Anton Srebrnič Beseda ob otvoritvi... 385 Jože Perše, Sonja Kocuvan, dr. Božo Oblak 70 let planinstva pod Gorjanci 386 Nove planinske pridobitve 390 Janez šumrada Angleška popotnika v slovenskem alpskem svetu, II. del 394 Tone VVraber Planinec-botanik na Mangartu 398 Janko Humar Primorska smer, Huayna Potosi, 6090 m 403 Franček Vogelnik Kalliste 409 Milan Cilenšek Gore zbližujejo 413 Miran Mihelič O slovenski enotni kulturni dediščini 415 Aleksander Cičerov Ali so žerjavčki v Trzinu? 417 Društvene novice 419 Varstvo narave 424 Iz planinske literature 425 Alpinistične novice 427 Razgled po svetu 428 Na kratko ... 430 Naslovna stran: Stane Kvaternik: Svetloba Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik: Marijan Krišelj. p. p. 44. 61109 Ljubljana. Uredniški odbor: ing. Tomaž Banovec, ing. Janez Bizjak (alpinizem), ing. Aleš Doberlet (fotografija), Stanko Hribar, dipl. oec. Božidar Lavrič, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Nada Praprotnik (varstvo narave in okolja), Janez Pretnar, Franci Savenc (alpinizem), ing. Albert Sušnik (fotografija), ing. Pavle Segula (tehnični urednik), Franc Vogelnik, dr. Tone VVraber (varstvo narave in okolja). Izdajateljski svet pri PZS: Božo Jordan (predsednik), Matjaž Cerne, Viktor Pergar, Zoran Naprudnik, Stanko Klinar Milan Cilenšek, Marijan Krišelj, Milan Naprudnik. Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvofakova 9, Ljubljana, p. p. 214 — Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, telefon (061) 312 553 — Planinski vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina je 1000 din, plačljiva tudi v dveh obrokih in sicer do 31. marca in do 30. septembra; za tujino 30 S. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila; navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in, n? vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Prva letošnja otvoritev novega planinskega doma o letošnjih otvoritvah planinskih objektov v tej sir. 390) — Koče na Golici, PD Jesenice, 3. 6. (Beri reportažo številki PV z naslovom: Nove planinske pridobitve, Foto Franc Crv BESEDA OB OTVORITVI... (Predsednik org. odbora za proslavo 35-letnice PD Nova Gorica in otvoritve planinskega doma ob Krnskih jezerih Anton Srebrnič) V veliko čast mi je, da danes sredi te gorske tišine odpiram dvojno proslavo; jubilejno 35-letnico PD Nova Gorica in otvoritev planinskega doma ob teh naših prelepih Krnskih jezerih, kar je uresničenje 35-letne želje goriških planincev. Zato planinski pozdrav vsem domačim planincem, pozdrav vsem slovenskim planinskim društvom iz zamejstva: Gorice, Trsta, Čedada in Celovca in vsem udeležencem današnje proslave, posebno tistim, ki so pri gradnji tega doma imeli žuljave roke. Naj vas ob tej slovesnosti spomnim na enega prvih ljubiteljev naših gora — Slovenca iz Bodreža, Valentina Staniča, ki je bil človek vseh poklicev, a je znal ceniti lepoto naših planin. V teh gorah so se bili krvavi boji v prvi svetovni vojni in so umirali slovenski fantje za tuje interese. Ko pa je mati domovina poklicala vse rodoljube za obrambo domovine, so naše zahodne gore dajale zavetje primorskim partizanom. Rdeči rob, Golobar, Krn, Mia, Matajur so pomniki naše NOB. Tu so pisale zgodovino brigade XXX. divizije. Goriški planinci se zavedamo svojega poslanstva. 30 in več let nas je vodila pot po teh naših zahodnih gorah, kjer poteka meja s sosednjo Italijo. In zrasla je v nas tiha želja: Tu zgraditi dom, pomnik velike zgodovine malega naroda in hkrati prijeten počitek za vse ljubitelje naravnih lepot. 385 Pridobljeno tovarištvo v NOB in iskreno prijateljstvo, ki se je kovalo med goriškimi planinci, nam je dalo moč, da smo nesebično združili vsa naša hotenja in več tednov prostovoljno delali in zgradili ta dom, ki naj ostane vsem mladim in starim ljubiteljem planin kovačnica tovarištva, prijateljstva in miru. Mladini pa še poslanico: Vsa mlada hotenja koristno izrabite. Skupne prostovoljne akcije naj vam bodo v razvedrilo, uspehi pri ustvarjanju pa v veselje in v zadovoljstvo. Pa boste začutili pravi smisel življenja in nobene potrebe po omamljanju. Pravi smisel življenja da delo, ne pa brezdelno postopanje. Človek mora ustvarjati, da zna ceniti to, kar ima, kar je njegovega, kar je skupnega. Pohvala in priznanje naj vam bo večje zadoščenje kot materialne dobrine. Tako čutimo danes vsi, ki smo prispevali za današnjo otvoritev. Veseli smo, ponosni in vzradoščeni, da ta naš planinski dom stoji. 8. 7. 1984, Koča pri Krnskih jezerih. 70 LET PLANINSTVA POD GORJANCI Podružnica SPD v Novem mestu je bila ustanovljena leta 1914, arhiv pa datira od leta 1920. Tedaj je bilo v Novem mestu 84 članov (učitelji, trgovci, sodniki, obrtniki...) Za predsednika so to leto izvolili znamenitega naravoslovca Ferdinanda Seidla. Planinci so tedaj hodili po Dolenjskem gričevju in Beli Krajini. Teh izletov se je udeležilo tudi po 40 planincev. Leta 1920 so povišali članarino in to je precej zmanjšalo število članov. 2e tedaj so planinci poznali solidarnost. Z znamkicami so zbirali prispevke, da so tako pomagali graditi planinske koče. Veliko pozornost so novomeški planinci posvečali urejanju planinskih poti. Tako so lahko prišli na Gorjance po sedmih lepo markiranih poteh. Uredili so jih po vsem Dolenjskem gričevju, prav do Suhe in Bele Krajine. Med mar-kacisti je bil najbolj delaven takratni upokojeni nadučitelj Lilija. Za marljivo delo je dobil na občnem zboru leta 1929 posebno priznanje. Tega leta je župnija Šentjernej omogočila planincem, da so mežnarijo pri Miklavžu na Gorjancih preuredili v prvo planinsko zavetišče na Dolenjskem. Zanimivo je, da so novomeški planinci vložili precej truda, da so tudi v Beli Krajini ustanovili podružnico SPD, sodelovali pa so s planinci iz Zagreba in Karlovca. Leta 1930 so pridobili zemljišče ob izviru Gospodične. S prostovoljnim delom so uredili studenček, ki ga je tako lepo opisal Janez Trdina. Ob njem so zasadili botanični vrt. V zapisniku upravnega odbora 20. avgusta 1931 lahko preberemo, kako so se trudili, da bi ostal izvir kar najbolj naraven: »Zajetje izvirka je zelo lično zgrajeno Zavetišče PD Novo mesto v bivši mežnariji pri Miklavžu na Gorjancih iz leta 1929. Zavetišče je v pritličnem delu pod napuščem Zasilno zavetišče PD Novo mesto pri Gospodični na Gorjancih iz leta 1930 (darovalec šiška, tedanji lastnik Trdinovega vrha) Foto J. Jereb v obliki polukrožnega zida, sklenjenega zgoraj s kamenitim svodom. Spredaj je ta ogradba izvirka zaključena v obliki obokanega portala. Pod omenjenim svodom vidno prihaja iz gorskega pobočja na dan čista studenčnica v dveh pramenih, ki združena odtekata v žlebasto izdolben kamen. Voda pada iz njega v prostem curku — pripravno, da jo kot dragocen dar gorske prirode človek lahko prestreže v čašo ali pa v večjo posodo. Kamenita zida (v ciklopskem slogu), ki se v loku primikata proti izvirku, imata poleg arhitektonske tudi še mehansko nalogo, da zadržujeta morebitno premikanje tal v ilovnati okolici izvirka. Dograjeni zidovi so dobili naposled olepšavo iz mahov, praproti in cvetnic.« (Načrt za to pomembno delo sta naredila inženirja Marijan Mušič in Karol Barborič.) To pa še ni bilo vse. Pri Gospodični so uredili tudi prvo planinsko kočo. Tedanji lastnik Trdinovega vrha, Šiška, je daroval planincem leseno kolibo; v njej je bilo dvajset ležišč. Leta 1933 so ob 10-letnici preimenovanja najvišjega vrha na Gorjancih: Sv. Jere v Trdinov vrh, pripravili veličastno proslavo. Tedaj je bilo na Gorjancih kar 1500 ljudi. V januarju naslednjega leta je bil prvi planinski ples z bogatim kulturnim programom. Izkupiček so namenili v sklad za planinsko kočo na Maličevem krču na Gorjancih. Na občnem zboru so ugotovili, da se je število ljubiteljev planin spet povečalo: »Gor-janske košenice so vabljive poleti in pozimi. Na njih se ne zbirajo samo Novomeščani, temveč tudi Belokranjci, Karlovčani, Samoborčani in Zagrebčani.« V kavarni Smola so planinci uredili društveno knjižnico. Tu so se lahko ljubitelji planin zbirali vsak dan. Na voljo so jim bili Planinski vestniki in druga planinska literatura. Novomeški planinci so že zgodaj spoznali, da sloni njihova prihodnost na podmladku, zato so leta 1936 ustanovili mladinski odsek. Zanimivo je, da so to podprli tudi tedanji prosvetni delavci. Po drugi vojni društveno življenje ni zamrlo. Na prostoru, kjer stoji Kasneje nekoliko preurejeno isto zavetišče pri Gospodični sedanji dom, so prizadevni novomeški planinci postavili nov dom. Odprli so ga 18. 9. 1949. Prej je bilo to le zasilno zavetišče, ki je služilo svojemu namenu od leta 1931, požgali pa so ga 1942. leta. Tudi v ta odmaknjeni del na skrajnem jugovzhodu Slovenije so pričeli vdirati motorizirani turisti in treba je bilo na ruševinah starega doma postaviti sodobnejši objekt, ki ima še vedno povojno ime: Planinski dom Vinka Paderšiča pri Gospodični na Gorjancih (822 m). Planinska misel se je zlasti razmahnila po letu 1970, ko se je vplaninske vrste vse bolj vključevala mladina. Društvo ima danes tudi alpinistični odsek in ni se bati, da bi društveno življenje zamrlo, ker ga sestavljata dve tretjini mladih. . Jože Perse SKRIVNOSTNI SVET GORJANCEV JE ODKRIL DOLENJCEM JANEZ TRDINA Novo mesto je bilo v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko se je sredi šestdesetih let v njem naselil upokojeni profesor zgodovine in zemljepisa Janez Trdina, majhno podeželsko mesto z vsemi značilnostmi tistega časa: mesto trgovcev, gostilničarjev, urad-ništva, mesto nazadnjaških in tudi naprednih Slovencev. »Izobčenec«, kakor mu pravi pisateljica lika Vaštetova v biografskem romanu o njem, je prišel v Novo mesto z Reke, kjer so ga zaradi njegovih naprednih, protiavstrijskih idej, v katerih je vzgajal mladi hrvatski rod na tamkajšnji gimnaziji, upokojili, ko mu je bilo komaj 37 let, seveda z minimalno pokojnino. Pot ga je nato zanesla v Novo mesto, kjer je z naprednimi Novomeščani kmalu navezal prijateljske stike. Pisatelj je pogosto zahajal tudi v Gracarjev turn k prijatelju graščaku Rudezu, s katerim ga je vezalo zanimanje za ljudske šege in navade, ljubezen do domovine in odpor proti tujcem. V Rudežu je imel tudi človeka, ki mu je nevsiljivo pomagal v letih bede in pomanjkanja. Potovanje je Trdino zaneslo tudi v Belo Krajino — deželo sonca in prijetnih ljudi; prisrčno so ga sprejemali, kot znajo samo oni. Da se je poimenoval najvišji vrh Gorjancev po Janezu Trdini, je upravičeno in pošteno, saj verjetno ni Dolenjca, ki bi tako dobro poznal domačo pokrajino, predvsem Gorjance, kot Janez Trdina. . , Trdina je pokopan na novomeškem pokopališču v Ločni. V Novem mestu spominja nanj doprsni kip pred rotovžem na Glavnem trgu, spominski plošči v Bršljinu in na njegovi hiši v Novem mestu (blizu sodišča) ter Trdinova cesta, ki pelje od kandijskega mostu do Gotne vasi in ki jo je Trdina na svojih popotovanjih pogosto premeril. Trdina je bil sicer Gorenjec, vendar smo si ga Dolenjci upravičeno prisvojili, saj je pri nas preživel polovico svojega življenja in ustvaril najboljša dela. Sonja Kocuvan KAKO SEM DOŽIVLJAL GORJANCE Pogorje, ki zapira novomeško kotlino na jugovzhodu in se vleče kar precej daleč, me je vedno, še kot otroka, zelo mikalo. Kakšne skrivnosti skriva, kaj omejuje, kakšna obzorja še širijo za njim? Pripovedovali so mi o Trdinovih bajkah in pravljicah, kar mi je še bolj burilo otroško domišljijo. S hrepenenjem po doživetju Gorjancev v vsej njihovi lepoti sem gojil skrito željo, da čimprej stopim v zelene gozdove in spoznam resnico pravljične Trdinove gore. . Prvič sem jih spoznaval, ko sem bil star deset let, ko me je vzel s seboj na Gorjance moj pokojni sorodnik, odvetnik Stanko Pečar, ki je bil velik občudovalec Gorjancev in poznavalec del Janeza Trdine. Šla sva, kot je bila tedaj navada, peš iz Novega mesta, zavila v Žabji vasi v gozd, se vzpela mimo Janšč na cesto Hrušica—Gaberje in od tam krenila po stezi navkreber h Gospodični. Da je bila najina pot še bolj romantična, sva hodila ob luninem svitu v topli poletni noči, polni tišine in prijetnih vonjav. Ko sva zaslišala žuborenje Gospodične, sva poiskala stezo do studenčka in krenila h koči. Ta je bila zaprta in sva morala zato naprej k Miklavžu. Malo nad Gospodično sva prišla do tira gorjanske železnice, ki je tedaj še obratovala, in potem po tiru do Krvavega kamna, od tam pa k Miklavžu. Medtem se je zdanilo. Čudovito je bilo zame doživetje rosne košenice, polne poletnega cvetja in visoke trave, vmes pa poslušanje ptičjega žvrgolenja, brenčanje žuželk ter skakanja množice kobilic. Vtis je bil nepozaben. Pozneje sem bil še večkrat na Gorjancih. Skoraj vsako soboto sva šla s Pečarjem peš na Gorjance, jih doživljala in občudovala in se vračala ob nedeljah zvečer. Od tega mojega sopotnika sem se naučil veliko življenjskih resnic. Naučil me je spoznavati naravo, živali, rastline, vode in vetrove, kamnine in zemljo. Vpeljal me je v svet Janeza Trdine, mi pripovedoval o ljudeh, njihovih navadah in načinu življenja pod Gorjanci, pa tudi o veselju in žalosti, ki so ju doživljali. Pozneje se je najinim pohodom na Gor-388 jance pridružil pokojni sodnik Maks Petrič, tega sem imel za poslednjega polihistorja, Prva povojna planinska koča pri Gospodični na Gorjancih, ki so jo 18. 9. 1949 svečano odprli Foto R. Jereb ki nekako ni sodil v naš čas, od katerega sem se veliko naučil na teh naših izletih. Bil je neizčrpen vir podatkov o rastlinstvu, živalstvu, fiziki in vseh drugih naravoslovnih vedah, da ne govorim o znanju tujih jezikov. V taki družbi, v gorjanskih gozdovih in na gorjanskih košenicah, sem počasi odraščal in zorel v občudovalca narave in vsega lepega. Nepozabni so bili pohodi skozi sotesko Pendorjevke, mimo studenca Minutnika navkreber k Miklavžu. Čudovito je bilo doživetje ob razgledu s Trdinovega vrha, posebno ponoči, ko so v dalji trepetale mestne luči, nad nami pa se je bočilo zvezdnato nebo, polno skrivnosti. Prenočevali smo navadno pri pokojnem Nacetu Hudoklinu; ta je bil lastnik hiše pri Miklavžu. Pri njem smo se največkrat tudi okrepčali. Njegova žena Manči je bila dobra kmečka kuharica. Nace je bil poseben original: dober, pošten in šegav. Njegovim domislicam smo se včasih nasmejali do solz. Če bi ga poznal Janez Trdina, bi ga gotovo opisal. Ker ga pa ni, čutim dolžnost, da zberem o njem vsaj nekaj anekdot in jih iztrgam pozabi. Sčasoma sva postala prijatelja, se tikala in lepo razumela. Da svoje smrti je bil moj pacient. Jasno je, da me je taka vzgoja in taka povezanost z naravo pripeljala v skavtsko organizacijo. Prišla je vojna, ki je krvavo segla tudi na Gorjance in med ljudi v dolini. Večina ljudi je našla pravo pot, vključila se je v narodnoosvobodilni boj in pomagala spreminjati preživeli svet. Leto po vojni sem bil spet na Gorjancih. Marsikaj se je spremenilo. Drugi, mlajši ljudje, prihajajo v te gozdove in košenice. Morda jim bo narava dala vsaj toliko, kot je dala meni, če se bodo vživeli vanjo in razumeli šumenje zelenih gozdov ter opojnost dišečih košenic. dr. Božo Oblak Proslava na Trdinovem vrhu 15. 8. 1933, i), ob 10-letnici preimenovanja sv. Jere v Trdinov vrh NOVE PLANINSKE PRIDOBITVE* (Koča na Golici, PD Jesenice, prizidek k Domu na Uršlji gori, PD Prevalje, Planinska koča na Donački gori, PD »Sloga«, Straža-Rogatec, Planinski dom ob Krnskih jezerih, PD Nova Gorica). Planinci so se letos »zagrizli« v gore, pravzaprav v svoje domove. Kot da jih je vzpodbudila vseslovenska akcija ob obnovi našega Triglavskega doma na Kredarici. Pet novih gradenj imamo, Kočo na Golici, prizidek k Domu na Uršlji gori, tudi Donačka gora je dobila nov planinski objekt. Zgradili so ga planinci Sloge, Straža-Rogatec, tudi Prešernova koča na Stolu je dobila novo podobo (o njej bomo več povedali v eni izmed prihodnjih številk, ker je bila otvoritev 4. avgusta, ko je bila pričujoča številka že v tisku), in pa Dom ob Krnskih jezerih. In tako se spodobi, da o teh dogodkih ob tej priložnosti povemo kaj več. 3. junij Stanko Ravnik z Jesenic je uredništvu PV, takoj po otvoritvi Koče na Golici, pisal: »Dne 3. junija letos je jeseniško PD na Golici odprlo kočo, hkrati pa slavilo 60-letmco samostojnega PD Jesenice. Tega dne se je na Golici zbralo mnogo planincev iz vse Slovenije. Toliko srečnih planincev Golica še ni imela hkrati na svojem temenu. Proslava se je začela ob 11. uri; na njej pa so sodelovali železarski pihalni orkester, predsednik PD Jesenice P. Dimjtrov, moški oktet iz Žirovnice, pa recitatorji in govori, v katerih so govorniki pohvalili požrtvovalnost jeseniških planincev, spomnili pa so se tudi njihove 60-letne zgodovine. Predsedniku društva je ključe od koče izročil Janez Košnik, predsednik gospodarskega odbora in eden nazaslužnejših pri gradnji koče.« Stanko Ravnik je na govorniškem odru med drugim povedal tudi tole: »Golico poznamo kot cvetočo goro z lepim razgledom. Bila je vedno slovenska gora, zato je slovenske planince bolelo, ko je DOAV leta 1892 na tem mestu zgradil svojo planinsko kočo. Ta poseg je vzpodbudil domače planince, da so leta 1903 na Jesenicah ustanovili prvo planinsko društvo za sodni okraj Kranjska gora. 2e leta 1905 so zgradili na vrhu Golice lepo planinsko kočo. Imenovali so jo po starosti slovenskih planincev — Francetu Kadil-niku. Koči na Golici sta prvo vojno preživeli, nista pa dočakali osvoboditve v II. svetovni vojni. . , Golica in gozdovi okoli nje so bili prizorišče mnogih bojev partizanov s policijskimi enotami z Jesenic. In tako sta pogoreli tudi obe koči na Golici...« Iz govora predsednika gradbenega odbora Janeza Košnika: »Iz leta v leto se je po vojni obisk Golice večal, zato je bil na občnem zboru leta 1979 sprejet sklep, da obnove spodnjo Kočo na Golici. Predračunska vrednost zgradbe je bila 5 000 000 dinarjev; ta vrednost pa se je do danes podvojila. Do konca leta 1983 je bilo vloženih 3 404 087 dinarjev, od tega iz sklada družbenega dogovora 2 501 593 dinarjev. Vrednost v prostovoljnem delu in podarjenih sredstev pa je do konca leta predstavljala 2 818 080 dinarjev. Vrednost celotne gradnje in tovorne žičnice pa je bila ob koncu leta 1983 6 222 167 dinarjev. Da je bila koča zgrajena s tako skromnim denarjem, so zaslužni vsi, ki so pri gradnji koče pomagali s prostovoljnim delom.« Ob tej slovesnosti, ko so jeseniški planinci izročali svojo novo planinsko kočo planincem v rabo in zatočišče, so se spomnili tudi svoje 60-letnice. Iz nagovora predsednika PD Jesenice P. Dimitrova: »V letu 1924 so opravili reorganizacijo SPD za sodni okraj Kranjska gora. Jeseniška podružnica je spet postala samostojna. Predsednik tega društva je bil Ivan Velepič, člani pa so bili Ivan Šetinc, Jakob Čop, Franc Bohinc, Ivan Pohar in Janez Čeme. Ko danes praznujemo 60-letnico, se spominjamo mož, ki so bili znanilci slovenskega alpinizma. Tedanje razmere pa niso dopuščale, da bi se planinska organizacija razvila v množično organizacijo in da bi v alpinizmu doživeli svetovni sloves, kot ga imamo danes.« Marjan Oblak, predsednik IO PZS: »PD Jesenice je v teh letih delovanja postalo prostorna hiša, ki vestno upravlja od vseh slovenskih planinskih društev največ planinskih domov, koč in bivakov. V zadnjih letih so opravili številne obnove domov (na primer Tičarjev dom, išpiček, Kočo pri izviru Soče itd.) in to ob novi gradnji na Golici in ob investicijskem vzdrževanju vseh drugih domov. V zadnjih nekaj letih je iz vrst društvenih delavcev odšla skoraj generacija marljivih delavcev, med katerimi so nekateri žrtvovali vse za dobrobit društva pa tudi za dograditev Koče na Golici. Planinstvo prav lahko pred javnostjo opraviči dodeljena 390 « Reportaža je sestavljena po gradivu, ki je v uredništvo prispelo do 1. avgusta 1984. družbena sredstva, saj so nekajkrat pomnožena s številnimi oblikami prispevkov in z delom samim in zato upravičeno pričakujemo, da bo družbeni dogovor za obdobje 1986,90 za visokogorske planinske postojanke in pota podaljšan tako, da bi ga razširili tudi s krogom podpisnikov in z ustrezno novimi ekonomskimi pogoji, ki bi zagotovili nominalna finančna sredstva.« Koča na Golici, 3. 6. 1984 Foto Franc Crv Koča pri Krnskih jezerih, 8. 7. 1984 Foto M. Rupnik 17. junij »Prizidek doma na Uršlji gori je odprt!« Tako nam piše Andreja čibron. »17. junija letos ga je izročilo svojemu namenu PD Prevalje. Predsednik tega društva Stanko Lodrant je ob tej priložnosti poudaril, da so planinci v največji možni meri oplemenitil! zaupana jim družbena sredstva, saj je društvo zadnjih 15 let živelo za to delo in je doraščalo, se kalilo, doživljalo bridkosti, a tudi radosti. Dejal je tudi, da je društvo vitalna kombinacija predane stare generacije in z energijo nabite mladine — drevo z mladimi poganjki. Svoj nastop je sklenil z željo, da bi novi dom pospeševal kvalitetno planinsko dejavnost doline. Množico planincev, ki se je v hladnem vremenu zbrala na Gori, je pozdravil tudi predsednik MDO P. Stropnik. Naglasi! je solidarnost sosedskih PD, ki so se v korist te gradnje odpovedala dotacijam ZTKO Ravne za vzdrževanje lastnih objektov. Tretji slavnostni govornik je bil predsednik PZS Tomaž Banovec. Rekel je, da so slovenski planinci veseli, ker spet odpiramo novo planinsko pridobitev, v katero je vgrajenega toliko plemenitega prostovoljnega dela. Najzaslužnejšim posameznikom in organizacijam, ki so se ob gradnji izkazale, so podelili priznanja. Prejel! so jih: oskrbnika Miler, oddajnik Plešivec, M. Paradiž, M. Rozman, A. Potočnik, M. Trop, C. Dobnik, J. Pintarič, J. Kordež, O. Pikalo, M. Stres, E. Plejnšek! A. Drofenik, F. Kešpret, Ivan !n Ivanka Komprej, V. Belaj, A. Vidali, V. Komprej, I. Vaukan, H. Kovačič, S. Lodrant, Tovarna pohištva Prevalje in Železarna Ravne. PD Prevalje je dobilo priznanje PZS, v imenu sindikalne organizacije Železarne Ravne je priznanje društvu izročil F. Miklavc. G. Klančnik je planincem čestital v imenu ZTKO Ravne in gradbenega odbora za izgradnjo Triglavskega doma na Kredarici in PD Ljubljana-Matica. Priznanje sta društvu podelil! še KS Trg in Polje, darila so prispevala sosednja društva.« In še nekaj iz zgodovine planinskih gradenj na Uršlji gori: »Proslava je bila le zaključek dolgoletnega dela. Že leta 1975 so planinci na občnem zboru potrdil! gradnjo novega doma, saj je bil stari že pretesen, ko zlasti dnevni prostor ob slabem vremenu ni mogel več sprejeti vseh planincev. Dom je namreč ohranil obliko, ki jo je dobil leta 1912. 1942 je bil dom požgan, po vojni pa so ga prevzel! od Slovenjgrajčanov in ga obnovili. To je bilo leta 1946—1948. Tak je ostal vse do leta 1980, ko so ga spet začeli obnavljati. 391 Ob teh prizadevanjih so planinci naleteli na več težav tako pri urejanju dokumentacije kot pri iskanju dovoljenj za dozidavo. Ovire so premostili in začeli graditi. Gradbeni podjetji Kograd in Gradiš sta pomagali s stroji, s strokovno pomočjo in z gradbenim materialom, planinci pa so zraven opravili še okoli 3000 prostovoljnih delovnih ur. Tako je bilo stroškov za gradnjo za okoli tri milijone. In kaj so z novim prizidkom pridobili? Prostorna gostinska soba zdaj sprejme do sto ljudi, nočitvena zmogljivost pa je 60 postelj.« Stari dom in prizidek na Gori Foto V. Cibron 23. ¡unij Donačka gora je bila tega dne gostiteljica mnogih planincev, ki so prišli, da bi prisostvovali otvoritvi nove koče na Donački gori. S planinsko požrtvovalnostjo in mnogimi prostovoljnimi delovnimi urami jo je zgradilo PD »Sloga«, Straža-Rogatec. Slovesna otvoritev je bila ob 10. uri. Jelko Pust, predsednik tega marljivega društva, ki je zgradilo eno izmed številnih planinskih postojank v Sloveniji, v katerih najdejo zavetišče tisoči planincev, je v petkovem planinskim kotičku 22. junija na II. rad. programu med drugim povedal tudi tole: »Planinci pod Donačko goro smo že dolgo želeli, da bi ta naša gora dobila tudi primerno planinsko zavetišče. Ta želja je zdaj izpolnjena in Donačka gora je tudi tako odprla svoje možnosti po planinskih užitkih, ki so zdaj na voljo vsem planincem, izletnikom, in tako pokriva številne planinske želje zaledja, ki mu ta lepa gora pripada. Tudi ob našem delu pri tej koči se lahko pohvalimo s tem, da so bili planinci požrtvovalni in da so prispevali mnogo ur prostovoljnega dela, kar je — to z veseljem povem — lepa lastnost slovenskega planinstva.« Nekaj glavnih poudarkov iz nagovora predsednika PZS Tomaža Banovca: »Gore so večne, planinske postojanke na njih pa so, kot je človekovo življenje, končne. Zgradi jih generacija, jih obnavlja, ureja, skrbi zanje, včasih pa tudi — pozabi nanje. S ponosom lahko rečemo, da smo v Sloveniji planinci z velikimi napori obnovili večino planinskih postojank, ko tako v tem trenutku upravljamo že s 5700 ležišči. Pota, ki jih vzdržujemo in označujemo s planinskim kažipotom, smo vrisali tudi v karte in smo tako to pomembno gospodarsko infrastrukturo naredili uporabno za več namenov. Izkoriščajo to možnost tako občani, delovni ljudje, kot turisti in krajani sami za potrebe svojega vsakdanjega življenja. Postale so sestavina celotne tovrstne ponudbe v Sloveniji. „ Planinci pa nismo zgolj graditelji postojank, ampak iščemo tudi možnosti, kako bi zelje po obisku gora, preusmerili na brezpotja, v manj znane gore v Sloveniji in v Jugoslaviji. Donačka gora povezuje hrvatske in slovenske planince. Tu že poteka več transverzal in veznih poti, po katerih so pred 43. leti hodili tudi slovenski in hrvatski partizani. 392 Donačka gora je bedela tudi nad legendarnim pohodom XIV. divizije... Planinska družba »Sloga« Straža-Rogatec je vzor za bratsko sodelovanje, ki povezuje med seboj tudi skupne naloge in skupne cilje. Prostovoljske aktivnosti, ki so organizirane po društvih, so slovenska posebnost, ko je še posebej dragocena zdaj, ko živimo v pogojih stabilizacije. Živimo v času, ko je potrebno mnogo samopožrtvovanja, veliko solidarnosti, da bi se kar najbolj približali ciljem, ki nam jih postavljajo naloge današnjega časa. Planinska organizacija je integralni del SZDL in je kot kolektivni član te družbenopolitične organizacije pripravljen na vse napore, ne samo na športne, tudi na delovne. Kdor gradi v gorah planinski objekt, planinsko pot, ta ne dela zgolj zase, ampak za svojo sredino in opravlja brez dvoma pomembno splošno koristno delo. To so z kočo na Donački gori storiti tudi planinci »Sloga« Straža-Rogatec in tako se v imenu slovenskih ter jugoslovanskih planincev ter vseh, ki ljubijo gorsko naravo in domovino, za ta uspeh najlepše zahvaljujem in čestitam ...« Koča na Donački gori, PD Sloga, Straža-Rogatec Foto T. Banovec 8. julij Najprej nekaj o PD Nova Gorica: »To društvo je sprva delovalo, ustanovili so ga leta 1949 v Solkanu, brez postojank.« Tako piše v gradivu, ki ga je društvo razposlalo uredništvom in informacijskim hišam ob otvoritvi Doma pri Krnskih jezerih, dne 8. julija letos. »Polagoma so dogradili Stjenkovo kočo na Trstelju, 1952, potem Gomiščkovo zavetišče na Krnu, 1951, nato Dom dr. Klementa Juga v Lepeni, 1953, Gostišče na Kekcu, 1953 — lesena baraka, 1959 — pozidava. Pri vseh teh gradnjah so planinci žrtvovali mnogo prostovoljnih delovnih ur, o tem pa, žal, nimajo ohranjenih točnih podatkov. PD Nova Gorica šteje danes 1400 članov, 468 pionirjev in 25 cicibanov. Ob ustanovitvi so imeli 311 članov.« Na gradnjo doma pri Krnskih jezerih so se začeli pripravljati šele leta 1978, ko je bila določena lokacija. Zato, da bi objekt čim manj spremenil podobo okolice (pa tudi zaradi nevarnosti plazov), so lokacijo večkrat spremenili. Istega leta so delavci SGG Tolmin zgradili iz Lepene do Krnskih jezer tovorno žičnico. Preden so se lotili same gradnje doma, je bilo potrebno popraviti zgornjo postajo žičnice in zgraditi cesto. Gradnja je trajala štiri leta, sodelovali pa so obrtniki, OZD, predvsem pa planinci s prostovoljnim delom in to člani PD Nova Gorica, pa tudi iz drugih društev iz Slovenije in zamejstva. Veliko je pomagala posebna skupina upokojencev, montirala je notranjo oblogo celotnega doma, izdelala vse predelne stene, pode ter pograde za bivak. Največje probleme pri gradnji so predstavljale neustrezne vremenske razmere; malo je bilo denarja, pojavila se je tudi inflacija, predvsem pa velika oddaljenost od sedeža društva, saj so zavoljo tega bili stroški precej višji. 393 Iz nagovora predsednika PZS Tomaža Banovca: »Vseskozi je med slovenskimi prijatelji gora ostajalo nekaj negotovega. Krnska jezera so potrebovala postojanko in mlado društvo je prevzelo to nalogo in to veliko breme. Lastni prispevki in pomoč družbenopolitične skupnosti, predvsem pa izredna prostovoljska energija, vse to je rodilo uspeh. Bila so leta, ko so Novogoričani delo za postojanko vzeli tako resno, da smo temu rekli — »novogoriška posebnost«! Ne samo oni, vsi smo bili povabljeni. Romali so prijatelji na delo in z dela in tako smo pridobili nov, ločen dom, ki predstavlja novo planinsko postojanko na Primorskem, ki je zdaj že odprta in namenjena planincem za počitek in zavetišče. Planinska organizacija ima veliko tradicijo. Vsaka generacija stori svoje, PD Nova Gorica pa je to dejstvo povezalo s svojo 35-letnico delovanja. Zgled, ki je uporaben tudi širše. Upamo, da bo obveljal tudi v ZTKOS in v samoupravni interesni skupnosti. Pripravljajo nov srednjeročni načrt, nove kriterije, skratka, veliko bo novega. Planinci smo prepričani in tudi upravičeno zahtevamo, da se primerno vrednoti tudi tako delo, ki ni tekmovalno, ki ni olimpijsko, je pa, vsaj verbalno, uspešno. Pričakujemo in vsi se bomo zavzeli za to, da ostane in se primerno ovrednoten podaljša DD o pomoči visokogorskim postojankam in za gradnjo in obnovo potov in da se ustrezneje družbeno in materialno ovrednoti naš alpinizem, naš vrhunski šport, ki ob 100 000-glavl množici in še 300 000 Slovencev, ki zunaj organizacije hodijo v gore, pomeni resnično masovnost, na kateri temelji vrhunska nadgradnja.« ANGLEŠKA POPOTNIKA V SLOVENSKEM ALPSKEM SVETU, II. DEL (Za Planinski vestnik prevedel in priredil Janez Šumrada) 21. maj. Zgodaj zjutraj smo zapustili Bohinjsko Bistrico in se vračali po tisti lepi dolini, koder smo dopotovali. Sir Humphrey je spotoma ujel dovolj rib, da smo si v Bohinjski Beli spet privoščili obed, med to vasjo in Blejskim jezerom pa smo bili priče kar se da lepemu atmosferskemu fenomenu. Začelo se je z mavrico, ki se je v nekaj minutah strnila nad eno od gozdnatih gora ob dolini in se košatila z najlepšimi mogočnimi spektralnimi barvami... Bila je to najsijajnejša mavrica, kar sem jih kdaj videl, in tudi Sir Humphry je povedal, da doslej takšne še ni videl. Vidna je bila približno pet minut, potem pa se je postopoma razblinila in pokazalo se je, da je bila predhodnica močnega dežja, ki je začel padati prav, ko smo se pripeljali na Jesenice. 22. maj. Jutro je bilo izredno oblačno, zato ob odhodu z Jesenic nismo pričakovali, da bomo deželo pred nami lahko kaj dosti opazovali, toda okrog desetih se je zjasnilo in ponudil se nam je pogled na tako lepo pokrajino kot pod Jesenicami, čeprav je zla-goma postajala vse bolj divja in romantična. Kranjska gora (Kronan) je majhen trg med Jesenicami in Korenom (Würzen), leži ob vhodu v sotesko, ki se zdi najlepša v vsej (Zgornjesavski, op. J. Š.) dolini, čeprav gosti oblaki zastirajo vrhove okoliških gora. Srečevali smo stotine romarjev obeh spolov, ki so potovali v skupinah. Nekateri so se vračali, drugi odhajali na Višarje (Mount Lushari), visoko goro nekako šest lig (league meri 3 milje ali 4,828 km, op. J. S.) onstran Korena, kjer je slovito svetišče device Marije. Tisti, ki so se vračali, so prepevali himne radosti, ker so dobili odvezo za svoje grehe, prihajajoči so molčali, mnogi z resnimi, pogostoma žalobnimi obrazi. Podkoren (Würzen) je bedna vasica, nekaj ducatov lesenih kolib, okrog dva tisoč čevljev (pribl. 610 metrov, op. J. Š.) nad morsko gladino, ob vznožju prelaza s Kranjskega na Koroško, podobnega Ljubelju, a nikakor ne tako visokega. Poštna postaja je znosna, z njenih oken pa se nudi tako veličasten razgled, da me je Sir Humphry prosil, naj narišem skico za lady Davy. Gostilničar je tako izjemno priljuden, da se je Sir Humphry odločil, da dan ali dva ostanemo in napravimo izlet k izviru Soče, za katerega so nam povedali, da je približno dvajset milj od Podkorena. Popoldan je odšel Sir Humphry na ribolov, sam pa sem se odpravil raziskat izvir Save Dolinke (Wurzen-Save) kakšni dve milji (nekaj nad 3 km, op. J. Š.) nad vasjo Podkoren, ki se zelo razlikuje od Savice, izvira Save Bohinjke. Reka namreč priteka iz velikega ribnika lepo na samem, sredi polja, konec posušenega vodnega korita, ki prihaja iz ene od stranskih dolin. Voda v ribniku je izjemno čista, na dnu proti sredini ribnika pa lahko odkriješ številne zelo velike odprtine, iz katerih doteka z večjimi količinami zraka pomešana voda in povzroča 394 stalno kipenje na gladini sredi ribnika (avtor dodaja v opombi pod črto: Kasneje sem prišel do prepričanja, da ta ribnik ali jezerce ni pravi izvir Save Dolinke, kar bom povedal na naslednjih straneh). Iz ribnika se Sava Dolinka ¡zvije kot prelepo čist gorski tok ki teče skozi Podkoren, Jesenice in Radovljico (Radmannsdorf), kjer se zlije s Savo Bohinjko; ta priteče sem iz Bohinjskega jezera. Združeni se imenujeta Sava, ki teče po istoimenski dolini do Kranja, zatem blizu Ljubljane, kjer sprejme reko Ljubljanico in številne druge manjše pritoke... 23. maj Odšel sern pogledat Belopeško jezero (lake of Weisenfels), kakšnih šest milj (pribl. 10 km, op. J. S.) oddaljeno, kar je bilo lepo planinsko pohajkovanje. Jezero ni ve iko, je pa prelepo čisto in zelo slikovito. Leži ob vznožju Mangarta (Mannhardt veličastne gore, prekrite z večnim snegom. Jezero sem na hitro skiciral in se po uri ali dveh, ki sem ju preživel ob njegovih sončnih bregovih, vrnil v Podkoren... 24 maj. Zjutraj smo v majhni kočiji zapustili Podkoren in se po zelo slabi cesti odpeljali po dolini navzgor do Trbiža (Tarvis), starega mesteca, skozi katerega drži glavna cesta iz Italije na Koroško in Dunaj. Zdi se, kot bi bili v mestu zaposleni samo s pridobivanjem in predelovanjem železa in jekla. Tu smo krenili levo, v Rabeljsko dolino (valley of Raibl), ob bregu penečega se gorskega hudournika, in prišli okrog dvanajstih do istoimenske vasice. Rabelj (Raibl) leži pod Kraljevsko špico (Königsberg) visoko goro, kjer so zelo produktivni svinčevi rudniki, naseljujejo pa ga sami rudarji' V vasi je majhna, a zelo dostojna gostilna. Neposredno pred njo se dviga visoka planina (Alp) prav izjemne oblike, saj je njen pusti skalnati vrh razklan v pet konic in stožcev Medtem ko je Sir Humphry obedoval, sem kraj skiciral, nato pa smo krenili k izviru Soče, za katerega nam je podkorenski poštar, ki nas je spremljal kot vodič, zagotovil da je nedaleč stran, cesta tja pa zelo dobra. Sir Humphry se je peljal, sam pa sem jo ubral navkreber s poštarjem in nekim njegovim prijateljem iz Rablja in zazdelo se mi je da nobeden ne ve veliko o Soči in njenem izviru, saj sta naju po dolgi hoji pripekala v dolino, sredi katere teče manjši potok, ki ga je poštar proglasil za Sočo TodaSiru Humphryju in meni se je po primerjanju položaja in smeri toka tega potoka s Sočo na najinih kartah zdelo kaj takega nemogoče. Po dolgem razgovoru s poštarjem in njegovim prijateljem, pa je slednji priznal, da gre za Koritnico (Pless, or Fletzbach) gorsko recico, ki je pritok Soče, izvir te reke pa gre po informacijah, ki sva jih dobila iskati v povsem drugi smeri vsaj deset milj (nekaj nad 16 km, op. J. š.) vstran v zelo divji in pusti pokrajini. Sir Humphry je bil žalostno razočaran in zelo jezen na poštaria ki nama je v Podkorenu zagotavljal, da izvir Soče dobro pozna. Ob cesti smo zaqle-dali gomilo zemlje, kjer je trava rastla bogateje kot kjerkoli drugod, in izvedela sva da je to skupni grob nekaj sto Avstrijcev, ki so hrabro branili tamkajšnjo manjšo utrdbo pred Francozi Od posadke so le trije ali štirje ušli pokolu. Francozi so teda nadzorovali ves okoliški predel in so trikrat poslali k Avstrijcem predlog za premirje češ da je njihov nadaljnji odpor nesmiseln. Prebivalci Rablja še zdaj govore z grozo o tem dejanju o obupano trdovratni borbenosti Avstrijcev, ki jih je vodil njihov poveljnik major Hermann za katerega pravijo, da je iskal smrti; če je temu tako, bi bil komajda lahko našel bolj divje romantično mesto za ločitev od tega sveta. Na povratku smo nekolikanj zavili vstran, da bi si ogledali Rabeljsko jezero, majhno, divje in zelo roman-dolini IZ ega pnteka Jezerski P°lok (Raibl-bach) in se usmerja zatem po Rabeljski 25om/'; smo R?belj in se vrnili v Podkoren in naslednje jutro nadaljevali pot v Beljak (Villach), precejšnje mesto onkraj gora. Cesta se nekaj ur vije navkreber toda vzpon nikakor m tako strm kot na Ljubelju. Z vrha je lep razgled na koroške g'ore in doline Beljak je videti ob vznozju gora, miljo ali dve više pa leži Osojsko jezero (Ossiacher lake), precej velika vodna površina, katere bregovi so na eni strani leoo gozdnati nizki griči, na drugi pa se spuščajo k vodi žitna polja. Na levi je gora Dobrač (the mountain of Bleiberg) z največjimi in najproduktivnejšimi svinčevimi rudniki v Avstriji. Bilo je na binkoštni ponedeljek, zato je bilo v mestu veselo, iz okoliških vasi ie prišlo na tamkajšnji sejem polno kmetov. Ustavili smo se toliko, da smo zameniali konje in se zatem peljali po Dravski dolini navzgor v Paternion « Pot so nadaljevali do Spittala, Millstattskega jezera, prek tauernskih Alp in doline Ennsa v Bad Ischl kjer so ostali dober mesec (8. 6. do 13. 7. 1828), zatem pa potovaH po Avstriji, si ogledali (predvsem naravne) znamenitosti in se 19. avgusta na Koroškem zopet pojavili na slovenskih tleh. ^lu&Kem 19. avgust »»Zgodaj zjutraj smo zapustili Breže (Friesach) in se vozili po naši stari cesti prek Šentvida (St Veit) do Celovca (Klagenfurth), kjer smo zavili v desno ?n nadaljeva pot ob bregovih Vrbskega jezera (Tobin ga pomotoma imenuje Lake of Klagenfurth -??■'Z S" X Vrbo Ve den) Jezero je dolgo nekako 15 milj, kjer je najširše pa meri tri do štiri (torej približno 24, oz. 4,8 do 5,6 km, op. J. ,š.). Okoli Celivca je podoba njegovih bregov precej nezanimiva, proti Vrbi pa postaja raznolikejša in lepa. Sir Humphrv !p Vrb!' t0da Stari' porušeni dvorec- ki s,uži 23 poštno postajo! nnE 5! bivališče netopirjev in sov kot za nastanitev bolehnega in občutljivega potnika. Zato je ukazal napreci in kljub bližajoči se noči nadaljevati pot do Beljaka 395 (Villach). Medtem ko so konje vpregali, smo uživali v lepem pogledu na jezero, ki se nam je nudil skozi obokana okna dvorane dvorca, kjer je bila po tleh namesto podov steptana zemlja. Že pred našim prihodom v Beljak se je precej znocilo, toda cesta je bila zelo dobra in popolnoma varna, tako da je Sir Humphry, kljub svojemu odporu do nočnega potovanja, dejal, da je vesel, ker je odšel v Beljak, kjer bo ostal in se poskušal v lovu. 20 avqust. Zjutraj si je premislil in šli smo naprej do Korena (Würzen) ter prečkali prav tisto goro kot na naši poti v Ischl, le da je vzpon s te strani precej daljši kot s pod-korenske. Ob vznožju gore so toplice, kamor precej zahajajo prebivalci Beljaka. Preverila sva temperaturo vode in ugotovila, da ima 85° Fahrenheita (torej 29,5° Celzija, op. J. Š.). Lastnik je povedal, da vsebuje voda pretežno žveplo in magnezijo.« 21 —25 avgust. Vreme je bilo v glavnem mokro in deževno in Davy je pisal dodatke k svojemu delu Salmonija, Tobinu pa je začel narekovati novo literarno delo, »staro irsko zgodbo, pravljico ali čarobno povest, ki so ji za osnovo domnevne pustolovščine nekega norveškega junaka na Irskem«. 26 avgust. »Končno lep dan, tako da prvič po našem prihodu vidimo Alpe nezastrte. Menil sem, da bom na njihovih vrhovih ugledal le malo snega, zato nisem bM ko so oblaki izginili, malo presenečen, saj sem opazil, da gore pokriva novozapadla, bleščeče bela plast. Mislil sem bil namreč, da je temperatura ozračja previsoka, da bi se sneg, ki pada po vrhovih, kadar v dolinah dežuje, takoj ne stopil. S poštarjem kot vodičem sem šel popoldan na sprehod, pogledat bližnji slap, za kate-reqa po njegovem pripovedovanju sumim, da napaja ribnik, iz katerega izvira Sava Dolinka (Wurzen-Save). Po dolgi hoji skozi gozdove v eni od manjših stranskih dolin, kjer je ob ustju ribnik — izvir Save, sva prispela do konca doline, ki jo z vseh strani zapirajo visoke, skalne gore, ki onemogočajo napredovanje; komaj da je kje kakšna stezica za najdrznejše lovce na divje koze. Sredi doline je iz drevesnih debel narejena koča, ki jo kmetje imenujejo »alpe« (an Alpe), v njej pa je nekaj pastirjev pripravljalo sir Visoko v skalah nasproti koči je precej velik slap, ki je brez dvoma izvir Save. Voda prihaja iz odprtine v gorskem pobočju s precejšnjim tokom, ki se, hrumeč m peneč prek skalovja, spušča v dolino. Potem prav kratko teče po strugi iz apnenčastega kamenja in nenadoma izgine, ponikne v zemljo in prav verjetno nadaljuje svojo pot podzemno skozi vso dolino do ribnika blizu Podkorena. S precejšnjim naporom sva se vzpela do vrha slapa. Ko sem preiskoval luknjo, iz katere priteka voda, sem se moral sezuti da mi po skalah ne bi spodrsovalo. Voda priteka izjemno cista in zelo mrzla iz zbirališča v gorski notranjosti, odprtina v skalovju pa ni bila tako široka, da bi bi lahko vanjo pogledal. Varno sva se spustila v dolino, použila v koci nekaj kislega mleka in sirotke in se vrnila domov. Odločil sem se, da bom jutri, če bo lepo vreme, prečkal Alpe in odšel v Trento do izvira Soče, zaradi katerega smo ob našem prejšnjem bivanju v teh krajih zaman napravili tako dolgo potovanje. 27 avqust. Ob osmih sem odšel iz Podkorena, spremlja me vodič, ki pravi, da dobro pozna prehod prek Alp. Povedal mi je, da v Trenti ne bova našla ničesar za pod zob zato sva vzela s seboj nekaj suhega mesa in jajc. Pri Kranjski gori (Kronan)jsva zavila v čudovito sotesko, ki leži za vasjo in jo imenujejo dolina Pišnice (Valley of Pischinq), po potočku, ki teče skoznjo. Ob njegovih bregovih sva jo spesila približno poldrugo uro, z vseh strani so naju pri tem obdajali veličastni skalni vrhovi. Na koncu doline sva se obrnila v desno in se pričela vzpenjati po strmi, razbrazdani poti, vcasin skozi hojev qozd, drugič prek belega apnenčastega skalovja. Po utrudljivem vzponu, ki nama je vzel več kot dve uri, sva se znašla vrh prelaza med dvema gorama. Na levi je bila neka še višja gora, skozi katero je blizu vrha izvotlena odprtina kot veliko okno tako da sva skoznjo jasno videla sinje nebo. Vodič mi je razloz.l da se pride k odprtini z one strani gore, da pa sam še nikoli ni bil pri njej. Spust v Trento je precej težji, kot je bil najin vzpon do prelaza, saj stezo, pravzaprav le njeno sled, zdaj pa zdaj pretrgajo velike apnenčaste skale in razmetane jelke. _ Pogledi so lepi in divji, čeprav se zdi pokrajina nasploh zapuščena in puščobna. Prej kot v uri sva se spustila do doline in peščice koč, ki sestavljajo vasico Trento. Sredi doline pridere iz skal Soča in se peneč spušča v čudovitem slapu v žleb, vrezan v goro. Od vasice je oddaljen vsega nekaj sto jardov (jard ima 91,4 cm, op. J. S.). Takoj sem se napotil k njemu in ugotovil, da slap sestavljajo pravzaprav trije manjši slapovi ki se pretakajo drug v drugega in so vsi izjemno slikoviti, najbolj tisti najvišji, ki je daleč najdaljši. Vodič mi je povedal, da vode zdaj ni toliko kot običajno in da je mogoče videti mesto, od koder priteka iz gore, če se hočem povzpet. k vrhu najv.se ležečega slapa Seveda sva splezala prek skalovja do kupa odpadlega apnenčevega drobirja, izpod katerega se je zdelo, da priteka voda, toda malo vise sem pnsel do velike odprtine med skalami, kamor so prodirali sončni žarki, tako da sem, ko sem Pogled^ van i o uzrl veliko, s prečisto vodo napolnjeno votlino, ki je očitno zelo globoka: ko sem vrqel 'v vodo na mestu, kjer so se z njo poigravali sončni žarki, velik bel kamen, sem 395 ga lahko dolgo časa gledal, kako se potaplja. Ker je bila votlina, razen nekaj čevljev okrog odprtine, v popolni temi, si nisem mogel ustvariti predstave o njeni velikosti in obsegu podzemnega jezera. Trentarski kmetje nazivajo ta izvir Sorga (the Sorga) in mi pripovedujejo, da priteka, kadar se sneg topi, voda tudi skozi imenovano odprtino in sicer v nadvse lepem slapu. Voda je zelo mrzla, toda star kmet mi je zagotavljal, da je včasih, kadar je pogledal skozi luknjo, videl v podzemnem jezeru ribe. To se mi vendarle zdi zelo dvomljivo, saj pravijo številni drugi, da so bili pogosto pri odprtini, pa niso nikoli opazili sledov življenja v vodi znotraj gore. Ko sem narisal skico ali dve in sva použila najino skromno kosilo, sva začela razmišljati o vrnitvi in se vzpenjati po razdrapani stezi, ki naju je bila privedla v Trento. Še pred vrhom prehoda so me začele zelo boleti noge, tako da sem moral vsake toliko počivati. Končno sva prišla na vrh in ostala tamkaj dobre četrt ure, da so se mi moči nekoliko vrnile, zatem pa sva se naglo spustila, spet prehodila romantično sotesko pri Kranjski gori in okoli sedmih sem bil doma. Vodiča sem prav osrečil s petdesetimi krajcarji (1 šiling in 8 penijev angleške veljave), večer pa sem preživel s Sirom Humpnryjem in mu pripovedoval o dogodkih minulega dneva. 29. avgust. Zjutraj smo zapustili Podkoren in jo ubrali po naši stari cesti na Jesenice (Assling). Pogled na dolino je zdaj lepši kot tedaj, ko smo jo zadnjič videli, saj so drevesa vseh vrst v popolnem zelenilu: bukev, hrast, jesen, oreh, breza in, zadnji in najviše, bor, nad katerim so le gore, rjavkaste skale, tu in tam obarvane s snegom. Tri lige (league meri tri milje, torej 14,5 km, op. J. Š.) pod Jesenicami smo zapeljali s poštne ceste v Radovljico (Radmannsdorf) in se peljali skozi svet, ki je precej podoben angleškemu parku: lepa, visoka drevesa na zeleneči trati napravijo vožnjo hkrati senčno in prijetno. Radovljica je majhno in nepomembno mesto; edino gostilno, s katero se lahko postavlja, so popravljali in v njej nI bilo mogoče stanovati, zato smo morali drugam, pa se je Sir Humphry odločil, da nadaljujemo vožnjo do Bleda (Veldes) In ostanemo dan, dva v njegovi prelepi soseščini. Na Bled smo dospeli po enourni vožnji in s precejšnimi težavami, ne brez nevarnosti za kočijo, po ozki in strmi poti, vrh katere stoji najboljša gostilna v kraju, ki se nam je vseeno zdela dovolj zanič. Sir Humphry me je takoj zaprosil, naj grem k ribiču onkraj jezera in pogledam, kaj ima. V njegovih posodah sem našel samo zelo velike krape in nekaj manjših primerkov vrste Silurus glanis. To vrsto rib najdemo le v tem in še v enem ali dveh drugih avstrijskih jezerih. Ribič mi je povedal, da občasno tukaj zrastejo do precejšnje velikosti in da je lani njegov ribiški sodrug ujel eno, ki je tehtala več kot dvesto funtov (funt tehta 0,45328 kg, torej nad 90 kg, op. J. Š.). Odbral sem najmanjšega krapa z nekako petimi funti in majhno Silurus, ribič pa me je zatem s čolnom prepeljal nazaj na Bled. Jezero je bilo čudovito mirno in čisto in je bilo v senci okoliških gora zaradi bližajočega se večera videti kot velika površina črnega brušenega marmorja, ki so ga rezala vesla čolna, s katerim sva se z ribičem vračala prek vode. Nekaj rib smo dali pripraviti za večerjo in ugotovili, da je krap slastnejši kot Silurus, ki ima omledno, neokusno meso. 30. avgust. Ob enih zjutraj me je prišel George klicat k Siru Humphryju, ki mi je povedal, da se počuti zelo slabo. Ob štirih me je prosil, naj dam pripraviti konje, da bi Bled čimprej zapustili, toda do sedmih se ni dalo nič narediti, pa še tedaj sem dobil le par kmečkih konjev. Medtem si je Sir Humphry stavil pijavke in mu je precej odleglo. Ob sedmih smo zapustili Bled, toda kot bi nas v tej vasi spremljala nesreča, saj je naš kmečki kočijaž zadel z vozom ob nad cesto visečo streho neke hišice; večje škode ni bilo, le luči smo zdrobili na koščke. Navsezadnje smo se znebili Bleda in prišli brez novih zapetljajev v Žirovnico (Safnitz), kjer smo naleteli na poštne konje in prispeli z njimi okoli enih v Kranj (Krainburg) in okrog štirih v Ljubljano (Laibach), koder smo se nastanili v naši stari postojanki »Pri deteljici« (at Detella's inn). 31. avgust—7. oktober. Sir Humphry se je še dva dni počutil zelo slabo, tretjega dne pa se je podal na lov, kakor je to počel pred napadom. Ljubljansko dolgočasje (the ennui of Laibach) je grozno, saj se Sir Humphry z nikomer ne videva in se cele dneve posveča lovu in ribolovu, le kadar ga dež zadrži doma, mi narekuje dodatke In popravke k Salmoniji ali pa nadaljuje delo na svoji irski povesti »Zadnji 0'Donohoe« (The last of the O'Donohoes), ki jo je 13. septembra tudi končal. Druga Izdaja Salmonije je bila pripravljena do 25. septembra; dodal sem ji šest majhnih vedut, za katere me je Sir Humphry prosil, naj mu jih narišem. Prve tri se nanašajo na njegove spise, ostale so izmed skic, ki sem jih napravil med najinim potovanjem. Ko smo Salmonljo varno poslali na angleško ambasado na Dunaj, je Sir Humphry odločil, da napravimo krajši izlet v Trst (Trieste), kjer namerava preiskovati električne fenomene torpeda ali električne raže (vrsta morske ribe, op. J. Š.), zato smo 6. oktobra popoldan zapustili Ljubljano v majhni kočiji, ki sta jo vlekla dva ponija Sira Humphryja, saj je kmalu po vrnitvi v Ljubljano kupil še drugega.« Med 7. in 16. oktobrom sta se Davy in Tobln v spremstvu Davyjevega služabnika Georgea mudila na slovenskem jugozahodu. Na poti proti Postojni sta prenočila na Vrhniki in Tobin si je ogledal bližnji izvir Ljubljanice — Močilnlk. Prek Planine in Postojne sta se napotila naravnost v Trst, ki je naredil na Tobina precej dober vtis in je zato napisal 397 o njem dokaj več kot npr. o Ljubljani. Tobin je šel na izlet v bližnjo Lokev pri Sežani In obiskal kraško jamo Vilenico. V osrčje Slovenije sta se vračala prek Krasa in Vipave, čez prelaz Preval v Postojno, kjer je Tobin videl že tedaj znano Postojnsko (Magda-lensko) jamo. Ko sta se vračala po glavni cesti proti Ljubljani, sta zavila za nekaj dni v Cerknico in od tam odhajala na ogled Cerkniškega jezera, Rakovega iškocjana in Križne jame pri Ložu. V Ljubljani, ki je bila Tobinu resnično zoprna in je v njej vsako minuto trpel, sta po povratku ostala še do 30. oktobra, ko je pogled na nanovo zasnežene okoliške hribe pognal Davyja na pot prek Vipave in Gorice v Italijo. V drugi polovici novembra so prišli v Rim, kjer je Davyja konec marca naslednjega leta 1829 prizadel nov, hud napad paralize. Zdravje se mu je naglo slabšalo in na povratku v domovino je 29. maja 1829 v Ženevi umrl. TONE WRABER Kam pa jutri, smo začeli razmišljati, ko so nam razkošno razgledovanje motile le koprive, ki so na gosto obrasle vrh Slemenske Špice. Skromno se je ponudil Mangart. Skromno, ker njegovo široko zaokroženo teme, ki kuka izza grebena Ponc, pač ne daje slutiti, da gre za enega julijskih veljakov. Tako je bil cilj naslednje jutro, ko smo se spet sešli v Kranjski gori, že znan. Sonce je vse tiste dolge, v dolini že kar neznosne dni, nemoteno razsipalo svoje žarke, tako da sploh niso bili več dobrotni. Zaradi vremena torej ni bilo skrbi, pač pa me je jezil ovinek, po katerem smo morali na Mangart. Še leto dni poprej bi se odpeljali čez Rateče, Rabelj In Predel, kot je to tudi storila večina iz skupine nemških študentov, mene pa je njihov vodja Willi odpeljal čez Vršič do Kluž in po dolini Koritnice navzgor. Ni kaj, meja je učinkovito zaprta. Na odcepu mangartske ceste smo se sešli in kar kmalu dosegli najvišjo točko ceste, na višini 2050 m. Prav blizu je škrbina Čez Jezik, na katero pride steza od Mangartskih jezer sem. Do konca prve vojne se je reklo, da si z Gorenjske prišel na Primorsko, po drugi vojni pa je Gorenjsko treba zamenjati z Italijo. V prvih letih po drugi vojni je bil Mangart s sedla dostopen le po klasični poti čez severna in vzhodna pobočja, ki so delno v Italiji, leta 1953 pa so tolminski planinci potegnili od daleč drzno, od blizu pa kar dovolj krotko Slovensko pot, ki gre ves čas tokraj meje. (Konec) PLANINEC-BOTANIK NA MANGARTU Strmi Nos in Rateški Mali Mangart z Malih Spic, zadaj levo Visoka Ponca Foto T. Wraber Greben Malih špic se nadaljuje v Visoko Špico In čez nižje Sedelce spet povzpne na Skalo (desno); zadaj Rombon in Kanlnska skupina Foto T. Wraber Botanika v snegu: Jacquinov loček je pogosten na zakisanih traviščih Mangrtskega sedla sem se nameni1 popeljati svoje nemške goste, ki jih je njihov akademski učitelj Willi imenoval kar nižinske Tirolce. Tistim, ki so s strahom ogledovali Mangartovo zahodno ostenje, po katerem naj bi šla »pot«, je priporočil, naj kar lepo ostanejo na sedlu, kjer je tudi dosti zanimivega. To sicer drži, a v meni se je zbudilo nekaj lastnosti ki sem jih najbrž pridobil od Sivega Volka, pa sem zatrdil, da bomo prav vsi prišli na vrh, ce bomo le dovolj previdni, zlasti pri vstopu v steno in še malo nad njim. Tako je tudi bilo. Z besedo in roko sem pomagal na prvih zračnih prehodih in na polički v žlebu, kjer je skala presekala varovalno žico, pa je bilo najhujše za nami. Šele više ze nad polovico poševnega žleba, po katerem je speljana pot, je eno od študentk zmagalo in oblile so jo solze. Pa se je kmalu zbrala in zgodilo se je ravno tisto, kar sem predvideval: hoja po čisto novi vrsti sveta ji je postajala vedno bolj všeč in kmalu mi sploh ni bilo vec treba misliti nanjo. Sicer pa se na vrhu žleba (2520 m) svet hitro položi, tako da se sprostijo tudi nevajeni, zlasti še, če jih zamotijo neštete polnocvetoče blazinice triglavske neboglasnice. Na vrhu, prostranem in sončnem, so dosegli svoj vrh tudi naši občutki. Doživeli smo pravo v-nebo-vzetje, prehod dotedanjega fizičnega napora v občutek čiste sreče. Malo semopisal razgled, potem pa se je povzdignjeno razpoloženje polagoma spustilo do globin — nahrbtnikov, meni pa, ki sem hodil s praznim, je preostalo le razmišljanje Kar prizadelo me je, ko sem izračunal, da sem na vrhu zadnjič stal že pred 17 leti skupaj z očetom in poljskim botanikom Bogumilom Pawlowskim. Tega najboljšeqa poznavalca rastlinstva v Tatrah so v Alpah najbolj privlačili njihovi endemiti. Dve leti pred smrtjo, doletela ga je leta 1971 na Olimpu — tudi tam je bil lahko navdušen nad množico endemičnih rastlin — je izšla njegova obsežna razprava, v kateri pravi da so po številu endemitov v Alpah najbogatejše Primorske Alpe na meji med Francijo in Italijo, takoj za njimi Jugovzhodne Apneniške Alpe, h katerim štejemo tudi Julijce. V teh pa velja za izredno bogato in raznovrstno ravno flora na Mangartu in bližnji okolici. Botaniki jo spoznavajo že nad 200 let, nove najdbe pa se še vedno kar vrstijo Do ene od njih je prišlo tudi na pravkar opisani ekskurziji, ko si nisem obetal kakšnih novih spoznanj. Pa o tem pozneje. Ekskurzija z nemškimi študenti pa me je utrdila v nameri, da zemljevidno prikažem rastlinske združbe na Mangartu in okolici. K temu me je spodbudil prijatelj Stane ki mi je v imenu Triglavskega narodnega parka predlagal kartiranje nekaterih značilnih območij v parku. Ne da bi mnogo razmišljal, sem za začetek izbral Mangart, iz razlogov ki sem jih že omenil, pa tudi zato, ker sem v njegovi okolici že delal. ' 399 Bo šlo pa vzvratno, sem bil trmast in pognal obrnjeno katro po grusčnati cesti, ki pripelje do sedanje planinske koče. Pa tudi tako ne bi šlo, če ne bi obilno pomagal Andrej Dobesedno z združenim močmi in ne brez (po osmojeni sklopki dišečega) ponosa sem vendarle pristal pred nekdanjo karavlo. Prva povojna mangartska koča, ki je z veliko prizadevnostjo in dobre volje pa očitno ne ravno srečno roko nastajala sto metrov više (2004 m), nam je pred dobrim desetletjem še rabila kot skromno, a dragoceno večdnevno zavetje pri botaničnem delu. Zdaj je že nekaj let zaprta in razpada, čeprav zaradi njene lege ob cesti težko razumemo, zakaj tam niso naredili primernejše stavbe. Obiska ji ni manjkalo, česar ne moremo trditi za sedanjo kočo, ki jo mnogo motoriziranih obiskovalcev — ti pa so na Margartu v večini — kar obide. V nekdanji karavli, ki pa je bila na srečo zgrajena skoraj kot planinska koča, sta naju sprejela Erik in Vanda. Prav dobro smo se razumeli. V posebno nadlego pa z Andrejem tudi nisva bila: zjutraj sva odšla in se zvečer vrnila. V štiri in po dneh sva pretaknila skoraj vse kotičke obsežnega Mangartskega sedla in se povzpela tudi na vrh, popoldne petega dne pa se vrnila v Ljubljano. Popisovala sva rast inske zdruzbe, ki so na območju Mangarta deloma precej drugačne kot drugod v Julijskih Alpah. Vzrok je gotovo tudi v kamninski sestavi ozemlja, ki je precej pisana. Zastopane so kamnine vsega mezozoika (srednjega zemeljskega veka); poleg čisto apnenčevih je še precej drugačnih skladov, npr. takšnih z roženci, ki dajejo kisla tla, ta pa omogočajo uspevanje acidifilnim (kisloljubnim) rastlinam. Prvi botanik na Mangartu je bil »koroški Linne« Franc Ksaver Wulfen (1728—1805), ki ga je obiskal še v 2. polovici 18. stoletja. Ni pa gotovo, ali je bil tudi na samem vrhu Prvenstvo prvega dokumentiranega vzpona gre, seveda v spremstvu domačih vodnikov, kranjskemu plemiču Francu Hohenwarte ki je bil na vrhu I. 1794. Znamenita sta vzpona ljubljanskega muzejskega kustosa Henrika Freyerja, ki je o botaničnih opazovanjih svojih poti tudi pisal. Njegova vzpona je v Planinskem vestniku (36. 385—390 1936) predstavil Josip Wester. Pozneje je bilo na Mangartu še mnogo drugih botanikov od naših do prve svetovne vojne npr. Rajko Justin in Alfonz Paulin. Tudi Julius Kugy je botaniziral na Mangartu in svoja — skromna in precej nezanesljiva — opazovanja objavil I. 1877. . . ... ,Še vedno pa je precej rastlin ostalo neopaženih. Šele iz povojnega časa so npr. najdbe nežnega sviščevca (Gentianella tenella), skalne črvinke (Minuartia rupestris), mrzlega šaša (Carex frigida), bleščečega pelina (Artemisia nitida), belega kosmatinca (Pulsatilla alba) živorodne bilnice (Festuca vivipara) in prileglega grahorja (Astragalus depressus), v Julijskih Alpah redkih ali celo samo na Mangart omejenih rastlin. Ze precej vec časa pa med takšne štejemo še južni grahor (Astragalus australis), ki ga je odkril ze Wulfen pa plazečo sreteno (Geum reptans), to je prvi opazil Freyer, in rastline, značilne za združbe snežnih dolinic (zveza Salicion herbaceae), visokogorskih resav (zveza Loiseleurio-Vaccinion) ter vetrovnih grebenov (asociacija Elynetum). Ali lahko po vsem tem na Mangartu sploh še pričakujemo kaj novega, doslej neznanega? Ali je Mangart lahko botanično še zanimivejši kot to že vemo? Je' Do prve najdbe je prišlo že kar na ekskurziji z nemškimi študenti. Nedaleč od vrha in tako rekoč še vedno na Mangartovem temenu sem ves presenečen naletel na črni pelin (Artemisia genipi), enega od v ljudski medicini znanih »žlahtnih pelinov«. Vec vrst jih je in končno za eno od njih vemo, da raste tudi v slovenskih Alpah. Druge novosti so med manj očitnimi, a botaniku nič manj zanimivimi rastlinami. Kar ob velikem cestnem okljuku pod Malim vrhom je pogostna Thalova detelja (Trifolium thalii), na vlažnem skalovju ob Slovenski poti je nahajališče klasnatega ovsenca (Tri-setum spicatum subsp. ovatipaniculatum), čisto posebno rastišče pa si je izbrala islandska potočarka (Rorippa islandica), ki so jo dolgo imeli za identično z močvirsko potočarko (R. palustris), a je drugačna po obliki in življenjskem okolju. Raste v visokogorskem pasu na peščenih ali muljastih mokrih tleh in tako smo jo našli tudi na Mangartu. Na dnu Prodov, kotanje, ki jo zasipavajo grušč in skale z Mangarta, Malega Mangarta in Jarečice, občasno zastane voda in nastane majhno jezerce (takšnih očesc je tam še nekaj). Ko to odteče, se na peščenih tleh bogato razraste islandska potočarka in pokrije tla v skoraj čistem sestoju. Njeni cvetovi so čisto majhni in komaj opazni, toliko večje pa je veselje nad njenim odkritjem. Tako so bile I. 1983 na Mangartu prvič v Sloveniji in Jugoslaviji odkrite kar 4 rastline. Z naštevanjem teh florističnih odkritij, ki so zanimiva predvsem za botanika, bi moral že končati, a mimo še enega vendarle ne morem. V mislih imam upognjeni sas (Carex curvula), za katerega šele od I. 1966 vemo, da raste tudi v Julijcih. Tedaj smo ga našli na južni'strani kote Vrh Križa vzhodno od zgornjega roba Križke stene. To nahajališče pa je revno in me je zato zelo razveselilo, ko sem na Jarečici stopil na travnike, na katerih je upognjeni šaš zelo pogosten, tako da lahko govorimo kar o zdruzbi, o upognjenem šašju (Caricetum curvulae). V Julijskih Alpah smo jo lahko sicer opazovali že doslej če smo se namreč ozrli proti severu, na svetlorjava pobočja Visokih Tur, kjer je upognjeni šaš izredno razširjen. V apnenčastih slovenskih Alpah dobimo namesto njega čvrsti šaš (Carex firma) in njegovo združbo čvrsto šašje (Gentiano terglouensis-400 Caricetum firmae). Vse kaže, da pred tem na Jarečico sploh še ni stopila botanikova noga, čeprav je lahko dostopna in tudi zelo očitna, že zaradi značilno obarvane Rdeče skale na njenem južnem koncu in temnih vodoravnih skladov na vzhod od mangartske kotanje Na Jami. Njeno zahodno pobočje, ki se proti vzhodu položno dviga proti vršnemu grebenu — ta kulminira pri 2249 m — je izrazito travnato, resnično nasprotje svetlopečnati glavi Mangarta, ki se od vzhoda sem naslanja na ta značilni podstavek. Pa je njegovo ime res Jarečica? Kot Jarečica je označeno na Temeljnem topografskem načrtu SR Slovenije v merilu 1 :10 000 (list Bovec-2), vendar pa je isto ime Turna v svoji karti Ložko gorovje (Plan. vestnik 17, 1911) zapisal drugje. Po njegovem naj bi se tako imenovali pašniki v predelu Na Jami in tam okrog. Podobno kot pri Turni je Jarečica označena tudi na pred prvo vojno najboljšem (Lechnerjevem) zemljevidu Julijskih Alp (1907). Sele tako postane smiselno ime Vrh Jarečice za koto 1981 m. Ta imenoslovni vrinek je morda pust in marsikomu odveč, kaže pa, kako se imena prenašajo, kar pa točnemu označevanju seveda ni v prid. Vprašajmo se, zakaj do lani na Jarečici še ni bilo botanika. Lahko si predstavljamo, da je bil Mangart do izgradnje ceste kar dolga in naporna ekskurzija, tako da po vzponu nanj, ki je že sam po sebi postregel z množico redkih rastlin, ni ostalo moči in volje za manjše cilje v okolici mogočnega vrha. Eden takšnih so poleg Jarečice tudi vrhovi v grebenu med Skalo in Malimi Špicami. Z Andrejem sva se odpravila na enega od njih, na 2159 m visoki travnato-skalni stožec, ki nosi ime Visoka Špica. Sprva udobna stopničastotravnata strmina je postajala vse manj prijetna. »Sestopila bova pa na drugo stran?«, je zaskrbelo Andreja, vendar ga nisem mogel razveseliti z obljubo o lažjem svetu, saj druge strani nisem poznal. Na vrhu, s katerega se udobno razgleduješ po Mangartu in njegovem severozahodnem sosedstvu, sva uvidela, da bo še najlažji sestop v škrbino, s katere sva prišla, vendar sva si izbrala nekoliko drugačno smer, ki pa je bila še vedno neprijetno izpostavljena. Skoraj za korajžo sva poprej še popisovala v lažjem vršnem predelu; lepi so npr. sestoji modrikavega vednozelenega šašja (Seslerio-Caricetum sempervirentis), zlasti še, ker so vsaj navidez povsem nedotaknjeni. Takšno mnenje pa je zelo relativno, kajti v septembru so se tam zgoraj pasle ovce, ki po svoje močno vplivajo na rastlinstvo. Ovce se vračajo, o tem ne moremo več dvomiti. Ko je postala premajhna Mangartska planina, so se pastirji spomnili že dalj časa opuščene Koritniške in tako se pripasejo zdaj ovce na Mangartsko sedlo z dveh strani, če ne kar s treh, kajti tudi rateške ovce se še vedno pasejo kot nekoč pred prvo vojno. Tiste septembrske so pač bile rateške. Botaniziranje v strminah Malih špic Ko se takšna čreda približuje, slišiš značilna šuma, premikanje nog in grizenje. Melišče je bilo ravnokar še rumeno od cvetočega jajčarja, pa so ga prešle ovce in rumenila koškov ni več. Kaže, da se bomo botaniki, ki smo se po drugi vojni skoraj edini pasli po gorah Posočja, morali spet sprijazniti s štirinožno konkurenco, pa ne samo ovčjo, temveč tudi kozjo. Na Mangartu pa so se poleg ovc razmnožili tudi svizci. Predirljiv žvižg — in če si dovolj uren, ravno še vidiš svizca, ki išče zavetje v luknji. Ponekod so svizci z izkopanim gradivom že skazili poprej gladka travišča. Popisoval sem v kotanji nad opuščeno planinsko kočo, pa mi je zvezek skoraj padel iz rok, ko je ostro zažvižgalo skoraj pod mojimi nogami, tako rekoč iz podzemlja. Pa se vrnimo na Visoko Špico! Na njej in po vsem grebenu so rastlinske združbe takšne kot drugod v Julijcih: vednozeleno šašje, čvrsto šašje ipd. Drugod na Mangartskem sedlu pa so rastlinske združbe bolj svojevrstne in se jih moraš šele »navaditi«, se pravi, da jih moraš raziskati in opisati. Največ površja poraščajo travišča, na katerih je mnogo temnocvetnih Jacquinovega (Juncus jacquinii) in trikrpega ločka (J. trifidus), pogostna pa je tudi rumenocvetna gorska sretena (Geum montanum). Lepo razviti so tudi sestoji snežnih dolinic, značilnih rastišč, ki jih dolgo pokriva sneg in še daleč v rastno sezono zamaka snežnica. Mednje štejemo npr. združbo zelnatega vrbovja (Salicetum herbaceae), ki ga je največ na severni (rateški) strani Strmega nosa, pa tudi na pobočju Jarečice, ki se spušča na Prode. V njih je največ zelnate vrbe (Salix herbacea), lepotno prvenstvo pa zanesljivo gre nizkemu alpskemu zvončku (Soldanella pusilla). Raznovrstnosti mangartskih rastlinskih združb sem se komaj dotaknil in navedel le nekatere, samo za vzorec. Popisoval sem na Malem vrhu. Nenadoma se mi je zazdelo, da mi nekdo čez ramo gleda v zvezek, pa sem se ozrl in zagledal — Jalovec. Pa mi je pogled zdrsnil po razgibanem obzorju: Mali Ozebnik, Plešivec, Morež, Jerebica, Prestreljenik, Kanin, Strma peč, Koštrunove Špice, Montaž, Viš... Se še spomniš tistega oktobrskega četrtka, ko si zjutraj odpeljal iz Ljubljane, že visoko nad Pecolom predrl megleno gladino in potem na vrhu Strme peči presenečeno odkril živordečo škatlo, bivak, ki bi po napisu sodeč moral stati onkraj doline, na severni strani Kanina? Ne, nisi se zmotil, na Strmo peč si prišel in imel dan, po katerem si se domov vračal ne čisto priseben, skoraj bi dejal pijan. Saj, kaj pa je drugo kot čista opojnost, opitost od sonca in daljnih razgledov ter barv, od katere se ne strezniš kar takoj, četudi si se že vrnil v dolinski mrak in čad. Tako je bilo tudi na Višu ali — še veš? — na Montažu. Eno samo jasno okence se je še kazalo nad Forco del Disteis, potem pa le vlažna megla, megla na razgledni polici, s katere sicer gledaš v Dunjo in na Karnijce, megla okrog Suringarjevega bivaka, megla še visoko v Findeneggovem kaminu. Potem pa je nenadoma zavrelo, na skalah je zaplesalo sonce in vsa siva vsakdanjost je ostala spodaj, navzgor do zvona pa je bilo le še malo čisto neresničnih korakov. Tudi tisti dan si dobil svojo mero. In tokrat: meja je zaprta. K vragu, vendar pa sem zaklel šele takrat, ko sem čisto demonstrativno zapeljal na Predel in se potem vrnil v Ljubljano — čez Bovec. Pa ni to pisanje znak, da vendarle nisi več čisto mlad, da te kar preveč rado zanese v »minule dni«? Najbrž bo tudi to. Ko je pred skoraj 30 leti v Planinskem vestniku (55: 84—86), izšel spis, v katerem sem bil opisal izlet s Sivim volkom na Stol, v šolsko preprostem spisu skoraj ni bilo zgodovinske zavesti. Pa bi jo že tedaj lahko vpletel, a sem zapisal le to, da je Stol rojstna gora slovenskega planinstva, čisto pa zamolčal, da sem malo pred izletom obiskal Ivana Korenčana, zadnjega tedaj še živečega Piparja in soustanovitelja Slovenskega planinskega društva. Bil je na smrt bolan, a mi je, tako se spominjam, živahno pripovedoval o Piparjih, svoji poroki na Kredarici, Aljažu, in mi pokazal uveli, že skoraj 60 let stari poročni šopek iz planik. Korenčanu sem obljubil rož s Stola, a obljube nisem izpolnil. Le tri dni pred našim izletom je umrl, jaz pa na srečanje s pričo naše planinske zgodovine ne bom nikoli pozabil. Vrnili smo se na Mangart, v septembru. Tokrat sta z menoj dva Andreja. Na Kredarici so tistega dne odpirali prenovljeni Triglavski dom, vreme pa ni bilo prijazno ne tu ne tam. Šele popoldne se je uneslo, da me je sin Andrej, ki se je malo poprej vrnil iz vojske, pregovoril, da gremo na vrh. Sedlo je bilo sicer čisto belo, Mangartova glava pa ne preveč, in tako smo ob petih popoldne res odšli. Slovenski žleb je bil ponekod lepo leden, vseeno pa smo ob sedmih stali na zasneženem vrhu. Skozi trgajoče se megle nas je obsijalo zahajajoče sonce, ker pa se nam ni dalo na led Slovenske poti, smo se spustili na vzhodno stran. Že takoj pod vrhom smo zagazili v sveži sneg, ki ga je na vzhodni rebri sicer spihalo, zato pa je bilo pobočje vse ledeno. Za nameček se je, kadar se je megla zgostila, skoraj povsem stemnilo, tako da smo kar težko našli pravi zavoj na levo pa potem prave police in prehode na severni strani, kjer smo Mangartove jezerske prepade le slutili. Oddahnili smo se šele v kotanji pod Malim Mangartom. Presneto, dvakrat sem odbil, da bi peljal na vrh v svežem snegu, enkrat 402 prijatelja, drugič celo skupino, tretjič pa sem lahkomiselno popustil, še dobro, da Skala in Visoka špica z Malega vrha, med njima Sedelce, prek katerega se pride v Remšendol Foto T. VVraber sem pred kratkim dvakrat sestopal po isti poti, sicer res ne vem, kako bi se lahko končalo. Mangart. Nekoč so bila le brezpotja, pozneje so prišle steze, še pozneje mulatiere in končno prava cesta. Dve planinski zgradbi sta v razvalinah, k tretji drži cestni odcep. Obiskovalcev ne manjka, največ se jih kar pripelje in marsikdo odide tudi na vrh. Vsem od srca privoščim doživetje, žal pa mi je, da so nekatere trate že močno oguljene in ponekod tudi prepojene z maščobo, ki jo puščajo od višine razigrani piknikarji. Tudi tako je na Mangartu, mogočnem severozahodnem mejniku Triglavskega narodnega parka. PRIMORSKA SMER* HUAYNA POTOSI, 6090 m JANKO HUMAR Sobota 2. 7. 83. — Sedimo na lesenih tleh hotelske sobe, cvremo jajca in kuhamo kavo. Ce v Boliviji naročiš kavo, jo dobiš najmanj polno čajno skodelico. Poceni je, dobiš jo na vsakem koraku; vroča kava in kruh, podoben našim žemljam, je prvo, kar ti v hlad nem jutru ponudijo Indijanke na cesti. Tudi mi smo se navadili nanjo in sedaj jo pijemo v kratkih, uživajočih požirkih. Nahrbtniki z najnujnejšo opremo in hrano so že pripravljeni, ostalo pa smo že včeraj deponirali v prostoru, ki ga nam je pokazal receptor. Sli bomo na juriš, v najbolj čistem alpskem stilu. Nobene baze, nobenih šotorov, samo tisto, kar lahko nosimo v nahrbtnikih, pa še tisto omejeno na minimum Laznik se je sam ponudil, da nas odpelje pod steno. Čez nekaj ur bomo tam, upam, da ledenik ne bo preveč razbit in da nam dostop ne bo vzel preveč časa. Danes bomo vstopili, končali pa takrat, ko bo zadnji meter stene pod nami. Laznik je točen, že nekaj minut pred domenjeno uro nas čaka pred hotelom. Še zadnje malenkosti, ki jih ne nameravamo vzeti s seboj, pustimo krmežljavemu in zaspanemu portirju. Odpre nam vrata in sprejme nas širok nasmeh našega šoferja. Tudi Mirč, vodja radovljiških alpinistov, ki jutri odidejo v Peru in čez nekaj dni naprej domov' je vstal in nam zaželel srečo. Pri avtomobilu se poslovimo. Potem privežemo nahrbtnike Sestavek se nanaša na enega izmed najtežjih jugoslovanskih prvenstvenih vzponov v ledu in sicer na Primorsko smer v šesttisočaku Huayna Potosi (Bolivija — Cordillera Real), ocena VI skalna stopnja IV + , ostalo 80° (60°, 1300 m); v izjemnih vremenskih razmerah so ga opravili — Stanko Svetine—Milan Crnilogar (oba AO Idrija) in Janko Humar—Žare Trušnovec (oba SAO Tolmin), 3. in JUIIJ3 1983. na streho, pritegnemo vezi, poskačemo v avto in oddirjamo. Spotoma poberemo še dva Laznikova prijatelja, toliko da mu ne bo dolgčas, ko se bo vračal. Laznik divja. Tako kot vsi bolivijski šoferji tudi on ne zna voziti počasi in klanci La Paza so kmalu za nami. Na El Altu zavijemo na makadam, dani se in zadnji pasji potepuhi utrujeni odhajajo k dnevnemu počitku. Na Milluniju smo, ko prvi jutranji žarki oblijejo vrh naše gore. Čudovita je; je eden najlepših hribov, kar sem jih kdajkoli videl, videl pa sem jih že veliko. Pozlačene ledene vesine z vrha padajo v jutranji mrak, zahodna stena, naš cilj, pa se še vedno skriva za grebenom. Cesta se zvija med za silo zbitimi barakami rudarskega naselja, poišče prehod med kupi jalovine in se na drugi strani znova zagrize v hrib. Pravzaprav bi naš izraz »kolovoz« dosti bolje označeval bolivijski pojem za cesto, vendar smo se mi nanj kar navadili in se ob grabnih, čez katere vozimo, nič več ne čudimo. Vedno bolj pa nam je jasno, zakaj večino avtomobilov, kar smo jih videli, tvorijo terenska vozila. Tu in tam si še utiramo pot skozi ostanke žametov, ki jih je pustil zadnji snežni metež. Šofer, ki je šel iskat Radovljičane, ko so le-ti končali svoje delo v Huayni Potosi, sploh ni mogel do njih po poti, po kateri jih je peljal pod hrib in na kateri smo sedaj mi. Vrniti se je moral skoraj v La Paz in poskusiti po sosednji dolini. Vedno višje smo. Altiplano leži pod nami kot na dlani in v ozadju nad njim plava beli privid Sajame, najvišje gore Bolivije. Ko bo sonce više na nebu, se bo izgubil v trepetu dneva. Laznik za hip ustavi avto, obrne in zapelje naravnost navzgor po strmem peščenem grebenu. Po 50 m se greben položi in pred nami se v vsej svoji grozljivi mogočnosti prikaže stena. Prvič jo vidimo zares. Prej smo jo lahko le za nekaj trenutkov opazovali s poti po Altiplanu. Vsa nedostopna, na pogled popolnoma navpična in zabrisana v trepetajočem zraku polpuščave je čisto nerealno kraljevala na obzorju. Sedaj pa je tu, pred nami. Navadno vsaka stena, ki je iz daljave podobna divjemu nepristopnemu zidu, izkušenemu očesu od blizu pokaže prijaznejši obraz; lice, prepredeno s stebri, počmi in zajedami, ki obljubljajo prehod. Tale pa nasprotno, še bolj mogočna je postala. Seraki vise kot Damoklejev meč sredi stene, nad njimi pa belo barvo snega kmalu zamenja črn, koščen led in tam, kjer se v ozebniku zvije med skalnimi stebri do grebena, tam naj bi poskusili. Po vzhodnem grebenu poteka Italijanska smer, desno od visečega ledenika naj bi bili Francoska in Ameriška, ledišče na njegovi levi sta pred štirinajstimi dnevi preplezala Mirč in Blaž, osrčje stene, najbolj strm in najbolj nevaren del, pa je ostalo nedotaknjeno. V La Pazu je bilo rešitev problema lahko vrisati na fotografijo, sedaj pa imamo pred seboj realnost in vedno bolj me stiska v grlu. Mrzel veter, ki v sunkih pometa po grebenu, nas hitro zdrami. Zlezem na streho in zmečem nahrbtnike v naročja prijateljev. Laznik pa spet dokaže, da je človek, ki vedno misli na vse in izpod sedeža privleče termovko z vročim, okrepljenim čajem. Čudovito se nam prileže. Stene sploh ne pogledamo več, preveč smo negotovi in toplo zavetje Laznikovega landroverja nas vse preveč mamljivo vabi nazaj v La Paz. Pokaže nam zapuščeni akvadukt, ki teče prav do ledenika. Stisnemo si roke, pograbimo nahrbtnike in odhitimo navzdol. Avtomobil in prijatelji na grebenu so vedno manjši, veter pa skoraj sproti zasipava sledi, ki jih puščamo v pesku. Nekje na višini 4500 m moramo biti. Akvadukt se enakomerno in zlagoma dviguje, vode v njem že davno ni več. Aklimatizirani smo in hitro napredujemo. Na izpostavljenih mestih nam zarjavele cevi in v živo skalo vsekani žlebovi olajšajo prehod. Kar prehitro smo na začetku mrzlega, razbitega jezika ledu, ki se vije izpod stene. Vzpenjamo se po moreni na njegovi desni, skačemo čez podirajoče se balvane, potem pa se ledenik položi in razlije v raven, le tu in tam z razpokami prekinjen plato, ki sega vse do stene. Na koncu platoja se ustavimo. Hodili smo slabi dve uri. Laznikov avto je že davno izginil proti Altiplanu. Sami smo v tej ledeni puščavi in stena visi nad nami. Na silo stlačimo nekaj malega v nemirne želodce, oblečemo vse, razen puhaste opreme, navežemo dereze in razvrstimo opremo. Korak za korakom se zagrizemo v strmino. Prvih tristo metrov je lahkih in drug za drugim, nenavezani, hitimo navzgor. Potem se začne zares. Poldne je, ko se Slave zagrize v steno, v zajedo s tanko, skoraj nevidno plastjo ledu. Kako neki je brez varovanja upal tu čez? Kolnem za njim in se lovim po spolzkih in dvomljivih oprimkih. Na srečo je težavno mesto kratko. Po desetih metrih zabijem klin in pritrdim vrv za Žareta in Milana, ki čakata spodaj, sam pa odhitim naprej. Seraki, sto metrov visoki in po vsej svoji višini previsni ledeni odlomi, nam visijo tik nad glavami in šele tam daleč na desni se za hip zravnajo in pokažejo šibko točko. Nikoli se mi ni še nobena točka zdela tako oddaljena. Mirč in Blaž, ki sta videla viseči ledenik z zgornje strani, sta nam dejala, da na prvi pogled ni tako zelo nevaren, da ni preveč nalomljen in da bi bilo z malo sreče vredno tvegati. Verjamem jima, dovolj sta izkušena in jaz bi na njunem mestu verjetno ugotovil isto. Vendar, ocenjevati možnosti in pa zares poskusiti, to sta dve popolnoma različni zadevi. Sonce se že iskri v velikih ledenih svečah, ki vise z velikanskega ledenega previsa. Že ena izmed njih bi bila dovolj, da nas za vedno zbriše iz stene. Kot da bi imeli glavo 404 pod giljotino, ki se lahko vsak trenutek sproži. Hlastam za zrakom in hitim navzgor, Primorska smer SrL^iroH cJf!. 9nZ-e,° V!?' na9°nsk0 išče™ prehode in velikanski kamen se noličkn v £2™« «t« ®S T 9'adk0, 9ranitno ploščo sPraska™ do Slavca, ki koplje poličko v ledeno steno Nad nama je edino mesto v seraku, ki ne visi čez vertikalo n nfm/nonn.rn1'^3 ^ 56 ka' od.,oml,°- Ve,iko man>' Tudi Žare in Milan srečno za v nas p0p°!dansk0 sonce pa se Je Popeljalo nad steno in uprlo svoje božajoče žarke wlnHCaArekl',nja ,nekje na desni' jaz pa sem j° ubral kar naravnost navzgor. Saj sem na nnnieH r!u»H ET®- tnavp!cne le?ene sveče, pa tega ne bi zmogel! Led je čudovit na pogled, gladek in cist, kakor steklo, pa prav tako krhek. Bolj kot se postavlja v no ' hi0' h V6?"h k0SI\m,Jeti izP°d konic kladiva in cepina; najmanj trije udarci so potrebni, da stroj zagrabi. Kako bi se oddahnil v toplem, trdem granitu! Tam ti prsti m vsaka mišica v telesu pripovedujejo, koliko si še lahko privoščiš, tu pa je vse n*E°\/ ruSi nS'Jn Plastičnosti ledu. In na tako slabega kot je tale, še nisem naletel. V celih ploščah se kolje in vse leti na 2areta, ki me varuje natančno v vpadnici ,mafm ;.ak0 PotrPežljivega soplezalca. Še z vijaki poskušam. Dva srečno odbH vrhnfn nllit vtjem P® 9'^ina zacv,eti P° VseJ dolžini, čeprav sem ™tn-n i? q Vse skuPaJ..bo Padl° ven. »Žare pazi!« Dovolj imam, zid je pretrd f,LT1T S p?m