.:. GANGL: Čujte tudi naš glas! Mirovni konferenci v Parizu! Naj ne govorim jaz —¦ govori naj zgodovir.a učiteljstva kraljevine SHS, govori naj zgodovina Zaveze jugoslovanskega učiteljstva. ki faktično deluje od dne 23. aprila leta 1889! Toda organizacija slovenskega učiteljstva sega mnogo dalje nazaj! Prvo slovensko učiteljsko društvo so ustanovili dne 19. decembra 1. 1866. na Koroškem za velikovško dekanijo. Društvo je štelo takoj ob ustanovitvi 14 članov. — Čujte: prvo slovensko učiteljsko društvo na Koroškem pred 53 leti! Leta 1868. so zavedni slovenski učitclji ustauovili učiteljski društvi v D r a v b e r c i in v P t u j u za mesto in okolico, 1. 1870. pa v Celju. Dne 31. rnaja 1. 1869. je bil ustanovni zbor »Učiteijskega društva za Kranjsko« v Ljlibljani, ki se je dne 24. septembra 1872.1. prekrst-ilo v »Slovensko učiteljsko društvo s sedežem v 1- j u b 1 j a n i«. Od tega leta dalje je slovensko učiteljstvo neprestano delovalo na to, da si ustanovi skunno organizacijo, ki naj združuje vse slovensko učiteljstvo na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem v solidarnem delovanju za napredek narodnega šolstva in za korist učiteljskeS?a stanu. Posebno živahno je bilo to gibanje v letih 1885. in 1886., najživahnejše na leta 1887. Omenjam le dopis iz T r s t a v 16. in 17. štev. »Učiteljskega Tovariša« iz leta 1887. pod naslovom »Slovenski učitelji,- združimo se!« — kjer pravi tržaški dopisnik: » ... naj društvo slednjič opira Svoje delovanje na naš stik z n a r o ^°m, s slovanskimin drugim kulturnim svetom, naj zadostuje našim dolžnostim ter varuje naše pravice zunaj sole!« In posebno na zahtevanje p r i m o r s k i h tovarišev so ustanovili naši prvi bojevniki našo Zavezo v času, ki ga navajam zgoraj: padle so pokrajifiske m e j e , slovensko učiteljstvo je stalo prvo med vsemi stanovi zedinjeno v enem taboru — v združeni Sloveniji! Od svojega obstanka do danes je imela Zaveza 25 glavnih skupščin širom naše zemlje, in sicer: v L j u b 1 j a n i 1., 10. in 25. skupščino, v C e 1 j u 2., 9. in 24., v T rs t u 3., 14. in 23., vKranju4., vMarib o r u 5., 12. in 21., v G o r i c i 6., 11. in 20., vNovem m e s t u 7. in 22., v O p a t ij i 8., na Bledu 13., v Brežicah 15., v P o s t o j n i 16., v P u 1 j u 17., v Š o š t a n j u 18., v R a d o v 1 j i c i 19. Prositn: zborovali smo v Celju trikrat, v Trstu trikrat, v Mariboru trikrat, v Gorici trikrat, v Pulju enkrat, v Opatiji enkrat!... Vsako zborovanje je trajalo po dva do tri dni. Na vsaki skupščini nas je bilo na stotine: bratje smo prišli med brate, sestre med sestre! »V kateremkoli kraju je priredila Zaveza svojo glavno skupščino, k j e r j e p r i š 1 a k s v o j i m , ji je prihitelo naproti zavedno, narodni šoli in naprednemu učiteljstvu naklonjeno prebivalstvo v toliki prijaznosti, v toliki ljubezni in s tako presrčnimi pozdravi, da smo bili vselej najprijetneje iznenadeni... Na posameznih zborovanjih so nas oficialno pozdravljali odlioni" možje, ki so dika korporacijam, ki jim načelujejo.« Tako govori spominski spis »P e t i nd v a j s e 11 e t n i c a«, ki ga je sestavil 1. 1913. tovariš L. J e 1 e n c , predsednik naše Zaveze, in ki iz njega navajam ysa ta dejstva. In dalje: » ... Marljivi udeleževalec glavnih skupščin je spoznaval lepe slovenske pokrajine, se divil njihovim krasotarn in videl njih kulturni razvoj... Od XIV. skupščine v T r s t u so nas ponesli valovi v bajne Benetke; na Bledu in v Radovljici, kajnor so prišli tudi zastopniki in odposlanci bolgarskega, srbskega, hrvatskega in češkega učiteljstva, smo občudovali slikovito panoramo predivnih gorenjskih krasot, v Postojni pa podzemeljske čudotvore svetovno znane postojnske jame. V Opatiji, v tem biseru tožne Istre, smo stopili prvič v ožji stik z istrsko-hrvatskim učiteljstvom. Kdo se z veseljem ne spominja skupščine v P u 1 j u ... In ta krasna vožnja po morju na Brionske otoke in ... na povratku po hrvatskem morju okrog I s t r e v Kvarnerski zaliv . . .« Naša zgodovina govori, da smo se kretali p o s v o j i z e m 1 j i in se vozili posvojem morju! Slavnostnega odkritja Prešernovega spomenika v Ljubljani (1. 1905) se je udeležil srbski učitelj Jovan P. Jovanovič, urednik »Prosvete« v Kragujevcu, sedaj na službovanju v ministrstvu notranjih del v Belgradu. Ob tej priliki se je seznanil z nekaterimi slovenskimi učitelji. Razpravljali so z njim o tem, kaj naj bi slorili v prilog medsebojnemu spoznavanju in zbližanju vsega jugoslovankega učit e 1 j s t v a. Jovanovič je napisal ob povratku v Kragujevac v svojem listu članek »Jedna misao i jedan predlog,« kjer se zavzema za vsakoletno prirejanje jugoslovanskih učiteljskih skupščin i_i šolskih razstav. Na XVIII. glavni skupščini naše Zaveze v Šoštanju je tovariš Šega predlagal: »Delegacija Zaveze, zbrana v Šoštanju, izvoli 4 člang, ki naj se udeleže I. srbskega učiteljskega kongresa v Belgradu dne 17. do 22. avgusta 1906. 1., da se dogovore o vsem potrebnem s srbskimi tovariši zaradi ustanovitve Jugoslovanske učit e 1 j s k e z v e z e.« Predlog je bil sprejet. In šli smo v Belgrad. Konferenca se je vršila dne 29. avgusta 1906. 1. Otvoril jo je tovariš L. J e 1 e n c , ki je predlagal za predsednika Davorina Trstenjaka, takrat šol. ravnateIja v Gospiču. Obenem je srbsko učiteljsko Udruženje, ki rau je tedaj predsedoval Uroš B 1 a g o j e v i č , praznovalo svojo 25 letnico. Na konferenci sprejeta resolucija pravi: »Učitelji Srbi, Hrvat;, Slovenci in Bolgari, ki prisostvujejo I. srbskemu učiteljskemu.kongresu, enodušno izrekajo željo, da b i s e učvrstilo in organizovalo moralno edinstvo med jugoslovanskim učiteljstvom...« DalPadle niso samo pokrajinske meje — padle so tudidržavnemeje, in od Soče in Jadrana pa do Vardarja je bilo učiteljstvo prvo, ki je stalo v ene.m taboru — v zedinjeni Jugoslaviji! To naše edinstvo se je jasno pred vsem svetom izpričalo prvič v Belgradu 1. 1906., drugič v Radovljici 1. 1907. i>n tretjič v Ljubljani ob praznovanju Zavezine 25 letnice 1. 1913. Tudi takrat so bili med nami poleg Č e h o v bratje S r b i in H r v a t i. »Nimam dovolj besed, da bi se zahvalil mnogoštevilnim odposlancem in zastopnikom slovanskih učiteljskih organizacij!« je vzkliknil naš predsednik L. Jelenc. In jaz sem naglašal v svojem govoru na slavnostnem zborovanju v Narodnem domu: »Slovensko napredno učiteljstvo je s temeljnimi idejami svoje organizacije sto;)ilo preko mej svoje ožje d o m o v i n e. Če bi se to ne zgodilo hotoma, bi se zgodilo nehotoma; zakaj moč naših temeljnih idej je tako silna, da ne pozna nobene umetne meje: višja je od vsake gore, globlja je od vsakega morjd... Ker smo Slovenci veja namogočnem slovanskem deblu.ne more že po prirodnem zakonu pot naše kulturne struje držati nikamor drugam, nego le v isto smer in na ista pota, kjer se more in mora združiti z drugimi enakimi kulturnirni strujami v veličasten in silovit veletok... Smo revolucionaren element v smislu probujanja duševnih sil, v smislu preobrazbe čuvstvovanja in v smislu kulturnega edinstvaz ostalimi slovanskimi narodi... Tem srno najbližji po krvi, jeziku in srcu! Zato pa smo ~ spoznavši svoj narod in svojo nalogo — stopili v najožje stike z ostalim siovanskim učiteljstvom, in sicer namenoma in hotoma,ker nam takoveleva ljubezen do naroda in dom o v i n e!... Naš skupni ideal pa je veliko kulturno Slovanstvo!« In zgodilo se je tako! Zgodilo se je še nekoliko več: kulturnemu združenju se je pripojilo naše politiško združenje: svojo državo imamo — kraljevino SHŠ! Ponosni smo, ker smo slovenski nčitelji pripravljali pot temu združenju! S svojimi brati smo se poslovili v Ljubljani tikoma pred vojno ob povohavanju policije, a sedaj smo združeni z njimi v svojem skupnem domu! Nismo se bali ni ovaduhov, ni dedektivov, ni orožnikov, ki so nam lazili za petami ter pretikali naša stanovanja, saj smo vedeli, da pride samo to. kar mora pritirsvoboda, rešitev, ž i v 1 j e n j e! — Gospodje, naj vatn povem še to: Dalmatinski učiteljski Savez hočravno tako, kakor hočemo tni, da se naj združi vse učiteljstvo naše države v eno organizacijo. Koliko nas bo? Dvajsett i s o č ! Zakaj imenujem ravno D a 1 m ac i jo? Zato, ker je naša! In K o r o š k a je tudi naša. Danes imamo tamkai že dve učit. društvi, ki sta člana naše Zaveze. In kako je s takozvanim zasedenim ozemljem — z onim, ki ga hočejo Italijani odrezati od živega debla'naše edinstvenosti? V letu 1918. smo šteli tamkaj svojih najboljših in najzavednejših članov 535, in sicer v Gorici 107, v Logatcu 40, v P o s t o j n i 38, v S e ž a n i 49, v I s t r i 53 (zgolj Slovencev), v T o 1 m i n u 59, v T r s t u 159, v V i p a v i 30! In če rečemo, da ima vsak teh 535 naših učiteljev in učiteljic v svojem razredu le po 60 otrok -nižje sploh ne moremo računati — dobimo 32.000 slovenske mladine, ki obiskuje šolo. Kje je pa druga mladina? Kje so nje starši? Kje ostali naš narod? Ali niso. vse te žive duše n a š a 1 a s t? Kje so se pa rodile, kje so vzrasle in kje dihajo sedaj v sponah imperializma in pohlepnosti, a k o r. e nasvdji zemlji — na naši skupni lastnini? Ali mislite, gospodje, da je našo rast in naš kulturni razvoj pospeševala mačeha Avstrija, kakor nas lioče sedaj zadaviti in smrtno raniti v srce imperialistična Italija? Kar smo, kar imamo, kar je nasega — kar nam pa hoče tuja sovražna sila vzeti — tojevsedelo naševztrajnosti, naše neizčrpne volje, to je delo tiste velike energije vseh odpornih sil, ki nas je edinaohranila! Pravica govori za nas, resnica pa črta vaša dejanja v knjigo zgodovine! I n knjiga zgodovine govori, da je pravica na našistrani, kakor bo resnica govorila, kako zgodovino si pišete s a m i! Umrli ne bomo! — Posameznik umrje, naroda pa ne ubijete! Če hočete vzeti nam, kar je našega, in to naše dati Italiji ali Nemcem, hočete s tem_ na eni strani samo ohraniti dinastijo Savojsko, na drugi strani pa s krivico onečastiti slavna svoja imena! Gospodje, ne tako, ne tako, ne tako! Velika borba osvobojenja, velika ideja samoodločbe in demokracije — kaj zahtevata od vas? Kaj hoče kultura? Ne ovenčajte trpečega, izkrvavelega naroda, ne ovenčajte njegove Stare Pravde s trnjevim vencem! Kar je našega, naj naše ostane! Nečemo nič več in nič manj! ln — kakor pravi Aškerc v »Ilirski tragediji«: Na! — Pripogibam svojo ti glavo, odsekaj z mečem slavnim svojim jo! ~$ A narod, narod moj — ta prost naj bode, ne jemlji mu, ne jemlji mu svobode! —