Stanislav Južnič Humanistične in jezuitske knjige Selčana Filipa Terpina (ob 325. obletnici smrti) Izvleček Predstavljeno je delovanje škofijskega vikarja Filipa Terpina iz Selc, s posebnim poudarkom na prirodoslovno obarvanih knjigah v njegovi oskrbi. Njegovo katalogiziranje odReischa, Boethiusa, Vögelina itd. je primerljivo z drugimi pomembnimi knjižnicami v deželi. Opisano je Terpinovo izobraževanje v Gradcu in služba generalnega vikarja ljubljanskega škofa. Povzet je Terpinov boj proti čarovništvu. Navdih in navodila za svoja postopanja je črpal iz gornjegrajskih jezuitskih knjig. Raziskava se loteva čarovniških sodniških priročnikov in knjig. Abstract The humanist and Jesuit books of Filip Terpin from Selca (on the 325th anniversary of his death) The work of Filip Terpin from Selca is presented with special emphasis placed on the natural history works he catalogued in the Bishops library. He catalogued Reisch, Boethius, Vögelin and other books, in a comparable way to other important libraries of his countrymen. Terpins studies at Graz University and his work as the Bishops Vicar General are described. Terpins judgements against wizards are presented. He learned the basic rules for processes against wizards in the Bishops library. This study is based on the books about wizards. Uvod Filip Terpin iz Selc je leta 1654 postal župnik-vikar v Smartnem pri Kranju. Naslednje leto je zasedel položaj generalnega vikarja nemško usmerjenega ljubljanskega škofa Otta Friderika Buchheima, med letoma 1664-1676 pa njegovega naslednika, slovenskemu jeziku bolj naklonjenega Goričana Jožefa Rabatte. Terpin je bil zaradi starosti razrešen službe na lastno prošnjo, da je lahko poslednja leta mirneje preživel v Smartnem. Kot generalni vikar je imel na skrbi ljubljansko škofijsko knjižnico v spodnještajerskem Gornjem Gradu nad Dreto, blizu kranjske meje, kjer se je kmalu po nastopu službe še posebej izkazal s katalogom skoraj tisočih knjig. Gornji Grad je bil od leta 1140 benediktinski, dokler ni leta 1463 gornje-grajska dekanija v celoti pripadala ljubljanski škofiji.1 Terpin je bil v Gornjem Gradu že med letoma 1633-1639; najprej je pomagal župniku Adamu Presečniku, dne 11. 11. 1635 pa je prevzel njegovo faro. Ves ta čas je bil notar, zapisnikar in celo usmerjevalec sinodskih razprav v Gornjem Gradu.2 S kakšnimi naravoslovnimi knjigami je imel opraviti? 1 Simoniti, 1974, 17; Stefan, 1907, 43. 2 Smolik, 1980, 4: 60-61. Terpinov študij Terpin je najbrž začel študirati pri ljubljanskih jezuitih, vendar ni bil med seminaristi. Izobrazil se je za magistra filozofije in bakalavra teologije pri jezuitih v Gradcu (1625-1628).3 Stanoval je v konviktu Fernandeumu. Obiskoval je drugi (fizikalni) letnik filozofskih študijev v Gradcu leta 1627, ko je tam poezijo študiral Terpinov mlajši vrstnik, baron Volf Engelbert Turjaški, poznejši grof in deželni glavar.4 Terpinova sošolca sta bila Ljubljančana Adam pl. Koberger in Janez Urban pl. Berlin ter "sosed" Jernej (Bartolomej) Kunstl iz Škofje Loke. Terpin je v Gradcu spoznal najbolj znamenite jezuitske znanstvenike svoje dobe, med njimi Guldina in Notranjca Kobava, pisca znamenite astronomske knjige. Med graškimi profesorji je bil Terpinov gorenjski rojak, matematik in študent teologije (med letoma 16231625) Janez Muchan iz Kamnika. Muchan je leta 1624 študiral prvi letnik bogoslovja v Gradcu, leta 1625 pa je predaval matematiko kot magister in študent drugega letnika teolo-gije.5 Pomembna graška astronoma in fizika sta bila Vipavec Zergol in Prekmurec Dobronoki. Goričan Janez Rafael Kobencl je bil v času Terpinovega študija med letoma 1621 in 1626 graški rektor6 in svetovalec provinciala. Ob tolikšnem številu slovensko govorečih predstojnikov se je Terpin v Gradcu seveda navdušil tudi za uradno uporabo domačega jezika, čeprav ga je filozofije učil Hamburžan Rocca. Terpinova matematika in fizika Naravoslovna izobrazba, pridobljena na jezuitski univerzi v Gradcu, je dala Terpinu dobro podlago; njegovo zanimanje za matematične vede ni prenehalo niti v zrelih letih. Gornjegrajski knjižnici je priložil celo nekaj lastnih del, ki jih je morda uporabljal med študijem. Šele leta 1650 je vpisal svoj ekslibris v več kot stoletje staro Boethiusovo Aritmetiko, privezano ob nekaj desetletij mlajše knjige in tudi starejše inkunabule.7 Dela je dal vezati v pergament; imela so tiskane velike začetne črke (inicialke), več lesorezov in tabel. Terpin je kot vesten bralec liste svoje Aritmetike natančno oštevilčil s črnilom. Med pozornim branjem je prispeval številne zanimive rokopisne opombe ob strani, na hrbtu knjige pa je zapisal še njen naslov v obliki "Boeti Arithmetica Venet. 1488". Terpin je gotovo s pridom uporabljal koristne Pitagorove tabele iz Boetiusove Aritmetike.8 Boethius je bil prvi rimski pisec, katerega sicer dokaj površen prevod Nikomahovih osnov aritmetike De Institutione arithmetica so čislali tudi v naših krajih. Že Herman Koroški je leta 1143 v Beziersu v spisu O bistvih (De essentiis) o petih Aristotelovih kategorijah veliko dolgoval Boethiusovim De Institutione Arithmetica ter De Institutione Musica; prav Boethiusa je med vsemi latinskimi pisci največkrat citiral. Herman je glasbo izrecno povezal z gibanjem planetov; podobno Boethiusu in poznejšemu Keplerju je domneval, da vsako gibanje proizvaja zvok. Nebesne harmonije vplivajo na naš spodnji svet tako, kot nihanje žice izzove vibriranje druge žice. Opat iz Pruma, Regino, v Libri duo de synodalibus 3 Andritsch, 1977, 1: 80, 143, 146, 242, 278. 4 Andritsch, 1977, 1: 82. 5 Lukacs, 1982, 2: 275, 285. 6 Krones, 1886, 577. 7 Gspan, Badalic, 1957, 118. 8 Boethius, 1488, 15v. causis et disciplinis, in benediktinec Aurelianus (Mark Avrelij), predpevec samostana Reome (Moutier Saint-Jean) v Burgundiji, v Musica disciplina, (840-850), sta med prvimi opisala zemeljsko harmonijo kot oponašanje nebesne, podobno teorijo glasbe pa je obravnaval Koprčan Vergerij starejši. Poleg Aritmetike so bila med Kranjci priljubljena še druga Boethiusova dela. Deželni glavar grof Volf Engelbert Turjaški je nabavil Boethiusovo Dialektiko.9 V desetletjih pred Terpinovim rojstvom, ko so Benečani izdali Volfov izvod Dialektike, so Boethiusa veliko tiskali, še posebno v priredbah Joannesa Argyropoulosa, ki je odrasel v Carigradu, še preden je mesto padlo pod turško oblast. Boethius je pozneje prestiž izgubil, saj se je izkazalo, da je predvsem površno povzel matematične dosežke starejših grških mislecev. Volfov knjižničar Janez Ludvik Schonleben, presenetljivo, ni navedel Boethiusovega priimka, temveč zgolj njegova danes manj znana osebna imena "Anicije Manlaj Severin (Anicii Manlii Torquati Severini,)"; enako so storili celo ob popisu ostankov jezuitske knjižnice v Ljubljani.10 Volfova beneška izdaja Boethiusove Dialektike iz leta 1583 v drugih virih ni izpričana; poznamo le dve leti poznejšo beneško izdajo, leta 1583 pa so v Benetkah izdali Ciceronovo retoriko, pozneje pogosto vezano skupaj z Boethiusovimi spisi. Volf Turjaški je hranil tudi italijanski rokopisni prevod Ciceronovih in Boethiusovih spisov, zapisan okoli leta 1410; ohranjen je v nekoliko poznejši trdi vezavi velikosti 218 x 145 x 36 mm, ki ji je treba prišteti še 8 mm debele deščice na obeh platnicah. Dveh usnjenih trakov za zapiranje danes ni več. Vodni znanki uporabljenega papirja izvirajo iz prvega desetletja 15. stoletja, izdelali pa so jih v Veroni, Benetkah, Menabbiu, Fabrianu in Fanu pri Milanu.11 Boethiusova filozofija s fiziko in matematiko De consolatione philosophiae je med Kranjci krožila v različnih izdajah.12 Terpin je v gornjegrajski knjižnici popisal rokopis, ki ga je opisal kot Boetius De consolatione philosophiae manu scriptus in folio.13 Enega ponatisov (1521) je imel v svoji knjižnici Terpinov mlajši sodobnik, nekdanji jezuit Ivan Štefan Florjančič, sin kranjskega krvnega sodnika Hansa (1643-1665),14 odvetnik kranjskih deželnih stanov in član Akademije operozov z imenom Tinnulus. Privezati jo je dal k prav tako starima spisoma. Prvi je bil zgodovina Justina, katerega dela so bila naprodaj tudi v Ljubljani.15 Zadnji privez je bila anonimna, mestoma poškodovana astronomija Petrusa iz Krakova (Cracoviensis), v eni poznejših izdaj s preračunavanji datumov praznikov, tabelami gibanj nebesnih teles, mrkov, letnih dob in dolžin dni v skupno osemnajstih kratkih poglavjih na petnajstih listih. Boethius je bil v baročni Ljubljani tako priljubljen, da je Mayr njegovo filozofijo celo ponatisnil pod Valvasorjevim vplivom v Ljubljani leta 1682; ohranila se je tako v Erbergovi dolski knjižnici kot v Valvasorjevi zbirki, ki je danes v Zagrebu. Terpin je svoj izvod Boethiusove Aritmetike privezal pred Vogelinovo izdajo Evklidove 9 Schonleben, 1668/1762, 337. 10 Katalog z dne 1. 3. 1775. (Verzeichnis der vom Feuer geretteten Bucher des gewesten Collegii S. J. NUK. Rokopisni oddelek. 31/83, številka 636) 11 Rokopis 651 v knjižnici Beinecke univerze Yale. 12 Gspan, Badalic, 1957, 118. 13 Terpin, 1655, 15r; Simoniti, 1974, 20. 14 Košir, 2001, 175. 15 Justinus cum Notis variorum; Justinus Oder 44. Bucher der Geschichts= Beschreibung Justini. (Mayr, 1678, 79, 113) geometrije; obe sta bili med najstarejšimi matematičnimi tiski pri nas. Naslednja v privezu je bila anonimna inkunabula (1486) o malce medicinsko obarvani "znanosti" vedeževanja (chiromantia), z lepo okrašenimi začetnicami kot pri Boethiusovi Aritmetiki, za njo pa Scotova fiziologija. Na koncu sta bili privezani delo, pripisano slovitemu Seneki mlajšemu, o pomoči nenadnim težavam, in nedatirano razglabljanje o apokrifnem pesništvu Rimljanke Falconije Proba. Domnevno Senekovo delo je imelo velik vpliv v Evropi, predvsem na elizabetinsko Anglijo. Falconia je uporabila 694 Vergilovih vrstic in povzela biblično pripoved od stvarjenja do Jezusovega vne-bovhoda. Bila je kristjanka, poročena z rimskim prefektom Clodiusom Celsinusom Adelphusom; kljub temu pa je njeno edino ohranjeno pesnitev Cento virgilianus papež Gelasius razglasil za apokrifno, čeravno ne heretično, in prepovedal njeno javno branje. Naslovnica pesnitve Rimljanka Falconija Proba. Vsekakor je Terpin v eno knjigo združil šest dokaj različnih del podobnih formatov predvsem zato, da bi znižal račun pri knjigovezu. Podobno je delal Valvasor in celo veliko bogatejši deželni glavar grof Volf Engelbert Turjaški. Terpin je v gornjegrajski knjižnici skrbel za več temeljnih del dunajskih humanističnih mislecev cesarja Maksimilijana I., ob Vogelinu tudi Reischa.16 Vogelin iz Heilbronna je pod vplivom dunajskih humanistov objavil razmeroma standardno izdajo s predpostavkami o vzporednicah (28) in trikotnikih (8) v prvem delu, definicijami kroga v drugem delu, šestimi predpostavkami o sorazmernosti v tretjem delu in tako vse do dobro natisnjenih geometrijskih skic na koncu knjige. Vogelin je bil učenec Tannstetterja na Dunaju, tako kot njegov starejši sodelavec Andrej Perlah, pomemben štajerski astronom slovenskega rodu. Tannstetter je predaval matematiko, astronomijo in astrologijo, na filozofski in medicinski fakulteti. Po letu 1508 je vodil Collegiumpoetarum et mathematicorum, ki ga je Celtis ustanovil leta 1501/1502 na Dunaju, in sicer pod vplivom humanističnih idej; to je bila prva akademija znanosti v Svetem rimskem cesarstvu "germanske narodnosti", z dvema katedrama za matematiko ter drugima dvema za poezijo in retoriko. Cesar Maksimilijan I. je Tannstetterja celo povišal v plemiča; 16 Terpin, 1655, 16r; Simoniti, 1974, 31. splačalo se je biti matematik. Maksimilijan I. je bil mecen znanstvenikov, monarh, celo pravi raziskovalec; odličen predhodnik svojih bolj znanih naslednikov, cesarjev Karla V. in Rudolfa II. Tannstetter je kot magister predaval v Ingolstadtu, nato pa se je uveljavil kot učenec Andreasa Stiboriusa na dunajski univerzi. Leta 1514 je na Dunaju objavil svoje prvo delo o Purbachovih (Peuerbach) tabelah mrkov, Regiomontanusovem primarnem gibalu in zgodovini matematike na dunajski univerzi. Dunajski profesor Purbach je bil med najbolj vpriljub-ljenimi astronomskimi pisci na Kranjskem. Leta 1523 je Tannstetter objavil različna mnenja glede potopa; delo je poneslo njegov sloves po vsej Evropi. Izdeloval je zidne koledarje za lokalne uporabnike z astrološkimi informacijami in iudicia, ki pa se večinoma niso ohranile razen Iudicium astronomicum anni MDXIXad... Matheaum... Cardinalem Gurcnsem ... (1519) s posvetilom krškemu kardinalu Mateju in Tyfernus-Pruglovo pesmijo. Avguštin Tyfernus Prugl je bil humanist, zbiralec rimskih napisov in arhitekt. Med letoma 1513-1519 je bil kancler dunajskega škofa, Ljubljančana Jurija Sladkonje, in mu je na Dunaju zgradil škofijski dvorec. Tyfernus je približno leta 1515 vzel k sebi na Dunaj rojaka Luko iz Dobrepolja, poznejšega profesorja dunajske univerze in spremljevalca vipavskega diplomata Žige Herbersteina.17 Vrh slovenskih izobražencev s tedanjega humanističnega Dunaja je dopolnil Perlah, ki je na poti k uspehu začel po tedanjih navadah prepisovati in prirejati tuja dela. Večinoma jih je posvečal svojemu zaščitniku Sladkonji. Žal v Ljubljani ohranjena Perlahova astronomska dela nimajo ekslibrisov, ki bi nam povedali, kdo so bili njegovi zgodnji bralci na Kranjskem in koliko Perlahovih knjig je šlo skozi Terpinove knjižničarske roke v Gornjem Gradu. Terpin je ob svoja Boethiusa in Vogelina privezal še prvi natis Scotovega dela, ki so mu sledili številni ponatisi. Michael Scot je bil eden najpomembnejših nadaljevalcev prevajalskega dela Hermana Koroškega. Drug za drugim sta prevajala v Toledu, ki je imel ugoden položaj kot stičišče arabske in latinske kulture. Scot je tam 18. avgusta 1217 končal prevod In astrologia, astronomske knjige Kitab fi l-haia (Kitab-al-Hayah) vodilnega arabskega učenjaka Alpetragiusa, ki je v tistem času prav tako živel na Iberskem polotoku in skušal izboljšati Ptolemajev planetarni sistem, vendar znotraj Aristotelovih popolnih krogov; po njem danes imenujemo krater na Luni. Scot je naslednja tri leta prevajal Aristotela iz arabščine. V službi papeža se je preselil v Bologno, kjer je bil imenovan za irskega škofa (31. 5. 1224), tri leta pozneje pa je postal dvorni astrolog cesarja Friderika II., kralja obeh Sicilij. Najbolj pa se je proslavil s prevajanjem Averroesovih komentarjev Aristotela po Friderikovem naročilu. Gornjegrajska knjižnica je imela vsaj še dve drugi Averroesovi deli, medtem ko je Schonleben popisal dela številnih averroistov, knjig njihovega učitelja pa ne. Terpinov izvod knjige Liber Physiognominae (De secretis naturae) je bil zadnji od treh delov Scotove Liber Introductionis. Šlo je za samostojno enoto, ki jo je Scot uredil po Friderikovem naročilu po letu 1228, do leta 1500 pa so jo ponatisnili najmanj dvajsetkrat. Prva dva dela knjige sta obravnavala astronomijo, astrologijo, meteorologijo, medicino in glasbo, njen tretji del Liber Physiognominae pa kolero, ženske in druge bolezni, spolnost, 17 Ob bakalavreatu leta 1562 je Gašper Žitnik objavil posmrtni govor Luki iz Dobrepolja. (SBL, 1: 314; 4: 264, 976) nosečnost, embriologijo ter fiziognomijo. S preštevanjem členkov na prstih je "dokazoval", da človek lahko živi največ 140 let, ribam pa je privoščil zgolj starost 120 pomladi. Primerjal je razlike v zdravju in boleznih pri različnih narodih, tudi Slovanih, čeprav naših dežel verjetno ni osebno obiskal. Terpinov seznam gornjegrajskih knjig Pet let po vpisu svojega ekslibrisa v Boethiusovo knjigo je Terpin (1655) kot generalni vikar na začetku svoje nove službe sestavil seznam 994 del Gornjegrajske škofovske knjižnice, pri čemer ni upošteval številnih adligatov. Ta seznam je najstarejši ohranjeni katalog kakšne knjižnice na Slovenskem, če izvzamemo popise nekaterih slovenskih protestantskih zbirk.18 Malo po Terpinu je Schönleben začel popisovati ljubljansko knjižnico deželnega glavarja Volfa Engelberta Turjaškega, vendar se je njegov katalog ohranil le v dopolnjenem prepisu iz leta 1762 (na 431 straneh).19 Schönleben in Terpin sta skoraj sočasno (leta 1654) nastopila službi stolnega dekana oziroma generalnega vikarja, v tesnem sodelovanju ob skupnih prizadevanjih do Schönlebnovega odhoda za naddiakona v Ribnico dne 3. 12. 1669. Terpin je Schönlebna dne 12. 7. 1668 priporočil za mengeškega župnika,20 tako da sta gotovo sodelovala tudi kot knjižničarja. Terpin je svoj katalog na 24 folijih razdelil med petnajst vsebinskih razdelkov, brez navedb številnih privezov v posameznih enotah. Medtem ko je Schönleben znotraj posameznih enot razvrščal knjige po abecedi imen njihovih piscev, pa se Terpin ni držal nobenega drugega reda, razen domnevne razporeditve knjig na policah. Med jezuitskimi knjigami je Terpin popisal predvsem učbenike iz Coimbre, zgodovino reda, ki jo je po nalogu generala Aquavive začel sestavljati Orlandini v Rimu, in dela kardinala Toleda, ki jih imel tudi deželni glavar Volf Engelbert Turjaški. Schönleben je v svoj katalog vnesel dobrih trikrat več enot od Terpina in jih razdelil na osemnajst področij (razredov), medtem ko jih pri Terpinu naštejemo le petnajst. Oba sta začela popis s teologijo, vendar je Terpin medicino in filozofijo postavil vmes, med bogoslovna področja, Schönleben pa se je približal danes bolj domači delitvi na bogoslovna, humanistična, prirodoslovna in umetniška dela. Dodatna področja, ki jih Terpin ni upošteval, so bila povezana z matematično-teh- Naslovna stran filozofskih knjig Terpinovega kataloga. 18 Simoniti, 1974, 17. 19 Radics, 1878, 14. 20 Simončič, 1927, 77. ničnimi vedami, Schonleben pa je po drugi strani manj razčlenil bogoslovne vsebine. Oboje je seveda pričakovano glede na značaja obeh knjižnic. Terpin je popisal sorazmerno malo medicinskih, splošno zgodovinskih ali političnih knjig, medtem ko je imel na razpolago presenetljivo veliko filozofskih spisov. V tej razpravi se bomo posvetili predvsem prirodoslovne-mu delu gornjegrajske knjižnice, ki ga pokrivata Terpinova razdelka filozofije in medicine, zaradi spremenjenih kriterijev v preteklih stoletjih pa deloma celo zadnji vpisi k splošni zgodovini. Gornjegrajsko zbirko nekoč protestantskih knjig so dopolnili s knjigami ustanovitelja Gornjegrajske knjižnice škofa Hrena, njegovega strica G. Žitnika, drugih ljubljanskih škofov21 in sina ljubljanskega škofa Seebacha. Gornjegrajske knjige so leta 1798 v štirih zabojih brez seznama22 prešle v Wildovo ljubljansko licejsko knjižnico, današnji NUK. Duplikate so manj kot pol stoletja prej predali Semeniški knjižnici.23 Knjige kranjskih protestantov v Terpinovi oskrbi V gornjegrajsko postojanko so prenesli številna dela iz knjižnice protestantskih stanov, kjer je bila med drugim zbrana zapuščina protestantskih šolnikov Ljubljančana Lenarta, njegovega sina Samuela Budina in 274 knjig Primoža, pozneje Felicijana Trubarja. P. Trubar je po prodaji svoje ljubljanske hiše leta 1569 skrinjo s knjigami podaril kranjski "deželi in cerkvi" kot osnovo za stanovsko knjižnico ali celo prvo javno knjižnico na slovenskih tleh, Deželni stanovi pa so knjižnico še dopolnjevali. Felicijan je knjige dokončno oddal deželnim stanovom kmalu po letu 1591.24 Del knjižnice protestantskih stanov so predali jezuitom leta 1604 in 1616/17,25 drugi del pa ob istem času Gornjegrajski škofovski južnoštajerski knjižnici.26 Filip Kobencl, brat Janeza Rafaela, deželni vicedom in od spomladi leta 1602 član stalne protireformacijske komisije, je leta 1604 posredoval pri predaji luteranskih knjig jezuitom potem ko so jih deželni stanovi v sodih neuspešno poskusili pretihotapiti v protestantske nemške dežele. Nadobudni Kobencl je nekaj posebno nerodnih knjig v preveliki vnemi kar zažgal. Ne vemo ali so večino nekoč P. Trubarjevih knjig izročili jezuitom ali pa v Gornji Grad. V obeh primerih so knjige danes v NUKu. V prvem primeru jih je nekaj lahko zgorelo leta 1774, v drugem primeru pa si jih predali Wildu v licejsko knjižnico četrt stoletja po požaru.27 Vsekakor je vsaj Dalmatinova Biblija s P. Trubarjevim lastniškim vpisom danes v knjižnici Frančiškanskega samostana pri ljubljanskem Tromostovju.28 Nekatera knjige ljubljanskih protestantov so v NUK prišle preko samostana ljubljanskih avguštincev-eremitov ali celo preko knjižnice Žige Zoisa,29 kar očitno pomeni, da je marsikatera vendarle ušla budnemu očesu oblasti. 21 Smolik, 1980, 61; Simoniti, 1974, 28. 22 Simoniti, 1974, 24; Stefan, 1907, 43. 23 Simoniti, 1974, 24. 24 Simoniti, 1974, 25; AS, Stanovski arhiv, Fascikel 54/7, snopič 2, strani 403-415. 25 Simoniti, 1974, 28, 46. 26 Simoniti, 1974, 25. 27 Simoniti, 1974, 24. 28 Sporočilo mag. Jasne Hrovat, Rokopisni oddelek NUKa, 14. 12. 2006. 29 Simoniti, 1974, 26, 29. Terpin je v Gornjem Gradu urejeval nekdanje knjige ravnatelja stanovske šole v Ljubljani Lenarta Budina, med njimi filozofijo Gregoriusa Reischa vezano v lesene platnice.30 Reisch si je služil kruh kot spovednik cesarja Maksimilijana I. in prior pri sv. Janezu Krstniku v Freiburgu v Breisgauu. Obravnaval je aritmetiko, glasbo, arhitekturo, perspektivo in astronomijo ob odličnih risbah pod Dürerjevim vplivom; prvi je dal tiskati skico človeškega očesa. Na začetku poglavja o astronomiji je narisal bradatega Ptolemaja med meritvami s kvadrantom, k razlagi principov astronomije pa je dodal skici poteka mrkov in viziranja stolpa z ladje, ki je plula po morju. Pod naslovom Typus grammatio je narisal gospo Slovnico, ki vodi učenca po poti znanja skozi 5nadstropno hišo. Na tretjem nadstropju je čakala logika, na četrtem fizika z moralnimi nauki, na najvišjem petem pa bogoslovje z metafiziko. Med nekoč Budinovimi knjigami v Terpinovem popisu je bilo tudi delo protestanta Schegka,31 ki je objavil številna dela o Aristotelu. Volf Engelbert Turjaški je nabavil njegovo knjigo o logiki v poznem ponatisu iz leta 1670, imel pa je tudi Schegkovega Aristotela v ponatisu iz leta 1556.32 Obe deli sta bili natisnjeni v Tübingenu, kjer je bil Schegk profesor filozofije in med letoma 1553-1577 medicine kot vodilni zagovornik Aristotela na Nemškem. Pomagal je celo pri prevajanju Diofantovih matematičnih del, pri čemer je bilo njegovo znanje latinščine morda še pomembnejše od matematične podkovanosti. Leta 1554 je Schegk objavil najboljšo komentirano zbirko Galenovih del. Njegovi deli o Aristotelovi Filozofiji narave (1538) in Fiziki (1538) hrani NUK v skupni vezavi. Med Budinovo zapuščino v Gornjem Gradu je bila še aritmetika Nicolausa Medlerja,33 ki je po študiju v Erfurtu in Wittembergu (1522) predaval v Egerju in Hofu, dokler ga ni kralj, poznejši cesar Ferdinand I., pregnal zaradi protestantske vere (1531). Leta 1535 je doktoriral iz bogoslovja v Wittenbergu in se povezal z Lutrom, glede matematičnih in astroloških vprašanj pa z Melanchthonom. Zato je prvotni lastnik Gašpar (Joachim) Nastran34 ali za njim Budina privezal Medlerjevo Aritmetiko ob Melanchthonovo Dialektiko. V času objave Aritmetike je bil Medler superintendant mesta Braunschweig. Terpin je leta 1655 popisal številna Melanchthonova dela,35 še več pa je bilo spisov Erazma Rotterdamskega,36 pa tudi Aristofana,37 Horacija,38 Homerja,39 Petrarke,40 Frischlinovega nasprotnika Martina Crusiusa41 in Cicerona.42 30 Terpin, 1655, 16r; Simoniti, 1974, 31. 31 Simoniti, 1974, 32. 32 Schonleben, 1668/1762, 342. 33 Nekoč Budinova last, je Medlerjeva aritmetika kot duplikat iz Gornjegrajske prešla v Semeniško knjižnico kmalu po letu 1750. Je adligat Melanchthonovega Erotemata dialectices (Wittembergae, 1553, SK- Y VIII. 9) (Simoniti, 1974, 24, 46). Budina je z Medlerjevo računico učil prvih matematičnih modrosti svoje ljubljanske dijake. 34 Ekslibris-beležka: Hunc librum habeo ab organista Lynzcensi (Gaspar, Joachium) Nastran. (SBL, 2: 193; Simoniti, 1974, 46). 35 Terpin, 1655, 23v, 24v. 36 Terpin, 1655, 22r, 23r, 23v, 24v 37 Terpin, 1655, 23r, 23v. 38 Terpin, 1655, 23r. 39 Terpin, 1655, 22v 40 Terpin, 1655, 22v 41 Terpin, 1655, 22v 42 Terpin, 1655, 22r. Dobre knjige ljubljanskih protestantov tako požigom navkljub niso prav vse šle v nič, temveč so raje obogatile knjižnice njihovih katoliških nasprotnikov. Ljubljanski protestanti so kupovali knjige pod vplivom svojih varuhov iz najpomembnejših kranjskih družin, ki so tudi sami imeli odlične zbirke. Lenartov sin Samuel Budina je bil med avgustom 1563 in decembrom 1568 domači učitelj stricev Volfa Engelberta Turjaškega v Padovi in Žužemberku. S. Budina je dne 15. 6. 1558 dobil Tiffernovo štipendijo v Tubingenu. Magistriral je dne 1. 8. 1565 in promoviral kot deveti za najboljšim prvim kandidatom N. Frischlinom; le-ta je pozneje leta 1582 nadomestil njegovega očeta L. Budino in Bohoriča kot rektor ljubljanske stanovske šole. S. Budina je z Janezom Turjaškim odšel dne 20. 6. 1567 na padovsko filozofsko fakulteto, dne 12. 12. 1568 pa sta se skupaj z Jurijem Khislom vpisala na pravo v Padovi. Njegov brat Blasius Budina se je 11. 2. 1572 in 1577 vpisal na univerzo v Tubingenu, vendar je leta 1578 umrl, tako da so družinske knjige ostale v Ljubljani. Terpin je popisal kar dve zbirki komentarjev Plinijeve astronomije, ki ju je sestavil protestant Jakob Ziegler, potujoči renesančni geograf in kartograf. Ziegler je študiral v Ingolstadtu in nekaj časa služil na dvoru papeža Leona X., preden se je spreobrnil med protestante. Nekaj časa je poučeval na Dunaju, zadnjih pet let pa je bival v hiši škofa Passaua, Wolfganga Salma. Svoje poglavitno geografsko delo je leta 1532 objavil v Strasbourgu, vendar le-tega Terpin ni popisal. Terpin proti čarovništvu Terpin je v Gornjegrajski knjižnici popisal obsežna Del Riova navodila za sojenje čarovnic, ki jih je pozneje upošteval tudi gorenjski alkimist Janez Friderik Rain s Strmola pri Cerkljah blizu Kranja. Jezuit Del Rio je objavil tri dele, vsakega s po dvema knjigama; skupaj so presegli osemsto, v stoletje poznejših dopolnjenih izdajah pa so dosegli kar 1221 strani. Prva izdaja je izšla v Louvainu leta 1599, do leta 1747 pa so Del Riovo poglavitno delo ponatisnili več kot dvajsetkrat; po smrti so tiskali tudi krajše inačice v štirih knjigah. Mogočen spis je postal domala tako slaven kot nad štirideset izdaj veliko ostrejšega Kladiva čarovnic (Malleus Maleficarum), ki sta ga leta 1486 prvič objavila dominikanski provincial za Zgornjo Nemčijo Jacob Sprenger iz Kolna in inkvizitor dominikancev Heinrich Kramer, imenovan Institoris. Avguštinci so imeli pri sv. Jožefu v Ljubljani Kladivo čarovnic v leydenski izdaji iz DISQVISITIONVM M:agicarvm LIBRI S EX. Quibus continctur accuraca curiofarum artium, & vanarum fiipeiftitionum confutado» vtilis Thcologis , Iurifconfultis, Medi-cis, Philologis. AVC.r O K E MARTINO DELRIO SOCIEKATIS I ES V PRESBYTE-RO, LL. LICENTIATO , ET THEOLOGIE poâorc.olim in Academia G ratzehs i , nune in S a t M A n T i c s n s i publico facr* feri-pturx ProfciTore. TrùJit oput lltimu airó longe V auilim