Ätev. !>. Ljubljana, 16. septembra 1886. Tečaj IV. SUveaeki čebelar i» sadjerejec. Glasilo čebelarskega in sadjerejskega društva za Kranjsko. ----r-- Izhaja vsaki mesec enkrat in se. jmšilja uihnn brezplačno ; neutloni sa 1 gld. 30 kr. na leta. 1 lateral i in priloge račanijo nt po najnižji ceni. — Letnina za ude znaša samo 1 gld. OIini'k : Nakupovanje lmt-elnili panjev. — /namenja dobrih panjev. — Sadjereja. — Kako je mladi /.ahn-žan hotel svoji ženi postreei. pa mu je spodletelo. ■- Naši dopisi. — Imenik. — Inserati. Nakupovanje bučelnih panjev. Ž« v starodavnih časih so ljudje začeli pridne bučele za volj njih sladke sterdi vdomačevati in iz gozdov k svojim seliščem vabiti; tega so nam priča najstarejše bukve, namreč prve .Mojzesove bukve. V tistih beremo, da so se Izraelci že tedaj z bučelorejo pečali. Stari očak Jakob je Jožefu razun drugih daril tudi sterdi poslal, da hi vjetega Menjalnimi tem rajši izpustil. Obljubljeno deželo Kanaan imenuje sveto pismo deželo, kjer se eedi mleko in med. Kakor v drugih vedah so nekedauji Kgipčani tudi v bučelarstvu druge narode prekosili, še sedanji prebivalci listih krajev to važno panogo kmetijstva pridno in umno obdelujejo, kakor so se naučili od svojih prednikov. Kgipčani pošiljajo svojo panje po tisočletni navadi vsako leto v zelo oddaljene kraje na pašo, dokler je še doma ni. Že nekedauji Kgipčani so zapazili, da cvetlice in drevesa v gornjih krajih njihove dežele vsaj šest tednov pred cveto, kakor v dolnjih. to so za svoje bučele v prid obrnili tedanji prebivalci ravno na ta način, kakor to delajo sedanji Kgipčani. 0 koncu oktobra naložijo vsi bučelarji dolnjega Kgipta svoje panje na čolne, in odrinejo ž njimi po reki Nil v gornje kraje, kamor pridejo ravno tedaj, ko je navadna povodenj že pojenjala, ko je polje že obsojano in se cvetlice ravno razcvetati začenjajo. Svoje panje vsak hučelar s številkami zaznamenuje in jih na posebne, nalašč za to narejeno barke, piramidalno položi. Tu imajo bučele brž bogato pašo na Nilovih bregovih. Ue vidijo, da je paša na prvej postaji že pojenjala, vesljajo kake dve uri daleč po Nilu navdal; in tako pomikujejo se barke s panji zmiroin dalje. Bolj ko se bližajo svojemu domu, več paše bučele dobe. O začetku februvarja privesljajo do Nilovega ustja in vsak lastnik pride po svoje panje. Natanko imajo zapisana imena bučelarjev, število panjev in število barke, da vsaki svoje dobi. Nekedaj so tudi na Grškem panje na ladijah od otoka do otoka prevaževali in si paše za bučele iskali. To navado posnemajo tudi Lahi in Francozi, pa večkrat so namesto ladij poslužujejo gugajočih se vozov, kakor pri nas. Kaj Iii t udi počeli naši bučclarji, ki imajo v svojem kraji prepičlo pašo za svojo panje, ko bi jib na boljo krajo ne mogli prevažati 1 (iolovo bi se ne splačalo v lakih krajih z bučelorejo vkvarjati se. Pri nas v ravnini ue rasle spomlnilni vres ali resje; ker pa v resna sterd rojenjo posebno pospešuje, moramo s svojimi pan ji v hribe, z vrosom dobro obraščono kraje. O erešnjevem evclji pridejo zopel nazaj iu ostanejo doma, dokler jo še kaj paše na senožetili iu lipah. Kdor more, jih zopel pelje v više kraje, kjer senoželi še le pozneje sečnjo; pa Imli gozdno drevje včasih prav dobro branje dajo. Največe upanje stavimo pa ua ajdov cvet, ki panje najbolj obogati; zato pa tudi vidiš o volikej (iospojniei toliko s panji naloženih vozov, ki bučele od vseh krajev privažajo v ravnine z žlahtno ajdo obsojane, da bi se tudi opitale. Ce je v tvojej okolici obilno sadnih dreves, in tudi senožeti ne manjka, če je kteri z vresonv in černilovjem zaraščen gozd blizo; če v tistem okraji ui preveč bnčelarjev, in ti tudi toliko časa imaš. da moreš hučelam posebno ob času rojenja streči: če imaš veselje do bučelorejo iu se kaj učiti hočeš: smeš upali, da li pojile reja po sreči; dočakal boš marsikterega nedolžnega veselja pa tudi gotovega dobička. V ta namen si nakupi nektere dobre panje iu ker sam še premalo veš, naprosi kterega zvedenega bučelarja, da ti pomaga pripravnih panjev izbrati, ha boš pa tudi sam vedel, na kaj gledajo umni bučclarji, ki panje za rejo kupujejo, hočem ti povedati znamenja, po kterih dober panj spoznaš. -x- Znamenja dobrih panjev. Že oče Janša prav dobro pove, na kaj moraš gledati, da si za rejo pripravnih panjev izbereš. Znamenja so dvojna, zunanja in zuotrauja. A. Zunanja znamenja. 1. Tisti panji so dobri, iz kterih zjutraj ob osmih ali devetih bučele urno iu naravnost iz panja iu v panj letajo iu hlačiee nosijo. Na hlačiee moraš posebno gledati, kajti tudi mlade bučelice, ki se letati učijo, z močnim iu veselim hrun-danjem iz panja iu okoli panja letajo, toda hlačic nimajo in tudi svoj šum kmalo končajo. Ce zjutraj, preden bučele na branje gredo, na panjevej bradi kupci bnčel počivajo iu inermrajo, tako je to dobro znamenje, in po tem glasu se dobre bučele razločijo od lačnih, ki sicer tudi pred žrelom sedijo, vendar molčijo. ii. Dobro znamenje je, če tiho, iu sapo lia-se dorže pred panj stopiš, iu vidiš bučele za žrelom v versti stati iu zadnji konec života po koncu deržati, glavo pa v panj obernjeno, s perutnicami močno prašiti. 4. Ce roko nad žrelom deržifi in čutiš, da gre močna gorkota iz panja, tako je (o znamenje, da ta panj ne more bolj! biti, ker ima veliko muh, zalege iu stordi, zdravo in rodovitno matico in vsega, česar je potreba, pa na tak panj boš le zadel po dolgem lepem vremenu in bogatej paši. Zelo zgodaj spomladi pa so bučele tudi dobrih panjev ne glasijo, vse. je liho; poglej tedaj na žrelo, če so mokre ali rosno, to ti kaže, da ima panj veliko polka, stordi, ploda in dobro malico. Ali to znamenje boš videl lo po hladnih nočeh, nikdar po toplih; pa tudi po hladnih včtisi že. zjutraj bučele popijo roso, ki jo za plini potrebujejo; lodaj moras pa spet z roko poskusiti, čo kaj gorkote iz panja gre, ki je najgotovejšc znamenje, ila je panj dober. B. Znotranja znamenja. Ako sn zunanja znamenja dobra, moraš še panj odpreti, da se o panjovi dobroti popolnoma prepričaš. Ce vidiš, da ima veliko satovja, sterdi in muh, iu če bučelo vse serdite i/, panja lete, ko med satovje pihneš, jo panj dotier in glej. da ga kupiš; se ve da boš za lak panj moral ktcri goldiuarček več dati, kakor za klorega slabega, pa boljo je, da takega kupiš, kakor 4 ali 5 slabih. Za pleme jo pa tudi panj srednjo ceno iu dobrote dober, čo ima novo belo satovje, dovolj muli iu dobro matico. Ako ima le dovolj novega satovja, ima gotovo tudi dovolj bučel iu dobro malico, posebno če v satovji veliko ploda ali zalege vidiš. Ce si tedaj spomladi kupiš lak panj, ki ima zgoraj imenovana dobra znamenja, bode, ker ima dobro matico, v kratkem veliko bučel in toraj tudi zgodenj roj; bučelo bodo pridnejše delale, zalego lože pregrele; ker bodo na sterdi bogate, zato se lakote ne bodo balo. Ce pa panje jeseni za pleme kupuješ, kupi si lo take, ki imajo dovolj mladega satovja iu dovolj sterdi iu muh; kajti revnega panja čez zimo prerediti, stalo bi ti predrago. Sploh pa vedi, da panj z malo bučelami no bo nikoli nič prida; kjer pa vidiš veliko bučel, tam so brez skerbi zaneseš, da je tudi dovolj stordi. Kdor pa panje za podiranje ali odjomaqje kupuje, ta naj gloda samo na težo panja, na drugem ui nič ležeče. Tako učita Janša iu Zalokar; če so boš držal teh pravil, no boš so opekel pri nakupovanji panjev. Koliko panjev pa naj si začetnik kupi? Saj dva ali tri: z enim začeti ni dobro, dolgočasno je pri enem panji sedeti, iu če se temu šo kaka nesreča pripeti, tako je vso veselje pri kraji. Eu sam panj naredi veselje malo, skrbi pa dovolj. J. Huininr. -X- Sadjereja. Ljudjo v naši slovenski domovini od leta do leta bolj tožujejo o slabih časih; nekateremu kmetu so v resnici že tako hudo godi, da včasi komaj še svojo davke plačuje, iu dostikrat ue v6, od kod vinarja dobiti za sol iu drugo vsakdanjo potrebe, iu vendar leži ravno v naših krajih šo veliko dragih zakladov v zemlji zakopanih, kateri samo čakajo, da bi jih kdo izkopal in v prid ubogega ljudstva obrnil. Edeu lakih zakladov po naših gričih, pašnikih, travnikih, polog cest in za plotovi — iu ta zaklad je žlahtno sadje — naj so vživa surovo ali posušeno, za dom ali za prodaj, naj bo iz njega zdruzgan jabolčnik ali hruševec ali kis. Korist, ki nam jo dajo sadonosno drevje, jo tako velika, da so smemo po pravici čuditi, kako da jo še tako malo sadnega drevja po slovenskem svetu. Ko bi naši ljudje za drugo sadje pol toliko si prizadevali, kakor za grozdje, bi ga leliko desetkrat toliko pridelali in bili na mošnji bogatejši. Koliko je gričev po naših krajih, kateri imajo najlepšo lego za sadonosno drevje, pa rodijo le nič vredno grmovje; — koliko je pašnikov, katerim bi senca prav dobro dola, po katerih so pa živina le dolgočasi, ker druzega no vidiš, kakor osat in trnje, katero živini no dajo potrebne senco ne hladit v poletni vročini, ue zoper deževno nalive 9* potrebne strebe. Na njih ravno zato le malopridna trava raste. Koliko je travnikov, katerim sobice preveč pripeka in suši, katerim Iu ravno hladna sonca pripomogla, da bi boljša iu obilnejša trava raslla; koliko prostora jo še poleg naših cest iu potov, kjer bi lahko veliko sadonosuih dreves rastlo iu /.Iahten sad rodilo, popotnikom v veselje, revnemu kmetu pa v poboljšanje slabili časov, v krepko hrambo zoper pomanjkovanje druzega živeža iu v kratkočasovaujc ljubi mladini. Tudi da sadno drevje vsako leto nekaj drv za rokodelstvo iu kurjavo, česar prezreti nikakor ne smemo. Ako bi se naši kmetje sadjcrcjc prav poprijoli, marsikater med njimi bi si vsako leto sto goldinarjev pripravil — brez skrbi iu brez dola. — N. pr. leta lStiä. je šlo skozi Trst črez jadransko morje v Aleksandrijo ua Egiptovskem več tisoč mernikov samih jabclk. večidel iz spodnjega Stajcra in z Dolenjskega; ravno toliko goldinarjev je pa prišlo za to v naše kraje nazaj. V teharski lari Mizo (Vlja jo bil kmet, kateri je za svoje zaslugo v sadjeroji od svitlega cesarja zlati križec, dobil; ta skupi mnogotero leto samo za črešnje po 150 do 20<> goldinarjev. Ali ni to lepa pomoč za kmeta v sedanjih slabih časih? N. pr. če ima kmet 1(H) sadonosuih dreves, dobi vsako leto 100 vagannv sadja — (enkrat manj, enkrat več) —; proda ga po 2 gold, vagan. toraj ima vsako leto 200 gold, brez velikega truda iu za majhne stroške, kakor tla bi jih na cesti pobral; posebno pri nas ob Savi, kjer „vošenke" iu „kopiti" tako dobro obrodijo. Komur ta račun dosti zastopno no priča, koliki dobiček je za kmeta umna sadjcrcja, temu bi jaz zastonj dalje bob v steno metal. Rajni milostljivi škof Slomšek to le svetujejo: „Naj bi vsak ženin svoji nevesti dvoje žlahtnih drevesec v sadil, kcdar k hiši pride; vsaki oče novorojenemu otroku po dvoje drevesec požlahtnil, vsaki odrašen mladcncč svojemu očetu vsako leto jedno, pa tudi materi jcdno sadonosno drevo za rešitvo podaril, katerega je sam izredil in vcepil, vrh tega še brat bratu, sestra sestri lepo drevee za godovno (imendan) dala, hitro bi bili naši krasni kraji veseli raj, kakor jih po stranskih krajih vidimo. Potreba je toraj, sadjereje se učiti, potem pridno saditi, in Hog bo rast dal." Jabelčiiih, črešnjevih, češpljcvih, breskovih, kostanjevih, posebno pa hruševih divjakov nahajamo precej obilno, kjer bodi. jih leliko izkopljcino, požlahtnimo in ua prostor, kjer sadno drevo imeti hočemo, presadimo; požlahtnjenih najdemo le malo. Pri nas cepijo le v razcep, kar je sicer naj stareji, pa najslabši način; sklad zamažejo z ilovko, prekrijejo z mahom in prevežejo s srabotjem, potem se pa malo še brigajo za drevee, kako kaj raste. Kdor se liočo učiti, kako se požlahtnenje divjakov slabo in napačno opravlja, naj pride gledat v take kraje. Jablan daje kraj Save doli do Vidma posebno žlahtnih „voščen k" (Wachsapfel), katere se v daljne kraje po 2 do 4 gold, vagan lehko prodaja. 3Ied hruškami se najdejo večidel samo tepke, ki dajo dober hruševec. Med zelje v kad režejo kutne zavoljo dobrega duha in okusa; črešenj je malo požlahtnjenih ; orehi rastejo kakor saini hočejo: kostanja je dosti iu nekaj prav debelega: nešplje iu oskorži dajo dober, in če se obleži, prav prijeten iu okusen sad, pa malo kje se dobi. V šoli naj se otroci liauče, kako je ravnati iu vzrejati sadno drevje. Pa tudi odrasli ljudje naj gredo učitelja prosit, da jim pove, kako on s sadnim drevjem ravna. To vsi učitelji dobro razumu. Dolenjske Novice. -N- Kako je mladi Zabrežan hotel svoji ženi postreči, pa mu je spodletelo. Prav lepo posestvo jo; ljudje je iinenujqjo pri „Zabrežnnovih." Veličastno kaže lielo zidovjc hlevov iu skednja svojo belino zuad brega iu veliko število oken hišnega poslopja se Miška v večernem solncu, kot liilu hi kaka graščina, ue pa stanovanje priprostega krnela iu njegovih poslov. Okrog obdano je s travniki iu gozdom, ua (Uli strani pak prav tik hiše teče mali potok, ki goni žago iu mlin. Sploh rečeno, te posestvo je uarlepši v ouej okolici. Blizo dvoriščnih vrat na travniku sloji malo zidano znamenje iu v tem je staro, pa ne posebno umetno izdelano razpelo, katero pa Zabrežanovi že. od nekdaj visoko spoštujejo. Ob vsakem prazniku ovenčajo razpelo s cveticami in prižgejo voščeno svečo. Ha pa precej povemo: voščena sveča hila je vedno domač pridelek. Doma so jo vlili iz lepega, čistega, rumenega voska, katerega so v tej hiši že. od nekdaj doma pridelovali, to je hil pa tudi ob jodncm davek, katerega so Zabrežanovi dajali Mogli za blagoslov pri čebeloreji. Če so pa pri čebeloreji več voska pridelali, kolikor so ga pri domačem znamenji potrebovali, ga niso prodali, temveč gospodinja zavila je voščene krogle v lep bel prtič in ga jo nesla domačemu gospodu župniku naj ga obrnejo v čast božjo. Tako delali so pri Zahrcžanovih že od več kot sto let semkaj, in zdajšui mladi Zabrežan, pobožen mož, tudi ni hotel stare navade opustiti. Kaj in kako se vosek pridobiva in pripravlja, mlademu Zabrežauu ni preglavice delalo. Vsako zimo je nekaj panjov čebel pomrlo, in v teh bilo je veliko praznih satov, s katerimi so napolnili več jerbasov. Tako bilo je voska vedno več, kakor za domačo potrebo, lahko so tedaj Zabrežanovi farni cerkvi pomagali. .Mladi Zabrežan pa bi bil rad tudi med videl, in to se mu že več let ui posrečilo. Knkr.it so bili panjovi prelahki, tako da si ni upal čebelam medu jemati, v drugič pa tega zbog obilnih gospodarskih opravkov ui mogel storiti, iu ko je vendar enkrat do tega prišel, odsvetoval mu je star pa skušen čebelar, da to zdaj ne gre, ker je prepozno in je preveč zalege po satovji: v tretjič vendar le pride mu priložnost, imel je prosto uro in tedaj pripravi se na svojo odgovornost nekoliko medu dobiti, da bi z njim svojo ženo oveselil. Mimogrede bodi pa povedano, da mladi Zabrežan ni bil Zabrežanove korenine, temveč se je le semkaj priženil iu da doma ni nikdar videl čebelariti, tedaj tudi ni prave priložnosti imel se se čebelorejo bolje seznaniti. Toliko bolj previdno hoče sedaj ravnati in se obnašati. Oboroži in obleče se ves do zob, na žuljave roke si potegne debele volnene rokavice in na glavo si dene čebolno kapo. Kljuka, nož in drugo tako orodje, veliko ga sploh ni bilo pri hiši. vzame in gre na delo. Bilo je neke nedeljo popoldne; samo pastir, ki je Zabrežanove krave pasel po gozdu, ga je spremil. Karpopred so naredi ogenj v kadilnici; ktnalo se dviga gosti dim iz nje. — Zdaj se odbere najtežji panj (bili so samo slamnati, visoki panjovi), se močno pokadi in postavi na pripraven prostor. Vspeh je bil velikanski čebele pomaknile so se med satovje nazaj iu nobena si ne upa na dan. A med je zgoraj, to je Zahrcžau slišal oil starega čebelarja, čeravno mu ui popolnoma hotel vrjeli, 011 je le misiji, je že zadosti, da se nož med satovje vtakne ali zareže, že mora med iz njega toči; (oda zdaj se je prepričal o resnici čebelarjev i h besed. Spodaj ni dobil nie, kol prazno satovje, le nekaj satov je bilo polnih, pa pri mali njegovi učenosti je spoznal, da je to lo zalega iu nič druzega nego zalega. — Zdajci minila ga je vsa potrpežljivost. Z jezo odtrga pokrov iu izrezuje iz zgornjega prostora sat za satom in jih poklada v skledo poleg sebe. To so bili dohodki po njegovem mnenji, in komaj je dobro prvi panj zaprl, že jo bil drugi na vrsti. „To gre vrlo dobro iz pod rok" si misli Zabrežan iu tudi iz lega izreže jedno vrsto satov. A nesreča nikdar ne praznuje, tudi tukaj se je vmes pomešala. Nevede se mu na enkrat panj malo nazaj nagne iu Zabrežan ga hitro zagrabi, da bi se no zvrnil. Ko jo pa z roko segel panju v pomoč, jo nehote sunil ob pokrov prvega panju iu ga nekoliko odrinil. Čebele bile so sedaj vso zmešane, vso razdraženo planejo iz panju in se primejo kape iu obleko, pikajo skozi rokovice, in se vgnjezdijo gledajočemu pastirju pod klobuk, kateri jo hitro pa hudo jokajo pobere od tod: zdajci na rede Zabrežauu tolikanj skrbi, da mu je pot, ki mu je popred samo na čelu v debelih kapljah se zbiral, po vsem životu curkoma lil. V tem trenutku še le spozna, kako dobra je kapa; pa stoj, kaj je to? Zdaj buči jodna znotraj kape in po obrazu leze, in ravno poskuša blizo desnega očesa pičiti; tega pa Zabrežan ne upa pretrpeti! Jezno potegne sito iz obraza, da bi nagajajočo čebelo odstranil in umoril, a v tem trenutku se mu jih več zaleti v obraz, ua glavo in vrat, povsod sliši neprijetno šumenje in občutljivo bolečine. „Proč od tod, proč!" zakriči in ne zmeneč se za odprt panj in skledo z medom, hiti, kar mu moči dopuščajo, dokler v temnem kotu v govejem hlevu ne ostane. Tam dobi objokanega pastirja, ki si je zela iz kože potegoval. Tudi on tako stori. Minnla je že dobra ura, ko si oba ta dva „čebelarja" zopot upata iti pogledal k čebelnjaku, da vidita vspeh njunega dela. Pa glej! Tam je vse divje, vse čebele so bile vznemirjene in kaj pa še v skledi! Kar celi oblak čebel leta okrog njo, v takih okolnostih za danes ni bilo nič počeli. Zabrežan sklene zjutraj zgodaj vso v red dejati in narezani med domov prinesli. Ko je po dobro prespaucj noči še pri zgodnjem svitu z oteklimi lici k čebelnjaku prišel, so se čebele sicer že pomirile, in zdaj je lahko odprti panj zaprl in v čebelnjak prenesel, toda sad včerajšnjega dela je izginil. V skledi bilo jo le še prazno satovje; ves med so čebele med tem odnesle. Zabrežan moral se je tudi sedaj le z voskom zadovoljiti, kajti svojega dela ni hotel ponavljati. Za plačilo imel je dobro otekel obraz, da je komaj videl, in žena njegova iti dobila skrivaj ji namenjenega medu. j. -x- Naši dopisi. Jesenice 10. septembra. Veliko in mnogo se je uže ugibalo po vzrokih, zakaj sadjereja peša, ali vsaj 110 napreduje, kakor bi bilo želeti, ali kakor bi lahko napredovala. Vzrokov je mnogo. Dragi čebelar in sadjerejec dovoli, da tudi jaz ono izpregovorim. Vsako drevesco stane mnogo truda, predno ti sad rodi; tako drovesco ima pa mnogo sovražnikov, ki ga hočejo uničiti, kakor mravljo, gosenice, miši i. I. d. Ti in enaki sovražniki li ogouobijo drevesce polagoma tako, da ako ti drevesce zapaziš še za časa, ga moreš šo rešiti; vse kaj druzega pa je, ako ti v tvojo drevesnico pride glodač, divji zajec, ta li jih ogloda 011 večer, da lo ho kar glava bolela. Ako ju drevesce ml zajca oglodano, ni je druge pomoči, kakor je precepiti, ako ni do lal oglodano, ako jo pa do zoniljo oglodano, naj se pa izruje in proč vrže. Ali je ni pomoči zopor toga škodljivca? Jaz menim, da bi bila, in sicer la-le: Zajec naj se nversti med gozdne škodljive živali, da hi ga smel vsak preganjati, brez strahu pred kaznijo. Čudno se mi dozdeva, da v Avstriji postava obstoji, ki hrani škodljivega zajca, da zadostuje nekoliko lovskim hlapnežem, ter da sadjerej-oeni iu kmetijstvu tako kvar dela. Oglejmo si lo holj natanko: Domače kozo v lastnem gozdu ne smeš pasti, pri tem ko ti divji zajec tvoj zelnik in tvojo drevesnico ogoiiobnjo, kakor mu ljubo, in gorje ti, ako ga ubiješ! Prišel boš v temnico, še prodno boš zajca pojedel, kajti od te strani vladni organi z vso hitrostjo iu ostrostjo svoj posel izveršnjejo. Imamo sicer tudi postavo, katera posestnika brani pred zverjadjo, kako gre pa tukaj, bo vedel tisti, kdor je v tej zadevi že opraviti imel. Mnoga pota in mnogo truda ti bode prizadejalo, prodno boš tvojo odškodnino dobif, tako da ti stroški odškodnino navadno presegajo. Cul sem, da je slavna c. kr. kranjska kmetijska družba v tej zadevi poslala peticijo na deželni odbor. Ali bi ne bilo tudi umestno za čebelarsko in sadjerejsko društvo, da enako povzdigne svoj glas v tej zadevi? kdor išče, najdo: kdor terka, se m d odpre: kdor prosi, prejme. A bolj ko bomo vpili, popred bomo kaj dosegli. Dragi mi čebelar in sadjerejec, ako ti je ljubo, drugič o panjovih kaj? *) . J. Repe. Ts Planinske doline, na Notranjskem. — .Malo krajev v našej milej domovini je čeheloreji in sadjarstvu tako vgodnih, kakor haš naša lepa Planinska dolina. Veliko dobička bi lehko ti dve panogi kmetijstva našim seljakom donašalo, ako bi bilo poleg razuma tudi malo več veselja do vsestranskega napredka. Čebelarjev s primerno velikim številom panjev je v našej okolici še precej, a se sadjarstvom, pravim umnim sadjarstvom, se ne peča skoro nihče. To pa tudi nij prav nič čudno, kajti česar se kdo nij učil, tega tudi znati ne more. Upati pa smemo, da se bode tudi o tej zadevi v kratkem na bolje obrnilo, ker se sadjarstvo po šolah marljivo goji. Ljube čebelice so se bile tudi pri nas pretočeno zimo slabo ponesle, kajti onim čebelarjem, kateri so jih doma prezimili, so pomrle skoro vse. Rolj srečni so pa bili ti. ki se nijso bali truda in stroškov, ter so jih poslali v raj naše dežele — Vipavo. Rojev jo bilo spomladi obilo, in tudi paša skozi celo poletje tako izborna da uže davno ne tako. Rane, katere je nekaterim čebelarjem zima vsekala, zacelila bode jesen z bogatim pridelkom. Poleg sladkega medu in koristnega voska nabrali in natrosli bodemo pa tudi, jabolk in hrušek za domačo potrebo in tu in tam tudi za prodaj. Pri bogatem pridelku se bode vendar kak zaspanec predramil in izprevidil, da je imel naš Vodnik le prav, ko je pel: Jablane, hruške in druge čepe Cepi v mladosti /.a stare zobe! —. fc Z: spodnje Idrije.. Slavno uredništvo! ker se v Vašem cenjenem listu „Slov. čebelar in sadjerejcc" bere od več občin, kako se čoboloivja v letašnjem letu po- *) Prosimo. UredniXco. naša. naj častiti bralci (udi malo zvedo, kako je se čobelorojo v idrijski okolici. Poročati hočem malo o tej stvari. Pri nas je zima hudo gospodarila; onim čebelarjem. ki svojih čebel niso na Kras peljali ua pašo. so večinoma skoro vse čebeli* poginile, le nekaj je še živili ostalo. Tudi nam. ki smo jih imeli na Krasu ua paši. se li i posebno dobro godilo, tudi v naših panjovih dobili smo toliko mrličcv. da še nobeno zimo uc toliko. Tukaj je bila pomlad za čcholno pašo zelo neugodna iu mrzla. Nekateri odprli so jih 2li. februarja, drugi pa II. marcija. Nek gost. Anton .Minili po imenu v srednji Kanoinlji št. S doma, ki se je od svojega očeta naučil čebelarstva, je dobil dno 10. maja prvi roj in konce tistega mesca je imel že 4-S rojev; do konca julija se mu je vse število panjov namnožilo ua 00. Prodal jih je 50. par po 4 gld. Tako dela slednje leto in gotovo uarboljo opravi. Sploh je na pomlad tukaj prav dobra paša za čebelo, ker takrat po miših pašnikih večjidel vse grmovje, dren, leskovje, vrbe in vresje, kakor tudi več vrst cvetic raste iu takrat že cvete. Ko pa travo posečejo (pokose), pa čebele, nimajo paše, peljati jih moramo ua Kras ali pa k Ljubljani na pašo. Letos je dobil Matevž Vidmar po navadi, kakor druga leta, od Miha Besednjak iz Kumna na Krasu naznanilo, da naj drugi teden pripelje čebele, na pašo, a črez 3 dni potem pa dobi prepoved, da ne smo čebel tja na pašo peljali. To naznanilo je imelo opombo, da je namreč starešinstvo v seji dne avgusta sklenilo, da se uc smejo več čebele v Kinnen in v Sveto na pašo uvažati. Vlansko leto pravijo, da so v Kumcn blizo TOO iu v okolici tudi toliko panjev napeljali: zato plačevali so v občinsko blagajnico po S kr. od panju. Li to ni bilo občini na korist? Tudi k nam pripeljejo na pomlad čebele na pašo. Kedar jo dobra paša, imamo vsi dobre čebele. Zato vložili smo tudi mi dno 10. februarja 1807 št. 17 prošnjo na deželni zbor v Ljubljani, da bi nam bilo dovoljeno pobirati nekak občinski davek po 5 kr. od panju. Prošnja je bila odbita od deželnega odbora v Ljubljani z dnem 12. marcija 1867 št. 1032. Lepo prosim, če bote to v Vašem cenjenem listu natisnili, popravite mi popred gramatične napake, kajti jaz nisem bil nikoli zmožen prave slovenščine, poleg tega mi pa še zaradi moje starosti (pri 80. letih) dušne in telesne moči hirajo. Na zdravje!*) Jhiiljim Lrskntti:. -X- IT. Imenik p. n. lja.aai.. Brez te varstvene znamke, postavno zavarovane, ima se to zdravilo smatrati kol ponarejeno. g # S Cvet zoper trganje, po dr. Mit lir u. ji- odločno najboljše zdravilo /.opor protin ter rermalizum, trganj* I'" udih, bolečine r križi tor Ur rili, oteklino. otrpnete ude iu kile i. t. d., malo časa če so rabi, pa mim> popolnem trganje. !>ar dokazuje obilno zalival, Zahteva naj so samo „rret zoper trganje po dr. .Vuliru1' z zraven stoječim znamenjem; 1 steklenica SO kr. Planinski zeliščni sirop kranjski, _ _ izboren zoper kašelj, hriparosl, rrutohal. prune in ptučne bolečine; (VarHranaznamka). 1 stoki, .iti kr. Koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči šoki iu sirupi. Pomuhljeno (Dorsch) jetrno olje, najboljše vrste, izboruo zoper bramare, pljučnico, kožne izpuslke ill bezgarne oteklini\ 1 steklenica till kr. Salicilna ustna voda, najboljše za ohraneiijo zob ter zobnega mesa iu takoj odpravi xnirailljiro sapo iz ust. 1 steklenica SO kr. Kričistilne krogljice, c. kr. priv., ne smele bi se v uijediiem gospudiusivu pogrešati in so so uže tisočkrat sijajno osve-dočilo pri ziibasimji čloreškega telesu. glarolnilii, iilrpnenili uilih, skaženem želodcu, t! jetrnih ill ohiitliiih boleznih, v škatljah a 31 kr.: jeden zavoj s Ii škatljami / gl. S kr. ■ ltii/.pašiljii\a se najmanj je