Ureja uredniški oilbor — Odgovorni urednik Ivan Renko — Tiska tiskarna »Jadran« — Vsi v Kopru — Naslov uredništva in uprave: Koper, Santorjeva ulica št. 26, telefon 170, poštni predal 2 — Celoletna naročnina 500 dinarjev, polletna din 250, četrtletna oa din 130 — Tekoči račun pri Istrski K. B. št. 65-KB1-2-131 Rokopisov ne vračamo loper, 2. decembra 1955. POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN 10 Ob razstavi zdravstvene in socialne dejavnosti na Primorskem V imVIAU, rJpJlUrJJLl^lJU ---------J s tujino, kar je izboljšanje plačilne bilance. Z dosedanjim gospodarskim razvojem iso bili ustvarjeni pogoji, da v prihodnjem obdobju zagotovimo postopno odstranitev sedanjih težav in nesorazmerij. Bodoči program gospodarskega razvoja in gospodarska politika bi morala zagotoviti utrditev in postopno naraščanje življenjskega standarda delovnega ljudstva v skladu s splošnim razvojem proizvajalnih sil in delovne storilnosti, kakor tudi urav-novešenje plačilne bilance. Da bi dosegli ta cilj, bo treba Na dan pred letošnjim praznikom republike se je v Beogradu sestal IV. plenum zveznega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Na njem so razpravljali o naši bodoči gospodarski politiki, glede katere je podal izčrpno analizo dejanskega stanja in tehtne smernice predsednik Socialistične zveze Jugoslavije tovariš Tito. Po njegovem poročilu in po plodni razpravi je plenum sprejel naslednjo RESOLUCIJO : Na podlagi referata tovariša Tita s tuiino. k^r je bistven činitelj in razprave o problemih in nalogah v nadaljnjem gospodarskem razvoju dežele je IV. plenum SZDLJ ugotovil. da je bila dosedanja gospodarska politika usmerjena na premagovanje gospodarske zaostalosti in u-stvarjenje pogojev za ohranitev nacionalne neodvisnosti, Pospešena industrializacija, katere namen ;e bil, doseči omenjene cilje, je bila pravilna in edino možna spričo podedovane zaostale gospodarske strukture in mednarodnih razmer, v katerih je živela naša dežela v povojnem obdobju. Pos'pešeni razvoj industrije, zlasti njenih bazičnih panog, je bistveno spremenil strukturo našega gospodarstva. Povečanje industrijske proizvodnje se zrcali tako v povečanju proizvodnje na enega prebivalca, kakor tudi v izgradnji celotnih novih industrijskih panog, ki jih v predvojni Jugoslaviji ni bilo (nafta, strojegradnja, elektroindustrija, ladjedelništvo, vojna industrija). Razvoj bazične industrije je ustvaril pogoj za rekonstrukcijo in modernizacijo drugih gospodarskih panog, to pa je največji sad naših naporov v dosedanjem obdobju. Industrializacija dežele je povzročila hitrejše spremembe v socialni Strukturi, kar še zrcali v močnem povečanju prebivalstva mestnih in industrijskih središč, ki je bilo hitrejše, zlasti še v zadnjih letih, od ustreznega naraščanja narodnega dohodka in fondov potrošnih dobrin, ki smo jih imeili. Orientacija naše gospodarske politike na bazično industrijo je u-stvarila na višji ravni razvitosti nesorazmerja v gospodarstvu, ki so prišla do izraza tudi v težavah, katere moramo odstraniti v prihodnjem obdobju. Proizvodnja potrošnih dobrin je močno zaostajala za proizvodnjo proizvajalnih sredstev in. predmetov za delo. Kmetijska proizvodnja je bila v glavnem v zastoju. Predelovalna industrija, ki proizvaja blago za osebno potrošnjo, je v primeri z bazično industrijo znatno počasneje napredovala. Uresničevanje programa industrializacije je otežkočalo boljšo uporabo danih zmogljivosti predelovalne industrije, po drugi strani pa je poli-itika rei.nvestiranja v korist ključne izgradnje otežkočala normalno vzdrževanje in modernizacijo predelovalne industrije. Posledica vsega tega je bila, da je bila količina potrošnega naraščanja kupne moči — kar je bilo spet posledica velikih investicij v bazično industrijo, katerih učinek se bo šele kasneje pokazal — nezadostna, da bi ohranila ravnovesje v blagovno-denarnih odnosih, kar e povzročilo težnje po naraščanju cen. To je negativno vplivalo na življenjski standard mestnega prebivalstva. V takšnih tržnih odnosih je bilo omogočeno tudi subjektivno učinkovanje možnosti za razne špekulacije. Takšni odnosi na trgu so negativno vplivali 1udi na smotrnejšo organizacijo proizvodnje in prometa. Dosedanji obseg in struktura investicij, kakor tudi druge oblike družbene potrošnje, posebno proračunske, so razen negativnih učinkov na trgu otežkočali tudi napore. da bi dosegli večjo izmenjave zmanjšati obseg investicij in spremeniti njihovo strukturo, da bi tako vskladili razvoj težke industrije z razvojem industrije, ki proizvaja blago za širiko potrošnjo. Razen tega je treba izboljšati in povečati kmetijsko proizvodnjo in dos'eči ugodnejše razmerje med gospodarskimi in negospodarskimi investicijami, da bi tak zagotovili sredstva za povečano stanovanjsko in komunalno izgradnjo. Povečanje industrijske proizvodnje, ugodnejše odnose v njeni strukturi, a zlasti še povečanje proizvodnje dobrin za širiko potrošnjo je treba zagotoviti s čim boljšim izkoriščanjem, racionalizacijami, rekonstrukcijo in modernizacijo sedanjih zmogljivosti. Pri investicijah v industrijo je treba paziti na lo, da bomo s čim manj sredstvi dose-(Nadaljcvanje na 2. strani) V soboto je v novem protituber-kuloznem dispanzerju v Kopru odprta razstava zdravstvene in socialne dajavnosti v Slovenskem Pri-morju. Menda je to prva razstava, kjer bo prikazan razvoj zdravstvene in socialne dejavnosti vse od časov nekdanje Avstrije, nato pod Italijo in nazadnje v NOB ter po osvoboditvi. Razstava je živ prikaz zdravstvene in socialne dejavnosti nekdaj in danes. Tudi je veliko priznanje našim tihim in skritim zdravstvenim delavcem, čuvarjem ljudskega zdravja in borcem za napredek socialnih razmer; o njih naša javnost vse premalo ve. Njihovo vztrajno in požrtvovalno delo v korist skupnosti ,]e le malo poznano. V času narodnoosvobodilne borbe so zdravniki in bolničarji dali težke žrtve pri izpolnjevanju svoje človečan-ske dolžnosti. Na razstavi je dolg seznam — 26 imen zdravnikov in 38 Na slikali: Nova tovarna elektron dio mehanike (1). Ob otvoritvi sta govorila sekretar OK ZKS Koper Albert Jakopič in predsednik okrajnega ljudskega odbora Albin Dujc (3 in 2). Predsednik Albin Dujc jc prerezal vrvico na glavnih vratih ¡»slavnostno odprl novo tovarno. Go: tje in mnogi drugi, udeleženci z zanimanjem ogledujejo notranjost tovarne (5 in 7). V proizvodnem načrtvtovarne so razen radioaparatov tudi sesalci za prah in drugi stroji za gospodinjstvo (fi). Notranjost tovarne (8). imen bolničarjev, ki so padli v borbi ali pa so podlegli mučenju od strani okupatorjev. Ni mogoče govoriti o razvoju partizanskih bolnic v Slovenskem Pri-morju, ne da bi pri tem govorili o prvih začetkih partizanstva na Primorskem. 2e v obdobju od srede 1941 leta do julija 1942 leta so na Primorskem obstajale Pivška, Brkinska, Vipavska, Kraška, Briška in Tolminska četa. Dne 10. avgusta 1942 je bil ustanovljen Prvi primorski bataljon, ki je dobil ime pesnika Simona Gregorčiča. Prvi odredi in brigade so nastajale v obdobju od oktobra 1942 do aprila 1943. Tretja operativna cona (Alpska) je bila ustanovljena 26. XII. 1943. Sevemo-primorski odred 10. aprila 1943, Juž-on-primorski odred pa je nastal v februarju 1943. Ustanovitev IX, Korpusa, osvobojeno ozemlje severno in južno od reke Idrijce, ustanovitev sanitetnega odseka pri IX. Korpusu, ustanovitev bolničarske šole in prihod zdravnikov na Primorsko, so omogočili ustanovitev blokov bolnic. Organizacija zdravstvene službe se je začela razvijati v marcu 1943, ko je prišel na Primorsko dr. Aleksander Gala-Peter. Od septembra 1943 do maja 1945 so delovale konspirativne bolnice: »SVPB Za-lesje,» »SVPB Pavla,« »SVPB Fra-rrja,« »Svoboda« in »C. 401.. z 11 oddelki. Vse te bolnice so imele 600 mest in se je do maja 1945 v njih zdravilo okrog 3000 partizanov. Obiskovalci razstave bodo na steni prvega oddelka razstave brali ta-le značilen napis: Skrb za človeka — osnova socialističnih odnosov — je prišla do najčistejšega izraza v partizanskih bolnicah. Znano je, da so bile partizanske bolnice deležne največje skrbi prebivalstva, ki jih je oskrbovalo s hrano, zdravili, obvezami itd., čeprav ljudje niso vedeli, kje se nahajajo. Sanitetni odsek IX. Korpusa je imel svoj ekonomat, zobno ekipo, apotekarsko sekcijo, bolničarsko šolo in kirurško ekipo. Bolničarska šola je bila ustanovljena v februarju 1944 in je delovala vse do 20. marca 1945. Sola je organizirala 15 bolničarskih tečajev, katere je obiskovalo 215 tečajnikov. Kirurška ekipa je bila v desetih večjih akcijah, na položajih je opravila 118 operacij in 298 v centralnih bolnicah »Franja« in »Pavla.« Po osvoboditvi so se partizanske bolnice z osebjem preselile v mesta, kjer so našle vse prej kot dobre pogoje. Po štiriletni vojni so bila vsa bolniška poslopja bolj ali manj-izropana inventarja, zdravil in inštrumentov. Vsega je bilo ob osvoboditvi na Primorskem 7 bolnic, 12 lekarn, 20 ambulant, 1 dispanzer, 1 sanatorij, 23 zdravnikov,12 lekarnarjev in 60 babic. Bolnice so imele vsega le 300 bolniških postelj. Zdravstvene delavce so čakale velike naloge in ogromno dela. Ljudsko zdravje je bilo zaradi vojnih dogodkov in pomanjkanja zelo prizadeto. Ko je popustila živčna napetost, so se začele kazati posledice čezmernih, da ne rečemo nadčloveških naporov. V bolnicah je iz dneva v dan bolj primanjkovalo prostora. Le požrtvovalnosti zdravnikov in organov ljudske oblasti, se je treba zahvaliti, da se je stanje začelo boljšati. Čeprav danes, po desetih. letih še nimamo prvovrstnih bolnic, je bilo ogromno storjenega. To nam pokažejo sledeče številke: V Postojni je danes 52 bolniških postelj, v Idriji 78, v Vipavi 139, v Kopru 130, v Izoli 84, v Piranu 131, v Valdoltri 155, v Ankaranu 100 in v Senpetru 250. Veliko je bilo storjenega za asa-nacijo naših vasi. Lani je bilo v Gorici, v Postojni, v Sežani in na Tolminskem asaniranih 81 objektov. Ob Dnevu republike je zopet prišel do izraza velik ugled, ki ga uživa Jugoslavija v svetu. Ne mislimo tu samo na številne čestitke, ki jih je sprejel predsednik Tito iz vseh delov sveta, ampak tudi na izjave uglednih svetovnih osebnosti in na veliko pozornost, ki jo je posvetil Jugoslaviji svetovni tisk. Izredno veliko pozornost Jugoslaviji so posvetili zlasti na Kitajskem. Na slovesnem sprejemu v Pekingu je kitajski zunanji minister Cu En Laj izjavil, da je zgodovinska zmaga jugoslovanskega ljudstva dala vzpodbudo kitajskemu ljudstvu, ki se je takrat še borilo za svojo svobodo. Glede jugoslovanske zunanje politike pa je dejal, da vedno bolj blagodejno vpliva na popuščanje mednarodne napetosti in na obrambo svetovnega miru. Konstruktivnost jugoslovanske zunanje politike so visoko ocenili tudi številni drugi tuji državniki ob slovesnih sprejemih v naših diplomatskih predstavništvih v tujini. Posebni politični odbor Združenih narodov je začel z razpravo o sprejemu novih članov v OZN, Gre za kanadski predlog resolucije, po katerem bi sprejeli hkrati v Združene narode vseh 18 držav, ki so zaprosile za sprejem, Izjema bi bile le nezdružene države, 'kakor sta n. pr. Koreja in Vietnam. Z zadnjih dneh se ne položaj glede ugodne rešitve tega vprašanja precej izboljšal in tudi ZDA so nekoliko popustile pri svojem nepomirljivem stališču do sprejema Zunanje Mongolije v OZN. Nenadoma pa se je pojavila nova težava v obliki Čankajškovega delegata, ki je izjavil, da bo v Varnostnem svetu uporabil veto, ko bo prišlo na vrsto vprašanje sprejema novih članov. Cangkajškov delegat se namreč upira sprejemu Mongolije in vzhodnoevropskih držav. Tr-dovratnost teh lutk brez države in ljudstva je res nerazumljiva, še bolj nerazumljivo pa je, da bi morala biti usoda 18. držav odvisna od dobre volje peščice propadlih politikov. Vsekakor je treba s tem v zvezi pohvaliti zdravo razsodnost predsednika ZDA Eisenhowerja, ki je že drugič pozval Cangkajška, naj V četrtek zvečer je predsednik republike Josip Broz-Tito s svojim spremstvom odpotoval v Split, kjer se je vkrcal na ladjo »Galeb« in odpotoval na državni obisk v Etiopijo 111 Egipt. V Beogradu so se na železniški postaji poslovili od tovariša Tita Moša Pijade, Edvard Kardelj, Aleksander Rankovič, Sveto-zar Vukmanovič, Rodoljub Colako-vič, Ivan Gošnjak in mnogi drugi. Prisotni so bili tudi člani diplomatskega zbora. S predsednikom Titom potujejo še državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič, predsednik Ljudske skupščine LR Srbije Petar Stambo-lič, državni sekretar za notranje zadeve Sveta Stefanovič, generalni sekretar predsednika republike dr. Jože Vilfan, generalni podpolkovnik Miloš Šumonja in generalni major Milan Zeželj. Podpredsednik Kardelj odlikovan Na Dan republike je predsednik Tito izročil tovarišu Edvardu Kardelju, podpredsedniku Zveznega izvršnega sveta, Red junaka socialističnega dela. Visoko odlikovanje je priznanje vseh naših narodov neutrudnemu borcu in delavcu v revolucionarnem času in pozneje v revolucionarni izgradnji naše države za njegovo veliko delo — kot je ob izročitvi dejal tovariš Tito. naročnike in bralce »Slovenskega Jadranan, da se je današnja številka lista zaradi praznikov zapoznila, da pa bo prihodnja že v redu izšla v petek, dne 9. decembra. Naprošamo vse, da nam neprostovoljno zamudo blagohotno oprostijo. Uredništvo se odreče uporabi veta pri sprejemu novih članov v Združene narode. V svojem pozivu je Eisenhower poudaril, da bi bila uporaba veta zelo nepopularna poteza za kuomin-tanško delegacijo glede na njen sedanji položaj v OZN, Po dolgotrajnih debatah o novem volilnem zakonu v francoski skupščini se je razprava zaključila s Faurovim porazom. Poslanci so namreč izrekli nezaupnico predsedniku vlade, le-ta pa je glede na ustavne določbe razpustilo skupščino. Položaj je precej zapleten, ker se je tej odločitvi postavilo po robu pet radikalnih ministrov. Vsekakor pa je razpustitev skupščine za Francijo izreden dogodek, saj se je podoben primer pripetil le leta 1877, Položaj na Cipru se je v zadnjem tednu znova zaostril. Na otoku so izbruhnili številni nemiri, britanski guverner Harding pa je z odobritvijo vlade razglasil izredno stanje. V zvezi s poslabšanjem položaja namerava Grčija poslati nujen poziv Varnostnemu svetu ter protestirati proti razglasitvi obsednega stanja na otoku. Grčija se bo pri tem sklicevala na poseben člen pravilnika Glavne skupščine, ki določa, da se lahko vnesejo na dnevni red »resna in nujna vprašanja« tudi zasedanjem Glavne skupščine. Grčija bo v pozivu Varnostnemu svetu poudarila, da vztraja pri svojem stališču, da bo nudila vso možno pomoč ciprskim nacionalnim težnjam. Britanci so na vse te izjave gluhi in še naprej poudarjajo, da predstavlja Ciper strateško nujnost, ki je življenjskega pomena za Veliko Britanijo. Medtem javljajo, da je že mili-lijon 860 tisoč Grkov podpisalo zahtevo za preklic smrtne obsodbe proti ciprskemu patriotu Karaolisu. Poziv s podpisi bodo poslali grškemu pravoslavnemu nadškofu v New York, ki ga bo izročil odboru OZN za človečanske pravice. V zvezi z zadnjimi dogodki na otoku je voditelj odporniškega gibanja Makarios izjavil, da Britanci uvajajo na otoku totalitaren režim, ki onemogoča prebivalstvu vsako pravico do svobode. Predsednik sovjetske vlade Bul-ganin in prvi tajnik komunistične partije Sovjetske zveze Hruščov sta odpotovala s Kalkute na uradni obisk v Burmo. V indijskih mestih sta imela vrsto govorov, v katerih sta predvsem poudarjala indijsko-sovjetsko sodelovanje na gospodarskem področju in skupno borbo obeh držav za mir in mirno sožitje med narodi. Glede na veliko po-zvrnost, ki jo je vzbudila v svetu zadnja nuklearna eksplozija v Sovjetski zvezi, sta povedala svoje mnenje tudi o tem. Tako je Hruščov med drugim dejal, da je ta poskus nov dokaz, da je nova vojna nemogoča. Kdor bi jo začel — je dejal Hruščov — bi takoj dobil primeren odgovor. Sovjetska državnika sta v svojih govorih' podprla tudi indijske težnje za osvoboditev indijskega ozemlja, ki je pod portugalsko upravo ter ostro obsodila kolonializem. Generalna skupščina OZN mora rešiti še vprašanje razorožitve. V zvezi s tem se je že začela razprava v političnem odboru Glavne skupščine. Sovjetski delegat je predlagal, naj bi sklenili najprej sporazum o tistih vprašanjih razorožitve, kjer se stališča raznih držav ujemajo, ali vsaj približujejo. Pri tem je omenil zmanjšanje oboroženih enot velesil in obveznost držav, ki imajo atomsko orožje, da ga ne bodo prve uporabile. Ameriški predstavnik pa je v zvezi s • tem dejal, da ZDA ne bodo nikoli uporabile atomskega orožja, razen v primeru, če bodo napadene, V odboru za socialna, humanitarna in kulturna vprašanja OZN pa so po dolgotrajnih razpravah odobrili člen o pravicah narodov do samoodločbe, ki ga bodo vključili v načrte mednarodnih pogodb o človečanskih pravicah. Ker so se nekatere države upirale, da bi pra- . vico narodov do samoodločbe vključili v konvencijo, je jugoslovanska delegacija ob podpori nekaterih drugih vložila amandma, v katerem je rečeno, da spoštovanje pravic do samoodločbe nalaga obveznosti vsem deželam, posebno pa tistim, ki upravljajo kolonije. Jugoslovanski amadman so sprejeli z veliko večino glasov. (Nadaljevanje s 1. strani) gli čim večjo rentabilnost. Težnje posameznih podjetij, da bi z izgovorom, da yre za rekonstrukcijo, zgradila popolnoma nove objekte, je možno preprečiti s temeljitim proučevanjem programa rekonstrukcije in racionalizacije. Takšne težnje bi omejevale, če jih ne bomo preprečili, naša nezadostna sredstva, potrebna v druge namene, in povečala težave v plačilni bilanci. Pri u-resničevanju programa rekonstrukcije in racionalizacije je treba o maksimuma upoštevati sedanje zmogljivosti naše strojegradnje. Lokacijo industrijskih objektov bomo določevali na podlagi gospodarskih meril, da Di tako zagotovili naj-rentabilnejše pogoje za proizvodnjo. Posebno pozornosit je treba posvetiti tudi uporabi predvsem nagih surovin v industrijski predelavi, ■kar, velja zlasti za kmetijske pridelke in surovine. Popolno ali pretežno izkoriščanje domačih surovin bi moralo biti merilo ne samo pri izgradnji novih objektov, temveč tudi pri razširitvi sedanjih, in to merilo naj mimo drugega določa prednost pri investiranju. Skladnejši ¡Splošni gospodarski razvoj bo ustvaril pogoje za pospešeni razvoj zaostalih področij. Izgradnja industrije na teh področjih nujno terja ustvaritev tistih pogojev, ki bodo zagotovili ekonomičnost njenega poslovanja, kakor so zagotovitev prevoza in preskrbe z energijo. V okvirru obdelave perspektivnih programov bo treba posebno proučiti metodo in najsmotr-nejše ukrepe.za razvoj gospodarsko zaostalih področij. Razvijanje smisla za varčevanje v proizvodnji in družbeni potrošnji ter navad v zvezi s tem bo prispevalo k razširitvi virov za iinansi-ranje razvoja in izboljšanje življenjskih pogojev delovnih ljudi. Zdaj imamo opravka z neredkimi primeri nesmotrne uporabe sredstev in razsipanjem, zlasti še kar zadeva razpolaganje s proračunskimi sredstvi. V naših naporih v prihodnjem razdobju sta posebnega pomena smotrnejša organizacija proizvodnje in dvig delovne storilnosti. Velikanske reierve so zlasti še v industrijski proizvodnji in bi le-le bilo treba v prihodnjem obdobju izkoristiti ter tako težiti po bisitvenem znižanju proizvodnih stroškov. To bo ugodno vplivalo na življenjski standard in izboljšalo pogoje za u-veljavljanje naših podjetij na svetovnem trgu. Proučevanje in uveljavljanje smotrnejših metod v proizvodnji, tesnejše in neposred-nejše povezanje znanstvenih ustanov s proizvodnjo, strokovno izobraževanje kadrov, odločnejša u-smeritev zbornic in združenj na te naloge, vse to bo prispevalo k zmanjšanju proizvajalnih stroškov in k boljši uporabi zmogljivosti. Razen tega je bistven činitelj v boju za povečanje delovne storilnosti sistem plač in premij. Izboljšanje plačnega sistema na podlagi pridobljenih izkušenj bi moralo o-mogočiti širšo zainteresiranost tako podjetij kakor posameznikov za povečanje proizvodnje in realnega dohodka. Kooperacija in koprodukcija v industriji, vštevši vojno industrjio, sta v vs'eh teh naporih važen činitelj. V programih izgradnje v industriji in na drugih področjih je treba že od začetka gradnje uveljaviti varčevanje, da bi se izognili precejšnji praksi nepotrebnega razsi-pavanja sredstev in luksuznega grajenja. Zaostajanje energetike in prometa za tempom gospodarskega razvoja je problem, ki zasluži posebno pozornost v okviru naših perspektivnih načrtov. Pospešeni razvoj e-nergetike je neogiben pogoj za skladnejši razvoj celotnega gospodarstva. Glavna naloga naše gospodarske politike v prihodnjem obdobju pa je izboljšanje kmetijstva. Povečanje •povprečnih donosov in postopna u-blažitev nihanj v žetvenih odnosih, ki občutno prizadevajo naše gospodarstvo, so glavna naloga pri povečanju pridelka v kmetijstvu, v tej smeri pa imamo velike možnosti in rezerve. Investicije na tem področju morajo prav tako biti usmerjene rja, kjer bodo rodile najugodnejše in najhitrejše .sadove, Takšne investicije se bodo zrcalile v naglem dohodku v tej gospodarski panogi, s tem pa tudi v vsem gospodarstvu. Njihov učinek .se bo pokazal neposredno v izboljšanju prehrane prebivalstva. Napori za izboljšanje kmetijstva so neločljivo povezani z napori, da bi krepili in razvijali vse oblike združevanja neposrednih proizvajalcev. Zadružne organizacije bodo v prihodnje na različne načine pomagale individualnemu kmetu, da bi sprejel sodobne metode kmetijske proizvodnje, po drugi strani pa bodo krepile socialistične oblike proizvodnje in lastnine, Zato je tudi razumljivo, da morajo vse zadruge ne glede na njihovo sedanjo obliko biti predvs'em nosilci izboljšanja in razvoja kmetijske proizvodnje, zlasti tam, kjer ne zadostuje indi-vidulna pobuda kmeta. Ze dosiej doseženi pozitivni rezultati zadružnih organizacij na nekaterih področjih kažejo, da je pravilno usmerjanje zadružne organizacije na • proizvodnjo eden izmed odf>Mlnih činiteljev za izboljšanje kmetijstva in za razvoj socialističnih družbenih odnosov. Zadruge imajo zelo odgovorno vlogo na področju prometa, Nanje je zdaj prenesena silno odgovorna naloga — odkupovanje kmetijskih pridelkov od individualnih pridelovalcev. To je bilo storjeno, da bi zadruge s' sodelovanjem v prometu povečale socialistične sklade za izboljšanje proizvodnje in prispevale k stabilizaciji cen na kmetijskem trgu. Zadruge bodo to nalogo, ki jim jo je zaupala socialistična skupnost, uspešno izpolnile, če se bodo borile proti špekulantskim in monopolističnim težnjam na trgu kmetijskih pridelkov. Zelo škodljivo bi bilo. če bi zadruge težile za tem, da bi se omejile ali pretežno so-sredile izključno na promet, ker bi to pomenilo, da so se sprijaznile z nezadostno ali majhno proizvodnjo. Naša politika naiproti vasi mora ustvariti pogoje za povečanje pridelka in tržnih presežkov, zagotavljajoč ustrezno naraščanje življenjskega standarda kmetov, V naši socialistični skupnosti velja isto merilo za vas, kakor velja za tovarno, da je namreč treba povečati proizvodnjo in zmanjšati proizvodne stroške ter s tem ustvariti takšno razmerje me^ cenami industrijskih in kmetijskih proizvodov, Iki bo zagotovilo enakomernejše povečanje standarda tako mestnega kakor vaškega prebivalstva. Zadružne organizacije morejo in morajo biti nosilci boja za izboljšanje kmetijstva. Vezi med zadrugo in proizvajalci bi se morale razvijati v proizvodnem procesu za povečanje proizvodnje, s čimer se bodo krepili skladi zadrug in dohodek proizvajalcev. Možnosti za takšno kooperacijo na podlagi obojestranskih interesov zadruge in proizvajalcev so v vseh panogah kmetijske dejavnosti široke. Edinole na •tej podlagi je možno v širšem obsegu izboljšati proizvodnjo in povečati sredstva ter sklade zadruge kot samostojne socialistične gospodarske organizacije. Tej nalogi mora biti podrejena in prilagojena naša kreditna in davčna politika, kakor tudi politika regres'ov, ki bi 'skupaj morali vzpostaviti k povečanju proizvodnje in delovne storilnosti. Vsi omejeni ukrepi skupaj z «motno pomočjo tistih industrijskih panog, toi preskrbujejo kmetijstvo — to velja zlasti za strojegradnjo, industrijo kmetijskih strojev in orodja in kemično industrijo — bodo prispevali k hitrejšemu povečanju kmetijske proizvodnje in industrijske predelave kmetijskih pv_-delkov. Delovne zadruge in kmetijska posestva niso dovolj razvila in zbolj-išala lastne proizvodnje v primeri s sredstvi, ki jih imajo, in še vedno niso postala vzor in privlačna sila za individualnega kmeta, V delu posameznih socialističnih gospodarstev prihajajo do izraza tako kakor v industriji pomanjkljivosti v organizaciji proizvodnje, prav tako pa tudi v nezadostni orientaciji na rentabilno investiranje. Veliki uspehi, doseženi v posameznih zadrugah in kmetijskih posestvih. so izpolnili teorijo o neza- dostnih splošnih pogojih za uspešno organizacijo proizvodnje na sodobnem velikem socialističnem posestvu. Izboljšanje dela in povečanje proizvodnje na kmetijskih posestvih, kakor tudi krepitev njihovih družbenih skladov bo povečalo zaupanje »kmetijskih pridelovalcev v višje družbene oblike proizvodnje v kmetijstvu. Na področju izmenjave in prometa s tujino smo prešli s prejšnjega sistema popolnoma administrativnega vodstva na nove oblike in metode. Le-te so ustrezale novim odnosom v proizvodnji in so nedvomno znatno prispevale k boljšemu delovanju celotnega mehanizma na tem torišču. Vendarle so se v zunanji in notranji trgovini pojavile hude subjektivne pomanjkljivosti, ki omogočajo neracionalno trgovanje in tudi to, da se ne pazi vedno na koristi celotnega gospodarstva in skupnosti. Zato je treba de-ilati za boljšo organizacijo naših podjetij, za boljše delovanje mehanizma izmenjave s tujino, za odstranitev malomarnosti in neodgovornega odnosa pri odpošiljanju blaga, dalje je treba najstrožje kaznovati kriminal itd. V zunanjetrgovinskem in deviznem sistemu je treba napraviti ustrezne spremembe v skladu z notranjim razvojem, da bi tudi s tem izboljšali pogoje za širšo in gospodarnejšo izmenjavo s tujino. V notranjem prometu je treba okrepiti družbeno kontrolo in razviti sistem državne inšpekcije, da bi odstranili pojave razsipništva in neodgovornosti ter s tem zaščitili interes'e potrošnikov in skupnosti. Izboljšanje notranje in zunanje trgovine je eden izmed važnih činiteljev, ki bo pozitivno vplival tudi na proizvodnjo samo, s tem pa tudi na življenjski standard. V okviru perspektivnih programov je treba predvideti izboljšanje gmotnih pogojev, tehnične opreme notranje in zunanje trgovine, gostinstva in turizma. Naš gospodarski in družbeni sistem j.e izpričal svoje prednosti. Sedanje težave so logična posledica pospešene industrializacije v razmerah gospodarske zaostalosti in napete razdelitve narodnega dohodka, posledica nedograjenosti sistema in naših subjektivnih pomanjkljivosti. Odstranitev teh težav in slabosti ter .skladnejši gospodarski razvoj — vse to bo omogočilo, da bo naš sistem prišel močneje do izraza in še bolj izpričal svoje prednosti. Gospodarska politika, kakor tudi program gospodarske izgradnje v prihodnjem obdobju sta povezana 5 s'adovi, doseženimi s požrtvovalnostjo in ustvarjanjem delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. Njihova socialistična zavesi in prepričanje, da grade boljše življenje, sta omogočila, da smo premagali velikanske težave v izgradnji in preobrazbi našega gospodarstva. Ta visoka zave,sit je temeljila na jasni speznavi ciljev, za dosego katerih smo se borili v tem obdobju. Naloga organizacije SZDLJ je zdaj v tem, da čimbolj' vsestransko pojasnijo ljudstvu vzroke sedanjih težav, naše nadaljnje cilje in prospektive gospodarskega razvoja in s' tem pomagajo, da bomo laže prebrodili težave in pomanjkljivosti, ki so doslej prišle do izraza v našem delu. Organizacije SZDLJ in ves vodilni kader se morajo lotiti izpolnjevanja sedanjih Ln bodočih nalog s stališča celote in enotnosti jugoslovanskega gospodarstva. Partikularistične, lokalistične in šovinistične težnje, podcenjevanje vloge socialističnih sil pri zavestnem usmerjanju gospodarskega gibanja ter pomanjkanje široke kontrole so ovira v bo-iju za dvig proizvajalnih sil dežele, za nadaljnjo izgradnjo socialističnih odnosov in izboljšanje družbenega standarda. Pri odstranjevanju takšnih in podobnih nepravilnih naz >-rov imajo zlasti odgovorno vlogo člani Zveze komunistov, Naše družbene organizacije in samoupravni organi, a zlasti še podjetja in ljudski odbori, morajo sestavljati in uresničevati svoj.e programe in naloge na podlagi splošne smeri gospodarske politike. Enotnost nazorov in akcije v boju je e-den izmed neogibnih pogojev, da bi načela gospodarske politike v prihodnjem obdobju uveljavili. DR. FRAN JURISEVIC: Vsako leto pride z zimo na dnevni red gospodarskih razprav tudi vprašanje obstoja ovčereje v našem okraju. Znano je, da so skozi stoletja ovčarji iz zaledja Istre (Ci-čerija, Brkini, Pivka) gonili na zimo svoje črede na pašo v obmorski pas Istre, Pivčani pa celo v Severno Furlanijo, čez Doberdob in Tržič, v S. Giorgio Nogaro itd. Ze pred vojno, v času največjih gospodarskih kriz, ko tudi tej panogi našega kmetijstva ni bilo pri-zanešeno, so vendar kljubovale najhujšemu pomanjkanju tiste istrske vasice, kjer so se kmetje odločno držali ovčereje. Biti ovčar, je tedaj pomenilo, biti dober gospodar. Dobri kmetje v Cičeriji so bili tudi dobri ovčarji. Znano je, da so marsikje ovčarji največ pripomogli k dvigu gospodarstva na vasi. Nastopile so wato težave, ki so zadajale postopoma ovčereji hude udarce. Prvi tak udarec je bila delitev skupnih pasišč (gmajne, ko-muiiele). Del teh pasišč je tako prišel v roke neovčarjem, ki so bili, velikokrat tudi iz same nevoščlji-vosli, vedno nasprotniki ovčarjev. Vaški oblastniki, župani ,aM pod Italijo »Ca,povila« in starešine, so bili ¿ato ponavadi vedno izbrani iz vrst neovčarjev, ki so bili v večini. Drugi hud nasprotnik ovčarjev je bil gozdar. Ta vidi le v gozdu rešitev vsega. Ni dvoma, da moramo pogozditi kraške goličave, toda tudi v gozdarstvu moramo biti dobri gospodarji in videti tudi drugo plat. Imamo na primer vasico Golac v Cičeriji, kjer so pred vojno imeli vedno nad 2000 glav drobnice, danes pa tega števila ne morejo dvigniti nad 800. V Golcu so pred 80-imi leti pogozdili hrib »Ne-besnik« z borovcem, nato pa so v več presledkih nasadili še listavce. Danes je ta hrib obraščen z gostim podgozdom in izredno bogat na paši Gledano s stališča gozdarjev, je jasno, da bi morali pustiti, da listav ci v gozdu dorastejo, kar bi trajalo še 30 —.40 let, in nato šele pričeti z izkoriščanjem gozda. Vsepovsod pa je bil teren še tudi pozneje zasajen z borovci, tako da bi morale ovce na pašo skozi te nasade, kar seveda ne gre, to vemo itudi Sami. Vaščani so zato naprosili gozdno upravo, naj bi se gozd razredčit in da bi lahko pasli ovce v »Nebesniku«. O tem seveda po gozdarskih pravilih ni niti govora, iker bi živina poškodovala mladi naraščaj iglavcev in bi gozd izgubil svoj namen in pomen. Je pa res, da bi vas z rešitvijo tega problema veliko pridobil, saj bi bilo tam dovolj krme ne samo za drobnico, marveč tudi za govejo živino. Razen tega pa bi kmetje dobili tudi več veselja za pogozdovanje in bolj bi pazili na pozgodene površine. Zaradi hudih omejitev v pogledu paše zato .nujno nazaduje kmetijstvo v tem predelu na splošno, kme- tije propadajo in kmetje niso več Itako navezani na Svojo zemljo. Čeprav borno, jih je vendar stoletja preživljala in ne bilo bi prav, če bi jo zdaj zapustili. Najhujši udarec je ovčereji zadala zadnja vojna in njene posledice se še danes poznajo. Črede ovac so bile zdecimirane in le malo drobnice je bilo ob koncu vojne pri ¡kmetih. Po vojni pa je zaradi državne meje odpadla paša v Furla-niji, paša v obmorskem predelu I-stre pa je bila otežkočena zaradi meje med Jugoslavijo in cono B STO. Končno je izbruhnila še bolezen bruceloza, ki je dejansko o-grozila obstoj ovčereje v Istri. Le odločnosti in pravilnemu postopku veterinarjev LRS Se je zahvaliti, da je bilo rešeno, kar se je pač dalo rešiti. Bila je namreč tendenca, da je treba popolnoma uničiti vse črede ovac, kjei"koli se je pojavila bruceloza. Z načrtno in dosledno izvajano tuberkulinizacijo so vete- Samo vasice Volče, Cepno, Ko-šana. Kal Neverke, Vreme, Juršče, Palčje, Bač, Koritnica, Golac, Poljane in Skadanščina so imele pred vojno nad 8000 glav drobnice — kolikor jo danes premore ves okraj — te vasice pa jo imajo le še okrog 3300 glav. Mirno trdim, da bi lahko v našem okraju redili vsaj še enkrat toliko ovac, kar bi veliko doprineslo k splošnemu dvigu gospodarstva — zato pa bo potrebno rešiti omenjene težave, kar z malo dobre volje ne bo tako težko. Ovca je skromna in v primeri S tem zelo koristna žival: ne samo meso in koža, veliko velja tudi volna, ki jo moramo celo uvažati in stane kg 800 dinarjev in celo gnoj je koristen, ker z njim kraški in istrski kmet izboljšujeta svojo izčrpano zemljo, Moramo storiti vse, da ovčerejo dvignemo na tako višino, da bo res imela vlogo, kot ji je predvidena v našem gospodarstvu, ker So zato dani vsi pogoji. Ovce na paši rinarji ob pomoči vseh rejcev ukrotili bolezen in rešil črede. Hude nasprotnike zimske paše imajo ovčarji v hrvaški Istri, posebno v' bujskem predelu. Tam so na sploh prepovedali prihod vseh ovac, ne glede na to, če So bile bolne ali ne. Naši ovčarji, ki so stoletja gonili ovce na zimsko pašo na področje Buj in Umaga, zdaj nimajo kam gnati čez zimo. Koprski okraj docela ne bo mogel rešiti tega vprašanja, posebno še, ker nameravajo prignali semkaj ovce na zimsko pašo tudi ovčarji iz hrvaške Istre. Nekateri so celo že sklenili pogodbe v tem smislu — s Kmetijskima zadrugama v Sečovljah in v Kubedu. Seveda so ovčarji zaradi takega položaja zelo zaskrbljeni in celo o-puščajo ovčerejo. Vedno več drobnice gre v zakol, medtem ko naši gospodarstveniki planirajo dvig ovčereje in povečanje števila drobnice. Iz obširnega poročila Okrajne gradbene inšpekcije in razprave na poslednjem zasedanju Okrajnega ljudskega odbora Koper želimo navesti nekatere smernice, ki so v naših razmerah dokaj aktualne. Vzlie pomanjkljivi kadrovski zasedbi okrajne gradbene inšpekcije je le-ta vendarle izvrševala del nalog, ki so predpisane na osnovi u-redb in pristojnosti občin. Med osnovnimi ovirami razvoja gradbeniške dejavnosti je pomanjkanje izdelanih urbanističnih osnov za posamezna področja (tipičen primer je sam Koper). Nekateri že izdelanih načrtov čakajo še na potrditev s strani urbanističnih komisij. Hitrejšemu in načntnejšemu reševanju teh vprašanj bodo pripomogli tudi urbanistični sveti, ko bodo formirani v vseh naših občinah. Drugo važno vprašanje, ki ga je navajalo poročilo, še izčrpneje pa ga je tudi z druge strani osvetila razprava na omenjeni okrajni skupščini, je vprašanje pi-ojektiramja objektov, ki jih gradimo in ki jih še bomo gradili. Gre za pomanjkanje projetaintskega kadra, ki bi bil ¡kos vsem obsežnim nalogam našega okraja. Tudi ne odgovarja dosedanji način projektiranja, saj se naši projektanti spuščajo v predrage izvedbe projektov. Prav tako je bil kritiziran postopek nekaterih linvestitorjev, ki forsirajo gradnje objektov brez kompletnih ali pa z zelo pomanjkljivo dokumentacijo, Ikar pogostoma povzroča naknadno podi*ažitev gradenj. Zastoje pri gradnjah pa po drugi strani povzročajo primeri, ko' med samo gradnjo nastopajo podražitve materiala. Dogaja se, da gradbena podjetja in investitorji šele po izvršenem delu ugotavljajo, da jim primanjkuje finančnih sredstev za izplačila del, namesto da bi že poprej zagotovili dovoli sredstev s Prejšnji teden so imeli slepi, ki jih je v goriškem okraju 160, po vseh večjih središčih zborovanja. Ta zborovanja so bila prirejena z namenom, da obdarijo za Praznik republike vse socialno ogrožene slepe in invalide iz sklada za zimsko pomoč. Razdelili so za 40 moških in 30 ženskih oblek tekstilnega blaga v vrednosti 300.000 din. Razen tega so razdelili 9 novih radioapa-ratov, ki so jih slepi invalidi prejeli v dosmrtno uživanje. Ganljiv prizor se je dogodil v Mostu na Soči, ko je slepa Marija Pirih iz Sela pri Podmelcu prejela radioaparat. Zjokala se je in izjavila, da ni nikoli pričakovala, da se je bodo spomnili s takim darilom, ki ji bo omogočilo, da bo lahko poslušala novice, petje in godbo iz oddaljenih krajev. Združenje slepih invalidov goriškega okraja se pripravlja na iz- vedbo okrajne skupščine. Za dobro pripravo skupščine je odbor postavil po vaseh poverjenike, ki skrbijo za povezavo z občinskimi in okrajnim ljudskim odborom ter so-cialno-zdravstveno organizacijo. Odbor slepih se zelo zanima za rehabilitacijo slepih invalidov. Devet mladoletnih slepih tovarišev se sedaj šola v Ljubljani, nekateri pa se učijo za obrtnike v Selah v Stari Loki. Dva člana sta že usposobljena telefonista za avtomatične centrale in že zaposlena. Zelo dobro poznajo na Goriškem Jožeta Cuderja, 100-odstotnega invalida, slepca iz NOB, predsednika okrajnega odbora Združenja slepih v Gorici. Zelo delavna je tudi 60-letna Mara Kanavec, ki že nekaj let dela pri okrajnem odboru Združenja slepih, pri odboru Rdečega križa v Tolminu in danes pri RI< Slovenije v Gorici. Oba imenovana prebivata sedaj v Tolminu. P. V. programom in točnimi načrti. Ugotovljeno je bilo tudi to, da i o pe-nali, ki jih plačujejo obvezniki napram investitorjem, premajhni. Cene gradbenih storitev so.od leta 1952 porasle za cca 40 — 50%. Ta podražitev vselej ni docela u-temeljena, saj bi podjetja lahko dobavila kvalitetnejši in cenejši gradbeni material iz znanih virov, kakor n. pr.: gramoz iz reke Soče stane 1.200 din, iz Slovenije pa 4.000 din za 1 kubični meter. Ugotovljeno je, da dovažajo gradbena podjetja dražje materiale, kakor je n. pr. opeko, iz ostalih republik, gramoz iz Save, les s Štajerskega in celo iz Bosne, da se včasih zaradi itre,nutnega pomanjkanja posameznih vrst materiala surovine pre-plačujejo itd., kar seveda vse neupravičeno podraži gradnje. Pri izvedbi del nastopajo zaradi hitre in ne dovolj pripravljene gradnje slabše kvalitete v izvedbi, kar pozneje kvarno vpliva na izgled in trajnost objekta, Zaradi tega mora gradbena inšpekcija zaostriti svoje zakonite zahteve napram prizadetim glede programa, projekta, dokumentacije, kvalitete, materiala itd.. Tudi Narodna banka bo morala bolj zaostriti vprašanje finančnih sredstev v tem smislu, da ne bo izdajala izjav o odobrenih kreditih za posamezne u-bjekite pred kompletiranjem celotne dokumentacije. Izredno aktualno dopolnilo k poročilu okrajne gradbene inšpekcije je podal direktor Gradbenega podjetja »1. maj«, ki je v zvezi z merami za pocenitev bodočih gradenj aperh-al na naše projektante, naj ne tekmujejo v tem, kdo od njih bo izdelal bolj kompliciran, bolj svojevrsten, seveda pa s tem ludi glede na izvedbo bolj neekonomičen projekt, temveč naj ob zaostreni družbeno-politični odgovornosti tekmujejo v tem, kdo ob njih bo izdelal glede na izvedbo čim cenejši, čim bolj ekonomičen načrt, hkrati pa — če gre za Stanovanjske zgradbe — načrt za čim udobnejša stanovanja za našega delovnega človeka. V ta namen je predlagan tudi razpis nagrad projektantom, ki bi tekmovali po takšnih kriterijih. SMUČARSKI IN PL1VALNI TEČAJ ZA GORIŠKE UČITELJE Svet za šolstvo pri okrajnem ljudskem odboru v Novi Gorici bo do januarja prihodnjega leta pripravil smučarski tečaj za prosvetne delavce. Tečaj bo v Čnnem vrhu nad Idrijo in bo trajal deset dni. Prihodnje poletje pa nameravajo organizirali za prosvetne delavce okraja tudi desetdnevni plavalni tečaj. Namen tečajev je vzbujati preko učite! js Iva pri šolski mladini večje zanimanje za šport in telesno vzgojo. Pobuda okrajnega šolskega sveta v Novi gorici je zelo pohvalna in vredna posnemanja. Zakon o gospodarskih sodiščih, objavljen v Ur. 1. FLRJ št 31/54, je poveril vodstvo zadružnega regi-' stra in registra gospodarskih organizacij okrožnim gospodarskim sodiščem. Oba registra bi morala biti točen prikaz stanja vseh podjetij, delavnic in zadrug, tako, da bi mogel vsakdo že z vpogledom v register ugotoviti pravno stanje gospodarske organizacije brez posebnih privatnih informacij. V registru gospodarskih organizacij morajo biti vpisani sledeči podatki: organ, ki je ustanovil podjetje, datum in številka odločbe, datu.n konstituiranja, posiovn' predmet, ime direktorja (upravnika, poslovodje), imena m poklic oseb, ki so upravičene podpisovati za podjetje; za poslovne enote pa še posebej: ime in sedež, poslovni predmet, ime poslovodje, imena oseb, ki so upravičene podpisovati za enoto, samostojne pravica enote in seveda tudi dovoljenje upravnega organa, ki je dovolil ustanovitev enote, V zadružnem registru pa so obvezni sledeči vpisi: poslovni predmet, imena članov upravnega odbora (vseh), imena in poklic oseb, Ici so upravičeni podpisovati zadrugo, vse obratne enote, ki so v neposredni dejavnosti zadruge in seveda tudi jamstvo in višina deleža; za samo- stojne obratne enote zadrug pa morajo biti podatki: ime in sedež, poslovni predme-t, ime upravnika, imena in poklici oseb, upravičenih za podpisovanje in ramostojne enote. Registra gospodarskih organizacij in zadrug sta torej zelu važna za naš gospodarski sistem, lahko pa odigrata svojo vlogo le, če sta res popolno zrcalo dejanskega stanja na terenu. Na žalost pa tega še nismo dosegli in še vedno znova odkrivamo podjetja, ki sploh niso registrirana, za kar so odgovorna vodstva takšnih podjetij, ki ne upoštevajo zakonitih predpisov glede registracije. Seveda jfc treba s tem v zvezi podčrtati, da neregistrirana podjetja niso pravne osebe, da so torej »divje,< gospodarske organizacije, ki bi sploh ne smele poslovati, ne bi smele imeti svojih tekočih računov, ki ne morejo tožiti, niti biti tožene,Se več, vodstvo gospodarske organizacije ah zadruge, ki ne poskrbi za pravočasno registracijo, zagreši gospodarski prekršek, ki se v smislu čl. 105 Uredbe o ustanavljanju podjetij in obratov kaznuje z denarno kaznijo do 10.000.— din. V skladu s tem je Okrožno gospodarsko sodišče v Kopru v zadnjem času že nekaj tožba zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožene stranke niso vpisane v odgovarjajoči register in seveda napotilo tožnike, da odškodninsko tožijo odgovorne osebe takih podjetij pred rednim sodiščem. Razen tega pa je te osebe prijavilo Javnemu tožilstvu radi vložitve obtožnega predloga. Vsem takim gospodarskim organizacijam je bil tudi takoj blokiran račun v banki. Kot vidimo, utegnejo postati posledice neregistracije zelo resne, vsled česar naj bo to opomin vsem tistim, ki te svoje dolžnosti še niso izpolnili, da to nemudoma store. No, težkoče, ki jih ima sodišče z registracijo, pa ne izvirajo samo iz tega, temveč morda še več vsled tega, ker gospodarske organizacije, zadruge, pa tudi ljudski odbori ne poznajo dovolj predpisov, ki veljajo za registracijo. Ne bo torej odveč, če na tem mestu opozorimo na najpogostejše napake, ki ovirajo redno in ekspeditivno poslovanje registrskega oddelka in ki povzročajo tudi samim strankam neposredne sitnosti, dopisovanja, tekanja iz urada v urad itd. Kot že omenjeno, je še precejšnje število podjetij in zadrug na območju okrožnega gospodarskega sodišča v Kopru, ki svoje obveznosti priglasitve iz Navodila o registraciji gospodarskih organizacij, objavljenega v Ur. 1. FLRJ št. 43/54 še niso izpolnila, čeprav je postavljeni rok že zdavnaj potekel. VPIS V REGISTER NOVOUSTANOVLJENIH PODJETIJ Uredba o ustanavljanju podjetij in obratov predpisuje, da se morajo podjetja, obrati, poslovna mesta priglasili za vpis v register v 15 dneh po izdaji ustanovitvene odločbe. Tega roka pa se ne drži skoraj nihče, ker se menda vodilno osebje ne za- veda ali pa noče razumeti, da se pred vpisom v register ne sme začeti s poslovanjem. Sele registracija je tisto dejanje, ki prizna podjetju svojstvo pravne osebe in pravico .do izvrševanja poslovnega predmeta. Isti predpis velja za vse zadruge. Običajno se zgodi, da pošlje podjetje prijavo za vpis — registracijo šele potem, ko jih na to kak upravni organ opozori ali zapreti s kaznijo. Za priglasitev so v spredaj navedenem Navodilu našteti dokumenti, katere mora predložiti podjetje prošnji za vpis v register. To so odločba o ustanovitvi podjetja, odločba o nastavitvi direktorja (poslovodje) c'o konstituiranja in overjeni podpisi oseb, ki so upravičene podpisovali za podjetje. Vse listine morajo biti v originalu ali overjenem prepisu. Tu se prično že težave. Listine moi.ijo biti overjene po okrajnem solišču ati po občini v smislu predpisov oz. Navodila za izvajanje zakona o overitvi podpisov, pisa in preurejamo, Mi ne bomo dopustili, da nam ta imovine propada, pa čeprav se pojavljajo zaplotniške govorice, kako da si je ta ali oni uredil hišo zase. Obsodb? vredno jo predvsem to, da tudi nekateri pošteni ljudje nasedajo takšnim razbijaškim ¡parolam reakcije. Namesto s takšnimi bre/,smiselnimi vprašanji naj bi v zvezi z gradbeno dejavnostjo naši ljudje rajši več razpravljali o dobrem in ekonomičnem projektiranju, o programih novih gradenj, o čim bolj smotrnem izkoriščanju družbenih sredstev itd., ne pa da bi se izživljali v neplodnem kritikastrstvu tedaj, ko se ta ali ona stavba že dograjuje. Pri vsaki stvari je treba ocenili, kaj je koristno, kdaj je kritika konstruktivna, kajti vedeti moramo, kaj hočemo doseči. Kar pa hočemo doseči, bomo prej dosegli z vsestranskim sodelovanjem, kakor pa z destruktivnimi težnjami, ki to včasih sovražne našemu skupnemu napredku. IK V »Minilo je deset let. odkar so bežeči fašistični okupatorji v svojem onemoglem besu požgali Šmarje do tal in deset let je že od tega, ko so se Smarjani z orožjem v roki borili za lepšo bodočnost svojega kraja in ljudi v novi Jugoslaviji Res samo deset let, polnih dela in truda, polnih bogatih uspehov. Zato ni treba več gledati s tega hriba na bleščeče luči Trsta in hrepeneti po bornem zaslužku v tem mestu; ne bo nam več treba odhajati v svet za kruhom. Sami si bomo zgradili Trst in to lepšega in bolj veselega, kot je ta. ki leži pred nami«. je rekel direktor Sorli Roman- ; ^.vVAi^Vf,; \ - : -.-:-V0" t':v ......X..... jt&Č> V -v. i O? 4 . tt . H gfe m mmgi .X i v ' -v m ■ mmsffl^ n m - - ~ - ■ Url : \,\ VV -J V soboto je bila na prostoru pred Tržnico v Kopru odprta petdnevna razstava kmetijskih strojev in orodja. Na sliki vidimo razstavni prostor s stroji in orodjem, ko si jih ogledujejo prvi obiskovalci Na poslednjem zasedanju Okrajnega ljudskega odbora Koper je bilo govora tudi o novih stanovanjskih gradnjah v Kopru. V zvezi z občutljivim stanovanjskim vprašanjem, pravzaprav v zvezi z razširjenim »razpravljanjem« glede »razkošne« gradnje bloka nad kopališčem je posegel v razpravo tudi predsednik Okrajnega odbora SZDL tovariš Jakopič-Kajtimir. Zdi se nam koristno, da navedemo nekaj podatkov iz njegovih izvajanj. V Kopru imamo namreč tudi ljudi, ki jim ne' bi bilo pogodu, če se ne bi nič gradilo, spet pa jim ni pogodu, če se kaj gradi. Razumljivo je tedaj, da so ti elementi razširili vse mogoče govorice prav pred dokončno izgradnjo bloka nad kopališčem in stanovanjskih blokov v Se-medeli. Kako pa te stvari v resnici stoje? Aparat Okrajnega ljudskega odbora je še močno pomanjkljiv. Ni kadrov. Gradbena, tržna inšpekcija, Projektivni biro, sama koprska občina — povsod manjka še strokovnjakov. Manjka nam še dokaj osnovnega kadra, manjka inženirjev, profesorjev, tiskarjev. Kamorkoli se človek ozre, manjka osnovnih strokovnjakov, Tudi vprašanje obrtništva, katerega zelo drage usluge vplivajo na standard našega delovnega človeka, bi laže reševali, če bi privabili v mesto več mojstrov in pomočnikov. Pri nas je ob pičlem številu obrtnikov potrošnik docela odvisen od tistih, ki imajo monopolen položaj. Naše komune bi lahko razvijale obrtniško dejavnost, imajo celo dokaj ponudb raznih obrtnikov iz drugih krajev, seveda — če jim damo stanovanja. Prav isti primer je v naših podjetjih, ki mnoga še nimajo urejene svoje notranje organizacije. Manjka strokovnjakov. radi pa bi prišli, če bi zanje imeli — stanovanja. Vzemimo samo primer tovarne »Tomos«! Tovarna bo povečala narodni dohodek kar za tri milijarde dinarjev, zaposlila pa tudi 50 odstotkov odvišne ženske delovne sile na našem področju. Z izdelki te tovarne, z ljudskimi motorji bomo izboljšali tudi življenjski standard. Pri nas imamo dobre ceste, delno bomo omilili hudo stanovanjsko stisko tudi s temi motorji, saj je znano, da se po svetu delavci vozijo na delo dokaj daleč. Naš okraj bo imel tedaj od te tovarne vsestransko korist, da ne omenjamo pomena tovarne »Tomos« v merilu vse države. Predvsem pa bo ta tovarna rabila strokovni kader: inženirje, komercialiste, ekonomiste itd. Rabila bo strokovnjake, ki bodo znali rešiti tudi vprašanje, čim cenejše produkcije. Ko gremo v borbo za ta osnovni kader, od katerega zavisi bodoči gospodarski in kulturnoprosvetni raz-cvit našega področja, tedaj ugotovimo, da je takšen kader, če je kaj vreden, že nekje drugje zaposlen. Ta kader ne stanuje v slabih stanovanjih. Če hočemo tedaj te nam potrebne strokovnjake pridobiti na primer iz Ljubljane, Maribora, Za- sama predlagala vpis konstituiranja, seveda tudi brez prilog Za vpis konstituiranja je brezpogojno predložiti po pristojnem LO potrjena pravila podjetja in dovoljenje za konstituiranje, sicer se registracija ne more in ne sme izvršiti. Rok za priglasitev je prav tako 15 dni po sprejemu odločbe. .VPIS RAČUNOVODIJ IN KNJIGOVODIJ Pri nastavitvah računovodij in knjigovodij je potrebna po Uredbi o knjigovodstvu gospodarskih organizacij pritrditev OLO za vsako službeno mesto in za vsako osebo. Mnogo podjetij izjavlja, da njihov knjigovodja vrši iste posle pri drugem podjetju in je tam položil prisego ter smatrajo tako zahtevo sodišča za birokracijo. Knjigovodja — računovodja mora za vsako ood-jetie, kjer dela te posle, dobiti pristanek in položiti prisego in šele po predložitvi teh dokumentov z overjenim podpisom, bo sodišče lahko dotično osebo vpisalo v register. PRIJAVA IN REGISTRACIJA SPREM.EM3 Vse spremembe, ki so predmet vpisa v register — bodisi zadružnih ali gospodarskih organizacij, se mo- rajo s pr:.ložitvijo dokumentov javili gospodarskemu sodišču v roku 15 dni. V predlogu za vpis v register mora biti navedeno kaj naj se vpiše, dokumenti pa so priloženi zato, da so iz njih vidi utemeljenost predloga. Do sedaj vloženi predlogi so bili zvečine zelo pomanjkljivi in je moralo sodišče šele iz prilog ugotavljati, kakšen vpis naj izvrši v register. Ne samo, da je to nepotrebno in zamudno delo, možno je tudi vpisati kako drugo činjenico, ki *je predlagatelj kot neobstoječo v prijavi ne bi zahteval. Nepopolne ali netočne predloge bo sodišče v bodoče zavračalo, škodo bodo imeli pa le predlagatelji s plačili višjih taks. Zadruge morajo kot dokumente za svoje sklepe predlagati zapisnike občnih zborov in zapisnike svojih upravnih odborov, poleg teh pa seveda še druge listine n. pr. dovoljenje ljudskega odboja o dovolitvi obrata, o pritrditvi namestitve računovodje itd. Zapisniki sej in občnih zborov se običajno prc-ala-gajo v izvirniku tj., da so podpisani od predsednika občnega zbora, zapisnikarja in dveh overovateljev, prisotnih na občnem zboru, sejni pa po članih upravnega odbora. Ostale priloge pa morajc biti overjene po pristojnih organih kot zgoraj navederio. Vse to je od posameznih zadrug zelo težko dobiti, četudi zahtevo niso velike, ker imajo dotične ljudi stalno v dosegu. Zgodi se, da so vse osebe, ki imajo podpisati zapisnik v neposredni bližini zadružne pisarne, nekatere celo v službi zadruge, pa jih sestavljat jc ali prepisovalec zapi-.-.nika ne pokliče k podpisu, ampak sam podpiše točnost prapis-j in to še oseba, ki v zadrugi sploh nima pravice podpihovati. Pri sprejemanju novih pravil ali spremembi pravil, mora biti k priglasitvi \:a vpis spremembe v register predložen original potrjenih pravil ali po: jeni izvleček členov pravil, ki se spremenijo. Pravila mora najprej podpisati upravni odbor in jih potem dati v potrditev ObLO-u. Tako podpisan izvod lahko smatra sodišče za verodoslo-jc, dokument. Pri spremembi pravil pa mora izvleček vsebovati najprej člene da tedaj veljavnih pra ■ vil in nuto sprejeto člene. Seveda mora biti izvleček podpisan in potrjen tako, kot velja za pravila. Dr. S. I'. — A. L. r>o vsej Primorski so bile v dneh pred praznikom republike številne proslave rojstnega dne nove Jugoslavije, Vasi in mesta so bila v svečanem razpoloženju in okrašena z zastavami. Delo v tovarnah in drugod je počivalo, V KOPRU, IZOLI IN V PIRANU so bile svečane akademije že v petek in v soboto zvečer, ker so delavci in nameščenci že v soboto in nedeljo odpotovali na razne strani na štiridnevni oddih in tako izkoristili praznike. v Šmarjah pri kopru so Dan republike praznovali na posebno slavnosten način, ko so v nedeljo dopoldne odprli novo tovarno radioapara-tov. Pri pobegih-ce2arjih je bila proslava v dvorani zadružnega doma. Slavnostni govor je imel tovariš Fabl-jan Valcntič,šolska mladina pa je nastopila z nekaj recitacijami. Mladina prt Cezarjih Je sredi vasi pripravila velik kres in ga zažgala, ko je ura odbila polnoči. Ob kresu so se zbrali vsi vaščani. V HRVATINII-i V milj-skih HRIBIH je Socialistična zveza organizirala lepo jiroslavo, katere se je udeležilo veliko število ljudi iz Bo-žičev, Kolombana, Sodnikov in Hrva-tlnov. Slavnostni govor je imel inženir Stipovec, nakar je pevski zbor pod vodstvom Zdravlca Gašperlina zapel nekaj partizanskih pesmi. V SE- Šmarjah Istok sebi in vsem prebivalcem Smarij iz srca, ko je začel svečanost. otvoritve tovarne »ERMA« v nedeljo dopoldne v Šmarjah. Svečane otvoritve so se udeležili tudi številni ugledni gostje, ki s'o si jih graditelji tovarne želeli videti v svoji sredi. Med povabljenci so bil! razen sekretarja Okrajnega koieja ZKS Alberta Jakopiča — Kajtimirja. predsednika 0-kraineaa ljudskega odbora Albina Dujca in sekrearja Občinskega komiteja ZKS Bada Pišota — Sokola, tudi predstavniki radio industrije iz Ljubljane in Beograda in drugi. Tovariš Kajtimir je čestital prebivalcem Smarij v imenu Okrajnega komiteja ZKS in Okrajnega odbora SZDL k dograditvi tovarne in prazniku republike: » . . . rojstni dan'naše republike je dai našim narodom neslutenih moči. V neustrašnem zanosu, iko jih ni mogel na poti osvoboditve ustaviti nihče, niti goreči domovi, niti tisoči krvavečih v boju. niti tisoči trpečih po koncentracijskih taboriščih, so se naši narodi borili za svojo socialno in nacionalno osvoboditev, ... v porušeni domovini smo pričeli graditi temelje novega življenja, Kljub vsem preprekam in težavam smo zgradili na stotine novih tovarn, obnovili mesta in vasi, zgradili ceste in hidroelektrarne — gradimo si nov, lepši dom, dom svobodnega in lepšega življenja za vsakogar, ki je pošten in voljan delati. . . . čeprav smo morali za to o-gromno žrtvovali, saj smo morali prepustiti del svojih bratov tuji oblasti, ki jih danes ponovno preganja, ker so se borili za skupno stvar človeštva, prot i fašizmu in nacizmu, smo ponosni, da smo v svojih prizadevanjih uspeli. ... ko odpiramo to novo tovarno, pa s'e zavedajmo, da nas čakajo še nove naloge: povečati moramo produkcijo v industriji in v kmetijskem zadružništvu. Vašemu kolektivu čestitam prav zat.o, ker je znal med dograjevanjem tega poslopja ustvarjati z drobnim delom potrebna sredstva za dograditev tovarne. Tak način dela bi moral biti vzor našim bodočim graditeljem, ker je popolnoma v skladu z našo politiko, ki temelji na načelu, da moramo graditi v skladu z našimi zmogljivostmi in s sredstvi, ki jih že ustvarjamo. Tako je ta tovarna nov dokaz naše ustvarjalnosti, zato naj nam vliva vero in zaupanje v lastne sile ter naj postane žafišče političnega, kulturnega in prosvetnega dela vse okolice«. Kolektivu in zadružnikom so čestitali še predsednik Okrajnega ljudskega odbora Albin Dujc, sekretar Občinskega komiteja ZKS Rado Pišot — Sokol in zastopnik zadruge Slane Ulčnik, potem pa je tovariš Dujc simbolično odprl tovarno. .. ar COVLJAH jc bila proslava v rudarskem domu. Po slavnostnem govoru sta nastopila pevski zbor »Svobode« in pionirski zbor osnovne šole. Ob tej priložnosti so odprli tudi novo knjižnico. Pri ANTONU PRI KOPRU so Imeli proslavo dne 29, novembra zvečer v dvorani zadružnega doma. Tu je za to priložnost gostovalo Gledališče Slovenskega Primorja iz Kopra z Držič-Ruplovim Botrom Andražem. V ILIRSKI BISTRICI je bila proslava zvečer pred praznikom. Slavnostni govor je imel podpredsednik občinskega ljudskega odbora Lojze Celigoj. Po govoru so nastopili člani KUD »Tone Tomšič« z recitacijami in pevskimi točkami. Sodelovali so tudi pripadniki JLA in folklorna skupina z narodnimi plesi, V tovarni »Lesonit« so imeli delavci proslavo zvečer na Dan republike. V kulturnem delu proslave sta nastopila pevski zbor podjetja in KUD »Tone Tomšič«. Po proslavi .je direktor podjetja Dušan Keber izročil pohvale najboljšim članom kolektiva. ZDRUŽENJE SLEPIH IZ PIVKE, POSTOJNE IN ILIRSKE BISTRICE je imelo proslavo 20. novembra v nedeljo. Spored proslave je bil zelo pester in je trajal več ur. Nastopila sta orkestra slepih iz škofje Loke in iz Cerknice. Dijaki gimnazije in pionirji osnovne šole iz Pivke so nastopili z recitacijami, moški pevski zbor »Srečko Kosovel« iz Pivke pa je zapel nekaj pesmi. Združenje slepih Slovenije je ob tej priložnosti podarilo slepim tri radijske aparate in dve uri za slepe. NA OBČINSKI PROSLAVI V PIVKI, ki je bila v ponedeljek zvečer, je govoril predsednik občine Milan Za-krajšek, v KOSANI pa član občinskega komiteja Zveze komunistov Pivka Ivan Colc, Občinski ljudski odbor je med socialno ogrožene razdelil 300.000 dinarjev pomoči. Na Dan republike je v Pivki gostovalo Narodno gledališče z Reke. V POSTOJNI je bila proslava v polni dvorani Kulturnega doma. Slavnostni govor je imel tajnik občinskega LO Tone Strle. Sledil je pester kulturni spored, katergea so izvajali člani KUD Postojna in dijaki gimnazije. Nastopil je tudi tridesetčlanski orkester C.anice TVD »Partizan« so izvajale- na. besc-clUo »Konluh planinama« proste vaje. Na' sam praznik so bile gasilske vaje in razne športne prireditve. Vojaška godba je v jutranjih lirah igrala budmee. V AJDOVŠČINI je bila proslava na večer pred praznikom. Po slavnostnem govoru, ki ga jc imel predsednik občinskega ljudskega odbora Slavko Jež, je pevski zbor gimnazije zapel več partizanskih pesmi. S svečano akademijo-so Dan republike proslavili tudi v VIPAVI. Slavnostni govor je imel podpredsednik občinskega LO Josip Kostanjevec. V imenu JLA je prebivalcem čestital k prazniku kape-tan Ivica Skreblln, Kulturni del proslave so izvedli mladinci, reeitatorji in članice TVD »Partizan«. Igralska skupina iz Budanj je nastopila s krajšim prizorom iz narodnoosvobodilne borbe. Mladinska godba iz Goč nad Vipavo, ki je za to priložnost prvič nastopila, je zaigrala več partizanskih pesmi. V IDRIJI je na svečani akademiji imel slavnostni govor predsednik občinskega LO Lado Božič. Pri kulturnem delu so sodelovali pevski zbor in orkester Svobode in nekateri reeitatorji. V partizanski vasi Gorenji Tri-buši so za Dan republike z večjo slav-nostjo odprli nov zadružni dom. Krvodajalstvo in gospodinjski tečaji na Tolminskem Od 400 prijavljenih se je za oddajo krvi na Tolminskem odzvalo le nekaj nad 200 ljudi. Pohvaliti je treba študentsko mladino in razne uslužbence. Največ je bilo žensk. Nerazumljivo pa je, da je bilo iz vrst delavstva tako malo odziva. Kako naj to vskladimo z dejstvom, da je prav med delavci največ nesreč, ki zahtevajo pomoč transfuzije krvi? Mogoče odgovorni v podjetjih niso znali prikazati velikega pomena te humanitarne akcije? Na Tolminskem so začeli s pripravami za drugi gospodinjski tečaj. Do sedaj se je priglasilo nad 400 mladink. Letos je' določenih 70 ur praktičnega dela. Mladinke se bodo učile splošne higiene, nege otrok, prve pomoči in drugih potrebnih predmetov. Tečaji bodo v Idriji, v Cerknem, na Grahovem, v Tribuši, v Tolminu, v Mostu na Soči, v Breginju, v Kobaridu in v Bovcu. V. r. Druga premiera GSP v Kopru -- Drži«' - Rupel: BOTER ANDRAŽ □ □ V sredo, 23. novembra, je postavilo Gledališče Slovenskega Pri-morja na oder drugo premiera v letošnjem letu: Držič-Fortez-Ruplo-vega Botra Andraža. Avtor tega dela. Marin Držič, je živel pekako v istem času kot pri nas Primož Trubar. Po poklicu je bil duhovnik, a kritični duh, /bujen pod vplivom moderne kulture, mu ni dal miru: begal je iz kraja v kraj, iskal senzacij in pripravljal upor proti dvanajstorici, proti despotom bogatega rodnega mesta Dubrovnika. Antično in renesančno umetnost je spoznal že, ko je študiral v Sieni. Ker se je udeleževal prepovedanih gledalšikih predstav," je bil celo zaprt. Ogreval se je za ljubezensko (pe-trarktistično) poezijo in pastirske igre, jih prevajal in pisal sam, a najbolj ga je privlačevala tako imenovana commedia erudita. katere mojstra sta bila P. Aretino in N. Macchiavelli. Njuna igra, preračunana na žgoč in sproščen posmeh, polna duhovitosti, predrznosti, kvarit in komičnih situacij, ,je bila Držiču za vzor. Kot rojen komik in satirik, v svojem času prav tako občudovan kot zasovražen, je duhovitosti kar iz rokava stresal. Večino svojih del je improviziral, zato se je ohranilo le G komedij in še te so nepopolne. Najboljša med njimi je komedija Dundo Maroje. Nastala je v letu, ko je izšla pri nas prva knjiga (1550). V nji pripoveduje Držič o dubrovniškem skopuhu, ki je poslal nadebudngea sina po kupčiji v Italijo. Tega pa je zamikalo življenje, odšel je v Rim in zapravil s kurtizano Lavro 5000 dukatov, ves očetov denar. Kakšen konec je igra imela, natanko ne vemo, ker se je zadnji del rokopisa izgubil. Verjetno pa je, da je bil nekako tak, kot si ga je zamislil hrvaški dramaturg M, Fortez, ki je delo tudi drugače prikrojil za sodobno gledališče: izločil je več nepotrebnih oseb in skrčil igro od 5 dejanj na 3. Iz te prireditve je zrasel slovenski Boter Andraž. Ko občudujemo in hvalimo spretnost, s katero je dr. Mirko Rupel prelil jezik Dunda Maroja, to je staro hrvaščino, v baročno slovenščino, v jezik Janeza Svetokriškega, moramo dodati, da nas moti popolna slovenizacija. Težko si namreč predstavljamo, da bi imeli v 17. stoletju na Vipavskem ljudi, kot v igri nastopajo: bogate in skopušne kot v pravljici, lahko miselne in spo-korne kot v bibliji, medtem ko je bilo vse to za renesačni Dubrovnik vsakdanja st.var. Gledališče je prav ukrenilo, ko je sprejelo Botra Andraža na spored. Gledalci so se spoznali z enim največjih jugoslovanskih komedio-grafov, igralcem pa je bila dana priložnost pokazati, koliko in kako je nanje vplival Mali teater. Igra pomeni zares korak naprej v razvoju koprskega gledališča. Sproščenost, dinamika, stik z gledalci — to so teatrski imperativi, o katerih smo sicer večkrat pisali in o njih brali, a jih doslej nismo doživeli v domačem Talijinem hramu. To pot je drugače. Režiser Srečko Tič je imel srečno roko že pri izbiri igralcev, predvsem Mede-ža, Šimna in Katrine, pa tudi botra Andraža in drugih. Izrabil je vso situacijsko in karakterno komiko, razgibal igro s posrečeno sceno in dal dialogom nekaj tistega pravega ognja, ki je tako značilen za italijansko in renesančno komedijo na splošno. In ker jo bil celoten za- snutek pravilen, so igralci lahko sledili režiserjevi zamisli in jo vskladili z osebnim doživetjem umetnine. Čeprav so bile ženske kreacije slabše kot moške, čeprav so bile stranske vloge premalo izdelane in čeprav dela jezik večini šc hude preglavice, je treba reči, da je uprizoritev uspela in da bo z njo podeželska publika prav tako zadovoljna, kot je bila koprska. Obisk Malega teatra je bil vsekakor koristen. Se nekaj takih gostovanj — pa bo tudi Zola na odru res Zola, Se to: Gledališki list naj bo skrb-neje pripravljen in manj učenjaški. Mnw® ž?--- - í-, /^-î M 1 HM mm s Sllš - «II Finale Držič-Ruplove komedije Gledališča Slovenskega »BOTER ANDRAŽ« v izvedbi Primorja v Kopru Kako skrbijo ze duhovno rast v piranski občini Pred kratkim, je Svet za prosveto in kulturo pri Občinskem ljudskem odboru Piran na svoji redni seji razpravljal o kulturno prosvetni dejavnosti, na območju občine — komune Piran, pregledal dosedanja prizadevanja kakor tudi uspehe in si začrtal pot za delo v prihodnje. Skrbno pripravljen pretres je sicer pokazal na vrsto pomanjkljivosti, ki pa se niso vrinile morda zaradi neresnega prizadevanja odgovornih ali celo zaradi osebnih nesoglasij, temveč so do neke mere povezane z nenehnim prelivanjem prebivalstva in njegovim sedanjim sestavom. Struktura prebivalstva se je namreč posebno v piranskem predelu v zadnjem času močno spremenila. Spremembo je prinesla predvsem fluktuacija starega prebivalstva in naseljevanje novih ljudi iz vseh delov Slovenije, ki oživljajo izpraznjene domove. To valovanje in ta nestalnost pa seveda močno vplivata na vse kulturno-prosvetno delo v okraju. Ne moremo reči, da ga docela ovirata, toda tesnita ga vsekakor. Živahna razprava na omenjenem sestanku pa nam zagotavlja, da bo teklo de- / i-T V ..4\ IV V Mali dvorani Gledališča Slovenskega Primorja v Kopru razstavlja te dni slikar Mario L. VILHAR. Doma je iz Postojne, v Zagrebu je študiral tehniko, v Ljubljani pa zdaj študira v risarsko-slikarski šoli »Ivan Rob«. Udeležil se je že nekaterih kolektivnih razstav, njegova prva samostojna razstava pa je zdaj v Kopru. Razstavlja več kot 70 del (olja, akvareli, plastika). Na sliki: Vilharjev akvarel »Reško pristanišče«. lo in stremljenje za dvig duhovne rasti po skrbno pripravljeni poti — torej se ni bati, da bi ne bilo uspehov. SEČOVLJE »Svoboda« v Sečovljah šteje okoli 200 članov. Posebno živahna je dramska družina, ki pravkar pripravlja igro »Pesem ,s ceste«. Imajo še pevski zbor, ki se pridno pripravlja na nastope, in šahovsko sekcijo, ki je že pričela z organiziranjem rednih turnirjev, Posebej moramo omeniti vodstvo sečovelj-skega rudnika, ki je pobudnik v tem rudarskem revirju in ki nudi društvu tudi izdatno materialno pomoč (nabava tamburaških glasbil, dograditev garderobe, pomoč kniž-nici itd.). Tu je še Ljudska univerza, ki ima na programu številna predavanja, za katera so deloma povabili strokovanjake iz Kopra. V okviru Ljudske tehnike uspešno deluje Avto-moto društvo, ki je doslej usposobilo že lepo število vozačev motornih vozil. Kul-turno-prosvetna dejavnost bi bila v Sečovljah še bolj razgibana in bi dosegla še lepše uspehe, ko bi ji bila prihranjena skrb za kulturni dom in dvorano za filmske predstave, ki jih Seč ovljani močno pogrešajo. V zadnjem času se jim je še uresničila stara želja — v Sečovljah do odprli dvoletno Kmetij-sko-gospodarsko šolo. PORTOROŽ Tudi v Portorožu deluje zelo razgibano DPD »Svoboda«, ki šteje 176 članov in vključuje dramsko skupino, ima knjižnico in pevski zbor. Tako bodo v kratkem gostovali v Sv. Luciji s komedijo »Ko bi padli oživeli« in jo potem šli pokazat v Sečovlje in v Raven. Pač pa bi naj portoroška »Svoboda« navezala še tesnejše stike s kulturno dejavnostjo v Sv. Luciji, posebno s tamkajšnjo godbo in pevskim zborom. Poleg »Svobode« imajo v Portorožu še T V D »Partizan«, Šahovsko sekcijo. Strelsko družino, organizacijo Ljudske tehnike. Jadralni klub, Veslaški klub, Avto-moto društvo in Fotosekcijo. RAVEN — NOVA VAS Tudi tukaj ne spijo. Njihovo kulturno društvo »Sloga« vključuje številne člane, posebno še dramska sekcija. Pevski zbor je pravtako živahen, le da nima stalnega pevo-vodje. Ravenčani in Novovaščani radi zahajajo v knjižnico, kdaj pa kdaj pa kdaj pa jih razgiba domač Mara Ilusova: Po odgonu in druge zgodbe. Izbral, uredil in spremno besedo napisal Viktor Smolej. Za Voukovo knjigo »Na mejniku' dveh svetov« smo dobili sedaj v izdaji Primorske založbe — Lipe že drugega primorskega malo poznanega avtorja — Maro Husovo v drobnem, a zato skrbnem izboru. Mara Hursova, doma iz Sežane (roj. 24. nov. 1900-u, 2, jan. 1944) je bila preprosto kmečko dekle, ki je, nadarjena, hrepenela po študiju. Se v vojnem letu 1918 je zbežala v Jugoslavijo, kajti Primorsko so zasedale italijanske čete. Toda s študijem ni bilo nič. Trda življenjska resničnost jo je prisilila, da je postala dekla. Težko ji je bilo ob misli, da razdaja sebe z rokami, ko pa je v sebi čutila duhovno moč, umske sile, ki bi jih tako iz srca rada razvijala in razdajala. Vendar doba, v kateri se je udinjala kot služkinja, ni šla nekoristno mimo nje. Danes lahko rečemo, da je bila zanjo nujna, saj ji je kasneje pomenila stržen in osnovo njenega literarnega ustvarjanja. Kajti prav ta doba je našla v njenem oblikovanju najmočnejši in najgloblji odsev ter tudi umetniško najbolj prepričljiv odraz. Kasneje se ji je sreča nekoliko nasmehnila. V Beogradu je dovršila šolo za zaščitne sestre. Službovala nato v Strugi in Bitoli, se poročila, doživela tragično družinsko življenje in moževo smrt (1935). Kasneje (1937) je prosila za premestitev in prišla v Banjaluko v Bosni. Vojna jo je zatekla prav tu. Našim pregnancem je veliko pomagala, pa tudi oskrbovala partizanske bolnišnice s sanitetnim materialom. V usodnih dneh od 31. dec. 1943 do 2. jan. 1944 so jo Nemci ustrelili skupaj z drugimi v njenem stanovanju. Mara je začela pisati v prvih letih službovanja. Pojavila se je v Mladiki 1928 in ji ostala zvesta vse do 1941. Svoje prispevke je kdaj pa kdaj poslala tudi Ženskemu svetu. Našemu rodu in Vrtcu. — Vsega, ker je Mara Husova objavila, orkester. Pred kratkim so organizirali uspeli kmečki praznik, v programu letošnje sezone pa imkjo še ureditev obeh odrov, zbiranje narodnih noš, izpopolnitev domače godbe na pihala in okoli 15 predavanj v okviru Ljudske univerze. Živahno je tudi TVD »Partizan«, ki vključuje okoli 40 aktivnih članov. Ravenci pa so še- posebno veseli Kmetijsko-gospodarske šole, ki je pričela tudi v Ravnem izobraževali kmečko prebivalstvo in jih strokovno usposablja. PADNA Zal je v tem kotičku piranske občine kulturno delo skorajda docela umrlo, čeprav je bilo svoje dni dokaj živahno. Nekdanje kulturno društvo je zaspalo, ker nimajo v Padni ne primernih prostorov ne vodilnega kadra. Filmske predstave morejo obiskati največ dvakrat mesečno, ko jih obišče potujoči kino. Medtem pa imajo Padničani mnogo dobre volje in veselja do prosvetnega dela. Toda brez vsega pa vendarle niso: imajo nogometno ekipo, ki jih častno zastopa. Sosednja društva bodo morala posvetiti Padni malo več pozornosti in ji pomagati na noge s svojimi izkušnjami in izdatno pomočjo, pa bodo tudi tukaj kulturno zaživeli. STRUNJAN S kulturno-prosvetno dejavnostjo v Strunjanu je pravtako, če ne še bolj žalostno, kot v Padni, kajti v tem kraju je umrlo sleherno prizadevanje za kulturno rast. Pri vsem tem pa imajo v Strunjanu lepo preurejen kulturni dom, ki potrpežljivo čaka, da bi kdo izpolnil njegovo večno in morečo praznino. Zaenkrat bi bilo temu predelu najbolj poma-gano, če bi sosedna društva qrga-nizirala razna gostovanja, ki bi vsaj trenutno zamašila občutno vrzel. Z ustaljenostjo prebivalstva pa se bo verjetno tudi to žalostno stanje izboljšalo. ni niti tako veliko; obsega okoli 30 enot (povesti, potopisi, humoreske itd.). V samostojni knjižni izdaji pa »Njene službe« (Mohorjeva knjižnica zv. 59) 1933 in povest »Živa pla-menica« (Mohorjeva knjižnica zv. 99) 1938. V naši izdaji dostojno predstavlja našo kraško pisateljico devet njenih črtic in odlomkov iz povesti Njene službe. So nekakšen prerez skozi njeno delo ter izbrane tako, da pokažejo vse značilne elemente njenega pisanja. Sprava na klancu je prisrčno pisana črtica, kjer so v čudovit krogotok zajeti ljudje in živali, sovraštvo in ljubezen, kmečka, rekel bi kraška visokost. Toplo in razumevajoče opisano vaško sovraštvo, ki ga ublažijo živali in otroci. Božič v Makedoniji je folklorno zajeta črtica, ki veliko pripomore k predstavi narodnih običajev med makedonskim ljudstvom, ki ga, čeprav smo z njim v državni skupnosti, še premalo poznamo (razen plesov in noš). Po odgonu je čustveno eno najmočnejših črtic v knjigi. Opis žalostne poti je drobna mojstrovina. Črtica razodeva vso toplino, ki jo je pisateljica vnašala v svoje pisanje. Nedvomno je tu Mara dobila svojo življenjsko globino in smisel — sebe samo. Podoba sveta in družbe je resnična. Vročina je kratka, veselo-šaljiva zgodba. Čeprav ni nič posebnega, je vendar poseg v duševnost malih ljudi. Inšpekcija je tipičen primer Marine proze, ki obravnava problem birokracije. Napisana je naravnost čudovito. Pisanje v zgodbi narašča vzporedno z mrzličnostjo, s katero pričakujejo inšpekcijo. Sličico je. je pisateljica vzela iz svoje srede, sicer pa je tako splošna, da jo lahko prenesemo kamorkoli, ne da bi izgubila količkaj svoje svežine. Blagoslovitev je zopet primer pi-sateljičinega smisla za humor. Rekel bi celo, da je tu precej izvirna. Zelo posrečeno so izbrani priimki (Cucek, Bučnik) in nekatere prispodobe (krščene miši, str. 63), čeprav ne docela izvirne. Umetniški koncert obdeluje meščanstvo, tisto družbeno plast, ki jo je, kot vse izgleda, imela Mara najbolj v želodcu, polno lepih fraz in besed, lastne pohvale in povzdigovanja, ki je celo kulturno delo obračalo sebi v prid. Značaje te družbene plasti je posrečeno orisala. Svinjska pravda je polna sarkazma in ironije, ki prehaja včasih že v grobost. Tu se človek že bolj prisiljeno nasmehne. Dražba je vzeta tudi iz vojaškega življenja in ima ironično noto ter je močan posmeh birokraciji. Smrt in pogreb Cincarja Mata je slika, vzeta iz življenja makedonskega mešetarja, ki se dokaj prijetno bere. S knjigo »Po odgonu in druge zgodbe« je pisateljica doživela izdajo svoje tretje knjige, opremljene z bibliografijo njenih del, z opombami, predvsem pa z dobro besedo, ki skuša Marino življenje, njeno literarno delo in razvoj postaviti v okvir časa, razmer in njene ustvarjalne moči ter tako pozitivno oceniti njene napore. Prireditelju prof. Viktorju Smoleju je uspelo, da nam je to prikazal na neprisiljen, preprost in razumljiv način. Velike ali nadpovprečne literarne umetnosti v vsem Marinem pisanju ni; vendar je za pisateljico samo-ukinjo dosegla zavidljivo višino. Posebej če pomislimo na dejstvo, da ni živela v domovini in ni imela z njo direktnega stika. Življenje je znala opazovati in ga takega, kakršnega jo videla, verno prenašati v svoje pisanje. Če pa je njeno pisanje zdaj tako zdaj tako, je to nedvomno odraz njenega dokaj razbitega in po svoje žalostnega življenja, zakaj sončnih let ni imela. Za nas Primorce in za Kraševce posebej pa je lep vzgled vztrajnosti in odpornosti, tipične kraške trme (v dobrem pomenu besede), s katero je šla skozi življenje in s katero se je zagrizla v delo. Kot taka nam lahko vedno nekaj, več. precej pomeni. Oprema Nuše Jontez je lepa, barvno skladna; zadela je pokrajino, kakor tudi znala nakazati psihološko ozračje vsebine. Marijan Brecelj Matevž Hace: Pred sto leti so v Loški dolini imeli monopolno pravico za lov mogočni nemški princi Schoenburgi, ki so bili lastniki obsežnih snežniških gozdov. Ti gozdovi so bili izredno bogati zlasti na visoki divjadi — jelenih in srnah, na divjih petelinih, manjkalo pa ni tudi divjih prašičev in drugih živali. Cele črede jelenov so se podile po notranjskih njivah. Kevni notranjski kmetje in kajžarji so morali gledati, kako jim divjad uničuje že itak borne pridelke. Seveda so se zalo maščevali, kakor so vedeli in znali. Po pripovedovanju starih ljudi je tedaj zelo evetel divji lov in so se z njim prizadeti kmetje vsaj malo odškodovali plemenitašu in tujemu mogotcu za svoje pridelke. Posebno pa so se znesli nad divjadjo kmetje po zemljiški odvezi leta 1848. Privlekli so na dan starinske puške in šli v gozdove, kjer so po cele dni streljali divjad. Stoletja zadrževana jeza je izbruhnila z elementarno silo in nič je ni moglo zadržati. Prišlo je celo tako daleč, da je bil jelen — kralj notranj skih gozdov — popolnoma uničen. Zadnjega jelena so ustrelili leta 13^0 — rogovje še lahko vidiš v snežniškem gradu. Štirideset let so bili notranjski gozdovi brez jelena. Sele proti koncu minulega stoletja so ga lastniki snežniških gozdov ponovno naselili. Uvozili so ga iz Nemčije in imeli dolga leta zagrajenega v Leskovi dolini Ta kraj je poln lepih jelk in se še danes imenuje zvori-nj ak. Pred tridesetimi leti, ko sms še tam okoli sekali hoje, so bili tisli prostori podobni gmajnam. Bilo je celo nekaj njiv, na katerih lo logarji sadili krompir in peso za hrano jelenom. Lepo so skrbeli za- Jelena sc tepeta za hrano nje, jih krmili in jim napravljali solnice, dokler jih niso končno izpustili v širne gozdove. Sedaj so vsi tisti prostori obražčeni z lepimi jelkami — med njimi pa so se, zdaj popolnoma svobodni, spet naselili jeleni. Precej je še ohranjen tudi medved, ki pa je strogo zaščiten in se je temu zahvaliti, da ga je večkrat mogoče videti. Sam sem ga videl štirikrat v življenju. Zadnjič sem ga videl lani 20. julija ob sedmih zjutraj na Zavrhu, blizu Bičke gore na meji Jarcovega laza, kjer je razkopaval neko mravljišče. Prišel sem na komaj 120 metrov do njega. Ko me je zagledal, je za hip obstal, nato pa se je obrnil in mirno od-hlacal v gozd. Bil sem v gozdu s sekiro na rami, dan je bil jasen in sončen, po visoki travi v lazih pa je bila močna rosa. Zdaj je v naših gozdovih spet polno lepe divjadi. Ko sem hodil od Grgorinove senožeti do Zavrha, kako uro hoda, sem po poti videl šest jelenov in okrog 25 srnjakov, srn in srnic, ki so se mirno pasli ob robu gozdov po senožetih. Medved človeku ni nevaren, če ga pusti v miru. Lahko pa je ne- Divji petelin — kras Snežnika varna medvedka, če se sučeš okoli nje, kadar ima mladiče. Zelo škodljiva zverina so volkovi. V minulem stoletju jih še ni bilo veliko v gozdovih Loške doline. V večjem številu so se priklatili iz Bosne čez Hrvaško v prvih letih tega stoletja. Loške prebivalce so zlasti vznemirili nekega decemberskega dne leta 1910. Hitro so se zbrali vsi lovci iz Loške doline in so pod vodstvom nekega snežniškega lovca odšli v Babno polje, kjer so pregnali volkove. To je večkrat rad pripovedoval upokojeni poštni uradnik Milan Lati iz Loža. Seveda so tedaj bili lovci razen graščakov — tujih plemenitašev samo še bogati trgovci in gostilničarji ter le redki premožni kmetje. Na vsakem lovu so poslrelili precej divjačine in jo nato zalili z vipavcem ali istrsko črnino pri Bencinu ali na Vidmu. Pred petdesetimi leti so bili zlasti znani lovci kunarji iz Dan, Pod-cerkve in Kozaršč. Tega majhnega roparja z dragocenim kožuščkom pa so lovili tudi kmetje, ki sicer niso bili lovci. Včasih je bilo namreč v Loški dolini precej divjih lovcev. Z divjim lovom so se zlasti ukvarjali kajžarji in gozdni delavci, pa tudi nekateri kmetje so podrli marsikaterega srnjaka in jelena. Poznal sem kmečko hišo, kjer so bili moški nad sto let divji lov,.-i, k)er je bil divji lov že kar tradicija, pa jih niso mogli lovski čuvaji in žan-darji nikoli zalotiti pri.dejanju. Pojedli so v sto letih na stotine ¡>i-njakov in jelenov, jazbecev in divjih prašičev. Zadnji divji lovec od liste hiše je bil 88-letni gospodar, ki je še deset let pred svojo smrtjo na 140 metrov ustrelil srnjaka. Z njegovo smrtjo leta 1929 je umrla tudi stoletna tradicija divjega lova pri njih. Poznalo se je to tudi pri divjačini, ki se je spet zelo razmnožila. Zelo zanimiv, lep in gospodarsko koristen je bil včasih polšji lov. Kadarkoli je dobro obrodil žir po gozdovih okoli Loške doline, je šlo staro in mlado s polnimi vrečami pasti in stav nad polhe. Ti so se najrajši držali na Gašperjevem hri- bu v Grgorinovkl, Ogulju, Olro-bovcu, Leskovi dolini in .še po nekaterih krajih. Sloveči polharji so bili Podcerkljani, Kozarovci, Poli-čanje, Polanci, Tgavci in drugi. Se pred dvajsetimi leti je bilo v gozdovih mnogo starih, debelih in ši-rokovejnastih bukev. Posamezni spretni polharji so ujeli na eno noč tudi do 120 polhov. Posebno se je ta lov obnese! Strahovemu Luki leta 1923, ko je s tridesetimi stavami ujel v eni sanu noči 195 polhov. Polšje meso je tudi bolj okusno, kot jelenjc ali srnjakovo, razen tega pa so koristno porabili tudi kožice. Tako so še pred tridesetimi leti fantje in možje v petek in svetek nosili večinoma kape polhovke, ki so bile dolga stoletja pokrivalo k notranjski narodni noši in ki se je od vso noše tudi najdalj ohranilo. Sedaj ta prelepa navada izumira, le redki se šc ukvarjajo z lovom na polhe. Predlanskim je bilo, ko sem srečal 84-letnega Jožeta, ki je nesel poln nahrbtnik polšjih stav: »Kam pa, kam, stric?« sem ga povprašal. »Eh, lejte si no, polhe grem lovit. 05 let jih že lovim in najbolj poceni lov je to.,. Dvignil je palico in vzkliklnil: »Ha, pa ne, da bi se morda tam na vrhu kje kakšen kanclist in bi hotel nabiti fronke na polhe!< <>To se pa ne bo zgodilo, stric,« pillfeilSi» IlilllSls l!itl|p SPOMENIKI JUNAŠTVA ZDRAVNIKOV IN BOLNIČARJEV Bolnica »Franja« sem ga potolažil. »Polšji lov je prost vseh taks že od Adama in od Eve dalj-e.« »Kdo ve, če zna ločiti polha od jelena in srnjaka?« se je mrmraje napotil starček naprej v gozd. Zelo prijeten in lep je bil nekoč tudi ribji in račji lov. Zlasti lepi in veliki raki so bili v potoku Uhlu. Lovili so jih vsi križem. Dokler ni stekla železnica v Trst, so jih kaj-žarska dekleta nosile v cekarjih in jerbasih po 12 ur peš daleč v Trst. Sle so čez Ogulje, Jurjevo dolino, Gornjo Pivko in Kras. Bil je to le boren in več kot s težavo pridobljen zaslužek. Spominjam se, da smo še pred petintriseketimi leti mnogo noči prečepeli ob vodi in lovili rake, pa jih ni nikoli zmanjkalo. Preipno-gokrat so v revnih notranjskih kaj-žah imeli za večerjo poleg obveznega krompirja še ribe ali rake. Kolikokrat se je zato na tihem jezil ribiški zakupnik Kraševec iz Pudoba, kar pa mu seveda ni prav nič pomagalo. Znani strokovnjak za rake prof. Franke je ugotovil in že pred 44-imi leti napisal v lovsko glasilo »Lovec«, da je povsod po kranjski deželi račja kuga uničila to žival in se samo rakov v potoku Uhlu ni dotaknila. Se pred dobrimi tridesetimi leti so notranjski pastirčki mimogrede nalovili polne škafe rakov, škafe, ki so držali tudi po dvajset in več litrov. Tudi ta romantika lova na rake pa počasi izumira. Ne samo v starejši kameni dobi, temveč tudi pozneje je človek rad uporabljal jame za svoje bivališče ali zatočišče, kajti že po svoji naravi so mu nudile naravno zavetje. Sledove takšne uporabe jam najdemo povsod v naši domovini. Na žalost.pa jame v drugih državah nudijo več podatkov kot naše, ki so arheološko zelo slabo raziskane. Ta- nakažem le nekaj glavnih značilnosti tega novega najdišča, ki utegne osvetliti marsikatero stran predzgodovine na našem Krasu. Denarna sredstva za izkopavanje je dala na razpolago Sekcija za arheologijo slovenske Akademije znanosti in umetnosti, vodil jih je pa Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni, ki so mu pomagali v glavnem študentje arheološkega se-minerja ljubljanske univerze. Dva meseca je teklo delo s krampi in lopatami ter so se odkrivale kulturne ostaline ljudi, ki so tod živeli tisoč in tudi več let pred našim štetjem. Ves izkopani material je sedaj v Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni, kjer se preparira in znanstveno obdeluje. Sele nato bo možna natančnejša opredelitev o najdišču. Danes lahko trdim, da kaže Roška špilja s svojimi kamnitimi, koščenimi glinastimi in bronastimi predmeti, pa tudi s svojo keramiko, na bronasto dobo. Naj- deni so tudi nekateri predmeti, ki so iz mlajše dobe, celo iz zgodnjega srednjega veka. V kakšni časovni zvezi so predmeti med seboj, kdo so bili nosilci takratne kulture, bodo pokazala nadaljnja raziskovanja naših jam na Krasu. Tako smo se uspešno lotili na kraških tleh po osvoboditve razen proučevanja kultur stare kamene dobe tudi proučevanja kultur, ki so tem sledile. Nepozaben je vtis, ki ga naredi na človeka divjina Škocjanskih jam; čudovit je pogled na temne previsne stene in šc bolj se bo doj-mila domačina in tujca zavest, da je tod že davno bival človek. Zato se odpira tudi vprašanje zbirke arheoloških predmetov v Škocjanu, kjer so bili izkopani. Raziskovalci Roške špilje se ob tej priložnosti zahvaljujemo upravi Škocjanskih jam in jamskim vodnikom za pomoč, domačinom pa za razumevanje in gostoljubnost. F. Leban Tovariš Stančič je po teli dogodkih prevzel dolžnost vodje postojanke »Stari 'trg«, kjer je takrat delal dr. Pišot, sedaj podpolkovnik kirurg. Dr. Pišot je po prihodu tov. Stančica odšel v postojanko »Pu-dob«, kjer so bili 'težko ranjeni. V postojanki »Stari, trg« je tov. Stančič ostal vse do februarja 1945, ko je 'bil ranjen in so ga od tam odnesli na okrevanje v »Pudob«, kjer je ostal do osvoboditve. Ob osvoboditvi so so preselili v Ljubljano v Bežigrajsko gimnazijo, ki so jo spremenili v zasilno bolnico. Iz teli precej skopih podatkov je razvidno, da so partizanske bolnice na Notranjskem bile večkrat napadene zaradi izdajstva, kot pa bolnice na ozemlju današnjega goriškega okraja. SVPB »Franja« in oddelki O tej partizanski bolnici je bilo že veliko povedanega. Spadala je v severni blok partizanskih bolnic, ki so bile zgrajene severno in južno od reke Idrijce na osvobojenem ozemlju. Ta, kot ostale bolnice, so imele vezo na sanitetni oddelek Glavnega štaba NOV in POS. Pri IX. Korpusu je bil sanitetni odsek, ki je skrbel za organizacijo in in režijo vseh bolnic na Primorskem. V sklopu SVPB »Franja« so bili še »A«-oddelek pod Cerkljanskim vrhom, poldrugo uro oddaljen od »Franje.« To je bila baraka, ki je lahko sprejela 15 ranjencev, dalje »B«-oddeIek, severno od Črnega vrha proti Davči, ki je lahko sprejel 50 ranjencev, ■ »C«-oddelek med Farjim potokom in dolino Sore za 20 ljudi in »D«-oddelek kake tri ure oddaljen od »Franje«, ki je bil v začetku namenjen za invalidski dom, kasneje pa izpopolnjen in je lahko sprejel 36 ranjencev. Ta oddelek so 5. aprila 1945 požgali Nemci, ki so prišli iz Zalega loga. Trije bolniki so bili ubiti, dva pa so odpeljali. Zadnje dni januarja 1944 je bilo v teh oddelkih »Franje« 56 ranjencev in trije bolniki. V oddelkih sta bila dva zdravnika — v »C« oddelku ruski zdravnik dr. Pavel Filipov, II bolničarjev in 3tS članov pomožnega osobja. Zgodovinsko zanimiv je datum 23. XII. 1943, ko je bila v Pasicah odprta prva zasilna baraka kasnejše bolnice »Franja«. Baraka je imela velikost 8X5 metrov, kuhinja pa 2 X 5 metrov. Graditelji so bili: dr. Viktor, medicinec Brane, bolničarja Gašper in Jože. Bolnice v Brdih in Beneški Sloveniji Koncem januarja 1944, po prihodu brigad čez Sočo, se v vasi Po-dravno nad Iarijco formira v hiši pri Tinci prva partizanska bolnica, Uíi: A&WW3MK Pot do bolnice »Franja« ki dobi ime »Lidija.« Povod za ustanovitev te bolnice je bila borba pri Ligu, kjer so bili trije partizani ranjeni. Postojanka je v hiši dobila dve sobi, bila pa je brez -opreme. Imela je samo malenkost najpotrebnejšega sanitetnega materiala. Od sanitetne uprave je postojanka dobila vrečo riža in vrečo testenin (makaronov). Osebje postojanke so sestavljali: Ernest Berke-Ar-noš kot upravnik, Lidija Stekar, kot bolničarka, domača hčerka Helija' kot kuharica in dva tovariša za Bogat lovski plen Stena z Roško špiljo ke jame so pa pri nas omejene na področje Istrskega in Slovenskega krasa. Ze konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja so v naših jamah precej raziskovali predvsem tujci in za to ni čudno, da je ves izkopani material izven naših meja in imamo o njem le skope podatke. Sele po osvoboditvi smo se tudi v tem pogledu postavili na lastne noge. Zaslugo za to ima predvsem prof. Brodar, saj je na našem Krasu našel že lepo število jam, v katerih je bival ledenodobni človek. Golo naključje je hotelo, da smo letos začeli z izkopavanji v Roški špilji. 2e več let jo je zaman iskal prof. Brodar. Italijani so namreč ime te jame popačili in jo imenovali Grotta stretta! Stretta ozka, je pa v resnici Roška! Vrhnje plasti .so nam dale material, ki dokazuje naselitev tudi v kasnejših obdobjih, — Ta jama, ki spada v velikem sistemu Škocjanskih jam, samuje sredi skoraj sto metrov visoke prepadne stene, nekaj deset metrov nad znamenito Tominčevo jamo, ki je tudi znana po arheoloških izkopavanjih. Ce je bila Roška špilja bivališče ali le pribežališče predzgodovinskih ljudi, bo pakazala šele proučitev izkopavanj in je zato preuranjeno, dajati sedaj jasnejše zaključke. Naj zato Preprost človek pogosto ne more mimo predzgodovinskih gradišč, ki s' svojimi ogromnimi skladi po-rušenih zidov vplivajo na domišljijo, da je spletla okoli njih nešteto bajk. Zanimivo je tudi to, da imajo vsa ta gradišča v ljudskem izražanju tudi svoja imena in obenem tudi svoj pomen. Karakteristično je zlasti ime Tabor, ki lahko označuje srednjeveško utrdbo ali gradišče. To ime še dandanes uporabljamo pri označevanju utrjenega naselja. Vhod v Roško špiljo Skoraj neverjetno je dejstvo, da so se tekom časa (govorimo lahko o tisočletjih) na naših tleh tako dobro ohranili ostanki predzgodovinskih gradišč, ali kakor jih navadno imenujemo kaštelirjev. O njih vemo le malo, kajti do sedaj ni še nihče globlje proučil njih konstrukcijo in namen uporabe, Precej obširno topografijo je sicer podal Dr. Marchesetti v svoji knjigi »I castellieri preistoriei della Venezia Giulia« leta 1903, iz katere lahko črpamo le topografske podatke, kajti v problematiko njihovega obstoja ni posegel. Ce se nekoliko bolje razgledamo po naši okolici, bomo opazili gosto mrežo predzgodovinskih kaštelirjev, ki se razprostirajo na področju naše Istre in Krasa, Ce bi si nekoliko od bliže ogledali te ogromne sklade kamenja, ki navadno obkrožajo vrhove ali pobočja gričev, včasih tudi v več pasovih, bi dobili jasno sliko o načinu izdelave nasipov in zidov. Lep primer velikega gradišča je Tabor pri Povirju (občina Sežana), Zanimivo pri tem gradišču je lo, da je bil na posameznih mestih nasip tudi dvojen in je kaštelir obsegal kar tri griče, ki so bili med seboj povezani z nasipi in zidov-jem. O tem gradišču poroča tudi Marchesetti. Omenja ga kot obširno gradišče, na katerem je bilo najdenih precej fragmentov keramike. Prav v zvezi s temi umetnimi nasipi in zidovi je zanimivo vprašanje, ali so bila ta gradišča stalno naseljena, ali pa so služile le kot na vseh kaštelirjih najdena keramika, ki jasno priča, da se je na tem mestu za daljšo dobo mudil človek. Prebilva-lci teh gradišč so bili Iliri. Na naših tleh so živeli približno od 1200 let pred nako eropado rimskih udorov in še dalje, kajti z rimsko okupacijo niso kot etnična skupina popolnoma propadli in Ostanki gradišča zatočišča (relugium) za časa nevarnosti. Možno je pa tudi. da so služila ie kot ograjeni prostori za drobnico. Toda to mnenje, da bi ta gradišča uporabljali samo za zaščito ovac in goveda, skoraj popolnoma zanika dejstvo, da je skoraj Načrt kašteljera izginili, temveč se polagoma asimilirali z novim romanskim prebivalstvom. ; t • Na žalost je Istra z arheološkega vidika zelo malo raziskana, posebno na področju predzgodovine. Eno izmed neraziskanih vprašanj so brez dvoma kaštelirji. Njihov popolnoma enoiten pojav in to samo na področju Istre, Krasa in delno tudi Dalmacije, nam nudi povsem novo in samostojno področje arheoloških raziskovanj. Nujno bi bilo, da se tudi na tem področju arheologije prične z resnim znanstvenim delom. L. G. stražo. Bolnica je bila v tej hiši le dobrih štirinajst dni zaradi pogostih sovražnih napadov. Premestila se je v zapuščeno hišo nad Bajtarjem ob Idrijci. Tu so za silo pripravili dva prostora, enega za 15 ranjencev, drugega pa za kuhinjo in drugo. Javka za bolnico pa je ostala še naprej pri Tinci v Pod-ravnem. Kuhali so samo ponoči, ker je bila postojanka na vidnem mestu in bi jo bili lahko opazili iz Benčije. Bolnica je ostala pri Bajtarju do srede februarja 1944, ko se je premestila pod Cančarje (Rute). Povod za premestitev je bilo zajetje upravnika Ernesta Berkeja in Franca Bidovca, ki pa sta se' še isti dan rešila. Oba so ujeli Nemci, ko je bila konferenca v Podravnem. Upravnik je bolničarki Lidiji že prej dal nalog, da mora v takem primeru takoj poskrbeti za premestitev bolnice. % Pri Cančarjih so zgradili za ranjence barako iz slame. To je bila nekaka koliba na štirih kolih, kjer je bilo prostora za 20 ranjencev. Kuhinjo so imeli posebej. Po borbi pri vasi Srednje je bilo v postojanki do 30 ranjencev. Ker za vse tu ni bilo prostora, so težje ranjene premestili v neko podzemsko kaverno v vasi Rute. Ta postojanka je bila zgrajena že prej in jo je do prihoda Ernesta Berkeja vodila bolničarka Kristina. Zaradi neprimernega položaja — v primeru napada bi bila nemogoča evakuacija ranjencev — se je postojanka pri Co-tiču premestila nad Jurmane pri vasi Ogrinki. Ob tej priložnosti so postojanki menjali ime v »M. Ar-nož.« Zgradili so barako iz slame in jo pokrili z' nepremočljivim platnom. Baraka je lahko sprejela 40 ranjencev. Posebej so zgradili Kuhinjo. 23. marca 1944 so postojanko napadli Nemci in jo popolnoma uničili. Postojanko je izdal kurir Leon Figel-Volga. Po tem dogodku se postojanka stalno premika. Nekaj časa je v vasi Graben, nato v Zapotoku, odkoder se premesti v Zarščino. V grapi pod vasjo Srednje se postojanka preimenuje v »Svobodo«. Javka je v vasi Široke pri Terezini, dobrih dvajset minut oddaljena od postojanke. V baraki je za 40 ranjencev prostora. Od tu se postojanka premesti pod Bizjake, kjer ostane dva tedna. Ranjenci so najprej pod šotori, nato v baraki iz vej. Znova se premesti pod Široke in kmalu nato nazaj pod Bizjake. Kmalu nato se premesti v Podselo, kjer dobi novo ime »Jakob Zavr-šnik.« Javko ima pri Marički, (Mariji Jerončič), Doblarji. V postojanki je prostora za 60 ranjencev. V baraki je poseben prostor za operacije, drugi pa za kuhinjo. 25. decembra 1944 se postojanka znova premakne v grapo pod Široke. Ker so bili tu izredno težki pogoji, (primanjkovalo je sanitetnega materiala in hrane), so začeli z gradnjo nove postojanke pod vasjo Kuščarji v bližini Idrijce. Postavili so barako iz desk. Proti koncu vojne je bila postojanka štirinajst dni obkoljena od sovražnih enot, ki so bile po vseh bližnjih hribih. Bila je v stalni pripravljenosti. Takrat je bil v postojanki tudi dr. Viktor Volčjak. Izmenično kontrolno službo straž sta opravljala dr. Volčjak in Berke sama, V tej postojanki so opravljali tudi večje kirurške posege, Dobro je bil organiziran bolniški ekonomat in ni primanjkovalo sanitetnega materiala niti hrane. Postojanka se je ob osvoboditvi z vsemi ranjenci in osobjem premestila v Tržič. V Brdih med vasmi Nožno in Breg je bila v kotlini na dnu dolinice postojanka št. 1, ki je kasneje dobila ime »Jakobič.« Imela je prostora za 1.5 ranjencev. Postojanko sta redno obiskovala Ernest Berke in Frenk Bidovec. S postojanke »Vršiček P-23« je uprava prejemala poročila in je pošiljala material. Drugačen kontakt ni bil mogoč zaradi prevelike oddaljenosti, saj je »Vršiček P-23« bil prav ob izviru Tolminke. Glavni graditelji Vzhodnega bloka bolnic so bili: Roman Kragelj iz Strmega brega, Ciril Kragelj in Franc iz Ciginja ter terene Polde iz Vederijana v Brdih. Osebje v bolnicah Vzhodnega bloka od januarja 1944 do maja 1945: Ernest Berke, upravnik, Lidija Stekar-And i, bolničarka; Anton Valič, politkomisar; Jože Sturm, upravnik »Jakobiča«; Lojzka Kragelj-Sloven-lta, bolničarka; Olga Močnik, kuharica; Gustl, stražar; Rus, imeno-va nKozak; Franc Kragelj, Stanko Grebenjak, Lojze iz Kostanjevice pri Ligu; Ludvik Vižintin, vodja sanitetnega ekonomata; Štefka, kuharica; Ciril Mask, Ciril Kragelj, Karlo Sirca, Ludvik Kozamernik, Andrej Leban, Pavel Cirkov; Karel Krašelc, kuhar; Cezare Kufaro, in-tendant, in neki Albin. V Vzhodnem bloku bolnic sta bila zdravnika dr. Volčjak in dr. Gregorčič. Postojanka »Vršiček P-23.« Ta postojanka je pripadala Vzhodnemu bloku bolnic, ki so bile grajene v obliki podkve. V sredini je bila glavna postojanka, na konceh podkve pa oddelki. Postojanka je bila na planini Zgornje prode (Sleme) v višini 915 metrov nad morjem med Rdečim robom in Bogatinom. Svoje prostore je uredila v planšarski staji, ki je bila 34 metrov dolga in 5 metrov široka. Sprejela je lahko 25 ranjencev. Ležišča so bila dobro urejena na pogradih z vojaškimi žimnicami in odejami. Osebje bolnice so bili: Anton Lister-Boris, upravnik, Karel Cufer, bolničar, doma iz Grahovega, Karel Kleč, kuhar, doma iz. Nemškega Ruta, Dorica Bevčar, mmimmmm Ü ' It lí tÉtÉili : ........ v-..;-. .. .,.,..*. ... ... . i ítí »^x - sJfeJ te, Bogomir Magajna bolničarka iz Ročinja, Avguštin Kogoj iz Tolmina in Mirko Rutar iz Krna, bolničarka. Postojanka je bila organizirana po borbi XVII. brigade na Rdečem robu. V novembru 1944 (datum ni povsem točno znan), je uprava dobila ukaz, naj vse težje ranjence prenese na šentviško goro in od tam preko Mrzle rupe na Notranjsko, da jih bodo potem odpeljali z avioni naprej v Bari. Na Šentviško goro so potem prenesli zet ranjencev 'in jih tam izročili partizanski edinici, ki je poskrbela za nadalnji prenos. 5. januarja 1945 je ta postojanka sprejela 15 ranjencev iz brigade v diviziji Garibaldi-Natisone, ki je bila napadena pri prehodu čez Bačo. Nekako okrog 25. januarja 1945 se je postojanka premaknila v sredo Mrzlega vrha. Javko so postavili pri Mariju v Javorci. Vzrok premestitve je bil pobeg nekega bolnika in so se bali, da je ta postojanko izdal Nemcem. (Nadaljevanje prihodnjič) s imenovana nekoč boginja smrti, sveti tja na tisto dolinico, kjer spe v samotni jasi med smrekami umrli ranjenci Mirko, Vanek, Lojze in Tilka. Osvetljene smreke so sedaj kot visoki nagrobniki, nepremične in tihe. Tam blizu, v drugi dolinici še plapolajo zublji goreče bolnišnice. Gotovo so telesa tistih nekaj' ranjencev, ki jih ni bilo mogoče rešiti, sedaj že čisto zoglenela. Bolničarja Janko in Mile, jaz, zdravnik Martin in truma tistih ranjencev, ki so se rešili, tičimo v gozdu, skriti za robom vrtače — uro že — sedaj bi ne bilo dobro, premakniti se. In vendar, najraje bi vstal in se vrnil proti tistim zubljen v bolnišnici. V srcu gloje nepopisna bolečina. Mislim na široko odprte oči Verene, •ne velike, sinje oči z razširjenimi zenicami, polnimi groze v tistih hipih tik pred smrtjo, ko je nacist z železnim puškinim kopitom razbil njeno glavo, da so se kot svila mehki kodri pomešali s krvjo in možgani. Vse se je zgodilo tako hitro, v eni minuti komaj, med tistim streljanjem in polblaznim rjovenjem nacistov ter med vzidi ki ranjencev. Kako le, da se je moglo vse to zgoditi? Trije stražarji so bili na svojih mestih. Mrzla misel se je zarila v možgane: saj so še sedaj na svojih mestih, toda pobiti so, mrtvi so, in mi, kar nas je živih, smo v noč zbežali skozi zadnja vrata. Kako je že bilo z Vereno? Seveda, na tleh, na ležišču je ležala tisti hip. Pred dnevi so jo prinesli terenci tam od Starega Loga nekje. Mina ji je razbila desni komolec in moral sern ji potem odrezali roko. Sedaj pa je Verena mrtva in če še kdaj srečam njenega brata v Ljubljani, kako naj mu to povem? Ali veste, da sem jo poznal, ko je bila BOGOMIR MAGAJNA: .¿gasa (Iz knjige ODMEV KORAKOV. Odlomek je napisan na Rogu, decembra 1943) še otrok? Nekoč je zalivala rože na vrtu tam za rimskim zidom v Ljubljani, z rdečo kanglico — še sedaj vidim tisto rdečo kanglico. — »Jaz zalivam rože, Martin, tudi rože morajo piti iz rdeče kanglice,« je rekla takrat. Potem je rasla, postala stara šestnajst let in odšla k partizanom. V borbenem odredu je hotela biti in končno so jo prinesli sem gor. Strmim med smreke in smreke pravijo neslišno: »Nikoli več je ne boš videl, Verene!« — Trudne misli se meglijo — v njih se poraja podoba: Verena stoji pred menoj v beli halji. Tam, kjer bi morala biti desnica, ji visi prazen rokav. Včasih je dobro igrala na gosli — tam v Ljubljani: »Zakaj me nisi raje ubil, kot da si mi roko odrezal, Martin!« .. . »Tovariš Martin,« mi šepeta bolničar Janko na uho, »čisto blizu se sliši streljanje, treba se bo premakniti tja proti glavnemu vrhu Roga, nekam proti Cervanovi cesti, nekam proti Fabrovemu križu, nekam k postojanki Lašče, ali morda naprej, tja nekam proti Golo-binjeku, tja nekam...« »Mi smo tu, Janko, ure od tam nekje, in če bi bili tam nekje, ure daleč, bi bežali sem, lcjer smo sedaj. Ce bi bili na desni, bi se umaknili na levo, in če bi bili na levi, bi se umaknili na desno. Kaj, vraga, govorim — po vseh poteh so Nemci, toda vekomaj ne bodo tulca j.« Zastrmim se k ranjenim in vidim trumo oči, široko odprtih, razsvetljenih od mesečine, razsvetljenih od prividov smrti. Med njimi je težko ranjena Mira. Kako se je le posrečilo, da so jo odpeljali s seboj! Njen obraz je čisto bel. S povešenimi rokami stoje ranjenci pred menoj kot prečudne sence in v svetlih očeh čitam ukaz; »Ni mogoče tičati tukaj! Naprej, le nekam naprej, pa kamorkoli! Preblizu smo bolnišnice in morda imajo Nemci pse s seboj!« »In voda, kaj bo z vodo,, kaj če so Nemci zasedli studence? Tu so požgali že. Ne bo jih več sem — pojdejo naprej!« »Ne, tovariš zdravnik, čisto blizu streljajo, niti kilometer od tu.« Gremo naprej in naprej, tiho, s strašno previdnostjo, da bi suho vejevje ne pokalo pod nogami, kar se sliši neskončno daleč. Ce bi ne bilo nevarnosti, bi ne bilo slišati tega niti dvajset metrov daleč, Tisti, ki stopajo ob berglah, se poganjajo z njimi naprej kakor obstre-ljene nočne ptice. Ni mogoče preprečiti, da bi pod berglami ne pokale suhe veje, in neprenehoma se sliši šepet: »Pazi, tovariš, pazi vendar!« — Nekaterim povzročajo rane zaradi hoje hude bolečine. Toda vzkriki zamro še med zobmi, »Nikamor se ne mudi, ne bojte se! Naši jih bodo pregnali — sliši se streljanje iz vseh dolin — borijo se naši. Nimajo časa Nemci leteti ravno za nami,« rečem — in vendar čutim sam, da trume ranjenih ne bo mogoče zaustaviti. Preblizu so videli smrt. Drugače bi bilo, da so zdravi, da imajo zadosti orožja. Toda kaj si moreš pomagati sedaj, če morata bolničarja nositi na dveh vejah Miro s seboj, če imaš roke v obvezah, če si naslonjen na berglo. Polnoč je šla mimo. Mi pa se poganjamo naprej in naprej, navzgor in navzdol, mimo okroglic in vrtač, mimo visokih, sivobelih čeri, mimo z mahom poraslih pečin, ki se zde v mesečini kot nekaki čudni spomeniki. Po pobočjih navzgor se nam zdi, da rastejo smreke do samega neba; ko stopamo navzdol, se pogrezajo pod nami v globine. Potujemo kakor sredi težkih sanj in prisluškujemo svojim stopinjam, mi sopotniki v prečudni me-snčea.iliiozvandl .jjsšilsieit„tenjtVeqdčn.šili.zt rdgovmdgd sečini, ali smrti ali življenju nasproti. Veliki Prejšnji petek so mladi Pirančani doživeli svoj veliki dan — mali Cicibani so bili slovesno sprejeti med Titove pionirje, ki so ob tej priložnosti ustanovili svoj odred in ga imenovali pa Narodnem heroju Albertu Jakopiču-Kajtimiru. liill so zelo veseli, ko se jc tovariš Kajti-mlr odzval njihovemu vabilu in se udeležil velike slavnostl, V dvorani gledališča Tartini so se popoldne zbrali mali Pirančani, vsi v rdečih rutah in s Titovkami na glavicah. Bil jc res lep pogled po dvorani, ki je prvič doživela podobno manifestacijo, Kmalu po prihodu tovariša Ivajti-mira se jc začela slovesnost. Domača godba jc zaigrala državno himno, nato pa so pionirji dobili pristanek tovariša Jakopiča, da sc odred imenuje po njem. Ob tej priložnosti so mu javno obljubili, da bodo storili vse, da bodo vedno ostali vredni tc časti. Z učenjem in zglednim življenjem, dostojnim Titovega pionirja, bodo upravičiti upanje, ki ga vanje slavlja nuša skupnost. Tovariš Kajtimir se je v krajšem nagovoru zahvalil malim državljanom za izkazano čast, obenem i spraševali. pa je prišel ¡ionj .v.'I m da \'aslcdnjegi v Otrchški rilce Johnny je imel je pozabil mam Sekega dne pa je prišel ponj r rilec namesto mame oče. Tvoja sestra je' prišla kar nenadoma, je rekel Johnny jc vzkliknil: Pojdimo hitro k njej, da jo vidimo. \ič sc nc mudi. ga jc miril oče. Mama jc Ali jc bolna?- se jc zresnil Johnny. . .Vi. toda za mamo in za otroka ji- najbolji bolnici i ji če jc pri njiju zdravnik. i :\li. jc vprašal Johnny, ali to boli, ko je človek rojen:' Xo, jo, bolj ali manj. Veš vrata, ki pripeljejo r življenje, so precej ozka.' >~Kjc so vrata, ki peljejo v življenje• Skrita .so v materi, toda toliko se odpro. da gre I skozi majhen otrok. To seveda boli, loda le nekaj časa tem to vse mame pozabijo. Johnmjja jc r.vc zelo zanimalo. Očeta ni mogel pogo\to Spraševati. Z ato jc nadaljeval: /tikaj pozabijo? ■Od veselja, da sc jc rodil otrok. Tisti dan. ko jc odšel oči po mamo, ji- bit Johnny doma .v sosedo. Ko jc zaslišal topotanje kočiji'. jc tekel Vrata. Mama jc izstopili, z vozu, bila ;e taka kol redu c naročju jc imela rožnat zavoj. V njem jc bilo videti pred o. le dro- bim obrazek. To jc Suzana,« jc rekla mama, »upam. da sem svoj posel dobro opravila.« Izvrstnojc rekel oče. Zelo čedna je.« Potem so šli skupaj r hišo, Joonmj z rokami r hlačnih žepih. Zdaj jc redil, da sc Suzana nc bo mogla še voziti njegovem trokolesu, pozneje pa bi ' holnii i. če sta ahko Po- sttiro trokolo podaril. Ko so prišli v sobi rekla mama. najbolje sc jc in odpela bluzo. Kuj rendar delaš: ho on imet že dvokolo in na ji jc Suzana zajokala. Lačna je. je m. da jo takoj nahranim.« Usedla tele diet nič „it _..., ....... ....... jc vprašal Johnntj začudeno. Dojila bom Suzano, kot sem nekoč tebe.« Joniujju jc bilo čudno pri srcu. Seveda jc vedel, da jc sesalo pri kravi in da je psica Louisa hranila svoje mla-. ¡'oda človeške matere! Mala Suzana pa sc n- temu prtu čudila. Sajprij je brcala, tc.da potem se jc umirila It- iii dihali. Požrešno vpraša/ .Johnny. i. tla je bi'o veselje. Komaj jc utegnila bilje, jc rekla mama. \li sel bil tudi jaz tako požrešen? '/.daj se jc smejal -:i prišel bliže k mami. Pa še kako! Molj kol Suzana. Bil ¡¡a si tudi večji. Kako? je v)r.:š:d Johnny, ker jc to želel sliša'i enkrat. Mnoi!;> večji, jc ponovila mama in Johnnij jc bil svojo mani-i sila ponosen. v Zelo uporabna sintetična liinonska kislina Pogosto se nam pripeti, dr. dobimo na obleko sadni madež, ki ga je težko očistiti. Posebno trdvotratni so madeži breskev in hrušk, ki jih z običajnim čiščenjem in pranjem sploh ne moremo odstraniti. Imamo pa ceneno in zelo preprosto sredstvo, ki zelo uspešno služi pri odstranjevanju madežev, ki nam kazijo obleko. Del blaga, kjer je madež, namočimo v raztopino sintetične zgoščene limonske Kisline in ga pustimo v njej take dolgo, da madež popolnoma izgine. Preden namočimo 'i.iti del obleke, ki ima madež, v raztopino sintetične limon-': kisline, ga ne smemo pru'.i .' milom, ker sicer postane ma-lež rumen. Prav tako madež porumeni, če ga poskušamč čistiti .: bencinom. Z ra -topino sintetične limonske kisline pa lahko odstranimo tudi vin .'-;e madeže iz namiznih prtov in podobno. V tem primeru seveda potrebujemo večjo količino te raztopine. Liinonsko kislino napravimo takole: v skodelico damo do polovico vode, v njej pa raztopimo žličko limonske kisline, ki smo jo kupili v drogeriji. Vodo moramo mešati toliku časa, da se kristalčki kisline popolnoma raztopijo. Sintetična limon.sk. I;i.-'lina je poceni in rr.-.m nc služi samo zato, da njo odstranjujemo madeže, temveč je tudi odlično nadóme.'ilo za limfno ali kis, ki ga v jo: podin jstvr tako pogosto rabimo; Seveda ne bomo s to kislina okisali salate, nadomešča pa nam kis predvsem v zuna.iji uporabi. St. 29 — 2. decembra .1955 SLOVENSKI JADRAN - Staran 1] Sahisti koprskega obalnega področja so te dni doživeli redek šahovski dogodek, ki jim bo nedvomno še dolgo ostal v spominu. V svoji sredi so sprejeli najresnejšega ¡kandidata za osvojitev naslova svetovnega šahovskega prvaka Smislo-va ter odlična sovjetska šahovska velemojstva Gellerja in Bondarsv-ekega. Sovjetski velemojstri so prispeli iz Zagreba, kjer sta se Smislov in Geller udeležila mednarodnega veleturnirja, Bondarevski pa ¡je bil njun sekundant. Največjo pozornost je vzbudila si-multanka velemojstra Smislova v Kopru, kjer se je spoprijel s tridesetimi nasprotniki. Nad 200 gledalcev je z zanimanjem sledilo hitri in točni igri sovjetskega velemojstra, ki je v dobrih dveh urah dobes'edno pokosil svoje »žiitve«. Od tridesetih partij je Smislov 28 odločil v svojo korist, dve pa je remizirai. Pravzaprav ta rezultat ne moremo šteti za katastrofo Koprčanov, saj je Smislov zabeležil podobne rezultate že večkrat in to v večjih mestih in v srečanju z mnogo boljšimi igralci. Z velemojstrom sta remizirala kapetan Zi-vojnovič in gledališki igralec Le-mut. Z istim številom igralcev kot Smislov se je Srečal tudi velemojster Geller v Portorožu s šahisti Pirana. Portoroža in Sečovelj. Geller je 28 partij dobil, izgubil pa je z dvema dijakoma Pomorskega tehnikuma, kar nedvomno predstavlja zelo lep uspeh naše mlade šahovske generacije na Koprskem. Tretji sovjetski velemojster Bondarevski pa je igral v Valdoltri s 25 igralci in igralkami. V glavnem s'o nastopili pacienti zdravilišča, zelo pohvalno pa je, da smo ob šahovskih deskah videli tudi štiri ša- hišbke, saj je šah med ženami na tem področju le malo popularen. Bondarevski je 23 partij dobil, remizirai pa je s Kiričem in s Sto-janovičevo. Po zaključku simultank so predstavniki koprskih šahovskih organizacij izročili sovjetskim velemojstrom lična spominska darila, hkrati pa so jim priredili zakusko v hotelu Triglav. Ob tej priložnosti se je razvil živahen razgovor o sovjetskem in našem šahu in o raznih zanimivostih iz življenja in dela sovjetskih šahistov. Nekaj najbolj zanimivih »izvlečkov« iz teh razgovorov bom skušal na kratko posredovati našim bralcem, Predvsem so nas zanimali biografski podatki kandidata za naslov svetovnega šahovskega prvaka Smislova. Izvedeli smo, da Smislov ni samo odličen šahist, temveč tudi velik ljubitelj glasbe. Končal je moskovski konservatorij in je znan tudi kot izvrsten pevec. O tem smo se lahko tudi sami prepričali, ko je koprska hotelska godba zaigrala na ljubo gostom nekaj ruskih narodnih pesmi in jim je Smislov pomagal s svojim prodornim baritonom. Sicer pa pravijo, da je Smislov dobil zelo laskave ponudbe od moskovske opere, Pla-volasi Vasja Smislov pa zelo nerad govori o svojih šahovskih uspehih. Odgovarjal nam je skromno in kratko in hitro prešel na kakšno drugo temo. Na vprašanje, kaj mi- slijo o prihodnjem svetovnem prvaku, niso Smislov. Geller in Bondarevski ničesar določenega odgovorili, le Smislov je omenil, da Se mu zdi najnevarnejši konkurent Botvinniku Bronstein. Zanimivo je tudi mnenje sovjetskih šahistov o naših igralcih. Vsi trije najvišje cenijo Matanoviča, ki ima po njihovem mnenju mnogo izgledov, da se plasira v vrh svetovne šahovske elite. Velik talent pripisujejo tudi Fuderevju, vendar se bo moral po njihovem (in tudi po našem) mnenju prej stabilizirati, preden bo mogel , doseči večje uspehe. Zanimivo je, da Ivkovu pripisujejo manj talenta, zato pa občudujejo njegovo točno, solidno in mirno igro. Vsekakor pa imajo zelo visoko mnenje o jugoslovanskem šahu. Ob zaključku razgovora so Smislov, Geller in Bondarevski izrazili tudi svoje navdušenje nad lepotami naše dežele in poudarili, da so povsod naleteli na topel in prisrčen sprejem. L. O. Koprsko šahovsko društvo je v počastitev Dneva republike priredilo brzotumir, ki se ga je udeležilo 10 najboljših koprskih igralcev. Zmagal je zasluženo drugoka-tegornik Zomian z 8 in pol točkami. Drugo mesto je zasedel prvo-kategornik Omladič z 8 točkami. KOLEKTIV TRGOVSKEGA PODJETJA ILIRSKA BISTRICA s skladišči v Postojni, Ilirski Bistrici, Rakeku in Pivki čestita vsem potrošnikom naših proizvodov ob Dnevu Je imel menda sam hudič prste vrneš in je posadil predsednika Turistične zveze Slovenije, ko je obiskal hotel Triglav za mizo, kjer je sredi prta zijala široka in vidna in otipljiva •— luknjal Nikjer drugje ne in prav na tej mizi in v tistem prtu pa! Ce to ni smola, potem več ne vem, kaj naj bi bila. Se sreča, da je bil to naš turist, ki pa ne bo vedno pred tujci zakrival s pepelnikom lukenj v prtih in jih bo zato le treba nekako zakrpati. Ta tudi ustne odtise rdeče šminke na šalicah bodo morali bolj pomivati in obrisati. Da ne porečete, da samo za napakami stikam, Vam tokrat zaupam, da moram kavarno v Loggii pohvaliti. Tamkaj so namreč znižali ceno črni kavi i,n je zdaj na vsem vesoljnem Koprskem edino in sam pri njih 25 dinarjev. Zato pa Vam bom drugič povedal, kako so ponekje napravili ravno narobe: počakali so, da je minula glavna turistična sezona, nato pa so za domačine (kar precej občutno zvišali cene. Kdor zna, pa zna! . V poslovalnici za gorivo in gradbeni material podjetja »Bor« v Kopru se delavci pritožujejo, da pride nanje isto število šefov — to je, dva na dva, čeprav bi lahko en isam šef opravil vse potrebno delo okrog dobavnic in male kartoteke. Zato pa so odjemalci zelo veseli, ko pridejo po že plačana drva, da jih ne morejo dobiti, ker ni »od- govornega« za ta sektor dela —• šefa P. B, Bil je namreč dva dni na svatbi, pa mu je bilo še premalo in si je samovzeti dopust podaljšal še tja v ponedeljek, za kar so mu bile stranke zelo hvaležne, še bolj pa celotni delavski svet podjetja, ker ni bilo treba imeti zasedanja, ko pa njega, Petra, kot predsednika ni bilo na sejo. Zato naj se prizadeti Koprčani, ki zaman hodijo po drva, že naročena in plačana, k »Boru«, nič preveč ne razburjajo, če jih takoj ne dobijo, saj je vmes lahko tudi svatba in podobne zapreke, ki jih je že treba upoštevati in opravičiti. Konec koncev pa je tudi treba potrpeti, saj ni druge izbire, ko pa ne moreš po drva h konkurenci — ki je ni. Kar mislim si, kaiko bova spe,t zaorala z upravnikom Usta, ki bo že spet verjel, da bo moral zdaj še dalj čakati na drva, ker sem se šefu zameril, v upravi in uredništvu pa zmrzujejo in pihajo v prste. Pa še malo po svetu poglejmo! 2e mesec dni je, kar so si elektri-čarji v Šmarjah prižgali večno luč. Prej nekaj časa javna razsvetljava sploh ni delovala, potem pa so jo tako temeljito popravili, da že mesec dni sveti dan in noč, kar seveda vaščane, ki morajo plačati porabljeni električni lok, močno veseli. Pravijo, da se bodo kmalu naveličali, prositi elelctričarje, naj jim to popravijo, Naprosili bodo rajši luno, naj jim razsvetljuje vaške poti, večne luči na drogovih električne napeljave pa bodo s fračami pobili, da se rešijo nadalj.nih stroškov. Ko sem se peljal z ajdovskim avtobusom skozi Sežano v Koper, sem tudi v kraški metropoli doživel svoje vrste avanturo, ki mi je doma še pri Juci povzročila sitnosti, ker si nisem dobro čevljev obrisal pred pragom. Stopil sem namreč na avtobusni postaji v javno stranišče, ki je bilo tako močno razsvetljeno, da mi je zaradi teme ves vid vzelo. Vsa previdnost mi ni nič pomagala in sem v tisti temi stopil naravnost na sredo mehke pogačice, ki se je čevlja lepo oprijela. Seveda takoj še vedel nisem, za kaj se pravzaprav gre. Z drugimi vred sem nato v avtobusu vihal nos in se potihem pridušal nad nemarnežem, ki je zas-mradil vozilo. Seveda sem potem še bolj benitil, ko me je Juca nagnala v morje prat čevlje in bil bi najbolj vesel človek za vse Se-žančane in druge potnike, ki morajo v temi v ono uto na avtobusni postaji, če bi tole kaj pomagalo in bi noter pripravili vsaj eno žarnico, pa čeprav bi jo bilo treba zaradi kakšnjih pijedolgih prstov z verigo prikleniti ali z železno gaj-zavarovati. Pa drugič kaj lepšega in do tedaj lepo pozdravljeni! Vaš Vane & Letos sodelujejo koprska nogometna moštva v treh ligah: v ljub-Ijansiko-primorski ligi (Koper, Izola), v primorski (Koper II, Piran I, Dekani, Bertolci I.) in v koprski (Koper III, Izola II, Piran II, Škofije, Bertolci II, Padna in Šmarje). Tekmuje vsega 13 moštev. Za Koprsko je število moštev kar zadovoljivo, slabše je s kvaliteto, kar je razumljivo, saj so se skoraj vsa moštva močno pomladila in si tako ustvarjajo pogoje za bližnje večje uspehe. Pripomnili bi nekaj o koprski ligi. Zanimanje zanjo je največje pri vaških društvih (Padna, Šmarje, Škofije ...).. V teh in drugih manjših krajih vzbuja ta igra vedno večje zanimanje, zalo zamisel o koprski ligi (center) vsekakor opravičljiva- Ni pa dovolj, da se za to ligo sestavi program tekem, vse drugo pa naj teče spontano — kakor se kje znajdejo. Gre namreč za dve stvari: sojenje in vzgoja mladih. Sodnik je vodja srečanja. Ce manjka, postane srečanje popolnoma brezglavo. Njegova dolžnost ni samo razsojanje, dober sodnik tudi vzgaja. Vzgoje pa so potrebna vsa moštva. Prijateljsko merjenje moči, znanja, borbenosti, vSlrajno-sti itd., to naj bi bil cilj igranja v tej, pa tudi drugih ligah. Srečanje brez sodnika se sprevrže v vse kaj drugega kot tovariški dvoboj. Ker sodnikov manjka, jih je treba dobiti. Vodstvo tekmovanja naj bi organiziralo kake posvete, popoldanske tečaje ali kaj podobnega za tiste, ki bi hoteli postati nogometni sodniki. Brez stroškov to ne bo šlo. Bolje je dati v ta namen nekaj tisočakov, kot pa podpirati z njimi divji nogomet (ali bolje — dati nekomu 10,000 din podpore). Zdrav Išport bi na ta način najizdatneje podprli. Po dolgem času je letos organizirano primorsko tekmovanje. Kot je zamisel zelo dobra, je, izvedba toliko slabša. Ovir je vse polno. Ali je primerno, da se fant dvanajstih let napreza v takem letnem času, ko so marsikateri dnevi tudi za starejšega nogometaša neprimerni za igranje? Zadnje tekme igramo skoraj vedno v blatu in snegu. Koliko tekem so igrali letos pio- Strelska družina narodnega heroja Darka Marušiča iz Izole je organizirala ob Dnevu republike ekipno strelsko tekmovanje, ki se ga je udeležilo 13 družin. Prvo mesto je osvojila ekipa trgovskih podjetij iz Izole s 421 točkami, druga je bila ekipa podjetja Gradbenik s 398 točkami, tretja pa ekipa Ljudske milice s 381 točkami. Nogometna šola v Novi Gorici Uprava železničarskega nogometnega kluba v Novi Gorici bo v prihodnjih dneh odprla nogometno šolo za mladino nad 16 leit starosti. Vodil jo bo trener prvega moštva, ki tekmuje v zahodni conski ligi. Vsekakor pohvale vredna pobuda! r\> OPOZORILO Podjetje »ELEKTRO — KOPER« obvešča vse odjemalce električne energije, da so računi za porabljeno električno energijo plačljivi takoj ob predložitvi po inkasaniu podjetja. Podjetje je upravičeno ustaviti dobavo električne energije, če odjemalec. ne poravna računa za porabljeno električno energijo v rokti 10 dni po njegovi predložitvi. Podjetje priklopi ponovno odjemalca šele po poravnavi vseh zapadlih računov ter proti predhodnemu plačilu zneska za pouovni priklop. V izogib omenjenih sankcij prosimo, da odjemalci električne energije upoštevajo to opozorilo. PREKLIC Preklicujem in obžalujem vse kar Sem neresničnega govoril o Zavad-lal Nataliji in se ji zahvaljujem, da je odstopila od tožbe, Ferfolja Darko nirji? Nič čudnega! 2e itak nam mnogi očitajo nepotrebno trošenje denarja. Pionirji v Izoli, I. moštvo pa v Piran. Zakaj ne vsi v isti kraj? Ce že dobiš denar, ne dobiš prevoznega sredstva, (.ne glede na nesmotrnost takega početja). Tudi uprave društva včasih greše: mnogokrat bi. lahko kombinirali prevoz s' sosednjimi društvi; s posebnim prevozom pridejo padenski pionirji v Piran, a igralcev ni od nikoder. Razpored srečanj večkrat »obvisi«. Organizacija mora šepati, če sele v petek ali soboto zveš za nasprotnika. Bilanca uspehov (lestvica) naj bi nas podžgala k večjim uspehom, a po štirih kolih še ni bila objavljena, (tu se ni treba ozirati na neodigrane tekme). Močno se zavedamo, da marsikaj ne bo moč čez noč rešiti, zato pa ni treba misliti, da k reševanju ni treba prisltopii/ti. Hočemo namreč Solidno tekmovanje, ker bomo le tako prispevali k dvigu zdravega športa. Nogometaš DRŽAVNO PRVENSTVO V HOKE-JU NA KOTALKAH Gorica - državni prvak V predzadnjem kolu državnega prvenstva v hokeju na kotalkah je Nova Gorica visoko premagala svojega glavnega konkurenta Pulj z 11:4 (4:1. 6:1, 1:2). V prvih dveh tretjinah igre so bili Goričani popolni gospodarji na igrišču in so si zagotovili osem golov prednosti. Gostje so se znašli šele v zadnji tretjini, vendar je bilo že prepozno, da bi bistveno spremenili rezultat. Pri Novi Gorici sta bila najboljša Skok, ki je dosegel pet golov, in Pertot, ki je bili uspešen štirikrat. V drugem srečanju tega kola je Lement (Pulj) premagal Viktor Le-nac iz Reke s 13:2. Rečani so po tem porazu dokončno obtičali na repu tabele. Prvo mesto je osvojila Nova Gorica, ker. je Viktor Lenac zadnje srečanje predal brez borbe. Za drugo in tretje mesto imata približno enake izglede Pulj in Cement. Pred zadnjim kolom je tabela državnega prvenstva v hokeju na kotalkah naslednja.- 1. Nova Gorica 5 4 0 1 38:21 8 2. Cement (Pulj) 5 3 0 2 41:9 6 3. Pulj 5 3 0 2 44:32 6 4. Viktor L. (Reka) 5 0 0 5 14.54 0 TRGOVINA Z JESTVINAMI V) JELKA ILIRSKA BISTRICA iskreno čestita vsem svojim odjemalcem ter dobaviteljem ob Dnevu republike! V naši trgovini boste vedno solidno in hitro postreženi! Vsem potrošnikom in dobaviteljem iskreno čestitamo ob državnem prazniku 29. novembru! Kolektiv trgovskega podjetja Najstarejše drevo na svetu Najstarejša in najmočnejša drevesa na svetu so ogromne kalifornijske sekvoje, ki jim pravijo mamutsko drevo. Sekvoje dosežejo Starost kakih 3000 let in so resnično čudo prirode. Rastejo na 1800 do 2400 metrov visoko na zapadnih obronkih Sier-re Nevade v Ameriki. V zimskem času nanese med te velikane tudi do devetdeset metrov snega. Poleti je suho. le redko se zlijejo mogočni dežji z nevihtami, ko strela lahko naenkrat prekoplje ogromno sekvojo, visoko tudi 120 metrov. Ta drevesa ne umirajo naravne smrti. Ako uidejo strašnim nevihtam, mora poseči vmes tuja sila. da ustavi njihovo življenje. Največkrat je to človek. Pogled na to sekvojo je naravnost. veličasten. Najnižja veja izhaja iz debla tako visoko, da bi je tudi dvanajstnadstropna hiša ne dosegla. Tudi če bi to vejo gledali na tleh, bi se nemalo čudili, saj je dolga nad 20 metrov, s premerom v podnožju nad 2 metra. Razmerje človeka ob takem velikanu je sko-ro tako kot razmerje muhe ob človeku . Najbolj pravilna in najbolj sorazmerna sekvoja (pravijo ji »general Sherman«), je visoka 83 metrov, obseg debla v podnožju je 31 metrov. Najnižjo vejo ima v višini 40 metrov. Toda posamezne sekvoje dosežejo tudi do 120 metrov višine. Prebivalci Kalifornije trdijo, da so rasle sedanje sekvoje že v času, ko so gradili priamide v Egiptu. Neki učenjak je štel kolobarje v ste- blu ene Sekvoje in jih je naštel nič manj kot 4000: kar naj bi pomenilo 4 tisoč let! Vendar so s kasnejšimi proučevanji dokazali, da ni nobeno od teh dreves starejše od 3.100 let. Zakaj doživi sekvoja tako visoko starost? Botaniki iščejo vzroke v soku drevesa, ki ima zelo malo smole in je zato drevo skoraj negorljivo, Lahko s'e vnamejo le mlajše sekvoje, ker je njihova »koža« tanjša in jih ne ščiti dovolj. Pri stari sekvoji je debelina povrhnjice tudi 30 do 40 centimetrov debela in tu skoraj ni nevarnosti požara. Sok drevesa je zelo »antiseptičen«, rane na deblu se hitro zacelijo. Toda sekvojin les je praktično neuporaben. Ta.ko je krhek, da se lomi in drobi kakor steklo. Ko drevo preneha živeti in začne razpadati, se razprši na tisoče in tisoče kosov. Uran imenujejo zlato novo nastajajoče, atomske dobe. Zato ni čudno, da so iznašli najrazličnejše pripomočke za njegovo odkrivanje. Teren, za katerega mislijo, da vsebuje uranovo rudo, pazljivo preiskujejo z Gcigcrjevim štcvcem, ki začne ob prisotnosti urana škrtati. Ponoči pa ga iščejo z ultravioletnimi svetilka- ŠKOFIJE - ANKARAN ČESTITA SVOJIM ČLANOM ODJEMALCEM IN DOBAVITELJEM K DRŽAVNEMU PRAZNIKU — 29. NOVEMBRU! Kupujemo vse kmetijske pridelke ter nudimo svojim odjemalcem raznovrstno blago. Precej daleč izven zaliva Seattle v ZDA so mornarji izvlekli iz morja nekega že na pol mrtvega mornarja. Izjavil je, da sta ga nekoliko prej reševali dve ženski z motornim čolnom, a sta ga, ko sta opazili, da je popolnoma gol, pustili v vodi in odbrzeli s čolnom dalje. Na svojem telesu Ialiko prene-e ena sama muha tudi do pet milijonov bacilov naenkrat, ze v enem poletju svoje potomstvo neverjetno poveča. Samica zleže v svojem življenju (3 do 4 mesece) jajčeca 5 do 6-krat, in po 120 do 150 naenkrat. Iz vsakega jačeca se izleže 4 do 7 muh. Mlade muhe pa začno spet takoj lesti jajčeca. Izračunati so, da se v enem samem poletju lahko poveča potomstvo ene muhe tudi na pet in pol milijona. Muhe živijo samo poleti. Le ne- Letalo je odrezalo kravji rog Francoski letalec Canne se je znašel z letalom v gostem oblaku. Dvigniti se ni mogel in se je odločil, da zasilno pristane. Spustil se je na jaso, kjer so se pasle krave. Na nesrečo je pri pristajanju odrezal rog neki kravi, ki je bila tako radovedna, da se ni niti umaknila letalu, ki je pristajalo. Toda zasilni pristanek ga je kaj drago stal: poleg 20.000 frankov, ki jih je dal za popravilo letala, ie moral plačati še 15.000 frankov za kravo, ki je »z izgubo roga izgubila svojo vrednost«. < * 4 M A m JL \ Vil * mi, tako da se uranovi minerali svetlikajo rumeno-zelenkasto. Ti minerali pa so tudi najpomembnejši in jih podnevi težko odkrijejo, ker imajo pri dnevni svetlobi črnikasto-rjav izgled. Najbolj uspešno iskanje urana pa je skupno z Geigerjevim števcem in ultravioletno svetilko, kakor vidimo na sliki. kaj jih izkoristi kak topel prostor, da lahko prezimijo in skrbijo za ohranitev zaroda. Najpovoljnejša doba za njihovo razmnoževanje je v najtoplejših mesecih v letu. V zraku so neverjetno spretne: v sekundi zamahnejo s krili tudi 330-krat. Za vsak zamah porabi muha nekaj manj kot milijoninko konjske sile. Leti s hitrostjo 6 do 8 kilometrov na uro. Muhe lahko hodijo po navpični steni, ker izločajo na nogah neko lepljivo snov, s katero se zidu oprijemljejo. Ce ste skušali kdaj muho uloviti, ste prav gotovo opazili, da se zelo spretno umakne, to pa zato, ker gleda s svojimi sestavljenimi očmi na vse strani istočasno. 2700 metrov visoko na žici Ko gledamo akrobata na žici 7, 8 ali 10 metrov visoko in razpeto varnostno mrežo pod njim, še nam zle-deni kri v žilah, ko se samo nekoliko zaguga. 19-Ietni mladenič Sig-\vart Bach je leta 1948 napravil poskus na 300 m. dolgi žici, ki je bila napeta med dvema špikoma v Alpah. Pod njim je bil 2700 metrov globok prepad. Ljudi že od nekdaj zanima, kaj pravzaprav vpliva na trajanje njihovega življenja. Znano je, da otroci staršev, ki so dolgo živeli, tudi sami dosežejo lepo starost. Delo ima precejšen vpliv. Po proučevanjih v ZDA doživijo najvišjo starost kmetje, potem duhovniki, učitelji, odvetniki, inženirji in zdravniki. Poslovni ljudje in nameščenci so na lestvici pod njimi. Najkrajše življenje imajo rudarji. Umetniki, književniki, igralci in glasbeniki dosežejo znatno manjšo starost od navadnih ljudi. Na splošno živijo najdelj ljudje mirnih živcev in z malo skrbmi. Prerani smrti je prav pogosto vzrok izčrpanost. Ljudje, ki so 25 odstotkov težji od normalne teže, prav lahko hitro umro, posebno v mlajši dobi — velikokrat jo prav mršavost vzrok za dolgo življenje. Tudi oženj eni ljudje imajo prednost pred neoženjenimi, namreč moški. Pri poročenih moških je odstotek umrljivosti nižji v vseh dobah, nasprotno pa poročene žene umirajo v večjem številu, kot neporočene. Za alkohol si strokovnjaki še niso popolnoma na jasnem. Zmerno uživanje nima vpliva na življenje, razen če je človek bolan. Tudi za atlete se še niso opredelili. Znano je, da med mladimi ljudmi umirajo v večjem številu oni s šibkejšo konstrukcijo, starejši atleti pa hitreje umirajo, kot nešportniki. Najdlje žive žene. V zadnjih letih preživljajo svoje može tudi za 15 odstotkov, pri 70-letih 20 odstotkov, pri 90-tih letih pa je že razmerje 2 : 1 v njihovo korist. Glasba in zakonsko življenje Nedolžna glasba, ki jo imajo nekateri ljudje tako radi, je včasih tudi vzrok, da se zakonca zaradi nje razideta. Nekemu soprogu, ki je zahteval razvezo zakona, češ da njegova žena vsako jutro igra že ob petih zjutraj v spalnici na flavto, je sodnik svetoval, naj si kupi trobento in ženo prevpije. Neka žena je v Detroitu zahtevala razvezo, ker je mož vsako noč igral v postelji po dve do tri ure na kometi le dve melodiji, ki se jih je naučil že v mladosti. Uboga ženica je to morala poslušati noč za nočjo. Sodniki morajo pokazati včasih prav nadnaravne sposobnosti, da lahko rešijo kak posebno zapleten primer sožitja glasbe in zakona. Ameriški pediater Robert Reyndols iz New England Medical Center v Bostonu je iznašel novo sredstvo za anestezijo otrok, tako da se je oni niti ne zavedajo. Ima obliko igrače, ki je sedaj v Ameriki zelo v modi, to je, obliko čelade za medplanetna potovanja. Izdelana je iz neke prozorne plastične mase. Navidezna igrača bo zelo pripravna za otroške bolnice. Okrog Nellette se je gostilo ozračje, polno čujeinosti in sumničenja. V vasi so vsi vprelc šušljali. Sammaruca in njeni so razpravljali z ženskami, ki niso hotele verjeti njihovim trditvam. Vaške klepetulie so, namesto da bi pošilja! svoje otroke, same hodile po vino in olje v gostilno. Postajale so ob pultu ter si vse mogeče izmišljale, samo da fc> prisilile gostiničarko, da bi se dvignila in jim postregla. Njihovi zlobni pogledi pa so ji sledili in ogledovali njeno telo, stisnjeno v ozki oklep steznika. — Seveda je! — so nekatere zmagoslavno vzklikale ob srečanju s sosedami. — Kje neki! Ni res! — so vztrajale druge. — Same laži. Nelletta, ki je predobro vedela, kaj pomeni to prihajanje in odhajanje, je radovednice sprejemala z ironičnim nasmehom. Stalno so ji hodile pod noge! Kaj neki jim je rojilo po glavah, da niso mogle mimo gostilne, ne da bi vstopile in pozdravile gostilničarko? — Ali mislite, da imate popoini odpustek, če obiščete gostilno? . . . Toda ia drzna veselost in hrabrost, s katerima je pri ženskah vzbujala zadoščenje, sta izginjali pono-i, potem ko je preživela dan v neprestani bolečini in lažni brezskrbnosti. Kakor obnemore vojak, ki tvega podjetje, presegajoče njegove moči, tako je Neliettin pogum prehajal v obup, ko je odlagala grozni oklep in videla, kako se njen nabrekli trebuh širi, ter z grozo mislila na muko prihodnjega dne. Ne, ni mogla več! Tako je ona, močna, izjavljala ponoči Tonetu. Klela je svoje zdravje in zavidala bolehnim ženam, v katerih ni moglo vzklili življenje. V takih trenutkih obupa je kovala načrte, da bi pobegnila in pustila gostilno teti ler poiskala zavetje v kakem predmestju Valencie, dokler se ne bi vse uredilo. Toda če je natančno premislila, se je prepričala, da bi bilo vse zaman. Pred njo je vstajala Sammarucina pojava. Z begom b' «mo potrdila sumničenja. Pa tudi kako ubežati zasledovanju divje Canamelove svakinje? . . . Povrhu vsega je poletje šlo h kraju. Prihajal je čas riževe žetve in neupravičena odsotnost žene, ki je s tolika vnemo skrbela za svoje koristi, bi vzbudila pozornost cei vasi. Ostati mora. Spoprijeti se mora z nevarnostjo; če osian? tu, bodo nanjo manj pazili. Z velikim ?trahom je mislila na porod, in tisto skrivnostno bolečino, ki si jo je predsavljala še boli žalostno, ker je bila zavita v skrivnostne sence neznanega. Skušala je pozabljati na to skrb s tem, da se .ie vsa posvetila žetvi. Neprestano je vpila nad Tonetom, ki bi moral nadzorovali delo, pa se je vedno izmikal. Hodil je na lov z zvesto Centello in s Canamelovo puško ter se bolj brigal za lov kot za riževe kope. Včasih je prepuščala gostilno tetini skrbi in šla na skedenj, Skrita za riževimi kopami si je Nelletta s krčevito kretnjo odpela steznik in sedla zraven Toneta na velik kup slame. Pred njima se je razprostirala ofiromna zelena površina Al-bufere, v kateri so odsevale rdečkaste in vijoličaste gore daleč tam n- meji skrajnega obzorja. T:'ki dnevi, polni miru, so uspavali nemir obeh ljubimcev. Tam sta se čutila bolj srečna kot doma. Kot bi se jezen nalahno smehljalo, ko je gledalo, kako z njega odnašaio !etn-> fetev. Pesmi sezonskih delavcev in ribičev so kot uspavanke zibale mater Albufero po tem porodu, ki je preskrbel njene otroke na bregovih. Večerni mir je ublažil Nellettine skrbi in ji dajal novih moči. Na prste je štela mesece, ki so že prešli. Se malo časa in prišlo bo do dogodka, ki ji je vzbujal strah in ki bi lahko preusmeril njeno usodo: morda naslednji mesec, v novembru, v času velikih lovov, za praznike sv. Martina in sv. Katarine. Štela je in ugotovila, da še ni preteklo leto od Canamelove smrti. Gnana od nagona nezavedne perverznosti, je obžalovala, da se ljubimcu ni približala nekaj mesecev prej. Tedaj bi lahko sprejela svoje stanje brez bojazni, ker bi labko pripisala pokojnemu možu očetovstvo novega bitja. Misel, da bi jo smrt lahko rešila sramote, ji je vlivala novo upanje. Ali ne bi lahko rodila mrtvorojenčka? Nič bolj verjetnega po vsem, kar je počela. Ljubimca sta govorila o smrti novorojenčka, kot bi ta bila že dejstvo. Nelletta je natančno sledila utripom v svoji notranjosti in se vsa presrečna radovala, če nevidno bitje ni dajalo znakov življenja. Prav gotovo bo umrlo! Sreča, ki jima je bila vedno naklonjena, ju gotovo ne bo zapustila v tej težki nesreči. Zadnja dela pri žetvi jima niso dopuščala podobnih skrbi. Vreče, polne riža, so zložili v gostilno. Z njimi so napolnili vse sobe in jih celo prislonili ob pult ter tako odvzeli prostor gostom. Nelletto je vse to, v vrečah zaprto bogastvo, napolnjevalo z radostjo. Kot bi jo rižev pran omamljal. Se misliti ni mogla, da bi polovica tega zaklada lahko pripadala Sammaruci! . . . Zarez, zdaj je trpeia, toda raje bi se spoprijela s smrtjo, kot pa da bi se pustila tako oropati. Toda prihajal je nien čas. Slabela je iz dneva v dan. noge so ji otekale in čutila je nepremagljivo željo po počitku; rada bi ostala v postelji. Vendar je vkljub temu vsak dan prihajala v gostilno, ker bi izgovor, da se slabo počuti, pooslril sumničenja. Ko se je morala dvigniti, se je le počasi premikala in njen lažni nasmeh je bil le bolesten krč, ob katerem je še Tonet pobledeval. Zdelo se je, da se bo gibljivi steznik vsak čas raztrgal. Ne morem več! — je obupno tožila in se kot mrtva vrgla na posteljo.