članki, razprave
VLADO BENKO*
Nevtralnost in mednarodni sistemi
I
Obstaja nekaj bolj ali manj prepričljivih razlogov za domnevo o tem, ali je Je pkHlno resnejše ukvarjanje s pomenom in možnostmi današnje strategije nevtralnosti. Medtem ko štejemo napovedi o zmanjševanju njene vloge - rastoča soodvisnost med subjekti mednarodne skupnosti, katere institucionalni izniz so zlasti sodobne integracijske strukture, naj bi bila vzrok ali eden od vzrokov tega trenda - med manj prepričljive, kajti sodimo, da je razvijajoči se mednarodni sistem še zmožen tolikšne fluktuacije, da zaradi tega ne kaže prehitevati s sodbami. Prepričljivejša se zdijo tista stališča, ki gradijo napovedi o manjši privlačnosti nevtralnosti na dokazljivem trendu k njeni eroziji, ki se kot taka pojavlja vse od konca prve svetovne vojne. S tem stališčem sc bomo v tem besedilu podrobneje ukvarjali. Da pa se od vseh, poprej navedenih pomislekih vendarle lotevamo teme, kot je opredeljena v naslovu, je razlog oziroma utemeljitev v poskusu raziskave zveze med nevtralnostjo in posameznimi mednarodnimi sistemi ali natančneje: problemu, kako različni mednarodni sistemi ustvarjajo, spreminjajo in ukinjajo pogoje za nastajanje, pomen in možnosti nevtralnosti. Ob tem se bomo vprašali o perspektivah nevtralnosti pri oblikujočem se mednarodnem sistemu, ki nastaja po zlomu vzhodnoevropskih realsocialističnih struktur. Gre za razmeroma zahtevno nalogo, ki se ji bomo poskušali približati z uporabo analize predhodnih mednarodnih sistemov in ekstrapolacijo nekaterih modelov v današnji čas.
II
Ni težav, ko gre za definiranje nevtralnosti, če jo razumemo kot »držo držav, ki se ne udeležujejo vojn med tretjimi državami- (Lauterpacht, H, 515), in »katere značilnost je nepristranskost, kakršno te države izvajajo nasproti tretjim, vojskujočim se državam«. Tako držo »te države priznavajo, njim pa ustvarja pravice in dolžnosti« (Lauterpacht II, 515). Gre, kot je razvidno iz te definicije, za pravno tolmačenje nevtralnosti, ki je izraženo z aksiomom, »da je nevtralnost držav, ki obstaja samo med vojno« (Lauterpacht II. 517). V tem besedilu ga poudarjamo zaradi tega, ker - kot bomo ugotovili kasneje - nepristranskost pojmujemo kot substanco nevtralnosti, ki pa se v doU>čcni meri pojavlja tudi tedaj, ko ni vojne. Nekatere države poskušajo to držo uresničevati tako, da ustvarjajo politične predpostavke za prehod v nevtralnost, če bi izbruhnila vojna. Če smo uporabili formulacijo »v določeni meri«, smo to storili zaradi tega, ker je v praksi številnih inačic t.i. nevtralizma oziroma difuzije pojmov, ki niso vselej enoznačni, moč zaslediti
* Di Vtailo Ucnko. 7»<u>iii prolooi Ijuhljamkc unncr/c BcioJilo )C ur>)bni «crzl|i dal|ic Mudijc. ki |o ic pHcc piipfuvil n Center 711 mcdnittidnc <xlni>v; p<i Fikulteti a družbene wdc
nihanja oziroma odmike od položaja nepristranskosti kot substance nevtralnosti, tolmačene v pravnem smislu, čeprav je res. da vojna ostri merila nepristranskosti, medtem ko mir v množici različnih konstelacij erozijo nepristranskosti dopušča.
Obstajajo številne definicije mednarodnega sistema (Merle, 1976, 146, Burton, 1974, 22), za to razpravo pa bomo uptirabili definicijo S. lloffmana. ki mednarodni sistem razume kot »model odnosov med bazičnimi enotami v svetovni politiki, katerega značilnosti so razvidne v ciljih, ki sijih te enote postavljajo, in natogah. ki jih v njihovih medsebojnih odnosih izvajajo, kot tudi v sredstvih, ki jih uptirablja-jo. da bi jih mogle izvesti. Ta model je v glavnem določen s strukturo sveta, naravo sil. ki delujejo bodisi znotraj teh enot bodisi preko njih. in slednjič z možnostmi, močjo in politično kulturo teh enot« (S. Hoffman. 1961. 14).
Za razumevanje mednarodnih sistemov in mesta, ki ga imajo v t i. historični sociologiji, so pomembna stališča R. Arona. Čeprav pristaš realistične teorije, je Aron bolj kot drug iz te šole pokazal, kako nemogoče je z mednarodnim odnosom posvečeni znatiosti zasnovati hijTotetično-deduktivni sistem, kjer bi odnosi med spremenljivkami dobili matematično obliko (Aron. 1962.28). Iz takšnega položaja je izpeljal nekaj pomembnih sklepov, in sicer da teorija mednarodnih odnosov ne more iti dlje od konceptualne analize, ki ima za cilj definicijo specifičnega mednarodnega sistema, navedbo poglavitnih spremenljivk in postavitev hipotez, ki zadevajo delovanje takega sistema. V slehernem mednarodnem sistemu je zanj odločilna »konfiguracija moči«, ki se v različnih obdobjih razvoja mednarodnih odnosov spreminja. Razlago za to je mogoče iskati z raziskovanjem razlik med spremenljivkami. kol .so populacija, gospodarski viri, vojaški sistem, prostor itd. Dokazljivo je namreč, da imajo te spremenljivke različno težo. pomen in vlogo v posameznih obdobjih (Aron, 1967, 188). S sistematičnim raziskovanjem razlik med posameznimi mednarodnimi sistemi je R. Aron konstituiral štiri modele konfiguracije moči, in sicer multipolarnega. kjer je moč - v vojaškem, tehnološkem, političnem in gospodarskem pogledu - osredotočena na več središč, bipolarnega, kjer je ta moč osredotočena samo na dveh polih, homogenega, kjer države pripadajo istemu tipu ureditve in sprejemajo isto koncepcijo p»)litike, in heterogeni mednarodni sistem, kjer so države organizirane po drugačnih načelih in se sklicujejo na nasprotujoče si vrednote. Zanje je navedel tudi ustrezne zgodovinske primere.
Če je Aron napravil prv i pomembnejši korak k uporabi koncepta mednarodnih sistemov in odprl perspektivo njihove primerjave, ko gre za vzroke sprememb v konfiguracijah moči, obnašanjih dejavnikov v njih. razmerja med notranjim in zunanjim področjem itd., je ameriški pisec M. Kaplan to perspektivo riizširil in poglobil s konstruiranjem najprej šestih, nato pa devetih modelov mednarodnih sistemov. Omenili jih bomo samo šest, in sicer mednarodni sistem multipolarnega ravnotežja moči. togi bipolarni, prosti biptilarni, hierarhični, univerzalni in »unit veto« sistem. S konstrukcijo teh modelov, njihovega opisa in pojasnjevanja njihovega delovanja je težil za tem. da bi odkril vzorce obnašanja njihovih subjektov, poskušal ugotavljati, ali so vzroki teh obnašanj v notranjih sistemskih značilnostih ali pa nanje vpliva okolje zunaj sistema, nadalje, čemu je pripisati spreminjanje enega sistema v drugega itd. V skrajni posledici naj bi sistematične, empirične raziskave, usmerjene v potrjevanje ali zanikanje predpostavk, pripeljale do posploševanja rezultatov, odkrivanja zakonitosti in slej ko prej tudi pripomogle k usposobljenosti znanosti o mednarodnih odnosih za dedukcijo in predvidevanje.
Samo v nekaterih primerih je M. Kaplan mogel poseči v zgodovinske primerjave. ko je konstituiral te modele. To npr. velja za model ravnotežja v multipolar-nem mednarodnem sistemu in za bipolarni mednarodni sistem, kakršen jc v togi
verziji obstajal približno deset let po koncu druge svetovne vojne. Konstituiranje drugih modelov kot neke vrste »idealnih tip<iv« brez njihove dejanske potrditve v empiričnih raziskavah akcij, situacij in stanj pa naj bi pripomoglo k odpiranju analitičnih perspektiv, iz katerih bi lahko obravnavali potencialne mednarodne sisteme. V obeh prej omenjenih primerih pa je Kaplan operiral s pravili obnašanj sestavnih delov posameznih mednarodnih sistemov, s pravili, ki so postavljena apodiktično, kar še posebej velja za tiste, kjer ni imel na voljo zgodovinskih primerjav.
Kol primer njegovega pristopa z uporabo modelov navajamo multipolarni mednarodni sistem ravnotežja moči, demonstracijski objekt zanj pa je evropski mednarodni sistem 19. stoletja.
Izhodiščna točka zanj je teza. da mednarodni odnosi tedaj, ko v njih deluje več subjektov in vsaj pet vodilnih sil (pentarhija) po logiki same stvari, torej objektivno, potekajo v ravnotežje moči. Ta »objektivnost« poraja tisto, čemur Kaplan pravi »sistemski pritisk', ki motivira subjekte, to je države in njihove vlade, da se tudi subjektivno opredeljujejo za politiko ravnotežja, ga ohranjajo in stabilizirajo. Da bi ga ohranjali oziroma stabilizirali, pa potrebujejo t.i. sistemska pravila, ki jih za ravnotežje moči v multipolarnem sistemu opredeljuje takole:
a)	subjekti krepijo svoje potencialne moči. vendar se raje pogajajo kot vojskujejo.
b)	subjekti se raje vojskujejo, kot da bi opustili krepitev svojih potencialnih moči.
c)	subjekti raje opustijo boj. kot pa da bi odstranili nasprotnika.
d)	subjekti se upirajo slehernemu elementu sistema ali pa koaliciji, ki bi težila k nadvladi,
e)	subjekti težijo za tem. da bi slehernemu med njimi onemogočili, da bi se polastil naddržavnega položaja ter jim tako predpisoval obnašanje, in
f)	v takem mednarodnem sistemu se subjekti zavzemajo za to. da se v konfliktu poraženi subjekt kot partner znova vključi v sistem kot tudi da manjše države sprejemajo kot enakovredne partnerje.
Ta sistemska pravila so soodvisna, sleherno od njih je treba upoštevati in le njihova celota ohranja mednarodni sistem. Ta pravila so pt> Kaplanu norme za obnašanje, ki jih je treba razumeti tako. da njihovo upoštevanje ohranja stabilnost sistema oziroma pogoje zanj. Ce subjekti teh norm ne upoštevajo, prihaja do spreminjanja sistema oziroma prehajanja enega sistema v drugega.
Na tej točki razprave bi bilo prav. da izrecneje opozorimo na razloge za to dokaj izčrpno obravnavanje zgodovinskih mednarodnih sistemov. Ti razlogi so:
Prvič, kot izhodiščno tezo zanjo smo poudarili, da je pojav, razvoj in nihanja nevtralnosti treba razumeti v ftmkdji mednarodnega sistema.
Drugič, tako pojav, razvoj in nihanja v nevtralnosti je mogoče raziskovati predvsem iz tari.ične točke njene .iiib.stance, tako kot smo jo definirali v uvodnih stavkih te razprave.
Tretjič, zgodovinski mednarodni sistemi sti spremenljivi zaradi spremenljivosti elementov slehernega sistema.
Četrtič, to stališče dopušča domnevo ludi o spremenljivosti nevtralnosti, če je la v funkciji mednarodnega sistema.
Petič, obstajajo argumenti v prid trditve, da bi mogli s primerjavami med posameznimi mednarodnimi sistemi, identičnosti in različnosti v obnašanjih poglavitnih dejavnikov v njih. vrednotenjem spremenljivk, ki določajo njihovo obnašanje. itd. uspeti ne samo v prizadevanjih pojasnjevati procese in dogajanja znotraj
1073 Tcoriii m prakM. let. 30. U. 11-12. I.|uM)iiim IW
teh sistemov, marveč v omejenem obsegu (middle-range theory) tudi napovedovati dog.tjanja.
Če naj skušamo doseči takšne rezultate, pa je odločujočega ptimena določitev meril za razmejitev posameznih mednarodnih sistemov.
Probleme, ki se pojavljajo glede razmejevanj, so poskušali razrešiti številni pisci. V tem besedilu se bomo podrobneje ustavili pri stališčih D. Singerja (Singer. 1969,30-32). V poglavju, kjer je razpravljal o lastnostih kakega sistema, je zapisal, da je slehernega od njih mogoče opisati in primerjati z drugimi, vendar pa:
a)	da obstaja empirično vprašanje, ali se kaka specifična lastnost sistema v zadostni meri in na neki določeni točki spreminja tako. da bi bilo možno začrtati kronološko mejo.
b)	da obstaja možnost, da bi bili zavoljo kakih teoretičnih razlogov zainteresirani za določene značilnosti kakega sistema, medtem ko bi bili indiferentni do drugih, in
c)	da je mogoče razvijati teorijo na temelju longitudinalnih podatkov, ko se srečamo z domnevno novim sistemom, če se ta pojavlja v korektno pogostih intervalih.
Vendar pa Singer kljub določenem dvomu o možnostih razmejevanja dopušča, da se za določitev novega sistema izberejo nekatere »makro« značilnosti, ki zaznamujejo določen pojav in ki napovedujejo erozijo in izginotje določenega mednarodnega sistema. Znotraj teh »makro« značilnosti pa bi bilo treba in tudi možno uporabljati »prefinjene« prijeme in z njihovo pomočjo sistem opcracionalno definirati.
Najbliže razreševanju vprašanja o razmejitvi mednarodnih sistemov je po našem mnenju prišel S. Hoffman (S. Hoffman. 1961. 209 passim), kije nanj. to je, kdaj kak mednarodni sistem nastane in kdaj se konča, odgovoril takole:
a)	ko se na nov način pojavi odgovor na vprašanje, kakšne so enote v potencialnem konfliktu, to je, ko se temeljna struktura sveta spremeni (od prehoda grških mestnih državic k rimskemu imperiju, odtod k srednjeveškemu sistemu razpršenih suverenosti, od tega sistema k sistemu ravnotežja po »cstfalskem miru itd.).
b)	ko se pojavi vprašanje; kaj morejo enote v medsebojnih konfliktih storiti ena drugi, to je. ko se spremeni tehnologija konflikta (tehnologija vojskovanja pred smodniško revolucijo, ukinitev neprepustnosti držav z njo, jedrska revolucija, ukinitev neprepustnosti vodilnih sil v mednarodni skupnosti),
c)	ko se znotraj posameznega stanja tehnologije konflikta pojavi nov odgovor na vprašanje: kaj enote hočejo storiti ena drugi. Na tej točki je pozornost obrnjena k vprašanju, ali je mogoče razmejiti mednarodne sisteme glede na daljnosežnost ciljev, ki si jih postavljajo enote v njem. kot tudi glede na sredstva in tehniko, ki jih te enote uporabljajo, da bi mogle uresničiti svoje cilje.
Če kombiniramo te skupine meril, pridemo, kot meni Hoffman, do temeljnega razlikovanja med stabilnimi in revolucionarnimi mednarodnimi sistemi. Tako Hoffman določa, da je stabilni mednarodni sistem tisti, kjer so »vložki« (predmet) konflikta (ozemlje, prebivalstvo, oblast, viri, obnašanja itd.) omejeni, kjer odnose med enotami opredeljuje zmernost, tako kar zadeva cilje kot tudi sredstva, ki jih uporabljajo. Kakršna koli je temeljna struktura sveta in kakršna koli je tehnologija konflikta, delujejo enote (države) v tem sistemu tako, da omejujejo škodo, ki bi jo mogle prizadeti ena drugi. Medtem pa zmernost v revolucionarnem sistemu izginja. Če se odločitev cxlločujočega dejavnika - države, vlade - izkaže v odrekanju zmernosti, hkrati ko se to povezuje z revolucijo v tehnologiji konflikta, ugotavljamo. da postane sistem nestabilen. Z drugimi besedami: stabilni sistem je tisti,
v katerem poglavitni dejavniki ne ogrožajo konstantno življenja in bistvenih vrednot, obstajajo pa tudi »pravila igre«, medtem ko takšnih latnosti v nestabilnem sistemu ni.
V temeljne značilnosti stabilnega sistema sodi pogostost vojn. ki pa so omejene v ciljih in metodah, medtem ko v nestabilnih in revolucionarnih sistemih vsesplošna vojna sicer ni neizbežna, če tehnologija konflikta uvede skupen interes antagonističnih sil zato. da se izognejo p<>(x>lnemu uničenju. Toda samo dejstvo takšnega samozadrževanja ne vrača zmernosti v ciljih in zmernosti v sredstvih, sistem ostaja revolucionaren in nestabilen.
Z uporabo teh meril in »makro« značilnosti je Hoffman prodrl globlje in natančneje opazoval empirične primere mednarodnih sistemov v sekvencah, ki segajo od grškega mikrokozmosa do sodobnih mednarodnih sistemov. Vanje sodijo: delovanje sistema ravnotežja, tehnika političnega in diplomatskega delovanja, razmerje med notranjim in zunanjim, pravno urejanje interakcij, vloga transnaci-onalnih sil, dejavnik ideologije itd. Vsekakor jc njegova vzpostavitev tehnologije konflikta in konflikta samega v izhodiščne hipoteze za razločevanje posameznih mednarodnih sistemov daleč od stališč, ki jih sicer moremo najti v literaturi, to je, da so za določitev teh sistemov bistvenega pomena vojne med velikimi silami.
III
Če z nekaterimi dopolnitvami sprejmemo lloffmanova merila za razmejitev mednarodnih sistemov, z namenom da iz njihovih konfiguracij in konstelacij razberemo pogoje za pojav, pomen, vlogo in nihanja v strategiji nevtralnosti - ti se, kot smo poudarili, spreminjajo - nam bo vodilo raziskovanje substance, institucionalizirane v pravnem izrazu nevtralnosti, kot je bila povzeta z Lauterpachtovo definicijo. Že v preteklih obdobjih je bilo mogoče ugotoviti izgubljanje semantične natančnosti pri uporabi pojma nevtralnost, kar še posebej velja za obdobje po pr\'i svetovni vojni. V tej zvezi smo navedli nekaj p<ijmov - ti se Se danes uporabljajo, ko gre za strateško usmeritev kake države - in opozorili, da moramo tudi tedaj, ko gre za vprašanje empiričnega obna.šiinja držav, te deklarirajo v eni ali pa drugi »inačici« pojma nevtralnost, analizirati, kakšna je zveza oziroma kakšen je stik takšne prakse z omenjeno substanco nevtralnosti, se ta erozija pojavlja ne samo tedaj, ko imamo opraviti s prakso »vulgarizacije« nevtralnosti v inačicah pozitivne, aktivne itd. nevtralnosti, marveč tudi za substanco samo. Zatorej bosta za nas odločujočega pomena opazovanje in analiziranje prakse nevtralnosti od točke, ko je bila ta kodiftcirana v mednarodtu'm pravu.
Če se praksa nevtralnosti prijavlja že v predhodnih mednarodnih sistemih tja do wcstfalskega miru. je njena značilnost, da vojskujoče se države v glavnem nevojskujočim se in za nevtralnost opredeljujočim se državam niso priznavale pravic in jim predpisovale dolžnosti. Z Cirotiusom pa jc nevtralnost že priznana kot institut mednarodnega prava v nastajanju, ki ga je praksa prav glede njegove substance, to je nepristranskosti v odnosu do vojskujočih se držav, najpogosteje omalovaževala. Šele v 18. in nato zlasti v prvi polovici 19. stoletja se pričenjajo kristalizirati in iz teorije v prakso prelivati bistvene prvine nevtralnosti, ki se iz izhodišča njene substance, lo je nepri.stranskosti, oblikujejo v dovolj jasna določila. Tukaj se ne bomo spuščali v podrobnosti, ko gre za faze v razvoju prakse nevtralnosti, to je dvostranske pogodbe med Dansko in Švedsko o nevtralnosti (1691), Prve in druge lige oborožene nevtralnosti. Deklaracije ZDA o nevtralnosti itd., pač pa bi poudarili, da je obdobje prvega in drugega dela 19. stoletja primerno za raziskavo zveze med mednarodnim sistemom in nevtralnostjo. Procesi, ki so pote-
1075 Teotiii m praksa. Icl .»«. « 11-12. I-|ubl|aiia I^J
kali v tem obdobju, prva in druga industrijska revolucija, vzpon kapitala v Zahodni Evropi, druga faza kolonialne ekspanzije, uveljavljanje nacionalne ideje, institucionalni in neinstitucionalni vidiki konflikta med delom in kapitalom, začetki mednarodnih vladnih organizacij kot rezultat rastoče soodvisnosti med državami in potreb po njenem urejanju itd., vsi ti procesi so ustvarili strukturne predpostavke za pojav ves svet obsegajoče mednarodne skupnosti. V to obdobje sodi tudi utrjevanje funkcij mednarodnega prava. Tako je vojna sicer ostala še naprej legitimno sredstvo za uresničevanje interesov držav, vendar pa je bila z »ius in bello« postavljena v pravni okvir. Pravila mednarodnega prava so že strogo razlikovala med mirom in vojno, med »notranjimi« in zunanjimi vojnami in med bojevniki in nebojevniki.
Z ureditvijo statusa vojne je bil pospešen tudi razvoj oziroma kodifikadja nevtralnosmega prava.
Funkcija mednarodnega prava v sistemu koncerta evropskih velikih sil je bila zagotavljati ravnotežje med njimi, ne pa ga tudi presegati. Glede na to je bilo pravo sredstvo v rokah teh sil po eni strani za nadzor njihovih ambicij, po drugi strani pa za nadzorstvo nad miijhnimi in srednjimi državami. V stvareh, ki so neposredno zadevale moč in interese velikih sil, je bilo pravo v bistvu prepis ravnotežja v normativni obliki, kodifikacija vojnega in nevtralnostnega prava pa je bila v funkciji interesov velikih sil. Z razglasitvijo trajne nevtralnosti Švice in Belgije, s Pariško deklaracijo iz 18.S6., s prvo in drugo haaško konferenco (1899. 1907) in končno z Londonsko deklaracijo (1909) je bila kodifikacija nevtralnostnega prava izpeljana z dovolj natančnim urejevanjem njene substance, to je nepristranskosti. Lahko bi pritrdili stališču, ki ga srečujemo v literaturi, da so bili vsi ti akti dokaz, »da osrednji dejavniki v mednarodnem sistemu, celo ves mednarodni sistem, sprejemajo pravico, da se sleherna država opredeli za nevtralnost kot nacionalno strategijo« (Karsh, 1988. 18).
V nakazanih, pa tudi razvitih opredelitvah zgodovinskega mednarodnega sistema v 19. stoletju, z tnestom. ki smo ga prisodili mednarodnemu in nevtralnostnc-mu pravu, je po na.šem mnenju dokazljiv argument, da .se nevtralnost pojavlja in uveljavlja v funkciji mednarodnega sistema. Povejmo to natančneje.
Prvič, med temeljne značilnosti tedanjega mednariKinega sistema sodi homogenost njegove narave, kar pomeni, da v glavnem še ni bilo bistvenih razlik v politični in gospodarski filozofiji njegovih poglavitnih dejavnikov.
Drugič, težnja vodilnih sil v tem sistemu je bila zagotavljati njegovo stabilnost. kar velja zlasti za njegovo jedro. Ta interes jc bil skladen z interesi zahodnoevropskega kapitala, ki je bil sredi 19. stoletja že v ekspanziji.
Tretjič, stabilnost v tem sistemu je bilo mogoče ohranjevati z relativno sorazmernim gospodarskim in tehnološkim razvojem vodilnih sil, s prakso laissez faire, laissez passer, z dejstvom, da država v mednarodne gospodarske odnose še ni pričela posegati na način, ki je značilen za monopolno fazo kapitalizma.
Četrtič, te stabilnosti niso bistveno ogrožali vdor univerzalnih ideologij v mednarodne odnose, njihova usmerjenost k razločevanju in rastoča politizacija javnosti.
Petič, sproščanje gospodarske, tehnološke in p<ilitične energije držav iz zahodnoevropskega jedra se je dogajalo predvsem na zunajcvropskih območjih. Če je prihajalo do konfliktov v jedru sistema, so bili ti konflikti kratkoročni in vodeni z omejenimi sredstvi.
Dopustno je iskati vzporednice med tnednarodnim sistemom, ki se je pričel oblikovati z rezultatom francosko-nemške vojne 1870., in bip<ilarnim sistemom po
drugi svetovni vojni. Ena od teh je nedvomno logosi, sprožena z oblikovanjem dveh zavezniških struktur, velike antante in trozveze. togost, ki je podobna bipolarnosti preteklega mednarodnega sistema. Toda podobnosti ni. ko gre za vlogo ideološkega dejavnika, ki se v letih pred prvo svetovno vojno ni uveljavil in ki ga srečamo Sele s pojavom Sovjetske zveze neposredno po koncu tega vojaSkega konflikta in nato z vdorom faSistične in nacistične »ideologije« v mednarodne odnose.
Tako lahko uporabimo Hoffmanova merila za razmejitev mednarixlnih sistemov Sele za čas. ki je nastopil s koncem prve svetovne vojne. Tako se je spremenila temeljna struktura sveta. V to spremembo Štejemo najprej pojav Sovjetske zveze kot države, ki je bila organizirana po drugačnih načelih, kot je to veljalo za čas pred prvo svetovno vojno, in ki je - med drugim - razglaSala težnjo zruSiti obstoječi sistem mednarodnih odnosov kot strateSki cilj. Homogeni mednarodni sistem je odstopil mesto heterogenemu in čim bolj so se mednarodni odnosi premikali v času po 19.'?4.. to je po vzponu nacizma na oblast v Nemčiji, tem bolj so postajali nestabilni in v določeni meri tudi revolucionarni, če uporabimo Hoffmanovo klasifikacijo. Argumenti za to trditev obstajajo: države se vse bolj vmcSavajo v notranje razmere drugih držav, izginjajo meje med notranjo jurisdikcijo in stvarmi, ki jih ureja mednarodno pravo, uvajajo se subverzije in diverzije v drugih državah, uporaba »prostovoljcev« v konfliktih med državami, vse večje napovedanih vojn. diplomacija sc vse b<ilj pričenja uporabljati za poglabljanje konfliktov, ne pa za njihovo razreševanje itd.
Za DruStvo narodov, prvo mednarodno organizacijo z univerzalnimi cilji, velja, da teh manifestacij rastoče nestabilnosti v mednarodnih odnosih ni paralizi-ralo. Vzroke za to jc mogoče iskati v različnih stališčih, ki sta jih imeli zmagovalki prve svetovne vojne, Francija in Velika Britanija, do vloge te organizacije. Medtem ko je Francija videla v njej možnost, da zagotovi status quo, vzpostavljen z rezultati prve svetovne vojne, s čimer naj bi - kot so menili v V. Britaniji - DruStvo narodov postalo »militarizem v rokah Francije«, pa je bila V. Britanija ob tihi podpori Nizozemske, Švedske in drugih držav mnenja, »da naj bi mednarodna organizacija dajala državam usluge, ne da bi jim postala breme«. Rezultat tega je bil razviden v nejasnostih, nedorečenostih in protislovnostih v opredelitvah organov DruStva narodov, vpraSanju sankcij, odsotnosti obligatornih reSitev v nekaterih za sistem kolektivne varnosti bistvenih zadevah itd. Ko je v letih, ki so sledila 1934.. postalo jasno, da pravne omejitve zatekanja k vojni niso oziroma ne bodo spoštovane in da je vse več možnosti za izbruh nove vojne, so se številne majhne in srednje države, da bi zaščitile svojo ozemeljsko nedotakljivost in politično neodvisnost. zatekle bodisi v sistem zavezništev bodi.si v nevtralnost. Toda eden od pogojev za vodenje strategije nevtralnosti, kakršen je obstajal v predhodnem mednarodnem sistemu, to je ravnotežje sil. s čimer je izginjala tudi stabilnost, jc izginil. Belgija. Nizozemska, skandinavske države, ki so se zatekle v nevtralnost - tri skandinavske države so 1938. sprejele deklaracijo o kodeksu navtralnosti s pravili, ki so bila vgrajena v civilno zakonodajo teh držav - so se zanašale bolj na svojo domnevno strateško nepomembnost in mednarodnopolitično neprovokativnost kot pa na pripravljenost velikih sil. da nevtralnost upoštevajo.
Ze med prvo svetovno vojno je prišlo do pomembnih in za obnašanje nevtralnih držav škodljivih modifikacij nevtralnosti. Ta je bila ob koncu tega vojaSkega konflikta praktično opuščena. V drugi svetovni vojni je bila grobo kršena nevtralnost Belgije. Nizozemske in Luksemburga. Bistvenega pomena za njeno prakso pa je postalo stališče ZDA. ki so v imenu samoobrambe postopno modificirale svojo
1077 Tcoriin in prikva. let 30. « 11-12. l^uNjanu I993
nevtralnost, kar se je dogodilo najprej s transferjeni petdesetih ruSilcev Veliki Britaniji, nato z aktom o posojilu in najemu (Lend-Lease akt), oboroženo asistenco trgovskih ladij, ki so dobavljale blago V. Britaniji in Sovjetski zvezi, in končno z vstopom ZDA v drugo svetovno vojno.
Prav stališče ZDA in obrazložitev, ki ga je spremljala - ta je razvidna iz vrste deklaracij in objav - sta ključnega pomena za obravnavo pomembnt>sti nevtralnosti, razumevanje kot pravnega instituta in s tem tudi njene substance, to je nepristranskosti. Kot je zapisal Lauterpacht. »je zgodovinski temelj za moderno formulacijo doktrine absolutne nevtralnosti absolutna pravica države, da se zateče k vojni« (Lauterpacht. II, 1944. 52ty). Toda pravica držav, da se zatečejo k vojni (ius and bellum) kot sredstvu nacionalne politike, je bila najprej omejena s paktom Društva narodov, nato pa s Splošno pt)godbo o odpovedi vojne (Briand-Kellogov pakt 1928) dejansko ukinjena. Interpretacija te pogodbe daje argumente v prid stališču, da sta diskriminacija nasproti agrestirju in pomoč njegovemu nasprotniku v skladu z mednarodnim pravom in da v sistemu mednarodnega prava, ki prepoveduje vojno, obstajajo omejitve, ko gre za institut nevtralnosti. Te omejitve pa se pojavljajo predvsem tedaj, ko gre za substanco nevtralnosti, toje nepristranskost. Praksa v drugi svetovni vojni je to ptitrdila - zgovoren primer z.a to jc obnašanje Švedske kot nevtralne države (neuravnoteženost njenih gosp<xiarskih odnos«)v z vojskujočimi se državami, tranzit nemških vojaških transportov čez njeno ozemlje smer Norveška-Finska).
Ko smo zadnjih nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne opredelili kot leta »vstopa« v »nestabilni« in »revolucionarni« mednarodni sistem, se nam ta premik že kaže kot značilnost bipolarnega mednarodnega sistema, kakršen je nastal 1947. in v svoji »togi« verziji trajal do 1955. Tem značilnostim bi lahko dodali še druge, celo usodnejše, kot so blokovska polarizacija, koncentracija vojaške. gospodarske, tehnološke in pt)litične moči na dveh polih, hladna vojna itd. Razumljivo je. da je bilo za v<Klenje nevtralnosti v tem obdobju malo prostora ali točneje institut nevtralnosti ni bil niti priporočljiv niti vabljiv, saj ga je J. F. Dulies označil kot amoralnega.
Če izvzamemo Švico z njeno trajno navtralnostjo. bi samo z.a eno evropsko državo veljalo, da se je usmerila v politiko nevtralnosti, («re za Švedsko, ki je že 1946. inavgurirala t.i. alliansfriheten politik, to je politiko zunaj blokov, ki je bila neke vrste anticipacija neuvrščenosti. Prvine te politike so bile po eni strani zasidrane v praksi nevtralnosti, kakršno je Švedska z večjim ali pa manjšim uspehom vodila v prvi in drugi svetovni vojni, vztrajajoč pri upt)števanju substance nevtralnosti, to je nepristranskosti, po drugi strani pa v uporabi nepristranskosti v razmerjih do blokov in posledično zavračanje vstopa vanje. Bistvo takšnega obnašanja je bilo težnja, da bi nepristranskost v miru utrjevali kredibilnost in predvidljivost napovedane nevtralnosti Švedske ob morebitni vojni.
Da bi bili kredibilnost in predvidljivost tudi »materialno« utrjeni, seje Švedska opredelila za t.i. oboroženo nevtralnost, s kakršno utrjuje Švica tudi svojo trajno nevtralnost. Težnja Švedske, da nevtralnost brani z vsemi razpoložljivimi sredstvi, je ne nazadnje razvidna tudi iz razprav, ki so v tej državi potekale o vključitvi taktičnega jedrskega orožja v vojaški establišment. Te. kot smo dejali oborožene nevtralnosti, pa ne smemo istovetiti s t.i. vojaško nevtralnostjo, ki je posebna oblika nevtralnosti, kakršno je uvedla Švica sredi obdobja med vojnama. Medtem ko je ta država v primerjavi s svojim odnosom do vstopa v OZN (še 1986. je na referendumu 75.5% sodelujočih potrdilo nevtralnost Švice in zavrnilo vstop v OZN) vstopila v Društvo narodov pod pogojem, da ji prizna njeno nevtralnost in
jo odveže obveznosti sodelovanja v vojaških sankcijah, ne pa tudi ekonomskih in drugih. Z vojaško nevtralnostjo naj bi bilo — tako sc je glasilo stališče Švice - nevtralnim državam dovoljeno, da ob morebitnem vojaškem konfliktu razglasijo svojo nevtralnost in izpolnjujejo obveznosti v čisto vojaških zadevah, medtem ko smejo diferencirano uravnavati odnose z vojskujočimi sc državami na gospodarskem področju. Tudi to je moč razumevati kot dokaz za erozijo nevtralnosti v njeni substanci.
Na prehodu med togim in prostim bipolarnmi sistemom je nazoren primer Avstrije in njenega «iklica trajne nevtralnosti.
Medtem ko je bila vzpostavitev trajne nevtralnosti Švice, kar sc je zgodilo na dunajskem kongresu 1.SI5. del spU>šnega urejevanja evropskih zadev na podlagi soglasja zmagovalcev nad Napoleonom, je bil oklic trajne nevtralnosti Avstrije bolj ali manj osamljen primer soglasja zaradi spoznanja, da velikim silam druge možnosti nc prcost.ijajo. To soglasje jc razvidno iz Državne pogodbe z Avstrijo maja 1955 o vzpostavitvi »suverene, neodvisne in demokratične Avstrije v mejah iz leta iy.3S«. Na podlagi tega mednarodnega akta jc Avstrija nekaj mesecev kasneje, potem ko je zadnji okupacijski vojak zapustil njeno ozemlje, sprejela ustavni zakt)n. ki je v dveh točkah razglasil njeno trajno nevtralnost, ki jo bo »vzdrževala in branila z vsemi razpoložljivimi sredstvi«, kot tudi. »da se ne bo pridružila vojaškim zvezani in nc dovolila vzpostavitve vojaških baz na svojem ozemlju«.
primerjavi s Švico je Avstrija članica OZN - vanjo je vstopila nekaj mesecev po podpisu Državne pogodbe - v kateri dejavno deluje na različne načine, s sodelovanjem v »peacc kccping opcrations«. dajanjem zavetja dvema specialnima agencijama OZN, ne nazadnje pa je treba omeniti tudi njeno članstvo v varnostnem svetu kt>t nestalne članicc (197.3/74). Torej jo jemljemo tudi kot primer iskanja in doseganja določene skladnosti med idejo nedeljivega miru in kolektivne varnosti in pa statusii nevtralnosti, saj je bilo že v času Društva narodov ptnedano, "da je koncepcija nevtralnosti članstva Društva narodov nezdružljiva z načeli, da so vsi njegovi člani zavezani sodelovati...« (Karsh. 1988. 110). To skladnost je mogoče pojasnili predvsem na primerih ad hoc odločitev Avstrije, kot je bilo npr. njeno sodelovanje pri gospodarskih sankcijah zoper režim v Rodeziji. Avstrija ga je pojasnjevala z argumentom, da v tem času ni bilo vojne in da sta se glede sankcij proti omenjeni državi znašli v istem položaju obe supersili.
Ce tako za Švico kot za Avstrijo velja, da ju m»>rcmo obravnavati kot dvoje posebnih primerov, tako kar zadeva nastanek njune trajne nevtralnosti kot tudi njenega izvajanja, jc na določen način nazoren tudi primer Finske. Njen p«iscben primer ima razmeroma glolH)ke zgodovinske korenine, ki so nam spominsko najbližje. ko gre za zimsko vojno med njo in Sovjetsko zvezo, za finsko sodelovanje v nemški agresiji na to državo in za razmeroma trde pogoje, ki jih jc Sovjetska zveza narekovala Finski. Iz izhodišča pogodbe o vzajemnem prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči med državama (1948), kjer je najti več enostranskih obveznosti Finske nasproti severnemu sosedu kot pa uravnoteženega odnosa, se je v desetletjih razvilo razmeroma trdno medsebojno upoštevanje, v katerem Sovjetska zveza v določeni meri nastopa kot privilegirana stran, ki pa je - v primerjavi z njenimi odnosi do socialističnih držav evropskega vzhoda - ni izkoriščala. Sovjetska zveza je to posebno obliko statusa Finske, ki je bliže nevtralizmu kot pa nevtralnosti, upoštevala, med drugim tudi tako. da je spodbujala Finsko h krepitvi obrambnih zmogljivosti, zlasti na severu države, kar je bilo v sklopu večkrat izražene volje Finske, da bo z orožjem hranila svoj »nevtralni« položaj.
1079 Troiiia m pukMi. Ici .V». «1112 1 luhlijiui
Tako Švica kot Avstrija - dve trajno nevtralni državi - in pa Švedska ter Finska s svojima posebnima položajema politične nevtralnosti, niso videle resnejših problemov, ko je šlo za njihovo včlanjevanje v zahodne mednarodne vladne organizacije in inštitucije, kot so OEEC, OECD. EFTA, pa tudi Svet Evrope, prav tako pa tudi sodelujejo na Konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi. Resnejši problemi pa so se zanje pričeli pojavljati, ko se je pričelo zastavljati vprašanje, ali naj vstopijo tudi v Evropsko gospodarsko skupnost oziroma njeno naslednico. Očitno je. da aranžmaji, sklenjeni med EGS in EFTO - v slednji so vse štiri omenjene države - ne zadoščajo za premostitev problemov. do katerih bi prišlo, če te države, ki civilizacijsko, gospodarsko, politično in ideološko pripadajo t.i. zahodnemu svetu, ne bi bile vključene v konglomerat z zmogljivostmi, ki dosegajo zmogljivosti ZDA. Paradoksalno je. da je .Švica, ki še zdaj zavrača članstvo - in obveznosti - v OZN. bliže ideji, da se vključi v ta konglomerat, medtem ko je ta dilema za Avstrijo še vedno odprta, nekoliko manj pa tudi za Švedsko in Finsko. To je vnovičen dokaz za trditev, da je nevtralnost v sodobnih mednarodnih odnosih izpostavljena številnim preizkušnjam, katerih preseganje nakazuje verjetnost, du ho aksiom -ostati zuiuij vojne» kot podlaga zavračanja sodelovanja v vojaškopolitičnih strukturah izpostavljen pritiskom, ki jih bodo prizadete nevtralne države poskušale različno obvladati.
Ce smo Finsko obravnavali kot primer, ki je na meji med t. i. nevtralizmom in nevtralnostjo, je ta primer tudi zadosten dokaz, da nevtralizma ne kaže enačiti z neuvrščenostjo. Ni sporno, da neuvrščenost - tako kot so jo utemeljevali njeni »Founding Fathers« in kot se je pojavljala v praksi - v primerjavi z nevtralizmom opredeljuje večja vpetost v mednarodne odnose oziroma dejavna vloga, ki se ne ustavlja na točkah, kjer obstajajo trenja med supersilama. marveč sežejo ambicije neuvrščenega gibanja dlje. to je presegati jih. zatorej avtonomno presojati mednarodne probleme in v ta namen skupinsko delovali na temelju skupinske identifikacije. Ce gre za vztrajanje pri avtonomni presoji. p<item je mogoče - ne nazadnje tudi z analizo nastopov najvidnejših predstavnikov neuvrščenega gibanja - trditi, da položajev ekvidistance ni in da se presojajo osnovna vprašanja miru. sodelovanja in razvoja s stališča, kako jih pt)samezni bloki oziroma vodilne države v njih razrešujejo. Praksa posameznih, rekli bi tudi številnih neuvrščenih držav, pa je pokazala, da je njihov interes pogosto prevladal nad objektivno preverjenimi dejstvi v škodo krcdibilnosti neuvrščenega gibanja. Obstajale so ideje - eden njihovih nosilcev je bil J.Burton - da bi bilo stvari v prid. če bi neuvrščeno gibanje sprejelo nekaj pravno določujočih meril za ravnanja, za kar pa ni bilo posluha. Raziskava glasovalnega obnašanja neuvrščenih držav v generalni skupščini je odkrila vrsto nedoslednosti, dvojnih standardov in oportunizma pri opredelitvah neuvrščenih držav, ki bi. vsaj za nekatere med njimi, že mogle argumentirati stališče, da izvajajo politiko pogojne neuvrščenosti.
Analiza značilnosti togega in deloma tudi prostega bipolarnega sistema ustvarja prostor za tele sklepne ugotovitve:
a)	v bipolarnem sistemu je togost njegovih struktur omejevala možnosti za uveljavljanje strategije nevtralnosti. Obstajata dve izjemi, to sta najprej Švica kot sinonim za institut trajne nevtralnosti in nato Švedska, ki v verziji Allians-friheten politik nadaljuje tradicionalno nevtralnost.
b)	v prostem bipolarnem sistemu so nastale večje možnosti za prodor teženj ostati zunaj blokov, ki so na nekaterih točkah »koeksistirale« s substanco nevtralnosti. to je nepristranskostjo. Takšne možnosti je treba pripisati spremem-
bam v mednarodnem sistemu, ki so nastale z mehčanjem blokovskih struktur, in odtajanju v medblokovskih odnosih.
c)	ta trend se v obdobju od 1963. nadaljuje s |wjavom neuvrščenega gibanja in uveljavljanjem OZN.
d)	množičnost deklarativnega opredeljevanja za ekvidistaneo do blokov kot izraza »nepristranskosti«, razlike v položajih držav, ki naj bi ekvidistaneo praktici-rale. st) povzročile nihanja, pragmatične interpretacije ter ad hoc reSitve. kar je zniževalo kredibilnost in predvidljivost obnašanja njihovih subjektov. Čeprav obstaja sicer rahel stik med teorijo, posebej pa še prakso neuvrščenosti in substanco nevtralnosti, to je nepristranskosti, je to prispevalo k nadaljnji eroziji njene substance.
IV
Da se s 1989. letom, to je s padcem berlinskega zidu in nadaljujočim se verižnim procesom zloma vzhodnoevropskega realsocialističnega državnega in ideološkega sistema, pričenja novo obdobje v mednarodnih odnosih - obstajajo stališča, da se s tem praktično že pričenja 21. stoletje - je danes splošno znano dejstvo, ki ne potrebuje novih oziroma dodatnih argumentov. Dosti teže je identificirali politiko. ki jo ti tektonski premiki uvajajo v strukturo mednarodnih odnosov, to pa zaradi zapletenih in pogosto tudi protislovnih teženj. Naloga identificirati procese in gibanja v zadnjem desetletju tega stoletja pa se vendarie zdi nekoliko lažja, če si zastavimo nekaj temeljnih vpraš;tnj o odmiranju preteklega in pojavljanju novega mednarodnega sistema ter poskusimo nanje odgovoriti z določitvijo tistih temeljnih značilnosti preteklega sistema, ki so v opreki z uvajajočimi se znamenji novega mednarodnega sistema.
Ni večjih težav, da s pomočjo Singerjevega pristopa ugotovimo, katere so temeljne »makro« značilnosti preteklega mednarodnega .sistema, ki sc razlikujejo od obrisov novega mednarodnega sistema, kar naj bi nam omogočilo njuno razmejitev. Težja naloga pa je tedaj, ko naj bi z uporabo Singerjeve metodologije s prefi-njenimi metodami razkrivali »mikro« značilnosti obeh sistemov in jih z metodo primerjave uporabili ne «imo za pojasnjevanje tekočih dogajanj in obnašanj dejavnikov, marveč tudi za napovedovanje njihovih izidov v prihodnosti. Med problemi te vrste so tudi nevtralnost, presoja njene pomembnosti in statusa.
Za nadaljnjo razpravo je bistvena in danes povsem očitna »makro« značilnost uvajajočega se mednarodnega sistema v spremembi temeljne strukture sveta. Tako kot se je z rezultati prve svetovne vojne pojavil »drugi svet« razvoja - Sovjetska zveza, z rezultati druge svetovne vojne in z njimi povezano dekolonizacijo pa »tretji svet« razvoja, tako bi danes lahko rekli, uporabljajoč to, do nedavnega še strokovno uporabljeno izrazoslovje, da »drugega sveta« razvoja z razpadom vzhodnoevropskega realscKialističnega sistema ni več, ta je bil »corc area« podržavljenega socializma in njegova emanacija, s čimer se relativizirata tudi razumevanje in pomen »prvega« in »tretjega« sveta razvoja.
Na ravni konkretnejšega ugotavljanja značilnosti, ki se pojavljajo z obrisi novega mednarodnega sistema in ki izhajajo iz gornje trditve, sledi, da se bistvene prvine bipolarnosti razkrajajo oziroma da so se že razkrojile, kar tudi velja za vojaško tehnologijo, in to na njeni najvišji ravni. Zaradi tega bi bilo dopustno vprašanje, ali je že mogoče govoriti o prihodnjem multipolarnem sistemu in pa zanj kot sistem ravnotežja uporabiti poprej navedene sistemske pritiske in sistemska pravila. Kot je iz Kaplanovega besedila razvidno, pa je pisec navajal še univerzalni sistem, ki naj bi se od drugih sistemov razlikoval po tem, da bi neki »naci-
108 1 Tcoiiia in praksa, lel M. «. II-I2. Ljubljana IW3
onalni dejavnik« (država) dominiral nad vsemi drugimi. Ali bi ta model sistema smeli aplicirati na primer obnašanje ZDA. ki so bodisi z nekaterimi enostranskimi akcijami (kaznovanje Iraka zaradi priprav njegovih »agentov« na atentat na Bus-ha) ali pa z od njih vodenimi operacijami (zalivska vojna, llaiti itd.) napovedovale znake za vlogo »svetovnega policista«? Nadalje; v Kaplanovi opredelitvi mednarodnih sistemov je model hierarhičnega mednan>dnega sistema, ki bi se razvil s postopnim »ixlmiranjem« vseh nacionalnih dejavnikov, v prid neke edine mednarodne oblasti. Ali bi ta oblast mogla biti OZN. če bi vodilno vlogo v njej prevzele ZDA. kot je nedavno sugeriral lord Carrington? in končno »unit veto« sistem. Ta naj bi bil najbolj podoben Hobbesovi predstavi mednarodne skupnosti, kjer so njeni subjekti v nenehni konfrontaciji (vojna vseh poti vsem) in kjer sleherni med njimi more z »vetom« kljubovati vsej mednarodni skupnosti. Ali bi tak »unit veto« sistem mogel nastati z množičnim širjenjem jedrskega orožja?
Še druge posledice sledijo iz kolapsa vzhodnoevropskega realsticialističnega sistema. Če izhajamo iz njegovih vzrokov, to je. da jih je iskati predvsem v tem sistemu, nc pa zunaj njega, in sicer blokade gonilne sile za razvoj, to je svobode, skrajnega subjektivizma političnih vrhov, voluntarizma, zanikanja gospodarskih zakonitosti, pasivizacije delovnih množic, neučinkovitosti sistema nasploh itd., potem je razumljivo, da je zagon nosilcev zanikanja realsocialističncga modela in prakse segel čez meje vzhodnoevropske regije in se na globalni ravni srečal z žarišči demokracije in demokratizacije ter razvoja. To med drugim pomeni uveljavitev liberalizacije, filozofije svobodnega trga in hipotetično tudi. ko gre za mednarodni prostor, samoodločbe, miru in veljave mednarodnega prava.
Ob teh makro značilnostih - s pridržkom bi vanje vključili tudi izpad ideološke konfrontacije s predznakom spopada med ideologijama socializma in liberalizma, pridržkom, ki upošteva tudi možnost vdora ideologije islamskega fundamentaliz-ma v mednarodni prostor, pa se pojavljajo tudi nekateri problemi, ki vnašajo v razmeroma razčiščeno panoramo doslej razdvojnega sveta negotovost in protislovnost.
a) Vprašanje temeljnega strateškega premisleka
Z njim razumemo percepcijo vodilnih sil v posameznih predvsem najmočnejših državah o temeljni mednarodni konstciaciji. Aronovi »konstclaciji moči«, to je razmerij med viKlilnimi silami, ciljih, ki jih imajo, in sredstvih, ki jih uporabljajo, da bi promovirale svoje nacionalne interese itd. V obdobju togega, pa tudi prostega bipolarnega sistema je bil temeljni strateški premislek razmeroma enostaven. Tako Sovjetska zveza kot tudi ZDA so v temelje svoje strategije vpeljale imperativ zadrževanja, ravnotežja in preseganja ravnotežja. Čc je prihajalo do nihanj ravnotežja na gospodarskem, ideološkem, tehnološkem, znanstvenem in drugem področju, je bilo to nihanje nadomeščeno z relativno stabilnostjo na vojaškotchno-loški (jedrski) ravni, ki ga niso majali tudi nekateri, pogosto nebistveni popravki s SALTOM I ali SALTOM 2. Verjetno je, da bi preboj, poznan s programom »Vojne zvezd«, stvari temeljito spremenil.
S spremembami od 1989. naprej temeljni strateški premislek izginja. Pojavlja se vprašanje dejanskega ali morebitnega nasprotnika, redefinicije vojnostrateških doktrin, institucij, ki bi bile sredstvo za njihovo uresničitev. Od tixl vprašanje zavezništev nasploh in z ukinitvijo Varšavske zveze smisla nadaljnjega obstoja NATA posebej. Da vprašanje nadaljnjih funkcij te vojaškopolitične institucije.
celo njeneg.! nailaljnjegu obstoja, tii nep<imembno. dokazujejo trditve Številnih zagovornikov njenega dosedanjega delovanja, da na ta vpraSanja Se niso naSli odgovorov in da zanj Sc niso zadostna preorientacija te strukture na podroCje eminentno političnih razreSevanj, usklajevanj, ki bi - med drugim - razbremenjevali Zahodno Evropo in morda Evropo nasploh pritiska, ki ga ali pa, ki bi ga združena Nemčija izvajala na vzhodu in jugovzhodu celine. Zamisel, da bi NATO mogel opravljati funkcijo, ki bi jo morala Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi oziroma njene institucije, se je vsaj do zdaj izkazala kot vpraSljiva. Če Konferenca ne razpolaga s sredstvi, ki bi na Balkanskem polotoku prekinila z morijo in bojem vseh proti vsem. pa je dosedanja dejavnost NATA kot možnega nadomestila za funkcijo Konference pokazala, da ta organizacija ne želi iti preko dosedanjih okvirov, vse dokler ne bi bile otipljive grožnje za njeno »core area«, in da je skupaj z Evropsko unijo dovzetna samo za uvrSčanje tistih držav v svoje okvire, ki bi stabilnost te »core area« utrjevale, ne pa majale z vnaSanjem vanjo anarhičnih posledic »dekolonizacije« na vzhodu Evrope. Če se pojavlja vpraSanje - dilema, ali naj gre Zahodna Evropa, predvsem pa Evropska unija, po poli poglabljanja ali razSirjanja (deepening and broadening) - slednje naj bi pomenilo vključevanje nekaterih drugih, pa tudi srednjeevropskih držav vanjo - bo ta dilema po naSem mnenju razreSena z opredelitvijo za »deepening«, kjer bi NATO skupaj z Evropsko unijo mogel izpolnjevati funkcijo vzpostavitve t. i. amalgamirane varnostne skupnosti. kakrSno si zamiSlja K. Dcutsch (Dcutsch. l^.S?).
Da temeljni strateSki premislek ni dozorel tudi v ZDA, je nesporno, kar je razvidno iz razprSenih drobcev njihovih ravnanj, iz njih pa ni moč razbrati celovitega in konsistentnega koncepta. Tega ni mogoče videti tudi v Bushevem »New World Order« in prakse, ki naj bi ga najavila. Vsaj na dvoje dejstev je treba opozoriti, ko gre za prakso, to je selektivnost njihovih ravnanj in dvojne standarde. ki jih ZDA uporabljajo. Tako je skorajda že banalna primerjava med ravnanji te države glede Iraka in konfliktov, ki potekajo v nekdanji Jugoslaviji. Nadalje: zdi se, kot da bi ZDA spodbujale introspekcijo Zahodne Evrope in ji prepuSčale izbor prijemov, ki naj bi jih njene institucije uporabile, da bi končale vojno na Balkanu. VpraSati se je treba, ali se tu pojavlja listi selektivni pristop za dejavni poseg ZDA v konfliktne situacije v mednarcxlni skupnosti, ki ga je najavil že Nixon v guamski doktrini. Ta naj bi pomenil, da se bodo ZD.A vojaško in politično vpletle v takšne situacije le tedaj, ko bodo na tehtnici njihovi »vitalni« interesi. Če so bili ti interesi ogroženi ob iraški invaziji Kuvajta, ne pa tudi ob konfrontaciji na Balkanu, kako uskladiti slednje s prisotnostjo ameriških marincev v Makedoniji in pa interesi, ki jih ZDA izkazujejo do Albanije? Komu je ta prisotnost namenjena? Kakšni so vzroki, pobude zanje? Takšnih interesov ni oziroma jih vsaj do zdaj ni bilo zaznati, ko gre za Slovenijo, ki se pogosto razglaša kot možni tampon med Zahodno Evropo in jugovzhodom celine.
b) Vprašanje inultipolarnosii in siabilnosti mednarodnega sisiema
Študij e novejšega datuma vsebujejo bolj ali manj dokončne napovedi o tem. da se mednarodni sistem, kot se je pričel oblikovati s 1989. letom, giblje v smeri multipolarnosti. Argumentov za to napoved ne manjka. Obstajajo obrisi vseh treh konglomeratov, Zahodne Evrope, ZDA s Kanado in južnoameriško celino in Japonske s pacifiškimi »zmaji«. Kakšna bo privlačnost teh konglomeratov za države nekdanje Sovjetske zveze, afriški kontinent. Kitajsko? Znotraj teh konglomera-
1083 Tcotiia m [inksa. Icl. .UI. ti. 11-12. L|iiM|iiu I9V.1
tov pa naj bi nastajala in se uveljavljala posamezna regionalna središča ter z vsrkavanjem impulzov iz vrhov konglomeratov in njihovim prenosom navzdol množile interakcijske možnosti med vse bolj številnimi neodvisnimi dejavniki v mednarodni skupnosti.
Ena bistvenih značilnosti tako zamišljenega multipolarnega mednarodnega sistema, katerega evolucija naj bi potekala v bližnji prihodnosti, bi bila stabilnost. Vanjo bi mogli verjeti, če jo definiramo na način, na kakršnega jo definira K. Deutsch, ki pravi, »da je s širše, sistemske ravni stabilnost mogoče definirati tako. da sistem ohranja vse svoje bistvene značilnosti, to je, da nobena od držav ne bo postala dominantna: da bodo vsi njeni členi preživeli; da do vojne na širši ravni ne bo prišlo. Iz ožje perspektive posameznih držav pa se vprašanje stabilnosti nanaša na verjetnost, da bodo še naprej ohranjale politično neodvisnost in ozemeljsko nedotakljivost brez resnejše vertjetnosti. da bi bile vpletene v vojno za preživetje« (K. Deutsch, 1964. 390-31). Že površen pogled na tekoča dogajanja v mednarodnih odnosih endemične krize na Balkanu, Srednjem vzhodu in prostoru nekdanje Sovjetske zveze - ni spodbuden za razmišljanje o stabilnosti celotnega mednarodnega sistema, še manj pa za perspektive stabilnosti posiuneznih držav. Zdi se. da bi bilo zaradi navedenih ptijavov. ki bi jim mogli dodati šc druge - migracije iz smeri vzhoda na zahod, ki so že ali pa še bodo v perspektivi pretresle strukture marsikatere zahodnoevropske države, med drugimi pa je na tej poti tudi Slovenija, itd. - smiscineje predpostavljali, da se bodo vodilne države v mednarodni skupnosti zatekle k strateškemu imperativu, ki bi bil prej namenjen ohranjanju reda, pa naj bo ta pravičen ali pa nepravičen.
S takšnega vidika je verjetno treba obravnavati tudi perspektive nevtralnosti v razvijajočem se mednarodnem sistemu. Obstaja nekaj »orientirjev«. ki bi mogli navajati možne nevtralne države za usposabljanje za strategijo nevtralnosti: analiza deklaracij, strateških doktrin, obnašanj vodilnih držav v mednarodni skupnosti; pozoren in sistematičen vpogled v vojaške proračune teh držav, stopnja rasti sredstev za oboroževanje v primerjavi z rastjo narodnega dohodka; obrisi in zametki političnih povezav med državami, posebej tistih, ki bi mogle prerasti v vojaška zavezništva itd., ob hkratnem kontinuiranem raziskovanju in identificiranju poglavitnih političnih in drugih vprašanj na ravni globalne mednarodne skupnosti, pa tudi znotraj regij, v katerih se žc nakazuje in poteka diferenciacija strateških stališč. Dotlej pa menimo, da se perspektive vodenja nevtralnosti še naprej ožijo na krog držav, ki so to možnost sprejele v preteklosti, ki jo dejavniki v mednarodni skupnosti kot tako sprejemajo in ki tudi. ko gre za prihodnja razvrščanja, v tej skupnosti ne bodo predstavljale obremenitev. Za druge, predvsem majhne in srednje države - nekdaj blokovske ali pa neuvrščene - pa velja, da to možnost ohranjajo odprto s kredibilnim in predvidljivim obnašanjem.
Zdi se, da je Slovenija brez nekega tehtnega premisleka to možnost že vnaprej opustila. To pa je že druga zgodba.
LITIiRATURA
R ARON. Pai« « !i Gucnc cnuc 1« Nalku». Caliiun L07. J. Edilion icvue cl comgi. P»ni 1961 R ARON. WImi is a Thet>fv of InleinjilKioal Rclamms. v: Journal of Inlcrtulional Affairs. Theory and Reality m Interrsational Relations School of International Affair». Columbia Uniscrsity Vol .\.\t. No 2 l")67
J BURTON. A system Approach to international Relations, v: International .Social Science Journal, t >NESCO. «of XXVI. No 1. 1974
S. HOFFMAN. International Sntems and International Ij«, World Politics October 1961
J, D SINGER. The GWttl System and Itt Subtysteim: A detelopmcnud View, v: J. Rcnenau. Linkage Politics. The Free Press. New York 1»6»
E KARSM. Neutrahty and Small States. Routlcdge. ixindon. New York 1969 M MERLE. Socidotie des Relations Internationales. Dalk». Parts. 1976
K W DEUTSCH AND D 1 SINGER. Muhipolar Power Systcmand Iniematiimal Stability, v: World Politici Vol XVI. Apnl 1964. No 3
H I_ALni:RPACHT: Inremational Law. A Treatise. Vol II. Dnpuies. War and Neutrality, l^gmann. Green and Co. London. New York. Toronto 1944
K. DirrsCH. Polittcal Community and the North Atlantic Area. Princeton Princeton Universiiy Press 1957 TAUBENFELD H International Actions and Neutrahty. Amencan Journal of International Law. 1953