165 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva USTVARJANJE MEJE Z ITALIJO IN VLOGA POPISOV PREBIVALSTVA Nevenka Troha NOVEMBER 1918–APRIL 1941 Primorska danes pomeni območje med rapalsko mejo iz leta 1920 in slo- vensko zahodno etnično mejo. Z izjemo beneških Slovencev, ki živijo v dolinah rek Nadiža, Rezija in Ter, ki so bili priključeni Kraljevini Italiji že leta 1866, so primorski Slovenci do konca 1. svetovne vojne živeli v okviru avstrijskega dela habsburške monarhije. Tam je živelo tudi več sto tisoč Italijanov, ki so se hoteli združiti z matično državo. Te njihove iredentistične težnje je italijanska država ne le podprla, ampak jih je presegla z imperialističnimi zahtevami, ki jih je postavila leta 1915 v tajnem Londonskem paktu kot pogoju za svoj vstop v vojno na strani antantnih sil. Po pooblastilu držav Antante je italijanska vojska v začetku novembra 1918 najprej zasedla avstro-ogrsko ozemlje do črte, določene z Londonskim pak- tom, nato pa jo je sredi novembra 1918 prekoračila in zasedla tudi del logaškega 166 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje okraja v deželi No tranjski. Za italijansko prebivalstvo Julijske krajine (ta je po priključitvi Reke leta 1924 obsegala italijanske pokrajine Gorica, Trst, Pulj in Reka, torej celotno ozemlje med rapalsko mejo in avstro-ogrsko-italijansko mejo iz leta 1915) je prihod Italije novembra 1918 pomenil odrešitev, za tamkajšnje Slovence in Hrvate pa je bil prava tragedija. Italijanska zasedbena oblast je z ostrimi ukrepi skušala zabrisati prisotnost slovanskega življa in prikazati svetu ter posebej pogajalcem na mirovni konferenci popolnoma italijansko Julijsko krajino. Ob tem je podpirala in izrabljala nastajajoče fašistično gibanje in njegov terorizem. Prva večja fašistična akcija, ki je simbolizir ala dotedanje in prihodnje odnose italijanske države do slovenske in hrvaške manjšine, je bil požig osred- njega sedeža slovenskih ustanov Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Na mirovni konferenci v Parizu zmagovite antantne sile niso našle rešitve za razmejitev med Italijo in novonastalo Kraljevi no Srbov, Hrvatov in Slovencev. Jugoslovanska diplomacija je stala na stališču, da Italija dobi Furlanijo do črte Krmin-Gradišče ob Soči-Tržič, Trst in zahodna obala Istre pa naj se izročita v arbitražo ameriškemu predsedniku Woodrowu Wilsonu, ozemlje vzhodno od te črte ter vso jadransko obalo z otoki pa naj dobi Kraljevina SHS. Italija pa je zahtevala ne le črto Londonskega pakta, ampak tudi Reko, ki jo je 12. septembra 1919 s svojimi enotami nelegitimno zasedel Gabriele D’Annunzio, sicer zname- niti pisatelj in pesnik. 14. aprila 1919 je predsednik Wilson, ki je zastopal načelo razmejitve po čim bolj razpoznavnih etničnih mejah, predložil črto, ki je na severu od meje z Avstrijo do Nanosa tekla po razvodju (ali londonski črti) mimo Senožeč na Učko, do izliva reke Raše v morje. Za Reko je pozneje predlagal samostojno državo, Italiji pa je prisodil še labinski okraj, lošinjske otoke, Vis in Palagružo. Ta kompromisni predlog med etnično razmejitvijo in italijanskimi zahtevami je jugoslovanska delegacija odbila. Odklonila ga je tudi Italija, ki pa ga je nato upo- rabila v popolnoma drugačnih okoliščinah med mirovnimi pogajanji po drugi svetovni vojni kot predlog, ki naj bi ustrezal etnični razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo. Rešitev vprašanja je bila nato prepuščena neposrednim poga janjem med državama. Na beograjsko vlado sta pritiskali Francija in Velika Britanija, ki ju je vezal Londonski pakt; bila pa je šibka tudi zaradi Wilsonovega odhoda, zaradi izgube južne Koroške, ki se je s plebiscitom pridružila avstrijski republiki, in zaradi notranjih nasprotij komaj zedinjenih narodov. Da bi zagotovil državi dobre odnose z močno sosedo, je bil kralj Aleksander za hitro rešitev jadranskega vprašanja, tudi za ceno velikih teritorialnih žrtev, ki pa niso zadevale Srbov. Dne 12. novembra 1920 je bila tako podpisana Rapalska pogodba, ki je odstopala od meje, kakršno je določal Londonski pakt tako, da je v korist Hrvatov prepuščala 167 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva Jugoslaviji Dalmacijo razen Zadra in otokov Lastovo in Palagruža, na severu pa je v škodo Slovencev celo prekoračila londonsko črto in potekala po razvodju med Jadranskim in Črnim morjem. Reka je postala samostojna država. Rapalsko pogodbo je »nadgradila« Rimska pogodba 27. januarja 1924 med takrat že faši- stično italijansko in jugoslovansko vlado, ki naj bi popravila zaradi izgube veli- kega dela Dalmacije »pohabljeno« italijansko zmago v prvi vojni in s katero je Italija priključila dotlej neodvisno Reko. 479 Poleg Goriško-Gradiščanske dežele, Trsta in Istre je tako pod Italijo prešel tudi širok pas Notranjske iz dežele Kranjske, na severu pa Kanalska dolina s Trbižem iz dežele Koroške, ki jo je Italiji 10. novem bra 1919 prisodila senžer- menska mirovna pogodba. Italija je tako priključila tudi popolnoma slovenska ozemlja, v celoti pa po štetju iz leta 1910 421.000 oseb z italijanskim in 480.000 ali 52,2 % s slovenskim ali hrvaškim pogovornim jezikom. Med njimi je bilo kakšnih 320.000 Slovencev, ki so skupaj s 34.000 Beneškimi Slovenci v Videm- s ki pokrajini tvorili dobro četrtino slovenskega naroda, medtem ko je z njimi naseljeno ozemlje predstavljalo tretjino vsega slovenskega etničnega ozemlja. 480 Četrtina slovenskega naroda je bila tako prisiljena sprejeti italijansko državo, ki je Slovence in Hrvate v svojih mejah obsodila na italijanizacijo ali na nacionalno smrt. 481 To pa ji je slabo uspevalo, saj je tajni popis t. i. allogenov ali drugorodnih prebivalcev kljub raznarodovanju in z njim povezanim izseljevanjem še leta 1936 na ozemlju Julijske krajine zabeležil 251.762 Slovencev. 482 V to število pa niso všteti Slovenci v Benečiji in Kanalski dolini, ki sta sodili v Videmsko pokrajino. Popis leta 1936 Slovenci Hrvati Zadrska pokrajina 1 4.591 Kvarnerska pokrajina (Reka) 25.179 26.013 Goriška pokrajina 129.185 13 Istrska pokrajina (Pulj) 28.887 103.924 Tržaška pokrajina 68.511 404 Skupaj 251.762 134.945 479 Kacin Wohinz, Meja z Italijo. 480 Podatki so bili večkrat objavljeni, npr. Novak, Zwitter (ur.), Oko Trsta, str. 141–152. 481 Kacin Wohinz, Slovenci v Italiji. 482 Kacin Wohinz, Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000, str. 27, 28. Podrobnejši podatki so zbrani v elaboratu Podatki štetja prebivalstva na Primorskem in v Istri od leta 1910 do 1956, ki jih je Nevenka Troha zbrala za potrebe dela Slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, neobjavljeno, hrani avtorica. 168 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje APRIL 1941–MAJ 1945 Italijanska okupacija t. i. Ljubljanske pokrajine aprila 1941 je skupaj z nemško in madžarsko slovenskemu narodu napovedala izumrtje. Vendar pa je italijanski napad na Jugoslavijo, ki ga je izvedla skupaj z nacistično Nemčijo in s katerim je Italija kršila ozemeljsko integriteto mednarodno priznane države, obenem odprl možnost spremembe rapalske meje v korist Slovencev in Hrvatov oziroma Jugoslavije. Jugoslovanska begunska vlada se je pri postavljanju zahtev po spre- membi meje skušala nasloniti predvsem na Veliko Britanijo, ki ji je dala tudi nekatera bolj ali manj jasna zagotovila. ZDA so ves čas ostajale bolj zadržane, v veliki meri tudi zaradi vpliva tamkajšnjih emigrantskih italijanskih krogov. Med drugim je jugoslovanska begunska vlada februarja 1945 izdala spomenico, v kateri je postavila pravično mejo z Italijo na spodnji tok Soče. Zahteve po Zedinjeni Sloveniji je vse od leta 1941 postavljalo tudi sloven- sko osvobodilno gibanje. 16. septembra 1943 je Vrhovni plenum OF razglasil Primorsko za del svobodne Slovenije in Jugoslavije, podoben sklep je sprejelo tudi vodstvo hrvaškega osvobodilnega gibanja za Istro, Reko, Zadar in otoke. Odloke o priključitvi je nato potrdil Avnoj na svojem 2. zasedanju novembra 1943. Jeseni 1944, ko se je vojna prevesila v zaključno fazo in ko se je utrdil tudi položaj nove Jugoslavije, je vodstvo jugoslovanskega osvobodilnega gibanja javno postavilo tudi konkretne zahteve po novih mejah, ki so se ujemale s slo- venskimi etničnimi mejami. Obenem so vodilni organi slovenskega osvobodil- nega gibanja konec avgusta 1944 sprejeli glavne usmeritve za delovanje ob koncu vojne, med njimi tudi sklep, da mora jugoslovanska osvobodilna vojska tako na zahodu kot na severu v Avstriji prva zasesti ozemlje vse do slovenske etnične meje. V okvir priprav na prevzem oblasti je bil 15. septembra 1944 ustanovljen Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje kot vrhovni obla- stni organ slovenskega osvobodilnega gibanja na ozemlju Italije. 483 MAJ 1945–OKTOBER 1954 Zahodni zavezniki in jugoslovansko osvobodilno gibanje se pred koncem vojne niso uspeli dogovoriti o mejni črti zasedbe. Enote 9. korpusa in 4. jugo- slovanske armade so 1. maja 1945 osvobodile in zasedle območje do Soče ter tam vzpostavile jugoslovansko vojaško zasedbeno oblast. Že 2. maja so na del spornega območja (v Trst, Gorico, Tržič) prišle tudi enote 8. britanske armade. Vrhovni zavezniški poveljnik za Sredozemlje feldmaršal Harald Alexander je 483 Več v Čepič, Guštin, Troha, Slovenija v vojni 1941–1945, str. 160–176, 249–258, 362–383. 169 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva od Tita zahteval, naj jugoslovanske enote zapustijo Trst, kar je slednji odklo- nil. Anglo-Američani, ki so se zavedali, da bi vsako zavlačevanje jugoslovanske zasedbe povečalo možnost, da bi se začasna zasedba spremenila v trajno, so tudi z grožnjo o uporabi oborožene sile še naprej zahtevali jugoslovanski umik. Spor so uredili s podpisom sporazuma v Beogradu 9. junija 1945, na osnovi katerega so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile na območje vzhodno od t. i. Morganove demarkacijske črte, ki je tekla bolj vzhodno od današnje slovensko- -italijanske meje. V coni A, ki je obsegala območje med Morganovo črto in ita- lijansko-avstro-ogrsko mejo iz leta 1915 (brez Kanalske doline) ter Pulj, je bila vzpostavljena anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava (ZVU), v coni B med Morganovo črto in rapalsko mejo pa Vojaška uprava Jugoslovanske armade za Slovensko primorje, Istro in Reko (VUJA). Takšna ozemeljska razdelitev je ostala do 15. septembra 1947, torej do uve- ljavitve sklepov Mirovne pogodbe med Italijo in zavezniškimi ter pridruženimi silami, ki je bila podpisana 10. februarja 1947, uveljavljena pa 15. septembra isto leto. Italija je kljub prizadevanjem, da bi dobila status zaveznice, namreč prido- bila le status sobojevnice in je bila ob koncu vojne tudi premagana država, ki je morala skleniti mirovno pogodbo. V pogajanjih je bilo ob vprašanju kolonij in reparacij najtežje rešljivo prav vprašanje italijanske vzhodne meje, za katero so si bile velike sile enotne, da jo je treba popraviti v korist Jugoslavije. Ostajalo pa je veliko vprašanje, kje in kako. T. i. tržaško vprašanje je postalo eno osrednjih, čeprav ne največjih vprašanj povojne Evrope. Tako Italija kot Jugoslavija sta bili sicer izključeni iz neposrednih dogovorov o prihodnji meji, ki so potekali med zunanjimi ministri ZDA, VB, SZ in Francije, in sta bili vezani na dejavnosti na mirovni konferenci. 484 Vendar je Jugoslavija tam nastopi la kot del zavezniške koalicije, Italija pa kot premagana država, zato so bile jugoslovanske zahteve v veliki meri upoštevane. Jugoslavija je vse od prvega zasedanja sveta zunanjih ministrov, ki se je začelo avgusta 1945 v Londonu, svoje zahteve utemeljevala z osvobodilnim bojem Slovencev in Hrvatov. Obenem se je v zahtevi po priključitvi Trsta, ki mu je pri- znavala italijansko večino, naslonila tudi na podporo tamkajšnjega italijanskega delavstva, ki se je za Jugoslavijo opredelil zaradi njene ljudske oblasti (komu- nizma). Med velikimi silami je zmotno računala zlasti na podporo Sovjetske zveze, saj je nastajajoča voditeljica enega od blokov upoštevala predvsem lastne globalne interese. 485 Jugoslavija je 15. septembra 1945 predložila memorandum z obširno zemljepisno, zgodovinsko, etnografsko in gospodarsko argumentacijo. 484 O diplomatskem dogajanju okrog t. i. tržaškega vprašanja v: Jeri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni; De Castro, La questione di Trieste; Duroselle, Le conflit de Trieste: 1943–1954. 485 Valdevit, La questione di Trieste; Troha, Komu Trst. 170 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje Vodja delegacije Edvard Kardelj je nato v svojem govoru 18. septembra zahteval nekdanjo avstro-ogrsko-italijansko mejo z nekaterimi popravki, za mesto Trst je predlagal status ene od federativnih enot oz. kasnejših republik, svobodni statut za tržaško pristanišče in olajšave v železniškem tranzitu. Vodja italijanske dele- gacije Alcide De Gasperi pa je takrat še vztrajal na integri teti Julijske krajine v okviru Italije, torej na rapalski meji. Kasneje je Italija od tega odstopila in pre- dlagala Wilsonovo črto iz leta 1919, ki so jo utemeljevali kot etnično črto, čeprav je bila kompromis med etnično črto in zahtevami Italije v Londonskem paktu iz leta 1915. Marca in aprila 1946 je komisija ekspertov štirih velikih sil na terenu preuče- vala narodnostna razmerja. Rezultat dela komisije so bili štirje predlogi, od kate- rih je bil Italiji najbolj naklonjen ameriški, najmanj pa sovjetski. Kot meja je bila, razen v delu, ki je pripadlo Svobodnemu tržaškemu ozemlju, sprejeta francoska črta. Predlog o kompromisu glede Trsta, ki z ustanovitvijo Svobodnega trža- škega ozemlja ni pripadel ne Italiji ne Jugoslaviji, je svet zunanjih ministrov spre- jel 2. julija 1946. Mirovna konferenca, ki je potekala med 29. julijem in 15. okto- brom 1946, je te predloge potrdila. 486 Svobodno tržaško ozemlje naj bi bilo raz- deljeno na občino Trst, ki bi imela poseben status, ter okraje Nabrežina (občine Devin, Nabrežina, Zgonik), Milje (Dolina, Milje, Škofija), Koper (Dekani, Koper, Pomjan), Piran (Izola, Korte, Piran) in Buje (Buje, Črni Vrh, Grožnjan, Novi Grad in Umag). 487 Mirovni sporazum, ki je skušal doseči t. i. etnično ravnotežje, ki pa je bilo razumljeno kot ravnotežje med državama in ne med narodi, je Jugoslaviji prisojal velik del zahtevanega ozemlja, razen Kanalske doline, Benečije in dela Goriške z Gorico. Hrvaška je leta 1947 z izjemo Bujščine priključila celotno etnično oze- mlje, Slovenija pa obsežna popolnoma slovenska območja v Posočju, na Krasu in Notranjskem. Italija ni izgubila le strateške rapalske meje, ampak tudi velik del območja, ki ga je zahtevala v popravljenem predlogu v okviru Wilsonove črte. Zlasti boleča je bila izguba Istre. 486 Besedilo mirovne pogodbe med zavezniškimi in pridruženimi silami ter Italijo: http://www.istrianet. org/istria/history/1800-present/ww2/1947_treaty_italy.htm (12. 2. 2018). 487 SI AS 1529, šk. 2. Marjan Mašera. Krajevne oblasti v STO-ju z vidika teritorialne razdelitve. 171 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva UPRAVA V CONI B JULIJSKE KRAJINE Ves čas obstoja cone B Julijske krajine je bila jasna delitev na območje, ki je bilo v pristojnosti slovenskih civilnih oblasti, in na tisto, kjer so bile pristojne hrvaške oblasti. Formalnih pooblastil na območju, ki je bilo pravno še vedno del italijanske države, slovenske (oz. hrvaške) oblasti sicer niso imele, pač pa so imele dejanski politični nadzor. Ta razmejitev je tekla po razmejitveni črti, ki sta jo že med vojno sprejeli vodstvi slovenskega in hrvaškega osvobodilnega gibanja. V okviru Znanstvenega inštituta Predsedstva SNOS je Fran Zwitter jeseni 1944 v spomenici »Meje Jugoslavije« zapisal, da je slovensko etnično območje na jugu omejeno z Dragonjo. 488 Za celotno cono B Slovenskega primorja je bilo ustanovljeno vzhodno-pri- morsko okrožje, razdeljeno na osem okrajev. Mesta Koper, Izola in Piran z večin- skim italijanskim prebivalstvom so imela poudarjeno upravno-politično samo- stojnost. Ker je imel Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko pri- morje in Trst (PNOO) sedež v Trstu, so v coni B Slovenskega primorja z odlokom PNOO 25. julija 1945 kot osrednji organ civilne oblasti ustanovili Poverjeništvo PNOO s sedežem v Ajdovščini, ki pa je delovalo že od začetka julija. Sprejemalo je pravne akte, tudi tiste z zakonsko močjo, in operativno vodilo celotno obla- stno dejavnost. 489 V coni B je bil tako dejansko vzpostavljen jugoslovanski sis- tem, ki pa je bil prilagojen izjemnosti stanja. Jugoslovanska zakonodaja se ni izvajala neposredno, ampak preko Poverjeništva PNOO in analognega organa za hrvaški del Narodnoosvobodilnega odbora za Istro. Povedna je razprava na seji Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije 21. februarja 1946, v času priprav na prihod mednarodne razmejitvene komisije, v kateri so izrecno razpravljali o položaju v slovenskem in hrvaškem delu cone B. 490 Cona B Slovenskega primorja je obsegala dve različni območji. Območja, ki so bila nato z mirovno pogodbo skupaj z delom cone A priključena Ljudski repu- bliki Sloveniji (4.189 km 2 ), so bila povsem slovenska. V slovenskem delu kasnejše cone B STO pa so bila mestna središča Kopra, Izole in Pirana leta 1945 skoraj popolnoma italijanska, medtem ko je bila okolica večinoma slovenska. Če pa pogledamo celotno prebivalstvo Okraja Koper, pa je bilo razmerje približno ena proti ena. Izseljevanje iz Koprskega okraja (podobno velja za Bujski okraj) med letoma 1945 in 1947, za razliko od ostale Istre, ni bilo množično. Po podatkih VUJE se je iz Okraja Koper v tem času ilegalno izselilo 1.617 ljudi, legalno pa 451, skupaj 2.068 ali 4,7 % prebivalstva. 491 488 SI AS 1643, fasc. 499/8. 489 Troha, Uprava v Slovenskem primorju. 490 Drnovšek, Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS, str. 60, 61. 491 SI AS 225, A 130. Letna poročila MNZ. Poročilo VUJE za leto 1951, 15. 1. 1952, priloženo letnemu poročilu MNZ LRS za leto 1951. 172 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje Podatki o narodnostni sestavi območij, ki so po mirovni pogodbi z Italijo ostala v Italiji oziroma bila priključena k Jugoslaviji 492 Območje, leta 1947 priključeno LR Hrvaški Hrvati Italijani Neopredeljeni Popis leta 1910 (kombiniran s podatki za Reko in Zadar) 175.402 127.787 Popis leta 1921 (kombiniran s podatki za Reko in Zadar) 124.967 172.951 Popis leta 1945 203.224 92.728 C. Schiffrer, ocena* 122.052 137.647 24.000 * Schiffrer, La Venezia Giulia. Območje, leta 1947 priključeno LR Sloveniji Slovenci Italijani Popis leta 1910 182.474 222 Popis leta 1921 171.247 4.138 C. Schiffrer, ocena 166.887 3.863 Del Julijske krajine, leta 1947 ostal v Italiji Slovenci Italijani Furlani Popis leta 1910 22.345 60.826 - Popis leta 1921 15.237 48.818 33.890 C. Schiffrer, ocena 21.477 112.287 - Slovenci v Videmski pokrajini Beneška Slovenija Kanalska dolina Skupaj Popis leta 1921 33.932 1.106 35.038 492 Troha, Podatki štetja prebivalstva na Primorskem in v Istri od leta 1910 do 1956. 173 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva SVOBODNO TRŽAŠKO OZEMLJE Usoda Svobodnega tržaškega ozemlja je ostajala nedorečena. Zaradi vse bolj zaostrenih odnosov med Vzhodom in Zahodom je bilo STO, organizirano v skladu s stalnim statutom, že v času uveljavitve mirovne pogodbe septembra 1947 za zahodni veliki sili nesprejemljivo. Na STO se je tako ohranjal začasni režim z razdelitvijo na dve coni pod anglo-ameriško in jugoslovansko vojaško upravo. Ključni preobrat je v tržaško vprašanje prinesla resolucija Informbiroja, obja- vljena konec junija 1948. Po sporu z Informbirojem se je Jugoslavija iz naspro- tnika namreč postopoma spreminjala v partnerja zahodnih sil. Zaradi otoplitve odnosov z Jugoslavijo ZDA in Velika Britanija v Trstu nista več potrebovali svo- jih vojaških enot in sta bili obenem zainteresirani za normalizacijo odnosov med Italijo in Jugoslavijo, ki brez rešitve tržaškega vprašanja ni bila mogoča. Tržaško vprašanje sta skušali razrešiti tudi zaradi tega, ker ga je Sovjetska zveza od maja 1950 začela povezovati z avstrijskim. Veliki sili sta zato od konca leta 1949 začeli pritiskati na Italijo in Jugoslavijo, naj sprejmeta dogovor, ki bi ga bilo po njunem najlaže doseči na osnovi dejanskega stanja, tako da bi ob določenih popravkih meje cona A pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Sprejem ene od kompromisnih rešitev tržaškega vprašanja je oteževalo dej- stvo, da je bilo STO v obeh prizadetih državah močno propagandno izrabljeno. Ne jugoslovanska ne italijanska vlada se tako nista mogli odreči območju, ki so ga ljudje v vsaki od njiju imeli za svoje, zato je bilo nujno, da se sprejme neka oblika začasne rešitve, ki bi z leti postala dokončna. Ali kot je dejal Tito britan- skemu veleposlaniku v Beogradu siru Charlesu Peaku avgusta 1951: »Italijani ne bodo dali izjave, da se odrekajo nadaljnjim ozemeljskim zahtevam, mi pa se ne bomo nikoli odrekli Trstu. Le zdaj, ker ne moremo drugače, da ne bi dali Sovjetski zvezi možnost, da izkoristi položaj, dajemo Trst Italiji.« 493 Jugoslovanska vlada, ki je od leta 1950 dala več predlogov za rešitev trža- škega vprašanja, je v pogovorih z zahodnimi diplomati skoraj ves čas poudar- jala pomen ohranitve STO. Dejansko pa je bila tudi zanjo njegova ustanovitev v skladu z mirovno pogodbo nesprejemljiva, saj je pomenila umik jugoslovanske vojaške uprave iz cone B, ki jo je vse bolj vključevala v svoj družbenopolitični in upravni sistem. Med jugoslovanskimi predlogi naj navedem le dva. Po prvem, predloženem decembra 1951, bi Jugoslaviji pripadlo območje Škednja (vzhodni del Trsta), Žavelj in miljski polotok, Italiji pa poleg Trsta Koper in Izola z nepo- sredno okolico. To zamenjavo so utemeljevali z etničnim načelom, saj je bilo zahtevano območje v coni A večinoma slovensko, medtem ko sta bila Koper in 493 SI AS 1277, šk. 31/7, zabeležka razgovora med Titom in C. Peakom, 12. 8. 1951. 174 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje Izola večinoma italijanska, pa tudi z gospodarskimi, saj bi Sloveniji nadome- stila izgubo obalnega pasu in Trsta. Drug je bil predlog kondominija Italije in Jugoslavije na STO. Med 3. aprilom in 9. majem 1952 je v Londonu potekala konferenca med zahodnimi silami in Italijo, katere sklepi so dajali Italiji velika pooblastila v coni A, a se obenem niso več sklicevali na tristransko noto in niso posegali v cono B ter dejansko vodili v razdelitev con po dotedanji demarkacijski črti. Čeprav je Jugoslavija ob konferenci protestirala, so ji njene odločitve vsaj deloma ustrezale, saj je dobila proste roke v coni B. 494 Po Stalinovi smrti marca 1953 je Jugoslavija dobila več manevrskega prostora tudi glede tržaškega vprašanja, saj se je zavedala, da jo bodo zahodne države skušale obdržati izven sovjetskega vpliva. Prelomnico je predstavljala odloči- tev zahodnih sil 8. oktobra 1953, da bosta umaknili svoje enote iz cone A in jo predali Italiji, pri čemer pa nista določili datuma umika. O tem ukrepu nista obvestili jugoslovanskih oblasti, ki so se na to ostro odzvale. Organizirale so množične demonstracije in v odgovor na italijanske vojaške okrepitve na meji tja poslale svoje. V Trstu so izbruhnili protesti, ki so po 3. novembru, obletnici pri- hoda Italije v Trst leta 1918, prerasli v krvave nemire. Obenem so se zlasti zaradi odločne jugoslovanske reakcije začeli diplomatski pogovori. Sporazum naj bi bil zasnovan tako, da se Italija formalno ne bi odrekla coni B in Jugoslavija coni A, a bi obenem zahodne sile javno izjavile, da po sporazumu o začasni razmejitvi med conama ne bodo podpirale zahtev ne ene ne druge strani. Ob tem sta se obe vladi zavedali, da bo začasna rešitev z dolgoletnim obstojem postala dokončna. Pogajanja so se zaključila s sprejetjem Spomenice o soglasju 5. oktobra 1954, ki je z manjšimi popravki v korist Jugoslavije razdelila dotedanji coni STO med obe državi. 495 S Spomenico o soglasju sta sosednji državi prevzeli civilno upravo nad conama A in B STO. Spomenica obravnava vrsto vprašanj, v prilogi II, Posebni statut, tudi vprašanja zaščite obeh manjšin. 8. člen Spomenice je za čas enega leta dovoljeval preseljevanje prebivalstva in njihove premične lastnine. To določilo so uveljavljali zlasti tisti, ki so se preselili v Italijo, med njimi večina v coni B živečih Italijanov, pa tudi nekaj tisoč Slovencev in Hrvatov, ki so odšli največ iz gospodarskih razlogov. 494 Troha, Predlogi Jugoslavije za rešitev tržaškega vprašanja. 495 Besedilo spomenice v angleščini in srbohrvaščini je objavljeno v Jeri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, str. 359–379. 175 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva Podatki o narodnostni strukturi na Svobodnem tržaškem ozemlju in po razdelitvi STO 496 Cona A STO Slovenci Italijani Popis leta 1910 71.678 124.401 Popis leta 1921 29.000 208.515 C. Schiffrer, ocena 45.000 184.000 Cona B STO Slovenci Hrvati Italijani Neopredeljeni Popis leta 1910 24.669 2.073 51.805 Popis leta 1921 21.759 483 57.922 Popis leta 1945 32.160 8.646 31.110 7.230 C. Schiffrer, ocena 28.300 – 50.000– 52.000 4.000 Meja med Italijo in Jugoslavijo po letu 1954 Slovenci v Italiji Italijani v Jugoslaviji Italijani na Hrvaškem Italijani v Sloveniji Popis l. 1910 129.661* 179.814 147.886 31.928 Popis l. 1921 79.275 235.011 195.706 39.305 Popis l. 1945 - 123.892 101.123 (+ 7.230 neopredeljenih.) 22.769 C. Schiffrer, ocena 101.515 (99.407) 191.010 158.147 32.863 * Všteti so tudi Slovenci v Benečiji in sicer po podatkih popisa leta 1921, saj ga tam leta 1910 ni bilo. UPRAVA NA SVOBODNEM TRŽAŠKEM OZEMLJU V prilogah 6 in 7 Mirovne pogodbe z Italijo sta bila s stalnim in začasnim statutom STO določena njegov mednarodnopravni položaj in notranja ureditev. Vodil naj bi ga guverner, katerega naloga je bila konstituirati vlado in organizi- rati volitve v ustavodajno skupščino. 497 Za vzpostavitev nove države je bilo torej ključno imenovanje guvernerja, ki je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Dotlej je uprava ostajala v rokah dveh zavezniških vojaških uprav, anglo-ameri- ške in jugoslovanske, razmejitev pa je tekla po demarkacijski črti na območju, ki je bilo del STO. Začasna ureditev, določena v prilogi 7, se je zaradi spremenjenih mednarodnih razmer zavlekla vse do oktobra 1954, ko je bilo STO v skladu s Spomenico o soglasju, ki so jo podpisale ZDA, Velika Britanija, Jugoslavija in Italija, razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. STO tako dejansko ni nikoli zaživelo 496 Troha, Podatki štetja prebivalstva na Primorskem in v Istri od leta 1910 do 1956. 497 http://www.istrianet.org/istria/history/1800-present/ww2/1947_treaty_italy.htm (2. 11. 2016) 176 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje in cona A je ves čas ostala pod upravo Zavezniške vojaške uprave, cona B pa pod upravo Vojne uprave Jugoslovanske (ljudske) armade. V coni B STO Vojna uprava ni imela več pristojnosti zasedbene uprave, ampak je bila uprava z mandatom. Njen sedež je bil v Kopru. Pristojnosti na območju krajevne uprave je tudi ona prenesla na civilne oblastne organe. Deset dni po podpisu mirovne pogodbe, 20. februarja 1947, je bil ustanovljen Istrski okrožni ljudski odbor (IOLO), na katerega sta v soglasju z VUJO prenesla vso oblast Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst ter Narodnoosvobodilni odbor za Istro. Cona B STO oz. Istrsko okrožje je bila razdeljena na Okraj Koper, ki je bil tako kot prej cona B Slovenskega primorja povezan s slovenskimi oblastmi, in Okraj Buje, ki se je vezal na hrvaške oblasti. 498 Na seji politbiroja CK KPS 20. 9. 1949 je bil tako spre- jet sklep, da Okrajni komite Koper ostane formalno vključen v Komunistično partijo Svobodnega tržaškega ozemlja, »interno pa ga je treba podrediti našemu CK-ju. /…/ Isto velja za vse množične organizacije in oblast.« Sprejet je bil tudi sklep, da je treba isto predlagati CK KP Hrvaške za Okraj Buje. Naslednji sklep pa se glasi: »Organizirati sestanek z delegatom CK KPS, CK KPH, Beltramom 499 in Lencem 500 in konkretno obdelati organizacijsko strukturo in kompetence.« 501 Politbiro CK KPS je o vprašanju cone B ponovno razpravljal 26. januarja 1950. Takrat je bilo že dejansko jasno, da STO ne bo zaživelo in da bo verjetno prišlo do delitve obeh con med Italijo in Jugoslavijo. Politbiro je tako med dru- gim sprejel sklep, da je težišče dela treba prenesti na okrajna partijska komiteja, okrepiti okrajne ljudske odbore »in ne forsirati razvijanja okrožja, kot je bilo do sedaj. Z okrožja je treba prenesti na okrajne ljudske odbore tudi vsa gospodar- ska podjetja in tako okrajni ljudski odbor tudi gospodarsko okrepiti.« Nadalje je bilo sklenjeno, da je treba oba okraja, Koper in Buje, »voditi direktno iz republik, Koper CK Slovenije, Buje pa CK Hrvaške in ne preko Goriške ali Reške oblasti«. 502 Zakonodajno in izvršno oblast je Istrski okrožni ljudski odbor obdržal do leta 1952. Komandant vojne uprave v Kopru je 15. maja 1952 izdal tri odredbe s takojšnjo veljavo, med njimi tudi odredbo o prenosu pristojnosti Istrskega okrož nega ljudskega odbora na okrajna ljudska odbora v Kopru in Bujah. Po podpisu Spomenice o soglasju je v coni B STO 26. oktobra 1954 jugoslo- vansko vojaško upravo nadomestila civilna. Pod jugoslovansko upravo je prešel tudi del cone A, to je pas pri Miljah, skupaj 11,5 km 2 z okrog 3.000 prebivalci, ki 498 Troha, Uprava v Slovenskem primorju. 499 Julij Beltram, sekretar Okrožnega komiteja KP STO za Istro, predsednik Okrožnega ljudskega odbora za Istro. 500 Polkovnik Mirko Lenac, komandant VUJA. 501 Drnovšek, Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS, str. 168, 169. 502 Prav tam, str. 192. Oblasti so bile teritorialne enote. 177 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva so bili v veliki večini Slovenci. Ti so se zlasti zaradi gospodarske navezanosti na Trst skoraj v celoti (2.748 oseb) izselili v Italijo. Ta je nato skupaj z Okrajem Koper sodil v pristojnost LR Slovenije, medtem ko je Okraj Buje prešel v pristojnost LR Hrvaške. Z zakonom, ki ga je zvezna skupščina sprejela 25. oktobra 1954, so tam z nekaterimi omejitvami uveljavili jugoslovansko zakonodajo. 503 Zvezni izvršni svet je 29. decembra 1954 izdal odredbo o izvajanju zakonov in drugih pravnih predpisov FLRJ, med njimi tudi zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, iz katerega pa je bila izvzeta nacionalizacija nepremičnin tujih državlja- nov. 504 V veljavo je stopil tudi Posebni statut. LRS je na koprskem območju svojo zakonodajo uveljavila z zakonom, sprejetim 30. oktobra 1954, na osnovi katerega so v veljavi ostali tudi vsi predpisi ljudskih odborov, ki niso bili v nasprotju z zvezno ali republiško zakonodajo. 505 Italijani, pa tudi nekateri Slovenci in Hrvati so se odseljevali vse od konca vojne, a zlasti zaradi pričakovanja, da bo STO zaživelo, vse do tržaške krize okto- bra 1953 ne tako množično kot tisti z območij, ki jih je septembra 1947 priklju- čila Hrvaška. Med 5. oktobrom 1953 in letom 1958, ko so se prebivalci odselje- vali po določbah Spomenice o soglasju, pa je iz Okraja Koper odšlo 16.062 oseb, v vsem povojnem obdobju pa 25.062 oseb. Koliko je bilo med njimi Slovencev, ni znano, saj je nacionalna pripadnost navedena le na vlogah po oktobru 1953. Podatki za Okraj Buje niso znani. V popisu, ki so ga izvedli 28. februarja 1957, je na območju (razširjenega) Koprskega okraja le še 3.311 oseb (3,26 % prebivalstva) navedlo italijansko narodnost. OKTOBER 1954–JUNIJ 1991 Oktober 1954 pomeni prelomnico v odnosih med Italijo in Jugoslavijo, saj se je takrat dejansko, ne pa še pravno-formalno, zaključil dolgoletni mejni spor. To je omogočilo normalizacijo odnosov med Italijo in Jugoslavijo, ki sta imeli v drugi državi tudi svoje rojake. V skladu s 7. točko Spomenice je bil 20. avgusta 1955 podpisan Videmski sporazum o maloobmejnem prometu, 506 ki je popol- noma spremenil dotlej zaprto mejo. Nanašal se je sicer samo na območje STO, a sta bili na dan podpisa izmenjani tudi pismi o soglasju obeh vlad, da se njegove določbe izvajajo v 10-kilometrskem pasu ob vsej jugoslovansko-italijanski meji. 503 Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 10/5, 27. 10. 1954. Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava FLRJ. 504 Uradni list Socialistične federativne republike Jugoslavije, 45/1954, 30. 12. 1954. 505 Uradni list Ljudske republike Slovenije, 10/43, 4. 11. 1954. 506 Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, dodatek, 3/42, 1957. Sporazum med FLRJ in Republiko Italijo o ureditvi osebnega prometa, kakor tudi suhozemskega in pomorskega prevoza in prometa med tržaškim območjem in območji, ki mejijo nanj. 178 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje Vzpostavljenih je bilo 57 mejnih prehodov in uvedene prepustnice, ki jih je lahko dobilo 170.000 prebivalcev na jugoslovanski in 520.000 na italijanski strani. 30. marca 1955 sta bila v Rimu podpisana Tržaški in Goriški sporazum, ki sta bila namenjena pospeševanju gospodarske izmenjave med obmejnimi območji. 31. oktobra 1962 je bil v Vidmu sklenjen novi sporazum, ki je upošteval vse modifi- kacije in predloge stalne mešane komisije. 507 Po podpisu Osimskih sporazumov je bil 15. maja 1982 v Vidmu sklenjen obnovljen in izboljšan sporazum, v njem sta bila prvič uporabljena termina državljani in državna meja, s katerim je bil obmejni pas razširjen na 15 do 20 km, vseboval pa je tudi določbe o obmejnem sodelovanju na kulturnem in športnem področju. 508 Ob osamosvojitvi Slovenije so bili sporazumi vključeni v Akt o nostrifikaciji nasledstva sporazumov nekda- nje Jugoslavije z Republiko Italijo, ki ga je skupščina Republike Slovenije sprejela 29. julija 1992. 509 Del italijanske politike se ni sprijaznil z izgubo »vzhodnih ozemelj«. Pojavljati so se začele različne interpretacije določil Spomenice, zlasti vprašanja suvereno- sti, ki so postale tudi predmet diplomatskih zaostrovanj med obema državama. Rektor tržaške univerze Angelo Cammarata je že leta 1949 nastopil s tezo, da z uveljavitvijo mirovne pogodbe 15. septembra 1947 italijanska suverenost na območju STO, torej tudi v coni B, ni prenehala, saj je, ker VS OZN ni imenoval guvernerja, ves čas ostal v veljavi Instrument za začasni režim. Da so to tezo podpirali tudi vladni krogi, nam med drugim potrjuje dejstvo, da je italijanska pošta vse do leta 1977 cono B obravnavala kot tuzemstvo. Na osnovi te teze je Italija večkrat ostro protestirala, ko je Jugoslavija tudi na območju nekdanje cone B uveljavljala novo zakonodajo. Da pa je bila trditev o »neugasli italijanski suve- renosti« dejansko navidezna, nam kaže tudi ustanovitev italijanskega konzulata v Kopru (in jugoslovanskega v Trstu). Med SFRJ in Republiko Italijo je občasno prihajalo tudi do nesporazumov in napetosti. Tako je leta 1970 med pripravami na obisk predsednika Tita italijanski zunanji minister Aldo Moro izjavil, da se Italija ne bo odpovedala legitimnim pravicam do cone B. Titov obisk je bil zato preložen in uresničen šele marca 1971, potem ko je Moro izjavil, da v imenu Italije priznava obveznosti iz mirovne pogodbe in Spomenice o soglasju z vsemi njenimi pravnimi in teritorialnimi implikacijami. Po Titovem obisku so se odnosi med državama izboljšali, kar je med drugim omogočilo tudi dokončno rešitev mejnega vprašanja. 507 Uradni list Socialistične federativne republike Jugoslavije, Mednarodne pogodbe, 3/1964. Sporazum med FLRJ in Republiko Italijo o ureditvi osebnega prometa ter suhozemskega in pomorskega prevoza in prometa med obmejnimi območji. 508 Uradni list Socialistične federativne republike Jugoslavije, Mednarodne pogodbe, 10/1986. Sporazum med SFRJ in republiko Italijo o ureditvi osebnega prometa ter kopenskega in pomorskega prevoza med obmejnimi območji. 509 Uradni list Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe, št. 11 (ULRS, št. 40), 14. 8. 1992. 179 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva Zvezni izvršni svet je 27. septembra 1972 izdal uredbo, s katero se je tudi na območju nekdanje cone B STO uveljavilo določilo čl. 7a Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki govori o nacionalizaciji nepremičnin tujih državljanov, kadar le-ti v njih ne stanujejo ali pa zemljišč sami ne obdelujejo. 510 Ukrep je bil sprejet tudi zato, ker je Italija zavlačevala z začetkom pogajanj o premoženju, saj bi z dokončno rešitvijo tega vprašanja postala zelo vprašljiva tudi njena teza o neugasli italijanski suverenosti nad cono B. Italija je sicer pro- testirala, a je obenem pospešila pogajanja, ki so se uspešno zaključila s skleni- tvijo Osimskih sporazumov 10. novembra 1975. Jugoslovanska zvezna skupščina jih je ratificirala 1. marca 1977, italijanski parlament pa 14. marca isto leto. Že med pogajanji je pomembno vlogo odigral Vatikan s papežem Pavlom VI., ki je sporazumevanje podpiral in v tem okviru tudi sprejel odstop tržaško-koprskega škofa Antonia Santina, ki je še vedno simbolično združeval celotno ozemlje. Sporazumi, ki so urejali vsa dotlej nerešena vprašanja med državama, vse- bujejo tri temeljne dokumente, in sicer Pogodbo med SFRJ in Republiko Italijo (o meji in z njo povezanih vprašanjih), Sporazum o pospeševanju gospodar- skega sodelovanja in Protokol o skupni prosti coni ter 16 prilog. 511 Za njihovo uresničevanje so ustanovili dvanajst mešanih komisij. Sporazum o meji zajema vprašanja, povezana z državno mejo, mejno črto, državljanstvom, premoženjem, socialo, zdravstvom in manjšinami. Dokument o gospodarskem sodelovanju, ki vsebuje tudi aneks o ustanovitvi t. i. industrijske cone na območju Fernetičev in Lipice, je bil zelo pomemben za Slovenijo, ki je leta 1979 realizirala 24 % celot- nega jugoslovanskega izvoza v Italijo (več kot 380 milijonov dolarjev), od tega pa je menjava po Tržaškem in Goriškem sporazumu predstavljala kar 28 %. Eno od težje rešljivih vprašanj je bila meja na morju, saj bi meja v skladu z italijanskimi zahtevami ohromila koprsko pristanišče. Italijanska stran je zah- teve utemeljevala z vprašanjem globine morja, saj bi sredinska črta onemogočila plovbo večjih ladij po italijanskem teritorialnem morju v tržaško pristanišče. Določena je bila morska meja do točke 5, kjer je bil stik z odprtim morjem. 512 Italija je tako dobila okrog 62 % Tržaškega zaliva. Kljub temu pa morajo ladje, težje od 150.000 ton, v tržaško pristanišče pluti po slovenskem teritorialnem 510 Uradni list Socialistične federativne republike Jugoslavije, 51/985, 30. 9. 1972. Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 98/46, 6. 12. 1946, Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Točka 7a je bila sprejeta leta 1948 – Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 35/48, 29. 4. 1948. Zakon o spremembah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Uredba, sprejeta leta 1972, je ukinjala 6. t. 6. čl. Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, 56/54, 30. 12. 1954, v skladu s katero se določilo 7a člena zakona o nacionalizaciji, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov, na tem območju ne uporablja. 511 Kolenc (ur.), Osimski sporazumi. 512 Osimska pogodba, priloga 3. V: Kolenc, Osimski sporazumi, str. 422, 423. 180 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje morju. 513 Poseben režim je bil vzpostavljen tudi s cestama Brda–Solkan in Ravne– Kambreško, ki tečeta po italijanskem ozemlju in sta zajeti v 1. in 5. odstavku 6. člena Sporazuma o pospeševanju gospodarskega sodelovanja med SFRJ in Republiko Italijo. 514 Drugo tako vprašanje je bilo vprašanje manjšinske zaščite. Sprejeta je bila notranjepolitična ustavna zaščita manjšine, ki je navedena v splošnih načelih v preambuli Pogodbe, kjer so se sklicevali na ustavo in notranje pravo, in v 8. členu, ki obvezuje italijansko in jugoslovansko vlado, da morajo ostati v veljavi notranji ukrepi, ki sta jih že sprejeli pri izvajanju Posebnega statuta (ki je prene- hal veljati), in da bosta v okviru notranjega prava zagotovili pripadnikom manj- šin enako raven varstva, kot jo je le-ta določal. Do razpada Jugoslavije leta 1991 so bile številne naloge, ki so izhajale iz Osimskih sporazumov, že izpolnjene. Tako je bila na terenu označena celotna jugoslovansko-italijanska meja, odprti so bili trije mednarodni mejni prehodi, zgrajeni cesti na Kolovratu in Solkan–Brda (sabotinska cesta), podpisan noveli- rani Videmski sporazum, Sporazum o obrambi pred točo, Sporazum o prizna- vanju visokošolskih diplom in strokovnih nazivov, Sporazum o ribolovu v trža- škem zalivu 515 in februarja 1983 tudi Sporazum med SFRJ in R Italijo o dokončni ureditvi vseh vzajemnih obveznosti, ki izvirajo iz četrtega člena pogodbe, pod- pisane v Osimu 10. novembra 1975, ki je urejal vprašanje odškodnine za nacio- nalizirano in drugače odvzeto italijansko premoženje v nekdanji coni B STO in za katerega so pogajanja tekla več kot štiri leta. V skladu z njim bi SFRJ Italiji izplačala 110 milijonov dolarjev v trinajstih enakih letnih obrokih, začenši s 1. januarjem 1990. Obenem so odobrili 179 primerov pravic na prosto razpolaganje imetja, od teh 120 na območju SRS. 516 Med neuresničenimi nalogami so bili obveznost Italije, da sprejme zakon o globalni zaščiti slovenske manjšine (italijanski parlament ga je sprejel šele leta 2001), na italijansko željo zamrznjena izgradnja proste industrijske cone, uredi- tev socialnega zavarovanja oseb z območja nekdanjega STO, restitucije kulturne dediščine in arhivov ter gradnja cestnih povezav na slovenski strani. 513 Caffio, Glossario di dititto del mare. 514 Kolenc, Osimski sporazumi, str. 479. 515 Skupna ribolovna cona je bila uzakonjena z italijansko-jugoslovanskim sporazumom, podpisanim 18. 2. 1983. Določen je pravokotnik, kjer je dovoljen skupen lov določenega števila ribiških ladij Slovenije in dežele Furlanije-Julijske krajine. Caffio, Glossario di diritto del mare, str. 48, 49. 516 Uradni list Socialistične federativne republike Jugoslavije, št. 7, 20. 6. 1985, Mednarodne pogodbe, str. 227–242. http://www.pf.uni-lj.si/media/odokoncniureditvivsehvzajemnihobveznostiki. izvirajoiz4clpogodbepodpisanevosimu10novembra1975.pdf (12. 2. 2018). 181 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva SKLEP Z razmejitvijo med Italijo in Jugoslavijo (Slovenijo) je Hrvaška v celoti pri- ključila s Hrvati poseljena ozemlja v Istri, na Reki, v Dalmaciji in na otokih. Na tem območju je leta 1945 živelo po ocenah jugoslovanskih oblasti približno 140.000 Italijanov, ki pa so se v naslednjih letih skoraj v celoti izselili. Slovenija je dobila le del slovenskega etničnega ozemlja in je »v zameno« za Italijane v Istri v Italiji pustila svoje rojake, leta 1947 na Goriškem in v Benečiji, leta 1954 pa še na Tržaškem. Ker je bilo v interesu Jugoslavije, da dokončno reši še vedno odprto mejno vprašanje z Italijo, je z Osimskimi sporazumi leta 1975 Italiji prepustila tudi več kot polovico tržaškega zaliva. PROBLEMATIKA NARODNOSTNE PRIPADNOSTI PREBIVALCEV ISTRE Cadastre National de l’Istrie d’après le Recensement di 1 ER Octobre 1945, ki ga je v okviru priprav na mirovno konferenco z Italijo izdal Jadranski inštitut na Sušaku leta 1946, je za osnovo vzel upravno ureditev, ki je bila v veljavi v času avstro-ogrske oblasti leta 1910. Zajeli so takratna okrajna glavarstva Poreč, Pulj, Pazin, Lošinj, Volosko-Opatija in Koper. Sledi razdelitev po sodnih okrajih, kra- jih in naseljih, in to v istem vrstnem redu, kot so v objavi popisa z 31. decembra 1910. 517 Poleg imena krajev je tudi podatek o katastrski občini, upravni občini in okraju, v kateri je bilo naselje oktobra 1945. Navedeni so podatki popisov pre- bivalstva iz let 1880, 1890, 1900, 1910 in oktobra 1945. 518 Ne navaja pa podatkov italijanskega popisa prebivalstva iz leta 1921, ki je bil za Slovence in Hrvate zelo neugoden, medtem ko pri popisu leta 1931 niso spraševali po narodnostni ozi- roma pogovornem jeziku. Podatki tajnega štetja t. i. drugorodcev pa niso tako podrobni. Podatki teh popisov so zelo povedni in dokazujejo, da je na nekaterih obmo- čjih, kot je območje Okraja Buje cone B STO, bila narodnostna zavest zelo nede- finirana in neprimerljiva z narodnostno zavestjo Slovencev na Goriškem in Tržaškem, kot tudi ne v zaledju Kopra. V nadaljevanju navajam nekaj najbolj značilnih primerov: 517 Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder v. VII, Österreichisch – Illyrisches Küstenland, Dunaj 1918. 518 Ta popis so na območju cone B Julijske krajine izvedle jugoslovanske zasedbene oblasti. 182 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje Okrajno glavarstvo leta 1910 Poreč Sodni okraj 1910 Buje Merišče, katastrska občina Merišče, 1910 občina Buje, 1945 Okraj Buje Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni* 1880 251 48 203 1890 247 11 236 1900 247 4 243 1910 262 262 1945 262 262 * Popis oktobra 1945 je omogočal, da se posameznik ni opredelil. Materada: katastrska občina Materada, 1910 občina Umag, 1945 Okraj Buje Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 684 7 109 568 1890 825 7 816 1900 942 15 13 908 1910 1118 49 1.064 1945 1169 903 217 49 Umag: katastrska občina Umag, 1910 občina Umag, 1945 Okraj Buje Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 2.310 26 2.208 1890 2.470 20 2.407 1900 2.800 7 2.750 1910 3.219 3.151 1945 3.933 804 8 1.612 1.509 Brtonigla (Črni Vrh): katastrska občina Brtonigla, 1910 občina Brtonigla, 1945 Okraj Buje Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 1.358 126 1.216 1890 1.520 71 1.422 1900 1.734 8 1.704 1910 1.984 1 1.950 1945 2.498 12 36 2.450 183 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva Nova vas: katastrska občina Nova vas, 1910 občina Brtonigla, 1945 Okraj Buje Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 446 113 333 1890 494 54 435 1900 540 15 518 1910 667 2 660 1945 859 656 159 44 Sodni okraj 1910 Motovun Soviščine: katastrska občina Soviščina, 1910 občina Motovun, 1945 Okraj Motovun Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 406 111 295 1890 431 431 1900 395 140 255 1910 460 438 22 1945 684 683 1 Zamask: katastrska občina Zamask, 1910 občina Motovun, 1945 Okraj Motovun Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 614 74 540 1890 647 391 256 1900 661 228 433 1910 739 30 498 211 1945 706 683 22 1 Gradinja: katastrska občina Gradinja, 1910 občina Oprtalj, 1945 Okraj Koper Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 487 332 155 1890 493 142 18 333 1900 495 10 205 280 1910 558 161 397 1945 530 67 463 184 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje Oprtalj: katastrska občina Zamask, 1910 občina Oprtalj, 1945 Okraj Motovun Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 2.998 405 10 2.573 1890 3.124 31 486 2.599 1900 3.097 18 627 2.443 1910 3.371 965 85 2.314 7 1945 3.009 2.574 25 400 10 Zrenj: katastrska občina Zrenj, 1910 občina Oprtalj, 1945 Okraj Motovun Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 725 376 347 1890 832 27 123 678 1900 915 1 242 663 6 1910 996 152 297 547 1945 925 644 1 280 Okrajno glavarstvo Volosko – Opatija Sodni okraj 1910 Podgrad Golač: katastrska občina Golač, 1910 občina Materija, 1945 Okraj Hrpelje-Kozina Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 569 566 3 1890 540 538 2 1900 549 549 1910 582 582 1945 518 518 Okrajno glavarstvo Koper Sodni okraj 1910 Buzet Pregara: katastrska občina Šalež, 1910 občina Buzet, 1945 Okraj Koper Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 339 330 9 1890 343 343 1900 382 226 156 1910 423 411 10 2 1945 473 75 397 1 185 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva Rakitovec: katastrska občina Rakitovec, 1910 občina Buzet, 1945 Okraj Hrpelje-Kozina Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 316 293 18 3 1890 362 356 6 1900 369 7 362 1910 345 1 339 5 1945 323 323 Sodni okraj 1910 Piran Kaštel: katastrska občina Kaštel, 1910 občina Piran, 1945 Okraj Buje Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 869 863 1 1890 1.044 283 754 1900 1.181 159 1.019 1 1910 1.245 71 362 812 1945 1.495 1.170 14 257 54 V okviru katastrske občine Kaštel sta navedena tudi zaselka Bužini (1945 1 družina, 7 prebivalcev, 7 Hrvatov) in Škodelin (6 družin, 38 prebivalcev, 38 Hrvatov). Piran mesto: katastrska občina Piran, 1910 občina Piran, 1945 Okraj Koper Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 7.387 1 7.338 11 1890 7.224 3 9 7.130 15 1900 7.006 1 9 6.791 11 1910 7.379 7 7.074 298 1945 5.035 7 430 4.598 Piran okolica: katastrska občina Piran, 1910 občina Piran, 1945 Okraj Koper Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 2.032 63 208 1.710 17 1890 2.690 225 2.236 103 1900 3.222 159 2.709 81 1910 4.078 680 3.249 149 1945 3.852 1 698 2.152 1 186 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje Savudrija: katastrska občina Savudrija, 1910 občina Piran, 1945 Okraj Buje Leto Št. preb. Hrvati Slovenci Italijani Neopredeljeni 1880 287 41 231 1890 392 62 291 1900 378 2 17 309 1 1910 471 66 371 34 1945 597 320 70 176 31 Največ Slovencev je leta 1945 v zaselku Mazurija (31), Sv. Petar (13) in Brutija (11). 519 Ohranjeni so tudi podatki o številu prebivalstva in njihovi narodnosti iz časa pred uveljavitvijo mirovne pogodbe, torej spomladi 1947, očitno z namenom, da bi se ugotovila narodnostna sestava Svobodnega tržaškega ozemlja. Ni podat- kov za mesto Trst. Popisani so načrtovani okraji Nabrežina (Devin, Nabrežina, Zgonik), Milje (Dolina, Milje, Škofije), Koper (Dekani, Koper, Pomjan), Piran (Izola, Piran, Korte) in Buje (Buje, Črni vrh, Grožnjan, Novi grad, Umag). Po teh podatkih je na tem območju živelo 87.827 oseb, med njimi 36.176 Slovencev, 35.172 Italijanov in 9.007 Hrvatov, pa tudi 7.423 t. i. drugih, torej tistih, ki se niso hoteli opredeliti. Če bi obveljala takšna teritorialna razdelitev, bi od skupno 17 predvidenih občin slovensko večino imele občine Pomjan, Dolina, Škofije, Dekani, Nabrežina, Korte, Devin in Zgonik, italijansko poleg seveda Trsta občine Koper, Piran, Izola, Milje, Umag, Buje, Črni Vrh in Novi Grad, hrvaško pa samo občina Grožnjan. 520 Navajam le podatke za oba danes »obmejna« okraja. V Piranu je živelo 21.480 oseb, od teh 14.514 Italijanov, 6.905 Slovencev, 32 Hrvatov in 29 »drugih«, v Okraju Buje pa 24.933 oseb, od teh 8.912 Hrvatov, 8.094 Italijanov, 504 Slovencev in kar 7.423 »drugih«. 521 Tudi ti podatki nam dobro kažejo stanje narodne zave- sti v zaledju mest Piran, Umag, Novi Grad, kjer so »Italijani« živeli tudi na pode- želju. To so bili Istrani, ki so se, kot vidimo iz podatkov, večinoma opredelje- vali za tistega, ki je pač imel oblast. Pod italijansko oblastjo so bili Italijani, pod jugoslovansko v coni B Julijske krajine pa Hrvati, včasih tudi Slovenci. Njihova opredelitev je bila odvisna tudi od pritiska lokalnih oblasti in popisovalcev. V času pogajanj za meje in nato v pričakovanju ustanovitve Svobodnega tržaškega ozemlja pa niso vedeli, kdo bo prevzel oblast, zato je med njimi veliko neopre- deljenih. Večinoma so bili narodnostno mešani in so govorili mešanico italijan- skega beneškega narečja in tamkajšnjih slovenkih in hrvaških narečij. 519 Cadastre National de l’Istrie. 520 SI AS 1529, šk. 2. Elaborat dr. Marjan Mašera: Krajevne oblasti v STO-ju z vidika teritorialne razdelitve. 521 Prav tam. 187 Troha: Ustvarjanje meje z Italijo in vloga popisov prebivalstva Med tistimi, ki so se v Okraju Buje opredelili kot Slovenci, jih je bilo največ v naselju Sv. Marija na Krasu (81), 522 v Kaštelu le trije in prav tako v Savudriji trije. V Savudriji je po teh podatkih kar 704 neopredeljenih, v Kaštelu pa 31. Največ neopredeljenih je bilo v Črnem Vrhu – Verteneglie, in sicer 1.587, ob treh Hrvatih in 35 Italijanih. 523 Zanimivo je sicer nedatirano poročilo iz časa po usta- novitvi Istrskega okrožja, ko pa se je velika večina neopredeljenih narodnostno opredelila in ko so v Okraju Buje našteli samo še 182 neopredeljenih in to ob 12.284 Hrvatih, 9.710 Italijanih in 466 Slovencih. 524 Naslednji popis je popis prebivalstva Istrskega okrožja oziroma cone B STO iz decembra 1947, ki ga je statistično obdelal dr. Marijan Mašera. Podatke so zbrali mestni oziroma krajevni ljudski odbori. Krajevno imenoslovje je bilo enako kot v Cadastre national de l’Istrie, dodali pa so nazive zaselkov, ki jih v Cadastru ni, so pa bili takrat v lokalni rabi. Poleg narodne pripadnosti so nave- deni tudi podatki za spol, poklic, starost in to podrobno za vsako naselje. Po tem popisu je v Okraju Buje živelo 22.642 oseb, od tega 466 Slovencev, 9.710 Italijanov, 12.284 Hrvatov in 182 drugih. V Okraju Koper pa je živelo 45.305 oseb, od tega 20.905 Slovencev, 23.993 Italijanov, 363 Hrvatov in 44 drugih. V Okraju Buje je največ Slovencev živelo na območju Krajevnega ljudskega odbora Kaldanija, in sicer 63 (poleg njih pa še 6 Italijanov in 519 Hrvatov). V tem KLO sta tudi zaselka Bužini, kjer se je vseh 14 prebivalcev opredelilo za Slovence, in Škodelin, kjer se je tudi vseh 42 prebivalcev opredelilo za Slovence. V KLO Kaldanija je 7 Slovencev živelo v Sv. Dorligu, kjer je bilo tudi 42 Hrvatov. Na območju KLO Sv. Marija na Krasu je živelo 150 Slovencev (151 Italijanov, 583 Hrvatov), KLO Umag pa 223. Zanimivo pa je, da je po teh podatkih v KLO Bašanija, kamor je sodila tudi Savudrija, živel le en Slovenec (635 Italijanov, 355 Hrvatov). SKLEP Na osnovi podatkov različnih popisov prebivalstva lahko razberemo, da je narodnostno opredeljevanje velikokrat »nedorečeno« in prilagojeno trenutnim interesom in oblastem. Hkrati lahko zlasti iz upravne razdelitve iz oktobra 1945, ki je podrobno navedena v Cadastre national de l’Istrie, vidimo, da so se oblasti dokaj natančno držale podatkov o trenutni narodnostni strukturi prebivalstva, tako da ne prihaja le do vključitve nekaterih krajev, kot je npr. Savudrija, v okvir hrvaškega Okraja Buje, ampak tudi obratno (npr. Golač, Rakitovec). 522 Po podatkih popisa iz oktobra 1945 je tam živelo 124 oseb, od teh 109 Hrvatov in 15 Italijanov. 523 SI AS 1529, šk. 2. Elaborat dr. Marjan Mašera: Krajevne oblasti v STO-ju z vidika teritorialne razdelitve. 524 SI AS 1589, IK, šk. 10. Poročilo o finančnem stanju Istrskega okrožja. 188 Ustvarjanje slovensko-hrvaške meje