NAŠ DALJNJI BLIŽNJI SVET Tadeusz Rožewicz Spominjam se nekoč so liriki pisali liriko lahko še mnogo mnogo let pišemo pesmi lahko pa tudi delamo druge stvari Ničesar ne tolmači ničesar ne pojasnjuje ničesar ne izreka ne obsega celote ne izpolnjuje upanja ne ustvarja novih pravil igre ne hodi na zabave ima zarisan krog ki ga mora zapolniti če ni ne ezotenčna če ni niti izvirna če tudi ne preseneča potem pač mora biti tako uboga lastno nujnost z lastno možnostjo in omejenostjo izgublja sama s seboj MOJA POEZIJA 101 Pesmi ne nadomešča druge druga je zamenjati ne more vsem na stežaj odprta in brez skrivnosti ima veliko nalog ki jih nikoli ne obvlada LUNA SIJE Luna sije ulica prazna luna sije človek beži luna sije človek se zgrudi človek ugasne luna sije luna sije ulica prazna obraz mrtveca mlaka vode TUJE Dež je samoten Tako je pač z vsem po tej vojni sam odpad Mati ki so me po porodu ločili od nje je kot kamen Nekoč me je nosila zdaj nosi - tujka -boren šop korenja in tako pač greva vsak svojo pot 102 Tadeusz Roževvicz V očeh same solze usta skremžena — tako vidim ljudi od daleč ne morem se vzdigniti z zemlje do neba dež je samoten in čist pada in se dviga višje in višje OSNUTEK SODOBNE LJUBEZENSKE PESMI In vendar opisujemo belo najbolje s sivim ptico s kamnom sončnice v decembru prve ljubezenske pesmi so opisovale telo opisovale so to in ono na primer trepalnice in vendar naj bi rdeče opisovali s sivim sonce z dežjem mak v novembru usta z nočjo najbolj nazorno opisovanje kruha je opisovanje lakote vsebuje vlažno luknjičavo sredico toplo notrino sončnice ponoči prsi trebuh Kibele bedra presoj no kot izvir čisto opisovanje vode je opisovanje žeje pepela 103 Pesm puščave prikliče v spomin fatamorgano oblaki in drevesa stopijo v zrcalo vode Pomanjkanje lakota odsotnost telesa je ljubezenska pesem dovolj danes MED MNOGIMI POSLI Med mnogimi zelo nujnimi posli sem pozabil na umiranje z lahkoto sem zamujal to dolžnost ali pa sem jo opravljal površno od jutri dalje pa se bo vse spremenilo z vso skrbjo bom pametno optimistično brez potrate časa začenjal umirati NIČ V PROSPEROVEM PLAŠČU Kaliban suženj zmožen človeške govorice čaka z gobcem v prahu z nogami na nebu ovohava človeka čaka nič ne pride nič v Prosperov čarovni plašč nič iz ulic in ust s prižnic in z zvonikov nič iz zvočnikov imenujte nič nič nič poraja nič nič ne vzreja nič nič živi razkošno v niču nič ne čaka na nič nič grozi nič obsoja nič pomiloščuje MOJE Moje telo TELO tale štiridesetletna domača žival polna hrupa odpira daje nejasna znamenja pomlad in v somraku me v oblake ovijajo težki beli ptiči z okroglimi slepimi prsmi kričijo in udarjajo s perutnicami Luč riše zjutraj z ogljem materin prsteni obraz ZJUTRAJ 104 Tadeusz Roževvicz 105 Pesmi Pod ploščo je prižgan hišni ogenj pokajoče veje smolnat duh polen ogenj se razgoreva in prasketa V oknu vidim nebo na nebu sonce obkrožajo me vaši obrazi vaše poteze se nič več ne ponovijo PESEM NAPISANA ZJUTRAJ Pišem tole pesem v mehko sivem v brezlučno tihem kakor v rastoči krogli plesen papir brezbarven pod mojo dlanjo brezlesen redči se mrtveci so presojni skozi nje vidim velika mesta usta mizo knjigo vrč rumeno rožo slišim smejanje vse izginja se vnovič strnjuje in bohotno prerašča svet NOVA PESEM Moj sin se prebuja kaj delaš sprašuje 106 Tadeusz R6žewicz jaz jaz nič ne delam odgovorim poslušam v sebi jalov glas nekdo pride zbriše vas s površja zemlje govorečo plesen zakrivam pred njim pusti obraz popravljam novo nepotrebno pesem Prevedel Dušan Ludvik