71
Spoznanje.
Povestica. I.
Leta 1840 v podjesenskem času smo sami jaki dečki pasli po medžimurskih travnikih. Kurili smo si pod košatim hrastom in koruzo pekli. Kar zagledamo mladega moža, oblečenega kakor so sosedni Stajarci, se k nam približa-vati. Na glavi je imel okrogel škerlak (klobuk), okoli ram mu je visel širok gaban , vendar iz tenšega sukna, kakor ga prosti Stajarci nosijo. Tudi robača (srajca) in berguse (gače) so bile iz tenkega platna . na nogah pa so se mu lesketale svetle čižme. Po plečah mu je visela napeta torba in v roki je lepi mladi mož deržal pišalko, ktero Nemci imenujejo „Fidte".
„Zdravo dečki! Jeli Vas zebe?" Tako nas je nagovoril, ko je pod hrast stopil. Jaz najstarji in najsogornejši (ku-rajžnisi), kteri nisem se sivega volka bal, manj pa še Sta-jarca , kteri je tako mil pogled imel kakor mlado jagniče, odgovorim namesto drugih: „Ne zebe nas ne, stric! al koruzo pečemo ; ako Vam se poljubi, znate z nami obedovati". Hitro se vsede na štor, in prav mu je dišala pečena koruza.
„Dečki! začne spet tujec, znate kakšne pesmice peti, povesti pripovedovati ali igre mi pokazati in gurače?" „0 vemo jih. če hočete, vam hitro eden nas zapoje, posebno pa ve Donosova Marica dosti lepih pesem" — mu jaz odgovorim. Marica je dalje globleje na travniki stala. Hitro smo jo poklicali, in rada zapoje od bele lelje tako milo, da smo se vsi jokali. Stajarec si je pesem zapisal , in tudi napev in po tem reče meni: ?JDerži mi noto; bom jo na žvegli za-piskal". O ljubi sladki glas, da še bi ga enkrat čul! Tako čist in mil je bil, da smo vsi koruzo pozabili, ktera nam je med poslušanjem vsa zgorela. Sadaj je vsaki nekaj zapel; ktera pesem se je Stajarcu dopadla, to si je zapisal.
„Kako pa se igrate na paši?" — nas potem tujec vpraša — ;5kaj govorite ali pojete pri igrah?" Jaz hitro začnem okoli ognja skakati in kričim: ?.Zivi ogenj, jari že-
rec, kožoderec, vse polizavec, vse požigavec, hom, hom, hom!" Tujec se smeja čez to, vendar se mu je moglo dopasti, ker si je te verstice zapisal. Donosova Marica poiše grilovo luknjico, vtakne v njo slamico, in začne cepetati popevajoča: „Curi muri, gospon gril, hodte vuu, vaši konji so v popovi pšenici".    Tudi to si je zapisal.
Megle so začenjale solnce zakrivati in Dobrulova Je-lica poje:
Sveti, sveti vančno (milo, ljubljeno) solnce! Ne potuj vu dalnje svete; Tam buš   moglo robovati, Hleba beloga stradati, Sveti, sveti vančno solnce!
Mogli smo tujcu tudi nekoliko iger pokazati. Murhanov Ivan svetuje igro: „hod'mo deža prosit". Hitro zberemo deklico in ji na nožni palec privežemo vidi no perje (Ar-temisia, Beifuss). Po tem jo ženemo k potoku in začnemo jo neusmiljeno škropiti kričeči: 7,daj nam deža, Visko, daj nam deža, Visko, oj dodo dodo le!" Ta pa ni se tujcu dopadla, ker se je deklica jokala. Bil je Murhanov Ivan velik prevzetnjak, in je ji hudo v oči škropil, namesto po glavi in plečih. Po tem še smo mu pokazali igro: „Na-moš zemljo para, Kert jo razara, Mur jo pokvara".
Vprašal nas je tudi: kakošnih duhov bi se mi otroci naj bolje bali? Eden je rekel, da se boji v gori Labusa, starega dedljeka, kteri ima jezero ninkov (nendljekov, pa-lečnjakov) in rad mlade otroke v globoko vodo potegne; drugi se je bal babjega šentka ali šotka, kteri po drevji škerta (stohnt, achzt) in vsakega, kterega v roke dobi, ali oskubi ali mu v lase zaferkoči. Jaz sem se vsemu temu smejal, in rekel, da to je vse prazna laž; al kadar Kulda gromske krogle meče, Svarda ognjene strele, Baroda ploho poleva, takrat se je bati.
Naš tujec si vse to zapisuje, in vse, kar je kdor znal povedati. Potem kadar nismo ničesar več znali, se poslovi in nam dade svetlo dvajsetico rekši: kupite si na golibi belega kruha.
Mi smo ga imeli za Vilenika (Zauberer) in smo dolgo gledali za njim.
II.
Moja babica so rekli en večer, ko sem lepo skledo sterl in so me otec hotli tepsti, mojemu otcu: „Mani se (jenjaj si), Vicko je bistra glava; on bi bil za zagrebačkega biškupa, pa ti ga nečeš poslati v Varaždin". Moj otec šibo na stran denejo, in ker so se ravno šole počele , me drugi dan že ženejo prek Drave.
Pri nekem čižmarji, kteri ni znal ne citati ne pisati, so mi najeli stanišče, in tako sem počel napredovati na polji kulture in civilizacije. Kleti sem skoro bolje znal, kakor moliti, pa tudi dijaški tako dobro, da sem v šterti šoli za godovno svojega profesorja že latinske „verzuše" napravil. V šesti šoli sem ko ogersk Medžimurec že znal dobro madžarski in rajni Dvorski, akoravno Slovak, vendar Madžar s dušo in telom, je imel veliko veselje, ko sem pri „ekža-menu" madžarski ?5peroriral".
Iz Varaždina pridem prek Bednje in Medvedice v Zagreb. Bil sem koreujašk wfilozofus" in v Zagrebu se mi je tako dopadlo, da nisem nikdar hotel s svojimi tovarši popevati one znane dijaške pesmice:
Z Bogom ostaj Zagreb varaš, Koji rad mladence kvaraš itd.
Zagreb je bil meni to kar so bile Gerkom Atinje, in Tuškanec bil je moj parnas. Tu sem pesmaril in prebiral stare naše Dubrovčane in prekrasne serbske narodne pesmi. Posebno so mi omilile se pesmi Slovenca Stanka Vraza. Rad bi ga bil poznal, al siromak je že več mesecov bolan ležal, in tako mi ni bilo priložnosti ga osebno spoznati.
Jedau dan, kadar ravno po ulici se šetam, se začnejo ludi ustavljati po ulicah, eden drugemu šepeče: „Ubogi Stanko je umeri". Mene so te besede globoko ganile. Drugi dan idem ga mertvega gledat,   ker   nisem   živega mogel viditi.
72
Na lepem odru je ležal ponos Slovencov in dika Horvatov. Z ostrim okom gledam na bledi obraz. Vsakojake misli se gonijo po moji turobni glavi. Kolikor bolje gledam, tolikor glasneje mi nekšen skriven duh sepece: to je tisti mož, kteri je v tebi pervo željo uzbudil pisati znati, — to je tisti Šta-jarec, kteri je pod košatim hrastom na domačih pašnikih tako milo piskal v žveglo,— in zares sem zapazil ta njegov najmilji nastroj na mizi med notami.
Kusnem mu bledo lice v zahvalo, da on me je nadu-sil za domorodca, ker domorodec biti ima sicer tudi svoje muke, al kaj so muke proti sladkostim, ktera nam daja iskrena ljubezen do maternega jezika!                      Vicko Dragan.