Poštnina plačana v gotovini. Štev. 5. V Ljubljani, dne 16. aprila 1937. Posebna izdaja! XVII. leto. Telefon št. 30-40 GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI List izhaja vsakega 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Din. — Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo. — Nefrankirana pisma se ne sprejemajo — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska vojašnica. Telefon štev. 30-40. Poročilo Oblastnega odbora udruženja vojnih invalidov v Ljubljani za občni zbor dne 25. aprila 1937 Občni zbor Oblastnega odbora udruženja vojnih invalidov v Ljubljani se vrši v nedeljo dne 25. aprila 1937 ob 9. uri dopoldne v dvorani Delavske zbornice v Ljubljani, Miklošičeva cesta. Dnevni red: 1. Otvoritev in konstituiranje. 2. Poročilo uprave in nadzorstva. 3. Poročila o invalidskih razmerah. (Poročevalci Krajevnih, Oblastnega in Središnega odbora.) 4. Proračun za leto 1937. 5. Volitve. 6. Prošnje, pritožbe in predlogi. Na predvečer, dne 24. aprila t. 1. ob 19. uri (7. uri zvečer točno), bo delegatska anketa v dvorani Delavske zbornice. Krajevne organizacije naj delegirajo vse po novih pravilih izvoljene delegate s pravilno opremljenimi pooblastili. Krajevni odbori, skličite v nedeljo, dne 18. t. m. svoje seje in dajte navodila delegatom, ki naj tudi pripravijo svoje govore in referate. Delegatom! Prišli boste v belo Ljubljano kot nosilci želja in zahtev vaših članov, ki so vam zaupali, vas izvolili in vas bodo poslali na oblastni občni zbor. Pozdravljeni! Raztrgano, slabo, mizerno invalidsko vprašanje vas čaka, da mu daste pobudo k oživotvorjenju. Naše pravice, naša zaščita, naša pomoč so skoro popolnoma uničene, vi najbolj vidite kot voditelji svojih bednih, zapuščenih in brezpravnih članov, ker imate z njimi stalne stike, ki jim pomagate, svetujete in jih tolažite, kakšne razmere in kakšen položaj je napravil skrajno slab invalidski zakon. Vi vidite, da mnogo vojnih žrtev nima ne kruha, ne obleke in jih tare velikanska beda, a invalidski zakon jih je odvrgel in jim odvzel vso zaščito. Treba je, da zberete želje, da zastopate glasove svojih tovarišev in tovarišic in jih sporočite na zboru, da sliši javnost, da slišijo oni, ki se jih najbolj tiče, da je treba nekaj ukreniti, ker smo praznih obljub že siti. bedanji naš Oblastni občni zbor naj bo ostra obsodba tistih, ki so nas sedemnajst let mučili in naj pove vsemu svetu, da tako ne gre, če je kaj socijalne pravičnosti in čuta. Obenem naj bo pobuda za popolnoma nov pravični in socijalni invalidski zakon, ki bo popravil krivice, redukcije, dal vsakemu svojo zasluženo zaščito in pravico, in invalidsko vprašanje enkrat za vselej pravično rešil. Tovariši delegati! Naš zbor naj bo kakor krik za naše pravične zahteve, katere moramo doseči. Zato boste izrekli vsak svojo besedo, katero prinašate iz svojih občnih zborov, iz ust članstva, da se bo videlo, kako gre našim članom in članicam in kakšna naizerija vlada med vojnimi žrtvami. Na to bomo pa skupno izrekli naše splidarne enotne besede, ki naj veljajo odločujočim in celemu narodu, da je zadosti muke, zadosti obljub, da je treba hitrih dejanj. Naš občni zbor naj bo velika manifestacija za Pravično rešitev vprašanja vojnih žr-tnv in nov invalidski zakon. V tem pravcu dobrodošli! Dobrodošli na obenem zboru pa tudi vsi člani in članice in narod, da bomo lažje zmagali. Zopet daje Oblastni odbor svoje poročilo ob sklepu društvenega leta 1936/37 delegatom, članstvu in vsej javnosti. Položaj, v kakršnem se danes nahajajo naše vojne žrtve zahteva, da v glavnem pojasnimo, kakšna je sedaj njihova zaščita, ker je to vprašanje v tesni zvezi z organizacijskim delom. Glavni namen našega udruženja je doseči pravično in povoljno rešitev zaščite vojnih žrtev. Za to bodi to pojasnilo obenem klic na vso javnost, da nas pri tem podpira. Poročati hoče o poteku in stanju invalidskega zakonodavstva, njegovemu izvajanju in postopanju z vojnimi žrtvami, uspehih, neuspehih, vzrokih neuspehov in končno še o organizacijskem delu, da bo slika čim bolj jasna in popolna. Iz tega poročila se mora razvideti, kako popušča čut hvaležnosti in socijalne pravičnosti, kolikor bolj se oddaljujemo od svetovne vojne. Nasprotno pa bo razvidno, koliko skrbi in dela mora imeti naše udruženje za svoje članstvo v pravnem in materi-jalnem smislu. Borba našega udruženja za življenjske interese vojnih žrtev na eni strani in odpor in nevolja na drugi strani, sta si dve stalno nasprotni akciji. Akcija našega udruženja hoče priboriti pravično rešitev, nasprotno pa se samo ukinja in reducira tako, da uživa danes mali del naših vojnih žrtev državno zaščito, večina pa je popolnoma brezpravna. To stanje je privedlo naše vojne žrtve v popolni obup. Kako izgleda to mizerno vprašanje, naj pojasnijo sledeče točke: Invalidska zakonodaja in postopanje z vojnimi žrtvami. Imamo že tretji invalidski zakon, najmanj trikrat toliko pa načrtov. Vojne žrtve nismo bile predmet političnih stremljenj, za to se nas je vedno odrivalo in izigravalo. Režejo nam kruh ljudje, ki po večini niso poskusili vojne, za to s nas privedli v tako obupni položaj. Dobivali smo same obljube, izdelovali so načrte invalidskega zakona v sporazumu z našim udruženjem, ki so potem ostali v miznicah. Invalidski davek in druga sredstva so bila porabljena za druge namene, na naš račun pa se je štedilo in vojne žrtve reduciralo. Vojne žrtve smo morale utrpeti velike vsote, zato so se inva-liske zakoni izpreminjali vedno v našo škodo. Leta 1921. smo dobili prvi in začasni invalidski zakon. Predno je bil sprejet nov stalni invalidski zakon iz leta 1925., je bilo treba poklicati na pomoč prvo redukcijo in sicer s finančnim zakonom. Izvršena je bila revizija vojnih žrtev potom takozvanih specijalnih invalidskih komisij, ki so kar povprek reducirale. Dobili smo potem invalidski zakon iz leta 1925., ki je bil kopija prvega, le da je invalidnino izenačil za celo državo. Na zahtevo našega udruženja je ta invalidski zakon prinesel možnost ponovnega sojenja onim, ki so bili po specijalnih komisijah reduci-rani in tedaj se je pokazalo, da je bila večina neupravičeno reducirana. Največ krivic je prizadejal vojnim žrtvam sedaj veljavni invalidski zakon iz leta 1929. Popolnoma preračunano in namenoma je bil izdelan ta invalidski zakon br^z vsakega sodelo- vanja z našim udruženjem, kateremu se je takrat zavezalo usta s komisari-jatom. Invalidski zakon iz leta 1929. je vzel po večini vse pravice. Iz njegovega teksta je opaziti, da prinaša več negativnih, kakor pa pozitivnih določb, tako, da več odbija in jemlje kakor pa priznava in daje. Ta zakon vsebuje skoro same nesocijalne in krivične določbe, z namenom štedenja. Kaj je hotel invalidski zakon iz 1.1929. Zmanjšati število vojnih žrtev kolikor mogoče in prištediti. Zato je enostavno črtal 20% invalide, ki so bili že priznani. Odbil je tudi vse invalide-bolnike. Vsem tem je odklonil vsako možnost ponovnega sojenja tudi v slučaju poslabšanja invalidnosti. Črtal je tudi vse civilne in mirnodobske vojaške invalide, ki so ostali sploh brez vsake zaščite. Glavno sredstvo za odvzem invalidnine je davčni ceuzus. Davek se upošteva osebni ali zadružni in kot tak še ali v času onesposobljenja ali današnji. Kaj ima opraviti davek cele zadruge z invalidovo pravico? Kaj ima invalid od tistega premoženja, čeprav je bilo v času njegovega onesposobljenja očetovo, pa ga imajo danes drugi? Višino cenzusa je postavil na 120 Din letno za pogoj prejemanja invalidnine. Pred letom 1929. so invalidi prejemali osebno invalidnino ne glede na davek. Ali ni moglo tako ostati, ker to je vendar odškodnina in ne miloščina. Strašno sredstvo za redukcijo je tudi zgloglasni § 42. invalidskega zakona. Pri tem ima zakon moč tudi za nazaj. Nikjer drugje ni takih zakonov. ki bi posegali nazaj in jemali že pridobljene in prisojene pravice, le naš invalidski zakon ima take določbe. Če je bil kdo kaznovan v dobi, odkar je postal invalid, tudi pred izidom invalidskega zakona iz leta 1929. iz malenkostnega koristoljubja ali z drugo kaznijo, izgubi za vselej vse pravice po invalidskem zakonu. Ali ni to krivično, da je invalid dvakrat kaznovan? To pa še ni vse. Če je bil invalid kaznovan, izgubi tudi njegova nedolžna družina vse pravice za vselej. Sam kazenski zakon daje možnost izbrisa kazni z vsemi posledicami. To pa za invalidski zakon ne velja, on ne upošteva tega, kar drugi zakon izrecno daje. Kje je potem logika? Vojne vdove, ki so rodile po vojski nezakonske otroke, so označene v javnih listinah za nemoralne in so jim odvzete vse pravice. Kaj ima opraviti njihova morala z zaščito, ker vendar ni več njihovih mož, ker je dokazano, da so mrtvi. Saj so vendar take vdove proste in svobodne. Zakaj jih potem javno ožigosati za nemoralne? Kdo more pojmovati to, da se odvzame invalidu ali vdovi priznanje, ako se izseli iz države, pa se v treh letih ne povrne? Ako imamo invalide razdeljene v grupe po procentih in je vsaki grupi priznam gotov znesek invalidnine, kako more biti potem, da se invalidom z manj kot 60% sploh ni dovolilo ponovnega pregleda, pa če se je poškodba še toliko poslabšala. Šele z novo uredbo od 25. III. 1936, se jim pregled dovoli, toda procenti se nič ne upoštevajo, ako jih ne dosežejo 70%. Kako je to, da se invalide, ki so imeli enkrat 20%, sploh več ne prizna, čeprav se jim poškodba še toliko poslabša. Nimajo prav nobene pravice več. Komisijski pregledi invalidov se vrše sedaj kar pred superrevizijskimi komisijami, tako, da se je dotičnim nemogoče pritoževati. Komisija pa večini zmanjša procente. Prvenstva pri službah, koncesijah, trafikah in licitacijah, se sploh ne upošteva. Lahko beležimo, da sploh noben invalid ni dobil državne ali samoupravne službe po sami prvenstveni zaščiti, če ni imel drugih zvez ali priporočil. Da bi uredil zaposlovanje pri privatnih podjetjih, kakor invalidski zakon določa, se nihče ne zmeni. In vendar zakon predpisuje za to disciplinsko odgovornost in kazni. Koncesije se podeljujejo brez vednosti, brez upoštevanja prednosti in brez vsake odškodnine za vojne žrtve. Celo stare pravice, ki smo jih tozadevno pridobili v obliki neke odškodnine, ne prezira in ruši. Dobra do-bičkanosna spekulativna trgovska podjetja se ščiti v škodo vojnih žrtev. Boljše trafike sploh ne pridejo iz rok nezaščitenih trgovcev. Revizija se obljubuje, izvrši se pa ne. Vojnim žrtvam se postavlja nasproti trafike trgovcev, da se jih tako uniči. Predpisi, kako je treba vojne žrtve ščititi pri podeljevanju trafik, so samo na papirju. Trafike oddajajo hišni posestniki, ki razpolagajo z lokali. Namestu, da bi oblast sploh izključila od podeljevanja trafik nezaščitence, da bi na ta način vojne žrtve lahko dobile lokale, se oddajo trafike vsem, ki imajo lokale. Na ta način pridejo lastniki hiš, njihovi sorodniki, trgovci itd. do trafik, vojne žrtve, ki so eksistenčno od njih odvisne, pa sploh ne. Podobno se oddajajo kantine. Poprej so imeli za nje pravice izključno samo invalidi, sedaj pa se gre lahko vsakemu drugemu na roko. Kantine se oddajajo potom licitacij. Sicer morajo biti pri prvih licitacijah udeleženi samo invalidi, ali kaj, ko so pa prve licitacije kakor nalašč razveljavljene, da pridejo na vrsto lahko neinvalidi. Kaj nam torej koristijo vse določbe za prvenstvo, če pa se ga ne izvaja, da bi prišle vojne žrtve do kruha, državna skrb pa bi bila razbremenjena. Naj navedemo nekaj slučajev: 1. V Ljubljani, v Kolodvorski ulici se je izpraznila trafika vsled smrti invalidove vdove tov. Klandrove. Lastnik hiše pa pod nobenim pogojem ni dal lokala nobeni vojni žrtvi samo radi tega, da je lahko spravil do trafike svojo sorodnico. Trafika je bila seveda ne glede na invalidsko zaščito brez nadaljnjega podeljena dotični nezaščiteni gospodarjevi sorodnici. 2. Ravno tako je bilo v Dolenjem Logatcu, kjer je invalid tov. Maček prosil za izpraznjeno trafiko vojne vdove in je imel tudi lokal. Trafika pa je bila podeljena neki ženi posestnika in slaščičarja, ki ni zaščitena in odvisna od nje. 3. Tov. "Vabšek, invalid, se je potegoval za kantino v Mariboru. Vršilo se je pet licitacij, pa so bile vedno razveljavljene, ker je silil h kantini neki neinvalid. Ker je končno le ostal tov. Vabšek vedno najboljši ponudnik, je šele po peti licitaciji dobil kantino. Kako pa je z invalidskimi voznimi olajšavami? Vsem drugim hpravičen-cem in neupravičencem so bile letne polovične vozne ugodnosti povečane, le invalidom še ne. Ali niso invalidi kot pohabljenci najbolj upravičeni do te ugodnosti. Ali vojne vdove in sirote niso enako vredne, da pri svojih skromnih razmerah vživajo enako ugodnost, kakor kaka športna društva. Za invalide pa se pripravlja tozadevni nov pravilnik, ki namerava prinesti same šikane in neprilike. Za invalidske železniške legitimacije so predpisani taki pogoji in pota, da jih po sreči šele dobe, ko jih drugi že I izrabijo. Zdravstvo vojnih žrtev je minimal- ; no. Posamezni zdravniki jih zavračajo, j ker nočejo zastonj zdraviti. Zdravil ni mogoče nikjer dobiti brezplačno. ! Edino v bolnicah imajo invalidi možnost zdravljenja, ostale vojne žrtve pa sploh nikjer. Invalidski domovi so bili ukinjeni. Povečini z invalidskimi sredstvi so bili zgrajeni, kakor zdravilišče Golnik, Invalidska domova v Ljubljani in v Celju, popravljalnica protez v Celju, ambulatorij na Mirju, toda so bili ukinjeni, ali pa služijo drugim namenom. V naši banovini imamo samo še sezonski invalidski dom v Dolenjskih toplicah, kjer nekateri invalidi dobe poleti kopališko oskrbo, na vrsto pa jih pride komaj polovico, ker ni zadostnega prostora in denarnih sredstev. Toda tudi ta zavod se misli polagoma nameniti drugim in v drugo lastnino. Protezna delavnica v Ljubljani se mora vedno boriti za sredstva, a jih ne dobi toliko, da bi zadostila potrebam. Invalidi morajo čakati dolgo na proteze preko predpisanih rokov, ki jim jih določa invalidski zakon. Poleg vseh teh nedostatkov, povečuje mizerijo še reševanje invalidskih zadev. V državi imamo 17 invalidskih sodišč in Višje invalidsko sodišče, pa je po devetih letih komaj polovica prijav rešenih. Pri nas je pri invalidskem sodišču v Ljubljani domala rešeno, imamo pa Prekmurce in Belokranjce, ki spadajo pod invalidsko sodišče v Zagrebu, kjer še večina njihovih zadev ni rešena. Odredbe invalidskega zakona se različno tolmačijo. Vsak jih prikraja po svoje, toda vedno v škodo vojnih žrtev. Vojne žrtve imajo možnost ponovnega sojenja samo enkrat, potem pa je njihova usoda zapečatena in lahko pozneje še tako verodostojno dokazujejo. Niti uradnih pomot se ne popravi, ako izteče rok. Ponovnega sojenja v korist vojnim žrtvam se po izteku roka sploh ne dovoli, pač pa se dovoli v njihovo škodo, kadar gre za odvzem pravic. Po 17. letih in še več se zahteva od posameznih dokaze iz vojne, ko jih ni mogoče več dobiti. Vsako p*ozitivno rešitev prvoinštan-čnega invalidskega sodišča mora reševati še Višje invalidsko sodišče, ki pogosto odločbe izpreminja. Ne rešuje pa negativnih slučajev, ako ni pritožb. Vse to dolgotrajno reševanje zavlačuje invalidske pravice v neskončnost. Skoro vsako leto se nabere milijone zaostalih neizplačanih invalidnin, ko vojne žrtve tako težko čakajo na nje. Člen 104. finančnega zakona za leto 1936./37. izrecno določa, da se razlike med staro in novo invalidnino ne vrača, ako je bila brez krivde upravičenca preveč izplačana. Kljub temu pa se dotična razlika obračunava in odtrguje. Tako izgleda današnja zaščita vojnih žrtev, ki jo je vstvaril invalidski zakon iz leta 1929. Poglejmo jo še nekoliko statistično. Prave uradne statistike za celo dr-, žavo sploh nimamo, ker še skoro polovica vojnih žrtev nima rešenj in ni priznana. Leta 1921. je v Sloveniji prejemalo invalidnino ca 37.000 vojnih žrtev, po invalidskem zakonu iz leta 1929. pa jo prejema samo še ca 6600 oseb. V celi Jugoslaviji je bilo po statistiki Središnjega odbora leta 1925. priznanih 215.297 vojnih žrtev, sedaj pa je priznanih še samo 83.604. Središnji odbor trdi, da je samo ena petina vseh faktičnih vojnih žrtev zaščitena. Kaj je Oblastni odbor podvzel proti krivicam? Proti invalidskemu zakonu se bori skupno s Središnjim odborom, pošilja pa tudi različne svoje spomenice in resolucije, tudi one Krajevnih odborov. Soudeležil se je tozadevnih intervencij potom deputacij na merodajnih mestih. Preskrbel je tudi stike z našimi poslanci in jih informiral. Pri Monopolski upravi je večkrat interveniral glede podeljevanja trafik, pri vojaških oblasteh pa glede kantin. Pri invalidskem sodišču so stalne intervencije in poizvedovanja. Mnogo si je prizadeval pospešiti rešitve naših zadev pri Invalidskem sodišču v Zagrebu, se obračal tozadevno na to sodišče, na Ministrstvo socijalne politike in narodnega zdravja in končno še na vse slovenske gg. ministre, senatorje in poslance. Enako se je potegoval za zboljšanje sredstev protezni delavnici, za povečanje kreditov za kopališko zdravljenje. Skoro v vseh zadevah se je Oblastni odbor obračal tudi preko Središnjega odbora, kakor tudi glede izplačila zaostalih invalidnin, za spremembe pri voznih olajšavah in za mnogo osebnih invalidskih in drugih zadev pri raznih oblastih. Kakšni so uspehi? Po vseh teh intervencijah in naporih smo dobili samo majhno zboljšanje. Dne 25. marca 1936 je izšla uredba o spremembi invalidskega zakona, ki bo vrnila v celi državi približno 18.000 vojnim žrtvam zaščito in pomoč. Nova uredba daje zopet zaščito invalidom bolnikom, ki so bili leta 1923. in so še sedaj najmanj 80% nesposobni, povišuje davčni cenzus od letnih 120 Din na 170 Din pod pogoji, da vsi, ki pridejo vpoštev med to razliko, dobivajo le procentualne dele invalidnine in ne celo, da imajo vsi invalidi pravico do ponovnega pregleda, a povišanje invalidnine le, ako dosežejo najmanj 70%, da gre vdovam po umrlih 50% invalidih tudi podpora, da dobe vdove aktivnih oficirjev nekaj poviška, da se poviša invalidske pogrebne stroške, da se poviša odpravnina vdov brez otrok, ako se zopet poroče, da se invalidi od 70% naprej oproste kuluka in kar je za vse važno, da se na predlog ministra lahko uvede ponovno sojenje tudi v korist vojnih žrtev. Glede zaščite pri koncesijah je Oblastni odbor delno uspel, treba bo pa še borbe. Za trafike se do sedaj ni dalo nič doseči. Protezna delavnica v Ljubljani je dobila iz narodnega invalidskega fonda subvencijo in tudi krediti po rednem budžetu so ji povečani. Glede invalidskega sodišča v Zagrebu, da bi rešilo naše zadeve tudi do sedaj nismo uspeli. Pri zaposlovanju invalidov so bili uspehi predvsem v Kranju. Materijalna samopomoč naše organizacije. Naše krajevne organizacije nabirajo darove, prirejajo tombole in razne druge prireditve. Običajno prirejajo božičnice, obdarujejo najpotrebnejše v blagu ali denarju. Tudi Oblastni odbor deli stalno podpore najpotrebnejšim. Ustanovil je pred leti z lastnimi sredstvi invalid- Bilanca Oblastnega odbora Udruženja vojnih Invalidov za Dravsko banovino v Ljubljani, z dne 31. decembra 1936. Blagajna 7.18972 Središni odbor 2.000-— Vloge: Vzajemna pomoč . 133 441-82 Podpora Ministrstva soc. Mestna hranilnica . 49.220 — politike 20 500’— Ljubljanska kre- Vojni invalid 16.244-45 ditna banka . . 8.480'— Statistika 7.669-— Poštna hranilnica . 19 592 87 Depozit 654 — Posojila 10.776-47 Glavnica . 187.855-03 Efekti 31 •— Saldo 12.963-59 Blago 3 — Markiče 2.206 — Krajevni odbori .... 11.79814 Dolžniki 4.26905 Inventar 878- — 247.886-07 247.886-07 1 Izdatki Račun Zgube in dobička. Dohodki Plače Potni stroški: Splošni . . . Potovanja v Beograd . Občni zbor Obl. odbora Pisarniški stroški Kurjava in razsvetljava . . . Podpore ........ Odpisi Zavarovalni in pokojninski prispevki ........ Saldo 4.651-25 7.022 — 8.388-50 33.600 — 20.061-75 5.094-87 918- 46.285-- 2.897-60 1.528'— 12.963-59 Članarina . , Obresti . . . Koncesije . . Narodni inval. fond . . . Razni dohodki A 2.956-40 7328-71 49.427-70 42.910-— 20.726"— 123.348-81 123.348-81' 1 1 V Ljubljani, dne 31. decembra 1936. Upravni odbor: Štete Matko 1. r., predsednik. Jevak Matko 1. r. Benedik Slavko 1. r. Osana Miroslav 1. r. podpredsednik. tajnik. blagajnik in knjigovodja. Člani: Tomc Stanko 1. r. Mirtič Jože, 1. r. Vuk Ivo 1. r. Maček Franc 1. r. Zore Jože 1. r. Nadzorni odbor: Dornik Feliks 1. r., predsednik. Člani: Plehan Mirko 1. r. Milost Janko 1. r. Novak Jernej 1. r. Kramar Ivan 1. r. Proračun Oblastnega odbora Udruženja vojnih invalidov za Dravsko banovino Dohodki v Ljubljani za poslovno leto 1937. Izdatki Članarina . . Obresti . . . Koncesije . . r 5.000-— 4.000'— 46.500"— Plače: Tajnik Blagajnik Pisarniška moč . ■ . Snažilka Pisarniški stroški Kurjava in razsvetljava . . . Potnine Zavarovanja Podpore Razni izdatki 14.400'— 8.400"— 9.600"— 1.200-- 33.600 -6.000 — 1.200"— 7.000"— 1.700"— 4.000 — 2.000"— 55.500"— 55 500 — 1 sko zadrugo Vzajemna pomoč v Ljubljani, ki daje vojnim žrtvam cenena posojila. Do sedaj so bila dana posojila 492 prosilcem. Oblastni odbor stalno pomaga svojim članom z nasveti, posredovanji, izgotavljanjem vlog itd. Iz državnih ali drugih javnih sredstev omenjamo božične in velikonočne podpore, ki se dobivajo iz invalidskega narodnega fonda. Omeniti je tudi treba, da nekatere občine prispevajo Krajevnim odborom za podpore članstvu. Oblastni odbor želi zgraditi invalidski dom in je že parkrat zaprosil invalidski narodni fond za primerno subvencijo. Prošnje so ostale nerešene. Organizacija. Število krajevnih odborov je napram lanskemu letu, ko jih je bilo 47, po-rastlo za 2. Ustanovljen je bil krajevni odbor v Višnji gori za območje višnjegorskega sodnega okraja, obnovljen pa je bil krajevni odbor v Cerknici, zaenkrat za cerkniški in lo-žki sodni okraj. Ta kot Notranjske je nekaj let pogrešal organizacijo, lanska uredba o spremembi invalidskega zakona pa je dala vojnim invalidom in vdovam pobudo, da so si zopet postavili svoj odbor. Cerkniški odbor je v kratkem času zbral nad 70 članov. Upamo, da bo znal ceniti dobro voljo članstva in da bo s svojim delom vzdržal organizacijo na višini. Višnjegor-ski krajevni odbor je zbral večinoma doslej neorganizirane tovariše in tovarišice. Dočim je bilo delovanje v minuli poslovni dobi pri večini krajevnih odborov jako živahno, ni uspelo Oblastnemu odboru, da bi kljub trudu, ki ga je posvetil v ta namen, poživel delo pri dveh krajevnih odborih. Tamošnje članstvo čuti posledice nedelavnosti funkcionarjev, ne morejo se pa prilike postaviti na zdravejšo podlago, ker se dane obljube ne izpolnjujejo, oziroma ni mogoče pritegniti v odbore novih ljudi izmed tovarišev, ki sicer uživajo ugled in spoštovanje v javnosti. So še območja celih srezov oziroma okrajnih sodišč, ki nimajo krajevnih organizacij. Vojne žrtve iz teh krajev so organizirane pri raznih krajevnih odborih, pač tam, kamor jim je po lokalnih prilikah najbližje. Nekateri krajevni odbori imajo zato zelo velika območja. Finančno dobro fundirani odbori so privlačna sila za članstvo in tako se ponekod križajo območja. Prav bi bilo, da bi bili vsi krajevni odbori v ugodnem finančnem položaju, gotovo pa je na drugi strani, da je delo intenzivnejše in pregled o prilikah med članstvom lažji in boljši pri majhnem območju. Članom je omogočiti, da lahko vsak čas z najmanjšimi stroški pridejo do svoje organizacije. Iz teh vidikov in da se razprede organizacija do zadnje vasi, je potrebno, da se ustanovijo krajevni odbori še: za gornjegrajski okraj s sedežem v Gornjem gradu, v Kozjem, v Št. Lenartu, v Radečah in v Ložu. Delne predpriprave za to so v teku. Krajevni odbori so opravili ogromno delo. Saj so bili oni tisti, ki so morali izvesti vse podrobno delo za prijave po uredbi iz lanskega leta — prijav je bilo vloženih nad 2000 —, nadalje za od Središnjega odbora podvzeto akcijo za razdolžitev invalidov, pri zamenjavi članskih knjižic in popisu vojnih žrtev, ki jo bo morala radi nenaklonjenosti prizadetih uradov izvršiti organizacija sama, da dobimo že enkrat tako potrebno statistiko vojnih žrtev. Vse te prilike so krajevni odbori porabili tudi za pridobivanje novih članov. Posebno agilna v tem pogledu sta bila krajevna odbora v Novem mestu in Slov. Bistrici, ki sta svoje vrste pomnožila za preko 100%. Stalež članstva se je zato znatno dvignil. Letne občne zbore so opravili razven Gornje Radgone in Škofje Loke vsi krajevni odbori. V Litiji je letos občni zbor odpadel, ker je bil krajevni odbor ustanovljen lansko leto že po novih pravilih. Na vseh občnih zborih je bila letos izredno dobra udeležba. Niso bile samo zahteve krajevnih odborov povod, da je Oblastni odbor poslal delegate, marveč je iz dolgoletne prakse uvidel, da je neobhodno potrebno, da prisostvuje občnim zborom njegov odposlanec, da da nove pobude in da ima tako tudi neposreden stik s članstvom in izve za razpoloženje zunaj na terenu. Razen v Veliki Polani in Marenbergu, so bili delegati O. O. na vseh občnih zborih. Vsi krajevni odbori so tudi sprejeli nova pravila in jih predložili oblasti v potrditev. Oblastni odbor je imel v letošnjem letu 1936-/37. 16 rednih sej in žalno sejo ob obletnici smrti Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Niso se pa samo te prilike porabile za društveno delo, temveč so se člani odbora sestajali tudi ob neoficijelnih prilikah v društvenih prostorih, ter reševali tekoče važne zadeve, v kolikor jih uprava sama ni mogla rešiti. Na sejah so se reševale tekoče zadeve in razpravljali incijativni predlogi, predvsem za zboljšanje invalidske zakonodaje, za osiguranje finančnih sredstev, organizacijska vprašanja itd., ter dodeljevale podpore krajevnim* odborom in po-edincem. Oblastni odbor je skupno s tovariškimi organizacijami, z Zvezo jugoslovanskih dobrovoljcev in Udruženjem rezervnih oficirjev, oskrbel, da je bila tudi v minulem letu veličastna in že tradicijonalna proslava na vojaških grobovih pri sv. Križu v Ljubljani in maša posmrtnica za padlimi borci in umrlimi invalidi na Vernih duš dan, se po svojih odposlancih udeležil komemoracije po blagopokojnem Viteškem kralju Aleksandru I. Zedinite-Iju, razvitja zastave Zveze vojnih dobrovoljcev, Oblastnega odbora v Nišu, sprejema francoskih bojevnikov in je zastopan v odboru za preureditev vo- Ako je v Udruženju, pa naj bo to v Središnem odboru, v Oblastnem odboru ali Krajevnih odborih Udruženja vojnih invalidov, živahno življenje, energija, volja, požrtvovalnost, zavest, da se določbe Invalidskega zakona, pa če še so tako skromne, morajo izvršiti in upoštevati, se tudi upoštevajo in izvrše. Tako je na primer Krajevni odbor v Novem mestu — in Krajevni odbori so osnova, celica organizacije in po njeni moči, energiji se giblje tudi življenje organizacije, in nje uspehi — je energično zagrabil, da pribori svojim članom vsaj tiste ugodnosti, ki jih daje inv. zakon v privilegijah. 6 otrokom voj. invalidov in vdov je Krajevni odbor s svojim požrtvovalnim in marljivim vodstvom, v prvi vrsti s predsednikom tov. Lukmanom, tajnikom in blagajnikom tov. Jurakom preskrbel službe. In to danes, ko je delavnih moči na izbiro, ko dela ni in če kje je, prosijo zanj nešteti. Mesto občinskega logarja v Novem mestu je pod vplivom Krajevnega od- jaških grobov. Bile pa so potrebne tudi številne intervencije pri oblastih in uradih. V staležu osebja v pisarni Oblastnega odbora ni bilo sprememb. Razumljivo je, da je delo, ki so ga opravili krajevni odbori, našlo odmev tudi pri poslovanju tajništva Oblastnega odbora. To se vidi iz vložnega zapisnika, ki izkazuje, da je došlo in bilo rešenih v času od 1. maja 1936 do 10. aprila 1937 2896 spisov, t. j. 964, ali točno 50 % več kot v društvenem letu 1936./37. Mnogo nepotrebnega dela in evidence je povzročila še sedaj veljavna praksa, da se morajo železniške legitimacije predlagati mesto kot preje Dravski finančni direkciji, ministrstvu za socijalno politiko in narodno zdravje, kar je zvezano z dolgotrajno proceduro, vzbuja nezadovoljstvo pri članstvu, ter povzroča tudi škodo, ker so se nekatere pošiljke legitimacij izgubile. Zato bo stvar Oblastnega odbora, da doseže enostavnejši stari sistem. Delo se je posebno nakopičilo koncem 1. 1936., ko se je začela zamenjava članskih knjižic, podaljševanje železniških legitimacij, občni zbori, popis članstva in prijavljanje sprememb pri naročnikih našega glasila. Pri tako obsežnem delu ni izključeno, da je bil morebiti kateri krajevni odbor nezadovoljen, če ni kot običajno takoj prejel zaželjenih pojasnil, oziroma če je ugotovil kakšno pogreško. Našega glasila smo v letu 1936. raz-pečali preko 40.000 izvodov. Izšlo je 12 številk. Po zanimanju članstva za list lahko rečemo, da je list vsebinsko in programsko odgovarjal težnjam članstva. bora dobil sin vojne vdove, članice Udruženja, tov. Kovačič Alojzije. Pri tajni občinski seji je bilo 15 občinskih mož, ki so glasovali za nastavitev, vedoč, da že socijalni čut zahteva, da dobi mesto vojna žrtva. 8 jih je sicer glasovalo proti, ker pač ni v vsakem človeku občutka ljubezni do bližnjega, še manje pa do siromašnega, bednega bližnjega kakor so vojne žrtve. Ali mesto logarja je bilo izglasovano sinu na bojišču padlega očeta in sinu vojne vdove. Sina nesrečne in uboge vojne vdove, tovarišice Marije Zupan, perice v Novem mestu, ki nima nobenega drugega zaslužka in premoženja kot da pere, ima pa 6 nepreskrbljenih otrok, je Krajevni odbor spravil v službo za trgovskega pomočnika v tamkajšnjo gospodarsko zadrugo, drugega sina in hčerko pa v tovarno perila Joško Povh v Novem mestu. Sina vojnega dobrovoljca Ilovarja Jožeta pa za trgovskega učenca v zelo ugledno trgovino Kastelica Edmunda. Sina vojne žrtve Šolar Ivana, pa isto-tako za učenca v ravnotako zelo ugled- no trgovino Josipa Kobe. In to vkljub temu, da je bilo za vsako teh mest, kakor je to vedno danes, mnogo prosilcev. Z neumornimi intervencijami in pismenimi prošnjami, sklicujoč se na pravice vojnih žrtev in njih otrok po določilih Invalidskega zakona in uredbe, so bili omenjeni kot prvenstveni upravičenci sprejeti. Vse priznanje in zahvala mestni občini ,gospodarski zadrugi in tvrdkam Povh, Kastelic in Kobe, da so upošte- Na Jesenicah. Dne 14. II. t. 1. v vrtcu sv. Cirila in Metoda je ob 10. uri otvo-ril tovariš Golob dobro obiskani občni zbor, ki se je najprej konstituiral in izvolil za predsednika zbora tovariša Vuka iz Ljubljane. Tov. Golob je izvajal, da je smrt med letom ugrabila dva odbornika in sicer blagajnika tov. Luznarja in vdovo Dresa Ivano. Občni zbor jima je zaklical trikratni »Slava«. Zakon in smrt reducirata tako, da je od 180 nekdanjih članov in članic ostalo še 56. Odbor se je trudil pomagati in je zbral toliko dohodkov, da se je moglo razdeliti okoli 3000 Din podpor. Tajnik tov. Vodišek je poročal o poslovanju, ki je bilo veliko posebno pri zbiranju dokumentov, gradiva in nabavi članskih knjižic. Pri razdeljevanju podpor se je pokazalo veliko nevoščljivosti, a vendar odbor dobro pozna položaj svojih članov, za to naj to v bodoče odpade. Po časopisju se obeta nov invalidski zakon, kar pa ni verjeti drugače, če ne bo sedaj ukrenila kaj narodna skupščina. Ker bo sedaj občni zbor šele čez dve leti, bodo člani povabljeni na sestanek, kadar se bo delal nov invalidski zakon. Namesto odsotnega tov. Nikolavčiča je potem tajnik podal še blagajniško poročilo. Tov. Stana je predlagal raz-rešnico, ki je bila sprejeta. Sprejeta so bila tudi nova pravila. Izvoljen je bil stari odbor, in sicer tov. Golob, Nikolavčič, Vodišek, Malej, Rant, Halekar, Veber, Prevc in vdove Pogačnik, Ravnik, Klement, Krajnik ter Pleš. Tov. Vuk je vzpodbujal k skupnosti in popisu radi statistike, nato pa poročal o pripravah za nov invalidski zakon in o reševanju invalidskih prevedb. Brežice. 19. marca 1937 je bil ob 9. uri v gostilni Leopolda Štirna naš občni zbor. Predsednik Potisk Miroslav ga je otvoril in pozdravil vse navzoče in zastopnika Oblastnega odbora iz Ljubljane tov. Dornika. Tov. Potisk je podal kratko poročilo o delovanju Krajevnega odbora, nato pa tov. Ilovar tajniško in blagajniško poročilo. Delalo se je mnogo, ker je nova Uredba vzbudila nekoliko vojne vale določbe invalidskega zakona in priznali veljavo Krajevnega odbora Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot v Novem mestu. Vse priznanje tudi Krajevnemu odboru v Novem mestu. Pokazal je s tem, kaj zmore energija, povezanost in samozavest organizacije in njenih požrtvovalnih funkcionarjev. Naj bo za vzgled vsem, kajti povsod se da uveljaviti privilegije, ki jih daje Invalidski zakon. žrtve, da so se prijavljali in se informirali, kako in kaj. Ni veliko pomagala, je le več ali manj kos papirja. Blagajniško poročilo izkazuje 5907.07 Din dohodkov, izdatkov pa 1185.50 Din. Tov. Dornik je v imenu Oblastnega odbora podal poročilo o delovanju in gibanju za koristi vojnih žrtev in za nov invalidski zakon. Sprejela so se nato nova pravila. Sledile so volitve. Izvoljeni so bili: Predsednik Miroslav Potisk, tajnik in blagajnik Ilovar Anton, odborniki: Bavec Vinko Novak Pavel, Ivan Cerjak. Namestniki: Ivan Bratanič, Franc Voljčajnk in Avgust Kraupner. V nadzorstvo: Predsednik Anton Perkman, odbornika Franc Kukoviča in Franc Kosec. Namestnika Ivan Kostavc in Ivan Lupšina. Delegata Ilovar Anton in Miroslav Potisk. Namestnika Novak Pavel in Vinko Bavec. Poverjeniki: za občino Artiče, Ivan Kostevc; za občino Bizeljsko, Franc Kovačič; za občino Dobovo, Lupšina Ivan; za občino Globoko, Bo-sina Ivan; za občino Kapele, Volčnjak Franc; za občino Pišece, Iljaš Anton; za občino Sromlje, Cer jak Ivan: za občino Videm, Ban Pavel; za občino Za-kot, Franc Kukovič; za občino Zdole, Toplišek Anton. Pri slučajnostih je bil govor, da tre-, ba neredne člane in tiste, ki še niso člani pridobiti in prepričati, da bomo le tako lahko kaj uspešnejšega dosegli, če bomo vsi organizirani. Vrhnika. Na občnem zboru dne 2. februarja t. 1. ob 2. uri popoldne, je bilo zbrano precej članstva. Predsednik tov. Cukale ga je otvoril, vodil pa delegat tov. Benedik, Tajnik tovariš Pavlin je podal tajniško, blagajnik tov. Mole pa svoje poročilo, nakar je tov. Benedik pojasnil lanske spremembe invalidskega zakona in bodočo akcijo za nov zakon. Sprejeta so bila nova pravila, podan absolu-torij odboru, ki je bil ponovno izvoljen. Vojna vdova tov. Stanovnik je obrazložila težko stanje vojnih žrtev. Obudila je spomin na svetovno vojno, na može, ki so morali žrtvovati življenje, ali ude. Dale smo može, ni jih Moč in uspeh Udruženja Poročila iz občnih zborov Repoštev: Ko je zatemnelo sonce ... (Iz spominov bilih dni.) Bilo je pred 23. leti. V Celju. Tam je bilo zbirališče 87. pešpolka, slovenskega pešpolka v avstroogrski vojski. Fantje in možje so prihajali od vseh strani slovenske Štajerske, z uporom v očeh, z gnjevom v srcih, ali primorani, ker je bil tak železen ukaz. Gledal sem jokajoče obraze žen, mater, deklet, in tiho solzo je skril marsikateri v svojih očeh, da še bolje ne razžalosti žene, matere, dekleta. Tam je objel oče svojo hčerko, svojega sina, ki sta mu s strahom v duši, nerazumljivem, gledala v °ci in tiho govorila: »Vrni se, očka! Vrni se!« Pobožal ju je po laseh, se grenko nasmehnil in tolažba je bila v njegovih besedah: »Vrnem se, sinček, hčerkica, vrnem se.« Šumelo je Celje, v divje obupnem šu-^u, v podzavednem pričakovanju strašnih, a velikih dni, v ugibanju, kako za-snče zgodovina svoj list nove dobe — ali v korist »gospodskoga naroda«, ki je že Zdaj ukazoval »pokornemu narodu«, in je hotel ukazovati še svobodnemu tam doli Preko Save pripravljenemu na osvoboditev bratskega naroda — ali razmah in v vstajenje »pokornemu narodu«, da si poda roko s tistim, svobodnim, ki prihaja... In oblečen v uniformo avstroogrskega vojščaka, so me tiščala prokletstva, ko so se tisoč in tisoči, z jezo v srcu od tisoče tisočev poslavljali bodreč se drug drugega z lažjo, da morajo iti branit domovino, ki ni domovina, da morajo iti v strelske jarke, umirat in morit brate po jeziku in krvi... v K° so korakale stotnije slovenskih vojščakov, oblečenih v avstroogrske uniforme, oborožene po celjskih ulicah na kolodvor, na vlak, da jih odpeljejo na bojišče, so jim na ulicah stoječa dekleta in gospe dajale rože in slovenske trobojnice. Ko mi je neko mlado, lepo dekle tako v korakajoči stotniji mimogrede nataknila na puško šopek rdečih nageljnov, prevezanih z lepim trakom slovenske trobojnice, sem ji pogledal v oči. »Zakaj, o dekle, mi na morilno orožje, ki bo naperjeno zoper brate po krvi in jeziku, obešaš nageljne rdeče in slovensko trobojnico?« so vprašale moje oči. »Kaj ne veš, da bom morilec? Prisiljen, a vseeno morilec?« Pa je njen rahel smehljaj, kakor pozdrav in njen pogled, kakor vzpodbujajoč govoril: »Naj puška, na katero sem obesila rdeče nageljne, prevezane s slovenskim trakom ne strelja na brate po krvi in jeziku. Naj bo, kakor molčeč čuvar mnogih, ki Se bore za našo svoboda« Spreletelo me je, stisnil sem ji v naglici roko, kakor bi govoril: »Pozdravljeno dekle, slovensko dekle, za tvoj pouk in tvoj nasmeh. Vodil me bo in izpolnjeval ga bom.« In ko sem se ozrl, sem videl mnoge, kako jim na puškah visijo nageljni, prevezani s slovenskim trakom. In v njih očeh sem videl srd in prisego. »Ne boš, puška, morila brate po krvi in jeziku.« Podzavedne so bile te prisege in misli, tudi v meni. Zdaj, ko se spominjam tistih dni, se mi kažejo jasne. In vem, da v bojni vihri ni zadela nobena puška, ki je nosila na kolodvor v Celju nageljne in slovenski trak, življenja brata po krvi in jeziku, četudi je mnoga za vedno obmolknila. * In zopet se spominjam tistih dni pred 19. leti. Vračali smo se z bojišč, ki smo še preostali, zlomljeni, pohabljeni, bolni. Svobodna je bila domovina. Mi pa, ki smo jo nosili v srcu tudi v uniformi avstroogrskega vojščaka, ko so naše puške, blagoslovljene s slovensko trobojnico molče zidale svobodo v razmerah, peklu in ognju neverjetnih, smo bili, ko smo prihajali, kakor tujci. Bolezen, ki nas je objela v strelskih jarkih, nas je glodala, odrezane noge so nadomestovale lesene, prazen rokav je visel ob strani, oči niso več gledale zvezd, pomladi in sonca. Mnoge žene so čakale zaman, oči otrok so se zaman ozirale na vse ceste in pota, pričakujoč, da pride očka. Izstradani so bili obrazi vseh, in tudi mi, prihajoči kot razvaline, nismo čutili toplote. Pozabljeni?! Ta beseda nam je vsem, prihajajočim in nas sprejemajočim ležala v srcu. Da. Pozabljeni. Ali v nas se je vzbudil ponos, volja... »Ne,« smo rekli. »Strnimo se vsi, iz bojnih poljan se vračajoči in vsi, ki vas peko oči od joka in solz in ste nesrečni, da postavimo organizacijo, jezik, katera bo kakor tromba zakričal in zahteval: »Zaščito vojnih žrtev zahtevamo! Bili smo zidarji, malta, s krvjo orošena, in prepojena, iz katere je zidana hiša Slovencev, Srbov in Hrvatov. V dni strahot, ko je zatemnelo sonce, smo vsak iz nas vseh, ki smo bili žrtve, darovali sebe, svoje življenje, sreča zadovoljstvo, udobnost in blagostanje. Zato grmi naj glas združenih grl vojnih žrtev v Udruženju vojnih invalidov, vdov in sirot, danes po 19. letih, zbranih na občnem zboru našega Oblastnega odbora, doni, kakor glas mogočne trombe: Pravična humana socijalno zaščito iu priznanje vojnih žrtev hočemo!« Teč, da bi skrbeli za vsakdanji kruh, oni, ki so zaslužili milijone, pa nam kratijo ubogi kruh. Dali so nam zakon, da smo na vse mogoče načine izgubili pravice, danes pa preživljamo bedo in siromaštvo. Milo se zdi človeku, koliko je na eni strani revščine, na drugi pa bogastva. Na pritisk naše organizacije se je nekoliko popravilo, to pa zdaleka ni zadosti. Zato naj vdove tudi stavimo nekaj v našo resolucijo: 1. da se zaščiti vse vojne vdove ne glede na davek ali premoženje; 2. da se nam poviša invalidnina vsaj tako kot po invalidskem zakonu iz 1. 1925.; 3. da se odpustijo vse kazni in posledice; 4. da se itak pomanjkljiv invalidski zakon strogo upošteva. Tudi predsednik tov. Cukale je stavil resolucijo, ki je bila sprejeta: 1. da se ranjenim kot obolelim invalidom nudi zaščita in pomoč ne glede na davek; 2. da se dovoli vsakemu, ki čuti krivico ponovno sojenje; 3. da bodo invalidske komisije vestno in sočutno pregledovale hibe; 4. da se vojnim vdovam poviša invalidsko podporo tako kot po zakonu iz leta 1925.; 5. da se brišejo posledice vseh manjših kazni; 6. da bodo imele vojne žrtve res prednost pri trafikah in koncesijah in ne samo na papirju; 7. da se vse tiste, ki ne upoštevajo invalidskega zakona strogo kaznuje; 8. za olajšavo pri vožnji ne sme biti razlika med vojnimi žrtvami in državnimi uslužbenci, legitimacije pa naj podaljšujejo pristojne finančne direkcije. Odbor je sledeči: tov. Cukale, Pavlin, Mole, Čeme, Dobrovoljec, Mrak, Kastrin, Novak; nadzorni odbor: Pi-šek, Jeraj, Vrhovec, Peček in vdova Stanovnik. Dolnja Lendava. Dne 21. marca 1929 smo imeli ob pol 9. uri zjutraj občni zbor v prostorih gostilne Pojbič Karla. Navzočih je bilo lepo število, vkljub dežju, članov in članic. Predsedoval je delegat Oblastnega odbora Ivan Vuk. Predsednik Karel Pojbič je poročal o delovanju Krajevnega odbora. Ugotovil je ponovno, da krivice, ki so bile storjene vojnim žrtvam, niso niti z dodatno Uredbo popravljene. Poziva vse članstvo, da skupno, tovariško in zavedno dela, da dosežemo novi invalidski zakon. Tajnik Drago Pojbič poroča, kako je delovalo tajništvo, koliko dopisov, prošenj, ulog, zahtev je naredilo in kako ustrezalo vsem težnjam in zahtevam članov. Blagajnik Štefan Newetky je poročal, da so bili skupni prejemki leta 1936 6832.09, izdatki pa 4810.25 Din. Dajala se je podpora najrevnejšim. Inventar pa izkazuje aktiv 21.358.84 dinarjev, pisav ni nobenih. Krajevni odbor s tem kapitalom daje kratka posojila svojim članom, ki jih potem vračajo v majhnih obrokih in zopet to dobi drugi, da se tako teh 21.358 Din neprestano giblje, pomaga v najhujši stiski, ko je zdaj taka težava za denar in lajša bedo. Mi smo pač morali svojo samopomoč tako urediti, kakor je Članstvo to hotelo in kakor članstvo to odobrava. Delegat tov. Iv. Vuk je poročal o delovanju Oblastnega odbora za novi zakon, za odstranitev krivic, posebno pa govoril o nedelavnosti invalidskega sodišča v Zagrebu, radi katerega trpe vojne žrtve Prekmurja in posebno v Beltincih, Murski Soboti in Dol. Lendavi. Rekel je, da je Oblastni odbor pisal vsem slovenskim poslancem pisma, kjer jim je vse to obrazložil, ministru soc. politike, banu dravske banovine, da upliva jo, da bo invalidsko godisče v Zagrebu rešilo prijave hitro, kakor to ukazuje invalidski zakon. Nato so bila sprejeta nova pravila. V odbor so pa bili izvoljeni sledeči tov.: v upravni odbor: predsednik Karel Pojbič v Dol. Lendavi; podpredsednik Franc Pavletič v Besnici; tajnik Takač Franc v Dol. Lendavi; blagajnik Štefan Newetky v Dol. Lendavi; odbornica GyörköS Barbara, roj. Kovač iz Centibe. Namestniki: Lebar Štefan iz Kape, Laci Štefan iz Dobrovnika, Utroša Ivan iz Dolgovaških goric. V nadzorni dbor: predsednik Takač Fr. v Dol. Lendavi, Šimonka Mihael v Dol. Lendavi, Fotivec Matija v Kamenici; namestniki: Horjan Josip iz Čentibe, Horvat Julija, roj. Bencik iz Dolnje-lendavskih goric. — Delegati: Bojanec Andrej, Pavletič Franc; namestnika: Fotivec Matija, Sever Katarina, roj. Bencik. Šoštanj. Precej dobro obiskan občni zbor je bil dnč 7. februarja t. 1. m sicer ga je otvoril tajnik tov. Kočevar, vodil pa delegat tov. Tomc. Tajnik je poročal, koliko je organizacijo povzdignil, da se je članstvo pomnožilo, da je bilo veliko dela s prijavami po novi uredbi in prošnjami i. t. d. Tudi je prečital blagajniško knjigo. Ker ni nihče ugovarjal, je bil podan absolutorij. Pri volitvah pa sta se kosali dve listi. Večina navzočih je predlagala stari odbor, tov. Stojan pa je predložil no- | vo listo, da bi se funkcije nekoliko zame- j njale s tov. Kosijem in Aramom. Izvoljen j je bil soglasno stari odbor, ki se je potem j na prvi seji konstituiral sledeče: preds. j tov. Kosi, podpred. tov. Vošnag, tajnik ! tov. Kočevar, blagajnik tov. Ra/bornik; odbornika tov. Delopst in Sovič, nam.: Gorogranc, Skornšek in Kranjc, nadzorni odbor: preds. tov. Kotnik in Skornšek ter Papež; nam.: Preskar in Pušnik. Naše gibanje Člani in članice Krajevnega odbora U. V. I. v Ljubljani se vabijo, da se v polnem številu udeleže občnega zbora Oblastnega odbora v Ljubljani, ki se bo vršil v nedeljo dne 25. aprila 1937 ob 9. uri zjutraj v dvorani Delavske zbornice na Miklošičevi cesti. Kdor se hoče zavarovati za pogreb ali otroke za doto, naj se obrne na poverjenika Ljudske samopomoči, tovariša Tomca Stankota pri Oblastnem odboru U. V. I. v Ljubljani. Razpis bifeja. Direkcija drž. železnic v Subotici razpisuje restavracijski bife na kolodvoru Pančevo-predgradje (predmestje). Zakupna cena 600 Din letno, o priliki podpisa pogodbe je položiti 150 Din. Kavcija 5000 Din se položi v gotovini pri glavni blagajni direkcije. Ponudbe taksirane s 5 Din je nasloviti: »Molba N. N. za zakup bifeja na stanici Pančevo-predgradje« v vezi akta Sub. dir. br. 15432-37. Draga ustmena licitacija kantine je razpisana za vojašnico kralja Petra L Osvoboditelja v Celju za dobo do 31. V. 1938. Letna zakupnina 3519 Din. Kavcija znaša 879 Din 75 p, ki se položi pri blagajni 39. pp. Ponudbe morajo biti taksirane po tar. post. 25. taks. zakona. Licitacija bo dne 20. aprila 1937 ob 11. uri pri Komandi mesta Celje. Pravilnik o zasebnih loterijah Kmetijski minister je na podlagi § 34 in 44 zakona o drž. razr. loteriji predpisal pravilnik o zasebnih loterijah, tombolah in ostalih srečelovih. Po tem pravilniku lahko kmetijski minister po zaslišanju upravnega odbora državne razredne loterije dovoli posameznim društvom prireditev tombole, loterije ali srečelova. Brez take odobritve kmetijskega ministra se ne more in ne sme izvesti nobena loterija. Loterija se odobri samo v tem slučaju, če dobitki obstojajo v rečeh in če skupna tržna vrednost dobitkov predstavlja najmanj polovico skupne vrednosti izdanih loterijskih srečk, tom-bolskih kart ali igralnih vlog. Število in cena loterijskih srečk se določa po socialni strukturi dotičnega naselja in ciljih dotične prireditve, toda tako, da celokupen iznos izdanih loterijskih srečk ne more presegati zneska 20.000 dinarjev. Izjemoma se odobri tudi tombola z dobitki, ki obstojajo v denarju, in to pod pogojem, da iznos teh dobitkov ne znaša več kot dve tretjini skupne vrednosti, a skupna vrednost izdanih tombolskih kart ne more presegati iznosa 10.000 din. Prošnje za odobritev loterije se pošiljajo na kmetijsko ministrstvo čez pristojnih upravnih oblasti prve stopnje. V prošnji je treba navesti vrsto in svrho prireditve. Pristojna oblast bo ministrstvu predložila tudi svoje mišljenje. Prošnje morajo biti kolekova-ne in je potrebno predložiti dovoljenje pristojne oblasti, če je prosilec javna pravna ustanova. Prošnji mora biti predložen tudi načrt in izvedba, ki mora vsebovati: a) skupno število srečk in cena, b) število dobitkov in skupna vrednost, c) mesto in prostor, kjer bo prireditev. Prodaja srečk se lahko vrši samo v odmerjenem času. Pravilnik določa, da se prosilcu lahko odobri prošnja samo enkrat v letu. Kmetijski minister bo obvestil držav- Ivan Vuk: V deželi svetopisemske kraljice iz Sabe Abeslnija — Etiopija (Konec.) Tudi po tisti nesrečni italijanski vojni Angleži niso mogli pozabiti voda Tsanskega jezera. Leta 1921 so hoteli na vsak način izposlovati koncesijo za to jezero. Pa ni šlo. 1922 je v angleškem časopisju začela velika vojna proti Abesiniji. Vsi veliki časopisi so začeli, kakor na povelje naenkrat bombardirati Abesinijo in se zgražati nad abesinskim razbojništvom in suženjstvom, nad srednjeveško justico, in tako dalje. Vsi veliki angleški politiki so povzdignili svoj glas, kakor sedaj italijanski, da treba Etiopijo civilizirati, ji prinesti kulturo. Drugače bo ostal za zmeraj madež sramote na angleškem narodu. Ali med tem so abesinski sužnji nabirali v kaučukovih gozdovih v pokrajini Kaffi sirov gumi za angleško družbo. Med tem ko so v angleških rudnikih v Hararju opravljali delo sužnji, kakor že od pamtiveka, trpeli in od gladu in vsega umirali — med tem je London predlagal v Ženevi po novozelandskem delegatu, da naj Zveza narodov zgrabi Etiopijo zaradi neod-prave suženjstva. Tako postopa impe-rijalizem in kapitalizem s svetohlinstvom, da dobi tisto, kar si želi. Ali Hallej Selasi, sedanji kralj Abesinije, čeprav barbar, je bil pameten. Da njegova dežela diši po vrsti vsem evropskim velesilam in da utegne nekega dne izgubiti lep kos, je vedel. Ali najhujše mu je bilo, ker ni mogel izvohati, kje mu grozi večja nevarnost. Poslaniki, konzuli in odposlanci niso mogli ničesar izvedeti. In tako se je leta 1924 odločil, da pojde sam pogledat v Evropo, kako in kaj. Ta izlet neguša pa je bil na svoj način znamenit. Imel je, kakor vsi ju-trovci, zdrav instinkt. Ni namreč dobro oditi iz države in še na tako dolgo potovanje. Zgodilo bi se mu lahko kakor afganskemu Amanulahu, da se je vrnil domov in videl, kako že drugi sedi na njegovem prestolu. Kaj mislite, kaj je napravil neguš? Vzel je s seboj vse svoje generale, poglavarje, podkralje, kneze in vsakogar, ki ga je imel na sumu, da kuje kakšne naklepe proti njemu. Namestu, da bi torej doma intrigirali, so morali hoditi s svojim gospodarjem na diplomatske čajanke in bankete. Sicer so ga dostikrat blamirali, ali nevarni niso mogli postati. Neguš s tem svojim obiskom ni prodal svoje države. Zato pa tudi ni ničesar opravil. Če bi kaj prodal, bi opravil. Ali neguš ne prodaja, on samo oddaja v najem — tako za gotovo dobo, da spet vzame, ko se mu zahoče... Še drobec zgodovine: Kakor rečeno Modri Nil, po abesinski Abai, namaka s svojimi mogočnimi pritoki iz 2700 m visokega Tsana jezera, ko se pozneje pri Khartumu združi z Belim Nilom ogromen trikot Ghezira, sudansko delto, ki jo danes Anglija pridno in z velikimi sredstvi kultivira. Tu, kjer so polne srage domačega ljudstva angleškim bombažnim kraljem pomagali premagati Amerikance, ki so se tudi borili za te kraje, tu, v Sudanu je bila že enkrat evropejska dobičkaželjnost pri svojem strašnem delu. Grozovito je razsajala med primitivnim ljudstvom. Kajti pred 75 ali kaj leti je bil vzhodni Sudan središče, kjer so Evropejci trgovali s sužnji prav na veliko. Ta njihova trgovska lakomnost je organizirala transport takozvane »črne slonove kosti« in diktirala cene na človeka. Cena 5 do 10 steklenih biserov na glavo. Redni lovi na ljudi so se vršili kakor na loviščih grajščakov v Evropi. Odraslim so vtaknili vrat v takozvano »Šeba«, v nekake lesene vilice ter jih zvezali s težkim polenom, ki je onemogočal vsak pobeg. V obraz no razredno loterijo o vsakem krajevnem srečolovu ali loteriji. Ta bo vodila točne sezname odobritev. Ta pravilnik je bil objavljen v današnjih »Službenih Novinah« in stopi takoj v veljavo. so žrtvi zarezali »Gulaf« — tri globoke zareze in jih potrosili s soljo in pepelom, da je tako ostalo večno znamenje neizbrisno za sužnja. In sedaj po vojni recimo so velesile in Društvo narodov nastopile proti suženjstvu. Zakaj? Iz kulturnih nagibov? Da Italijani prineso civilizacijo barbarom? Zadnje polstoletje se je namreč način suženjstva razvil spretnejše in manj vidno. Dandanes se moč sužnjev daje gospodarsko bolje izkoriščati. Vzdrževati regularno suženjstvo, loviti ljudi in jih voziti na trge, se dandanes več tako ne izplača. Stekleni biseri nimajo več tiste cene, da bi zasužnjili človeka. Zdaj so potrebne diplomatske kupčije, da se zasužnji cela dežela in ves narod. Vir Modrega Nila hoče Anglija, Francija. Amerika, Italija. Nikdo od teh se neče pustiti prikrajšati. Kajti prevlado nad Sudanom, nad vsem Egiptom ima tisti, ki ima Tsejezero in z njimi Modri Nil. Že leta 1200 je dal abesinski kralj Lalibela zidati jez, da bi imel tako vso moč nad Egiptom. Že tedaj je vedel, da ni Nil kot tak nič posebnega, pač pa so periodične njegove poplave v deževni dobi tisto, ki blagoslavlja Egipt. Umrl je prej in dela so prenehala. Leta 1706 je neguš Thekla Hai-manot poslal Egiptu ultimatum: »Nil je šiba, s katero vas bom kaznoval. Kajti bog je dal njegov vir in njegove poplave v moje roke, da vas kaznujem.« Tudi Napoleon je pri svojem pohodu v Egipt leta 1798—99 stremel, da bi sklenil zvezo z Etiopskim negušem in da bi diplomatski uravnal problem namakanja. In pred vojno je bilo to vprašanje aktuelno, le izbruh svetovne vojne ga je zadržal. Leta 1913 do 1920 je Anglija potrošila več kot 13 milijonov funtov šter-lingov, ki jih je najela kot posojilo, da bi sezidala največji jez sveta pri Tsana jezeru. Kakšen bi bil ta jez, si lahko predstavimo, če pomislimo, da bi samo zemska dela za pomožne kanale obsegala osemkratni volumen Gi-zeho piramide. Ogromna stavba bi po evropskih načrtih točila znoj domačinov, ki bi morali delati prav po suženjsko. Abesinija pa se je tega izogibala cela desetletja in prav spretno izogibala. Takrat, okrog 1928 je potegnila dobro diplomatsko šahovsko potezo, da je naenkrat dala Ameriki koncesijo za ustanovitev banke, dasi je Anglija že takorekoč računala, da bo to koncesijo dobila ona. Zdaj se igra za nadvlado Modrega Nila ponavlja. Z različnimi in drugimi kulisami, da ne bo dejanje na zunaj vedno enako. Nečem biti prerok. Eno pa je. Z vsemi temi nastopi velesil, Društva narodov, prihaja ljudstvo Abesinije med dva trda mlinska kamna. Eden in drugi hočeta iz njega izcediti čimveč soka. In zdaj, ko čitam iz 'knjig vse to in vam pripovedujem, je že staro zgodovinsko cesarstvo podleglo. Zakaj? Kaj res za to, da se prinese v barbarsko deželo evropska civilizacija? Kaj res za to, da se odpravi suženjstvo? ... Kaj res zato, da se barbare kaznuje za nekakšne pregrehe, ki jih obtožujejo tujci? Zgodovina se ponavlja. Neprestano. Kaj civilizacija, kaj barbarizem, kaj suženjstvo. Železna pest, Faust-recht, ima besedo. Tisto zlato, tista bogastva hočem. Moja so, ker sem močnejši in če ne daš, pridem in vzamem. Osvojim. — In grme topovi. Človek pa trpi in kolje svojega sočloveka, krvavi in umira... Kedaj in kje in kako bo iz vsega tega tudi njemu zasijalo solnce? Izdaja Udruženje vojnih Invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak, Miklošičeva cesta št. 13 Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani, (pr«“" stavnik Albert Kolman).