TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 786 Marjan SMRKE* SOVPADANJE DRUŽBENIH DILEM IN MIMIKRIJE V ODISEJI** Povzetek. V članku evidentiramo in analiziramo poja- vljanje družbenih dilem in mimikrije v Homerjevi Odiseji. Osredotočamo se na sovpadanja družbenih dilem in mimikrije. Ta se večinoma izražajo kot pre- pletanje dveh kognitivno kompleksnih delovanj – stra- teškega prokrastiniranja (kot reševanja znotrajosebne družbene dileme) in identitetne mimikrije oz. mimikri- je čustev in namenov. Ugotovimo pomenljive tozadev- ne razlike in podobnosti z Iliado. Branje starodavne Odiseje ni brez sporočilnosti za sodobnost (refleksivno moderno): izpostavljamo nekatere navezave na glo- balno ekološko krizo in digitalizacijo človeškega sveta. To nas pripelje do defektorjev, ki z uporabo digitalnih signalov igrajo sodelovanje. Ključni pojmi: družbene dileme, mimikrija, Odiseja, strateško prokrastiniranje, tragedija skupnega Uvod Homeristika 1 je Homerja že davno prečesala po dolgem in počez. Kot predvsem literarni in zgodovinski vedi pa ji ni uspelo opaziti nekaterih vidikov predmeta, ki se odpirajo z razvojem novih znanstvenih področij. Menimo, da smo v prejšnji razpravi o Iliadi (Smrke, 2020) prepričljivo poka- zali, kako je mogoče staroveško literarno delo na novo osvetliti v luči inter- disciplinarnega raziskovanja družbenih dilem. Tokrat je predmet razprave Odiseja. Prvotni namen je bil evidentirati družbene dileme v tem epu in ugotovitve primerjati z Iliado, za katero smo ugotovili, da je ep, ki ga celo odločilno zaznamujejo družbene dileme; po pogostosti zlasti dileme prispevanja. A se je tekom proučevanja izkazalo, da Odisejo bolj kot družbene dileme, ki ne izostanejo, zaznamujejo véde- nja, ki jih je primerno šteti za izraze mimikrije. Ta je značilna za delovanja osrednjega junaka, njegovih najbližjih, boginj/bogov in nekaterih (po)stran- skih oseb. Izkaže se tudi, da ep vsebuje celo vrsto primerov sovpadanja 1 S tem mislimo na homeric scholarship kot del klasičnih študij. * Dr. Marjan Smrke, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni članek. TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 787 družbenih dilem in mimikrije. Izstopajo sovpadanja strateškega prokrastini- ranja z identitetno mimikrijo in z mimikrijo namenov oz. čustev. Ta zaplet je narekoval sledečo strukturo razprave: uvodoma poprejšnji teoretski del o družbenih dilemah nadgradimo z nekaterimi dopolnitva- mi. 2 Nato evidentiramo družbene dileme v Odiseji, razlikujoč različne tipe dilem. Izpostavimo poglavitne tozadevne dis/kontinuitete med epoma. V naslednjem koraku predstavimo osnove pojava mimikrije, njene različne pojavne oblike; evidentiramo primere v Odiseji. Spet dodajamo primerjavo med epoma. Da bi se izognili prevelikemu obsegu, se tokrat odpovedu- jemo celoviti preglednici: na njej prikažemo le izbor primerov obeh poja- vov. Sledi obravnava sovpadanja strateškega prokrastiniranja in mimikrije. Podrobneje analiziramo nekaj primerov. Zaključek je namenjen razmisleku o družbenozgodovinskih razlogih za ugotovljene značilnosti literarnega dela, predvsem pa utemeljevanju stališča, da so nekatera človeška delova- nja, ki so bila bistvena v epu izpred dva tisoč sedemsto let, lastna tudi dana- šnjemu svetu. Družbene dileme: še nekateri teoretski vidiki Družbene dileme smo v razpravi o Iliadi opredelili kot konflikte med (kratkoročnimi) individualnimi interesi in (dolgoročnejšimi) kolektivnimi interesi. V družbeni dilemi je nesodelovalna izbira (defekcija) za igralca privlačna, ker (vsaj kratkoročno) prinaša večji individualni izkupiček. Optimalni skupni oz. kolektivni izkupiček pa je možen le ob sodelovalnem vedenju vseh ali zadostnega števila/deleža igralcev. Izpostavili smo nekaj z dilemami povezanih vprašanj: vprašanje načinov (spodbujanja) reševanja dilem v smeri čim višjega kolektivnega izkupička; vprašanje pravičnosti kot občutenj igralcev ob različni delitvi izkupičkov. Tu dodajamo še en vidik: vrednote kot določilnice odločanja v druž- benih dilemah. Od samih začetkov se je v obravnavi družbenih dilem raz- iskovalo t. i. socialnost vrednotnih orientacij. Messick in McClintock sta jo že v letu Hardinove tematizacije tragedije skupnega opredelila kot sta- bilno osebnost no potezo, ki v različnih situacijah izraža preference glede razdelitve izkupička sebi in drugim (1968). Uveljavilo se je razlikovanje med altruistom, ki izbira možnosti, ki maksimirajo skupni izkupiček, indi- vidualistom sebičnežem, ki izbira možnosti, ki maksimirajo njegov izku- piček, in tekmovalnežem, ki izbira možnosti, ki mu prinašajo več kot dru- gim, pri čemer optimalnost individualnega izkupička ni bistvena (Baillet, Parks in Joireman, 2009: 534). Še enostavnejša je delitev na proselfs in pro- socials. Tozadevne raziskave, denimo medkulturnih razlik, (laboratorijski) 2 Za celovito razumevanje tega članka je nujno poznavanje našega članka o Iliadi. Marjan SMRKE Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 788 eksperimenti in (ponazoritvene) igre so predmet stotin člankov. Poglavitno spoznanje je bržkone to, da sebičnost ali altruizem, ki vodita v defekcijo ali sodelovanje, nista kar dani postavki/vrednoti: variirata glede na celo vrsto dejavnikov, zato variirajo tudi raznovrstni izkupički skupin in posamezni- kov. Na temelju terenskih raziskovanj v različnih delih sveta je tako Elinor Ostrom zavrnila Hardinov pesimizem: ugotovila je, da so mnoge lokalne skupnosti zmožne takega upravljanja skupnega (commons), ki preprečuje tragedijo skupnega (Ostrom, 1990). V korist razumevanju dilem v Odiseji je smiselno razložiti tudi razliko- vanje med slabim in dobrim (strateškim) prokrastiniranjem, ki smo ga v razpravi o Iliadi le nakazali. Tematika se prvenstveno nanaša na znotrajo- sebne dileme kopičenja (Read, 2001: 1006–8). Brez težav pa jo razširimo na dejavnost množic, tudi na n-osebne dileme, na dileme jemanja in prispe- vanja. Slabo prokrastiniranje je »/…/ prostovoljno odlaganje nameravane in potrebne in/ali (osebno) pomembne aktivnosti, kljub pričakovanim nega- tivnim posledicam« (Klingsieck, 2013: 26). Kot znotrajosebno dilemo si slabo prokrastiniranje lahko zamišljamo kot tak boj med posameznikovimi sebstvi (njih zaporedjem ali vzporedjem), v katerem kratkovidna (sebična) sebstva premagajo daljnovidna (altruistična) sebstva. 3 Drugače rečeno: zdajšnje sebstvo (ali eno izmed zdajšnjih sebstev) dejavnost (stroške) bolj ali manj zavestno prelaga na kasnejša (druga) sebstva; s tem se celotnemu kolektivu sebstev nakopičijo veliki stroški. Read in Roelofsma (1999: 351) pišeta o znotrajosebnih simpatijah in antipatijah kot ekvivalentih altruizma oz. sebičnosti v n-osebnih dilemah; in o internalijah kot ekvivalentih ekster- nalij. Pri prokrastiniranju je nujno upoštevati koncept hiperboličnega podce- njevanja, kakor se je razvil v okviru pikoekonomike. Nanaša se na opaženo tendenco: če sta človeku na voljo dve nagradi, manjvredna bližnja in več- vredna oddaljenejša, bo ta v skušnjavi, da da prednost bližnji: ob približanju nižji nagradi se namreč sproži psihološki učinek hiperboličnega podcenje- vanja oddaljenejše nagrade. Če si posameznika predstavljamo kot zaporedje motivacijskih stanj, kot je to predlagal Ainslie (1992), mu ob približanju prvi dosegljivi nagradi relativno upade motivacija za oddaljenejšo nagrado (glej graf 1). V okviru nevroekonomike se raziskuje možganske oz. kognitivne osnove pojava. Slabo prokrastiniranje zahteva odlašanje, a ni enako odlašanju, saj lahko govorimo tudi o aktivnem, pozitivnem, dobrem oz. strateškem odlašanju 3 Read (2008: 6) meni, da ima obravnava posameznika kot družbe dolgo zgodovino; sega vsaj do Platona. Gre za metaforo, s katero priznavamo opažanje občutkov, da smo kot posamezniki pogosto v nesoglasju sami s sabo: kot da smo mnoga sebstva v isti koži. Razlikujemo lahko paralelni in sekvenčni seb- stveni model: s prvim zajemamo napetosti med sočasnimi sebstvi (npr. v motivih), z drugim pa napetosti med zaporednimi sebstvi. Po Readu gre tu le za različen pogled na isti pojav. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 789 (strategic delay) (Steel in Klingsieck, 2015) ali strateškem prokrastiniranju. Strateško prokrastiniranje spada med procese kognitivnega nadzora (samo- obvladovanja). Nanaša se na sposobnost odlaganja gratifikacije v korist doseganja končnega cilja (Logue, 1988). V odločanju med manjšo-bližnjo vs. večjo-kasnejšo nagrado igralec ne podleže učinku takojšnjosti (hiperbolič- nemu podcenjevanju). Dilemo reši v smeri višjega kolektivnega izkupička sebstev. Po Beranu so tega sposobne tudi nekatere nečloveške živali, npr. šimpanzi (Beran, 2015). V območje znotrajosebnih dilem te vrste je mogoče vključiti tudi tematiko prekrastiniranja – časovno preuranjenega delova- nja, ki ravno tako škoduje (Rosenbaum et al., 2014); če trgatev opravimo že avgusta, je vino celo leto slabo. Graf 1: PONAZORITEV HIPERBOLIČNEGA PODCENJEVANJA Na začetku je jasno, da se vrednosti nagrad 1 in 2 razlikujeta; nagrada 1 je višja. Ko se časov- no približamo nagradi 2, ki je bližja od nagrade 1, pridemo do točke indiferentnosti (a); obe nagradi sta subjektivno enake vrednosti. Ko je učinek hiperboličnega podcenjevanja na vrhuncu, se zdi vrednost nagrade 2 višja (b) od vrednosti nagrade 1 (c). Vir: Prikaz je prirejen po Read in Roelofsma, 1999: 344. Raziskovanje načinov preprečevanja slabega prokrastiniranja je do neke mere tudi raziskovanje načinov krepitve sposobnosti strateškega prokra- stiniranja. Razlikuje se med zunanjimi in notranjimi rešitvami (prve nam naložijo drugi, druge si vsilimo sami); med vzporednimi in sekvenčnimi strategijami samonadzora; med sredstvi, kot so zaveze, roki (deadline), zno- trajosebne grožnje, fizično omejevanje; samoonemogočanje v smislu raznih distrakcij, orfičnih rešitev itd. (Read in Roelofsma, 1999: 352–354). Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 790 Družbene dileme v Odiseji Evidentiranje dilem smo opravili po istem kopitu kot v primeru Iliade. Proučili smo ep v Sovretovem prevodu (Homer, 1991). Izhajali smo iz opre- delitve primera (dileme) kot vsakega razločljivega (literarnega) prizora, ki jasno izraža določeno vsebino (družbeno dilemo), ali se je očitno tiče. To pomeni, da so tudi ponovitve istega prizora, ki se v literarnem delu pojav- ljajo na različnih mestih, štete kot posamezni primeri. Na ta način smo našteli 76 primerov družbenih dilem. 4 Prevladujejo zno- trajosebne dileme, ki jih naštejemo 53. Te se v največji meri navezujejo na delovanje osrednjega junaka Odiseja, v manjši pa na Telemaha in Penelopo. Prevladuje dilema prokrastiniranja: ta se v kar 48 primerih pojavi kot strate- ško prokrastiniranje in le v nekaj primerih kot slabo prokrastiniranje. Izmed n-osebnih dilem prevladujejo dileme jemanja; med temi pa je nekaj hibrid- nih primerov – primerov, ko je ta dilema hkrati dilema prokrastiniranja. V nekaj primerih le-teh imamo opraviti z igralcem/ci, ki z jemanjem podlega/ jo slabemu prokrastiniranju, in igralcem/ci, ki sočasno (s kljubovanjem jemanju) ne prokrastinira/jo. Frekvenca neke dileme ni edino merilo njene pomembnosti. Zelo pomembni sta dve dilemi jemanja, ki določata osnovni zaplet in sporočilo epa. V prvi, okvirni dilemi, Odisejevi tovariši na poti domov jedo (jemljejo) živino, ki pripada bogu Heliosu, čeprav vedo, da tega ne bi smeli. Gre za omejen vir »brez prirasta«. Sebičneži, kot v kakšni hardinovski nočni mori, s svojim nedopustnim jemanjem izzovejo gnev višjih sil. 5 Postopoma so pogubljeni: »po zlu šli so vsi v valeh šumečega morja« (19.277). Oškodovan je tudi Odisej, ki, altruistično misleč na skupno dobrobit, svari pred jema- njem in se ga vzdrži; njegova vrnitev se (tudi zato) zavleče v odisejado. Ta dilema se pojavi na samem začetku epa (1.1–10), na njegovem koncu (24.458-9) in večkrat vmes (npr. 17.473-4). Primerljivo pomembna dilema jemanja je ravnanje Penelopinih snubcev z Odisejevo lastnino. V njegovi odsotnosti postane tako rekoč vir odprtega dostopa; nikogar ni, ki bi bra- nil red, jadikuje Telemah (2.55–59), kot da je bral Hardina. Ker snubci pre- komerno jemljejo, pri tem so le nekateri relativno zadržani, lastnini (»hiši«) grozi skorajšnji propad, saj viri niso neizčrpni. Na koncu so vsi kaznovani. Tudi ta dilema se pojavi na začetku epa (1.55–59), na njegovem koncu (23.8- 9) in večkrat vmes (npr. 14.91-2). Tu imamo na ravni celotnega epa opraviti 4 Spet moramo izraziti določeno rezervo do natančnosti: nekateri primeri so nas pustili v dilemi, ali spadajo v družbene dileme ali ne. 5 Nikjer v epu ni zapisano, koliko ljudi mora biti neposlušnih, da sledi kazen (gotovo je le, da ni potrebno, da so nekooperativni vsi). Zato dileme ne moremo povsem jasno opredeliti. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 791 z značilnim podvajanjem motiva (pretiranega jemanja), z dubleto, 6 ki jih je v epu na pretek. V zaključnem spevu sta obe izkušnji povzeti v (laično sociološki) nauk, da je prekomerno jemanje, ki ga narekuje »želodec«, kar moramo razumeti metaforično, razlog vsega zla. Tudi ko gre za vrsto prokrastiniranja, število ne more biti edino merilo pomembnosti. Slaba prokrastiniranja, ki so redkejša, odločilno prispevajo k zamujanju na poti h končnemu cilju. Tudi ta motiv premore dubleto: v 9. spevu (9.39–61) se Odisejevi tovariši predolgo zadržujejo pri (takojšnjem) uživanju plena, ki so ga uplenili v mestu Ismaros. Odlašanje z odhodom, h kateremu je spodbujal daljnovidnejši Odisej, je kaznovano: napadeni so; več je ubitih. Nekaj vrstic dalje se problem ponovi. Pri Lotofagih se tovarišija navadi na »lotosa jelo čarovno« – zasvoji se; nezmožni notranjega nadzora spet odlašajo z odhodom. Odisej jih mora na silo spraviti na ladjo, kjer jih priveže k veslaškim klopem (9.90–102); s tem uveljavi zunanjo prisilno reši- tev dileme. Strateško prokrastiniranje se navezuje predvsem na delovanje Odiseja. Odisej pravzaprav premore vse drže. Tekom odisejade najprej tudi on več- krat podleže učinku takojšnjosti: nasproti čarom Kalipso (1.55–60, 7.259); na otoku kiklopa Polifema, kjer bi rad »vsaj videl hrusta« (9.224–230); na poti z ladjo, ko devet dni odlaša s spancem, nato pa usodno zaspi (10.28–34). Ob tem se postopoma utrdi v odpornosti do slabega prokrastiniranja in kmalu (neuspešno ali uspešno) mentorira druge glede strateškega prokrastinira- nja. Poučuje in spodbuja ga boginja modrosti Atena. Odisej ima pred očmi jasen cilj: priti domov na Itako. Zavezanost cilju (commitment strategy) je v strokovni literaturi šteta za psihološki moment, ki omogoča premagova- nje hiperboličnih podcenjevanj končnega cilja, ko se pojavijo vmesne skuš- njave (gratifikacije). Ker je Odisej tega sposoben, v primerjavi s tovariši, pride domov. Ko dospe do Itake, je v tej drži že utrjen. Strateško prokrasti- nira sam in v dogovoru s Telemahom in sodelavci. 7 Očitne so tozadevne razlike z Iliado. V Iliadi smo našteli 66 primerov druž- benih dilem, z opombo, da nismo zabeležili prav vseh dilem prispevanja, ki prevladujejo. V Iliadi, v primerjavi z Odisejo, prevladujejo dveosebne in več- osebne dileme. Vidne pa so tudi nekatere podobnosti. Tudi Iliada premore okvirno dilemo, ki je prav tako dilema jemanja. Tudi tu je opaziti dubleto, če ne celo tripleto: jemanje, ki vznejevolji bogove (ugrabitev Hrisove hčerke) 6 Dublete kot Homerjevo pripovedno tehniko je najbolj detajlno raziskoval Bernard Fenik (1974); z izrazom se označuje različna ponavljanja (izrazov, stavkov, karakterjev), ki zaznamujejo oba epa. 7 Opredelitev primera, za katero smo se odločili, ima svoje dobre in slabe plati. Med slednjimi je tudi ta: iz evidence nam uidejo primeri dilem, ki nekako visijo v zraku, niso pa očitno izraženi: Odisejevo strateško prokrastiniranje se sooča z možnostjo izdaje. Ljudi, ki se jim postopoma razkriva, preveri. S tem ko se nekomu razkrije, mu namreč ponudi možnost za kalkulacijo, ali se mu nasproti Odiseju bolj splača kooperacija ali defekcija (izdaja). Drugače rečeno: gre za situacijo zapornikove dileme. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 792 in jemanje ali dve, ki vznejevolji/ta človeka (ugrabitev Helene in Brizejde). Tudi Iliada premore znotrajosebne dileme, a so mnogo manj številne. Na Ahilovo nekooperativnost, ki je del dileme prispevanja, je mogoče gledati kot na strateško prokrastiniranje: z njim dokazuje svojo nepogrešljivost za Grke in uveljavlja pogajalsko moč nasproti Agamemnonu. Osrednjima junakoma, Ahilu in Odiseju, je tako skupno strateško prokrastiniranje, ki se ga naučita od drugih, zlasti od bogov. Ahil se premaguje, ko je pred njim nagrada – možnost kratkovidnega maščevanja Agamemnonu. Odisej se mora premagovati, ko ga izzovejo snubci – a svoje maščevanje odlaga. Mimikrija kot izstopajoča značilnost Odiseje Človeška mimikrija je po mnenju Gambette (2005) (sociološki) pojav sui generis, ki (glede na svojo veliko razširjenost) še nima zasluženega mesta v družboslovju. V lastni monografiji smo mimikrijo opredelili kot prevaro (v najširšem smislu) s posnemanjem (v najširšem smislu) (2007). V tem smi- slu je mogoče posnemati identitete, razne statuse, različna čustvena stanja, raznovrstna delovanja na vseh možnih področjih. Ključni elementi mimi- krije so: mimik, kot tisti, ki vrši mimikretično akcijo (mimikrijo), tako da nekaj ali nekoga posnema; model, kot tisti ali tisto, kar je posnemano; opera- tor, kot tisti, ki mu je posnemanje namenjeno; mimem, kot celota posnetka modela, ki ga mimik predoči operatorju; mimikretični in zatajeni signali, kot raznovrstne predočene ali zatajene (prikrite) dez/informacije, iz kate- rih sestoji mimem. Človeška mimikrija je lahko medvrstna, če je namenjena operatorju, ki je druge živalske vrste, in znotrajvrstna. Mimikrija je lahko naravnana na to, da operatorju (kot tudi modelu) škoduje ali koristi. V Odiseji smo našteli 175 primerov mimikrije. To pomeni, da je mimi- krija pogostejša od dilem. Našteli smo 88 primerov identitetne mimikrije, 78 primerov mimikrije namenov, 34 primerov mimikrije čustev in 22 primerov mimikrije védenja, 8 če navedemo le najpogostejše vrste. V več primerih raz- lične mimikrije sovpadajo: denimo identitetna mimikrija z mimikrijo name- nov in čustev ali s statusno mimikrijo. Zato je število primerov po modelu večje od števila primerov mimikrije. V vlogi mimika najpogosteje nastopajo Odisej in bogovi. Odisej se v tej vlogi znajde 77-krat; približno, saj nekaj primerov ni povsem jasnih. Telemah je mimik v 21 in Penelopa v 8 primerih. Mimikrijo premorejo tudi snubci – predvsem mimikrijo čustev in namenov. Bogovi ali njim podobna nad- človeška bitja kot mimiki nastopajo v 34 primerih. 9 V večini njih je mimik 8 Praviloma je mimikrija védenja tudi del identitetne mimikrije. Mimik disimulira svoje védenje, da je, kar v resnici je. V tukajšnje štetje mimikrije védenja smo upoštevali le primere, ki niso del identitetne mimikrije. 9 Razlaga smisla takega delovanja bogov ni predmet tega članka, saj bi terjala preveč prostora. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 793 Atena. Dvakrat je v tej vlogi omenjan Proteus (bitje, ki se lahko spremeni v karkoli), dvakrat sireni, enkrat je mimik nimfa, enkrat Leukotea, enkrat Hefajst, enkrat Hermes, enkrat Pozejdon, enkrat Zevs; en primer se nanaša na ugotovitev ljudi, da so se bogovi sposobni spremeniti v karkoli; pogojno je mimik enkrat tudi Skila. Atena oponaša naslednje modele: človeka Mentija, Mentorja, Telemaha, hčerko Dimanta, Penelopino sestro Iftimo, Alkinoonovo hčerko, Alkinoonovega glasnika, moškega, pastirja, človeka, ki moli (!), žensko in lastovko. Pri preštevanju vlog mimika je treba upošte- vati, da v isti akciji lahko sodeluje več mimikov. Pogosto gre za par vodeči mimik – vôdeni (so)mimik oz. načrtovalec – (so)izvajalec (Atena vs. Odisej ali Telemah; Odisej vs. Telemah). Natančen izračun vseh mimikov bi močno presegal število mimikretičnih akcij. Mimike bi lahko delili na uspešne in neuspešne. 10 Odisej je mojster mimikrije. Mojstril se je že poprej: v Iliadi in v zunajhomerskih obravna- vah. 11 Medtem ko ga v raznih preoblekah v tej veščini mentorira Atena, sam poučuje druge, zlasti Telemaha. Z zadovoljstvom ugotavlja, kako pre- brisan je Telemah in kako (povsem samostojno) je tega vešča Penelopa. Obvlada signale različnih vrst. V dialogu s Polifemom (9. spev), svinjar- jem Eumaiom (15. spev), snubci (17. spev) in Penelopo (19. spev) blesti v uporabi verbalnih signalov. Laže tako, da ob tem pove tudi veliko resnic: »venec laži je napletel tako, podobnih resnici« (19.203). Obvlada tudi zata- jevanje (verbalnih) signalov: ko denimo »prikrije resnico brzdaje gorečnost jezika« (13.254). Hvali svoje možgane v funkciji prevare (12.210-1). V soo- čenju s snubci in Penelopo briljira v uporabi vizualnih signalov: v smislu tajenja identitete, družbenega statusa, izrazov resničnih čustev in namenov (»solze prikriva varljivo«; »kroteč togljivost v srcu«). Obvlada motoriko: taji fizično moč, udarja šibko, »da ne bi v snubcih zbudila se sumnja« (18.94). Izpostavimo le nekaj osebnih 12 modelov, ki jih oponaša: berača (tudi že v Troji); človeka, ki ne pozna Nausikae; ne-Odiseja (ki ne pozna Itake); člo- veka, ki mu je ime Nikdo, Odisejevega znanca in soborca; Krečana (zakaj le?!) Aitona, ki pozna Odiseja; v zadnji mimikretični akciji Odisej pred oče- tom Laertom igra Epierita, ki da je nekoč gostil Odiseja. Tudi operatorji se delijo na uspešne in neuspešne. Telemah uide vsem pastem, ki mu jih nastavijo snubci. Ti ne uidejo nobeni, ki jim jo nastavi Odisej. Odiseju pa se uspe z nasmeškom izmakniti Atena (v podobi mladega 10 Tudi uspešna mimikrija lahko vodi v slabe posledice za mimika. Odisej je uspešen v mimikretični akciji proti kiklopu Polifemu. Pri tem velikana oslepi. Toda temu sledi maščevanje Polifemovega očeta boga Pozejdona, ki Odiseju nato »zastavlja pot do zemlje očetne« (1.68-9; 1.75). 11 Izpostavimo igranje norosti: v le deloma ohranjenem epu Ciprčan (Cypria), ki je sicer mlajšega datuma kot Odiseja, a pripoveduje o času pred Iliado, se Odisej brani odhoda v trojansko vojno tako, da igra norost. 12 S tem mislimo na posnemanja oseb (kot modelov mimikretične akcije). Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 794 pastirja; 13.222), ko ji laže, da ni Odisej (13.256–286). Prepoznata ga tudi pes in starka. Mimemi so enostavni in kompleksni. S kompleksnejšimi mimemi imamo opraviti predvsem v primerih, v katerih je mimikov več: ko se npr. množi število mimikov, ki pod vodstvom Odiseja pripravljajo poboj. Kompleksen je mimem, ki služi ustvarjanju vtisa, da se na kraju poboja ni zgodil poboj; praznovala naj bi se svatba. Ponavljajo se značilne ekspresije, ki nakazujejo razliko med videzom in resničnostjo kot bistvom mimikrije: »srce«, »notrina« je prostor, kjer se skriva resnica glede namenov, čustev. Tudi tu so bile opažene številne dublete: opisu enega primera mimikrije v spevu sledi opis drugega primerljivega primera mimikretične akcije (glej Preglednico 1). Poučna je kratka primerjava z Iliado: v Iliadi smo našli 38 primerov mimi- krije. Prevladuje identitetna mimikrija bogov oz. boginj, ki so mimiki v 23 primerih. Operator je človek ali drug bog/boginja, med njimi celo Zevs. Ko gre za ljudi, med mimikretičnimi akcijami prevladujejo skrivanja (očitanja tega). Vojaku je očitano, da se med bojem »hulji« (dela nevidnega), z name- nom, da ne bi bil izpostavljen nevarnosti. Ko Paris zagleda Agamemnona, se »potuhne v krdelo drugov, da smrti uide« (3.32). Najpomembnejša člo- veška mimikretična akcija 13 je identitetna mimikrija Patrokla, ki na bojnem polju igra Ahila, s tem ko uporabi njegovo opravo (9.794–799). Ahil je sogla- šajoči model, 14 ker soglaša, da ga Patrokel posnema (16.64). Trik učinkuje, saj Trojanci (operatorji) res mislijo, da imajo opraviti z Ahilom (16.278). Ravno dejstvo, da je Patrokel pri tem ubit, pa sproži preobrat: Ahil se pobota z Agamemnonom, konča z defekcijo in se odpravi v boj. Mimikrija je tudi pomemben element spopada med Hektorjem in Ahilom. Hektorja k zaključ- nemu boju spodbudi Atena, ki privzame videz njegovega brata Deifoba (22.390-1). Preglednica 1: KLJUČNE IN ZNAČILNE DRUŽBENE DILEME IN MIMIKRIJE Odiseja – spev Dogajanje Tip dileme oz. vrsta mimikrije 1 A – I Zborovanje bogov. Atena pri Telemahu. 1–10 Odisejevi tovariši (»norci slepi«) so pomrli, ker so se pregrešili proti bogu Heliosu – pojedli so njegovo goved. Dilema jemanja; tragedija skupnega. 2 96–105 Boginja Atena v preobleki človeka Mentija obišče Itako, dom Odiseja in nagovori Telemaha. Identitetna mimikrija. 13 Prevara s trojanskim konjem je sicer del vojne, ki jo opisuje Iliada, ni pa navedena oz. opisana v Iliadi. 14 To pomeni, da Ahil ni tako zelo drugačen od Odiseja, kot si domišlja; Odiseja namreč obtožuje laga- nja (9.312-3). Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 795 Odiseja – spev Dogajanje Tip dileme oz. vrsta mimikrije 3 B – II Zborovanje Itačanov. Telemah odrine na pot. 55–59 Telemah ugotavlja, da hiši grozi poguba zaradi potratnih snubcev: nikogar ni, ki bi branil red. Dilema jemanja. Avtoriteta (Odisej) bi regulirala jemanje v pravi meri. 4 89–106 Penelopa že tri leta vleče za nos snubce s tkanjem prta, ki ga ponoči para. Strateško prokrastiniranje. Mimikrija namenov. 5 267–268 Atena nastopi v podobi Mentorja, Odisejevega znanca. Identitetna mimikrija. 6 326–330 Snubce je strah, da gre Telemah na pot zato, da bi si nabavil strup, ki bi jim ga vmešal v vino. Mimikrija namenov. 7 Γ – III Dogodki v Pilosu. 54–62 Atena v podobi človeka sodeluje pri molitvi. Ob tem »vse uravnava sama«. Identitetna mimikrija in mimikrija zmožnosti. 8 Δ – IV Dogodki v Lakedaimonu. 240– 244–249; 256 Odisej igra berača, sužnja (že) v Troji: »Nekega dne s korobačem se sam grdo je udelal, bedne si cunje ovesil in prav kot suženj prikradel v mesto sovražnih se mož, slovito po cestah širokih.« Identitetna mimikrija in mimikrija namenov. 9 271–273 Trojanski konj. Omemba. Mimikrija namenov. 10 274–289 O tem, kako Helena obhodi trojanskega konja in posnema glasove žena Grkov, da bi jih razkrinkala: »njihovih žen govorico posnemala z lažnim si glasom«. Identitetna mimikrija. Zvočni signali. 11 435–440; 450–453; 455–458 Nimfa, hči Proteusa, prinese kože štirih tjulnjev; Grki, oblečeni v tjulnje kože, ukanijo njenega očeta. Identitetna mimikrija. 12 529–535 Ajgist pripravi lažni slavnostni sprejem za Agamemnona. Po obedu ga ubije. Mimikrija (namenov) s počastitvijo. 13 E – V Votlina Kalipse. Odisejev splav. 116–191 Kalipso se zgrozi, ko sliši, da Zevs od nje zahteva, da (po sedmih letih) odslovi Odiseja. Odiseju reče, da ga odslavlja iz sočutja. Mimikrija čustev. 14 Θ – VIII Odisej – Alikinoov gost. Gimnične tekme. 266–307 Ljubezenska zgodba o Aresu in (Hefajstovi) Kipridi, ki se ljubita v Hefajstovi hiši. Ko to izve Hefajst, jima nastavi past. Pretvarja se, da gre v Lemnos. Mimikrija vedenja in namenov. Strateško prokrastiniranje. 15 492–520 Pevec poje o lesenem konju, ki ga izdela Epeios z Ateno. Na videz so pluli domov »zapalivši šotore za sabo« (501). Mimikrija namenov (dubleta s prejšnjim primerom). Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 796 Odiseja – spev Dogajanje Tip dileme oz. vrsta mimikrije 16 I – IX Odisej pripoveduje. Kiklopi. 39–61 Odisej o tem, da so oplenili mesto Ismaros. Njegovi tovariši so se kljub svarilom, naj gredo na pot, predolgo zadrževali pri uživanju plena. Nato so bili napadeni. Slabo prokrastiniranje. 17 90–102 Odisej in tovariši se zadržujejo pri Lotofagih, ko bi morali kreniti. Zasvojeni so s hrano (lotosa jelo čarovno). Moral jih je na silo spraviti na ladjo in privezati! Slabo prokrastiniranje. Rešitev z zunanjo prisilo. Dubleta s prejšnjim primerom. 18 224–230 Odiseja tovariši prosijo, da gredo čimprej na morje, on pa odlaša: »hotel sem videti hrusta; morda bo celo me pogostil«. Slabo prokrastiniranje. 19 345–350; 360 Odisej Polifemu ponuja vino, kot da gre za darilo. A ga želi opiti. Mimikrija čustev in namenov. 20 364–367; 405–414 Odisej zataji svoje ime. Reče, da se imenuje Nikdo. »Nikdo je moje ime.« (366) To se izkaže za načrtovano. Ko oslepljeni Polifem kliče na pomoč, reče, da ga Nikdo ne ubija … Nato Kiklopi odidejo. Identitetna mimikrija. Verbalni signali. 21 K – X Pri Aiolu in Laistrigonih. Kirka. 28–34 Odisej na poti z ladjo devet dni ni spal; v ključnem trenutku je od preutrujenosti zaspal. Slabo prokrastiniranje. 22 37–47 Odisejevi tovariši se čutijo oškodovane, ko gre za plen: da si je on vzel preveč. Pogledajo, kaj vse je v mehu, ki ga je Aiolos dal Odiseju. Iz meha so ušli vetrovi. Dilema jemanja. Občutki delitvene nepravičnosti. 23 Λ – XI V kraljestvu senc. 240–252 Pozejdon v podobi Enipeusa seksa z njegovo ljubico, Tiro, ženo Kretea. Identitetna mimikrija. 24 266–270 Odisej v podzemlju vidi Alkmeno, ženo Amfitriona, ki je otroka spočela z Zevsom. Identitetna mimikrija. Dubleta s prejšnjim primerom. 25 M – XII Sireni. Skila in Karibda. Heliova goved. 39–55; 158–164; 177–191– 200 Kirka o sirenah: s sladkim glasom obljubljata modrost. Odisej vsem z voskom zalepi ušesa, sam se da zvezati. Reševanje dileme jemanja in prokrastiniranja z (samo)onemogočanjem. Mimikrija namenov. 26 73–110 Kirka pove o Skili in Karibdi; prva laja kot kužek, »sama pa vendar je grozna pošast«. Konvencionalna dilema; element mimikrije. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 797 Odiseja – spev Dogajanje Tip dileme oz. vrsta mimikrije 27 271–276; 278; 320–323; 339–344; 374–381; 384–388 Odisej svojim ukaže, da pustijo živino ljudoljubnega Helija pri miru, saj sta ga posvarila videc in Kirka (vedo za posledice). »A njim skrepenelo srce je v prsih.« (277) Eurilohos se upre, ko zmanjka zalog, in Odisej spi. Helij izve, kaj se je zgodilo, in pri Zevsu zahteva maščevanje. Dilema jemanja. 28 N – XIII Slovo od Fajakov. Prihod na Itako. 397–403; 429–438 Atena prelevi Odiseja v berača. »Naj te samo prelevim …« Identitetna mimikrija. Vizualni signali. Vodeči in vodeni mimik. 29 Ξ – XIV Odisej se snide z Evmajem. 199–360 Odisej se pretvarja, da je s Krete. Pravi, da je slišal za Odiseja (321). Identitetna mimikrija. Verbalni signali. 30 273; 274–277 Odisej Telemahu pove, da bo prišel v mesto »spet v podobi berača in bedno slabotnega starca«. Če ga bodo snubci žalili, naj se brzda! »Miren ostani!« Identitetna, statusna in mimikrija namenov. Odisej je vodeči mimik. Strateško prokrastiniranje. 31 299–303 Odisej Telemahu zabiča, naj nikomur ne pove, da je on Odisej – niti Penelopi: smisel tega je tudi v tem, da preverita zvestobo služabnikov. Mimikrija identitete, namenov. Strateško prokrastiniranje. 32 Ρ – XVII Telemah se vrne na Itako. 5–15; 16–25 Telemah pastirju pove, da gre v mesto; pravega namena ne pove. Odisej doda, da bo šel v mesto, ker se tam bolje berači; ne pove za pravi namen. Mimikrija namenov v paru. Strateško prokrastiniranje. 33 65–66 O hinavščini snubcev: »sila sladki so, a v srcih pleto hudobne naklepe«. Mimikrija čustev in namenov. 34 235–238 Melantij Odiseja brcne, a se ta zadrži: »Odisej pa tehtaje premišlja, naj li skoči za njim in s krepelcem utrne mu dušo, ali naj dvigne od tal in trešči ga z glavo na zemljo. Vendar mirno potrpi.« Identitetna mimikrija, mimikrija čustev in namenov. Strateško prokrastiniranje. 35 300–303; 526–527 Odiseja (po vonju) prepozna ostareli pes Argos. Odisej pa se pred svinjarjem pretvarja, da psa ne pozna. Identitetna mimikrija. Strateško prokrastiniranje. 36 336–338 Opis Odiseja berača, ko ta vstopi v dom: »/…/ bedna podoba berača, ki sključen pod težo starosti, s palico v roki krevsá«. Identitetna in statusna mimikrija Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 798 Odiseja – spev Dogajanje Tip dileme oz. vrsta mimikrije 37 462–466 Antinoos v Odiseja vrže podnožnik. Odisej se obvlada – »z glavo potrese molče, a v srcu naklepa pogibel«. Večvrstna mimikrija in strateško prokrastiniranje. 38 489–491 Telemah se obvlada in taji namene – enaki izrazi kot pri Odiseju – z glavo potrese molče, a v sebi napleta pogibel. Večvrstna mimikrija in strateško prokrastiniranje. Dubleta s prejšnjim primerom. 39 Σ – XVIII Odisej se mečuje z Irom. 90–94 Odisej razmišlja, kako naj obračuna z Irom, da ne bo vzbujal suma: udarjal bo šibko. Igranje nemoči kot mimikrija. Strateško prokrastiniranje glede identitete. 40 356–399 Evrimah Odiseja povabi, naj mu bo za hlapca. Ta ga zavrne in razjezi. Ko ga Evrimah napade, se vzdrži razkritja in odgovora s silo. Identitetna mimikrija, mimikrija zmožnosti. Strateško prokrastiniranje. 41 Τ – XIX Odisej pri Penelopi. Umivanje nog. 4–13 Odisej Telemahu reče, naj skrije orožje, in predlaga dva izgovora (ker mu škoduje dim; da se ne bi v pijanosti snubci stepli in pobili). Mimikrija namenov. Igranje dobrohotnosti. 42 165–203 Penelopa sprašuje, kdo je. Odisej še taji. Ponovi, da je s Krete (!), da mu je ime Aiton in da je videl Odiseja (185-6): »Venec laži je napletel tako, podobnih resnici« (203). Identitetna mimikrija. Strateško prokrastiniranje. 43 210–212 Odisej zadržuje čustva: »vendar stoje mu oči v vekah trdo kot železo ali ko rog strmo: solze prikriva varljivo« (211-2). Čustvena mimikrija. Strateško prokrastiniranje. 44 Υ – XX Pred pobojem snubcev. 5–24 Odisej se sprašuje, ali naj dekle, ki se družijo s snubci, pobije takoj ali kasneje. Se zadrži: »zdrži še malo srce« (18). Strateško prokrastiniranje. 45 173–184 Melantij, kozji nadzornik, ponovno izziva Odiseja. A se ta spet zadrži: »Tiho le strese z glavo, snuje pogubo v notrini.« Strateško prokrastiniranje. Mimikrija identitete in namenov. 46 262 Telemah Odiseja v javnosti še naprej ogovarja s »tujec«. Identitetna mimikrija. Strateško prokrastiniranje. 47 300–301 Odiseja izzove Ktesip; izogne se leteči goveji nogi – pri tem pa »smeje se v srcu«. Večvrstna mimikrija. Strateško prokrastiniranje. 48 Φ – XXI Tekma z lokom. 101–109 Telemah vodi tekmo z lokom: svoje navdušenje nad domislekom Penelope pripiše temu, da mu je Zevs vzel pamet (102). Mimikrija čustev. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 799 Odiseja – spev Dogajanje Tip dileme oz. vrsta mimikrije 49 125–133 Telemah bi v četrto najbrž napel lok, a mu Odisej da znak, naj tega ne stori – in odneha (129). Imenuje se za slabiča, mehkužnika (131). Mimikrija (zmožnosti) nemoči. Strateško prokrastiniranje. 50 428–429 Odisej uporabi evfemizem: večerja in zabava za načrtovani poboj snubcev. Mimikrija namenov. Verbalni signali. 51 Χ – XXII Poboj snubcev. 5–7; 31–33 Še en Odisejev evfemizem, ko zadene Antinoosa; snubci mislijo, da je šlo za naključje. Mimikrija namenov. Zadn- je strateško prokrastiniran- je nasproti snubcem. 52 Ψ – XXIII. Penelopa spozna Odiseja. 135–138; 148–151 Odisej ugotovi, da so v nevarnosti, ker so pobili toliko veljakov: hiša naj ustvari vtis, da obhajajo svatbo. Igrajo in plešejo. Mimoidoči imajo vtis, da gre za svatbo. (148–151) Mimikrija. 53 Ω – XXIV Drugi spev mrtvih. Spravna pogodba. 128–145; 149 Umrli snubec Amfimedont o Penelopini ukani s tkanjem: ravno, ko jo razkrijejo in prisilijo, da prt dokonča, se vrne Odisej. Strateško prokrastiniranje. Mimikrija čustev oz. namenov. 54 153–161; 162–163 Nadaljuje s skrivnimi načrti Odiseja in Telemaha, z Odisejevo našemljenostjo v berača. Bil je nespoznaven in potrpežljiv (162-3), »kroteč togljivost v srcu«. Večvrstna mimikrija. Strateško pokrastiniranje. 55 235–279; 303–314 Odisej pred očetom Laertom. Ne da se mu takoj spoznati. Dela se, da ne ve, kje je (259); ali je to res Itaka? Ime da mu je Eperit; pravi, da je nekje gostil Odiseja. Identitetna mimikrija. Strateško prokrastiniranje. Vir: lastni prikaz na osnovi Sovretovega prevoda Odiseje. Sovpadanja strateškega prokrastiniranja in mimikrije Načeloma se lahko vsak tip družbene dileme v realnih življenjskih situa- cijah prepleta z neko vrsto mimikrije. Človek lahko v situaciji, ki je družbena dilema, prikriva (disimulira) svojo defekcijo ali kooperacijo, kot lahko eno ali drugo igra (simulira); to je hkrati tudi igranje različnih vrednotnih ori- entacij. V dilemah prispevanja so defekcije na način mimikrije lahko utaja davščin, 15 raznovrstno drugo zastonjkarstvo (npr. social loafing, shirking na delovnem mestu): z ustreznimi signali se vzbuja vtis, da sodeluješ, ko ni 15 Plačevanje davščin je družbena dilema, ker sta si v konfliktu kratkoročni interes posameznika, da plača čim manj in dolgoročni interes družbe, da z zbiranjem davkov vzdržuje dejavnosti, ki so v javnem interesu. Mimogrede: Odisej je bil tekom svoje kariere tudi izterjevalec dolgov (21.16–21). Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 800 tako. V dilemah jemanja je mimikrija lahko navzoča tako, da se delaš, da ne jemlješ, a skrivoma jemlješ; ko npr. družba s prepovedjo brani neki omejen vir, da bi preprečila tragedijo skupnega. Isto je možno v vseh dveosebnih dilemah. V situacijah, ki so družbene dileme, je mogoče igrati tudi take ali drugačne občutke (ne/pravičnosti) v zvezi z delitvijo izkupičkov. Odiseja premore 53 primerov sovpadanja družbenih dilem in mimi- krije. To pomeni, da v istem primeru/prizoru prepoznamo neko družbeno dilemo in mimikrijo. Gre predvsem za sovpadanje strateškega prokrastini- ranja in mimikrije, ki jih naštejemo 49. Sovpadanja moramo razlikovati od zaporedij, o katerih govorimo takrat, ko dilemi sledi mimikrija ali obratno. Prokrastiniranje in mimikrija sta dvoje različnih in neodvisnih delovanj. Lahko pa se mimikrija pojavlja skupaj s prokrastiniranjem – s slabim ali stra- teškim. Na različne načine. Če šolar odlaša z učenjem, staršem pa s predo- čenjem ustreznih signalov vzbuja vtis, da se uči, je to sovpadanje mimikrije in slabega prokrastiniranja. Če igralec drugega igralca z mimikrijo zavaja k slabemu prokrastiniranju, je to sovpadanje teh pojavov. Če mimikrija služi zavestnemu in koristnemu odlaganju neke akcije na primeren čas, je to sovpadanje mimikrije in strateškega prokrastiniranja. S tem tovrstne možno- sti niso izčrpane. Ko v Odiseji opažamo sovpadanje mimikrije in strateškega prokrastini- ranja, gre za kognitivno kompleksna delovanja, ki so na visoki ravni zavest- nosti; igralec ve, da igra (vrši mimikrijo), in igralec ve, da odlaša in zakaj odlaša. Nanašajo se predvsem na delovanja treh oseb na Itaki: na Odisejevo prokrastiniranje z maščevanjem (pobojem snubcev) na način, da di/simu- lira svoje identiteto, družbeni status, fizično moč, namene, čustva, vednost. Na Penelopino prokrastiniranje možitve z enim izmed snubcev (2.89–106; 13.379–381; 19.137–165; 24. 128–145) z di/simuliranjem namenov in čustev (Penelopa snubcem obeta, da bo enega izmed njih izbrala za moža, ko bo dotkala prt; toda medtem ko ga tri leta podnevi tke, ga ponoči para). Na Telemahovo prokrastiniranje maščevalnega delovanja v sodelovanju z Odisejem (potem ko se mu ta razkrije) tako, da di/simulira svoje namene, čustva in vedenje, da je berač dejansko Odisej. Najdaljši niz primerov tovrstnega sovpadanja uspe Odiseju. Na Itako pride preizkušen v obeh veščinah. Ko inkognito stopi na domača tla, mu Atena v 13. spevu svetuje, naj se premaguje: »A ti premaguj se, četudi po sili! Molče trpi in prenašaj.« (13.307–310). Hkrati ga prelevi v berača (13.397– 403; 13.429–438). V 16. spevu se da prepoznati Telemahu. Vzpostavi se par Odisej – Telemah (16. 273–277), ki usklajeno vrši mimikrijo in strateško prokrastinira. Kar je Odiseju poprej svetovala Atena, zdaj Odisej narekuje Telemahu (»Miren ostani!« 16.277). Večkrat je izzvan v fizični spopad. Če bi se odzval napačno, bi razkril svojo identiteto. S tem bi bilo nemogoče doseči končni cilj, katerega uresničitev je bila odvisna od vrste predpriprav Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 801 in upoštevanja stroge časovnice. Zadrževati se mora tudi glede razkritja Penelopi; najtežje, ko ta stopi predenj (»vendar stoje mu oči v vekah trdo kot železo /…/ solze prikriva varljivo« (19.211–3)). Če bi se ji razkril prezgo- daj, bi ogrozil načrtovano. Do samega konca kljubuje dolgemu zaporedju izzivov k prekrastiniranju in hiperboličnemu podcenjevanju. Še zmaga nad snubci ni razlog za sprostitev: vedoč, da jim grozi nevarnost s strani njihovih sorodnikov, Odisej svojim zaukaže, naj vzbudijo vtis, da praznujejo poroko. Odlašanje z razkritjem očetu Laertu v zadnjem spevu ni več v tej funkciji. Zdi se, da se mojster strateškega prokrastiniranja in mimikrije le še malo pozabava. Prevladujoč tip sovpadanja strateškega prokastiniranja (kot družbene dileme) in mimikrije je primerno opredeliti kot odnos soodvisnosti. V dani situaciji ni mogoče strateško prokrastinirati brez mimikrije. Mimikretična akcija pa bi se kot taka končala, brž ko bi igralec opustil premočrtnost v prokrastiniranju. Tudi Iliada premore nekaj primerov te vrste. Večinoma gre za sovpada- nje med dilemo prispevanja in mimikrijo: ko npr. skrivanje na bojnem polju (kot mimikrija) sovpada z defekcijo v dilemi prispevanja (2.391–4; 3.30–32, 36; 4.370-1; 5.475-6; 5.634). Ko bogovi, spodbujajoč druge k sodelovanju (prispevanju) v boju, nastopajo v preobleki nekega človeka: Pozejdon v podobi človeka Kalhasa na strani Ahajcev zarohni: »zato zbudite si v srcih čut sramu in poštenja« (13.232). Tudi Atena, »Foiniksu v rasti podobna in glas posnemaje mu gromni«, deluje na strani Grkov (17.555); medtem je na drugi strani v človeški preobleki Apolon (17.582). Ahilova defekcija je kot del dileme prispevanja na videz (na način identitetne mimikrije in z gle- dišča Trojancev) prekinjena, s tem ko v njegovi opravi na bojno polje stopi Patrokel. Drugače rečeno: Ahil na videz (že) sodeluje, ko dejansko še vedno prokrastinira s sodelovanjem. Atena v preobleki njegovega brata Deifoba poseže v Hektorjevo odločanje, ko je ta v situaciji zapornikove dileme nasproti Ahilu. Izbrani primeri: Z glavo potrese molče, a v srcu naklepa pogubo 1. (Preglednica 14) Bog Helios pove bogu kovaču Hefajstu, da ga žena Kiprida vara z Aresom. Hefajst se pretvarja, da gre v Lemnos (»šel je na videz v Lemnos«), a jima nastavi past (266–307). Gre za mimikrijo namenov z navi- deznim odhodom. V tem, da se Hefajst ne maščuje takoj, ampak z zamikom, ki omogoča pridobitev dokazov, je tudi strateško prokrastiniranje. V istem spevu najdemo dubleto: povedano je, kako so Ahajci v okviru (mimikre- tične) akcije s trojanskim konjem na videz pluli domov »zapalivši šotore za sabo« (492–520). Navidezno potuje tudi Hera v Iliadi, ko pravi, da gre k Okeanu in Tetii (14.300). Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 802 2. (Preglednica 19) Odisej kiklopu Polifemu ponudi vino, kot da gre za dobronamerni dar (9.345–350, 360). V resnici ga želi opiti. Gre za mimikrijo namenov in čustev, ki jo je terjala situacija, v kateri sta se Odisej in druščina znašla zaradi Odisejevega slabega prokrastiniranja (Preglednica 18). Tu gre zato za zaporedje in ne za sovpadanje. Motiv strateške velikodušnosti ima številne druge primere in nekaj dublet znotraj istega speva. Trojanski konj je videti kot darilo, a ni (4.271–3, 8.492–520; 10.323–532). Agamemnon je umorjen, potem ko je povabljen na slavnostni sprejem (4.529–535; 10.405– 415, 434, 441–456; 24.199–200). Iftios je ubit kot gost (21.22–29). Med mimi- kretične akcije, v katerih je izražena mimikova skrb za dobrobit operatorja, spada tudi Odisejev nasvet Telemahu, kaj naj navede snubcem kot razlog za skrivanje orožja (16.281–303; 19.4–13): to naj bi bilo v njihovo dobro. 3. (Preglednica 21) Odisej in tovariši so na poti domov. Nezaupljivi Odisej devet dni in noči zdržema krmari ladjo, ne da bi zaspal. Deseti dan ugledajo rodno grudo. A Odisej v ključnem trenutku neprebudljivo zaspi (28–34). Njegovi tovariši so se čutili opeharjene, kar zadeva vojni plen in popotna darila (Preglednica 22). Odisej naj bi si vzel oz. dobil preveč. Njegov spanec so izkoristili za to, da so pogledali, kaj je v mehu, ki mu ga je bil dal Aiolos. Iz meha so ušli vetrovi (37–47), zato jih je odneslo na odprto morje. 16 Z odlašanjem spanja (počitka) se je nakopičil tolikšen dolg, da je šlo vse po zlu. Kar izgubimo postopoma s slabim prokrastiniranjem, včasih ni mogoče nadomestiti. Lahko bi dejali, da je bil Odisej žrtev izgorevanja na delovnem mestu. 4. (Preglednica 23) Pozejdon v podobi Enipeusa spolno občuje z Enipeusovo ljubico Tiro, ženo Kretea (240–252). Nato Odisej v podzemlju vidi Alkmeno, ženo Amfitriona, ki je otroka spočela z Zevsom (266–270), misleč, da občuje z Amfitrionom. Tu imamo opraviti z dubleto identitetne mimikrije, ki zadeva ljubezen oz. spolnost. V prvem in drugem primeru bog privzame podobo človeka (moškega), da spolno občuje z žensko, ki ga s tem moškim zamenjuje. Drugi primer je kasneje dobil več različic literarnih obdelav (Plavt, Molière, von Kleist). Podobne primere najdemo tudi v dru- gih mitologijah (hinduizem, 17 krščanstvo). Možne razlage bi terjale celoten članek. V nekaterih različicah gre za motiv (prevare), ki je zaposloval domi- šljijo od doma odsotnih vojakov v zvezi z njihovimi ženami. V duhu moške hipokrizije patriarhalnih časov, si take skrbi dela tudi Odisej, ki je sicer lep čas prokrastiniral s Kalipso. 18 16 Mit ima očitno tudi družbeno konservativno sporočilo, da se podrejeni nasproti aristokratu ne smejo vtikati v vprašanja delitve. Vendar ta vidik ni predmet naše obravnave. 17 Sem spada hindujska pripoved o (ženi) Ahalji, (možu) Gotami in (bogu) Indri, kot je zapisana v Ramajani. 18 Še očitnejša je ta hipokrizija, če pomislimo na seksualne motive vojaške odprave nad Trojo, ki jih omenjamo v besedilu o Iliadi (Smrke, 2020). Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 803 5. (Preglednica 25) Odisej in tovariši se znajdejo na dosegu pesmi siren. Njuna pesem, ki obljublja modrost, vedno sproži učinek takojšnjosti. Toda Odisej se da po nasvetu Kirke zvezati (rešitev dileme z onemogočanjem), drugim pa zamaši ušesa. Prizor je širše pripoznan kot vzorčen (literarno- -mitološki) primer (obvladovanja) učinka hiperboličnega podcenjevanja. Ainslie teorijo hiperboličnega podcenjevanja ponazarja ravno s tem prime- rom: »Odisej, ki sliši sireni, je sovražnik Odiseja, ki je odločen priti domov« (Ainslie, 2001: 62; o tem tudi Jon Elster, 1979; Streich in Levy, 2007: 213–4, Read, 2008). Ker so obljube siren sladke in prazne, lažne (»v kupih ležijo okoli mož gnijočih kosti« (12.45–6)), gre tu tudi za (njuno) mimikrijo namenov oz. čustev. Mimikrija služi krepitvi učinka hiperboličnega podcenjevanja. 6. (Preglednica 34) Odisej je kot berač na poti v mesto, »sključen pod težo starosti«. Kozji pastir Melantij ga brcne in izzove, a se »berač« zadrži: »Odisej pa tehtaje premišlja, naj li skoči za njim in s krepelcem utrne mu dušo, ali naj dvigne od tal in trešči ga z glavo na zemljo. Vendar mirno potrpi.« (235– 238). Podobno obvlada še več takih preizkušenj: ko Antinoos vanj vrže pod- nožnik – »z glavo potrese molče, a v srcu naklepa pogibel« (17. 462–6); ko se bojuje z Irom (18.90–94); ko ga ponovno izzove Melantij (20.173–184); ko ga izzove Ktesipo (20.300–1). Odisej tu taji svojo identiteto, čustva, namene, sposobnosti (ko igra nemoč ali manjšo moč od dejanske), saj še ni pravi čas, da bi se razkril. Kljubuje prekrastiniranju in hiperboličnemu podcenjevanju poglavitnega cilja. To je tudi niz primerov strateškega prokrastiniranja: če bi klonil pred izzivi, bi se razkril, ko še ni bilo postrojeno vse potrebno, da bi se lahko uspešno kosal s snubci. Sklepi Kakor Odisejevi popotni tovariši v prizoru, ko so gluhi za pesem siren, smo se držali začrtane poti: proučevanja pojavnosti družbenih dilem in mimikrije v antičnem epu; drugih vprašanj nismo odpirali, naj so bila še tako vabljiva. S kakšnim izplenom? (1.) Glede družbenih dilem v Odiseji v strokovni literaturi ne manjka analitičnih obravnav posamičnih primerov ali tematskih sklopov. Z eviden- tiranjem vseh primerov (kot smo jih opredelili), smo želeli ugotoviti, kateri tip prevladuje in kaj nam pove primerjava z Iliado. Ugotovljene temeljne razlike v pojavnosti različnih tipov dilem (dileme prispevanja vs. znotrajo- sebne dileme) so povezane z razliko v naravi dejavnosti in (s tem povezano) strukturo igralcev v epih: na eni strani je vojskovanje dveh vojska, na drugi strani je potovanje skupine oz. posameznika in njegovo delovanje na domu. Proučevanje družbenih dilem v staroveškem literarnem delu ni brez nave- zav na sodobnost. Okvirni dilemi jemanja, ki ju igralci (Odisejevi sodrugi Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 804 in snubci) rešujejo napačno, nas spomnita na grozečo tragedijo skupnega v globalni ekološki krizi. Živimo v senci grožnje, da si uničimo dom, imo- vino, dednino, kot je to grozilo Heliosovemu otoku in Odisejevemu domu. Thunbergova trdi, da »naša hiša gori«. Bolj kot kadarkoli v človeški zgodo- vini je očitno, da smo vsi igralci v različnih dilemah jemanja in prispevanja in da nas vse bolj občutno zadevajo skupni seštevki naših ne/delovanj. Kakor je Odisej obupoval nad slepoto norcev, ki brezglavo jemljejo, ker jih k temu vodi usodni želodec (pohlep), tako danes okoljsko tankovestni posamez- niki in organizacije družbeno kratkovidnost očitajo sebičnim globalnim in lokalnim igralcem. Številni avtorji, ki se ukvarjajo z družbenimi dilemami, okoljsko krizo (segrevanje ozračja) razlagajo kot (n-osebno) zapornikovo dilemo (npr. Soroos, 1994), nekateri celo kot piščančevo (zajčevo) dilemo (npr. Ward, 1993: 203) in nekateri kot hibridno dilemo, ki združuje več tipov dilem (Van Lange et al, 2014: 126). Mnogi igralci (države), ki (zastonjkarsko) uži- vajo koristi tistih, ki sodelujejo (omejujejo emisije toplogrednih plinov), vztrajajo pri kratkovidni nekooperativni izbiri (4,1), ko je vse bolj očitno, da to vodi v nižji skupni izkupiček. Daljnovidnejši merijo na sodelovalnost v tozadevnih mednarodnih sporazumih in na višji skupni izkupiček (3,3). Po piščančevi (zajčji) dilemi poglavitni sebični igralci globalni voz poganjajo celo v smeri pogubne »rešitve« (1,1). Za vse to v moderni dobi ne iščemo mitoloških razlag. Ob človeštvu je dejavnik Sonce, ne bog Helios. V reflek- sivni moderni vemo, da se soočamo z ustvarjenimi antropogenimi tvega- nji v danih naravnih pogojih. Obnovitveni mit, kar je Odiseja, nas opozarja na potencial nasilja v reševanju ogrožene hiše. Odisejevega napora tudi ne kaže idealizirati: gre za obnovo družbenih odnosov, kot si jih zamišlja patri- arhalni aristokrat. Kako je mogoča ta tematska podobnost dilem v Odiseji s sodobnostjo? Feen (1996) ugotavlja, da so okoljske krize ljudje izkušali že v (grški) antiki. Lokalne, zlasti otoške skupnosti, so bile odvisne od mnogih virov, ki so bili omejeni. Herodot je v tem smislu pisal o otoku Thera. Platon in Aristotel sta pisala o vzdržni družbi, ki se drži v mejah mogočega glede na vire in prebi- valstvo. Celo polotok Atika ni mogel vedno prehraniti vseh; od tu emigracije in grške kolonije. Od tu tudi infanticid in abortus iz ekonomskih razlogov (Feen, 1984: 249–250). Ostromova meni (1990: 2), da so stari Grki dokaj jasno ozavestili možnost tega, kar znanost o družbenih dilemah šteje za tra- gedijo skupnega: opazil jo je že Aristotel v Politiki (II. 3), ko je polemiziral s Sokratovim stališčem. Mi menimo, da Odiseja z okvirno dilemo jemanja že v predklasični dobi odslikava to zavest. Se pa današnje vprašanje ponavlja na ravni, ki je drugačna: drugačna je v tem, da se nanaša na globalno skupno (global commons) in njeno morebitno »tragedijo«, in ne na lokalno skupno, in v tem, da nimamo izhoda (»Ni planeta B«), kakršne so bile emigracije v Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 805 antiki. Pri tem je vse pomembnejša dimenzija časa: glede vrste vprašanj ni več prostora za (slabo) prokrastiniranje; po drugi strani pa bi morali kot člo- veštvo glede vrste vprašanj strateško prokrastinirati. (2.) Glede pojavnosti mimikrije v Odiseji manjši ali večji del predmeta pokrivajo nekatere monografske obravnave epa in številni članki, ki se osredotočajo na preobleke ali krinke (disguise), na imitacijo (imitation), na imitacijo osebe (impersonation), na prevaro (deception) in laganje. Ko je predmet razprave Odisej, je v središču njegova metis, zvijačna pamet ali modra zvijačnost. Blizu temu delu naše razprave je knjiga Murnaghanove (2011) o krinkah in razkrivanju v Odiseji. Niso redke splošne obravnave odnosa med prevaro in starogrško kulturo, ki po smislu zadevajo tudi mimi- krijo. Poglobljeno je delo Heska (2000), ki sledi starogrškemu razlikova- nju med apate (prevaro), psevde (lažjo), dolos (trikom) in lochos (zasedo). Menimo pa, da ti pristopi večinoma ne zajamejo celotne problematike, ki jo zajema označevalec mimikrija. Umanjkajo nekatere analitične možnosti, ki jih ponuja že osnovni pojmovnik človeške mimikrije. Svoj smisel ima tudi navezava mimikrije na naravoslovni pojav. Z evidentiranjem vseh primerov mimikrije smo želeli ugotoviti, katera vrsta prevladuje in kaj nam pove primerjava z Iliado. Mimikrija je vsekakor prevladujoča dejavnost v epu. Ker jo vršijo tudi bogovi, naj bi imela status posvečenosti, v kolikor se odvija v pravi namen. Tematika je že pri starih Grkih močno razvnemala duhove. Je Odisej junak ali antijunak? Je Homer, kdorkoli je že to bil, vreden hvale ali obsojanja, kot je menil Ksenofan? Kdaj je prevara dopustna in kdaj ne? Platon je – v primerjavi z Aristotelom – umet- niški mimesis (posnemanje) kot tak štel za poskus prevare občinstva, ki naj bi zamenjalo kopijo za original, videz za realnost (Rabel, 1999: 170); to je imelo kajpak korenine tudi v njunem različnem gledanju na naravo pojav- nega sveta. 19 Kar je za Platona razlog, da je Homer največji lažnivec med lažnivimi pesniki, je za Aristotela izraz njegove genialnosti. Burrows (1965) meni, da je imela v Odiseji in med Grki prevara tudi komične pomene. Grke primerja z nadarjenimi otroki, ki so odkrili razliko med videzom in bistvom (resnico), in se ob tem včasih zabavali. S priznavanjem prevare kot dela člo- vekovega delovanja so bili morda bolj resnični in iskreni od ideologij, ki so se uveljavile kasneje. Tudi tu ne moremo mimo navezav na sodobnost. Pridružujemo se stali- šču Gambette o mimikriji kot povsod navzočem pojavu človeške družbe. V najrazličnejših izrazih: od obrambnih, koristnih in moralno opravičljivih do 19 Razpravo bi dodatno zapletli, če bi opozorili na Platonovo ontologijo, kakor jo ponazarja njegova metafora o jami. Kot je pripomnil recenzent tega sestavka, s Platonovega stališča problem ni le umetniški mimesis (kot prevara), temveč tudi vsakdanja resničnost, ki se posamezniku kaže kot po čutih posredo- vana slepila. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 806 zločestih, kot je bila plinska šoba v obliki kopalniškega tuša v Auschwitzu. Najnovejša doba je omogočila mimikrijo z digitalnimi signali. S tem so se mimikriji odprle neslutene možnosti. (3.) Širše razprave, ki bi merila prav na tematiko sovpadanja družbenih dilem in mimikrije v Odiseji, in, bolj specifično, strateškega prokrastiniranja in mimikrije, v literaturi nismo našli. Spet pa so mogoče aktualizacije tema- tike. Številni sebični igralci v okoljski krizi (kot situaciji družbene dileme) nastopajo, kot da so altruisti. Eno je odkrita defekcija, kot je npr. (napove- dan) izstop ZDA iz Pariškega sporazuma, drugo pa je defekcija pod vide- zom sodelovanja. Sama znanost o družbenih dilemah se že dolgo otepa neoliberalnih interpretacij dilem. Te tudi niso brez opore v Hardinovem pionirskem članku, ki je podcenjeval sposobnosti lokalnega prebivalstva glede upravljanja skupnega. Mnogi neoliberalni igralci se predstavljajo kot igralci, ki altruistično preprečujejo tragedijo skupnega, a s tem upravičujejo sebičnost. Zagovorniki neoliberalnih reform v kmetijstvu so marsikje pre- vzeli retoriko reševalcev družbene dileme v skupno korist, a jim gre la za lasten interes (glej npr. Davis, 2006). Tudi tu je razširjen astroturfing: pojav lažnih civilnodružbenih organizacij, ki zagovarjajo interese velikih korpo- racij tako, da omalovažujejo ali onemogočajo delovanja proti globalnemu segrevanju (glej npr. Cho et al, 2011); sem spadajo tudi digitalni protiokolj- ski troli. Mnogi igralci se pri izpolnjevanju konkretnih okoljskih sporazu- mov zavestno pretvarjajo, da delujejo kooperativno, pa ne delujejo tako. Na sistem trgovanja z emisijami (ETS), ki ga je EU uvedla l. 2005, lahko gledamo kot na reševanje družbene dileme, katerega rezultat naj bi bilo zniževanje emisij toplogrednih plinov, potemtakem skupna korist za globalno skupno. Toda v ta način reševanja dileme so se vtihotapile raznovrstne prevare. Tudi Volkswagnova prevara s čistim dizelskim motorjem (2015), ki to ni bil (bil pa je primer greenwashinga), spada v ta krog. Ob tem pa se tiče uporabe digitalnih signalov in slabega prokrastiniranja glede okoljskih ciljev. Morda si je kateri izmed prebrisanih inženirjev domišljal, da je digitalni Odisej. Toda ta bi moral ep šele prebrati. LITERATURA Ainslie, George (1992): Picoeconomics: The strategic interaction of successive moti- vational states within the person: Cambridge, V. B.: Cambridge University Press. Ainslie, George (2001): Breakdown of Will. Cambridge, V. B.: Cambridge University Press. Beran, Michael J. (2015): Chimpanzee Cognitive Control. Current Directions in Psychological Science 24 (5): 352–357. Balliet, Daniel Patrick, Craig Parks in Jeff Joireman (2009): Social Value Orientation and Cooperation in Social Dilemmas: A Meta-analysis. Group Processes & Intergroup Relations 12 (4): 533–547. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 807 Burrows, Reynold Z. (1965): Deception as a Comic Device in the »Odyssey«. The Classical World 59 (2): 33–36. Cho, Charles H., Hakkyun Kim, Martin L. Martens in Michelle Rodrigue (2011): Astroturfing global warming: It isn’t always greener on the other side of the fence. Journal of Business Ethics 104 (4): 571–587. Davis, Diana K. (2006): Neoliberalism, environmentalism, and agricultural recon- stucting of Morocco. The Geographical Journal 172: 88–105. Elster, Jon (1979): Ulysses and the Sirens: Studies in Rationality and Irrationality. Cambridge: Cambridge University Press. Feen, Richard Harrow (1984): The Historical Dimensions of Infanticide and Abortion: The Experience of Classical Greece. The Linacre Quaterly 51 (3): 248–254. Feen, Richard Harrow (1996): Keeping the Balance: Ancient Greek Philosophical Concerns with Population and Environment. Population and Environment 17 (6): 447–458 Fenik, Bernard (1974): Studies in the Odyssey. Wiesbaden: Franz Steiner Verlag. Gambetta, Diego (2005): Deceptive Mimicry in Humans. V: Hurley, Susan in Chater, Nick (ur.), Perspectives on Imitation. From Neuroscience to Social Science, 221–241. Cambridge, Massachusetts in London: The MIT Press. Hardin, Garrett (1968): The tragedy of the commons. Science 162: 1242–1248. Hesk, Jon (2000): Deception and Democracy in Classical Athens. Cambridge, V. B.: Cambridge University Press. Homer (1991): Odiseja. Prev. Anton Sovrè. Ljubljana: Mihelač. Homer (1992): Iliada. Prev. Anton Sovrè. Ljubljana: Mihelač. Kliengsieck, Katrin (2013): Procrastination: When good things don’t come to those who wait. European Psychologist 18: 23–34. Logue, AW: Research on self-control: An Integrating Framework. Behavioral and Brain Sciences 11 (4): 665–679. Messick, David in Charles McClintock (1968): Motivational Bases of Choice in Experimental Games. Journal of Experimental Social Psychology 4: 1–25. Murnaghan, Sheila (2011): Disguise and Recognition in Odyssey. Lanham, Maryland: Lexington Books. Ostrom, Elinor (1990): Governing the Commons: The Evolution of Institutions for Collective Action. New York: Cambridge University Press. Rabel, Robert (1999): Impersonation and Representation in the »Odyssey«. The Classical World 93 (2): 169–183. Read, Daniel (2001): Intrapersonal Dilemmas. Human Relations 54 (8): 1093–1117. Read, Daniel (2008): Personal Utilitarianism: Multiple Selves and their Search for the Good life. Dostopno prek https://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_ id=1307798, 5. 12. 2019. Read, Daniel in Peter Roelofsma (1999): Hard choices and weak wills: the theory of intrapersonal dilemmas. Philosophical Psychology 12 (3): 341–356. Rosenbaum, David A., L. Gong in C. A. Potts (2014): Precrastination: Hastening sub- goal completion at the expense of extra physical effort. Psychological Science 25: 1487–1496. Marjan SMRKE TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 808 Soroos, Marvin S. (1994): Environmental Security, and the Prisoner’s Dilemma. Journal of Peace Research 31 (3): 317–332. Smrke, Marjan (2007): Družbena mimikrija. Ljubljana: Založba FDV. Smrke, Marjan (2020) Družbene dileme v Iliadi. Teorija in praksa 57 (1): 267–285. Steel, Piers in Karin Klingsieck (2015): Procrastination. V: J. D. Wright (ur.), The International encyclopaedia of the social & behavioural sciences (2. izd., 19), 73–78. Oxford: Elsevier. Streich, Philip in Jack S. Levy (2007): Time Horizons, Discounting, and Intertemporal Choice. Journal of Conflict Resolution 51 (2): 199–226. Van Lange, Paul, Daniel Balliet, Craig D. Parks, in Mark van Vugt (2014): Social Dilemmas; The Psychology of Human Cooperation. Oxford: Oxford University Press. Ward, Hugh (1993): Theory and the Politics of the Global Commons. The Journal of conflict Resolution 37 (2): 203–235.