TARTUFFE Molière TARTUFFE Spremno besedila napisala NADA BARBARIČ VSEBINA KRONOLOŠKI PREGLED MOLIÈROVEGA ŽIVLJENJA IN DELA MOLIÈRE IN NJEGOV ČAS (preglednica) UVODNA RAZLAGA Politično in družbeno ozračje v Franciji v letih 1650–1675 Komedija v Molièrovem času in bitka za Tartuffa Glavni motivi in teme v komediji Tartuffe Vloga in podoba dramskih oseb v Tartuffu Zunanja in notranja zgradba Tartuffa Komedija Tartuffe med barokom in klasicizmom Ideja Tartuffa BIBLIOGRAFIJA SLIKE TARTUFFE MNENJA O KOMEDIJI TARTUFFE Molièrove prošnje kralju za umik prepovedi Tartuffa Molièrov uvod v knjižno izdajo Tartuffa Mnenja drugih avtorjev o Tartuffu VPRAŠANJA TEME KRONOLOŠKI PREGLED MOLIÈROVEGA ŽIVLJENJA IN DELA 1622 Krščen 15. januarja v Parizu kot Jean-Baptiste Poquelin. 1631–40 Študira v Clermontovem kolegiju v Parizu. 1640 Začne s študijem prava v Orléansu. Namerava prevesti Lukrecijevo pesnitev O naravi stvari. 1643–45 Z Madeleine Béjart in nekaj igralci ustanovi igralsko skupino Slavno gledališče. Skupina uprizori nekaj predstav, nato zaradi dolgov propade. 1646–58 Molière in Béjartova igrata po podeželju, najprej v skupini pod vodstvom Charlesa du Fresna, nato v lastni skupini, ki ji je mecen princ de Conty. V tem času nastanejo tudi prve Molièrove krajše igre. 1658 V Parizu se zanje zavzame kraljev brat. Igrajo pred kraljem Ludvikom XIV., ki je nad Molièrovo igrico Zaljubljeni zdravnik navdušen. Z Italijanskimi komedijanti si odslej delijo dvorano Petit Bourbon. 1659 Smešni preciozi. 1660 Sganarel ali namišljeni rogonosec. Dobi novo gledališko dvorano v Palais-Royalu. 1661 Don Garcie iz Navare ali ljubosumni princ. Šola za može. 1662 Molièrova poroka z Armande Béjart, Madeleinino sestro ali morda celo hčerjo. Šola za žene. 1663 Kritika šole za žene. Improvizacija v Versaillesu. 1664 Rojstvo sina Louisa, njegov boter je kralj Ludvik XIV. Izsiljena ženitev. Med praznovanjem maja v Versaillesu uprizoritev prvih treh dejanj Tartuffa. Na pritisk cerkve kralj prepove igro. Molièrova prva prošnja kralju za umik prepovedi. Tartuffa igrajo odslej tu in tam na privatnih plemiških zabavah. 1665 Don Juan. Molièrova skupina se preimenuje v Kraljevo skupino in dobi rento 7000 liber. 1666–67 Molière kljub bolezni ustvarja naprej. Ljudomrznik. Zdravnik po sili. Predstava Goljuf, parafraza Tartuffa, je takoj prepovedana. Molièrova druga prošnja kralju za umik prepovedi igranja Tartuffa. 1668 Amfitrion. George Dandin. Skopuh. 1669 Končno dovoljena uprizoritev Tartuffa. Veliko zmagoslavje. Komedija izide kmalu po uprizoritvi. 1670 Sijajna snubca. Žlahtni meščan. 1671 Skapinove zvijače. 1672 Učene ženske. 1673 Namišljeni bolnik. Med predstavo 17. februarja se Molière po zadnjem dejanju zgrudi in umre uro zatem. Cerkev mu odkloni cerkveni pogreb. Šele na kraljevo intervencijo je ponoči brez vsakega obreda pokopan na pokopališču Saint-Joseph. 1682 Izidejo Molièrova dela v štirih knjigah s predgovorom, ki jim sledita dve s še neobjavljenimi deli. MOLIÈRE IN NJEGOV ČAS Molièrovo življenje in delo Kultura Zgodovinski dogodki 1622 Rojen v Parizu kot Jean-Baptiste Poquelin. Montpellierski mir s protestanti. 1623 Rojen fizik Pascal. 1625 Angleški prestol zasede Karel I. 1626 Umre filozof Bacon. V Rimu posvetijo Petrovo cerkev. 1628 Iz Notranje Avstrije izženejo protestantsko plemstvo. Richelieu zavzame hugenotski La Rochelle. 1630 Umre astronom Kepler. Švedska vstopi v 30-letno vojno. 1631 Začne s šolanjem v Clermontovem kolegiju v Parizu. 1633 Galilei prekliče svoj nauk. Rusko-poljska vojna. Kanada dobi prvega guvernerja. Angleži ustanovijo prve naselbine v Bengaliji. 1635 Umre Lope de Vega. Ustanovljena Francoska akademija. Konec švedske vojne. Sveto rimsko cesarstvo napove vojno Franciji. 1636 Corneille: Cid. Ustanovljena univerza Harvard v Ameriki. 1637 Izide Descartesova Razprava o metodi. Rimsko-nemški cesar postane Friderik III. 1639 Rojen Racine. 1640 Študira pravo v Orléansu. Corneille: Horace. Nasprotja med kraljem in parlamentom v Angliji. 1641 Umre slikar Van Dyck. Corneille: Cinna. Polyeucte. 1642 Umre G. Galilei. Umre kardinal Richelieu. Puritanci v Angliji prepovejo gledališče. 1643 Z Madeleine Béjart in nekaj igralci ustanovi igralsko skupino Slavno gledališče. Umre skladatelj Monteverdi. Novoangleška konfederacija v Ameriki. Umre Ludvik XIII., kralj postane štiriletni Ludvik XIV. Regentstvo. 1645 Skupina Slavno gledališče zaradi dolgov propade. Začetek vojne za Kreto. 1646 Westminstrska veroizpoved v Angliji. 1648 Molière in Béjartova igrata po podeželju v različnih skupinah. Zgrajen Tadž-Mahal v Indiji. Cromwell premaga škotsko vojsko. Ljudske množice se uprejo regentski vladi Ane Avstrijske, upor Fronde. Vestfalski mir konča 30-letno vojno. 1649 V Angliji obglavijo Karla I. 1650 Umre Descartes. 1651 Ludvik XIV. prevzame vladarske posle. 1652 Nizozemci ustanovijo Kaapstad-Cape Town. 1653 Cromwell postane lord protektor. 1654 Kronanje Ludvika XIV. 1655 Začetek nordijske vojne. 1657 Cromwell zavrne krono. 1658 V Parizu se za Molièrovo igralsko skupino zavzame kraljev brat. Igrajo pred kraljem Ludvikom XIV., ki je navdušen. S skupino Italijanski komedijanti odslej delijo dvorano Petit Bourbon. Cromwell umre. 1659 Smešni preciozi. Pirenejski mir med Španijo in Francijo. 1660 Sganarel ali namišljeni rogonosec. Dobi novo gledališko dvorano v Palais-Royalu. Ponovna uvedba monarhije v Angliji s Karlom II. 1661 Don Garcie iz Navare ali ljubosumni princ. Šola za može. Začetek gradnje Versaillesa. Umre kardinal Mazarin. Colbert finančni minister. Anglija pridobi Bombay. 1662 Molièrova poroka z Armande Béjart. Šola za žene. Umre Pascal. Nizozemci pregnani iz Brazilije. 1663 Kritika šole za žene. Improvizacija v Versaillesu. Turki na avstrijski meji. Kanada postane francoska kronska kolonija. 1664 Rojstvo sina Louisa. Izsiljena ženitev. Uprizoritev prvih treh dejanj Tartuffa. Na pritisk cerkve kralj prepove igro. Pomorska vojna med Anglijo in Nizozemsko. 1665 Don Juan. Molièrova skupina se preimenuje v Kraljevo skupino. Umre slikar Poussin. 68000 žrtev kuge v Londonu. 1666 Ljudomrznik. Zdravnik po sili. Umre arhitekt Mansart. Ustanovitev Kraljevske akademije znanosti. Boileau: Satire. Umre Ana Avstrijska. Veliki londonski požar. Newton odkrije zakon težnosti. 1667 Predstava Goljuf, parafraza Tartuffa, je takoj prepovedana. Racine: Andromaha. Milton: Izgubljeni raj. Delitev Ukrajine med Rusijo in Poljsko. Francosko-nizozemska vojna. 1668 Amfitrion. George Dandin. Skopuh. 1669 Končno dovoljena uprizoritev Tartuffa. Veliko zmagoslavje. Komedija izide kmalu po uprizoritvi. Umre Rembrandt. Izidejo Pascalove Misli. Benečani izgubijo oblast nad večjim delom Krete. 1670 Sijajna snubca. Žlahtni meščan. Racine: Britannicus. 1671 Scapinove zvijače. Usmrčena Franjo K. Frankopan in Peter Zrinski, vodji ogrskohrvaške velikaške zarote. Ludvik XIV. zahteva notranjost Severne Amerike. 1672 Učene ženske. Začetek holandske vojne. 1673 Namišljeni bolnik. Po predstavi 17. februarja Molière umre. Prva Lullijeva opera. Evropska zveza proti Ludviku XIV. UVODNA RAZLAGA Politično in družbeno ozračje v Franciji v letih 1650–1675 Francosko politiko in družbo v tretji četrtini 17. stol. zaznamuje naraščajoči absolutizem kralja Ludvika XIV. – Sončnega kralja, ki prevzame oblast leta 1651. Ob smrti njegovega očeta Ludvika XIII. leta 1643 je regentstvo prevzela mati Ana Avstrijska ob opazni pomoči kardinala Mazarina. Stopnjevanje njune nepriljubljenosti je pripeljalo do upora ljudskih množic leta 1648, ki se je ob sodelovanju posameznih plemičev razširil v t. i. upor Fronde, dokončno zatrt šele leta 1653. Mladi kralj je tako začel vladati v razburkani državi, ki je čutila tudi posledice komaj končane tridesetletne vojne (vestfalski mir leta 1648). Franciji je hotel vrniti veličino, notranjo stabilnost in evropsko pomembnost. Popolno vladarsko samozavest (»L’état c’est moi!«) je razvijal postopoma, najbolj pa je prišla do izraza po smrti zvestega svetovalca kardinala Mazarina (1661). Ludvik XIV. je imel sebe – kralja – za božjega zastopnika na zemlji. Njegov najustreznejši simbol je bilo tako lahko le mogočno in svetlo sonce. Za pomoč pri vodenju države je načrtno izbral preizkušene ministre meščanskega porekla (Colbert, Lionau, Le Tellier), plemstvo pa zaslepil s ceremonialnim prilizovanjem na dvoru, ki je slovel po neizmerni zapravljivosti. Med drage investicije v veličino je spadala tudi gradnja novega kraljevega bivališča, dvorca Versaillesa (1661–82), ki naj bi ponazarjal vladarjevo ločenost od množice in njegovo izjemno sposobnost pri kultiviranju močvirne in odljudne pokrajine. Dvorne slovesnosti in ceremoniali so bili ustvarjeni za podpiranje pravega kulta osebnosti, ki mu je tudi Ludvik XIV. plačal svoj davek, saj je večino svojega dneva preživel pred očmi dvora. Francoski kralj in njegov dvor sta zaslovela prek francoskih meja – Evropa je sledila takratni francoski dvorni modi s posnemanjem kratkih hlač in svilenih nogavic, velikih pentelj na čevljih in svetlih, umetelno počesanih, napudranih lasulj. Notranjepolitično je kralj svoj absolutizem gradil na zmanjšani, skoraj izničeni moči parlamenta, poenotenju pravosodja, ureditvi državnih financ in davkov ter verski enotnosti. Pri urejanju gospodarske situacije mu je pomagal minister Colbert, zagovornik gospodarske politike notranjega merkantilizma. Podpiral je ustanavljanje manufaktur, širjenje poljedelskih območij, gradnjo prometnih zvez, uveljavil se je enoten denar. Za velike družine so veljale posebne davčne olajšave. Čeprav je francoski narodni dohodek zaradi take gospodarske politike rastel, se je ta rast zaradi kraljeve zapravljivosti komaj poznala in se sčasoma povsem izničila. Francosko zunanjo politiko so v tem času po komaj doseženem miru spet zaznamovale vojne, ki naj bi bile po kabinetnem načrtovanju bolj zmagoslavne, kot so dejansko bile. Francoski pohod proti Flandriji leta 1667, ki je imel za cilj osvojitev španske Nizozemske, je temeljil na t. i. devolu-cijskem dednem pravu, ki ga je Ludvik XIV. uveljavljal v imenu žene, španske princese Marije Terezije, po smrti njenega očeta Filipa IV. Pohod je prinesel Ludviku XIV. le nekaj obmejnih mest in mu nakopal nenaklonjenost evropskih držav. Ta se je še stopnjevala leta 1672 ob pohodu proti republiki Združeni Nizozemski, ki je bila cilj naslednje francoske osvajalne vojne. Tudi ta vojna se ni končala po francoskih pričakovanjih. Pod vodstvom Viljema III. Oranskega so Nizozemci predrli jezove in poplavili deželo, spopad pa je prerasel v evropski spopad in se končal šele z mirom leta 1678. Zanimivo je, da Ludvikovi ozemeljski apetiti niso ostali samo v Evropi. Po razglasitvi Kanade za francosko kronsko kolonijo (1663) so se stopnjevale tudi njegove zahteve po Novi Franciji v Severni Ameriki, ki naj bi poleg Kanade obsegala še območje Velikih jezer in tok reke Misisipi. Krepitev kraljeve politične moči je prizadela tudi cerkvene kroge, najbolj tiste, ki so namesto samozavestni, kralja podpirajoči francosko usmerjeni verski politiki – galikanizmu raje sledili direktivam iz Rima. Ta je odločno podpiral delovanje mednarodnega reda jezuitov in laičnih verskih družb, med katerimi je bila najbolj opazna napol ilegalna Družba presvetega zakramenta oltarja. Dobra dela, ki jih je opravljala, npr. obiskovanje zapornikov, skrb za reveže, ustanovitev splošne bolnice v Parizu, so bila le en del njene dejavnosti. Drugi del dejavnosti je bil političen, saj je povezovala pomembne visoke plemiške osebnosti v skrivno opozicijo proti kralju. Družba je zato pod krinko pobožnosti izvajala skoraj policijski nadzor nad pregrešnimi državljani in o njih zbirala cele dosjeje podatkov, ki so postali podlaga sodnih ovadb in obtožb ter pripeljali celo do smrtnih kazni. Sledila so pogosta izsiljevanja, kritike preveč izzivalno in po modi oblečenih žena, poskusi prepovedi plesov, karnevalov, sejmov z burkami, kar pa še ni bilo vse: vpliv na družbo so nekateri želeli povečati tudi prek svojih duhovnih svetovalcev. Treba je vedeti, da je bil duhovni svetovalec v dobro situirani francoski družini v 17. stol. pomemben statusni simbol. Tako so do lagodnega življenja prišli mnogi semeniščniki iz manj imenitnih ali neplemiških družin, saj so bila pomembna duhovniška mesta rezervirana za ljudi visokih zvez. Namesto duhovniške posvetitve in prevzema podeželskih župnij so zato raje duhovno vodili družinske člane visokega meščanstva, jim ob vsaki priložnosti nudili možnost iskanja notranjega očiščenja in rešitev pred pogubljenjem. Zdravili so duše, prinašali gotovost in duševni mir, svetovali kot današnji psihoanalitiki in družinski psihologi. Izbor družinskega svetovalca je bil lahko tudi tvegano dejanje, saj se je prek direktnega stika med njim in člani družine povečala možnost grdih psiholoških in političnih manipulacij, celo goljufij, kar nam jasno prikazuje Molièrov Tartuffe. Ob lažnivi izumetničenosti dvora, skrivnih prizadevanjih za vpliv cerkve in postopni rasti v vsem zaničevanega meščanstva je skorajda ironično, da je osveščeni del francoske družbe tega časa kot najvišji, moralni in družbeni človeški ideal zagovarjal idejo t. i. »poštenega človeka oz. poštenjaka« (honnête homme), torej ideal, ki je temeljil na humanistični aristokratski tradiciji. Tak človek je kultiviran in olikan, vendar odklanja pretirana družbena pravila, živi brez dogem in predsodkov, sledi naravi in razumu, ki mu narekujeta uravnovešenost zahtevne etične drže na meji med strahom in pogumom, pretiravanjem in odrekanjem. Zavrača vsakršno vulgarnost, obvladuje sebe in okoliščine in je poosebljeno zmagoslavje naravnega nad izumetničenim, skratka, predstavlja francoskega gentlemana 17. stoletja, kakršnih je bilo v Ludvikovi Franciji prav malo ali skorajda nič. Komedija v Molièrovem času in bitka za Tartuffa Komedija je doživela v Franciji razcvet po letu 1630, ko je začelo naraščati vsesplošno zanimanje za gledališče. Kardinal Richelieu je v gledališču videl odlično priložnost državljanske vzgoje, zato je podpiral mlade avtorje in igralce. V Parizu so bile komedijske skupine vezane na razpoložljive dvorane, zunaj Pariza pa so obstajala majhna potujoča gledališča. Tri pariške dvorane, ki so si jih delile štiri skupine, so bile dolge in ozke in so vplivale tudi na način uprizarjanja predstav. Ozki oder je sledil obliki dvorane s potegnjenostjo v globino. Igralci so tako vstopali daleč zadaj, vendar se jih je zaradi šibke svetlobe sveč videlo šele, ko so prišli do ospredja. Stali so tik pred publiko, drugače jih ta ni slišala. Ozki oder ni dovoljeval velikih scen z boji, umori, ugrabitvami, ampak je sam po sebi zahteval enotnost časa in dogajanja. Kulise so bile naslikane na platno, in to v celoti, zato je bilo videti, kot da se orjaški igralci gibljejo v miniaturnem svetu. Prostor so dodatno omejevali še imenitni gledalci, ki so lahko sedeli kar na odru, zato so bile scene z veliko igralci še toliko težje izvedljive. Poklicni igralci komičnih vlog so se pojavili šele v 17. stoletju iz vrst male in srednje buržoazije. Pred tem so komične like igrali le burkači na sejmih. Igralskih šol ni bilo, veščine igranja so pridobili od starejših kolegov v skupini. Če niso potovali naokrog in se preživljali s priložnostnimi predstavami, so morali imeti zaščitnika iz visokega sloja. Molièrova skupina je imela v tem pogledu izjemno srečo, saj jo je mecensko podpiral sam kralj. Zato so živeli v blagostanju s solidnim meščanskim standardom, Molière pa je bil za tisti čas zelo dobro situiran. Pred Molièrovim prihodom v Pariz so Parižani radi gledali predvsem dva tipa komedij: komedije po španskem vzoru z motivi ljubezni ter časti po Calderonovem in Lope de Vegovem zgledu in komedije po italijanskem vzoru, ki so v tem času iz komedij zapleta z mnogimi napetimi in nepričakovanimi dogodki postajale vse bolj komedije značajev in komedije nravi ter poudarjale psihologijo oseb in realistično slikanje družbe. Molière je s svojo komedijo uvedel vrsto novosti in si z njimi pridobil vse sloje gledalcev. Osrednja lika nista več dva zaljubljenca, ampak ponavadi kdo, ki njuno ljubezensko srečo preprečuje. Konvencionalne komične figure zamenjajo ljudje takratnega časa, glavna ideja komedije izraža podporo naravnemu in razumnemu. Tartuffe je tudi prva politična komedija. Čeprav je v njej precej elementov farse in komedije zapleta, je ta komedija predvsem poglobljen prikaz Orgonovega zaslepljenega značaja in kritika takratnih nravi, vsesplošne hinavščine, napetih odnosov med cerkvijo in državo. Motiv svetohlinca oz. parazita je v literaturi znan že iz rimske komedije (Terenc) pa tudi iz italijanske renesanse (Aretinov Hinavec iz leta 1542 je podoben Tartuffu po navidezni pobožnosti in zalezovanju žensk). Podobne osebe so se pojavljale tudi v sočasnih satirah in zabavni prozi, na primer v Scarronovih Hinavcih (1655). Hinavščino, lažnivost, prikrivanje pravih namenov z velikimi besedami je v svojih razmišljanjih kritiziral tudi veliki mislec Pascal. Tartuffov cvetlični slog govorjenja spominja na baročno nabožno prozo in poezijo prve polovice 17. stoletja. Po novejših študijah naj bi Molière svojo ost uperil zoper člane Družbe presvetega zakramenta oltarja. Modelov za Tartuffa med njimi ni manjkalo, celo izrek: »Ubožček!« naj bi prišel iz njihovih vrst. Marsikje v drami bi lahko bili prepoznavni tudi Molièrovi pobožnjaški znanci in sosedi s podobnimi zgodbami, kot se je zgodila Orgonu. Kaj in koga vse je mogoče videti v komediji in na kako različne načine se jo da razumeti, je udarilo po Molièru že ob prvi uprizoritvi nedokončanega Tartuffa. Prva tri dejanja drame so bila uprizorjena leta 1664 ob majskih praznovanjih na čast kralju v Versaillesu. Vsebinsko in zgradbeno je bil to le osnutek komedije, saj je naslovno osebo predstavljal menih, vzet iz srednjeveških burk. Kot je znano, se je kralju zdela ta komedija močno zabavna. Kljub temu jo je par dni po uprizoritvi prepovedal, češ da bi jo lahko navadni državljani narobe razumeli. Molièru ni preostalo drugega kot začasen umik, saj je bil burnih reakcij in kritik navajen že od uprizoritve Šole za žene (1662). Poleg prošnje kralju je na privatnih predstavah na svojo stran pridobival vplivne osebnosti: kraljevega brata, princa de Condé. Zaman – zaradi predrznosti je bil prepovedan tudi Don Juan (1665). Kljub prepovedim so drugi znaki kazali na kraljevo naklonjenost: Molière je smel organizirati kraljeve zabave in je dobival za to velika plačila. Njegova skupina se je preimenovala v Kraljevo skupino. Kraljev odnos do Molièra kaže, da je kralj sicer prepovedal igro, ki bi lahko utrdila opozicijo, ob tem pa je podpiral njenega avtorja, ker si je upal napasti politično reakcionarne sile v državi. Molière je, zavedajoč se kraljeve podpore, predelal Tartuffa v Goljufa z glavno osebo Panulphom, ki zdaj ni bil več duhovnik, ampak hinavski svetovljan. Leta 1667 je bila uprizorjena le ena predstava. Kralja tedaj ni bilo v Parizu, še več, na dan uprizoritve je v francosko-flamski vojni doživel svoj prvi poraz. Komedija je bila uradno prepovedana, tako javno in privatno, kljub ponovni prošnji kralju je bilo za dva meseca zaprto celo Molièrovo gledališče. Tartuffa je rešila pozabe in večne prepovedi le sprememba političnih razmer. Z mirom 1668. leta je Ludvik XIV. utrdil svoj položaj, cerkveni mir 1669 pa je pomiril nasprotne strani v cerkvi. Družba presvetega zakramenta oltarja je razpadla. Napočil je čas za Tartuffa, kot ga poznamo. Osemindvajset predstav z Molièrom v vlogi Orgona, številne ponovitve v naslednjih letih, uspeh, kakršnega še ni bilo, takojšnji izid komedije v knjižni izdaji so bili za tisti čas izjemni. S Tartuffom se je uveljavil nov tip komedije, ki na poseben način združuje tragično in komično, aktualno in večno v nikoli dorečenem bogastvu pomenov in podpomenov. Glavni motivi in teme v komediji Tartuffe Motiv neustrezne poroke in generacijskega konflikta Ta motiv je eden od osrednjih Molièrovih motivov: v njegovih delih se pojavi kar štiridesetkrat, bodisi kot prisiljena ali preprečena poroka. Molière ga je prevzel iz srednjeveških burk in španskih komedij zapleta. Preprečevanje ene in siljenje k drugi poroki je glavni del dogajanja v Tartuffu, saj se začne v drugem in konča šele v zadnjem dejanju. Za Molièra je to odlična priložnost za kritiko družbe, v kateri prevladujejo družine z vsemogočnim družinskim poglavarjem, ki z avtoriteto zapoveduje ženi in otrokom, ko odloča o nasledstvu svojega premoženja. V komediji je vzrok za tiranstvo, s katerim oče z avtoriteto nastopa proti svojim otrokom, Orgonova strast do Tartuffa. Molière svari pred slepo strastjo, ki uničuje človeška razmerja in uniči celo primarna čustva očeta do otrok. Silovitost generacijskega konflikta je zato še večja: uboga Marijana se žrtvuje, upornik Damis je izgnan iz hiše. Nenaravnost Orgonovega obnašanja, ki prekinja družinske vezi, je tako prikazana še bolj grozeče. Ljubezen in njene govorice Ljubezen ima v komediji tradicionalno vlogo, zlasti kar se tiče motivov rogonosca in ljubosumnosti. Pri motivu ljubosumnosti je Molière najbolj konvencionalen, pa naj gre za prizor med Marijano in Valerom, Damisovo ljubosumnost na Tartuffa in Orgonov bes po Tartuffovem dvorjenju Elmiri. Motiv rogonosca je že bolj prefinjen, saj so vsi trije udeleženci drugačni kot v tipični srednjeveški farsi: Elmira je poštena in naravna ženska iz dobre družbe, Tartuffe za svoj čas značilni duhovni družinski svetovalec, Orgon pa sploh ni prevaran, čeprav se kot tipični rogonosec skriva pod mizo. Ljubezenske težave prizadevajo kar pet parov, v ospredju pa so le trije: Marijana in Valer, Elmira in Tartuffe, Elmira in Orgon. Čustvo je živo in iskreno le med mladima dvema, ki zaradi tega celo trpita. Med Elmiro in Orgonom je velika starostna razlika, da pa so njuni odnosi mlačni, prispeva največ Orgonova zaverovanost v Tartuffa. Kljub temu je Elmira v odnosu do Orgona ves čas poštena. V Tartuffu je zbrana antologija takratne ljubezenske govorice: burkaste (motiv rogonosca, trikotnik Elmira–Orgon–Tartuffe), komične (motiv ljubosumnosti v ljubezenskem sporčku med Marijano in Valerom), tragične (Marijanino govorjenje ob napovedani poroki s Tartuffom parodično spominja na Corneillovega Cida). Odnos med zakoncema nima svoje posebne govorice (Elmira ob Orgonovem prihodu odide, Orgon se ne zmeni za bolezen svoje druge soproge), edini prizor, ko sta zakonca sama skupaj, je, ko Elmira prepričuje Orgona, naj ji pomaga pri njeni spletki. Nasprotno pa Tartuffe veliko govori o ljubezni. Njegova govorica je posrečena parodija mešanice komplimentov iz pobožnjaškega in mondenega sveta z občasnimi toni baročne poezije. Ko hvali platonsko ljubezen do ženske, hkrati svoje govorjenje spremlja z namigujočimi, mogoče celo pohotnimi kretnjami, ki zanikajo platonskost njegovih besed. Elmirina navidezna ljubezenska govorica Tartuffu je podobna govorici precioz (metaforičnost, parafraziranje, nedoločnost). Orgonovo čustvo do Tartuffa se izraža prek prave začaranosti in zmedene zaslepljenosti, ki je hkrati burleskna in dramatična. To čustvo povzroči toliko nevšečnosti in razdorov, da je še najbolj podobno usodni ljubezni v tragediji. Pravzaprav je Orgon v prizadevanju za Tartuffovo naklonjenost skriti tekmec svoje žene. Parazit kot literarni in družbeni tip Vsiljivec, ki se naseli pri naivnem bedaku in ga izkorišča, je star literarni motiv. Tartuffe ne zasede samo hiše, ampak si prisvoji tudi moč. Širi se povsod in požira vse, polagoma se vrine na mesto vseh oseb. Njegov cilj je družbeni vzpon, pobožnost pa je pri tem le sredstvo. Tartuffe napoveduje vse parvenije in povzpetnike naslednjih stoletij, ki se pretvarjajo pred družbo, da bi s svojo lažnivo podobo dosegli družbeni uspeh: Balzacovega Rastignaca ali Vautrina, Stendhalovega Juliena Sorela, Maupassantovega Lepega strička. Nesporazumi in nerazumevanje Tartuffe je tudi drama o prekinjeni komunikaciji: Marijana ne razume očeta, ljubimca doživita nesporazum pri ljubezenskem pogovorčku, Tartuffe narobe razume Elmirino govorjenje; Orgon se moti tako glede Tartuffa kot glede svojih bližnjih; ker ima goljufijo za resnico, odklanja vsak razumen pogovor. Tartuffe je zato tudi drama o dialogu gluhih. Vzrok nesporazumov je varljivost in dvoumnost jezika, napačnega razumevanja besed. Izrečene besede lahko razume vsak po svoje, toliko bolj napačno, kolikor močnejša je njegova samoprevara. Orgon in njegova mati slišita samo tisto, kar hočeta, pogovor med Elmiro in Tartuffom ima dvojen pomen. Ta vrsta komičnosti je še posebej zanimiva, saj napoveduje Marivauxa in Laclosova Nevarna razmerja v 18. stol., pa tudi sodobne avtorje absurdnega sveta (Camus). Motiv vladarja in Pariza Kralj se pojavi kot razreševalec vseh nesporazumov in spet vzpostavi naravni red stvari, sicer bi se komedija sprevrgla v tragedijo. V komediji se o njem le na splošno govori, osebno pa se v komediji zaradi strogih pravil poetike ni mogel pojaviti. Tudi če ne bi šlo za Ludvika XIV., bi bil kralj kot vzvišena dramska oseba lahko le junak tragedije. Pariz je bil Molièru – Parižanu vidno ljubši od podeželja. Orgon živi v Parizu, mestu z mondenim življenjem, kultiviranimi navadami. Ima pa tudi hišo na podeželju, kamor pogosto zahaja. Vidno je, da Pariz v tem času postaja veliki magnet vse Francije, ki s kraljevim dvorom narekuje obnašanje mestu, to pa podeželju. Vloga in podoba dramskih oseb v Tartuffu Tartuffe Po francoskih razlagah ime samo po sebi spominja na nekaj ponarejenega, mehkužnega in čutnega (grš. truphè – mehkoba, truphô – pretvarjati se, pokvariti; lat. trufa – zvijača, ital. tartufo – goba in zvit, pokvarjen človek). Zvok, ki nastane pri izgovorjavi, je šepetajoč in težek, kontrastiranje samoglasnikov označuje dvojnost osebe. Konec besede na -uffe (fr. izg. üf) daje občutek potuhnjenosti. Ko je komedija nastajala, je Tartuffa igral veliki, postavni in trebušasti Du Croisy, ki je bil takrat že čez štirideseto in ni hotel več igrati vlog mladih ljubimcev. Za igralca je bila in je vloga Tartuffa poseben izziv, saj mora pripraviti gledalce do smeha brez pretiranega zatekanja k burkaštvu. Do današnjega časa je opazna dvojna, kontrastna interpretacija vloge: čista karikatura proti dramatični resnobnosti, tako da v igralskih interpretacijah obstajata dva Tartuffa – tisti, ki o njem v drami le govorijo, tak, kot ga satirično opisuje Dorina in naivno Orgon, protiklerikalna karikatura prostaškega, grdega, odvratnega napol meniha, – in tisti, ki se pojavi potem, kar izobražen človek, obubožani plemič, ki ima še svojega služabnika, tak, ki zna v mističnem ali osvajalskem jeziku celo dvoriti dami in govoriti o romantični ljubezni 150 let pred časom. Oseba je torej vznemirljiva živa uganka, saj ne zvemo, kaj se skriva za hinavstvom. Ali je to vera, ki preraste v slo po oblasti? Ateizem, ki gre kot pri Don Juanu do zanikanja Boga? Maska pobožnjaštva je tako prirasla na Tartuffov obraz, da ga vidimo samo od zunaj, medtem ko se nam njegova duševnost izmika. Ne pove nobenega monologa, da bi zvedeli za njegove misli, njegovo resnico. Mogoče se razkrije le pred Elmiro, vendar le zaradi neprevidnosti, ki povzroči njegov propad. Njegova maska pa vseeno ne prepriča nikogar razen lahkovernega Orgona, ki se svoji zaslepljenosti prepušča s trmasto strastjo. Orgon Ime izhaja iz grš. besede »orgè« – jeza, zato je Orgon koleričen, tiranski in neobvladan. Konec besede na -on se rima z besedo Pantalon, ki je predstavljal rogonosega starca v komediji dell’arte. Orgonovo vlogo je pri uprizoritvi igral sam Molière in ga upodobil kot resnega in ostarelega človeka, oblečenega v črn, s čipkami okrašen plašč. Tako je tudi z obleko dajal vtis imenitnega, lagodno živečega meščana. Orgon je v komediji ves čas prisoten, nastopa kar v 20 prizorih in največ govori. Zaslepljenost s Tartuffom je naredila iz njega skoraj s fiksno idejo obsedenega maničnega tirana, ki strahuje družino, škodi vsem s svojo avtoriteto in se zjezi, če mu kaj ni prav. Na koncu le spregleda, toda z velikim obžalovanjem ranjenega samoljubja, tako da namesto očiščenja doživi stanje depresivnega cinizma, ki napoveduje Molièrovega Ljudomrznika. Elmira Beseda je španskega izvora: »El Mira«, občudovanja vredna, označuje lepo, elegantno in zapeljivo žensko. Vloga je bila napisana za Armando Béjart, Molièrovo mlado ženo, ki so jo pri interpretaciji vsi posebej hvalili. Kot oseba pa je Elmira vseeno večplastna. Eni jo interpretirajo kot mlado, prijazno, duhovito žensko, ki ima rada lepe obleke in zabave, kot ji očita tašča. Je sicer popolnoma poštena, vendar za svojo čast ni amazonsko bojevita niti ni noro krepostna. Je predvsem očarljiva in umirjena ter tudi dostojanstvena mačeha. Drugi trdijo, da je Elmira koketna, da ve marsikaj in se ne da kar tako vreči iz tira, tako da se Tartuffe kaj lahko zmoti ob misli, da mu tako vesela in svobodomiselna ženska ne more zameriti. Ob natančnem branju pa lahko ugotovimo, kako težko se je Elmiri pretvarjati pred Tartuffom in kako je resnično privlačna v svoji nezlagani naravnosti. Kleant Beseda je grškega izvora in asociira na grškega filozofastoika Kleanta (331–232 pr. n. št.). Elmirinega brata je igral igralec La Thorillière, ki je zaradi v nasmeh nagubanega prijaznega obraza težko igral tragične vloge, zato pa so mu ležale resnejše komične vloge. Kleant je rezoner, torej oseba, ki naj bi zastopala avtorjeva stališča. Njegova vloga v komediji je obstranska, čeprav deluje – s stališča zdrave pameti posreduje pri Orgonu in Tartuffu, toda nihče ne posluša glasu razuma, zato ne doseže ničesar. Kleant zagovarja vero med svobodnjaštvom in fanatizmom, pristna verska prepričanja, skromno krepost, preganjanje greha, ne grešnikov, skratka, se kot poštenjak zavzema za vero kot moralo in ne dogmo. V komediji je kot nasprotje Tartuffa nujna in notranjezgradbeno logična oseba. Orgon je tako prikazan med zmernim, poštenim vernikom in prenapetim bleferjem, prav tako pa se Tartuffe znajde med dvema stranema: človekom, ki naivno naseda njegovemu pretvarjanju, in vernim človekom, ki ga spregleda. Pernellova Francosko zveneče ime spominja na besedo »péronelle«, ime ženske v znani pesmi iz 15. stoletja, medtem ko izraz »chanter (peti) la péronelle« pomeni »govoriti tja v en dan, čvekati traparije«. Pernellovo je v prvi vlogi igral moški in sicer Louis Béjart, ki je zaradi vojaške poškodbe z mečem šepal. Zato je ponavadi igral sluge ali starčke. Stara gospa se jezi in razburja na začetku in na koncu drame. Njeno kričanje na začetku, brez dlake na jeziku, polno sočnih ljudskih izrazov in starinskih besed, prava burleskna pridiga proti prekletstvo prinašajočim užitkom takratne družbe, je tako hudobno, da se avtomatično postavimo na stran mladih in proti Tartuffu. Na koncu noče ne slišati ne sprejeti resnice, trmasto jo preplavlja s plazom besed in se upira razočaranemu sinu. Čeprav nastopa kot stranska oseba, je plastična in bogata ter prinese v dramo izrazito komičnost na koncu, ko prevladujejo temnejši toni. Dorina Dorino je na prvi predstavi igrala Madeleine Béjart, ki je večinoma nastopala v vlogi služabnic in družabnic. Dorina je Marijina družabnica, saj ji je verjetno nadomeščala mater. Zanimivo je, da v prvem prizoru, ko govori s Kleantom, ne govori v tako trivialnem jeziku kot kasneje, ko se loti Tartuffa, izziva gospodarja in kljubuje Loyalu. Povsod pa prepoznamo odkritost, duhovitost, živahnost, pogum in bojevitost, ki se ne zmanjšata niti med najhujšo krizo, bistrovidnost in brezpogojno navezanost na Marijano. Presenetljivo živa in resnična je ena od najbolj plastičnih oseb v komediji. Damis in Marijana Brat in sestra sta sicer iz istega zakona, a zelo različna, čeprav imata oba nekaj trme in vztrajnosti očetovega značaja. Brat je seveda vzkipljiv, prepušča se prvemu vtisu in vre od mladostne energije. Čeprav ne prenaša Tartuffa, se ne upre očetu. Brez besede se pusti izgnati, razdediniti in prepusti Kleantu, naj se postavi zanj. Brez zamere se vrne, ko preti njegovim nesreča. Marijana, občutljiva in bolj obvladana, pa ni tako mehka, kot se zdi. V obupu je pripravljena na izjemne odločitve in pokaže tudi svoj ponos. Oba lika sta v prvi uprizoritvi igrala starejša igralca: Catherine de Brie jih je imela že petdeset, André Hubert pa petinštirideset. Zunanja in notranja zgradba Tartuffa Komedija Tartuffe ima glede na zunanjo zgradbo v celoti 5 dejanj s 33 prizori s skupaj 1962 verzi – dvanajstzložnimi, za francoski klasicizem tipičnimi jambskimi aleksandrinci. Dejanja imajo različno število prizorov (4/II.– 8/IV.), v katerih nastopata najmanj dve in največ deset oseb (8/V.), posamezni prizori pa so dolgi od 7 (2/IV.) do 168 (5/I.) verzov. Glede na število prizorov, v katerih se pojavljajo, število replik in število verzov v vseh replikah je razporeditev oseb taka: oseba št. prizorov replike verzi Orgon 20 145 332 Elmira 17 60 222 Dorina 16 116 349 Kleant 15 49 268 Marijana 13 88 103 Damis 12 33 87 Tartuffe 10 65 292 Pernellova 6 30 116 Valer 3 43 85 Loyal 1 15 63 policijski uradnik 1 4 45 Oseba, ki izstopa po dolgih replikah, je Kleant, največ svoje modrosti pa pove v 5. prizoru I. dejanja. V tem prizoru izusti tudi najdaljšo repliko v komediji, ki je dolga kar 57 verzov. Stranska oseba z zelo dolgo repliko je policijski uradnik; njegov govor Orgonovi družini obsega kar 41 verzov. Največ hitro menjajočih se replik, kar 98, pa je v 4. prizoru II. dejanja, ko se spreta Marijana in Valer in ju Dorina pobota. Zanimivo je, da se lahko osebe pojavijo v prizoru, vendar ne izustijo niti besede, kar pa ne pomeni, da za prizor niso pomembne. To največkrat doleti Marijano (7 prizorov), enkrat ali dvakrat pa večino oseb. Najznamenitejša molčeča oseba je Orgon v prizoru pod mizo, ko res ne reče nič, zato pa ima kasneje toliko več povedati. V drami nastopata tudi dve osebi, ki se po enkrat pojavita na odru, ne da bi izustili besedico: to sta služabnika Pernellove Flipota in Tartuffa Lavrenc. Notranjezgradbeno komedija upošteva enotnost kraja, časa in dogajanja. Prizori se odvijajo v avli pritličja, za katerim slutimo bogato opremljeno hišo visokega meščanstva. Elmirina soba je v prvem nadstropju, kot je navada pri lagodno živečih družinah. Čas ni posebej določen, prav gotovo pa se komedija odvija po končanem uporu Fronde (1553→), na koncu zime, zadnji dve dejanji pa v večernih urah. Čeprav med četrtim in petim dejanjem mine malo časa, je Tartuffe vseeno lahko dospel do kraljeve palače, saj je kralj takrat bival v Louvru v Parizu. Dogajanje se ves čas zapleta, napetost popusti šele v zadnjem prizoru. I. dejanje Prvi prizor ekspozicije, ki jo je posebej občudoval Goethe, se začne z živahnim prepiranjem oseb iz Orgonove družine. Člani le-te so Orgonova mati, druga žena, hčerka in sin iz prvega zakona, svak in služabnica – spremljevalka in zaupnica mlade gospodične. Stara gospa besna odhaja, vsakomur pove, kar mu gre. Brani pobožnega Tartuffa in svojega sina, ki ga je namestil v hiši in mu neizmerno zaupa. Naslednji prizori nam pokažejo, do kam sega Orgonova zaslepljenost glede Tartuffovega obnašanja. Kleant mu skuša razložiti razliko med pravim in goljufivim kristjanom in ga opomni, da preveč zavlačuje poroko med Marijano in Valerom, toda Orgon se dela neumnega in gluhega. Vloga prvega prizora je živahna, nasprotujoče dvojna (prek stališča Pernellove in direktno) predstavitev oseb in njihovih značajev. To je tudi takojšen vstop v družinsko krizo, ki ji je vzrok razdelitev družine na dve strani. Ta skupinski prizor je vzporeden združitvi ogrožene družine v 5. dejanju. Sliko v naslednjem prizoru dopolnijo pripovedi o preteklem dogajanju. Zvemo, kako se je spremenil Orgon, odkar pozna Tartuffa, in kako ga je spoznal. Kleant ves čas nastopa v vlogi rezonerja. Njegova razmišljanja so splošna, o iskrenosti njegovih stališč ni dvomiti. Večina oseb je označena z nekaj tipičnimi potezami: Elmira je mlada in lepa žena, Damis razdražljiv kot oče, Marijana tiha in mirna, Dorina preprosta in jezikava, Pernellova stara in zadirčna. Stran mladih je za gledalca naravna in poštena, za pobožnjaško stran pa predrzna in razbrzdana. Tartuffa kot naslovne osebe na odru ne vidimo. O njem le govorijo pristranski eni in drugi, zato je njegova osebnost nejasna in skrivnostna, čakanje na njegov nastop pa daje dogajanju posebno intenzivnost. Pač pa lahko prek odnosa do Tartuffa označimo prisotnega Orgona. Njegovo zanimanje in hvaljenje očitnega hinavca razkrinka osebnost, ki živi v samoprevari močnih čustev, tog karakter, ki ne odstopa od svojih prepričanj. V dramskem dogajanju se ne zgodi še nič usodnega. Problem sicer obstaja in ne bo rešen, dokler bo obstajal srečni parček Orgon-Tartuffe, vendar pa življenja oseb to posebej še ne prizadeva. Situacija je za tisti čas celo običajna, saj Orgonova družina ni edina z duhovnim svetovalcem. Namig na grozečo nevarnost je le Orgonovo odlaganje Marijanine poroke. Nasprotja tega dejanja so še nasprotja idej: pobožnost proti hinavščini, hinavščina proti poštenosti in naravnosti, pristnost proti lažnivemu videzu. Komičnost ustvarja govorjenje vsake osebe v svojem jeziku, začetna komičnost nizanja replik in Dorinine zabavne govorice pa postopoma prehaja prek elementov burke (Pernellovkin odhod ob klofutanju skužabnice) in besedne igre, karikature in satire (pretiravanja polni dialog Orgon-Dorina) v resno komičnost nasprotij in dolga razpravljanja med Orgonom in Kleantom. II. dejanje Takoj zvemo za vzrok Orgonove gluhosti v prejšnjem pogovoru: hčer namerava poročiti s Tartuffom. Dorina je lahko še tako nesramna, prepričati pa ga ne uspe. Marijana je samo obupana, Dorinina zbadljivost jo pahne v depresijo. Zaročenec Valer s svojo zaskrbljenostjo povzroči še prepir, ki ga na koncu pomiri Dorina. Ta pripravi pravi bojni načrt, katerega strateška osnova je Tartuffova naklonjenost do Elmire. Notranjezgradbeno je to dejanje, ki se ukvarja s poroko med Marijano in Tartuffom, navidez manj pomembno in potrebno kot ostala. Samo navidez: sliki hinavca doda pomembne podatke o njegovem izgledu in obnašanju in jo še počrni. Gledalčeva napetost narašča: kdaj le se bo pobožnjak pojavil na odru? Središčna oseba tega dejanja je Marijana, saj jo postavi v ospredje, posebej označi in priljubi gledalcem, tako da sočutje vzbuja tudi takrat, ko molči. Marijana je dobro vzgojena in kultivirana, njeno izražanje kaže na pripadnost visoki družbi, čeprav so njeni najbolj dramatični toni parodirani. Nasprotno portret Orgona kot očeta pridobi na antipatičnosti, njegovi načrti vzbujajo odpor. Glavna zvezda dogajanja pa je Dorina, ki ima v tem dejanju največ povedati in je tudi najbolj dejavna, saj skuša ovirati Orgona pri njegovih odločitvah. Dogajanje se je v tem dejanju že precej razvilo. Prikrita grožnja, ki jo predstavlja Tartuffe, je zdaj konkretna, vsiljivec začenja svoj družbeni vzpon. Orgonova zaslepljena naklonjenost do Tartuffa je za družino postala usodna. Kaže, da Orgonova volja zaenkrat zmaguje, pri čemer je pravi nasprotnik Tartuffe še vedno skrit. Drugo dejanje je mojstrsko prepletanje in nadaljevanje samih konfliktnih in razburljivih situacij, saj se nesporazum pojavi že v prvem prizoru. Kljub temu je to dejanje od vseh najbolj lahkotno in razgibano. Podobno je miniaturni komediji, četrti prizor pa bi lahko imenovali igro v igri, saj se Marijana nalašč pretvarja pred Valerom. Prepir med zaljubljencema pa je pogost tudi v drugih Molièrovih komedijah. Zanimivo je opazovati, kako podobni in različni so ti prepirčki. Vsakega povzroči malenkosten nesporazum, ki se sprevrže skorajda v ločitev, nato pa kakorkoli sledi sladko pobotanje. Komičnost tega dejanja je tako situacijska kot besedna. Dvoumnosti in namenoma narobe razumljene izjave se v njem povezujejo s kratkimi, le verz dolgimi replikami, smešnimi dopolnjenimi rimami, prekinjenimi izjavami in enozložnimi, včasih celo medmetnimi odgovori. H komičnosti prispevajo tudi didaskalije, ki poudarjajo smešno ponavljanje burkastih kretenj (Orgon grozi Dorini). Posebno karikirano je Dorinino retorično govorjenje Orgonu o bodoči Marijanini usodi, kjer ga s kopičenjem retoričnih vprašanj in ponovitev odvisnikov skorajda vrže iz tira. Je to karikatura retorike nasploh ali Dorininega truda po izumetničenem, prepričljivem govorjenju? III. dejanje Elmira pristane na pogovor s Tartuffom. Damis skrit oprezuje za mačeho in Tartuffom. Ta se končno le pojavi, prepoln spodobnosti in kritičen do okolice. V pogovoru z Elmiro se hitro pokaže drugačnega, izpove ji strastno ljubezen, malo mistično prikrito, malo cinično. Elmira skuša pomagati Marijani, zato Tartuffove osvajalne namene mirno prenaša. Ko je videti, da ji bo uspelo vplivati na Tartuffa, ponori skriti Damis in ga zatoži očetu. Namesto Tartuffa je izgnan sin, saj se Tartuffe z navideznim priznanjem grehov še bolj zasmili Orgonu in mu vzbudi še močnejša čustva naklonjenosti. Orgon podari Tartuffu vse svoje premoženje, prepričan, da bo gotovo njegov zet. V tretjem dejanju je Tartuffova psihološka oznaka po njegovem prihodu na oder popolna: pokaže svojo čutnost, samoljubje, ambicije, željo po družbenem vzponu, brezobzirnost, neusmiljen cinizem, predrznost brez primere. Ima pa tudi nekaj manj negativnih strani, določeno mero karikirane elegance, izobraženosti, mogoče celo nekaj čustvenosti v trenutkih z Elmiro. Zanimivo je njegovo obvladovanje situacij, saj zna tako cvetlično in patetično govoriti kot strateško molčati. V tem dejanju se psihološko profilira tudi Elmira. Vsekakor je vredna občudovanja, duhovita, pa tudi ne brez svetovljanske koketnosti. Pod njeno vljudnostjo in uglajenostjo je še malo nesramnosti, ki asociira na spogledljivke iz fars. Damis in Orgon sledita vsak svoji koleričnosti, sorodnost značajev med očetom in sinom je kljub konfliktu velika in prepoznavna. Notranjezgradbeno je tretje dejanje osrednje dejanje komedije, tretji prizor, dialog med Tartuffom in Elmiro, pa osrednji tega dejanja, čeprav imata tudi šesti in sedmi prizor svojo dramsko težo. Videti je, da se bo ravno v tem prizoru dramska sreča zaobrnila v nepričakovano smer, vendar ostane delno razkritje Tartuffovega pravega obraza brez posledic. Tretji prizor je v razlagah in upodobitvah doživel največ različnih interpretacij, saj je Tartuffovo govorjenje mešanica drznosti, namigovanja in hkrati spoštovanja spodobnosti, ki jo je brezpogojno zahteval čas, v katerem je komedija nastala. Zato so Tartuffa v tem prizoru lahko interpretirali kot smešnega, ogabnega, usmiljenja vrednega, celo privlačnega in osvajalskega, gledalce je spravljal v smeh ali v nemir, grozo in odpor. Posebno pozornost posveča Molière v tem prizoru tudi didaskalijam, ki opisujejo Tartuffove kretnje in telesno približevanje Elmiri. Tudi v tem dejanju osebe igrajo druga pred drugo. Tartuffe se pretvarja pred Dorino, Elmiro, Damisom in Orgonom, Elmira pred Tartuffom. Najbolj izigran je pri tem Orgon: Tartuffovo lažno podobo sprejema za pravo, resnično pa za pobožno laž. Zaplet je pripeljal dogajanje do usodnih sprememb. Vse, kar se zgodi, naj bo nepričakovano ali načrtovano, je na škodo družine, ki je nemočna pred Tartuffom. Ta si končno zagotovi družbeno napredovanje, ki je še bolj kritično zato, ker je dal videti svojo pravo podobo. Komičnost tega dejanja raste iz nasprotja med videzom in resnico, ki se kaže predvsem kot igra v igri. Vzrok za to pa ni igriva mladostna ljubosumnost kot v prejšnjem dejanju, ampak manipulacija z drugim, kjer cilj opravičuje vsa sredstva. Duhoviti, dvoumni, ironije ter besednih iger polni dvogovor med Elmiro in Tartuffom, katerega izhodišče je jezik baročne pobožnosti in jezik precioz, spominja na baletno poplesavanje in prefinjeno igranje skrivalnic. Njuno izmikanje in pretvarjanje pa je dvoboj brez končnega izida, ki pomnoži število podob in zrcalnih odsevov, da spravijo gledalca skorajda v vrtoglavico. Nasprotno temu je Tartuffovo igranje pred Orgonom, saj igra samega sebe. Njegova prava podoba pa je tako daleč od Orgonove iluzije, da Orgon vztraja pri videzu na račun resnice. Ob vseh vrstah meščanske govorice se pojavlja tudi groba komičnost z Dorino, ko zvesta sama sebi z neusmiljenimi komentarji dviguje Tartuffovo masko. IV. dejanje Kleant skuša posredovati pri Tartuffu, naj se zavzame za Damisa. Zaman. Marijana roti očeta, naj je ne sili v poroko, rajši gre v samostan. Zaman, Orgon trmari naprej. Elmira ga prosi, naj se na lastne oči prepriča o goljufu. Orgon pristane, da bo skrit pod mizo prisluškoval Tartuffu in Elmiri. Tartuffe je v začetku previdnejši, potem pa le nasede Elmiri in se spet razkrije v pravi luči. Orgon ga nažene iz hiše, pri tem pa se vznemirjeno spomni na prepustitev premoženja in na skrivnostno skrinjico, za katero vesta le on in Tartuffe. Ker so se dramski značaji profilirali že v prejšnjih treh dejanjih, je to dejanje predvsem napeto dramatično, pri čemer dramatičnost niha med dramo in burko. Posebno na burko spominjajoča je situacija, ko se Orgon med Elmirinim pogovorom s Tartuffom skriva pod mizo in za razliko od Damisa noče in noče planiti iz skrivališča. Pogovor mlade žene s Tartuffom je v več podobnostih paralelen prejšnjemu pogovoru: nadaljuje se, kjer se je končal, ista sogovornika spet posluša skrita priča. Hkrati je pogovor tudi drugačen, saj je Tartuffe v začetku izjemno previden. Vlogi sta zdaj obrnjeni. Zdaj mora biti Elmira na videz bolj zagreta in prepričljiva. Ker ve za moža pod mizo, igra komedijo zanj. Trudi se, da bi bila čimbolj nejasna, in rešuje zapovedano spodobnost s stalnim opravičevanjem in prikritim opozarjanjem moža. Ker pa se Orgon noče pokazati izpod mize, je prisiljena iti veliko dlje, kot je nameravala. Ko v zadregi pridobiva na času, drastičnost situacije izgublja na burlesknosti in postaja groteskna. Na koncu se z Orgonovim pojavljenjem povrne zdrava ljubosumnost in situacijska komika burke. Vseeno Elmiri ostane nekaj moralnega mačka in občutek, da je bila pri manipuliranju tudi sama zmanipulirana. To dejanje ima od vseh največ prizorov (8). Napetost od prizora do prizora narašča, in ko ob Orgonovem spoznanju zmote izginejo tri nevarnosti – nevarnost nezaželene poroke, ki preti Marijani od drugega dejanja, nevarnost priti na slab glas, ki preganja Elmiro od tretjega, in nevarnost razdedinjenja, ki se zgodi Damisu v tretjem – se pojavita novi dve, resnejši, ki pretita, da bosta Orgonovo družino materialno in moralno uničili. Hinavec in lažnivec se preobrazi v goljufa, ki je nosil hinavsko masko z določenim namenom: da bi si pridobil premoženje in oblast. Komičnost tega dejanja je raznolika in poleg zabavno burkaste situacije z Orgonom pod mizo predvsem besedna. Pogovor med Kleantom in Tartuffom teče v visokem, kultiviranem jeziku in je prava satira vljudnega pogovarjanja, dokler se Tartuffe ne poslovi z izgovorom, da se mora predati dolžnostim pobožnosti. Marijanino govorjenje je tragično patetično in kot že prej parodirano. Pogovor med Elmiro in Tartuffom je v francoščini mojstrstvo prehajanja iz osebnega v brezosebno izražanje, saj začne pri njej prevladovati brezosebni, posplošeni zaimek (cit. fr.: »on«), s katerim Elmira prikriva moralno zmedenost in se trudi čimmanj določnega povedati. V. dejanje Razkrije se skrivnost skrinjice, ki jo ima sedaj Tartuffe: v njej so dokumenti prijatelja Argasa (verjetno pristaša Fronde), ki so politično lahko nevarni. Družina se združi v boju proti goljufu. Damis pride pomagat očetu, Pernellova pa ne verjame sinu, da bi bil Tartuffe lahko tako pokvarjen. Sodni uradnik Loyal mora na Tartuffovo zahtevo Orgonovo družino izseliti. Valer opozori Orgona, da mu preti aretacija in da naj pobegne. Že se pokaže policijski uradnik s Tartuffom, ki pa namesto Orgona ukaže zapreti Tartuffa. Kraljeva jasnovidnost je ne samo spregledala Tartuffa, ampak ukaže Orgonu, ki se je s svojo lojalnostjo državi izkazal med uporom Fronde, vrniti premoženje. Marijana in Valer se bosta lahko poročila. Zaključek je čudežen in na prvi pogled nekoliko skonstruiran. Od kod skrinjica, o kateri nismo vedeli nič? Literarna zgodovina domneva, da gre za asociacijo na podobne aretacije in procese tistega časa. Notranjezgradbeno je skrinjica simbolni predmet, ki naj bi omogočil Tartuffu, da bi docela izrinil Orgona in si poleg premoženja pridobil tudi politično moč. Tartuffova manipulacija in pretvarjanje sta služila določenemu končnemu namenu, tako da je Orgon kljub spremembi v Tartuffovih rokah še vedno le marioneta. Očrnitev Orgona pri kralju, uničenje njegove politične veljave in časti kažeta na politično idejo drame: pravna država, ki ji vlada pošten in pravičen vladar, tartuffom ne more dopustiti, da bi zmagali. Tartuffi namreč niso navadni, običajni hinavci, so vsi tisti, ki zaradi svojih koristi pljuvajo na osnovne družbene vrednote, na tiste, ki jih družba najbolj spoštuje in brez katerih ne more obstajati. Tartuffi si s pridobitvijo politične moči podredijo državne institucije in nesramno izkoriščajo državo kot najvišjo obliko skupne združbe. Molière tako prvič pokaže na politično družbeno zlo – človeka kameleona, ki se mu bo v naslednjih stoletjih odprla brezkončna možnost razvoja. Dobra država je zato tista, ki upošteva pravo, poštenost in naravnost ter ne naseda lažnemu videzu. Njen predstavnik je v drami kralj, ki po svojih lastnostih spominja na idejo razsvetljenega kralja iz obdobja razsvetljenstva. Tudi v tem dejanju je Molière uporabil tehniko stopnjevanja in kopičenja dogodkov. Družina je v pričakovanju slabega vedno bolj nervozno prenapeta, saj nevarnosti, ki ji grozijo, izginejo šele v zadnjem prizoru. Zato je končno presenečenje toliko bolj učinkovito. Kot je značilno za razplet v klasicizmu, je ta hiter, popoln (izginejo vse nevarnosti, ki pretijo Orgonu) in potreben za vzpostavitev reda. Ker gre za komedijo, je praviloma tudi srečen. K intenzivnosti in dramatičnosti zadnjega dejanja prispeva tudi to, da se na odru postopoma pojavijo vse znane osebe. Kot je za komedijo značilno, se karakterno niso spremenile, tudi ob vsesplošni evforiji na koncu ne. Komičnost tega dejanja je situacijska, karakterna in besedna. Situacijska burkasta komika se pojavlja v grožnjah s palico sodnemu uradniku Loyalu, ki je tako po jeziku kot po obnašanju samo Tartuffova podvojitev in sumljivo spominja na to, da za njima stoji močna organizacija. Karakterno sta komična Orgon in Pernellova, saj stara gospa ne odstopa od svojih prepričanj, Orgon pa je še prav tako vzkipljiv, kot je bil. Ta dialog je tudi najbolj komični prizor v dejanju, saj je prepoln besedne komike (ponovitve glagola videti). Policijski uradnik je vzvišen tudi po jeziku, iz njegovih ust doni globoka modrost, predstavlja pravega kraljevega namestnika tako po obnašanju kot po govorjenju. Pozna se, da je bil njegov govor napisan in posebej posvečen kralju po umiku prepovedi Tartuffa. Kleant ostaja razmišljujoč in obvladan, ob molčečem Tartuffu je edini, ki se na koncu ne prepusti strastem. Orgonova družina se bo, prekipevajoča od veselja, odšla poklonit kralju. Kaj pa Tartuffe? Res nima več kaj povedati? Je res snel še zadnjo masko? Komedija Tartuffe med barokom in klasicizmom Francoska književnost 17. stoletja je po razgibani in okrašeni precioznosti pretežno klasicistična, torej slogovno umirjena in urejena, še vedno pa odseva nemir baročnega duha, kar se kaže tudi v Tartuffu. Eden glavnih baročnih motivov je motiv sveta kot večnega gledališča, kjer človek neprenehoma igra svoje vloge. Tudi Molière se v Tartuffu poigrava z iluzijo, prikazuje nasprotje med videzom in resnico. Tartuffe se ves čas spreneveda, igra komedijo, zamaskiran s hinavščino, njegova pobožnost je neke vrste odrska šminka. Včasih je njegova igra slaba in pretirana (3. dejanje) ali pa za trenutek pozabi igrati, tako pred Kleantom kot pred Elmiro. Tudi Orgon in njegova mati igrata vloge, ki jima jih veleva samoprevara, pobožnost je pri njima za razliko od Tartuffa komedija, ki jo igrata sama sebi. Orgonov dom je baročen svet, poln polresnic, prevar, skrivnosti in prikrivanj, kjer se resnica venomer spreminja in izmika. Osebe se kažejo drugačne, kot so: Marijana ni tako pridna, kot je videti, Elmira je lahko koketna in osvajalska, Orgonu ni zaupati, izmika se in dela neumnega. V tej hiši prisluškujejo, tako za vrati kot pod mizo, in se pretvarjajo. Kot baročna značilnost se v Tartuffu pojavlja tudi komedija v komediji: zaljubljenca igrata drug pred drugim, Dorina pred Orgonom in Marijano, Elmira pred Tartuffom in Orgonom, sodni uradnik pred prisotnimi. Videti je, da skoraj ni nikogar, ki ne bi bil hinavski in se ne bi vsaj malo pretvarjal. Burlesknost, ki jo situacijam dodaja Molière, še bolj poudarja razliko med videzom in resnico posameznika. Posamezne osebe v Tartuffu karakterizira tudi baročen jezik: napihnjen, metaforičen in poln pretiravanj pri Tartuffu, preciozno obarvan pri Elmiri, razčustvovan pri Marijani; prava karikatura govora, s katerim se prikriva resnica. Vseeno pa v komediji prevladuje estetika klasicizma, ki pojmuje svet kot urejeno celoto, kjer vladajo z razumom prepoznavni zakoni. Pravilo treh enotnosti je klasicizem še dopolnil s praviloma verjetnosti in primernosti, ki z občutkom za pravo mero vodijo ustvarjalca, da ne nasede lastnim strastem in želji po razkazovanju, ampak da oblikuje literarno delo kot splošno, široko in obče veljavno. Ker ga strogo omejujeta prostor in čas, mu ne preostane drugega kot razviti glavno dogajanje do konflikta oz. krize, tako da se tri enotnosti med sabo ves čas prepletajo in dopolnjujejo. V Tartuffu je pravilo treh enotnosti dovolj opazno: kraj je le eden, tj. dvorana v pritličju Orgonove hiše, kjer se ljudje lahko srečujejo in pogovarjajo. Vse se zgodi v enem dnevu. Dvomili bi lahko le o enotnosti dogajanja. Je to eden ali več zapletov? Ob analizi medsebojne povezanosti dogodkov šele opazimo, kako težko bi katerega izpustili, saj bi ga morali iz celovitega dogajanja naravnost izpuliti. Kot je za estetiko klasicizma značilno, se glavni konflikt v Tartuffu sproži zaradi nasprotja med razumnim in naravnim na eni strani in lažnivim in hinavskim na drugi strani. Osebe se razdelijo na obe strani: hinavska stran je izločena in osmešena, naravno in razumno zmaga. Posebej zanimiva s klasicističnega stališča je Kleantova vloga, podobna vlogi grškega vodje zbora, ki pripoveduje, obžaluje ali graja, ne da bi se vmešaval v dramo. Kleant opazuje Orgonove muhe, komentira in sprašuje, analizira situacijo s sokratsko ironijo. S svojo modrostjo skuša zdraviti splošno zabitost okoli sebe, razmišlja o splošnem in ne o posameznem. Dorina je njegova dramska vzporednica: tudi ona ni članica družine in tudi ona je le opazovalka. Njeni komentarji so bolj sočni in neposredni kot Kleantovi, zato jo Molière v didaskalijah celo opravičuje pred gledalci. Njena ljudska modrost je dvojnica modrosti »poštenega človeka«, ki jo zastopa Kleant, tako da razumno in naravno nista dodeljena le višjim slojem, ampak z vso Molièrovo demokratičnostjo tudi preprostemu človeku. Tartuffe je nedvomno vélika klasicistična komedija, saj s petimi dejanji in aleksandrinskim verzom predstavlja konkurenco tragediji. Njena zgradba je strnjena, povezana z vrsto vzporednosti, kjer si posamezni prizori simetrično odgovarjajo: npr. prvi in zadnji prizor, pogovora med Orgonom in Kleantom v prvem in zadnjem dejanju, pogovora med Elmiro in Tartuffom. Tudi osebe imajo svojo zrcalno sliko: Pernellova je podobna Orgonu, ta posnema Tartuffa. Damisova ljubezen do Valerove sestre je podobna Valerovi do Marijane. Kleant in Dorina sta dve plati iste medalje. Tudi zato je na odru vedno toliko oseb, saj je povprečje nastopajočih oseb v prizoru kar 3,8. Tartuffe je vélika komedija tudi zato, ker raste iz konkretne aktualnosti svojega časa in ne nekih splošnih, neštetokrat ponovljenih komičnih situacij. Ob tej aktualnosti se ukvarja s človekovimi globokimi resnicami, z nezavednimi vzgibi človekovega obnašanja, ki prerašča na mestih že v tragične dimenzije. Vloga vélike komedije je tako ne samo zabavati, ampak posvariti gledalca in bralca pred lažnimi podobami samoprevare in zaslepljenosti, pa naj je zanje kriv sam ali ga skušajo nalagati drugi. Z elementi zabavnega razorožuje pošast hinavščine in s smehom kot katarzo očiščuje zlo. Ideja Tartuffa Površne interpretacije Tartuffa zaradi Tartuffovega pobožnjaštva in hinavstva ter Orgonove neodpustljive zaslepljenosti hitro zaidejo v moraliziranje nad obnašanjem, ki je bilo v 17. stoletju priznano in običajno. Izkazovanje pobožnosti je bilo v tistem času namreč splošno, večinsko in zunanje in je pomenilo tako iskanje rešitve duše kot javno priznanje božje moči. Sveti ljudje, pridigarji, ki so goreče opominjali k spreobrnitvi, odkritosrčni preprosti verniki so zagovarjali strogost in zvestobo evangelijem ter odpovedovanje posvetnim užitkom prav tako, kot to počneta Orgon in Pernellova in tudi Tartuffe. Način izkazovanja pobožnosti teh oseb pa je v Tartuffu nesporno osmešen, pokorščina ali ponižnost popačena do grotesknosti, za povrh pa se komedija še zaključi s strogo zaporno kaznijo za Tartuffa. Vsa pobožnost je pri teh treh le navidezna: pri Tartuffu sredstvo manipulacije, pri Orgonu in Pernellovi pa gre za pretirano spoštovanje pravil, videza, pomanjkanje smisla za pravo mero, skrivljene medčloveške odnose. Pretirano navezanost Orgona na Tartuffa, pravi psihiatrični transfer psihološko šibkega človeka, so obsojali celo duhovni svetovalci v Molièrovem času. Tako Molière v Tartuffu obsoja le pretirano in ozko pobožnjaštvo, ne zanika pa vere, metafizike ali teologije. Če človek ne zna pravilno ravnati z vero, je tako, kot če ne zna pravilno ravnati z zdravili: prevelika doza ga lahko zastrupi. Tartuffu, Orgonu in Pernellovi, ki so antiteza razumnega in naravnega, torej »poštenega človeka«, osebe, ki raje živijo pod togo masko in skrivajo svoj naravni jaz, nasprotuje skupina oseb, ki so lahko njihove žrtve ali samo opazovalci. Z naravnim in razumnim obnašanjem ter upiranjem nasilju, ki dobi svojo končno obliko v Kleantovem razmišljanju, oblikujejo nov ideal vernosti: pobožnost je zanje notranje čustvo, katerega pretirano razkazovanje je sumljivo. »Poštenjak« se ne šopiri s svojo vero, nerazumna mera pobožnosti je čudna in smešna. Vernost sovpada z moralo, ki se izraža v celotnem, vsakdanjem človekovem obnašanju, brez kričanja in bitja po prsih. V komediji je tako opazna napoved 18. stoletja: stroga in rigorozna vera se umika lahkotnejši, naravnejši, notranji in osebni, kar kaže, da se verska histerija umika pred splošnejšim deizmom 18. stoletja. Ideja o razumnem in naravnem, ki zmaguje nad človeško zaslepljenostjo in pranjem možganov, je preživela stoletja. Nove uprizoritve Tartuffa kažejo, da je komedijo lahko in privlačno aktualizirati. Vsak verski fanatizem 20. stol. pozna svoje guruje, ki niso prav nič manj nasilni kot Tartuffe glede žrtev, ki jih zahtevajo od vernikov. Velika izigravanja v poslovnem svetu, znanstvene in umetniške goljufije in ponaredki, igra ambicij in manipulacij so običajne dnevne novice. Tisoči Orgonov so zaslepljeni, omamljeni od svetlobe zvezdnikov, ki jim diktirajo način življenja in mišljenja, drugi spet pod vplivom temnih sil terorizma in fanatizmov vseh vrst. Sodobne oblike ideološke histerije se kažejo ob drugih idealih, naj bodo to človekove pravice, svoboščine, nacionalizmi, ekologija, besede, s katerimi se poigravajo sodobni tartuffi. Tartuffe je ogledalo, v katerem lahko vedno zagledamo sami sebe. Vprašanje je le, kaj v resnici smo: Tartuffe ali Orgon, mačka ali miš, ali kar oboje. BIBLIOGRAFIJA Izdaje prevoda Tartuffa v slovenščini Molière: Tartuffe, prevedel Oton Župančič, Hram, Ljubljana, 1934. Molière: Tartuffe, prevedel O. Župančič, Izbrano delo I., DZS, Ljubljana, 1947. Molière: Tartuffe, prevedel O. Župančič, spremna beseda B. Kreft, Kondor, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1956, 19672, 19793. Molière: Tartuffe, prevedel O. Zupančič, Dela II., DZS, Ljubljana, 1972. Molière: Tartuffe, prevedel O. Župančič, spremna beseda B. Lukan, Tri igre, Kondor, Ljubljana, 1994. Uporabljeni viri (izbor) Molière: Tartuffe, spr. beseda G. Dumur in J.-P. Collinet, Livre de Poche, Pariz, 1985. Molière: Tartuffe, spr. beseda B. Combeaud, Hachette, Pariz, 1992. Molière: Tartuffe, spr. beseda B. Chédozeau, Bordas, Pariz 1994. J. Scherer: Structures de Tartuffe, Sédàs, Pariz, 1966. J. Javoršek: Esej o Molièru, Molière, Dela V., DZS, Ljubljana, 1976. Uprizoritve Tartuffa v slovenskih poklicnih gledališčih 1932/33 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Branko Gavella, Drama SNG Ljubljana. 1934/35 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Jože Kovič, Drama SNG Maribor. 1945/46 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Jože Babič, Drama SNG Maribor. 1947/48 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Branko Gavella, Drama SNG Ljubljana. 1949/50 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Jože Babič, Slovensko gledališče Trst. 1956/57 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Hinko Košak, Okrajno gledališče Ptuj. 1961/62 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Viktor Molka, Drama SNG Ljubljana. 1965/66 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Fran Žižek, Drama SNG Maribor. 1970/71 Tartuffe ali svetohlinec, prevod Oton Župančič, režija Janez Povše, Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica. 1984/85 Tartuffe, prevod Janko Moder, priredba Peter Lotschak, režija Peter Lotschak, Drama SNG Ljubljana. 1989/90 Tartuffe, prevod Oton Župančič, režija Matjaž Zupančič, Prešernovo gledališče v Kranju. 1992/93 Jean-Baptiste Molière, Andrej Anabaptist Rozman: Tartif, (prevajalec ni naveden), režija Vito Taufer, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana. 1997/98 Tartuffe, prev. Oton Župančič, rež. M. Korun, MGL Ljubljana. TARTUFFE KOMEDIJA V PETIH DEJANJIH OSEBE: GOSPA PERNELLOVA, Orgonova mati ORGON, Elmirin mož ELMIRA, Orgonova žena DAMIS, Orgonov sin MARIJANA, Orgonova hči in Valerjeva ljubimka VALER, zaljubljen v Marijano KLEANT, Orgonov svak TARTUFFE, svetohlinec DORINA, Marijanina strežnica GOSPOD LOYAL, birič POLICIJSKI URADNIK FLIPOTA, služkinja gospe Pernellove PRVO DEJANJE PRVI PRIZOR Pernellova, Elmira, Marijana, Kleant, Damis, Dorina, Flipota PERNELLOVA: Le stran, Flipota, stran od teh priskut. ELMIRA: Hitite, kakor da vas veter goni. PERNELLOVA: Ne spremljajte me, snaha, prazen trud; prav nič mi treba ni teh ceremonij. ELMIRA: Kako bi ustregel vam, vsakdo tu gleda, zakaj se vam od nas tako mudi? PERNELLOVA: Ker vse početje tukaj mi preseda, nič se po moji volji ne godi. Čemu bi še brez dna polnila sode: nihče ne sluša pametnih besed, brez spoštovanja vsak le svojo gode, vaš direndaj je res narobe-svet. DORINA: Če bi . . . PERNELLOVA: Vi pa ste v službi, gospodična, preveč predrzna in preveč jezična, povsod, kjer treba ni, imate nos. DAMIS: Pa le . . . PERNELLOVA: Ti, vnuček, si pa še negóden kos; jaz nisem videla še take šeme; stokrat sem rekla tvojemu očetu, da bo s teboj še križ imel na svetu, ker si zanikrno, skaženo seme. MARIJANA: Jaz pa . . . PERNELLOVA: Lej no, sestrica – tiholazka, ti nunica, svetničica pohlevna! A ta ponižnost je samo dozdevna: ta mucka spredaj liže, zadaj praska. ELMIRA: Res . . . PERNELLOVA: Ti pa to za úho si zapiši: tvoje vedenje vso družino pači; ti morala bi zgled dajati hiši – njih rajnka mati znala je drugači. Razsipnica – kdo še tako raztresa? Saj se šopiriš že kakor princesa. Žêni, ki le možú je rada všeč, je taka gizda nepotrebna reč. KLEANT: Gospa . . . PERNELLOVA: Vam, svak, bom to povedala: gre vam vsa čast, ljubezen in vsa hvala, a da sem jaz moj sin, bi vam dejala, da ne bi več doma vas gledala. Kar pridigate, so nazori krivi, ljudem poštenim vsi nesprejemljivi. Naravnost govorim; meni z jezika, kar me tišči, se kar samó izmika. DAMIS: Kajpak, gospod Tartuffe je vaš možak . . . PERNELLOVA: On naj vas vodi, on je poštenjak; in mene po pravici grabi jeza, če tak bedaček obenj se obreza. DAMIS: Kaj, naj zares ta pobožnjaška zgaga tu prisvoji tiransko si oblast? Veselje vse podimo naj od praga, le ker ne gre gospodu temu v slast? DORINA: Kdor véroval bi nauke take vrste, bi mislil, da vsak človek je zločinec; povsod nadzira nas ta svetohlinec. PERNELLOVA: Že prav, če gleda vam ostro na prste. On kaže vam stezo v zveličanje: moj sin vam vlije to prepričanje. DAMIS: Kaj oče, kaj ves svet! Vse, kar je prav! Jaz se nikoli ne sprijaznim z njim: če rekel bi drugače, bi lagal. Samo če ga pogledam, se zjezim; tako imam na piki tercijala, da bova kdaj pošteno zaorala. DORINA: Ta prihajač – kako se nam je vrinil, da preko vseh vzdiguje že glavó; ta plaščar, ki je bos pricepedrinil, razcapan kot strašilo za v prosó, zdaj v hiši je edini gospodar, po volji ni mu več nobena stvar. PERNELLOVA: Bog mi je priča, dom ta bil bi bolji, da klanja se njegà pobožni volji. DORINA: Vi gledate v njem pravega svetnika, a vse skup je hinavščina velika. PERNELLOVA: Ti jezik! DORINA: On in Lavrenc, njegov sluga, potuhnjenca oba, dva vredna druga. PERNELLOVA: Tega ne vem, kak je njegov strežaj, gospod pa hodi po pravični poti, in vi ste mu samo zato nasproti, ker vam pove v obraz, kako in kaj. Zoper pregrešnost vašo se zavzema, čast božja mu je prva skrb in vnema. DORINA: Že prav; zakaj pa zlasti zadnji čas nič več obiskov ne trpi pri nas? S čim gost dostojen žalil bi Boga, da se nad vsakim ujeda ko brezumen? Veste, kaj misliti o njem velja? Možak zarad gospe je ljubosumen. PERNELLOVA: Molčite, pazite, kaj klepetate. Ni on samo, ki te obiske graja: po sobah vseh gneto se hrupne jate, pred vrati večna vrsta voz postaja, lakaji se povsod potikajo – jeziki pa hudobni sikajo. Že vem, da v tem ni bogvekaj narobe, sosedom pa se le dajête v zobe. KLEANT: Kaj, svet bo klepetal, dokler bo živ. A naj bi jaz zato se razčemeril, in, da me ne bi v zóbe kdo dobil, prijateljem se dobrim izneveril? Pa tudi če bi se, kaj s tem dosežeš? Svet vendar te obrekoval bo zmeraj. Jezikov zlobnih nikdar ne zavežeš. Zato se na klepet nič ne oziraj. Žívi pošteno, kakor veš in znaš, a čeblje naj klepajo laž na laž. DORINA: Soseda Dafna in njen mož norčavi obirata nas, da je prava slast. Kdor največ masla zbere si na glavi, najrajši krade svojim bližnjim čast: ljubezni senčico je kje ujel, iz ust devetih je drobtino zvedel, iz nje novico véliko izpredel in zdaj razglaša jo ljudem vesel: dejanja tuja s svojo lučjo obliva, da bi njegova mu spregledal svet, in če se sam za prazen videz skriva, upa, da med pravične bo prištet, in če nad njim se vihra končno zgrne, da nekaj vsaj puščic drugam odvrne. PERNELLOVA: To modrovanje so le puhle pene. Oranta, vsi vemò, živi kaj zgledno; v nebo obrnjene so misli njene, a, kar počnete, se ji zdi ničvredno. DORINA: Da, ta gospa je zgled, ki naj nam sveti! To je resnica, da živi pobožno, a ta svetost prišla je šele z leti, ko ji grešiti skoraj je nemožno. Dokler še moške v mreže je lovila, uživála prepovedan sad je rada, zdaj, ko ji luč v očeh je ugasnila, sveta se brani, ki od nje odpada, in kras minuli, ki več nima sija, v tenčice svete čednosti zavija. Na stare dni koketam je hudo, ko se ljubimci razbegavajo, in one zapuščene tavajo, dokler v tercijalstvo se ne zateko: tedaj so stroge, da se Bog usmili, nič ne uide sodbi njih nemili; pregrešna jim je vsaka živa želja ne iz kreposti, iz zavisti bridke, ker drugim ne privoščijo veselja, ko leta njim že branijo užitke. PERNELLOVA: Uho nastavljaš, snaha, taki čenči. Gost naj molči, to je pri vas navada; ta gospodična se ves dan repenči, a jaz bi tudi do besede rada: povem vam, da moj sin je storil prav, ker svetega moža je v dom sprejel; sam Bog ga v vašo hišo je poslal, da zapeljane duše bi otél; njegovi nauki naj vam bodo v čisli, saj, kar on graja, graja v dobri misli. Ti vaši obiski, plesi in zabave hudičeve so izduhe in nastave. Kdaj sliši tu krščanska se beseda? Le prazne marnje, kvante, puhle lajne: vsakdo marljivo bližnjega objeda, brez konca in brez kraja opravljanje. Razumen človek se drži za glavo, ko sliši to nespametno zmešnjavo; vsak hip napihnejo vsako drobnjav; res, kot je zadnjič pridigar dejal: »Da, to so prav resnično Babilonci, a slabo kuhajo ti babji lonci;« in je posnel, češ, prilika je taka . . . A, glejte no, hahljá se mi gospod! Poiščite si drugega bedaka, (Elmiri.) in zbogom; nič več, zdaj grem svojo pot. Za tako hišo vam prav lepa hvala. Zdaj boste čákali, kdaj pridem spet. (Da Flipoti zaušnico.) No, butara, kam si se zazijala? Navijem ti ušesa, ti nečed. Zdaj pa naprej. DRUGI PRIZOR Kleant, Dorina KLEANT: Jaz pa ne grem za njo, sicer bi spet trobíti mi začela ta dobra starka . . . DORINA: Škoda res zelo, da ni besede vaše zadnje ujela: to bi vas pisano pogledala, in da ni stara, vam povedala. KLEANT: Za prazen nič je vsa nataknjena! V tega Tartuffa je zamaknjena. DORINA: A sin šele, on, on, pri moji veri: ta je še hujši, ves je nanj neumen! Bil trezen je med zadnjimi nemiri, v bojih za kralja bil je mož pogumen! A zdaj mu duh je nekam kar opešal, odkar mu ta Tartuffe je glavo zmešal; iz duše ljubi ga kot brata brat, še bolj od matere, od sina, hčere, žene, pred njim skrivnosti nima več nobene, le k njemu hodi svéta si iskat; miluje ga in ves mu je ustrežen, ne vem, če kdo je z ljubico bolj nežen. Za mizo mu je odkazal mesto častno, in gleda ves vesel, kako zalaga, ponuja mu pečenko najbolj slastno, če se mu spahne, pravi: »Bog pomagaj!« Sploh, ves je nor na svojega junaka, prav vse na njem je božje razodetje, veliko čudo vsakršno početje, besed njegovih kot oraklja čaka. On cacka svojega pozna do črev in z licemerstvom spretno ga slepi, iz njega zadnji vinar bo izplél, in nas obira do golih kosti. Še ta pavliha, ta njegov strežaj nas z nauki dobrimi goreče pita, oči in usta odpira na stežaj, trakove, lepotila nam očita. Zadnjič našel je »Dušno pašo« staro in robček v nji; raztrga ga pri priči, češ da imajo v krempljih nas hudiči, ker mešamo v svetost peklensko šaro. TRETJI PRIZOR Elmira, Marijana, Damis, Kleant, Dorina ELMIRA (Kleantu): Boga zahvali, da ostal si tu! Pred vrati še nam je levite brala. Moj mož se, mislim, vrnil je domu, jaz ga bom rajši zgoraj počakala. KLEANT: Jaz ga kar tu počakam, ga pozdravim, potem pa hitro se domov odpravim. ČETRTI PRIZOR Kleant, Damis, Dorina DAMIS: Na sestrino poroko ga napelji. Bojim se, da Tartuffe se temu upira in odločitev pri očetu ovira, a veš, kako je meni stvar po želji. Valer mojo sestró ljubi goreče, in mene, kakor veš, k njegovi vleče. Če bi . . . DORINA: Prišel je. PETI PRIZOR Orgon, Kleant, Dorina ORGON: O, svak, dober dan. KLEANT: Pozdravljen mi; pravkar sem hotel stran. Kaj pa poljé, že dobro zeleni? ORGON: Dorina . . . (Kleantu.) Svak, potrpi dve minuti; oprosti, toda preveč me skrbi; kaj je tu novega, bi hotel čuti. (Dorini.) Kako bilo je ta dva dni doma? Kaj delate? Je vsa družina zdrava? DORINA: Predvčerajšnjim ležala je gospa, ker jo neznansko je bolela glava. ORGON: Kaj pa Tartuffe? DORINA: Tartuffe? Zdrav kakor dren, ves čvrst in čil, rdeč, dobro rejen. ORGON: Ubožček! DORINA: Ves dan ni ji nič dišalo, večerje se še dotaknila ni, tako ji je po glavi razbijalo. ORGON: Kaj pa Tartuffe? DORINA: On jedel jezatri, pospravil kakor nič dve jerebici, s koštrunom se nadeval na vso moč. ORGON: Ubožček! DORINA: Ona je vso božjo noč se v hudi premetavala vročici, za hip oči zatisnila ni reva, pri nji smo bdeti morali do dneva. ORGON: Kaj pa Tartuffe? DORINA: Ko vstal je od večerje, se v spalnico odgugal je zaspan, nemudoma zaril se v gorko perje in vse do jutra ležal ko zaklan. ORGON: Ubožček! DORINA: Ko ji le odleglo ni, zdravnik ji moral puščati je kri, potem šele je odnehalo gospe. ORGON: Kaj pa Tartuffe? DORINA: Ves bister kakor prej, in da srce si je še bolj navdušil, za kri, ki jo gospa je izgubila, tri silne kupe vina je osušil. ORGON: Ubožček! DORINA: No, oba sta zopet čila; zdaj pa takoj h gospe hitim z vestmi, kako vas njeno zdravje veseli. ŠESTI PRIZOR Orgon, Kleant KLEANT: Ta smeje se naravnost vam v obraz: in, prosim, ne zamerite nikar, res po pravici, kot bi rekel jaz; saj to so muhe kot nikjer nikdar. Kako vas mogel je tako zajeti, da le še njega mar vam je na sveti; capin, ki ste pobrali ga kar s ceste, pa da bi ga . . . ORGON: Le stojte, dragi svak; hrumite nanj, preden o njem kaj veste. KLEANT: Res da ne vem, kaj neki je možak, morda bi mu pa le prišel na sled . . . ORGON: Da ga poznate, bi mu peli hvalo, navdušenju bi ne našli besed. To vam je mož . . . mož, ki . . . mož kratkomalo; kdor sluša njega, uživa blažen mir, ves svet se zdi mu kakor kup gnojá. Njegov mi uk pokazal nov je tir; za nič na svetu nimam več srca; prijateljstva mi dušo je odrešil, če umre mi brat, otroci, mati, žena, skomignil bi samo in se potešil. KLEANT: Človeška čustva, krasno požlahtnjêna! ORGON: O, da vestè, kako sem ga spoznal, bi vtisnili kot jaz si ga v srce. Vsak dan prišel je v cerkev v dve gubé, in blizu mene na kolena pal. Oči so vse ozirale se vanj, tako je bil ves zatopljèn v molitev, goreče vzdihal kot iz svetih sanj, cerkvena tla poljubljati je hitel: ko sem odhajal, se je brž potrudil, vode mi blagoslovljene ponudil. Strežaj njegov, prav kakor on goreč, pove mi, kakšna beda ga preganja; večkrat ga obdarim, a on odklanja, češ da je to zanj več ko pol preveč. »Preveč,« mi je dejal, »mi silite; nevreden sem, da se me usmilite.« In ko sem dar nazaj se vzeti branil, razdal ga revežem je pred menoj. Nato ga Bog pripeljal v dom je moj, in z njim se blagoslov je tu nastanil. Vse hoče zboljšati, na vse mi pazi, vnet je za mojo čast in moje žene, opozori me, če za njo kdo lazi, desetkrat ljubosumnejši od mene. Kako bi to svetost vam prav razložil? Ob slednji se malenkosti spotika, vsak nič se zdi grehota mu velika; zadnjič se prav skesano je potožil, da pri molitvi bolho je zalezel, jo ubil in se pri tem preveč razjezil. KLEANT: Strela, to z zdravo pametjo se bije. Ali pa mislite, da jaz sem glup? Kaj hočete? Naj take bedarije . . . ORGON: Da, to svobodomiselstva je strup, ki, dragi svak, vam tudi dušo gloda, in kakor sem vam tolikrat dejal, to utegne nakopati vam težav. KLEANT: Ej, to vseh vam podobnih je metoda: kot oni, bodi vsakdo slep in gluh. Kdor vidi, sliši, je liberaluh, kdor slepomišenja ne občuduje, ničesar višjega vam ne spoštuje. Prav nič ne plaši vaša me beseda; naj sodi Bog, ki v moje srce gleda; ne uklonijo vsi vaši me čvekači. Ta se svetniči, oni se junači: junak resnični dosti ne razbija, na mestu je, kadar ga čast izvoli, in pravi bogoljub na samem moli, pred drugimi oči nič ne zavija. Kaj res ne ločite, kdo licemeren, kdo je Bogú resnično vdan in veren? Ne vidite, kaj lice je pošteno, ne vidite, kaj krinka je lažniva? Zvijača in iskrenost vam je eno, resnico videz vam slepeč zakriva, mož in njegova senca vam je isto, ponarejen denar zlato vam čisto? Ljudje so povečini čuden rod; preprosta jih narava ne ogreje: iz pameti uhajajo povsod, nikjer se ne držijo prave meje, njih pretiravanje najlepši stvari poniža ceno in ji blesk pokvari. To, svak, zapišite si za ušesa ORGON: Vi, kajpak, ste častitljiv modrijan, ki učenóst kar iz rokava stresa! Vsem drugim vzornik na ta svet poslan, orakelj, Katon našega ste veka. Vsak proti vam duševna je pokveka. KLEANT: Nikdar se nisem štel za modrijana, in moje znanje ni kar nič odlično, vendar mi bistrovidnost ta je dana, da vem, kaj je krivó in kaj resnično. In kakor nič ni bolj častitega, kot ogenj res pobožnega moža, nič lepšega, bolj plemenitega, kot vroča vera čistega srca, tako na svetu mi je najbolj mrzko hinavčenje in licemerstvo drzko. Kričaško to sleparjenje obcestno, ki brez strahu se mrda in spakuje in vpričo nas norčuje se objestno iz vsega, kar zemljan najbolj spoštuje; vsi ti, ki dušo jim pohlep razjeda, ki jim pobožnost vrsta je kupčij, da iščejo dobička in ugleda z molitvami, zavijanjem oči, ki po nebeški poti se pehajo, zato da bi prišli do zemske sreče, ki vsak dan so zahteve jim vse večje, pri polni skledi skromnost pridigajo; ki so v pobožnosti polni razvrata, jezljivi, brez vesti, zakožni, zviti, in če je treba pogubiti brata, svoj črt umejo s sveto jezo kriti; tem bolj nevarna je njih divja strast, ker nas z orožjem vzvišenim napada, in v besu, ki mu še dajêmo čast, nam srce s posvečenim nožem zbada: le-teh potuhnjencev je velik roj. Res vernega moža spoznaš takoj: in nekaj v našem jih živi stoletji, ki njih ime ko vzvišen vzor nam sveti. Recimo Ariston, Polidor, Periander, Oront, Alcidamas in pa Klitander: nihče ne krati tega jim naziva, in vendar s čednostjo se ne bahajo, nadutosti te prav nič ne poznajo, njih vera blaga je, prizanesljiva. Nad našim delom se ne usajajo, ne spuščajo v napuh se sodb krivičnih, ne rabijo besed napetoličnih, z dejanji svojimi nas grajajo. Njim videz slabe sodbe ne nareka in rajši milo sodijo človeka. Prav nič jim ni do spletk in do ukan, vsa skrb jim plemenito je živeti, njih srd ni zoper grešnika užgan, s sovraštvom hočejo le greh zadeti, in nikdar se tako ne zalete, da bi Boga hoteli prekositi. To, glejte, pravi, moji so možje, ta, glejte, zgled bi moral nas voditi. A vaš možak še daleč takšen ni, iz lahkovernosti vam hvala vre, ker vas ponarejen sijaj slepi. ORGON: Zdaj ste, gospod, mi vse iztresli? KLEANT: Vse. ORGON (hoče oditi): Sluga ponižen. KLEANT: Še besedo, brat. Valer, saj veste, bil bi zet vam rad in dana mu je že beseda vaša. ORGON: Da. KLEANT: Že poročni dan ste določili. ORGON: Vse res. KLEANT: Zakaj poroka se odlaša? ORGON: Ne vem. KLEANT: Mar ste načrt svoj spremenili? ORGON: Nemara. KLEANT: Da ne boste mož beseda? ORGON: Tega ne pravim. KLEANT: Mislim si, seveda, da vse drži, ko že obet je dan. ORGON: Kdo ve? KLEANT: Zakaj z besedo ne na dan? Valer me prosil je, naj vse pozvem. ORGON: Hvala Bogu. KLEANT: In kaj mu naj povem? ORGON: Kar hočete. KLEANT: Povejte mi zato, kaj nameravate. ORGON: I, kakor bo pač božja volja. KLEANT: Zdaj pa prosim: kaj je? Da ali ne? Se vaša obljuba maje? ORGON: Zbogom. KLEANT: Valer je zgubil, se bojim, kar hitro moram govoriti z njim. DRUGO DEJANJE PRVI PRIZOR Orgon, Marijana ORGON: Marijana. MARIJANA: Oče? ORGON: Stopi sem, na samem govoril bi s teboj. MARIJANA: Kaj iščete? ORGON: Nič, nič, gledam, če tukaj sva zares brez prič; tej sobi, stenam nič kaj ne verjamem. No, brez skrbi sva. Glej, Marijana, nežna je tvoja dušica, poslušno blaga, zato si tudi mi od nekdaj draga. MARIJANA: Zelo sem, oče, vam za to hvaležna. ORGON: Lepo, lepo; in ker je taka reč, le glej, da mi boš delala veselje. MARIJANA: Saj to so moje najsrčnejše želje. ORGON: Prav. No, kako ti kaj Tartuffe je všeč? MARIJANA: Meni? ORGON: Da. Pazi, kaj odgovoriš. MARIJANA: I, očka, rekla bom, kar le želiš. DRUGI PRIZOR Orgon, Marijana; Dorina vstopi potihem in se skriva za Orgona, da je ne bi videl. ORGON: Pridna si, hčerka . . . Torej od srca izjavi mi, da je odličen mož, da ti je drag in da presrečna boš, ker sem ti ga določil za moža. No? MARIJANA: He? ORGON: Kako? MARIJANA: Kaj? ORGON: Torej? MARIJANA: Kam bi s tem? ORGON: Zakaj? MARIJANA: Res hočete, naj vam povem, kdo mi je drag, katerega vesela po vaši volji za moža bi vzela? ORGON: Tartuffe. MARIJANA: Za norčka, oče, me imaš: kako želiš, naj zinem tako laž? ORGON: Prav nič ni laž, jaz hočem, da bo res: jaz sam sem se odločil za to vez. MARIJANA: Kaj, oče, vi bi . . . ORGON: Da, tako želim: Tartuffe poslej kot zet bo živel v hiši, tako sem sklenil, poročiš se z njim. In tvoja želja . . . (Zagleda Dorino.) Kdo tu slepomiši? No, to mi res zvedavost je velika! Kako prav vsepovsod za nami stika! DORINA: Novica ta od ust do ust že leta, izmišljena, ali morda je res? Prišla je tudi meni do ušes, vendar se mi je zdela s kljuke sneta. ORGON: Kaj, ta se vest vam neverjetna zdi? DORINA: Saj ne verjamete je vi sami. ORGON: Že poskrbim, da boste to verjeli. DORINA: O, kajpak, meni že ne boste peli. ORGON: Resnica se kaj kmalu bo skazala. DORINA: A, kikelj-kokelj! ORGON: (Marijani): Dete, to ni šala. DORINA: Ah, nič očetu, nič ne verjemite; bosa je ta. ORGON: Ko pa . . . DORINA: Le ga iščite, ki vam bo to verjel. ORGON: Zdaj pa, za vraga . . . DORINA: No, pa če bi verjel, kaj vam pomaga? Ej, tak gospod častitljivega lica, ki si je vzgojil brado gosto, lepo, bi hotel kot prismoda kar na slepo . . .? ORGON: No, veste kaj, vi ste predrzna ptica, in ne trpim, to vam povem v obraz . . . DORINA: Brez jeze govoriva, prosim vas. Ponorčevali ste se iz ljudi? Kaj bi ta svetopétec vaši hčeri! On svoje misli naj drugam usmeri. In – kaj se iz te zveze vam rodi? Kam pa ste mislili? Vi, taka glava, zet pa berač! ORGON: Nič več! To ni beseda! Če nima nič, je to njegova slava, in v časti se blešči njegova beda, nad sleherno ga dvigne veličino; saj končno dal si vzeti je lastnino, ker mu je malo mar ta časni svet in mu je duh samo za večnost vnet. Jaz nakloniti hočem mu podpore, da zopet se izkoplje v dobrobit, da svoje stare se zemljé domore; saj še ne veste: mož je plemenit. DORINA: To pravi on; in ta nečimrnost, gospod, s pobožnostjo slabo se druži. Le kdor Bogu iz čiste duše služi, bahanja s svojim je imenom prost; in misel, ki poganja se v nebesa, se take slavohlepnosti otresa. Kaj ta napuh? . . . A govor ta vas žali: poglejmo, kaj brez plemstva v njem tiči. Mar res bi brez skrbi se v to podali, da takšen mož takšno dekle dobi? Kaj je spodobnost, presodite trezni, posledice, ki utegnejo nastati; za čednost se dekletovo je bati, če morala bi v zakon brez ljubezni. Sklep, da poštenje mi nikdar ne uplahne, drži, če pravega moža dobim; a mož, ki s prstom kažejo za njim, si sam je kriv, če žena mu omahne. Če pa soprog je že tako naporen, da kaj lahko zvestoba ženo mine, je vsak, kdor svojo hčerko v zakon rine, sam za spodrske njene odgovoren. Premislite, tu vam nevarnost klije. ORGON: Poglejte si, deli mi nauke zlate. DORINA: Bilo bi prav, da se po njih ravnate. ORGON: Kaj, hčerka, nama vse te litanije; tvoj oče sem, vem, kaj je zate prav. Res, da Valer besedo mojo ima; a slišal sem, da fant strastno igra, in tudi, da je med brezverce pal; nikoli nisem videl ga pri maši. DORINA: Mar naj ob takih urah v cerkev lazi, kot ta, ki hodi, da ga kdo opazi? ORGON: Nič nisem vprašal vas o sodbi vaši. Sploh pa sta si Tartuffe in Bog na roke, in to odtehta druge vse zaklade. Uresničene ti bodo od te poroke najtišje želje in najslajše nade. Ljubezni čaka zvrhana te mera, živela bosta ko dve golobici, nikdar besede zle, nikdar prepira, in ti ga boš vodila na vrvíci. DORINA: Vodila, da, za nos, pa prav pošteno. ORGON: Uf, kaj čvekaš! DORINA: Na čelu se mu vidi – njegovemu vplivu prepuščeno dekle se prav gotovo vam izpridi. ORGON: Ne segajte v besedo mi ves čas! Kaj vtikate se v to, kar vam nič mar! DORINA: Le, ker, gospod, tako skrbim za vas. (Ga prekine vselej, kadar se obrne, da bi govoril s svojo hčerjo.) ORGON: Ni treba, tiho, to ni vaša stvar. DORINA: Ljubezen le do vas . . . ORGON: Mar mi je te ljubezni. DORINA: Jaz pa vas rada imam, čeprav ste jezni. ORGON: Ha! DORINA: Gre za vašo čast; naj res poslušam od vseh strani na vas zbadljivke bridke? ORGON: Nič več! DORINA: Vest bi mi delala očitke, da zveze te preprečiti ne skušam. ORGON: Ne boš molčala, ti strupena kača! DORINA: Ej, mož pobožen, pa tako vzkipi! ORGON: Da, od teh čenč se v meni vse obrača, zato pa zadnjikrat: mir besedi! DORINA: Naj bo, molčim, a mislim si le svoje. ORGON: Misli, če češ, toda samo pri sebi . . . če ne . . . dovolj je . . . to sem, dete moje, resno preudaril vse. DORINA: Le kdo tu ne bi iz kože skočil! ORGON: Res ni zapeljivec, vendar gospod Tartuffe . . . DORINA (zase): Je svinjski rilec! ORGON: Je tak, če ti nič drugega ne šteje, po svoji duši . . . DORINA (zase): Ha, kdo se ne smeje! (Orgon se obrne proti Dorini, jo posluša s prekrižanimi rokami in ji gleda v obraz.) Mene namesto nje nobeden s silo brez kazni ne bi pred oltar prignal: kaj hitro po poroki bi spoznal, da ženska vrača šilo za ognjilo. ORGON (Dorini): Kaj je beseda moja prazen dim? DORINA: Kaj rójite? Vam nisem nič hotela. ORGON: Komu sicer? DORINA: Le s sabo govorim. ORGON: Prav. A dobiš jo táko, rezgetela, da ti sam sveti Peter je ne vzame. (Zamahne, da bi dal Dorini zaušnico, in pri vsaki besedi, ki jo reče svoji hčeri, se obrne in pogleda Dorino, ki stoji pred njim in ne govori.) Da, hčerka, stvar se krasno bo iztekla . . . tvoj mož . . . jaz vem . . . le se zanesi name. (Dorini.) Ne zineš več? DORINA: Prav vse sem si že rekla. ORGON: Samo besedico. DORINA: Pa se mi noče. ORGON: Jaz pa jo čakam. DORINA: Jaz pa nisem nora. ORGON: Hčerka, tvoj oče ti le dobro hoče, le drži se njegovega izbora. DORINA (zbeži): No, takih ženinov zares se manjka! ORGON (ji hoče dati zaušnico, pa zgreši): To ti je prava furija peklenska! Še v greh bi zapeljala me ta ženska. Ne morem dalje, ni mi več obstanka; od te nesramnosti kar ves gorim – na zrak grem, da se malo ohladim. TRETJI PRIZOR Dorina, Marijana DORINA: Povejte mi, kaj jezik ste zgubili? In zdaj besedo naj prevzamem jaz? Ta bedasti načrt vam oče sili, vi njemu pa ne bev ne mev ves čas! MARIJANA: Kako se naj otrok očetu upira? DORINA: Podobno grožnjo kratkomalo odbijte. MARIJANA: S čim? DORINA: Rekli bi mu: vsak po svoje izbira, in da se zase, ne pa zanj, možite; da vsa zadeva ta le vas se tiče, da vaš okus pri tem naj govori; in če Tartuffe tako zelo ga miče, da naj si sam ga vzame brez skrbi. MARIJANA: Oče otroku je tako visoko, da vselej v meni vsak odpor zamre. DORINA: Valer pa prosil je za vašo roko: kaj je – ga ljubite, ali ga ne? MARIJANA: Dorina, veš kaj, to je kruta šala! Da moreš spraševati me tako! Saj stokrat že sem ti srce izdala, in dobro veš, da ljubim ga srčno. DORINA: Kaj vem, če misel se z besedo krije, in če ljubimcu prav zares ste vdani? MARIJANA: Tvoj sum, Dorina, me globoko rani; saj dobro veš, da srce zanj mi bije. DORINA: Tedaj ga ljubite? MARIJANA: Da, neizmerno. DORINA: In, kot vse kaže, on vas tudi verno? MARIJANA: To mislim. DORINA: In želita si oba, da bi čimprej se vzela? MARIJANA: Od srca. DORINA: Kaj pa, če oče izvede svoj načrt? MARIJANA: Če me prisili v zakon, pojdem v smrt. DORINA: Saj res. In človek ta izhod pozabi! Umreš, in konec je zadrege vsake. Lek čudovit. Mene kar jeza grabi, ko moram slušati modrosti take. MARIJANA: Moj Bog, kakšno srce imaš, Dorina, da te ne gane tuja bolečina. DORINA: Ne smili se mi, kdor mevžá brez uma, in po potrebi zvije se od straha. MARIJANA: Kaj naj storim, ko pa tako sem plaha . . . DORINA: Toda v ljubezni treba je poguma. MARIJANA: Saj ga imam – Valerja čem ljubiti. Naj pri očetu stopi on na plan. DORINA: Kakopak! Če vaš oče srboriti v tega Tartuffa je zateleban, in če besedo svojo hoče snesti, mar naj bo tega kriv vaš ljubček zvesti? MARIJANA: A če se uprem očitno, se ne vdam, mar s tem skrivnosti svetu ne objavim? Naj res zavržem zanj, čeprav nad vse ga stavim, dolžnost otroško in dekliški sram? Mar hočeš, da razgalim vsem ljudem . . . DORINA: Ne, ne, jaz nočem nič. Le vi bi, vem, Tartuffa radi. In, če prav se vzame, kaj bi branila vam do take sreče? Hitite tja, kamor vas želja vleče. Tak ženin z vsake kljuke se ne sname. Gospod Tartuffe! o, o, ni kar si bodi, seve, gospod Tartuffe, i, pravzaprav ta mož resnično ni na glavo pal, nevesta mu lahko pokonci hodi. Ves svet možaku že prepeva slavo; plemenitaš, postava čudovita, ušesa rdeča, ličeca zalita: res, z njim našli ste zadovoljnost pravo. MARIJANA: Moj Bog . . . DORINA: Gotovo ste lahko veseli, da boste takšnega moža imeli. MARIJANA: Ah, prosim te, tako mi ne govôri, pomagaj mi, da jarma bom oteta. Saj se ti vdam, samo kaj zame stôri. DORINA: Ne, hčerka slušaj svojega očeta, pa če ji opico da za moža. Kaj tožite? Zdaj vam pojejo ptičke! Z vozom vas v svoje gnezdo popelja med svoje ljube bratrance in stričke. Zabavati se z njimi vam bo slast. Spoznali boste tam odlična lica, že za sprejem uživáli boste čast, gospa sodnica, gospa davkarica pred vami skoraj na kolena pada, novice zanimive vam razklada. Pred pustom pa vas čaka paradiž: sijajen ples na dude in piščali, Pavlihe bodo dramo vam igrali, in če bo vaš gospod . . . MARIJANA: Kaj me moriš! Pomagaj rajši mi iz te zagate. DORINA: Klanjam se vam. MARIJANA: Dorina, no, nikar . . . DORINA: Sedaj zasluženo kazen imate. MARIJANA: Preljuba moja! DORINA: Nič. MARIJANA: Saj jaz to stvar . . . DORINA: Tartuffe je vaš možiček – dober tek. MARIJANA: Tebi sem se zaupala vsekdar! Povej mi . . . DORINA: Ne, Tartuffka ste – na vek! MARIJANA: No, prav, če moja usoda te ne gane, docela se obupu prepustim: pomoči najdem v njem za srčne rane, lek varen zoper silo bolečin. (Hoče oditi.) DORINA: Hej, stojte! Jeza se mi je unesla. Usmiljenje mi že prevzema dušo. MARIJANA: Nikoli ne objamem tega tesla, zares, Dorina, rajši grem pod rušo. DORINA: Le pomirite se! Še ni po vas . . . A tamle gre Valer, res pravi čas. ČETRTI PRIZOR Valer, Marijana, Dorina VALER: Novica se raznaša, gospodična, zame prav nova in brez dvoma mična. MARIJANA: Kaj? VALER: Da Tartuffe se z vami bo poročil. MARIJANA: Res, oče moj se je tako odločil. VALER: Vaš oče . . . MARIJANA: Svojo misel je spremenil: razrešil me dozdanjih je obvez. VALER: Da, vendar ne zares! MARIJANA: Da, prav zares. Odločno je izjavil, kaj je ukrenil. VALER: Kako pa ste se odločili vi? MARIJANA: Sama ne vem. VALER: Tako se govori. Ne veste? MARIJANA: Ne. VALER: Ne? MARIJANA: Kaj pa vi velite? VALER: Jaz? Naglo tega si moža vzemite! MARIJANA: To je vaš svèt? VALER: To. MARIJANA: Prav zares? VALER: Resnično. Kdo bi odbil ponudbo to odlično! MARIJANA: Prav, pa storim, kot je gospod dejal. VALER: Kot vidim, to ne dela vam težav. MARIJANA: Kot vam ne svèt, ki naj me vede k sreči. VALER: Dal sem vam ga, ker sem vam hotel ustreči. MARIJANA: Jaz, da vam ustrežem, sprejmem ga vesela. DORINA (se umakne v ozadje): Poglejmo, kam se bosta zaletela. VALER: To torej je ljubezen? Vse prevara, ko ste . . . MARIJANA: Molčite mi o tem, za Boga. Kaj niste rekli jasno mi nemara, naj dam si vsiliti neljubega soproga? In zdaj izjavljam, da se vdam očetu, poslušna temu dobremu nasvetu. VALER: Kaj ne, zdaj naj se name vse izlije! Vi ste se odločili že poprej in zdaj ste segli po pretvezi tej, ki vašo nezvestobo naj zakrije. MARIJANA: Res, to je res. VALER: Brez dvoma; in vi niste nikdar ljubili me iz duše čiste. MARIJANA: I, vsak si misli, kar si hoče sam. VALER: Da, kar si hoče sam; a ta žalitev bo kriva, da morda vas bom prehitel: vem, kam lahko srce in roko dam. MARIJANA: Ne dvomim nič; vaših vrlin število . . . seve . . . VALER: O, kaj vrline moje, prosim vas! Neznatne so, dali ste mi dokaz. Drugje pa upam najti sodbo milo; če rešim tu se obvez, vem dušo ljubo, ki rada poravna mi to izgubo. MARIJANA: Izguba ni velika; in v zameno si najdete tolažbo dragoceno. VALER: Za to se bom potrudil, kar se da. Saj nezvestoba čut za čast nam zdrami; po sili se izvij sladki omami: če ti ne uspè, vsaj kaži se moža; mar ni zaničevanja vredna šleva, kdor še odbit ljubezen razodeva? MARIJANA: Res čustvo vzvišeno in plemenito. VALER: Povsod priznano; to je kot pribito. No, kaj nemara bi zares hoteli, da vzdiham naj za vami vekomaj, ko ste v naročje drugemu zleteli, oči zapiram naj za nov sijaj? MARIJANA: Nasprotno, to bilo bi mi prav všeč, in prej ko prej te sreče vam želim. VALER: Vi to želite? MARIJANA: Da. VALER: Če je pa taka reč, vas, gospodična, brž zadovoljim. (Naredi korak proti vratom.) MARIJANA: Lepo. VALER: A pomnite, da vi samo krivi ste, če na tako pot sem krenil. MARIJANA: Saj. VALER: In da v stvari tej sem se namenil posnemati vaš zgled. MARIJANA: Moj zgled, naj bo. VALER (odhaja): Dovolj! Čimprej bi vam ustregel rad. MARIJANA: Lepo. VALER (se vrne): Zdaj vidite me zadnjikrat. MARIJANA: Prav. VALER (se vrne, tik pred vrati): No? MARIJANA: Kaj? VALER: Kličete me, kaj želite? MARIJANA: Še v sanjah ne. VALER: Pa zdravi ostanite. Klanjam se. (Počasi odhaja.) MARIJANA: Klanjam se. DORINA (Marijani): Samo poglej! Saj vam vsa pamet je ušla iz mej; zanalašč vaju sem pustila z mirom, da videla bi, kaj bo s tem prepirom. Halo, gospod Valer! (Prime Valerja za roko.) VALER (se na videz ustavlja): Le kaj bo spet? DORINA: Stopite sem. VALER: Ne, vas imam do grla. Ona želi, ti me ne boš zavrla. DORINA: Postojte. VALER: Sklep je sklep: ne za ves svet. DORINA: O! MARIJANA (zase): Jasno mi je vse, kako in kaj; na poti sem mu; bolje, če grem stran. DORINA (izpusti Valerja in steče za Marijano): Zdaj pa še ta. Kam? MARIJANA: Pusti me. DORINA: Nazaj! MARIJANA: Ne ubraniš mi, Dorina, vse zaman? VALER (zase): Navzočnost moja, vidim, ji preseda; najbolje, da ji grem izpred oči. DORINA (pusti Marijano in steče za Valerjem): Presneto? Zdaj še ta se spreneveda! Neslanost! Sem oba. Mir besedi. (Prime Valerja in Marijano za roko in ju privede nazaj.) VALER (Dorini): Kaj hočeš? MARIJANA (Dorini): Kaj pa rada bi storila? DORINA: Med vama spravo in preljubi mir. (Valerju.) Ste blazni, da se spuščate v prepir? VALER: Si slišala, kaj mi je govorila? DORINA (Marijani): Saj ste kot osa, ali se vam blêde? MARIJANA: Ne vidiš li, kako se z mano vêde? DORINA (Valerju): Bedačka dva. Saj ona kar trepeče, da šla čimprej bi z vami pred oltar. (Marijani). On ne želi na svetu druge sreče, kot da bo vaš, tako je, da, ta stvar. MARIJANA: Zakaj me torej s takim svetom pita? VALER: Zakaj vprašanja taka razborita? DORINA: Brž sem roke. Oba norita, res. (Valerju.) No. VALER (da Dorini roko): A čemu? DORINA (Marijani): In tukaj vašo vi. MARIJANA (ji da roko): Pa kaj bo to? DORINA: Brž, meni se mudi. Oba zaljubljena sta do ušes. (Valer in Marijana se držita nekaj časa za roko, ne da bi se pogledala.) VALER (se obrne k Marijani): No da, če kdo se kar na lepem skuja! Če gledate me, kot da sva si tuja! (Marijana se obrne proti Valerju in se mu smehlja.) DORINA: No, vsak zaljubljenec je res pripaljen. VALER (Marijani): Mar nisem po pravici bil užaljen? Kaj morete tajiti svojo zlobo, ko zbadati me v srce vam je slaj? MARIJANA: O, nehvaležnost taka kot le kaj! . . . DORINA: Le odložimo spor za drugo dobo, zdaj glejmo, da se zakon ta prepreči. MARIJANA: No, pa povej, kako je to doseči. DORINA: Tako: vse kriplje moramo napeti. (Marijani.) Vaš oče brije burke. (Valerju.) Prazna muha. (Marijani): A vi se delajte, kot da ste vneti za vse načrte, ki jih v sebi kuha; tako poroka, če ne bo drugače, vsaj neprestano se lahko zavleče. Čas dela naj za vas, pa pojde srečno: dobite nahod kar nenadoma, in to se zdravi le polagoma; potem spet kakšno znamenje nevšečno: zdaj vam mrtvaški sprêvod pot prereže, zrcalo, čaša pade vam na tla. In sploh, s kom pa vas naj duhovnik zveže, preden ste vi spregovorili »da«? A da bolj varno hodil bo naš up, ne smejo vaju videti več skup. Stran! Vaši naj prijatelji skrbe, da uresničijo se vam obeti. Svak njegov prav gotovo z nami gre, in tašča mora biti v naši četi. Zbogom. VALER (Marijani): Kar koli z drugimi opravim, jaz v glavnem se zanesem le na vas. MARIJANA (Valerju): Oče je muhast, nanj prav nič ne stavim, Valer pa, vem, bo moj za večni čas. VALER: Kako sem ves vesel? Vsak preokret . . . DORINA: Zaljubljenci čebljali bi ves dan. Ven, pravim. (Valer se vrne.) VALER: Sploh . . . DORINA: No, kaj še ta klepet! Na desno vi, vi pa na levo stran. (Ju potiska za rame, da se ločita.) TRETJE DEJANJE PRVI PRIZOR Damis, Dorina DAMIS: Kar tu udari božja me oblast, naj vsem ljudem največji bom capin, če kaj na svetu ustavi mojo strast, če še ta hip ne znesem se nad njim! DORINA: Križ božji, saj ni treba ropotanja: vaš oče zdaj o tem le govori. Nihče namenov vseh ne izvrši, dolga je pot od misli do dejanja. DAMIS: Jaz temu trapu zmedel bom izduho, par gorkih mu povedal bom na úho. DORINA: No, le počasi! Zanj in za očeta se lek od vaše matere obeta. Saj pri Tartuffu ima precej besede, kar ona reče, ustreže natanko, ker najbrž okrog nje ljubezen préde. Bog daj, da res! S tem sam si plête zanko! Bilo bi prav, da k sebi ga pozove, izpraša o poroki ga nesrečni, da zve o tem namene vse njegove, omeni mu, da spori se nevšečni rode, če on se ne bi odpovedal. Zdaj moli, kot mi sluga je povedal, nato pa v tole sobo prikorači. Izginite, vas prosim, ni drugači. DAMIS: Jaz rad poslušal bi pogovor ta. DORINA: Ne. Naj bo sam! DAMIS: Ne bom mu rekel nič. DORINA: Se že poznamo: vi ste pravi tič, vihravost vaša vse nam pokonča. Le proč. DAMIS: Poslušal čisto bom hladan. DORINA: Uh, sitnež! Že prihaja. Hitro stran. (Damis se skrije v kabinet v ozadju.) DRUGI PRIZOR Tartuffe, Dorina TARTUFFE (na glas, brž ko zagleda Dorino, svojemu slugi, ki je v hiši): Lavrenc, moj bič in haljo zdaj zakleni! Bog bodi vedno ti mogočen ščit! Jaz grem, če bi te vprašal kdo po meni, sedaj jetnikom vbógajme delit. DORINA (zase): Poglejte svetohlinstvo to naduto! TARTUFFE: Kaj mi želite? DORINA: Rada bi . . . TARTUFFE (si potegne ruto iz žepa): Ojoj! Vzemite, prosim, najprej tole ruto. DORINA: Čemu? TARTUFFE: Zakrijte prsi pred menoj. Tak pôgled spravlja duše s prave poti in z mislimi pregrešnimi jih moti. DORINA: Vi ste pa strašno rahli za skušnjave, kaj občutljivi za meso in kri! Zares ne vem, kak ogenj v vas gori, jaz nimam v poželenju te težave; da pred menoj stojite čisto nag, z vso vašo kožo me ne ujame vrag. TARTUFFE: Izražajte se malo bolj dostojno, če ne, se kar nemudoma odstranim. DORINA: Ne bojte se, jaz pojdem radovoljno, le dve besedici vam reči kanim. Gospa vas prosi, če trenutek kak lahko bi tukaj z vami govorila. TARTUFFE: O, prav z veseljem. DORINA (zase): Je že ves mehak! Bogme, res je, kar vedno sem trdila! TARTUFFE: Pa pride kmalu? DORINA: Slišim jo pred vrati. Da, ona je; jaz pa ne smem ostati. TRETJI PRIZOR Elmira, Tartuffe TARTUFFE: Naj dodeli nebeški blagoslov telesno zdravje vam in dušno srečo! Usliši Bog molitev pregorečo njegà, ki skromen sluga je njegov! ELMIRA: Prav lepa hvala za željó pobožno. Toda sedé se govori bolj zložno. TARTUFFE (sede): Ste po bolezni se popravili? ELMIRA (sede): Da, mrzlice so me ozdravili. TARTUFFE: Molitev moja ni dosegla, vem, da vam to milost je naklonil Bog, a vneto prosil sem ves čas medtem, naj reši vas bolezenskih nadlog. ELMIRA: Preveč zame skrbi srce vam blago. TARTUFFE: Saj vaše zdravje mi nad vse je drago: rad svoje dam, da vaše rešim z njim. ELMIRA: Krščanska res ljubezen vseobsežna; zelo sem za dobroto vam hvaležna. TARTUFFE: Vse več zaslužite, kot že storim. ELMIRA: Zaupno z vami govoriti imam; vesela sem, da sva na štiri oči. TARTUFFE: Kako to šele mene veseli, gospa, da morem biti z vami sam. Kolikokrat za to sem srečo molil, a do sedaj mi Bog je ni dovolil. ELMIRA: In v tem pogovoru bi si želela, da vaše srce se mi čisto odkrije. (Damis neopažen na pol odpre vrata kabineta in posluša.) TARTUFFE: Od vaše milosti mi duša sije in prav, prav vsa se vam bo razodela. In če sem nad obiski kdaj grmel in grajal okrog vas njih mušenje, ni v to nikdar me srd na vas navel, bilo le sveto je navdušenje, in čisto čustvo . . . ELMIRA: Tudi jaz to menim, da vam bilo je le do večnosti. (Tartuffe prime Elmiro za roko in jo stisne.) TARTUFFE: O da, gospa, in z žarom preognjenim . . . ELMIRA: Uf! Stiskate me. TARTUFFE: Iz gorečnosti. Saj nočem vam nič žalega, o kaj še! Prej bi . . . (Položi roko Elmiri na koleno.) ELMIRA: Kaj tukaj iščete z roko? TARTUFFE: Obleko vašo: voljno to blago. ELMIRA: Oj, to me žgače! Kar pustite rajši. (Elmira odmika svoj stol, Tartuffe se pomika za njo in brklja po Elmirinem ovratniku.) TARTUFFE: Moj bog, te čipke, to je vêzen čar! Današnji vzorci so prečudoviti! A takih nisem videl še nikdar. ELMIRA: Da, da, le k stvari treba bo preiti. Moj mož baje besedo snesti hoče in dati hčerko vam. Je res mogoče? TARTUFFE: Dejal je nekaj; a če naj povem resnico, mene sreča ta ne mika; nekje drugje mi sije krasna slika, ki blaženost je srcu in očem. ELMIRA: Ker vas prav nič posvetnega ne mami. TARTUFFE: Vendar srce mi ni brezčuten kamen. ELMIRA: Vem, vi v nebesa plavate z željami, tu doli ne potéši se vaš plamen. TARTUFFE: V ljubezni, ki nas veže na nebo, ljubezen nam do časnosti ne ugasne, in naši čuti se lahko užgo že tu za božje umotvore krasne. Od vaših vseh vrstnic odsvit nebeški seva, v vas pa je Bog vsa svoja čuda strnil, po licih vam lepoto je razgrnil, ki mami nam oči, srce ogreva. In kadar sem se v vaš pogled poglobil, občudoval sem stvarnika svetá, ki v vas je sebe mojstrsko upodobil, vzljubiti sem vas moral iz srca. Izprva sem se zbal, da s takimi željami peklenšček sam duha mi zvito moti, in sklenil sem, da bežal bom pred vami kot pred skušnjavo, ki mi je na poti. Pa sem spoznal, krasota brez primere, da s to strastjo si duše ne okužim, in da lahko še z nravnostjo jo združim, pa nisem delal srcu več ovire. Saj vem, predrzno se vam zdeti mora, da vam priznavam, kar mi v prsih vre; a od dobrote vaše upam vse, ničesar ne od svojega napora. Vi ste moj up, moj sen in moj pokoj, pri vas je moj pekel ali moj raj; po vaši odločitvi bom takoj nesrečen ali blažen vekomaj. ELMIRA: Saj ta izjava je docela skladna; a malo me je presenetila; predaleč, mislim, vam raznetila duha je ta namera nenavadna. Pobožen mož kot vi, domala slaven . . . TARTUFFE: Pobožen mož, a tudi človek zraven; in kdor se v vaše čare potopi, srce se brez pomisleka mu vda; vem, da vam čudno govor moj zveni, toda, gospa, mar angel sem z neba? In če se to početje zdi vam krivo, ste zakrivili vi ga, krasotica. Kar vaše lice uzrl sem očarljivo, bili ste mojega srca kraljica. Vaših oči prečudežna milina premagala je v meni ves upor; zaman molitev, post, jok, miloščina, vse je pobil lepote vaše vzor. Kar so doslej le vzdihi govorili in le pogledi, zdaj moj glas razlaga. Če izlije se dobrota vaša blaga na moje stiske, hlapca se usmili, če bi se milost vaša tolažilna hotela ozreti na moj nični stan, jaz bil bi, krasotica moja divna, vam kot nihče v zvestobi večni vdan. Za vašo čast ni treba kar nič straha, nevarnosti pri meni ne preté. Dvorjan, ki ženske kar za njim frlé, z uspehi svojimi na glas se báha. Tak mož napredek vsak razglaša hrupno, vsako naklonjenost raznaša s krikom in onečašča s hlástavim jezikom oltar, kjer naj bi žrtvoval zaupno. A moje vrste mož skrivaj gori, pri nas nikdar se bati ni odkritja; saj, kdor za slôves svoj nad vse skrbi, ne bo izdajal ljubljenega bitja; zato pri nas samo lahko dobite ljubezen varno in naslade skrite. ELMIRA: Mirno poslušam govor zanositi, ki dokaj jasno razodeva vas. A ni vas strah, da bi utegnila jaz soprogu ta vaš nežni žar odkriti? TARTUFFE: Vam duša je preveč prizanesljiva, da bi to mojo smelost kaznovali; blaznega čustva, ki tako vas žali, človeška splošna le slabost je kriva. Naj vas zrcalo vaše pouči, da nisem slep, in da je človek kri. ELMIRA: Katera druga bi drugače vzela; jaz sem obzirna in rada molčim. Možú ne bom ničesar razodela, zato pa nekaj si izgovorim: da pospešujete odkrito, vdano Valerjevo poroko z Marijano in se odrečete zahrbtni želji, ki vas do tujega blaga pripelji, in . . . ČETRTI PRIZOR Elmira, Tartuffe, Damis (Damis stopi iz kabineta, kjer se je skrival.) DAMIS: Ne, nikdar, to mora vse na dan! Za vrati skrit sem vlekel na ušesa: navdihnila so dobra me nebesa, da rešim se hinavčevih ukan, da najdem naglo pot do maščevanja nad zgagarjem, ki nas nesramno muči, pokažem ga očetu v pravi luči, poniglavca, ki vam ljubezen lajna. ELMIRA: Damis, dovolj je, če se pokesá in vrednega dobrote se izkaže. Kar sem mu obljubila, naj velja. In hrupa delati za to ne kaže: ženska se takim bedarijam roga in z njimi noče trapiti soproga. DAMIS: Vi zase prav imate kot nikoli, a zase zopet jaz imam svoj prav. Ščititi ga, se zdi mi sklep norčav; prevečkrat svetohlinec je oholi pravični moji jezi se smejal, preveč nereda tu je zasejal. Predolgo vodil je za nos očeta, Valerju in meni je zastavljal pot: čas je, očeta iztrgati iz zmot, v tem sámo nam nebo pomoč obeta. Ta prilika, ki jo ponuja Bog, preugodna je, da ne bi je prijel, in po pravici bi mi jo odvzel, če malomarno jo spustim iz rok. ELMIRA: Damis . . . DAMIS: Nič, nič, jaz vidim, kod in kam. Srce zaliva burno mi veselje; pregovoriti vam se več ne dam, le po osveti mi hlepé vse želje. Nič več odlašanja, nič mi ni mar, prav ta trenutek se razreši stvar. PETI PRIZOR Orgon, Elmira, Tartuffe, Damis DAMIS: Z novico bomo, oče, vas sprejeli, ki vam gotovo bo presenetljiva; kaj zaslužili z dobrimi ste deli, kako plačuje se ljubezen živa. Gospod je svojo skrb za vas izjavil: zdaj kar oskruniti vam hoče čast; zasačil sem ga, ko gospe je pravil, kako se vnela mu je zanjo strast. Ona, prizanesljiva vsa in mila, bi greh njegov vam rada zatajila; jaz pa nesramnost tako bom razgalil, saj, da jo zamolčim, bi vas le žalil. ELMIRA: Po mojem tako prazno govorjenje naj žena svojemu možú prihrani! Od tega ni odvisno nam poštenje, dovolj je, če ga ženska sama brani. To je moj čut; ti, Damis, pa klepečeš, ker name nič ozirati se nečeš. ŠESTI PRIZOR Orgon, Damis, Tartuffe ORGON: Moj bog, kaj slišim! Ali smem verjeti? TARTUFFE: Da, da, brat moj, jaz res sem razuzdan, nesrečen grešnik, v krivdo zakopan, zločinec sem najhujši na tem sveti. Življenje mi je ena sama pega, nemarna sem, zanikrna golazen, in vidim, Bog sedaj po šibi sega, udarila pravična me bo kazen. Najpodlejših zločinov me dolžite, ne bom se branil, nič me ne razburi. Kar mi podtikajo, vse verjemite, ogorčeni pahnite me skoz duri; kar koli se sramote name usuje, premalo je, zaslužil sem najhuje. ORGON (Damisu): O, ti capin, kaj si nam tu naklatil, da bi njegovo čednost nam oblatil. DAMIS: Kaj, ta njegova hlinjena sladkost vas bo zmotila . . . ORGON: Molči, pasja kost! TARTUFFE: Ah, kar pustite ga, naj govori, in rajši verjemite te povesti. Po tem dejanju milost ni na mesti. Mar slutite, kaj v meni vse tiči? Zaupate na lice mi nemara in me kljub temu še imate v čisli? Ne, ne, nikarte, videz vas le vara; prav tak sem, kot vaš sin o meni misli. Za poštenjaka šteje me ves svet, v resnici pa sem malopridna smet. (Se obrne proti Damisu.) Da, dragi sinko, vi kar nadaljujte, kako zavržen kradem in morim; še s hujšimi pridevki me opsujte: prav vse zaslužim in na vse molčim. Sramotno glejte tukaj me na tleh v pokoro za zločine in ves greh. ORGON (Tartuffu): Preveč, brat moj! (Damisu.) In tebe to ne gane? Zahrbtnež! DAMIS: Kaj, besede te neslane . . . (Orgon vzdigne Tartuffa.) ORGON: Molči, hudobijan! No, brat, vstanite! (Damisu.) Nesramnež! DAMIS: Morda . . . ORGON: Tiho! DAMIS: Kam tiščite . . . ORGON: Če pisneš, ti polomim vse kosti. TARTUFFE: Za Boga, ne razburjajte se, brat! Najhujšo muko sprejmem nase rad, preden se njemu le en las skrivi. ORGON (Damisu): Capin! TARTUFFE: Nikar! Pred vašimi nogami vas prosim zanj . . . (Orgon se tudi vrže na kolena in objame Tartuffa.) ORGON: Ah, sram me je pred vami. (Damisu.) Glej, strup, dobroto! DAMIS: Jaz . . . ORGON: Mir! DAMIS: Kaj, da . . . ORGON: Mir! Saj dobro vem, zakaj si mu nasproti. Vsi ga sovražite kot divjo zver, otroci, žena, sluge so v zaroti. Po vsakem sredstvu grabite brez srama, da bi ga očrnili pred menoj: toda čim bolj rovarite med nama, tem bolj sva sklenjena, tembolj je moj; in zdaj ga prav zanalašč hčerki dam, da vam oholost malo počesám. DAMIS: Prisiliti bi v zakon jo hoteli? ORGON: Da, še nocoj, da boste kar besneli. Ha, zdaj peroti hočem vam pristriči, da boste vedeli, kdo je gospod. Hajd, naglo, kar si rekel, mi prekliči, in predenj na kolena, ti galjot. DAMIS: Kaj, jaz pred tem ciganom? Nikdar ne! ORGON: Upiraš se, še psuješ venomer! Kje mi je palica? (Tartuffu.) Pustite me. (Damisu.) Stran pri tej priči! Tamkajle je dver, in da mi nikdar ne prestopiš praga. DAMIS: Že prav, saj grem; vendàr pa . . . ORGON: Brž od tod. Da veš, sedaj si razdedinjen, zgaga, in mojo kletev vzemi si na pot. SEDMI PRIZOR Orgon, Tartuffe ORGON: Da more žaliti tako svetnika! TARTUFFE: O Bog, odpusti mu, kakor mu jaz. (Orgonu.) A vedite, to žalost je velika, ko vidim, da črnijo me pri vas. ORGON: Moj bog! TARTUFFE: Ta nehvaležnost tako grda teži me, da pod njo se bom podrl . . . Groza me grabi . . . srce se mi trga . . . zastaja dih . . . od tega bom umrl. (Orgon steče ves v solzah proti vratom, skozi katera je pognal sina.) ORGON: Galjot! Sedaj mi je resnično žal, da nisem te na mah pobil na tla. (Tartuffu.) Glavo pokonci, brat, saj bo vse prav. TARTUFFE: Le dajmo, naj se zmeda ta konča. Vidim, nemir zanesel sem v vaš dom, brat moj, sedaj ločiti se je čas. ORGON: Saj šale zbijate? TARTUFFE: Črté me, in pri vas zbuditi skušajo o meni dvom. ORGON: Kaj vam to de, ko jaz za vse sem gluh? TARTUFFE: Toda nadaljevali bodo delo, in čemur danes ste zaprli sluh, morda izlahka jutri bo uspelo. ORGON: Nikdar, brat moj. TARTUFFE: Ah, brat moj, že verjamem, a ženi mož težko se stavi v bran. ORGON: Nič, nič. TARTUFFE: Pustite, da grem naglo stran, s tem vsak povod jim za napade vzamem. ORGON: Ne, tu bodite, če naj živo glavo nosim. TARTUFFE: No da, če se je treba žrtvovati. Vendar, če hočete . . . ORGON: Ah! TARTUFFE: Dobro, prosim. A vem, kako bo treba tu ravnati. Čast rahla in kočljiva je zadeva, prijateljstvo previdnosti zahteva. Ne bom govoril z vašo več soprogo . . . ORGON: Ne, prav zanalašč z njo občujte mnogo. Jeziti svet, me najbolj veseli: zatorej po ves dan bodita skup. To ni še vse: tej sodrgi navkljub hočem, da ste moj dedič vi sami. Nemudoma naj pismo se sestavi, da podarim vam prav vse, kar imam. Takšen prijatelj zame zet je pravi, za sina, ženo, starše ga ne dam. Ni prav vam, če tako napravimo? TARTUFFE: Naj se zgodi, kakor nebo odloči! ORGON: Ubožček! Hajd, brž list sestavimo, zavist pa naj od jeze se razpoči! ČETRTO DEJANJE PRVI PRIZOR Kleant, Tartuffe KLEANT: Da, vse je polno že te govorice: povem vam, da nič častna ni za vas. In tu sem srečal vas baš pravi čas, da svoje mnenje vam povem kar v lice. O stvari sami vam ne bom govoril, a sprejmem kar z najhujše jo strani. Recimo, da je Damis napak storil in da po krivem grehov vas dolži: mar ni kristjan odpuščati dolžan in treti v srcu misli na osveto? Mar smete hišo gledati hišo razdeto in sina, ki po svetu je pognan? Še enkrat brez ovinkov vam povem, da se nad tem početjem vse zgleduje; zgladite vse, če svetovati smem, nesreče ne gonite na najhuje. Pred Bogom svojo jezo ustavite in sina spet z očetom spravite. TARTUFFE: Ah, kar se mene tiče, rade volje; saj nimam zoper njega misli zle, očitkov nič; odpustil sem mu vse in prav od srca hočem mu najbolje. A božji prst nas vodi vsepovsod: če on se vrne, moram jaz od tod. Po činu, ki primere nimam zanj, je občevanje z njim zame sramotno: Bog ve, kaj vstalo bi natolcevanj, češ da politiko zganjam nizkotno: žaljivcu, ker se čutim krivega, da kažem se prizanesljivega, da iz strahu z dobrikanjem tem milim poniglavo v obziren molk ga silim. KLEANT: Vsak teh izgovorov, gospod, je brezov, vsak vzrok privlečen je za lase, prazen. Kaj človek v božje posle bi posezal? Mar za Boga naj mi delimo kazen? Pustite njemu skrb za maščevanje, saj nam je zapovedal odpuščanje; nič mar ne bodi vam sodbá človeških, kadar držite ukazov se nebeških. Oziri puhli na klepanje bedno naj nas ustavljajo na pravi poti? Ravnajmo le po božji volji vedno, in druga skrb naj nam duha ne moti. TARTUFFE: Dejal sem že, da sem mu vse oprostil; s tem menda božji volji sem zadostil: a po vsem tem, kar sem učakal z njim, Bog ne ukazuje, da naj z njim živim. KLEANT: Pa vam ukazuje, da vam bodi mar muhavosti njegovega očeta, da iz njegovih rok sprejmite dar, ki ga pravica vam gladko odreka? TARTUFFE: Kdor me pozna, temu ne bo verjetno, da v lakomnosti gledam na svoj prid. Prav nič ne mika me blago posvetno, ne mami duše mi slepeči vid; in če že sem sprejel darilo to, ki oče me odlikoval je z njim, odločil sem se v to, ker se bojim, da ne bi v napačne roke prišlo. Da ne bi tisti, ki bi ga dobili, razmetali za grešno ga zabavo, in ne bi, kot je moj namen, rabili ga v srečo bližnjemu in Bogu v slavo. KLEANT: Ej, rahločutnost to kar odslovite, da dedič se ne bo pritoževal. Kar brez skrbi njegovo mu pustite, naj dela z novcem, kar se zdi mu prav; bolje, če vetru zadnji da božjak, kot sum, da ste hoteli ga spodnesti. Res, čudim se kosmati vaši vesti, da mogli ste sprejeti predlog tak. Kje pa je tisti nauk prave vere, da dediča prikrajšati je smeti? In če nebo postavlja vam ovire, da z Damisom ne morete živeti, kaj ne bi kot obziren mož, pošten, rajši spodobno se od tod umaknili, kot gledali, da oče zaslepljen zaradi vas od doma sina sili? To pokazalo vašo bi resnobo, gospod . . . TARTUFFE: Oj, poli štirih, to je čas, k molitvi moram hitro v svojo sobo, in oprostite, da ostavim vas. KLEANT (sam): Ah! DRUGI PRIZOR Elmira, Marijana, Kleant, Dorina DORINA (Kleantu): Prosim, bódite še nji na roko, saj smrtne muke revica trpi; odkar je oče sklenil to zaroko, obupu njenemu hladila ni. Zdaj pride oče. Nam se pridružite, in spravimo z zvijačo ali silo ga vsi od te nakane silovite. TRETJI PRIZOR Orgon, Elmira, Marijana, Kleant, Dorina ORGON O, da vas vidim zbrane, mi je milo. (Marijani.) Tu, glej, je pismo, draga moja mala, ko zveš, kaj v njem stoji, se boš smejala. MARIJANA: (na kolenih pred Orgonom): Oče, za boga milega tam gori, pri vsem, kar more ti srce ganiti, z oblastjo svojo duše mi ne mori, naj smem le v tem pokorščino pustiti. Nikar ne uklanjaj me dolžnosti kruti, ki moram jo prekleti do neba; od tebe, joj, imam življenje v dar, mar hočeš njega srečo mi razsuti? Če naj se odpovem presladkim nadam, če mi ne daš skleniti se z najdražjim, te prosim vsaj, glej, na kolena padam, reši me muke z njim, ki ga sovražim, in ne pehaj v obup me in propast, ko kažeš mi očetovsko oblast. ORGON: (ginjen): Zdaj, srce, stoj! Prav vse slabosti stran! MARIJANA: To me ne tare, če si ti mu vdan; ne krči se, daj mu imetje svoje, če ni dovolj, priloži tudi moje, od vsega srca mu ga priželim: le mene, prosim te, ne veži z njim, in daj, da izteko ti dnevi borni mi v kloštru pri molitvi se spokorni. ORGON: Ha, lej, kar meni, tebi nič med nune, če oče se ljubezni nori upre! Vstani! Čim več bridkosti te presune, tem več zasluge je pri tem, dekle. Ta zakon bodi ti pokora sveta, in nehaj s tem že trapiti očeta. DORINA: Od sile! . . . ORGON: Tiho, vi! Kaj to se srači! Jezik za zobe, pravim vam, drugači . . . KLEANT: Jaz, če dovolite, bi svetoval . . . ORGON: Vsi vaši sveti, svak, so zlate cene; spoštujem jih kot pametne, iskrene, samo da se po njih ne bom ravnal. ELMIRA (Orgonu): Kar vidim tu, mi je zaprlo sapo; slepoto tako mi še kdo pokaži! Tako tičite pod njegovo kapo, da bomo mi ostali vsi na laži. ORGON: Poklon! Verjamem svojim le očem. Vam je pri srcu sin, cigan, saj vem, z njim potegnili ste, ko brezobzirno naklep skoval je zoper siromaka. Pa ste držali se pri tem premirno. Premalo burje za dejanja taka. ELMIRA: Če kdo mi blekne, da je zame vnet, naj grem z orožjem že nad to priznanje? Ni bolje nekaj pametnih besed, ko blisk in grom in silno ropotanje? Predlogom takim se je le smejati, za to ni treba vrišča, hrupa gnati. Po mojem nravnost spremlja naj blagost; mrzi mi sprenevedasta svetnica, ki brani s kremplji in zobmi krepost, za vsako drznost moškim skače v lica. Sam Bog me varuj take čednosti! Krepostna bodi, a ne bodi vrag; hladno zavrniti presmel korak, po mojem je prav take vrednosti. ORGON: Ne boste me, predobro vas poznam. ELMIRA: S slabostjo vašo to ne vem res kam; a kaj porečete, če vam dokažem, in boste videli, da vam ne lažem? ORGON: Videl? ELMIRA: Da. ORGON: Čenče! ELMIRA: Pa, če se nakani, da vse bi videli, kakor na dlani? . . . ORGON: To je od muh! ELMIRA: Kak človek! Kdo pa čè, da verjemite nam kar na besede? Recimo pa, da tukaj iz zasede bi videli in slišali prav vse. Kaj rekli o tem blagem bi človeku? ORGON: Potem bi rekel . . . prav nič ne bi rekel, ker to ni nič. ELMIRA: Predolgo ste v zablodi, preveč mi že očitate laži, zato dovoljena mi šala bodi, naj vpričo vas tu z mano govori. ORGON: Prav, naj velja. Zdaj sem radoveden. Če spretno to izvedete, vsa čast. ELMIRA (Dorini): Pokličite ga. DORINA (Elmiri): On je ves prepreden, ne vem, če nam takole pojde v past. ELMIRA (Dorini): Zaljubljencem lahko je zmesti glavo, zakaj ničemrnost pripravlja jim nastavo. Naj pride. (Kleantu in Marijani.) Vaju pa ni treba blizu. ČETRTI PRIZOR Elmira, Orgon ELMIRA: Vi zdaj počenite pod tole mizo. ORGON: Kaj? ELMIRA: Vaše skrivališče naj bo to. ORGON: Zakaj pod mizo? ELMIRA: Ah, moj Bog, urno; meni po glavi tak načrt se plazi; skrijte se podnjo, pravim, nezamudno, in varujte se, da vas ne zapazi. ORGON: Kar zdaj zahtevate, je dosti čudno: a moram videti, kaj bo iz tega. ELMIRA: Ne bojte se, mene to nič ne bega. (Orgonu, ki čepi pod mizo.) Kočljivega sem posla se lotila; toda prav nič se ne ogrevajte, kar koli rečem, prav umevajte, ker vam sleparstvo rada bi odkrila. Drugač ne gre; le z zapeljivostjo hinavcu strgam krinko raz obraz, mamila ga bom z ljubeznivostjo, mu dovolila drznost kratek čas. Ker le zato bom licemerila in mu grulila, kakor on želi, da njega zmedla bi in vas preverila, zaključim stvar, kadar se vam zazdi. Ko vam dovolj bo, vi ustavite mu blazni žar nebrzdanih plamenov, ubranite ženo podlih namenov, ker hočem le, da brž ozdravite. Sedaj ste svoje usode sam gospod in . . . je že tu. Zdaj pa le mir tam spod. PETI PRIZOR Tartuffe, Elmira; Orgon pod mizo TARTUFFE: Tu sem ste naročili me, gospa. ELMIRA: Da, ker vam nekaj moram razodeti. A prej še zaklenite vrata vsa, preglejte vse, da naju kdo ne preseneti. (Tartuffe zapre vrata in se vrne.) Podobnega prizora kakor davi za vse na svetu ne bi več hotela: groza ves dan kosti mi ne ostavi. Ta Damis – ah, za vas sem strah trpela; in videli ste, da sem se trudila, kako bi mu togoto pomirila. Tako me strla zmeda je viharna, da nisem zavrnila ga, da laže: toda, hvala Bogu, sedaj vse kaže, da je že prav tako, ker sva bolj varna. Ugled je vaš nevihto potolažil, moj mož vam še zaupa neomajno, in da še bolj jezike bo razdražil, želi, da midva kar občujva trajno. Zato sedaj me nič več ne ovira, v zaprti sobi z vami tu sedeti, in brez strahu se srce vam odpira, ki se je hitro dalo vam ujeti. TARTUFFE: Mišljenje vaše ni mi čisto jasno, saj prej ste vse drugače govorili. ELMIRA: Ah da, na moj odpor ste se zjezili! Vi žensko srce res poznate krasno! Morda ne veste, kaj pomeni to, če le se brani tolikanj šibko? Ženska se s sramežljivostjo bojuje, kadar ji čute lahna zona zgrinja; in ko že vso ljubezen jo prešinja, še plaha pred priznanjem omahuje. Najprej se brani: toda ko se brani, odnehal v srcu je že ves odpor, in če ji čast skrivnost še v srcu hrani, najlepšim nadam že prižiga zor. Saj vem, presmelo sem se vam izdala. premalo sem na nravnost gledala. A ker sem glavno že povedala – kako bila bi Damisa držala, kako, vas prosim, slušala strpljivo izpoved vašo malo dolgovezno, kako sprejela stvar tako prav trezno, če bi bila imela misel krivo? In ko sem vam branila, dati roko za zakon, ki ga moj soprog namerja, mar niste videli, kako globoko boji se moje srce in vznemirja, da bitje, ki ga ljubim z vročo silo, s to zvezo se med dve bi razdelilo? TARTUFFE: Gospa, gotovo v dušo sem prevzet, ko te besede iz ust najdražjih slušam; po čutih svojih vseh milino okušam, in na ves dušek srebam sladki med. Vas pridobiti višek je želja, vsa slast mi v vaši je naklonjenosti, a oprostite mi prostost srca, da dvomi še o svoji blaženosti. Kaj, če vse to je le zvijača gladka, ki naj od te poroke me odvrne? Verjel ne bom – naj se vam vse razgrne – poprej v ta vaša zatrdila sladka, dokler mi vaša milost cenjena, ki zdaj samo besede govori, z dokazom v srce vere ne vsadi, da mi ljubezen je namenjena. ELMIRA (ko je zakašljala, da bi opozorila moža): Kaj? Nagli ste, da se resnično čudim. Kar zdaj izpili bi sladkosti čašo? Jaz z nežnimi izjavami se trudim, in to še ni dovolj za žejo vašo? Ne zadoste vas sladke tajnosti, vi radi bi takoj do skrajnosti? TARTUFFE: Strah nas za nezasluženo je srečo. Beseda nam željé težko uteši. Dvom nam zaveša usodo plamenečo. Le kdor užije, ta si vero reši: in jaz, gospa, ničesar ne verjamem, dokler resnice gole ne objamem. ELMIRA: Ah, kak tiran je vaša divja strast! In v kak vrtinec meče mi duha! Jadrno srca vklepa si v oblast! Nasilna v vihri svojih je želja! Pred vašimi naskoki ni umika? Pred ihto hipa za oddih nam ni? Je prav, da je strogost tako velika, da kar pograbi, kar si poželi? In ni preveč nasilja in zlorabe, kadar opazite, kako smo slabe? TARTUFFE: Če sije milost name vam z obraza, kaj mi ne daste trdnega dokaza? ELMIRA: Kaj pa nebo? Se ga nič ne bojite, ko toliko o njem nam govorite? TARTUFFE: Če le nebo vam meni ustreči brani, zadržek ta izlahka se odstrani, in srcu vašemu ne bo ovir. ELMIRA: A z nebom strašite nas venomer! TARTUFFE: Otrésite te smešne se bojazni, gospa, teh dvomov vas lahko izbavim. Nebo, že res, nektere užitke kazni, a tudi tu še z njim kako opravim. Poglejte, v tem nas vodi naša veda, ki po potrebi našo vest rahlja, kaj malo na dejanja slaba gleda, upošteva čistost volje in srca. V skrivnosti te prav rad vas posvetim; na poti tej opirajte se name. Brez straha dovolite, kar želim, ves greh naj pade le na moje rame. (Elmira močneje zakašlja.) Kaj kašljate? ELMIRA: O, grlo mi kar poka. TARTUFFE: Tu, prosim, kapljico tegale soka. ELMIRA: Pretrdovraten prêhlad; in očitno ne najdete zanj soka na vsem sveti. TARTUFFE: Da, to je sitno. ELMIRA: Neverjetno sitno. TARTUFFE: Sploh, ta vaš dvom je kaj lahko zatreti. Skrivnost ostane moja le in vaša, in krivde ni, če se ne razglasi. Greh je pohujšanje, ki se raznaša, in kdor skrivaj greši, sploh ne greši. ELMIRA (ki je zopet zakašljala in potrkala na mizo): Že vidim, da je vsak odpor zaman, da moram po vsej sili vam ustreči, ker hočete le po najvišjem seči, prej ne umiri se plamen v vas vžgan. Vem, ni lepo, da ne držim se meje; po moji volji ni prišlo do tod; le tuja trma žene me to pot, in ker beseda moja nič ne šteje, in ker velja le otipljiv dokaz, naj dalje gre, da potolažim vas. Če je v dejanju mojem kaj krivice, on, ki me sili v to, prevzemi greh; jaz pa gotovo nosim čisto lice. TARTUFFE: Da, jaz prevzamem vse; saj v teh rečeh . . . ELMIRA: Odprite vrata in poglejte skoz po veži, če moj mož kod blizu hodi. TARTUFFE: Zakaj pa vam še ta po glavi blodi? On da lepo voditi se za nos. Še bahal se bo s tem; na vrvi ga imam, verjel bi ne, pa če bi videl sam. ELMIRA: Čeprav. Trenutek, prosim, ven stopite in vežo prav natanko preiščite. ŠESTI PRIZOR Orgon, Elmira ORGON (zleze izpod mize): Za boga, to ostudna je pošast! Ne pridem k sebi, meša se mi v glavi. ELMIRA: Kako? Že zdaj? Vi ste pa res mi pravi. Nazaj pod mizo: ni se ujel še v past. Počakajte še jasnega razpletka, ne sklepajte na slepo iz začetka. ORGON: Ne, to najhujši je peklenski zlodej! ELMIRA: Moj Bog, kako verjamete prezgodaj. Prepričajte iz lastnega se vida, prenagla sodba ni nikoli prida. (Stopi pred Orgona in ga tako skrije.) SEDMI PRIZOR Tartuffe, Elmira, Orgon TARTUFFE (ne vidi Orgona): Vse je, gospa, ugodno kot le kaj. Preveril sem na svoje se oči, da ni nikjer nikogar, in sedaj . . . (Tačas, ko hiti Tartuffe z razprostrtimi rokami k Elmiri, se ona umakne in Tartuffe zagleda Orgona.) ORGON (prime Tartuffa): Počasi! Kam se vam tako mudi? Prav bo, če strast se malo vam poleže. Ta poštenjak je hotel me pošteno! Kako je hitro padel vragu v mreže! Zasnubi hčer in zapeljuje ženo! Dolgo sem menil, da je šala zgolj, in kdaj bo menjal ton, čakal ves čas. Sedaj pa jasen mi je dan dokaz: ni treba več, že to mi je dovolj. ELMIRA (Tartuffu): Po moji všeči ni ta igra zvita; šele prisiljena sem v to se vdala. TARTUFFE (Orgonu): Zdaj mislite . . . ORGON: Za vse razlage hvala. Kar poberimo šila in kopita. TARTUFFE: Saj moj namen . . . ORGON: Naj me kar v úho piše! Nemudoma kar stran, stran iz te hiše. TARTUFFE: Vi stran, vi, ki se tu razprezate! Hiša je moja, to naj zve ves svet! Pokažem vam, če vame drezate, da ste stopili na prav tenek led: kdor mene psuje, hodi krivo pot: zagodem vam, da boste se kesali, Boga maščujem, ki se tukaj žali; gorje si mu, kdor me podi od tod. OSMI PRIZOR Elmira, Orgon ELMIRA: Saj nam grozi? Kako je že dejal? ORGON: Ni mi za smeh, kar stiska se mi grlo. ELMIRA: Kaj? ORGON: Vidim, daleč sem jo zaoral. Darilo to me čisto je podrlo. ELMIRA: Darilo? ORGON: Da. Zaključena je stvar. Toda še nekaj drugega, ojoj! ELMIRA: Kaj? ORGON: Nič, nič. Gledat brž, če je slepar odnesel neko skrinjico s seboj. PETO DEJANJE PRVI PRIZOR Orgon, Kleant KLEANT: Kam? ORGON: Mar vem sam? KLEANT: Kaj ne bi morebiti sedaj najprej premislili vsi skup, kaj v tem primeru bi bilo storiti? ORGON: Ta skrinjica me vrgla je v obup. Več ko vse drugo dela mi skrbi. KLEANT: V tej skrinjici tedaj skrivnost tiči? ORGON: Dal mi jo je Argas, prijatelj bedni, preden se je za beg od tod odločil. Naj skrijem jo skrbno, mi je naročil, češ da so v nji papirji mnogo vredni; od tega zavisi mu glava in posest. KLEANT: Jaz ne bi bil je v tuje roke dal. ORGON: Nagnila me je v to pretenka vest. Takoj sem vse hinavcu temu izdal; in trobil mi na úho je in trobil, dokler res skrinjice ni v hrambo dóbil, da, če že moral s tem bi pred sodnika, imel bi tajne duri za zadrego, skoz ktera se mi varno vest pretika, da tvegaš greha prost krivo prisego. KLEANT: Menda ste res zašili si rokav; tole darilo, ta zaupnost verna, tako po svojem čutu bi dejal, je lahkomiselnost res brezprimerna. Imeti zalog tak je kaj nevarno; in ker možak nad vami je gospod, bilo bi ga jeziti nepreudarno; ubrati morali bi lažjo pot. ORGON: Kaj, pod to lepo krinko da se skriva dvolično srce, duša vsa lažniva! In jaz poberem tega nemaniča . . . Opravil s poštenjaki sem za vedno; preganjal bom to sodrgo nečedno, naj vidijo, po čem je funt hudiča. KLEANT: Seve, že spet ta vaša zaletavost! Nikjer se ne držite srednje póti, nič jasne pameti, sama vihravost iz ene skrajnosti vas v drugo moti. Za svojo zmoto ste oči odprli, ta svetohlinec, veste, je slepar; in mislite popraviti to stvar, če boste zdaj v še hujšo blodnjo drli, v en koš metali svetohlinske spake in čiste in resnične poštenjake? Ha, tak pretkanec spelje vas na led, ker vam brblja maziljene modrosti, zato naj poln capinov bo ves svet, in v našem času prave ni svetosti? Tako krivo top nejeverec gledi; vi pa ločíte jedro od lupine, prehitro ne priznavajte vrline, in s tem ostali boste v zlati sredi. Nikar sleparstva ne imejte v časti, a pravi čednosti ne bijte v lice, in če je treba v ktero skrajnost pasti, v zaupanju ljudem bo manj krivice. DRUGI PRIZOR Damis, Orgon, Kleant DAMIS: Kaj, oče, res grozi vam ta galjot? Velikodušje vaše je pozabil, in kar ste izkazali mu dobrot, v oholosti bo zoper vas izrabil? ORGON: Da, res je, sin; vso dušo mi pretresa. DAMIS: Kar brez strahu: porežem mu ušesa. Oklevanja pred tem capinom nič; kakor bi mignil, njega vas otmem; tu mu zavijem vrat, pa bo po njem. KLEANT: Da, da, tako usaja se mladič. Počasi, da beseda se uleti. Danes živimo v času in državi, ko se z nasiljem kaj slabo opravi. TRETJI PRIZOR Pernellova, Orgon, Elmira, Kleant, Marijana, Damis, Dorina PERNELLOVA: Kaj slišim? Saj to grozne so reči! ORGON: Reči, ki bil sem priča jim jaz sam; tako ljubezen, glejte, se mi vrača. V usmiljenju poberem ga, berača, ga sprejmem v dom, kot brata ga imam, obsipam ga z dobrotami vsak dan, dam svojo hčerko mu, ves svoj denar, tačas pa on, zavrženi slepar, zalázuje mi ženo razuzdan: a še premalo so mu ti naklepi, zdaj mi grozi in mi pogubo snuje, dà, iz darila si orožje kuje, naklonjenega mu v dobroti slepi, podi me z doma, kjer sem ga nastanil, peha me tja, od koder sem ga otel! DORINA: Ubožček! PERNELLOVA: Sin, kdo ti bo verjel, da tako grdobijo je nakanil! ORGON: Kaj? PERNELLOVA: Poštenjaka svet z zavistjo gleda. ORGON: Kam hočete, kam meri ta beseda, mati? PERNELLOVA: Kaj čudno plete se pri vas, vse v hiši ga sovraži že ves čas. ORGON: A kje je tukaj zveza, res ne vem. PERNELLOVA: Učila sem te od mladosti rane; svet koplje jamo čednostnim ljudem; zavidneži mrjo, zavist ostane. ORGON: A kaj bi danes mi ti nauki zlati? PERNELLOVA: To so ti morali o njem klepati! ORGON: A sam sem videl, rekel sem že prej. PERNELLOVA: Da, obrekljivost zlobna je brez mej. ORGON: Zdaj bom pa vzrojil. Kaj dovolj vam ni, da videl podlost sem na te oči? PERNELLOVA: Hudobnega ne ubraniš se jezika, s strupenim želom neprestano pika. ORGON: Če to ni besedičenje brezduho! Videl sem, pravim, videl, jaz, prav jaz, videl, kot pravimo. Za božji čas, mar naj vam stokrat še zatrobim v úho? PERNELLOVA: Pogosto človek vidi, pa le blodi: zato po vidu naj nikar ne sodi. ORGON: Strašansko! PERNELLOVA: Da, človeka sum zavaja, in kar je hvale vredno, često graja. ORGON: Krščanska je ljubezen, jeli, to, če hoče mi objemati ženó? PERNELLOVA: Dokazov treba je za obdolžitev; bil bi počakal, ne na slepo hitel. ORGON: Strela, kaj naj bi storil bil, mar pustil, počakal, da bi bil kar vpričo mene . . . no, skoraj bil debelo bi izustil. PERNELLOVA: Njega samo gorečnost sveta žene; in mene nič na svetu ne preveri, da je poskusil, kar o njem se klati. ORGON: Za Boga, če mi ne bili bi mati, bi zdaj odnehali mi vsi oziri. DORINA (Orgonu): Kolo, gospod, se suče na tem sveti; verjeli niste nam, zdaj vam se ne verjame. KLEANT: Zakaj čas tratimo za prazne klame? Mar mislimo, kako to stvar prijeti. Capin grozi, in mi ne smemo spati. DORINA: Kaj, da tako mu zrasel je greben? ELMIRA: Po mojem se teh groženj le ni bati – tak nehvaležnik le ne bo strupen. KLEANT (Orgonu): Le zanesite se, vse bo počel, da bo zahteve svoje uveljavil: in že, če svoje zanke bo razpel, vas brez izhoda bo v zagato spravil. Še enkrat: če ste se mu dali v pest, bilo ni prav, da ste ga razdražili. ORGON: Že res; toda oholost in objest njegova me je zdrastila po sili. KLEANT: Od srca si želim, da bi čimprej prišlo med vama do nekake sprave. ELMIRA: Da vedela sem, kakšne ima nastave, bi ne bila šla prav do zadnjih mej, in . . . ORGON (Dorini, ko vidi, da je vstopil Loyal): Kdo je to? Kaj išče tu pri nas? No, ta mi je prišel res pravi čas! ČETRTI PRIZOR Orgon, Pernellova, Elmira, Marijana, Kleant, Damis, Dorina, Loyal LOYAL (Dorini v ozadju): No, deklica, če vas prositi smem, z gospodom bi govoril. DORINA: Pa ne vem. obisk ima, težko vas bo sprejel. LOYAL: Saj nočem hiši delati nadlege in, upam, da ne bo prav nič zadrege, novice moje vem, da bo vesel. DORINA: Kdo ste? LOYAL: Povejte, da me je poslal gospod Tartuffe, in da bo zanj vse prav. DORINA (Orgonu): Možak prav ljubeznivo govori, češ da gospod Tartuffe za vas ima nekaj ugodnega. KLEANT (Orgonu): Sprejeti ga velja, da vidite, kdo je in kaj želi. ORGON (Kleantu): Morda prišel je nudit poravnave: kako se proti njemu naj držim? KLEANT: Spodite si vse hude muhe iz glave; če je spravljiv, bodite dobri z njim. LOYAL (Orgonu): Bodite mi pozdravljeni, gospod, odganjaj Bog od vaše hiše zdražbo. ORGON (Kleantu): Začetek že obeta mi tolažbo; ta hoče vgladiti premirju pot. LOYAL: Vso vašo hišo davno že poznam, pri vašem sem očetu v službi bil. ORGON: Da, oprostite, jako me je sram, da nič ne vem: tako sem pozabljiv. LOYAL: Jaz sem Loyal, normanskega rodu, in sodni sluga s plačico kaj čedno. Že štirideset let, hvala Bogu, vršim svojo dolžnost častno in redno; in, oprostite, tu, gospod, za vas prinesel od sodišča sem ukaz . . . ORGON: Kaj, vi ste tu? . . . LOYAL: Kdo bo tako vzkipljiv! Saj ni nič drugega, samo poziv, da se z družino brž odpravite, vso ropotijo tu pospravite brez vsakega odloga in špetira. ORGON: Jaz, pa od tod? LOYAL: Gospod, zakaj zamera? To hišo, kot vam vedeti je čast, prevzel gospod Tartuffe je pravomočno v svojo popolno, nepreklicno last: tukaj podpisano je svojeročno praviloma s potrebnimi pečati. DAMIS (Loyalu): No, veste kaj, to je nesramen tič! LOYAL (Damisu): Z vami, gospod, nimam opravka nič; (Pokaže na Orgona.) a ta gospod se zna mirno ravnati, on ve, kaj je gospóska in urad, in se pravici bo uklonil rad. ORGON: Vendar . . . LOYAL: Da, vem, gospod, za vse na sveti vi ne bi se hoteli mi upreti, in spoštovali boste, kakor treba, kar delam tukaj kot uradna oseba. DAMIS: Kaj pa, če jaz, uradni vi gospod, vam s palico pokažem, kod je pot? LOYAL (Orgonu): Velite sinu, naj bo manj ohol, če ne, bom moral biti radikalen in ga pritisniti v svoj protokol. DORINA (zase): Gospod Loyal je jako nelojalen. LOYAL: Naklonjen sem poštenim vsem ljudem in spise te prevzel sem rade volje, samo da vam ustregel bi najbolje; sicer bi kdo dobil jih v roke, vem, ki ne bi z vami rahel bil kot jaz in brezobzirno izvršil bi ukaz. ORGON: Kaj je bolj brezobzirno, kot ljudi poditi zdoma? LOYAL: Saj imate časa; do jutri zjutraj, glejte, odloži se izvršitev vam tega razglasa . . . Samo deset ljudi pri vas nocoj brez hrupa nočevalo bo z menoj. Pro forma, prosim, preden greste spat, mi izročite ključe hišnih vrat: potem pa se kar name zanesite, skrbel bom, da vam spanja nič ne zmoti. Jutri pa s prvim svitom se zganite, vse, kar je tukaj, mora hitro s poti. Na roko bodo moji vam ljudje, zato sem korenjake si odbral. Res mislim, da obzirneje ne gre; in kakor vam ne delam jaz težav, skrbite vi, gospod, v svoji modrosti, da neoviran v težki bom dolžnosti. ORGON (zase): Zdaj pa z veseljem rad še to minuto od vsega, kar še svojega imam, sto luidorjev kot en novčič dam, da prisaditi smem najlepšo mu klofuto. KLEANT (tiho Orgonu): Nikarte no! DAMIS: Mene srbe pesti, nesramno dušo bi iz njega iztresel! DORINA: Gospod Loyal, hrbet je vaš za tri, kot nič cel tovor batin bi prenesel. LOYAL: To, deklica, so psovke nazarenske. Kaj mislite, da kletke ni za ženske? KLEANT (Loyalu): Končajmo to, gospod: je že vse prav. Pozdravljeni, kar dajte ta papir. LOYAL: Na svidenje. In Bog vam daj svoj mir. ORGON: K hudiču ti in kdor te je poslal! PETI PRIZOR Orgon, Pernellova, Elmira, Kleant, Marijana, Damis, Dorina ORGON: No, mati, kdo je zdaj svoj prav učakal? Vse drugo pa v razglasu tam berite. So vam njegove spletke zdaj očite? PERNELLOVA: Zares strmim, kot padla bi z oblakov! DORINA (Orgonu): Po krivem ga dolžite, da slepari; to potrjuje le, da mož je svet. V ljubezni je do bližnjega ves vnet: on ve, kako bogastvo duše kvari, da često je zveličanju zapreka: naj vas ga reši, mu dolžnost nareka. ORGON: Mir! Ali moram tisočkrat dejati? KLEANT (Orgonu): Zdaj bo le dobro, kakšen svet izbrati. ELMIRA: S to grdo nehvaležnostjo na dan! Početje to pogodbo razveljavi: ko črni bo načrt sodišču znan, ga prav gotovo brez vsega odpravi. ŠESTI PRIZOR Valer, Orgon, Pernellova, Elmira, Kleant, Marijana, Damis, Dorina VALER: Potrla bo, gospod, vas moja vest; toda nevarnost vam je za petami. Neki prijatelj moj, res vdan in zvest, ki ve, kako tesno sem zvezan z vami, se za korak kaj tvegan je odločil: državno tajnost je imel v rokah in mi je pravkar skrivoma sporočil, da morate pobegniti na mah. Tat, ki vas varal s svojim je hinavstvom, zdaj vas je kralju samemu zatožil in predenj neko skrinjico položil, ki zvezana je z veleizdajalstvom in ki ste vi v zlohotni jo nameri hranili in tajili ves ta čas. Ne vem, na kaj še vse obtožba meri, a proti vam podpisan je ukaz; in prav on sam ima pooblastilo, da vas uklene in odvede s silo. KLEANT: Sedaj ima pravico in oblast, da vsega vašega se polasti. ORGON: Ta človek grozovita je pošast! VALER: Najmanjši vas odlašek pogubi. Kočijo sem pripravil vam pred duri, tu tisoč luidorjev je za vas; zatorej naglo, dokler je še čas; morda še ubežite hudi uri. Jaz vam ponudim svojo službo zvesto, dokler ne spravim vas na varno mesto. ORGON: Pred vami, ah, stojim dolžnik ubog! Zdaj za zahvalo niso ure ugodne; a če ozre se name zopet Bog, povrnem vam usluge blagorodne. Zdaj zbogom. Vi skrbite . . . KLEANT: Nič besed; mi bomo že pazili tu na red. SEDMI PRIZOR Tartuffe, policijski uradnik, Pernellova, Orgon, Elmira, Kleant, Marijana, Valer, Damis, Dorina TARTUFFE (ustavi Orgona): Stojte! Le s tako naglico nikar: nočišče vaše bliže je nocoj; v imenu kraljevem jetnik ste moj. ORGON: Vrag, to prihranil si za zadnji udar! S tem hočeš, lopov, mi srce zadeti: in to je višek tvojih hudobij. TARTUFFE: Psovanje vaše nič me ne boli: Bog je moj up, zanj hočem vse trpeti. KLEANT: Velika vzdržnost, kar je res, je res. DAMIS: Nesramnež se norčuje iz nebes! TARTUFFE Kar, kar šumite! To me nič ne gane; jaz delam le, kar mi dolžnost veleva. MARIJANA: Od tega slava silna vam ostane: ta posel vam kaj častna je zadeva. TARTUFFE: Res, nalog tak je slava le in čast: saj mi ga dala je najvišja oblast. ORGON: Pa se spominjaš: te dobrotne roke izvlekle so iz bede te globoke? TARTUFFE: Da, srce moje vsega se spominja; a prvo mi je kraljeva blaginja. In ta dolžnost je meni svet obred, kjer vsa hvaležnost nič več ne pomeni; nji žrtvoval bi v vdanosti iskreni drugove, ženo, starše s sabo vred. ELMIRA: Zavrženec. DORINA: Kako ta sleparija v plašč najbolj vzvišen se lepo zavija! KLEANT: A če ta plamen je tako neugnan, da tak zanos je v vaši duši vnel, kako, da buhnil je šele na dan, ko vas pri svoji ženi je zatel? Zakaj ovajate ga šele zdaj, ko vas užaljen je pred prag postavil! Saj ne dotikam se, ne, Bog ne daj, lista, ki vas je dediča napravil; a če ste že za krivca ga imeli, zakaj ste sploh od njega kaj sprejeli? TARTUFFE (uradniku): Rešite me, gospod, tega vreščanja; kaj svoji se dolžnosti umičete! POL. URAD.: Da, to je res, mene že čas priganja, prav, da me vi k dolžnosti kličete; zato z menoj: to uro in ta dan vam v naši ječi je pripravljen stan. TARTUFFE: Jaz z vami, jaz? POL: URAD.: Da, vi. TARTUFFE: V ječo, kako? POL. URAD.: Z vami računov nimam ne besed. (Orgonu.) Vi pa, gospod, le dvignite glavo. Naš knez visoki, za resnico vnet, z očesom bistrim srca pregleduje, pred njim zaman slepar naklepe kuje. On s tenkim čutom loči in razbira, na pravo mesto stavi vsako stvar; vplivom nizkim vedno sluh zapira, ne vda se prenapetostim nikdar. Ljudem poštenim milosti naklanja, a vnemi tej slepiti se ne da, ljubezen do pravičnih ga priganja, da zlobo črti od vsegà srca. In tudi tale tu ga ni ukanil, njegovim spletkam vsem se je ubranil. Spočetka že mu jasni vid razbral je črno dušo prav do vseh globin. Ko vas je tožil, sebe je izdal, in kakor na mogočen mig z višin razkril se mu zloglasen je slepar, ki se pod tujim je imenom skrival; seznam zločinov, ki jih je zakrivil, zalegel za obširen bi slovar. No, skratka, knezu strašno se upira naklep, ki vam ga zlobno je koval; in s tem dejanjem zvrhana je mera, in mene mu za spremnika je dal, da videl bi, do kod bo zlobo gnal, in vam pred njim krivice poravnal. Da, te papirje, ki si jih lasti, iz mojih rok sedaj sprejmite vi. Kralj dal mi je za vas pooblastilo; v njem je darilo vaše razveljavil, in vaš prestopek vam odpušča milo, ki vanj prijateljev vas beg je spravil; to za nekdanje službe vam je plača, za vaše boje zanj in tla domača. Srce njegovo, polno vseh vrlin, vsega spominja se, nagraja vse, odlike prav nobene ne prezre, in prej pozabi slab ko dober čin. DORINA: Hvala bogu! PERNELLOVA: Zdaj diham spet prosto. ELMIRA: Ta sreča zdaj! MARIJANA: Kot neverjetne sanje! ORGON (Tartuffu, ki ga uradnik odpelje): Zdaj pa imaš, galjot! . . . OSMI PRIZOR Pernellova, Orgon, Elmira, Marijana, Kleant, Valer, Damis, Dorina KLEANT: Svak, ne tako! Ne spuščajte v nevredno se psovanje. Nesrečni mož dovolj je kaznovan, nikar srca še bolj mu ne težite. Mar mu želite, da bi se skesan zagledal rajši v vzore plemenite, da se obrnil bi na prava pota, in bi mu knez morda olajšal kazen; vam pa je bil pravkar tako prijazen, da na kolena sili nas dobrota. ORGON: Res je tako. Le pojdimo veseli in na kolenih se mu zahvalimo za milost, ki smo danes jo prejeli; nato k dolžnosti drugi še hitimo: najslajša vez najslajši up okiti Valerjevi ljubezni plemeniti. Tako imam na piki tercijala: imam na piki pobožnjakarja. – Je bos pricepe drinil: je bos pristopical. Čeblje naj klepajo laž na laž: klepetulje naj govorijo laž za lažjo. Njegovi nauki naj vam bodo v čisli: spoštujte njegove nauke. – Hudičeve izduhe in nastave: hudičeve so namere in pasti. Besed njegovih kot oraklja čaka: besede čaka kot glasu iz preročišča. – Cacka svojega: svojega bedaka. – Še nam je levite brala: nas je kritizirala. Katon našega ste veka: Kato, znameniti rimski politik iz 2. stol. p. n. š.; znan po svojih napadalnih govorih proti Kartagini. – Brez vesti, zakožni, zviti: ki so brez vesti, se zalezejo pod kožo. – Svoj črt umejo s sveto jezo kriti: svoje sovraštvo prikrivajo s sveto jezo. Da svoje stare se zemljé domore: pridobi lastništvo svoje zemlje. Da ženska vrača šilo za ognjilo: vrača enako z enakim. Jaz temu trapu zmedel bom izduho: prekrižal mu bom načrte. In grajal okrog vas njih mušenje: grajal vsiljivo, nadležno dvorjenje. Le po osveti mi hlepé vse želje: želim si le maščevanja. Ničemrnost pripravlja jim nastavo: samoljublje mu nastavlja past. Vas lahko izbavim: vas lahko rešim. MNENJA O KOMEDIJI TARTUFFE Molièrove prošnje kralju za umik prepovedi Tartuffa Prva prošnja Gospod, ker je naloga komedije, da z zabavo izboljšuje ljudi, sem mislil, da je moja dolžnost in najboljša izbira s smešnimi prikazi napasti grehe svojega stoletja, in ker je svetohlinstvo čedalje bolj razširjeno, neprijetno in nevarno, sem si predstavljal, Gospod, da bom ustregel vsem poštenim ljudem vašega cesarstva, če naredim komedijo o svetohlinstvu, ki bi jasno predstavila spakovanje teh ljudi, vse prevare teh ponarejenih pobožnjakov, ki hočejo ujeti druge na prisiljeno gorečnost in popačeno usmiljenje. Komedijo sem skrbno oblikoval, Gospod, z vsem ozirom na občutljivost snovi, da pa bi ohranil spoštovanje in čast pravim vernikom, sem izpostavil značaj, ki sem ga slikal. Nobenega dvoumja ni, nobene možnosti zamenjave med dobrim in slabim, uporabil sem izrazite barve in bistvene poteze, ki takoj pokažejo pravega in čistega hinavca. Vsa moja skrbnost je bila zaman. Vašo versko občutljivost, Gospod, so izkoristili in vas ujeli tam, kjer se vas da ujeti, torej pri svetih stvareh. Tartuffi so naskrivaj prišli do vaše milosti in tako so originali izločili kopijo, ne glede na njeno nedolžnost. Prepoved tega dela me je hudo prizadela, čeprav sem bil manj nesrečen, saj ste mi stvar razložili, tako da se ne morem pritoževati, saj ste izjavili, da nimate proti komediji drugega, kot da se javno uprizarja. Kljub tej imenitni izjavi največjega in najbolj prosvetljenega kralja na svetu in drugemu odobravanju sem doživel napad v posebni knjigi. Avtor kljub izjavam Vašega veličanstva in drugih gospodov trdi, da je komedija hudičevo delo, kot je hudičeva moja pamet, sam pa sem preoblečeni zlodej, brezbožnež, ki zasluži najhujše muke. Se grmada ni zame zadosti, to bi bila preblaga kazen, ta blagohotni človek mi odreka božje usmiljenje in mi obeta večno prekletstvo. To knjigo ste vi, Veličanstvo, gotovo dobili, zato presodite, kako neprijetno je biti izpostavljen žalitvam, koliko škode mi med ljudmi povzroča tako obrekovanje in zakaj se želim čimprej oprati očitkov in pokazati občinstvu, da je moja komedija takšna, kot je. Ne bom vam razlagal, Gospod, o svojem slovesu in o želji predstaviti svetu nedolžnost svojega dela: razsvetljeni kralji ne potrebujejo nasvetov, kot Bog vidijo, kaj potrebujemo in kaj naj nam naklonijo. Tako zaupam Vaši visokosti in spoštljivo čakam, kaj ji bo ugajalo ukazati. (1664) Druga prošnja Gospod, drzno od mene je, da nadlegujem velikega vladarja pri njegovem osvajanju, toda kako naj ta trenutek najdem drugo zaščito in kje naj proti sili, ki je nad mano, najdem drug vir moči in avtoritete kot pri pravičnem podeljevalcu popolnih ukazov, vladarju, ki razsoja in je gospodar vseh stvari? Moja komedija ni užila dobrote vašega Veličanstva. Zastonj sem jo predstavil pod naslovom Goljuf in osebo preoblekel v človeka iz visoke družbe, dal sem ji majhen klobuk, dolge lase, ovratnik, meč in čipke po oblačilu, marsikje sem stvar ublažil, predelal vse, kar bi bilo lahko le kot senca podobno originalom portreta, ki sem ga upodobil: nič ni pomagalo. Pobožnjaki so se prebudili ob najmanjšem znamenju. Presenetili so tiste, katerih poklic je, da se ne dajo presenetiti. Takoj ko se je komedija pojavila, jo je ožgal blisk moči, ki jo je treba spoštovati, in vsa moja obramba pred nevihto je bilo sklicevanje na vaše dovoljenje uprizoritve, namreč da si nisem predstavljal, da rabim še druga dovoljenja, kjer ni bilo drugih prepovedi. Prepričan sem, Gospod, da bodo ljudje, ki jih slikam v komediji, posredovali pri vas in skušali vplivati, kot so že storili, na resnicoljubne ljudi, ki se pustijo prevarati tudi zato, ker sodijo ostale po samih sebi. Tako hinavci zmeraj olepšujejo svoje namene. Ne glede na tak videz pa ne delajo tako zaradi Boga. Pri drugih komedijah so pokazali, kako malo trpijo ob njihovem uprizarjanju, saj niso rekli besede. Te komedije so napadale le pobožnost in vero, kar jim je bilo malo mar, toda ta jih je napadla osebno, in zato je ne morejo prenesti. Ne morejo mi odpustiti, da sem njihovo prenarejanje razkril celemu svetu, zato bodo prav gotovo povedali vašemu Veličanstvu, da so nad komedijo šokirani. Čista resnica pa je, Gospod, da je Pariz osupel zaradi prepovedi, da so najbolj pikolovski ugotovili, da je predstava koristna, zato se čudimo, da znani in čednostni ljudje lahko upoštevajo take, ki bi se morali nad njimi zgražati, saj so le-ti nasprotniki prave pobožnosti, ker jo le hlinijo. Spoštljivo čakam odredbo vašega Veličanstva o tej zadevi, gotovo pa je, Gospod, da ne morem več pisati komedij, če se jih bodo polastili tartuffi, me preganjali in se spotikali ob najnedolžnejše besede mojega peresa. Naj mi vaša dobrota, Gospod, nakloni zaščito pred strupenim srdom, naj mi bo dano, ko se Visokost vrne z zmagoslavnega pohoda, sprostiti vašo utrujenost po osvajanju in vam pripraviti nedolžno veselje po plemenitem delu, spraviti v smeh vladarja, pred katerim se trese Evropa! (1667) Tretja prošnja Gospod, pošteni zdravnik, katerega bolnik imam čast biti, mi prisega, da bom živel še trideset let, če mu priskrbim vašo naklonjenost. Povedal sem mu, da toliko ne zahtevam in da bom z njim zadovoljen, dokler me ne ubije. Ta naklonjenost pa je služba za njegovega sina. Kako naj si upam prositi še za to naklonjenost na dan, ko je Tartuffe vstal od mrtvih. Tako sem se spravil s pobožneži, zdaj se bom še z zdravniki. To je zame preveč naklonjenosti naenkrat, za vaše Veličanstvo pa morda ne, tako da s spoštljivim upanjem čakam na vaš odgovor. (1669) Molièrov uvod v knjižno izdajo Tartuffa Tu je komedija, ki je požela veliko hrupa in so jo dolgo preganjali; ljudje, ki jih prikazuje, so dokazali, da so v Franciji močnejši kot katerikoli, predstavljeni doslej. Plemiči, preciozi, rogonosci in zdravniki so mirno trpeli, da so bili prikazani na odru, in se delali, da se z vsemi zabavajo ob sliki samih sebe, toda svetohlinci niso prenesli posmeha, takoj so se prestrašili in zdelo se jim je čudno, da si drznem prikazovati njihovo spakovanje in početje, s katerim se ukvarja toliko ljudi iz višje družbe. Tega zločina mi niso hoteli odpustiti, zato so se s strahotnim besom lotili moje komedije. Pazili so, da je niso napadli tam, kjer jih je ranila, saj so preveč spretni, da bi pokazali svoje duše. Po svoji navadi so svoj interes prekrili z božjim: Tartuffe je torej zanje igra, ki žali vero. V njej je polno bogokletnosti, ki zasluži peklenski ogenj. Vsak zlog je krivoverski, kretnje zločinske, vsak pogled, premik glave, korak desno ali levo prikrivajo stvari, ki so mi v škodo. Komedijo sem dal v presojo prijateljem in najširši cenzuri, pa vsi popravki, kraljeva in kraljičina sodba, priznanje plemičev in ministrov, ki so si jo javno ogledali, pričevanja ljudi iz dobre družbe, ki se jim je zdela koristna, niso zalegli. Nočejo odstopiti od svojega mnenja in me še te dni javno žalijo ter me s pobožnostjo in usmiljenjem preklinjajo. Prav malo bi mi bili mar, če mi ne bi to ustvarjalo sovražnikov, ki jih spoštujem, in ne bi z njimi potegnili dobri ljudje, katerih vero izkoriščajo in ki zaradi obrambe le-te hitro nasedejo prvemu vtisu. Zato se moram braniti. Pravim vernikom želim pojasniti potek svoje komedije, rotim jih, naj ne obsojajo stvari na pamet, naj se rešijo predsodkov in naj ne služijo tistim, katerih spakovanje jih žali. Če dobronamerno pogledamo mojo komedijo, vidimo, da so moji nameni nedolžni in da se ne poigrava s stvarmi, ki jih je treba spoštovati. Skrajno previdno sem obravnaval kočljivo snov in z vso umetnostjo in skrbjo ločeval med svetohlincem in pravim vernikom. Dve dejanji sem uporabil, da pripravim prihod tega pokvarjenca. Gledalec niti za trenutek ni v dvomih, najprej ga spozna po oznakah drugih, nato pa od začetka do konca ne reče besede niti ne stori ničesar, kar ga ne bi gledalcem kazalo kot zlobneža, tako da je jasno vidna podoba poštenjaka, ki mu stoji nasproti. Dobro vem, da gospodje trdijo, da gledališče ne sme govoriti o teh rečeh, zanima pa me, na čem sloni ta njihova izjava. To je le domneva brez dokaza, brez težav lahko dokažemo, da je v starih časih komedija izhajala iz vere in bila del verskih obredov, da sosednji Španci nimajo praznika brez komedije in da se je tudi pri nas začela z gledališko skupino, ki še vedno igra v dvorani Bourgogne, kjer so predstavljali največje skrivnosti vere. Še vedno lahko vidimo komedije v gotski pisavi in v našem času so igrali svete igre dramatika Corneilla, ki jih je občudovala vsa Francija. Če komedija popravlja človeške napake, ne vem, zakaj bi morale biti določene izpuščene. Svetohlinstvo ima v državi hude posledice, gledališče pa ima veliko krepost poboljševanja. Najlepši deli stroge moralke so šibkejši od satire, ker na večino ljudi najbolj učinkuje prikazovanje njihovih napak. Grehote prizadene, če se jim vsi smejejo, kazen še prenašamo, posmeha pa ne. Lahko si zloben, smešen pa nočeš biti. Očitajo mi, da sem v usta goljufu položil pobožno izražanje. Kako naj ne bi, če sem hotel predstaviti značaj hinavca? Saj vendar zadostuje, da sem razkril njegove hinavske motive in izpustil svete obrazce, ki bi jih bilo muka slišati zlorabljene. V četrtem dejanju naj bi oznanjal nevarno moralo. Ali ni ta nekaj, kar vsak dan slišimo? Ali je v komediji nova? Ali se res bojimo, da osovražene stvari lahko vplivajo na kogarkoli, da so v gledališču nevarne, da jim bo podleževa beseda dala avtoriteto? Tega ni opaziti: če ne odobravamo Tartuffa, moramo obsoditi vse komedije. Ta gonja traja že nekaj časa in še nikoli ni bilo toliko nasprotovanja gledališču. Nekaj cerkvenih mož je obsodilo komedijo, toda nekateri so bili bolj blagi. Tako je avtoriteta cenzure izničena in iz razlike v mišljenju sorodnih duhov lahko sklepamo, da so komedijo različno razumeli, eni kot čisto, drugi kot pokvarjeno, in jo pomešali s predstavami za golo zabavo. Ker pa gre za stvari in ne za besede, kjer hitro prihaja do nesporazuma zaradi istega poimenovanja različnih stvari, je treba dvigniti zaveso nejasnosti in pogledati, kakšna je komedija sama po sebi, ali je res obsojanja vredna. Spoznali bomo, da je samo spretno sestavljena zgodba v verzih, ki prijetno kaže človeške napake, zato jo je krivično cenzurirati. Antični filozofi, tudi najmodrejši, ki so neprestano obsojali napake svojega časa, so hvalili komedijo. Aristotel se je posvečal gledališču in skrbno pripravil pravila umetnosti komedije. Največji možje so pisali in marsikateri javno nastopali v svojih komedijah, Grčija je to umetnost cenila, nagrajevala in ji sezidala veličastna gledališča, prav tako Rim: ne govorim o razvratnem Rimu pod cesarji, ampak o Rimu discipline pod konzuli v času rimske kreposti. Verjamem, da se je komedija lahko tudi spridila. Kaj pa se dandanes ne spridi? Vsaka nedolžna stvar lahko služi zločinu, vsak zdrav namen se lahko sprevrže, vse se lahko obrne v slabo. Medicina je koristna in vsak jo hvali kot odlično, toda bila je tudi zastrašujoča, saj je celo zastrupljala ljudi. Filozofija je božji dar, z njo spoznavamo Boga ob opazovanju čudes narave, toda ne zavedamo se, da lahko ob drugačnih namenih podpira brezboštvo. Še tako svete stvari ne uidejo sprijenosti, tako da vidimo svetohlince, ki vsak dan izkoriščajo vero, da jim služi za največje zločine. Zato pa je treba določiti razliko. Samo sprijenci sklepajo, da so dobre stvari pokvarjene zaradi tega, kar je nastalo kasneje iz njih. Treba je ločiti slabo rabo od namenov umetnosti: kot ne obsojamo medicine, ki so jo izgnali iz Rima, in ne filozofije, ki so jo javno obsodili v Atenah, ne moremo zaradi pretekle cenzure obsoditi komedije. Ta cenzura je imela svoje razloge, ki jih ni več. Videla je, kar je, zato ne smemo sprejeti njenih omejitev in vreči v isti koš nedolžnega in krivega. Komedija, ki je napadala, ni ta, ki jo branimo. Gre za popolno razliko. Sorodni sta le po imenu in krivico bi storili, če bi obsojali dve ženski z istim imenom, od katerih je ena poštena in druga grešnica. Tako bi prišlo do velike zmede. Vse bi lahko obsojali, ker pa smo večinoma prizanesljivi, moramo biti milostni tudi do komedije in podpreti gledališče, ki nas poučuje in je pošteno. Vem, da občutljivost posameznikov ne prenese nobenih komedij in da imajo še tako poštene za nevarne, češ da so čustva v komediji ganljiva, še posebno, če so krepostna, in da to lahko preveč omehča duše. Ne razumem, zakaj bi se bilo slabo raznežiti ob poštenih čustvih, saj je popolna neobčutljivost, h kateri hočejo povzdigniti naše duše, pretirana. Mislim, da je popolnost človeku tuja, bolje je popravljati in omehčati človeške strasti kot jih docela izničiti. Prav gotovo je še kak kraj boljši od gledališča in če obsojamo vse, kar se ne tiče Boga in naše rešitve, mora biti komedija obsojena z vsem ostalim. Ker pa pobožnost tudi počiva in si ljudje želijo zabave, je ni nedolžnejše od komedije. Toda dovolj. Končajmo z besedo velikega plemiča o Tartuffu. Teden dni po prepovedi so pred dvorom igrali predstavo Skaramuš puščavnik. Na končuje kralj dejal plemiču: »Zakaj imajo ljudje toliko čez Molièra, čez to igro pa nič?« Ta je odgovoril: »Komedija Skaramuš se ukvarja z nebesi in vero, kar nikogar ne zanima, Molière pa predstavlja njih same, ravno tega pa ne prenašajo.« (1669) Mnenja drugih avtorjev o Tartuffu Zelo nevarna komedija, ki lahko še toliko bolj škodi veri, ker pod pretvezo, da obsoja svetohlinstvo in lažno pobožnost, brez razlike obsoja tudi tiste, ki izkazujejo najresnejšo vernost, ter jih izpostavlja posmehu svobodnjakov. Nadškof zato prepoveduje uprizoritev te komedije pod katerimkoli naslovom, prepoveduje pa tudi javno ali privatno branje ali recitacijo. Kazen za to je izobčenje. Uradni odlok (11. avgusta 1667) Zdi se nam, da igri ni enake med starimi in sodobnimi, na koncu pa je presegel samega sebe, ko si je veličastno, čudovito in imenitno, hkrati pa naravno, pravično in srečno upal prikazati dušo našega velikega vladarja, ki si ga v tem obilju luči, bogati prodornosti duha in jasnem razločevanju stvari moremo predstavljati. Tako je Princ vreden pesnika in pesnik Princa. Anonimno pismo o Goljufu (1667) Nič komičnega ni, ko Orgon prekolne in izžene sina, ki je obtožil Tartuffa očitnega zločina, in to zato, ker Tartuffe odgovarja z besedami, ukradenimi iz katekizma, ki ne dokazujejo nič. Naenkrat se znajdemo pred globino človeškega srca, ta globina pa je bolj zanimiva kot smešna. Preveč smo pozorni, da ne rečem strastno zavzeti, da bi se ji smejali. Stendhal: Iz rokopisa, najdenega ob smrti (1842) Prvi Tartuffe, ki ga slika Dorina, je vulgaren klečeplazec, cerkvena podgana, mož slabih navad. Grd je, na zunaj nemaren in odvraten, razbojnik iz zakristije, pobebljen v ugodju, da ne more biti preveč nevaren. Tartuffe, ki se izpoveduje Elmiri, ni v skladu s prvim, kar Molièra očitno ni skrbelo. Ta je dobro vzgojen, reven, a primernega vedenja, ima celo služabnika. Neke vrste plemič, ne da bi to zvenelo neverjetno. Tu in tam so opazne finese skrite ironije. To je človek z vročo in občutljivo čutnostjo in elastično inteligenco. Jules Lemaître: Gledališki vtisi (1892) Nasprotniki so očitali Molièru, da s svojo komedijo ni napadel le svetohlincev, marveč tudi vero in boga. To iz Tartuffa samega ni dokazljivo. Molière je ta očitek v uvodu h knjižni izdaji ponovno celo zavrgel. Tam pravi: »Kdor se potrudi, da mojo komedijo pošteno preštudira, bo nedvomno spoznal, da je moja namera skoz in skoz brez lokavosti in da moje delo nima namena zasramovati stvari našega spoštovanja.« Koliko so te besede le taktika in koliko dejstvo, je še zmerom odprto vprašanje. Predvsem mu je šlo, da obračuna s svojimi hinavskimi in svetohlinskimi nasprotniki iz takratnega klerikalnega tabora, ki ga je povrh vsega še obmetaval z obrekovanji iz zasebnega življenja, ker je bilo zapleteno in tragično. Svojo nalogo kot umetnik-komediograf je razumel etično-umetniško po Aristotelovi poetiki, ki pa se je skladala tudi z nazori naprednega, materialistični filozofiji Pierra Gassendija (1592–1635) naklonjenega razumnika in umetnika tiste dobe, ki je skušal pomagati družbi, da najde pot iz kaosa v kozmos. Zato je tudi v gledališču treba bičati slabosti in razvade razmer in ljudi. Bratko Kreft: Spremna beseda v Kondorju (1956) Takoj opazno nasprotje med tradicionalnim pobožnim asketstvom in Tartuffovimi lastnostmi prepriča gledalca o Tartuffovi hinavščini. Spoznamo tudi motive in načrte tega svetohlinstva: Tartuffe se pretvarja, da bi več potrošil. Lažni pobožnjak postaja parazit. Več kot možno je, če se spomnimo Molièrovih začetkov s farso, da je bil v genezi osebe parazit. Njegova velikost in debelost ne le poudarjata Orgonovo zaslepljenost in dramatizirata Marijanin položaj, sta tudi znaka Tartuffove požrešnosti, njegove sposobnosti žrtja . . . Jacques Guicharnaud: Molière, gledališka pustolovščina (1963) Tartuffe je komična igra, Molière je hotel publiko pripraviti do smeha. Uspel je že 1664, ko se je kralju zdela močno zabavna. Prav gotovo veliko stvari prispeva h komičnosti, pa naj so to besede, kretnje ali situacije, ki zlahka vplivajo na občinstvo. Veliko situacij spravlja osebe v smešna nasprotja, kakršna je na primer scena z Orgonom pod mizo. Najvišja komika je karakterna, manj se smejemo Tartuffu kot njegovemu porazu, smejemo se z Dorino, ki je živahna in jasnovidna, smejemo se Orgonu, čigar trmasta in zavzeta zaslepljenost je gonilo igre, dokler le ne spregleda. Prav gotovo pa je v Tartuffu tudi mnogo resnega, tako verskih in moralnih problemov kot množečih se nevarnosti, ki pretijo osebam. Ni dovolj, da samo ugotovimo preplet resnega in komičnega. Ni možno trditi, da je Tartuffe čista komedija ali pretresljiva drama, ob kateri drhtimo in jokamo. Molièru je uspelo združevati komično z resnim, vendar s poudarkom na komičnosti. Po eni strani je želel publiko ganiti z resnostjo situacij, po drugi pa dati tem problemom komični videz, kolikor je bilo mogoče. Tako mu je uspelo igro držati v stalnem ravnovesju. Jacques Scherer: Strukture Tartuffa (1966) Marsikdo je očital Molièru, češ da je zaključek Tartuffa preveč očitna hvalnica Ludviku XIV., ki jo je Molière napisal iz same hvaležnosti, ker se je kralj tako globoko zavzel za Molièrovo mojstrovino. Vendarle pa je očitno, da bi se lahko Molière kralju prilizoval v delih, ki so bila napisana nalašč za dvorska veselja. Vsekakor je imel toliko okusa, da bi lahko svoj davek absolutni monarhiji ali pa svoje resnično čustveno razpoloženje do svojega zaščitnika namestil v kakšni drugi komediji, ne pa v tej, ki je družbenokritično tako globoko zasidrana. Vendarle pa je konec dramaturško popolnoma upravičen in je pravzaprav edini smotrni zaključek komedije o Tartuffu. Orgon preživlja isto kot Ludvik XIV., ki se je rešil propada za časa Fronde, družina, patriarhalnost pa je nekaj podobnega absolutni monarhiji in prav to podobnost kaže Molière v Tartuffu. Jože Javoršek: Esej o Molièru (1974) Uprizoritev komedije je povzročila odpor klerikalnih krogov, na oder je lahko prišla šele po kraljevi intervenciji. V glavnem junaku, svetohlincu Tartuffu, je Molière upodobil morda predstavnika klerikalne družbe, ki je v njegovem času poskušala nadzirati zasebno življenje meščanov. V komediji ga je postavil v tipične spletkarske položaje, skoz katere se počasi razkrije njegova pokvarjenost: ta je pravo nasprotje pošteni, odkriti naravi drugih junakov. Cilj svetohlinstva je dobiti nadzor nad ljudmi, bogastvo in moč. Pred tragičnim sklepom obvaruje junake samo kraljeva intervencija. Ta sklep kaže posredno na Molièrove politične nazore; v kralju vidi varuha meščanskega reda in javne morale. Janko Kos: Pregled svetovne književnosti (1979) Tartuffova napaka je erotika, strast. Vse druge strasti (premoženje, oblast) laže kroti in pri izpolnjevanju teh želja se situacije vselej samo ponavljajo. Z ženskami pa ni nikdar isto. Ženske pomenijo avanturo, akcijo kot tako. Ženska – ali z drugo besedo užitek, ki ga omogoča – je ranljiva in za naskok nanjo se je potrebno dobro pripraviti. Tartuffova »senzualno-mistična« retorika ob zapeljevanju Elmire je premišljena, obrat, ki ga izvede od Boga k ženski, s skupnim imenovalcem v ljubezni, je mojstrski. In nič čudnega ni, če Elmira na zapeljevanje reagira. Poglejmo si droben zamolk (aposiopeza) v zadnji Elmirini repliki čisto na koncu 3. prizora 3. dejanja: »in . . .«. Poglejmo si Elmirino reakcijo na Damisovo intervencijo, ki sledi. Poglejmo si v prizoru mišnice, ko Tartuffe direktno napade Elmiro, kako se Elmira brani: njene replike sredi 5. prizora 4. dejanja so polne klicajev in vprašajev, torej emocionalno nabite, Elmira se napadu ne izmakne, temveč vztraja v pogovoru (»občevanju«), po koncu eksaltacijskih interpunkcij sledi celo govor o soku, ki naj ga Elmira spije . . . Natančno branje prizora nam brez odvečne (obscene?) domišljije odkrije nezavedne tone v prizoru med Tartuffom in Elmiro oziroma Elmirino željo kot tako, s tem pa se izkaže tudi uspešnost Tartuffovega podjetja. Jasno je, da med protagonistoma ne pride do nikakršne odkrite erotike ali celo spolnosti (vse to je lahko šele rezultat uprizoritvene špekulacije), saj bi to bilo v nasprotju z notranjo logiko komedije, res pa je tudi, da Molière dejanje opremlja z minimalno količino didaskalij (večina jih je bilo dodanih šele kasneje) in da s tem pušča domišljiji prosto pot. Dejstvo je, da se skozi replike razkrivajo tudi nezavedne želje protagonistov, in te želje sestavljajo konsekventen sistem. Blaž Lukan: Spremna beseda v Kondorju (1994) VPRAŠANJA 1. Označite dramske osebe, ki nastopajo v 1. dejanju. 2. Vzroki nesporazumov med osebami v 1. dejanju. 3. Skrivnostnost Tartuffove podobe v 1. dejanju. 4. Analizirajte prepletanje komičnega in resnega v 1. dejanju. 5. Zakaj je 1. dejanje le zasnova in ne začetek zapleta komedije? 6. Pojasnite pomen 2. dejanja za dramsko dogajanje. 7. Označite zaljubljenca, njuno osebnost in komičnost spora v 2. dejanju. 8. Primerjajte Orgona kot očeta in gospodarja v 2. dejanju. 9. Zakaj ima Dorina od vseh svojih pojavljanj v komediji v 2. dejanju najpomembnejšo vlogo? 10. Katere podrobnosti iz 2. dejanja označujejo Tartuffa kot parazita? 11. Notranjezgradbena vloga 3. in 6. prizora v 3. dejanju. 12. Pomen kretenj v 3. dejanju. 13. Kompleksnost Tartuffovega psihološkega portreta v 3. dejanju. 14. Razložite Elmirino obnašanje v prizoru s Tartuffom v 3. in ga primerjajte s 4. dejanjem. 15. Videz in resnica oseb v 3. dejanju. 16. Opredelite notranjezgradbeno naraščanje napetosti v 4. dejanju. 17. Analiza Tartuffovega obnašanja v 4. dejanju. 18. Označite in pojasnite ob besedilu, kateri del Elmirinega govorjenja je namenjen Tartuffu in kateri možu pod mizo. 19. Zakaj je razplet v 4. dejanju le navidezen? 20. Analizirajte prepletanje komičnega in resnega v 4. dejanju. 21. Kako se v 5. dejanju razrešijo težave, ki pretijo Orgonu? 22. Opredelite se, ali se vam zdi konec verjeten ali ne. 23. Razložite vzroke povezanosti družinskih članov v 5. dejanju. 24. Katere osebe v 5. dejanju najbolj spremenijo svoj dramski karakter in zakaj? 25. Zakaj je na koncu »potrebna« sprememba Tartuffa iz hinavca v goljufa? TEME 1. Družinski odnosi v Tartuffu. 2. Tartuffe kot družbeni tip in njegova aktualnost. 3. Idealna podoba človeka v Tartuffu. 4. Burlesknost, komičnost in tragikomičnost v Tartuffu. 5. Podoba ženskih likov in njihova vloga v dramski zgradbi Tartuffa. 6. Obrazi hinavščine in lažnega videza v Tartuffu. Molière TARTUFFE Zbirka eKLASJE Prevod: Oton Župančič Spremna besedila in izbor slik: Nada Barbarič Izdajatelj BELETRINA, zavod za založniško dejavnost Borštnikov trg 2, 1000 Ljubljana www.zalozba.org Za založbo Mitja Čander © Beletrina, 2014 Ljubljana 2014 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.133.1-22(0.034.2) 821.133.1.09Molière(0.034.2) MOLIÈRE Tartuffe [Elektronski vir] / Molière ; prevod Oton Župančič ; spremna beseda Nada Barbarič. - El. knjiga. - Ljubljana : Beletrina, 2014. - (Knjižna zbirka eKlasje) Prevod dela: Tartuffe ou lʼimposteur ISBN 978-961-242-985-0 (e-pub) 275874816 Spremna besedila so nastala v okviru zbirke Klasje, ki jo je izdala založba DZS, d. d.