Kaj vem o padavinah
Vse, kar prileti izpod neba, je padaviua. Brlizgov Božo trdi, da je tudi kamenje padavina. Ako vržeŠ kamen v zrak, še ni padavina. A ko ti prileti aazaj na glavo, je prava padavina. Tudi zrela hruška je padavina, ako ti pade na glavo. Jaz bi rekel, da je padavina vse, kar ti pade na glavo.
Gospod učitelj misli drugače. On trdi, da je padavina dež, sneg, sonce, rosa in toca, Tako nam je razlagal: deŽ meče po nas vodo in Če nimamo dežnika, smo mokri kakor misi. Sneg seje snežinke, ki iz njih lahko de-lamo kepe in se potem kepamo do trde teme. Sonce meče na zemljo žarke, rosa nam poslini deieljo in se zato krave napenjajo. Taki kravi, ki se napenja, moraŠ poriniti v gobec poleno, da Široko zija in gleda kvišku. Tudi je dobro, ako ji zabijeŠ v trebuh žrebelj in ji vrŽeš v goltanec gnilo jajce.  To  kravi silno   pomaga  id  je  takoj   zopet zdrava,  Če  ne   pogine.
Soseda Blaža je aekoč vrglo po cesti. Vsi so rekli:
105
»Rosne detelje se je preobjedel, mrcioa, in sedaj ga napenjak Takoj skoČina domov po velik žrebelj, da mu ga zabijera v trebuh. Ali tedaj se je BlaŽ že pobral in je meril cesto naprej proti domu.
»Mrha pijaaa, kod pa rogoviliš?« je zavpila nadenj njegova Žena ter ga nabrisala z metlo.
>Neža, nikar ne bodi hucla!« so jo tolažilt ljudje, »Detelje je malo prevec  povohal Ivoj možiček,  pa ga napenjal«
>Avše avšaste!« je kričala Neža. »KakŠne detelje? Vina se je nažrl, capin!  Saj ni krava, da bi se pasel po detelji!«
Tedaj sem vedel, da Blaža ni napenjala detelja, ampak vino. Tudi  toca spada  med padavine in zelo rada klesti koruzo.  Moj oče vedno  pravi,  kadar sadi koruzo:
»Če bi vedel, da jo oklesti toča, bi raje sadil konjske fige!« Toda do-sedaj ga Še nisem videl, da bi jib sa-dil. ToČo kmetje sovražijo in pregan-jaja. Jaz jo prištevam med škodljive živali.
Najljubša padavina nam je sneg, ki ga pa poleti dI. Rajši bi ga imel poleti, ker bi me takrat ne zeblo v noge. Lahko bi se bosi kepali. Iz sne-ga delamo tudi snežnjaka. Sueg se de-la v megli in sicer je to dež, ki ga zebe. Ker niina doma peči, si obleče belo srajco ter skoči na zemljo. Ro drugi vidijo to, jo ucvro vsi za njim. Tedaj sneži. OČe reče takrat:
»Glej ga spaka! Berači se tepejo!-s Ako posije sonce, se prične sneg potiti in se poti tako, da se ves spoti in ga ni več niti toliko, kolikor imas črnega za nohtom. Lani je dobila mojega oČeta ploha in se je prefaladil. Takrat se je oče rarno tako potil kakor sneg, če je ioplo. Že smo vsi mislili, da se bo ves raztalil, a se ni. Niti glava ni postala ruanjša. Pač pa je jedel štiri-najst dni kakor volk. Sneg ničesar ne je. Pač pa iina rad korenje in oglje. Le poglejte snežnjaka! Tudi metle in stari lonci inu  pridejo prav.
Megle delajo babe Crbare na DoaaČki gori. V piskrib kuhajo godljo, ki jo potem vržejo v zrak in iz nje se izmota temna štrena, ki leze mimo Boča ua Poborje.
V šoli pravijo, da to ni res. Jaz bi pa skoraj verjeJ. Da bi pribajale megle iz morja, je bosa. Saj tudi od nas ne hodijo megle na inorje, ampak Ijudje, da se tam kopljejo in sončijo. Morska megla ostane raje doma. Kaj bi pri nas, ko pa irnamo tukaj sami padavine?
Ako kdo pade, še ni padavina, razen če je padel izpod neba. Naj-težja padavina bo luna, kadar se bo zaletela v zemljo. Pravijo, da jo bo razčesnila na dvoje. Jaz bi takrat rad bil ua tisti polovici, kjer bo sose-dova tepka. Nikakor pa ne na tisti, kjer bo uaša šola. Samo, da bi bil iiaš ucitelj tako Ijubeziriv in bi mi vrgel na mojo stran šolsko žogo. Dru-gega ne rabim in mirno čakam, kdaj se bo zaletela luoa v zemljo. Čim-bum! bo naredilo in gospod učitelj bo rekel: >Zdaj pa le bitro domov! Za danes je šole konecl«