Stališča in odmevi 
pjsmo poglavarja Seattla in okoljska etika 
z veli kirn z;wimanjem sem prebral prispevek mag. 
Milana ~l!lka. '·PisnlO ~o~Java~~a Seatt~a in okoljsk11 
· ·ka" obj;n'lten v lctosnjl tretJI številki gozdarskega 
:~tni ka (Cio~dV 1998/3). Pronicljivo zastavljen tekst, 
vcnd~r 2nl ~preveč poslljeni m zaključkom, ki je, tako 
se mi zc.ii. bolj odraz čustvenega razpoloženja avtorja 
do neke o:;Lbe, ki so ji indijanske modrosti pri srcu, 
kol raZlllll<l. Glt~vni poudarki prispevka so naslednji: 
(ne)avtentlcnost govora i11 pi.~ma poglavarja Sealtla; 
(ne)ronwntič.nost odnosa Indijancev do narave; vpra-
~ljivosr 1->renašanja indUanskih misli v naše kulturno 
in dn1žbeno okoUe . Vsak od njih zahteva vsaj pri-
pombo. čt ne že dodatno pojasnilo ali celo ncgacijo. 
Pojdimo po vrsti . 
Ali pogl<Jvar Seatle res ni govoril vsega tega , kar 
:nu pripisujemo? Brez dvoma, da ni . Nekaj so mu mo-
rali dod11ti in nekaj odrezati . Hote ali nehote. Že takrnt, 
kojc govoril, kaj šele kasneje. Gre pač le za eno izmed 
neštetih zgodovinskih figur, ki so vse bolj a!i manj 
prirejene okusu piscev zgodovine (kaj iz zgodovine pa 
ni?). Nikdar tudi ne bomo izvedeli, bj je v resnici 
go von 1 in hotel dopovedati bel cem. Nemogoče. Ome-
n.imo k problematičnost objektivnega prevajanja same-
ga po ~cbi, ki pa se je zaradi prepada med "belim'' in 
"rdečim" miselnim univerzumom še stopJ~eval3. 
Lahko le razpravljamo, o čem Seattle ni mogel govoriti. 
Ugotavljanje avtentičnosti pismil poglavarja Sea\tla 
me spominja na razprave, kdo vse se skriva za imeno1n 
William Shakespeare. Dramatik s province William 
Shakespeare je na rnreč o aristokracij i, katere prigode 
naj hi opisoval, verjetno vedel toliko kol Seattle o 
žekmici, "govorečih žicah'', bizon ih in prerijah. Kralja 
Lc:-trll, Hamleta ali Macbetha pa je luhko napisal le 
nekdo, ki je iz prve roke poznal dvorske rituale. In ta 
~ije verjetno za psevdonim izbral pisčevo ime. Vendar, 
ne glede na to, kdo bi naj lo bil- namigujcjo na filo2ofu 
in državnika Francisa Bacona, v igri pa je tudi sama 
kraljica Elizabeta I-, bomo še naprej radi brali drame 
Williama Shakespearea. 
Ravno za to gre. Indijanci so živeh lako, kot da so 
11\0drosti, ki jim jih pripisujemo (če so jih govorili ali 
ne) , zanje bile .kategorični imperativi . In to je rista, kar 
zares šteje. Tisti. ki tega ne morejo verjeti, naj najprej 
ugotove, koliko vrst so Indijanci iztrebili oziroma vsaj 
ogrozili njihov obsroj in nat-o to primerjajo z naslednjo 
mislijo Seattla (BURGAR 1 KUŽELIČKI l994): 
GozdV 56 (1998) 5-6 
''Človek ni stvamik ckanine življenja, temveč le nirka 
v njej. Kar dela s tkanina. delu s samim seboj.'' 
Tudi o romantičnosri odnosa TndijalKev do narave 
bi razpravljali lažje, bolj cinično in brez paterike, če 
bi najprej ugotovili, kako je bilo z iztrebljanjeiJJ ozi-
roma ogrožanjem posameznih vrst; ugotovitve bi zna le 
biti zelo romantične. Dodal bi !e tole. Narava je 
Indij<mcem dala vse. Direktno in neprizanesljivo. Tako 
jagode, ribe in bizone kot tudi bolezni, viharje in snežne 
zamete. Nenehno so bili na preizkušnji in niso jim bili 
tuji ne ljubezen, ne strab, ne spoštovanje . Živeli so 
polno življenje. videli njegov smisel in predvsem, bili 
so srečni. Ta pa že lahko ima nekaj pridiha roman-
tičnosti, ali ne. Spet tisti, ki tega ne morejo verjeti , naj 
ugotove, kako pogosti so bili med Indijanci samomori. 
V zaključku prispevka avtor opozarja na škod lj ivost 
prenašanja indijanskih misli v naše okolje in to celo 
primerja z umetnim ši1jenjem smreke izven njenih 
rastišč, br je povsem zgrešeno. Kaj je narobe, če na 
primer z razši1jenimi rokami sprejmem zgoraj citira no 
indijansko mi~e\'> Prepričan sem , da nič . Zato, ker gre 
za modrost, ki ima univerzalen značaj - za razliko od 
smreke. Podobno. kot je univerzalen princip sonarav-
nosti (mimogrede, taje bil v lndijancil1najbrž vcepljen) 
s tem, da se ga uveljavlja okolju prilagojeno: v s<tvani 
na primer drugače kot v borealnem pasu. lndijanci so 
dolgo časa živeli v sozvočju z naravo in nam, ki se 
moramo to še naučiti (sonaravna gospodarjenje z goz-
dovi je korak v tej smeri), bi marsikatera njihova mo-
drost lahko prišla zelo prav. Govorimo lahko o re-
ferenčni populaciji. Ni edini. je pa nazoren primer: ko 
so Indijanci obdelovali zemljo v dolinah, so struge in 
obvodno drevnino - v srednjem Oregonu so jo ime-
novali "Ochoco" (ELMORE/BESCHTA 1987)- vse-
lej pustili nedotaknjene (SEDELL/ SWANSON 1988). 
V Evropi pa smo v dobro kmetijskih površi11 izsekali 
gozd in zregulirali vodol o ke , kjer se je le dalo. Danes 
je Nemcem, ki zreguliranim potokom z bagri spet ko-
pljejo stare struge, in nizozemski državi, ki za drag 
denar odkupuje kmecijska zemljišča v delti Rena ter 
jih prepušča naravnemu zaraščanju. verjetno zelo žal, 
da so bili propagandni lističi o fndijancih samopo-
strežno na voljo le v zgomjih nadstropjih Oddelka za 
gozdarstvo. Jaz pa sem prepričan , da Indijanci ne bi 
smeli biti prisotni le na lUFRU, ampak tudi na kon-
gresih nekaterih dntgih znanstvenih in gospodarskih 
panog. 
301 
Stališča in odn1.evi 
VIRI 
BURGAR, F 1 1<1 i7.EUČKI , M. 1994. Kako naj vam r rodamo 
modrino n~ba.- F. Ljubljana, Burgar. 131 s. 
ELMORE, W. 1 BESCHTA, R L 1987. Riparian Areas: Pe~­
ceptions in managemenL- RepriJ1ted from Rangelands, Vol. 
9. No. 6, December. s. 260-265. 
Zakaj ne padajo več na gozdarje? 
V igri spoznavanja, dvorjenja ali rivalstva, ko sem 
želel orositi oko nežnejšega spola ali načeti mačistično 
moško dušo, sem vedno izdahnil naslednje besede: 
"Gozdar sem". Saj veste dragi bralci, nežni in čutn i 
stno kot metuljčki cekinčki, a kadar in koder zamah-
nemo, sedem dolgih let nog3 popisovalca ne s!opi. Prav 
tako poznate tisti občutek, ko (cehovsko) objeti ob 
praznem štefanu grgramo presunljivo žalostinko rer 
mamke v rutah v1jejo roke in hvalijo klene go7.datje, a 
gozd, gozd raste pred očmi začuden ih, a ponosnih oča­
kov. Da, da, na pragu novega tisočletJa smo še vedno 
tisti pravi- primarni mošk.i. 
Vem, sedaj ste že nestrpni in napetost v sivem tkivu 
tam za vašimi očmi močno narašča. jaz pa sem še vedno 
pri uvodu. Pa vendar grem še en krog okoli žetj~vice 
in šele nato do vročega kostanja. 
Toplo je gozdarju pri duši, ko pomish na svoj lju-
bljeni poklic. kakor prvošol!!c se počuti, ki ga oče v~mo 
za roko popelje čez cesto! Čuti skrh, čuti odgovornost 
in toplino. Toda bralci, bodimo objektivni in si veliki 
ljubezni do gozdarskega poklica navkljub ali pa prav 
zato zastavimo vprašanje o njegovi kvaliteti~ Tu, dragi 
bralc1, pa nas čaka sovražnik. tu! Le cutite zaplet? 
Notranji sovrag j e med nami, natančneje, v nas 
samih j e. Bolj ko opazujem gozda rje vseh možnih ge-
nerac\j, vidim (zame) vedno boleča introvenliranost 
gozdarjev in gozdarske stroke. Freud bi nas 
okarakteriziral kot populacijo, ki ni nikoli prišla v 
ana! no fazo razvoja, temveč je ostala v (varni?) oral ni 
fazi. Vse deluje v smislu časovne zanke znanstvene 
Popravki: 
SEDELL. J R.. l SW-\NSON, F. J. l98R Ecologtcal Char~ l 
istics ofStreams m Old-Growth Forem of the Pacuic N~ ~~­
west.- lUFRO Corvallis, Oregon. s. 9- 16. n 1" 
Boštjan Pihler 
fantastikc Stan islava Lema, kjer '·prepričan i 
prepričujejo prepričane, da je t reba prepričati 
prepričane G prepričan cm". 
Še ena surovo nesramna slika se mi je prikradla v 
zatilje: gruča gozdarJeV ob vrčku hladnega (ali pa na 
veieumnem posvetu} ugo(avlja, kako edinstveni, 11c. 
nadomestljivi, polni znanja in zaslug so, n zunaj pred 
vrati množica ljudi čaka na gozd<ltjeva uejanJa. Da, 
ohranili smo način dela. ki se je odlično ohnesel vse 
do zamenjave političnega sistema, sedaj pa ... Bridka 
je moja bolečina in glohoka je rana. "Zakaj, zakaj?" 
odmeva v m~jem srcu. Mar ne služimo vsi istemu ce-
sarju za isti namen? Sapient1 sat (razumnemu bodi 
dovolj) ~ 
ln povejte mi, dragi bralci, kako naj sedaj nah ranim 
svoj ego, ko Je padel mdi prvinski moški? Ko je gozdar 
all državni hirokrat all delovodja, morda celo pospe-
šcvaiecl Nič več celovitosti gozdarske hiti, nič več vse 
v enem, nič več interdisciplinarnosti, ... nič več orošc-
nih oči in pritajen ih stokov mladenk' Zato, dragi bralci, 
J'accuse (obtožujem)! 
Lep (rajnosten, sonaraven ter, po novem. obvezno 
hiološko pester pozdrav! 
Robert Krajnc 
P.S . Iskreno opraviči lo dolguJem bralkam. saj jih 
nisem spodbujal k branju ter sem se pri pisanju celo 
zatekel k surovemu moškemu šovinizmu. Če mi 
oprostite. hom naslednje pismo v celoti posvetil sam<> 
vam, drage bralke! 
Pri objavi prispevka: "ŠINKO, M .. 1998. lntrinsicna vrednost ln vrednotenje gozda'·, Je nepravilno prevedena beseda imrinsična 
v 01aslovih poglavij kol "intrinslic'". Prnvilno se prevod glasi ·'inlrinsic". ,.\vlorju se za ObJavljeno napako iskreno opravičujemo. 
Uredništvo 
302