256
Mačka in miš, pa pes in mačka         Dr. Fr. Zbašnik
(Konec.)
IfiPliSSSiru"' ^an ^0 tem dogodku s0 bili otroci iznova zbrani pod HtliaM J3'3'11110 na Umkovem vrtu in niso z nič manjšim zanimanjem laasfiH prisostvovali podobni igri, kakor prejšnji dan, samo da so bile danes vloge nekoliko drugače razdeljene. Mačico namreč, ki je včeraj tako kruto ravnala z miško, je danes prav tako neusmiljeno zdelaval doraači pes Hektor.
Hektor je bil nenavadno velik in močan pes, ki je sovražil mačji zarod. 2e marsikatera mačka mlu je bila v boju razpraskala gabček, a to ga ni oplašilo in ne zdržavalo, da bi se ne bil vedno zopet katere lotil, pa naj jo je dobil kjerkoli. Danes pa je imel tero večji pogum, ker je bila mačica majhna in so ga povrh še otroci ščuvali nanjo. »Daj jo, Hektor, daj!« so ga podžigali. Sicer se mačica, če tudi je bila slabotna in v primeri z orjakora Hektorjem res prava miška, ni dala kar tako! Puhala je in stegovala kremplje, kar se je dalo ter poizkušala na vse načine, da bi si zavarovala hrbet, toda videlo se je vendar, da ji manjka vaje za tak boj. Hektorju se je zdaj, zdaj po= srečilo, da jo je oplazil s svojo mogočno taco preko života ter jo po« valjal po tleh. Mačica jc pri taki priliki vselej milo zaitiijavkala. Kdo ve, se je kaj spomnila, ali ne, da se je včeraj ubogi miški baš tako godilo, kot zdaj njej in da je ona sama z miško isto počela, kar je počenjal zdaj Hektor z njo? No, pa saj za to niti časa ni bilo, da bi se ji bili mogli vzbuditi kaki spomini, zakaj obračati je morala vso svojo pozornost na to, kako bi se izvila svojemu mučitelju. Enkrat se ji je bilo že skoro posrečilo, da bi mu bila ušla. Polagoma se je bila pribli* žala drevesu in smuknila je hipoma po deblu navzgor. Toda prehitro je omagala v svojem poletu. Bila je že preveč utrujena in komaj za meter visoko se je bila popela, pa si je morala oddahniti. Hektor pa je bil z enim sunkom pri njej in ker je bil velik, jo je lahko dosegel. Hlastnil je po nji, stresel jo pošteno sem in tja ter jo vrgel med otroke.
»Mijav, mijav!« je niilo tožila in klicala mačica po pomoči. ali nihče se je ni usmilil. Nasprotno, otroci so se ji rogali, rekoč: »Prav ti je. zakaj si pa ti včeraj miško tako! Hektor, le daj jo še, le daj jo še!«
Hektor pa je menda dobro v-edel, dia dela otrokom veselje. Mišice ob gobcu so se mu bile čudno raztegtiile, kakor se raztegnejo človeku ob ustih, kadar se smeje in če si ga dobro pogledal, se ti je zdelo. kakor bi se tudi on vselej zasmejal, kadar so otroci udarili v smeh.
»Hektor, daj jo, daj jo!« so otroci silili vanj. Toda ni jih vselej ubogal. Včasi je bilo videti, kakor bi se mu mačica vendar le malo smilila. Obotavljal se je in zdaj se ozrl na mačico, ki je že vsa potrta in onemogla čepela pred njim, zdaj na otroke, kakor bi hotel reči:
257
»Ali  nima   <e  zadosti?«   Otroci  pa  niso  poznali  milosrčnosti. Vsaj večina izmed njih ne. »Daj jo še. daj!« so ga še dalje ščuvali.
»Mijav, mijav!« je še vedno prosila mačica. toda Hektorju je bilo očividno več do tega. da se prikupi Tončku, ki je bil tako rekoč njegov gospodar. kakor da ustreže mački. In iznova se je je lotil. Zagrabil jo je z gobcem in jo vrgel baš tako kvišku, kakor je pred ta dan ona miško metala. Pri tem pa jo je vse huje stiskal z zobmi. kot je ona stiskala miško.
»Daj jo še, daj, Hektor!«
A mačica je ležala na tleb. in se ni ganila in Hektor se je pomišljal. Kaj bi jo le dalje, ko pa je nemara že mrtval Toda mačica si je še enkrat opomogla in še enkrat je privzdignila glavico.
»Daj jo, daj Hektor!«
In Hektor je skočil k njej, položil svoje široke šaipe nanjo ter se uprl z vso težo svojega života vanjo. Mikastil jo je toliko časa. da ni bilo nobenega znaka življe* nja več v njej.
»Umoril jo je!« je opa* zil pomilovaje edet\ izmed otrok, ki je imel menda ne* koliko bolj sočutno srce. Ma= čica je bila res poginila. o tem je pričalo njeno nepremično osteklenelo oko. Hektor se je še parkrat ozrl na svojo žrtev, potem pa je povesil glavo in s stisnjenim repom odšel. kakor bi se sramoval svojega dejanja.
Otroci bi bili nemara še delj časa ogledovali mrtvo mačico, a nena« doma se oglasi od hiše sem Tončkova mati: »Kaj mi pa delate zopet ondi na trati?« In ker se je hotela prepričati, zakaj so se otroci zopet natepli skup, je pristopila in zagledavši mrtvo mačko, vprašala: »Kdo pa je to storil?«
»Hektor jo je toliko časa mrcvaril, da je poginila,« je pojasnjeval Tonček.
»In ti — in vi vsi skupaj ste to mirno gledali? Tako ste si torej vzeli k srcu moje včerajšnje besede! Zapodili bi bili vendar psa!«
»Ah, še ščuvali so ga!« se oglasi neko dekletce.
Tonček pa se je odrezal: »Zakaj pa je ona včeraj miško! Prav ji je!«
»O ti neumni otrok!« se je zgrozila mati. »Res je sicer tisto: Kar nočeš, da store drugi tebi, tega ne stori ti drugim! Res je tudi, da se. vsaka hudobija prej ali slej maščuje. toda to velja samo za Ijudi, ki vedo kaj delajo in so odgovorni za svoja dejanja, ne pa za živali! Sicer pa — ali veš, da je to baš tista mačka, ki se je včeraj Igrala z miško? Polno mladih mačic je zdaj po hišah!«
»Vem!« je zatrjevnl Tonček. »Dobro jo poznam!«
258
»No, pa če tudi! Pomisliti treba. da žival nima pameti in da ne ve, kaj dela. Odkod naj bi taka mlada mačica znala, da miško boli. ko se je z njo igrala, kakor pes ni mogel presoditi, te je.prav ali ne, da vas uboga, ko ste ga ščuvali. Vas pa je lahko sram, da ste tako neusmiljeni in se še naslajate ob mukah ubogih živali! O zaslužiK bi. da bi vas nekaj časa kdo tako mikastil, potem bi si morda za(pomnili, da se ne sme nikomur hudo delati, ne ljudem. pa tudi ne živalim!«
Otroci so se ustraJili tch besed in z zavestjo, da niso ravnali prav, so se razbežali na vse strani...