POLEMIKA
O  SODOBNEM NESODOBNEM NACIONALIZMU
V 3. številki »Naše sodobnosti«, ki mi je, ker sem bil v tujini, prišla v roke šele več mesecev pozneje, je izšel članek Dušana Pirjevca »Oprostite, kako ste rekli?«, napisan v zvezi z intervjujem, ki sem ga dal zagrebškemu »Telegramu« dne 20. januarja 1961.
Toda najprej, kaj sem tam povedal. Med več vprašanji in odgovori stoji tale inkriminirani tekst:
»TELEGRAM: Ne spominjam se, ali ste imeli kaj več stikov z zagrebškim občinstvom, vsaj zadnje čase, razen nedavnega intervjuja za neko zagrebško redakcijo. Ali je še zmeraj aktualna tema, da smo preveč pasivni v medrepubliških stikih?
ČOSIČ: Aktualna bo, vse dokler obstajajo republike. In dokler govorimo o sodelovanju med njimi. Razločevali se bomo morda le po tem, kako pojmujemo to sodelovanje. Podlegli smo inerciji: literarne večere in intervjuje imamo za temeljni stik z občinstvom. Knjige, predvsem knjige pomenijo naš stik z občinstvom, se pravi naš obstoj med občinstvom. Namesto da bi založniki v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Skopju tiskali brez recipročnega razmerja vsako, absolutno vsako količkaj vredno knjigo, ki se napiše v katerem koli jeziku in v kateri koli republiki in komuni, se mi otepamo s tem, da ne organiziramo nekakšnih zborovanj, ki se imenujejo literarni večeri in ki jih imam za eno izmed najnižjih oblik pisateljeve dejavnosti.
Društvo književnikov Hrvatske se je lotilo izredno koristne in razveseljive akcije: ciklusa predavanj o sodobni hrvaški književnosti. Mislim, da je to akcijo treba razviti in prerasti njen propagandistični značaj.
Toda za najpomembnejšo obliko našega medrepubliškega sodelovanja v tem trenutku imam: oster boj proti povampirjenim nacionalizmom. Vsakdo najprej v svoji hiši. Ali vidite te srbske, hrvaške in slovenske vampirje, ali vidite, da mnogi nimajo brk in brade? Nekakšne mlade, umazane prikazni. Tiste bradate bodo vendarle morale nekega dne pocrkati, toda te, te, ki rastejo ... Ali se mi tako le dozdeva zaradi utrujenosti? Razveseljivo bi bilo, če me po predpisih in javno izšibate, ker se vdajam starim strahovom.«
Glejte, kako me je interpretiral Dušan Pirjevec, če izpustim »literaturo«:
»Morda se komu ne zdi povsem razumljivo, zakaj tako nenadno posegamo v ta zagrebški dialog. Toda poglejte: najprej gre tu za vprašanje o preveč pasivnih medrepubliških odnosih. Potem gre pa še za Čosičevo prepričanje, da bo to vprašanje toliko časa aktualno, dokler bodo eksistirale republike, kar lahko pomeni, da bomo d medrepubliških odnosih toliko časa preveč pasivni, dokler bomo imeli svoje republike. Iz tega logično sledi zaključek, da je za pasivnost v medrepubliških odnosih kriva predvsem eksistenca republik kot takih. Od tega pa seveda ni več daleč do blodne misli, češ da bo vsa ta zadeva urejena in da bo pasivnost v medrepubliških odnosih izginila šele takrat, ko tudi republik ne bo več ...
... In kakšno zvezo naj imajo republike z vsem tem (založniško dejavnostjo — op. D. C) ? Republike bodo ostale in ohranile vse svoje naravne funkcije, saj niso iznajdba pretencioznih ali bolnih možganov, marveč predstavljajo jasno
1099
izoblikovane nacionalne organizme in so zato prav tako nedotakljive kakor sleherni organizem. Nedotakljive so, kakor je nedotakljiva ljudska volja, ki jih je ustvarila, in kakor je nedotakljiva kri, ki je morala biti prelita, da so sploh lahko nastale. In tako res nima smisla govoriti o sodelovanju med republikami, marveč o zvezah med različnimi nacionalnimi kulturami.
... Kljub temu pa je tudi to njegovo razmišljanje (moje razmišljanje o po-vampirjenih nacionalizmih — op. D. C.) enostransko in se zaradi svoje enostra-nosti spreminja skorajda že v nedovoljeno insinuacijo. Namreč: Ali so res vsega krivi samo ti srbski, hrvaški in slovenski vampirji? Ce že govorimo o vampirjih, potem bi bilo prav, da govorimo o vseh in ne samo o nekaterih — in zato bi bilo treba marsikatero besedo reči tudi o unitarističnih in integralističnih vampirjih, o bradatih in obritih centralistih, ki ne vedo, ne kaj so republike, ne kaj so narodi. Ko razmišljamo o medsebojnih odnosih in če nas boli pasivnost, ki je zanje značilna, potem gotovo ni dovolj, če se upiramo samo tisti miselnosti, ki jo je Čosič popisal z besedami: >Svako u svojoj kuči, prvo.^s. To, kar ni v redu, kar nas vse boli in kar razburja tudi Cosiča, ni nastalo samo zaradi srbskih, hrvaških in slovenskih vampirjev, marveč raste predvsem v senci kril velikega dvoglavega vampirja, ki ga Čosič sploh omenil ni. Prav je, da je Čosič v svojem razmišljanju, kaj je treba storiti, da bi postale zveze med posameznimi nacionalnimi jugoslovanskimi kidturami bolj intenzivne in bolj plodne, tako ostro udaril po nacionalnih šovinizmih, ni pa prav, da je pri tem spregledal unitaristično centralistične tendence in njegove besede bi nam postale resnično simpatične šele, ko bi prav tako odločno in brez ozira na desno in levo obsodil tudi vse centralistične vampirje, tem bolj, ker se z njimi lahko srečuje tako rekoč iz lica v lice. Da ne bo pomote: smo za to, da preženemo in potolčemo vampirje, vendar ne samo nekaterih, marveč prav vse in res do kraja.«  (Podčrtal D. C)
Ko sem to prebral, sem se zamislil in me je zaskrbelo: zato, ker me je nekdo mogel tako interpretirati; in zato, ker je tak članek natisnjen v »Naši sodobnosti«, resni reviji, ki jo urejajo ljudje z ugledom in avtoriteto, ljudje, ki jih kot pisatelje in javne delavce spoštujem, s katerimi sem mimo drugega v organizaciji, katere ime in vsebina je Zveza komunistov Jugoslavije; zaskrbelo pa me je tudi zato, ker nisem slišal, da bi kdor koli in kjer koli napisal ob glosi »Oprostite, kako ste rekli?« vsaj en sam stavek o kakih načelih, na katerih temeljijo mednacionalni in družbeni odnosi v Jugoslaviji. Nameraval sem molčati in ostati zvest svoji navadi, da ne odgovarjam svojim kritikom in jim ne dokazujem, kaj sem rekel in kako sem mislil. Ce se ukvarjaš z javnim delom, si dolžan potrpeti in tudi prenesti, če nas drugi, kadar nočejo, tudi ne razumejo.
Vendar se mi zdi, da molk in oportunistični oziri ne služijo stvari, ki sem ji tudi jaz posvetil dobršen del svojega življenja (tudi literarnega); dogodki in ljudje opominjajo, da ideji bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov služimo pošteno le, če ji služimo zmeraj in v vseh okoliščinah, ne glede na začasne neuspehe, majhne rezultate in stihijski odpor naše kratkovidnosti. Zdi se mi, da svet, ki v njem bivamo, ni tak, da bi smeli le za trenutek pozabiti na našo zgodovino ter imeti privaten in ignorantski odnos do' naših življenjskih problemov. In zdi se mi, da se je nacionalistična stihija s svojimi malomeščanskimi in birokratskimi protagonisti dokaj legalizirala v družbenem življenju in v odnosih med republikami in narodi, marksistična pojmovanja naroda in nacionalne politike pa zlahka pozabljamo ali pragnia-
1100
tistično siromašimo. Zato sem sklenil, da ne glede na večmesečno zamudo naprosim uredništvo »Naše sodobnosti«, naj objavi ta sestavek, ne odgovora, marveč odgovornost, ki jo kot pisatelj in komunist čutim tudi za takšne naše nesporazume danes, tu. Zato se tudi skušam bolj na široko lotiti sodobne nacionalne problematike in navesti nekatere ideološko bolj aktualne momente, ki po tematiki presegajo značaj mojega intervjuja in glose Dušana Pirjevca, z željo, da to pomembno vprašanje naše sodobnosti ne bi ostalo le dialog med Pirjevcem in mano. Zaradi vseh mogočih nesporazumov takoj pripominjam: če pri tem, ko obravnavam problem mednacionalnih odnosov, obravnavam večidel negativne pojave v teh odnosih, ne delam tega zato, ker bi bili ti negativni pojavi njihova poglavitna značilnost, marveč zato, ker nam dajejo velikanski pozitivni rezultati in prevladujoči pozitivni procesi moralno moč. da lahko govorimo zgolj o negativnem, da ga na ta način bolj poudarimo, mu damo večje dimenzije in pokličemo progresivne sile, naj se aktivno opredelijo do njih.
Čeravno sem mnenja, da je za bralce z osnovno politično pismenostjo žaljivo, da razlagam tako Pirjevčev tekst kot svoje preproste in nedvoumne internacionalistične stavke, kakor tudi, da se opravičujem, ker v kratkem razgovoru o medrepubliškem literarnem sodelovanju nisem citiral ustave FLRJ, programa ZKJ in uvoda Edvarda Kardelja v »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«, moram spričo izjemnega moralnega pomena problema sprejeti ta intelektualno nezavidljivi položaj.
Na ugotovitev v obliki vprašanja »Ali je še vedno aktualna tema, da smo preveč pasivni v medrepubliških stikih?«, odgovarjam z željo, da bi pogasil in relativiziral prerazgretost in prenaglašenost ugotovitve, »da smo preveč pasivni v medrepubliških stikih«, tole: »Bo aktualna, vse dokler obstajajo republike,« in menim, da imajo medrepubliški odnosi svoje imanentno »večne« probleme, da do njih ni treba imeti paničnega odnosa in da jih ni mogoče urediti z nekakimi akti, sklepi in ukrepi za vse večne čase, in pridajam, da bodo problemi medrepubliškega sodelovanja aktualni vse dotlej, »dokler govorimo o sodelovanju med njimi«, želeč s tem poudariti dialektično pogojenost in realnost te ideje kot odseva določene materialno-družbene in zgodovinske strukture, zato da bi koj v naslednjem stavku povedal svoje mnenje o vrsti sodelovanja in to sodelovanje ovrednotil. Samo to in čisto nič drugega. Toda nemara se z Dušanom Pirjevcem ločiva v pojmovanju pojmov in v uporabi fraz, nemara je njegovo tolmačenje nastalo zaradi dejstva, ker oba misliva, govoriva in piševa v dveh različnih jezikih, in zato pridajam gornjemu tolmačenju na primer tudi tole dobesedno analogijo: na vprašanje — »Ali je v socialistični družini aktualna ljubosumnost?« bi vam, tovariš Dušan Pir-jevec, odgovoril: »Bo aktualna, vse dokler obstajata moški in ženska in dokler govorimo o tem«, zaradi česar, upam, nimate nobenega razloga sklepati, da sem proti instituciji družine in da je treba zavoljo neprijetne ljubosumnosti moške in ženske pobesiti, na svet pa vreči vodikove bombe.
Lahko in dobro bi bilo in ne bi bilo pametno trositi papirja, ko bi med Dušanom Pirjevcem in menoj bil tak nesporazum in ko bi se celo s takimi absurdno analfabetskimi dokazi in analogijami ta nesporazum lahko tudi končal.
Toda...
1101
čeprav sem se v vseh stavkih in besedah, ki sledijo kvalifikaciji časovnega pomena in določitvi problema medrepubliških odnosov, potegoval za dosledno enakopravnost nacionalnih kultur v Jugoslaviji, pod čimer je kajpada razumeti svobodo in samostojnost njihovega razvoja — in proti republiškim kvantitativnim recipročnostim, kar pomeni, da sem proti vsem oblikam nacionalne hegemonije, supremacije in izolacije, da sem torej nedvoumno proti nacionalističnemu kompleksu supremacije srbske kulture samo zato, ker je to kultura številčno največjega jugoslovanskega naroda, da sem proti šovinističnemu kompleksu nacionalne samozadostnosti »ogroženih kultur«, da sem proti podcenjevanju književnosti in ustvarjalnosti, ki nista nastali v srbskem ali hrvaškem jeziku, da sem za jugoslovansko afirmacijo vsega kvalitetnega, kar se je ustvarilo in se ustvarja v jezikih vseh jugoslovanskih narodov in manjšin in kjer koli, da sem že zgolj s tem za demokratično stimuliranje in favoriziranje občečloveškega in internacionalističnega v kulturi, da sem potemtakem čisto in nedvoumno zastopal internacionalistična načela in socialistično kulturno politiko.
In kako je potlej mogoče govoriti o moji »dvoreznosti« in sumiti, da sem proti obstoju nacionalnih republik, in kako da se mi bero leviti o preliti krvi in se mi preti z »nedotakljivo ljudsko voljo«? Ne, žal ne gre za slučajno napačno interpretacijo mojih prvih dveh stavkov, za napako, ki je nastala na primer zaradi nezadostnega poznavanja srbskohrvaškega jezika. Gotovo bi Dušana Pirjevca užalil, če bi ga razumel tako neodgovorno in naivno, kajti Dušan Pirjevec je član uredništva »Naše sodobnosti«, znanstveni sodelavec Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je potemtakem vidna intelektualna osebnost kulturnega življenja Slovenije in moja dolžnost je, da berem njegov tekst ideološko konsekventno, tem bolj, ker se z njim, kakor vse kaže, strinja tudi uredništvo »Naše sodobnosti«, tem bolj, ker sta me Dušan Pirjevec in »Naša sodobnost« pomešala med unitaristične, »jugoslovanske« dvoglave vampirje. Toda tudi duhovi, to je prikazni, govorijo včasih v imenu neke zavesti. Sklicujem se na Shakespeara, dasi ni bil ne srbski in ne slovenski nacionalni pisatelj. Izvirnosti se odpovedujem. Tudi v nadaljnjem govorim o splošno znanih stvareh, o idejah, ki so moje toliko, kolikor sem jih od njihovih tvorcev sprejel in kolikor jih znam uspešno povedati, da ne bo zoprno tistim, ki jih ne poznajo. Toda brez kompleksa nacionalne krivde. Vendar sem navzlic vsemu tudi sodobnik Dušana Pirjevca: ne prisegam, da sem imun pred nacionalističnimi bacili. Ta kuga je pustošila po naši zgodovini in naših življenjih. Ozračje je še okuženo, vetrovi prinašajo te bacile z vseh strani sveta, vdihavamo jih. njihov virus je v nas. Partijske knjižice in partizanske spomenice, kakor vidimo, nam ne jamčijo stoodstotne imunitete. Pogovarjajmo se naprej o tem. Iskreni in demokratični pogovori niso zdravilo v tej nacio-analizi, vsekakor pa so eden izmed pogojev za naše internacionalistično, jugoslovansko zdravje.
Pri takih pogovorih si je treba, mislim, zastaviti tale na prvi pogled odvečna vprašanja: Ali je bil narodnoosvobodilni boj samo boj za nacionalno državo in nacionalno kulturo ali hkrati tudi za socialistično Jugoslavijo in socialistično, to je internacionalistično kulturo in civilizacijo? Ali sprejemamo marksistični ali nacionalistični koncept države in naroda? Ali smo za socialistično bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov ali pa naj vsak skrbi zase? In ali tečejo ti pogovori o nacionalni problematiki leta 1931 ali 1961?
1102
To so, tako se mi zdi, vendarle bistveni momenti in bistvena vprašanja, ki so pogoj za nekatere naše razlike in nesporazume, ki se zadnja leta kopičijo v nas in okrog nas. Samo v takšnem duhovnem ozračju se namreč lahko tudi tako vljudno, toda provokativno sprašujem: »Oprostite, kako ste rekli?« Vsem nam je dovolj hipokritne politične frazeologije in predstavniške dekla-rativnosti, jezuitske in bizantinistične demagogije in intelektualističnih sofizmov. Zatorej, mislim, ni odveč, če se pogovorimo o elementih, o katerih se prepiramo, dasi tvegamo pri tem našo »intelektualno originalnost« in se moramo opirati na splošne resnice.
Ce sem dobro razumel Dušana Pirjevca, sodi on: da so jugoslovanske republike »nacionalni organizmi«, ki bodo navzlic »bolnim in pretencioznim možganom« »ohranili vse svoje naravne funkcije« in se kot take nimajo kaj ukvarjati z nekakšnim tiskanjem knjig, napisanih v jezikih ostalih jugoslovanskih narodov, in se tako ukvarjajo z nekakim socialističnim zbliževanjem narodov, kajti »res nima smisla govoriti o sodelovanju med republikami, marveč o zvezah med različnimi nacionalnimi kulturami«, o zvezah, za božjo voljo, ki jih imamo tudi z drugimi nacionalnimi kulturami na tem svetu;, jaz — D. C — insinuiram jugoslovanskim republikam nacionalizem, on — Dušan Pirjevec — obžaluje, da je za medsebojne odnose nacionalnih kultur v Jugoslaviji značilna pasivnost; zakaj »to, kar ni v redu, kar nas vse boli«, »ni nastalo samo zaradi srbskih, hrvaških in slovenskih vampirjev, marveč raste predvsem v senci kril velikega dvoglavega vampirja«, ki ga jaz sploh omenil nisem, dasi se z njim, dvoglavim vampirjem, to je z orlom, srečujem »tako rekoč iz lica v lice«, menda zato, ker sem Srb, ker živim v Beogradu, ker sem... ker sem... — Dušan Pirjevec ni vsega povedal, dasi me je pomešal z dvoglavimi vampirskimi orlici, pokazal pa je toliko plemenitosti in imenitnosti v svoji jezi, da se mi je na koncu opravičil, ker me ni »vsestransko« izšibal, ter me opomnil, da imam pravico, da sem tudi na to,, kolikor sem jih dobil, »vsaj deloma« ponosen.
Toda pustimo zdaj moj intervju in gloso Dušana Pirjevca. Oglejmo si pojave v odnosih med nacionalnimi kulturami. Vidite, kako in na katerih predpostavkah razmišljam o tej problematiki ta trenutek jaz.
Mislim, da pri tem, ko obravnavamo medsebojne odnose med nacionalnimi kulturami jugoslovanskih narodov, ko določamo svoje naloge pri tem zgodovinskem procesu, ko razpoznavamo perspektive teh odnosov, ne smemo spregledati, da so jugoslovanske ljudske republike delo socialistične, ne pa nacionalno-buržoazne revolucije; delo enotnega jugoslovanskega delavskega gibanja, ne pa separatnih nacionalnih gibanj, delo Komunistične partije Jugoslavije, ne pa meščanskih nacionalnih strank, delo enotnosti, skupnega osvobodilnega boja vseh jugoslovanskih narodov za socialistično Jugoslavijo. Le tako so lahko nastale naše ljudske republike kot politične oblike uresničene nacionalne svobode in nacionalne enakopravnosti; kajti zato so bile tudi ustvarjene, da bi bili jugoslovanski narodi, nacionalno svobodni in enakopravni, enotni pri ustvarjanju socialistične družbe. In dalje: jugoslovanske ljudske republike so delo internacionalističnega značaja revolucionarnega delavskega  gibanja  kraljevine  Jugoslavije  in  internacionalističnega  smisla.
1103
antifašistične osvobodilne vojne, da bi tako njihova državnost kot politično, razredno bistvo te državnosti služila nastajanju socialističnih družbenih odnosov in internacionalističnemu cilju: socialističnemu jugoslovanstvu — socialističnemu bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov. Jugoslovanske ljudske republike kot državnopravne oblike niso nikaki nacionalistični nedotakljivi organizmi. Njihovo državno bistvo se je z »nedotakljivoc revolucionarno zavestjo socialistične avantgarde spremenilo in se spreminja, težeč k odmiranju vseh oblik in aspektov državnosti kot aspekta razredne omejenosti in razredne vladavine nad ljudmi, kot aspekta prisiljevanje in nasilja v družbenih in človeških odnosih, s tem pa tudi kot aspekta nacionalne omejenosti in pogojenosti; jugoslovanske ljudske republike kot državnopravne oblike niso nosilke nacionalnega egoizma, marveč socialističnega interesa svojega naroda. Država, se pravi republika-država, ni bila in tudi ni, kakor dobro vemo, naš cilj: bila je in je sredstvo za realizacijo vseh aspektov družbene enakopravnosti in človekove razredne osvoboditve in za realizacijo socialistične civilizacije. Če vse to sprejemamo, ali je potlej v zgodovinskih pogojih nastajanje družbe svobodnih proizvajalcev, v sistemu družbenega samoupravljanja in aplikacije socialistične delitve presežkov dela mogoče razumeti ljudsko republiko v duhu nacionalistične mitomanije? Mislim, da ne. Ne zavoljo nekakšnega literarnega, utopičnega ideala, marveč zavoljo povsem konkretnih življenjskih interesov lastnega naroda.
Danes v resnici ni antagonizma med nacionalnimi in socialističnimi interesi. Vzbujanje takega antagonizma nujno vodi v nacionalizem ali razredno sektaštvo. Če nacionalne zavesti v Jugoslaviji ne preveva in če ji ne daje smisla socialistična zavest, je ta nacionalistična in pod našimi družbenimi pogoji v bistvu drobnoburžoazna ne glede na to, da jo lahko zastopajo tudi ljudje s partizanskimi življenjepisi in v modrih oblekah in čepicah. Dejanski nacionalni cilj in nacionalni interesi v teh zgodovinskih determinantah so namreč samo v razrednem cilju revolucije in v socialističnem interesu svojega naroda in vseh narodov Jugoslavije. Odločitev je preprosta in neizprosna. Za vse, ki se na jugoslovanskih tleh angažirajo za človeško prihodnost, ni alternative.
Po mojem mnenju ne ustreza resnici, da je za odnose med jugoslovanskimi nacionalnimi kulturami značilna ravno pasivnost. Veliko je že opravljenega, delati pa je treba še več in mnogokaj drugače. Dozoreli so pogoji, da bolj vsestransko pretresemo idejno naravo nekaterih aspektov v odnosih med nacionalnimi kulturami, namen in ideološka načela v teh odnosih. Takoj je treba povedati, da so odnosi med nacionalnimi kulturami družben proces, ki ga določajo predvsem jakost, ritem in sredstva materialno-ekonomskega razvoja in pa ideološka raven in učinkovitost organov družbenega samoupravljanja. Pogoji romantičnega jugoslovanstva v kulturi so zgodovinsko za nami, vendar nam je revolucija zagotovila svobodo, da se ustvarjalno realiziramo, pogoje, da zasnujemo resnično bratovstvo na tem delčku sveta in uresničujemo tisto enotnost, ki je v komunističnem izročilu veljavna za misel in akcijo ljudi vseh dežel. Revolucija nam nalaga dolžnost, da ji sledimo z našo kulturno aktiviteto, ki postaja revolucionarna, s tem pa tudi avantgardna, če jo usmerimo k še intenzivnejšim  medsebojnim odnosom med nacionalnimi
1104
kulturami, če razvijamo njihove vplive, ki bogatijo in plodno učinkujejo, kot obliko jugoslovanske demokratizacije kulture in kot obliko spodbujanja specifičnih izvirnih elementov in vrednot, vse pa z namenom, polno afirmirati ustvarjalne sile naroda. To je hkrati tudi proces izživljanja in demokratičnega preseganja idejne vsebine in determinacije razredne družbe v nacionalnih kulturah, proces internacionalističnega, jugoslovanskega prepajanja in združevanja s socialističnimi vsebinami in lastnostmi k višji afirmaciji občečlove-ških vsebin in vrednot, h kulturi in civilizaciji osvobajajočega in osvobojenega človeka.
Ta trenutek vidim posebno pomemben prispevek k socialistični kulturni politiki v spoznavanju destruktivnih sil in v boju proti njihovim subjektivnim nosilcem. Kakor sem prepričan, imamo vzrok, da komunistično pregledamo stanje medsebojnih odnosov jugoslovanskih kultur in posebno idejne tendence nacionalnih kultur, da bi čimprej premagali oportunistično mrtvilo v vrstah socialističnih sil, ki vedno v imenu skonstruiranih »višjih političnih interesov« tolerirajo reakcionarne in druge negativne pojave v nacionalnih kulturah in si zapirajo oči pred nacionalistično zagrizenostjo pritlikavih intelektualcev, malomeščanov in birokratov z vsakršnimi zaslugami in čakajo, da te idejne probleme rešijo s svojimi sklepi politični forumi. Namesto načelne revolucionarne kritike vsega, kar je iz najrazličnejših pobud usmerjeno proti bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov, se v nas kopiči »nacionalna« in »jugoslovanska« jeza in čakamo na nekake velike sklepe. Seveda administrativne in politične. V medsebojnih odnosih jugoslovanskih nacionalnih kultur so se manifestirali novi pojavi in o teh novih pojavih kot izrazu kvalitativnih sprememb, nastalih v socialističnem gibanju, kot izrazu splošnih ekonomskih in političnih razmer naše družbe se ne sme več govoriti demagoško, predstavniško deklarativno le v imenu svoje republike in naroda in v duhu dogma-tizma, pa najsi bo ta »pravilen« ali »nepravilen«.
Gre predvsem za nacionalizem in šovinizem. Resno je na delu nacionalistična stihija tako tistih, ki imajo manj, kakor tistih, ki imajo več. Siri se miselnost nacionalnega konformizma. Legalizira se konjunktura nacionalnosti kot primarnega družbenega kriterija. Nacionalizem, ki se je okrasil s peterokrako zvezdo, hoče postati problem naših dni. Ne smemo več šepetati, se umikati in skomigati z rameni. Cas je, da ideje, pojave in ljudi imenujemo po njihovem bistvu, ne pa po etiketah, ki so si jih sami nalepili. Cas je, da se bolje organiziramo in bolj odgovorno združimo v brezkompromisnem boju proti subjektivnim nosilcem sodobnega nesodobnega nacionalizma. Idejna predpostavka za tak boj je objektivna, revolucionarna kritika SDOjega naroda in njegove kulture. Brez takega kritičnega, v resnici humanističnega odnosa ni mogoče iskreno in ustvarjalno služiti ne kulturi svojega ljudstva ne njeni internacionalistični humanizaciji ne bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov.
Revolucija je porazila vojske nacionalizmov, izbrisala je njihove poglavitne ideološke in politične nosilce, zasnovala je nove ekonomske in družbene odnose, uresničila je politično svobodo in politično enakopravnost narodov, vendar s tem še ni zgodovinsko odpravila nacionalnega vprašanja kot procesa jugo-
70   Naša sodobnost
1105
slovanskega družbenega razvoja. Nastanek in progresiven razvoj socialističnih družbenih odnosov še ne pomenita hkrati tudi odprave realnosti in pogojev za nastajanje in krepitev nacionalizma. Podedovana materialna in ekonomska podlaga, celo v svojih najbolj razvitih območjih, ni dosegla tiste nepremagljive stihijske sile, ki vodi k integraciji družbe in odstranitvi nacionalnih meja in razlik in ki jo prinašajo proizvajalne sile sodobnega kapitalizma in njegova tehnična civilizacija. Naše narode je združil v sodobno jugoslovansko skupnost boj za življenjski in nacionalni obstanek in revolucionarna socialistična zavest, se pravi, socialistična perspektiva in socialistični program. Toda zgolj na ogroženosti in z idejami se ne uresničuje bratstvo in enotnost narodov.
Sorodnost in bližina nacionalnih struktur jugoslovanskih narodov, pa naj je psihološko in moralno še tako izredno pomembna, ni odločilna energija jugoslovanske koherentnosti. Demagoško zlorabljeno od nosilcev monarhi-stičnega jugoslovanstva in velesrbstva so to jugoslovansko nacionalno liriko z vsemi ljubezenskimi sentimenti vred končno presekali ustaški in četniški noži. Moralne in idejne posledice zgodovine 1918—1941 še obstajajo in pomenijo obremenitev sodobne nacionalne zavesti vseh jugoslovanskih narodov. Ce je bilo za nacionalno zatirane jugoslovanske narode leto 1941 tudi zaželen konec njihove zapostavljenosti in če je to leto pomenilo tudi polom buržoaznega državnega koncepta jugoslovanstva, je leto 1941 za srbski narod krvava kazen in najokrutnejše maščevanje preprosto zato, ker je srbska mo-narhistična buržoazija v konkubinatu s slovenskimi in hrvaškimi profitarji v imenu njegove zgodovine in njegovih žrtev in trpljenja od 1912 do 1918 tlačila jugoslovanske narode in njega obenem z njimi, ker so se družbeno politične posledice osvobodilnega boja srbskih kmetov praktično skrčile na pravico do cirilice in proslavo svetega Save, na čast, da so lahko dve leti kot kaplarji maltretirali in klofutali svoje, toda le »ugledne« sinove v kraljevi gardi, da so epsko uživali svoje junaštvo ob slivovki s praznimi želodci in bosimi otroki, da so svobodno zmerjali Turke in Svabe, najbolj pa sami sebe. Ko premišljamo o vsem tem, ne smemo pozabiti, da je zgodovina narodov Jugoslavije zgodovina teženj po zbliževanju in skupnem življenju, zgodovina pridobivanja dragih izkušenj, da brez jugoslovanske skupnosti ni za nas niti nacionalnega obstoja, niti svobode in napredka, hkrati pa je to tudi zgodovina življenja pod tujimi in različnimi cesarstvi, zgodovina dveh okopov, medsebojnega klanja pod tujimi zastavami in orgijskega bratomornega pokola v zadnji vojni. Komaj dve desetletji sta minili od tistega neumnega krvoprelitja v imenu hrvaškega nacionalizma in od tistih zverinskih pokolov »za rešitev srbstva«. Še živijo sodobniki te apokalipse. Torej siromaštvo, posebno pa razlike v ekonomskem in materialnem stanju narodov so morda najbolj daljnosežna dediščina preteklosti. Gre za zgodovinsko nalogo, da se te razlike, ta neenakopravnost odpravi. Prav politična enakopravnost je postavila tudi kot pogoj vprašanje svojega obstoja in kot svoj družbeno-zgodovinski smisel: ekonomsko enakopravnost v jugoslovanski skupnosti narodov. Uresničevanje ekonomske enakopravnosti je hkrati tudi rešitev tistega drugega dela, drugega obdobja nacionalnega vprašanja in končna ustvaritev objektivnih pogojev, da izgineta tako nacionalni egoizem kot nacionalna ogroženost, s tem pa je tudi uresničitev pogojev, kakor pravi Lenin, za »spojitev vseh narodov v višjo enotnost«.
1106
Uresničitev človeškega bratstva na tem svetu je zapleten in dolgotrajen družbeni proces; zapleten in dolgotrajen kakor tudi druge oblike osvoboditve izpod razredne družbe in premagovanja človekove odtujitve. Bratstvo ni ideal, ki se izvaja s političnimi proklamacijami, bratstvo narodov in ljudi ni politična specifičnost jugoslovanske revolucije, pa najsi bo jugoslovanska revolucija še tako determinirana z nacionalno problematiko in najsi bodo tudi danes njeni pozitivni izidi še tako odvisni od te problematike; bratstvo narodov in ljudi je eden najvišjih komunističnih idealov. Njegovo uresničenje je prav tako težko in daleč kakor uresničenje načela: »Od vsakogar po njegovih sposobnostih, vsakomur po njegovih potrebah.« Dejansko šele v časih te prihodnosti in v življenju te družbene predpostavke ne bodo obstajali nacionalni problemi, ker ne bodo objektivno delovali in obstajali razlogi, da bi ljudje z različno zgodovino, kulturo in jezikom, geografijo in barvo ne postali bratje. Toda mi imamo srečo, da živimo v času, ko se nacionalno vprašanje ureja, in mi ga moramo »reševati«, se pravi, spreminjati objektivne činitelje, ki izzivajo nestrpnost in sovraštvo med ljudmi različnih nacionalnih struktur. Odpor je velikanski, kakor je tudi naloga velikanska. Malodušnost ni krepost tistih, ki hočejo spremeniti ta svet.
Ni težko opaziti, da se je nacionalizem okrepil ravno zadnja leta, ko se je v jugoslovanski ekonomiki z več sredstvi in bolj radikalno začel boj za premagovanje in odpravo ekonomske neenakopravnosti narodov. Prav tako ni težko opaziti, da je s povečanjem življenjskega standarda in s splošno konjunkturo v naši družbi, z naglim progresivnim povečanjem naših potreb prišlo tudi do močnejšega »slovenstvovanja«, »makedonstvovanja«, »srbstvovanja«, »črnogorstvovanja«, »bosanstvovanja« in »hrvatstvovanja«. Etično in psihološko gledano: sebičnost tistih, ki imajo več in ki pozabljajo, da so postali bogatejši zaradi svojega dela, toda tudi zato, ker jim je nekdo pomagal, nezadovoljstvo in zavist tistih, ki imajo manj in pozabljajo na svojo zgodovino in krivce svojega siromaštva in so nestrpni, eni in drugi pa takoj začno z narodom, to postane apriorni argument ter se vse okrog plač, zaslužka in skladov za komunalno graditev spremeni v nacionalno vprašanje — to je tisto, kar oblikuje ta prekleti dinarski nacionalizem. Njegova socialna bit je malomeščanska; njegova moč je sebičnost in sovraštvo; stihija je oblika, ki se v njej manifestira.
Toda to oživljanje nacionalizmov kot posledice družbenega razvoja in stanja njegove strukture na tej zgodovinski stopnji je spremni in prehodni pojav. Vsak progres ima tudi svoj »negativen« izraz. Resigniran šepet ali paničen vzklik: »Kaj se danes dogaja?!« — naj sta še tako plemenito motivirana — sta pogostoma izraz naivne zavesti. Včeraj se nismo imeli bolj radi kakor danes. Da smo manj kazali svoj nacionalni egoizem, je »zasluga« politične konstelacije, v kateri je bila Jugoslavija pred letom 1948 in po njem, in pa nizke ravni naše materialno-družbene strukture in nerazvitosti naših potreb in zahtev. Protislovje je zakonito, paradoks je navidezen. To, da smo imeli včeraj manj objektivnih razlogov za spontano in svobodno manifestiranje nacionalne neizživljenosti in s tem tudi nacionalne nestrpnosti, ni bilo »dobro«. Dobro pa je to, da danes z mnogo več sredstvi in na širši družbeni fronti ustvarjamo objektivne materialne in družbene pogoje za utrjevanje in razvijanje bratstva in enotnosti jugoslovanski narodov. Sedanji progresivni razvoj  socialistične  ekonomike,  komunalnega sistema in  družbenega  samo-
^0°                                                           1107
upravljanja bo odstranil mnoge sedanje objektivne vire in uetilce nacionalizma, kakor se bodo na zanikanju te realnosti ustvarili tudi »novi« viri in druge determinante za »nove« in za druge probleme v nacionalnem kompleksu, vendar bo to ne glede na jakost izražanja vedno zlo »na višji ravni«, tisto spremno in nujno zlo življenja in družbenega progresa k njegovemu negiranju in dialektični odpravi.
Te »naše. »domače« nacionalizme danes budijo in spodbujajo strahovite nacionalistične stihije sodobnega sveta kot prevladujočega reakcionarnega nasprotovanja integraciji človeštva. Tu seveda ne gre za nacionalizem naroda, ki se bojuje proti kolonializmu in se osvobaja izpod njegove dominacije; tu ne gre za nacionalizem kot upostavljanje nacionalne personalitete narodov, ki »vstopajo v zgodovino«. Ta nacionalizem je zgodovinsko progresiven tako s stališča uresničevanja demokratičnih pravic podrejenih in malih narodov kakor tudi s stališča ustvarjanja objektivnih družbenih pogojev za integracijo sveta. Ni enotnosti in bratstva, dokler obstojijo sužnji in gospodarji, siromašni in bogati, brezpravni in vsemogočni, nesvobodni in svobodni, civilizirani in »barbari«. Te antagonizme so začele reševati revolucije in narodnoosvobodilna gibanja naše epohe.
Enotnosti, ki se uresničuje s stihijskimi zakoni kapitalizma, z njegovimi proizvajalnimi silami, z internacionalno naravo kapitala, z razvito delitvijo dela, enotnosti, ki uresničuje svetovni socialistični proces, enotnosti, ki uresničuje tehnični in znanstveni napredek, enotnosti, ki je hkrati tudi najvišji družbeni dosežek kapitalističnega sistema in epohe, se v novejši zgodovini postavlja nasproti tudi etatizem. Etatizem je s svojo prisilno »nacionalno integracijo« in s svojo »nacionalno ekonomijo« izredno spodbudil nacionalistične ideje in nacionalizem sploh. Etatizem je s svojim nacionalizmom zaobjel tudi širše plasti delavskega razreda mnogih razvitih kapitalističnih dežel. Etatizem je poudaril pomen in moč državne skupnosti za človeško življenje, pogojil je standard, pripeljal narod do neke enotnosti in — po mnenju etatističnih ideologov — »odpravil razrede in razredna nasprotja«. Stalinistična epoha pa pomeni posebna poglavja v dramah nekaterih neruskih narodov. Stalinizem je s svojo hipokrizijo in velikodržavno centralistično prakso načel marksistična internacionalistična načela in prevaral velike upe malih in zatiranih narodov. Nacionalizem je danes nosilec idejne in družbene reakcije v modernih buržoaznih deželah; nacionalizem je moralni in psihološki nosilec fašizma in rasizma, antikomunizma in vojne. Nacionalizem je tudi posledica in vzrok vojnih tendenc današnjega časa. Vojaški bloki in blokovski antago-uizmi idejno nenavadno krepijo nacionalizem, čeravno ga protagonisti paktov, taborov in »svobodnega sveta« odevajo z geografskimi plašči in občečloveško frazeologijo. V nacionalistične mite vstopajo tudi sputniki, satelili, rakete, astronavti, filmske zvezde, športni rekorderji; nacionalizem si prisvaja tudi tisto, kar je po svojem bistvu in smislu nastanka proti njemu. Današnji svet je poln teh navideznih paradoksov. V kulturi in umetnosti je zadnja leta videti, kako se razplamenevata nacionalistični duh in propaganda. Mi nismo ograjeni od sveta in se tudi nočemo ograditi; dostopni za njegove progresivne vplive in vrednote sprejemamo tudi njegovo zlo. Iz tega zla raste tudi naše zlo, vendar nam oni skupaj in edino oni ne morejo zadržati koraka in zatem-niti jutrišnjega dne pod pogojem, da sta aktivni naša revolucionarna zavest in volja.
1108
Idejne vsebine in brige umetnosti in kultur jugoslovanskih narodov so večidel nacionalne narave in nacionalnih določil. Nacionalna problematika je bistvena oblika družbenosti in temeljna tematična struktura naše umetnosti, posebno književnosti. To je tudi moč in omejenost naše umetnosti: njeno bogastvo, toda tudi njeno siromaštvo. Usoda nacionalnih svoboščin je bila in ostala usoda jugoslovanskih kultur. Druge oblike družbene zavesti, razen morda religiozne, in druge družbene preokupacije se vse do naših dni niso širše in ustvarjalno učinkoviteje utrdile. To dejstvo je, mislim, izrednega pomena za ideološka razmišljanja o družbcno-idejnem značaju nacionalnih kultur ter njihovih sodobnih tokov in tendenc. To dejstvo pojasnjuje humanistične kriterije v vseh relacijah do naše kulturne dediščine in kliče k razumevanju mladosti jugoslovanskih kultur.
V vseh jugoslovanskih nacionalnih kulturah — kakor tudi sicer v vseh nacionalnih kulturah — je iz določenih družbenih in zgodovinskih razlogov navzoč kompleks romantičnega čaščenja, nacionalistične razvrstitve vrednot, inferiorizem pred velikimi kulturami, posebno zahodnoevropskimi, primitivi-stičen odpor proti bolj razvitim in bogatejšim kulturam. Prenekatero laž, šovinizem, izmišljene veličine, nemoč in vsakršne vrste bedo, dopuščamo in celo podpiramo samo zato, ker so »naše«, »nacionalne«. V vseh jugoslovanskih kulturah tudi danes nastajajo in se uveljavljajo dela, ki razen formalnega nacionalnega obeležja nimajo nikakih drugih vrednot in ne bodo nikomur potrebna, razen morda nacionalistični propagandi. V vseh jugoslovanskih kulturah tudi iz nacionalističnih razlogov niso nastali popolni pogoji za osvajanje in navzočnost vse sodobne kvalitetne ustvarjalnosti jugoslovanskih narodov. V vseh jugoslovanskih kulturah se zadnja leta močneje manifestirata dve obliki istega nacionalizma. (Seveda so vse variante nacionalizma kategorizirane pogojno in z željo, da bi se nekoliko bolj analitično in jasneje spoznal in izrazil ta izjemno zapleteni fenomen; način, kako se ga jaz lotevam, je predvsem sociološki, čeprav se po mojem prepričanju s sociološkimi utemeljitvami ne izpriča povsem.)
Ena oblika nacionalizma je klasično kontrarevolucionarna; njeni nosilci so politično poraženi, toda v kulturi navzoči in novim razmeram prilagojeni buržoazni in klerikalni intelektualci in njihovi idejni otroci, rojeni in posvojeni, ki že doraščajo v asistente in docente in ki so že uresničili tudi personalno idejno kontinuiteto s svojimi očeti, strici in tasti, ki umirajo z nacionalnimi nekrologi po socialističnih časnikih.
Druga, če lahko tako rečem, neoklasična oblika nacionalizma pa se poraja na tleh sodobnega življenja kot pojav, imanenten prehodnemu obdobju, protislovjem socialistične formacije, navzočnosti in delovanju preteklosti in zaostalosti, nezadostno in neenako razviti materialni podlagi naše družbe ter klasičnemu in neklasičnemu zamudništvu njegove vrhnje stavbe in splošne relativne revščine jugoslovanskih nacionalnih kultur, njihovega zapoznelega in nekontinuiranega razvoja. Ta »sodobni«, »socialistični« nacionalizem nastaja tudi kot spremni pojav v zvezi z nacionalno svobodo, nacionalno neiz-življenostjo, mlado državnostjo narodov, zgodovinsko ambicioznostjo, strastjo, da   se   čimprej   zasidra   v   zgodovino   in   z   njo   pridobi   pomen.   Če   nismo
1109
dogmatiki, smo upravičeni opaziti, da je ta oblika nacionalne romantike kot izraza mladosti nacionalne svobode narodov, ki so šele z revolucijo dobili svojo polno politično personaliteto, lahko tudi konstruktivna energija v določenih zgodovinskih situacijah in na določenih področjih družbenega življenja. Do teh človeško razumljivih oblik nacionalne romantike, do tega nacionalnega idealizma brez šovinističnega in antisocialističnega namena in misli smo dolžni pokazati humanistično razumevanje in bratsko širokosrčnost.
Nacionalistične pojave nedvomno precej podpira tudi republiški centralizem in partikularizem, tisti >naš« nacionalni birokratizem, ki se iz svojih posebnih razlogov upira tudi socialističnemu zbliževanju naših kultur. Ta republiški birokratizem stimulira zavestno in podzavestno nekatere oblike nacionalizma, kajti tudi svoj obstoj lahko čedalje bolj opira samo na »nacionalna«, to je nacionalistična razpoloženja, tako da jih izigrava in se skriva za njimi.
V jugoslovanskih okoliščinah ima srbska kultura posebno idejno mesto in specifično idejno odmevnost. Srbski narod kot najštevilnejši jugoslovanski narod, narod, ki se je prvi osvobodil in prvi konstituiral moderno državo, narod z bogato zgodovino političnih in osvobodilnih bojev, toda tudi narod, v imenu katerega so izvrševali denacionalizacijo in nasilne asimilacije, srbski narod kot tak ima v razmerju do drugih jugoslovanskih narodov specifično strukturo svoje nacionalne zavesti. Srbski narod sodi v kategorijo tako imenovanih »narodov z zgodovinskimi pravicami«, ki v političnih odnosih z manjšimi in etnično sorodnimi narodi zmeraj kažejo tendenco »zedinjenja«, vendar zedinjenja kot asimilacije. To dejstvo daje srbskemu nacionalizmu v jugoslovanskih  okvirih  družbeno  najnevarnejšo  obliko.  Navidezna  in  deklarativna
nesebičnost« srbskega nacionalizma, demagogija njegove morale otežuje boj proti njemu.
Pogostna oblika srbskega nacionalizma je danes »jugoslovanstvo«; najbolj tragična posledica tega »jugoslovanstva« je kompromitiranje dejanskega in pravega jugoslovanstva, jugoslovanstva kot oblike internacionalizma. Srbski »Jugoslovani« zmanjšujejo razlike med jugoslovanskimi narodi in so za zedinjevanje; zedinjevanje jim je uresničevanje privilegija lastnega jezika in asimilacija manjših narodov; zedinjevanje jim nikoli ni premagovanje svojega »srbstva«; v zedinjevanje zastavljajo le svoje »zgodovinske zasluge« in
državotvornost«. Srbski »Jugoslovani« nosijo zavest o svoji »zgodovinski misiji«, zmeraj so za »močno in enotno državo«; zmeraj so politično »zaskrbljeni« za srečo in usodo drugih narodov; za svojo moralno dolžnost imajo, da z zedinjenjem osrečujemo druge narode; zmeraj so za »državotvornost« na račun demokracije.
V ustvarjalni ambiciji sodobne srbske kulture in v njeni zgodovinski nalogi, odkrivati in uveljavljati kulturne vrednote naše srednjeveške civilizacije, v ustvarjalnem pogledu na 19. stoletje in na obdobje do 27. marca 1941 je navzoča včasih tudi nacionalna romantika, »poetično« srbovanje, vanj se tihotapi srbstvujušča megalomanija. Nekateri intelektualci, ki so šli skozi revolucijo, strastno zavzeti za zmago socializma, za neposredne in praktične cilje revolucije, ki so bili skladno s splošnimi družbenimi in političnimi raz-
1110
5
merami ideološki sektaši in ki so imeli sektaška stališča v kulturi, začenjajo v obdobju antidogmatizacije in nastajanja neposredne socialistične demokracije, v obdobju svobode ustvarjalnosti, v obdobju svojih življenjskih, poklicnih in intelektualnih usmeritev, zdaj ko so se zagledali v kulturno dediščino in zgodovino svojega naroda, ko so se srečali s kulturo, ki so jo slabo poznali in prepotentno cenili, odkrivati njim neznane in objektivno precejšnje in pogosto velike vrednote v kulturni preteklosti. Te radosti in ta navdušenja niso vselej tudi kritične.
Večkrat slišimo supremativna stališča srbskih intelektualcev do mlajših kultur in kultur številčno manjših jugoslovanskih narodov. To supremativ-nost kajpada največkrat maskirajo z estetiko, z demokratsko pravico do lastne estetike in jo branijo, sklicujoč se na pravico do ocenjevanja in sodbe. Nekateri kritiki so pokazali v beograjskem tisku podcenjevalen odnos do umetniških in kulturnih manifestacij in del drugih nacionalnih kultur; nekateri so s svojimi »estetskimi kriteriji« zanikovali tudi vrednote, uveljavljene v evropskem in svetovnem obsegu; kriteriji nekaterih filmskih kritikov so primitivno navijalski. Nekateri že preprosto zaradi dejstva, da največ državljanov govori srbohrvaški jezik, zahtevajo državni privilegij za ta jezik, ga hočejo v imenu pravice večine vsiliti drugim narodom, se jezijo na demokratične socialistične pravice slovenskega in makedonskega jezika in jezikov narodnih manjšin. Opaziti je tudi nezadostno humanistično razumevanje nekaterih zgodovinsko razumljivih romantičnih manifestacij nacionalne per-sonalitete v drugih kulturah jugoslovanskih narodov in na to čustveno reagirajo s svojim srbstvom. Nacionalistično in drobnjakarsko reagirajo na drobnjakarske nacionalizme v Ljubljani, Zagrebu, Titogradu in Skopju.
Kakor pojavi srbskega nacionalizma izzivajo in spodbujajo šovinizem pri drugih jugoslovanskih narodih, pravičnemu in progresivnemu odporu socialističnih sil pri teh narodih navkljub, tako tudi njihovi nacionalizmi hrabrijo in spodbujajo srbski šovinizem. To, da se je zadnja leta srbski nacionalizem okrepil, so spodbudili in moralno maskirali protijugoslovanski pojavi v drugih nacionalnih kulturah.
Oživljanje malomeščanskega nacionalizma, separatistični izpadi, republiški partikularizem in protijugoslovanstvo — ne mislim na unitaristično jugo-slovanstvo, marveč na socialistično jugoslovanstvo, jugoslovanstvo kot obliko internacionalizma — povzročajo pri naprednih silah razočaranje in upor proti ideološki tolerantnosti do protijugoslovanstva v nacionalnih kulturah in v družbenem življenju. Revolucionarji jugoslovanskih narodov morajo to bolj upoštevati ter braniti internacionalistično misel in socialistično dostojanstvo svojih narodov. V pogojih naše federativne ureditve, ki uresničuje in zagotavlja enakopravnost narodov in svobodno nacionalno izživljanje, v pogojih družbenega samoupravljanja in komunalnega sistema, ki je decentraliziral revolucionarno oblast, in če se ta proces decentralizacije dosledno nadaljuje ter uspešno premaguje velikodržavne in centralistične težnje, po mojem mnenju ni na mestu občutek, da je kateri koli jugoslovanski narod ogrožen od katerega koli jugoslovanskega naroda. Poudarjanje in pretiravanje takih nevarnosti je, mislim, danes oblika nacionalistične demagogije. Z njo nacionalizem ropa zaostale in šibke ter razpihuje svoje šovinistično sovraštvo.
1111
Ne bo odveč, če k vsemu, kar nasploh opredeljuje sodoben nesodobni nacionalizem, priključimo v našem razmišljanju tudi subjektivne človeške motive: karierizem, birokratski koncept sveta, ustvarjalno nemoč, primitivnost, nedelavnost in sovraštvo do kvalitetnejših ustvaritev drugih kultur, egoistično in konjunkturno izkoriščanje majhne produkcije lastne nacionalne kulture, zlorabo zgodovinsko-progresivnih nacionalnih čustev naroda, nesposobnost in nemoč, da bi z lastnim »blagom« vzdržali jugoslovansko konkurenco, neeksistenčnost lastne ustvarjalnosti brez etikecije naroda in podpore političnih činiteljev lastne republike. Nacionalistični malomeščani zlorabljajo socialistično demokracijo, dejansko politično svobodo in enakopravnost narodov in demokratizem družbeno-političnega sistema v mednacionalnih odnosih in prav v zvezi s procesom dosledne decentralizacije in z bogatenjem sistema družbenega samoupravljanja s čedalje bolj demokratičnimi oblikami in vsebino, izrabljajoč njegovo mladost in določeno ideološko neučinkovitost, postajajo vse bolj predrzni »nacionalni borci« in širijo šovinistične laži, izzivajo nestrpnost, razdvajanje in odtujevanje jugoslovanskih narodov. Za te »nacionalne borce«, to je za nacionalistične malomeščane, je tipično, da pri »obrambi nacionalnih interesov« in »nacionalne kulture« nikoli ne govorijo o obstoju razredov, o razrednih interesih delavskega razreda, o razredni solidarnosti delavcev ne glede na narodnostne meje; zanje ne obstaja razredna zavest delavskega razreda in socialistična zavest ljudstva.
Takim se pridružujejo tudi tisti, ki se internacionalizma spominjajo samo tedaj, kadar zahtevajo od drugih, naj izpolnjujejo svoje internacionalistične dolžnosti do njih; tisti, ki se marksizma spominjajo samo, kadar so proti centralizmu in birokratizmu zveznih državnih organov in institucij; tisti, ki so proti birokratizmu samo, kadar gre za »beograjski« in »jugoslovanski« birokratizem.
»Vsakdo najprej v svoji hiši.« Spet ponavljam to načelo. Zato, ker je to resnično demokratično načelo v boju za internacionalistično zavest, za socialistično jugoslovanstvo; zato, ker to načelo zagotavlja učinkovit obračun z nacionalizmom, kajti nacionalna zavest je najbolj ranljiva, najbolj občutljiva oblika družbene zavesti in z veliko težavo sprejema »svojo«, še teže pa »tujo« kritiko; zato, ker je zaupanje v naš internacionalizem mogoče graditi ne na internacionalistični frazeologiji in teoretično »pravilnih« izjavah, marveč z antinacionalistično prakso in antinacionalističnimi dejanji v lastni kulturi; zato, ker nas boj proti nacionalističnim pojavom v naši nacionalni kulturi opravičuje, nam daje pravico, da idejno nastopamo ne le kot predstavniki socialističnega interesa svojega naroda, temveč tudi kot bojevniki za socialistični interes Jugoslavije kot celote. Kdor ne sprejema in ne uresničuje v praksi načela »Vsakdo najprej v svoji hiši« nima moralne in ideološke pravice, šteti se za internacionalista; kdor brani svojo nacionalno kulturo samo pred tujimi nacionalizmi, ne brani socialističnega smisla in socialistične vsebine svoje nacionalne kulture; kdor v boju za uveljavljanje svoje nacionalne kulture spregleda njen jugoslovanski smisel in pogojenost, izdaja prihodnost svojega naroda in njegove kulture; kdor ne enači svoje nacionalne zavesti s
1112
6
7
socialistično zavestjo, ki je predvsem razredna, se pravi revolucionarna, inter-nacionalistična, jugoslovanska, ni revolucionar navzlic svojemu političnemu življenjepisu in izjavam; kdor ne razume, da je svoboden razvoj lastne nacionalne kulture tudi proces premagovanja njene nacionalne omejenosti in idejnih determinacij kapitalističnega obdobja, zastopa buržoazni koncept sveta; kdor danes ne vidi zgodovinskega in družbenega smisla kulturne ustvarjalnosti svojega naroda v socialističnem zbliževanju z vsemi jugoslovanskimi narodi, potem pa tudi z vsemi narodi sveta, je tradicionalni zakotni nacionalist in reakcionar; kdor pod našimi družbeno-političnimi pogoji, pod pogoji nacionalne in republiške samostojnosti v kulturnem življenju in vodenju kulturne politike, pod pogoji družbenega samoupravljanja reagira na vse pomanjkljivosti in napake zveznih institucij z nacionalnim kompleksom, kaže samo svojo politično kratkovidnost in omejenost; kdor s čimer koli in v čemer koli oškoduje nacionalne pravice jugoslovanskih narodov in krši demokra-tizem v mednacionalnih odnosih, ne služi interesom socializma v Jugoslaviji. Pri vsem tem »Vsakdo najprej v svoji hiši« ne izčrpava ne torišča in ne značaja boja za internacionalizem in socializem. Boj za internacionalizem vsebuje imanentno pravico in potrebo, da se marksist in komunist bojujeta proti buržoaznemu in malomeščanskemu egoizmu kjer koli na svetu in povsod, kjer se ta pokaže. Socializem ni noben nacionalni program. Socializem je internacionalni program, program svetovnega delavskega razreda in svetovnih progresivnih sil. Po mojem mnenju obstoje pri nas objektivni pogoji, da se v kulturnem življenju dejansko zasnuje enotna jugoslovanska ideološka fronta. Politično obstoji in jo zdaj dejansko vzdržujejo v glavnem vodilni politični ljudje Jugoslavije, vtem ko so se precejšnje aktivistične sile zakopale za republiške okope. Moč našega socialističnega sistema, socialistična realnost, raven družbene zavesti naših narodov so po mojem mnenju taki, da mora boj proti zlu in regresu postati v večji meri dolžnost in privilegij vseh ljudi, ki so angažirani za prihodnost.
V svojem odgovoru »Telegramu« pa tudi vse doslej nisem govoril izrecno o centralizmu in centralističnih tendencah, ne zato, ker bi mislil, da centralizem nasploh, velikodržavni centralizem pa še posebej, ne bi ogražal svobode in samostojnosti narodov, demokratizma nacionalnega družbenega življenja in enakopravnosti v mednacionalnih in republiških odnosih. Ko sem se potegoval za svoboden in samostojen razvoj nacionalnih kultur, sem se že s samim tem izrazil tudi zoper centralizem in unitarizem. Ko sem govoril proti nacionalizmu kot idejni oviri za intenzivno kulturno sodelovanje med republikami, sem se s tem izrazil že tudi proti unitarističnemu jugoslovanstvu, ker ta ni nič drugega kakor oblika nacionalizma. Nisem »spregledal unita-ristično-centralističnih tendenc«, ker sodim, da take tendence niso nevarne za svoboden in samostojen razvoj jugoslovanskih narodov in za njihovo bratstva in enotnost, in tudi zato ne, ker sodim, da takih tendenc ni. Vsi moji dosedanji »spregledi« unitarizma in centralizma so nastali zategadelj, ker sem prepričan, da je naš družbeno-politični sistem v svoji preosnovi vzpostavil takšno raven socialistične vsebine v družbenih odnosih nasploh in, kar zadeva reševanje nacionalne problematike, še posebej, da je odločilna bitka med birokratskim centralizmom in socialistično demokracijo, med velikodržavnim jugoslovan-
1113
8
stvom in socialističnim jugoslovanstvom kot marksistično politiko in prakso zgodovinsko dobljena za jugoslovanski delavski razred, za jugoslovanske narode. Zdi se mi, da smo ne glede na sedanji centralistični odpor prerasli razmere, v katerih se je na območju revolucionarne preosnove naše družbe, med velikodržavnim centralizmom in socialistično demokracijo odločalo >kdo bo koga« in »ali — ali«. Birokratski odpor proti družbenemu samoupravljanju in socialistični demokraciji seveda obstaja in bo obstajal vse dotlej, dokler ne bosta družbeno samoupravljanje in socialistična demokracija dobili vsega materialnega ekonomskega potrdila, opravičila in moči, dokler se ne bo še močneje in bogateje utrdila materialna bit socialistične demokracije, dokler .se ne bo na tej podlagi še bolj razvila družbeno-socialistična zavest. Veliko-državne centralistične tendence seveda obstajajo in bodo obstajale vse dotlej, dokler jih družbeno samoupravljanje in komunalni sistem s svojo socialistično in demokratsko prakso in doslednostjo politično ne onemogočita in jim ne odvzameta sleherne družbene učinkovitosti. Vse dotlej, dokler obstajajo kakršni koli objektivni pogoji za manifestiranje velikodržavnega birokratskega centralizma, dokler velikodržavne centralistične tendence izpodkopavajo samostojnost republik in organov družbenega samoupravljanja pri vodenju kulturne politike, pri razvijanju in usmerjanju nacionalnih kultur, je ideološki boj proti centralizmu nujen, je naša internacionalistična dolžnost.
Nobeno socialistično načelo pa nam ne daje pravice, da bi brez resnih razlogov povečavali in napihovali ogroženost nacionalnih kultur zaradi unita-rističnih in velikodržavnih vampirjev. Takšno ogroženost si čedalje bolj izmišljajo in napihujejo nacionalistični malomeščani, separatisti, partikularisti in nasprotniki bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Za bojem zoper velikodržavni centralizem se zadnji čas vse pogosteje skriva nacionalizem in republiški birokratizem; tako se anticentralizem spreminja v demagogijo nacionalističnih malomeščanov in birokratov. V tem obdobju našega družbenega razvoja in v iej konstelaciji, na katero vplivajo tudi silnice današnjih mednarodnih odnosov, se mi vse zdi, da je nacionalizem dominantna antisocia-listična tendenca v tej socialistični stvarnosti in v nacionalnih kulturah in da je intenzivnejšemu sodelovanju in socialističnemu zbliževanju jugoslovanskih nacionalnih kultur nacionalizem poglavitni idejni sovražnik. S tem ko revolucionarna in marksistična doslednost, v tej idejni in družbeni konstelaciji nacionalnih kiiltur, posebej opozarjata na nacionalizem, zahtevata, da ne podcenjujemo nobenega zla, čeprav ima vsaka konkretna situacija svoje smeri »glavnega udarca«.
Zadnja leta se razplamteva jeza nacionalistov, separatistov in partikula-ristov ob vsaki besedi in misli o jugoslovanstvu. Takoj planejo »v imenu nacionalne svobode« in »v imenu republike« z obrekovanjem: »To je jugoslo-vanstvo Petra Zivkoviča«, »To je velikosrbstvo«, »To je srbski hegemonizem«. Nad jugoslovanstvom bi radi razglasili prekletstvo. Sleherno idejo in akcijo povezovanja in vsklajanja nacionalnih interesov z interesi jugoslovanske socialistične državne skupnosti, sleherno zahtevo po spoštovanju demokratične discipline do zveznih državnih organov in institucij, sleherni ukrep, ki terja izpolnjevanje internacionalistične dolžnosti v okviru federacije zadnja leta nacionalistični malomeščani takoj afektivno napadejo: »To je velikodržavni centralizem!« Federalizem revolucionarnega družbeno-političnega sistema pogosto enačijo s centralizmom velikosrbske buržoazije in njej vdanih Koro.šcev
1114
in Spahov, večkrat federalizma pod peterokrako zvezdo nočejo razlikovati od centralizma dvoglavega orla, Beograda zvezne ljudske skupščine in Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije pa od Beograda kraljeve prestolnice.
O jugoslovanstvu še nekaj splošno znanih besed. O jugoslovanstvu, ki je družbena, ne pa nacionalna kategorija; o jugoslovanstvu, ki je družba, ne pa narod; o jugoslovanstvu, ki je dosledni federalizem; o jugoslovanstvu, ki ne negira nacionalne samostojnosti in v ničemer ne zanika nacionalne svobode. Izrekamo se za jugoslovanstvo — obliko internacionalizma, za jugoslovanstvo — socialistično skupnost enakopravnih in svobodnih narodov, skupnost narodov brez kakršnih koli in katerih koli nacionalnih privilegijev, za jugoslovanstvo — svoboden proces socialističnega zbliževanja in združevanja narodov in ljudi, za jugoslovanstvo — del zgodovinsko neizogibnega procesa integracije sveta in nastajanja socialistične civilizacije na tem planetu, za jugoslovanstvo — družbo svobodnega demokratičnega uresničevanja na-cionalno-kolektivne in individualne personalitete.
Naša zgodovinska naloga je ustvariti materialne in družbene pogoje in civilizacijo, v kateri bodo narodi Jugoslavije živeli skupaj ne zato, ker jih obstoj imperialistov, zasužnjevalcev in hegemonistov sili k temu, ne predvsem zato, ker je jugoslovanska skupnost imperativ njihovega življenjskega in nacionalnega obstanka, marveč zato, ker lahko Jugoslavija kot bratska zveza narodov in družba svobodnih proizvajalcev nudi vsem svojim državljanom največ blaginje, človečnosti, ljubezni, veselja in lepote. Prihodnosti ne smemo sprejeti in je ne bomo sprejeli kot obsodbo dosedanje zgodovine; prihodnosti ne snujemo na prekletstvu tal, geografskega položaja, siromaštva in malih številk. Jugoslovanstvo prihodnosti nebo »edina pot«, »edina možnost obstoja«; Jugoslavija prihodnosti more biti samo svobodna, demokratična, prostovoljna izbira asociacije narodov in ljudi. Jugoslovanstvo iz življenjske nuje, jugoslovanstvo kot državna formula kapitalistične Evrope in obdobja nemškega imperializma in revanšizma, jugoslovanstvo zgolj kot politična formula, nastala iz vojn, pokolov, denacionalizacije, izseljevanja in siromaštva, to jugoslovanstvo je kategorija buržoazne ostarele, trdovratne zgodovine. Mi, sedanji rodovi, ne moremo, nismo dolžni in nam tudi ni treba skrbeti za politično srečo državljanov leta 2061. Največ in hkrati tudi najmanj, kar lahko kot revolucionarji danes storimo, je: v temelje socialistične civilizacije, ki nastaja in ki jo ustvarjamo, v družbene in človeške odnose, ki jih snujemo, v medsebojne odnose narodov in ljudstev, morajo biti načela enakopravnosti in svobode vselej vzidana prva. Jugoslovanstvo ni literalni ideal in idilično sanjarjenje o bratstvu; jugoslovanstvo je praksa, ki uresničuje internaciona-listična načela v celotnem družbenem življenju in odnosih. To je zbliževanje narodov v svobodi in enakopravnosti v vsakem pogledu, zbliževanje s sodelovanjem v obojestransko korist in dobro. To je resnično bratstvo ljudi, iistvarjeno z osvoboditvijo človeškega dela in afirmacijo integralne človeške osebnosti. Le v vsakem pogledu neodvisen in svoboden človek, samo v vsem enakopraven človek, samo neogrožen človek lahko iskreno ljubi drugega in so mu vsi ljudje bratje.                                                        Dobrica  Cosič
Prevedel Fr. Šafar
1115
9