KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ZAČETKI KEMIČNE INDUSTRIJE V LJUBLJANI IN NJENI OKOLICI IVAN SLOKAR Že v prvih začetkih človeške kulture so poznali barve, strojila, strupe in zdravila. Znano je že bilo pridobivanje kovin iz rud kakor tudi njihovo legiranje, izdelovanje lončevine in stekla. Vse to je slonelo skozi stoletja na empiričnih dognanjih in se je uveljavljalo v skromnem rokodelskem ob- segu. Do industrijskega izdelovanja kemi- kalij je bila potrebna še dolga pot, prav tako tudi do analitične in sintetične kemije. Za-; četki kemične industrije se pojavljajo šele v I XVIII. stoletju. i I. INDUSTRIJA BARV Preden so se pojavile in uveljavile sinte- tične barve, so pridobivali barvila ali iz mineralnih ali iz vegetabilnih snovi. Od mineralnih barv so izdelovali na slovenskih tleh (in sicer na Koroškem) od leta 1759 naprej svinčeno belino, svinčeno gladčino in mini j, v Idriji od leta 1782 na- prej cinober. Kmalu nato so začeli izdelovati barve iz vegetabilnih snovi v neposredni bližini Ljubljane in sicer barvila iz barvnega lesa. uvoženega preko Trsta iz prekomorskih dežel. Prvi, ki se je lotil tega posla, je bil Jožef Desselbrunner, lastnik suknarne na Selu pri Ljubljani. Postavil je leta 1787 v suknarni mlin za rezanje in drobljenje barvnega lesa vseh vrst. Ni nameraval proizvajati taka barvila le za potrebe svoje suknarne, ampak tudi za splošno razpečavanje. Zaradi tega je razglasil postavitev tega mlina v vseh notra- njeavstrijskih deželah kakor tudi v Trstu in v Gorici, kjer takih obratov ni bilo. Ko je Desselbrunnerjeva suknarna v začetku XIX. stoletja propadla, je prenehalo tudi izdelo- vanje barvil.i Pozneje je šele leta 1830 nastal enak obrat v Radečah pri Zidanem mostu, kjer je po- stavil mlin za rezanje in drobljenje barvnega lesa Janez Pothorn, lastnik tamkajšnje pa- pirnice.^ Podoba je, da je bilo precejšnje povpraše- vanje po takih barvilih, ker je postavil Fi- delis Terpinc leta 1840 v Vevčah na desnem bregu Ljubljanice poleg stiskalnice za olje tudi tovarno barvnega lesa. Od leta 1842 na- prej je bila ta tovarna v sklopu industrijske družbe »Mehanična tovarna olja, papirja in barvnega lesa«. Mlin za rezanje in mletje barvnega lesa je imel dva stroja za skoblje- nje in rezanje, dva stroja za struženje, dva mlinska kamna za mletje v prah.^ Obrat za brušenje barvnega lesa je bil prenesen leta 1853 v mlin za žito, ki je stal nasproti fužinske graščine na desnem bregu Ljubljanice. Oljarna je bila opuščena, nato se je leta I860 izpremenil naziv firme v »C. kr. privilegirana mehanična vevška to- varna papirja in barvnega lesa«.* Papirnica je prešla leta 1870 v last graške družbe Leykam. Ob tej priložnosti je prevzel z dnem 1. julijem 1870 tovarno barvnega lesa Fidelis Terpinc." Dne 3. decembra istega leta je bila vpisana v trgovinski register pod firmo »Kaltenbrunner Farbholzfabrik Fidelis Ter- pinz« in 20. maja 1873 kot »K. k. privilegierte Kaltenbrunner Farbfabrik«. Fidelis Terpinc. 30 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA je umrl 15. februarja 1875, za njim je vodila podjetje njegova vdova Jožefina. Leta 1882 je postal lastnik tovarne Janez Baumgart- ner, ki je prenesel sedež firme v Ljubljano. Leta 1887 se je firma spremenila v koman- ditno družbo pod nazivom »K. k. privile- gierte Kaltenbrunner Färb- und Gerbstof- fabrik Fidelis Terpinz Nachfolger Komman- ditgesellschaft«. Javna družbenika sta bila Janez Baumgartner in Pavel Zeschko. Po preteku petdesetih let je bil obrat ustavljen in je bila firma dne 11. novembra 1937 iz- brisana iz trgovinskega registra,* torej 97 let po ustanovitvi. II. INDUSTRIJA VITRIOLA Bakreni vitriol ali modra galica se upo- rablja pri barvanju in kot sredstvo za pobi- janje rastlinskih škodljivcev. V Avstriji so modro galico uvažali. Šele ko je začela država pod vplivom merkantiliznia pospeše- vati avtarkične težnje, je nastalo tudi zani- manje za domačo proizvodnjo modre galice. Dne 10. julija 1769 so bile pozvane vse de- želne vlade, naj poročajo: 1. Od kod se pre- skrbujejo s potrebno modro galico, 2. Kakšne cene zanjo plačujejo, 3. S kakšnimi cari- nami oziroma mitninami je obremejena tuja in domača modra galica, 4. Koliko znaša letni konsum v deželi, 5. Ali bi kazalo obre- meniti tujo modro galico z višjo carino ali pa uvoz sploh prepovedati.^ To zanimanje državne uprave je dalo povod za začetek industrijske proizvodnje modre galice, ki se je začela v 80 letih XVIIL stoletja najprej na Češkem, kjer se je v XIX. stoletju razvila v mogočno industrijsko panogo.* V Ljubljani se je lotil ustanovitve tvornice vitriola Jožef Pinhak, rojen na Moravskem, od leta 1796 naprej šentjakobski župnik v Ljubljani. Čeprav je bil izrazit prosvetljeni janzenist in član framasonske lože,* ni maral zaradi svojega duhovnega poklica postaviti in voditi industrijskega podjetja pod lastnim imenom. Zaradi tega je sitopil v stik z zvonar- jem Janezom Jakobom Samasso, ki je imel svoje podjetje v območju šentjakobske žup- nije. Samassa je vložil kot pooblaščenec ne- kega Jožefa Ignaca Friberta junija 1798 prošnjo na deželno glavarstvo, da bi dovolilo Fribertu postavitev kemično-tehniškega la- boratorija, v katerem bi poskušal izdelovati modro galico in nekatere barve. V ta namen da namerava Fribert kupiti hišo vdove Anto- na Tomaža Linharta v današnji Streliški ulici št. 24. Ljubljanski magistrat je predla- gal ugodno rešitev te prošnje, češ da v Ljub- ljani takega laboratorija še ni in da bi bilo to podjetje v splošno korist.'" Očitno je bilo , Jožef Ignac Fribert' le fingirano ime, ker je Linhartovo hišo kupil 1. julija 1798 župnik Pinhak, medtem ko je dobil dozdevni Fribert dovolilo za postavitev tovarne šele proti koncu julija istega leta.*' To domnevo potrju- je poročilo policijskega ravnateljstva v Ljub- ljani z dne 9. maja 1799, ki navaja, da je župnik Pinhak tovarno vitriola na kuplje- nem posestvu že večinoma dogradil.'^ Kmalu nato je začela obratovati Pinha- kova tvornica vitriola s firmo Jožef Ignac Fribert. S tem nazivom je zaprosila za na- slov »privilegirana tovarna«. Magistrat je zadevno poročal okrožnemu glavarstvu dne 9. januarja 1801 in predlagal, naj se »Fri- bertu« dodeli »izključni privilegij«, če se poteguje le za to, da bi bilo njegovo pod- jetje edina tvornica vitriola in kemičnih iz- delkov na Kranjskem in to »spričo z veli- kimi stroški postavljenega tovarniškega po- slopja«,'^ ki ga je v resnici postavil Pinhak. Tvornica je res dobila privilegij in nek uradni spis z dne 21. marca 1801 je naslov- ljen na »privilegirano tovarno vitriola v Ljubljani.«'^ Župnik Pinhak je bil velik špekulant. Pri svojih trgovskih poslih je nastopal zdaj pod svojim imenom zdaj pod firmo tvornice vitri- ola, kakor je pač kazalo. Da bi si preskrbel poceni kurivo, je zapro- sil leta 1800 magistrat, naj mu za rezanje šote odstopi primeren svet na Ljubljanskem barju. Dobil je 25 oralov barjanske zemlje na Volarju, toda s pogojem, da mora, ko bi tega sveta ne rabil več v ta namen, prositi za spremembo rabe.'* Dne 24. avgusta istega leta je vložila tvornica vitriola Jožef Ignac Fribert prošnjo na deželne stanove, da bi ji dali v zakup svoj travnik ob Grubarjevem mostu (na Prulah) za 10 let, da bi postavila ondi opekarno, ki bi jo kurila s šoto. Ta prošnja je bila 21. marca 1801 zavrnjena." Istočasno je prodajal Pinhak šoto drugim potrošnikom, pri čemer je nastopala kot pro- dajavka »privilegirana tvornica vitriola«.'^ Pinhak je bil tudi lastnik ladje za prevoz z Barja v Ljubljano. Skozi celo poletje 1802 jo je uporabljala uprava ljubljanske kaz- nilnice za prevoz šote za široko potrošnjo, pri čemer so služili kaznjenci kot delovna sila.'s . Spričo tako velikopoteznega industrijskega in trgovskega udejstvovanja v težkih časih Napoleonovih vojn je razumljivo, da je prišel Pinhak v finančne težave. Za posojilo v zne- sku 7100 goldinarjev, ki mu ga je dal njegov brat dr. Karel Pinhak, je izdal zadolžnico z dne 19. septembra 1801, s katero je zastavil 31 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Župnik Jožef Pinhak, »lastnik kemične to- varne v Ljubljani«, svojemu bratu tovarno in laboratorij z vsemi napravami in zem- ljišče na Volarju." Imel je še druge dolgove v domačih krajih in kot tovarna vitriola tudi v tujini. Ko je dunajsko podjetje Franc He- benstreit zahtevalo plačilo ostanka dolga v znesku 14-41 goldinarjev, je temu upniku tvornice vitriola pisal župnik Pinhak dne 20. septembra 1802 naslednje: »Gotovo vam je znano, da sem doslej vodil tukajšnjo tvor- nico vitriola pod firmo Jožef Ignac Fribert. Neugodni časi, ki so nastopili, popolno po- manjkanje bakra, izgube pri državnih vred- nostnih papirjih in visoke obresti za dolgove so me tako izčrpale, da mi je nemogoče na- daljevati z obratovanjem.^" Nato je tovarna vitriola v Ljubljani pre- nehala z obratovanjem in prišla v konkurz. Zgradba je bila prodana na javni dražbi dne 22. novembra 1803." O obsegu proizvodnje te tvornice niso ohranjeni podatki. V poslovnih krogih je mo- rala biti znana že iz razloga, ker je zapustila precej neporavnanih dolgov in so njeni upniki utrpeli veliko škodo. Zategadelj omenja »Leipziger merkantiles Adressbuch vom Jahre 1804«, da je tovarna modre galice »Fribert & Co.« v Ljubljani prenehala.^2 Enako navaja nekaj let pozneje Hoff, da je »kemična tovarna v Ljubljani« v dotedanjih vojnih periodah propadla.^^ Po Pinhakovi smrti (1814) je prišla v kon- kurz tudi tvomica vitriola v Šmarjeti pri Zagorju, last njegovega brata, pri kateri je bil tudi sam udeležen.^* III. INDUSTRIJA MILA Milo je izdelovalo v Ljubljani leta 1837 le sedem milarjev v majhnih obratih, v katerih je bilo zaposlenih skupno pet pomočnikov. V letu 1860 je bilo le še pet takih mojstrov. Prvo tovarno mila sta ustanovila leta 1861 Partei in Zeschko na Poljanski cesti (danes številka 16). Obratne naprave so bile kolav- dirane dne 31. januarja 1861. To podjetje ni bilo kos konkurenci dunajskih in tržaških tovarn. Že leta 1864 ni bilo več v obratu in sta lastnika dala hišo v zakup Karlu Scheid- lerju, ki je nameraval postaviti v njej to- varno vžigalic.^" IV. TOVARNE KISA V Ljubljani je ustanovil prvo tovarno kisa v začetku leta 1845 J. Globoonik in sicer v šempetrskem predmestju št. 22 (danes Tru- barjeva cesta 38). Izdelovala je vinski kis,; esenco vinskega kisa in kis iz dišavnih ze-; lišč.^" Drugo tovarno te vrste sta ustanovila j Janez Julij Kane in Janez Baumgartner.; Bila je tako pomembna, da sta dobila 6. aprila i 1854 deželno tovarniško koncesijo.^' ' v. INDUSTRIJA NETIL IN VŽIGALIC Od primitivnega vžiganja z drgnjenjem polen in čuvanjem žerjavice pred ugasnit- vijo je trajalo dolgo časa, da je človek izna- šel način hitrega vžiganja. Od XIV. stoletja naprej so vžigali s pomočjo jekla, kresilnega kamna in ostružkov. Proti koncu XVII. sto- letja so uporabljali namesto ostružkov kre- silne gobe. Ta način vžiganja je ostal v splošni rabi do četrtega desetletja XIX. sto- letja, ko so začeli uporabljati žveplene klinčke, žveplenke ali vžigalice. Za vžiganje so uporabljali luknjičasto gobo (Polyporus fermentarius), ki je rasla posebno na starih bukovih deblih. V začetku XIX. stoletja so tudi na slovenskem ozemlju nabirali te gobe. Pojavili so se tudi podjetniki, ki so izkori- ščali celo odpadke teh gob za izdelovanje umetnih kresilnih gob v listih. Tako »tovar- no« kresilnih gob je ustanovil Alojz Kutiaro v Ajdovščini in ljubljanski trgovec Janez Kristijan Kane v Planini pri Postojni. Po- stopek pri izdelovanju teh umetnih kresilnih gob je bil naslednji: neporabne odpadke kresilnih gob so zmleli v prah, ki so ga z dodatkom vode pretvorili v testo. Testu so prilivali vedno več vode in so končno s po- sebnimi kalupi zajemali plavajočo maso v obliki listov. Te liste so stiskali med volne- nim blagom in nato dobro sušili. Čeprav je bila ta kresilna goba v listih prekompaktna in zategadelj slabša od pristne gobe, je šla vendar v promet, ker je bila cenejša. Niso je prodajali le na domačem trgu, ampak so jo tudi izvažali na Tirolsko, na Bavarsko, v Švico, v Strassburg, v Italijo in v druge de- žele. Na stotine revežev in otrok je imelo nekaj zaslužka iz nabiranja gob v gozdovih med Ajdovščino in Postojno.^^ Kane je prenesel leta 1828 svojo tvornico v Ljubljano. Njeni prostori so bili na današ- nji Titovi cesti št. 36 na vogalu Pražakove ulice. Leta 1829 je dobil Kane patent za dobo 5 let za svojo iznajdbo izdelovanja dišeče lužene kresilne gobe. Leta 1833 je zaposloval 15 delavcev. Umrl je 12. decembra 1834, na- kar je tvornica prenehala.^' Še preden je prenehala Kančeva tvornica, je napredek tehnologije omogočil vžiganje brez jekla, kresilnega kamna in kresilnih 32 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA gob. Pojavile so se prve vžigalice, čeprav z uporabo zdravju škodljivega fosfora. Prvi, ki se je v Ljubljani lotil izdelovanja kemičnih vžigalnikov, je bil Josip Hufnagel iz Gradca, ki je dobil 22. novembra 1846 potrebno dovolilo. Njegova tovarna je bila v Krakovskem predmestju v Gradaški ulici št. 8. Hufnagel se ni preselil v Ljubljano, živel je naprej v Gradcu. Zaradi nekega po- žara v Krakovskem predmestju mu je bilo 3. decembra 1849 ukazano, da mora preme- stiti svojo tvornico izven mesta. Podoba je, da je zaradi tega tovarno opustil, ker se po- zneje nikjer več ne omenja.'" To je tembolj verjetno, ker je že marca 1850 Ferdinand Wetsch vložil na okrajno glavarstvo prošnjo, da bi mu dovolilo izdelovanje vžigalic. Za postavitev tovarne je sklenil 21. februarja 1851 družbeno pogodbo, s katero so postali njegovi družbeniki Kari Holzer, Ferdinand Fichtenau in Franc Hing. Dne 13. marca istega leta je razpravljal občinski svet o njegovi prošnji za postavitev tovarne. Wetschu ni bilo sojeno, da bi ta načrt izvr- šil, ker je umrl 23. maja istega leta.'^ Po njegovi smrti so postavili njegovi družbeniki z dovoljenjem magistrata na ljubljanskem polju za šempetrskim predmestjem, tam, kjer stoji danes hiša v Slomškovi ulici št. 20, poslopje za tovarno vžigalic in dobili od ma- gistrata uporabno dovoljenje. Dne 1. novem- bra 1851 je bila tovarna že v obratu.'^ Okto- bra 1852 je odredil magistrat, da bodo letni sejmi za konje in rogato živino v bodoče v Kravji dolini na prostem polju poleg tovarne vžigalic.'* Podoba je, da je prešla ta tvornica leta 1852 v last Ludvika Hyacinta Reddija, trgovca z železnino in špecerijo v Ljubljani. Toda že decembra istega leta je bil otvorjen stečaj nad njegovim premoženjem in je bil narok za volitev upniškega odbora določen na dan 11. aprila 1853.Ce navaja ljubljan- ska zbornica za trgovino in obrt v svojem poročilu za leto 1852, da obstajata v Ljub- ljani dve tovarni vžigalic, sloni to brez dvo- ma na pomoti.'" Sicer so navedbe zbornice tudi v poročilih za naslednja leta pomanjk- ljive. V svojem leta 1857 objavljenem poro- čilu za leta 1854 do 1856 ne omenja tvornice vžigalic v Ljubljani, čeprav je brez dvoma obstajala.'^ Sele v svojem poročilu za leto 1870 navaja, da je nastala leta 1854 Jožef Reddijeva fabrika za netila in da je leta 1858 prenehala fabrika za netila »Ludvika Reddija in tovarišev«. Ko je bil zaključen stečajni postopek nad premoženjem Ludvika Reddija, so bržkone leta J854 prevzeli tovarno njegovi ožji sorod- niki in začeli zopet obratovati. Zbornica ome- nja, da je leta 1854 nastala tovarna za netila Jožefa Reddija.'* V arhivskih virih je pa na- veden v letih 1854 in 1855 kot tovarnar vži- galic Vincencij Reddi. Leta 1854 je ta »tovar- nar vžigalic« sklenil z upravo kaznilnice na ljubljanskem gradu pogodbo, s katero se je obvezal staviti na razpolago ves za izdelavo tokov za vžigalice potreben material in pla- čati kaznjencekn, za izdelavo vsakih 1000 kosov tokov 7 krajcarjev. Namestništvo je to pogodbo odobrilo dne 21. maja 1854. Tudi v letu 1855 je bilo 20 kaznjencev zaposlenih z izdelovanjem teh tokov za isto tovarno. Toke so izdelovali iz robatega debelega ru- menega papirja.'8 Ta tovarna vžigalic je prenehala z obratom leta 1857, nato je kupil tovarniško zgradbi' Miha Ambrož in postavil na tem mestu parni mlin.« Tovarna vžigalic v Ljubljani je bila maj- hen obrat, zaradi česar ni mogla uspevati spričo premočne konkurence pomembnih podjetij v drugih avstrijskih deželah, poseb- no dunajskih in čeških. Tovarna vžigalic v Sušicah na Češkem je zaposlovala leta 1840 že okoli 400 delavcev.*' Da je bila nerenta- bilnost razlog za opustitev ljubljanske to- varne, je potrdil tudi ljubljanski magistrat, ki je na vprašanje goriškega magistrata od- govoril dne 11. aprila 1862, da je sicer obsta- jala v Ljubljani tovarna vžigalic, da je pa bila opuščena zaradi malenkostnega donosa.*^ Izdelovanja vžigalic v Ljubljani so se kmalu nato lotili tuji podjetniki. V začetku leta 1864 se je pojavil s tem namenom Karel Scheidler, tovarnar vžigalic na Dunaju. Vzel je v zakup hišo na Poljanski cesti (danes št. 16), v kateri je bila leta 1861 ustanovljena tovarna mila Partei & Zeschko.*' Dne 24. III. 1864 je vložil Scheidler prošnjo, da bi mu magistrat dovolil izdelovanje vžigalic v tej hiši. Bil je odbit zaradi ugovora sosedov, ki so se bali nevarnosti požara in škodljivih žveplenih hlapov. Dne 12. junija istega leta je zaprosil Scheidler, da bi se mu dovolila postavitev tovarne za poslopjem bivše rafi- nerije sladkorja. Zadevno dovoljenje mu je bilo izdano 18. junija 1864. Lastnik v ta na- men izbranega zemljišča je bil William Mo- line, bivši ravnatelj bombažne predilnice. Scheidler je kupil to zemljišče in postavil svojo tovarno v današnji Potočnikovi ulici št. 2 na vogalu Poljanske ceste št. 69." Dne 1. juHja 1864 sta sklenila Ana Scheid- ler in Rudolf Böhm družbeno pogodbo in naslednjega dne je bila vpisana v trgovin- skem registru tvrdka »Ljubljanska tovarna netil (Laibacher Zündwarenfabrik) Scheid- 33 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ler & Böhm v Ljubljani«.*^ Ze iz skromnega obsega poslopij je razvidno, da je bila tvor- nica majhna. Po navedbah samega Scheid- lerja bi zaposlovala pri polnem obratu 5 do 6 moških in 26 deklic, kar je bilo nezadostno za množično izdelovanje proizvodov, name- njenih široki potrošnji.*" Razen tega nova tvrdka ni imela zadosti kapitala. Celo prejšnjemu lastniku zemljišča je ostala dolžna na kupnini 1500 goldinarjev, za kateri znesek se je Moline vknjižil. Pod- jetje ni uspevalo. Junija 1865 ga je kupil Avgust von Griesheim. Tudi novemu lastniku je primanjkovalo lastnih finančnih sredstev. Dne 31. januarja 1866 se je vknjižil na to- varno baron Julij von Griesheim za posojilo v ogromnem znesku 14.403 goldinarje. Pod- jetje ni zmoglo tako velikih bremen. Od Griesheima ga je kupil dne 6. marca 1866 Kari Andrecht iz mesta Kassel v Nemčiji, ki ni nadaljeval z izdelovanjem vžigalic. To- varniška poslopja in naprave je od njega kupil oktobra 1866 Franc Bogomir Czap, tovarnar vžigalic v Jihlavi na Moravskeni. Tovarna je začela zopet obratovati kot po- družnica Czapovega podjetja v Jihlavi. Tudi Czap je ostal na kupnini dolžan 3500 goldi- narjev, za kateri znesek se je Andrecht vknji- žil na tovarniških nepremičninah.*' Franc Bogomir Czap je odstopil tovarno leta 1872 svjoemu sinu Gustavu. Dne 13. sep- tembra 1873 je bila vpisana v trgovinski re- gister kot samostojno podjetje. Novi lastnik, ki je začel v času velikega avstrijskega fi- nančnega poloma, ni imel več sreče kot nje- govi predniki. Že leta 1876 je prišel v stečaj. Leta 1878 je izdražil nepremičnine ljubljan- ski trgovec Adolf Hauptmann. Šele leta 1896 je v istih prostorih začela zopet obratovati tovarna vžigalic Alojzija Cerneta. Njegova tvrdka je bila registrirana 9. oktobra 1896 pod nazivom Gustava Czapa naslednik Aloj- zij Cerne. Tudi ta je bil tako zadolžen, da je bil leta 1903 razglašen nad njegovim pre- moženjem stečaj. Dne 24. avgusta 1903 je bila njegova tvrdka izbrisana iz trgovskega regi- stra.*8 Po toliko peripetijah je s tem prenehala ta zadnja ljubljanska tvornica žveplenih klin- cev, ki so jo Ljubljančani imenovali na krat- ko »klincfabrika«, izraz, ki se je za poslopja, v katerih je delovala, ohranil do danes. 4 OPOMBE I 1. Drž. a. LRS, Gub. a., fasc. 43, 1787—1791. 2. Amtsblatt zur L. Z. od 22. maja 1830. — 3. j Drž. a. LRS, nam. a., fasc. 21-2 (1854), Bericht] der Handels- und Gewerbekammer Lailsach für! das Jahr 1853, str. 56; Jože Sern, Razvoj papir- nice Vevče, Ljubljana 1956, str. 23—27. — 4. Jože Šorn n. o. m. str. 27. — 5. Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer Laibach für das Jahr 1870, str. 290. — 6. Trgovinski register. — 7. I. Slokar, Geschichte der österr. Industrie, str. 556. — 8. I. Slokar n. o. m. str. 560 si. — 9. Fr. Kidrič, Jožef Pinhak v SBL. — 10. Mestni a., Reg I, fasc. 151. — //. R. Andrejka, Najsta- rejše ljubljanske industrije, Kronika III, str. 133, 134. Trditev Andrejke, da bi bil Fribert družbe- nik in tehnični vodja tvornice, ni nikakor ute- meljena. — 12. Mestni a., Reg I, fasc. 63. — 13. Mestni a.. Reg I, fasc. 148. — 14. Drž. a. LRS, Nov. stan. a., fasc. 38, No 458. — 15. Andrejka n. o. m. str. 135. — 16. Drž. a. LRS, Nov. stan. a., fasc. 38, No 458. — 17. Poziv z dne 11. febr. 1801 v Beilage zur L. Z. 1801 No 15. — 18. Mestni a.. Reg L, fasc. 95. — 19. Drž. a. LRS, Relaten- buch deren beim Magistrat der Stadt Laibach vorgemerkten Schulden, Tom 10, lit X, 6. — 20. Drž. a. LRS, Relatenbuch, Tom 11, bt J, 2—3. — 21. Andrejka n. o. m. str. 179 in 180. — 22. Radics, »Krain im merkantilen Adressbuch von Jahre 1804« v Argo 1893. — 23. Heinrich Georg Hoff, Historisch - statistisch - topographisches Ge- mälde vom Herzogthume Krain, Laibach 1808, str. 141 sl. — 24. Andrejka n. o. m.. Kronika III, str. 180. — 25. Mestni a., Reg I, fasc. 745 in codex XX/6. — 26. Intelligenzblatt zur L. Z. od 15. ja- ntarja 1845. — 27. Mestni a., fasc. 20, 1853—, Drž. a. LRS n. o. m., fasc. 21-2. — 28. Keess Stephan, Darstellung des Fabricks- und Ge- werbswesens im österr. Kaisterstaate, Wien 1819, I, 304, 305, Illyrisches Blatt 1820, str. 23. — 29. Drž. a. LRS, K. k. Provinzial-Handelskommission, Statistik 1832—1852; Gub. a., fasc. 31, 1835/36, N 11, Mestni a., fasc. 40, 1827—1836, fasc. 20, 1827-1836, fasc. 40, 1837—1946. — R. Andrejka, Kančeva tvornica vžigalnikov v Ljubljani v Glas- nika muzejskega društva za Slovenijo 1936, na- vaja pomotoma, da je tvornica prenehala I. 1839. — 30. Mestni a.. Reg L, fasc. 427 in 558; Vrhov- nik, Trnovska župnija, str. 88, navaja pomotoma, da je to tovarno ugonobil požar. Enako ne drži trditev Andrejke (Kronika I, str. 58), da je ob- stajala ta tovarna okoli leta 1822 in da je okoli leta 1837 pogorela. — 31. Mestni a.. Reg I, fasc. 559, in zapisnik mestnega sveta z dne 13. marca 1851. — 32. Amtsblatt zur Laibacher Zeitung od 17. oktobra 1851. — 33. Mestni a.. Reg I, fasc. 559. Ne drži trditev R. Andrejke (Razvoj ljub- ljanskih industrij med 1859 in 1869 v Kroniki VI, str. 91), češ da je trgovec Ludovik Reddi zgradil leta 1851 to prvo tvornico vžigalic v Ljubljani. — 34. Mestni a., Reg I, fasc. 561, Anhang zur Laibacher Zeitung od 29. oktobra 1852. — 35. Amtsblatt zur Laibacher Zeitung od 21. decembra 1852, Drž. a. LRS, registri namestništva. — 36. Bericht der Handels- und Gewerbekammer Lai- bach über den Zustand des Handels- und der Industrie im Jahre 1852 (Laibach 1853), str. 83. — 37. Bericht der Handels^- und Gewerbekammer Laibach über die Zustände in den Jahren 1854, 1855 u. 1856, Laibach 1857. — 38. Statistično' po- 34 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ročilo zbornice za trgovino in obrt v Ljubljani i za leto 1870, Ljubljana 1872. — 39. Drž. a. LRS,; nam. a., fasc. 33-8, in registri namestništva j 1852—1854. — 40. Andrejka, Razvoj ljubljanskih industrij med 1859 in 1869 v Kroniki VI (1939), str. 91, Novice 1858, str. 145. — 41. Slokar L, Geschichte der österr. Industrie, str. 573. — 42. Mestni a., Reg I, fasc. 745. — 43. Mestni a., codex XX/6. — 44. Mestni a.. Reg I, fasc. 745. — 45. Trgovinski register. — 46. Mestni a.. Reg I, fasc. 745. — 47. Drž. a. LRS Zemljiška knjiga, Gult St. Peter, tomus I, fol. 185 in 186. — 48. Zemlji- ška knjiga. Trgovinski register; Mestni a., knjiga hiš, Statistična poročila Zbornice za trgovino in obrt Ljubljana za leta 1870, 1875 in 1880, ki na- vajajo nekoliko netočnih podatkov. 35