44
Drugo gostovanje s konjskim mesam
v Ljubljani.
Pustni pondeljk zvečer je bila v neki gostivnici v Ljubljani druga pojedina konjskima mesa, h kteri smo bili tudi mi povabljeni. Lep kosic mesa je bil, ki smo ga zopet iz Sošperka dobili po 5 kraje, funt z vožnino vred. Pred našimi očmi je na mizi gostivnice nek gospod, mojster kuharske umetnosti, meso na drobne kosce zrezal in ga dobro osolil. Potem je podkuril z vinskim cvetam pod plehasto pokrito posodo, v kteri je po primeri mesa pervič špeha razstopil, v špehu je čebulo zarumenil, in potem s turškim popram vred meso v posodo djal in jo s pokrovam pokril.    Ni  četertinka ure minula, in
že se je začelo v posodi meso čmariti, de je bilo veselje slišati. Zdej je naš mojster pokrov odkril in meso še enkrat dobro pomešal, ktero je bilo čez pol ure gotovo. Obilno dobriga soka se je iz mesa izcverlo, kterimu je zvretiga fzaroštaniga) krompirja pridjal in potem z mešam vred v skledi zbranim gostam na mizo postavil. Sto goldinarjev stavimo na en kraj car — de ni nihče v atanu tako napravljeniga konjskiga mesa od govejiga (GoJasch-Fleisch) razločiti! Tudi v podobi prašol (Rost-braten]) smo ga pokusili — in zopet sto goldinarjev stavimo na en krajcar, de tudi tako napravljeniga konjskiga mesa bi ne bil nihče od govejiga razločil. Tako dobro je. — Pri ti priliki smo se pač vživo spomnili: kolikanj praznih in krivih misel je še na svetu, ktere le samo skušnja razjasniti in pregnati zamore! Taka je bila tudi s konjskim mešam , kteriga so ljudje dosihmal zaničevali, brez de bi mugli kaj druziga odgovoriti, kakor: de ga njih očetje niso jedli.