586 Zagorska; Zaobljuba. '< Zaobljuba. (Zagorska.) Bleda, vitkorasla deklica je klečala ob smrtni postelji svoje matere. Bledo lice je pokrivala /, rokami ter skrivala v mehke posteljine bla- zine . . . Včasih se ji je iüvil iz srca globok vzdihljej ; sicer je pa bila v sobi gluha, mrliška tišina. »Ana«, izpregovurila je za nekaj časa bolnica ter uprla osteklenole oči v deklico. Ta se je zganila. Dvignila je glavico ter se ozrla na mater, ki se Ji je zdela zdajci zelo razburjena ... »Ana, ali me ljubiš«, ponovila je bolnica ter proseče pogledala na- ravnost hčerki v oko. »Mati«, izpregovorila je deklica, ustala nagloma ter krčevito prijela bolnico za viat. Bolestno se je žena nasmehnila, a kmalu ji je izginil smehljaj raz bledo lice in prejšnja toga se ji je iznova razlila po obličju. V očesu ji je zatrepetala solza, znanilka notranje boli. »Če me res ljubiš Ana, usliši mi slednjo prošnjo...« Ana je vztrepetala ter sklonila kodravo glavico bliže k materinemu vzglavju. »Ana, ali uslišiš prošnjo — izpolniš li obljubo, da je ne ponesem neizpolnjeno s seboj v grob...?« In skušala je s pogledom ujeti nem odgovor... »Obljul)a, — oh nesrečna zaobljuba ! — Velevala mi je drugam, — Anica, jaz bi ne smela biti tvoja mati!« Ta hip je bolnica skoraj srpo [)ogledala deklico, ki je trepetala, liki trepetlika v večernem zraku ... »Ana — jaz bi se ne smela poročiti s tvojim očetom, obljuba mi je velevala dalje, dalje, a bliže k altarju . . .« Deklica je nižala in nižala glavo, dokler se ji ni sklonila pi"av na ])rsi ... »Ana — ali veš, zakaj sem te dala v pripravnico?« govorila je bolnica z glasom, ki je razodeval neko hrepenenje . . . Ana je zrla nepremično pred se, ne zavedajoč se, kaj ji je rekla mati. »Ana, izuči se kmalu — še letos... In ali lahko pojdeš potem kot.. . namesto matere ... v samostan ... Ta hip je deklica povesila pogled, — jirebledela je, zatrepetala še huje, ter bolestno vskliknila . .. Zatem je pa zavladala v sobi tihota, ona gluha tišina, v kateri se zgrozi srce nad ... lastnimi utripljeji.. . »Ana, ah me ne ljubiš«, šepetala je bolnica iz nova. Zagorska : Zaobljuba. 58? Deklica je ilitela. Svetle solze so padale iia velo materino roko, vroče . . . kakor so priprele iz ljubečega, v tem hipu v neskončni boli plavajočega srca ... »Mati«, — vzdihnila je za nekaj časa Ana ter se zgrudila na koleni ... Zunaj je viharna jesenska noč. Na drevesu je šumelo listje — ter vršelo, tajno vršelo. Rezki jesenski veter je žvižgal okolu hiše. — Lučna oknu je ugasnila in v sobici je bila tema ... Ni li bilo luči treba dvema srcema, ki sta odmirali življenju ? — - — — Za nekaj trenutkov je ob brleči sveči ugasnilo oko nesrečne matere ... Deklica je vstala, pokrepljena z materinim blagoslovom — a duša ji je bila potrta, — kakor obtežena z velikim grehom. . . Mirno, skoro neobčutno je stala nekaj časa pozneje ob visokem odru, kjer je spavala mati mirno, pokojno. — Zdelo se ji je, da jo gleda istinito, proseče — in da ji usta govore poslednjo i)esedo : »Bog te blagoslovi«. — — Pokleknila ji je ob vznožju ; pokrila glavo z rokami — ter molila dolgo goreče, j)obožno... Je 11 prosila pokoja materi — v gomili — ali sebi, ve le On, ki je slišal njene prošnje ! — Nemo je stala dva dni pozneje Anica ob materinem grobu. Oče je glasno plakal — sorodniki so tarnali — a njej ni kanila ni ena solza na bledo lice. In ljudje so nejevoljni zmajevali z glavami, kako mora biti človek tako neobčuten ob tako grenkem trenutku ! Dva groba, velika, široka groba videla je Anica zevati pred seboj ! Zdelo se ji je ... da stopa vi(nj i sama ter da bobni gruda nanjo ... in da se zapira gomila zanjo . . . Nopremiei.o je pa v istini zrla na materino krsto, ki je izginjala vedno bolj pod zamolklo padajočo rušo. Vrnila se je z grobov. Molče je šla v sobico, pokleknila pred sve- tim razpelom ter se tam izjokala, iz srca razjokala I Zatem je sedla k pisalni mizi odprla predalček ter vzela iz njega papir in pero... a pisala ni, kakor je bila namenila. »Ne morem in vendar moram! — A osrčila se je kmalu, — vzela pero pomočila je prav na dno v črnilnik — a zatem pisala drobne vr- stice, katerih tresoče poteze so bile dosti značilne v notranji njeni raz- burjenosti ... Dragi Ivan ! Oprosti tem vrsticam, kratkim a usodnim ! Oprostil mi bodeš tem raje, če Ti poročam, da je to moje zadnje pismo I Ločiva se v življenju ... dragi... odi)U8ti, ne morem drugače ! Ob smrtni uri moje matere je umrla v mojem srcu za Te vsaka ljubav . .. 588 moralo je biti tako. — Mene vc/.e ol)ljni)a . .. /a bodoče življenje v sa- mostanu . . . Od si-ca ti želim sreče — mnogo sreče! Zabi me, kakor i jaz Tebe pozabljam in moram pozabiti ! Poslednji pozdrav ! Tvoja odkritosrčna Ana... Pred nekaj leti je bilo. — Pozno so peli zvonovi v samostanski cerkvi. — Zunaj pred vrati se je gnjetla množiea ljudij, ter nestrpno pričakovala, — kdaj prineso venkaj krsto. — Tudi jaz sem se bližala radovednim gledalcem, a ne iz radovednosti — gnalo me je gorko hre- penenje videti še enkrat — k legi njo, znanko, — ki je ležala na mr- tvaškem odru. Pred dvema letoma so se zaprla za njo samostanska vrata, danes ji je prost izhod na — grobje ! Zdelo se mi je, da jo vidim pred sabo, zdelo se mi je, da sediva skupaj v šolski sobi !... Govori mi o Ivanu, dragem svojem Ivanu, ter ogleduje zlat prstanek na roki. .. »Z Bogom Ivan, z Bogom svet«, zdi se mi, da sepečejo njena usta... Gledam jo... kako trpi molče, — poljubujoč zlat križec, kate- rega gorko ])ritiska na usta .. . In zopet jo vidim, kako kleči |)red oltarjem . . . glas se ji trese, telo drhti... ko izgovarja slovesno obljubo... Bridki in žalni spomini m; objamejo dulia... vSpominjam se njega, nesrečnega Ivana, ki morda, ne vedoč, da je preminula Ana — kleči osamel v tihi celici in moli! A tačas ine iz tužnih sanj vzbudi to/ni pogrebni spev. Molče sem šli za krsto, — le zdaj pa zdaj sem si obrisala roso z očesa. — Za Ano pa mi je srce gorko naročalo: »Spavaj mirno!«