ščanski opazovalec, seznanjen le z zgolj človeškim, meni, da krompir, če ga pustimo njemu samemu, ni zmo- žen življenja; ne živi — ne more ži- veti — nič razen človeka. Človek je, ki ima dolžnost in zmožnost določati razliko med mestom in deželo, deželo slovesno razglasiti za naturo in za ži- vost, človeka vezati — projektivno, v domišljiji — na deželo, ki je kajpada sad človekove prakse, nato pa krom- pir vzeti njemu samemu in ga vsaditi v (človekovo) deželo. Ta zavedna, hu- manistična akcija bo omogočila, da se natura rodi: Zato v tem času krompirja ne jej, na sprehod ga vzemi, daleč od mesta, na topli njivi ga zakoplji — da bi mogel živeti. (Krompir.) Pravi pašnik je tisti, ki ga otrok pozorno nariše; ki ga človek delovno ustvari: ogradi in v kulturi posname. Ni le pašnik tak; livada, ograja, vrba, živina, studenec: vse, kar človeka obkroža in mu služi, si je najprej iz- risal človek v svoji glavi in vsemu temu je kasneje v nagrado za zvesto službo podelil življenje. Še duhovite- je se godi v resnici: uslužbeno okolje je že tako izvežbano, da kar samo pribezlja v risbo — v kulturo — in se tu nanovo zasnuje. Umetnost — tudi literatura za otroke — je kraj, kjer se natura kultivira in kultura dokazuje svoj živi, edini šele zares vredni obstoj. Najlepša je Danojličeva poezija tam, kjer je najbolj lirsko poetična; in zbirka Kako živi poljska miš je vrh pesnikovega občutljivega, nežne- ga, tenkočutnega, lepega lirizma. Vsebuje izvirne, dihnjene, zlahka ra- zumljive prispodobe. Recimo v Di- njah. Ali v Vetrovnem jutru. Poezija za otroke se čarodejno spreminja v poezijo za odrasle. Plemenita prepro- stost. Tihi zvoki, okusne barve, pod- loženi pomen. Dognane impresije. (Hrast ob potoku.) Se mar v poezijo vrača milina izbranih ljubkih in pa- stelnih podob? KURIRČKOVA KNJIŽNICA ZA LETO 1977 Pri založbi Borec so v Kurirčkovi knjižnici za leto 1977 izšle tri knjige: Priročnik za klatenje (Slavko Pregl), Andrejev ni nikoli preveč (Polonca Kovač) in Titovci (Mile Pavlin). Pregl in Kovačeva sta segla po so- dobni snovi, Mile Pavlin pa je po- vest o neustrašnih partizanskih letal- cih izdal že pred leti in je v Kurir- čkovi knjižnici izšla kot ponatis. Z njo je knjižna zbirka pomnožila šte- vilo izdaj, s katerimi ohranja izro- čilo narodnoosvobodilnega boja. De- lo je zaokrožena zgodba o letalcu, ki se neustrašeno bori proti okupatorju in se z letalom spušča tudi na tvega- na pota. Dogodki sledijo v dinamič- nem zaporedju in drže bralca v na- petosti, notranji pripovedni lok pa seže od psihološke osnove za junako- vo motiviranost prek njegovih spon- tanih reakcij na sprotne dogodke do končne uravnoteženosti doživetij. Na tej črti se organsko vključujejo v zgodbo tudi drugi liki. Knjiga sodi med tista mladinska dela, ki jim je možno pripisati dokumentarni zna- čaj, njeno osnovno gibalo pa je ak- cija. Bralca seznanja z okoliščinami, v kakršnih je potekal partizanski boj, tudi boj za svobodni zračni pro- stor, hkrati pa mu omogoča literarno doživljanje dela. Slavko Pregl sega s svojimi črti- cami za mladino na popolnoma dru- gačno področje. Knjiga z živahnim izzivalnim naslovom govori o otro- cih, največ fantih, in o njihovih vsakdanjih potegavščinah, vragoli- jah, akcijah, podvigih, izzivanjih, na- kanah in kar je še podobnih vzgibov, ki otroku izpolnjujejo vsakdanjost. V vsaki zgodbi je prikazana kaka poteza značaja in posledica, ki izhaja iz nje. Z zelo pretanjenim posluhom za psihološko ravnino zgodnjih najst- nikov opisuje Pregl različne situaci- je, v katerih se znajdejo njegovi ju- naki. Zarisuje njihove dobre in slabe lastnosti, za slednje najde učinkovi- to korekcijo, toda nikoli v smislu mo- ralnega nauka, pač pa kot samo po sebi razumljivo odločitev, ki omogo- ča normalne odnose, pa naj gre že za svet otrok ali odraslih. Knjiga je po eni strani nabita z atomskimi jedri, po drugi pa pisatelj vse eksplozije utiša, tako da razdejanja pravzaprav sploh ni. Tudi odnos starši-otroci je popolnoma razelektren, Pregl prika- zuje starše kot premišljene vzgojite- lje. Družinska celica je zdrava, vse to, kar počno otroci v svojem klate- škem razdobju je vsakdanje in nor- malno. To so dejanja, ki jih vsekakor kaže registrirati in nanje reagirati, toda nikakor ne z vnebovpijočo mo- ralo. Polonca Kovačeva je dogajanje po- stavila v razred in v počitniški čas, dogodke pa spletla ob nekaj učencih z enakim imenom. Tako se morajo Andreji razločevati z dodatnimi ime- ni (vzdevki jih tudi karakterizirajo) in to jih postavlja v sredo dogaja- nja. Situacije vzbujajo smeh, raz- grnejo pa se največkrat ob šolskih dogodkih. Šolsko vzdušje je pristno in tipično sodobno, kar razodeva tudi žargon. Tudi v tej knjigi udarjata na dan temperament in značaj posamez- nega junaka, vse konflikte pa reši pisateljica s poznavanjem psihologije zgodnjega mladostnika. Priročnik za klatenje in Andrejev ni nikoli preveč sta knjigi, ki govo- rita o otrocih iz mestnega okolja, vendar tako neposredno in ob tako širokem spektru občih navad, raz- vad, želja, potegavščin, da sta blizu tudi vrstnikom iz drugačnega social- nega okolja. Za obe je značilen hu- morističen akcent, za obe tudi močni elementi pogovornega jezika. Glede jezika in glede tematike, ki črpa snov predvsem iz dna neobremenjene vedrine, sta knjigi tipično drugačni od del za mlade bralce, kakršne so otrokom pisali slovenski mladinski klasiki. Na to se navezujejo vse lite- rarne prvine od opisa do karakteri- stike in kajpada tudi slog. Založba Borec je s svežnjem ome- njenih knjig za leto 1977 ponudila bralcem dovolj mikavno branje. Berta Golob KURIRCKOVA SLIKANICA Za leto 1977 so izšle naslednje Ku- rirčkove slikanice: Zima Vrščaj Ti- soč čolničev, Branka Jurca Babičina pravljica, Leopold Suhodolčan Ku- rirčkov dnevnik. Prvo je ilustrirala Jelka Reichmann, drugo Marjanca Jemčeva in tretjo Marjan Manček. Kurirčkova slikanica je začela iz-