OKOLIC UST ZA JUGO SLOVENSKI < SOKOLSKI NARAŠČAJ ŠTEV. BROJ V LJUBLJANI, MAJ 1928. NIKO: Praznik ujedinjenja. Danes se zbira v veselju družina, združenja zopet obhaja se god. Zbrani so starši in mladih družina, zglaša od vsakega kraja se rod. Danes obnavljamo v svojih pomenkih mnoge spomine preteklih usod, dni se spominjamo blagih in grenkih, nada v bodočnost pa klije povsod. Živela v veke družina slavenska! Jugosloven je sam sebi gospod! Živela! vzklikata moški in ženska. Živi! razlega iz kota se v kot. Meni pa tuga na dušo je legla: Kje si, Gorica, oj kje, Korotan? Vidva da skoraj bi v roke si segla in prikorakala združno na plan! Kakor nevesta in ženin med svati slavljena bosta med nami vsekdar. Pridita! Morda med rodnimi brati vaju pozdravi že striček Bolgar. IVO MAJCAN: Put k savršenosti. iU Ли( ednog p roletno g dana pod večer uputio sam se voT pokraj nim putem prema sokolani, prema mestu, W^\ g de se telesno, duševno i moralno uzgajaju i ■M usavršuju mladi, poletni i odvažni borci za po< dignuće svoga i narodnoga zdravlja i jakosti, telesne i duševne lepote te moralnosti i ustrajnosti, odvažnosti i Iju* bavi za sreću i ugled svoga naroda i domovine. Oni mlađi i valjaniji , rasudniji i ustrajniji sinovi našega naroda znaju, kuda ih vodi život kroz sokolanu. Znaju kako to ugodno deluje na telo, a blago i umirujuće na dušu, koja teži k savršenstvu — k novom, boljem i lepšem tipu čoveka. Zato veselo očekuju dan i sat kad će krenuti u sokolanu — i proći mimo zakutnih i mračnih gostiona, u uskim ulicama, te s sažaljenjem pogledati na blede, istrošene mla* diće, koji u njima — gušeći se u dimu cigareta i trujući se alkoholom — troše i gube telesno zdravlje i duševno i moralno bogastvo. Vredni sinovi razboritih roditelja samo pogledaju u te polu* grobove mladenačkog telesnog i duševnog zdravlja i lepote. S uzdi* gnutom glavom, vedrim i ponosnim čelom i bujnim, jasnim i pleme* nitim mislima, a srcem punim ljubavi kreću u hram zdravlja, snage, lepote i plemenitosti — kreću u sokolanu. — Oni dobro znaju, da će tamo postići i doći do onoga, što je dobro i korisno za pojedinca i narod, a time za napredak i trajnu slobodu ujedinjenog naroda i domovine. — Znaju, da je istina, snaga i lepota nerazdruživo tro* zvezde, za kojim se povada Sokolstvo. Znaju, da je jakost, zdravlje i odvažnost ukras muža, a čestitost, istina i plemenitost trolist u cvet* nom vencu muževih vrlina. Stupio sam u sokolanu, te sam bio ugodno iznenađen našavši na okupu više naraštajaca i članova u živom, ali zanimljivom razgo* voru. Pozdravio sam ih sa našim odvažnim, kratkim i mnogo sa* držujućim sokolskim i narodnim »Zdravo«! — I sada su mi jedno* glasno odzdravili i nastavili svoj razgovor. Lep je bio taj razgovor, to trezno i razborito gledište na sve stupnjeve, koje mora čovek proći, da postigne savršenost. Pogledao sam po dvorani i opazio uzoran red i čistoću. Hodajući po sokolani i slušajući njihovo raspravljanje, razabrao sam, da je sav njihov razgovor bio samo uvod k glavnoj zadaći, u koju su se osuđivali upuštati, jer je jedan kazao: »Ta to uz dobru volju i su* stavno*ustrajan rad i umeren način života može svatko postići«: »Put je pred svakim otvoren,« — nastavio je. »Istina, put je otvoren, ali ti iz iskustva znadeš, da si više puta, naročito na večer i nedeljom izišao iz kuće, a da nisi znao kuda zapravo hoćeš i što nameravaš,« reče drugi. — »E, više puta mi se to desilo, ali od kako sam član velike i uredne sokolske obitelji, nikada mi se nije dogodilo, da sam bez unapred određenog cilja, bilo što poduzeo.« — »Dakle vidite,« nastavi prvi. »Put je pred svakim otvoren, ali pre svega treba poželjeti cilja; a poželjevši cilj, valja odabrati podesna sredstva, pomoću kojih ćemo moći postignuti cilj, kojeg si može svaki pojedinac i narod poželjeti.« Mi sada mislimo na savršenost čovjeka, — na novi savršeniji tip Jugoslavena i Slavena, koji možemo postići odabravši podesna sred* stva — samo kroz sokolanu. Ta sredstva mi već poznamo iz tumačenja našega načelnika i prosvetara i osećamo, da ona usrećavaju naše mišljenje mirom. Čuli smo' i to braćo, da mir misli uspešno rađa, da se postigne mir duše, koji ne može više ništa po* mutiti. —Cilj, sredstva, put i metodu imamo i znamo, da su samo u skladnoj izvežbanosti tela i duha osigurani zdravlje i snaga — najplemenitiji darovi prirode. Sve to mi znamo i toga se Sokolstvo ne će nikada odreći, jer bi izgubilo svoju vrednost i izneverilo bi se ideji i programu, na ostvarenju koje radi na stotine tisuća najboljih, najsvesnijih i najnesebičnijih sinova i kćeri Slavenstva. U neipomućenom miru duše može se več razma* trati i rasuđivati o suštini stvari. Taj mir nam dopušta i usposobljava nas, da dublje zavirimo u suštinu — i sokolske misli; da dođemo do spoznaje, u kojoj vidimo i osećamo, da telovežbi ne smemo oduzeti domoljubnu podlogu, mjer i ponosnu narodnu svest, ako želimo sačuvati u gustim redovima — one idealne i mnogobrojne tisuće odvažnih i poletnih slavenskih boraca, koji neumorno i sustavno rade na ostvarenju sokolske misli, koja vodi — duševnoj, tjelesnoj i gospodarskoj sreći i veličini narodnoj i slavenskoj, uslova sreći, spasu i blagostanju pojedinca i sviju nas. Ta misao je nepresahljivi izvor sreće i plemenitosti iz kojega naša duša crpi mistički balzam i, tajinstvenu snagu, koja će plesti ružičasti venac za okrunenje tajinstvene moći slavenske duše i sve* možnoga Slavenstva. — Takvo razmatranje suštine sokolske misli i stvari, koje se samo od sebe odrazuje iz plemenitih htenja naše duše, u kojoj je utelovljena odvažna, plemenita i sveta bit sokolske misli, — dovodi nas do savršenosti. DR. L. K.: Sokolski razgovori. (Dalje.) 5. П швјбв bm zadnjih razgovorih smo se pomenili o tem, k a j Ж ” I hoče Sokolstvo. Med vsemi nalogami si je izbralo f najlepšo, najvišjo: da vzgaja ves narod, da dvigne njegove telesne vrline in njegov značaj. Vprašajmo danes, kakšnih sredstev naj se poslužuje Sokolstvo pri tem delu? Kod vodi pot k našemu cilju? (Odgovarjajo naraščajniki. Iz njihovih odgovorov izlušči jedro prednjak:) Ozkosrčnost je največja ovira napredku in uspehu. Če so sred* stva dobra, ne sme Sokolstvo opustiti niti enega. Včasih telovadec vse ono, kar si je s telovadbo pridobil, z nepravilnim življenjem po* kvari; na eni strani zidamo, na drugi pa podiramo ... Iz vaših odgovorov že vidimo, kako mnogostranska je sokolska vzgoja, in kako raznolika so njena sredstva. Vsega tega ne moremo cbravnati naenkrat. Stavimo si za danes bolj opredeljeno vprašanje: Kaj lahko storimo za telesno vzgojo poed inčev, ki sodelu* jejo pri nas? Kako jih že tu pri sokolu telesno vzgajamo in kako jih sploh navajamo k »telesni kulturi«? (Odgovarjajo zopet naraščajniki.) Mnogo ste povedali. Razmišljajte še o stvari. Telovadba je važno vzgojno sredstvo, med onimi, ki jih skupno gojimo, naj* važnejše — toda vsak izmed vas ima mnogo še važnejših dolž* nosti, če se hoče res telesno vzgojiti. Prihodnjič zberemo nekaj pravil za telesno vzgojo poedinca. 6. Ta zbirka pravil seveda ni popolna. Dodajte sami, če vam dober nasvet, knjiga in izkušnja kaj pokažejo. 1. Le oni telovadci napredujejo, ki vadijo redno. 2. Izkoristi razen redne telovadbe vse možne izredne prilike za telesne vaje, n. pr. vrini par prostih vaj med svoje delo, če pri knjigah sediš po cele ure; pojdi vsaj na kratek sprehod, kadar moreš, na daljše izlete ob nedeljah; plavaj, smučaj se; za kratek tek še celo najdeš kmalu priliko. 3. Skrivnost telesnega razvoja tiči v primerni menjavi dela in počitka. Ne »treniraj« nikdar do popolne iz* črpanosti, nočnega počitka naj ti nobena zabava ne prikrajša — naše pozne prireditve so v ostrem protislovju s sokolsko vzgojo. Izogni se pa ravnotako pretiranemu počitku — lenoba tudi slabi. 4. Telesna čistoča je pogoj zdravja. 5. Prašnim, z dimom napolnjenim prostorom se izogni, prah vse* buje milijone bolezenskih kali. 6. Alkohol in nikotin škodujeta tudi v malih količinah. 7. Pri hrani dajaj prednost zelenjavi in zrelemu sadju, ki po* spešuje razvoj telesa, pred raznimi sladkarijami, ki škodijo bodisi di* rektno ali pa indirektno. 8. Vežbe telovadnice so vežbe za dosego moči in spretnosti; odpornost proti bolezni, podlago za svoje zdravje pa ustvar* jate zunaj: pojdite na travnik, v gozd, na hribe; tekajte, skakajte, plavajte, smučajte se — potem bo vaša vzgoja popolna. 7. Priprava za ta razgovor je prav svojevrstna. Prednjak izbere prh merno vajo, pri kateri se da telesna sposobnost meriti, n. pr. skok v višino, daljino, ponoven priteg v zgibo, tek, plezanje itd. Vsi telo> vadci jo izvedejo, uspeh vsakega poedinca se zabeleži. Skozi daljšo dobo, n. pr. skozi mesec dni, se ponavlja zdaj ta vaja vsako telovadno uro kot nameček k ostali telovadbi. To se da kaj hitro opraviti, n. pr. zgiba na vodoravnih lestvah (vsi hkratu!), skok z vadbo visokih po* skokov na mestu pri prostih vajah — le par skrbno izvršenih makšU malnih skokov preko vrvce itd. Čez mesec dni se zopet merijo do* seženi uspehi in primerjajo s prvimi. Številke govore zdaj o fizijološkem učinku vadbe! Bratje! Danes vidite, da smo ves zadnji mesec s posebnim na* menom vadili zgibo (ozir. skok, tek...) koncem vsake telovadne ure. Hotel sem, da na sebi samem vsakdo izmed vas doživi in občuti učinek telovadbe. Prednjak govori o doseženih rezultatih, vse konkretno, indivU dualno; primerja dosežene napredke; poišče vzroke, zakaj je ta več napredoval, oni manj itd. Ona veda, ki nam pojasnjuje delovanje človeškega telesa, njegovo rast, preosnove v njem, delo posameznih organov in njihovo med* sebojno učinkovanje, se imenuje fiziologija. Ta veda je med drugimi izsledila sledeči zakon, veljaven skoraj za vse organe, za naše sokolsko prizadevanje posebno važen: Ce organ dela, potem raste in se krepi. Mi smo pa ves pretekli mesec porabili konec telovadne ure za fizijološki poizkus, čigar rezultat leži danes pred vami. IGOR VIDIC: Vidovdanska Pesma. eži polje, polje široko ... Dve armije su došle u susret jedna drugoj na junački megdan. Ima konjanika i pešaka, hrišćana i muslimana. Car dalekog Istoka, crni Murat, pozvao je svoje vojnike. I došli su, sakupili se iz vruće Azije, iz arapskih pustinja, iz balkanskih gora, iz persijskih bašta. Arapci i Persijanci, fanatički derviši, divlje krdžalije, mrki janičari, spahije. I car srpski, Lazar, sakupio je verne svoje čete. Došli su vojvode i junaci sa svih strana, konjanici i pešci. Došao je kralj ponosite Bosne, vojvoda od Skadra Zećanin Balša, Oblačić Rado iz Kršnog Pri* morja, mrki Vuk Brankovič iz Prizrena=grada, stari JugsBogdan iz Pro* kuplja, Relja Krilatica od Novog Pazara, Pavle Orlcvić iz Rudnika, Srđa Zlopogleđa iz bogate Mačve, vojvoda Mitra Vojnovič iz Niša i mnogo drugih junaka. Blista se oružje, kucaju srca. Dve ljute zmije se kolju. Štit udara u štit, mačevi zveknu, barjak se vije iznad vojske. Zvuci ubojnih fanfara ugušuju krik umorenih voj* nika. Boj do tamne noći. Murate! Skupo si platio tvoju požudu za tuđom zemljom! Mrtav ležiš u tvome šatoru, ubijen kao jagnje. Miloše! I tebi je ugasnulo sunce života. Otišao si u bele dvore Slave, velik i bez straha! Boj se bije. I opet noć. Gavrani! Gavrani! Majko! Zašto šetaš po polju krvavom? Barjak će ti vratiti mrtva ruka. Carice! Što nosiš po poljani svetlu plamenicu? Jao, glave je to cara! . . . Pao je barjak i noć zaplaka nad zemljom. Devojka šeta po bojnom ipolju. U rukama nosi dva kondira. Teši zemlju, zemljicu* sirotu. Vidov=dan! Sedi guslar zasenčio si je oči. Noć... * Opet zvuće ubojne fanfare! Opet hrkaju konji, zveće sablje i mačevi! Kroz topovsku vatru jurišaju čete. Petar Mrkonjić je vođa. A uz njega i oni, koji su bili i poginuli: Miloš, Marko... svi. Barjaci se viju u buri, fanfare zvuće: Sunce! Pobeda! Sedi guslar zagledao se u belu zoru. Mirno i svetio mu je lice. A osmejak na usnama sanja u budućnost... Vidovsdan! * Puno sveta u gradu. Vojnici, stražari. Bajoneti i sablje. Gospodar posetio je slavensku raju. Vozi se po ulicama grada, visok i bez milo* srda. Usud vodi hitac — i nema ga. Maćeha pobesni. Njezini krvnici gori su od đavola. Pune ječe, puna vešala. Gase plamen, koji bukti u noć. Uzalud! Svet pobesni. Krv i plamen. Polja uništena, sela upaljena, gradovi porušeni. Topovi i mitraljezi. Gas, otrov! Svit u plamenu. I vrhovni zapovednik svih armija je — Smrt. Odstupanje, plameni i glad. Divlje gore pričaju o prokletstvu. A čudo! Nije pao narod pod krstom, vodio ga Kralj. More se smeje. A u moru ostrvo — Vido... Guslar zaplaka: »Smrt prestani, okončaj!« Nad morem je sunce. Solun otvara vrata. Otvoren put u do* movinu. Guslar plače — a svetio mu je lice. * Na Vidov=dan završen je dom. Sa krovca se vije barjak troje braće. I narod raja ... A sedi guslar? Nije još spevao poslednju pesmu svoju, još je plač u njegovim guslama, još je suza u njegovim očima. Slobodna zemlja, slobodno more? Ne! Još sikće zmija u cveću našem. Lepa Mara iz* gubila je zlatnu krunu. A nije je našao pravi junak. Crni mali Moro ukrao je nju. Zašto spavaš Kraljeviću Marko? Spava i sanja o po* slednjoj borbi. Guslar sluša... Snovi zemlje, šaput voda i pesme vilinog kola po* znate su njemu. U srcu jih čuva i hrani. Gleda bele vile, posestrime svoje. A najviše voli najmlađu jer je ona kćer Sunca i Slobode. Nje* zini vitezi su bezbrojni, savesni i hrabri. Starac gleda njihove čete i smeška se sretno: »Sokoli moji!...« A još topliji, još mekši postaje mu blesak u očima. Gusle za* pevaju. Pred njim igraju dečica. Oči su mu jasne kao zvezde — novi rod. Gleda starac, gleda na sunčano, sinje more. Iz dubina zemlje rađa se pesma. Vidov*dan probudio je njezine najtiše snove. I koraci ne* vidljivih četa se bliže, zvuće u ritmu vojske. Iz dubine duše naroda jekne pesma: »Hej Trubaču!«, pesma Slave i — Osvete! Na zapad lete jata ptica. Starac ih prati očima. Bistar i smeo je let tih stražara visina ... Domovina slavi svoju slavu. Starac*guslar sanja iz prošlih dana u novu budućnost. Pred njim šumi more, u polju igra novi rod a na zapad lete jata sivih sokola ... Vidov*dan! DANICA SUNAJKO, (BJELOVAR): Naša budućnost. i, naraštajke treba već sada, da smo svjesne svoje velike zadaće u životu. Ne čeka nas samo kućans stvo, nego i javna zvanja. Zašto da budemo nekom na teret i trošak! Radimo i radimo, jer je velika zadaća naša. Uz* mimo samo zadaću žene kao majke. Kako je to ogroman posao kojim je priroda obdarila ženu. I budimo na to ponosne i ne bojmo se ni mač podići u obranu svojih prava, jer smo dosta bile u pozadini. Ne mojte samo jedno misliti, jedno raditi i jedno želiti, nego mnogo mislite i mnogo želite i radom će se ispuniti vaše želje. Nekojima je jedina želja da postanu slavne glumice, ali ja mislim da je mnogo ljepše i korisnije igrati na pozornici domovine istinitu ulogu dobre Sokoliće i dobre Jugoslavenke. I u Bjelovaru su naraštajke osnovale svoje naraštajsko odelenje, koje lepo napreduje. To dokazuje i gornji člančić, što smo ga pri* mili od tamo, od naraštajke sestre Danice. Vrlo nas veseli, što se je opet našla naraštajka, koja se latila pera i postala našom suradnicom. Hvala! Molimo sestru Danicu, da se ponovno oglasi u našem listu s prikladnim dopisom. Zdravo! Želimo, da bi njenim tragom pošle i mnoge druge. Uredništvo. GRIŠA: Polhov Gradec. V daljnem kraju sem doma: štiri ure peš hoda od Ljubljane, velemesta, vodi tja me bela cesta. Sveti Lovrenc se košati nad Pograjci v zarji zlati, o davnini jim kramlja, ker vse vidi, ve in zna. S kraljevkami1 in volčini se dobrika Katarini, kot navada je pri nas: »Kdo ima še rož ko jaz?« Ali Sveta Katarina ne posluša gizdalina, za Grmado skriva nos: »Čakaj, skoro bodeš bos.« 1 Soznačnica za redko rastlino Blagajev volčin (Daphne Blagayana), ki raste pri nas. Ljudstvo jo imenuje kraljevsko rožo ali kralj c vk o po saksonskem kralju Fri» derikU Avgustu, ki je prišel 14. maja 1. 1838 v posete h grofu Blagaju v Polhov Gra* dec nabirat teh žlahtnih rož. VLADIMIROV: V solnčne višine. azaj v planinski raj! Kdo ne pozna te večno lepe . himne o planinah, polne ljubezni in hrepenenja. Kadar jo čujem, zahrepenim tja gor, kjer je »zemlja naša zakipela,« na ene strme grebene, v solnčne višine. Nepozabna je vsakomur, ki jo je občutil in jo razumel. Oj, planine moje, drage ve planine, ve silne, mogočne ... večne! V srce se mi je vsesala vaša pesem. Čujem jo brez besed in zvokov, pa vendar je tako veličastna. »Nazaj v planinski raj!« Zapustil sem planinski dom in sedel na nekoliko oddaljeno skalo. Nad mano se je bočilo nebo, polno isker in iskric. Vsi bližnji in daljni grebeni so bili zaviti v mračno kopreno, prepadi pa so bili napolnjeni s črno temo. In ko sem zrl v te grozo zbujajoče oblike pečin, ki so se blestele v medlem luninem svitu, se mi je zazdelo, da je moja duša izšla iz mene, se dvignila v višine in se spojila z, zvezdnim nebom, se razširila in objela vse vrhove. Postal sem del te prirode. Vsa preteklost se mi je dozdevala kot kratke, daljnje sanje, kot trenutek. Iz mene, zvezdnega neba, razdrapanih grebenov in tem? nih globeli pa je dihala neskončna duša prirode. Kot štirje bori, mladi, življenja polni, ki iščejo borbe in z veseljem pričakujejo viharjev, da se v boju še bolj ojačijo in okremene, smo stali na skalnem vrhu. Rano jutro je bilo. Doline pod nami so bile pokrite s tenko srebrno meglo. Le vrhovi gričev so kot hrepeneče roke strmele proti nebu. Gozdovi v podnožju so bili odeti v temen •vijoličast plašč. Mi pa smo čakali solnca. Tam daleč na vzhodu je žarelo nebo v mnogobrojnih barvah, ki so se prelivale druga v drugo. Danilo se je. Naposled je prišel — v zlat plašč odet — kralj dneva. Zasvetili so se skalnati vrhovi in bele megle v dolini so se pričele trgati. V tem tre* nutku je napolnila moje srce silna, nenadna radost. Vse to je naše, te gore, te globine, vsa ta zemlja je naša! »Sveta si zemlja« sem vzkliknil in vrisk poln vere in mladeniške navdušenosti je pretresel ozračje vrh Triglava. Krasne ste, planine! Podnevi ali ponoči, pozimi ali poleti, v solncu se blesteče ali ko pretresa grom pečine in bliski jemljejo vid, vedno ste veličastne, vedno ste vabljive, Vedno vredne ljubezni! Povzdignite se na njihove višine, tja gor pod svobodno nebo. Poj* dite z ljubeznijo v srcu, da vam bodo razkrile svoje tajne in odprle globine svoje duše. Vzljubili boste te razdrapane grebene in nepre« Nadati se je, da će ženski naraštaj rečenoga društva biti ozbiljan takmac na župskom natecanju Štrosmajerove sokolske župe u Osijeku. . Na tečan je za barjak izvršiće se u Vinkovcima na župskom sletu u subotu 26. maja. U sredini medu naraštajkama nalazi se dugogodišnji načelnik sokolskoga društva u Vukovaru brat Andrija Šijanović, župski pod« načelnik, učitelj gimnastike na drž. real. gimnaziji, jedan od naših najboljih mlađih sokolskih radnika. * magljivo hrepenenje vas bo zopet in zopet vodilo k njim. In vaša telesa bodo zdrava, odporna in trdna kakor sive pečine, volja vam bo močna in nezlomljiva kakor skalni vrhovi gora. Zato v višine, Sokoli — solnca sinovi! Naraštajke Sokolskog društva u Vukovaru. Ova slika prikazuje ženski naraštaj sokolskoga društva u Vuko* varu, koje je u poslednje vreme pokazalo zavidnoga uspeha a do sada su se u društvu najviše istakle naraštajke. IZ ČEŠČINE MARJAN J. TRATAR: Na svojo roko. olčev Vojko je stanoval v predzadnji kočici, skoro na koncu vasi. Nekaj korakov za njo se je že raz* prostiral gozd. Vojkov oče je bil črevljar, ki je imel le majhen košček zemlje in to visoko v hribih. Poleti je stari Holec delal na pclju in pomagal sosedu, pozimi pa je sedel v svoji izbici in popravljal ter krpal črevlje. Holčevi so bili jako siromašni. Kočica je vsak dan oživela, ko je nekaj dece prisedlo k mizi in jedlo vsakdanji krompir z zeljem; samo v nedeljo je Holčevka skuhala deci kavo. Vojko je nosil vse leto barveno košuljo in platnene hlačke, a pozimi je oblekel za šolo še očetov suknjič in njegovo kučmo, ki mu je silila preko ušes in oči. Vse poletje je pasel kozo, ki je bila edino Holčevo bogastvo. Vojko je bil med nami jako priljubljen dečko. Povsod je moral biti on vodja, pa naj smo se igrali razbojnike ali vojake, tudi je bil vedno učitelj, ko smo se igrali šolo. Bil je največji in najmočnejši, ali glavno, za kar smo ga občudovali, je bilo, da ni nihče spomladi prinesel tako lepe piščalke kakor Vojko, ki jo je izrezal in izobličil iz mladih vrbovih vej tako umetno ter znal nanjo grati vsakoršne pesmice, 4car se nam pri največjem trudu ni posrečilo. Pod kočico je tekel širok potok. Pomladi, ko se je v hribih jel taliti sneg in je zazelenela trava ter so vzcveteli prvi zvončki in tros bentice, je pribobnela po strugi kot hudournik velika voda in se raz* lila po dolini. Tedaj si je Vojko zgradil vodni mlinček in ga postavil na prod v strugo. Veselo je opazoval, kako je voda gnala njegov mlinček. Nismo pa se mogli nagledati, ko je končno Vojko izrezal majhne postavice iz lesa, jim vložil v roko žago in jih postavil k mlinčku, kakor da žagajo drva. In tokrat je Vojko v naših očeh postal pravi umetnik, in tudi ljudje, ki so gledali to delce, so se mu čudili in dejali: »Kaj še vse skriva v sebi ta fant!« Tudi v jeseni se je Vojkov zmaj najviše vzpenjal v zrak in pozimi je zbil sam sani, jih okoval s starimi obroči, da so brzele ko veter po bregu nizdol. Nam vsem so pri enakem delu pomagali naši starši, a Vojko si je naredil vse to sam. V šolo Vojko ravno ni pogosto pohajal, ali hodil je rad in je mnogo čital. Nekoč nas je vprašal gospod učitelj, katera knjiga nam je najbolj všeč. Vsi smo molčali, le Vojko je poskočil in zakričal na ves glas: »Robinzon!« — »Zakaj?« ga je pobaral gospod učitelj. — »Zato, ker je znal vse sam narediti in ker se ni nikogar bal,« se je moško odrezal Vojko. Takrat je Vojko sedel v zadnji klopi naše enorazrednice. Bil je med najstarejšimi in mu ni manjkalo mnogo do 14. leta. »Ko doseže te, odide v svet,« smo dejali. In rekli smo prav. Bilo je nekega dne tik pred poukom, ko je vprašala Vojka Starš čeva Manica: »Ti, Vojko, ali ti je res danes umrl očka?« Ali Vojko ni nič odgovoril, ampak samo položil svojo glavico na klop. Vsi smo utihnili in sočuvstvovali z njim, saj nam je bilo tudi hudo. Ko smo povedali to gospodu učitelju, je stopil k njemu in ga začel prav pri* srčno tolažiti. Toda kmalu Vojka ni bilo več v šolo. Zaman smo se ozirali po zadnji klopi in z žalostjo smo se spominjali nanj. Njegova sestra Nanka, ki je sedaj pasla kozo, nam je povedala, da je Vojko odšel v mesto k stricu. Preteklo je več let in nekega dne se je povrnil Vojko* v svojo rojstno vasico; tokrat iz Amerike. Prinesel je mamici in sestricam lepih daril ter nekaj denarja, ki si ga je prislužil v tujini. Nekega poletnega večera pa nam je pripovedoval o svojem živ* ljenju v daljni Ameriki. Pot mu ni bila posuta s cvetkami in užil je v tem času dosti trpkosti in pomanjkanja. Pri stricu v mestu, kamor ga je poslala majka po očetovi smrtv ni dolgo vzdržal, zakaj smatrali so ga kot pritepenca, zato se je od tedaj začel boriti na lastno roko. Služil je pri mnogih gospodarjih in delal vsepovsodi, samo da si je prislužil za pot v Ameriko. Nikjer pa mu ni bilo tako hudo kakor v začetku v Ameriki. »Večkrat,« je pripovedoval, »kadar nisem vedel ne kod ne kam, sem se spomnil na knjižico o Robinzonu, ki sem jo čital še v šoli. Uravnaval sem svoje življenje po njegovem zgledu, kakor tudi nje* govo samoto s svojo usodo. In to mi je vedno dajalo pobude, moči in upanja.« Na vse zadnje, ko je poizkusil že vse bridkosti izgubljenega sina v tujini, je vstopil v tvornico za krtače in ščetke. Že od mladega ga je ta obrt veselila. In pričel je. Najprvo kot navaden delavec, končno samostojno. A ljudje so kupovali z radostjo njegove solidne izdelke. Hitro je šlo in kmalu si je moral najeti že pomočnika. A danes dela v njegovi delavnici že mnogo učencev in več pomočnikov. Ako pojde tako dalje, postane še bogataš. Naš Vojko — Američan ni ostal dolgo časa doma. Odšel je po opravkih v Prago in zopet se je odpeljal v Ameriko. Ali na poslednjem vsesokolskem zletu v Pragi me je slučaj pri* vedel do snidenja z Vojkom. Prišel je tokrat že kot tvorničar. Toda bil je preprost in le na obrazu so se poznale poteze strogega, resnega življenja onkraj morja. Vprašal me je po nekdanjem svojem učitelju, ki pa je že snival v grobu. Sklenil je, da pošlje v njegov spomin šoli lepo darilo, kar je tudi storil. Pravil mi je: »Hočem, da pomorem ubogi deci, da ji ublažim in olajšam trdo in neizglajeno življensko cesto, po kateri bo mogla iti. Tudi jaz imam take dečke in treba jih je obvarovati raztrganih oblek, kakor sem jih nosil jaz, ko sem hodil doma v šolo. Tudi sam sem spoznal, kaj se pravi delati v tujini. Zato se blesti nad vrati moje delavnice zlati češki rek: »Osamosvoji se in delaj samostojno!« In to bi si moral zapomniti vsak Sokolič — vsaka Sokoličica. Ne mučite živali! SJz-^o ljudje, ki imajo posebno poželenje, da morejo mučiti živali in z veseljem opravljajo to nečlo= ЛА veško dejanje. Brez vesti so, brez srca, da se na« slajajo nad trpljenjem živali. Tudi med mladino dobimo take, ki brez premisleka in sočustva trgajo krila muham ali pajkomi noge, pretepavajo živali, uničujejo ptičja gnezda ter zapirajo ptice pevke v kletke in podobno. Vsa taka kruta dejanja so obsojanja vredna. Pa tudi nesmiselno uničevanje rastlin, zlasti cvetic in dreves, prav tako kaže na brezsrčnost in sirovost kakor trpinčenje živali. Življenje je enako vredno, bodi to življenje človeka ali življenje živali. Človeško življenje ogrožati z mučenjem ali s čim drugim je pre* povedano; zato so zakoni, ki vsak tak prestopek kaznujejo. Pa tudi zakoni proti mučenju živali in uničevanju rastlin obstojijo, le da mu= čitelje živali in brezvestne pokončevalce rastlin roka pravice redko doseže. Sicer pa tudi najstrožji zakoni ne pomagajo dosti, ker se taka dejanja vrše neopaženo in skrito. Že to pa kaže, da se brezvestneži bojijo javnosti in da čutijo, da vrše nedovoljene stvari in da imajo slabo vest. Zato je za vsakogar najboljši zakon lastna vest, ki ti sama pove, kdaj delaš prav in kdaj ne. Vedno se moramo zavedati, da živali enako občutijo bolečine kakor človek. Pomisli kaj bi storil ti, ako bi s teboj tako kruto in ne* usmiljeno ravnali, kakor delajo mučitelji živali. Žival je ustvarjena zato, da živi in da človeku služi, nikdar pa ne zato da bi se človek naslajal nad njenimi mukami, da bi se s tem kratkočasil in zabaval. Poglejmo vrabca! Nevedni ljudje ga smatrajo za lenuha, ki samo žre, nc dela pa nič; zato mislijo, da ni greh vreči za njim kamen. Raz* umen človek pa ve, da ima tudi vrabec svoje skrbi. Že od zgodnje mladosti, ko zleti iz gnezda, se mora čuvati pred mnogimi neprijatelji, skrbeti mora za vsakdanjo hrano, kar mu včasih dela mnogo preglavic in skrbi. Zato zaide večkrat tja, kjer ga človek ne vidi rad, ker dela škodo. Toda koliko je ljudi, ki imajo mnogo več razuma nego vrabec, in ki dobro vedo, da se morajo preživljati z delom, pa vendar pod* ležejo lenobi in drugim pregreham ter kradejo in goljufajo, zato da lenarijo. Priroda je podelila tudi vrabcu razum, da se varuje in preživlja. In človek? Tudi ta dela zato, da se preživlja in da ima udobno življenje. Za vrabca je preskrba hrane dokaj izdatno delo. Kadar pa ima v gnezdu nekoliko gladnih goltančkov, ima ves dan dela čez glavo, da jih nasiti. Človek si stavi hiše, da ima kje prebivati, ptički pa si delajo gnezda. Kdo bi znal tako umetno in smiselno splesti gnezdo in ga postlati kakor delajo ptiči! Vse to kaže, da mora tudi žival vedeti, kaj mora delati, da ji je mogoče živeti. Če bi očeta, ki ima več otrok, mučili in ga poškodovali tako, da ne bi mogel več delati in služiti, kdo bi trpel? Otroci, ker ne bi imeli vsakdanjega kruha. Enako je to pri živalih. Za te je še hujše; zakaj človek se zna braniti in izprositi pomoči, žival je pa nema in slaba. Kdor spozna, da življenje živali ni lahko in brezskrbno, kakor se zdi na prvi pogled, ta jih ne bo nadlegoval, ampak bo imel usmi* ljenje z njimi. Razumni ljudje torej ne mučijo živali, pač pa jim skušajo olajšati življenje. Pticam sipljemo pozimi živež, živalim pre* skrbimo hrano, ako si jo same ne morejo. To dela človeku veselje, zavest ima, na dela nekaj dobrega. Kdor pa muči živali, kaže, da ni dober človek, ljudje se ga bodo izogibali kakor neusmiljenega in suro* vega človeka. Kdor je surov z živalmi, je neusmiljen tudi z ljudmi. Priroda je ustvarila tudi živali, ki so ljudem škodljive in nevarne. Toda tudi teh ne smemo mučiti. Ako je potreba, da jih ugonobimo, storimo to hitro, da pri tem ne trpijo. (Prosto po češkem.) ... IVAN LJUBIČ: Molitva. U jutro rano kad zora svanu i noć se lagano gubi i prvi sunčevi zraci granu i dan se sa zemljom ljubi, Svemoini Bože, zašto je daleko ta naša dobra Istra, zašto su naša braća preko uvjek žalosna — nikada bistra. Sokolić mali od sna se prene, ručicom protrlja oči, vruća molitva lagano krene poslije duge prospavane noći. Veo tuge s lica im skini zajedno da budu gradovi i sela, da budu jedne majke sini, da bude sretna otadžbina cijela. — Najboljši odgovor. Uredništvo češkega lista za sok. naraščaj »Sokolske Besedy« je v tretji številki razpisalo natečaj za naj* boljši odgovor na vprašanje: »Kaj je nas šemu narodu najbolj