojo. Pri tem bodo kritični – tudi nepredvidljivi. Zato bi bilo morda bolje, ko bi se pri formuliranju ciljev interpretacije ne odločali za trditve, kaj vse bomo z njo dosegli, ampak bi cilje zastavljali v obliki hipotez, ki bi jih potrjevali ali zavračali.

Preverjanje hipotez bo potekalo na treh omenjenih ravneh (park, del parka, posamezni primer dela narave), hkrati pa tudi glede na različne skupine déležnikov, ki lahko predstavljajo tudi različne, celo nasprotujoče si interese.

Tako bomo na ravni parka kot najprimernejše preverjali npr. naslednje hipoteze:

1. Park je naravovarstveno in razvojno naravnan projekt, ki ne bo končan z uradno proglasitvijo.

2. Park je dober za izboljšanje življenja skupnosti, ki bivajo v njem (in v njegovi bližnji okolici?).

3. Z vključenostjo v park skupnosti več pridobijo kot izgubijo (C/B analiza).

4. Park je sinergična celota, ki omogoča lažje doseganje socioekonomskih ciljev (kritična masa, lažje nastopanje do države – 71. čl. Ustave, lažje prijavljanje na razpisih za razvojna sredstva).

5. Človek je neodtujljivi del parka (identifikacija déležnikov, demografska slika, potreba po upravljavcu in upravljanju, človekove prilagoditve naravnim danostim …).

6. Park prispeva h graditvi skupne identitete skupnosti, ki žive v podobnih naravnih pogojih in imajo podobne razvojne cilje in možnosti (kaj druži prebivalce v parku).

7. Načela in smisel zonacije ne prinašajo radikalnega prostorskega prevrednotenja.

Na ravni posameznih delov parka (dolin, delov, občin ipd.) bomo preverjali podobne hipoteze, podrobneje pa:

1. Obravnavana enota po tipiki, razmerju do drugih enot, naravni in kulturni dediščini itn. vsekakor sodi v park (kakšen pomen ima njena vključitev v park in kaj z njo v park prinaša, kakšne so bile tradicionalne poti/vezi do drugih enot …).

2. Človek v enoti je ogrožen (demografska slika, socioekonomska slika, prilagoditve naravnim danostim, razvojne perspektive).

3. Naravni viri in storitve, s katerimi enota razpolaga za svoj razvoj.

4. Vrednote gorske kulturne krajine in življenja v njej.

5. Zonacija je povezana z razvojem (posledice).

6. Z vključitvijo v park je bilanca izgubljenega in pridobljenega pozitivna.

7. Načrt upravljanja je potreben.

8. Najboljši upravljavec je tisti, ki enoto zares pozna in je z njo eksistenčno povezan.

Na ravni posameznih primerov naravne in kulturne dediščine se bomo spraševali o njihovem pomenu za park sam in o možnostih njihovega eventuelnega trženja v turizmu:

1. Posamezni objekti dediščine imajo ali nimajo ustreznega statusa, so varni, so ogroženi, zahtevajo intervencijo.

2. Posamezni objekt dediščine ima lahko večji pomen za notranjo kohezijo parkovne skupnosti, kot pa je privlačen za turistično trženje.

3. Vsak artefakt (človekova sled) v krajini je rezultat človekove prilagoditve naravnim danostim.

4. Gorska kmetija je krajinska vrednota (zgodovina, socioekonomski status, perspektive).

5. Identiteta parka in njegovih delov je grajena na temeljitem poznavanju (prebivalcev samih) in na njihovem spoštovanju naravne in kulturne (snovne in nesnovne) dediščine.

Našteti so le vzorci vprašanj, ki smo si jih doslej preredko postavljali. Park, njegovi prebivalci in upravljavci, ki se bodo zavedali njihovega pomena, bodo ob takem spraševanju in zavedanju pripravljeni tudi na razvoj – in prihod obiskovalca, gosta, turista …

Osnutek, 20. oktober 2006

Interpretacija − ciljne skupine

Iz naravovarstvene prakse je znano, da niso lahki in enostavni niti pogovori s posameznimi lastniki naravnih spomenikov. Pri ustanavljanju širših zavarovanih območij je socialna dinamika neprimerno bolj zapletena. Upoštevati je namreč treba, da gre v tem primeru za kompleksno dogajanje, v katerem se slabo razmejena prepletata postopek in proces proglašanja zavarovanega območja (Mikuš, 2006). Postopek bolj ali manj jasno (od začetka do konca) opredeljuje zakonodaja, medtem ko je proces ustanavljanja pravno neurejen: nima začetka, nima konca, največkrat nima niti verificiranega nosilca in/ali drugih udeleženih. Resnična zastopanost prizadetih je praviloma prepuščena lokalnim razmeram – tudi slučaju.

Oba – proces in vzporedno potekajoči postopek – sta neločljivo povezana, sicer ne bi imeli toliko zavarovanih območij, ki pravno sicer obstajajo, dejansko pa so mrtva. Nikjer sicer ne piše, da zavarovana območja ustanavljamo in perpetuum – za vselej torej, vendar ostaja neizrečeni družbeni dogovor, da so »večna«.

Po pravni plati jih kot taka sicer lahko proglasimo z zaključenim postopkom. Vendar jim ta dejanske »večnosti« ne zagotavlja. Njihova »večnost« se namreč potrjuje v nikdar zaključenem procesu preverjanj, ali izpolnjujejo svoje osnovno poslanstvo, ohranjajo kompromisno ravnotežje interesov in javni konsenz o upravičenosti svojega obstoja. Zato imamo parke, ki so v postopkovnem (pravnem) smislu »večni«, procesno (dejansko) pa so mrtvi, ker so izgubili stik z realnostjo. Žal jih ne manjka.

Za razliko od »postopka« razglasitve, ki je končano dejanje in zahteva le občasno usklajevanje z ustrezno zakonodajo, se »proces« nikoli ne izteče. S časom se pojavljajo nove vrednote, novi interesi, novi déležniki. Vse to je treba občasno (npr. vsaj na deset let) z obnovo upravljavskega načrta vgraditi tudi v življenje parka.

O vsem tem je treba razmišljati že ob ustanavljanju parka.

Park je antropogena tvorba, odsev nekega sistema vrednot, odsev razmerja nekih interesov, rezultat neke stopnje védenja in zavedanja o naravi. Zato sta on kot tvorba in narava v njem odvisna od človeka.

Če ob proglašanju novih parkov naenkrat pričnemo postavljati na prvo mesto človeka, ni to nikakršen ceneni populizem, ampak sad spoznanja, da je dolgoročna usoda parka v rokah ljudi in da se v prihodnjih petdesetih letih v parkih ne bo nič spremenilo tako zelo kot ljudje. Seveda se bo spreminjalo tudi širše socioekonomsko okolje. Prav zato je naloga predlagalca novega parka, da v njegove obrambne mehanizme vgradi tudi kar največjo odpornost prebivalstva proti zunanjim vplivom. Samo tak bo park ostal ne le košček bolj ali manj ohranjene narave, ampak tudi razvojni vzorec trajnostnih oblik življenja, alternativnih tistim, pred katerimi meščani v prvi vrsti bežimo – v parke.

Iz te perspektive prebivalci parka, njihove demografske in socioekonomske značilnosti, vrednostni sistemi itn. naenkrat postanejo prioritetna kategorija raziskav o naših parkih. Za zdaj so take raziskave redke oz. jih sploh ni. Potreb po strokovnjakih, usposobljenih zanje, v naših naravovarstvenih institucijah še ni čutiti.

Identificiranje ciljnih skupin nikakor ni enkratno opravilo, ampak bi ga bilo treba ob vsaki obnovi upravljavskega načrta ponoviti. Preveriti bi bilo treba pojav novih skupin, premike v številčni in vplivnostni moči obstoječih, premike v njihovih vrednostnih sistemih, pojave novih interesnih povezav itn.

Vse to – pa naj stane še toliko naporov – bi bilo treba seveda ugotoviti posebej temeljito že ob nastajanju novega parka.

Upoštevati je namreč treba, da se ljudje intuitivno bojimo novega. To zlasti velja za majhne, zaprte skupnosti, ki so na območjih ustanavljanja parkov praviloma še socioekonomsko deprivilegirane, brez jasnih predstav o prihodnosti. Nikakor niso interesno homogene, vendar je v njihovih soočenjih z neko novo stvarnostjo, ki prihaja od zunaj in nenadoma, mogoče pričakovati nastajanje dokaj nepričakovanih, dolgoročno nelogičnih interesnih zvez. Postopnost in preglednost postopka ter osebna iskrenost pripravljalcev parka je zato ključnega pomena pri iskanju in identifikaciji ciljnih skupin sogovornikov.

Tudi v tem delu procesa nastajanja se interesne skupine pojavljajo na treh ravneh:

– na ravni parka,

– na delu parka,

– kot posamezniki.

V prvo skupino sodijo državni organi (npr. ministrstva, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov), institucije, zadolžene za regionalni razvoj, javni zavodi, institucije, zadolžene za resorni razvoj, Cerkev, nevladne organizacije, ki nastopajo v nacionalnem okviru (npr. PZS, DOPPS …).

V drugo skupino sodijo lokalne skupnosti, zadevne upravne enote, krajevne organizacije, skupine zemljiških posestnikov, društva, podjetniki itn., ki bi v procesu lahko nastopali kot déležniki.

V tretjo skupino sodijo posamezniki, ki krajevno veljajo za neformalne mnenjske voditelje, in tisti, ki projektu izrazito nasprotujejo ali se zanj posebej zavzemajo.

V želji, da bi jih na pošten način (samo ta bo dajal dolgoročne rezultate) pridobili za idejo parka in jih prepričali o njegovi koristnosti, se bomo z vsemi od njih pogovarjali na specifične načine – od ministra, župana do posestnika ali neformalnega mnenjskega voditelja.

Kadar te komunikacije potekajo ločeno, je njihov način bolj ali manj jasen. Na javnih soočenjih pa je nujno od razpravljalcev zahtevati, da se predstavijo, da povedo, v čigavem imenu govore in da se zavedajo, da se o razpravi vodi zapisnik. Koristno bi bilo tudi, če (zlasti) večji déležniki svoje (kratke!) razprave oz. stališča predlože vnaprej.

Pomemben stranski produkt prvih soočenj mnenj posameznih déležnikov po delih predlaganega parka bo tudi njihova identifikacija. Nazivi interesnih skupin, njihovi naslovi in podatki o predstavnikih utegnejo biti dragoceni za reševanje skupnih vprašanj (npr. o paši, lovu, kmečkem turizmu …) pri pisanju uredbe o parku in pripravi upravljavskega načrta.

Za zaključek: če želimo, da bo park v resnici naravovarstveni in razvojni projekt hkrati, moramo v prvi vrsti vključiti domačine oz. tiste, ki so z njim življenjsko povezani. To gotovo ni interesno homogena populacija. Pestrost (skladnih?) interesov nas utegne morda celo presenetiti. Vendar je prav ta pestrost in njena ohranitev (zagotovitev interesov) hkrati porok, da bo park živel in preživel – v dobro narave in človeka.

Osnutek, 21. oktober 2006

Interpretacija − obiskovalci

Interpretacija kraja in njegove narave je običajno najdaljši in najintenzivnejši stik med domačinom (»vodičem«) in obiskovalcem zavarovanega območja. V turizmu sicer poznamo poklicni profil ustrezno (?) usposobljenega vodiča, ki praviloma prislovično površno (seveda so tudi redke in imenitne izjeme) razlaga, kar naj bi turist videl – nikdar pa ne vpraša, kaj bi želel videti in vedeti. Vodič je le redko domačin in do obiskovanega nima posebnega osebnega odnosa – »ne razkazuje svoje hiše«.

V zavarovanih območjih je – nasprotno – močno zaželeno, da jih razkazujejo in interpretirajo domačini. Interpretacija ni le želena oblika kakršnekoli zaposlitve, ampak nudi širok razpon zahtevnosti od enostavnega »to je to« do vodenja tujih skupin (kjer je izjemno dragoceno, da vodič poleg jezika pozna deželo oz. okolje, od koder prihajajo – na ta način se jim približa na povsem drugi ravni), do vodenja botanikov, ornitologov, geologov itn. Prednost domačinov pri vodenju po zavarovanih območjih bo treba pravno zagotoviti.

Redne izmenjave (npr. sredi in po koncu sezone) izkušenj med domačini in vodiči bi šele pokazale, kaj obiskovalce zanima in v koliki meri oz. kaj se jim sploh splača kazati in razlagati (saj časa za to vedno zmanjka).

Obstoječi sistem usposabljanja turističnih vodičev nikakor ne ustreza zahtevam interpretacije narave v zavarovanem območju. Slednja namreč zahteva kar dobro mero osnovnih znanj iz naravoslovja; predpostavljamo namreč, da obiskovalce teh območij zanima predvsem narava. Seveda mora tak vodič temeljno, a zanesljivo poznati tudi lokalno etnografijo (če govorimo o človekovih prilagoditvah naravi), zgodovino in osnovne podatke o kulturnih spomenikih (npr. cerkvah, materialni in nematerialni kulturni dediščini kraja …).

Osnovno, a nikdar dorečeno vprašanje pa ostaja odnos med gostom in vodičem. Vodiči/vodičke se praviloma predstavljajo zgolj s krstnim imenom (»Jaz sem …«), medtem ko gostje ostajajo anonimni in iz te anonimnosti stopajo (če je že treba) le kot »gospod/gospa ta in ta« – s priimkom. Tako se že ob prvem stiku (predstavljanju) vzpostavlja neki podrejen odnos med »gostom« ali »obiskovalcem« in »gostiteljem«.

Zakaj? Če si gost ali obiskovalec, dobro veš, h komu prihajaš. Zakaj te ne bi smel poznati tudi gostitelj, ki te sprejema? Navsezadnje bi te tudi laže nagovoril.

Turizem mnogi razumejo zgolj kot gospodarsko dejavnost – in ga tako tudi obravnavajo. Pa je mnogo več: izmenjava kultur, izmenjava življenjskih stilov, lahko tudi izmenjava drobnih občutkov, ki mejijo na intimnost.

Psihologi (Ittelson) trdijo, da je anonimnost eden najprivlačnejših elementov sodobnega turističnega potovanja. Morda to zdrži na potovanju v Benetke, na primeru celodnevnega obiska narave Logarske npr. pa gotovo ne.

Iz lastnih opažanj lahko trdimo, da večina ljudi komaj čaka, da se otrese te lupine anonimnosti. Za to je potrebna ustrezna klima, primerna situacija. Oboje ne pride samo od sebe – oboje lahko ustvari in ohrani le vodič, ki ni le ustrezno usposobljen, ampak ima za to dar.

Resnično doživetje narave je stvar globoke intimnosti. V razmeroma kratkem času, ki je običajno na voljo, je mogoče le, če si sam (in primerno razpoložen/pripravljen) ali v primerno uglašeni skupini, ki jo lahko uglasi le izkušen vodič, ki ve, da narave ne doživiš samo, če jo gledaš, ampak tudi, kadar jo poslušaš, vonjaš, okušaš, otipaš – z zaprtimi očmi. Te izkušnje se nabirajo z leti.

Če stopi v vaško gostilno skupina tujcev, pogovor zamre, vse oči so uprte vanje – zavlada neko nelagodje in nekaj časa traja, da stvari stečejo kot prej. Je kaj drugače, če vodiš skupino ljudi po gozdu? Ljudje iz svojega sveta prinašamo hrup, ki zmoti gozdni mir. Če že umolknemo, lomastimo naprej in gozdni »pogovor« zastane. Naznanijo nas šoje, velike živali se umaknejo, male potuhnejo, ptice odletijo. In ko ugotovimo, da je »lokal prazen«, nadaljujemo s pogovori, vriskanjem, klicanjem … Popolnoma zgrešimo srečanje z živalskim svetom gozda in odidemo s potrjenim prepričanjem, da je gozd v glavnem drevje.

Mene je tega naučil sloviti Robert Hainard. Na Pečkah me je ponoči vzel s sabo v pragozd in velik del noči sva sedela na tleh in molčala. Takrat se je odprl neverjeten zvočni svet nočnega gozda: lomastenje hroščka skozi steljo, sprelet ptiča, ki ga nisi videl, obupen smrtni krik miši, previdne stopinje srne ali srnjaka, živahno »nočno življenje« okrog nekoliko oddaljene kaluže, v ozadju pa šelestenje listov, padanje vejic in padec velike suhe veje – tega ne pozabiš. Takrat šele začutiš tisto neverjetno zvočno kuliso gozda, za katero smo prikrajšani, ker nam nikdar ni nihče rekel, naj se usedemo, umolknemo ter molčimo in da bo trajalo vsaj pol ure, preden se bo gozd umiril in nadaljeval s svojimi pogovori.

Podobno nas je profesor Pavel Kunaver nadobudneže peljal v Škocjanske jame, dal ugasniti luči in dejal: »Tako, sedaj pa bodite tiho, da boste vedeli, kako je v jami, kadar ni v njej ljudi.« Seveda se je stvar končala s pubertetniškim hihitanjem, ampak če mi še danes kdo reče »tema« in »mir«, se spomnim obojega in kako sem to doživljal kasneje kot jamar. Šele potem ti postane očitna grotesknost »turističnega ogleda kraških jam«, ko skozi ta žlahtni mir, ki ga motijo le padajoče vodne kaplje, in to neverjetno temo, ki je ne zmoti nobena zvezda, zdrvi hrupna in razsvetljena »kompozicija« obiskovalcev z vodičem na čelu. Mnogokrat sem že bil po turističnih jamah, pa nam nihče ni skušal pričarati črne teme in gluhe tišine, ki vladata tam.

Če hočemo nekaj spremeniti v interpretaciji narave, moramo razmišljati tudi o teh rečeh in napakah, ki jih delamo.

Interpretativno vodenje se običajno začne z: »Smo vsi tukaj? Smo? Dobro, jaz sem Janez, gremo!«

Zakaj ne bi poskusili z drugačnim vzorcem? »Jaz sem …« – z nekaj osnovnimi osebnimi podatki, ki jih izberemo glede na skupino. »Skupaj bomo preživeli, upam, nekaj intenzivnih ur in hvaležen bi bil, če bi se lahko bolje spoznali, da vem, komu govorim … in če bi se predstavili tudi ostali.« Takrat si vodič izbere nekaj na sodelovanje očitno pripravljenih posameznikov, na katere se naslanja pri predstavitvi in po reakcijah katerih lahko sklepa o uspešnosti interpretacije. Nato nadaljujemo: »Videli bomo to in to, če bomo imeli srečo, pa lahko še …« Na ta način ljudi pripravimo na interpretacijo, saj običajno ne vedo, kaj naj pričakujejo, ker je narava mnogo bolj nepredvidljiva kot npr. Trg sv. Marka v Benetkah.

In nato: »Povedal vam bom le najosnovnejše, vse drugo pa je odvisno od vas: sprašujte ali molčite – naravo je navsezadnje mogoče spoznavati na oba načina.« Postavite jih pred izziv in jih hkrati povabite k sodelovanju, kjer pa seveda lahko pade mnogo nepričakovanih vprašanj… Provokativna vprašanja ima pripravljena tudi vodnik. Nihče ne more vedeti vsega, in če ne poznate rastline, ptičjega glasu ali okamnine, obiskovalce pač povabite na specializirane vodene interpretacije.

To naj bi bil osnovni obris »aktivne oblike« interpretacije, ki si je v naravi posebej želimo. Temelji na spoznanju, da podatke o naravi navsezadnje lahko natrese kdorkoli, da je pa ključ do doživetja narave v angažiranem sodelovanju vseh udeleženih. Naloga vodiča tu naenkrat ni več le v naštevanju podatkov, ampak v ustvarjanju klime, ki tako angažiranje omogoči.

Receptov za to ni – lahko pa so namigi. Pred leti so nas organizatorji konference IUCN v Bøju na Norveškem predstavnike različnih držav pred začetkom zasedanja za dva dni poslali v hribe. V tuje hribe s tujimi ljudmi? Bil je maj, bilo je še mnogo snega, gazili smo ga, bredli čez potoke in zvečer smo se znašli mokri in premraženi v mrzlem bivaku. Vsakdo je moral prispevati nekaj osebnega angažmaja, preživeli smo in se vrnili domala kot prijatelji. Poznali smo se po imenih in delo konference je teklo nepričakovano gladko.

Dveh dni si pri običajni interpretaciji pač ne moremo privoščiti, lahko pa skuhamo čaj, udeležencem pokažemo, kako se varno zakuri ogenj, organiziramo kviz o rastlinah, živalskih sledeh, ptičih … Predvsem pa dopovemo, da v enem obisku ne spoznaš vsega. To zmotno prepričanje ustvarjajo 20-minutne TV nadaljevanke, za katere pa ne vemo, koliko časa so jih snemali.

Če mislimo s premikom v interpretaciji narave za obiskovalce resno, bomo morali napraviti še marsikaj. Prva stvar je inventar zanimivosti, ki obiskovalce zanimajo in so jih domačini pripravljeni pokazati, ter naravne dediščine/vrednot, ki jih imajo registrirane tudi pristojne naravovarstvene službe.

Podobno bo treba pripraviti soodvisni/spremljajoči del kulturne dediščine.

V posameznih sestavnih enotah zavarovanih območij (npr. dolinah, gorah, planotah) bo treba napraviti tudi »koledar naravnih dogodkov« s približno označenimi obdobji, ko cvete posebna flora, poteka jelenji ruk, je mogoče slediti živali po snegu ali poslušati prožeče se plazove, ko je v slapovih največ vode, ko se obarva drevje itn.

Na ta način potencialnemu obiskovalcu razgrnemo »letni program prireditev« in ga povabimo, da dani predel obiskuje ob različnih časih – in doživi utrip narave.

Očitno smo z zahtevnejšimi oblikami interpretacije narave še v začetkih, zato bi morda veljalo poskusiti še z nečim, kar naj bi bilo osnova za resnejše raziskave o tem vidiku poslanstva naravovarstva: dve vodenji nista enaki. Je druga skupina, je druga narava, tudi vodič sam je različno razpoložen – da ne rečemo navdahnjen.

Zato bi bilo za poglobljeno razvijanje kakovosti interpretacije po vsakem obisku v določenem predelu potrebno opraviti še »oceno obiska« – izpolniti formular, katerega osnutek prilagamo.

Nič posebnega – le malo dodatnega napora različnih vodičev, ki vodijo po istem predelu, poti, razkazujejo isto mogočno drevo … Po nekaj desetih izpolnjenih formularjih bomo vsem spremembam navkljub začeli prepoznavati neke skupne ugotovitve, da ne rečemo »zakonitosti«.

Druge objektivne poti do ocene interpretacije ne poznam. Iz množice deljenih vtisov in ocen vodičev bomo prepoznali, kako opravljamo svoje delo. In ne nazadnje: odprl se nam bo katalog našega skupnega (ne)znanja o naravi.

Osnutek, 29. oktober 2006

Obrazec za ocenjevanje interpretacije

OCENA RAZLAGE NARAVE

1. Datum vodenja:_____________________________________________

Dan v tednu: _______________________________________________

Vreme: ____________________________________________________

2. Predmet razlage: _____________________________________________

3. Vodil/a: ____________________________________________________

4. Skupina (šolarji, izletniki, tuji gostje itd.): _________________________

Število: ____________________________________________________

Starost (od–do): _____________________________________________

Ocena izobrazbe: ______________________________________________

5. Začetek vodenja/razlage: ________________________________________

Trajanje razlage (ur): __________________________________________

Je bil predvideni čas vodenja a) prekratek ___________________________

b) predolg _______________________

c) ravno pravšnji ____________________

6. Tri glavne teme, ki jih je predstavil/a vodič/ka ________________

1. ___________________________________________________________

2. ___________________________________________________________

3. ___________________________________________________________

7. Tri glavne teme (poleg gornjih), o katerih so spraševali obiskovalci. (Dodatna vprašanja.)

1. ___________________________________________________________

2. ___________________________________________________________

3. ___________________________________________________________

8. Osebni kontakt (sproščenost, obojesmerni pogovor med predstavitvijo) med skupino in vodičem/ko (od 1 do 10): ____________

Posebnosti: __________________________________________

9. Zanimanje obiskovalcev za prikazane teme (od 1 do 10):

10. Kako se je to zanimanje kazalo? __________________________________

11. Za katero tematiko so obiskovalci kazali največ zanimanja?

1. ___________________________________________________________

2. ___________________________________________________________

3. ___________________________________________________________

12. Kaj bi ob ponovni predstavitvi spremenil/a? _________________________

13. Drugo (opombe, opažanja vodiča/ke) _______________________________

Monitoring interpretacije

»Monitoring je ključnega pomena za upravljanje zavarovanih območij, vendar se je izkazal za težavnega in je pogosto zanemarjen.« (Parks for Life, 1994)

»Monitoring naj bi predstavljale standardizirane, ponovljive raziskave, ki bi omogočale popravke v upravljanju … Vsi mednarodni pravni akti, ki zadevajo varovanje narave, naj bi vsebovali tudi določila o monitoringu – vključno s klavzulo o izbrisu (sunset clause), če zavarovano območje (npr. z Evropsko diplomo) ne izpolnjuje več osnovnega poslanstva.« (ibid.)

Določila o monitoringu, ki jih omenja Parks for Life, so splošnejše narave. Zadevajo predvsem spremljanje sprememb v naravi in le implicitno tiste, ki se dogajajo v širšem družbenem okolju.

Deset let mlajša slovenska zakonodaja (ZON-UPB 2, 2004) je v tem pogledu prezrla razvoj v zadnjem desetletju in je v bistvu še bolj zastarela. Zakon (čl. 108) govori o »monitoringu ohranjenosti narave«, ki da obsega:

1. spremljanje stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov, habitatnih tipov, ekološko pomembnih območij, posebnih varstvenih območij in ekosistemov,

2. spremljanje stanja na področju varstva naravnih vrednot. [Torej niti ne ohranjanja biodiverzitete, ki naj bi skupaj z varstvom naravnih vrednot po zakonu predstavljalo ohranjanje narave; op. p.]

Interpretacija je pomemben del procesa ustanavljanja in upravljanja zavarovanih območij. Njena glavna naloga je ustvarjati klimo, ki bo tako območje sprejela in sprejemala v spreminjajočih se družbenih pogojih – ne da bi se izneverila osnovnemu poslanstvu – ohranjanju narave in človekovega trajnostnega odnosa do nje.

Monitoring je ob vsej dragocenosti zares težaven, ker so:

– v neživi naravi časovni okviri sprememb praviloma daleč nad človekovimi zmožnostmi dojemanja časa,

– v rastlinskem svetu spremembe praviloma počasne in zato zahtevajo zelo natančne metode spremljanja,

– v živalskem svetu spremembe nepredvidljive in nenadne in zahtevajo drago raziskovalno opremo,

– spremembe v družbi podvržene družboslovnim zakonitostim, za raziskovanje katerih tradicionalni naravovarstvenik preprosto ni usposobljen.

V gozdarstvu npr. poznamo t. i. »kontrolno metodo«, na osnovi katere s primerjavo stanja gozda v rednih časovnih intervalih odkrivamo njegove zakonitosti.

Gozd je večen in naravovarstvena območja naj bi bila večna. Kljub temu za gozd izdelujemo že več kot sto let desetletne načrte gospodarjenja, ki so odziv na naravna dogajanja in na nova spoznanja o gozdu. Pri zavarovanih območjih je drugače: večna so in videti je, kot da so večni tudi njihovi načrti upravljanja, o katerih govorita čl. 60 in 61 ZON-UPB 2. Narava se spreminja, družba še hitreje. V gozdarstvu je neizdelava gospodarskega načrta za tekoče desetletje kazniva. Zakaj naj bi bila (neizdelava) implicite uzakonjena v naravovarstvu?

Magičnemu časovnemu koraku desetih let se ZON še najbolj približa v čl. 94, kjer piše: »Z nacionalnim programom … se opredeli obseg javnega interesa pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot za najmanj 10 let …«

Opredelitev obsega interesa je sicer problematična zahteva – vendar se tu predvsem omejimo na besedico »najmanj«, ki lahko pomeni karkoli od desetlet dalje. Kar nekaj nacionalnih strategij imamo, ki ignorirajo dinamiko družbenih sprememb in so zato neživljenjske oz. neuporabne. Ni treba, da je med njimi tudi nacionalni program varstva narave.

Glavni cilj monitoringa naj bi bil, da pomaga upravljavcem (zavarovanih) območij pri njihovem delu. Njegovi rezultati naj bi služili korektivom upravljavskih usmeritev, ocenjevanju uspešnosti upravljanja, bili pa naj bi tudi uporabni v raziskavah s širšimi časovnimi in prostorskimi okviri (Parks for Life, 1994).

Mednarodni dokumenti vse pogosteje zahtevajo monitoring (npr. Habitatska direktiva EU). Vendar pri tem prevladujejo bolj ali manj standardizirane oblike monitoringa žive in nežive narave, delno še obiskovalcev, medtem ko je monitoring kakovostnih in količinskih kazalcev stanja domačinov prej izjema kot pravilo.

In vendar, če izhajamo iz predpostavke, da sta uspeh in trajnost zavarovanih območij v prvi vrsti odvisna od vse prepogosto spregledanih domačinov, uvidimo, da je spremljanje njihovega odnosa do narave in ukrepov, ki spremljajo njeno ohranjanje, ključ do uspeha. V naših razmerah ne bo nikdar mogoče nastaviti niti približno toliko nadzornikov, kot je v zavarovanem območju prebivalcev.

Pomen monitoringa uspešnosti interpretacije za domačine je nesporen. Tu bi prav na primeru projekta KSRP lahko napravili zanimive inovativne korake.

Pri tem bo treba zelo kmalu potegniti jasno črto med tistim, kar bi želeli, in tistim, kar zmoremo. Marsikaj bi seveda radi vedeli o domačinih in parku, vprašanje je le, ali so ti podatki vredni napora in stroškov, ki jih zahtevajo – in ali bi jih sploh dobili.

Prav je, če govorimo o monitoringu interpretacije narave in človekovega odnosa do nje. Prav tako bi lahko govorili o interpretaciji monitoringa – o razlagi rezultatov monitoringa, ki govori o ranljivosti in spremenljivosti narave. Za večino ljudi je namreč narava nekaj nespremenljivega. Dokler se ne prepričajo o nasprotnem, jih bo tudi težko prepričati o smislu in nujnosti ohranjanja zavarovanih območij in posameznih delov narave v njih.

Monitoring in njegovi rezultati so brez dvoma neobhodno potrebni. Prav vsak rezultat opazovanja – ne glede na področje – pa je pomemben tudi za interpretacijo narave kot živega, spreminjajočega se in ogroženega organizma.

V tem smislu je mogoče rezultate monitoringa uporabiti kot močno mobilizacijsko sredstvo pri razvoju ideje varovalnega in odgovornega odnosa do narave. In prav to je osnovni namen interpretacije.

Preglednica št. 1

OKVIRNI PREGLED MOŽNIH PODROČIJ MONITORINGA

A. NEŽIVA NARAVA

– Naravni procesi (število, obseg, jakost, posledice): • zemeljski plazovi,

• snežni plazovi,

• podori,

• hudourniško delovanje,

• poplave,

• vremenski pojavi idr.

– Površinske geomorfološke oblike

– Podzemeljske geomorfološke oblike – geološke naravne vrednote

– Minerali

– Fosili

B. RASTLINSTVO

– Pozornosti vredne rastline (ogrožene, strupene, zdravilne, endemne itd.)

– Trendi v prisotnosti ogroženih vrst

– Pojav invazivnih vrst

– Poškodbe, ki jih na rastlinstvu povzročajo obiskovalci

C. ŽIVALSTVO

– Zanimive (privlačne, ogrožene, tipične, nevarne?) vrste

– Trendi v prisotnosti ogroženih vrst

– Gradacije

– Gospodarjenje s prostoživečimi divjimi živalmi

– Fotolov

– Konflikti z ljudmi

Č. POSAMEZNI EKOSISTEMI/HABITATI

– Pojav ali izginotje ekosistemov, pomembnih za biotsko raznovrstnost (mokrišča, prodišča, zimovališča, drstišča idr.)

D. (KULTURNA) KRAJINA

– Spremembe v rabah tal

– Spremembe značilnih krajinskih elementov (drevesa, meje/ograje, kmetije itd.)

– Zemljiškolastniške spremembe in odnos lokalne skupnosti do njih

– Število »turističnih« kmetij

– Poselitveni vzorci (počitniške hišice/naselja)

E. ČLOVEK V KULTURNI KRAJINI – SPREMEMBE

– Ljudje:

• število,

• struktura (starost, spol, izobrazba),

• delež lokalno zaposlenih,

• delež migrantov,

• delež zaposlenih v zvezi s parkom.

– Šolstvo

– Zdravstvo

– Usklajenost aktov, ki zadevajo zavarovano območje, z veljavno zakonodajo

– Spremembe v naklonjenosti zavarovanemu območju

– Spremembe v pripadnosti kraju

– Prihod zunanjega kapitala – spremembe v virih dohodkov (s poudarkom na dohodkih, vezanih na zavarovano območje)

– Kako se kaže naravovarstvena ozaveščenost domačinov

F. OBISKOVALCI

– Skupno število (ocena z navedbo metode cenitve)

– Struktura (izletniki, stacionarni gostje)

– Koliko časa v povprečju ostajajo stacionarni gostje

– Poreklo obiskovalcev (od kod prihajajo)

– Delež udeleženih v interpretativnih dogodkih

– Obdobje največjega/najmanjšega obiska

– Kako se kaže naravovarstvena ozaveščenost obiskovalcev

G. NARAVOVARSTVENE TEME, POSREDOVANE OBISKOVALCEM

– Okoljska vprašanja (erozije, odpadki, oskrba z vodo itd.)

– Ogroženost flore

– Ogroženost favne

– Ogroženost (kulturne) krajine

H. INTERPRETATORJI

– Število

– Struktura (starost, spol, izobrazba)

– Delež domačih (%)

– Delež zunanjih (%)

– Število vodenj (interpretacij)

– Oblike izobraževanja in usposabljanja interpretatorjev

– Licenciranje (uveljavljanje prednosti domačinov)

– Število gorskih vodnikov z ustrezno(?) licenco

I. PASIVNA INTERPRETACIJA

– Table (število, stanje, vsebine)

– Zgibanke (število, naklada, vsebine, povratne zveze)

– Knjige (število, vsebina, naklada, nakup)

– Tematske karte (z naravovarstvenimi vsebinami – število, naklada, merilo, leto izdaje, nakup)

– CD, DVD (vsebina, naklada, nakup)

– Kasete (vsebina, naklada, nakup)

Preglednica št. 1 prikazuje možna področja splošnega monitoringa in možne navezave na interpretativno dejavnost v obravnavanem smislu.

Število interpretativnih tem, ki jih upravljavec območja ponuja, delež obiskovalcev, ki se odločajo za interpretativno vodenje, število vodičev itn. so dovolj objektivni podatki o uspešnosti interpretacije oz. njenih pomanjkljivostih. Vse to so količinski kazalci, ki jih je sorazmerno lahko spremljati. O isti stvari pa seveda lahko mnogo povedo tudi kakovostni podatki, ki pa so teže opredeljivi.

Pri tem moramo upoštevati:

– da so skupine, ki jih sprejemamo, med seboj v mnogih pogledih lahko zelo različne,

– da »rezultatov« interpretacije (več znanja o naravi in posledično boljši odnos do nje) ni mogoče meriti kot npr. v šolskem razredu po enem letu pouka, ker ta publika spominja na reko, za katero velja, da nikdar ne stopiš v isto,

– da se torej velika večina ljudi ne vrača na isto interpretacijsko temo (čeprav bi se lahko).

Edino, kar torej lahko kolikor toliko objektivno merimo (tudi s pomočjo obrazca Ocena razlage narave in neposredne ocene vodenih, kako so bili z interpretacijo zadovoljni), je kakovost vodenja.

Ta ni odvisna od formalne izobrazbe vodiča niti od vsebine same niti od naravovarstvenih poudarkov, ampak predvsem od intenzivnosti doživetja predstavljene narave, vzdušja v skupini, odmevanja med skupino in vodičem, enega samega stavka, ki v obiskovalcu povzema sporočilo tistega dne in zadnjega obiskovalčevega sklepa: »Dobro je bilo, splačalo se je.«

Ta isti sklep se bo po dobro opravljenem delu ponovil tudi v interpretatorju: »Vredno je bilo.«

Monitoring interpretacije je pravzaprav novo in zanimivo poglavje v upravljanju zavarovanih območij. Od tega, kako se ga bomo lotili, ga oblikovali in spremljali, bo v veliki meri odvisen uspeh mnogih drugih naporov, da bi zavarovano območje zaživelo in uspelo.

Osnutek, 22. oktober 2006

Znamenitosti, vrednote, zanimivosti

Pozornost javnosti se običajno usmerja na najodličnejše dele narave, medtem ko večina narave ostaja nerazložena, nepoznana, nerazumljena – spregledana. Zato je zagledanost samo v izjemno naravo v bistvu zgrešena: preveč smo odvisni od nje, da bi si lahko privoščili, da ne bi vsaj v osnovah vedeli, kako je zgrajena, kako deluje, kako se spreminja in na kakšne načine je ranljiva. In prav to nam daje interpretacija: razumeti, začutiti (etično se opredeliti), spremeniti svoje ravnanje do nje.

In za to sploh ni potrebna izjemna narava superlativov. Že v tem spoznanju je pomemben nauk o našem odnosu do nje in o potrebi, da ga spremenimo. Razumljivo je, da ljudi privlačijo izjemne stvari, ampak največje skrivnosti narave niso nujno v najvišjih vrhovih gora, drevesih, slapovih, največjih živalih, najglobljih breznih itn.

Kljub dolgi tradiciji naravovarstvene misli ostaja v opredeljevanju izjemne narave mnogo subjektivnega. Navsezadnje to niti ni absolutno narobe: moti le, da v vsem razvoju te misli ni začutiti nekega logičnega in sistematičnega razvoja. Opazimo lahko le množico neustrezno in nejasno definiranih izrazov, kar uveljavljanju naravovarstva kvečjemu škodi.

Laični javnosti je navsezadnje vseeno, kakšna je strokovna klasifikacija izjemne narave – le kdaj pa kdaj pade kakšno zmedeno vprašanje o razliki med izrazi (ki je v bistvu ni).

Zato bi bilo potrebno, da vsaj tisti, ki javnostim te stvari tolmačijo, nekaj o tem vedo – zanimivo je namreč, da sistematičnega pregleda tega izrazja sploh nimamo. Alexandru von Humboldtu se je ob srečanju z mogočnim drevesom pred približno dvesto leti porodil izraz »spomenik narave«. Približno sto let kasneje (1905) na tedanjem Kranjskem tudi Ludwig Dimitz piše o ogroženosti »naravnih spomenikov« in leto kasneje Alfons Paulin o botaničnih »naravnih spomenikih na Kranjskem«.

O »prirodnih spomenikih« leta 1920 piše tudi slovita Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov (zanimiva, še danes ne presežena, a logična delitev!).

Podobno piše tudi Šivic v svojem članku Prirodno varstvo in ohranitev prirodnih spomenikov (Jugoslavenska šuma, 12. marca 1921) in v Domovinskih prirodnih spomenikih leta 1944 (Prirodoslovna izvestja I, str. 189–197, Ljubljana 1944). Potem pojem »naravni spomenik« v tem pomenu iz našega slovstva praktično izgine.

Zakon o gozdih (Ur. l. Kraljevske Banske uprave Dravske banovine 35/30) odpre nova kriterija izjemnosti narave, ko v čl. 121 govori o »predmetih zgodovinske, znanstvene, umetniške vrednosti in naravnih lepotah in redkostih«, ki se morajo tudi v gozdovih »čuvati in vzdrževati«.

Na njegovi osnovi sprejeta uredba (Naredba glede čuvanja …, Službeni list Kraljevske Banske uprave 38/30) pa iz teh dveh kriterijev že skuje novo kategorijo »redkih naravnih lepot«.

Predsedstvo SNOS že januarja 1945 sprejme Odlok o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov, ki omenja tudi zaščito prirodnih znamenitosti.

Enak naziv uporablja tudi Pravilnik o sestavi in delovanju komisije za ugotavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturnozgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njih vrnitev v Jugoslavijo« (Službeni list DFJ, 2/45 – Priloga).

Istega leta izide zvezni Zakon o zaštiti spomenika kulture i prirodnih rijetkosti DFJ (Službeni list DFJ, 54/45), v Uradnem listu SNOS in Narodne vlade Slovenije (37/45) pa izide Uredba ministrstva za prosveto o ustanovitvi in ustroju Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije, ki v čl. 3. brez pojasnila govori tudi o »prirodnih redkostih«.

Leta 1948 je bil sprejet Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v LRS (Ur. l. LRS 23/48), ki prirodne znamenitosti v 1. (2) členu definira kot »premične ali nepremične predmete, zoološke, botanične, geološko-paleontološke, mineraloško-petrografske, zemljepisne in podobne znamenitosti ali redkosti in predmete ali pokrajinske predele posebne prirodne lepote«. V čl. 5 pa nadaljuje: »Nepremični in premični kulturnozgodovinski in drugi v 2. odstavku 1. člena navedeni spomeniki … se ne smejo …« – Znamenitosti, redkosti, lepote ali spomeniki torej?

Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti iz leta 1958 (Ur. l. LRS 22/58) navaja podobno definicijo naravnih znamenitosti (kot zakon iz leta 1948), le da govori o »… predmetih in skupinah predmetov posebnega … pomena …«

Tudi Zakon o narodnih parkih (Ur. l. LRS 6/59) govori o »predelih naravne lepote s številnimi naravnimi znamenitostmi«.

Konkretnejša zakonodaja in osnovanje naravovarstvene institucije (Zavoda) – resda še dokaj šibke – sproži misli o zakonskem varstvu izjemne narave: tako Šivic (Gozd. v. XIV, str. 257–271) piše v članku Naši narodni in drevesni parki ter parkovni gozdovi, pragozdi in drugi zakonske zaščite vredni objekti, da se Slovenija »ponaša s premnogimi prirodnimi znamenitostmi«, Piskernikova in Peterlin pa razmišljata o »zaščitenih in zaščite vrednih naravnih objektih« (1962, Varstvo narave I, str. 159–163).

Leta 1970 sprejeti Zakon o varstvu narave (Ur. l. SRS 7/70) govori v čl. 1 o »naravnih znamenitostih in lepotah«, v čl. 2 pa o »naravnih znamenitostih in redkostih, ki imajo zaradi znanstvene in kulturnoprosvetne vrednosti ali posebnih lepot in rekreacijskih vrednosti poseben družbeni pomen«. V čl. 5. členu omenja (zopet!) naravne spomenike, v čl. 11. uporabi »naravno znamenitost« in »naravni spomenik« kot sinonima in v čl. 18 piše o zavarovanih naravnih spomenikih. Posredno definicijo naravnih vrednot poda v čl. 9:

»Kot naravne znamenitosti se zavarujejo posamezni deli žive ali nežive narave:

– ki imajo zaradi značilnih oblik ali redkosti poseben kulturni, znanstveni ali vzgojni pomen (naravni spomeniki),

– kulturno pomembni objekti na področju vrtnega in parkovnega oblikovanja (hortikulturni spomeniki),

– redke ali ogrožene rastlinske in živalske vrste ter njihove razvojne oblike, ki imajo znanstveno, gospodarsko, estetsko ali vzgojno vrednost.«

Skladno z mednarodnimi dogajanji (Pariška konvencija o varstvu svetovne naravne in kulturne dediščine, 1972) Zakon o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981 (Ur. l. SRS, 1/81) uvede pojem naravna in kulturna »dediščina«, ki ga na splošno definira v 1. odstavku 2. člena (»Naravna in kulturna dediščina so po tem zakonu nepremičnine, premičnine in njihove skupine, območja in posamezni deli narave, ki imajo za SR Slovenijo ali za njeno ožje območje kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost.«). Zvrsti tako pojmovane dediščine so naštete v 2. odstavku istega člena. Člen 3 pa določa, da so »deli naravne in kulturne dediščine, ki imajo posebno kulturno, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost kot kulturni in zgodovinski spomeniki ter naravne znamenitosti pod posebnim družbenim varstvom«. Zakon poda povsem novo interpretacijo naravnih znamenitosti (od narodnega parka do ogroženih vrst (čl. 17), kar seveda povzroča določeno zmedo.

Leta 1993 Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS 32/93) uvede pojem »naravna vrednota« (čl. 5 (3.3) in čl. 18): »Naravne vrednote so poleg redkih in dragocenih naravnih pojavov tudi drugi vredni pojavi, sestavine oz. deli žive in nežive narave, naravna območja ali deli naravnih območij, rastlinske in živalske vrste ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, deli naravne in kulturne krajine in objekti oblikovane narave.« Uvede tudi pojem »zavarovano naravno bogastvo« (čl. 5 (12.1 in 3) in v čl. 19 ureja zavarovanje naravnih bogastev.

ZVO-1-UPB 1 (Ur. l. 39/06) govori le o naravni vrednoti kot delu naravne dobrine (čl. 3) in jo definira kot opredeljeno po predpisih o ohranjanju narave; torej se okoljski zakon umika z naravovarstvenega področja.

Zakon o ohranjanju narave iz leta 1999 (enako ZON-UPB 2, Ur. l. RS 96/04) je pojem dediščine v celoti odpravil in jo v čl. 4 vključil med naravne vrednote, ki pa so definirane dokaj medlo in pomanjkljivo, predvsem pa brez jasne argumentacije.

Pojem naravnega spomenika, s katerim se razvoj pojmovanja izjemne narave pravzaprav pričenja, je v tem zakonu preživel zgolj kot oblika ožjega zavarovanega območja (čl. 53 (5) in 64) – v povsem drugačnem pomenu. Po tem zakonu je narav-na vrednota lahko tudi naravni vir ali naravno javno dobro (čl. 44 (1)).

K nemajhni zmedi v pojmovanju izjemne narave prispeva čl. 163, ki določa, da »akti o razglasitvi naravne znamenitosti oz. redkosti oz. prirodne znamenitosti … ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu« – brez časovne omejitve. Svoje prispeva tudi Priloga k zakonu, ki predstavlja Seznam naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti.

Strokovnjak mora to kronologijo najrazličnejših poimenovanj in preimenovanj, podano zgolj okvirno, poznati vsaj v osnovnih obrisih. Laika te pravne formulacije izjemnih oblik narave ne zanimajo. Še kako bi bile [boljše] pomembne za strokovno delo, laika pa množica nejasno razlikovanih pojmov le zmede. Naravo in njene skrivnosti je navsezadnje mogoče interpretirati ob kateremkoli drevesu, potoku, cvetlici, žuželki, ptiču …, le potruditi se je treba nekoliko bolj, da iz »navadne« narave postane »zanimiva«, če že ne »čudovita« narava.

V tej zvezi zato skušamo v načrt interpretacije sistematično uvesti pojem »naravna zanimivost«, ki ga naravovarstvena stroka sicer ne pozna. Kot rečeno, pri interpretaciji narave, pri odkrivanju njene skrivnostne zgradbe in delovanja pravne definicije naravnih vrednot (npr. Uredba o zvrsteh naravnih vrednot – Ur. l. RS 52/02, 67/03) njihova delitev na tiste lokalnega in državnega pomena laične javnosti ne zanimajo, posebej še, če zakon izpušča vrednote, kot so lepota, divjina/samota, mir, biotska pestrost, ki laika nagovarjajo najbolj neposredno.

Večini ljudi narava ni zanimiva – dokler je vse »v redu« (zanje). Kako se »počuti« narava sama, jih ne zanima, dokler ni ogrožen njihov interes.

Interpretacija je precej več kot zgolj naštevanje dejstev; z njo lahko odkrijemo drugim lepoto in red v zgradbi in delovanju enega samega cveta, enega samega mravljišča – ali celega gozda. Potencialno je torej »naravna zanimivost« lahko vsak del narave, ki ga je ob danem znanju in možnostih poljubni javnosti mogoče napraviti zanimivega s kateregakoli vidika. Narava sama po sebi ni »zanimivost«; zanimivo jo napravimo šele z interpretacijo, da ljudje vedo, začutijo in prično z njo ravnati drugače. To je najžlahtnejši cilj naravoslovnega turizma in »trženja« narave v njegovem okviru.

Osnutek, 6. april 2007





Vpliv prof. dr. Boštjana Anka na razvoj krajinskega parka Logarska dolina, solčavskega območja in Kamniško-Savinjskih Alp

Avgust Lenar

Uvod

Na prof. Boštjana Anka me vežejo dragoceni spomini vse od leta 1978, ko sem se odločil za študij ob delu v prvi generaciji novoustanovljene višje šole gozdarstva. Predaval je krajinsko ekologijo, ki je mnogim med nami kmalu postala najljubši predmet zaradi aktualne vsebine in tudi zaradi njegovega posebnega načina podajanja gradiva.

Po končanem študiju so mi ostala globoko v spomin vtisnjena načela trajnosti pri gospodarjenju s prostorom, ki so se zaradi svoje univerzalnosti samodejno začela povezovati z razvojno problematiko domačega kraja, kjer sem si kot svetnik krajevne skupnosti Solčava prizadeval za njen napredek. Že takrat sem nekako čutil, da bom cenjenega profesorja nekoč zopet obiskal in ga zaprosil za sodelovanje pri načrtovanju trajnostnega razvoja kraja. Tako se je nekaj let po zaključku študija tudi zgodilo.

Za lažje razumevanje obsega in pomena sodelovanja s prof. Ankom v naslednjih dveh desetletjih je v nadaljevanju kratek opis takratnih razmer na Solčavskem.

Po letu 1990 so se v procesu osamosvajanja Slovenije začele uresničevati dolgoročne družbene spremembe. V krajevni skupnosti je bila v ospredju splošno prisotna želja po ustanovitvi lastne občine Solčava. Na gospodarskem področju pa se je, zaradi nenadnega zaprtja državnih meja, začel hitro povečevati turistični obisk, na katerega kot krajevna skupnost nismo bili pripravljeni. To je bil začetek novega obdobja, ko je bilo potrebno hitro rastočo turistično dejavnost povezati s tradicionalnima kmetijstvom in gozdarstvom, ki sta imela za prebivalce skozi zgodovino prevladujoč ekonomski pomen – v prihodnje pa bi morali izkoristiti možnost neposrednega trženja tradicionalnih produktov turistom in se bolj prilagoditi ohranjanju izjemne kulturne krajine, ki skupaj z neokrnjeno naravo privablja obiskovalce z vsega sveta.

Krajevna skupnost je potrebovala nosilca razvoja, ki bi s prebivalci uskladil razvojne usmeritve in v nadaljevanju poskrbel za njihovo uresničitev. Za kraj z nekaj več kot petsto prebivalci je bila to zelo zahtevna naloga – tako zaradi kadrovskih možnosti kot tudi dejstva, da je bila krajevna skupnost brez lastnih finančnih virov in tako povsem odvisna od načrtovanja in financiranja občine Mozirje.

Pomemben korak je bil narejen spomladi leta 1992 z ustanovitvijo podjetja Logarska dolina d. o. o., ki je od občine Mozirje še isto leto pridobilo koncesijo za upravljanje s prostorom v Krajinskem parku Logarska dolina. Koncesija je vključevala še urejanje infrastrukture in načrtovanje razvojnih programov v krajinskem parku z vplivnim območjem – torej za celotno Solčavsko. Krajevna skupnost Solčava je tako leta 1992 dobila neprofitno podjetje, ki je zanjo pripravljalo in izvajalo razvojne programe. Sprejeti so bili dolgoročni razvojni cilji, ki so bili kmalu nadgrajeni v prvo razvojno strategijo Solčavskega, kot osnovo za operativne plane in izvedene projekte v naslednjih dveh desetletjih in pol.

Pooblastilo Logarski dolini d. o. o. je ostalo tudi po spremembi lokalne samouprave, ko je krajinski park nekaj let pripadal Občini Luče in od leta 2000 dalje samostojni občini Solčava.

Sočasno z urejanjem prometne, komunalne in parkovne infrastrukture ter vzpostavitvijo naravovarstvenega nadzora se je pojavila potreba po vključevanju zunanjih deležnikov, ki se poglobljeno ukvarjajo s programi trajnostnega razvoja zavarovanih območij narave in izjemne kulturne krajine v alpskem prostoru.

Poleg državnih institucij, partnerskih podjetij je bilo vzpostavljeno sodelovanje tudi s posamezniki, za katere smo menili, da nam s svojimi znanjem in izkušnjami lahko pomagajo pri uresničevanju razvojnih usmeritev. Med njimi jih je pet, ki so sprejeli ponujeno roko in vsak na svojem področju s svojim osebnim prispevkom pomembno zaznamovali prvi dve desetletji razvoja KP Logarska dolina in Solčavskega.

Poleg Janeza Bizjaka, direktorja Triglavskega narodnega parka, ki nas je seznanjal s pristopi pri upravljanju širših zavarovanih območij narave v Alpah in dejavnostmi njihovih prebivalcev, Rada Genoria pri vključevanju v projekte Evropske unije, Nikolaja Rožiča na infrastrukturnem področju ter Jerneja Stritiha, predsednika Cipre Slovenija pri projektu ustanovitve Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe, je bil to spoštovani prof. Boštjan Anko.

Ker na tem mestu ni mogoče opisati vse širine sodelovanja s prof. Ankom, sta v nadaljevanju povzeta le dva krovna projekta, v katera je bilo vloženega veliko njegovega dela.

Celostno upravljanje s turističnim obiskom s ciljem umiritve motornega prometa v krajinskih parkih Logarska dolina in Robanov kot je bilo zaradi pozitivnih učinkov na naravovarstvenem, ekonomskem in demografskem področju prepoznano kot dolgoročna razvojna priložnost Solčavskega.

Ustanovitev Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe (RP KS Alpe) je za to območje dolgoročnega pomena, saj bi poleg učinkovitejšega varovanja narave in lažjega dostopa do javnih razvojnih sredstev okrepil gospodarsko in drugo sodelovanje med petimi sosednjimi občinami v KS Alpah. Spominjam se odziva prof. Anka na prvem sestanku, namenjenem njegovi seznanitvi s splošnim stanjem, razvojnimi usmeritvami in dolgoročnimi cilji Solčavskega. Posebej ga je veselilo dejstvo, da je pobuda za prekinitev razvojne stihije prišla s strani stalnih prebivalcev parka – torej ljudi, ki so najbolj občutili škodo zaradi nenadno povečanega in nenadzorovanega obiska izletniških turistov. Menil je, da njihova pobuda pomeni pripravljenost za uresničevanje naravi prijaznega in domačinom koristnega razvoja turizma v prihodnje. Prof. Anko se je prijazno odzval na prošnjo po sodelovanju, ki se je v naslednjih letih krepilo vse do njegove prerane smrti.

Skozi njegovo skrbno presojo so tako od leta 1995 dalje šli številni razpisni, programski in izvedbeni teksti trajnostnega razvoja območja. Nekatere takrat aktualne projekte je kot mentor vključeval v seminarske, diplomske in magistrske naloge svojih študentov. Na našo prošnjo nas je seznanil z osebami, za katere je menil, da lahko s svojo strokovnostjo in izkušnjami nadgradijo naše domače znanje in prispevajo k uspešni izvedbi projektov na različnih področjih. Tako je podjetje po njegovi zaslugi med drugim vzpostavilo še vedno trajajoče sodelovanje s prof. Markom Koščakom, arhitektom Jankom Rožičem, pri več uspešno dokončanih projektih s strani njegove ekipe, pristojnimi uslužbenci za zavarovana območja narave na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) ter drugimi.

Upravljanje s turističnim obiskom

Prva leta po pridobitvi upravljavske koncesije je bilo težišče delovanja podjetja na projektu Upravljanje s turističnim obiskom z umiritvijo motornega prometa v KP Logarska dolina.

To je bil zahteven pilotni projekt, katerega izvedba je morala biti zaradi posegov v prostor terminsko in vsebinsko usklajena – tako z vidika varstva narave in izjemne kulturne krajine kot tudi urejanja javne infrastrukture, novih možnosti trženja tradicionalnih produktov, vpliva na tradicionalno dejavnost kmetij in usmerjanja obiskovalcev parka z ustrezno interpretacijo narave.

Ne bi si mogli želeti boljšega poznavalca omenjenih področij, kot je bil prof. Anko z njemu lastnim umirjenim in razumevajočim pristopom do vseh ciljnih skupin deležnikov. S svojim strokovnim znanjem je sooblikoval ključna stališča pri izvedbi tega projekta: umiritev motornega prometa naj se izvaja postopno s pozitivnimi učinki na celotno prebivalstvo Solčavskega; težišče upravljanja z motoriziranim obiskom se mora odvijati pred obema zavarovanima območjema narave z razpršeno turistično ponudbo in z usmerjevalno prometno infrastrukturo vse od vasi Luče do vstopa v Logarsko dolino; v samem parku se lahko nahaja samo sprejemljivo število motornih vozil (stacionarni gostje in nekatere druge dogovorjene ciljne skupine in posamezniki), kar je poleg dorečenih pravil možno uravnavati z višino vstopnine; enodnevni izletniški obisk se ob prometnih konicah rešuje z ustreznimi in časovno prilagojenimi javnimi prevozi s parkirišč ob glavni prometnici in ponudbo drugih naravi prijaznih oblik mobilnosti pred Logarsko dolino.

Solčavsko je tako že pred tridesetimi leti kot prvo v Sloveniji in med prvimi v alpskih državah začelo z zaračunavanjem vstopnine v širše zavarovano območje narave za motorna vozila s končnim ciljem postopne uvedbe alternativnih prevozov za enodnevne izletniške obiskovalce. Zaračunavanje vstopnine je bilo prva leta po uvedbi zelo odmevno v medijih in pogosto kritizirano s strani predvsem slovenskih lastnikov motornih vozil. Prof. Anko je v tem za projekt kritičnem obdobju s svojo odločno podporo in avtoriteto vedno znova prispeval k ohranjanju samozavesti in odločnosti ekipe za nadaljevanje tega povsem novega pristopa v Sloveniji.

Uvedba vstopnine v letu 1992 se je nadaljevala z ureditvijo in odprtjem Naravoslovno-etnografske poti po Logarski (1995), ureditvijo parkirišč s skupno 250 parkirnimi mesti v Logarski dolini, ureditvijo parkovne infrastrukture s sistemom informiranja, gradbeno ureditvijo vstopne cone, treh parkirišč pred Logarsko dolino in parkirišča pred KP Robanov kot. Urejanje infrastrukture, potrebne za nadaljevanje upravljanja s turističnim obiskom na območju vasi, je po letu 2009 prevzela Občina Solčava z izgradnjo informacijskega Centra Rinka, urejanjem dodatnih parkirnih mest, komunalne infrastrukture in prireditvenega prostora. Občutek med vaščani, da se k umiritvi motornega prometa pred KP Logarska dolina in razvoju turistične ponudbe v sami vasi načrtno in resno pristopa, je spodbudil prve zasebne investitorje k urejanju namestitvene ponudbe tudi v sami vasi.

Izvedba projekta upravljanja s turističnim obiskom se je po kadrovski zamenjavi na Občini Solčava leta 2014 ustavila brez utemeljitve s strani novega vodstva. Prekinjena je bila v občutljivi fazi izvedbe, ko bi po dolgoletnih infrastrukturnih gradnjah morali začeti z izvedbo tako imenovanih »mehkih razvojnih programov«, z vključevanjem širšega kroga prebivalcev občine, predvsem lastnikov opuščenih in neizkoriščenih objektov v samem središču vasi. Namesto ustavitve projekta bi morala občina, po zgledu mnogih drugih krajev v Sloveniji, prevzeti pobudo in v okviru skupnega programa revitalizacije vasi koordinirati načrtovanje in izvedbo, vključno s prijavami na razpise za javna sredstva.

Namesto sedanjega tranzitnega prometa skozi vas do Logarske doline bi s širitvijo gostinske, namestitvene in dodatne turistične ponudbe ter uvedbo alternativnih oblik mobilnosti za izletniške obiskovalce stari del vasi sčasoma spremenili v živahno središče atraktivnega turističnega območja občine, ki premore bistveno več ležišč za namestitvene goste, kot ima stalnih prebivalcev.

Uresničitev takšne razvojne vizije, ki jo je podpiral in k njenemu načrtovanju veliko prispeval prof. Anko, je zastala za celo desetletje, vendar ni dvoma, da je to prava in uresničljiva smer razvoja, ki se bo nekoč v prihodnosti nadaljevala in sledila trendom ureditve izletniškega prometa v sosednjih alpskih državah.

Ustanovitev Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe

Tudi drugi krovni projekt, v katerem je prof. Anko sodeloval, je na tem mestu možno le na kratko povzeti.

Po oživitvi stare zamisli o ustanovitvi Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe (RP KS Alpe) se je družba Logarska d. o. o., kot upravljavec KP Logarska dolina, v sodelovanju s CIPRO Slovenija in Biotehniško fakulteto v Ljubljani (oddelek za gozdarstvo) v letu 2003 prijavila na razpis programa MATRA KNIP s temo Širitev zavarovanih območij v Kamniško-Savinjskih Alpah in ga uspešno zaključila.

To je bil prvi korak v smeri ustanovitve RP KS Alpe, ki se je leta 2004 nadaljeval s podpisom pisma o nameri s strani vključenih občin Jezersko, Kamnik, Luče, Preddvor in Solčava. Leto kasneje je sledil podpis Sporazuma o ustanovitvi RP KS Alpe med Ministrstvom za okolje in prostor (MOP) kot nosilcem projekta in vključenimi občinami.

Spomladi leta 2006 pa je bila podpisana še pogodba o koordinaciji ustanavljanja regijskega parka med MOP in Logarsko d. o. o. Pogodba je vsebinsko zajemala tajništvo projekta, koordinacijo med MOP in vključenimi občinami, obveščanje javnosti in posamezne organizacijske rešitve s projektnimi nalogami v posameznih fazah izvedbe.

Med zaposlenimi v družbi Logarska d. o. o. so sicer že obstajale izkušnje z upravljanjem KP Logarska dolina, vendar je bilo izkušenj in znanja bistveno premalo za samostojno koordinacijo tako zahtevnega projekta, zato so bili k sodelovanju povabljeni trije dobri poznavalci širših zavarovanih območij narave s potrebnimi referencami za izvedbo zahtevnega in iz sociološkega vidika občutljivega ustanavljanja novega regijskega parka v alpskem prostoru, kjer je prebivalstvo pregovorno zelo nezaupljivo do spremembe režimov gospodarjenja v tradicionalnih dejavnostih.

Poleg prof. Anka, ki je bil v celotnem obdobju od leta 2003 do leta 2010 po strokovni plati gonilna sila vseh ključnih aktivnosti ustanavljanja regijskega parka, sta od zunanjih članov v ožji projektni skupini sodelovala še Janez Bizjak, nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka, in Jernej Stritih, predsednik organizacije CIPRA Slovenija, društva za varstvo Alp, ki je v letu 2003 dalo tudi prvo pobudo za oživitev tega projekta.

Izhodiščna razmišljanja prof. Anka o poslanstvu in pristopu pri koordinaciji, ki jih je zagovarjal od samega začetka projekta, so nekoliko dopolnjena postala skupno vodilo projektne skupine pri usklajevanju interesov ministrstva, občin in številnih ciljnih skupin ter tudi posameznih deležnikov, prisotnih na območju bodočega parka. Izoblikovana so bila v načela, ki jih je mogoče na kratko povzeti:

– Predlagane meje parka s strani občin bo možno vse do konca postopka ustanavljanja še prilagoditi, glede na odziv prebivalstva in interes lokalnih skupnosti.

– Priporoča se ožje izhodiščno zavarovanje in nato možnost širitve na osnovi pozitivnih izkušenj in interesa mejnega prebivalstva.

– V uredbi mora biti tudi formalno zapisan vpliv občin in prebivalstva pri razvoju, upravljanju in financiranju parka.

– Omogočiti je potrebno možnost pogodbenega varstva lastnikov zemljišč na nekaterih območjih.

– Predlog Uredbe o ustanovitvi parka mora biti s strani ustanoviteljev potrjen soglasno.

Ta načela so brez nasprotovanja takoj posvojile vključene občine, kar je imelo za posledico začetek strpnega in zahtevnega dela pri koordinaciji vseh faz ustanovnih aktivnosti od aprila 2006 do začetka zakonsko predpisane javne obravnave uredbe, septembra 2009. V tem obdobju so bile izvedene številne predstavitve namena in predvidenega poteka ustanavljanja parka vsem deležnikom v KS Alpah, nekaterim tudi večkrat. Obdobje predstavitev in predhodnega zbiranja predlogov za čim bolje pripravljeno javno obravnavo osnutka uredbe je trajalo tri leta in pol – vsekakor dovolj, da so vse zainteresirane organizacije in posamezni deležniki lahko izrazili svoje mnenje in zahtevali odgovore, ki so jih zanimali.

Vlada Republike Slovenije je 9. julija 2009 določila končno besedilo osnutka Uredbe o ustanovitvi RP KS Alpe. Besedilo je bilo še pred uradno javno obravnavo ponovno predstavljeno občinam in pomembnim deležnikom, od katerih smo pričakovali največ vsebinskih pomislekov. Zakonsko predpisana javna obravnava uredbe je nato trajala od 1. septembra do 31. oktobra 2009. Organiziranih je bilo devet javnih obravnav, skupno je pripombe vložilo 65 organizacij in posameznikov. Delo družbe Logarska d. o. o. kot koordinatorja projekta je bilo s tem uspešno zaključeno.

Glede pripomb lahko ugotovimo, da so bile prednosti in razvojne možnosti, ki jih ustanovitev regijskega parka prinaša, prepoznane predvsem s strani prebivalcev v bolj strnjenih naseljih z obstoječo ali načrtovano turistično ponudbo. Pretežno nasprotovanje ustanovitvi parka pa je bilo prisotno s strani velikih lastnikov zemljišč (Ljubljanska nadškofija, Kamniška korporacija, nekateri lastniki največjih gorskih kmetij) zaradi bojazni pred novimi omejitvami pri gradnjah objektov in gospodarjenju v gozdarstvu in kmetijstvu.

Programski svet RP KS Alpe pod vodstvom ministra za okolje in prostor se je na sestanku dne 17. junija 2010 seznanil s podanimi pripombami iz javne razprave ter potrdil nadaljnje aktivnosti. Kmalu zatem se je postopek ustanavljanja regijskega parka začasno ustavil zaradi zahteve Vlade, ki je skladno z ZUJF-om naložila MOP-u pripravo posebne analize stanja o delovanju javnih zavodov na področju zavarovanih območij narave s predlogom ukrepov za racionalizacijo njihovega delovanja. Začasna ustavitev se je spremenila v dolgotrajno, zato je projekt ustanovitve RP KS Alpe še vedno v fazi mirovanja.

Izvedba ustanovitve RP KS Alpe je tako pred dobrim desetletjem obstala tako rekoč na ciljni črti, ko bi moralo MOP vključiti sprejemljive pripombe in predloge iz javnih razprav ter z resorji in občinami dokončno usklajen tekst Uredbe o ustanovitvi RP KS Alpe sprejeti na vladi in objaviti v uradnem listu RS.

Dokončanje projekta ustanavljanja parka bi bilo zaradi predvidenega upravnega središča v Solčavi in s tem novih delovnih mest z višjo in visoko izobrazbo izjemnega gospodarskega in demografskega pomena za razvoj Solčavskega, ki je kadrovsko močno podhranjeno. Prof. Anko je takšno razvojno vizijo z vsem srcem podpiral in od samega začetka sodeloval pri načrtovanju. Bil je vedno na razpolago, ko je bila potrebna strokovnost pri odločanju in spretnost pri komunikaciji v sami projektni skupini koordinatorja in predvsem na Ministrstvu za okolje in prostor, kjer je užival spoštovanje in polno zaupanje pristojnih za izvedbo projekta.

Močno si želim, da bi bilo tudi pri nadaljevanju projekta toliko pozitivne energije pri županih vključenih občin in uslužbencih MOP, pristojnih za varstvo narave, kot pred desetletjem in pol. Prepričan sem, da bi bila to tudi velika želja prof. Boštjana Anka, katerega sodelovanje pri tem projektu je dodatno motiviralo dejstvo, da njegov rod izhaja iz sosednjega Jezerskega, prav tako enega od biserov Kamniško-Savinjskih Alp.

Zaključek

Spoštovani profesor Anko, dragi Boštjan, hvala ti za vse, kar si v dveh desetletjih naredil za Solčavsko, ta majhni, vendar osupljivo lepi in slikoviti del slovenskih Alp. Tvojega vloženega dela je preveč in ga ni možno opisati z navajanjem tvojih avtorskih in drugih tekstov, pri katerih si sodeloval. S svojim strokovnim znanjem in prijateljskim odnosom si za naš kraj naredil veliko veliko več, na pravi način in vedno, kadar si bil zaprošen za pomoč.

Sedanji odločevalci žal še niso prepoznali pomena dokončanja obeh opisanih projektov, ki bi pomembno prispevala k ustavitvi negativnih zaposlitvenih in demografskih trendov zadnjega desetletja na Solčavskem.





Načrtovanje interpretacije Kamniško-Savinjskih Alp

Marko Slapnik

Za poglobljeno razmišljanje o možnostih in pomenu ustanavljanja regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe smo v okviru projekta Trajnostni razvoj v Kamniško-Savinjskih Alpah (Interreg IIIA) izdelali več razvojnih dokumentov. V procesu priprave Izhodišč za načrt interpretacije Kamniško-Savinjskih Alp je aktivno sodeloval tudi profesor dr. Boštjan Anko. Kot soavtor in mentor je udeležene v procesu nastajanja dokumenta usmerjal s svojimi poglobljenimi uvidi.

Z domačini Solčavskega smo izvedli delavnico pripovedovanja zgodb o domačem kraju, ki sta jo vodila prof. dr. Boštjan Anko in Marjeta Keršič Svetel. Domačini smo si med sprehodom po Logarski dolini pripovedovali doživetja, spomine in zgodbe, ki nas vežejo na Solčavsko, z namenom, da drug drugemu odkrijemo zanimivosti, zgodbe, spomine, vtise in tradicionalno znanje o območju in poti, po kateri smo se sprehodili. Skupno smo razmišljali, kaj od povedanega lahko pokažemo ali povemo obiskovalcem svojega območja. Profesor Anko je pogovor in pripovedovanje usmerjal s subtilnimi spodbudami in povabili ter z osvetlitvijo primerov z druge strani Alp. Znal je spodbuditi in prisluhniti na tak način, da se je vsak udeleženec počutil povabljen in spoštovan, zato je bilo vzdušje prijetno sproščeno, rezultati pa navdihujoči.

Za študijo Izhodišč za načrt interpretacije Kamniško-Savinjskih Alp smo avtorji na čelu s prof. dr. Boštjanom Ankom interpretacijo dediščine opredelili kot:

»Komunikacijski proces namenjen spoznavanju, doživljanju in razumevanju naravne in kulturne dediščine oziroma zanimivosti, procesov in tipike območja Kamniško-Savinjskih Alp kot celote, njegovih delov in posameznih tem oz. delov narave.« V tem procesu naj bi ciljne skupine s »poglobljenim védenjem spremenile svoj odnos in ravnanje do človeka in narave v tem prostoru«. (Anko idr., 2007b, str. 7)

Ob pogovorih o interpretaciji Kamniško-Savinjskih Alp nas je profesor Anko pogosto usmerjal k razmisleku o domačinih: »Interpretacija Kamniško-Savinjskih Alp, namenjena domačinom, jim prinaša drugačen pogled na njihov prostor, pogled od zunaj. Pomaga jim širiti znanja in obzorja ter tako spoznavati vrednost tega, kar so, kar čutijo, kar jih obdaja. Kamniško-Savinjskih Alp domačini ne dojemajo kot celote in le redki jih dobro poznajo. Tudi o naravnih vrednotah domačini ne razmišljajo pogosto. Naravo pred svojim pragom smatrajo kot nekaj samoumevnega in se večinoma ne sprašujejo o njeni vrednosti, čeprav jo imajo radi. Kmetje in drugi domačini, ki so bolj povezani z naravo, spoštujejo njene sestavne dele, nimajo pa radi pogovorov o pomenu varovanja redkih in ogroženih vrst rastlin ali živali. Prav tako se ne ukvarjajo veliko z razmišljanjem o tem, zakaj jih njihov najljubši prostor privlači bolj kot kakšen drug in zakaj privlači tudi druge ljudi – kakšna je njegova vrednost.

Da poleg kave, ki jo gost popije pod vaško lipo (po)užije tudi lipovo senco, žuborenje potoka, lep pogled na vrhove gora in temno zeleni gozd, nam že postaja jasno. In tudi, da so stare zgodbe ali preproste ljudske pesmi lahko za obiskovalce celo bolj zanimive kot za domačine.« (Anko idr., 2007b, str. 2–21)

Profesor Anko je dobro poznal poglede domačinov, pa tudi dojemanje prostora s stališča obiskovalcev.

»Obiskovalci Kamniško-Savinjskih Alp, ki prihajajo od dlje, ta gorski masiv lažje doumejo kot celoto, saj ga lahko obkrožijo že v enem dnevu, celo s kolesom. Bližnji obiskovalci pa večinoma poznajo doline in vrhove v bližini svojega doma, na drugi strani hriba pa skoraj ne. Tako razumevanje je tudi posledica oglaševanja posameznih lokacij (dolin, občin …). Za Kamniško-Savinjske Alpe pa ne obstajajo skupni turistično-promocijski materiali niti druge povezave na področju promocije in trženja turistične ponudbe.« (Anko idr., 2007b, str. 22)

S perspektive časovne distance nas je usmerjal h konkretnim izzivom, ki jih je bilo potrebno nagovoriti.

»Leta 1906 je Alfonz Pavlin zapisal: ‘Sicer pa je na Kranjskem mnogo starih lip, in ker ljudstvo z njimi tako ali tako ravna kot z naravnimi spomeniki, so komajda potrebne varstva.’ Pavlin pred sto leti govori o nekem odnosu do naravne dediščine, o katerem danes lahko le sanjamo.«

Parki niso le peskovniki za neko zemlji odtujeno javnost: nekomu drugemu namreč pomenijo vrt in grob, vse življenje in ves svet. Zato je zadnji čas, da imamo ob njihovem ustanavljanju končno v mislih predvsem zelo konkretne ljudi, ki v njih žive, ne pa neke neopredeljive množice »delovnih ljudi«, »turistov«, »tujih gostov« ipd.

V ustanavljanje parka je treba iti s prepričanjem, da so od vseh déležnikov prebivalci parkov najdragocenejši zavezniki – če smo jih pridobili na svojo stran.

Prav zato je treba pričeti z interpretacijo pri njih. To delo ne bo lahko, ampak tudi tu velja – kot pri vsaki interpretaciji –, da bo uspeh največji, če ljudje ne bodo le gledali in poslušali, ampak (v mejah možnega) pri tem početju tudi sodelovali – in idejo počasi sprejeli za svojo. Pri tem bodo kritični – tudi nepredvidljivi. Zato bi bilo morda bolje, ko bi se pri formuliranju ciljev interpretacije ne odločali za trditve, kaj vse bomo z njo dosegli, ampak bi cilje zastavljali v obliki hipotez, ki bi jih potrjevali ali zavračali.

Preverjanje hipotez bo potekalo na treh omenjenih ravneh (park, del parka, posamezni primer dela narave), hkrati pa tudi glede na različne skupine déležnikov, ki lahko predstavljajo tudi različne, celo nasprotujoče si interese.« (Anko idr., 2007b, str. 27)

Osnutek zasnovanega načrta interpretacije je dr. Boštjan Anko prikazal v obliki treh matrik, ki uvajajo sistematično razmišljanje o doseganju sprememb (védenje, čutenje, ravnanje) pri glavnih ciljnih skupinah na vseh treh ravneh (celota, del, točka). (Anko idr., 2007b, str. 29–34)

Pri razmisleku o ciljnih skupinah za interpretacijo v procesu ustanavljanja regijskega parka je Anko zapisal: »Posebno mesto med ciljnimi skupinami zavzemajo upravljavci. Niso namreč le nosilci interpretacije, ampak so hkrati tudi njena ciljna skupina. Če naj bi razumeli bistvo interpretacije, morajo razumeti tudi svoje mesto prejemnikov – s kakšnim znanjem naj bi razpolagali, kako naj bi se spremenili v odnosu do naravnih vrednot in kako naj bi spremenili svoje ravnanje v njihovem upravljanju. Tudi te tri postavke se nenehno spreminjajo. Zapadanje v stereotipe škoduje podobi upravljavcev – predvsem pa naravi sami.« (Anko idr., 2007b, str. 36)

Ob razmišljanju o potencialih in izzivih interpretacije narave nas je naš dragi profesor usmerjal h gradaciji od nam znanih k manj poznanim in še nedomišljenim oblikam načrtovanja in spremljanja učinkov interpretacije.

»Če mislimo s premikom v interpretaciji narave za obiskovalce resno, bomo morali napraviti še marsikaj. Prva stvar je inventar zanimivosti, ki obiskovalce zanimajo in so jih domačini pripravljeni pokazati ter naravne dediščine/vrednot, ki jih imajo registrirane tudi pristojne naravovarstvene službe. Podobno bo treba pripraviti soodvisni/spremljajoči del kulturne dediščine.

V posameznih sestavnih enotah zavarovanih območij (npr. dolinah, gorah, planotah) bo treba napraviti tudi »koledar naravnih dogodkov« – s približno označenimi obdobji, ko cvete posebna flora, poteka jelenji ruk, je mogoče slediti živali po snegu ali poslušati prožeče se plazove, ko je v slapovih največ vode, ko se obarva drevje itn.

Na ta način potencialnemu obiskovalcu razgrnemo »letni program prireditev« in ga povabimo, da dani predel obiskuje ob različnih časih – in doživi utrip narave.

Očitno smo z zahtevnejšimi oblikami interpretacije narave še v začetkih, zato bi morda veljalo poskusiti še z nečem, kar naj bi bilo osnova za resnejše raziskave o tem vidiku poslanstva naravovarstva: dve vodenji nista enaki. Je druga skupina, je druga narava, tudi vodič sam je različno razpoložen – da ne rečemo navdahnjen.

Zato bi bilo za poglobljeno razvijanje kakovosti interpretacije po vsakem obisku v določenem predelu potrebno opraviti še »oceno obiska«.

Z malo dodatnega napora različnih vodičev, ki vodijo po istem predelu, poti, razkazujejo isto mogočno drevo … bomo po nekaj desetih izpolnjenih formularjih začeli prepoznavati neke skupne ugotovitve, morda »zakonitosti«.

Iz množice deljenih vtisov in ocen vodičev bomo prepoznali, kako opravljamo svoje delo. In ne nazadnje: odprl se nam bo katalog našega skupnega (ne)znanja o naravi.« (Anko idr., 2007b, str. 38)

Celoten razmislek o interpretaciji narave in dediščine v ustanavljajočem se parku pa je bil seveda usmerjen k osnovnemu, višjemu cilju:

»Interpretacija je pomemben del procesa ustanavljanja in upravljanja zavarovanih območij. Njena glavna naloga je ustvarjati klimo, ki bo tako območje sprejela in sprejemala v spreminjajočih se družbenih pogojih – ne da bi se izneverila osnovnemu poslanstvu: ohranjanju narave in človekovega trajnostnega odnosa do nje.« (Anko idr., 2007b, str. 49)

O pomenu spremljanja učinkov v naravi je dr. Boštjan Anko zapisal:

»Monitoring je ob vsej dragocenosti zares težaven, ker so:

– v neživi naravi časovni okviri sprememb praviloma daleč nad človekovimi zmožnostmi dojemanja časa,

– v rastlinskem svetu spremembe praviloma počasne in zato zahtevajo zelo natančne metode spremljanja,

– v živalskem svetu spremembe nepredvidljive in nenadne in zahtevajo drago raziskovalno opremo,

– spremembe v družbi podvržene družboslovnim zakonitostim, za raziskovanje katerih tradicionalni naravovarstvenik preprosto ni usposobljen.

V gozdarstvu npr. poznamo t. i. »kontrolno metodo«, na osnovi katere s primerjavo stanja gozda v rednih časovnih intervalih odkrivamo njegove zakonitosti. Gozd je večen in naravovarstvena območja naj bi bila večna.« (Anko idr., 2007b, str. 49)

»Mednarodni dokumenti vse pogosteje zahtevajo monitoring (npr. EU Direktiva o habitatih). Vendar pri tem prevladujejo bolj ali manj standardizirane oblike monitoringa žive in nežive narave, delno še obiskovalcev, medtem ko je monitoring kakovostnih in količinskih kazalcev stanja domačinov prej izjema kot pravilo.

In vendar, če izhajamo iz predpostavke, da sta uspeh in trajnost zavarovanih območij v prvi vrsti odvisna od vse prepogosto spregledanih domačinov, uvidimo, da je spremljanje njihovega odnosa do narave in ukrepov, ki spremljajo njeno ohranjanje, ključ do uspeha. V naših razmerah ne bo nikdar mogoče nastaviti niti približno toliko nadzornikov, kot je v zavarovanem območju prebivalcev.

Pomen monitoringa uspešnosti interpretacije za domačine je nesporen. Tu bi prav na primeru projekta KSRP lahko napravili zanimive inovativne korake.

Pri tem bo treba zelo kmalu potegniti jasno črto med tistim, kar bi želeli, in tistim, kar zmoremo. Marsikaj bi seveda radi vedeli o domačinih in parku, vprašanje je le, ali so ti podatki vredni napora in stroškov, ki jih zahtevajo – in ali bi jih sploh dobili.

Prav je, če govorimo o monitoringu interpretacije narave in človekovega odnosa do nje. Prav tako bi lahko govorili o interpretaciji monitoringa – o razlagi rezultatov monitoringa, ki govori o ranljivosti in spremenljivosti narave. Za večino ljudi je namreč narava nekaj nespremenljivega. Dokler se ne prepričajo o nasprotnem, jih bo tudi težko prepričati o smislu in nujnosti ohranjanja zavarovanih območij in posameznih delov narave v njih.

Monitoring in njegovi rezultati so brez dvoma neobhodno potrebni. Prav vsak rezultat opazovanja – ne glede na področje – pa je pomemben tudi za interpretacijo narave kot živega, spreminjajočega se in ogroženega organizma.

V tem smislu je mogoče rezultate monitoringa uporabiti kot močno mobilizacijsko sredstvo pri razvoju ideje varovalnega in odgovornega odnosa do narave. In prav to je osnovni namen interpretacije.« (Anko idr., 2007b, str. 50)

Naš mentor in spoštovani profesor pa je bil odprt za pobude, seveda ob trdnih argumentih, ki jih je pogosto prispeval kar sam: »Pozornost javnosti se običajno usmerja na najodličnejše dele narave, medtem ko večina narave ostaja nerazložena, nepoznana, nerazumljena – spregledana. Zato je zagledanost samo v izjemno naravo v bistvu zgrešena: preveč smo odvisni od nje, da bi si lahko privoščili, da ne bi vsaj v osnovah vedeli, kako je zgrajena, kako deluje, kako se spreminja in na kakšne načine je ranljiva. In prav to nam daje interpretacija: razumeti, začutiti (etično se opredeliti), spremeniti svoje ravnanje do nje.

In za to sploh ni potrebna izjemna narava superlativov. Že v tem spoznanju je pomemben nauk o našem odnosu do nje in o potrebi, da ga spremenimo. Razumljivo je, da ljudi izjemne stvari privlačijo, vendar največje skrivnosti narave niso nujno v najvišjih vrhovih gora, drevesih, slapovih, največjih živalih, najglobljih breznih itn.

Naravo in njene skrivnosti je navsezadnje mogoče interpretirati ob kateremkoli drevesu, potoku, cvetlici, žuželki, ptiču … Le potruditi se je treba nekoliko bolj, da iz »navadne« narave postane »zanimiva«, če že ne »čudovita« narava.

V tej zvezi zato skušamo v načrt interpretacije sistematično uvesti pojem »naravna zanimivost«, ki ga naravovarstvena stroka sicer ne pozna. Kot rečeno, pri interpretaciji narave, pri odkrivanju njene skrivnostne zgradbe in delovanja pravne definicije naravnih vrednot (npr. Uredba o zvrsteh naravnih vrednot – Ur. l. RS 52/02, 67/03) njihova delitev na tiste lokalnega in državnega pomena laične javnosti ne zanimajo, posebej še, če zakon izpušča vrednote, kot so lepota, divjina/samota, mir, biotska pestrost, ki laika nagovarjajo najbolj neposredno.

Večini ljudi narava ni zanimiva – dokler je vse »v redu« (zanje). Kako se »počuti« narava sama, jih ne zanima, dokler ni ogrožen njihov interes.

Interpretacija je precej več kot zgolj naštevanje dejstev; z njo lahko odkrijemo drugim lepoto in red v zgradbi in delovanju enega samega cveta, enega samega mravljišča – ali celega gozda. Potencialno je torej »naravna zanimivost« lahko vsak del narave, ki ga je ob danem znanju in možnostih poljubni javnosti mogoče napraviti zanimivega s kateregakoli vidika. Narava sama po sebi ni »zanimivost«; zanimivo jo napravimo šele z interpretacijo, da ljudje vedo, začutijo in prično z njo ravnati drugače. To je najžlahtnejši cilj naravoslovnega turizma in »trženja« narave v njegovem okviru.« (Anko, 6. 4. 2007)



__________

16 ANKO, Boštjan. Naravna dediščina in mi. Bilten Društva za ohranjanje narave (DONDES). 2005, št. 1, str. 1.

17 ANKO, Boštjan. Jutrišnje varstvo narave. Bilten Društva za ohranjanje narave (DONDES). 2006, št. 2, str. 1.

18 Neobjavljeni prispevek pripravljen za ustanovno srečanje Skupnosti naravnih parkov Slovenije, ki je potekalo 20. oktobra 2011 na sedežu uprave Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, v Notranjih Goricah, na območju občine Brezovica. JZ KPLB, je bil glavni pobudnik ustanovitve Skupnosti naravnih parkov Slovenije. Boštjan Anko je sodeloval kot eden izmed vabljenih predavateljev srečanja (op. ur. Tine Mikuž).

19 Boštjan Anko je pri projektu Trajnostni razvoj v Kamniško-Savinjskih Alpah (Interreg IIIA) sodeloval pri pripravi Izhodišč za načrt interpretacije Kamniško-Savinjskih Alp. Zbrani so ključni osnutki, ki jih je pripravil za to študijo. V nadaljevanju so podrobneje pojasnjene okoliščine in vloga Boštjana Anka pri razvoju trajnostnega pristopa na Solčavskem.





PODIPLOMSKI ŠTUDIJ VARSTVA NARAVNE DEDIŠČINE

Nadstrokovnjaka, ki bi lahko enako suvereno obvladal vse vidike varstva, preprosto ni. Potreben pa je strokovnjak, ki bo ob suverenem obvladovanju svojega sposoben dialoga s strokovnjaki z drugih področij v imenu skupnega cilja.

Boštjan Anko





Urednikov uvod

Zamisel o interdisciplinarnem podiplomskem študiju varstva naravne dediščine je bila logičen odgovor na dogajanja v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja – živahno vrvenje po svetovnem vrhu v Ríu de Janêiru (1992). Čas, ki je sovpadal z osamosvojitvijo Slovenije in njenim odpiranjem v svet. Odgovor je logičen sedaj, ko se oziramo nazaj, v realnem času nastanka pa je bil preroški, drzen. Akademski svet večinoma novih okoliščin še ni zaznal, področje varstva narave se je spoprijemalo s številnimi aktualnimi izzivi, Boštjan Anko pa se je s pronicljivim pogledom v prihodnost zavedal, da bodo za reševanje težav v prihodnosti potrebni za to usposobljeni kadri različnih strok, povezani s pozitivnim odnosom do narave. Ironija usode je, da je bil študij zasnovan v bolonjskem duhu interdisciplinarnosti in uporabnosti, a ga je kasneje prav bolonjska reforma udušila.

Prva dva Boštjanova prispevka iz prve roke predstavljata začetke, organizacijo in namen študija. Spremni komentar k drugemu je napisal prof. dr. Šalehar v sklopu Ustvarjalni opus. Sledi kronološki zapis nastajanja študija s pregledom diplomantov in doktorandov (Peter Skoberne), zametek kronike študija, ki si jo je Boštjan tudi dokaj natančno zamislil in zanjo tudi skrbno pripravil vse potrebno gradivo. Prispevek Marka Koščaka s čisto drugega zornega kota predstavi način dela s študenti – spet neposredni stik z naravo in med seboj, mreženje komunikacije in sodelovanja.

Mateja Poljanšek v zadnjem prispevku poglavja besede nameni Društvu za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES). Boštjan niti ni bil njegov član, bil pa je duhovni oče. Redno je organiziral letna srečanja vseh študentov podiplomskega študija, kjer so se seznanjali z novostmi in poglabljali svoje znanje, zlasti pa je bilo namenjeno druženju in krepitvi občutka povezanosti, pripadnosti. Spodbujal jih je k samostojni poti, da to povezano življenje nadaljujejo sami. Tako je prišlo do ustanovitve društva.





Podiplomski študij varstva naravne dediščine oz. varstva narave v Sloveniji20

Oblikovanje podiplomskega študija je za vsako področje znanosti neke vrste zrelostni izpit. Dokazovalo naj bi, da gre za disciplino, ki ima dovolj jasno opredeljeno delovno področje, dovolj razvito raziskovalno delo (ali vsaj jasno nakazano potrebo po njem) in dovolj specifičen korpus vrhunskega znanja vseh tistih, ki naj bi v disciplini predstavljali strokovni vrh. Tako imajo temeljna naravoslovna področja že dolgo tradicijo podiplomskega študija, aplikativna si jo pravzaprav šele utrjujejo, medtem ko se najmlajše discipline – npr. varstvo okolja in tudi varstvo naravne dediščine – z njim šele potrjujejo.

Zato bi se v svojem prispevku rad dotaknil naslednjih vprašanj:

1. Zakaj je varstvo naravne dediščine znanstvena disciplina?

2. V čem je specifičnost znanja, ki ga zahteva to področje na operativni in na vrhunski ravni?

3. Ali obstaja potreba po raziskovalnem delu na tem področju?

Na koncu bi želel predstaviti novi program magistrskega študija Varstvo naravne dediščine. Lani sta ga v skladu z zakonom o visokem šolstvu potrdila Senat Univerze v Ljubljani in Svet za visoko šolstvo Republiko Slovenije. Pri njegovem nastajanju so sodelovali tudi strokovnjaki s področja varstva naravne dediščine. Sedaj ga ponujamo v tvorno razpravo širši stroki. Povsem jasno je namreč, da brez dobrega vsestranskega sodelovanja projekt tega podiplomskega študija ne more uspeti.

Govoril bom o varstvu naravne dediščino, pri čemer se ne nameravam zapletati v semantične boje o tem, ali je varstvo naravne dediščino ločljiv ali neločljiv del varstva narave ali kakšna je razlika mod varstvom in ohranitvijo. Kot je naravna dediščina najdragocenejši del narave – že v smislu Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972, ki govori o »edinstvenih in nenadomestljivih (naravnih) dobrinah izredne splošne vrednosti« (preambula in čl. 2), tako je namreč tudi varstvo naravne dediščine lahko le del varstva narave. Analogno je tudi varstvo lahko le del ohranjanja v smislu Gildemeistrove »nege« ( nem. Pflege). Ta se kot pojem najbolj približa ideji »ohranitve« (ang. conservation), ki vsebuje situaciji ustrezno različno deleže varovanja, vzdrževanja, restavriranja in razvoja.

Načel pa bi vprašanje izvirnega greha nas vseh, ki se ukvarjamo s tem širšim področjem, ker si po več kot sto letih varstvene dejavnosti na Slovenskem še vedno nismo vzeli časa, da bi definirali osnovne pojme s tega področja in razmerja med njimi.

Nekritično smo na nemško besedo »Naturschutz«, kot jo je razumel Ernst Rudorff (prim. Knaut 1990, str. 114), cepili pojma »natural conversation« in »nature protection«, kot sta jo uveljavljala Gifford Pinchot in John Muir (prim. Nash 1974, str. 138). Pri tem smo pozabili na različno poreklo in razvoj podlage in cepičev, pa tudi na podnebne posebnosti naših domačih razmer.

Glavno je, da ohranimo naravo in njeno dediščino, zato naj za ta prispevek velja, da je dediščina najvrednejše, kar vidimo v naravi, in varstvo naravne dediščine le miselna konica filozofije in »razvojni oddelek« prakse ohranitve narave. Zato večina stvari, ki bodo tu povedane z različnimi poudarki, velja za naravno dediščino in za naravo. Dediščina namreč ni le nekaj, kar smo po nekom zgolj podedovali in kar sedaj ljubosumno varujemo, ampak tudi nekaj, kar šele nastaja in za kar smo dolžni poskrbeti, da bomo izročili zanamcem. Tak pogled na dediščino seveda bistveno zmanjšuje razlike med idejo ohranitve narave in idejo varstva naravne dediščine.

Človekov znanstveni odnos do narave je okvirno mogoče razdeliti v tri obdobja (ali še danes med seboj pomešane vidike), ko naravo raziskujemo, da:

– bi jo spoznali iz gole (znanstvene) radovednosti,

– bi si jo podredili in jo izkoristili,

– bi jo ohranili.

Elementarna radovednost, ki je gnala v smrt že Plinija starejšega leta 79 po Kr., je bila v vseh časih gonilna sila mnogih raziskovalnih projektov v naravoslovju. Danes se skriva v temeljnih raziskavah ali v sintagmah: »spoznavanje osnovnih naravnih zakonitosti« ali »odkrivanje skrivnosti narave«. Ta vidik brez dvoma tudi danes in v prihodnje ostaja žlahtna sestavina vsakega znanstvenega projekta.

Obdobje prosvetljenstva je utrdilo poglede svojih predhodnikov Descartesa in Bacona. »Kartezijanski pogled na vesolje je dal znanstveno utemeljitev za manipulacijo in izkoriščanje narave in potrjeval Baconovo prepričanje, ki je danes tako globoko zakoreninjeno v zahodni kulturi, da je namen znanstvenega védenja v tem, da nas napravi za gospodarje in lastnike narave« (Hayward, 1994, str. 17). Utilitaristični vidik spoznavanja narave se je neločljivo prepletel z vidikom gole znanstvene radovednosti.

Ločitev naravoslovnih ved na temeljne in uporabne je bila logična. Z razvojem pa se je (žal) samo poglabljala, namesto da bi prihajalo do ponovnega zraščanja. Zato pojav določene discipline, ki bi naravo in njeno dediščino proučevala predvsem zato, da bi jo človeku pomagala ohraniti pred človekom in za človeka, v določenih krogih vzbuja nelagodje. Njena osnovna miselna podlaga namreč ni združljiva ne s temeljnim ne z utilitarističnim vidikom proučevanja narave in učenja o njej niti ne gre za antropocentrični samointeres, značilen, recimo, za skrb za okolje.

V svojem odraščanju varstvo narave in njene dediščine postaja mnogokrat neprijeten sogovornik ustaljenim področjem človekove dejavnosti in sopotnik že etabliranih znanstvenih disciplin. Trka na vest in sprašuje po vrednotah – ne več vselej na mladosten, aktivističen in novoromantično zagnan način. Njegova beseda postaja težja in tehtnejša, še posebej, ker jo vsak dan potrjuje svet, v katerem živimo. Varstvo naravne dediščine je v tem smislu odraslo iz ljubkega volčiča v včasih osamljenega, vselej ogroženega, a kdaj pa kdaj tudi neprijetnega volka.

Takega neprijetnega sopotnika se je najlaže odkrižati z diskvalifikacijo: da npr. deluje na čustveni osnovi ali da preprosto ni in ne more biti znanost.

Kar zadeva čustva in občutke je več kot očitno, da smo še vedno vse preveč dediči prosvetljenskega racionalizma. Oboji – čustva in občutki – so namreč pomemben del temeljnih področij človekovega bivanja, kot npr. politika, verovanje ali, preprosto, sreča. Pa vzemimo ekonomiko: že dolgo jo študiramo z vso resnostjo. Kroji usode posameznikov in narodov, borzne indekse pa vendar poganjajo dol in gor strah, upanje, negotovost ipd. Ekonomika je zato še vedno znanost.

Tudi v odraščajočem varstvu dediščine se delež emocionalnega vse bolj zmanjšuje na račun racionalnega – izginil pa ne bo nikdar. Ljubezen do narave, njenih lepot in strah pred njeno mogočnostjo tudi v prihodnje ostajata pomembni sestavini dojemanja narave kot vrednote. Pa varstvo naravne dediščine zato ni nič manj znanost.

S tem se vračamo k prvemu od treh vprašanj, zastavljenih v začetku: Zakaj je varstvo naravne dediščine znanstvena disciplina?

Po najbolj preprosti definiciji (SSKJ V., str. 925) je znanost »dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj«. Znanost se deli na vede, vede pa na discipline. Za avtonomnost znanstvene discipline je torej pomembno, da ima opredeljeno področje dela in znanja, ki ga metodično goji in veča. Kar zadeva delovno področje varstva naravne dediščine, ni nobene težave: določa ga omenjena Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, ki jo je Jugoslavija ratificirala leta 1974. Določa ga tudi čl. 73. Ustave Republike Slovenije (»Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.«) Delovno področje varstva naravne dediščine je navsezadnje določeno tudi z našo več kot stoletno tradicijo dela na tem področju – od konkretnih primerov zavarovanja do programov in zakonodaje. Za celotno področje ohranitve narave nam vse to pač še manjka. Nekoliko težavnejše je vprašanje metodičnosti gojenja in večanja znanja na tem področju.

Ob vsej spoštovanja vredni starosti prizadevanj za ohranitev naravne dediščine moramo namreč ugotoviti, da ni sistematične povezave med osrednjimi področji varstva naravne dediščine, tj. med inventarizacijo, klasifikacijo, operativnim varstvom in normativi. Razmerja med analitičnim, eksperimentalnim, induktivnim ter deduktivnim delom so zaradi interdisciplinarnosti področja bolj ali manj naključna. Analize, indukcije in dedukcije se prevečkrat zlomijo na nevidni tektonski ločnici med naravoslovjem in družboslovjem. Preprosto rečeno, manjka povezovalne substance, ki se na drugih področjih ustvarja z raziskovalnim in izobraževalnim procesom.

Po svetu in tudi pri nas je glavnina raziskovalnega dela na tem področju še vedno preveč omejena na inventarizacijo in klasifikacijo naravne dediščine. Oboje predstavlja šele začetek ali osnovni pogoj za znanstveno delo. Ne pozabimo, da se pogovarjamo o varstvu, vendar obstaja zelo malo sistematičnega védenja o dejavnikih, ki dediščino ogrožajo in še manj prenosa tega znanja v prakso. Na koncu se znajde čuvaj, ljubitelj narave ali kdorkoli že, ki mu je teh stvari mar, spet sam in brani dediščino, ne z logiko znanstvenega mišljenja, ki bi mu jo bila dala stroka, ampak s tistim, kar je imel pri roki že od začetka – s čustvi in vero v svoj prav. To pa za učinkovito obrambo dediščine v današnjih situacijah ni ravno najboljše.

Če danes predsednik Lovske zveze Slovenije izjavi, da ne pozna Rdečega seznama živali ali če nam ob sedem let starem Rdečem seznamu za praprotnice in cvetnice redke in ogrožene vrste še vedno brani dvajset let star odlok iz Uradnega lista, je s celovitostjo varstva naše dediščine najbrž nekaj narobe. Ne samo pri nas, tudi na vsej mednarodni sceni se zdi, da sta potrebni konsolidacija in povezava posameznih področij varstva.

Bolj kot empirija vsakodnevnih bitk za ohranitev dediščine bo oboje – konsolidacijo in povezavo – doseglo načrtno raziskovalno in vzgojno-izobraževalno delo na tem področju, s ciljem, da se varstvo naravne dediščine utrdi kot znanstvena disciplina. Varstvo naravne dediščine ima namreč vse atribute področja znanosti, vendar ni jasno, ali se tega zaveda in ali si dovolj resno prizadeva, da bi to bilo. Najbrž ve, da se bo s tem korakom v stroki nekaj spremenilo. Morda je to tudi vzrok, da se Program varstva narave v Sloveniji (inačica 3.0, november 1995) vprašanj znanstvenega raziskovanja in oblikovanja vrhunskih kadrov praktično sploh ne dotika. Ali bomo tako odlično področje naše kulturnosti – z vso njegovo tradicijo – res degradirali zgolj na raven administriranja?

Drugo vprašanje zadeva področje specifičnega znanja. Neredko se postavlja hudoben dvom o tem, ali je varstvo naravne dediščine sploh naravoslovna disciplina. Odgovor je seveda: »brez nadaljnjega«, saj je njegov predmet obravnave narava, celo njen najodličnejši del. Res pa je tudi, da je sodobno pojmovanje varstva naravne dediščine presek vsaj treh znanstvenih področij, tj. naravoslovja, družboslovja in upravljanja oz. vodenja (kot aplikacije teoretičnega družboslovja). V tej zvezi in nenavadni združbi je cona preseka vsakega od treh omenjenih področij nekoliko ekscentričen ali celo nov del matičnega področja:

– Pri prvem, naravoslovnem, kakšnih posebnih novih naravoslovnih znanj niti ne potrebujemo. Novost je le v našem gledanju na naravo: ne kako bi jo izkoristili, ampak kako bi ji pomagali, da se ohrani.

– Drugi sklop načenja temeljna vprašanja človekovega odnosa do narave – področja torej, ki smo ga nekoč že zapustili v imenu prosvetljenega racionalizma.

– Tretji sklop (vodenja in upravljanja) se ukvarja z vgrajevanjem področja varstva naravne dediščine oz. narave v banalnost vsakodnevnega. Gre za vprašanje normalnega sobivanja dejavnosti, ki smo se je navadili le v kriznih ali prazničnih trenutkih, z drugimi vsakodnevnimi dejavnostmi in za normalno komuniciranje z njimi. V marsičem ta pogled predstavlja novost.

Tradicionalno se navedena področja niso srečevala – ne v teoriji in še manj v praksi. Pri varstvu naravne dediščine brez tega srečevanja in sodelovanja preprosto ne gre. Sinteza ustvarja novo kvaliteto, v kateri ima naravoslovje mesto prvega med enakimi. Specifično znanje, ki ga zahteva to področje, torej ni enciklopedičnost, ampak interdisciplinarnost. Nadstrokovnjaka, ki bi lahko enako suvereno obvladal vse vidike varstva, preprosto ni. Potreben pa je strokovnjak, ki bo ob suverenem obvladovanju svojega sposoben dialoga s strokovnjaki z drugih dveh področij – v imenu skupnega cilja. To velja v enaki meri za varuha operativca, raziskovalca ali učitelja na tem področju. Seveda pa se strokovnjaki ne rodijo, ampak jih je treba izšolati.

Tudi na tretje vprašanje, ali obstaja potreba po raziskovalnem delu na tem področju, moramo odgovoriti pritrdilno. Ne le, da je raziskovalno delo pogoj, brez katerega znanstvena disciplina ne more obstajati, tudi pri varstvu naravne dediščine bo raziskovalni rigor prispeval k dozorevanju področja in utemeljevanju njegove identitete.

V tem trenutku bi bilo težko oceniti dosedanje raziskovalno delo na področju varstva naravne dediščine in še težje začrtati njegove smernice. Zato naravnost vznemirja, da Program varstva narave v Sloveniji (inačica 3.0, november 1995) vso raziskovalno problematiko odpravi v poglavju »Organizacijske naloge« (op. cit. str. 35) le z dvema alinejama:

– »opravljanje aplikativnih raziskav za odločanje na področju varstva narave« in

– »sodelovanje pri koordinaciji bazičnih znanstvenih raziskav«.

So s tem mišljene bazične raziskave na področju varstva naravne dediščine ali tiste na osnovnih področjih?

Ob tem pogrešamo vsaj še razvojne raziskave, čeprav bi v tako temeljnem dokumentu ne bilo pretirano pričakovati vsaj v obrisih nakazane strategije celotnega raziskovalnega dela. Iz nje bi bilo tudi jasneje razvidno, kot kaj se vidi naše varstvo naravne dediščino v današnjem trenutku. Dejstvo je namreč, da to področje zaenkrat pri nas razvojnih raziskav ne pozna, da je pretežna večina raziskovalnega dela omejenega na aplikativne raziskave, ki so glede na razmerje med družboslovjem in naravoslovjem dokaj asimetrične, in da tisto, kar danes na tem področju šteje pod »temeljne raziskave«, tega naziva v strogem pomenu besede ne zasluži, saj se ne ukvarja z varstvom samim, ampak največkrat z inventarizacijami, ki sodijo v druge discipline. Široko zastavljen raziskovalni program na področju varstva naravne dediščine naj bi odločilno prispeval k utrjevanju in končnemu oblikovanju njegove identitete.

Glede na interdisciplinarnost varstva naravne dediščino pa ta projekt ne bo nikdar uspel, če na področju ne bo dovolj interdisciplinarno usposobljenih strokovnjakov, ki bodo znali sporočati varstvene potrebe strokovnjakom s posameznih podpodročij in njihova spoznanja spet vgrajevali v skupni cilj. Ti strokovnjaki naj bi bili tudi sposobni luščiti splošne zakonitosti iz množice aplikativnih raziskav, slediti trende in razpoznavati mejnike v dogajanjih na tem področju. Specialisti posameznih disciplin tega pač ne zmorejo niti ne znajo. In tako se zgodi, da spoštovanja vredni dosežki posameznih disciplin, kot jih npr. predstavljajo rdeči seznami oblebdijo v praznem prostoru. Naj navedem še en primer: Pred okrog sto leti sta bili kot prvi rastlini na Slovenskem zavarovani tisa in planika. Vse kaže, da si je planika kljub izrednemu povečanju obiska planin opomogla, da pa tisa, ki je zaščitena kar dvakrat (?!), še vedno nazaduje. Zakaj? Ali na to vprašanje res lahko odgovori le specialist enega samega področja? Ali se v odgovoru ne skriva neka splošna zakonitost, ki velja še za marsikatero redko ali ogroženo vrsto – in za njeno varovanje?

Kompleksnost ogroženosti naše naravne dediščine zahteva kompleksno varovanje in mnogoplastnost vprašanj tudi mnogoplasten pristop pri odgovorih nanje.

V praksi smo tudi pri nas čutili, da glavni problemi varstva naravne dediščine niso le v organiziranosti, maloštevilnih kadrih, kroničnem pomanjkanju denarja in še bolj v (ne)razumevanju toga področja, ampak tudi v neustrezno oblikovanem profilu strokovnjaka s tega področja. Danes od njega ne zahtevamo le temeljitega obvladovanja naravoslovnih, ampak tudi družboslovnih in upravljavsko-vodstvenih znanj. Mogoče ga je ustvariti le z ustreznim šolanjem. Tako profilirani študiji v tujini niso redkost. Praviloma so podiplomski. Zaradi pestrosti področja in nalog je namreč pomembno, da slušatelji nanje prihajajo z izoblikovanim osnovnim strokovnim profilom.

Zamisel o podiplomskem študiju varstva naravne dediščine na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani se je rodila že decembra 1988 na seminarju Varstvo naravne in kulturne dediščine v gozdu in gozdarstvu, jasnejše obrise pa je dobila spomladi leta 1992 ob pripravah na mednarodno konferenco IUCN Educating for Sustainable Tourism; obe prireditvi je organiziral Oddelek za gozdarstvo Biotehniške fakultete. Leta 1993 je kolegij predstojnikov Biotehniške fakultete imenoval delovno skupino za pripravo programa študija. Ta je pritegnila še sodelavce z dediščinskovarstvene operative in administracije ter z drugih fakultet in po skoraj dveletnem delu, potem ko je proučila okrog dvajset tujih sorodnih programov, predložila program podiplomskega študija varstva naravne dediščine, ki sta ga leta 1995 sprejela in potrdila tudi Senat Univerze v Ljubljani in Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije.

Temeljni cilj programa je oblikovanje strokovnega profila, ki bo združeval naravoslovno, družboslovno in upravljavsko--vodstveno znanje, kakršno zahteva sodobno obravnavanje naravne dediščine. Študij je namenjen najširšemu krogu strokovnjakov, ki se nameravajo poglobiti v operativno, raziskovalno in pedagoško delo z naravno dediščino (varovanje in upravljanje naravnih znamenitosti, njihovo morebitno komercialno izkoriščanje, raziskovalno delo, vzgojno-izobraževalno delo, delo z javnostjo itn.). Možnosti zaposlitve diplomantov so na raziskovalnih in univerzitetnih institucijah, na državnih upravnih ustanovah, na zavodih za varstvo naravne dediščine in drugih organizacijah, ki kakorkoli upravljajo z naravno dediščino oz. vplivajo nanjo.

V začetku izvajanja tega študija bo največ poudarka na magistrski stopnji, predvidena pa je tudi možnost doktorskega študija in specializacije. V njegovem širšem okviru naj bi se odvijalo tudi podiplomsko dopolnilno izobraževanje strokovnjakov s širšega področja varstva naravne dediščine.

Študij je medfakulteten. Organiziranje na Biotehniški fakulteti, izvajajo pa ga poleg učiteljev z različnih oddelkov Biotehniške fakultete tudi učitelji Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, Fakultete za družbene vede, Filozofske fakultete, Naravoslovnotehniške fakultete, Pravne fakultete in Teološke fakultete ter uveljavljeni strokovnjaki iz drugih izobraževalnih, znanstvenih in upravnih ustanov v Sloveniji in tujini ter gostujoči učitelji s tujih univerz. Prvi vpis bo spomladi 1996 za študijsko leto 1996/97. Študij obsega tri obvezne predmete po 110 ur, najmanj štiri izbirne predmete po 20 ur in izdelavo magistrskega dela (150 ur) – skupaj torej 560 ur. Poleg terenskega pouka pri obveznih predmetih (5 dni) v program šteje tudi delovno bivanje v domači in/ali tuji ustanovi, ki se ukvarja z varstvom naravne dediščine. Tu naj bi kandidat praviloma tudi pripravljal svojo magistrsko nalogo.

Trije obvezni predmeti predstavljajo tri osnovne vidike varstva naravne dediščine. Zaradi pestrosti področij, ki jih pokrivajo, sodeluje poleg nosilca, ki je zadolžen za njihovo izvajanje, še po več učiteljev. Gre za naslednje predmete – z glavnimi poglavji, navedenimi v oklepajih:

1. Naravoslovni vidiki varstva naravne dediščine (s poglavji: Izbrana poglavja iz ekologije, Naravoslovna izhodišča za opredeljevanje naravne dediščine, Sistematika naravne dediščine, Informacijski sistemi in nadzor naravne dediščine, Izbrana poglavja iz etologije),

2. Družboslovni vidiki varstva naravne dediščine (s poglavji: Teorija (etični, moralni, sociološki vidiki) varstva naravne dediščine, Pravni vidiki varstva naravne dediščine, Ekonomika varstva naravne dediščine),

3. Upravljavski vidiki varstva naravne dediščine (s poglavji: Organiziranost varstva naravne dediščine, Primeri varstva naravne in kulturne dediščine, Mednarodni vidiki varstva naravne dediščine, Načrtovanje območij naravne dediščine).

Seznam izbirnih predmetov je odprt in zaenkrat obsega naslednje predmete:

1. Etični in teološki nagibi za varstvo naravne dediščine (20 ur)

2. Vpliv agrikulturnih sistemov na naravno dediščino (20 ur)

3. Prehrana prostoživeče divjadi (20 ur)

4. Izbrana poglavja iz krajinske ekologije (20 ur)

5. Gozdni rezervati (20 ur)

6. Osnove varstva kulturne dediščine (20 ur)

7. Gospodarjenje s prostoživečimi živalmi (20 ur)

8. Urejanje kmetijskega prostora (20 ur)

9. Prostorska analiza in vrednotenje (20 ur)

10. Varstvo kulturne krajine (20 ur)

11. Pestrost in ogroženost rastlinstva (20 ur)

12. Pestrost in ogroženost živalstva (20 ur)

13. Varstvo ogroženih sort kulturnih rastlin in antropogenih fitocenoz (20 ur)

14. Varstvo ogroženih pasem domačih živali (20 ur)

15. Nauk o drevesu (20 ur)

16. Turizem in varstvo naravne dediščine (20 ur)

17. Tla kot naravna dediščina (20 ur)

18. Geološka naravna dediščina (20 ur)

19. Izbrana poglavja iz geomorfologije (20 ur)

20. Ekologija kraškega podzemlja (20 ur)

21. Kras in naravna dediščina (20 ur)

22. Prostorsko-ekološki monitoring in zasnova krajinskih informacijskih sistemov (20 ur)

Zavedamo se, da je izbor zaenkrat še močno asimetričen in da so družboslovni (psihologija, sociologija, pravo, politika, ekonomika, zgodovina ipd.) ter upravljavski vidiki (komuniciranje, trženje, organizacija, lobiranje ipd.) v primerjavi z naravoslovnimi vidiki nezadostno zastopani. To ni bil spregled, ampak odsev stanja stvari: strokovnjakov, ki bi imeli afiniteto do varstva naravne dediščine, pri nas enostavno ni. Prav na teh področjih pričakujemo največ angažiranja tujih strokovnjakov, kar bo potrebno, dokler ustrezno formalno izoblikovano in utrjeno področje varstva naravne dediščine ne bo pritegnilo tudi domačih mladih strokovnjakov.

Prvi koraki so storjeni. Kako uspešni bodo in kako globoka gaz bo ostala za njimi, je odvisno od nas vseh. Gotovo je le eno: bili so potrebni in zadnji čas je bil, da smo jih napravili.

Viri

Gildemeister, R. 1976. Gedanken zum Wort Pflege. Natur und Landschaft, 51, 9: 245–246.

Knaut, A. 1990. Der Landschafts- und Naturschutzgedanke bei Ernst Rudorff. Natur und Landschaft, 65, 13: 114–118.

Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine. 1974. Ur. l. SFRJ, 56/74

MOR URSVN, 1995. Program varstva narave v Sloveniji (inačica 3.0 – osnutek, november 1995), Ljubljana: 45 str.

Nash, R. 1974. Wilderness and the American mind. New Haven, Yale University Press: 300 str.





Ob drugem evropskem letu varstva narave še magistrski študij »varstvo naravne dediščine«21

Za večino slovenske javnosti je ob letošnjem Evropskem letu varstva narave vse preveč neopazno minila še ena pomembna obletnica: petinsedemdeset let Spomenice, ki jo je Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov Muzejskega društva Slovenije 20. januarja 1920 predložil takratni pokrajinski vladi za Slovenijo.

Uprava za varstvo narave pri Ministrstvu za varstvo okolja in prostora je letos poskrbela za ponatis tega dragocenega dokumenta in naravoslovci vseh smeri in poti smo ga spet – skupaj in posamič – brali, se navduševali nad njim in delali bilanco njegove uspešnosti.

Pri tem smo (predvsem za širšo javnost) premalo poudarili vsaj dve stvari:

– Vzporednost med situacijo, v kateri je nastala Spomenica, in našim današnjim časom.

– Dragocenost Spomenice kot kulturnega spomenika, ki nam kaže, kam naprej in nas uvršča v ozek krog narodov, ki so dobili tak dokument že pred tri četrt stoletja – in ga ves ta čas tudi niso pozabili.

Danes si pogosto – tudi na teh straneh – krčevito prizadevamo »dohiteti« svet. V znanosti si očitamo zamudništvo in v umetnosti provincializem. Le redki naj bi presegali oboje. Spomenica pa govori o našem odličnem mestu na področju, po katerem se narodi med seboj ocenjujejo vse pogosteje: gre za odnos do narave, ki se gotovo najjasneje odraža v odnosu do najkrhkejšega, najredkejšega in najdragocenejšega v njej – v naravni dediščini. V času, ko se kultura in civilizacija vse manj merita po stopnji, do katere si je dana družba naravo podredila, in vse bolj po stopnji sožitja med človekom in naravo, skrb za naravno dediščino ni več le stvar prestiža ali neoromantičnih gledanj, ampak – zelo resno rečeno – stvar preživetja.

Razvoj naravovarstvene misli in prakse od Spomenice pa do danes jasno kaže, da so se v odnosu do dediščine rojevale in ostrile mnoge misli o tem, kako naj človek na Slovenskem išče poti do nove zaveze z naravo, do trajnostnega razvoja – do preživetja svoje in mnogih prihodnjih generacij.

Nekateri menijo, da se ideali, ki jih Spomenica izraža, v balkanski SHS niso mogli uresničiti. To brez dvoma drži. Drži tudi, da marsičesa nismo uspeli doseči zaradi neustrezne upravne organiziranosti. Pa se te stvari vendarle urejajo. Drži pa še nekaj: celotna sfera naravovarstvene dejavnosti je ostala pri nas na ravni nadzorništva in popisovanja redkih, ogroženih itn. delov narave. Nikdar se ni uspela trdno povezati s sfero akademskega in raziskovalnega, čeprav v Spomenici jasno piše: »... pa bi bili parki v zvezi z ljubljanskim vseučiliščem ter v svrhe znanstvenih raziskovanj temu kakor tudi vsem drugim visokim šolam ter znanstvenim institutom na razpolago«. Danes žal večinoma mnogo bolj razmišljajo o tem, kako bi parke turistično tržili, kot pa, kako bi jih raziskovali, kako bi se iz njih učili.

Lahko rečemo, da je rojstvo podiplomskega študija Varstvo naravne dediščine na Univerzi v Ljubljani neposredna posledica Spomenice. Da sovpada z njenim jubilejem, je seveda slučaj. Ni pa slučaj, da je pobuda zanj prišla z Biotehniške fakultete. Če danes (in v prihodnje) biološko sfero in tehniko kaj druži, je to gotovo iskanje »etike zemlje«, tj. etike sožitja med naravo in človekom in strokovnjaki s področij, ki jih obsega biotehnika, so bili pogosto edini varuhi naravnega pri nas.

Sodobna ideja o potrebi, da se varstvo naravne dediščine razvije tudi v pedagoški in raziskovalni smeri, je bila rojena vsaj že na seminarju Varstvo naravne in kulturne dediščine v gozdu in gozdarstvu 8. in 9. decembra 1988. Konkretnejše oblike je dobila na mednarodni IUCN konferenci Educating for Sustainable Tourism, ki jo je Biotehniška fakulteta organizirala od 17. do 24. septembra 1992. Od takrat je razvoj takega programa potekal praktično ves čas ob živahnih stikih vseh zainteresiranih domačih in tujih ustanov in posameznikov.

Program študija je bil sprejet in potrjen na Univerzi v Ljubljani in na Svetu za visoko šolstvo Republike Slovenije. Ko bi se to lahko zgodilo pol leta prej, bi bil vpis prve generacije slušateljev že letošnje leto, tako pa je bil odložen do akademskega leta 1996/97. Organizatorji študija se zavedajo, da čas ni njihov zaveznik, pa vendar na osnovi dolgoletnih izkušenj raje dajejo prednost kvaliteti, za katero ni nikdar dovolj priprav, kot pa ekspeditivnosti. Tak je navsezadnje tudi utrip narave.

Sodobno varstvo naravne dediščine je kompleksna dejavnost, ki ne zahteva zgolj temeljnega obvladovanja naravoslovnih, ampak tudi družboslovnih in upravljavsko-vodstvenih znanj. Tako profilirani študiji v tujini niso redkost. Delno smo jih kot zgled uporabili tudi pri oblikovanju našega programa: praviloma so podiplomski. Zaradi pestrosti področja in nalog je namreč pomembno, da slušatelji nanje prihajajo z že izoblikovanim osnovnim profilom. Glede na to, da študij varstva okolja že poteka, se študijski program Varstvo naravne dediščine omejuje strogo na področje varovanja naravnih vrednot, kot jih je opredelila ne le naša zakonodaja, ampak tudi tradicija, praksa, institucionalna ureditev in tudi zametki raziskovalnega dela.

Študij je namenjen najširšemu krogu strokovnjakov, ki se nameravajo poglobiti v operativno, raziskovalno ali pedagoško delo z naravno dediščino. Zato je načelno odprt vsem diplomantom univerzitetnih visokošolskih programov.

Cilj programa tega magistrskega študija je oblikovanje strokovnega profila, ki bo združeval naravoslovno, družboslovno in upravljavsko-vodstveno znanje, potrebno za sodobno obravnavanje naravne dediščine.

Glede na obsežnost delovnega področja in pestrost operativnih potreb naj bi vzporedno s sprejetim magistrskim programom obstajala tudi možnost organiziranja in izvedbe specializiranih tečajev s področja varstva naravne dediščine.

Študij vodi kolegij, ki ga imenuje senat Univerze v Ljubljani izmed sodelujočih učiteljev.

Študij je organiziran na Biotehniški fakulteti, izvajali pa ga bodo poleg habilitiranih učiteljev oddelkov Biotehniške fakultete tudi učitelji Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, Pravne fakultete, Filozofske fakultete, Fakultete za družbene vede in Teološke fakultete. Pri njegovem izvajanju (zlasti v praktičnem delu) bodo sodelovali tudi uveljavljeni strokovnjaki z drugih izobraževalnih, znanstvenih ter upravnih ustanov v Sloveniji in v tujini ter gostujoči učitelji s tujih univerz.

Glede na potrebe in širino področja ter že izkazano zanimanje, organizatorji študija računajo na dokaj širok krog potencialnih kandidatov. Zato bo Biotehniška fakulteta v kratkem izdala informativno brošuro (v slovenščini in v angleščini), ki bo na voljo vsem zainteresiranim.





O podiplomskem magistrskem študiju Varstvo naravne dediščine

Peter Skoberne

Ponatisnjeni referat Boštjana Anka s posveta Varstvo narave – predstavitev in primerjava nemških in slovenskih izkušenj v Ljubljani leta 1993 (Anko, 1996) je eden prvih prispevkov o podiplomskem študiju Varstvo naravne dediščine. Avtentično, iz prve roke, predstavlja zamisel, ustanovitev in program začetka študija. Ker je bil to vrh pedagoške dejavnosti Boštjana Anka, je smiselno nekoliko podrobneje spregovoriti o tem študiju tudi z današnjega vidika.

Gradivo, ki je nastajalo ob pripravi, organizaciji in izpeljavi študija Varstvo naravne dediščine na oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani je Boštjan Anko skrbno pregledal, izbral in uredil vse ključne dokumente ter jih pripravil za oddajo v Arhiv RS.

Dne 27. oktobra 2014 je gospa Ivana Anko urejeno gradivo podarila arhivu. Na začetku arhivske dokumentacije je ob popisu gradiva tudi napisal, da je namen gradiva pripraviti kroniko študija in jo objaviti v reviji Varstvo narave ali publikaciji Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES). Kronika, kot si jo je Boštjan zamislil, bi bila preobsežna za to publikacijo, a je zamisel vsekakor vredna uresničitve. V tem prispevku se bom omejil na začetke nastajanja študija in osnovno analizo njegovih rezultatov. Za podatke o študentih se zahvaljujem Vesni Ješe Janežič iz referata za III. študijsko stopnjo Biotehniške fakultete.

Boštjan Anko je po prihodu na gozdarstvo svoje udejstvovanje videl predvsem na treh področjih: v gozdarstvu, znanosti in pedagoški dejavnosti. Ker je bilo gozdarstvo dokaj uokvirjeno s predpisi, znanost pa omejena z načinom financiranja, je videl največjo možnost in smisel za preboj na pedagoškem področju. Poleg tega se je zavedal, da je najboljša naložba za prihodnost dobro in široko izobražen kader. Zato si je prizadeval za dvig kakovosti študija na gozdarstvu. Pri tem se ni ustavil, ampak se je lotil še pionirske ustanovitve novega podiplomskega magistrskega študija Varstvo naravne dediščine.

Zadeva je bila vse prej kot preprosta, saj je moral najprej utemeljiti področje varstva narave kot znanstvenega področja, ki dotlej ni bilo umeščeno v področje visokošolstva. Že od vsega začetka je poudarjal tudi nujnost interdisciplinarnosti študija, kar je bil v časih strogo zamejenih raziskovalnih področij in kateder zelo inovativen pristop.

Zamisel je postopoma zorela od leta 1988, ko je Boštjan Anko organiziral seminar Varstvo naravne in kulturne dediščine v gozdu in gozdarstvu. Pomemben dosežek tega posveta je bil, da je bila v zakon o gozdovih (Zakon o gozdovih, 1993) v čl. 3 uvrščena tudi skrb za »funkcijo varovanja naravne in kulturne dediščine in drugih vrednot okolja« (Anko, 1995, str. 374), na tem posvetu pa se je tudi rodila zamisel o podiplomskem študiju varstva naravne dediščine na Biotehniški fakulteti v Ljubljani (Anko, 1996).

Osamosvojitev Slovenije leta 1991 je močno okrepila sodelovanje z drugimi državami, pa tudi z uglednimi mednarodnimi organizacijami na področju ohranjanja narave, kot je na primer IUCN. Leta 1992 je bila v Ríu de Janêiru Konferenca ZN o okolju in razvoju, ki je dala velik pospešek prizadevanjem za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Boštjan Anko se je zavedal pomembnosti svetovnega vrha. Še istega leta je prevedel in poskrbel za izid ključnega strateškega dokumenta Skrb za Zemljo. V tem času je organiziral tudi potujočo konferenco treh komisij IUCN; Komisije za izobraževanje in komunikacijo ter dveh regijskih evropskih komisij. Že zgolj to je bil edinstven dosežek za skupno delovanje znotraj te globalne organizacije, močno pa je odmeval tudi način organizacije, ko so udeleženci potovali od Kranjske Gore prek Vršiča do Lipice in Portoroža. V teh dneh (IUCN/CEC Educating for Sustainable Tourism v Kranjski Gori, 17.–24. 9. 1992) so obravnavali tematike gorskega sveta, morja in krasa, zlasti z vidika izobraževanja in trajnostnega turizma. Med udeleženci iz dvajsetih držav so se utrdile nove vezi, ki so vplivale na nadaljnji razvoj zamisli o študiju.

Anko je leta 1992 pripravljal dokumente za programe okoljske vzgoje, v bistvu strateški okvir, ki je že vseboval elemente študija varstva naravne dediščine:

– teze za slovenski program okoljske vzgoje – osnutek (23. 5. 1992),

– osnutek predloga za oblikovanje podiplomske šole za upravljavce in uporabnike naravnega okolja in naravnih znamenitosti (25. 11. 1992),

– osnutek predloga poslan na Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora (27. 11. 1992).

Hkrati pa je intenzivno pripravljal gradiva za študij na Biotehniški fakulteti (BF). Prvo skico programa je pripravil 21. aprila 1992, obsežnejšo zaključil 7. oktobra 1992. Sledilo je tipanje, preverjanje zamisli pri ministrstvih (Ministrstvo za turizem, Ministrstvo za šolstvo, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za varstvo okolja) in v tujini (IUCN – Jan Čerovsky). Po odgovorih, ki jih je prejel, je predlog še dodelal. Dne 20. januarja 1993 je Znanstveno pedagoški svet BF sprejel informacijo o študiju Gospodarjenje z naravno dediščino, katere namen je bil zgodnje preverjanje koncepta študija. Prvi pogovor na to temo na Biotehniški fakulteti je bil dne 4. marca 1993 z dekanom in predstavniki oddelka za gozdarstvo. Dne 5. maja 1993 je Znanstveno pedagoški svet BF že obravnaval predlog študija, ki ga je pripravil Oddelek za gozdarstvo (Anko), in ga sprejel. Dne 17. maja 1993 je kolegij predstojnikov BF imenoval delovno skupino za pripravo programa v okviru BF (Boštjan Anko, Janez Marušič, Niko Torelli, Ivan Štuhec, Tone Wraber), prvi osnutek programa so obravnavali že na seji predstojnikov konec meseca maja. Delovna skupina je pritegnila še druge sodelavce iz naravovarstvenih krogov in drugih fakultet. Po skoraj dveletnem delu, ko so primerjalno proučili tudi okoli dvajset sorodnih programov, je komisija v potrditev predložila program podiplomskega študija.

Po številnih sejah in usklajevanjih je dne 27. junija 1994 Znanstveno pedagoški svet Biotehniške fakultete program študija sprejel in posredoval v nadaljnji postopek. Medtem so se že začele priprave na izvedbo študija. Pripravljena je bila privlačna predstavitvena brošura v slovenskem in angleškem jeziku. Biotehniška fakulteta je dne 10. aprila 1995 poslala na Univerzo vlogo za pridobitev mnenja o novih programih članic Univerze za podiplomski magistrski študij Varstvo naravne dediščine. Bistveni del vloge je bil program študija, ki so ga pripravili (po abecednem redu in brez akademskih nazivov): Boštjan Anko (Biotehniška fakulteta), Mladen Berginc (Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave), Janez Bizjak (Triglavski narodni park), Miha Juhart (Pravna fakulteta), Andrej Kirn (Fakulteta za družbene vede), Drago Kos (Fakulteta za družbene vede), Ivan Marušič (Biotehniška fakulteta), Stane Peterlin (Center šolskih in obšolskih dejavnosti), Peter Skoberne (Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave), Andrej Šalehar (Biotehniška fakulteta), Milan Šinko (Biotehniška fakulteta), Ivan Štuhec (Biotehniška fakulteta), Franc Šušteršič (Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo), Niko Torelli (Biotehniška fakulteta), Iztok Winkler (Biotehniška fakulteta) in Tone Wraber (Biotehniška fakulteta).

Leta 1995 sta program študija sprejela in potrdila tudi Senat Univerze v Ljubljani in Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije. S tem je bil študij formalno potrjen. Dne 25. marca 1996 je bil na 8. seji Senata BF sprejet poslovnik kolegija medfakultetnega magistrskega študija Varstvo naravne dediščine. Biotehniška fakulteta je študij vodila, sodelovale pa so: Fakulteta za družbene vede, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Pravna fakulteta in Teološka fakulteta. Senat Univerze v Ljubljani je na 9. seji dne 29. maja 1996 imenoval kolegij podiplomskega študija Varstvo naravne dediščine v sestavi: Boštjan Anko (Biotehniška fakulteta, predstojnik kolegija študija), Miha Juhart (Pravna fakulteta), Andrej Kirn (Fakulteta za družbene vede), Drago Kos (Fakulteta za družbene vede), Ivan Marušič (Biotehniška fakulteta), Andrej Šalehar (Biotehniška fakulteta), Franc Šušteršič (Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo), Niko Torelli (Biotehniška fakulteta), Iztok Winkler (Biotehniška fakulteta) in Tone Wraber (Biotehniška fakulteta), glede na specifičnost področja pa je za sodelovanje pri reševanju vprašanj, ki neposredno ne zadevajo študijskega procesa, imenoval še naslednje zunanje člane: Mladena Berginca (Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave), Janeza Bizjaka (Triglavski narodni park), Staneta Peterlina (Center šolskih in obšolskih dejavnosti) in Petra Skoberneta (Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave). Kolegij študija je prvič zasedal 9. septembra 1996 ter med drugim tudi obravnaval 26 prijav in sprejel 19 kandidatov. Dne 24. oktobra 1996 je bila slovesnost ob pričetku študija, ki jo je vodil dekan BF Franc Lobnik ob prisotnosti rektorja, vrste ministrov in drugih uglednih gostov (Obvestila BF, 1996).

Kratek povzetek kronologije ne pove ničesar o urah napornih sestankov, pogajanj, zahtevnih pripravah programov, še zahtevnejšega medfakultetnega dogovarjanja, saj je bila tako obsežna interdisciplinarnost svojevrsten izziv. Optimizem in žar Boštjana Anka sta prevzela delovno skupino in mnoge druge, da so pri delu zavzeto vztrajali. Ključna je bila tudi podpora prodekana in dekana Andreja Šaleharja, ki je od vsega začetka verjel v potrebnost in kakovost tega študija. V letu 1994 je namreč potekala prilagoditev organiziranosti BF zakonu o visokem šolstvu (1993). Pomembno je bilo, da je ostala Biotehniška fakulteta enovita, poleg tega je bila možnost za predlaganje novih študijskih področij, med drugim tudi varstva naravne dediščine. A samo zakonska možnost ne bi bila dovolj, če ne bi bilo pripravljenega dobrega programa in kritične mase podpornikov. Omenim naj, da tudi nasprotnikov in skeptikov ni manjkalo. Vendar je Boštjan Anko dobro vedel, česa se je lotil in kaj želi doseči. Tudi v tem primeru, kot vse življenje, se je držal reka »kaplja dolbe kamen ne s silo, ampak s pogostim padanjem«.

Prva generacija se je na študij vpisala v šolskem letu 1996/97. Naslednji vpisi so bili vsako drugo leto. Boštjan Anko je očetovsko skrbel za vpisane študente, hkrati pa je tudi širil glas o novem študiju med potencialnimi kandidati. Zlasti med prvimi generacijami ni manjkalo takšnih, ki so že delovali na tem področju in jim je bil študijski program pisan na kožo.

V šolskem letu 2001/02 je magistrski študijski program Varstvo naravne dediščine (1. do 3. generacija vpisa) postal del podiplomskega študija Biološke in biotehniške znanosti (4. do 7. generacija vpisa). Po upokojitvi Boštjana Anka je leta 2006 vodenje študija prevzel Peter Skoberne in s 7. generacijo zaključil predbolonjski študijski program.

Po uveljavitvi bolonjske obnove (2009) je področje postalo del doktorskega študija BF Bioznanosti (III. stopnja). Od leta 2019/20 je doktorski program štirileten, koordinira ga Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire BF. Magistrski interdisciplinarni študij na fakultetni ravni je z bolonjsko prenovo ugasnil.

Ankov študij, kot smo mu pogosto rekli, je bil res inovativno zasnovan. Temeljil je na treh stebrih: naravoslovnem, družboslovnem in upravljavskem sklopu. Tako širok okvir znanja je potreben za obvladovanje celovitosti problematike ohranjanja narave. Kandidati, ki so se vpisovali na ta študij so praviloma bolj obvladovali enega od treh vidikov. Večina jih je prišla z naravoslovja, nekaj pa tudi z družboslovnih fakultet (pravo, ekonomija). Po prvem letniku študija so se znanja nekoliko izravnala, zlasti pa razširila obzorja, z izbirnimi predmeti so se študenti usmerjali v učenje reševanja praktičnih problemov. Povezava družboslovcev in naravoslovcev med študenti se je izkazala kot odlična pot za razumevanje, kakor tudi reševanje konkretnih naravovarstvenih izzivov. Študijski program je vseboval tudi prakso v naravovarstveni ustanovi v Sloveniji ali tujini. Pomembna izkušnja je bilo študijsko potovanje v tujino, ki ga je Boštjan Anko organiziral za vsako generacijo, vsebinsko bogat obisk zavarovanih območij in ustanov (npr. Velika Britanija, Albanija), ki je še bolj povezal vsako generacijo. Med mednarodnimi dejavnostmi je treba omeniti tudi dogovor o sodelovanju z Univerzo Birkbeck iz Londona (Richard Clark). Sodelovanje je bilo zelo tvorno, ne le teoretično s širjenjem nabora gostujočih predavateljev, ampak tudi z organizacijo mednarodnih študentskih modulov (npr. Postojna 1988, Solčavsko 2004, Bela krajina 2006).

Že omenjena Ankova očetovska skrb je povezovala tudi študente med generacijami in postopoma privzgojila občutek pripadnosti. Eden od pomembnih povezovalnih elementov so bila letna srečanja z nekaj aktualnimi predavanji in druženjem. Zato tudi ne preseneča, da so študentje sledili Ankovi pobudi in ustanovili Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES).

Poveden je tudi pregled formalnega zaključka študija (stanje: 30. marca 2023; vir podatkov: Biotehniška fakulteta, referat za III. študijsko stopnjo): od 114 vpisanih študentov je znanstveni magisterij zaključilo 50 in doktorski študij 17 študentov. En študent je magisterij zaključil na visokošolski ustanovi v tujini.

Analiza po sedmih generacijah (zaključen študij z magisterijem ali doktoratom), vpisanih do bolonjske reforme:



Seznam predbolonjskih magistrskih nalog (po abecednem redu avtorjev):





Seznam doktorandov (po abecednem redu):





Legenda za študijski program: 1 – doktorski študijski program Biološke in biotehniške znanosti; 2 – III. stopnja; Interdisciplinarni doktorski študijski program Bioznanosti (triletni); 3 – doktorski študijski program Biološke in biotehniške znanosti; 4 – doktorska disertacija brez vpisa v program.

Vendar gre pri tem študiju za več kot le za statistiko. Stotnija študentov deluje danes na različnih področjih, kjer vsak po svoje deluje v prid naravi. Študentje so se praviloma ‘okužili’ z virusom Ankove širine, strokovnosti, modrosti, nežne odločnosti, dolgoročnosti in povezovalnosti.

To so lastnosti, ki jih formalni izkazi ne zaznajo, v življenju pa lahko usodno vplivajo na odločitve na vseh ravneh. In prav vpliv na odločitve, ki so v prid naravi, je bistvo učenja in vzgoje za ohranjanje narave.

Literatura

Anko, B. 1995. Gozdarstvo – sestavni del ohranjanja narave. Gozdarski vestnik, 53, 9: 369–379.

Anko, B. 1996. Podiplomski študij varstva naravne dediščine oz. varstva narave v Sloveniji. V: Hlad, B. (ur.). Zbornik posvetovanj Varstvo narave – predstavitev in primerjava nemških in slovenskih izkušenj, Ljubljana, 14. in 15. junij 1993, in Okoljska vzgoja in izobraževanje – pot k spremembam, Ljubljana, 8. marec 1996. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava Republike Slovenije za varstvo narave: 79–88.

Obvestila BF, 14 (1996), 7–9: 30.

Viri

Arhiv Slovenije, fond SI AS 2125 Anko Boštjan (1992–2010).

Andrej Šalehar, osebni arhiv in osebna sporočila (2023).

Biotehniška fakulteta – referat za III. študijsko stopnjo.





S študenti na terenskem delu s prof. Boštjanom Ankom

Marko Koščak

Uvod

Moje prvo srečanje s prof. Boštjanom Ankom je bilo leta 1996 v Ljubljani v njegovem kabinetu na Fakulteti za gozdarstvo v Ljubljani. Pobudo za obisk je dal prof. Harold Goodwin iz Velike Britanije (s katerim smo sodelovali pri načrtovanju turističnega produkta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine) na priporočilo prof. Richarda Clarka, ki je s prof. Ankom takrat že sodeloval (prof. Clark navaja, da sta se s prof. Ankom srečala leta 1993 v Peak District National Parku, kamor je prof. Anko peljal skupino slovenskih študentov na terenske vaje, prof. Clark pa je bil eden od t. i. resource persons v modulu). Razlog za obisk je bila priprava novega turističnega produkta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, kjer smo želeli preveriti mnenje in poglede prof. Anka, kot mednarodno priznanega strokovnjaka, o vključevanju naravne dediščine v turizem na tem koncu Slovenije. Razgovor je bil prijeten in izjemno zanimiv. Iz tega prvega kontakta, predvsem pa na podlagi strokovne razprave pri njem, kakor tudi zelo podobnih pogledov o pomenu trajnostnega razvoja v Sloveniji in slovenskem turizmu se je potem razvilo moje zelo plodno sodelovanje tako s prof. Ankom, vse do njegove prezgodnje smrti, kot tudi ostalimi kolegi iz tujine, prof. Clarkom (in njegovo ženo Marijo Anterić, s katerima sem še vedno v pristnem stiku) ter s kolegom Ianom Mitchellom, strokovnjakom za varstvo narave iz Škotske. Vsi omenjeni smo leta 2007 sodelovali pri pripravi zbornika Solčavsko, seveda ob izjemni podpori lokalnih strokovnjakov, kot so Avgust Lenar, Marko Slapnik in Alojz Lipnik, ki je bil v tistem času tudi župan v Solčavi. V tem prispevku žal ne morem omeniti vsega, kar se je zgodilo v sedemnajstih letih poznanstva in sodelovanja s prof. Ankom, zato bom omenil samo nekaj najpomembnejših projektov, kjer sem sodeloval z njim in omenjenimi kolegi.

Mednarodni študentski modul Postojna 1998

Prvo strokovno sodelovanje s prof. Ankom se je zgodilo na mednarodnem študentskem modulu v Postojni, poleti 1998, kjer so sodelovali študenti iz Biotehniške fakultete in Univerze Birkbeck iz Londona. Modul sta vodila profesorja Anko in Clarke, kar je bila potem nekakšna tradicionalna oblika mednarodnega sodelovanja, kasneje še v Solčavi in v Beli krajini. Tema je bila vloga in pomen naravne in kulturne dediščine v razvoju trajnostnega turizma, študijsko območje pa je bilo območje Regijskega parka Škocjanske jame. Tukaj sem tudi bolje spoznal tako prof. Clarka kot Iana Mitchella, s katerima smo kasneje tesno in konstruktivno sodelovali. Ian je bil ne nazadnje tudi iniciator in idejni oče prireditve Alpsko cvetje v Bohinju, Richard pa najtesnejši Ankov sodelavec in vodja študentskih modulov na že omenjenih lokacijah.

Sodelovanje s prof. Ankom je bilo pravzaprav na eni strani enostavno, saj je bil perfekcionist. Njegov načrt dela in program sta bila vedno razdelana do najmanjše potankosti, vse od zasnove modula, njegovega podrobnega načrtovanja, predavanj, terenskega dela, neformalnih razprav itd. Po drugi strani pa je to pomenilo tudi veliko odgovornost, saj si enostavno nisi mogel dovoliti, da bi bil nepripravljen oziroma da bi lahko preveč improviziral. Po navadi mu je bilo treba vsa svoja gradiva, prispevke in prezentacije poslati vnaprej, da jih je v miru pregledal in velikokrat tudi kaj predlagal kot dopolnitev. Tako je bilo vsaj na začetku, kasneje pa je, seveda na temelju te izkušnje vsak od nas sodelujočih resnično storil vse po najboljših močeh, tako da so bila gradiva, teksti in prezentacije enakovredna njegovim dokumentom.

Mednarodna konferenca Novo mesto 2000

V sklopu izvajanja projekta Po poteh dediščine smo v juniju leta 2000 v Novem mestu v Hotelu Krka organizirali konferenco Trajnostni turizem in integralni regionalni pristop pod okriljem Gospodarske zbornice Slovenije, Območne zbornice Novo mesto, Slovenske turistične organizacije in Ministrstva za malo gospodarstvo in turizem. Prof. Anko je predstavil temo Prostoživeče divje živali v Sloveniji – neizkoriščen turistični vir? Ideja projekta je namreč bila, da bi spodbudili lovske družine na območju Dolenjske in Bele krajine, da bi namesto lova na velike zveri, predvsem medveda, raje organizirali fotosafarije za posameznike ali manjše skupine dveh treh udeležencev in na ta način poskusili z bolj trajnostnim pristopom. Žal v tistem času to še ni bilo izvedljivo, saj so lovske družine vse po vrsti te pobude ignorirale. Šele kasneje, čez nekaj let, je bila ta ideja obnovljena in danes je kar nekaj tovrstnih turističnih produktov tudi dejansko na trgu in se dobro tržijo.

Spomnim se dobro, to je bil čas, ko se se začel uporabljati računalniški program powerpoint. Večinoma smo vsi že uporabljali tovrstne prezentacije, prof. Anko pa je bil verjetno eden redkih, če ne edini, ki je govoril brez tega pripomočka in tudi bral ni. Med njegovo prezentacijo in govorom je bila popolna tišina. Nekaj poudarkov iz njegovega prispevka:

Nekoč je lovec o svojem preživetju razmišljal v časovnih okvirih, ki jih je zamejevala naslednja lakota. Lačni del človeštva tako razmišlja še danes. Tisti drugi del naj bi začutil dolžnost, da razmišlja o preživetju vse vrste v mnogo širših časovnih okvirih. Ob tem se porajajo tudi vprašanja o načinu in ceni tega preživetja: naj bi na koncu človeška vrsta preživela sama ali ji posebni položaj nalaga tudi posebno odgovornost do vse ostale narave?

Varstvo narave je za posameznika in za družbo področje konfliktov vrednot in morda še v večji meri etičnih konfliktov. Kot tako je (kakršenkoli že) del dane družbe in zato je njegova odzivnost na družbene danosti nujna sestavina njegove strategije – ne da bi se pri tem odmikalo od temeljne doktrine …

Osnovni cilj vsakega naravovarstvenega ukrepanja ni samo v ohranitvi danega dela narave, temveč tudi v hotenju, da bi se dani ohranjajoči vzorec razmišljanja in ravnanja utrdil in pomnožil: razširil na podobne primere tudi v prihodnje. Da bi bil izid vsakega konflikta nauk za prihodnost. Ob ohranjanju dela narave naj bi se torej spreminjal tudi človekov odnos do narave kot celote. Doseganje tega osnovnega smisla varstva narave bo zahtevalo tektonske premike v človekovem odnosu do nje. Priznanje intrinzičnih pravic do obstoja – tako vse narave kot njenih delov – nikakor ne zanika človekove pravice, da jih uporablja razumno in odgovorno. Razumno v okvirih trenutnega védenja in odgovorno do narave in do svojih potomcev: negovalno.

Za turistično ponudbo in namero po opazovanju medveda pa je že dovolj, da obiskovalec začuti in se zaveda, da je na območju, kjer se giblje in živi ta divja zver, da mogoče vidi njegov odtis ali pa njegov izmeček. Že to da dovolj adrenalinskega doživetja in pravzaprav na koncu koncev ni važno, ali medveda resnično tudi vidi. Ob tem pa doživi gostoljubje domačinov, njihovo kulinariko, torej način življenja lokalnega prebivalstva kot najpomembnejši del in pravzaprav vrhunec svojega potovanja. (Anko, 2000)

Mednarodni študentski modul Solčavsko 2004

V času od 19. do 26. septembra je bil v Logarski dolini izveden mednarodni študentski modul s sodelovanjem Univerze v Ljubljani, Fakultete za gozdarstvo in Univerze Birkbeck v Londonu.

Bilo je okoli dvajset udeležencev iz vsake države in nekaj gostujočih predavateljev, pri tem delu pa so sodelovali tudi lokalni strokovnjaki in poznavalci, predvsem Avgust Lenar, Marko Slapnik, Alojz Lipnik in drugi. V delu dopoldanskega časa so bila običajno organizirana različna predavanja, tako teoretska kot praktična, potem pa so bili slušatelji razdeljeni v manjše skupine, ki so odhajale na teren z različnimi raziskovalnimi nalogami. Vsa zapažanja in ugotovitve so bile v letu 2007 objavljene v zborniku oziroma monografiji o Solčavskem, avtorji prispevkov pa so bili: Boštjan Anko, Marija Anterić, Richard Clarke, Marko Koščak, Avgust Lenar, Ian Mitchell in Marko Slapnik. O tem zborniku bodo več povedali drugi kolegi v svojih prispevkih. Naj samo omenim, da je prof. Anko prevzel vso organizacijo in uredništvo pri pripravi gradiva. Tako smo v tem času kar nekajkrat prišli vsi soavtorji v Logarsko dolino, kjer smo bivali na turistični kmetiji Lenar, tam skupaj razpravljali in pisali oziroma brusili tekste ter opravili tudi nekaj dodatnih terenskih raziskav. Vse to je podrobneje opisano v samem zborniku. Duša in gonilo vseh aktivnosti pa je bil prav gotovo sam prof. Anko in lahko samo potrdim, da so razprave o trajnosti in trajnostnem razvoju z njim vedno vodile k dodatnim in poglobljenim razmislekom. Sogovornika je namreč znal navdušiti in hkrati nekako prisiliti, da vsega skupaj nisi vzel prepovršno, ampak si razmišljal celoviteje in interdisciplinarno.

Ko smo se pogovarjali o prihodnjem razvoju in scenarijih za ta razvoj v Logarski in na Solčavskem je zapisal tole:

»Gospodarski vidik je eden od treh temeljnih stebrov trajnosti. Verjetno se nikdar ne zavedamo, kako tesno je povezan z njenim socialnim in ekološkim vidikom. Po biološki logiki osmoze ali ekonomski logiki globalizacije se zdi povsem normalno, da si nerazvita območja prizadevajo pritegniti zunanji kapital. Tak kapital ne spoštuje ekološkega stebra trajnosti in ruši socialnega.

V zavarovanih območjih naj bi veljale druge ekonomske zakonitosti: razvijale naj bi se ob spoštovanju narave ter domačih prebivalcev in njihovih polnih osebno-razvojnih možnosti. V ekonomskem smislu naj bi rasla iz domačega kapitala, ki bo svoj oplemeniteni del vračal naravnemu, družbenemu in ekonomskemu okolju. Taka organska rast je v bistvu osnova trajnostnega razvoja. Zato bi morala občina tudi na tem področju postati eden močnejših akterjev in tako obliko aktivno podpirati tudi med domačimi interesi – posameznimi ali skupnimi. Domačin, ki bo investiral v svoj kraj, se bo še trdneje povezal z njegovo prihodnostjo – in uspehom.

Zato naj bi občina v mejah možnega poskrbela za razvoj hranilno/posojilne službe, razpis občinskih obveznic za posamezne strateške projekte in druge ustrezne oblike javno-zasebnega partnerstva.« (Anko idr., 2007a, str. 66–67)

Mednarodni študentski modul Bela krajina 2006

Septembra 2006 je bil organiziran in izveden še zadnji mednarodni študentski modul, kjer sem sodeloval skupaj s prof. Ankom in omenjeno ekipo tujih in slovenskih strokovnjakov. Ta modul je bil prispevek in raziskovalno razmišljanje približno štiridesetih študentov iz podiplomskega študija Fakultete za gozdarstvo in Univerze Birkbeck v Londonu k razvoju takrat že kar uveljavljenega turističnega produkta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine. Kot vedno je bil prof. Anko tudi tokrat idejni vodja in glavni arhitekt programa, pri čemer pa sem mu pomagal, tokrat kot »prvi asistent«, torej iz prve roke, saj je šlo za območje, ki sem ga kot projektni vodja pokrival v sklopu svojih vsakodnevnih obvez. Področje Bele krajine sem relativno dobro poznal, vendarle se je izkazalo, da ga je profesor še veliko bolje, kajti ko je pripravil program dela, skoraj ni bilo več kaj za dodati. V strokovnem delu sta sodelovala s strokovnjaki še oba Območna zavoda za varstvo narave in ohranjanje kulturne dediščine pa tudi nekaj priznanih slovenskih strokovnjakov s področja krasoslovja, geografije, kmetijstva itd. Seminar je lepo uspel, odziv lokalne skupnosti pa je bil izjemen. Stanovali smo v Dragatušu pri Štefaničevih, gospodar, tudi že pokojni Rajko pa je s svojega zornega kota dodal veliko zanimivih lokalnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in dela domačinov. Naj omenim anekdoto, ki se mi zdi pomembna in je po moje potrdila razmišljanje prof. Anka s konference v Novem mestu, ko je govoril o pomenu in vlogi divjih zveri pri razvoju trajnostnega turizma:

Kot vedno so bili študenti tudi tokrat razdeljeni v manjše skupine in vsaka skupina je imela svojo raziskovalno nalogo. Skupina, ki sem jo na terenu vodil sam, je dobila nalogo, da razišče, preveri možnosti in predlaga rešitve za izboljšavo turistične opremljenosti pohodne poti od Radencev do Damlja. Na pot, ki je dolga približno 14 km, smo se odpravili zgodaj dopoldne in že po kilometru ali dveh je eden od študentov, ki je hodil spredaj, naletel na neznane in precej velike ter sveže živalske odtise v vlažnih blatnih tleh. Stopinje so bile kot rečeno precej velike in sam sem vedel, da to ni niti domača žival, niti ne kaj drugega od tega, kar se giblje po gozdu, razen medvedjih odtisov, kar sem vendarle poskusil prihraniti kot informacijo celi skupini. Ko smo skupaj ugibali, kaj bi to lahko bilo, se je nenadoma nedaleč stran zaslišal živalski krik oziroma predirljiv zvok, ki je, kot sem opazil, vsem pognal kri po žilah. Bilo je konec septembra in oglašal se je jelen, tisti, ki veste, kako se to sliši, si lahko predstavljate, kako so reagirali predvsem tuji študentje, ko smo med drugim vendarle morali ugotoviti, da obstaja možnost, da so stopinje lahko tudi medvedove. Pot, ki naj bi jo z raziskovalnim tempom prehodili v vsaj štirih do petih urah, s predvideno malico, ki je bila v nahrbtnikih, je bila prehojena v dobrih dveh, pri čemer nobenega ni več zanimala naloga, ampak samo to, da bi čim prej prišli do cilja, kar nam je seveda tudi uspelo. Ko smo se ustavili na turistični kmetiji Žagar v Damlju, smo pomalicali in vse skupaj poplaknili z domačim tropinovcem, kar je izjemno blagodejno vplivalo na razpoloženje in dvignilo moralo skupini. Čez dva dni so imeli študentje javno predstavitev svojih ugotovitev v Dragatušu in kolega iz Londona, ki je bil nekje srednjih let in je vodil ter upravljal okrog 300 ha veliko posest bogatega veleposestnika ter pred tem prepotoval skoraj ves svet, je svojo predstavitev začel z naslednjimi besedami: »This was the most exciting day in my life ...« (»To je bil najbolj vznemirljiv dan mojega življenja ...«). Vse drugo ne potrebuje več mojega komentarja, ampak samo opomnik, da se bralec teh vrstic še enkrat vrne stran, dve nazaj in prebere besede prof. Anka s konference v Novem mestu ...

Zaključek

Veliko je še tega in podobnega, vendar zaenkrat za kaj več ni prostora. Ostalo naj ostane v spominu, mojem in Boštjanovem, kjerkoli že hodi in biva …

Hvala tako njemu in vsem, s katerimi sem sodeloval pri njegovih mednarodnih študentskih modulih, za vse izkušnje in prijetne trenutke druženj ter izziva vrednih razprav. Verjetno tudi sam ne bi bil danes v akademskih krogih, če me ne bi ravno on tako trmasto vzpodbujal zadnja leta svojega življenja in mi dajal vetra v jadra za to odločitev. Tudi za to sem mu in mu bom vedno hvaležen …





Društvo DONDES in Boštjan Anko

Mateja Poljanšek

Na pobudo profesorja Boštjana Anka je bilo 22. oktobra 2002 ustanovljeno Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES). Ustanovili so ga študenti in profesorji podiplomskega študija Varstvo naravne dediščine (VND) z namenom združevanja in krepitve prizadevanj za ohranjanje narave, zlasti naravne dediščine, razvijanja naravovarstvene stroke in skrbi za dvig odgovornosti do narave na vseh področjih družbe. Ideja profesor Anka o ustanovitvi društva ni dokumentirana s kakšnim dopisom ali čem podobnim, ampak je zapisana v spominu študentov VND. Profesor je na predavanjih, terenu in ekskurzijah poudarjal, da moramo študenti VND ostati povezani tudi po koncu študija, saj bomo tako lažje delovali v dobro varstva narave ter naravne dediščine in bi bilo zato dobro ustanoviti društvo, ki bo to nalogo uresničevalo tudi po koncu študija.

Ustanovna skupščina je potekala na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Na ustanovni skupščini je bilo prisotnih 35 članov, od katerih so kot ustanovitelji društva svoje podpise pri notarju overili Hrvoje Teo Oršanič, Mateja Poljanšek in Barbara Kutin.

Prvo vodstvo DONDES je bilo: predsednik Hrvoje Teo Oršanič; podpredsednik Gregor Torkar; tajnica Barbara Kutin; blagajničarka Meta Žan; člani Upravnega odbora: dr. Boštjan Anko, Špela Habič, Marjana Hönigsfeld Adamič, Leon Kebe in mag. Katarina Groznik Zeiler; člani Nadzornega odbora: Andrej Medved, Mateja Poljanšek, Branka Tavzes in člani Častnega razsodišča: Marjeta Keršič Svetel, dr. Andrej Kirn, mag. Vesna Klopčič, Alenka Pavlovec in Iztok Rozman.

Na ustanovni skupščini sta bila sprejeta Statut DONDES in Etični kodeks, s tem pa so bile uokvirjene glavne naloge, cilji in vrednote, ki jim bo društvo sledilo. Za pripravo Etičnega kodeksa je bila ustanovljena posebna skupina, v kateri profesor Anko ni neposredno sodeloval. Na sestankih za pripravo Etičnega kodeksa so bili med januarjem in marcem 2001 prisotni: Alenka Pavlovec, Iztok Rozman, mag. Vesna Klopčič, občasno tudi Stanka Drnovšek, Boštjan Jurjevčič in Jaka Šubic. S prof. Andrejem Kirnom so se opravljale konzultacije s pomočjo dopisovanja in pogovorov v živo. Končno obliko je kodeks dobil 17. maja 2001.

Na skupščini društva je bila sprejeta tudi odločitev o oblikovanju strokovnih naravovarstvenih skupin: za razvojno aktiviranje naravne dediščine; intervencijska skupina (odzivi na tekoče naravovarstvene probleme); človekova percepcija narave (dojemanje narave s strani različnih interesnih skupin); skupina za naravovarstveno terminologijo; Natura 2000. Dogovorjeno je bilo, da se bo izdajala strokovna revija društva (kasneje tri številke glasila), da bodo potekala redna predavanja za člane in da bo društvo izvajalo strokovne ekskurzije.

DONDES ima svoje poslovne prostore in naslov za pošto že skoraj od začetka delovanja na Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, kjer smo nekaj časa uporabljali njihov prostor tudi za sestanke in predavanja.

Znak društva je izdelala oblikovalka Eva Barborič in je sestavljen iz štirih delov, vsak od njih pa predstavlja del narave (rastlino, žival, neživo naravo in sonce).

Na predsedniškem mestu so si po prvem obdobju sledili: dr. Gregor Torkar, mag. Mateja Poljanšek in mag. Iztok Rozman.

DONDES je v letih 2005, 2006 in 2007 izdal tri glasila društva z naslovom NARAVNA DEDIŠČINA, ki so bila namenjena članom društva, pošiljalo se jih je tudi v nekatere knjižnice. Vsaka številka je vsebovala poročilo o delu društva, hkrati je bila posamezna številka namenjena predstavitvi katerega od zavarovanih območij v Sloveniji ali predstavitvi posamezne naravne vrednote. Uvodnika k 1. in 2. številki je pripravil dr. Boštjan Anko. Prva številka je bila namenjena predstavitvi Notranjskega parka, druga številka je govorila o Kozjanskem parku, v tretji številki pa so bile predstavljene naravne vrednote Posavja in Dolenjske (Krakovski gozd, Jovsi, Nujčev hrast v Gregovcih). Naklada glasila je bila sto izvodov. Uredniški odbor revije je bil: Živa Bobič, Urban Červek, Matjaž Hribar, Mateja Šmid, Gregor Torkar, občasno pa so pomagali: Marko Gabrovšek, Nina Kopčavar, Blaž Pipan in Mojca Rudolf. Publikacijo je oblikovala Živa Bobič.

Skozi vsa leta delovanja so se v okviru ciklusa predavanj z naslovom Narava kot vrednota zvrstila številna predavanja. Najdlje so predavanja potekala v Hostlu Celica na Metelkovi v Ljubljani, kamor je DONDES povabil član društva Janko Rožič. Kontinuiteto predavanj je prekinila epidemija Covid-19, ko so se predavanja usmerila na spletne platforme. Več o predavanjih, predavateljih in vsebini je mogoče najti na spletni strani, ki obstaja od decembra 2005, ko smo na njej objavili prvi zapis z naslovom Veriga hidroelektrarn na Muri.22

Leta 2011 je društvo DONDES izdalo knjigo Narava kot vrednota, ki sta jo uredila dr. Gregor Torkar in dr. Boštjan Anko. V knjigi so zbrani prispevki osmih avtorjev različnih strok, dr. Peter Skoberne je razčlenil statični in dinamični pristop k varstvu narave na primeru območij Natura 2000 v Sloveniji. Sledi prispevek mag. Brede Ogorelec o vzrokih za zamudo pri uresničevanju nacionalnih programov, ustanavljanju novih zavarovanih območij in vzrokih za zaustavitev ustanavljanja regijskega parka Snežnik. Z ustanavljanjem parkov je povezan tudi prispevek dr. Romine Rodela, ki na primeru Krajinskega parka Goričko razčleni problematiko participativnosti v sodobnem naravovarstvu. Vprašanje pravnega varstva dobrin javnega interesa, kot je naravna dediščina, odpira Tomaž Pavčnik. Etična vprašanja so osrednja tema prispevka dr. Bernarda Goršaka. Na potrebo po celovitejšem vrednotenju narave in naravne dediščine opozarja prispevek mag. Mateje Šmid, ki se ukvarja s celostnim vrednotenjem drevesne dediščine. Zanimiv je prispevek dr. Boštjana Anka, ki obravnava vprašanje ustreznega definiranja krajine za potrebe varstva narave. Knjiga se zaključi s prispevkom dr. Vesne Vilar, ki povzema razpravo s posveta Varstvo narave: včeraj, danes, jutri, ki ga je 5. aprila 2011 organiziral DONDES. Na posvetu so predavatelji predstavili pogled na vlogo in poslanstvo naravovarstvene stroke v sodobni družbi. Sodelovali so: mag. Robert Turk (Politika varstva narave – operativni pogled); mag. Andrej Sovinc (Zavarovana območja doma in v tujini); dr. Boštjan Anko (Naravovarstvena vzgoja in izobraževanje); mag. Breda Ogorelec (Naravovarstveno ozaveščanje); Mladen Kotarac (Kako naprej?); Tomaž Petrovič (Pravni vidik varstva narave) in dr. Peter Skoberne (Zgodovina varstva narave). Posvet je povezoval dr. Gregor Torkar. DONDES je bil od leta 2002 vključen v Koalicijo Volovja reber, ki je predstavljala naravovarstvena stališča proti postavitvi 33 vetrnih elektrarn na Volovji rebri nad Ilirsko Bistrico. DONDES je sodeloval na sestankih, akcijah na terenu in okroglih mizah. V juniju 2003 je bilo pripravljeno Stališče DONDES o vetrnih elektrarnah v Sloveniji in o izgradnji VE na Volovji rebri nad Ilirsko Bistrico. Stališče je bilo posredovano tudi medijem. V stališču so bili razdelani naravovarstveni, okoljevarstveni, formalno-pravni in ekonomski razlogi za nasprotovanje VE na Volovji rebri. DONDES je nato novembra (25. 11. 2003) na Ministrstvo za okolje in prostor posredoval Predlog za začasno zavarovanje območja Volovja reber nad Ilirsko Bistrico. V vednost je bil dokument poslan tudi na ARSO in ZRSVN. Skupaj z Mountain Wilderness Slovenija je DONDES aprila 2007 (7. 4. 2007) organiziral medijsko zelo odmeven pohod na Volovjo reber, ki se ga je udeležilo okoli 120 pohodnikov.

V februarju 2004 (12. 2. 2004) je na Bledu potekal posvet z naslovom Evropska zveza in zavarovana območja: Samo en narodni park imamo – kakšen naj bo, namenjen predstavitvi stališč različnih naravovarstvenih in okoljevarstvenih nevladnih organizacij do dopolnjenega predloga Zakona o Triglavskem narodnem parku. Pri organizaciji so sodelovali: DONDES, Mountain Wilderness Slovenija, CIPRA Slovenija, DOPPS, Društvo za okolje, družbo, naravo in zdravje Ljubljana, Gorenjsko ekološko združenje, Iniciativni odbor za ohranitev TNP, Zveza društev za varstvo okolja, Zveza ekoloških gibanj in Svetovna komisija za zavarovana območja Svetovne zveze za varstvo narave. V organizacijo posveta je bil dr. Boštjan Anko močno vpet – v DONDES imamo zapis razgovora, ki je potekal 23. januarja 2003 (zapisala Marija Zupančič-Vičar), ko je skupaj z Andrejem Sovincem in Marijo Zupančič-Vičar razdelal celoten posvet (program posveta, organizatorje, koga povabiti, financiranje posveta in kakšen je njegov namen). DONDES je na posvetu predstavilo svoja stališča. DONDES je tudi kasneje sodelovalo v Koaliciji za pripravo novega zakona o TNP. V septembru 2009 je DONDES ponovno sodelovalo v javni razpravi ob obravnavi novega predloga Zakona o TNP in nanj podalo številne pripombe, vendar je društvo podpiralo pripravo novega zakona, saj je nevzdržno, da leta 2009 Nacionalni Triglavski park še vedno deluje po zakonu iz leta 1981, kot je bilo zapisano v stališču DONDES.

V 2007 je DONDES pristopilo k naravovarstveni mreži Plan B za Slovenijo.

V 2012 (23. 11. 2012) je DONDES sodelovalo s plakatom in predstavitvijo na strokovnem posvetu ZRSVN z naslovom Prostovoljstvo v naravovarstvu. Na plakatu smo izpostavili naše akcije na travniku na Sv. Nikolaju, ekskurzije, ki jih organiziramo za naše člane, ter posvete in predavanja.

DONDES je v 2011 na Ministrstvu za okolje in prostor pridobilo status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, in ta status ima vse do danes.

Pomen statusa društva v javnem interesu se je pokazal kot odločilen v primeru dolge pravne borbe na Ustavnem sodišču RS in na Upravnem sodišču RS pri spreminjanju postopkov za odstrel volkov (Canis lupus). DONDES je 6. novembra 2014 na Ustavno sodišče RS vložilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti čl. 2. Pravilnika o spremembah Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave s pripadajočo Prilogo 2: Načrtovani odstrel volka (Canis lupus) v povezavi s 7.a členom uredbe o zavarovanih prostoživečih vrstah. Ustavno sodišče je pobudo društva zavrglo in pobudnika, DONDES, napotilo, da lahko s tožbo na Upravnem sodišču izpodbija Prilogo 2 omenjenega Pravilnika. Po vseh pravnih postopkih, ki jih je DONDES vodil skupaj s PIC (Pravno informacijski center), ki je pripravljal pravne materiale in pravno vodil postopke, je Vlada leta 2019 v Uradnem listu objavila Odlok o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019. V odloku ni bilo več kvot za odvzem volkov, zato je treba za odstrel vsakega volka pripraviti individualno odločbo, za kar sta si DONDES in PIC prizadevala več kot šest let. Temu je sledil sprejem Zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (Uradni list RS, št. 43/19) v Državnem zboru, na kar sta DONDES in PIC julija 2019 vložila na Ustavno sodišče pobudo za ustavno presojo omenjenega zakona. Ustavno sodišče je 9. aprila 2020 odločilo, da je zakon neustaven in ga je razveljavilo, pri tem pa je Ustavno sodišče izpostavilo tudi pomen Aarhuške konvencije v slovenskem (in evropskem) pravnem redu, še posebej na področju dostopa do pravnega varstva za nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja in ohranjanja narave.

DONDES je vedno sodelovalo pri konkretnih akcijah na terenu. Nekatere so bile zgolj enkratne narave (pomoč pri odstranjevanju invazivnih vrst v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib, čiščenje trase učne poti po žledolomu v Rakovem Škocjanu, odstranjevanje zarasti (mladi borovci in smreke) na prehodnem barju Dujce na Cerkniškem jezeru). Druge akcije so trajale več let. Tako smo skupaj z Zavodom za varstvo narave – enota Piran več let (od 2006 naprej) izvajali akcije odstranjevanja neprimerne zarasti na sredozemskem slanem travniku pri Sv. Nikolaju v Ankaranu. Temu pa so v letih od 2014 pa do danes, z manjšimi presledki, sledile akcije odstranjevanja invazivne vrste grmastega slakovca v stenah Ospa, kot zaščita občutljivih skalnih ekosistemov, kjer uspeva tudi endemična rastlinska vrsta Tommasinijeva popkoresa. Več o delu DONDES v Ospu je mogoče najti na spletu.23

DONDES je 29. septembra 2011 ob 18. uri v prostorih Hostla Celica v Ljubljani organiziralo okroglo mizo o energetskem zakonu. Leta 2011 je bilo društvo aktivno vključeno v pripravo pripomb in peticije, ki se je opredeljevala do Energetskega zakona (EZ-1, objavljen 26. 6. 2011 na spletni strani Ministrstva za gospodarstvo). DONDES je opozarjalo na naravovarstvene zadržke do zakona, ki ogroža vse predele ohranjene narave v Sloveniji, ki jih ne varuje »akt o zavarovanju«. Največ prahu pri obravnavi predlaganega EZ je dvignil čl. 565, ki je ukinjal zavarovanje zgornjega toka reke Soče s pritoki in odpiral možnost gradnje hidroenergetskih objektov od izvira reke naprej, s čimer bi se razveljavila zaščita reke Soče s pritoki iz leta 1976.

DONDES vsako leto organizira najmanj eno, včasih celo dve ekskurziji. Večinoma gre za ogled zavarovanih območij v Sloveniji, zadnja leta pri tem sodeluje z društvom Drobnovratnik iz Postojne.

V avgustu 2022 je v okviru CNVOS potekal postopek za imenovanje predstavnikov nevladnih organizacij v Svet ministra za okolje in prostor za sodelovanje z nevladnimi organizacijami. DONDES je v okviru kandidatur za področje zavarovana območja prijavil svojo članico mag. Tino Mikuš, ki so jo izvolile vse sodelujoče NVO.



__________

20 ANKO, Boštjan. Podiplomski študij varstva naravne dediščine oz. varstva narave v Sloveniji. V: HLAD, Branka (ur.). Zbornik posvetovanj Varstvo narave – predstavitev in primerjava nemških in slovenskih izkušenj, Ljubljana, 14. in 15. junij 1993, in Okoljska vzgoja in izobraževanje – pot k spremembam, Ljubljana, 8. marec 1996. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava Republike Slovenije za varstvo narave. 1996, str. 79–88.

21 ANKO, Boštjan: Ob drugem evropskem letu varstva narave še magistrski študij »varstvo naravne dediščine«. Gozdarski vestnik. 1995, let. 53, št. 10, str. 447–448.

22 https://naravnadediscina.weebly.com

23 https://issuu.com/trdoziv/docs/trdoziv11_0827-web, str. 52–53.





TRAJNOST

Gozd, ki se ves čas rojeva in umira po delcih, kot celota pa ostaja trajen, je verjetno res najboljša prispodoba trajnosti.

Boštjan Anko





Urednikov uvod

Nekoč sem zapisal, da je izraz »trajnost« krik po izgubljeni modrosti. Naši predniki so bili prisiljeni živeti trajnostno in seveda niso potrebovali za to posebnega izraza. Pojavil se je šele tedaj, ko smo se že precej oddaljili od takšnega načina življenja. Boštjanu so bila načela trajnosti blizu, edina možnost preživetja, pot do napoja nesmrtnosti, a na drugačen način, kot alkimisti: »… iskali so ‘življenjski napoj’, to je večno življenje. Bistvo razvoja po načelu trajnosti, kot ga pojmujemo danes, pa je iskanje večnosti življenja.« (Anko, 1995, str. 253)

Takoj ko se je ob pripravah na svetovni vrh v Ríu de Janêiru (1992) usul plaz objav o trajnosti, je Boštjan prevedel globalni strateški dokument Skrb za Zemljo. Pa tudi sicer je bil s trajnostno držo popolnoma prežet, kar se odraža v njegovem delovanju na vseh področjih: gozdarstvu, varstvu narave in pri pedagoškem delu. Zato nam je bilo še teže ločevati izbor za zbornik po posameznih poglavjih.

Njegov nagovor ob praznovanju šestdesetletnice Prirodoslovnega društva Slovenije je eden najboljših prispevkov na tem področju, zelo aktualen tudi za današnji čas.

Če je bila trajnost sestavni del vsakega njegovega delovanja, je temu področju vendarle posvetil tudi posebno pozornost, spet zato, da bi čim več ljudi navdušil in usposobil. Z Andragoškim centrom Slovenije je pripravil odličen priročnik Znamenja trajnosti (2013), ki je izšel tik pred njegovo smrtjo, v posodobljeni izdaji pa tudi leta 2023.

Ankova dela spadajo med temeljne prispevke pri uveljavljanju trajnostne misli v slovenskem prostoru. Razvijal in udejanjal jih je tudi v svojem pedagoško-andragoškem delu. Ključen pristop je bila sokratska metoda, s katero je za misli, pisanja in dejanja vnel svoje številne sogovornike in učence.

Izbor člankov s komentarji sta za to poglavje pripravila dr. Nevenka Bogataj (Andragoški center Slovenije) in izr. prof. dr. Gregor Torkar (Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani).





Iskanje trajnosti24

Zahvaljujem se za priložnost, da o naravoslovju podam nekaj osebnih misli in pogledov prijaznega sopotnika, ki se je sicer kot gozdar zapisal uporabnim vidikom naravoslovja, pa je vendarle ves čas zajemal iz temeljnega naravoslovja, ne da bi pri tem nehal iskati temeljnost tudi na svojem lastnem področju.



Odnos naše generacije do narave se je oblikoval med branjem biblične Geneze in knjižic, kakršna je bila npr. Znanost in praznoverje ruskega avtorja J. V. Sergejeva.

V Genezi piše: »Plodita se in množita ter napolnita Zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na Zemlji.«

In Sergejev, ko piše o znanosti, ki da zna odgovoriti na tisoče vprašanj (Sergejev, 1946, str. 23), pravi: »V deželi Sovjetov otroškega razuma ne zastrupljajo z religioznimi in praznovernimi bedarijami. Otroci zvedo o svetu in vseh prirodnih pojavih ne iz pravljic, ampak iz znanstvenih knjig, iz izkušenj, ki jih je zbralo človeštvo v tisočletnem razvoju.« (Ibid., str. 21)

Nikogar ni bilo, ki bi nam takrat pojasnil, da oblast ni le moč, ampak najvišja oblika služenja in odgovornosti, in da zato biblične besede niso nujno dovoljenje za lahkomiselno uničenje sveta, ampak lahko tudi poziv k odgovornemu skrbništvu. Nikogar tudi ni bilo, ki bi nam pojasnil, da znanost sama po sebi ni ne dobra ne slaba, da bi morala biti nevtralna in objektivna, da pa jo je mogoče zlorabiti.

Zato mislim, da je bilo za naše mlade duše najpomembnejše, da smo v tistem času imeli učitelje, kakršen je bil recimo profesor Pavel Kunaver, ki so nam odkrivali naravo v vseh njenih razsežnostih – od Jupitra do netopirja, čemečega v kraški jami. Pa ne samo naravo: tudi svoje poglede nanjo.

Tako smo se po končani gimnaziji odpravili v naravoslovje z razmeroma skromnim znanjem o naravi, a zato s toliko večjo mero ljubezni in spoštovanja do nje. Ko gledam današnje študente, ne vem, ali je danes še tako. Včasih se mi zdi, da več vedo, a manj čutijo.

Mi smo dileme bibličnega in materialističnega razmerja do narave reševali največkrat vsak zase, v mnogih preizkušnjah, predvsem pa v dolgih letih – kdor je v tem iskanju pač vztrajal. Brali smo o Frančišku Asiškem, ki je že v 13. stoletju ponudil alternativno obliko sožitja med človekom in stvarstvom, in o Robertu Oppenheimerju, ki je po Hirošimi in Nagasakiju odklonil sodelovanje pri izdelavi vodikove bombe.

Zdi se mi, da smo bili v tem iskanju tisti, ki smo se zapisali pretežno uporabnim znanostim, bolj in pogosteje v dilemah in skušnjavah kot pa tisti, ki so ostali na področju tako imenovanih »temeljnih znanosti« in se jim ni bilo treba vsak dan sproti spraševati – in opravičevati, čemu proučujejo naravo.

Čemu človek naravo sploh proučuje? Če gledamo historično zaporedje domnevnih motivov, ki so ga vodili pri proučevanju narave, vidimo, da obdobju gole empirije, ko človek s poskušanjem in izkušnjo ločuje užitno od neužitnega, nevarno od koristnega, kot najmočnejši motiv sledi strah. Strah pred nadmočnim, nepoznanim in nepredvidljivim, strah pred navidezno anomijo v naravi, ki ga še danes zavijamo v lepo sintagmo »odkrivanje naravnih zakonitosti«.

Kakšen mejnik v tem pogledu pomeni Talesova napoved sončnega mrka v maju 585 pr. Kr.?

S spoznavanjem zakonitosti se strah umika racionalnemu. In vendar »naš« dunajski zdravnik Marko Anton Plenčič še leta 1762 v svoji knjigi Opera medico physica v eni sapi piše o nalezljivosti bolezni, goveji kugi in strašnem potresu, ki je 1. novembra 1755 stresel Evropo, Afriko in Ameriko ...

Vendar človek postane še bolj človek, ne kadar ga je strah, ampak kadar je radoveden. In čista radovednost – brez misli na korist ali karkoli drugega – je bila v vseh časih gonilo znanosti – zlasti naravoslovnih. Plinij starejši, avtor velikega Naravoslovja, je premagal strah in svojo znanstveno radovednost ob izbruhu Vezuva leta 76 plačal z življenjem. Najbrž ne prvi in gotovo ne zadnji.

V oktobrski številki revije Scientific American Carl Sagan piše: »V zadnjih nekaj desetletjih je človeška vrsta začela resno in sistematično iskati dokaze, da življenje obstaja tudi drugod v vesolju.« Ko bi ne bilo Plinijev vseh vrst v vseh časih, bi se lahko upravičeno vprašali, ali ima človek moralno pravico iskati življenje v vesolju – ob svojem odnosu do življenja na lastnem planetu.

Naslednje gonilo znanosti je bila in ostaja misel na korist. Srednjeveška alkimija s svojim iskanjem »kamna modrih« ali »življenjskega napoja« ostaja zgodnjeromantično obdobje v razvoju sodobnih naravoslovnih znanosti, na katerega danes sicer gledamo s prizanesljivo odmaknjenostjo – v resnici pa tudi sami iščemo prav isto kot alkimisti in njihovi meceni: bogastvo in dolgo življenje.

Tudi racionalno iskanje naravnih zakonitosti prosvetljenega časa ni več samo sebi namen, ampak le sistematičen poskus odkrivanja tistega, kar so nesistematično skušali odkriti alkimisti. In vendar znanost ostaja »aristokratska«, dokler se ne spajdaši s »plebejsko« tehnologijo, kot v svojem znamenitem eseju The Historical Roots of Our Ecological Crisis pravi Lynn White.

Kot se iz poroke fevdalnega denarja in meščanskega duha rodi kapitalizem, tako se z združitvijo znanosti in tehnologije potrdi baconska vera, da znanstveno védenje pomeni tehnološko premoč nad naravo. Rodi se nova sila, ki je naravi in človeku storila mnogo slabega.

Pakt med znanostjo in tehnologijo v vsakdanji praksi je verjetno največji dogodek v človeški zgodovini – od iznajdbe poljedelstva (White, 1970, str. 99). Prav zaradi tega pakta se »kljub Koperniku vse vesolje še vedno vrti okrog našega planeta in kljub Darwinu ljudje v svojih srcih še vedno nismo del naravnega procesa. Smo nekaj več od narave ...« (Ibid., str. 111)

Ta pakt pomeni zaton klasičnega romantičnega naravoslovja. Védenje o naravi vse bolj stopa v službo njenega obvladovanja. Logično je, da se je tudi zato naravoslovje delilo in specializiralo – atomiziralo – in pri tem izgubljalo kompleksnost pogleda na predmet svojega proučevanja. Ta bi zahteval, da sodobni človek ponovno opredeli svoj odnos do narave, v katerem je očitno pregorela varovalka etičnega.

Potrebo po tej ponovni opredelitvi smo prav gotovo najbolj čutili mi s področja uporabnega naravoslovja, ki smo vsak dan gledali rastoči prepad med znanjem o naravi in med tem, kar se je z naravo dejansko godilo.

Na najrazličnejše načine smo se začeli zavedati, da je usoda narave ne nazadnje tudi usoda naše vrste. Ta posredna ogroženost človeka je sicer marsikje dala nov zagon proučevanju narave, hkrati pa je prav ta zagon tudi ponovno poudaril potrebo, da ne rečem postavil zahtevo po ponovni opredelitvi naravoslovja.

Pri vsem, kar se godi z naravo, je naše naravoslovje še vedno pestra mešanica vseh naštetih historičnih komponent – empirije, strahu, radovednosti, želje po koristi, negotovega občutka o prihodnosti človekove vrste. V svoji najžlahtnejši obliki pa je še vedno v fazi radovednosti.

Še vedno velja za večji znanstveni dosežek npr. odkriti in opisati novo vrsto, kot pa rešiti pred izumrtjem ogroženo, že dolgo poznano. Prvo je »znanost«, drugo je nekaj drugega, na splošno manjvrednega – pravzaprav sploh ne znanost. Gre za obsežno in nerazumljeno področje, kjer se prepletata emotio in ratio, področje, ki ne sodi v kontekst pakta med znanostjo in tehnologijo in ga zato na splošno obravnavamo kot manjvredno. Je tak odnos morda posledica dejstva, da sta bila pri dosedanjem ohranjanju narave čustvo-emotio ali, širše vzeto, antropološka komponenta uspešnejša od razuma »čistega naravoslovja«?

Že Garret Hardin je v svojem eseju Tragedy of the Commons (Tragedija skupnega pašnika) opozoril, da krava, ki jo posameznik prižene na skupni pašnik, ni le biološko vprašanje nosilne zmogljivosti pašnika niti ne le vprašanje ekonomskega konflikta med koristjo posameznika, katera se kot škoda porazdeli med vse druge pašne upravičence in skupnosti, ampak v bistvu moralno vprašanje.

Hardin bi bil prav lahko svoj esej naslovil Tragedija skupnega planeta – saj se sleherna korist, ki si jo posameznik ali skupnost pridobita na račun narave, kot škoda porazdelita ne le med človeštvo, ampak med občestvo vsega živega na Zemlji.

Vendar je bilo sporočilo o kravah in skupnem pašniku očitno preveč zapleteno – predvsem pa je preveč neprijetno potrkalo na našo vest. Skoraj tri desetletja je trajalo, preden so ljudje Hardinovo sporočilo vzeli zares in na Konferenci o okolju in razvoju tudi uradno uveljavili pojem »trajnostnega razvoja«. Vijugasta pot, ki jo je človeštvo v treh desetletjih prehodilo od Neme pomladi (1962) ali Tragedije skupnega pašnika (1968) preko Meja rasti (1972), Strategije ohranitve Sveta (1980), Naše skupne prihodnosti (1987) in Skrbi za Zemljo (1991), je sama po sebi zanimiva kronika sprenevedavega prebujanja vesti človeštva, kar zadeva njegove račune z naravo.

Alkimisti so iskali »življenjski napoj«, tj. večno življenje. Bistvo razvoja po načelu trajnosti, kot ga pojmujemo danes, pa je iskanje večnosti življenja. Težko bi bilo reči, komu pripada prvenstvo v razvijanju te misli. Sam sem jo odkrival v klasičnem in do danes širši javnosti malo znanem delu Alfreda Möllerja Der Dauerwaldgedanke (Misel o trajnem gozdu) iz leta 1922.

Gozd, ki se ves čas rojeva in umira po delcih, kot celota pa ostaja trajen, je verjetno res najboljša prispodoba trajnosti.

Möller je praktik in njegov trajni gozd, ki ga imenuje »organizem«, ni Hardinov abstraktni pašnik, ampak nekaj zelo konkretnega. Sam pravi (Möller, 1922), da ga je na misel o kontinuiteti »trajnega gozda« v enaki meri pripeljal Darwin s svojim tretjim poglavjem (Boj za obstanek) Nastanka vrst in konkretna praksa gospodarjenja z gozdom brez golosečenj.

Möller je »trajni gozd« povzdignil v načelo ravnanja z gozdom in mu implicitno podredil tudi gospodarske in družbene vidike. Od tu pa do splošnega razumevanja trajnosti v vseh človekovih poslih z naravo in s samim seboj je le majhen korak.

Svetovna konferenca o okolju in razvoju v Riu je »trajnostni razvoj« opredelila kot »razvoj, ki zadosti današnjim potrebam, ne da bi ogrožal možnosti prihodnjih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam«.

»Kadar ljudje kako dejavnost (ali razmerje) označijo za trajnostno, to pač store na podlagi tistega, kar v danem trenutku vedo. Dolgoročnega poroštva za trajnost ne more biti, ker mnogi dejavniki ostajajo neznani ali nepredvidljivi,« piše v dokumentu Skrb za Zemljo.

Generalna skupščina IUCN v Buénos Áiresu januarja letos je jasno opozorila, da ima trajnost vsaj tri glavne vidike: ekološkega, gospodarskega in družbenega, ki so opredeljeni z nosilno zmogljivostjo ekoloških sistemov, trajno ekonomsko rentabilnostjo in s skladnostjo z normami posameznika ali človeške skupnosti.

Skrb za Zemljo uporablja izraz »trajnostni razvoj« v pomenu izboljšati kakovost človeškega življenja in hkrati živeti v mejah zmogljivosti ekosistemov. Tak razvoj ni ekstrapolacija dosedanjega. Jasno je tudi, da smo z opredelitvijo za tak razvoj tudi pred sklepanjem novega pakta med znanostjo, tehnologijo – in etiko. V razvojnih dilemah naj bi se človek spraševal, ali v resnici sme vse, kar tudi zmore.

In kje je tu mesto naravoslovja? Povsem jasno je, da je ekološki vidik trajnosti prvi med enakimi. Brez spoštovanja nosilne zmogljivosti ekosistemov (in to v količinskem ter kakovostnem pomenu) ne more biti niti gospodarske niti družbene trajnosti.

Prav zaradi faustovskega pakta s tehnologijo smo tudi v naravoslovju dobršen del našega razmišljanja bolj posvetili temu, kako bomo naravo izkoristili in si jo podredili, ter šele potem, kako jo bomo spoznali. Spoznali zato, da bomo z njo ravnali odgovorno – trajnostno. Da bomo znali živeti od obresti, ne da bi načenjali glavnico.

Spet bom rekel, da so to predvsem dileme, s katerimi se srečujemo t. i. »aplikativci«. Kot sem povedal, sem gozdar. Nobena beseda ne odtehta tistega, kar se godi v mladem strokovnjaku, ki odkaže nekajtonskega orjaka, ga da podreti in pri tem že razmišlja o novem življenju – podmladku. Šele čez nekaj let bo videl, ali je pravilno presodil: podrl je drevo, ki ga ni vzgojil sam, in za njim bo ostal podmladek, ki ga tudi žel ne bo sam. Šele v teh miselnih in časovnih okvirih pojem trajnosti ni neka abstrakcija, ampak ekološka, gospodarska in družbena realnost.

Ker pojem trajnosti zadeva predvsem obnovljive vire oz. živo naravo, je razumljivo, da ima tudi naše naravoslovje številne in zelo konkretne naloge pri uvajanju koncepta trajnostnega razvoja. Nikakršne dileme ni več, ali je trajnostni razvoj utopija ali realnost: neizogibna nuja je. Zaenkrat se morda zdi, da je trajnostni razvoj še eno razkošje, ki si ga lahko privoščijo le bogati, manj bogati pa njegov družbeni vidik (vzdrževanje obstoječega stanja) vzdržujejo na račun gospodarskega ali gospodarski vidik na račun ekološkega. Kdo bo pri tem spregovoril o etičnem odnosu do narave?

Sodim, da je to dolžnost prav društev, kot je naše, katerega tehtno besedo smo mnogokrat pogrešali vsi, ki smo tako ali drugače iskali pota do premirja med človekom in naravo. Slovensko Prirodoslovno društvo ima spoštovanja vredno tradicijo in izjemen intelektualni potencial. Včasih bi si človek zaželel, da bi se z vsem svojim strokovnim in moralnim ugledom odločneje oglasilo tudi takrat, ko gre za tako dolgoročne stvari, kot je trajnost razvoja na Slovenskem.

Pogosto namreč razmišljam, kako znanost še ni prehodila tiste poti, ki jo je že prehodila umetnost, katere prva naloga je bila krasiti in ugajati. Zgradili smo si naravoslovje, ki je imelo nalogo vselej samo odgovarjati na čisto določena usmerjena vprašanja. Razmišljam o naravoslovju, ki bo vprašanja tudi postavljalo: neprijetna, provokativna – predvsem pa pomembna za našo prihodnost. Vprašanje o bioloških temeljih trajnosti je gotovo eno od njih.

Literatura

Hardin, G. 1968. The tragedy of the commons. Science, 162, 3859: 1243–1248.

Möller, A. 1922. Der Dauerwaldgedanke. Berlin, J. Springer: 84 str.

Sagan, C. 1994. The search for extraterrestrial life. Scientific American, Oct. 1994: 71–77.

Sergejev, J. V. 1946. Znanost in praznoverje. Ljubljana, Mladinska knjiga: 31 str.

Sovre, A. 1946. Predsokratiki. Ljubljana, Slovenska matica: 307 str.

White, L. Jr. 1970. The historical roots of our ecological crisis. V: Schaeffer, F. A. Pollution and the death of man – the Christian view of ecologv. Wheaton, Tyndale House Publishers.





Znamenja trajnosti25

»Z idejo trajnosti trajnosti sem se srečal … pri označevanju drevja za posek (odkazovanju) ob spoznanju, da je ob pametnem gospodarjenju gozd večen in je večno tudi njegovo lesno bogastvo. Formalno srečanje s trajnostjo je pomenila knjiga zakoncev Meadows Meje rasti in nato vrsta dokumentov do knjige Skrb za Zemljo, dela na področju varstva narave, ki temelji na istih treh stebrih kot trajnost sama.«

»Če je osnovni vzrok netrajnosti človekova sebičnost, je upanje za trajnostno prihodnost v sodelovanju. Primerov nepreračunljivega sodelovanja v človeški zgodovini ni ravno mnogo, v ekonomiki jih je še manj – še največ jih je mogoče najti v naravi. Pričakovano je časovni lok iz preteklosti povezan tudi s kritičnim razmislekom o pomanjkljivostih tedanjega diskurza o trajnosti – ideja trajnosti je tesno povezana s človekovim dojemanjem prihodnosti. Od vseh živih bitij je namreč edino on sposoben, da prihodnost anticipira.«26, 27

»Besedo ‘trajnost’ vse pogosteje uporabljamo, pa le redki vedo, kaj pomeni.« (str. 17) Splošno sprejete definicije so vsekakor pomembne – še pomembnejši pa je miselni okvir in najširša družbena klima, v kateri je mogoče to plemenito idejo udejanjati (str. 17).

Kadar gre za trajnost, ni situacij, kjer »dobijo« vsi. Največ izgube tisti, ki imajo največ – in prav ti se pridobljenega najkrčeviteje oklepajo. Trajnostnega razmišljanja in ravnanja ni mogoče ukazati, uveljaviti s silo. Prebudi ga lahko le človekovo etično gledanje na svet, ki ga obdaja.

Trajnost uči odrekanja, samoomejevanja in samodiscipline.

Ideja trajnosti se po Sizifovo vzpenja naravnost proti rastočim trendom potrošništva in globalizacije. Zato ni zanimiva ne za poedinca potrošnika niti za trgovce z dušo človeštva. Zanimiva je le za razmišljujočega človeka. Pa je Homo sapiens res vedno vreden tega imena? Mnogi mislijo, da je trajnost nekaj novega, spočetega leta 1992 na svetovni konferenci o okolju in razvoju v Ríu de Janêiru. Sprenevedavo verjamejo, da misel o trajnosti zaobsega predvsem ves svet in zato njih neposredno ne zadeva. Svoje vloge v človeškem občestvu ljudje večinoma gledajo v delavcu (v najširšem pomenu besede), davkoplačevalcu, potrošniku, volivcu, članu ožjih skupnosti – vselej vpeti v neke hromeče tradicionalne okvire. Redki pomislijo, da na usodo človeštva vplivajo tudi drugače: kot etična bitja, z mislijo in drobnimi dejanji, ki razbijajo miselne in vedenjske šablone, ki so nas pač pripeljale tja, kjer smo. Gutta cavat lapidem non vi sed saepe cadendo ali po naše: »kaplja ne izvotli kamna s silo, ampak s čestim padanjem«. Vsak od nas je kaplja … Trajnost nikakor ni neka (na)silna ideologija, ampak, če parafraziramo Hegla, »spoznanje nujnosti«. Kot taka trajnost ni nekaj novega niti nekaj, kar se manifestira le v planetarnem merilu. Že dolgo je z nami in začenja se s posameznikom.

V prispodobi bi trajnost lahko primerjali s horizontalnostjo stabilne ravnine, ki počiva na treh enako visokih točkah (tj. enako poudarjenih in upoštevanih sklopih naravnih, družbenih in ekonomskih danosti) – če se ena sama od njih zviša ali zniža, ravnina preide v poševno oz. nestabilno stanje … In potem je tu še nekaj, kar pogosto spregledamo: trajnost vselej definiramo na temelju tistega, kar v danem času vemo. Trajnost je način gledanja na svet in naše mesto v njem. Razmišljanje o njej je za večino verjetno neprijetna učna ura o modrosti, obzirnosti do drugega in drugih itn. (str. 18)

Da, trajnost ostaja visok, nedosegljiv cilj – hkrati pa edini kažipot v prihodnost. Za pojem trajnosti bomo našli mnogo imen. Navsezadnje je vseeno, kako se ta visoki cilj imenuje, da mu le ostajamo iskreno zvesti ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih.

Ironično, ampak pogosto je pojem mogoče definirati prav z njegovo negacijo. Dileme okrog usodnega prepletanja naravnega (omejena proizvodna sposobnost narave), družbenega (drobne prevare ob neustrezni regulativi) in ekonomskega (zasledovanje lastne koristi na račun drugih) je na osnovi idej W. F. Lloyda (1794–1852) z genialno preprostostjo orisal G. Hardin (1968) v svojem znamenitem eseju Tragedija skupnega pašnika.

Zgodba o skupnem pašniku ni nekakšna hipotetična tragedija, v kateri zlorabljena svoboda najprej uniči naravo pašnika, potem pa še pašno skupnost. Takih »skupnih pašnikov« je celo danes več, kot bi si človek predstavljal, od Antarktike do atmosfere in daljnih planetov. Kaj drugega pa je Kjotski protokol kot vzpostavljanje reda na »skupnem smetišču«? Tragedija se prične v trenutku, ko je presežena nosilna zmogljivost pašnika, ko na pašnik priženejo prvo kravo preveč in se nadaljuje v današnji realnosti z vsako tono v ocean izpuščenih kemikalij in odpadkov, v atmosfero oddanih toplogrednih plinov ... Nosilna zmogljivost ekosistemov je (hote?) spregledana, družbenih norm – posebej globalnih – ni, edino gonilo tega početja je pohlep. Nekdo bogati na račun pašnika, nas vseh in še posebej na račun prihodnjih generacij. (str. 41)

»V naravi res ni težko najti vzporednic vsem trem vidikom trajnosti: ekološki vidik odgovarja mejam dejavnikov neživega okolja, od katerih je odvisen obstoj določenega osebka, vrste ali ekološkega sistema. Socialnemu vidiku odgovarjajo preživetvene strategije, s katerimi osebki, vrste ali ekološki sistemi usmerjajo tokove snovi in energije ter tako branijo svoje mesto v življenjski skupnosti. Ekonomski vidik najbolje ponazarja energija kot osnovna valuta medsebojnih odnosov. Ljudi posebej fascinirajo načini organizacije odnosov med osebki iste vrste, pa naj gre za čredo primatov, osir, čebelji panj ali mravljišče. Vendar ti organizacijski modeli niso za ljudi nič kaj privlačni – imajo svojo neizprosno logiko in so strogo podrejeni preživetju skupnosti.28 (str. 32)

Trajnost, o kateri govorimo, ni ena sama, ampak je sestavljena iz neštetih, hierarhično razvrščenih trajnostnih situacij, ki upoštevajo naravne, socialne in ekonomske vidike odnosov med človekom in naravo ter med ljudmi samimi. (str. 29) Očitno je, da ena sama resolucija o trajnostnem gospodarjenju z gozdovi, sprejeta nekje daleč na svetovni ravni, ne bo zadostovala; trajnostno gozdarstvo ima preveč obrazov. (str. 30)

Trajnost ne pomeni večnosti. Kje so torej njene časovne meje? Odvisne bodo od naše sposobnosti in pripravljenosti, da realno predvidevamo prihodnost, in seveda od našega védenja o naravi stvari. Bolj produktivno je torej realno predvidevanje razvoja z vseh treh vidikov trajnosti v dveh, treh generacijah kot pa blodnje po neki neopredeljeni »prihodnosti človeštva«. (str. 30)

Pričakovano je časovni lok iz preteklosti povezan tudi s kritičnim razmislekom o pomanjkljivostih diskurza o trajnosti: Ideja trajnosti je tesno povezana s človekovim dojemanjem prihodnosti. Od vseh živih bitij je namreč edino on sposoben, da prihodnost anticipira ...«

… pomanjkljivost našega vsakodnevnega razmišljanja o trajnosti je neopredeljenost déležnikov v vsakem trajnostnem ukrepanju. Zdi se namreč, da je v vseh teh razmislekih glavni in edini déležnik najpogosteje kar »vse človeštvo«. Vsaka situacija, ki zahteva trajnostni razmislek, ima konkretne naslovnike: tiste, ki izgubijo, in tiste, ki pridobijo. Primerov učinkovitega ukrepanja, ko bi bili déležniki vsi ljudje, enostavno ne poznamo. Četrta nedorečenost v našem obravnavanju trajnosti je ohlapnost opredeljevanja najpomembnejšega predmeta trajnosti. Za lačnega je to polna skleda, za žejnega vodnjak, poln čiste vode, za poplavljenega varnost pred povodnijo. Kar napočez zagotovljena trajnost ni zdravilo za vse človekove tegobe – ker je ni: če bi dejansko hoteli ukrepati, bi morali vselej tudi povedati, na kaj se določeni trajnostni ukrepi nanašajo. (str. 31)

Družboslovje je fascinirano z odkrivanjem podobnosti med naravnimi odnosi in procesi ter tistimi, ki so se (ne)zavedno vzpostavili v človeških družbah. Pri tem je zanimivo, da največ pozornosti posveča plenilstvu, zajedalstvu in tekmovanju kot paralelam družbenih odnosov, manj ali nič pa mutualizmu, protokooperaciji in komenzalizmu, kjer ima od odnosa korist vsaj en partner, drugi pa nobene škode. (str. 31)

Na voljo imamo najrazličnejša orodja. Imamo odlične komunikacije, pa se ne razumemo. Manjka le iskrena volja, da počasi, a zagotovo pričenjamo živeti trajnostno.

Pot do moderne interpretacije trajnosti ni bila niti kratka niti enostavna. Če je R. Carson s svojo knjigo Nema pomlad opozorila na okoljsko ceno povojnega razvoja zahodnega sveta, sta zakonca Meadows s sodelavci z delom Meje rasti treznila svet z opozorili na končnost virov, ki predstavljajo materialno osnovo sodobne civilizacije. Gotovo gre za deli, ki sta bistveno prispevali k treznjenju človeštva. (str. 42)

Verjetno bo finančna in gospodarska kriza, v kateri je svet, prinesla še tretji (ekonomski) pogled na vprašanje trajnosti: razmišljanje, v kolikšni meri so »drugih katastrof« krivi ne tisti, ki imajo najmanj, ampak tisti, ki imajo največ. (str. 43)

Od vseh avstrijskih dednih dežel se je tragedija skupnega pašnika najdlje odigravala prav v gozdovih na Kranjskem. Deželni stanovi so enega za drugim zavračali osnutke gozdnih redov, kakšne je predlagal deželni knez – v imenu nekakšnih »svoboščin«. Zato je bil red, ki ga je dežela po poldrugem stoletju (!) končno le dobila, sodobno napisan v duhu fiziokratizma, z izjemnim poudarkom na trajnosti sečenj. Le-ta ostaja stalnica v gozdnogospodarskih načrtih, nastalih v času veljave tega reda. (str. 49)

»… koncept gospodarjenja z gozdom pomeni napredek v upoštevanju naravno pogojene nosilne zmogljivosti gozdov. Pomeni trajnost za fevdalne gozdne veleposestnike, ničesar pa ne pove o socialni sprejemljivosti dane lastninske ureditve, ki v fevdalnem redu do vélikih sprememb pač ni bila vprašljiva.« (str. 53)

Z vidika trajnostne prakse gozdarstva na Slovenskem je Gozdnogospodarski načrt za trajnostni gozd (1771) , ki ga je izdelal slovaški gozdar Franz Flameck, še posebej pomemben, ker začenja edinstveno, spoštovanja vredno serijo načrtov, ki mu sledijo v letih 1812, 1842, 1875, 1887, 1897, 1907, 1920, 1931 do leta 1953 oz. 1963, ko se gozdnogospodarski načrti, z vsemi elementi Flameckovega, obvezno začno izdelovati po vsej Sloveniji vsakih deset let. Sodobno gospodarjenje z gozdom, ki je preseglo zgolj trajnostno pojmovane donose od proizvodnje lesa in se je razširilo tudi na okoljske in socialne funkcije gozda, je s svojo osnovno filozofijo in tradicijo v resnici vzorec za gospodarjenje z vsemi obnovljivimi naravnimi viri tudi v prihodnje. (str. 54)

Zlahka namreč sprejemamo idejo o obrabi in amortizaciji zgradb, strojev ali opreme, ki so mrtvi in od svojega začetka le še propadajo. Z njihovo amortizacijo zbrana sredstva se na koncu investirajo v nekaj drugega, novega – navsezadnje v karkoli. To so nežive stvari, za katere bi bilo le težko reči, da imajo tudi neposredno ekološki in socialni vidik. Gozd pa je živ, umira sicer po delcih, sam po sebi pa je kot celota trajen. Njegove socialne in ekološke vloge so očitne; predvsem pa je pomembno, da se amortizacijska sredstva vlagajo v isti gozd – v njegovo delovanje in večno obnavljanje. Institut biološke amortizacije je bil eden zares redkih primerov pravnega urejanja trajnostne prakse. Žal je bil ukinjen zaradi uveljavitve koncepta integralnega proračuna – prav v času, ko smo pričeli spoznavati, kako univerzalno veljaven je pri upravljanju vsakega obnovljivega naravnega vira. Njegova uvedba na vseh področjih, ki upravljajo z obnovljivimi viri, bi dejansko pomenila preboj ideje trajnosti tudi v svet politike. Potem bi bilo z uvajanjem trajnostnih praks marsikaj lažje in enostavnejše ... (str. 70)

Trditev, da se je trajnost najbolj ohranila na obrobjih, nikakor ni mišljena slabšalno. Ugotavlja le, da se je moral nabor vrednot in kodeks medčloveških odnosov in odnosov ljudi do narave najostreje in najpopolneje izoblikovati prav tam, kjer so (bili) naravni pogoji za človekov obstoj najtežji in je (bilo) alternativnih izbir najmanj. Pomanjkanje, skopost ali ogroženost virov so večni sopotniki trajnostne misli. Po drugi strani marginalnost naravnih virov povzroča tudi socialno obrobnost, izključenost: govorimo o nerazvitih, zaostalih predelih in ljudeh, ki pa v zvezi s trajnostno mislijo predstavljajo dragocene refugije trajnostnih vrednot in vedenjskih imperativov. Ravno ta izolacija je ohranitev elementov trajnostne tradicije v teh predelih zamaknila vsaj za eno generacijo in jih tako obvarovala pred vdorom nevrednot »razvitega« in »naprednega« sveta; potem pa? Naslednja generacija se jim bo prilagodila ali pobegnila »v svet«. (str. 78)

Dragatuš – spoj skupnosti s prostorom

Dragatušci se niso postavili le proti ponovnemu posegu na svoje ne tako dolgo tega komasirane njive v krajinskem parku, ki so ga le vzeli za svojega. Že prvi vzrok selitve bazne postaje za mobilno telefonijo iz vasi na polje je bila negotovost – strah za največjo dobrino – za zdravje. Ekonomski vidik je jasen: za vaščane je to tehtanje med ponujeno odškodnino in ceno zdravja oziroma motnjo na njivah, kot so jo dojeli po začetnem konfliktu z investitorjem – pa tudi oblastmi. Dodatna dimenzija konflikta je tudi neverjetna aroganca investitorja in brezbrižnost oblasti. Kronologija dogodkov od leta 2002 do leta 2011 in vsebinski poudarki primera praktično povedo vso zgodbo. Najmočnejši element v tem konfliktu je vaška skupnost sama: Dragatušce je združila medvojna nesreča, povojna prepuščenost samim sebi, občutek, da so bili ogoljufani in na koncu spet strah pred neznanim. Pomembna je bila vloga Društva za varstvo okolja, ki je služilo kot kristalizacijsko jedro civilne iniciative, ki je pod vodstvom le nekaj sposobnih mnenjskih voditeljev uspela angažirati strokovnjake in medije ter primer pripeljati v Državni zbor – do uspešnega zaključka. Primer Dragatuš je danes znan po vsej Sloveniji in težko je reči, koliko podobnih sporov je že preventivno pomagal rešiti – gotovo je le, da jih je.

Istra – spoj spomina s prihodnostjo

Ta skrivnostna Istra »kontinentalne« Slovence še vedno vznemirja s svojo pradavnostjo. Podzavestno priznavamo, da se tam čas ne prične s prihodom Slovanov; tu ni bilo nenadnega preloma med pozno antiko in srednjeveškim fevdalizmom. Istra je še vse do 9. stoletja bizantinska. Njen čas je tekel drugače. Največji prelom za Istro, kot jo dojemamo danes, je bila druga svetovna vojna oziroma čas po njej. Nujnost materialnega preživetja je ustvarila neko edinstveno obliko mutualizma med modernim, hitrorastočim mestom, povezanim z vsem svetom, in njegovim arhaičnim, od vsega sveta odrezanim zaledjem. Življenje potovk – jajčaric se je vse do Limskega kanala prilagodilo tej novi obliki sožitja, s tem pa tudi dober del življenja istrske vasi. Istra zna biti skopa. Zato je bila glavna in najpogostejša enota njene menjave z velikim mestom prej krhko jajce kot pa voz drv ali vol. Stotisoči, milijoni jajc, ki so jih drsajoče noge potovk znosile na tržaške tržnice. Seveda je Trst dobival iz istrskega zaledja še marsikaj, ampak v trgovini z jajci je lahko sodelovala že vsaka najmanjša hiša, da je le imela nekaj kokoši. To po svoje kaže tudi na krhkost razmerja med mestom in zaledjem, ki ga je ta skromna menjava mnogokrat ohranjala pri življenju. Drugo, osrednje sporočilo, ki je jedro te pripovedi, je zgodba o nastajanju Tomšičevih Šavrink in Šavrinskih zgodb Marije Franca. Začne se s klicem nekdanje jajčarice Urše Udovič »Marjan, pomagajte nam!« in nadaljuje s Tomšičevim spoznavanjem, da jim lahko pomaga le tako, da o Šavrinkah napiše knjigo in tako ohrani spomin nanje. (str. 27)

»Zelo globoko v njej je bila želja po pripovedovanju. Mnogo potrpežljivega in vztrajnega vzpodbujanja je bilo treba, da so se odprle zapornice v njej in so izza njih privrele kar tri knjige spominov na stari svet te rojene pripovednice, ki je rasla ob mohorjevkah, ki dotlej ni nikdar pisala, kvečjemu verjela, da zna zgodbo povedati, zapisati pa ne. In zato ter tako take zgodbe odhajajo – nezapisane – v pozabo. Tudi tiste o trajnosti. Če človek pozorno prisluhne, bo vedno znova zaslišal tisti »Marjan, pomagajte nam!« Starožitnosti prosijo, pozornosti, ljubezni in razumevanja – da bi jih zapisali, da bi se ohranile. Vsak od nas si želi, da bi nekaj zapustil za seboj… Kaj ni naša dolžnost, da brskamo za njimi po debelih plasteh pozabe in jim z ljubečo pozornostjo vrnemo glas in spomin? Tudi iskanje trajnosti zahteva potop v tisto »čudno psihično in duhovno stanje,« ki ga je doživel Tomšič. Z današnjimi očmi in z današnjim metrom jo bomo le težko našli – pa jo moramo. Ne nujno samo zaradi nas samih.

Viri

Anko, B. 1994. Gozd, voda in človek. V: Anko, B. (ur.). Gozd in voda: zbornik seminarja, Poljče, 11.–13. oktober 1994 = Forest and water: workshop proceedings, Poljče, October 11–13, 1994. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo: 13–31.

Anko, B., Bogataj, N., Mastnak, M. 2009. Berilo o trajnosti. Ljubljana, Andragoški center Slovenije: 58 str. http://arhiv.acs.si/publikacije/Berilo_o_trajnosti-povzetek.pdf

Anko, B., Bogataj, N. (ur.). 2013. Znamenja trajnosti. 1. natis. Ljubljana, Andragoški center Slovenije: 188 str. http://arhiv.acs.si/publikacije/Znamenja_trajnosti_ACS_mini_za_objavo_na_www.pdf

Anko, B., Bogataj, N. (ur.), Košmerl, T. (ur.). 2023. Znamenja trajnosti. Posodobljena izd. Ljubljana, Andragoški center Slovenije: 209 str.

Dobra ura: 21. 3. 2013, odlomek 32:49. https://365.rtvslo.si/arhiv/dobra-ura/161785298

Flameck, Franz. 1771. Holz–, Schätz oder Überschlagung auch geometrische Eintheilung in die Stallungen oder jährliche Gehau sammentlicher Ternovaner Landesfürstlichen Hoch und Schwartz.

Hardin, G. 1968. The tragedy of the commons. Science, 162, 3859: 1243–1248.

Meadows, D. H., Meadows, D. L., Randers, J, Behrens, W. W. 1972. The limits to growth: a report for the Club of Rome‘s project on the predicament of mankind. Potomac Associate Book.

Tomšič, M. 1986. Šavrinke. Ljubljana, Beletrina.





Nekaj misli o trajnostnem razvoju Solčavskega29

»Teze nikakor niso dolgoročni načrt trajnostnega razvoja občine. Služile naj bi zgolj kot opomnik, da je bistvo trajnostnega razvoja hkratna usklajenost vseh njegovih socialnih, gospodarskih in ekoloških vidikov, da poudarjanje enega od njih ne more in ne sme iti na škodo drugih dveh.« Z namenom: »1. Da bi trajnost zaživela v majhnem in konkretnem. 2. Da bi se domačini v nekdaj odmaknjenih in danes zavarovanih območjih prepričali, da življenje v takih območjih vendarle prinaša določene prednosti. 3. Da bi kot vzorec pomagali utirati pot misli o Kamniško-Savinjskem regijskem parku.«

»Iskanje prihodnosti ne bo šlo v smeri iskanja ene same »idealne« dejavnosti, ampak v smeri iskanja skladnega sožitja vseh teh dejavnosti (ki so del solčavske identitete) – in še katere zraven – na osnovi trajnostnega razmišljanja.« 30, 31

»Ob danostih, v katerih živi, (skupnost) niti nima prilike, da bi delala velike korake – v napačno smer. Vedela pa naj bi, kam hoče.« »Ob majhnem številu ljudi, primernih za mnenjske voditelje, tiste, ki bodo odločali o stvareh, vodili kmetije ali manjša podjetja, je pomemben vsak posameznik. To pomeni posebno skrb pri kadrovanju, pa tudi posebno kakovost življenja v skupnosti, ki bi se tega zavedala.«

»Po biološki logiki osmoze ali ekonomski logiki globalizacije se zdi povsem normalno, da si nerazvita območja prizadevajo pritegniti zunanji kapital. Tak kapital ne spoštuje ekološkega stebra trajnosti in ruši socialnega. V zavarovanih območjih naj bi veljale druge ekonomske zakonitosti: razvijala naj bi se ob spoštovanju narave in domačih prebivalcev in njihovih polnih osebno-razvojnih možnosti. V ekonomskem smislu naj bi rasla iz domačega kapitala, ki bo svoj oplemeniteni del vračal naravnemu, družbenemu in ekonomskemu okolju. Taka organska rast je v bistvu osnova trajnostnega razvoja.« »Potrebna je … temeljita analiza, kaj je potrebno, da bo zadovoljilo osnovne vsakodnevne potrebe domačinov, kaj zahtevajo in v resnici tudi potrebujejo turisti – in kaj oboji.« »Vse, kar ima Solčavsko ponuditi, pravzaprav prihaja s kmetije, kjer proizvodno vodilo ni količina, ampak kakovost.« »Posebej pomembno je, da navezujemo in ohranjamo dobre stike ne le z nemško govorečimi sosedi, ampak tudi s koroškimi rojaki.«

Vir

Anko, B., Slapnik, M., Anteric, M., Clarke, R., Lenar, A., Koščak, M., Mitchell, I. 2007. Študije o Solčavskem: 1932–2007: poročilo o skupnem terenskem delu Univerze v Ljubljani in Univerze v Londonu 1932–2007. Solčava, Občina, Logarska dolina: 118 str.





Skrb za Zemljo, vodnik in usmeritev za življenje po načelih trajnosti32

»Trajnostna družba« živi po devetih načelih, orisanih v strategiji Skrb za Zemljo. Devet načel, ki naj bi vodila do trajnostne družbe, je naštetih (in podrobneje obrazloženih) v nadaljevanju dokumenta:

– Spoštovanje in skrb za občestvo življenja.

– Izboljšanje kakovosti človeškega življenja.

– Ohranitev vitalnosti in pestrosti Zemlje.

– Zmanjšanje izčrpavanja neobnovljivih virov.

– Spoštovanje meja nosilne zmogljivosti Zemlje.

– Spremembe v osebnem odnosu in ravnanju.

– Usposabljanje skupnosti, da bodo same skrbele za svoje okolje.

– Ustvarjanje državnih okvirov za povezovanje razvoja in ohranjevanja.

– Vzpostavitev povezav v svetovnem merilu.

Viri

Prescott-Allen, R. 1991. Skrb za Zemljo: strategija za življenje po načelu trajnosti: povzetek. 1. natis. Maribor, Aram: 30 str.

Skrb za Zemljo: strategija za življenje po načelu trajnosti: povzetek. 2. natis. 1992. Maribor, Aram: 30 str.

Skrb za Zemljo: strategija za življenje po načelu trajnosti. 1993. 1. natis. Gland, Ruše, Aram: 222 str.



__________

24 ANKO, Boštjan. Iskanje trajnosti: (nagovor ob praznovanju šestdesetletnice Prirodoslovnega društva Slovenije). Proteus. 1995, let. 57, št. 7, str. 251–254.

25 Izbrani odlomki iz publikacije Znamenja trajnosti, 2013, 2023.

26 Skrb za Zemljo, 1991.

27 »Gozd, ki ga sekamo danes, je vzgojila generacija gozdarjev, ki jih ne bomo nikdar poznali in … je učna ura trajnosti. Največji izziv je, kako to idejo prenesti iz etičnega posameznika, morda še etične skupnosti na raven etičnega človeštva« (Dobra ura, 2013, 32:49).

28 »Posebni odnos, ki ga ima človek do vode, odseva že v mitologijah narodov. Nemoč pred sušo ali povodnijo je ljudi civilizirala: učila jih je opazovanja, načrtovanja, skupinskega dela – in sožitja.« (Anko, 1994, str. 13)

29 Izbrani odlomki iz publikacije: ANKO, Boštjan (avtor, prevajalec), SLAPNIK, Marko (avtor, urednik), ANTERIC, Marija, CLARKE, Richard, LENAR, Avgust, KOŠČAK, Marko, MITCHELL, Ian. Študije o Solčavskem: 1932–2007: poročilo o skupnem terenskem delu Univerze v Ljubljani in Univerze v Londonu 1932–2007. Solčava: Občina: Logarska dolina, 2007.

30 Sožitje omenja tudi v osebni korespondenci z dne 20. 7. 2020 v zvezi z neobjavljenim delom Sožitja – poti k uspehu slovenskega ekologa prof. Kazimirja Tarmana, ki je sicer v Proteusu, 2012, let. 75, št. 2, str. 76–81 predstavil prispevek Šrilanka, budizem in sožitje z naravo.

31 »Srenja se ne zbira okrog lesa ali paše, ampak okrog najpomembnejšega pridelka – vina, ki je osnovna valuta v medsebojnih odnosih članov. Zidanice kot zadruge so temeljile na vsem, kar pogrešamo v današnjem času: na aktivnem sodelovanju vseh članov, na preglednosti poslovanja, na poštenju, odgovornosti, zaupanju. V Beli krajini je bilo na desetine podobnih soseskih zidanic, ki pa jih je zaradi nezaupanja odpravil prav sistem, ki je poudarjal pomen skupnega.« (Znamenja trajnosti, 2013, str. 82)

32 Izbran odlomek iz publikacije: Skrb za Zemljo: strategija za življenje po načelu trajnosti. 1. natis. Gland, Ruše, Aram, 1993.





VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ZA PRIHODNOST

Naravni viri niso last in privilegij ene generacije, ampak tudi tistih, ki šele prihajajo.

Boštjan Anko





Urednikov uvod

Prenos znanja, izkušenj, védenja in zavedanja o naravi, o našem mestu v njej je ključna investicija za prihodnost. Tega se je Boštjan s svojim gojiteljskim čutom močno zavedal, saj je bil mentor vsaj stotim diplomantov vseh vrst. Iz bogate pedagoške prakse, ki se je začela pred davnimi leti v Kanadi in ga spremljala do smrti, je v zadnjih letih napisal več tehtnih člankov. Za zadnjega, ki je objavljen v tem sklopu (Osnovne poteze …), je pripravljal še nadaljevanje. O tem se je še štirinajst dni pred smrtjo pogovarjal z urednikom tega sklopa Gregorjem Torkarjem. Na njegovih učencih ostaja odgovornost, da se to delo zaključi.

Globalna informatizacija in sedanji način življenja zahtevata popolnoma drugačne pristope pri poučevanju. A za vsakega pedagoga je ključno, da je sam prepričan o tem, kar uči. In za vsakega pedagoga, ki ga pot zanese na področje ohranjanja narave, bodo objavljeni Boštjanovi članki koristen pripomoček načel, s katerimi si predavatelj utrdi okvir svojega razmišljanja, da ga lahko sploh uspešno poda drugim. Danes ni težko dobiti podatkov, težko je oceniti njihovo verodostojnost, pomen ter jih umestiti na pravilno mesto. Prav to še vedno uči Boštjan v svojih delih.

Izbor člankov s komentarji je pripravil izr. prof. dr. Gregor Torkar (Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani) v sodelovanju z dr. Nevenko Bogataj (Andragoški center Slovenije).





Okoljska vzgoja – poligon nedorečenega33

Okrog leta 450 pr. Kr. je Empedokles učil, da je svet sestavljen iz štirih elementov: zemlje, zraka, ognja in vode (Geer, 1965, str. XIII). Poltretje tisočletje kasneje to delitev v bistvu še vedno najdemo v poročilu o stanju okolja v Evropi iz Dobriša (Stanners/Bordeau, 1995) ali poročilu o stanju okolja v Sloveniji leta 1996 (Pirc Velkavrh, 1998). Le ogenj je treba zamenjati z energijo.

Dva tisoč petsto let razvoja naravoslovnih znanosti. V svojih antičnih začetkih naravoslovje izvira iz filozofije. V zgodnjesrednjeveških univerzitetnih programih je narava prepoznana le v geometriji in astronomiji (Thompson, str. 26). Danes naravoslovju začenjata postavljati skrajne meje morala in etika.

In vendar po vsem tem razvoju okolje še vedno obravnavamo kot Empedokles: razdeljeno po elementih in po disciplinah. Očitno še vedno nismo zmožni tiste velike sinteze, ki bi vsebovala temelje našega filozofskega pogleda na materialni svet, časovne in prostorske refleksije vsemirja – in tiste nemerljive meje med prav in neprav v nas samih – v vsaki še tako majhni situaciji. To je sicer splošni problem naravoslovja, ki pa nikjer ni očitnejši kot prav v znanosti o okolju.

Znanost o okolju v enaki meri sestoji iz naravoslovja (védenja o naravi) kot družboslovja (posebej védenja o človekovem odnosu do narave in o medsebojnih odnosih ljudi v stvareh, ki zadevajo naravo – v danih kulturnih situacijah). Navsezadnje je vsaka kultura v najelementarnejšem smislu odraz prilagoditve naravi v danih mejah in zadevnih izkušenj, tradicij, vrednot.

Od vseh naštetih kategorij so vrednote kot njihova sinteza najbolj dolgožive – v določenih interesnih skupinah.

V bistvu je znanost o okolju velika učna ura iskanja skupnih imenovalcev okoljskih vrednot. Ura morale, etike, socialne pravičnosti, demokracije ... Iščemo vrednote, o katerih bi se svobodno strinjala največja večina ljudi. Tu v Sloveniji in v svetu.

Iščemo poti do tega konsenza. Slovenska Ustava (čl. 72) npr. pravi: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja.« Evropska socialna listina zagotavlja pravico do dela in v preambuli k Listini o Zemlji (2000) piše: »The global environment with its finite resources is a common concern of ali peoples.«

Zdravo okolje je vrednota. Tudi delo in pravico do njega je mogoče obravnavati kot vrednoto. Da so konflikti med takima vrednotama neizbežni, je jasno. Prav o teh stvareh je treba spregovoriti mladim v sintezi znanja, ki ga imajo iz številnih, premočno neprodušno predeljenih področij naravoslovja in tudi družboslovja. Naj si človek misli o »globoki« in »plitvi« »ekologiji«, kar hoče, dejstvo je, da ravno v njih ekološka vprašanja vendarle spet (kot v antičnih začetkih) konvengirajo v filozofski misli.

Mladi so občutljivi za »prav« in »neprav«, čutijo razkorak med tistim, kar zmoremo in kar smemo. Vendar jim o teh stvareh ne moremo spregovoriti brez jasnih opredelitev osnovnih pojmov, ki zadevajo okolje, od krajevne do svetovne ravni, ki zadevajo neopredeljene okoljske vrednote (ki bi jih lahko jasno razdelili na samointeresne, empatične in hagiološke) (prim. Klopčič, 2000), konflikte med njimi – od protestov proti globalizaciji do zaprte krajevne tovarne, ki je povzročila (vsaj kratkoročno) revščino in obup. Te konflikte, pred katerimi pade vsak okoljsko etičen obzir pa je treba hierarhično in logično razvrstiti tako, da ne vodijo v odtujitev. Nasprotno: na vsaki ravni naj bi jasno opredelili instrumente razvrščanja teh problemov in tudi mesto ter vlogo posameznika v njih, da se ne bi čutil odtujenega in nemočnega.

Ob vsej očitni aktualnosti in pogosti (zlorabi pojma »okolje« v vsakdanjem življenju, okolje ostaja povprečnemu človeku nekaj čudno abstraktnega: lepo in spodbudno se je zgražati nad usodo svetovnih, recimo tropskih deževnih gozdov. Mnogim, ki to počno (lahko tudi z vso iskrenostjo), je že malo manj znano, zakaj je to potrebno. Kako je z gozdom v Evropi, vedo malo ali nič – o domačem gozdu prav toliko.

Gozd ni le pokonci stoječa skladovnica hlodovine. Vse bolj je tudi dragocen sooblikovalec okolja. Slovenija je gozdna dežela in Slovenci smo gozdni narod. Usoda našega gozda je usoda našega okolja – in obratno. Se to kje pozna v našem vsakodnevnem odnosu do obeh?

Sodobna razmišljanja o okolju smo hote ali nehote uvozili, čeprav je bilo njihovo seme nenehno med nami.

(Sodobni) odnos do gozda je avtohton – v dobrem in slabem. Dolgo tradicijo ima. Problemi, ki zadevajo gozd kot nekaj trajnostnega v naši naravi in kulturi, globoko pristnega (pa naj se zavedamo ali ne), so šolska ura trajnostnega odnosa do okolja – z vidika trajnosti vseh funkcij/vlog gozda, sonaravnosti ravnanja z njim in vedno spreminjajočega se pogleda na mnogonamembnost.

Do nobenega naravnega sistema ali vira nismo razvili tako kompleksnega, trajnostnemu razmišljanju identičnega odnosa. Zato so vsi vidiki odnosa med človekom in gozdom lahko odličen uvod v okoljsko vzgojo in snov zanjo sploh – na katerikoli stopnji zahtevnosti.

Literatura

Geer, R. M. (ur.) 1965. Lucretius: on nature. Indianopolis, The Bobbs-Merril Co.: 296 str.

Pirc Velkavrh, A. (ur.). 1998. Okolje v Sloveniji 1996: (poročilo o stanju okolja, pripravljeno na podlagi 75. in 76. člena Zakona o varstvu okolja). Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave: 300 str.

Stanners, D., Bourdeau, P. (ur.). 1995. Europe’s environment − the Dobriš assessment. Kopenhagen, European Environment Agency: 676 str.

Thompson, M. M. 1965. The history of education. New York, Barnes&Noble: 159 str.

Klopčič, V. 2000. Vrednote človeka in izziv ohranjanja naravne dediščine: magistrsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta: 64 str.

The Earth Charter. 2000. http://www.earthcharter.org





Približevanje konkretnemu v okoljski vzgoji34, 35

Uvod

Kot mnoge pogosto uporabljene besede in pojmi je pogosto zlorabljen tudi pojem okolja. V medijih, medsebojnih stikih, političnih platformah ga srečujemo le v problematičnih zvezah. Okolje je ogroženo in okolje ogroža. Okolje je povsod in okolja ni nikjer. Okolje je vse in okolje ni nič – v (pod)zavesti mnogih ljudi.

Vsi, ki se ukvarjamo z okoljsko vzgojo, se moramo nenehno spraševati, kaj je okolje in kaj je okoljska vzgoja. Menim, da se odgovori na ta vprašanja ves čas sučejo okrog naslednjih trditev:

1. Okolje je del narave in človekov odnos do okolja je antropocentrično naglašeno poglavje odnosa do narave.

2. Okolje v bistvu ni problem, ampak priložnost.

3. Odnos skupnosti ali posameznika do okolja je tudi stvar morale in etike.

4. Odnos do okolja ni enosmeren in enoplasten.

5. Sintagma »okoljska vzgoja in izobraževanje« je v bistvu nevarna.

6. Okoljska vzgoja je posredovanje vrednotnega odnosa do narave in okolja kot njenega dela.

7. Okoljska vzgoja kljub moralno-etični komponenti ne sme (p)ostati nekaj abstraktnega, ampak mora izhajati iz konkretnih, prostorsko in časovno opredeljenih situacij z jasnimi družboslovnimi izhodišči – in posledicami.

Okoljska vzgoja naj bi torej usposabljala za konkretno reševanje ali bolje preprečevanje okoljskih problemov z jasnimi etičnimi in moralnimi opredelitvami posameznika in skupnosti. Te opredelitve naj bi temeljile na realnem in objektivnem védenju o naravnih, ekonomskih in socialnih (torej trajnostnih) razsežnostih problematike okolja. To so dejstva, ki naj bi jih ljudje osvojili pri okoljskem izobraževanju, vpletenem v vsa omenjena predmetna področja. Okoljska vzgoja naj bi dodala predvsem vrednotno, tj. moralno oz. etično komponento pogleda na okolje in na naše ravnanje z njim.

V vsakem človekovem početju še posebej pa v vzgoji in izobraževanju je potrebna absolutna jasnost osnovnih pojmov in okoliščin, ki jih pogojujejo. Zato bi se v začetku le na kratko dotaknil prvih šestih od naštetih postulatov, ki so seveda izhodišče sedmemu, tj. udejanjanju konkretnosti okoljske vzgoje.

Nekaj osnovnih postulatov za razvijanje okoljske vzgoje

Okolje je del narave in človekov odnos do okolja je antropocentrično naglašeno poglavje odnosa do narave

Že po logiki in celo zakonski definiciji (ZVO, 1993, čl. 5) je narava »celotnost materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih in soodvisnih delov in procesov« – s človekom vred, okolje pa »tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja«. Merilo meja okolja, kot ga pojmuje zakon, je torej človek. V bistvu je merilo človekov interes. Samo tako je mogoče, da imamo Slovenci državnega sekretarja za okolje, za naravo pa le podsekretarja. Kakorkoli že, tudi pri okoljski vzgoji se moramo zavedati človekovega interesa, a ne brez pomisli na pravico do zdravega okolja tudi vseh drugih živih bitij. Vsako bitje ima namreč svoje okolje in nemogoče si je predstavljati, da bi iz celotne biosfere izolirali in izvzeli človekovo okolje – ne da bi bila pri tem prizadeta okolja številnih drugih bitij – vsa biosfera in nazadnje spet človek. Kaj hočemo: zakonitosti sistemske teorije.

Okolje v bistvu ni problem, ampak priložnost

Sredstva občil so nas navadila in mi smo to sprejeli, da se o okolju piše in govori le v negativnih zvezah in v stresnih situacijah. Iz človekovih prilagoditev naravnim okoljem so se rojevale kulture. Rojevala so se družbena okolja in ureditve. Zgodovina in nekoliko bolj pronicljiv pogled naokrog, nas prepričujeta o imenitnih prilagoditvah okolju, ki jih še danes vidimo v prostorskem razporedu tradicionalnih rab tal od naselja do polja, v kraški hiši v Štanjelu, Ošlajevi hiši v prekmurskih Filovcih, v Pocarjevi domačiji v gorenjski Radovni in neštetih drugih prilagoditvah – kaj so pomenile v arhitekturi, gospodarstvu, medčloveških odnosih. O tem se da govoriti brez konca. Preživetje je v prilagoditvi, mi pa smo še v letošnjem novoletnem času na televiziji morali poslušati, kako so organizatorji neke smučarske prireditve »premagali naravo« in umetno zasnežili progo. Za kakšno ceno, s kakšnimi posledicami, na kakšni nadmorski višini – tega niso povedali. Kot niso povedali, da so levo in desno odganjali izjemno razviti telohi, ki so bili letos še posebej zgodnji. Znanilci klimatskih sprememb? Še enkrat: okolje je priložnost. Zaradi poledenodobne zgodovine je »sončna stran Alp« obdarjena z neverjetno biotsko pestrostjo. Morda bi bilo bolje, ko bi znali ali vsaj poskusili izkoristiti to dejstvo, ne pa da tarnamo, naj država žičničarje ob zelenih zimah obravnava enako kot kmete ob suši ali toči. Okolje ni problem: problem je v nas samih. Najvišja stopnja trajnostne razvitosti neke skupnosti je najvišja stopnja njene prilagojenosti okolju.

Odnos dane skupnosti ali posameznika do okolja je tudi stvar morale in etike

V stvareh, ki zadevajo človeka in okolje, je mnogo alibičnega tehnološkega optimizma: saj, če bomo tu in tam prestopili meje dovoljenega, bosta za nami že pospravili znanost in tehnologija. V ravnanju z okoljem ni tako imenovanih »win-win« situacij, kjer obe strani dobita. Ideja o tem je konstrukt za pomirjanje vesti. Vsaka tako imenovana primitivna – pa ne v slabšalnem smislu – družba je imela svojo moralo, tj. skupek norm o nravnih dolžnostih ne le v medčloveških odnosih, ampak tudi o pravilih zajemanja iz narave, ki so spet zadevala ljudi: kdaj vzeti in koliko – ne glede na to ali je bilo to dovolj ali ne. Etika kot filozofska disciplina razvitih družb, ki obravnava merila človekovega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo, se je omejila predvsem na oblikovanje sistema načel o nravnih dolžnostih do družbe, bližnjega. Tako vsaj pravi Veliki slovar tujk (Logar, 2002). Torej nimamo do narave, okolja nobenih dolžnosti ampak le pravice? Vsakdo ve, da sleherni, še tako majhen poseg v okolje nima le ekonomskih, ekoloških in socialnih razsežnosti, ampak tudi moralne in etične. Pa o njih najraje molčimo. Okojska etika je mlada in nadležna veda. Ker vznemirja vest, da je nekaj prav in drugo narobe.

Odnos do okolja ni enosmeren in enoplasten

Smo komplicirana družba in naš odnos do okolja je uradno razpet med pobiranjem papirčkov, črepinj in pločevink (vsaj tako si nekateri še vedno predstavljajo »boj za čisto in zdravo okolje«) in svetobolnim tarnanjem, kako nas bo v kratkem – najraje že jutri – vzel hudič. O tem, da nekoga jemlje že danes, ne premišljujemo radi. In ko nas ne vzame jutri in naenkrat, se tolažimo, da položaj morda le ni tako črn, da vrag najbrž ne bo vzel nas, ampak šele naše vnuke pa mogoče niti njih še ne, da bo (upajmo) zadovoljen z nekimi drugimi vnuki iz neke druge daljne dežele, ki je ne bomo nikdar videli, kaj šele doživeli – razen morda iz hotela z vsaj tremi zvezdicami, kjer je voda pitna, klimatske naprave delajo in ščurkov ni preveč. Govorimo o odgovornosti do okolja: katerega? Svojega tu in sedaj, tistega svojih vnukov ali tistega na drugem koncu sveta, ki ga tu in sedaj morda celo nevede pomagamo uničevati s svojimi potrošniškimi razvadami – sedanjim in prihodnjim rodovom? Kako imenitna globalizacijska tema!

Pogosta sintagma »okoljska vzgoja in izobraževanje« je v bistvu nevarna

Ohlapne, nedomišljene vsakodnevne rabe nas pogosto osedlajo z besednimi zvezami, ki so milo rečeno vprašljive ali vsaj čudne. Koliko časa smo živeli z dvojčkoma »šport in šah« – in zakaj sta se razšla? Še vedno nam pripovedujejo o »turizmu in rekreaciji« – lahko sta (vsaj delno) izmenljivi dejavnosti, lahko pa sta svetove narazen. Podobno je z vzgojo in izobraževanjem. Gotovo je potrebno neko védenje, da lahko neko stvar sprejemamo kot vrednoto. Samo, da ne gre za kakršnokoli védenje. Zelo zmotno bi bilo predpostavljati, da bo npr. informacija o škodljivih koncentracijah NOx že avtomatsko zbudila razlikovanje med »dobrim« in »slabim« in ustrezno ravnanje (ali spremembe v ravnanju). Temeljne naravoslovne znanosti so objektivne. Ponujajo nam opcije – npr. jedrsko orožje ali kloniranje. Ali se za to odločimo ali ne, jih pravzaprav niti ne zanima. Navsezadnje to tudi ni področje njihovega dela. Podobno je z okoljskim izobraževanjem in vzgojo: vse znanje o okolju še ne vodi nujno do etičnega, odgovornega odnosa do njega in ravnanja z njim. Moralne razsežnosti teh dilem leže v okoljski vzgoji. To ni osebno mnenje, ampak dejstvo: poznamo dinamično študijsko področje Znanost o okolju (ang. environmental science, nem. Umweltwissenschaft), ki do podrobnosti raziskuje interakcije med človekom in naravo, poznamo pa seveda tudi okoljsko vzgojo (ang. environmental education, nem. Umwelterziehung), ki govori o človekovih moralnih in etičnih opredelitvah do okolja. Zato priporočam, da bi tako delitev jasno izvedli tudi pri nas. Že prepadi med tehničnimi in biološkimi znanostmi ter moralo in etiko neprijetno opozarjajo, da vsako znanje še ne zagotavlja trajnostnega obravnavanja okolja – in potrjuje hipotezo, da je sintagma »okoljska vzgoja in izobraževanje« v resnici lahko zavajajoča.

Okoljska vzgoja je posredovanje vrednotnega odnosa do narave in okolja kot njenega dela

Vsaka tradicionalna družba je imela svojstven odnos do okolja oziroma glavnih elementov, ki so ga oblikovali. Vzemimo npr. vodo: tam, kjer je je primanjkovalo, so se cele družbe oblikovale okrog nje. Rodilo se je zemljemerstvo, rodilo se je vodno pravo. Podobno je bilo tam, kjer je bilo vode preveč. Pa nam ni treba hoditi po zglede na Kitajsko, v Mezopotamijo ali v Holandijo. Na kraški polovici Slovenije so naši predniki molili za dež, medtem ko so na drugem koncu dežele s tesnobo opazovali, kako hudourniki jemljejo njihovo delo in premoženje ali kako visoke vode predirajo nasipe. Je mogoče v enem ali drugem primeru govoriti o vodi z istim jezikom?

Pa vzemimo še primer gozda, ki je pomemben sooblikovalec našega okolja. Iz agrarne družbe se počasi, a zagotovo spreminjamo v postinformacijsko. Gotovo se pri tem spreminja tudi naš odnos do gozda. Drugačen je od tistega, ki so ga imeli naši kmečki stari očetje. Ob proizvodnih funkcijah v njem vse bolj iščemo in le počasi prepoznavamo tudi okoljske in socialne funkcije. Pa smo pri tem tako (hote ali nehote) nebogljeno zmedeni – kot da v gozdu ne bi hoteli videti številnih vrednot, ki nam jih brez dvoma pomeni že danes, še bolj pa jutri.

Zgroženi poslušamo in pripovedujemo strahotne zgodbe o uničevanju amazonskih pragozdov (pa še kakšnega Indijanca zraven) pa nočemo prav ničesar vedeti in slišati o tem, kako so tudi v naših slovenskih gozdovih kljub prepovedim goloseki vse pogostejši in kako iz naših gozdov pospešeno izginja najdebelejše drevje (in da imamo tudi mi svoje »Indijance«).

Pomilovalno gledamo tiste »čudne« ljudi, ki našim drevesom prepevajo, jih objemajo in ob njih meditirajo. To je nek drugi – upajmo, da prihodnji vzorec odnosa do gozda. Priznam, da ga ne razumem povsem, priznam pa tudi, da mi je bližji od tistega, ki v gozdu vidi samo kubike in tolarje. Zares komplicirana družba smo: na mnogih prehodih imamo težave z vrednotami in vrednotnimi sistemi. Še takrat, ko gre za ljudi – žive in mrtve, kaj šele ko gre za debela drevesa.

Pa vendar: če bi bili radi kulturni in demokratični, bodimo sposobni prisluhniti drugim in drugačnim in njihovim vrednotam, ki jih sami očitno marsikje pogrešamo. Vrednote okolja so dovolj elementarne in pomembne, da nas njihovo iskanje v okviru okoljske vzgoje lahko poveže – ne glede na prepričanje in osebne zamere. Tudi v tem je iskati izjemen pomen okoljske vzgoje.

Sedmi postulat: Okoljska vzgoja ne sme (p)ostati nekaj abstraktnega

Vsem, ki se – tako ali drugače – že dovolj časa ukvarjamo z okoljem, prijazni ljudje ob različnih priložnostih niso pozabili povedati, da smo sanjači, nasprotniki napredka (če že ne »sistema«), da govorimo v prazno in da je naše početje jalovo. V taki situaciji jim ne bi odgovarjal na njihov način in na njihovi ravni.

Če si najprej ogledamo, kdaj so bile take ocene izrečene, in nato, kdo jih je izrekel, je hitro jasno, da so se oglasili tisti, ki so se tako ali drugače pregrešili čez okolje, in drugič, da se ljudje oglašajo, kadar si blizu resnice. Sicer pa se ne zganejo. Da, tudi na take stvari je treba opozoriti pri pouku okoljske vzgoje. Po drugi strani pa lahko te štiri očitke (in še kakšnega) spremeniš v dragocene smernice za nadaljnje delo, tudi na področju okoljske vzgoje.

– Če mi kdo reče, da sem sanjač, imam to za poklon. Sanjači živijo od vizij in brez vizij je »svetla prihodnost« le ekstrapolacija ne tako svetle preteklosti in sedanjosti. In prav to naša tranzicija tudi je. Za revolucijo – ne tisto nasilno in krvavo – nimamo poguma, predvsem pa ne vizij. Imeli smo tovarne, ki so desetletja uničevale okolje. Če si je kdo drznil zagodrnjati, da bi jih bilo najbolje zapreti ali začeti kako drugače, je hitro izvedel, da je omejen, brez socialnega čuta in brez trohice občutka za ekonomijo. Potem so prišle družbenogospodarske spremembe in mnogokrat so isti ljudje iste tovarne zapirali. Pa ne zaradi skrbi za okolje. Nerentabilne so bile. Socialni čut? Pri 120.000 nezaposlenih? Ekonomija? Težki časi pač. Upam, da ste opazili, da so v tej zgodbici vse tri prvine trajnosti in da so po večini preživele le tiste tovarne, katerih vodstvo je imelo »vizijo«.

– Če mi kdo reče, da sem nasprotnik napredka, mu bom navdušeno pritrdil. Ne nasprotujem sicer vsakemu napredku, kritičen pa sem do fetiša napredka, ki nam ga ponujajo tisti, ki naj bi bili zanj najbolj odgovorni. Napredka, ki se meri z rastjo BDP, s količinsko rastjo proizvodnje in porabe. Za kakšno ceno? Za ceno kakovosti življenja, brezposelnosti, uničenega okolja, socialne negotovosti ... Žrtvovati okolje, ki ga še imamo, takemu napredku je neodgovorno do zanamcev. Potrebujemo torej redefinicijo napredka. Je napredek količinska ali kakovostna kategorija?

– Kar zadeva govorjenje v prazno, bi se tudi strinjal: odziva na naše pobude je malo ali nič. Široke »demokratične« razprave o zakonih in posegih v okolje so farse. Na pripombe po pravilih igre ne odgovarja nihče, kaj šele, da bi bile upoštevane – celo takrat, ko gre za očitne lapsuse služb, ki zakone pripravljajo. Res je: govorimo v prazno.

Res je tudi, da smo mnogokrat prisiljeni govoriti na pamet ali po občutkih. V tej deželi so težave s podatki o okolju, ki so po zakonu javni. V Zakonu o varstvu okolja (1993, čl. 14, 1. odst.) jasno piše: »Podatki o stanju in spremembah v okolju ter o postopkih in dejavnostih državnih organov, organov lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na okolje, so javni.« Praksa je seveda nekoliko drugačna (prim. v: Marega in Kos 2000, str. 123) in tu se v nevladne dejavnosti varstva okolja prikradejo detektivski elementi in podatek oz. informacija resnično postane orožje.

V zvezi s tem je zanimiva tudi zgodba o Konvenciji o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah ali na kratko o Aarhuški konvenciji, za katero je generalni sekretar ZN Kofi Annan dejal, da je »najambicioznejši podvig na področju okoljske demokracije, izveden pod pokroviteljstvom ZN« (prim. Marega, Kos 2002). O njenem cilju jasno spregovori že prvi člen: »Da bi prispevali k varstvu pravice vsake osebe sedanjih in prihodnjih generacij, da živi v okolju, primernem za njeno zdravje in blaginjo, vsaka pogodbenica v skladu z določbami te konvencije zagotavlja pravico do dostopa do informacij, do udeležbe javnosti pri odločanju in do dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah.« Slovenija je konvencijo podpisala že leta 1998, ratificirala pa je ni niti do odhoda v Johannesburg. Kdaj jo bo, lahko le ugibamo. Medtem smo sprejeli ali spremenili in dopolnili vrsto zakonov, ki zadevajo okolje: o ohranjanju narave, gozdovih, vodah, urejanju prostora ...

Izšla je odlična knjižica o Aarhuški konvenciji v Sloveniji (Marega in Kos 2002), ki bi jo človek z veseljem priporočil kot enega izmed učbenikov za predmet okoljske vzgoje – pa kaj, ko je kljub podpori britanskega veleposlaništva v Ljubljani in MOPE izšla le v napol ilegalnih 500 (!) izvodih. Kot da nekomu ni za to, da bi informacije o okoljski demokraciji prišle med ljudi?

– Očitajo nam, da je naše početje jalovo. Najraje takrat, ko je najbliže rezultatom. V deželi, v kateri toliko pripomb leti prav na ravnanje ministrstva za okolje z vsemi profesionalnimi službami in podatki oz. informacijami, je to svojevrsten cinizem. Ko smo že pri jalovosti, bi človek morda vprašal, kaj je s podzakonskimi akti, predvidenimi v ZVO, ki jih po desetletju obstoja zakona še vedno ni, kaj je z nemočjo inšpekcijskih služb, s številom črnih posegov v okolje, kje so z zakonom predvidena poročila o stanju okolja v Sloveniji (75. čl. ZVO), koliko ovadb oziroma pravnomočnih obsodb na leto je v Sloveniji na podlagi okoljske zakonodaje in kakšne so smernice. In zakaj. Vse našteto pa tistih, ki jim je okolja mar nepoklicno, ne bi smelo potisniti v defenzivno držo ali, še slabše, v okoljsko-aktivistično popadljivost, ki si daje duška za šankom ali v (presejanih) pismih bralcev. To obdobje mineva in v okviru predmeta okoljska vzgoja učenja takih borilnih veščin človek ne bi več priporočal.

Zame je začetek sodobnega prizadevanja za zdravo okolje pri nas pomenila Avčinova knjiga Človek proti naravi (1969). Zelena knjiga je izšla tri leta pozneje in Likarjeva Domovina, si še kakor zdravje? leta 1976. Od začetkov so torej potekla vsaj tri desetletja – obdobje ene generacije. Tisti, ki smo bili zraven, tako ali drugače, od vsega začetka, počasi odhajamo. Problemi pa so ostali, še povečali so se. V tem času se je svetovna okoljska zavest vsaj formalno okrepila. Ta proces je dosegel vrhunec pred enajstimi leti v Ríu. Kaj ostaja za njim, je pokazal lanski vrh v Johannesburgu.

Bogata Evropa s shiranim okoljem je izoblikovala obsežen in kompliciran pravni in institucionalni sistem, ki naj bi varoval predvsem izbrani del kontinenta (EU). Nekaj potrebnih ustanov in veliko zakonodaje smo dobili tudi v Sloveniji – da bi stvari le shodile in začele delovati. Nekaj – pa za trideset let ne dovolj – se premika tudi v zavesti ljudi. Pri vsem tem bi bil anahronizem, če bi si za čisto okolje tudi danes in jutri prizadevali po istih paradigmah – nabitih s čustvi, predsodki, iracionalnim strahom pred vesoljno kataklizmo, nadomestki za politično dejavnost, polinformacijami ter igricami okrog njih in tako naprej.

Ob predmetu okoljska vzgoja bi se morali mladi ljudje zrelostni stopnji primerno zavedati predvsem, da:

– so državljani sveta in zato odgovorni za ves planet in življenje na njem,

– je mogoče to pravico in dolžnost uveljavljati na osebni in nacionalni ravni,

– imajo po slovenski ustavi pravico do zdravega okolja,

– ta pravica pomeni tudi zelo jasne, čeprav ne tako jasno izražene dolžnosti vsakega posameznika in skupnosti,

– da obstajajo številna orodja za opravljanje teh dolžnosti, ki jih je treba poznati in znati uporabljati. Gre za institucionalne strukture, zakone, podzakonske akte, razvojne in načrtovalske dokumente ter procese, v katerih se vse to oblikuje, itd.

Vse našteto je področje racionalnega. Nujno je potrebno tudi za področje okoljske vzgoje, a žal za večino (posebno mladih) ljudi preveč abstraktno. In abstraktnega je v našem obravnavanju okolja že tako preveč. Ob vsej nujnosti je to pravzaprav le recept, kako oblikovati še en duhamoren predmet, od katerega bo le malo koristi.

V tem pogledu je ključ do uspeha vzbuditi osebni odnos in osebno angažiranost učitelja in učenca okoljske vzgoje. Senzibilizacija za okolje je verjetno ena glavnih nalog okoljske vzgoje. Mnogo stvari gledamo pa jih ne vidimo. Dokler jih ne opazimo, ne moremo razsojati, kaj je prav in kaj ni (s kateregakoli vidika trajnosti). In dokler ne razsodimo, kaj je dobro in kaj je slabo, ne moremo ukrepati.

Osebno sta me do tega spoznanja pripeljala Henry Makowski in Bernhard Buderath s svojo knjigo Die Natur dem Menschen untertan (1983). V njej se ob vsem znanih delih starejših evropskih krajinarjev razpiše Buderath kot likovni in umetnostni zgodovinar na način, ki je pri obravnavi likovnih del običajen, »nepravoverni« ekolog in TV-producent Makowski pa na teh častitljivih umetninah išče sledi človekove (zlo)rabe upodobljenega okolja in razlaga družbenoekonomske vzroke za to.

Za primer vzemimo Dürerjevo sliko Žičarna na Pegnitzi (pri Nürenbergu), nastalo med letoma 1496 in 1500. Medtem ko Buderath analizira Dürerjevo odločitev, da bo kot osrednji objekt upodabljanja izbral prav krajino, novo tehniko akvarela v kombinaciji s krovnimi barvami, ki omogoča hitro (in zvesto) zajemanje detajlov, barvno lestvico, perspektivo, kompozicijo in vsebino slike ter vse to umešča v poznejši slikarjev opus (gre za običajno umetnostno-zgodovinsko predstavitev slike), Makowski v vzporednem stolpcu piše: »Na sliki so vse značilnosti zelo izkoriščene, če že ne zelo preizkoriščene gospodarske krajine. Povsod je videti ograje. Potekajo vzdolž rečnega brega, ograjujejo posamezne kmetije in njihove vrtove in z drevjem gosteje porasle enklave. Kjer so omejki kot žive ograje postali vrzelasti, so jih zapolnili z lesenimi plotovi. Razredčeni omejki kažejo, da so bili premočno izkoriščani. Tudi skupni pašnik za streho žičarne je v žalostnem stanju. Povsod se svetijo velike ogoljene površine. Travna ruša je prepasena, poteptana od govedi. Začela se je erozija – odpihavanje prsti z vetrom in spiranje z vodo. Znake prepasenosti kaže tudi krajina tostran reke. Nikjer na dvorišču, na levi ležečem pašniku ali na rečnem bregu ni videti grmovja ali mladega drevja. Živina je požrla vse. ... Videz vara. Prizor, ki ga je upodobil Albrecht Dürer, ni nikakršna idila – ne po stanju krajine ne po socialnem položaju ljudi, ki žive v tej krajini ... Zemljiški gospodje so odgnali zadnjo kravo iz hleva in zarubili semensko pšenico ...«

V tem je bistvo okoljske vzgoje: naučiti ljudi, da bodo videli, kar gledajo, da bodo znali razumeti najočitnejše sledi človekovih vplivov na okolje, da bodo razumeli, da človeka pri tem vodijo ne le pohlep, objestnost in neznanje, ampak tudi nuja; da v njih sprožimo tisto tehtanje, kaj je prav in kaj ni, ki naj se nikdar več ne bi ustavilo. Makowski je bil ikonoklast, ki je znal celo v umetniškem delu, ki je gotovo imelo namen ugajati in ne opozarjati na okoljsko problematiko, najti konflikt. Ko človek odkrije, da so v na videz največjih idilah tudi konflikti, jih ne išče le na slikah, ampak tudi drugod – recimo v odnosu človeka do narave, v konkretnih okoljih.

Še eno odliko ima Makowski v tem svojem početju: neizprosno konkreten je. Omejki so pretrgani, pašnik steptan in ogoljen, breg blaten ... Vse je konkretno, vse nam je pred očmi. Vendar je treba upoštevati, da je knjiga stara že dvajset let in da v duhu tistega časa v svetišču umetnosti išče predvsem konfliktnost. To najbrž ni temeljno poslanstvo današnje okoljske vzgoje, ki naj bi učila razmišljati tudi o harmoniji, tj. uravnoteženem odnosu med človekom in naravo, in o realno možnem reševanju okoljskih problemov. Zato bi bilo enkrat v prihodnje v podoben namen zanimivo vzeti ne v času in prostoru odmaknjenega okolja Dürerjeve slike, ampak konkretno podobo slovenske kulturne krajine tukaj in zdaj, in ob njej razmišljati, kako se je človek danemu okolju konkretne krajine znal prilagoditi, kakšne rabe in zlorabe so pri tem nasta(ja)le in kje iskati poti do trajnosti.

Teoretično bi temu rekli analiza razmer v konkretni kulturni krajini. Ta naj bi zajemala:

– pregled vseh rab zemljišč in naravnih virov,

– pregled trajnostnih prilagoditev naravnim danostim,

– pregled možnih negativnih vplivov vsake rabe na okolje (kronični, akutni, načrtovani, vzporedni, enostavni, kompleksni),

– pregled očitnih prekoračitev nosilnih zmogljivosti okolja. S tako analizo kulturne krajine bi identificirali želena in neželena stanja z vseh treh vidikov trajnosti v prostoru in času ter oblikovali izhodišča za ohranjanje oziroma sanacijo.

S tega vidika so za ohranjanje trajnostnega okolja potrebni predvsem tile koraki:

– vrednostna opredelitev stanja, tj. ali je z ekološkega, socialnega, ekonomskega stališča zaželeno ali ne,

– določitev prostorskih okvirov ukrepanja (sanacije ali ohranjanja),

– določitev časovnih okvirov ukrepanja,

– določitev prioritet ukrepanja,

– določitev institucionalnih okvirov ukrepanja (EU, država, občina, lokalna skupnost, interesna skupina, posameznik),

– določitev pravnega okvira ukrepov (pregled relevantne zakonodaje in drugih dokumentov),

– jasna opredelitev, kaj k realizaciji ukrepov lahko prispevam jaz sam – in kaj tudi bom.

Nihče ni svojega okolja uničil sam in naenkrat – in tudi ozdravil ga ne bo. Okolja se prekrivajo, zato jih bomo tudi izboljševali tako, kot smo jih uničevali: vsak zase in vsi skupaj. To bo proces, v katerem bomo tehtali med dobrim in slabim, mogočim in nemogočim, tistim, kar govorimo, in tistim, kar je naša resnična prioriteta.

Sprožiti ta proces in mu dati notranjo trdnost in splošno sprejemljivost je poglavitna naloga okoljske vzgoje. Ta pot ne bo lahka. Zahtevala bo moralne in etične odločitve, osebno odrekanje in materialne žrtve. Zahtevala bo medgeneracijske kompromise. Ne bomo se lotili izboljševanja vsega okolja (na katerikoli ravni) naenkrat. Gotovo sta za začetek tega procesa potrebni poprej omenjena analiza stanja ter identifikacija (ne) zaželenih stanj in procesov z ekološke, socialne in ekonomske plati. Ampak to še ni vse.

Je nega okolja mogoča?

Pojem nege (prim. Gildemeister 1972) nikakor ni nov. Nekateri mu sledijo celo do Pestalozzija. Gildemeister ga sicer navaja kot načelo ravnanja z naravo ali konkretno krajino (kot njenim delom), posplošeno pa ga je mogoče uporabiti v zvezi z gospodarjenjem z vsakim naravnim virom. Zato pravzaprav preseneča, da doslej (kolikor mi je znano) še nihče ni spregovoril o negi okolja.

Ideja je preprosta: človekove stike z naravo je mogoče opredeliti kot: rabo (izkoriščanje), varovanje, ohranjanje (dinamičnega ravnotežja) in obnavljanje (degradiranih stanj). Nego narave, krajine ali okolja naj bi po Gildemeistru sestavljali različno naglašeni deleži teh sestavin: vselej bodo deli okolja, ki jih bomo uporabljali za svoje preživetje. Vselej bodo tudi sestavine okolja, ki jih bomo hoteli zavarovati pred človekovimi vplivi, tiste, ki jih bomo hoteli ohraniti (vsaj za krajša obdobja) v obstoječem stanju, in tiste, ki jim bo zaradi zlorabe, tj. degradacije, ki jo je povzročil človek, treba pomagati. Le še o njihovih deležih se je treba odločati ... Z gospodarskih, socialnih, ekoloških vidikov – in etičnih tudi.

Sklep

Oznake okoljske vzgoje nihajo med »sanjaštvom« in »anarhizmom« – pri tistih pač, ki jim njeno sporočilo ni všeč. Težko je ugajati, če prinašaš neprijetne novice. Okoljski vzgoji ter njenemu delovnemu področju ob še tako dobrih namenih nihče ne bo avtomatsko podelil statusa nedotakljivosti zaradi njenega potencialnega prispevka k ohranitvi življenja na Zemlji. Tudi in celo človekovega. Tak status si bo morala pribojevati sama, če bo znala visoka moralna in etična načela združiti z ekonomsko računico, upoštevanjem socialne labilnosti velikega in malega sveta, v katerem živimo, z vsem, česar smo se naučili pri matematiki, statistiki, fiziki, kemiji, zgodovini, zemljepisu, biologiji, ekologiji itn. Da, »naučili«, pravim. O svojem okolju vemo marsikaj več kot naši predniki – ne vemo pa, kaj bi s tem znanjem. Veliko manj namreč vemo o samih sebi. Pripovedujejo nam, da je ves planet ena sama vas (resda »globalna«), ne povedo pa nam, kako kompleksno vesoljstvo se skriva v enem samem človeku in ga kljub želji po miru, sreči, zdravju vodi v nenehne spore s soljudmi in našim skupnim okoljem.

Literatura

Anko, B. 1999. Environmental management of landscapes. V: Nath, B. et al. (ur.). Environmental management in practice. London, New York, Routlege: 230–250.

Avčin, F. 1969. Človek proti naravi. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije: 193 str.

Gildemeister, R. 1976. Gedanken zum Wort “Pflege”. Natur und Landschaft, 51, 9: 245–246.

Likar, P. 1976. Domovina, si še kakor zdravje? Ljubljana, Borec: 175 str.

Logar, T. (ur.). 2002. Veliki slovar tujk. Ljubljana, Cankarjeva založba: 1303 str.

Makowski, H., Buderath, B. 1983. Die Natur dem Menschen untertan. Munchen Kindler: 309 str.

Marega, M., Kos, D. (ur.). 2002. Aarhurška konvencija v Sloveniji. Ljubljana, REC: 169 str.

Peterlin, S. (ur.). 1972. Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Ljubljana, Prirodoslovno društvo Slovenije: Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije: 255 str.

Sexton, W. T. et al. . 1999. Ecological stewardship: a common reference for ecosystem management: vol. 3. Elsevier: 761 str.

Zakon o varstvu okolja (ZVO). 1993. Uradni list RS, 32/93.





Osnovne poteze naravovarstvene vzgoje in izobraževanja36

Uvod

Imamo Zakon o ohranjanju narave (ZON), za katerega nekateri trdijo, da je dober; mene pa v njem (poleg marsičesa drugega) kot učitelja hudo moti nesorazmerje med učenjem (po SSKJ »spodbujanjem, opozarjanjem, ki povzroči, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost«) v najširšem pomenu besede in kaznijo (po SSKJ »kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev«) kot sredstvoma za ohranjanje narave. Varstvo narave je vendar stvar človekovega etičnega odnosa do nje in etike ne posreduješ z gorjačo, ampak z besedo.

ZON namenja izobraževanju in ozaveščanju natančno pet vrstic v enem stolpcu, kazenskim določbam pa stran in pol (ZON--UPB2, čl. 94, 117). Potemtakem naj bi bila za ohranjanje narave kazen (če štejemo le vrstice v zakonu) vsaj štiridesetkrat učinkovitejša od vzgoje, izobraževanja in ozaveščanja. Pa vendar pravnomočnih obsodb na osnovi kazenskih določb zakona v njegovih enajstih letih praktično ni bilo.

Kaj torej varuje naravo v tej državi? Strah pred kaznijo ali zavest, kaj je prav in kaj ne? Tretje možnosti ni, zato bi bilo prav, da stroka razmisli o svoji strategiji učenja: počasi, na široko in strpno. Tole naj bi bil le prispevek k začetku takega razmišljanja.

Osnovne poteze naravovarstvene vzgoje in izobraževanja

Oblikovanje vsebin in oblik različnih ravni naravovarstvene vzgoje in izobraževanja je v bistvu izjava o hotenju, kako globoko naj bi naravovarstvo zaživelo v vsakodnevni praksi.

Razmislek o tem lahko izvira že iz naravovarstvenih upravnih (ZON, čl. 111) in operativnih (ZON, čl. 117) nalog, ki jih našteva veljavni zakon, mogoče pa ga je zastaviti tudi širše – s pogledom naprej – kot razvojno strategijo celotnega področja, neomejeno in neobremenjeno s trenutnimi danostmi.

Strokovnjake na najrazličnejših področjih običajno izobražujemo ob predpostavkah, da je znano:

– kakšne so trenutne in prihodnje potrebe po določenih izobrazbenih profilih,

– kakšna dela naj bi kandidati opravljali po zaključeni izobrazbi na določeni stopnji,

– kakšna naj bi bila zahtevana predhodna izobrazba kandidatov, ki v študij vstopajo na določeni stopnji,

– kolikšna naj bi bila prehodnost med posameznimi izobrazbenimi stopnjami.

Vsak prihodnji razmislek o naravovarstveni vzgoji in izobraževanju se bo moral začeti z odgovarjanjem na ta vprašanja. Kdo zna (tu in danes) odgovoriti nanje? Zakon teh odgovorov ne daje in naravovarstvo (kot stroka?) je premlado in prešibko definirano, organizacijsko pa preveč različno, da bi lahko odgovorilo samo iz pretekle prakse. Morda bi prav iskanje teh odgovorov lahko prispevalo k jasnejšemu definiranju naravovarstva kot stroke.

Poleg tega je v naravi tega področja še zanimiva delitev učenja na tisto, namenjeno varuhom, in tisto drugo, namenjeno tistim, pred katerimi in za katere naj bi naravo ohranjali. Vsi so potrebni tako vzgoje kot izobraževanja. Učenje vseh naj bi izviralo iz iste naravovarstvene doktrine. Glede na mesto enih in drugih v shemi medčloveških odnosov pa je zorni kot tega učenja tako različen, da včasih nastane vtis, da obstajajo tri vrste naravovarstvenega učenja: eno za varuhe, drugo za vsakodnevne uporabnike narave in tretje za tiste, ki jo zares ogrožajo. Od njihove ozaveščenosti je odvisna sprejetost ideje o varstvu narave v najširši družbi. Dejstvo je, da na tem področju »ponudba« (idej, dejavnosti) presega »povpraševanje«, da varstvo narave ni splošno sprejeto, ker javnosti natančno čutijo, da je prav to, kar je: slaba vest, omejevanje neodgovorne svobode. Prav iz tega izvira večina naravovarstvenih konfliktov med neosveščeno javnostjo in za dialog neusposobljeno stroko, ki trdi, da pozna (vso?) naravo – žal pa ne pozna niti človeške (narave).

Ob tem se ponovno sprašujemo, ali ohranjanje narave res zadeva le biotsko pestrost in naravne vrednote in ne tudi ohranjanja in razvijanja času in okoliščinam primernega odgovornega odnosa do narave? Če namreč sprejmemo slednje, smo potrdili, da v varstvu narave ni problem narava, ampak človek. S tem smo tudi potrdili, da varstvo narave ni zgolj naravoslovna, marveč tudi človekoslovna veda, ki obravnava človeka kot posameznika in kot skupnost. To mora nujno odsevati tudi v zadevnem vzgojno-izobraževalnem programu – za naravovarstvenike in javnost.

Po vsem povedanem lahko razmislek o naravovarstvenih vzgojno-izobraževalnih programih zastavimo na nekaj nekoliko provokativnih trditvah:

– Naravovarstvo ni tisto, kar večina ljudi misli, da je.

– Naravovarstvo je veda o preživetju, utemeljena na vrednotah in etičnih ozirih.

– Sodobni naravovarstvenik je advocatus naturae.

– Ideja naravovarstva temelji na istih stebrih kot ideja trajnosti.

– Interdisciplinarnost varstva narave je ovira in razvojna prednost hkrati.

Naravovarstvo ni tisto, kar večina ljudi misli, da je, ampak je prej človekoslovna kot pa naravoslovna disciplina

Povsem logično je bilo, če so bili prvi naravovarstveniki predvsem poznavalci narave. Z naraščajočo zapletenostjo odnosov med človeštvom in naravo pa se je jedro naravovarstva premikalo vse bolj proti človeku. Gotovo je tu osnovno poznavanje narave in njenih zakonitosti nujno; očitno pa je, da je za uspešno naravovarstveno delo treba poznati tudi zakonitosti s področja psihologije, filozofije, sociologije, ekonomike, prava itn.

Sloves plemenite tradicije in ime področja samo pa sta nanj privabljala naravoslovce, ki so privabljali druge naravoslovce, ki prav tako niso bili vešči družboslovja in so ga zato (ne)hote spregledovali ob vsaki priložnosti. Rezultat? Stroka, ki v neprijaznih okoljih slabo komunicira svoje vrednote in se iz bleščeče samoosame prepira z vsem svetom.

Ko bi bilo v tem trenutku mogoče financirati eno samo naravovarstveno raziskavo, bi bila za stroko gotovo najzanimivejša temeljita študija o tem, kako naravovarstvo vidijo različni deli javnosti. To bi bila šele osnova za pisanje strategije, zakona, načrtov in ne nazadnje izhodišče za postavljanje vsega sistema naravovarstvenega učenja, ki ga v tem trenutku nimamo.

V bistvu gre za tragičen nesporazum; javnost je prepričana, da je naravovarstvo samo sebi namen, konjiček ali sinekura nekim ljudem, ki so izgubili stik z realnostjo, stroka pa ni sposobna prepričati jih o nasprotnem: da gre za preživetje vseh in da eni razmišljajo o stiku z realnostjo danega trenutka, drugi pa vidijo tudi realnost prihodnosti.

Vzpostavitev dialoga, ki bi ljudi prepričal o tem, za kar se stroka zavzema, je njena najpomembnejša naloga. To ne bo projekt, ampak proces: prej ko bomo z njim pričeli, prej se bodo stvari premaknile – naravi in ljudem v dobro.

Naravovarstvo je veda o preživetju, utemeljena na vrednotah in etičnih ozirih

Širše gledano se vidiki preživetja spreminjajo že pri človeku samem: o preživetju posameznika, družine, rodu, naroda, človeštva ali katerekoli vrste pač razmišljamo na različne načine. Pri tem preživetje naenkrat izgubi zgolj fizične razsežnosti. Mogoče tako gledanje še velja v najprvobitnejših človeških skupnostih in v naravi, na katero človek še ni vplival – potem pa ne več. Podobno je z razumevanjem intrinzične pravice do preživetja/obstoja v najširšem smislu. Biti najbolj sposoben za človeka ni samo tekmovalna prednost v paradigmi tekmovanja, marveč tudi etična obveza v tolikokrat spregledani paradigmi sodelovanja, ki izvira iz preprostega spoznanja, da smo (v mejah možnega) dolžni kompenzirati neugodne pogoje za obstoj, ki jih (ne)hote ustvarjamo za drugo naravo. To je za ljudi neprijetno sporočilo. Prinašalci takih sporočil niso bili nikdar priljubljeni. Naravovarstvo nikakor ne bi smelo biti edini tak prinašalec, pač pa predvsem generator takih sporočil. Zato bi moralo še posebej poskrbeti, da taka sporočila ljudi dosežejo po različnih poteh hkrati.

Naravovarstveno učenje je gotovo najpomembnejša od takih poti. Ljudje se učimo na primerih. Na tem področju so najboljši primeri naravne vrednote ali recimo ogroženi deli narave nasploh. Ob spraševanju, zakaj naj bi bilo nekaj naravna vrednota ali zakaj je nekaj naravnega sploh ogroženo, se razvije vsa paleta naravovarstvenega učenja. Konkretno »vredno« ali »ogroženo« naenkrat nista več osrednji temi naravovarstva, ampak to postane razmišljanje o človeku vrednem in od človeka ogroženem. Zakaj vrednem, zakaj ogroženem? V tem je kal etičnega samoizpraševanja, ki je od nekdaj bilo jedro naravovarstvene misli. To je tisto nekaj, česar ne pokrije noben zakon, in ni nujno, da tisti, ki zgolj izpolnjuje črko zakona, že ravna etično. Kako to sporočiti ljudem? Težka, a imenitna naloga.

Sodobni naravovarstvenik je advocatus naturae

Kaj je narava in kako varovati to »celoto materialnega sveta«? Nobena veda ne pripelje naravnost do odgovorov na ti vprašanji. Težave s percepcijami osnovnega so tudi največje težave naravovarstva.

Posameznikov in navsezadnje tudi naravovarstva samega ni težko mobilizirati v obrambo lepe soteske, neškodljive, krotke živali ali pisane, lepo dišeče rože. Kadar je govor o vsej naravi, pa ta pojem dobi neke abstraktne razsežnosti, o katerih ne znamo, ne moremo razmišljati, ali pa se nam preprosto ne ljubi. Ob sprejemanju zakonodaje o še tako trivialni stvari, ki zadeva naše življenje, se formirajo koalicije, ki v stvari vidijo svoj interes, se razgrejejo razprave, pritiski – in prav je tako. Kadar pa je govor o naravi, ki vendar zadeva nas vse, je slika povsem drugačna: razglašeno se v mejah lastnih interesov oglašajo posamezne naravoslovne discipline, a ni nikogar, ki bi zmogel in hotel spregovoriti v imenu vse narave. In večini je očitno prav, da je tako. Narava je brez zagovornika. Kdo je bolj poklican, da ji stopi v bran, kot ravno operativno naravovarstvo, ki je dan za dnem priča zlorabam žive in nežive narave ter nasilju nad naravnimi procesi? Pa imajo ti ljudje mandat za to? Kako so na to vlogo pripravljeni? Zakaj na naših šolah ne uče o Listini o Zemlji (Earth Charter)? Kdo nas je kdaj učil, da je vsa narava vrednota? Spet smo pri vzgoji in izobraževanju.

Trajnostni stebri ideje naravovarstva

Razmislek o vsebinah naravovarstvenega učenja mora gotovo zajeti tudi spraševanje, zakaj je naravovarstvo le redko tako uspešno, kot bi želeli. Ali drugače povedano: kaj še naj bi naravovarstveno učenje vsebovalo, da bi bila stroka bolje sprejeta in bolj uspešna, učinkovita.

Osrednje vprašanje ohranjanja narave ne zadeva le človekovega odnosa do biotske pestrosti in naravnih vrednot, temveč njegov odnos do (vse) narave. Gildemeister je pojem ohranjanja (nege) v širšem pomenu besede prepričljivo utemeljil kot vprašanje razmerij med varstvom, ohranjanjem obstoječega, rabo in obnavljanjem. Ta razmerja so od primera do primera različna in niso odvisna le od stanja narave, marveč tudi od družbenih vrednot, prioritet, konsenza in posledično od razpoložljivega denarja. S tem pa so zajeti tudi vsi trije stebri ideje trajnosti: ekološki, socialni in ekonomski. Z avtopsijami propadlih projektov se varstvo narave ne ukvarja. Pa bi se moralo. Večina gradiv, namenjenih ozaveščanju javnosti, je polna lepih slik in zmagovitih zgodb. Prav je tako – že s psihoterapevtskega vidika. Ampak prav tako (in za stroko še bolj) bi bilo koristno objektivno analizirati, zakaj nam ob najbolj zrelih priložnostih propadajo imenitne naravovarstvene ideje. Ni denarja – ampak zakaj ga ni? Ni podpore – ampak zakaj je ni? Tudi v stroki bo treba priznati, da ni več tako složno homogena, kot je bila; javnost pa tako ali tako nikoli ni bila naklonjena dolgoročnim projektom z odmaknjenimi cilji. Vse to je realnost, na katero je treba računati tudi v učenju o varstvu narave. Kaj v dosedanjih programih nas je pripravljalo na to?

Interdisciplinarnost varstva narave je ovira in razvojna prednost hkrati

Če sprejmemo podmeno, da naravovarstvo temelji na istih treh stebrih kot ideja trajnosti, smo pritrdili dejstvu, da gre za interdisciplinarno področje z vsemi ovirami in prednostmi, ki jih to prinaša.

Interdisciplinarnosti se ne študira, ampak se jo živi. Vendar je to življenje za naravovarstvenike mnogokrat težko, ker so področja, ki oblikujejo »trajnostne« stebre naravovarstva, preveč različna in se v praksi le redko srečujejo – še posebej v iskanju sinergijskih učinkov.

Ta različnost je tudi vzrok za različno razvitost naravoslovne, družboslovne in ekonomske komponente naravovarstva, pa tudi za včasih problematično (ne)sodelovanje resorjev, katerih pristojnosti segajo na področje ohranjanja narave.

Troedina narava področja brez dvoma otežuje njegovo delovanje, a hkrati nakazuje tudi pot v pravo interdisciplinarnost. Razlike med naravoslovjem, družboslovjem in ekonomiko v naravovarstvenem učenju praktično onemogočajo študij varstva narave v tako imenovani »vertikali«, ko se znanje nekega ozko opredeljenega področja zložno akumulira v letih dodiplomskega študija. Interdisciplinarnega načina mišljenja se pač ne ustvari samo z neko mešanico študijskih predmetov.

Mnogi ne razumejo, da v treh, štirih letih še tako nadarjenemu mlademu človeku ni mogoče posredovati dovolj integriranega znanja z vseh treh konstitutivnih (naravoslovnega, družboslovnega in ekonomskega) področij varstva. Kandidat ga v tem času niti ni sposoben resnično osvojiti, da bi bil lahko naravovarstveno prepričan in hkrati strokovno enakovreden sogovornik diplomantu sorodnih naravoslovnih, družboslovnih ali ekonomskih programov. Zato je vprašljiva tudi zaposljivost takih diplomantov – s tem pa tudi smiselnost takih naravovarstvenih študijskih programov – in njihova prihodnost. Sploh se zdi, da so ti programi (srednješolski in višješolski) nastajali brez celostnega koncepta naravovarstvene vzgoje in izobraževanja, prej iz potreb ponudnikov kot pa iz potreb stroke in zaposlitvenih možnosti diplomantov.

Zdi se tudi, da pravega študija naravovarstva (s tremi stebri trajnosti) na prvi bolonjski stopnji za zdaj niti nimamo, lahko pa študij ohranjanja narave jemljemo kot vzorčni primer interdisciplinarnega študija na naslednji (magistrski) stopnji, kamor naj bi vstopali diplomanti kateregakoli študija prve stopnje. Skorajda ni področja, ki ga ne bi bilo mogoče povezati z idejo varstva narave. Tako bi ti magistrandi prihajali z že dokaj izoblikovanimi poklicnimi profili, ki bi jih v nadaljevanju le dopolnjevali v naravovarstvenem smislu. Uvideli bi namreč, da so na to interdisciplinarno področje prinesli del znanja, ki je za reševanje naravovarstvenih problemov potrebno, a nikakor ne edino. Spontana izmenjava pogledov, ki jih imajo diplomanti različnih strok na reševanje istega naravovarstvenega problema, je tista največja vrednost takega študijskega procesa; to je nekaj, česar ne zmoreta zagotoviti ne najboljši program niti najboljši učitelj.

Odprtost podiplomskega študija naravovarstva diplomantom najrazličnejših dodiplomskih programov ustvarja interdisciplinarnosti bolj naklonjeno klimo. Gotovo bodo študenti takega programa prej prisluhnili drugim, k reševanju istega problema usmerjenim mnenjem. Ohranjali bodo strokovne vezi in bodo interdisciplinarnosti bolj naklonjeni tudi v svojem kasnejšem delu.

Interdisciplinarnost torej ni le problem, marveč v sebi nosi tudi že njegovo rešitev: hkratna osvetlitev konkretnih vprašanj s treh perspektiv je enako zanimiva za razmišljajočega srednješolca kot za študenta ali strokovnjaka, ki iskreno išče optimalne rešitve. S tega vidika ima področje naravovarstva še en imeniten, a doslej spregledan povezovalni potencial.

Kako do naravovarstvenega vzgojno-izobraževalnega programa

Naše naravovarstvo ima dolgo, spoštovanja vredno tradicijo, vendar v njegovem razvoju ni opaziti neke načrtnosti. Vsak prehod iz enega kulturno-političnega sistema v drugega je pomenil začetek novega obdobja, novo rojstvo naravovarstvene misli. Ta obdobja obeležujejo imenitni, a v bistvu nepovezani dogodki, ki so bili prej rezultat trenutnega navdiha kot pa sistematičnega načrta.

Tako tudi danes slovensko naravovarstvo še vedno nima izjave o poslanstvu, kodeksa, strategije razvoja in programa, ki bi si to ime zaslužil.

Brez teh dorečenosti je seveda težko govoriti o temeljni filozofiji raziskovanja in učenja. Morda pa je ravno razmislek o naravovarstvenem učenju zaradi temeljnosti tega področja lahko pomemben prispevek k luščenju odgovorov na vprašanja o teh postulatih, bistvenih za definicijo in razvoj vsake stroke.

Razmisleki o obrisih naravovarstvenega vzgojno-izobraževalnega programa načenjajo nekatera prej našteta vsebinska vprašanja. Poleg njih pa je potreben še razmislek o širšem okolju, v katerem naj bi tak program deloval. Tako preprosta in logična so ta vprašanja, a si jih nismo nikdar zastavljali, še manj pa skušali nanje (samo)kritično odgovarjati.

1. Koliko je ohranjanje narave del naše splošne kulture?

2. Koliko je ohranjanje narave del obveznih vzgojno-izobraževalnih programov (na vseh stopnjah)?

3. Kakšne so (naj bi bile) naravovarstvene vsebine v programih vseživljenjskega učenja?

4. Ali je varstvo narave stroka? Kdo govori v njenem imenu?

5. Koliko in kakšne kadre potrebujemo za realizacijo (neobstoječih) programov?

6. Kako zastaviti učenje o trajnostnih stebrih naravovarstva na vseh stopnjah – za strokovnjake in laično javnost?

Kdo zna in kdo sme odgovarjati na ta in podobna vprašanja? Kaj je naša naravovarstvena stroka in kdo lahko nastopa v njenem imenu? Je njeno poslanstvo služiti zakonu ali naravi? Bo v iskanju odgovorov na ta vprašanja zmagala medčloveška tekmovalnost ali resnična ljubezen in spoštovanje do narave?

Zadnji čas je za pogovor o našem sedanjem in prihodnjem učenju o sožitju z ostalo naravo.

Literatura

Berginc, M., Kremesec - Jevšenak, Vidic J. 2007. Sistem varstva narave v Sloveniji. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor: 128 str.

Gildemeister, R. 1976. Gedanken zum Wort Pflege. Natur und Landschaft, 51: 245–246.

Listina o Zemlji. http://minoriti.rkc.si/poslanst/pmvs/dokumenti.htm

Peterlin, S. 1998. Kaj je varstvo narave? Proteus, 61, 1: 35–37.

Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. 2004. Uradni list, RS 111/04.

Pravilnik o spremembah Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot. 2010. Uradni list RS, 93/10.

Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja 2005–2012. 2006. Uradni list RS, 2/06.

Zakon o ohranjanju narave (ZON - UPB2). 2004. Uradni list RS, 96/04.



__________

33 ANKO, Boštjan. Okoljska vzgoja – poligon nedorečenega. Zbornik seminarja Okoljska vzgoja v programih srednjih šol, Radenci 15. do 17. februar 2001: izziv za učitelje in motivacija za učence. 2001, str. 55–56.

34 ANKO, Boštjan. Približevanje konkretnemu v okoljski vzgoji. Okoljska vzgoja v šoli. 2003, let. 5, št. 2, str. 8–12.

35 ANKO, Boštjan. Približevanje konkretnemu v okoljski vzgoji: (nadaljevanje iz prejšnje številke). Okoljska vzgoja v šoli. 2004, let. 6, št. 1, str. 9–14.

36 Del prispevka: ANKO, Boštjan. Perspektive razvoja naše naravovarstvene vzgoje in izobraževanja. Varstvo narave. 2011, št. 25, str. 5–19.





USTVARJALNI OPUS

Vsak od nas si želi, da bi nekaj zapustil za seboj … Kaj ni naša dolžnost, da brskamo za njimi po debelih plasteh pozabe in jim z ljubečo pozornostjo vrnemo glas in spomin?

Boštjan Anko





Sporočila osebne bibliografije prof. dr. Boštjana Anka

Andrej Šalehar

Leta 2013 je Maja Božič objavila v Gozdarskem vestniku bibliografijo del Boštjana Anka, za zbornik pa je seznam dopolnjen, obnovljen in opremljen s spletnimi viri, kar bo prispevalo k boljši dostopnosti do izvirnikov. Ankovo bibliografijo sta zbrala in uredila zasl. prof. dr. Andrej Šalehar in dr. Maja Peteh.

Iz obsežnega gradiva smo izbrali tri poudarke, ki osvetljujejo tri področja njegovega delovanja: gozdarstvo, podiplomski študij varstva naravne dediščine in objavljanje virov zgodovine gozdarstva na Slovenskem. Vsi trije prispevki so ponatisnjeni v zborniku v ustreznih sklopih.

Dinamika višinske rasti bukve in jelke v pragozdu na Pečkah37

V svoji prvi samostojni objavi v Gozdarskem vestniku je prof. Anko leta 1965 predstavil skrajšano diplomsko nalogo, ki jo je zagovarjal leta 1963. Uvodoma piše o človekovih posegih v prvobitno naravo in jih v biološkem pomenu označuje kot nasilje nad njo. Trdi, da so raziskave prirodnih zakonitosti gozda iskanja pota njegovega bodočega ohranjanja in gospodarjenja. Postavil je osnovna izhodišča, ki so bila vodila njegovega raziskovalnega in pedagoškega dela. Če dodamo, da se je že kot dijak, leta 1956, včlanil v Društvo za raziskovanje jam Ljubljana,38 tako potrdimo že njegovo rano in vsestransko zanimanje za naravo.

Ob drugem evropskem letu varstva narave še magistrski študij »varstvo naravne dediščine«39

Prof. Anko je najprej predstavil in obrazložil Spomenico40, enkraten dokument, ki so ga že leta 1920 napisali takratni naravovarstveniki ter predložili oblastem z opozorilom o nuji ohranjanja naravne dediščine. V njej posebej omenjajo tudi kranjsko čebelo. Spomenica ga je spremljala pri njegovem strokovnem, pospeševalnem, raziskovalnem in pedagoškem delu. In vrh njegovega ustvarjanja, rojstvo podiplomskega študija Varstvo naravne dediščine na Univerzi v Ljubljani, kakor sam piše, je neposredna posledica Spomenice.

Zbirka Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem

Le redko bi v bibliografijah raziskovalcev našli podobne zbirke. Prof. Anko se je zavedal pomena zgodovinskega razvoja gozda in gozdarstva. Z zbirko Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, ki jo je urejeval Anko in obsega sedem knjižic, je zapolnil vrzel in postavil znanstvene temelje gozdarske zgodovine. Pri tem je zasnoval program in vodil Gozdarske študijske dneve z naslovom Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu (14.–16. marec 1985). Sestavni del programa je bila razstava Viri za zgodovino gozda in gozdarstva v prostorih Arhiva RS, ki so jo za udeležence takratnih Gozdarskih študijskih dnevov odprli 15. marca 1985. Pobudnik razstave je bil doc. dr. Boštjan Anko.41 Spremljal jo je katalog.42

Osebna bibliografija prof. Anka obsega 363 enot in je razdeljena v poglavja:

– članki in drugi sestavni deli (144 enot),

– monografije in druga zaključena dela (58 enot),

– izvedbena dela (dogodki) (19 enot),

– sekundarno avtorstvo43 (133 enot),

– o Boštjanu Anku (9 enot).

Članki in drugi sestavni deli

Znanstveni članki (12) so večinoma objavljeni v Zborniku gozdarstva in lesarstva (8). Strokovni in poljudni članki (61) so našli objavo največ v Gozdarskem vestniku pa tudi v medijih: Proteus, Raziskovalec, Delo, Biologija v šoli, Kočevski narodni park, Okoljska vzgoja v šoli in Gea. In to je prvo sporočilo Ankove bibliografije: Univerzitetni profesor mora na vsakem koraku učiti in še enkrat učiti. Prof. Anko ni poučeval samo na univerzi, ampak tudi slovenske šolarje in slovensko ter mednarodno javnost. To pričajo tudi objavljene bibliografske enote (71), kot so vabljena predavanja, znanstveni in strokovni prispevki na konferenci, znanstveni sestavki ali poglavja v monografijah, polemike in komentarji (Naši razgledi, Varstvo narave) in druge. Ob dvestoletnici rojstva Josefa Ressla (1793–1857) se ga Anko spominja z obuditvijo in objavo njegove študije Načrt ponovne pogozditve občinskih zemljišč v Istri (1842).

Monografije in druga zaključna dela

Poglavje vključuje znanstvene in strokovne monografije, končna poročila o rezultatih raziskav ter druga dela, ki so napisana v soavtorstvu, pogosto številnih avtorjev. In to je drugo sporočilo Ankove bibliografije: Pri znanstvenem in strokovnem delu je treba sodelovati ter prestopiti meje lastnega področja. Vključeni so tudi trije univerzitetni učbeniki z recenzijo, ki so bili v času pred digitalizacijo pot in pripomoček za prenos znanja. Opozoriti velja še na knjigo Rušje v Sloveniji (46 strani), ki jo je napisal kot študent leta 1961. Delo je bilo nagrajeno s Prešernovo nagrado za študente.

Izvedbena dela (dogodki)

Izvedbena dela pripovedujejo o Ankovem intervjuju (Pogovor o gozdu, (2007) na RTV Ljubljana ter o vrsti predavanj: na Univerzi v Londonu (Sustainable Forestry, 1998), v Avstriji (Educating the educators, 1998), na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Naš odnos do gozda skozi čas, 1998), Fakulteti za kmetijstvo Univerze v Mariboru (Zgodovina človekovega odnosa do gozda na Slovenskem, 1998) in drugje. Podpoglavja Elaborati, študija in projektna dokumentacija med drugim poročajo o računalniških modelih za načrtovanje gozdnega prostora (1985), o stanju biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji (2002), študije na Solčavskem (skupaj z Univerzo v Londonu, 2007), temeljnem usposabljanju za trajnostni razvoj (2007). Predaval je o okoljski vzgoji v devetletni osnovni šoli (Maribor, 2000), učiti in vzgajati za okolje (Ivančna Gorica, za učitelje osnovnih šol, 2001), vloga gozda v ohranjanju kulturne krajine podeželja (Radlje ob Dravi, 2001). In tretje sporočilo Ankove bibliografije: Za dosego trajnostnega odnosa do gozda, okolja in krajine se moramo stalno usposabljati. Učiti in vzgajati učence osnovnih šol, njihove učitelje, gozdarje, strokovnjake drugih ved in vse druge.

V Planinskem vestniku (1992)44 Edo Kozorog v članku Problemi gorskega sveta opisuje konferenco IUCN Izobraževanje za trajnostni turizem, ki jo je organiziral oddelek za gozdarstvo Biotehniške fakultete. Avtor piše: »Motor organizacije je bil prof. dr. Boštjan Anko, ki je svojo vlogo zares odlično izpeljal. Pri tem je imel nedvomno veliko težav, saj je bila predvidena že pred osamosvojitvijo.«

Sekundarno avtorstvo

To je najbolj obsežno poglavje Ankove osebne bibliografije (133 enot). Prof. Anko je bil urednik številnih del (27). Med njimi so Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem (7 knjižic) ter v Trstu (1993) izdan ter v petih jezikih napisan Načrt ponovne pogozditve občinskih zemljišč v Istri (Ressel, 1842). Pod sekundarno avtorstvo so vpisana dela napisana ob zaključkih študijev, kjer je bil prof. Anko mentor45: doktorske disertacije (6), magistrska dela (14), specialistično delo (2), diplomska dela na različnih stopnjah dodiplomskih študijev (70). Poudariti je treba veliko pestrost vsebin pri teh delih in njihovo številčnost. Bil je tudi prevajalec (8). Prevedel je knjigo Skrb za zemljo – strategija za življenje po načelu trajnosti (1991/92), ki so jo med letoma 1992 in 1994 prejeli diplomanti Biotehniške fakultete ob podelitvi diplome kot učbenik na poti v življenje. In četrto sporočilo Ankove bibliografije: Mentorstvo mladim je pot individualne vzgoje mladih strokovnjakov.

Osebna bibliografija prof. dr. Boštjana Anka je bibliografija vrhunskega univerzitetnega rednega profesorja za področja Krajinska ekologija, Varovanje naravne dediščine, Funkcije gozda, Gozdni viri in Gospodarjenje z gozdnato krajino. Predan je bil poučevanju in vzgoji, od učencev v osnovnih šolah, študentov na univerzi, strokovnjakov ter prebivalcev. Uči, kako pomembno je vseživljensko učenje in da je znanje pot za ohranitev narave, flore in favne ter s tem tudi življenja človeštva.

Sporočila Ankove bibliografije so:

– Univerzitetni profesor mora na vsakem koraku učiti in še enkrat učiti.

– Pri znanstvenem in strokovnem delu je treba sodelovati ter prestopiti meje lastnega področja.

– Za dosego trajnostnega odnosa do gozda, okolja in krajine se moramo stalno usposabljati. Učiti in vzgajati učence osnovnih šol, njihove učitelje, gozdarje, strokovnjake drugih ved in vse druge.

– Mentorstvo mladim je pot individualne vzgoje mladih strokovnjakov.





Boštjan Anko – osebna bibliografija za obdobje 1955–202246

ČLANKI IN DRUGI SESTAVNI DELI

Izvirni znanstveni članek

1. ANKO, Boštjan. Dinamika višinske rasti bukve in jelke v pragozdu na Pečkah. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1965, letn. 23, št. 3. Str. 65–74. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1965.pdf

2. ANKO, Boštjan. Gozdni rezervati – naša biološka dediščina. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1975, letn. 33, št. 1. Str. 1–7. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1975.pdf

3. ANKO, Boštjan. Perspektive našega razvoja na področju splošno koristnih funkcij gozda = Prospects of our development in the field of generally benefical forest functions. Zbornik gozdarstva in lesarstva : forest and wood science & technology. [Tiskana izd.]. 1984, letn. 26. Str. 19–30. ISSN 0351-3114. http://dirros.open-science.si/IzpisGradiva.php?id=7920. [COBISS.SI-ID 4768422]

4. ANKO, Boštjan. Analiza nedeljskega obiska primestnega gozda na primeru Šmarne gore = Analysis of sunday visits to periurban forest – an example from Šmarna gora, YU. Zbornik gozdarstva in lesarstva : forest and wood science & technology. [Tiskana izd.]. 1987, letn. 29. Str. 59–84. ISSN 0351-3114. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=7888. [COBISS.SI-ID 4754854]

5. ANKO, Boštjan. Gozdarstvo – sooblikovalec prihodnje gozdnate krajine = Forestry as co-modeller of our future forested landscape. Zbornik gozdarstva in lesarstva : forest and wood science & technology. [Tiskana izd.]. 1987, letn. 30. Str. 51–58. ISSN 0351-3114. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=7904. [COBISS. SI-ID 4764326]

6. ANKO, Boštjan. Posegi v gozdni prostor v obdobju 1986–1990. Zbornik gozdarstva in lesarstva : forest and wood science & technology. [Tiskana izd.]. 1991, letn. 38. Str. 185–197. ISSN 0351-3114. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php? id=8006. [COBISS.SI-ID 36030720]

7. ANKO, Boštjan. Development of the idea of sustained yield in Slovenia : an outline. News of forest history. 1993, nr. 18/19. Str. 2–10. [COBISS.SI-ID 127910]

8. ANKO, Boštjan. Vpliv motenj na gozdni ekosistem in na gospodarjenje z njim = The influence of disturbances on the forest ecosystem and the managing thereof. Zbornik gozdarstva in lesarstva : forest and wood science & technology. [Tiskana izd.]. 1993, letn. 42. Str. 85–109. ISSN 0351-3114. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=8038. [COBISS.SI-ID 42876928]

9. ANKO, Boštjan. Krajinskoekološki vidiki velikih posegov (cest) v gozdni prostor. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1994, letn. 52, št. 10. Str. 404–413. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1994.pdf

10. ANKO, Boštjan. Nekateri teoretski vidiki krajinskoekološke tipizacije krajin = Some theoretical aspects of landscape-ecological typifying of landscapes. Zbornik gozdarstva in lesarstva : forest and wood science & technology. [Tiskana izd.]. 1998, letn. 56. Str. 115–160. ISSN 0351-3114. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=7460. [COBISS.SI-ID 425126]

11. ANKO, Boštjan. Krajinskoekološka izhodišča tipizacije gozdnate krajine = Landscape-ecological starting points for typifying forested landscapes. Zbornik gozdarstva in lesarstva : forest and wood science & technology. [Tiskana izd.]. 1998, letn. 57. Str. 153–206. ISSN 0351-3114. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=7459. [COBISS.SI-ID 425382]

Pregledni znanstveni članek

12. ANKO, Boštjan. Vloga gozdov pri ohranjanju biotske pestrosti na krajinski ravni – nekatera izhodišča za krajinskoekološko tipizacijo = The role of forests in biodiversity conservation on the landscape level – some starting points for landscape ecological typifying. Zbornik gozdarstva in lesarstva : forest and wood science & technology. [Tiskana izd.]. 2000, letn. 63. Str. 183–198. ISSN 0351-3114. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=7404. [COBISS.SI-ID 791974]

Strokovni članek

13. ANKO, Boštjan. Snovanje novega gozda v Sloveniji – povzetek ugotovitev : [podiplomski seminar Novi gozdni nasadi, Moravci, 1.–3. marec 1978]. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1978, 36, 4. Str. 158–161. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1978.pdf

14. ANKO, Boštjan. Velelniki nege krajine pri snovanju novega gozda. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1978, letn. 36, št. 6. Str. 249–259. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1978.pdf

15. ANKO, Boštjan. Osnovna orientacija slovenskega gozdarstva. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1979, letn. 37, št. 5. Str. 193–197. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1979.pdf

16. ANKO, Boštjan. Popotništvo kot nova rekreativna dejavnost. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1980, letn. 38, št. 3. Str. 118–132. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1980.pdf

17. ANKO, Boštjan. Idrijska gozdarska prisega : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1983, letn. 41, št. 2. Str. 88. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1983.pdf

18. ANKO, Boštjan. [Kmetijske table : raba lesa] : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1983, letn. 41, št. 6, 7/8, 9, 10. Str. 274–276, 336, 380–381, 434–435. ISSN 0017--2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1983.pdf

19. ANKO, Boštjan. Pred 500 leti enaki strokovni pogledi : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1983, letn. 41, št. 5. Str. 221. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1983.pdf

20. ANKO, Boštjan. [Terezijanski gozdni red] : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1983, letn. 41, št. 1. Str. 39–40. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1983.pdf

21. ANKO, Boštjan. [Urbar Kočevske grofije] : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1983, letn. 41, št. 4. Str. 177–178. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1983.pdf

22. ANKO, Boštjan. Vesla iz Trnovskega gozda : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1983, letn. 41, št. 3. Str. 136. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1983.pdf

23. ANKO, Boštjan. Govor poslanca Gorjupa o državnih gozdovih na Bovškem : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1984, letn. 42, št. 9. Str. 379–382. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1984.pdf

24. ANKO, Boštjan. »Novice« o Savinjskih flosarjih : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1984, letn. 42, št. 10. Str. 427–429. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1984.pdf

25. ANKO, Boštjan. Ortenburški gozdni red iz leta 1406 – na nov odkrit : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1984, letn. 42, št. 6. Str. 277–279. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1984.pdf

26. ANKO, Boštjan. S prizadevanji … : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1984, letn. 42, št. 2. Str. 75–76. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1984.pdf

27. ANKO, Boštjan. »Umni gospodar« o kozah : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1984, letn. 42, št. 4, 5. Str. 175–176, 232–234. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp--content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1984.pdf

28. ANKO, Boštjan. Dopis (o gojzdih) : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1985, letn. 43, št. 6. Str. 257–258. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1985.pdf

29. ANKO, Boštjan. Ekološki pogled na krajino. Proteus : ilustriran časopis za poljudno prirodoznanstvo. [Tiskana izd.]. 1984, letn. 46, št. 6 (feb.). Str. 222–226. ISSN 0033-1805. [COBISS.SI-ID 12130349] ANKO, Boštjan. Gozdnoreja (1869) : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1985, letn. 43, št. 1, 2. Str. 35–38, 78–82. ISSN 0017--2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1985.pdf

30. ANKO, Boštjan. Scheyerjeve »Tablice« – druga najstarejša slovenska gozdarska knjižica? : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1985, letn. 43, št. 10. Str. 398–399. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1985.pdf

31. ANKO, Boštjan. »Umni gozdar« 15. X. 1865, iz zborne seje avstrijskega goznega društva 6. sept. t. l. v Trstu : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1985, letn. 43, št. 5. Str. 218–219. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1985.pdf

32. ANKO, Boštjan. Umni gospodar o ajlantu : Kresničke iz gozdarske zgodovine. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1985, letn. 43, št. 7/8, 9. Str. 306–308, 348–350. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1985.pdf

33. ANKO, Boštjan. Tudi Rakov Škocjan se spreminja – in mi z njim. Proteus : ilustriran časopis za poljudno prirodoznanstvo. [Tiskana izd.]. 1985, letn. 48, št. 1. Str. 25–30. ISSN 0033-1805. [COBISS.SI-ID 11515949]

34. MEZE, Drago (avtor dodatnega besedila), ANKO, Boštjan, GERMEK, Vera. Razvoj kmetijstva v hribovskem svetu. Raziskovalec : strokovna revija o raziskovalni in inovacijski politiki. 1986, letn. 16. Str. 444–451. ISSN 0351-0727. [COBISS. SI-ID 312749]

35. ANKO, Boštjan. O energijskih tokovih na celku. Proteus : ilustriran časopis za poljudno prirodoznanstvo. [Tiskana izd.]. 1987, letn. 49, št. 9–10 (maj–junij). Str. 349–352. ISSN 0033-1805. [COBISS.SI-ID 11334701]

36. ANKO, Boštjan. Oblike neformalnega in svobodnega podiplomskega izobraževanja v gozdarstvu. Vzgoja in izobraževanje : revija za teoretična in praktična vprašanja vzgojno izobraževalnega dela. [Tiskana izd.]. 1989, letn. 20, št. 2. Str. 37–43. ISSN 0350-5065. [COBISS.SI-ID 9595394]

37. ANKO, Boštjan. Oglarske kope izginjajo. Mladi rod. 1989, letn. 39, št. 3/4 (nov/dec). Str. 71. ISSN 0462-9671. [COBISS.SI-ID 46052099]

38. ANKO, Boštjan. Je gozda preveč ali premalo?. Delo. [Tiskana izd.]. Letn. 32, (13. apr. 1990). Str. 4. [Podlistek je del: MLINŠEK, Dušan, ČAS, Miran, DEČMAN, Samo, ANKO, Boštjan, KOTAR, Marijan, KAVČIČ, Slavka, HORVAT, Aleš, TORELLI, Niko, POGAČNIK, Janez. Slovenski gozd. Delo. [Tiskana izd.]. Letn. 32, št. 63 (16. mar. 1990)–št. 144 (22. apr. 1990). ISSN 0350-7521. [COBISS.SI-ID 17364480]]

39. ANKO, Boštjan. Mesto in vloga gozda v našem izobraževanju. Biologija v šoli. 1992, letn. 1, št. 2. Str. 22–25. ISSN 1318-2374. [COBISS.SI-ID 67589632]

40. ANKO, Boštjan. Gozdarstvo : nove vloge in stare povezave. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1992, letn. 50, št. 2. Str. 109–112. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1992.pdf [COBISS.SI-ID 252838]

41. ANKO, Boštjan. Ressels Wiederbewaldungsplan nach 150 Jahren. Österreichische Forstzeitung. 1993, 104, 9. Str. 24. ISSN 1012-4667. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1993.pdf [COBISS.SI-ID 117158]

42. ANKO, Boštjan. Krajinskoekološki vidiki velikih posegov (cest) v gozdni prostor = Landscape-ecologic aspects of heavy interventions (roads) into forest space. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1994, letn. 52, št. 10. Str. 404–408. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1994.pdf [COBISS.SI-ID 72870]

43. ANKO, Boštjan, POGAČNIK, Janez. Povzetek pomembnejših poudarkov iz referatov in razprav. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1994, letn. 52, št. 10. Str. 444–448. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1994.pdf [COBISS.SI-ID 73382]

44. ANKO, Boštjan. Resslova podoba in usoda kot ju odseva njegov načrt ponovne pogozditve občinskih zemljišč v Istri. News of forest history. 1994, nr. 20/21: 14–18. [COBISS.SI-ID 193190]

45. ANKO, Boštjan. Gozdarstvo – sestavni del ohranjanja narave. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1995, letn. 53, št. 9. Str. 369–379. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1995.pdf [COBISS.SI-ID 12198]

46. ANKO, Boštjan. Ob drugem evropskem letu varstva narave še magistrski študij »varstvo naravne dediščine«. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1995, vol. 53, no. 10. Str. 447–448. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1995.pdf [COBISS. SI-ID 12966]

47. ANKO, Boštjan. Intrinsična vrednost narave. Kočevski naravni park : časopis Kočevskega naravnega parka. 1995, 3, št. 3 (15. dec.1995). Str. 5. ISSN 1318-6108. [COBISS.SI-ID 195494]

48. ANKO, Boštjan. Iskanje trajnosti : (nagovor ob praznovanju šestdesetletnice Prirodoslovnega društva Slovenije). Proteus : ilustriran časopis za poljudno prirodoznanstvo. [Tiskana izd.]. 1995, letn. 57, št. 7. Str. 251–254. ISSN 0033-1805. [COBISS.SI-ID 19622]

49. KOŠIR, Boštjan, ANKO, Boštjan. Zakaj kodeks poklicne etike?. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1996, letn. 54, no. 4. Str. 231–233. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1996.pdf [COBISS.SI-ID 103590]

50. ANKO, Boštjan. Kodeks gozdarske poklicne etike – znamenja dozorevanja stroke?. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1996, letn. 54, no. 4. Str. 238–239. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1996.pdf [COBISS.SI-ID 104358]

51. ANKO, Boštjan. Program varstva okolja in okoljska vzgoja. Okoljska vzgoja v šoli : revija za medpredmetno področje v programih osnovnih in srednjih šol. 2000, letn. 2, št. 2. Str. 5–9. ISSN 1408-712X. [COBISS.SI-ID 3919689]

52. ANKO, Boštjan. Nekaj predpostavk za uspešno okoljsko vzgojo v osnovni šoli. Okoljska vzgoja v šoli : revija za medpredmetno področje v programih osnovnih in srednjih šol. 2003, letn. 5, št. 1. Str. 27–36. ISSN 1408-712X. [COBISS.SI-ID 228901632]

53. ANKO, Boštjan. Približevanje konkretnemu v okoljski vzgoji. Okoljska vzgoja v šoli : revija za medpredmetno področje v programih osnovnih in srednjih šol. 2003, letn. 5, št. 2. Str. 8–12. ISSN 1408-712X. [COBISS.SI-ID 1229990]

54. ANKO, Boštjan. Približevanje konkretnemu v okoljski vzgoji : (nadaljevanje iz prejšnje številke). Okoljska vzgoja v šoli : revija za medpredmetno področje v programih osnovnih in srednjih šol. 2004, letn. 6, št. 1. Str. 9–14. ISSN 1408-712X. [COBISS.SI-ID 234876672]

Poljudni članek

55. ANKO, Boštjan. Around towns. Naturopa. 1983, 43. Str. 24–25.

56. ANKO, Boštjan. Zapisu o linejki na rob. Proteus : ilustriran časopis za poljudno prirodoznanstvo. [Tiskana izd.]. 1984, letn. 47, št. 4 (dec.). Str. 153–154. ISSN 0033-1805. [COBISS.SI-ID 11819309]

57. ANKO, Boštjan. Milan Juvančič − doktor tehniških znanosti. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1988, letn. 46, št. 6. Str. 306. ISSN 0017-2723. [COBISS.SI-ID 128911872]

58. ANKO, Boštjan. Gozdarstvo in varstvo okolja : ob novem programu podiplomskega študija varstva okolja na Univerzi v Ljubljani. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1991, letn. 49, št. 6. Str. 317–321. ISSN 0017-2723. [COBISS.SI-ID 57101824]

59. ANKO, Boštjan. Ljudje in darovi iz gozda. Delo. [Tiskana izd.]. 1992, letn. 34, (18. maj 1992). Str. 4. [Podlistek je del: ANKO, Boštjan, LIPOGLAVŠEK, Marjan, BERGINC, Mladen, MARENČE, Jurij, ŠIVIC, Franc, VIDIC, Jana, PIRNAT, Janez, SKOBERNE, Peter, ROBIČ, Dušan. Gozd ni samo les. Delo. [Tiskana izd.]. 1992, letn. 34, št. 112 (18. maj 1992), št. 113 (19. maj 1992), št. 114 (20. maj 1992), št. 115 (21. maj 1992), št. 116 (22. maj 1992). ISSN 0350-7521. [COBISS.SI-ID 31463680]]

60. ANKO, Boštjan. Ugotovitve in priporočila seminarja Postranski gozdni proizvodi. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1992, 50, 2. Str. 116–118. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1992.pdf [COBISS.SI-ID 253350]

61. ANKO, Boštjan. Drevo raste deset politikovih mandatov. Delo. [Tiskana izd.]. Letn. 36, št. 47 (26. feb. 1994). Str. 28–29. ISSN 0350-7521. [COBISS.SI-ID 192934]

62. ANKO, Boštjan. Kočevski naravni park − razvojna prednost. Kočevski naravni park : časopis Kočevskega naravnega parka. 1994, št. 2/ii. Str. 1. ISSN 1318-6108. [COBISS.SI-ID 85926]

63. ANKO, Boštjan. Strateški plan mednarodne zveze gozdarskih raziskovalnih organizacij (IUFRO). Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1994, 52, no. 5/6. Str. 271. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp--content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1994.pdf [COBISS.SI-ID 70310]

64. ANKO, Boštjan. Magistrski študij Varstva naravne dediščine. Obvestila − Univerza v Ljubljani. Biotehniška fakulteta. 1995, letn. 13, št. 5/6. Str. 7–8. ISSN 1408-2187.

65. ANKO, Boštjan. Nujno iskanje sožitja med naravo in človekom : magistrski študij varstva naravne dediščine. Delo. [Tiskana izd.]. 1995, letn. 37, št. 282 (6. dec. 1995). Str. 11. ISSN 0350-7521. [COBISS.SI-ID 56481024]

66. ANKO, Boštjan. Voda, obnovljivi naravni vir?. Gea : poljudnoznanstvena revija. [Tiskana izd.]. 1995, letn. 5, št. 10. Str. 30–5. ISSN 0353-782X. [COBISS.SI--ID 1190]

67. ANKO, Boštjan. Namesto reklamnega oglasa : gozdna naravoslovna pot. Gea : poljudnoznanstvena revija. [Tiskana izd.]. 1996, letn. 6, št. 5 (maj). Str. 30–34. ISSN 0353-782X. [COBISS.SI-ID 20902]

68. ANKO, Boštjan. Vsepovezujoča vloga okoljske vzgoje. Okoljska vzgoja v šoli : revija za edpredmetno področje v programih osnovnih in srednjih šol. 1998, letn. 1, št. 1: 25–27. ISSN 1408-712X. [COBISS.SI-ID 425638]

69. ANKO, Boštjan. Čigav je gozdni mir?. Mohorjev koledar. 2009. Str. 41–46. ISSN 1318-5462. [COBISS.SI-ID 249468160]

70. ANKO, Boštjan. Veljalo je zaupanje. V: TREBŠE-ŠTOLFA, Milica. Lipa Park : St. Catharines, Ontario, Kanada : 1967–2002. St. Catharines: SND Lipa Park, 2002: 168–170. [COBISS.SI-ID 1071526]

71. ANKO, Boštjan. Janez Penca -devetdesetletnik. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 2011, letn. 69, št. 4. Str. 254. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik2011.pdf [COBISS.SI-ID 3219366]

72. PAVLOVEC, Rajko, ANKO, Boštjan. Okrogla miza »Živeti z drevesom in gozdom« : (ob mednarodnem letu gozdov). Glasnik Slovenske matice. 2011, letn. 33. Str. 308–310. ISSN 0351-0298. [COBISS.SI-ID 300946176]

73. ANKO, Boštjan. Živeti z gozdom : ob kočevski razstavi o gozdu in ljudeh. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 2011, letn. 69, št. 7/8. Str. 378–381. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik2011.pdf [COBISS.SI-ID 3239590]

Objavljeni prispevek na konferenci

74. ANKO, Boštjan. Concepts of multiple-use research : a perspective based on experience in the Alpine region. V: IUFRO/MAB Conference : research on multiple use of forest resources : May 18–23, 1980, Flagstaff, Arizona. (USDA General technical report WO, 25). [Washington, D.C.?]: U.S. Dept. of Agriculture, Forest Service, 1980. Str. 53–58. [COBISS.SI-ID 3563174]

75. ANKO, Boštjan. Oblike neformalnega in svobodnega podiplomskega izobraževanja v gozdarstvu. V: ŠTAMPAR, Branko (ur.). Izobraževanje odraslih kot strateški dejavnik pospeševanja našega družbenega in tehnološkega razvoja. Ljubljana: Zveza društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije, 1988. Str. 51–67. [COBISS.SI-ID 27791874]

76. ANKO, Boštjan. Človek in darovi gozda = Man and benefits of the forests. V: ANKO, Boštjan (ur.). Bogastvo iz gozda : zbornik republiškega seminarja, Ljubljana, 26. in 27. novembra 1991 = Forest wealth : workshop proceedings, Ljubljana, November 26 and 27, 1991. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1992. Str. 7–14. [COBISS.SI-ID 3253670]

77. ANKO, Boštjan. Drevo, gozd in človek v mestnem okolju. V: GOLOB, Aleksander (ur.). Mestni in primestni gozd – naša skupna dobrina : zbornik republiškega posvetovanja v okviru tedna gozdov, Ljubljana, 27. maj 1993. Ljubljana: Zveza društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije, 1993. Str. 5–17. [COBISS.SI-ID 89510]

78. ANKO, Boštjan. Landscape ecology in forestry education. V: ANKO, Boštjan (ur.). The role of landscape ecology in forestry : proceedings of IUFRO Working Party Landscape Ecology (S1.01-05), conference, September 13–17, 1993, Radovljica – Planina – Kočevje, Slovenia. Ljubljana: Biotechnical Faculty, Department of Forestry, 1993. Str. 31–37. [COBISS.SI-ID 47244288]

79. ANKO, Boštjan. Gozd, voda in človek. V: ANKO, Boštjan (ur.). Gozd in voda : zbornik seminarja [XVI. Gozdarskih študijskih dni], Poljče, 11.–13. oktober 1994 = Forest and water : workshop proceedings, Poljče, October 11–13, 1994. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1994. Str. 13–31. ISBN 961--6020-05-6. [COBISS.SI-ID 55314944]

80. ANKO, Boštjan. Gozdovi kot skupno dobro. V: FIRŠT, Franc (ur.). Posvetovanje ob stoletnici rojstva profesorja Jožeta Šlandra, posvečeno njegovemu spominu. Nazarje: Savinjsko gozdarsko društvo, 1994. Str. 12–20. [COBISS.SI-ID 125350]

81. ANKO, Boštjan. Krajinskoekološki vidiki velikih posegov (cest) v gozdni prostor = Landscape-ecologic aspects of heavy interventions (roads) into forest space. V: Nasprotja v gozdnem prostoru in njihovo razreševanje. (Gozdarski vestnik, letn. 52, št. 10). Ljubljana: [Zveza društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije], 1994. Str. 404–408. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1994.pdf [COBISS.SI-ID 110502]

82. ANKO, Boštjan, POGAČNIK, Janez. Povzetek pomembnejših poudarkov iz referatov in razprav. V: Nasprotja v gozdnem prostoru in njihovo razreševanje. (Gozdarski vestnik, letn. 52, št. 10). Ljubljana: [Zveza društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije], 1994. Str. 444–448. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1994.pdf [COBISS.SI-ID 111014]

83. ANKO, Boštjan. Application of landscape ecology in forestry. V: CATTANEO, D. (ur.), SEMENZATO, P. (ur.). Atti del XXXI corso »Landscape ecology – ecologia del paesaggio« : S. Vito di Cadore, 5–9 Settembre 1994. Padova: Dipartimento territorio e sistemi agroforestali: Centro studi per l‘ambiente alpino, 1994. Str. 129–143. [COBISS.SI-ID 219046]

84. ANKO, Boštjan. The landscape-ecological perspective in forestry education. V: Proceedings, vol. 2 : International Conference on Forestry Education, Viterbo, Italy, September 17–22 1990. Viterbo: University of Tuscia, 1994. Str. 56–60. [COBISS. SI-ID 194726]

85. ANKO, Boštjan. Gozd kot turistični vir. V: MARINKO, Tomaž (ur.). Turizem v gozdnem prostoru. (Knjižna zbirka Turistična misel, 3). Ljubljana: Turistična zveza Slovenije, 1995. Str. 40–49. [COBISS.SI-ID 128166]

86. ANKO, Boštjan. Prezrte drevesne vrste in trije imperativi sodobnega gozdarstva = Overlooked tree species and three imperatives of up-todate forestry. V: KOTAR, Marijan (ur.). Prezrte drevesne vrste : zbornik seminarja [XVII. gozdarski študijski dnevi]. = Overlooked tree species : proceedings. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in gozdne vire, 1995. Str. 43–61. ISBN 961--6020-09-9. [COBISS.SI-ID 5798]

87. ANKO, Boštjan. Vloga gozda v vodnem ciklu. V: Dan voda : »Povezanost gozda in vode«, Slovenija, Kamniška Bistrica, 22. marec 1995 : ob II. Svetovnem dnevu voda in Evropskem letu varstva narave ‚95. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor: Podjetje za urejanje hudournikov, 1995. [COBISS.SI-ID 195238]

88. ANKO, Boštjan. Podiplomski študij varstva naravne dediščine oz. varstva narave v Sloveniji. V: HLAD, Branka (ur.). Zbornik posvetovanj Varstvo narave – predstavitev in primerjava nemških in slovenskih izkušenj, Ljubljana, 14. in 15. junij 1993, in Okoljska vzgoja in izobraževanje – pot k spremembam, Ljubljana, 8. marec 1996. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava Republike Slovenije za varstvo narave, 1996. Str. 79–88. [COBISS.SI-ID 193702]

89. ANKO, Boštjan. Dilemmas of sustainable development in an alpine valley – the case study of Jezersko, Slovenia. V: Research and monitoring as key elements for the sustainable development in the limestone Alps : European strategies, Bled 11–13 October, 1998. Wien, Austria: Institut für. Forstentomologie, Forstpathologie und Forstschutz, Universitaet für Bodenkultur, 1998. Str. 77–89. [COBISS.SI-ID 578214]

90. ANKO, Boštjan. Vloga gozda in gozdarstva v ohranitvi gorske krajine = The role of the forest and forestry in the conservation of the mountain landscape. V: DIACI, Jurij (ur.). Gorski gozd : zbornik referatov [XIX gozdarskih študijskih dni 1998] = Mountain forest : conference proceedings. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 1998. Str. 125–138. ISBN 961-6020-15-3. [COBISS.SI-ID 371878]

91. ANKO, Boštjan. Kako ohranjati (in ohraniti) najvrednejšo naravo? : Prispevek k Nacionalnemu programu varstva narave. V: FLAJŠMAN, Božidar (ur.). Naprej k naravi II : zbornik referatov strokovnega posveta Ekološkega foruma Liberalne demokracije Slovenije in dokumenti foruma. Ljubljana: Ekološki forum LDS: Liberalna akademija, 2000. Str. 241. ISBN 961-90522-2-6. [COBISS.SI-ID 724902]

92. ANKO, Boštjan. Parks in changing times – a case study of Triglav National Park, Slovenia. V: JONES, Dewi (ur.). »Rhannu’r profiad« : trefn Cynhadledd = »Sharing the experiance« : proceedings of conference : Dydd Iau 14eg & Dydd Gwener 15fed Medi 2000 = Thursday 14th & Friday 15th September 2000. [Snowdonia]: Plas Tan y Bwlch, 2000. Str. 19–40. [COBISS.SI-ID 733094]

93. ANKO, Boštjan. Prostoživeče divje živali v Sloveniji – neizkoriščen turistični vir? = Untapped resources: Slovenia’s wildlife. V: Trajnostni turizem in integralni regionalni pristop : 9. in 10. junij 2000, Hotel Krka, Novo mesto. Novo mesto: Gospodarska zbornica Slovenije: Ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem, Nacionalna turistična organizacija: Mestna občina Novo mesto, 2000. [COBISS. SI-ID 732838]

94. ANKO, Boštjan. Vseevropska strategija biotske in krajinske pestrosti in gozd v evropskem prostoru = The pan-european biological and landscape diversity strategy and the forest in Europe. V: POTOČNIK, Igor (ur.). Nova znanja v gozdarstvu – prispevek visokega šolstva : zbornik referatov [XX.] študijskih dni, Kranjska Gora, 11.–12. 5. 2000. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2000. Str. 41–59. ISBN 961-6020-24-2. [COBISS. SI-ID 649126]

95. ANKO, Boštjan. Nekaj predpostavk za uspešno okoljsko vzgojo v osnovni šoli. V: Prvi (1.) sestanek študijske skupine za okoljsko vzgojo v osnovnih šolah : 23. avgust 2001 : Maribor, hotel Arena. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2001. Str. 10–20. [COBISS.SI-ID 968358]

96. ANKO, Boštjan. Okoljska vzgoja – poligon nedorečenega. V: NAJI, Majda (ur.). Zbornik seminarja Okoljska vzgoja v programih srednjih šol, Radenci 15. do 17. februar 2001 : izziv za učitelje in motivacija za učence. Maribor: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Organizacijska enota, 2001. Str. 55–56. [COBISS.SI-ID 965542]

97. ANKO, Boštjan. Interes javnosti v razvojnih perspektivah slovenskega gozdar-stva = Public interest in development of Slovenian Forestry. V: BONČINA, Andrej (ur.). Območni gozdnogospodarski načrti in razvojne perspektive slovenskega gozdarstva : zbornik referatov = Regional forest management plans and developmental perspectives of Slovenian forestry : conference proceedings. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire: = Biotechnical Faculty, Department of Forestry and Renewable Forest Resources, 2003. Str. 187–198. ISBN 961-6020-31-5. [COBISS.SI-ID 1095590]

98. ANKO, Boštjan. Samo en narodni park imamo. V: KOMAC, Blaž (ur.). Triglavski narodni park? : znanstveni in strokovni posvet, Prešernova dvorana SAZU, Ljubljana, [13. november 2003]. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2003. Str. 7. [COBISS.SI-ID 21518893]

99. ANKO, Boštjan. Drevo kot naravna dediščina = A tree as a natural heritage. V: BRUS, Robert (ur.). Staro in debelo drevje v gozdu : zbornik referatov XXII. gozdarskih študijskih dni, 25.–26. marec 2004 = Old and large diameter trees in forests : conference proceedings of the 22nd Forestry Study Days, 25–26, March 2004. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire = Biotechnical Faculty, Department of Forestry and Renewable Forest Resources, 2004. Str. 183–199. ISBN 961-6020-35-8. [COBISS.SI-ID 1190310]

100. ANKO, Boštjan. From multiple-use forestry to landscape forestry. V: HOSTNIK, Robert (ur.). Urban forests : a different trademark for cities and forestry : proceedings, book of summaries. Ljubljana: Zavod za gozdove Slovenije = Slovenian Forest Service, 2005. Str. 68–76. [COBISS.SI-ID 1599654]

101. ANKO, Boštjan. Woodlands as cultural heritage : yet another challence[!] for contemporary and future forestry. V: International IUFRO-Conference »Woodlands-Cultural Heritage.« (News of forest history, 36/37, nr. 3). [S. l.: IUFRO?], 2005. Str. 57–65. [COBISS.SI-ID 3439782]

Samostojni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji

102. ANKO Boštjan. Splošno koristne funkcije gozda in racionalizacija. V: Intenziviranje in racionalizacija gospodarjenja z gozdovi v SR Sloveniji: Gozdarski študijski dnevi. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1981. Str. 33–52.

103. MARENTIČ-POŽARNIK, Barica, ANKO, Boštjan. Okoljska (ekološka) vzgoja kot nepogrešljiva sestavina varstva okolja. V: LAH, Avguštin (ur.). Okolje v Sloveniji : zbornik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1994. Str. 67–81. ISBN 86-365-0137-7. [COBISS.SI-ID 97702]

104. ANKO, Boštjan. Vloga gozda in gozdarstva pri oblikovanju okolja na Slovenskem. V: LAH, Avguštin (ur.). Okolje v Sloveniji : zbornik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1994. Str. 312–325. ISBN 86-365-0137-7. [COBISS.SI-ID 101286]

105. ANKO, Boštjan. Gozd kot slovenska naravna dediščina = Forest as natural heritage. V: GREGORI, Janez (ur.), et al. Narava Slovenije, stanje in perspektive : zbornik prispevkov o naravni dediščini Slovenije. Ljubljana: Društvo ekologov Slovenije, 1996. Str. 11–18. [COBISS.SI-ID 390822]

106. ANKO, Boštjan. Forestry in the context of rural development – country report from Slovenia. V: KOCH, Niels Elers (ur.), RASMUSSEN, Jens Nytoft (ur.). Forestry in the context of rural development : Final report of COST Action E3. Hørsholm: Ministry of environment and energy, Danish foresty and landscape institute, 1998. Str. 207–214. ISBN 87-7903-010-6. [COBISS.SI-ID 391334]

107. ANKO, Boštjan. Protective functions of mountain forests : some general observations. V: GLÜCK, Peter (ur.), WEBER, Michael (ur.). Mountain forestry in Europe : evaluation of silvicultural and policy means. (Publication series of the Institute for forest sector policy and economics, vol. 35, ISSN 1016-7323). Wien: Institute for forest sector policy and economics, 1998. Str. 5–8. [COBISS.SI-ID 491942]

108. ANKO, Boštjan, GOLOB, Aleksander. Protective forests in Slovenija. V: GLÜCK, Peter (ur.), WEBER, Michael (ur.). Mountain forestry in Europe : evaluation of silvicultural and policy means. (Publication series of the Institute for forest sector policy and economics, vol. 35. ISSN 1016-7323). Wien: Institute for forest sector policy and economics, 1998. Str. 63–70. [COBISS.SI-ID 492198]

109. ANKO, Boštjan. Environmental management of landscapes : Landscape ecology. V: NATH, B. (ur.). Environmental management in practice: Volume 3 : managing the ecosystem. London; New York: Routledge, 1999. Str. 230–250. ISBN 0-415-18791-5. [COBISS.SI-ID 429478]

110. ANKO, Boštjan. Slovenski gozd in gozdarstvo na poti v Evropsko zvezo. V: BRNIČ, Mirko (ur.), MASTNAK, Tomaž (ur.). Suverenost Slovenije?. (Študije, št. 1.). Ljubljana: Nova revija, 1999. Str. 118–135. ISBN 961-6017-80-2. [COBISS. SI-ID 576678]

111. ANKO, Boštjan. Slovenski gozd in gozdarstvo ter Evropska unija. V: Slovenija in evropski izzivi 2. Izola [i. e.] Ljubljana: Slovensko panevropsko gibanje, 2000. Str. 87–99. [COBISS.SI-ID 620454]

112. ANKO, Boštjan. TNP – leta 2021. V: BIZJAK, Janez (ur.), ŠOLAR, Martin (ur.). Dvajset let pozneje : 1981–2001 : 20 let zakona o Triglavskem narodnem parku : zbornik. Bled: Javni zavod Triglavski narodni park, 2001. Str. 25–35. ISBN 961-90673-1-2. [COBISS.SI-ID 963238]

113. ANKO, Boštjan. Posebnosti alpskih kulturnih krajin in krajinska ekologija Alp. V: ANKO, Boštjan, LAH, Avguštin. Slovenski alpski svet in alpska konvencija = Slovenian Alps and Alpine convention. (Zbirka Usklajeno in sonaravno, št. 10.). Ljubljana: Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, 2003. Str. 77–80. ISBN 961-6315-10-2. [COBISS.SI-ID 22308909]

114. ANKO, Boštjan. O našem pojmovanju narave in vrednega v njej. V: CEVC, Marjeta Pija (ur.). Svet si : zbornik s Foruma o odnosu kristjanov do narave, 18. 2. 2006. Ljubljana: Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov – ZSKSS: Zveza bratovščin odraslih katoliških skavtinj in skavtov – ZBOKSS, 2006: 15–22. ISBN 961-91701-1-3. [COBISS.SI-ID 3253414]

115. ANKO, Boštjan. Ljubljansko barje kot naravna dediščina. V: PAVŠIČ, Jernej (ur.). Ljubljansko barje : neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo. Ljubljana: Društvo Slovenska matica, 2008. Str. 178–190. ISBN 978--961-213-179-1. [COBISS.SI-ID 3159462]

116. ANKO, Boštjan. Forest. V: HRÓARSSON, Björn (ur.), KERMAN, Domen (ur.). Slovenia today. Kópavogur: Printskill, 2008. Str. 145–149. ISBN 978--9979-9849-1-7. [COBISS.SI-ID 3159206]

117. ANKO, Boštjan. Gozd. V: HRÓARSSON, Björn (ur.), KERMAN, Domen (ur.). Slovenija danes. Kopavogur: Printskill, cop. 2008. Str. 145–149. ISBN 978-9979-9849-0-0. [COBISS.SI-ID 3222438]

118. ANKO, Boštjan. Gozdovi v Alpah. V: LENARČIČ, Matevž, BIZJAK, Janez. Alpe : kot jih vidijo ptice. 1. naklada. Nazarje: PanAlp, 2009: 475–477. ISBN 978-961-6111-18-8. [COBISS.SI-ID 3152038]

119. ANKO, Boštjan. Krajinska pestrst v našem varstvu narave – prispevek za razpravo. V: TORKAR, Gregor (ur.), ANKO, Boštjan (ur.). Narava kot vrednota. Ljubljana: Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije, 2011. Str. 116–125. ISBN 978-961-93246-0-8. [COBISS.SI-ID 3345574]

120. ANKO, Boštjan. O nekaterih vidikih varstva narave. V: PAVŠIČ, Jernej (ur.). Vipavska dolina : neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina, umetnostna zgodovina, gmotna kultura, gospodarstvo, naravovarstvo. (Slovenske pokrajine, 1). Ljubljana: Slovenska matica. 2013. Str. 341–357. ISBN 978-961-213-242-2. [COBISS. SI-ID 18540082]

121. ANKO, Boštjan. Gozdnogospodarski načrt za Trnovski gozd, 1771. V: BOGATAJ, Nevenka (ur.), ANKO, Boštjan (ur.). Znamenja trajnosti. 1. natis. Ljubljana: Andragoški center Slovenije, 2013. Str. 54. ISBN 978-961-6851-23-7. [COBISS.SI-ID 16987186]

122. ANKO, Boštjan. Slovenska matica in naravoslovje. V: JANČAR, Drago (ur.), et al. Slovenska matica : 150 let dela za slovensko kulturo : (zbornik razprav in bibliografija 2004−2014). Ljubljana: Slovenska matica, 2015. Str. 139–156. ISBN 978-961-213-251-4. [COBISS.SI-ID 27105283]

Recenzija, prikaz knjige, kritika

123. ANKO, Boštjan. Posvetovanje v Turčiji. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1975, letn. 33, št. 10. Str. 522. ISSN 0017--2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1975.pdf

124. ANKO, Boštjan. Raba zemljišča v sodobnem kmetijstvu: recenzija. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1975, letn. 33, št. 10. Str. 531. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1975.pdf

125. ANKO, Boštjan. Gozdarstvo in urbana Amerika: ocena knjige. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1976, letn. 34, št. 3. Str. 121–123. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1976.pdf

126. ANKO, Boštjan. Gozdovi – za koga in za kaj?: Ocena knjige. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1976, letn. 34, št. 4. Str. 225–226. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1976.pdf

127. ANKO, Boštjan. Humanokologija: ocena knjige. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1976, letn. 34, št. 3. Str. 124–125. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1976.pdf

128. ANKO, Boštjan. Rastline v slanih okoljih: ocena knjige. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1976, letn. 34, št. 2. Str. 76–77. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1976.pdf

129. ANKO, Boštjan. Hedges – knjiga o angleških živih mejah. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1981, letn. 39, št. 4. Str. 207–208. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1981.pdf

130. ANKO, Boštjan. O gozdnih otokih v kulturni krajini (R. L. Butgees, D. M. Sharpe ed.: Forest isladns dynamics in man-dominated landscapes; Springer, 1981). Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 1985, letn. 43, št. 3. Str. 136–137. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik1983.pdf

131. ANKO, Boštjan. Osnove gozdarstva – učbenik za srednje strokovne šole: [avtor Anton Goršin, 2010]. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 2011, letn. 69, št. 4. Str. 255–256. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik2011.pdf [COBISS.SI-ID 3219110]

Predgovor, uvodnik, spremna beseda

132. ANKO, Boštjan. Mestni gozdovi na Tolminskem za XXI. stoletje. V: JANEŽ, Marko (ur.), KOZOROG, Edo (ur.), OBLAK, Dani (ur.). Urejanje in upravljanje mestnih in primestnih zelenih površin : zbornik posveta, Tolmin, 26. maja 1995. Tolmin: Zavod za gozdove Slovenije, OE, 1995. Str. 3–4. [COBISS.SI-ID 206246]

133. ANKO, Boštjan. Uvodne misli. V: Naravoslovna pot Tičjak. [Nazarje]: Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Nazarje, 1999. Str. 0–1. [COBISS.SI-ID 578726]

134. ANKO, Boštjan. Izbirnost predmeta »okoljska vzgoja« – zmaga ali poraz?. Okoljska vzgoja v šoli : revija za medpredmetno področje v programih osnovnih in srednjih šol. 2000, letn. 2, št. 2. Str. 3–4. ISSN 1408-712X. [COBISS.SI-ID 3919433]

135. ANKO, Boštjan. Predgovor. V: ANKO, Boštjan (ur.), PAVLOVEC, Rajko (ur.). Drugačen gozd – drugačno gozdarstvo : ob mednarodnem letu gozdov 2011 : predavanja 10. junija in zapiski ob ekskurziji 11. junija 2011. Ljubljana: [Društvo Exlibris Sloveniae], 2011. Str. 3–4. [COBISS.SI-ID 3168678]

136. TORKAR, Gregor, ANKO, Boštjan. Uvod. V: TORKAR, Gregor (ur.), ANKO, Boštjan (ur.). Narava kot vrednota. Ljubljana: Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije, 2011. Str. 4–6. ISBN 978-961-93246-0-8. [COBISS.SI-ID 2139899]

Polemika, diskusijski prispevek, komentar

137. ANKO, Boštjan. Gozdarstvo ima več skupnega z varstvom zraka kot pa s predelavo lesa ali industrijsko naravnanim kmetijstvom. 1, Volčja ura slovenskega gozdarstva. Naši razgledi : NR. 1991, 40, št. 8 (19. apr. 1991). Str. 224–226. ISSN 0547-3276. [COBISS.SI-ID 64769024]

138. ANKO, Boštjan. Gozdarstvo ima več skupnega z varstvom zraka kot pa s predelavo lesa ali industrijsko naravnanim kmetijstvom. 2, Volčja ura slovenskega gozdarstva. Naši razgledi : NR. 1991, 40, št. 9 (10. maj 1991). Str. 256–257. ISSN 0547-3276. [COBISS.SI-ID 64857600]

139. ANKO, Boštjan. Gozdarstvo ima več skupnega z varstvom zraka kot pa s predelavo lesa ali industrijsko naravnanim kmetijstvom. 3, Volčja ura slovenskega gozdarstva. Naši razgledi : NR. 1991, 40, št. 10 (24. maj 1991). Str. 288–289. ISSN 0547-3276. [COBISS.SI-ID 64943616]

140. ANKO, Boštjan. Perspektive razvoja naše naravovarstvene vzgoje in izobraževanja = Developmental perspectives of our nature conservation education. Varstvo narave : revija za teorijo in prakso varstva naravne dediščine. [Tiskana izd.]. 2011, št. 25. Str. 5–19. ISSN 0506-4252. [COBISS.SI-ID 3286950]

141. ANKO, Boštjan. Les je res lep, ampak gozd je lepši ---. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 2013, letn. 71, št. 1. Str. 56–61. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik2013.pdf [COBISS.SI-ID 3561382]

Intervju

142. ANKO, Boštjan (intervjuvanec). Je lepota res skrita očem? : o drevesu in gozdu. Slovenec : časopis za politiko, gospodarstvo, kulturo in religijo. 1992, letn. 76, št. 24 (30. 1. 1992). Str. 9. ISSN 0354-0960. [COBISS.SI-ID 43495424]

143. ANKO, Boštjan (intervjuvanec). Začasno bivanje bora na Krasu : prof. Boštjan Anko, krajinski ekolog, o gozdu. Delo, Sobotna priloga. [Tiskana izd.]. 2000, leto 42, št. 302 (30. dec. 2000). Str. 28–30. ISSN 0350-7521, ISSN 1580-3007. [COBISS.SI-ID 110790656]

144. ANKO, Boštjan (intervjuvanec), VILHAR, Urša (intervjuvanec), LESNIK, Anton (intervjuvanec), TROŠT, Ivo (intervjuvanec), PRAH, Jože (intervjuvanec), JONOZOVIČ, Marko (intervjuvanec), BRUS, Robert (intervjuvanec), DIACI, Jurij (intervjuvanec). Trajnostni razvoj gozdov : MMC RTV SLO : oddaja Dobra ura. MMC RTV SLO : prvi multimedijski portal. 21. marec 2013. ISSN 1581-372X. [COBISS.SI-ID 3899558]

MONOGRAFIJE IN DRUGA ZAKLJUČENA DELA

Monografija

145. ANKO, Boštjan. Rušje v Sloveniji. Ljubljana: [B. Anko], 1961. 46 str. [COBISS. SI-ID 3695014]

146. ANKO, Boštjan, MLINŠEK, Dušan (urednik). Forests and forestry in Yugoslavia : examples in Slovenia. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, [1982]. 41 str. [COBISS. SI-ID 30264832]

147. ANKO, Boštjan, GOLOB, Aleksander, SMOLEJ, Igor. Varovalni gozdovi v Sloveniji : stanje po popisu 1980. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1985. 118 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126103. [COBISS.SI-ID 15697921]

148. ANKO, Boštjan. Od Soče do Sotle : E7 YU : popotna knjižica : kratek opis slovenskega dela Evropske pešpoti E7 − Atlantik − Črno morje (Lisbona − Nica − Genova − Como − Osijek − Železna vrata − Konstanca). Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1986. 60 str. [COBISS.SI-ID 4142898]

149. ROBIČ, Tone, ANKO, Boštjan. Razvoj kmetijstva v hribovitem svetu. (Znanstveno tehnološki posvet biotehniških ved). Ljubljana: Raziskovalna skupnost Slovenije, 1986. 23 str. [COBISS.SI-ID 24364807]

150. ŠOLAR, Marjan (avtor, fotograf), POGAČNIK, Janez, HOČEVAR, Milan, BATIČ, Franc, JURC, Dušan, ANKO, Boštjan, HRČEK, Dušan, DRUŠKOVIČ, Blanka. Kako rešiti gozdove : [Slovenija moja dežela]. Ljubljana: Samoupravna interesna skupnost za gozdarstvo Slovenije, 1988. 39 str. [COBISS.SI-ID 3936002]

151. KAVČIČ, Slavka, WINKLER, Iztok, POGAČNIK, Janez, ANKO, Boštjan, ŽONTA, Ivan, GAŠPERŠIČ, Franc, DOBRE, Andrej, ADAMIČ, Miha, BOŽIČ, Janez, ŠINKO, Milan. Strokovne podlage za oblikovanje gozdarske zakonodaje. (Strokovna in znanstvena dela, 102. ISSN 0353-6025). Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1989. 360 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126066. [COBISS. SI-ID 7554304]

152. BAROCCHI, Roberto, ANKO, Boštjan, STACCIOLI, Valerio (urednik). Alle soglie della rivoluzione technologica : Josef Ressel: un inventore a Trieste. Trieste: Azienda di Promozione Turistica di Trieste, 1994. 181 str. [COBISS.SI-ID 55440128]

153. ANKO, Boštjan. Gozd. (Zbirka Korak). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. 1 zgibanka. ISBN 86-11-07724-5. [COBISS.SI-ID 39154944]

154. BUČAR, France, MENCINGER, Jože, PIRNAT, Rajko, PERŠAK, Tone, ANKO, Boštjan, KOVAČIČ, Matija, ERJAVEC, Emil, JUVANČIČ, Luka. Slovenija in evropski izzivi 2. Izola [i. e.] Ljubljana: Slovensko panevropsko gibanje, 2000. 139 str. [COBISS.SI-ID 104904960]

155. ANKO, Boštjan, KRAIGHER, Hojka (avtor, fotograf), JURC, Dušan, URBANČIČ, Mihej, SIMONČIČ, Primož, BATIČ, Franc, et al., HLAD, Branka (urednik), SKOBERNE, Peter (urednik). Biological and landscape diversity in Slovenia : an overview. Ljubljana: Ministry of the Environment and Spatial Planning, Environmental Agency of the Republic of Slovenia, 2001. 242 str. ISBN 961-6324-17-9. [COBISS.SI-ID 119431680]

156. ANKO, Boštjan, VESELIČ, Živan, KRAIGHER, Hojka (avtor, fotograf), NOVAK, Tone, DEVETAK, Dušan, JURC, Dušan, URBANČIČ, Mihej, SIMONČIČ, Primož, BATIČ, Franc, GRBOVIĆ, Jasna, et al., HLAD, Branka (urednik), SKOBERNE, Peter (urednik). Pregled stanja biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Agencija RS za okolje, 2001. XVI, 224 str. ISBN 961-6324-14-4. [COBISS.SI-ID 116968448]

157. WEBER, Michael, SCHÖNENBERGER, Walter, WEISS, Gerhard, ANKO, Boštjan, ŠINKO, Milan, et al. New paradigms in management of forests in mountainous regions. Kaltenengers: Multifunctional forest management, 2002. 53 str. ISBN 3-935638-25-6. [COBISS.SI-ID 1071270]

158. ANKO, Boštjan, LAH, Avguštin (avtor, urednik). Slovenski alpski svet in alpska konvencija = Slovenian Alps and Alpine convention. (Zbirka Usklajeno in sonaravno, št. 10). Ljubljana: Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, 2003: 120 str. ISBN 961-6315-10-2. [COBISS.SI-ID 127970560]

159. ANKO, Boštjan. Prihodnost Kamniško-Savinjskih Alp. Solčava: Podjetje za razvoj Logarske doline; Ljubljana: Cipra Slovenija, 2004. 1 zgibanka [12] str. [COBISS. SI-ID 213432832]

160. ANKO, Boštjan, BOGATAJ, Nevenka, MASTNAK, Matjaž. Berilo o trajnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije, 2009. 58 str. ISBN 978-961-6130-90-5. http://arhiv.acs.si/publikacije/Berilo_o_trajnosti-povzetek.pdf [COBISS.SI-ID 248812800]

161. ANKO, Boštjan, BOGATAJ, Nevenka (urednik). Znamenja trajnosti. 1. natis. Ljubljana: Andragoški center Slovenije, 2013. 188 str. ISBN 978-961-6851-23-7. http://arhiv.acs.si/publikacije/Znamenja_trajnosti_ACS_mini_za_objavo_na_www.pdf [COBISS.SI-ID 266651648]

162. ANKO, Boštjan, BOGATAJ, Nevenka (urednik), KOŠMERL, Tadej (urednik). Znamenja trajnosti. Posodobljena izd. Ljubljana: Andragoški center Slovenije, 2023. 209 str. ISBN 978-961-7116-48-9. [COBISS.SI-ID 161286915]

Univerzitetni, visokošolski ali višješolski učbenik in študijsko gradivo

163. ANKO, Boštjan. Izbrana poglavja iz krajinske ekologije : (skripta). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1982. V, 299 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=125806. [COBISS.SI-ID 677286]

164. ANKO, Boštjan. Znanost o okolju : gozdarstvo – višješolski študij ob delu : (študijsko gradivo za interno uporabo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1993. 277 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126152. [COBISS.SI-ID 704422]

165. ANKO, Boštjan. Funkcije in vloge gozda : skripta. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1995. 181 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=125740. [COBISS.SI-ID 39846]

166. PIRNAT, Janez, ANKO, Boštjan. Znanost o okolju : skripta. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2001. 152 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126151. [COBISS.SI-ID 858534]

Zemljevid

167. KOŠIR, Živko, ZORN-POGORELC, Marja, KALAN, Janko, MARINČEK, Lojze, SMOLE, Ivan, ČAMPA, Lojze, ŠOLAR, Marjan, ANKO, Boštjan, ACCETTO, Marko, ROBIČ, Dušan, TOMAN, Valentin, ŽGAJNAR, Lojze, TORELLI, Niko, TAVČAR, Irena, KUTNAR, Lado, KRALJ, Anton. Gozdnovegetacijska karta Slovenije. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije, 2003. ISBN 961-6425-06-4. [COBISS.SI-ID 123674368]

168. KOŠIR, Živko, ZORN-POGORELC, Marja, KALAN, Janko, MARINČEK, Lojze, SMOLE, Ivan, ČAMPA, Lojze, ŠOLAR, Marjan, ANKO, Boštjan, ACCETTO, Marko, ROBIČ, Dušan, TOMAN, Valentin, ŽGAJNAR, Lojze, TORELLI, Niko, TAVČAR, Irena, KUTNAR, Lado (avtor, urednik), KRALJ, Anton, SKUDNIK, Mitja (urednik), KOBAL, Milan (urednik). Gozdnovegetacijska karta Slovenije. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije, 2007. 1 CD ROM. https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=15216. [COBISS.SI-ID 2123942]

Doktorska disertacija

169. ANKO, Boštjan. Celek kot krajinskoekološka enota gozdnate krajine : doktorska disertacija. Ljubljana: [B. Anko], 1983. 246 str. [COBISS.SI-ID 18121984]

Diplomsko delo

170. ANKO, Boštjan. Dinamika višinske rasti bukve in jelke v pragozdu in gojitveni zaključki. Ljubljana: [B. Anko], 1963. 22 str. [COBISS.SI-ID 3791270]

Poročilo in elaborat

171. ANKO, Boštjan. Začasna metodologija valorizacije splošno koristnih funkcij gozda. Ljubljana: SIS za gozdarstvo SRS, 1979.

172. ANKO, Boštjan. Krajinskoekološki pomen celkov v slovenski gozdnati krajini na primeru Kobanskega. V Ljubljani: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti, 1980. 143, 4 str. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=7534. [COBISS.SI-ID 4499508]

173. ANKO, Boštjan, SMOLEJ, Igor, KMECL, Marko. Raziskave pomena neproizvodnih − ekoloških funkcij gozdov na ravni samoupravnega razvoja proizvajalnih sil. Ljubljana: RSS, 1981. 6 str. [COBISS.SI-ID 10012416]

174. ANKO, Boštjan. Raziskave osnovnih zakonitosti in pomena splosno koristnih funkcij gozdov v Sloveniji. Ljubljana: RSS, 1982.

175. ANKO, Boštjan, PISKERNIK, Milan, ŠKULJ, Maja. Raziskave s področja varstva okolja in splošno koristnih funkcij gozda v Sloveniji. Ljubljana: RSS, 1983. 1 zv. [COBISS.SI-ID 10553600]

176. ANKO, Boštjan, HOČEVAR, Milan. Raziskave osnovnih zakonitosti in pomena splošno koristnih funkcij gozdov v Sloveniji. Ljubljana: RSS, 1984. 69 str. [COBISS. SI-ID 10655488]

177. KRALJ, Anton, ŽONTA, Ivan, ANKO, Boštjan. Možnost uporabe računalniških modelov pri načrtovanju in planiranju v gozdnem prostoru : raziskovalna naloga. Ljubljana: Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo pri Biotehniški fakulteti v Ljubljani, 1985. 18 str. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=6947. [COBISS.SI-ID 2845350]

178. ANKO, Boštjan, HOČEVAR, Milan. Raziskave osnovnih zakonitosti in pomena splošno koristnih funkcij gozdov v Sloveniji. (Raziskave s področja varstva okolja in slošno koristnih funkcij gozda v Sloveniji). Ljubljana: RSS, 1985. 1 zv. [COBISS. SI-ID 10947840]

179. ZUPANČIČ, Marjan, ŠOLAR, Marjan, ANKO, Boštjan, ŽONTA, Ivan. Koreninski sistemi in biosubstanca v rizosferi gozda. (Gozdarstvo). Ljubljana: RSS, 1986: 1 zv. [COBISS.SI-ID 11312896]

180. ANKO, Boštjan, GOLOB, Aleksander, JUVANČIČ, Milan. Problematika vnašanja naselij in infrastrukture v gozdni prostor. (Gozdarstvo). Ljubljana: RSS, 1986. 196 str. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=7393. [COBISS. SI-ID 11312640]

181. ROBIČ, Tone, ANKO, Boštjan. Razvoj kmetijstva v hribovitem svetu. (Znanstveno tehnološki posvet biotehniških ved). Ljubljana: Raziskovalna skupnost Slovenije, 1986. 23 str. [COBISS.SI-ID 24364807]

182. ANKO, Boštjan, ČAMPA, Lojze, KALAN, Janko, KOVAČ, Marko, SMOLE, Ivan. Problematika vnašanja naselij in infrastrukture v gozdni prostor. (Problematika vnašanja naselij in infrastrukture v gozdni prostor, Gozdarstvo). Ljubljana: RSS, 1987. 138 str. [COBISS.SI-ID 14114560]

183. NASTRAN, Zvone, BREZNIK, Branko, ŽONTA, Ivan, POGAČNIK, Janez, ANKO, Boštjan, GOLOB, Aleksander, KALAN, Janko. Problematika vnašanja tujkov v gozdni prostor. (Osnovne zakonitosti in pomen splošnokoristnih funkcij gozdov v Sloveniji, Gozdarstvo). Ljubljana: RSS, 1987. 226 str. [COBISS.SI-ID 27069696]

184. ANKO, Boštjan. Varnost gozda v Sloveniji − priloga. (Gozdarstvo). Ljubljana: RSS, 1987. 133 str. [COBISS.SI-ID 27062016]

185. MLINŠEK, Dušan, LEBEZ LOZEJ, Julijana, TARMAN, Kazimir, HOČEVAR, Milan, PUHEK, Vladimir, TITOVŠEK, Janez, ANKO, Boštjan, JUVANČIČ, Milan, LIPOGLAVŠEK, Marjan. Zakonitosti v razvoju pragozda. (Ohranjanje gozdov v procesih onesnaževanja okolja in intenziviranje gozdne proizvodnje lesa, Gozdarstvo). Ljubljana: RSS, 1987. 1 zv. [COBISS.SI-ID 15185408]

186. ANKO, Boštjan, GOLOB, Aleksander. Pomen gozdov v ravninskih območjih občine Radlje ob Dravi. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1989. 118 str. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=6598. [COBISS. SI-ID 509236]

187. MLINŠEK, Dušan, HOČEVAR, Milan, TITOVŠEK, Janez, ANKO, Boštjan. Zakonitosti v razvoju pragozda. (Gozdarstvo). Ljubljana: RSS, 1990. 1 zv. [COBISS. SI-ID 30627840]

188. MARUŠIČ, Janez, KONTIĆ, Branko, POLIČ, Svetozar, ANKO, Boštjan, KOS, Drago, POLIČ, Marko, PRUS, Tomaž, RAKOVEC, Jože, ROŠ, Milenko, SKOBERNE, Peter, VESELIČ, Miran, VRHOVŠEK, Danijel, ŽONTA, Ivan, VUČER, Igor, OCVIRK-POTOČNIK, Irena. Strokovne podlage za določitev vsebine in metodologije izdelave študij ranljivosti okolja. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Katedra za krajinsko arhitekturo: SEPO Inštitut J. Stefan, 1993. 50 str. [COBISS.SI-ID 1629561]

189. ANKO, Boštjan. Narava in funkcija gozda : zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na znanstveno-raziskovalnem projektu za triletno obdobje 1992−1994. V Ljubljani: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1995. 19, 98 str. [COBISS.SI-ID 104675584]

190. ANKO, Boštjan. Letno poročilo o rezultatih opravljenega znanstveno-raziskovalnega dela na področju aplikativnega raziskovanja: krajinskoekološka tipizacija gozdnate krajine in vloga gozda v revitalizaciji kulturne krajine. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1997. 34 str. [COBISS.SI-ID 247462]

191. KOTAR, Marijan, ADAMIČ, Miha, ANKO, Boštjan, BONČINA, Andrej, BRUS, Robert, DIACI, Jurij, GAŠPERŠIČ, Franc, GODLER, Leonarda, KRAJČIČ, Darij, LIPOGLAVŠEK, Marjan, MLINŠEK, Dušan, PIRNAT, Janez, PUHEK, Vladimir, ROBIČ, Dušan, WINKLER, Iztok. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega znanstveno-raziskovalnega dela na področju aplikativnega raziskovanja. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1997. 41, 23 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126139. [COBISS. SI-ID 229030]

192. ANKO, Boštjan, ČERNIČ MALI, Barbara, GULIČ, Andrej, PAČNIK, Poldka, PIRNAT, Janez, PLEVNIK, Aljaž, PRAPER, Sergeja, et al. Sustainable development of Alpine Cultural Landscapes in the Austria − Slovenia Border Region : final report. Vienna [etc.]: Regional Consulting ZT, 2000. 66 str. [COBISS.SI-ID 1550246]

193. ANKO, Boštjan, GROZNIK ZEILER, Katarina, HLADNIK, David, PIRNAT, Janez. Vrednotenje krajin z vidika biotske raznovrstnosti ter izhodišča za njihovo varstvo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2001. 71 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126110. [COBISS.SI-ID 886694]

194. ANKO, Boštjan, VESELIČ, Živan, KRAIGHER, Hojka (avtor, fotograf), NOVAK, Tone, DEVETAK, Dušan, JURC, Dušan, URBANČIČ, Mihej, SIMONČIČ, Primož, BATIČ, Franc, GRBOVIĆ, Jasna, HLAD, Branka (urednik), SKOBERNE, Peter (urednik). Pregled stanja biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji. 1. ponatis. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, Agencija RS za okolje, 2002. XVI, 224 str. ISBN 961-6324-14-4. [COBISS.SI-ID 120356096]

195. LAP, Helena, ZEMLJARIČ, Borut, RAMOVŠ, Marko, STARAŠINIČ, Martin, VESEL, Franc, JAKL, Franc, ZADNIK, Branko, REBOLJ, Jernej, KERN, Janez, MARINČEK, Tone, CESTNIK, Breda, DEŽELAK, Ferdinand, KIMOVEC, Janez, POLAK KOVAČIČ, Petra, GABRIJELČIČ, Peter, ANKO, Boštjan, MARUŠIČ, Janez, et al. Oblikovanje in prostorsko umeščanje daljnovodov v slovenskem prostoru : študija. Ljubljana: IBE, 2004. 2 mapi. [COBISS.SI-ID 9057302]

196. LAP, Helena, ZEMLJARIČ, Borut, RAMOVŠ, Marko, STARAŠINIČ, Martin, VESEL, Franc, JAKL, Franc, ZADNIK, Branko, REBOLJ, Jernej, GABRIJELČIČ, Peter, ANKO, Boštjan, MARUŠIČ, Janez, KERN, Janez, MARINČEK, Tone, CESTNIK, Breda, VONČINA, Rudi, DEŽELAK, Ferdinand, KIMOVEC, Janez, POLAK KOVAČIČ, Petra, et al. Oblikovanje in prostorsko umeščanje daljnovodov v slovenskem prostoru : študija. Ljubljana: IBE, 2004. 1 CD-ROM. [COBISS.SI-ID 4403065]

197. ANKO, Boštjan (avtor, prevajalec), SLAPNIK, Marko (avtor, urednik), ANTERIC, Marija, CLARKE, Richard, LENAR, Avgust, KOŠČAK, Marko, MITCHELL, Ian. Študije o Solčavskem : 1932−2007 : poročilo o skupnem terenskem delu Univerze v Ljubljani in Univerze v Londonu 1932–2007. Solčava: Občina: Logarska dolina, 2007. 118 str. ISBN 978-961-90275-1-6. [COBISS. SI-ID 235496960]

198. ANKO, Boštjan, BOGATAJ, Nevenka, GABERŠČIK, Alenka, MASTNAK, Matjaž, OGORELEC WAGNER, Vida. Temeljno usposabljanje za trajnostni razvoj. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije, 2007. http://arhiv.acs.si/programi/Usposabljanje_za_trajnostni_razvoj.pdf [COBISS.SI-ID 1465446]

199. ANKO, Boštjan. Sektorski pogledi : funkcije gozdov in vloga gozda v prostoru. (Območni gozdnogospodarski načrti za obdobje 2001–2010).[Ljubljana]: [Biotehniška fakulteta], [2010?]. [COBISS.SI-ID 4868518]

Projektna dokumentacija (idejni projekt, izvedbeni projekt)

200. ANKO, Boštjan, GROZNIK ZEILER, Katarina. Sustainable woodland management : course outline : Naloga za projekt Leonardo − training of protected area stuff. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2002. 5 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126074. [COBISS. SI-ID 1111462]

201. ANKO, Boštjan, GROZNIK ZEILER, Katarina. Sustainable woodland management : Pre-course document : Naloga za projekt Leonardo − Training of protected area stuff. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, 2002. 16 str. [COBISS.SI-ID 1111974]

Zaključena znanstvena zbirka raziskovalnih podatkov

202. ORŠANIČ, Hrvoje Teo, KOS, Drago, ANKO, Boštjan, KIRN, Andrej, et al. Ohranjanje narave in lastništvo gozda − na primeru Posavja = Conservation of nature and forest ownership − a case study of Posavje area. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov, 2005. http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/gozd04.xml. [COBISS.SI-ID 26898781]

IZVEDENA DELA (DOGODKI)

Radijski ali TV dogodek

203. ANKO, Boštjan (intervjuvanec). Pogovor o gozdu : ponovitev oddaja Podobe znanja na ARS dne 3. avgust 2007 ob 16.30 uri. Ljubljana: RTV Slovenija, 2007. [COBISS.SI-ID 1939878]

204. ANKO, Boštjan (intervjuvanec). Boštjan Anko : oddaja Naš gost, predvajano leta 2009 na Radiu Ognjišče. Ljubljana, Radio Ognjišče, 2009.

205. ANKO, Boštjan (intervjuvanec). Boštjan Anko : spominska oddaja Naš gost iz leta 2009 na Radiu Ognjišče iz leta 2009, ponovljena 28. 9. 2019. Ljubljana, Radio Ognjišče, 2019. https://avdio.ognjisce.si/oddaja/ng_2019_09_28_spominska_prof_dr_Bostjan_Anko

Predavanje na tuji univerzi

206. ANKO, Boštjan. On appreciating the nature and on its potential as a unifying force : [vabljeno predavanje na poletni šoli University of London, Plas Tan-y-Bwlch, 16. 07. 1998]. London: [s.n.], 1998. 6 f. [COBISS.SI-ID 427686]

207. ANKO, Boštjan. Sustainable forestry − a European perspective : [vabljeno predavanje na poletni šoli University of London, Plas Tan-y-Bwlch, 15. 07. 1998]. London: [s. n.], 1998. 12 f. [COBISS.SI-ID 427430]

Prispevek na konferenci, srečanju brez natisa

208. ANKO, Boštjan, CLARKE, R. Educating the educators: content, context and competence : [predavanje na konferenci IUCN ECEE „Learning in protected areas − how to asses quality“, Neusiedlersee in Fertö Hansag, 25.−28. september 1998]. Neusiedlersee, Avstrija: [s. n.], 25-28 september, 1998. 14 f. [COBISS.SI-ID 426918]

209. ANKO, Boštjan. Naš odnos do gozda skozi čas : [predavanje za »Ex libris« v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 15. januar 1998). Ljubljana: [s. n.], 15. januar 1998. 6 f. [COBISS.SI-ID 425894]

210. ANKO, Boštjan. Zgodovina človekovega odnosa do gozda na Slovenskem : [predavanje na Univerzi v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo, 26. novembra 1998). Maribor: [s. n.], 26. november 1998. 14 f. [COBISS.SI-ID 426150]

211. ANKO, Boštjan. Artefacts in cultural landscapes − landscape ecological perspective : predavanje. 1999. 22 str. [COBISS.SI-ID 577190]

212. ANKO, Boštjan. Gozd kot vrednota − kako premostiti prepad med znanostjo in družbo : predavanje na delavnici Komunikacijska podpora varstvu narave, 21–22. oktober 1999 v Ljubljani. Ljubljana: MOP/IUCN-CEC, 1999. 11 str. in 4 priloge. [COBISS.SI-ID 577958]

213. ANKO, Boštjan. The roots of sustainable development in Central and Eastern Europe : predavanje. 1999. 12 str. [COBISS.SI-ID 576934]

214. ANKO, Boštjan. Slovenski gozd in gozdarstvo ter Evropska unija : predavanje. 1999. 9 str. [COBISS.SI-ID 577446]

215. ANKO, Boštjan. Trends in mountain forest management in Slovenia : predavanje na 2nd MUFOMA Workshop, Slovenia − Austria, September 14–17, 1999. Slovenija, Avstrija, 14–17. september 1999. 6 str. [COBISS.SI-ID 577702]

216. ANKO, Boštjan. Okoljska vzgoja v devetletni osnovni šoli – izziv za učitelje in motivacija za učence : predavanje za Zavod Republike Slovenije za šolstvo, organizacijska enota Maribor, 25. maja 2000 v Radencih. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Organizacijska enota Maribor, 25. maj 2000. [COBISS.SI-ID 722342]

217. ANKO, Boštjan. City in the Forest − Forest in the City : nagovor na sestanku COST E 12 Urban Forests and Trees. Ljubljana, 28. junija 2001. [COBISS.SI-ID 965030]

218. ANKO, Boštjan. Forest and Water : predavanje na poletnem študentskem tečaju BEST. Ljubljana: FKKT, 31. julija 2001. [COBISS.SI-ID 965286]

219. ANKO, Boštjan. Karst, Wind and Forest. : predavanje na mednarodnem srečanju študentov ELASA. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 5. maja 2001. [COBISS.SI-ID 964774]

220. ANKO, Boštjan. Učiti in vzgajati za okolje (na primeru gozda) : predavanje za učitelje šol z območja Ivančne Gorice. Ivančna Gorica, 28. februarja 2001. [COBISS.SI--ID 964518]

221. ANKO, Boštjan. Vloga gozda v ohranjanju kulturne krajine (gorskega in hribovitega) podeželja na primeru celkov : predavanje za gozdarske strokovnjake Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Slovenj Gradec. Radlje ob Dravi, 2. februarja 2001. [COBISS.SI-ID 964262]

SEKUNDARNO AVTORSTVO

Urednik

222. ANKO, Boštjan (urednik, prevajalec). Saga o Njalu. (Knjižnica Kondor, zv. 115). V Ljubljani: Mladinska knjiga, 1970. 193 str. [COBISS.SI-ID 15473152]

223. ANKO, Boštjan (urednik). Ortenburški gozdni red 1406. (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 2.). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 1985. 34 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=125935. [COBISS.SI-ID 15105793]

224. ANKO, Boštjan (urednik). Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu: [XIV. Gozdarski študijski dnevi]. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1985. 277 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126010. [COBISS.SI-ID 3623474]

225. ANKO, Boštjan (urednik). Terezijanski gozdni red za Kranjsko 1771. (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 1.). Ljubljana: VTOZD za gozdarstvo BF, 1985. 88 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126082. [COBISS.SI-ID 26464769]

226. ANKO, Boštjan (urednik). Varovalnost gozda v Sloveniji : zbornik republiškega seminarja, Ljubljana, 16. in 17. januarja 1986 = The protective function of forest in Slovenia : proceedings of symposium, Ljubljana, January 16 and 17, 1986. Ljubljana: VTOZD za gozdarstvo Biotehniške fakultete, 1987. 133 str. [COBISS. SI-ID 22107905]

227. ANKO, Boštjan (urednik). Bamberška gozdna reda za Kanalsko dolino in bleiberški okoliš 1584 = Bamberg forest ordinances of 1584 for the Kanal valley and the surroundings of Bleiberg. (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 4.). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1987. 130 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=125718. [COBISS.SI-ID 21917185]

228. ANKO, Boštjan (urednik). Gozdne učne poti v Sloveniji : zbornik republiškega seminarja, Radovljica, 20. in 21. novembra 1986 = Forest nature trails in Slovenia (YU) : proceedings of symposium, Radovljica, November 20 and 21, 1986. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 1987. 204 str. [COBISS.SI-ID 17105921]

229. ANKO, Boštjan (urednik). Problematika vnašanja tujkov v gozdni prostor : seminarsko gradivo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo SR Slovenije: Samoupravna interesna skupnost za gozdarstvo SR Slovenije, 1987. 226 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126036. [COBISS.SI--ID 22655233]

230. ANKO, Boštjan (urednik). Začasni Štajerski gozdni red 1539 = Styrian interim forest ordinance of 1539. (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 3.). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1987. 62 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126145. [COBISS.SI-ID 22366721]

231. ANKO, Boštjan (urednik). Zbornik republiškega seminarja Gozdne učne poti v Sloveniji, Radovljica, 20. in 21. novembra 1986 = Proceedings of Symposium Forest Nature Trails in Slovenia, Radovljica, November 20 and 21, 1986. Ljubljana: VTOZD za gozdarstvo Biotehniške fakultete, 1987. 204 str. [COBISS.SI-ID 1565698]

232. ANKO, Boštjan (urednik). Estetska funkcija gozda : zbornik republiškega seminarja, Ljubljana, 19. in 20. novembra 1987 = The aesthetic function of the forest : proceedings of symposium, Ljubljana, November 19 and 20, 1987. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1988. 167 str. [COBISS.SI-ID 22872321]

233. ANKO, Boštjan (urednik). Varstvo naravne in kulturne dediščine v gozdu in gozdarstvu : zbornik republiškega seminarja, Ljubljana, 8. in 9. decembra 1988 = Protection of natural and cultural heritage in forest and forestry : workshop proceedings, Ljubljana, December 8 and 9, 1988. Ljubljana: Biotehniške fakultete, VTOZD za gozdarstvo, 1988. 134 str. [COBISS.SI-ID 23974401]

234. ANKO, Boštjan (urednik). Gozdni red za Ilirske province, 1810 = Forest ordinance for Illyrian provinces, 1810. (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 5). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1989. 129 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=125753. [COBISS.SI-ID 7562240]

235. ANKO, Boštjan (urednik). Gozdni red za Istro, Furlanijo in Kras, 1541 = Forest ordinance for Istria, Friuli and the Karst, 1541. (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 6). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1989. 125 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=125754. [COBISS.SI-ID 14984704]

236. ANKO, Boštjan (urednik). Gozdni red za Spodnjo Avstrijo, 1813 = Forest ordinance for Lower Austria, 1813. (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 7). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1989. 47 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=125755. [COBISS.SI-ID 15007232]

237. ANKO, Boštjan (urednik). Izkoriščanje in varstvo gozdne mikoflore : zbornik republiškega seminarja, Ljubljana, 26. in 27. septembra 1990 = Utilization and protection of forest mycoflora : workshop proceedings, Ljubljana, September 26, and 27, 1990. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1990. 145 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=127545. [COBISS.SI-ID 22263552]

238. ANKO, Boštjan (urednik). Rekreacijska vloga gozda : zbornik seminarja, Ljubljana, 1. in 2. marca 1990 = Recreational role of the forest : workshop proceedings, Ljubljana, March 1 and 2, 1990. Ljubljana: Biotehniške fakultete, VTOZD za gozdarstvo, 1990. 195 str. [COBISS.SI-ID 16127744]

239. ANKO, Boštjan (urednik). Bogastvo iz gozda : zbornik republiškega seminarja, Ljubljana, 26. in 27. novembra 1991 = Forest wealth : workshop proceedings, Ljubljana, November 26 and 27, 1991. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1992. 203 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=127546. [COBISS.SI-ID 30132736]

240. RESSEL, Josef, ANKO, Boštjan (urednik, avtor dodatnega besedila). Načrt ponovne pogozditve občinskih zemljišč v Istri = Wiederbewaldungsplan für die Gemeindegründe in Istrien = Plán na znovuzalěsnení obecních pozemku v Istrii = Plan ponovnoga pošumljivanja za općinsko zemljište u Istri = Piano di riforestazione dei terreni comunali dell’ Istria. Trieste, 1993. 230 str. [COBISS.SI-ID 7978594]

241. ANKO, Boštjan (urednik). The role of landscape ecology in forestry : proceedings of IUFRO Working Party Landscape Ecology (S1.01-05), conference, September 13−17, 1993, Radovljica − Planina − Kočevje, Slovenia. Ljubljana: Biotechnical Faculty, Department of Forestry, 1993. 131 str. [COBISS.SI-ID 37525504]

242. ANKO, Boštjan (urednik). Gozd in voda : zbornik seminarja [XVI. Gozdarskih študijskih dni], Poljče, 11.–13. oktober 1994 = Forest and water : workshop proceedings, Poljče, October 11–13, 1994. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1994. 257 str. ISBN 961-6020-05-6. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126163. [COBISS.SI-ID 45249280]

243. OTOREPEC, Božo (urednik, avtor dodatnega besedila, prevajalec), ANKO, Boštjan (urednik). Izbrano gradivo za zgodovino gozdarstva na Slovenskem v srednjem veku. (Viri za zgodovino gozda in gozdarstva na Slovenskem, 8). Ljubljana: Gozdarska založba, 1995. 46 str. ISBN 961-6142-00-3. https://repozitorij.uni--lj.si/IzpisGradiva.php?id=125809. [COBISS.SI-ID 46052352]

244. ANKO, Boštjan (urednik), PAVLOVEC, Rajko (urednik). Drugačen gozd – drugačno gozdarstvo : ob mednarodnem letu gozdov 2011 : predavanja 10. junija in zapiski ob ekskurziji 11. junija 2011. Ljubljana: [Društvo Exlibris Sloveniae], 2011. 31 str. [COBISS.SI-ID 256417536]

245. TORKAR, Gregor (urednik), ANKO, Boštjan (urednik). Narava kot vrednota. Ljubljana: Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije, 2011. 140 str. ISBN 978-961-93246-0-8. [COBISS.SI-ID 259642624]

246. Varstvo narave : revija za teorijo in prakso varstva naravne dediščine. ANKO, Boštjan (član uredniškega odbora 2007–2011). [Tiskana izd.]. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1962-. ISSN 0506--4252. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-KTOLY9PX. [COBISS. SI-ID 6433794]

247. ANKO, Boštjan (urednik, avtor dodatnega besedila), PERKO, Franc (urednik, avtor dodatnega besedila). Za naš gozd : gozdarska anketa 1941 : zbornik referatov prvega posveta o stanju gozdarstva na Slovenskem, Ljubljana, 27. februarja–1. marca 1941. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska založba, 2012. 520 str. ISBN 978-961-6142-26-7. [COBISS.SI-ID 263032832]

248. Okoljska vzgoja v šoli : revija za medpredmetno področje v programih osnovnih in srednjih šol. ANKO, Boštjan (član uredniškega odbora 1998–2006). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1998–2006. ISSN 1408-712X. [COBISS. SI-ID 78811136]

Mentor ali somentor pri doktorskih disertacijah

249. PIRNAT, Janez. Energijski tokovi kot kriterij členitve kulturne krajine : doktorska disertacija = Energy flows as a criterion of cultural landscape classification : doctoral thesis. Ljubljana: [J. Pirnat], 1998. XIII, 215 str. [COBISS.SI-ID 78888448]

250. HORVAT, Aleš. Metode določanja erozijsko ogroženih območij : doktorska disertacija = Determination of areas endangered by erosion : doctoral dissertation. Ljubljana: [A. Horvat], 2001. XIII, 194 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=135283, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DZRJ0C11. [COBISS.SI-ID 832934]

251. VILAR, Vesna. Naravovarstveno ozaveščanje prebivalcev zavarovanih območij : doktorska disertacija = Nature conservation awareness raising in inhabitants of protected areas : doctoral dissertation. Ljubljana: [V. Vilar], 2005. VIII, 152 str. [COBISS.SI-ID 1585318]

252. GROZNIK ZEILER, Katarina. Zgradba gozda na krajinski ravni z vidika ohranjanja biotske pestrosti na primeru žoln (Picidae) na Solčavskem : doktorska disertacija = Forest structure at the landscape scale related to biodiversity conservation: a case study of woodpeckers (Picidae) in Solčavsko : doctoral dissertation. Ljubljana: [K. Groznik-Zeiler], 2005. X, 98 str., zvd. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=15269. [COBISS.SI-ID 1577382]

253. BOGATAJ, Nevenka. Razumevanje pomena gozda za trajnostni razvoj podeželja v študijskih krožkih : doktorska disertacija = Understanding of forest role for sustainable rural development in study circles : doctoral dissertation. Ljubljana: [N. Bogataj], 2007. XII, 191 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=15374. [COBISS.SI-ID 1837734]

254. ERHATIČ ŠIRNIK, Romana. Varstvo ptičev v 19. in 20. stoletju na slovenskem ozemlju : doktorska disertacija = Protection of birds in 19th and 20th century in Slovenian territory : doctoral dissertation. Ljubljana: [R. Erhatič Širnik], 2011. XV, 448 str. [COBISS.SI-ID 259342848]

Mentor ali somentor pri magistrskih delih

255. HORVAT, Aleš. Ekološke osnove urejanja erozijskih območij na primeru Polhograjskih Dolomitov : magistrska naloga = Ecological aspects of protection against erosion with example from Polhograjski Dolomiti : master of science thesis. Ljubljana: [A. Horvat], 1992. VI, 119 str. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1WSC4KBG, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=135282. [COBISS.SI-ID 43639]

256. ČIBEJ, Ljubo. Pomen urbanih gozdov za razvoj mesta Ajdovščina : magistrsko delo = The meaning of urban forests for the development of Ajdovščina city : master of science thesis. Ljubljana: [L. Čibej], 1996. X, 186 str. [COBISS.SI-ID 223095]

257. ZAFRAN, Janez. Gozdna zaplata kot kriterij proučevanja dinamike kulturne krajine na primeru iz Pivške kotline : magistrsko delo = Forest patch as a criterion of cultural landscape dynamics research − case study from Pivška kotlina : master of science thesis. Ljubljana, [J. Zafran],1998. XIII, 144 str. [COBISS.SI-ID 399014]

258. GROZNIK-ZEILER, Katarina. Vidiki krajinske pestrosti na primeru pestrosti ornitofavne Ljubljanskega barja : magistrsko delo = Aspects of landscape diversity: a case study of ornithofauna diversity in the Ljubljana marshes : master of science thesis. Ljubljana: [K. Groznik-Zeiler], 2000. X, 154 str. [COBISS.SI-ID 673702]

259. KLOPČIČ, Vesna. Vrednote človeka in izziv ohranjanja naravne dediščine : magistrsko delo = Human values and challenge of natural heritage conservation : master of science thesis. Ljubljana: [V. Klopčič], 2000. VII, 64 str. [COBISS.SI-ID 779686]

260. OGULIN, Andreja. Monitoring vplivov parkiranja kot sredstvo za usmerjanje obi-ska zavarovanih območij na primeru Logarske doline : magistrsko delo = Monitoring the impact of parking as a means to direct visitors within protected aeas − case study of Logar valley : Master of science thesis. Ljubljana: [A. Ogulin-Iskra], 2005. XII, 155 str. [COBISS.SI-ID 4300153]

261. JAGODIC, Franci. Teoretske osnove oblikovanja gozdnega habitatnega parka Brdo pri Kranju : magistrsko delo = The theoretical foundation of forming forest habitat park Brdo near Kranj : magistrsko delo. Ljubljana: [F. Jagodic], 2005. XII, 161 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=15275. [COBISS.SI-ID 1583526]

262. KOŠIR, Pavle. Gozdnogospodarski vidiki ohranjanja voda visokega krasa na primeru gozdnogospodarske enote Draga : magistrsko delo = Forest management aspects of high karst water conservation − case study of Draga forest management unit : M. Sc. thesis. Ljubljana: [P. Košir], 2006. XIII, 173 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=115340. [COBISS.SI-ID 1686182]

263. HABIČ, Elizabeta. Sistem vrednotenja, ohranjanja in varstva izjemnih dreves v Sloveniji : magistrsko delo = The system of evaluation, conservation and protection of exceptional trees in Slovenia : master of science thesis. Ljubljana: [E. Habič], 2006. XI, 195 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=15343. [COBISS. SI-ID 1780390]

264. MIKUŠ, Tina. Stanje in perspektive krajinskih parkov v Sloveniji : magistrsko delo = The state and perspectives of landscape parks in Slovenia : M.Sc. Thesis. Ljubljana: [T. Mikuš], 2006. XVIII, 191 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva. php?id=15321. [COBISS.SI-ID 1762470]

265. ŠMID HRIBAR, Mateja. Drevo kot dvopomenska dediščina : magistrsko delo = The tree as a heritage of dual meaning : master of science thesis. Ljubljana: [M. Šmid Hribar], 2008. XI, 161 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=15720. [COBISS.SI-ID 2319014]

266. GROŠELJ, Alja. Ocena metodologije ustanavljanja širših zavarovanih območij v Sloveniji : magistrsko delo = An evaluation of methodology in creating nature parks in Slovenia : master of science thesis. Ljubljana: [A. Grošelj], 2008. XI, 212 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=15558. [COBISS.SI-ID 2219174]

267. KOCJAN, Bojan. Gozdnogospodarski vidiki ohranjanja naravnih vrednot na Kočevskem od leta 1892−1991 : magistrsko delo = Forest management aspects of natural heritage conservation − case study of the Kočevsko region from 1892 to 1991 : master of science thesis. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 2009. XVIII, 269 str. [COBISS.SI-ID 2438822]

268. KRANJEC, Neda. Ohranjanje narave v osnovnošolski vzgoji in izobraževanju : magistrsko delo = Nature conservation in elementary school education : master of science thesis. Ljubljana: [N. Kranjec], 2010. XV, 157 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=15184. [COBISS.SI-ID 742007]

Mentor ali somentor pri specialističnih delih

269. MARENČE, Miha. Rjavi medved (Ursus arctos Linnaeus, 1758) v Triglavskem narodnem parku : specialistično delo = Brown bear (Ursus arctos Linnaeus, 1758) in Triglav National Park. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 1997. XIII, 119 str. [COBISS.SI-ID 405414]

270. LESNIK, Anton. Usposabljanje javne gozdarske službe za popularizacijo gozdov : specialistično delo = The capacity building of public forest service for popularisation of forests : specialist thesis. Ljubljana: [A. Lesnik], 2001. IX, 108 str. [COBISS.SI-ID 834982]

Mentor ali somentor pri diplomskih delih

271. PREBEVŠEK, Mladen. Širjenje avtohtonih listavcev v sestojih črnega bora na Krasu : diplomsko delo. Ljubljana: [samozal.], 1981. 45 str. [COBISS.SI-ID 2635942]

272. KOVAČ, Marko. Vpliv reliefa in talnice na zgradbo krajine ob Muri : diplomsko delo. Ljubljana: [M. Kovač], 1981. 85 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=95247. [COBISS.SI-ID 4681126]

273. JESIH, Aleš. Poškodbe tal in drevesnih korenin na rekreacijskih gozdnih poteh : diplomska naloga. Ljubljana: [samozal.], 1983. 46 str. [COBISS.SI-ID 2627238]

274. JURANČIČ, Hedvika. Studenško limbuški gozd − del zelenega pasu mesta Maribor : diplomska naloga. Ljubljana: [samozal.], 1984. 71 str. [COBISS.SI-ID 2625190]

275. KOKALJ, Rado. Gozd in gozdno drevje v slovenski ljudski pesmi : diplomska naloga. Domžale: [samozal.], 1984. 128 str. [COBISS.SI-ID 2622630]

276. KRAJNC, Zdenka. Razvoj kmečkega turizma v občini Radlje : diplomska naloga. Ljubljana: [samozal.], 1985. 60 str. [COBISS.SI-ID 2619814]

277. KOLER, Cvetka. Gozdna učna pot po gozdovih Kozjaka nad Radljami : diplomska naloga. Ljubljana: [C. Koler], 1986. IV, 78 str.[COBISS.SI-ID 3774561]

278. MALGAJ, Marijana. Stiki gozdarstva z javnostjo v Sloveniji : diplomska naloga. Ljubljana: [samozal.], 1987. 50 str. [COBISS.SI-ID 2613670]

279. NOUHOUM, Ibrahim. Ogozditev v savani (v sahelsko-sudanski klimi) : diplomska naloga = Plantations forestieres en savane (Sous le climat sahelo-soudanais) : devoir de diplome. Ljubljana: [samozal.], 1987. 210 str. [COBISS.SI-ID 2614950]

280. ČODERL, Jerneja. Vloga gozdarstva pri ohranjanju kulturne krajine : diplomska naloga. Ljubljana: [samozal.], 1988. 96 str. [COBISS.SI-ID 2609318]

281. KOZOROG, Edo. Analiza spremembe kulturne krajine v Trenti : diplomska naloga = The analysis of the change of cultural landscape in Trenta : graduation thesis – university studies. Ljubljana: [samozal.], 1988. 101 str. [COBISS.SI-ID 2609062]

282. KRAJNC, Martin. Valorizacija splošno koristnih funkcij v gozdnogospodarski enoti Lovrenc na Pohorju : diplomska naloga. Ljubljana: [samozal.], 1988. 78 str. [COBISS.SI-ID 2611110]

283. PRISTOVNIK, Darko. Življenje in delo gozdnih delavcev na južnem Pohorju včeraj in danes : diplomska naloga = Life and work of forestry workers on Pohorje yesterday and today : graduation thesis – university studies. Ljubljana: [samozal.], 1988. 61 str. [COBISS.SI-ID 2610854]

284. DRŽAJ, Andrej. Krajinsko-ekološke značilnosti v toponomastiki jugovzhodne Bele Krajine : diplomska naloga. Ljubljana: [A. Držaj], 1989. 159 f., zvd. [COBISS. SI-ID 2605222]

285. BOGATAJ, Nevenka. Človek in gozd na Krasu : diplomska naloga. Ljubljana: [samozal.], 1990. 64 str. [COBISS.SI-ID 2602150]

286. BARTOL, Bogdan. Ribniška naravoslovna pot : diplomsko delo. Ljubljana: [B. Bartol], 1991. 80 str. [COBISS.SI-ID 6863]

287. HOSTNIK, Robert. Primestni gozdovi Celja : diplomsko delo. Celje: [samozal.], 1991. 86 str. [COBISS.SI-ID 2594726]

288. JAKŠA, Jošt. Snovna odprtost kraškega ekosistema gozd-travnik-steljnik z vidika trajnosti : diplomska naloga = Openness of the carst ecosystem forest-meadow-litter--forest : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [samozal.], 1991. 77 str. [COBISS.SI-ID 2597542]

289. REBEC, Egon. Analiza sprememb strukture kulturne krajine na primeru Grahovega Brda : diplomska naloga = Analysis of changes of structural elements of the cultural landscape in the case of Grahovo Brdo : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [samozal.], 1991. 83 str. [COBISS.SI-ID 2594982]

290. SKLEDAR, Saša. Načrt ureditve in razvoja naravnega spomenika v dolini Drage pri Igu : diplomska naloga = A plan for regulation and development of natural monument in the Draga valley near Ig : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [samozal.], 1991. 96 str. [COBISS.SI-ID 2595238]

291. KUTNAR, Lado. Kulturna dediščina v gozdu in gozdarstvu na primeru občine Grosuplje : (diplomska naloga). Ljubljana: [L. Kutnar], 1992. 115 str. [COBISS. SI-ID 714918]

292. OBLAK, Danijel. Gozd kot taborni prostor-analize in usmeritve na primeru Tolminske : diplomska naloga = Forest as camping place-analysis and directions based on the Tolmin region example : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [samozal.], 1992. 157 str. [COBISS.SI-ID 2590374]

293. BINTCHENDE, Inacio. Biološka raznovrstnost kot cilj gospodarjenja s tropskimi gozdovi : diplomska naloga = Biological diversity as the goal in tropical forest management : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [samozal.], 1993. 89 str. [COBISS.SI-ID 2587814]

294. KROUH, Nacer. Problemi dezertifikacije v alžirski stepi : diplomska naloga = Les problemes de desertification dans la steppe algerienne : devoir de diplome. Ljubljana: [samozal.], 1993. 70 str. [COBISS.SI-ID 2589350]

295. PAGON, Rajko. Mesto gozda in gozdarja v spremembah krajine Breginjskega kota : diplomska naloga = The role of forest and of forestry in landscape changes in Breginjski kot : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [samozal.], 1993. 50 str. [COBISS.SI-ID 2587302]

296. GORŠIN, Anton. Razvojne smernice za naravni spomenik Luknja : diplomska naloga = Guidelines of development for the natural monument Luknja : graduation thesis. Ljubljana: [A. Goršin], 1995. 94 str. [COBISS.SI-ID 19960631]

297. IVANČIČ, Franc. Gospodarjenje z drevnino ob reki Unici na Planinskem polju : diplomsko delo − višješolski študij = Timber economy along the Unica river in the Planinsko polje : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1995. IX, 90 str. [COBISS. SI-ID 2573734]

298. JONOZOVIČ, Marko. Vplivi avtoceste Ljubljana-Razdrto na prostoživeče živali : diplomska naloga = Impacts of the highway Ljubljana-Razdrto on the wildlife : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [samozal.], 1995. 84 str. [COBISS. SI-ID 2581670]

299. KORDEŽ, Mateja. Krajinski park Topla : diplomska naloga = Landscape park Topla : graduation thesis – university studies. Ljubljana: [samozal.], 1995. X, 89 str. [COBISS.SI-ID 2579366]

300. SKVARČA, Matej. Pomen gozdnega medenja v gospodarski enoti Ravnik : diplomsko delo − višješolski študij = Forest honeydew meaning in the Ravnik economical unit : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1995. IX, 29 str. [COBISS.SI-ID 2572966]

301. ČESNIK, Ivan. Naravoslovna učna pot Sviščaki − Grda Draga : diplomsko delo − višješolski študij = Natural history trail Sviščaki − Grda Draga : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1996. XI, 76 str. [COBISS.SI-ID 2570662]

302. LIPNIK, Alojz. Naravoslovna pot po Logarski dolini : diplomsko delo − višješolski študij = The way along Logarska valley : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1996. VI, 40 str. [COBISS.SI-ID 2570406]

303. RAMOVŠ, Barbara. Program predstavitve gozda in krajine na območju Javorniškega rovta : diplomska naloga = Programme of presenting the forest and the landscape in the Javorniški rovt area : graduation thesis. Ljubljana: [B. Ramovš], 1996. XI, 112 str. [COBISS.SI-ID 1418406]

304. SKLEDAR, Rastko. Načrtovanje in gospodarjenje z drevnino v mestni stanovanjski soseski : diplomska naloga = Planning and management of trees in urban housing area : graduation thesis. Ljubljana: [R. Skledar], 1996. XII, 124 str. [COBISS. SI-ID 1418918]

305. BOŠTJANČIČ, Janko. Analiza sprememb kulturne krajine na primeru katastrske občine Slavina : diplomska naloga = Analysis of changes of cultural landscape in the case of cadastral community Slavina : graduation thesis. Ljubljana: [s.n.], 1997. IX, 74 str. [COBISS.SI-ID 347046]

306. GLAVIČ, Franc, ŽAGAR, Anton. Program vzdrževanja gozdnega rezervata Pugled − Žiben : višješolska diplomska naloga = Maintainance programme for the forest reserve Pugled − Žiben : graduation thesis. Kočevje: [samozal.], 1997. XI, 100 str., graf. prikazi, zvd. [COBISS.SI-ID 2274484]

307. HORVAT, Dejan. Pomen gozdnih ostankov v revirju Polana : diplomsko delo − višješolski študij = The importance of forest remains in the Polana area : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1997. IX, 82 str. [COBISS.SI-ID 2563750]

308. JANKO, Vojko. Zaraščanje opuščenih kmetijskih površin z gozdom na območju GGE Goričko II : diplomsko delo − višješolski študij = Growing over of agricultural land by the forest in the area of Goričko II : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1997. IX, 43 str. [COBISS.SI-ID 2563494]

309. KNAVS, Bojan, NOVAK, Alojz. Izdelava izhodišč in načrtovanje pešpoti na Stojni : diplomsko delo − višješolski študij = Elaboration of proposals and planing the trails on Stojna : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1997. XI, 94 str. [COBISS. SI-ID 2561958]

310. KOVAČ, Jože. Upoštevanje naravne dediščine pri gospodarjenju z gozdovi v krajinskem parku Zgornja Idrijca : diplomska naloga = Considering natural heritage in forest management in landscape park Zgornja Idrijca : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1997. IX, 100 str. [COBISS.SI-ID 393382]

311. MOHORIČ, Hinko, VEREŠ, Drago. Večnamenska vloga gozdov v GGE Briga : diplomsko delo − višješolski študij = Multi purpose use of forests in the GGE Briga : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1997. VII, 83 str. [COBISS.SI-ID 2565030]

312. AKOP, Primož. Razvoj varstva narave na Slovenskem med svetovnima vojnama : diplomska naloga = Development of protection of nature in Slovenia between world wars : graduation thesis. Ljubljana: [samozal], 1998. VII, 73 str. [COBISS.SI-ID 411558]

313. ARNIČ, Marko, STRMŠEK, Franc. Naravoslovna pot Tičjak v sklopu socialnih funkcij gozda v gospodarski enoti Gornji Grad : višješolska diplomska naloga = The Tičjak natural science trail in the context of forest social functions in the forest management unit at Gornji Grad : higher school graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1998. XI, 64 str. [COBISS.SI-ID 427174]

314. CEVC, Marjeta. Doživljanje gozda kot nosilca kakovosti življenja : diplomska naloga = Experiencing forest as a quality-of-life carrier : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1998. VI, 75 str. [COBISS.SI-ID 423846]

315. GARTNER, Andrej. Problematika razmejevanja gozdnih in kmetijskih zemljišč v Bohinju : diplomska naloga = Problem of border definition between forest and agricultural lands in Bohinj : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1998. VIII, 85 str. [COBISS.SI-ID 428198]

316. JURMAN, Monika. Varovanje naravne dediščine Kraškega roba : diplomska naloga = Protection of natural heritage of Kraški rob (Karst verge) : graduation thesis. Ljubljana: [M. Jurman], 1998. X, 95 str. [COBISS.SI-ID 372303]

317. OGRIN, Rok. Razširjenost gamsa na Visokem Krasu : višješolska diplomska naloga = Distribution of the chamois on western edge of Dinaric High Karst area : higher school work. Ljubljana: [samozal.], 1998. 50 str. [COBISS.SI-ID 428710]

318. JEROVŠEK, Kostja. Primer ureditvenega gozdnatega območja za turistično vlogo : višješolska diplomska naloga = Example of arranging forest area for tourist function : higher school work. Ljubljana: [samozal.], 1998. X, 70 str. [COBISS.SI-ID 426406]

319. KEBE, Leon, POGAČNIK, Nike. Ohranitev steljnikov na področju Skaručenske ravni : diplomska naloga = Conservation of litter-woods in the area of Skaručna plain : graduation thesis. Ljubljana: [L. Kebe]: [N. Pogačnik], 1998. X, 131 str. [COBISS.SI-ID 246438]

320. KLANČAR, Robert. Trstje − ohranjen gorski gozd : višješolska diplomska naloga = Trstje − preserved mountain forest : higher school work. Ljubljana: [R. Klančar], 1998. VIII, 65 str. [COBISS.SI-ID 427942]

321. ROZMAN, Jurij. Analiza sprememb kulturne krajine na primeru dela katastrske občine Lom pod Storžičem : diplomska naloga = Analysis of changes of cultural landscape in the case of a part of the cadastral community Lom pod Storžičem : graduation thesis. Ljubljana: [samozal.], 1998. X, 111 str. [COBISS.SI-ID 412838]

322. ŽNIDARŠIČ, Miha. Spreminjanje razširjenosti nekaterih vrst divjadi na vzhodnem koncu LGO Dolomiti : višješolska diplomska naloga = Changes in distribution of some wildlife species in eastern part of Polhograjsko hribovje : higher school work. Ljubljana: [samozal.], 1998. VIII, 43 str. [COBISS.SI-ID 428454]

323. POBERAJ, Kristjan. Pomen ohranjenih gozdov v agrarni krajini Spodnja Brda : višješolska diplomska naloga = Importance of preserved forests in agricultural region of lower Brda : higher school work. Ljubljana: [K. Poberaj], 1999. VIII, 38 str. [COBISS.SI-ID 604070]

324. ŠTIMEC, Drago. Utemeljitev možnosti proglasitve biosfernega rezervata Kočevsko--Kolpa : diplomsko delo = Argument of possibilitys for designation of the biosphere reserve Kočevsko-Kolpa : graduation thesis. Ljubljana: [D. Štimec], 1999. X, 109 str. [COBISS.SI-ID 540582]

325. BENCHERIF MADANI, Mohamed Sabri. Ogenj – ekološki in gospodarski dejavnik gospodarjenja z mediteranskim gozdom : diplomsko delo = Fire − ecological and economic faktor in mediterranean forest management : graduation thesis. Ljubljana: [M. S. Bencherif Madani], 2000. IX, 69 str. [COBISS.SI-ID 644518]

326. SENEGAČNIK, Andreja. Naravna dediščina pri gospodarjenju z gozdovi KE Slovenska Bistrica : diplomsko delo = Natural heritage in forest management in Sloven-ska Bistrica local unit : graduation thesis. Ljubljana: [A. Senegačnik], 2000. VII, 88 str. [COBISS.SI-ID 782246]

327. TURK, Viktor. Posledice obiska Kočevskega roga (dolenjsko – belokranjsko območje) na gospodarjenje z gozdom : diplomsko delo = Effects of recreational visits to Kočevski rog (Dolenjska − Bela krajina region) on forest management : graduation thesis. Ljubljana: [V. Turk], 2000. 57 str. [COBISS.SI-ID 780454]

328. ZORKO, Daniel. Vplivi hidromelioracij na gozdove v Ščavniški dolini : višješolsko diplomsko delo = Effects of hydromelioration on the forest in Ščavnica valley : higher school work. Ljubljana: [D. Zorko], 2000. VII, 45 str. [COBISS.SI-ID 648102]

329. CIGAN, Jožef. Analiza uspešnosti Učne poti Tromejnik : diplomsko delo – višješolski študij = Evaluation of the educational forest trail »Tromejnik« : graduation thesis − higher professional studies. Ljubljana: [J. Cigan], 2001. X, 47 str. [COBISS.SI-ID 939686]

330. ERJAVEC, Jože. Vloga parkovnih gozdov v zdravilišču Rogaška Slatina : diplomsko delo (višješolski študij) = The role of woodlands in natural Spa center Rogaška Slatina : graduation thesis (higher professional studies). Ljubljana: [J. Erjavec], 2001. IX, 56 str. [COBISS.SI-ID 861094]

331. BREJC, Mojca. Dendrološka dediščina v občini Tržič : diplomsko delo − univerzitetni študij = Tree heritage in the community of Tržič : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [M. Brejc], 2002. X, 89 str. [COBISS.SI-ID 998822]

332. FRIDL, Jože. Žganje apna kot vpliv na gozd : diplomsko delo − višješolski študij = Lime burning as the influence on the forest : graduation thesis − higher professional studies. Ljubljana: [J. Fridl], 2002. VII, 41 str. [COBISS.SI-ID 1007782]

333. GAŠPERŠIČ, Mitja Stane. Izhodišča za večnamensko upravljanje območja Kadic : diplomsko delo − višješolski študij = Fundaments for the multiple-use management of the Kadice area : graduation thesis − higher professional studies. Ljubljana: [M. S. Gašperič], 2002. XIV, 148 str. [COBISS.SI-ID 1012134]

334. GERDOVIČ, Gorazd. Gospodarski, ekološki in socialni pomen gozdov in omejkov na primeru K. O. Spodnja Polskava : diplomsko delo – višješolski študij = Economic, environmental and social importance of forests and hedges on the case cadastral community Spodnja Polskava : graduation thesis – higher professional studies. Ljubljana: [G. Gerdovič], 2002. IX, 75 str. [COBISS.SI-ID 1006246]

335. ŠEŠKO, Aleš. Naravne vrednote in gospodarjenje z njimi v gozdnogospodarskih enotah Sevnica in Studenec : diplomsko delo – višješolski študij = Natural values and managing them in forestry management units of Sevnica and Studenec : graduation thesis – higher professional studies. Ljubljana: [A. Šeško], 2002. VIII, 58 str. [COBISS.SI-ID 1011878]

336. KOVAČ, Štefan. Gospodarjenje z gozdnimi presekami pod visokonapetostnimi vodi na primeru poplavnih gozdov reke Mure : diplomsko delo − univerzitetni študij = Managing of forest rights of way under high voltage power lines in flood forests of river Mura : graduation thesis – university studies. Ljubljana: [Š. Kovač], 2003. X, 65 str. [COBISS.SI-ID 1097894]

337. TENČIĆ, Maša. Prostorski razvoj Udin Boršta : diplomsko delo − univerzitetni študij = Spatial development of Udin Boršt : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [M. Tenčić], 2003. X, 77 str. [COBISS.SI-ID 1112998]

338. VASLE, Luka. Načela sodobnega upravljanja z urbano drevnino v Domžalah : diplomsko delo − univerzitetni študij = Principles of the modern urban tree management in the town of Domžale : graduation thesis − university studies. Ljubljana: [L. Vasle], 2004. XI, 96 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=15213. [COBISS.SI-ID 1363622]

339. ŽUNTER, Alja. Ohranjanje naravnih vrednot in kulturne dediščine na primeru krajinskega parka Logarska dolina : diplomsko delo − univerzitetni študij = preserving the natural values and cultural inheritance on the case of Logarska dolina landscape park : graduation thesis – university studies. Ljubljana: [A. Žunter], 2006. XVII, 170 str. [COBISS.SI-ID 1736102]

340. VASILEVSKA, Tanja. Kulturna krajina presihajočih Pivških jezer kot bodoči krajinski park : diplomsko delo. Nova Gorica: [T. Vasilevska], 2007. VII, 67 str. http://www.ung.si/~library/diplome/OKOLJE/22Vasilevska.pdf [COBISS.SI--ID 761595]

Prevajalec

341. ANKO, Boštjan (urednik, prevajalec). Saga o Njalu. (Knjižnica Kondor, zv. 115). V Ljubljani: Mladinska knjiga, 1970. 193 str. [COBISS.SI-ID 15473152]

342. GAŠPERŠIČ, Franc (urednik). Intenziviranje in racionaliziranje gospodarjenja z gozdovi v SR Sloveniji: [XI. Gozdarski študijski dnevi]. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1981. 302 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=125803. [COBISS.SI-ID 16473856]

343. Navodilo za proučevanje zgodovine gozda in gozdarstva v območju, revirju in sestoju. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 1985. 43 str. [COBISS.SI-ID 4111666]

344. HORVAT-MAROLT, Sonja (urednik). Stabilnost gozda v Sloveniji: [XIII. gozdarski študijski dnevi]. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 1985. 209 str. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=126052. [COBISS.SI-ID 15482369]

345. Skrb za Zemljo : strategija za življenje po načelu trajnosti : povzetek. 2. natis. Maribor: Aram, 1992. 30 str. [COBISS.SI-ID 32641281]

346. PRESCOTT-ALLEN, Robert. Skrb za Zemljo : strategija za življenje po načelu trajnosti : povzetek. 1. natis. Maribor: Aram, 1991 [i. e.] 1992. 30 str. [COBISS. SI-ID 86485251]

347. Skrb za Zemljo : strategija za življenje po načelu trajnosti. 1. natis. Gland, (Švica) [i.e.] Ruše: Aram, 1993. 222 str. [COBISS.SI-ID 33255681]

348. Gozdovi in drevesa. (Zbirka Korenine znanja, Narava). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. 43 str. ISBN 86-11-14184-9. [COBISS.SI-ID 40595968]

Prireditelj

349. Navodilo za proučevanje zgodovine gozda in gozdarstva v območju, revirju in sestoju. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, 1985. 43 str. [COBISS.SI-ID 4111666]

Avtor dodatnega besedila

350. PRESCOTT-ALLEN, Robert. Skrb za Zemljo : strategija za življenje po načelu trajnosti : povzetek. 1. natis. Maribor: Aram, 1991 [i. e.] 1992. 30 str. [COBISS. SI-ID 86485251]

351. RESSEL, Josef, ANKO, Boštjan (urednik, avtor dodatnega besedila). Načrt ponovne pogozditve občinskih zemljišč v Istri = Wiederbewaldungsplan für die Gemeindegründe in Istrien = Plán na znovuzalěsnení obecních pozemku v Istrii = Plan ponovnoga pošumljivanja za općinsko zemljište u Istri = Piano di riforestazione dei terreni comunali dell‘ Istria. Trieste, 1993. 230 str. [COBISS.SI-ID 7978594]

352. ANKO, Boštjan (urednik, avtor dodatnega besedila), PERKO, Franc (urednik, avtor dodatnega besedila). Za naš gozd : gozdarska anketa 1941 : zbornik referatov prvega posveta o stanju gozdarstva na Slovenskem, Ljubljana, 27. februarja– 1. marca 1941. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska založba, 2012. 520 str. ISBN 978-961-6142-26-7. [COBISS.SI-ID 263032832]

Fotograf

353. FRELIH, Tone (urednik). Oglejmo si svet. Severna in Južna Amerika. Ljubljana: Mladinska knjiga, cop. 1978. 262 str. [COBISS.SI-ID 19253761]

354. BUKŠA, Juraj (urednik). Pogled u svijet. [4], Amerika i polarni krajevi]. Zagreb: Školska knjiga, cop. 1978. 262 str. [COBISS.SI-ID 3525685]

O BOŠTJANU ANKU

355. Boštjan Anko. V: Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev : knj. 3, 1966–1976, II del. Ljubljana, Univerza Edvada Kardelja, 1981. Str. 1111.

356. Dr. gozd. znan. Boštjan Anko, mag. gozd znan., dipl. ing. gozd., doc. za predmeta ekologija krajine in osnove urejanja goznate krajine. V: Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev : knj. 4, 1977–1986, II. del. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, 1995. Str. 1602–1603.

357. Dr. gozd. znan. Boštjan Anko, mag. gozd znan., dipl. ing. gozd., red. prof. za krajinsko ekologijo, varovanje naravne dediščine, funkcije gozdov, gozdne vire in gospodarjenje z gozdno krajino. V: Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev : knj. 5, 1987–1996, II. del. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, 1998. Str. 1119–1120.

358. PIRNAT, Janez. Prof. dr. Boštjan Anko – 70 letnik. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 2009, letn. 67, št. 10. Str. 476. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik2009.pdf [COBISS.SI-ID 2498982]

359. Anko, Boštjan. V: Slovenika: slovenska nacionalna enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Str. 26.

360. BOŽIČ, Maja. Boštjan Anko : bibliografija : kronološki pregled po vrstah objav. Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 2013, letn. 71, št. 7/8. Str. 376–383. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarskiVestnik2013.pdf [COBISS.SI-ID 3715238]

361. PIRNAT, Janez, PERKO, Franc, BOGATAJ, Nevenka, SKOBERNE, Peter. Prof. dr. Boštjan Anko – v spomin (1939–2013). Gozdarski vestnik : slovenska strokovna revija za gozdarstvo. [Tiskana izd.]. 2013, letn. 71, št. 7/8. Str. 274–375. ISSN 0017-2723. http://zgds.si/wp-content/uploads/2017/01/gozdarski-Vestnik2013.pdf [COBISS.SI-ID 3714982]

362. Skoberne, Peter. V spomin: prof. dr. Boštjan Anko. Kras. 2013, št. 126–127: 58–59. ISSN 1318-3257.

363. Skoberne, Peter. V spomin: Boštjan Anko (1939–2013). Varstvo narave. 2014, št. 27: 87–89. ISSN 0506-4252.



__________

37 Glej str. 124.

38 https://www.dzrjl.si/wp-content/uploads/2015/09/Jubilejni_Glas-podzemlja_2010_koncna_splet_4del.pdf, str. 112.

39 Glej str. 247.

40 https://www.park-goricko.org/data/attachment/54f9c5db018042c5624c67dc1de588c11164e3ac/1579578593spomenica_1920_faksimile_cb.pdf

41 https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0J42TC7O/4f528954-1378-4aff-b1e8-f178f7bd4a80/PDF, str. 121.

42 https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument php?id=141916&lang=slv

43 sekundárno ávtorstvo: avtorstvo dodatnih besedil, vsebin v publikaciji, npr. uvoda, spremne besede, ilustracij, prevoda, kazal, ureditve publikacije. Vir: Bibliotekarski terminološki slovar.

44 KOZOROG, Edo. Problemi gorskega sveta. Planinski vestnik. 1992, 12, str. 525−527. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YWZRS4RQ

45 méntor: kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka. Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika

46 Zbrala in uredila zasl. prof. dr. Andrej Šalehar in dr. Maja Peteh na podlagi podatkov iz vzajemne baze podatkov COBISS.SI/COBIB.SI, zapisov, ki jih hrani Gozdarska knjižnica, in drugih dosegljivih bibliografskih virov. Razvrščanje bibliografskih enot: tipologija, leto – naraščajoče, naslov.





O UREDNIKIH

Dr. Nevenka Bogataj, univ. dipl. ing. gozd., zaposlena na Andragoškem centru Slovenije, je raziskovalka slovenskih izkušenj skupnostnega upravljanja z gozdom in skupnostnega učenja, urednica in vabljena partnerka več mednarodnih in lokalnih projektov. Redno objavlja doma in v tujini, sicer pa je vpeta v družino, naravo in glasbo, ki brez velikih besed sporočajo harmonijo, stanovitnost in težnjo po celovitosti.

Dr. Katarina Groznik Zeiler je po osnovni izobrazbi gozdarka, zaključila pa je tudi podiplomski študij Varstvo naravne dediščine. Najprej je delala na Zavodu za gozdove Slovenije, nato na Univerzi v Ljubljani, Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete ter od leta 2003 na področju regionalnega razvoja v državni upravi. Od leta 2008 dela na področju ohranjanja narave v državni upravi. Boštjan Anko je bil njen profesor na diplomskem in podiplomskem študiju ter mentor pri magistrskem in doktorskem delu.

Izr. prof. dr. Marko Koščak je študiral v Ljubljani, Birminghamu (Združeno kraljestvo), na Dunaju (Avstrija) in leta 1999 doktoriral na temo Preobrazba slovenskega podeželja ob slovensko-hrvaški meji na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete. Njegove delovne izkušnje so predvsem na področju trajnostnega razvoja lokalnih skupnosti, turizma na podeželju in destinacijskega managementa. Na Fakulteti za turizem Univerze Maribor predava predmete Turistična geografija, Praktikum, Projektno načrtovanje in Trajnostni, zeleni ter odgovorni turizem.

Prof. dr. Edvard Kovač, filozof, teolog in esejist, je profesor etike in filozofske antropologije na Filozofski fakulteti ICT-ja v Toulousu (Francija). Etiko je prav tako predaval na fakultetah na Univerzi v Ljubljani (BF, FDV, FF, TEOF in ZF). Bil je med prvimi predavatelji medfakultetnega programa Varstvo naravne dediščine. Poleg etike varstva narave je predaval še Teološke nagibe za varstvo narave. Na tem študiju je bil mentor doktorske teze Bernarda Goršaka.

Avgust Lenar je dokončal višješolski študij gozdarstva, kot direktor podjetja Logarska dolina d. o. o. je vodil upravljanje Krajinskega parka Logarska dolina od leta 1992 do leta 2010. Sedaj se z družino posveča delu na kmetiji v Logarski dolini, predvsem turistični dejavnosti, ki so jo začeli njegovi starši pred več kot tremi desetletji.

Anton Tone Lesnik, univ. dipl. ing. gozd., se je specializiral na področju nege krajine in okolja, bil je sodelavec prof. dr. Boštjana Anka na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete. Je upokojen in dejaven kot podpredsednik Združenja Pro Silva Slovenija in skavtski voditelj.

Mag. Tina Mikuš, dipl. ing. agronomije, je pod mentorstvom prof. dr. Boštjana Anka leta 2006 zaključila podiplomski študij Varstvo naravne dediščine in se nato posvetilu poklicnemu delu na področju ohranjanja narave (KP Radensko polje, KP Ljubljansko barje), dejavna je bila pri ustanovitvi Skupnosti naravnih parkov Slovenije in kot zunanja predavateljica na višji šoli Grm Novo mesto. Aktivno deluje tudi v Društvu za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES) in je od leta 2022 predstavnica nevladnih organizacij za zavarovana območja v Svetu nevladnih organizacij, ki je svetovalno telo za ministra, pristojnega za naravo, in ministra, pristojnega za okolje.

Mag. Mateja Poljanšek je univerzitetna diplomirana biologinja, na Biotehniški fakulteti je leta 2013 zaključila podiplomski študij Varstvo naravne dediščine. Dejavna je v Društvu za ohranjanje naravne dediščine Slovenije (DONDES) in Botaničnem društvu Slovenije. Zaposlena je v Državnem svetu Republike Slovenije.

Dr. Peter Skoberne je biolog in je bil štirideset let zaposlen na področju varstva narave, kjer je deloval predvsem na področju ohranjanja rastlinskih vrst, razvijanju metod varstva in dokumentacije ter bil dejaven na mednarodnem področju, zlasti pri izvajanju evropske zakonodaje in Bernske konvencije. Bil je član prvega kolegija magistrskega študija Varstvo naravne dediščine, ki ga je tudi vodil med letoma 2006 in 2011.

Marko Slapnik je podjetnik, interpretator dediščine, v času sodelovanja s prof. Boštjanom Ankom vodja TIC-a Krajinskega parka Logarska dolina (2001–2010) in direktor Centra Rinka (2010–2015). Sodeloval je v projektih priprave Kamniško-Savinjskega regijskega parka, zasnove interpretacije Kamniško-Savinjskih Alp ter trajnostnega razvoja krajinskega parka Logarska dolina in solčavskega območja.

Zaslužni prof. dr. Andrej Šalehar je agronom. Diplomiral (1962) in doktoriral (1971) je na Biotehniški fakulteti. Leta 1988 je bil izvoljen za rednega profesorja. Univerza v Ljubljani mu je leta 2000 podelila naziv zaslužni profesor. Bil je dekan (1992–1994) in prodekan (1991–1992; 1994–1996) Biotehniške fakultete. V tem času je posebno pozornost posvečal novim univerzitetnim študijem (Mikrobiologija, Varstvo naravne dediščine in drugim), novim znanstvenim disciplinam (etologiji, biotski raznovrstnosti v živinoreji in drugim) in delu s študenti.

Izr. prof. dr. Gregor Torkar je zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalno, strokovno in pedagoško se ukvarja z biološkim in okoljskim izobraževanjem ter z vzgojo in izobraževanjem za trajnostni razvoj. Aktiven je v različnih naravoslovnih in naravovarstvenih društvih doma in v tujini. Med drugim vodi programski svet Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Slovenije in je odgovorni urednik revije Naravoslovna solnica. Leta 2019 je prejel nagradi SLODRE in Univerze v Ljubljani za izjemne dosežke na področju raziskovanja vzgoje in izobraževanja.



Zbirka Razprave in eseji

1. France Bernik, Lirika Simona Jenka, 1962

2. Boris Paternu, Estetske osnove Levstikove literarne kritike, 1962

3. Boris Pogačnik, Stritarjev literarni nazor, 1963

4. Dušan Moravec, Vezi med slovensko in češko dramo, 1963

5. Marjan Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem, 1964

6. France Koblar, Dvajset let slovenske drame I, 1964

7. Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem: narodna zavest in politična orientacija prebivalstva slovenske Koroške v letih 1848–1914, 1965

8. Jože Toporišič, Pripovedna dela Frana Saleškega Finžgarja, 1964

9. France Koblar (ur.), Shakespeare pri Slovencih: zbornik razprav in esejev, 1965

10. Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem: 1861–1918, 1965

11. France Koblar, Dvajset let slovenske drame II, 1965

12. Andrej Rijavec, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, 1967

13. France Vodnik, Kritična dramaturgija, 1968

14. Janez Rotar, Socialna in politična misel Podlimbarskega, 1969

15. Jože Sivec, Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani: od leta 1790 do 1861, 1971

16. Branko Berčič, Mladost Ivana Tavčarja, 1971

17. Mirko Zupančič, Literarno delo mladega A. T. Linharta, 1972

18. Fran Albreht, Gledališke kritike: 1951–1960, 1973

19. Helga Glušič, Pripovedna proza Cirila Kosmača: razvoj motivike in načini njenega oblikovanja, 1975

20. Juraj Martinović, Poezija Dragotina Ketteja, 1976

21. Bruno Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, 1977

22. Taras Kermauner, Besede in dogodek: študije o slovenski tragediji in groteski, 1978

23. Božica Kitičić, Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga, 1980

24. Bojan Štih, Knjiga, ki noče biti requiem: (kulturno politični očrti): 1960–1981, 1981

25. Alenka Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem, 1982

26. Taras Kermauner, Drama, gledališče in družba: sociološka analiza literarnih ideologij v slovenski dramatiki, 1983

27. Štefan Barbarič, Turgenjev in slovenski realizem, 1983

28. Franjo Baš, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju: izbrani etnološki spisi, 1984

29. Zdzisław Darasz, Od moderne k ekspresionizmu: o spremembah v slovenski književni zavesti, 1985

30. Jakob Rigler, Razprave o slovenskem jeziku, 1986

31. Katarina Bedina, Sonata: fenomen oblike v glasbi in slovenska tvornost za klavir, 1989

32. Vasja Predan, Kritikovo gledališče, 1990

33. Fran Petrè, Tradicija in inovacija: izbrane študije in eseji, 1990

34. Gerhard Giesemann, Novejši pogledi na slovensko književnost, 1991

35. Anton Trstenjak, Pet velikih, 1992

36. Vinko Brumen, Argentinski spisi, 1992

37. Marijan Kramberger, Lovec na homokumulate, 1993

38. Hermina Jug Kranjec, Pregljev roman Bogovec Jernej: poetika in semantika pripovedi, 1994

39. Andrej Vovko, Mal položi dar ---: portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda: 1885–1918, 1994

40. Aleš Berger, Novi ogledi in pogledi, 1997

41. Tone Pretnar, Prešeren in Mickiewicz: o slovenskem in poljskem romantičnem verzu, 1998

42. Lojze Krakar, Zmage in porazi pesnikov, 1998

43. France Bernik, Obzorja slovenske književnosti: slovenistične in primerjalne študije, 1999

44. Boris Paternu, Od ekspresionizma do postmoderne: študije o slovenskem pesništvu in jeziku, 1999

45. Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, 1999

46. Bogo Grafenauer, Karantanija: izbrane razprave in članki, 2000

47. Joža Mahnič, Presoje in pogledi, 2000

48. Jože Pogačnik, Prevrednotenja, 2001

49. Jože Ciperle, Podoba velikega učilišča ljubljanskega: Licej v Ljubljani: 1800–1848, 2001

50. Vasko Simoniti, Fanfare nasilja, 2003

51. Matevž Kos, Poskusi z Nietzschejem: Nietzsche in ničejanstvo v slovenski literaturi, 2003

52. Alenka Jensterle Doležal, Mit o Antigoni v zahodno- in južnoslovanskih dramatikah sredi 20. stoletja, 2004

53. France Bernik, Spektrum ustvarjalnosti: od umetnosti in kulture do znanosti, 2004

54. Marjan Dolgan, Slovenska književnost tako ali drugače, 2004

55. Ignacij Voje, Slovenica-Balcanica: zgodovinske študije, 2005

56. Aleksander Zorn, Smešna žalost preobrazbe: zgodbe o čudežih slovenske demokracije 1994–2004, 2005

57. Kajetan Kovič, Sled sence zarje: Prešeren, Jenko, Gregorčič, Kette, Murn, Cankar, Župančič, Gradnik, Kosovel, Kocbek, Vodušek, Minatti, 2006

58. Joža Mahnič, Od Zoisa prek moderne do Kocbeka, 2006

59. Primož Simoniti, Med humanisti in starimi knjigami:[prispevek k slovenski kulturni zgodovini], 2007

60. Gorazd Makarovič, Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke: novoveške etnične identitete pred slovensko narodno zavestjo, 2008

61. Ljubo Sirc, Brezpotja socializma, 2010

62. Marko Marinčič, Križ nad slovansko Trojo: latinski palimpsesti v Prešernovem Krstu pri Savici, 2011

63. Franc Jeza, In zgodil se bo čudež: premišljevanja o slovenski samostojnosti in demokraciji, 2012

64. Mirko Mahnič, Prešernov verz: Prešeren na Silbi 2, 2013

65. Ana Toroš, O zemlja sladka: kamen, zrno, sok: Alojz Gradnik ter romanski in germanski svet, 2013

66. France Bernik, Od književnosti do likovne umetnosti in glasbe, 2015

67. Iztok Simoniti, Deus vult: o vrednotah kristjanov, 2015

68. Janko Kos, Sociologija slovenske literature, 2016

69. Tine Hribar, Nesmrtnost in neumrljivost. Knj. 1, Od šamanov do kristjanov, 2016

70. Irena Avsenik Nabergoj, Zgodovina protijudovstva in antisemitizma v Evropi, 2016

71. Tine Hribar, Nesmrtnost in neumrljivost. Knj. 2, Krščanska posmrtna nesmrtnost, 2017

72. Irena Avsenik Nabergoj, Podoba Judov v evropski literaturi, gledališču, glasbi in filmu, 2017

73. Tine Hribar, Nesmrtnost in neumrljivost. Knj. 3, Sodobna teologija, filozofija in znanost, 2018

74. Josip Osti, Med dvema bregovoma: eseji o slovenski, hrvaški, srbski in bošnjaški književnosti, 2018

75. Matevž Kos, Leta nevarnega življenja: pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni, 2019

76. Irena Avsenik Nabergoj, Trpljenje in smrt v zgodovini judovske literature, 2020

77. Janko Kos, Primerjalna zgodovina svetovne literature, 2020

78. Marko Uršič, Presežne prisotnosti: eseji o Plotinovi metafiziki svetlobe, 2021

79. Vesna Mikolič, Ali bereš Cankarja?, 2021

80. Sašo Jerše, Sociodiceja predmoderne, 2022

81. Irena Avsenik Nabergoj, Izvori podobe Judov v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu, 2023

82. Denis Poniž, Videnja in védenja, 2023

83. Boštjan Anko, Gozdar pred svojim časom: študije Boštjana Anka z odmevi, 2023





Vsebina

UVOD

Nagovor dekanje Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani

Beseda urednika

ŽIVLJENJSKA POT

Urednikov uvod

Življenje in delo

OSEBNOSTNA PODOBA

Urednikov uvod

Zapis dela pogovora s prof. Boštjanom Ankom v oddaji Naš gost na Radiu Ognjišče

Edvard Kovač: »In večno pojo gozdovi« profesorja Boštjana Anka: osebnostna podoba profesorja in velikega slovenskega poznavalca ter ljubitelja gozdov

GOZD IN GOZDARSTVO

Urednikov uvod

Les je res lep, ampak gozd je lepši …

Živeti z gozdom (ob kočevski razstavi o gozdu in ljudeh)

Gozdni rezervati – naša biološka dediščina

Osnovna orientacija slovenskega gozdarstva

Perspektive našega razvoja na področju splošno koristnih funkcij gozda

Gozdarstvo – sooblikovalec prihodnje gozdnate krajine

Krajinskoekološki vidiki velikih posegov (cest) v gozdni prostor

Vloga gozdov pri ohranjanju biotske pestrosti na krajinski ravni – nekatera izhodišča za krajinskoekološko tipizacijo

Dinamika višinske rasti bukve in jelke v pragozdu na Pečkah

Ortenburški gozdni red 1406

Katarina Groznik Zeiler: Boštjan Anko kot gozdar: zagovornik celovite skrbi za gozdove

VARSTVO NARAVE

Urednikov uvod

Naravna dediščina in mi

Jutrišnje varstvo narave

Prihodnje vloge zavarovanih območij v iskanju alternativnih oblik človekovega bivanja

Cilji in teme interpretacije Kamniško-Savinjskega regijskega parka (KSRP)

Avgust Lenar: Vpliv prof. dr. Boštjana Anka na razvoj krajinskega parka Logarska dolina, solčavskega območja in Kamniško-Savinjskih Alp

Marko Slapnik: Načrtovanje interpretacije Kamniško-Savinjskih Alp

PODIPLOMSKI ŠTUDIJ VARSTVA NARAVNE DEDIŠČINE

Urednikov uvod

Podiplomski študij varstva naravne dediščine oz. varstva narave v Sloveniji

Ob drugem evropskem letu varstva narave še magistrski študij »varstvo naravne dediščine«

Peter Skoberne: O podiplomskem magistrskem študiju Varstvo naravne dediščine

Marko Koščak: S študenti na terenskem delu s prof. Boštjanom Ankom

Mateja Poljanšek: Društvo DONDES in Boštjan Anko

TRAJNOST

Urednikov uvod

Iskanje trajnosti

Znamenja trajnosti

Nekaj misli o trajnostnem razvoju Solčavskega

Skrb za Zemljo, vodnik in usmeritev za življenje po načelih trajnosti

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ZA PRIHODNOST

Urednikov uvod

Okoljska vzgoja – poligon nedorečenega

Približevanje konkretnemu v okoljski vzgoji

Osnovne poteze naravovarstvene vzgoje in izobraževanja

USTVARJALNI OPUS

Andrej Šalehar: Sporočila osebne bibliografije prof. dr. Boštjana Anka

Boštjan Anko – osebna bibliografija za obdobje 1955–2022

O UREDNIKIH





© Slovenska matica 2023

Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Slovenske matice je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (splet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 219988739

ISBN 978-961-213-440-2 (ePUB)





Razprave in eseji

83

MISLI O GOZDU

Študije Boštjana Anka z odmevi

Uredil

Peter Skoberne

Uredniški odbor

Nevenka Bogataj, Katarina Groznik Zeiler, Marko Koščak, Edvard Kovač, Avgust Lenar, Anton Lesnik, Tina Mikuš, Maja Peteh, Mateja Poljanšek, Janko Rožič, Peter Skoberne, Marko Slapnik, Andrej Šalehar, Gregor Torkar

Uredniki sklopov

Peter Skoberne (Življenjska pot, Podiplomski študij varstva naravne dediščine), Edvard Kovač (Osebnostna podoba), Katarina Groznik Zeiler (Gozd in gozdarstvo), Tina Mikuž (Varstvo narave), Nevenka Bogataj in Gregor Torkar (Trajnost, Vzgoja in izobraževanje za prihodnost), Maja Peteh in Andrej Šalehar (Ustvarjalni opus)

Uredniški pregled

Zarika Snoj Verbovšek

Jezikovni pregled

Kristina Sluga

Slikovno gradivo

Marko Simić, Peter Skoberne

Fotografija na ovitku

Peter Skoberne

Zunanja oprema in prelom

SETZER, Danilo Radanović s.p.

Izdala

Slovenska matica

Za založbo

Ignacija Fridl Jarc

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.beletrinadigital.si

Ljubljana 2024

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa,

ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.