Vojna. OBUP. Kam. kam naj bežim ? Ne morem več gledati besnih strasti, ki v njih vsa zemlja ječeč drhti, drhti ječeč, in skozi vsa srca reže meč, dvorezno brušen, namočen v otrov, človeštvo tone v dno krvavih valov ... Kam, kam naj bežim ? Saj samega sebe se bojim! Bojim se misli na ljubezen in spravo, na svoje mladosti dobo sanjavo, na zvezo src, zvestost in vzore — vse padlo je v tetno za smrti zastore, vse laž, prevara, zmota, greh, kar se rodilo je v solnčnib dneh ! Vse zlilo se je v osluden prikaz, ki mi režeč se tneče v obraz: Najbednejši, zadnji vseh slvari — 0, človek, človek, to si ti!  Kam, kam naj bežim ? Kdor brodi po krvi, naj grem z njim ? In z njim naj grem, ki se nad vse in nad vsakogar brezdušno pne, zroč sebe in sebe le iščoč, le zase goječ vso vero in tnoč? In k volku naj v goščavo hitim, z njiin se zenačim, da brata dobim ? Da mene on ~- a!i njega jaz — kakor nameri ugodni čas ? Zavil bi, zatulil v visoko nebo, tako neskončno in daleč tako, da niti iskia smela duba do njega poti ne ve, ne zna — 0, moja bolest bi našla pot, obup ji drzno pripne perot: Le sen miru, pozabe sen naj pade mi v dušo posvečen, naj se hladtč spusti na rane — potem vihar naj vnovič vstane! —