Avgust Lešnik RDEČA MAVRICA DELAVSKA SOCIALISTIČNA GIBANJA NA RAZPOTJIH: 1848–1918–1948 HISTORIČNO-SOCIOLOŠKI TRAKTATI Delavska_gibanja_FINAL.indd 1 9.10.2018 14:10:51 RDEČA MAVRICA Delavska socialistična gibanja na razpotjih: 1848–1918–1948 Historično-sociološki traktati Avtor: Avgust Lešnik Prevod povzetka: Mateja Petan Recenzenta: Todor Kuljić, Cvetka Hedžet Tóth Korektura: Eva Vrbnjak Oblikovanje in prelom: Aleš Cimprič Slika na naslovnici: Vida Brajković Lešnik: »Psihični vektor«, 2003 (Galleria d'Arte »la telaccia«, Torino) Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Ljubljana, 2018 Prva izdaja, e-izdaja DOI: 10.4312/9789610601302 Publikacija je brezplačna in dostopna na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=297073920 ISBN 978-961-06-0130-2 (pdf) Delavska_gibanja_FINAL.indd 2 9.10.2018 14:10:51 Kazalo Predgovor 7 Uvod 13 Delavsko gibanje v obdobju med stihijskim in prekarskim bojem 13 Prvi del 23 Idejna, programska in organizacijska razčiščevanja v delavskem socialističnem gibanju (1848–1914) 23 Vpogled v začetke gibanja »siromašnih in brezpravnih« – zahteve po družbeni harmoniji, enakosti in skupnosti 24 Prežemanje delavskega gibanja in socialistične ideologije – prehod iz »razreda po sebi« v »razred za sebe« 29 Idejna raznolikost pod dežnikom I. internacionale (1864–1876) 33 Druga internacionala in vprašanje njene organiziranosti – centralizirana ali ohlapna asociacija 45 Prva ruska revolucija (1905–1907) v očeh ruske in evropske socialne demokracije – med spontanostjo in organiziranostjo 53 Stališča II. internacionale do militarizma in vojne pred letom 1914 77 Drugi del 93 Proletarski internacionalizem na preizkušnji vélike vojne (1914–1918) 93 Nemška socialna demokracija v precepu svetovne vojne 94 Socialistična stranka Italije – med proletarskim internacionalizmom in splošnimi interesi domovine 118 Pogledi socialistične levice na svetovno vojno, Internacionalo in revolucijo 135 Ruski oktober v teoriji in praksi nemške socialne demokracije 147 Marjan Britovšek – prvi slovenski raziskovalec zgodovine mednarodnega delavskega gibanja 169 Tretji del 187 Komunistična revolucija versus socialnodemokratska reforma – vzrok razkola v socialističnem gibanju po véliki vojni 187 Idejnopolitični in organizacijski razcep v mednarodnem socializmu (1919–1923) 188 Delavska_gibanja_FINAL.indd 3 9.10.2018 14:10:51 Moskovska (Rdeča) internacionala – generalni štab mednarodnega komunističnega gibanja in svetovne proletarske revolucije 190 Bernska (Rumena) socialistična internacionala – na okopih reformizma 220 Dunajska (Druga in pol) centristična internacionala – neuspešna avstromarksistična pobudnica sprave 232 Razkol v Socialistični stranki Italije in Gramscijev izvirni prispevek k marksistični teoriji države 242 Diferenciacija v KPJ pod vplivom »21 pogojev« za sprejem v Kominterno 261 Rudolf Golouh na križiščih socialističnih idej in gibanj 268 Četrti del 297 Krvava drama – (kontra)revolucija in državljanska vojna – za Pireneji (1936–1939) 297 Prolog v spopad »dveh Španij« – militaristične in demokratične 298 Mednarodni odziv na špansko državljansko vojno 329 »Nuestros Espanoles« – jugoslovanski in slovenski prostovoljci 358 O vlogi »kominternskega« Tita v španski vojni – v luči boja za generalnega sekretarja KPJ 384 Aleš Bebler: španski borec-prostovoljec (Študija primera) 418 Peti del 439 Izobčenci v stalinizmu – primer Titove Jugoslavije (1948) 439 Prolog: Krivoverci v komunizmu – komunistične alternative stalinizmu 440 »Jugoslovansko vprašanje« v luči medvojne interesnosferne politike 446 Informbirojevski spor leta 1948 – konflikt dveh različnih modelov socializma? 462 Pomen spora za sodobno socialistično/komunistično gibanje 485 Sklepne ugotovitve 495 Summary 505 Bibliografski podatki 509 Viri in literatura 511 Imensko kazalo 539 Delavska_gibanja_FINAL.indd 4 9.10.2018 14:10:51 Za Tajo in Majo, moji vnukinji, ki šele 'vstopata' v nepravični svet, v svet nikdar razrešenih družbenih protislovij in v spomin: ‒ Augustu Löschniggu/Avgustu Lešniku (1891–1971), staremu očetu po oče- tovi liniji; njegov rod izvira s Tirolske. V »véliki vojni« je izkusil kalvarijo soške in južnotirolske fronte (mariborski polk) ter italijanskega ujetništva in povojnega taborišča v Kalabriji; potem ko se je vrnil (1921) v rodni Marburg/Maribor, je poslovenil priimek v Lešnik; ‒ Janku Kocbeku (1902–1977), staremu očetu po mamini liniji, sindikal- nemu zaupniku med dvema vojnama v Mariboru in članu jugoslovanske reprezentance, ki je sodelovala julija 1931 na 2. delavski olimpijadi na Dunaju (pod okriljem Socialistične delavske športne internacionale); leta 1948 je bil »utišan« z odvzemom prostosti, čeprav z informbirojem ni imel nič skupnega; ‒ zasl. prof. dr. Marjanu Britovšku (1923–2008), svojemu študijskemu mentorju, ki me je usmeril v tovrstne historično-sociološke raziskave, in mojemu predhodniku (1993) na učiteljskem mestu na Oddelku za sociolo- gijo Filozofske fakultete v Univerze v Ljubljani. Delavska_gibanja_FINAL.indd 5 9.10.2018 14:10:51 Delavska_gibanja_FINAL.indd 6 9.10.2018 14:10:51 Predgovor 7 Predgovor Proletariatu – prekariatu 21. stoletja Raziskovalni predmet pričujoče monografije, kot povedano v naslovu, so »de- lavska socialistična gibanja na razpotjih«, oboje v množinski rabi. Tak naslov zahteva nekaj pojasnil: (1) Delavsko gibanje je bilo sámo okvir in zasnova, iz katerih so izšle pomembne ideologije; bilo pa je hkrati pod vplivom različnih ideologij. Med temi je bil socializem, kot je potrdila zgodovina, daleč najpomembnejši idejni in doktrinarni okvir, v katerem se je delavsko gibanje razvijalo in krepilo. Socializem spada, skupaj z liberalizmom in konservatizmom, med tri velike in najvpliv- nejše ideologije, ki so se oblikovale hkrati z uveljavljanjem kapitalističnega družbenoekonomskega sistema, še natančneje, ki so izšle iz vélike francoske revolucije (1789). Doktrine in teorije, ki jih lahko označimo za socialistične –, ker s kritiko in negiranjem kapitalističnega družbenoekonomskega reda težijo k preobrazbi le-tega v socialističnega – so bile in ostale dokaj raznotere (od predstavnikov raznih »šol« utopičnega socializma, anarhizmov do marksizmov in sodobnih reformizmov); od tod različne formule družbene akcije, različni odnos do delavskega gibanja in celo različni socialistični modeli (anarhistični, demokratični, administrativni/etatistični, samoupravni itd.). Potemtakem v vsebinskem pomenu ne moremo govoriti o homogenem, »edninskem« dela- vskem socialističnem gibanju, marveč o gibanjih in socializmih. (2) Zakaj na razpotjih? Vsako prelomno družbeno obdobje je sprožalo nove izzive in odpiralo nova vprašanja, na katera socialistični teoretiki, ideologi in Delavska_gibanja_FINAL.indd 7 9.10.2018 14:10:51 8 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih voditelji še zdaleč niso imeli enoznačnih teoretičnih odgovorov in praktičnih rešitev. Gledano s časovne oddaljenosti, je ponujena teoretska paleta na eni strani zagotovo obogatila zakladnico socialistične misli, na drugi pa – zaradi nezmožnosti konstruktivnega dialoga med različnimi pogledi in rešitvami – ustvarjala spore in spopade, ki so vodili v idejno diferenciacijo in organiza- cijske razkole. Še posebno izstopa tisti po prvi svetovni vojni, ki je – zaradi različnih pogledov na vojno in oktobrsko revolucijo – povzročil sprva nastanek treh internacional, v nadaljevanju pa zakoličil razcep med socialnodemokrat- skim in komunističnim gibanjem znotraj »socializma«. (3) S podnaslovom » historično-sociološki traktati za obdobje 1848–1918–1948« poudarjam, da monografska študija ni oris zgodovine socialističnega giba- nja oziroma gibanj v tem t. i. klasičnem obdobju, temveč vsebuje traktate/ razprave o ključnih problemih iz tega obdobja. Na podlagi historično-soci- ološke analize in komparativne metode izbranih reprezentativnih študijev primerov, ki zaobsegajo – kot je razvidno iz kazala vsebine – tudi raven po- sameznega/posamičnega in posebnega/specifičnega znotraj občega razvoja mednarodnega delavskega socialističnega gibanja, lahko pričakujemo, da se dokopljemo do odgovorov na ključna vprašanja, zakaj so se delavska socia- listična gibanja vseskozi idejno razdvajala in organizacijsko razcepljala ter posledično, gledano celostno, slabila socialistično družbeno moč. Hkrati pa želimo preveriti in odgovoriti, ali delavska socialistična gibanja, na podlagi teoretičnih in praktičnih izkušenj, pridobljenih v svojem klasičnem obdobju, lahko ponudijo koristne napotke proletariatu – prekariatu 21. stoletja v nje- govem boju za socialno pravičnost. (4) Kaj označujejo letnice »1848–1918–1948«? Pomen prve letnice je obrazlo- žil Antonio Labriola (1895), filozof in eden najpomembnejših italijanskih marksistov: Znameniti datum, ko je izšel Komunistični manifest (februar 1848) nas spominja na naš prvi in zanesljivi vstop v zgodovino. /.../ Od tega dne merimo začetek nove dobe /.../. Od tod se začenja zares sodobni socializem. Tu je ločnica od vsega drugega (1977, 21). Marx in Engels sta svoj »znanstveni« socializem utemeljevala iz revščine, alienacije in eksploatacije proletariata. Njegov družbeni položaj mu nare- kuje zgodovinsko vlogo ustvarjalca socialistične družbe – s preoblikovanjem proletariata v razred, z revolucionarnim strmoglavljenjem buržoaznega go- spostva, z osvojitvijo politične moči po proletariatu. Obdobje 1848–1914 je zaznamoval pospešen razvoj liberalnega kapitalizma, ki je v zadnjih treh Delavska_gibanja_FINAL.indd 8 9.10.2018 14:10:51 Predgovor 9 desetletjih 19. stoletja prerasel v imperializem; z njegovo rastjo se je sočasno množil tudi proletariat. Socialisti so si bili edini, da je treba organizirati sindikalne organizacije delavcev za ekonomski boj, socialistične stranke pa za politični boj, da se je treba aktivirati v parlamentih v boju za delavske zahteve, da je treba propagirati enako in splošno volilno pravico, da je treba vključiti v politični boj ženske. Uspehi, ki so jih socialnodemokratske stran- ke dosegale (pravica do lastnih ekonomskih, prosvetnih, kulturnih, športnih in drugih organizacij, zakonita pravica do štrajka, razne vrste socialnega zavarovanja, delovna zaščita, osemurni delavnik, splošna in enaka volilna pravica itd.), so bili posledica političnega pritiska močnega in številnega proletariata na visoki stopnji razredne organiziranosti in zavesti. Tip mili- jonske množične delavske partije je ustrezal razmeram in je bil sploh mogoč edino v kapitalističnih deželah z razvito socialnoekonomsko strukturo in bogato demokratično tradicijo. Ta uspešen razvoj je presekala prva svetovna vojna, ki je z dilemo »internacionala/internacionalizem ali domovina/šovi- nizem« povzročila razkol in zlom II. internacionale, mednarodne delavske socialistične asociacije. Z ironijo in ogorčenostjo je Rosa Luxemburg takrat zapisala, da so spremenili svetovnozgodovinski poziv Manifesta komunistič- ne stranke v klic: »Proletarci vseh dežel, združite se v miru, v vojni pa si porežite vratove!« Druga letnica (1918), kot smo že omenili, je povzročila z ruskim oktobrom dilemo »revolucija ali reforma« in grupiranje socialističnih sil na dve temelj- ni formaciji – komunistično in socialnodemokratsko. Polarizacija je bila med obema vojnama tako vseobsegajoča, da izven nje oziroma poleg teh dveh ta- borov ni bilo pomembnejših delavskih organizacij in gibanj. Tretjo letnico (1948) je dal jugoslovansko-sovjetski spor v času informbiroja. Politične in ideološke posledice spora niso bile pomembne samo za Jugosla- vijo (samoupravljanje, neuvrščenost v zunanji politiki), temveč tudi za med- narodno delavsko gibanje. Sprožile so demokratične procese – destalinizacijo komunističnega gibanja in iskanja novih poti socializma – in posledično od- ločilno vplivale na razvoj sodobnega socializma. Osemdeseta leta preteklega stoletja so zaznamovala nova družbena – libertarna gibanja, ki so z zahtevami po radikalni demokratizaciji družbe in politike sprožila nezadržen proces raz- pada vzhodnega socialističnega bloka. S simbolnim padcem berlinskega zidu (1989) se je formalno in organizacijsko zaključilo klasično obdobje komuni- stičnega gibanja v tem, evropskem delu sveta. Tedaj, po koncu hladne vojne, smo tudi poslušali vznesene napovedi o koncu ideologije, zgodovine in prihajajoči vsesplošni svobodi (F. Fukuyama). Toda Delavska_gibanja_FINAL.indd 9 9.10.2018 14:10:51 10 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih te napovedi ameriškega politologa in ekonomista, kot je tudi sam kasneje pri- znal, se niso uresničile. Nasprotno, v 'izpraznjeni' idejni in politični prostor se je dodobra umestil neoliberalizem – kot ideologija, kot način vladanja, in kot specifična skupina politik; usidral se je tako rekoč v vse pore našega življenja in hkrati za zdaj nima ustrezne alternative. Kolikšna je njegova moč, nam nazor- no kaže vsak dan večja armada brezposelnega proletariata in prekariata. Le-ta je v svoji nemoči, tudi zavoljo svoje pasivnosti in neorganiziranosti, še najbolj primerljiv s proletariatom na njegovi stopnji predpolitičnih bojev (atomiziran, odtujen, razčlovečen). In prav zato Marxov apel – »ni dovolj, če misel žene k udejanjenju, dejanskost se mora sama gnati k misli« – danes ni nič manj aktu- alen in uporaben kot je bil v njegovem času. Delo tematsko in problemsko resda posega v zgodovino delavskih socialistič- nih gibanj – in zagotovo se bo marsikdo po prebranem naslovu namrščil in nekritično rekel, da po padcu berlinskega zidu tovrstne teme spadajo na sme- tišče zgodovine – vendar dejanskost vsakodnevno dokazuje, da so te s svojo povednostjo še kako žive, kajti problemi, s katerimi se sooča proletariat danes, če že niso istovetni s preteklimi, pa so si zagotovo podobni. Ne pozabimo, živimo v dobi kapitalizma; na eni strani je razred lastnikov kapitala (vključno z državo kot lastnico), na drugi pa razred mezdnih delavcev in delavk, ki ni- majo produkcijskih sredstev in so zato prisiljeni prodajati svojo delovno silo, svoje fizične in umske sposobnosti – pod pogoji lastnikov –, da bi 'živeli' ... In slednjim je namenjena ta knjiga. Pričujočo monografijo sem napisal v okviru programske skupine Družbe- na pogodba v 21. stoletju, vendar je plod več(deset)letnega raziskovanja problematike mednarodnega delavskega gibanja, ki sem ga opravil deloma kot štipendist Ministrstva za znanost in raziskovanje Republike Avstrije na Dunaju (1990) in ustanove Friedrich-Ebert-Stiftung v Bad Godesbergu/ Bonnu (1991), deloma v okviru projektnega dela v asociaciji The European Workshop of Communist Studies, 1992–2017 (vodja dr. Bernhard H. Bayerle- in) ter v dveh programskih skupinah na Znanstvenoraziskovalnem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani: Problemi avtonomije in identitet v času glo- balizacije, 1999–2014 (vodja prof. Rudi Rizman) in Družbena pogodba v 21. stoletju, 2015–2017 (vodja prof. Ksenija Vidmar Horvat). Posledično sem se pri pisanju naslonil na nekatere že objavljene raziskovalne rezultate, ki sem jih predstavil domači in mednarodni javnosti – na znanstvenih srečanjih, v zbornikih idr. (glej »Bibliografski podatki«). Na koncu se zahvaljujem vsem, ki so (ne)posredno sodelovali pri nasta- janju pričujoče knjige (od ideje do natisa). Najprej gre zahvala vsem trem Delavska_gibanja_FINAL.indd 10 9.10.2018 14:10:51 Predgovor 11 programskim vodjem – dr. Bernhardu H. Bayerleinu, prof. Rudiju Rizma- nu in prof. Kseniji Vidmar Horvat – za koristno dolgoletno sodelovanje in razumevanje za moje študijsko delo, saj brez njihove podpore ne bi opravil marsikatere raziskave na tujih institucijah: v Aachnu, Amsterdamu, Beogra- du, Berlinu, Bad Godesbergu/Bonnu, na Dunaju, v Kölnu, Leipzigu, Ma- dridu, Münchnu, Parizu, Regensburgu, Rimu, Trieru idr.). Posebna zahvala gre obema recenzentoma, prof. Cvetki Hedžet Tóth (Filozofska fakulteta v Ljubljani) in prof. Todorju Kuljiću (Filozofska fakulteta v Beogradu) za dra- gocene nasvete in naklonjenost. Ne nazadnje, zahvaljujem se osebju Znan- stvenoraziskovalnega inštituta in Znanstvene založbe Filozofske fakultete v Ljubljani ter Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), saj brez njihove pomoči knjiga ne bi izšla. V Innichenu/San Candidu, 8. marca, na mednarodni dan žensk, 2018 Delavska_gibanja_FINAL.indd 11 9.10.2018 14:10:51 Delavska_gibanja_FINAL.indd 12 9.10.2018 14:10:51 Uvod 13 Uvod Delavsko gibanje v obdobju med stihijskim in prekarskim bojem V mrkobnih očeh nobene solze več ni, ob statvah sedé, škripaje z zobmi: »Nemčija, mi tkemo mrtvaški ti prt, vanj tkemo trojno prekletstvo in srd« – mi tkemo, mi tkemo! Preklet naj bo bog, ki smo ga molili prezebli, sestradani, v sleherni sili; smo upali, da nas odreši nadlog, lagal nam, za nos nas je vodil ta bog – mi tkemo, mi tkemo! Preklet naj bo kralj, ta kralj bogatašev, ki nič ga ne gane pomanjkanje naše, ki zadnje beliče iz nas izžme in streljati daje nas kakor pse – mi tkemo, mi tkemo! Prekleta lažna domovina, prekleta, kjer podlost uspeva in zlo se razcveta, kjer vsako rožo zrak zamori in plesen, gniloba golazen redi – mi tkemo, mi tkemo! Ropotajo statve, čolniček leti, mi tkemo neutrudno vse dni in noči – stara Nemčija, mi tkemo mrtvaški ti prt, vanj tkemo trojno prekletstvo in srd, mi tkemo, mi tkemo! Heinrich Heine: Šlezijski tkalci, 1844 (prevod Mile Klopčič) Delavska_gibanja_FINAL.indd 13 9.10.2018 14:10:51 14 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih I. (1) Delavsko gibanje je izraz nezadovoljstva z družbenim položajem dela- vskega razreda in potemtakem teži za družbenimi spremembami. Po defini- ciji je delavsko gibanje sila družbene alternative, sila radikalne spremembe. Temeljna specifična oznaka delavskega gibanja je torej njegova težnja k ra- dikalni spremembi, se pravi k socializmu. Konec koncev je to smisel nastan- ka in obstoja gibanja. V polemičnem spisu Gospod Vogt (MEW-14/1961) je Marx definiral delavsko gibanje kot »zavestno sodelovanje v zgodovinskem procesu, ki uresničuje družbeni prevrat«. V tem jedrnatem stališču je poudar- jeno najbolj bistveno – »uresničevanje družbenega prevrata«. Vsako gibanje, in zatorej tudi delavsko, nastane, da bi izvedlo določene spremembe v obsto- ječih družbenih odnosih in sistemu vrednot. Izhajajoč iz tega osnovnega sta- lišča, izvajamo tudi vlogo organizacije v razvoju razrednih bojev proletariata. Družbena sprememba predpostavlja dva elementa – idejo o spremembi (te- orijo) in revolucionarno prakso, ki prinaša radikalno spremembo. Poglavitno vlogo v tej dialektični vrsti ima gibanje. Ideja o revolucionarni spremembi je bila zgodovinsko pred pojavom modernih delavskih gibanj. Gibanje se ni moglo pojaviti, preden se niso izoblikovale teoretične osnove, revolucionarna praksa se ni mogla pojaviti pred gibanjem. Najvažnejše pa je, da se ideja ne more pretopiti v revolucionarno prakso brez posredovanja delavskega gi- banja, to pa pomeni brez posredniške vloge »revolucionarne« organizacije. Organizirane sile – gibanja in organizacije – so dejavnik sinteze, spojitve idej s prakso, uresničenja ciljev. Mnogi izmed naših revizionističnih kritikov (kot npr. Bernstein in predstavniki ruskega 'ekonomizma') menijo, češ da je Marx trdil, da ekonomski razvoj in razredni boj ustvarjata ne samo možnosti za socialistično proizvodnjo, marveč da neposredno ustvarjata tudi zavest njene nujnosti. /.../ Socializem kot nauk ima seveda svoje korenine v današnjih ekonomskih odnosih prav tako kakor razre- dni boj proletariata, izvira prav tako kakor ta iz boja proti revščini in bedi množic, ki jo poraja kapitalizem, toda oba nastajata drug poleg drugega, in ne drug iz drugega in pod različnimi predpogo- ji. Moderna socialistična zavest se lahko oblikuje samo na podla- gi globokega znanstvenega spoznanja. /.../ Nosilec znanosti pa ni proletariat, marveč buržoazna inteligenca – kajti moderni sociali- zem je nastal v glavah posameznih članov tega sloja in šele ti so ga posredovali duševno razvitejšim proletarcem, ki ga potem vnašajo v razredni boj proletariata, kjer to dopuščajo razmere. Socialistična Delavska_gibanja_FINAL.indd 14 9.10.2018 14:10:51 Uvod 15 zavest je torej nekaj, kar je bilo v razredni boj proletariata prineseno od zunaj, ne pa nekaj, kar bi samo od sebe iz njega nastalo. Zato tudi stari hainfeldski program (op. avstrijske socialne demokraci- je, 1888/1889) popolnoma pravilno pravi, da je ena izmed nalog socialne demokracije, zbujati v proletariatu zavest (dobesedno: na- polnjevati proletariat z zavestjo) o njegovem položaju in njegovi nalogi. To ne bi bilo potrebno, če bi ta zavest sama po sebi izvirala iz razrednega boja (Karl Kautsky, v Lenin, ID-I/1977, 524–525). Delavsko gibanje mora reševati dve vrsti nalog: obrambo interesov delavcev in delavk v mejah obstoječega reda in odpravo tega (kapitalističnega) reda. Prve naloge se praviloma označujejo kot neposredne, druge kot strateške, dolgoročne naloge delavskega razreda in njegovih organiziranih sil. Oblike delavskega organiziranja so številne in raznovrstne (delavske stranke, sindi- kati, delavske zadružne organizacije, pa tudi izobraževalne, kulturne, mla- dinske, športne idr. delavske organizacije). (2) Najpomembnejše oblike razrednega organiziranja proletariata so dela- vske stranke in sindikati. Prve so oblika političnega organiziranja delavstva in v večini primerov so tudi najvišja oblika delavskega razrednega organi- ziranja. Najvišja zato, ker njihovo nastajanje predpostavlja višjo stopnjo ra- zredne zavesti kakor druge oblike delavskega organiziranja. S svojo politiko, teoretično mislijo in akcijo si delavska stranka prizadeva zajeti in izraziti interese delavskega razreda v celoti – tako neposredne kakor tudi dolgo- ročne. V večini primerov je delavska stranka hrbtenica delavskega gibanja ustrezne države, ki sledi interesom proletariata. Delavska stranka je odločil- nega pomena zato, ker ima poglavitno nalogo v boju za dolgoročne interese proletariata, to je v procesu osvoboditve delavskega razreda. Tiste delavske stranke, ki jim je v praksi uspelo, da se potrdijo kot resnično vodilna politična sila delavskega razreda, so dobile oznako revolucionarna avantgarda delavskega razreda; za nastanek tovrstne stranke je potrebna višja stopnja zavesti. Avantgardni značaj se odraža predvsem v praksi revolucionarnega razrednega boja. Najpomembnejši kriteriji, s katerimi se potrjuje stranka delavske avantgarde, so (po Pribićeviću, 1979a, 37) tile: prvič v svo- ji politiki uresničuje sintezo (spojitev) med neposrednimi in dolgoročnimi interesi delavskega razreda; drugič, njena teoretična misel vsebuje celovito strategijo in taktiko boja za uresničenje interesov delavskega razreda, pri- lagojeno konkretnim zgodovinskim in družbenim razmeram in zasnovano na znanstvenem spoznanju bistva razrednega boja in zgodovinskih teženj proletariata; tretjič, to je stranka, ki se trdno povezuje z osnovno množico Delavska_gibanja_FINAL.indd 15 9.10.2018 14:10:51 16 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih proletariata in s temi vezmi po eni strani vpliva na celoten razred, po drugi strani pa iz tega okolja nenehoma črpa nove spodbude in spoznanja (Avant- gardnost se ne dokazuje z imenom ali sklicevanjem na določeno ideologijo, marveč z dejanji!). V tem je dialektika odnosov med delavsko avantgardo in njeno razredno osnovo. (3) Druga najpomembnejša oblika razrednega organiziranja so sindikati, ki so najpomembnejše delavske ekonomske organizacije. Sindikat je kot obli- ka delavskega razrednega organiziranja zgodovinsko nastal pred stranko. In sicer zato, ker nastanek sindikata praviloma predpostavlja nekoliko niž- jo raven razredne zavesti: sindikat se lahko razvije tisti trenutek, ko pride pomembnejša skupina delavcev do spoznanja o bistvenem konfliktu med interesi kapitala in dela in na tej podlagi sklene, da skupno, kolektivno na- stopanje delavcev daje mnogo več možnosti, da boj za obrambo njihovih neposrednih razrednih interesov uspe. Ta raven razredne zavesti je lahko le rezultat spoznanja, do katerega se delavci dokopljejo izključno z izkušnjami, pridobljenimi v prejšnjih posamičnih in neorganiziranih bojih z delodajalci. Lenin je poudaril, da se ta stopnja razredne zavesti pojavi včasih kot spontan proces razrednega dozorevanja proletariata in ga je pogosto označeval kot tradeunionističnega (sindikalnega) oziroma kot sindikalno, ekonomsko sto- pnjo razrednega organiziranja. Sindikat je zagotovo najbolj neposredna, najbolj množična in najbolj razšir- jena oblika delavskega razrednega organiziranja. Najbolj neposredna zato, ker praviloma ni potrebno nobeno zunanje posredovanje, da bi delavci do- segli to obliko razrednega organiziranja; njihove lastne razredne izkušnje jih navajajo na sklep, da je takšna oblika organiziranja potrebna in vredna. Najbolj množična zato, ker so sindikati nedvomno najširša oblika delavskega organiziranja. Najbolj razširjena pa zato, ker so sindikati že desetletja zasto- pani v najrazličnejših oblikah sodobnih družb. V teoriji se poudarja razlika med stranko in sindikatom v tem smislu, da stranka zastopa delavske interese v celoti, sindikat pa samo nekatere ožje, predvsem materialne. Prav tako se poudarja, da stranka zastopa tako dana- šnje kakor tudi jutrišnje interese, sindikat pa le tiste, ki se uresničujejo (bra- nijo in utrjujejo) v mejah obstoječega reda. Povedano z besedami Antonia Gramscija: Sindikalizem ne povezuje delavcev kot proizvajalcev, ampak kot dninarje, se pravi kot kreature kapitalističnega režima zasebne la- stnine, kot prodajalce delovne sile. /.../ Za normalen razvoj sindikata Delavska_gibanja_FINAL.indd 16 9.10.2018 14:10:51 Uvod 17 je značilno upadanje revolucionarnega duha množic: narašča ma- terialna moč, bledi ali popolnoma izgine zavojevalni duh, medli ži- vljenjski polet, herojski nepopustljivosti sledi oportunistična praksa »kruha z maslom«. Kvantitativni porast je pogojen s kvalitativnim siromašenjem in naglim prilagajanjem kapitalističnim družbenim oblikam, pogojen je z nastankom skopuške, omejene delavske psi- hologije, psihologije male in srednje buržoazije (ID/1974, 56–57). II. (1) Vsako družbeno gibanje, vključno z delavskim, odraža določene spopa- de/konflikte nasprotnih interesov, sproža reševanje relevantnih družbenih vprašanj in si prizadeva za manjše ali večje družbene spremembe. Skratka, družbeni spopadi/konflikti producirajo dinamiko družbenega življenja, v središču katerega »plapola ogenj družbenih gibanj«, kot se je izrazil fran- coski sociolog Alain Touraine (1981); zato ima preučevanje in razumevanje družbenih gibanj prvorazredni pomen za sociologijo. Sociološki klasik Tom Bottomore pa argumentirano poudarja, da so družbena gibanja pojav mo- derne dobe. Posledično je postavil mejo med t. i. predpolitičnimi gibanji (kot so bili npr. kmečki upori v fevdalizmu) in modernimi družbenimi gibanji. Slednja so direktno vključena v politični konflikt, čvrsteje usmerjena ter pra- viloma širša in trajnejša. Najsplošnejše ločevanje družbenih gibanj je delitev na emancipacijska in neemancipacijska. Med prva štejemo tista, ki s svojim delovanjem širijo (ali so širila) prostor družbene svobode in demokracije, med druga pa tista, ki ta prostor zožujejo. Poleg te se je uveljavila še delitev na klasična in nova (alternativna) družbena gibanja, ki stopajo na družbeno sceno v zadnjih petih desetletjih. Po mnenju Bottomora je nastanek in razvoj delavskega gibanja paradigma za delovanje modernih družbenih gibanj (1993, 30). V pričujoči monografiji motrimo delavska socialistična gibanja na razpotjih v njihovi t. i. klasični dobi, to je od srede 19. stoletja, ko se je sprožil proces prežemanja delavskega gibanja in socialistične ideologije, do vzpona novih družbenih – libertarnih gibanj v osemdesetih letih pretekla stoletja. (2) Še pred vstopom na zgodovinsko prizorišče je proletariat v t. i. predkla- sičnem, to je predpolitičnem obdobju prešel – gledano na stopnjo osvešče- nosti in oblike boja – tri stopnje gibanja, ki pomenijo tudi razvojni proces konstituiranja delavskega razreda – iz »razreda po sebi« v »razred za sebe«. Za prvo stopnjo – t. i. stihijski boj – je bila značilna razredna neosveščenost, spontanost in neorganiziranost. Posledično so bile prve oblike razrednega Delavska_gibanja_FINAL.indd 17 9.10.2018 14:10:51 18 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih boja individualne. Upirati so se začeli posamezniki, nato skupine ali vsi de- lavci istega podjetja. Prve reakcije delavcev na neznosne delovne pogoje so bile prošnje in peticije, ki pa največkrat niso zalegle, odtod prehod na upo- rabo radikalnejših metod. V prvem desetletju 19. stoletja se je med delavci v Angliji, deželi parnega stroja in prve industrijske revolucije, razširilo »tajno gibanje razbijalcev stro- jev« (ludistično gibanje), kar je pomenilo nekakšno nadaljevanje spontanih oblik boja še iz časov rokodelstva. Delavci niso videli svojega glavnega na- sprotnika v buržoaziji, lastnikih kapitala, temveč v strojih – kot krivcih za njihovo revščino in brezposelnost. Ludizem, poimenovan po tkalcu Nedu Luddu, začetniku tovrstnega odpora (1779), je bil po svojem bistvu reak- cionaren, saj so se ludisti borili proti napredku in razvoju produktivnih sil. Želeli so se vrniti v predkapitalistične, zgodovinsko že presežene in časovno odmaknjene odnose. Kljub temu je bilo to gibanje v neki meri tudi pozitiv- no, saj je bilo odraz ne samo upora zoper izkoriščanja v novi, kapitalistični družbi, pač pa je postavilo pod vprašaj tudi Condorcetovo (1794 [2016]) teorijo o linearnem, neprestanem progresu človeštva v »zlati vek«, usklajeno s takratno samozavestjo zmagovite buržoazije na ekonomskem in političnem področju. Marx pa je objektivno ocenil, da so bili potrebni določen čas in izkušnje, da so se delavci naučili razločevati stroj od njegove kapitalistične uporabe in preusmerili svoje napade od materialnih sredstev proizvodnje k družbeni obliki izkoriščanja. (3) Drugo (ekonomsko/tradeunionistično) in tretjo (politično/čartistično) stopnjo, značilni za delavsko gibanje v prvi polovici 19. stoletja, podrob- neje obravnavamo v prvem delu. Zato na tem mestu zgolj podatek, da ob koncu druge stopnje že beležimo prepletanje ekonomskega in politične- ga boja, ko je prihajalo do prvih samostojnih oboroženih akcij delavstva. Najprej se je to zgodilo v Lyonu, kjer so se l. 1831 uprli tekstilni delavci. Upor, ki ga je zadušila vladna vojska, je imel močan odmev v Franciji in drugih deželah, saj je pomenil prvi oboroženi spopad delavcev z buržoa- zijo. Leta 1834 so se delavci Lyona ponovno uprli in zahtevali republiko. Ta zahteva že jasno kaže na višjo obliko boja delavstva – politični boj, saj je proletariat prvič zastavil vprašanje politične oblasti v neki državi. Tudi v drugih evropskih deželah prihaja, skladno s številčno rastjo delavstva, do večjih ali manjših uporov proletariata. Tako beležimo, da je l. 1844 prišlo do nemirov tekstilnih delavcev v Šleziji (Heine pa je s pesmijo poskrbel, da ta upor ne bo pozabljen) in v Pragi; oboji so zahtevali izboljšanje svojega ekonomskega položaja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 18 9.10.2018 14:10:51 Uvod 19 Tretjo stopnjo je zaznamovalo čartistično gibanje, »prvo široko, resnično množično in politično oblikovano revolucionarno gibanje« (Lenin). Čeprav čartizem označujemo za politično gibanje – kot gibanje za splošno, enako in tajno volilno pravico, pa je njihov program vključeval tudi zahteve po zagotovitvi ekonomskih pravic. Potemtakem je njihovo volilno geslo – »po- litična oblast nam je sredstvo, družbeno blaginja naš namen« – razodevalo pravi smisel nastanka gibanja: ne oblast zaradi oblasti, pač pa oblast zaradi ustvaritve družbenega blagostanja. Mi pa bi lahko pristavili, da bi to moralo biti vodilo delovanja vseh političnih strank še posebno tistih, ki se razglašajo za levo/sredinske.1 Ves ta razvoj je dokazoval – še posebno, ko se je poglavitni boj za ekonomske pravice povezal z bojem za politične pravice –, da proletariat dozoreva in da se začenja zavedati svojega položaja v družbi, kot tudi, da postaja družbena in politična sila, s katero mora buržoazija resno računati. V tem procesu je postal delavski razred mogočna aktivna družbena sila, kakršne zgodovina do takrat ni poznala. Namreč z vidno razredno diferenciacijo kapitalistične družbe – z dvema temeljnima nasprotnima razredoma (kapitalističnim in delavskim) – se je tudi ustvarila objektivna nujnost družbenih konfliktov. In tu se začne tudi naša razprava. III. (1) Tisti trenutek, ko neka delavska politična stranka preneha težiti in delo- vati v smeri (radikalne) družbene spremembe, začenja postopoma izgubljati nekatere bistvene lastnosti političnega in zlasti revolucionarnega gibanja. Hkrati neizogibno začenja preraščati v del obstoječega (kapitalističnega) reda. Na to 'nevarnost' za gibanje je daljnovidno opozarjala Rosa Luxem- burg pred 120-imi leti: »Kdor se odloči za pot zakonske reforme namesto za zavzetje politične oblasti in za družbeni prevrat /.../, izbere drug cilj, na- mesto novega družbenega reda (socializma) samo nebistvene spremembe v starem redu (kapitalizmu)« (IS/1977, 109). Mi pa ji lahko odgovorimo, da je v današnji dobi neoliberalizma ta izbira več ali manj 'pozabljena', saj so 'leve' stranke, tudi tiste, ki se razglašajo za delavske, večinoma 'pokleknile' pred kapitalizmom. Od dediščine, nekoč zavidljivo močnega in mednarodno organiziranega proletariata, pa naj gre za komunistično ali socialnodemo- kratsko gibanje, je ostala zgolj »socialna država« in še te je vsak dan manj. 1 »Temeljno merilo za razlikovanje med levico in desnico je različna presoja ideala enakosti, merilo za razlikovanje zmernega krila od skrajnega krila tako na desnici kot na levici pa različen odnos do svobode« (Bobbio, 1995, 105). Delavska_gibanja_FINAL.indd 19 9.10.2018 14:10:51 20 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Skratka, nekdaj ofenzivna proletarska strategija in taktika, ki je temeljila na prodorni teoretični misli in organizacijski moči, je zvodenela v globaliza- cijskih procesih. Z malo sarkazma lahko 'invalidno' politično areno – brez močne in načelne levice – ocenimo z » déjà vu«, že videno – na prelomu iz 19. v 20. stoletje v politični rutini nemške socialnodemokratske stranke in njenih sindikatih: Ob organizacijskem vzponu je nastal sloj parlamentarcev, delavskih birokratov in upravnih funkcionarjev, ki so sedeli v sindikatih, za- drugah, strankinih sekretariatih, uredništvih strankinih listov in kot poslanci v parlamentu. Živeli niso več samo za delavsko gi- banje, ampak tudi od njega. Organizacija gibanja je postala zanje iz vzvoda za akcijo sama sebi namen; v njihovem mišljenju sta se neopazno zamenjala cilj in sredstvo. (2) Z neoliberalizmom so lastniki kapitala še enkrat dokazali, da so se spo- sobni prilagoditi izzivom vsakokratnega družbenega časa, seveda sebi v prid. Kaj pa njihov nasprotni razred, proletariat? Ta je s svojimi političnimi in sindikalnimi voditelji po padcu železne zavese le pasivno opazoval razkroj in demontažo doseženega v stoletnem boju. Povedano z besedami Rose Luxemburg: »voditelji so odpovedali«. Zato je prav gotovo na mestu vpra- šanje, na kateri organizacijski stopnji razvoja in boja se je znašel današnji proletariat, ki se v procesih globalizacije nezadržno transformira v prekari- at. Ne bomo daleč od resnice, če posplošeno odgovorimo, da se proletariat giblje v okvirih druge stopnje, to je ekonomske, sindikalne organiziranosti; medtem ko položaj prekariata, ki je praviloma sindikalno neorganiziran, še najbolj spominja na prvo, neorganizirano, stihijsko stopnjo. Ta ocena bi ve- ljala seveda za legalni trg delovne sile; vemo pa, da obstaja tudi vzporedni ilegalni trg, ki se vsakodnevno veča z migranti, ilegalnimi pribežniki itn., ki praviloma pristanejo na neorganizirani stopnji (gl. Mezzadra in Neilson, 2018). Če imamo poleg tega v vidu še dokaj ohlapno in nemočno delavsko in socialistično organiziranost na mednarodni ravni, potem bi se morali tako (delavski) voditelji kot delavstvo globoko zamisliti tako nad svojim družbe- nim položajem, nad svojo politično nemočjo, kot tudi nad svojo (ne)aktiv- nostjo. Predvsem slednja izstopa, botruje ji pa politična neorganiziranost na vseh nivojih (od lokalnih do internacionalnih). (3) Konstitutivni in mobilizacijski element klasičnih družbenih gibanj je bila ideologija. Nova družbena gibanja se temu elementu praviloma odrekajo, posledično jim je odvzeta ustrezna politična moč in vpliv na parlamentarno Delavska_gibanja_FINAL.indd 20 9.10.2018 14:10:52 Uvod 21 kreiranje politik. Nič drugače ni z novimi delavskimi gibanji. Ideologija je postala obrobna, prav tako pripadnost stranki in sindikatu, kar odločilno vpliva tudi na (ne)organiziranost, in posledično je gibanje potisnjeno zgolj na ekonomski boj. Glavni vzrok temu občemu preokretu je zgodovinsko is- kati v negativnih izkušnjah s stalinizmom – kot »najbolj brutalni obliki uni- čenja človeške individualnosti, pridobitvi francoske revolucije« (Britovšek) – v sistemu, ki je do skrajnosti zlorabil tako ideologijo kot organiziranost ter zatrl spontanost v gibanju in še kaj. Vendar kot velja za vsako negativno izkušnjo (je svarilo in hkrati nova priložnost), bodo morala »nova« delavska gibanja v zdajšnjem obdobju neoliberalizma prej ko slej presekati gordijski vozel svoje vloge pasivnega družbenega igralca, ne nazadnje obstoj »socialne države« ni ne samoumeven ne trajen v današnjem globalnem svetu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 21 9.10.2018 14:10:52 22 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Delavska_gibanja_FINAL.indd 22 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 23 Prvi del Idejna, programska in organizacijska razčiščevanja v delavskem socialističnem gibanju (1848–1914) Znameniti datum, ko je izšel Komunistični manifest (februar 1848) nas spominja na naš prvi in zanesljivi vstop v zgodovino. /.../ Od tega dne merimo začetek nove dobe /.../. Moč, jedro in odločilni pomen tega spisa je v povsem novem zgodovin- skem pojmovanju, /.../. Po tem pojmovanju se je komunizem, ki preneha biti up, hotenje, spomin, domneva ali nadomestilo, prvič ustrezno izrazil v zavesti o svoji nujnosti, se pravi v zavesti, da pomeni izhod in rešitev iz sedanjih razrednih bojev. Ti pa niso boji vseh časov in krajev, v katerih se je dogajala in razvijala pretekla zgodovina, temveč so boji, ki se vsi spremenijo in zožijo v boj med kapitalističnim meščanstvom in usodno sproletariziranimi delavci. Manifest je našel izvor teh bojev, določil ritem razvoja in napovedal končni izid. /.../ Oba (Marx in Engels) sta bila z mnogimi in različnimi vezmi povezana z revolucionarji v raznih evropskih deželah, še posebej v Franciji, Belgiji in Angliji; zato Manifesta nista sestavila kot razpravo z osebnimi mnenji, temveč kot nauk stranke (Zveze komunistov) , ki po svojem območju ni bila velika, vendar pa je po svojem duhu, po svojih namenih in po svojem delovanju že bila prva Delavska internacionala . Od tod se začenja zares sodobni socializem. Tu je ločnica od vsega drugega. Antonio Labriola, Spomin na Komunistični manifest (1895) Delavska_gibanja_FINAL.indd 23 9.10.2018 14:10:52 24 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Vpogled v začetke gibanja »siromašnih in brezpravnih« – zahteve po družbeni harmoniji, enakosti in skupnosti V dolgih stoletjih uničujočega mučno težečega hlapčevstva, ki smo ga pre- življali, je svoboda, ta neznani cilj romajočega človeštva, kot v meglico zavita blesteča zvezda lebdela na horizontu upanja človeštva. Anonimni anarhist: Svoboda (1886) V obdobju velikih meščanskih revolucij si je buržoazija na splošno lastila pra- vico, da zastopa v boju proti fevdalnemu plemstvu hkrati interese različnih de- lovnih razredov/slojev. Kljub temu so pri vsakem velikem meščanskem gibanju vzplamtevala samostojna gibanja tistega razreda, ki je bil bolj ali manj razviti predhodnik modernega proletariata.2 Mnoge sanje o vrnitvi v »zlato dobo« družbene harmonije in enakosti so še pred industrijsko dobo prežemale številna družbena gibanja, pa tudi mnoge radikalne verske shizme oziroma sekte, kajti ideje o družbeni harmoniji in enakosti so bile silno mobilizatorične in privlačne za potlačene in izkoriščane množice v času družbenih kriz, v katerih so se izostrila razredna nasprotja. Tako je bilo v dobi reformacije in kmečke vojne z anabaptisti in To- mažem Münzerjem;3 v veliki angleški revoluciji z levellerji; v veliki francoski revoluciji z Babeufom. Te revolucionarne vstaje še nedo- zorelega razreda so spremljale ustrezajoče teoretične manifestacije: v 16. in 17. stoletju utopični opisi idealnih družbenih razmer,4 v 18. stoletju že kar prave komunistične teorije (Morelly in Mably5) (En- gels, IV/1968, 589–590 / Razvoj socializma/). 2 Beseda proletariat se je pojavila v 16. stoletju. V historičnem smislu jo je povzel Montesquieu, Rousseau ji je v delu Du contrat social, 1762 ( Družbena pogodba, 2001) prvi dal pomen pripadnosti najbolj siromašnemu razredu; v 19. stoletju, z industrializacijo, pa se je raba razširila. 3 Thomas Münzer (ok. 1490–1525), nemški revolucionarni teolog, voditelj nemške kmečke vojne (1524–1525) in zastopnik zgodnjega utopičnega socializma (gl. Engels, III/1967, 179–306 / Nemška kmečka vojna/). 4 Mišljeni so spisi utopičnih komunistov Thomasa Mora, Utopija in Tommasa Campanelle, Dr- žava sonca (v Brglez [Pagon] /ur./, 1979, 57–176). 5 Abbé Gabriel Mably (1709–1785) velja skupaj z Morellyjem za najbolj tipičnega predhodnika komunizma. S stališča naravnega prava je dokazoval škodljivost in neupravičenost privatne lastnine. Zagovarjal je pravico ljudstva do vstaje in velja za pravega teoretika francoske revolucije (izvršna oblast mora biti podrejena zakonodajni, ta pa je v rokah predstavniške skupščine). Skupaj z Rousseaujem je bil avtoriteta med jakobinci in tudi med babuvisti. Delavska_gibanja_FINAL.indd 24 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 25 Med protislovji v družbenem življenju, ki so spremljala rojevanja kapitali- stične družbe, je še posebej izstopalo protislovje med surovostjo, s katero so procesi prvotne akumulacije vodili velike kmečke množice v proletarizacijo, in med sproščenostjo in samozavestjo meščanskega človeka, ki se je otresel fevdalnih odvisnosti. To temeljno protislovje je samo po sebi, na eni in drugi strani, kar izzivalo iluzije, ne samo iluzije o pravni in politični enakosti, am- pak o absolutni družbeni enakosti, se pravi tudi o ekonomski enakosti ljudi (še posebej med utopičnimi socialisti). Potemtakem se zahteva po enakosti ni več omejevala le na politične pravice, temveč se je širila tudi na druž- beni položaj posameznih ljudi: »odpravijo naj se ne le razredni privilegiji, temveč tudi razredne razlike same« (ibid.). Z vso silovitostjo so te zahteve privrele na dan v revolucionarnem gibanju francoskih ljudskih množic, ki je po mnenju Karla Marxa »pognalo komunistično idejo« (Markov in Soboul, 1989, 288–289). Seveda ne gre prezreti, da se je kapitalistična družba raz- vijala v popolnem protislovju z ideali francoske revolucije o »svobodi, ena- kosti, bratstvu«. Od vseh revolucionarnih gesel se je še najbolj odtujila geslu enakosti: »Enakost – prva želja narave, prva potreba človeka in prva vez vsake zakonite združitve!« kot jo je nedvoumno opredelil Babeufov sode- lavec Sylvain Maréchal (1796) v »Manifestu enakih« (Brglez [Pagon] /ur./, 1979, 218). Revolucija je sicer uničila stari (fevdalni) družbeni red, ni pa mogla organizirati družbe socialne pravičnosti. Skladno s to ugotovitvijo so nastajale socialistične in komunistične ideje o družbi,6 v kateri ne bo izkoriščanja človeka po človeku, poznane pod skupnim imenom utopični (zgodnji) in znanstveni socializem. Poleg želja po družbeni harmoniji in enakosti je navdihovala brezpravne mno- žice še ideja skupnosti. Gre za posebno pomembna težnjo, ki je pričujoča v vsaki predstavi o socializmu; človek lahko uresniči vse svoje možnosti le v skupnosti, kajti le v skupnosti je mogoče doseči človeško osamosvojitev, emancipacijo. Postopoma se je sredi 19. stoletja pridružila pojmu socializma še zahteva, da naj bi lastništvo nad sredstvi za proizvodnjo ne bilo zasebno, temveč v rokah ali pa vsaj pod nadzorstvom skupnosti. Vsekakor pa naj se ta sredstva uporabljajo v dobro skupnosti. Prav ta zahteva je našla v socializmu svojo zaostreno kristalizacijo. 6 Zgodnja ideja socializma je – v nasprotju z »zasebnostjo« (individualnostjo) – poudarjala »družbenost«; v tem smislu nasprotuje temeljnim idejam liberalizma. Prav v napadu na indivi-dualizem se oblikujejo tudi prve socialistične doktrine, kajti liberalizem je kazal v poudarjanju individualizma izrazito nedružbenost. Pod pojmom socializem so do srede 19. stoletja razumeli meščanska gibanja, pod komunizmom pa delavska gibanja. Šele od srede 19. stoletja naprej so s socializmom poimenovali prehodni sistem iz kapitalizma v komunizem. Delavska_gibanja_FINAL.indd 25 9.10.2018 14:10:52 26 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Francoska meščanska revolucija (1789) je med drugim porodila tudi več sme- ri socializma – babuvizem (Babeuf, Buonarroti), avtoritarno sensimonijanstvo (Saint-Simon),7 blankizem (Blanqui), utopični socializem (Robert Owen, Charles Fourier, Étienne Cabet), anarhizem (Proudhon, Bakunin) –, ki so vsaka s svojo ideologijo in politično dejavnostjo pomembno vplivale na nadaljnji razvoj delavskega gibanja. Med navedenimi naj na tem mestu opozorimo le na vpliv- nost babuvistične smeri, imenovane po francoskem revolucionarju in utopičnemu komunistu Babeufu, voditelju tajnega društva Societé des égaux (Združbe enakih). Babeuf8 je skupaj z Buonarrotijem zasnoval zaroto enakih – prvo komu- nistično akcijsko stranko v zgodovini, kjer so se okrog njenega drobne- ga najožjega jedra posvečenih združevali še jakobinci in novohébertovci (po J. Hébertu, levem jakobincu) z izključno političnim smotrom, da bi pripravili prevzem oblasti (Markov in Soboul, 1989, 269). Babeufa uvrščamo med najpomembnejše oblikovalce socialistične ideje v sklepni fazi francoske revolucije. Iz termidorja (z njegovim aktom je buržo- azija /republika lastnikov/ izrinila ljudstvo iz političnega dogajanja) je pov- zel nauk o nezdružljivosti meščanskih in socialističnih revolucijskih smotrov; zato je bil prepričan (in v tem smislu je tudi deloval), da mora nujno priti »še ena, drugačna in poslednja« revolucija, ki bo uresničila zastavljene ideale (gl. Vranicki, 1996). V nasprotju z egoističnim sistemom, ki implicira individua- lizem, laissez-faire (gospodarski liberalizem), konkurenco brez mere in meja,9 7 Saint-Simon – mdr. velja tudi za začetnika teorije industrijske družbe: »industrializem je uvod v socializem«. 8 François Noël Babeuf (1760–1797) je v obdobju francoske revolucije sodeloval v revolucionarnem kmečkem gibanju ter zastopal interese revnih kmetov in proletariata. V času jakobinske diktature je delal v pariški administraciji; po padcu jakobincev je v svojem časopisu »Le Tribun du Peuple« (Tribun ljudstva) ostro kritiziral termidorsko reakcijo (svoje članke je podpisoval z imenom Gaius Gracchus, prevzetem po znanem rimskem ljudskem tribunu in reformatorju). Bil je organizator »zarote enakih«, združbe somišljenikov, ki je propagirala egalitarno, komunistično družbo do katere naj bi prišli z oboroženo vstajo; zarota je bila izdana, Babeuf pa giljo-tiniran. Njegov sicer asketski in grobi egalitaristični komunizem anticipira nekatere temeljne ideje znanstvenega socializma (materialistični svetovni nazor, vlogo razrednega boja v družbi, razredni značaj države). Italijanski revolucionar Filippo Buonarroti (1761–1837), Babeufov prijatelj in podpornik, je ponovno oživil Babeufove ideje v revolucionarnem delavskem gibanju z delom Histoire de la conspiration pour l'egalité dite de Babeuf, 1828 (v Brglez [Pagon] /ur./, 1979, 177–213: Zarota za enakost, imenovana Babeufova zarota). 9 Prvi socialisti so liberalizem obtoževali zaradi dezintegracije družbenega življenja, skupnosti. S tega stališča so napadali doktrino laissez-faire. Francoski socialist Louis Blanc (1811–1882), pisec »Organizacije dela« ( Organisation du travail, 1839), je trdil, da je prav ta doktrina kriva za izkoriščanje človeka v moderni družbi, ki nima primere; z industrializacijo je bil delavec odtujen starim navadam, ni pa našel novega sidrišča. Delavska_gibanja_FINAL.indd 26 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 27 pa babuvistični sistem komunistične enakosti – z inspiracijo pri Rousseauju (1993) in njegovim določnim odgovorom na vprašanje Akademije v Dijonu: »Odkod izvira neenakost in ali jo naravni zakon dopušča?« (1753) – sloni na trditvi, da je narava dala vsem ljudem enako pravico do vseh dobrin. Naloga družbe je potemtakem zaustaviti težnje k neenakosti. »Vsakemu po njegovih potrebah«, je bil moto njihove doktrine. Babeufa štejemo za ideologa utopičnega komunističnega koncepta: družba komu- nistične enakosti naj bi se uresničila z zarotniškim prevratom izbrancev (»zlate tisočine«). Njegovo gibanje »zaroto enakih« bi lahko pogojno šteli kot nadaljevanje revolucionarnega jakobinstva (za »republiko enakosti«), z bolj natančnim in jasnejšim družbenim ciljem, to je družbe komunistične enakosti. Bilo je prvič, da so bile socialistične ideje prepletene z idejo širo- kega ljudskega gibanja. Eno izmed temeljnih vprašanj, ki so ga postavili babuvisti, in ki bo še kako okupiralo ideologe socialističnega gibanja, je bilo vprašanje, ki je ostalo ak- tualno do danes: kako priti do socializma? Ne gre prezreti, da je Babeufova izredna zasluga prav v njegovem iskanju poti, kako bi lahko spremenil svoje ideje v revolucionarno dejanskost. Babeufov krog je – potem ko je brez uspe- ha pričakoval množično ljudsko gibanje kot odgovor na termidorski prevrat buržoazije (padec Robespierra in jakobinstva, 27. julija 1794) – zaključil, da je revolucionarno voljo ljudstva premagala zarota desnice, in posledično se mora organizirati levica, ki bo ponovno aktivirala revolucionarno voljo ljudstva, da bo prevzelo oblast. Ker pa ljudstvo tega akta ni zmožno samo izpeljati, mora le-tega v njegovem imenu izvesti revolucionarna elita. Ta naj bi dvignila ljudstvo na raven naloge, ki bo njemu samemu v korist. V tem prehodnem obdobju bo potrebno uvesti začasno diktaturo; to naj bi bila »omikana« diktatura, ki bi jo nadzirali z demokratično kontrolo. To ne bi bila diktatura razreda, marveč revolucionarne elite, »ki želi ljudstvu dobro«. Ta komunistični koncept, združen z zaupanjem v revolucionarno hrabro in žrtvujočo se manjšino (elito t. i. poklicnih revolucionarjev), je bil zlasti živ v tajnih društvih 19. stoletja (v Franciji in Nemčiji),10 čeprav tudi pozneje ni izginil, npr. pri ruskih boljševikih. *** 10 Skrajno krilo tega gibanja je zastopal v Franciji Louis Blanc, mirnejšega pa Étienne Cabet. V Nemčiji je bil najpomembnejši ideolog utopičnega komunizma Wilhelm Weitling (1808– 1871), vodilni teoretik Zveze pravičnih. Delavska_gibanja_FINAL.indd 27 9.10.2018 14:10:52 28 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Za utopične socialiste je bil socializem predvsem moralni ideal in zahteva pra- vičnosti; lahko bi rekli stvar dobre volje in uvidevnosti (humanosti) ter člove- koljubja (filantropije) bogatih in vplivnih ljudi. V nasprotju z njimi pa je bil socializem za pristaše t. i. znanstvenega socializma, ki sta ga utemeljila Karl Marx (1818–1883) in Friedrich Engels (1820–1895), stvar zgodovinske nuj- nosti in revolucionarne prakse delavskega razreda. Ravno v delavskem razredu – razredu revnih, odtujenih in izkoriščanih – sta utemeljitelja odkrila tisto družbeno silo, ki je sposobna spremeniti krivični kapitalistični svet in ga pri- peljati do socialistične preobrazbe. Marxova misel, da je v proletariatu mate- rialno orožje revolucionarne teorije, proletariat pa ima v teoriji svoje duhovno orožje, je postalo zgodovinsko dejstvo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 28 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 29 Prežemanje delavskega gibanja in socialistične ideologije – prehod iz »razreda po sebi« v »razred za sebe« Brez revolucionarne teorije tudi revolucionarnega gibanja biti ne more. V. I. Lenin, Kaj delati? (1902) Delavsko gibanje je bilo sámo okvir in zasnova, iz katerih so izšle pomembne ideologije. Bilo pa je hkrati pod vplivom različnih ideologij, med katerimi je bil socializem daleč najpomembnejši idejni in doktrinarni okvir, v katerem se je delavsko gibanje razvijalo in krepilo. Vendar prežemanje delavskega gibanja in socialistične ideologije ni bil premočrten proces. Moderni socializem se je kot idejnopolitični nazor delavskega ra- zreda in kot družbeno gibanje razvil v prvi polovici 19. stoletja ter bil ob konservatizmu in liberalizmu poldrugo stoletje najvplivnejša politična struja evropske in svetovne civilizacije. Prve politične organizacije, ki so sovpadale z zgodnjim delavskim gibanjem, so imele cilje, ki so le delno zadevali bistvene interese proletariata. Začetki nas vodijo v sredino 17. stoletja, v čas angleške revolucije/državljanske vojne (1642–1651), v okrilju katere se je razvilo gibanje levellerjev (bojevnikov za enakost); to je bila politično-religiozna stranka, ki se je bojevala za enakost vseh državljanov pred zakonom, demokratično republiko z enodomnim parla- mentom, ločitev izvršne od zakonodajne oblasti, svobodo vesti in veroizpovedi idr. Najradikalnejši med njimi so bili t. i. resnični levellerji ( True Levellers), imenovani tudi kopači ( Diggers). Ideolog gibanja Gerrard Winstanley (1609– 1676) je v delu »Program zakonov svobode« ( The Law of Freedom in a Platform, 1652) trdil, da brez ekonomske ni niti politične demokracije, zato je zahteval odpravo privatne lastnine, predvsem nad zemljo (gl. Sharp, 1998). Vendar te ideje niso imele svojega organskega nadaljevanja (pogojno le pri Robertu Ownu) in potemtakem tudi ne širšega vpliva na nadaljnji tok socializma. Tega pa ni moč trditi za množično gibanje na angleških tleh v tridesetih in šti- ridesetih letih 19. stoletja, ki je zahtevalo volilno reformo11 in preoblikovanje 11 Londonska zveza delavcev ( London Working Men’s Association) je objavila maja 1838 peticijo »people’s charter« (ljudsko listino/karto) s šestimi zahtevami po reformi spodnjega doma parlamenta: 1. volilna pravica za vse polnoletne moške (več kot 21 let); 2. tajnost volilnega glasovanja (da se prepreči podkupovanje in ustrahovanje od strani buržoazije); 3. vsakoletne volitve v parlament (obnovitev parlamenta); 4. enakopravnost volilnih okrajev s po enim poslancem (enako veliki volilni okraji); 5. dnevnice za poslance (da lahko tudi nepremožni sprejmejo izvolitev); 6. ukinitev premoženjskega cenzusa za poslanske kandidate. Delavska_gibanja_FINAL.indd 29 9.10.2018 14:10:52 30 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Anglije v demokratično državo. Volilno geslo gibanja, bolj znanega pod ime- nom čartizem, se je glasilo: »Politična oblast nam je sredstvo, družbena blaginja naš namen«. Ta posebni socialni pomen delavskega čartizma je zabeležil Engels v delu Položaj delavskega razreda v Angliji: Leta 1838 se je med drugim udeleževal gibanja neki metodistični du- hovnik in socialni reformator Joseph Stephens. Na shodu v Manche- stru, na katerem je bilo zbranih dvesto tisoč ljudi, je dejal: »Čartizem, prijatelji moji, ni takšno politično vprašanje, da bi šlo samo za to, da dobite volilno pravico itd., ampak čartizem je vprašanje noža in vilic; karta/listina pomeni dobro stanovanje, dobro hrano in pijačo, dobro življenje in krajši delavnik« (MEID-I/1969, 814–815). Ali povedano z besedami K. Marxa: »Ni političnega gibanja, ki ne bi bilo obenem tudi družbeno/socialno« (MEID-II/1971, 540 / Beda filozofije/). Gibanje čartistov (gl. Brown, 1998) je bila prva organizirana politična akcija de- lavstva, predhodne so bile zgolj ekonomsko naravnane.12 Potem ko je parlament njihovo peticijo People’s Charter zavrnil, je v gibanju prišlo do radikalizacije delavskih množic in razcepa (1839) v dve poglavitni struji: v stranko moralne sile ( Moral Force Party), ki se je zavzemala za sodelovanje z liberalno-demokratičnim meščanstvom ter za dvig kulturne in izobrazbene ravni delavstva, in stranko fi-zične sile ( Physical Force Party), ki je menila, da je edino sredstvo za uzakonitev peticije množična stavka. Stranka slednjih je v revolucionarnih akcijah videla edino učinkovito obliko boja zoper vladajoče sloje ter podpirala idejo o ustanovitvi mednarodne organizacije delavskega gibanja. Prav heterogenost sestavin čartizma, ki jih ni bilo mogoče spraviti na skupni imenovalec, so pospešile njegov razkroj po revolucionarnem letu 1848. Čartistično gibanje resda še ni ustvarilo 'klasične' politične stranke, vendar pa je izsililo nekaj pomembnih vladnih socialnih ukrepov za tisti čas, med katerimi velja omeniti zakon o deseturnem delavniku (1847). Junija 1847 je bila na kongresu v Londonu ustanovljena Zveza komunistov;13 prva organizacija, ki je svoje komunistične nazore jasno izrazila v svojem 12 Proti koncu 18. stoletja so že obstajali v Angliji ilegalni sindikati ( trade unions); zakonsko so bili dovoljeni po številnih nemirih leta 1824. Njihov namen je bil dvojen: bojevati se z deloda-jalcem za izboljšanje ekonomskih pogojev delavcev (zvišanje mezd, skrajšanje delovnega dne) ter zavarovati delavce pred konkurenco neorganiziranih delavcev (stavkokazov). 13 Nastala je iz Zveze pravičnih, ene najpomembnejših delavskih organizacij (tajnih revolucionarnih društev) v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja, ki je imela svoje člane v Franciji, Belgiji, Angliji, Švici in v nemških mestih; njena člana sta bila od l. 1847 tudi Marx in Engels. Aktivno sta se vključila v razčiščevanje pomembnih ideoloških, političnih in organizacijskih vprašanj v zvezi, ki je dotlej programsko delovala na idejah utopičnih socialistov in metodah zarotniškega boja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 30 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 31 naslovu.14 Geslo Zveze pravičnih »Vsi ljudje so bratje!«, je Zveza komunistov /ZK/ nadgradila z razredno vsebino: »Proletarci vseh dežel, združite se!«. Staro geslo kaže na utopično vero v dobroto in pripravljenost vseh ljudi, da pomaga- jo delavcem, ko bodo spoznali njihovo bedo; novo geslo pa meri na svetovno združevanje proletariata, ki je podlaga za njihovo politično in družbeno zma- go. Sprejeti statut opredeljuje cilj ZK v 1. členu: »Namen Zveze je uničenje buržoazije, vladavina proletariata, ukinitev stare, na razrednih nasprotjih zgra- jene buržoazne družbe in graditev nove družbe brez razredov in brez priva- tne lastnine« (Vranicki, 1983, I/143). Program Zveze, Manifest Komunistične stranke ( Komunistični manifest), je izšel na večer pred februarsko revolucijo 1848 v Franciji. Manifest (MEID-II/1971, 567–631),15 v katerem je »komunizem« dobil jasno idejno podobo, je delavcem dopovedoval, da do komunizma ne vodi mirno prepričevanje in sklicevanje na razum in humanost, kot to trdijo utopične socialistične teorije, ampak ostri in neusmiljeni razredni boj. Že v avgustu 1844 je Marx v pariškem časopisu »Vorwärts« zapisal misel, ki jo je potem razvil v Manifestu komunistične stranke: »Vsaka revolucija ukinja staro družbo; toliko je socialna. Vsaka revolucija ruši staro oblast; toliko je politična.« S poudarjanjem primata družbenih odnosov nasproti političnim je bilo premagano abstraktno shematično postavljanje pojmov »politično« in »socialno« enega proti drugemu, kar je pri vseh utopičnih socialistih vodilo do zavračanja političnega boja. Če sta Marx in Engels v revoluciji videla gonilno silo v zgodovini, je bilo to njuno prepričanje – glede na pomembno vlogo, ki sta jo pripisovala revolu- cionarnim množicam v zgodovinskem razvoju – seveda nezdružljivo s kakr- šnimikoli pučističnimi taktikami blanquistov16 in anarhistov. Toda Marxu in Engelsu ni šlo le za zgodovinsko aktivno vlogo množic na splošno, ampak sta predvsem hotela jasno nakazati zgodovinsko vlogo proletariata kot ustvarjalca socialistične družbe (svoj »znanstveni socializem« sta utemeljevala iz revščine, alienacije in eksploatacije proletariata). 14 Marx in Engels sta vztrajala pri zahtevi, da je treba najprej pojasniti temeljna vprašanja o razlikah med komunizmom (delavska gibanja) in socializmom (meščanska gibanja) ter o sredstvih in poteh za uresničitev socialistične družbene ureditve. Na 2. kongresu ZK (novembra 1847) so Marxu in Engelsu naložili, da pripravita za objavo popoln teoretski in praktični program stranke; »Manifest« sta napisala med novembrom 1847 in januarjem 1848 (gl. Britovšek, 1971–1972). 15 Hkrati ne gre spregledati Engelsova spisa Načela komunizma (MEID-II/1971, 541–565) kot enega zadnjih osnutkov za »Manifest«. Prvi slovenski prevod »Manifesta« je izšel leta 1908 v Idriji. 16 Louis Blanqui (1805–1881), francoski revolucionar in vodja francoskega proletariata v revoluciji 1848. Kot utopični komunist je zagovarjal komunistično družbo in vzpostavitev revolucionarne diktature; učil je, da mora zarotniška revolucionarna elita nasilno strmoglaviti bur- žoazijo, vzpostaviti revolucionarno diktaturo in uporabiti osvojeno državno oblast za izvedbo družbenoekonomske in kulturne reforme. V ječi je preživel 36 let. Delavska_gibanja_FINAL.indd 31 9.10.2018 14:10:52 32 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Bližnji cilj komunistov je isti kot cilj vseh drugih proletarskih strank: formiranje proletariata v razred, strmoglavljenje buržoaznega go- spostva, osvojitev politične moči po proletariatu. /.../ Komunistič- na revolucija je najradikalnejši prelom s podedovanimi lastninskimi razmerji. /.../ Skratka, komunisti vsepovsod podpirajo sleherno re- volucionarno gibanje proti obstoječim družbenim in političnim raz- meram. V vseh teh gibanjih poudarjajo kot glavno vprašanje gibanja lastninsko vprašanje. Ekspropriacija buržoazije pomeni ukinitev do- sedanjih lastninskih razmerij.17 /.../ Komunisti naposled delajo pov- sod za povezavo in sporazumevanje demokratičnih strank vseh dežel (ibid., 628 / Manifest/). Ta zgodovinski proces – preobrazbe množice mezdnih delavcev, ki so še brez potrebnega minimuma razredne zavesti (delavski razred v objektivnem pome- nu besede), v moderen delavski razred (kot subjekt z razredno zavestjo) – sta Marx in Engels označevala kot prehod iz »razreda po sebi« v »razred za sebe«. Dozorela zavest (o bistvu lastnega razrednega položaja, o konfliktu intere- sov kapitala in dela ter o lastni vlogi razreda mezdnih delavcev v družbenem razvoju) je bila tista, ki je šele konstituirala moderen delavski razred, in kot taka tvori osnovo njegove družbene identitete in zgodovinske subjektivite- te (Pribićević, 1979a, 11). Stopnja razredne zavesti, ki spreminja proletarske množice v »razred za sebe«, je dosežena, ko te množice sprejmejo socializem za svojo osnovno politično opredelitev. »Razred za sebe« ne le teži k socializ- mu, ampak se zanj tudi bojuje – je subjekt boja za revolucionarno družbeno preobrazbo (ibid., 13). 17 »Kar označuje komunizem, ni odprava privatne lastnine sploh, temveč odprava meščanske lastnine. Toda moderna meščanska privatna lastnina je zadnji in najpopolnejši izraz proizvajanja in prilaščanja produktov, ki temelji na tem, da manjšina izkorišča večino« (MEID-II/1971, 604 / Manifest/). Delavska_gibanja_FINAL.indd 32 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 33 Idejna raznolikost pod dežnikom I. internacionale (1864–1876) Zgodovina I. internacionale je prepletena z ideološkim sporom med marksistično in anarhistično koncepcijo vizije socializma. To je bil kon- flikt o različnih konceptih organizacijskih oblik Internacionale, o me- todah socialne revolucije in ciljih socializma. Kot vsak ideološki spor v zgodovini socialnih in verskih bojev se je tudi ta izrodil v sovraštvo med privrženci obeh smeri. Marjan Britovšek (1979a) V obdobju od zloma revolucij (1848) do izbruha svetovne ekonomske kri- ze (1857) o kakem delavskem, še zlasti političnem gibanju, skoraj ne mo- remo govoriti. Svetovna ekonomska kriza je bila šele tista, ki je v evropskih državah znova zaostrila ne samo razredni boj med buržoazijo in proletari- atom, pač pa tudi utrdila prepričanje v delavskih vrstah, da bo njihov razre- dni boj proti novemu vladajočemu/kapitalističnemu družbenemu razredu uspešen le, če bodo organizirani na mednarodni ravni. V tem kontekstu je treba tudi razumeti ustanovitev Mednarodnega delavskega združenja ( International Workingmen’s Association), 26. septembra 1864 v Londonu, bolj znanega pod imenom Prva internacionala (gl. Katz, 1992). Cilj usta- novitve Internacionale – kot sredstva za graditev mednarodnega delavske- ga gibanja na perspektivah bodoče socialne revolucije – je bil izražen v tezi, da »osvoboditev delavskega razreda ni niti krajevna niti nacionalna naloga, temveč je družbena naloga, ki obsega vse dežele, kjer obstaja mo- derna družba, in katere rešitev je odvisna od praktičnega in teoretičnega sodelovanja najnaprednejših dežel« (Marx, 1968, IV/139: Začasna pravila Mednarodnega delavskega združenja). Teza – usklajena z Engelsovim odgovorom na 19. vprašanje, ki si ga je zastavil v spisu Načela komunizma: »Ali bo lahko prišlo do te revolucije le v eni sami deželi? Ne. Velika industrija je že s tem, da je ustvarila svetovni trg, tako povezala vsa, posebno še civilizirana ljudstva sveta, da je sleherno ljudstvo odvisno od tega, kar se zgodi pri kakem drugem ljudstvu. /.../ Komunistična revolucija zatega- delj ne bo zgolj nacionalna revolucija. /.../ Je univerzalna revolucija in zato bo tudi imela univerzalno torišče« (MEID-II/1971, 558) – bo deležna usodne revizije v času ostrega spora med Trockim in Delavska_gibanja_FINAL.indd 33 9.10.2018 14:10:52 34 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Stalinom (jeseni 1924), ki ga je razplamtelo vprašanje: »Ali je mo- žno graditi socializem v eni deželi?«18 Marxu, »duši Mednarodne delavske zveze«, je bilo jasno, da je Internacionala le rahla zveza, sestavljena iz različnih ideoloških elementov. »S tem, da je združeval delavsko gibanje raznih dežel, da si je prizadeval usmeriti različne oblike neproletarskega predmarksističnega socializma (Mazzini,19 Proudhon,20 Bakunin,21 angleški liberalni tradeunionizem,22 lassallovski23 desni odklon v Nemčiji ipd.) v strugo skupnega delovanja, da se je boje- val proti teorijam vseh sekt in šol, je Marx skoval enotno taktiko prole- tarskega boja delavskega razreda v različnih deželah« (Lenin, 1975, 14). »V Generalnem svetu«, pripominja K. Kautsky, »je bila Marxova poseb- na usmeritev sprejeta z veliko mero previdnosti. Samo zaradi izjemne in- telektualne premoči in spretnosti obvladovanja ljudi je Marxu uspelo v Internacionali uveljaviti svoje strateške linije« (v Haupt, 1984, 279). Tudi 18 V nasprotju s prepričanjem Leva Trockega ( Permanentna revolucija, 1972), da se bo revolucionarno gibanje uspešno razvijalo in doseglo zmago le, če bo postalo vseevropsko, medtem ko naj bi bilo obsojeno na zanesljivo smrt, če bi ostajalo v nacionalnih okvirih, je Josif Stalin v polemiki s Trockim postavil svojo formulo o »samobitnosti« ruske revolucije (Stalin, 1981, 89–103 / Oktobar i teorija permanentne revolucije Trockog/). 19 Giuseppe Mazzini (1805–1872), italijanski meščanskodemokratični revolucionar, eden vodilnih predstavnikov italijanskega nacionalnega osvobodilnega gibanja; bil je ustanovitelj gibanja »Mlada Evropa« (1834) in soustanovitelj centralnega odbora »Evropske demokracije« v Londonu (1850). 20 Pierre Proudhon (1809–1865), francoski ekonomist in filozof, malomeščanski socialist, eden predhodnikov anarhizma. V delu Kaj je lastnina? radikalno dokazuje, da je vsaka lastnina kraja (»lastnina je tatvina«). V knjigi Sistem ekonomskih protislovij ali filozofija bede (1846) nasprotuje tako meščanski kot komunistični družbi; prvi očita, da škoduje enakosti, drugi pa neodvisnosti. Zato zavrača potrebnost vsake države in politične organizacije ter si prizadeva za miroljubno reformo kapitalizma, za sintezo enakosti in neodvisnosti v svobodi kot »tretji obliki družbe«. S svojimi idejami je vplival na francosko delavsko gibanje (gl. Edwards /ur./, 1969). Marx je Proudhonove ideje zavrnil l. 1847 v delu Beda filozofije (MEID-II/1971, 395–540). 21 Mihail Bakunin (1814–1876), ruski revolucionar, eden izmed ideologov anarhizma in narodništva (gl. Rizman /ur./, 1986, I/155–263). 22 »Tradeunionisti« so bili prepričani, da razrednih odnosov ni mogoče odpraviti, s tem pa je nujen tudi obstoj kapitalizma. Poudarjali so predvsem pomen (sindikalnega) boja za višje mezde in krajši delovni čas. Zaradi delnih uspehov v Angliji – 10-urni delavnik, uvedba splošne volilne pravice (op. za moške) – so se postavili na stališče, da je najprimernejša mirna, to je parlamentarna pot v socializem (gl. Bauman, 1972). 23 »Lassallovci« – poimenovani po Ferdinandu Lassallu (1825–1864), nemškem socialistu in udeležencu revolucije 1848, sodelavcu lista Neue Rheinische Zeitung (pod Marxovim uredni- štvom) ter organizatorju nemškega delavskega gibanja (gl. Friederici, 1985) – so menili, da si bo delavski razred izboril politično oblast po parlamentarni poti, s splošno volilno pravico in socialnimi reformami (od tod tudi oznaka reformistično gibanje). Delavska_gibanja_FINAL.indd 34 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 35 Bakunin je priznal, da je Marx »najbolj trdna, najbolj vplivna in najbolj modra opora socializma, eden od čvrstih branikov zoper vdiranje meščan- skih smeri in teženj vsakršnega tipa«; »Marx je prvi ekonomski in sociali- stični znanstvenik našega časa« (ibid.). Na kongresih Internacionale so ostro razpravljali o socialnih, političnih, pra- gmatičnih vprašanjih, ki so jih postavljali zastopniki raznih smeri. V prvih letih obstoja Internacionale je potekal boj med marksisti in proudhonisti,24 pozneje med marksisti in anarhisti. Zgodovina vseh petih kongresov I. in- ternacionale (Ženeva, 1866; Lozana, 1867; Bruselj, 1868; Basel, 1869; Haag, 1872) je dejansko zgodovina idejnega boja za marksistična načela, za enotno ideologijo, za program ciljev socializma in za metode uresničevanja le-tega. Kriza, v katero je padla Internacionala, je imela svoj izvor v konfliktu med marksizmom25 in anarhizmom26 oziroma med Marxom in Bakuninom gle- de organizacijskih vprašanj delovanja Internacionale. Marx je Mednarodno delavsko združenje, v nasprotju z Bakuninom, dojel kot enotno organizaci- jo delavskega gibanja vseh dežel, in sicer kot demokratično stranko, in ne kot tajno zvezo, zasnovano na zarotniških načelih. Internacionalo je smatral kot skupno stranko delavskih gibanj vseh dežel, kot federacijo socialističnih deželnih strank, ki naj bi se vključile vanjo kot sekcije; izvršni organ celo- tne stranke naj bi predstavljal Generalni svet. V frakcionaškem delovanju 24 »Proudhonisti«, pristaši P. Proudhona, so bili zagovorniki drobne privatne lastnine in premo- ženjskega izenačevanja. Nasprotovali so stavkam, političnemu boju in revoluciji. Socializem so razumeli kot federacijo komun in delavskih zadrug, ki bi gospodarsko slonele na mreži posesti posameznikov in majhnih skupin; med seboj bi bili (tako razdrobljeni producenti) povezani s sporazumom o menjavi in kreditiranju (ustanavljanje lastnih bank), kar naj bi vsakomur zagotavljalo produkte lastnega dela. Marx je proudhonistom ugovarjal: »Da bi se družbena proizvodnja spremenila v velik in harmoničen sistem svobodnega kooperativnega dela, so nujne splošne socialne spremembe temeljev družbenega reda, ki jih lahko dosežemo le s prehodom organiziranih družbenih sil, to je državne oblasti, iz rok kapitalistov, to je veleposestnikov, v roke samih proizvajalcev« (Vranicki, 1983, 161). 25 V Internacionali so Bakunin in njegovi privrženci uporabljali v svoji ostri bitki zoper Marxa in Generalni svet atribut »marksidi«; in tedaj zelo uporabljani izraz »marksovski« (sinonim za »dinastijo marksidov«, »Marxov zakon«, »avtoritarni komunizem«), kakor tudi nov onomastič- ni izraz »marksisti«, so služili bolj za obtožbo Marxa in njegovih učencev, kot pa za označitev njihovih idej. Bakunin je spretno uporabljal te polemične označitve, da bi zaprl Marxa v »sek-tarizem«. Sicer pa je Bakunin Marxu le vračal milo za drago; namreč Marx sam je uporabljal izraze kot so »proudhonovski«, »bakuninovski«, da bi razvrednotil ali osmešil svoje nasprotnike in kritike (Haupt, 1984, 272). 26 Anarhizem dobi mednarodno veljavo in moč z ustanovitvijo Bakuninove mednarodne tajne anarhistične organizacije »Aliansa socialistične demokracije« leta 1868 v Ženevi (gl. Britovšek, 1979a; MEID-IV/1968, 335–339 / Marxov govor o Haaškem kongresu/; MEID-V/1975, 5–76 / Komplot proti Mednarodnemu delavskemu združenju/). Delavska_gibanja_FINAL.indd 35 9.10.2018 14:10:52 36 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih »bakunistov«27 je Marx videl resno oviro za nadaljnjo enotnost mednarodne pro- letarske organizacije. Od Internacionale je zato zahteval, da razkrinka in izključi bakuniste iz svojih vrst; bil je mnenja, da bi se pod vodstvom te ali one smeri »Internacionala spremenila v konspirativno, pučistično organizacijo«. V neneh- nih idejnih sporih, ki so pretresali tedanjo Internacionalo (marksisti, proudhoni- sti, bakunisti, blanquisti), je ideja socializma v svoji marksistični obliki (Steinberg, 1986)28 vse bolj postajala prevladujoča ideologija mednarodnega delavskega gibanja,29 čeprav niti v 70. letih še ni obstajalo to, kar danes običajno imenuje- mo »marksizem/marksizmi« (gl. Haupt, 1984).30 Vendar bi tako pri Marxu kot Engelsu zaman iskali anticipacijo poznejših kontroverz, kot so bile tiste med »re- formisti« in »revolucionarji« oziroma med »desnico« in »levico« znotraj marksi- stičnih gibanj. Za oba klasika marksizma vprašanje ni bilo v tem, če so delavske stranke reformistične ali revolucionarne, in tudi ne, kaj pravzaprav pomenijo ti izrazi. Zanju je bil problem, kako preseči različne manifestacije nezrelosti, ki so zavirale razvoj razrednih proletarskih gibanj in jih, na primer, zadrževale pod vplivom različnih oblik demokratskega radikalizma (torej buržoazije ali drobne buržoazije), ali pa so jih poskušali istovetiti z različnimi tipi utopij ali domišljij-skih poskusov za dosego socializma, predvsem pa so cepili nujno enotnost eko- nomskega in političnega boja. Zato je anahronizem istovetiti Marxa z »desnim« ali »levim«, »zmernim« ali »radikalnim« krilom v okviru I. internacionale ali kate- regakoli drugega delavskega gibanja, opozarja Hobsbawm (1984, 247). Marxu je, kljub mnogim težavam in nasprotovanjem, uspelo uveljaviti svoje (marksistične) zahteve, kar potrjuje tudi Statut Internacionale, sprejet septembra 1871 na londonski konferenci: 27 »Bakunizem« (ena od različic anarhizma, poimenovana po M. Bakuninu) se je izoblikoval kot celostna socialnopolitična doktrina v šestdesetih letih 19. stoletja, teoretsko osnovo je dobil v Bakuninovem delu »Državnost in anarhija« (v Rizman /ur./, 1986, I/155–263). Temeljna teza bakunizma je, da država predstavlja v vsakem primeru prisilo in suženjstvo, zaradi česar je osvoboditev delavskega razreda možna le z uničenjem vsake države. S tem, ko zavrača vsakršno državo, bakunizem zavrača tudi obliko diktature proletariata, namesto tega pa se zavzema za »svobodno organizacijo delavskih množic«, ki bi uresničevala »razredno izenačenje«. Zavzemali so se za takojšnjo organizacijo ljudskih vstaj, njihova taktika zarotništva in terorizma pa je bila v nasprotju z marksistično teorijo revolucije. 28 Avtor argumentirano ugotavlja, da je bila delavskemu gibanju ponujena na izbiro bogata paleta socialističnih teorij, ki v gibanju niso ostale brez odmeva. Marksizem se je v drugi polovici 70. let delno uveljavil le v nemški socialni demokraciji (ibid., 169). 29 Ne glede na to, kako je definiran, je pravi in resnični delavski razred predstavljal v tem času le manjšino prebivalstva, razen v Angliji. 30 Avtor razmišlja o tem, koliko je bil sam izraz »marksizem« v rabi za časa Marxa in Engelsa in koliko je danes še uporabljiv; zaključuje, da je »bolj primerno uporabljati množino, to je govoriti o marksizmih« (ibid., 291). Delavska_gibanja_FINAL.indd 36 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 37 ‒ da osvoboditev delavskega razreda mora biti dejanje delavskega ra- zreda samega; ‒ da boj za osvoboditev delavskega razreda ni boj za razredne privile- gije in monopole, marveč – za enake pravice in dolžnosti, za uničenje slehernega razrednega gospostva; ‒ da je ekonomska podreditev delavca tistemu, ki ima monopol nad delovnimi sredstvi, to je virom življenja, temelj suženjstva v vseh nje- govih oblikah, temelj vsakršne družbene bede, intelektualne zaosta- losti in politične odvisnosti; ‒ da je zato ekonomska osamosvojitev delavskega razreda tisti veli- ki cilj, kateremu naj bi bilo vsako politično gibanje podrejeno kot sredstvo; ‒ da so vsa dosedanja prizadevanja usmerjena k temu velikemu cilju, propadla zato, ker delavci različnih strok niso bili solidarni in ker ni bilo bratskih zvez med delavci različnih dežel; ‒ da v svojem boju proti združeni oblasti bogatega razreda lahko pro- letariat deluje kot razred le, če se organizira v posebno stranko, ki bi nastopala proti vsem starim strankam, sestavljenim iz bogatih razredov; ‒ ta organizacija proletariata v politično stranko je nujna zato, da se zagotovi zmaga socialne revolucije in njen končni cilj – odprava ra- zredov (Vranicki, 1983, 159–160).31 Zagotovo so izkušnje pariške komune (1871)32 in krepitev proletarskega gibanja tako v nacionalnem kot mednarodnem merilu33 pripomogle, da so na londonski konferenci sprejeli tudi pomemben sklep o nujnosti ustanavljanja samostojnih delavskih strank, »da delavski razred more delovati proti združeni sili posedujočih razredov samo kot razred, tako da se sam konstituira kot po- sebna politična stranka, proti vsem starim strankarskim tvorbam posedujočih 31 V primerjavi s Komunističnim manifestom, t. i. komunistično »biblijo«, so dokumenti Internacionale manj radikalni, kar je razumljivo spričo njene idejne heterogenosti, kljub temu pa ohranjajo marksistično vizijo. 32 Ni pretirano reči, da je Marx kot edino možno »diktaturo proletariata« – ki jo je sam preučil v stvarnosti – videl pariško komuno (gl. Damjanović in Deleon /ur./, 1971), ki ji je idealno namenjeno, da postane neke vrste »ljudska fronta vseh družbenih razredov«, ki ne živijo od dela drugih, pod vodstvom in hegemonijo delavcev: »To je bila prva revolucija, v kateri je bil delavski razred odkrito priznan kot edini razred, ki je bil še zmožen družbene iniciative; priznan celo od velike množice pariških srednjih slojev – branjevcev, obrtnikov, trgovcev – z edino izjemo bogatih kapitalistov« (MEID-IV/1968, 303 / Državljanska vojna v Franciji/). 33 Nedvomno je hitri razvoj kapitalističnega gospodarstva (predvsem industrializacija) Evrope in Združenih držav povzročil, da so v teh deželah nastajale velike proletarske množice. Delavska_gibanja_FINAL.indd 37 9.10.2018 14:10:52 38 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih razredov; da je to konstituiranje delavskega razreda kot politične stranke nuj- no za zmagoslavje socialne revolucije in njenega končnega cilja – odpravo ra- zredov« (Britovšek, 1977 [2015], 249). Temeljna naloga, kakor sta jo videla Marx in Engels, je bila posplošiti delavsko gibanje do stopnje, ko bi se spre- menilo v razredno gibanje oziroma ga v krajšem časovnem obdobju spreme- niti v politično gibanje, v delavsko stranko, ki se loči od vseh drugih strank posedujočih razredov in teži k osvojitvi politične oblasti. Potemtakem naj bi bilo za delavce življenjskega pomena, da se ne umaknejo iz političnega delo- vanja in ne dovolijo, da se loči »ekonomsko gibanje od njihove politične dejav- nosti« (Hobsbawm, 1984, 245). Nedvomno je Internacionala s svojim delom ter sprejetimi smernicami sprožila in pospešila proces nastajanja samostojnih, od meščanskega vpliva neodvisnih socialističnih delavskih strank v Evropi in Ameriki, temelječih na njenih teoretičnih izhodiščih. Marx in Engels sta seve- da podprla ustanavljanje organiziranih političnih strank, ki so izražale samo- stojnost delavskega razreda, če le ni šlo za nekakšne sekte. Vprašanja strukture, organizacije ali sociologije stranke je bilo za njiju drugotnega pomena – »ni pomembno, kako je stranka organizirana, da je le delavska stranka, ki se loči od drugih«. Cilj stranke mora biti, da postane organiziran razred; pri tem nista odstopila od trditve iz Manifesta, da komunisti ne tvorijo ločene stranke, ki bi bila nasprotna drugim delavskim strankam (MEID-II/1971, 603: Proletarci in komunisti), in nikoli nista izdelala posebnih načel, ki bi služila za oblikova- nje proletarskega gibanja. »Vsak razred se mora seveda organizirati kot razred pri sebi doma in njegova dežela je neposredno torišče bojev. Toliko je njegov razredni boj nacionalen, ne po vsebini, temveč po obliki«, je komentiral Marx (MEID-IV/1968, 496 / Kritika gothskega programa/) začetek novega obdobja v razvoju delavskega gibanja. Idejna razčiščevanja v nemški socialni demokraciji V razdobju med letoma 1869 in 1893 je nastalo 16 socialističnih delavskih strank in skupin. Posebej zanimiva je bila rast socialističnega gibanja v Nemčiji, ki je po pariški komuni vse bolj postajala množično oporišče mednarodnega delavskega gibanja. Še več, za naklonjenost nemškega proletariata sta se so- časno borili dve delavski stranki: Splošna nemška delavska zveza (parlamen- tarno-reformistična), ki jo je ustanovil F. Lassalle34 maja 1863 v Leipzigu, in Socialnodemokratska delavska stranka (vulgarno-marksistična), ki sta jo 34 Lassalle (Bernstein ga je označil za socialnega reformatorja) je za stranko Allgemeiner Deutscher Arbeiterverein izdelal program, v katerem je začrtal strogo centralizirano organizacijo z velikimi pooblastili predsednika (gl. Dowe in Klotzbach /ur./, 2004, 143–145. Po njegovi smrti (1864) so krmilo stranke prevzeli: Hasenclever, Hasselmann in Tölcke. Delavska_gibanja_FINAL.indd 38 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 39 ustanovila avgusta 1869 v Eisenachu35 A. Bebel36 in W. Liebknecht.37 Da bi okrepili svojo idejno, politično in mobilizacijsko moč ter vzpostavili organi- zacijsko enotnost, sta obe delavski stranki v začetku sedemdesetih let težili k združitvi. Engels je v pismu Beblu (20. 6 1873) svaril eisenachovce pred pre- nagljenostjo, da se na vsak način združijo z lassallovci: Če je nekdo, kot ste vi, do neke mere v položaju, da konkurira Splo- šnemu nemškemu delavskemu združenju, se lahko začne preveč ozi- rati na konkurenta. Navadi se, da vedno najprej pomisli nanj. Toda Splošno nemško delavsko združenje in Socialnodemokratska dela- vska stranka skupaj predstavljata samo neznatno manjšino nemške- ga delavskega razreda.38 In po našem mnenju, ki nam ga je potrdila dolgotrajna praksa, ni prava propagandna taktika tista, s pomočjo katere se od nasprotnika tu in tam odvrne posameznike ali skupine članov, temveč tista, ki deluje na veliko in še ravnodušno množico. Ni se treba zavesti z evforijo združevanja!39 Toda težnja po združitvi40 je bila tako močna, se spominja Bebel, da so od- padli vsi kritični pomisleki glede kompromisnega programa nove stranke /SAPD/, sprejetega v Gothi.41 Predloženi program je Engels v pismu Beblu 35 Gl. »Programm und Statuten der Sozialdemokratischen Arbeiterpartei /SDAP/, Eisenach 1869« (ibid., 171–176). 36 August Bebel (1840–1913), voditelj nemškega in mednarodnega delavskega gibanja; od 1866 član I. internacionale. Bebel je v svoji avtobiografiji (1997) priznal, da je bilo čutiti Marxova dela v nemškem delavskem gibanju šele proti koncu 60. let, kot tudi, da so v Nemčiji prišli k Marxu prek Lassalla. 37 Wilhelm Liebknecht (1826–1900), voditelj nemškega in mednarodnega delavskega gibanja, udeleženec revolucije 1848/49, član Zveze komunistov in I. internacionale. »Okrog Marxa so se zbirali, tako v Generalnem svetu kakor v določenem številu sekcij, mnogi člani, ki so tvorili ‘Marxovo stranko’; toda razen redkih izjem celo tisti, ki se sklicujejo na ‘Marxovo šolo’, ali tisti, ki jih štejejo za ‘marksovce’, ne delijo ali ne poznajo njihovih idej. Njegovi najbližji pristaši, kot Wilhelm Liebknecht, sprejemajo njegovo vodstvo, politično platformo, ne da bi zato bili ‘marksisti’« (Haupt, 1984, 278–279). 38 Na volitvah v državni zbor leta 1874 so eisenachovci in lassallovci zajeli manjši del nemške-ga delavskega razreda, saj je vsaka od nasprotnih strank dobila le 3 odstotke oddanih glasov (Abendroth, 1971, 44). 39 Glej MIA: http://marx.libcom.org/works/1873/letters/73_06_20.htm. 40 Na združitvenem kongresu eisenachovcev in lassallovcev, od 22. do 27. maja 1875 v Gothi, je bila oblikovana enotna Socialistična delavska stranka Nemčije /SAPD/. Združena stranka je na državnozborskih volitvah leta 1877 dobila 9 odstotkov glasov. 41 Gl. »Programm und Organisationsstatuten der Sozialistischen Arbeiterpartei Deutschlands /SAPD/, beschlossen auf dem Vereinigungskongress in Gotha 1875« (v Dowe in Klotzbach /ur./, 2004, 177–183). Delavska_gibanja_FINAL.indd 39 9.10.2018 14:10:52 40 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih (18./28. 3. 1875) označil za eklektičnega,42 eisenachovcem pa očital popustlji- vost pred reformističnimi stališči in vplivi lassallovcev. Na koncu je pripisal, da se z Marxom popolnoma ograjujeta od tega programa, ker je takšen, da se Marx in jaz, če bo sprejet, nikoli ne bova mogla oprede- liti za novo stranko, nastalo na tej osnovi.43 Morala bova zelo resno razmisliti, kakšno stališče naj bi tudi javno zavzela do nje. Zavedajte se, da se v tujini nama pripisuje odgovornost za vsako izjavo in posto- pek nemške socialnodemokratske delavske stranke. Ljudje si mislijo, da midva od tu vse skupaj nadzirava, čeprav vedo prav tako dobro kakor midva, da se skoraj nikoli nisva niti najmanj vmešavala v no- tranje strankarske zadeve, pa tudi če sva se, sva se le zato, da bi, če bi bilo mogoče, popravila poteze, in to samo teoretične, ki so bile po na- jinem mnenju zgrešene. Sicer zadeva ni toliko v uradnem programu neke stranke, temveč v tem, kaj ta stranka počne. Toda novi program je vedno javno izobešena zastava in zunanji svet presoja stranko po njem. Zato nikakor ni potrebno, da pomeni korak nazaj v primerjavi z eisenachovskim. Misliti bi morali, kaj bodo o tem programu dejali delavci drugih dežel, kakšen vtis bo naredilo to, da je celoten nemški socialistični proletariat pokleknil pred lassallovstvom.44 Podobno stališče je zavzel tudi Marx, ki je menil, da bi bilo bolje začeti skupno akcijo, kot pa sprejeti teoretično sporen program: »nama /op. z Engelsom/ je ta program tuj in nimava z njim nič opraviti« (MEID-IV/1968, 483 / Kritika gothskega programa/). Marx, ki je program ocenjeval še z vidika evropske proletarske revolucije, tudi ni soglašal z nacionalno zaprtostjo gothskega koali- cijskega programa in pozabljanjem na internacionalistične cilje. Na 5. pro- gramsko določilo – »Delavski razred dela za svojo osvoboditev najprej v okviru današnje nacionalne države, zavedajoč se, da bo nujna posledica njegovih prizadevanj, ki so skupna delavcem vseh kulturnih dežel, internacionalno bratstvo narodov« – se je Marx odzval s kritično pripombo: 42 Istovetnega mnenja je bil tudi avstrijsko-nemški politik in eden vodilnih marksističnih teoretikov Karl Kautsky (1854–1938), ko je označeval razvoj socializma v Nemčiji v letih 1870–1880: »Rezultati Marxovega in Engelsovega preučevanja so v splošnem sprejeti; toda njuno bistvo so pogosto slabo dojeli in število doslednih marksistov je bilo kaj skromno. Gothski program, Dühringov vpliv, uspeh Quintesence socializma gospoda Schäflleja v partijskih krogih – vse to kaže, do kolikšne mere je bil razširjen eklekticizem« (Kautsky, »Darwinismus und Marxismus« /1894/ v Haupt, 1984, 281). 43 Gl. Marx, Kritika Gothskega programa (MEID-IV/1968, 483–509) in Engelsov »Predgovor« (ibid., 481–482). 44 Dostopno na MIA: https://www.marxists.org/archive/marx/works/1875/letters/75_03_18.htm. Delavska_gibanja_FINAL.indd 40 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 41 Samo ob sebi je razumljivo – da bi se delavski razred sploh mogel bojevati, se mora organizirati kot razred pri sebi doma in je njegova dežela neposredno torišče njegovih bojev. Toliko je njegov razredni boj nacionalen, ne po vsebini, temveč, kakor pravi »Komunistični mani- fest« po obliki. /.../ In na kaj reducira nemška delavska stranka svoj in- ternacionalizem? Na zavest, da bo posledica njenih prizadevanj » inter- nacionalno bratstvo narodov« – na frazo, izposojeno od buržoazne Lige za svobodo in mir,45 in ta fraza naj bo nadomestilo za internacionalno bratstvo delavskih razredov v skupnem boju proti vladajočim razredom in njihovim vladam. O internacionalnih nalogah nemškega delavskega razreda torej nobene besede! In s tem naj nastopi proti svoji lastni bur- žoaziji, ki se je proti njemu že pobratila z buržoazijo vseh drugih dežel, in pa proti internacionalni zarotniški politiki g. Bismarcka.46 Dejansko je internacionalizem tega programa še na neskončno niž- ji stopnji kakor v programu stranke za svobodno trgovino. Tudi ta zatrjuje, da bo uspeh njenih prizadevanj »internacionalno bratstvo narodov«. Ona pa tudi nekaj stori za to, da bi napravila trgovino in- ternacionalno, in se nikakor ne zadovoljuje z zavestjo – da vsi narodi trgujejo pri sebi doma. /.../ Bismarckovo glasilo »Norddeutsche Allgemeine Zeitung«47 je imelo popolnoma prav, ko je v zadovoljstvo svojega mojstra oznanilo, češ da se je nemška delavska stranka v novem programu odrekla internaci- onalizmu (ibid., 496–498). V novo nastali združeni nemški socialnodemokratski stranki kritike Marxa in Engelsa48 dolgo časa niso hoteli razumeti, ali pa je zares niso 45 Internacionalna liga za mir in svobodo, ustanovljena 1867 v Ženevi, je bila mednarodna organizacija meščanskih demokratov in pacifistov, privržencev svobodne trgovine. Njeni gesli sta bili: »Splošno bratstvo narodov« in »Združene države Evrope«. Marx in I. internacionala sta se odločno borila proti tej ligi. 46 Po padcu pariške komune, v letih 1871–1872, je skušal Bismarck skleniti z Avstrijo in Rusijo pogodbo, katere namen naj bi bilo skupno zatiranje revolucionarnega gibanja, zlasti I. internacionale. Oktobra 1873 je bila na Bismarckovo pobudo sklenjena t. i. zveza treh cesarjev, to je dogovor med vladami Nemčije, Rusije in Avstro-Ogrske o skupnem nastopu v primeru »evropskih pretresov«. 47 V članku o programu SAPD (20 marca 1875) je bilo glede te točke, o kateri piše Marx, rečeno, da je »postala socialnodemokratična agitacija v marsikaterem pogledu opreznejša« in se »odpoveduje Internacionali«. 48 Npr. nemški socialni demokrat, sociolog in zgodovinar Franz Mehring (1846–1919) je obravnaval Lassalla kot Marxovega učenca in sodelavca. Glede Lassallovega delavskega programa je menil, da je to »Komunistični manifest v ogledalu nemških razmer« (Mehring, II/1953, 303). Delavska_gibanja_FINAL.indd 41 9.10.2018 14:10:52 42 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih doumeli.49 To je bilo opaziti tako v nazorih posameznih strankinih akterjev glede združitve, kakor ob vseh velikih idejnih in političnih razpravah, ki so jih vodili v gibanju po gothskem kongresu – predvsem ob Engelsovi kritiki Dühringovih stališč (1965)50 in ob pojavu t. i. desnega (promeščanskega) od- klona v stranki. V posebnem pismu nemškim partijskim voditeljem (A. Beblu, W. Liebknechtu, W. Brackeju, 17./18. septembra 1879) sta klasika pozvala vo- ditelje stranke, naj dojamejo vsebino navedenega odklona; zagovorniki (Karl Höchberg, Carl August Schramm, Eduard Bernstein) so »socializem spreme- nili v abstrakten humanistični nauk o osebni sreči individua in o vzajemnem bratstvu ljudi ter ga zamenjali s socialnim človekoljubjem«. Voditelje stranke sta opozorila, da bo – z zanikanjem razrednega boja in revolucionarne usmeri- tve gibanja –, stranka skopljena in bo proletarske energije konec, če bodo šli po tej poti dalje. Vodstvu stranke sta sugerirala, naj odstrani iz nje ljudi, ki javno odstopajo od njenega programa: To so predstavniki malomeščanstva, ki se oglašajo v strahu, da ne bi proletariat, ki ga sili njegov revolucionarni položaj, šel predaleč. Namesto odločne organizacijske politike predlagajo splošno pomi- ritev, namesto boja proti vladi in buržoaziji si ju skušajo pridobiti in pregovoriti, namesto da bi se kljubovalno uprli nasilnostim od zgoraj, se jim ponižno uklanjajo in priznavajo, da je kazen zaslužena. Vse zgodovinsko nujne spore pretvarjajo v nesporazume in vsako dis- kusijo končajo z zatrjevanjem, da smo si v glavnih vprašanjih ven- darle vsi edini. V zaključku sta zapisala, da se bosta s stranko razšla, če se bo stranka podala na meščansko pot: Skoraj štirideset let sva naglašala, da je razredni boj med proletariatom in buržoazijo veliki vzvod modernega družbenega prevrata. Nemogoče je torej, da bi se skladala z ljudmi, ki hočejo razredni boj odpraviti iz gibanja. Pri usta- novitvi Internacionale smo izrecno formirali bojno geslo: »Osvobo- ditev delavskega razreda mora biti stvar delavskega razreda samega«. Ne moreva se torej skladati z ljudmi, ki javno izpovedujejo, da so delavci premalo izobraženi, da bi se sami osvobodili in jih je tre- ba osvoboditi od zgoraj po človekoljubnih velikih in malih buržujih (MEID-V/1975, 111–112 /Cirkularno pismo/). 49 Klasika sta presodila, da je bolj oportuno, da njune kritične opombe ostanejo notranje partijska zadeva in zato širša javnost 15 let ni vedela za njuno kritično zadržanost do združitvenega programa; v tiskani obliki je »Kritiko gothskega programa« prvič izdal Engels v tedniku nemške socialne demokracije Die Neue Zeit (18/1891). 50 Eugen Dühring (1833–1921), nemški filozof, vulgarni materialist, ideolog reakcionarnega malomeščanskega socializma, antisemit. Delavska_gibanja_FINAL.indd 42 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 43 Vprašanje pomena političnega in teoretsko utemeljenega programa se je stal- no ponavljalo. Engels je 28. novembra 1882 v pismu E. Bernsteinu zapisal: »Biti s pravilnim programom trenutno v manjšini – kot organizacija – je še zmeraj bolje, kakor imeti brez programa številne, a pri tem skorajda nomi- nalne privržence. Vse življenje smo bili v manjšini. Pri tem smo se zelo dobro počutili. Ko se ustanovi partija, v kateri lahko vsakdo sodeluje, to ni več nika- kršna partija« (MEW-35/1967, 403–404). Na strankinem kongresu (Halle, 15. oktober 1890)51 je W. Liebknecht načel vprašanje novega programa, ki naj bi ga sprejeli na naslednjem kongresu (v Erfurtu, 1891). Prvotni programski osnutek sta v glavnem sestavila A. Bebel in W. Liebknecht, nakar je strankino vodstvo razvilo široko javno razpravo (Abendroth, 1988, 120). Engels, ki se je v razpravo aktivno vključil (»H kritiki socialnodemokratičnega programskega osnutka iz leta 1891«, v MEID-V/1975, 589–605), je menil, da so v osnutku še ostale usedline lassallovstva (izpuščena je bila zahteva po vzpostavljanju re- volucionarne demokratične republike in diktature proletariata), čeprav so bile sprejete nekatere temeljne Marxove pripombe na gothski program; obenem je nasprotoval taktiki t. i. realistične (oportunistične) politike, ki je v bistvu konkretizirala mirno (reformistično) pot v socializem: To pozabljanje velikih temeljnih stališč zaradi trenutnih dnevnih in- teresov, ta gonja in prizadevanje za trenutnim uspehom, ne glede na poznejše posledice, ta odpoved prihodnosti gibanja na ljubo njegovi sedanjosti je lahko 'pošteno' mišljena, toda to je in ostane oportu- nizem in 'pošteni' oportunizem je morda najnevarnejši med vsemi (ibid., 600). Na kongresu SPD v Erfurtu, od 14. do 21. oktobra 1891, so sprejeli novo verzijo osnutka, ki jo je ob podpori Bebla in Engelsa pripravil Kautsky (gl. Dowe in Klotzbach /ur./, 2004, 187–192; Abendroth, 1988, 120–130). Engels je takoj po kongresu pisal Sorgerju52 (24. oktobra 1891) »Zadoščenje imamo, da je Marxova kritika povsem prodrla. Odstranjen je tudi posle- dnji ostanek lassallovstva. Z izjemo nekaterih slabo redigiranih mest (kjer je samo stil slab in splošen), ni mogoče več ugovarjati programu, vsaj ne po 51 Na kongresu so stranko SAPD preimenovali v Sozialdemokratische Partei Deutschlands /SPD/. 52 Friedrich Adolph Sorge (1828–1906), nemški politik in publicist, vidna osebnost mednarodnega delavskega in socialističnega gibanja; od leta 1852 je živel v ZDA. V Ameriki je organiziral sekcije I. internacionale in bil – po preselitvi sedeža Internacionale iz Londona v New York (1872) – sekretar njenega Generalnega sveta (1872–1874). Bil je med ustanovitelji Socialistične delavske stranke ( Socialist Labor Party of America, 1877) in Mednarodne delavske zveze ( International Labor Union, 1878). Delavska_gibanja_FINAL.indd 43 9.10.2018 14:10:52 44 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih prvem branju« (MEW-38/1968, 403–404). Sprejeti program je odločilno vplival tudi na programe novonastajajočih socialističnih delavskih strank; proces združevanja raznorodnih skupin v enotna gibanja in stranke je po- dobno kot v Nemčiji potekal tudi v drugih evropskih deželah. Delavsko gi- banje v Nemčiji je bilo nedvomno najmočnejše in politično najvplivnejše gibanje svojega časa, z njim pa tudi nemška socialnodemokratska stranka.53 53 Dejansko v praksi ni obstajal nikakršen vzor za nov tip socialističnih delavskih množičnih strank, pa tudi ne za vedno bolj razširjene nacionalne »socialnodemokratske stranke«, ki v resnici niso imele nobenega tekmeca na levici, kot je bilo to v primeru Nemčije (Hobsbawm, 1984, 251). Delavska_gibanja_FINAL.indd 44 9.10.2018 14:10:52 Prvi del 45 Druga internacionala in vprašanje njene organiziranosti – centralizirana ali ohlapna asociacija Mi – »revolucionarji«, »prekucuhi«, žanjemo veliko več uspehov z legal- nimi kot nelegalnimi sredstvi ali s prevratom. Friedrich Engels (1895) V filozofski in politološki literaturi nemalokrat naletimo na prizadevanja posameznih avtorjev, ki postavljajo Marxa in Engelsa enega proti druge- mu. Na eni strani gre za poskuse razvrednotenja Engelsovega teoretičnega dela, na drugi pa za prizadevanja, da bi Engelsa odtrgali od Marxa, ga pri- kazali kot veliko oviro na poti k »pravemu«, »izvirnemu«, »avtentičnemu« Marxu. Engels naj bi bil tudi kriv in odgovoren ne samo za enostranskosti t. i. ortodoksne struje v II. internacionali, temveč tudi za vse druge defor- macije v razvoju marksistične misli, vključno s stalinističnim pragmatiz- mom. Vendar podrobne in objektivne zgodovinske analize idejnega razvoja mednarodnega delavskega gibanja v Engelsovem času tovrstnih spekula- cij ne potrjujejo. Še več, nobeno količkaj tehtno razpravljanje o Marxu in Engelsu ne more mimo dejstva, da njuno delo tvori neločljivo celoto, temelječo na njunem soglasju v vseh bistvenih vprašanjih revolucionarne teorije in prakse, ki sta si jih postavljala in jih reševala v štirih desetletjih skupnega dela. Povedanemu v prid govorijo tudi naslednje vrstice, ki jih je napisal Engels poldrugo leto po Marxovi smrti svojemu staremu prijatelju Johannu Philippu Beckerju: Vse svoje življenje sem počel, za kar sem bil narejen, namreč igrati drugo violino, in tudi menim, da sem svoj posel kar zadovoljivo opravljal. In bil sem vesel, da sem imel tako famozno prvo violino, kakor je bil Marx (MEW-36/1967, 218). Zato je povsem razumljivo, da tudi danes ni mogoče govoriti izključno o Engelsu, ne da bi hkrati govorili o Marxu; to velja tudi za razpravljanje o Drugi internacionali, ki se vrti okoli problema (dis)kontinuitete med I. in II. internacionalo. Postavlja se torej vprašanje, ali predstavljajo Engelsova stali- šča, ki jih je iznesel v okviru strategije in taktike II. internacionale ob njeni ustanovitvi, še posebej glede organiziranosti nove asociacije, negacijo njego- vih in Marxovih dotedanjih stališč. Odgovor je potrebno poiskati v tedanji stopnji razvoja mednarodnega delavskega socialističnega gibanja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 45 9.10.2018 14:10:52 46 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Razumevanje internacionalizma Po razpustitvi Internacionale se je teža socialistične internacionalistične dejavno- sti prenesla na področje neposrednih bilateralnih odnosov novonastalih delavskih strank (Linden in Holthoon, 1988). Engels, ki je po smrti Marxa (1883) v celoti prevzel vlogo teoretičnega usmerjevalca mednarodnega delavskega socialistične- ga gibanja, je nesporno prispeval vrsto originalnih rešitev, ki bodo tako ali drugače ohranile svojo aktualnost v teoriji in praksi II., pa tudi III. internacionale. Med drugim je odločno nasprotoval pretenzijam posameznih strank, da bi v med- narodnem delavskem gibanju prevzele vodilno vlogo. V Predgovoru k Nemški kmečki vojni (1874) je ugotavljal, da je prišlo v Nemčiji v tem času do izredno hitrega razvoja kapitalizma in s tem tudi do razvoja pravega industrijskega proletariata. Nemški delavci so postali dejanska mednarodna avtoriteta, avantgarda mednarodnega delavskega gibanja. To se jim je po njegovem mnenju posrečilo zato, ker so uspeli razviti in strniti boj na teoretično političnem in praktično ekonomskem področju in ker so znali uspešno uporabljati revolucionarne izkušnje dotedanjega mednarodnega delavskega gibanja in teoretikov socialistične misli. Vendar opozarja: »Ne da se prerokovati, kako dolgo jih bodo dogodki pustili na tem častnem mestu – saj niti ni v korist gibanja, da mu korakajo na čelu delavci katerega koli posameznega naroda. Dokler pa so na njem, upajmo, da bodo svojo nalogo opravljali, kakor se spodobi« (MEID-III/1967, 197–198). Menil je, da tudi partija, ki ima trenutno največji ugled v vrstah evropskega proletariata, nima pravice, da bi govorila v imenu vseh delavskih partij: »Položaj nemških delavcev na čelu evropskega gibanja sloni na njihovem internacionalističnem obnašanju med (francosko-prusko) vojno 1870–1871«.54 Obenem je v pismu P. Lafargueju55 (27. junija 1893) ostro zavrnil misel iz proglasa francoske partije, da je Franciji pripadla vloga vodilnega naroda v buržoazni revoluciji 1789–1798 in da ji pripa- da enaka vodilna vloga tudi v socialistični revoluciji. Menil je, da to ni v skladu z idejo internacionalizma in s sodobnimi zgodovinskimi razmerami, ter predvi- deval, da bo bitka odločena v Nemčiji, ker je zdaj tam socializem najbolj prežel množice. Izrecno je poudaril, da je lahko osvoboditev vsega proletariata samo mednarodna zadeva; če se jo namreč skuša omejiti na Francijo, mora revolucija propasti. Socialisti si morajo med revolucijo med seboj pomagati, to pa ne pome- ni, da naj bi Francozi revolucijo izvažali (MEW-39/1968, 89). »Internacionalna enotnost lahko obstaja le med narodi, pri čemer sta avtonomnost in neodvisnost glede notranjih vprašanj vključeni v samem boju internacionalizma« (ibid., 87 54 Dostopna na MIA: https://www.marxists.org/archive/marx/works/1875/letters/75_03_18. htm (Engels, »Pismo Beblu«, 18/28. 3. 1875). 55 Paul Lafargue (1842–1911), francoski marksist, deloval v I. in II. Internacionali; skupaj z J. Guesdejem ustanovil francosko delavsko partijo; Marxov zet. Delavska_gibanja_FINAL.indd 46 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 47 /Pismo Lauri Lafargue, 20. junij 1893/). Za vedno je minil čas, ko je lahko en narod terjal, da bi vodil vse ostale« (MEW-38/1968, 494 /Pismo Lauri Lafargue, 14. oktober 1892/). Če se ob tem spomnimo na strahotne posledice Stalinove teorije in prakse graditve »socializma v eni deželi«, ki je »vzklila na gnoju reakcije zoper oktober«, kot je zapisal Trocki v Permanentni revoluciji (1972), potem lahko označimo Engelsova razmišljanja za vizionarska. Krepitev delavskega gibanja v obdobju II. internacionale Oblikovanje množičnih delavskih strank, v katerih je vedno bolj prevladoval marksizem – takšen, kakor ga je opredelila predvsem nemška socialnodemo- kratska stranka (v erfurtskem programu) –, ter revolucionarno marksistično gibanje v nerazvitih agrarnih deželah vzhodne in južne Evrope (gl. Linden in Rojahn, 1990) sta pripeljali do razvoja Druge internacionale (gl. Braunthal, I/1986; Krivoguz, 1989). Okoliščine, ki so pospeševale tak razvoj in so po letu 1890 postale kar precej splošne, so bile legalnost, ustavna politika in razširitev volilne pravice. Nasprotno pa so se močno spremenile revolucionarne možno- sti, kakor so bile tradicionalno pojmovane. Razprave in kontroverze med so- cialisti iz obdobja II. internacionale odsevajo vprašanja, ki so izbruhnila iz teh sprememb. Z ustanovitvijo II. Internacionale na kongresu v Parizu julija 1889 (IOS, 1976a), sto let po začetku francoske revolucije, se je zastavljalo vprašanje njene bodoče organiziranosti: ali vzorec I. internacionale – kot enotne sociali- stične stranke – še ustreza novemu času. V pripravah na 2. kongres, ki je potekal avgusta 1891 v Bruslju (IOS, 1976b), si socialisti v tem niso bili enotni: mnogi so se še naprej zavzemali za modele kopiranja statuta I. internacionale. Engels se je takemu mehanicizmu zoperstavil; menil je, da v razmerah delovanja moč- nih in množičnih samostojnih nacionalnih socialističnih strank ni mogoč enak način usmerjanja mednarodnega gibanja, zlasti ne obnova centralistične vloge Generalnega sveta – »Internacionala lahko v obstoječih razmerah dosega zado- voljive rezultate z rednimi kongresi« (MEW-22/1963, 408–409) – pač pa naj bo težišče na stalnem bilateralnem sodelovanju strank. Problem dialektičnega razmerja temeljne idejno teoretske enotnosti II. inter- nacionale in nujne zgodovinsko pogojene različnosti programov pripadajočih članic je – na Engelsov predlog – opredelila resolucija tretjega kongresa avgusta 1893 v Zürichu: »Kongres izraža željo, da naj bo prvi del programa socialno- demokratskih partij vseh dežel, v katerem je izražena potreba po ekonomskem prevratu, za vse partije enako formuliran, da pa se drugi del, ki navaja sredstva, ki jih velja uporabiti, prilagodi ekonomskim in političnim razmeram v vsaki deželi.« Engels je predlagano resolucijo podkrepil z naslednjimi besedami: Delavska_gibanja_FINAL.indd 47 9.10.2018 14:10:53 48 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Proletariatu posameznih dežel je bilo prepuščeno, da se organizira po svoje. To se je zgodilo in sedaj je Internacionala mnogo močnejša kot prej. V tem smislu je potrebno nadaljevati z delom na skupnih tleh. Diskusijo moramo dovoliti, da se ne bi pretvorili v sekto, toda mora se ohraniti skupno stališče. Elastična zveza, prostovoljno zdru- ževanje, ki ga podpirajo kongresi, nam zadoščajo za zmago, ki nam je nobena sila sveta ne more oteti (IOS, 1980, 331). Druga internacionala se je oblikovala in rasla kot prostovoljno združenje nacionalnih socialističnih strank in sindikatov. Socialisti so si bili edini, da je treba organizirati sindikalne organizacije delavcev za ekonomski boj, so- cialistične stranke pa za politični boj, da se je treba aktivirati v parlamentih v boju za delavske zahteve, da je treba propagirati enako in splošno volilno pravico, da je treba vključiti v politični boj ženske. Mednarodni stiki dela- vskega gibanja so se v Internacionali ohranjali predvsem v obliki periodičnih mednarodnih kongresov, medtem ko je vsaka stranka še naprej obstajala kot avtonomna organizacijska enota. Vrhovni organ je bil kongres, kajti II. inter- nacionala v nasprotju s prejšnjimi mednarodnimi delavskimi organizacijami v začetku ni imela stalnega centralnega organa; šele leta 1900 so ustanovili Mednarodni socialistični biro (ISB), ki je bil le pomožno, nekakšno infor- mativno središče, ni pa imel nobene vodstvene funkcije. Političnemu gibanju proletariata so se v obdobju prehoda iz svobodne kon- kurence liberalnega kapitalizma v gospostvo monopolov v zadnjih treh de- setletjih 19. stoletja odpirale široke možnosti mirnega, legalnega razvoja. Uspehi, ki so jih socialnodemokratske stranke dosegale (pravica do lastnih ekonomskih, prosvetnih, kulturnih, športnih in drugih organizacij, zako- nita pravica do štrajka, razne vrste socialnega zavarovanja, delovna zaščita, osemurni delavnik, splošna in enaka volilna pravica itd.), so bili posledica političnega pritiska močnega in številnega proletariata na visoki stopnji ra- zredne organiziranosti in zavesti. Tip milijonske množične delavske partije je ustrezal razmeram in je bil sploh mogoč edino v kapitalističnih deželah z razvito socialnoekonomsko strukturo in bogato demokratično tradicijo. Kapitalizem razvitih dežel je bil takrat v eri prosperitete, zato je vladajoči razred lahko popuščal organiziranemu proletariatu. Boj delavskega razreda je onemogočil neomejeno eksploatacijo in prisilil lastnike kapitala, da so poiskali druge poti za ustvarjanje profita. Uvajanje nove tehnike in inten- zifikacija dela sta privedla do hitrega naraščanja produktivnih sil, hkrati pa tudi do razširjanja kapitalističnih tržišč po vsem svetu. Privilegirani položaj razvitih držav sveta, eksploatacija cenene delovne sile in naravnih bogastev Delavska_gibanja_FINAL.indd 48 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 49 kolonialnih dežel sta buržoaziji omogočala, da je bolje nagrajevala dela- vski razred matične dežele. S koncesijami domačemu delavskemu razredu (delno tudi na račun kolonialnih ljudstev) je vladajoči razred topil ostrino razrednega boja in zadrževal notranji razvoj v sorazmerno mirnih mejah. Nedvomno so uspehi, ki jih je delavski razred dosegal prek meščanskih institucij v obdobju mirnega razvoja kapitalizma, začeli porajati samozado- voljstvo z doseženimi rezultati. Izkušnje in uspehi legalnega boja so realno dopuščali zamisel, da si bo lahko delavski razred prisvojil oblast prek vo- lilnih zmag v parlamentarnem boju. V končni fazi se je ta ideja spremenila v enostransko trditev, da je mirna parlamentarno-demokratična pot edina možna pot do delavske oblasti. Ključno vlogo v tem vsebinskem preobratu je odigrala vse bolj naraščajoča in vplivna strankarska birokracija, ki je na eni strani zavirala leve (revolucionarno usmerjene tendence) v lastnih vr- stah, na drugi pa uveljavljala sodelovanje z meščanskimi strankami (mini- sterializem, politična kombinatorika). S tem, ko se je krhala revolucionarna ost delavskega gibanja, se je na drugi strani vse bolj krepila reformistična smer, ki je poskušala revidirati temeljna načela marksizma. Revizija »uradnega« marksizma – pot k idejni diferenciaciji socialne demokracije Engelsova smrt (1895) je bila za skupino vodilnih »marksistov« povod oziro- ma znak, da je nastopil čas, ko je mogoče priti na dan z zahtevo po teoretski reviziji temeljnih Marxovih in Engelsovih postavk. Konkretni korak k ute- meljitvi revizionizma je storil nemški socialistični teoretik Eduard Bernstein (1850–1932) z objavo vrste člankov o »Vprašanjih socializma« v strankinem glasilu Die Neue Zeit (1896),56 v katerih je – kot je zapisal v avtobiografskih zapisih – »podvomil o vseh teoretičnih predpostavkah takratnega marksizma« (1930, 21); s tem je hotel preseči razkorak med teorijo (radikalno-revo- lucionarno) in prakso (reformistično) nemške socialne demokracije /SPD/. Postavil se je na stališče, da edina logična pot v socializem vodi skozi izgra- dnjo demokracije. Po njegovem mnenju se prehod iz kapitalistične družbe v socialistično mora odvijati postopno, z uporabo demokracije, ne pa z revolu- cionarno zamenjavo buržoazne diktature s proletarsko. Zato priporoča, da je vse, kar je treba storiti, nepretrgano dnevno prizadevanje za drobne reforme: »Cilj ni nič, gibanje je vse!«. 56 Članki so bili kasneje razširjeni, predelani in objavljeni v knjigi Predpostavke socializma in naloge socialne demokracije ( Die Voraussetzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie, 1899 [1984]); z njo se je E. Bernstein promoviral kot ideolog revizionizma. Delavska_gibanja_FINAL.indd 49 9.10.2018 14:10:53 50 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Pristaši nove revizionistične usmeritve so hkrati dokazovali, da lahko v se- danjem (novem) stanju stranke, kakršna je SPD, vse pridobijo z uporabo svojih legalnih možnosti, kajti nasilni in oboroženi spopad je bolj verjetno pričakovati ne s strani odpornikov, temveč z desne zoper socialiste; pri tem so se sklicevali tako na Marxova kot na Engelsova stališča: »Ironija svetovne zgodovine postavlja vse na glavo. Mi – 'revolucionarji', 'prekucuhi', žanje- mo veliko več uspehov z legalnimi kot nelegalnimi sredstvi ali s prevratom. Stranke reda, kakor imenujejo same sebe, se razbijajo ob legalnem stanju, ki so ga same ustvarile« (MEID-III/1967, 29 /Engels, Uvod k Marxovim Razrednim bojem v Franciji/). Prav povezava teh dveh namigov – možnost, ki jih odpira »splošna volil- na pravica« in »opustitev starih prevratniških načinov« – je postala pred- met revizionističnega razpravljanja med socialisti, čeprav ne gre prezreti Engelsovega nenehnega opozarjanja prav na nevarnost »žrtvovanja priho- dnosti gibanja v korist njegove sedanjosti«. Zagovorniki nove, odslej desne smeri so se oprli tudi na Marxov »Govor o Haaškem kongresu« (1872) glede držav, v katerih ni nobene ustavne ovire za izvolitev nacionalne soci- alistične vlade: /.../ nismo pa trdili, naj bodo pota, po katerih bo treba doseči ta cilj, povsod enaka. Vemo, da se moramo ozirati na institucije, obi- čaje in tradicije različnih dežel, ter ne zanikamo, da so dežele, kot Amerika, Anglija /.../, kjer bodo lahko delavci dosegli svoj cilj po mirni poti (MEID-IV/1968, 338). Toda to še ne pomeni, da bi tako Marx kot Engels opustila misel na revolucijo in prišla v neskladje s trditvijo, da »nobeno veliko gibanje ni nastalo brez pre- livanja krvi« (MEW-34/1966, 515 /Marx v intervjuju za »Chicago Tribune«, 18. decembra 1878/); tu gre preprosto za prilagoditev revolucionarne strategije in taktike spremenjenim razmeram, opozarja E. Hobsbawm (1984, 252). Problematika revizionizma in oportunizma v 90. letih je najbolj pretresala prav idejno vodilno stranko II. internacionale – SPD, kar bo odločilno tudi za prihodnjo idejno naravnanost Internacionale. Nasprotujoča si stališča do Bernsteinovih pogledov na strategijo in taktiko socialne demokracije so povzročila ostre razprave, najprej znotraj SPD, kasneje pa tudi v okvi- ru Internacionale.57 Resda je imela Bernsteinova revizionistična usmeritev 57 Npr. Plehanov v polemičnem spisu »Cant zoper Kanta ali duhovna oporoka g. Bernsteina« (IS/1973, 447–485). Delavska_gibanja_FINAL.indd 50 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 51 precej nasprotnikov, ni pa bila zavrnjena. Med vsemi Bernsteinovimi kri- tiki je samo Rosa Luxemburg pozorno preučila zvezo med reformami in revolucijo,58 pri čemer je ugotovila nesmiselnost njunega ostrega zopersta- vljanja, ki je produkt nerazumevanja dialektične prepletenosti in neločljivo- sti obeh kategorij: »Kdor se odloči za pot zakonske reforme namesto za za- vzetje politične oblasti in za družbeni prevrat /.../, izbere drug cilj, namesto novega družbenega reda (socializma) samo nebistvene spremembe v starem redu (kapitalizmu)« (IS/1977, 109). Vse pogostejša razhajanja med socialisti tako v SPD kot v Internacionali niso povzročila samo nasprotujoča si stališča do Bernsteinovih pogledov na strategijo in taktiko socialne demokracije, pač pa tudi polemike med boljševiki in menjševiki ob prvi ruski revoluciji (1905–1907), predvsem pa razprave ob vprašanju vojne in njenih revolucionarnih konsekvenc: »vojna ali revolucija?«. Ob tem ne gre prezreti, da je Engels že leta 1891 v članku »Socializem v Nemčiji« (MEID-V/1975, 613–631) obravnaval »usodno« vprašanje ravnanja proletariata v morebitni imperialistični vojni, ko se je vprašal, kako naj bi nemški in francoski socialisti ravnali v primeru izbru- ha vojne. Pri odgovoru na to vprašanje je bil za Engelsa odločilen skupni interes mednarodnega delavskega gibanja ter spoznanje, da delavsko giba- nje lahko najbolj napreduje v miru – »zato so socialisti vseh dežel za mir« (ibid., 626). Istočasno pa je dal prognozo bodoče vojne, ki da bo ogromnih razsežnosti in bo pustila strahotno opustošenje. Iz tega je sklepal, da se mora delavski razred boriti proti vojni nevarnosti, vendar pa mora v pri- meru vojne storiti vse, da jo izkoristi zase – za »socialno revolucijo«, za »zmago socializma«. V tem kontekstu lahko pritrdimo E. Hobsbawmu, ki ugotavlja, da je bila tragedija zadnjih Engelsovih let, da njegovi komentarji – bistri, realistični in pogosto nenavadno prodorni – niso služili (njegovim naslednikom/ide- ologom) kot praktično napotilo, temveč bolj za utrjevanje obče doktrine, ki se je od prakse vedno bolj oddaljevala (1984, 253). Njegovo predvidevanje se je izkazalo kot še preveč točno: »Kaj je lahko posledica vsega tega, če ne to, da stranka nenadoma, v trenutku odločitve, ne bo vedela, kaj stori- ti? Odločilna vprašanja so premalo jasna in preverjena, ker niso bila nikoli obravnavana« (MEW-22/1963, 235 /»H kritiki socialnodemokratičnega programskega osnutka iz leta 1891«/). 58 Takoj po objavi Bernsteinovega revizionističnega dela je izšel odgovor R. Luxemburg: Socialna reforma ali revolucija? (IS/1977, 49–135). Delavska_gibanja_FINAL.indd 51 9.10.2018 14:10:53 52 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Proti koncu 19. stoletja so se s »krizo marksizma«59 dejansko zamajali mar- ksistični temelji Internacionale; temelji gibanja, ki si je zastavilo za cilj pre- ureditev obstoječega kapitalističnega družbenega reda v socialistični, in ki je v revoluciji videlo »babico zgodovine«. Ta »kriza« ni samo odprla teoretske razprave »revolucija ali reforma«, pač pa bo tlakovala pot k idejni diferenci- aciji celotnega socialnodemokratskega gibanja, tako v nacionalnih kot med- narodnih okvirih, na tri struje: revizionistično desnico, ortodoksni center, revolucionarno levico. Res pa je tudi, da so Internacionalo – vse izbruha svetovnega spopada – njene notranje struje razumele kot mednarodni forum, primeren za reševanje takratnih občih problemov, s katerimi se je soočalo socialnodemo- kratsko gibanje (usklajevanje nasprotujočih si stališč do strategije in taktike socialne demokracije, ministerializma, kolonializma, revolucije v carski Rusiji 1905–1907, do militarizma in vojne idr.). Toda z izbruhom svetovnega spopa- da poleti 1914 je Internacionala dokazala svojo življenjsko nemoč, potem ko ji ni uspelo uresničiti enega izmed svojih najvišjih ciljev: ohraniti svetovni mir. To pa ni pomenilo nič drugega kot poteptanje njenega temeljnega kohezivne- ga načela, to je internacionalizma. Tedaj je prišlo do njenega zloma ter posle- dično do razcepa v mednarodnem socializmu, ki se je po vojni manifestiral v idejni in organizacijski delitvi na komuniste in socialiste, tako v nacionalnem kot internacionalnem pogledu. *** Na uvodno vprašanje – ali obstajajo tehtni razlogi za trditev, da predstavljajo Engelsova stališča osnovo za prevlado t. i. ortodoksne struje v II. internacio- nali – analiza temu ne pritrjuje. Z drugimi besedami, t. i. Engelsova »krivda« za polom II. internacionale ni nič drugega kot spekulacija, ki je našla plodna tla predvsem med zagovorniki trde centralistične naravnanosti Komunistične internacionale. Prav v ohlapnosti osrednjega organa (ISB), za kar naj bi bil »kriv« Engels, so videli vzrok za usodni polom II. internacionale in ne na- zadnje tudi za opravičevanje politike boljševizacije Kominterne in prek nje celotnega mednarodnega komunističnega gibanja. 59 Izviren Masarykov izraz je bil »kriza v marksizmu« (1899); med revizionistično razpravo ('čr-tanje' revolucije) so ga spremenili v »krizo marksizma«, kar je A. Labriola takoj zabeležil (1977, 295–296). Delavska_gibanja_FINAL.indd 52 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 53 Prva ruska revolucija (1905–1907) v očeh ruske in evropske socialne demokracije – med spontanostjo in organiziranostjo Zakaj se je revolucionarni proces v našem (20.) stoletju začel ravno v Rusiji? Morda zato, ker smo imeli več srca in manj kruha /.../. Ilja G. Erenburg (1922) Sovjete – organe vstaje in ljudske oblasti – so ustanavljali izključno re- volucionarni sloji prebivalstva, ustanavljali so jih mimo vseh zakonov in norm na povsem revolucionaren način, kot produkt samobitne ljudske ustvarjalnosti, kot izraz samodejavnosti ljudstva, ki se je rešilo ali se re- šuje starih policijskih spon. V. I. Lenin (1905) I. Revolucionarni pretresi v Rusiji (1905–1907)60 so bili za obe struji ruske so- cialne demokracije /RSDDP/61 – boljševiško in menjševiško – pravi ognjeni krst. »Pred socialno demokracijo postavlja takšne zahteve, kakršnih zgodovina v obdobju demokratičnega prevrata dotlej ni še nikjer postavila pred delavsko partijo« (Lenin, ID-II/1979, 231 / Tretji kongres/). In ker so revolucionarne razmere v Rusiji, čeprav nove, spominjale na zahodnoevropske meščanske revolucije, se pravi na francosko revolucijo iz konca 18. stoletja in na revolucije 1848, je razlaga revolucionarnega položaja postala za ruske socialne demo- krate – neizogibno – primerjalna naloga, ki je morala pravzaprav utrditi to, kar je združevalo in kar je razlikovalo leto 1905 od let 1789–1793 in 1848. Vse to je v še širšem smislu terjalo novo primerjavo zgodovinsko-strukturnih značilnosti Rusije in zahodne Evrope (gl. Trotzki, 1967); primerjavo, ki sicer 60 Revolucija je bila val množičnih političnih in socialnih nemirov, delavskih stavk, kmečkih vstaj in vojaških uporov, ki so se po »krvavi nedelji« (9. januarja 1905) spontano razširili po vsem ruskem imperiju. Razumeti jo je kot protest delavskih in kmečkih množic proti nevzdržnim delovnim in življenjskim razmeram, pa tudi kot poskus naprednih intelektualcev, delavcev in kmetov, da bi prisilili carja Nikolaja II. k uvedbi ustavne monarhije (gl. Figes, 2013). 61 Ruska socialnodemokratska delavska stranka je bila ustanovljena na kongresu v Minsku, 1. do 3. marca 1898. Delavska_gibanja_FINAL.indd 53 9.10.2018 14:10:53 54 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ni bila nikoli zanemarjena v zgodovini ruske politične in družbene misli (gl. Subotić, 2001). Razumeti mehanizem ruske revolucije in ga primerjati z mehanizmom evrop- skih revolucij je pomenilo postaviti na trdni zgodovinsko-teoretični osnovi taktična vprašanja socialne demokracije, kot so odnosi z drugimi družbenimi in političnimi silami ali odnos do skromnih ustavnih reform, na katere je bil prisiljen carizem. Toda pomenilo je še nekaj bolj odločilnega za rusko socialno demokracijo: opredeliti samo sebe, razjasniti pomen svoje 'mlade' strankarske zgodovine in različnih možnosti svojega razvoja, preveriti torej, ali je bilo še mogoče notranjo frakcijsko delitev na II. kongresu RSDDP (1903) – na bolj- ševike in menjševike – preseči ali pa je bila ta že dokončna. Preverjanje je dalo, kot vemo, jasen odgovor: revolucija 1905–1907 je pokazala, da je bil razcep med dvema strujama ruske socialne demokracije globok in nepomirljiv; tudi v tem smislu je bilo prvo revolucionarno obdobje »generalka za leto 1917« (gl. Fitzpatrick, 2001). Revolucija 1905 ni bila samo odločilni dogodek v razvoju ruske države in družbe, pač pa tudi predmet teoretskih razprav (»revolucija« ali »reforma«) v okviru ruske in evropske socialne demokracije. Kajti RSDDP je s polemiko, ki je izbruhnila leta 1903 na II. kongresu stranke in se še stopnjevala z razmahom revolucije, predstavljala za zahodnoevropsko socialno demokracijo zapleteno in novo zgodovinsko stvarnost, ki ni bila ustrezno poznana;62 problem je bil še toliko večji, ker so si bili ruski socialni demokrati neenotni v tolmačenju te stvarnosti in njenih perspektiv. Stiki med rusko in evropsko (posebno nemško) socialno demokracijo so bili glede teoretskih pogledov in politične opredelitve precej pristni; s sodelova- njem Rose Luxemburg na V. kongresu RSDDP (1907) pa so postali neposre- dni. Ruski socialni demokrati so bili vsekakor prvi, pred katerimi se je posta- vilo praktično vprašanje proletarskega vodstva v demokratični revoluciji kot tudi vprašanje odnosa delavskega razreda do drobne buržoazije in predvsem do kmetov. Nikjer ni bilo izdelanih vzorcev. Ruska socialna demokracija prav gotovo ni mogla mehanično prevzeti izkušenj evropskih delavskih strank, ki so delovale in se razvijale v okvirih meščanskodemokratičnih svoboščin in so- razmerno mirnega razvoja kapitalizma, v caristično Rusijo. 62 Glej razpravo »o stališčih Marxa in Engelsa do Rusije« (Britovšek, 1971 [2015], 181–222). V ruski agrarni revoluciji sta klasika v sedemdesetih letih 19. stoletja videla pomemben vzvod za revolucijo na zahodu. Iz tega so izvirali njuni daljnosežni sklepi o perspektivah evropske revolucije. Delavska_gibanja_FINAL.indd 54 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 55 II. Ko je bil v drugi polovici 19. stoletja carizem prisiljen odpraviti fevdalne pravi- ce, je kapitalistična produkcija hitro napredovala, kar je postalo še zlasti očitno v 80. in 90. letih istega stoletja.63 Industrijska proizvodnja je temeljila pred- vsem na eksploataciji delovne sile, ki je bila v primerjavi z zahodnoevropsko nadvse poceni: delovni dan od trinajst do petnajst ur, bedne mezde, bivališča v skupnih spalnicah in delavskih kasarnah; hkrati pa je bilo delavstvo Rusije brez stavkovnih pravic ter sindikalnega in političnega organiziranja. Razvoj kapitalizma v Rusiji (Lenin, ID-I/1977, 223–482) se je še naprej povezoval z nadaljnjim obstojem močnih ostankov fevdalizma. Reforma leta 1861, ki je sicer osvobodila kmeta, je prišla ne samo pozno, pač pa je postavljala zelo težke pogoje, saj so kmetje še 40 let po odpravi tlačanstva plačevali odškodnino za dobljeno zemljo, pa tudi polovica vse zemlje je še vedno ostajala v lasti velikih plemiških posestnikov. Fevdalna je ostala tudi politična nadstavba. Poslednji vladar vse Rusije car Nikolaj II. je ob prevzemu oblasti leta 1894 izjavil, da bo »trdno in neomajno zastopal načela avtokracije« (Boffa, 1970, 2). Zato je razumljivo, da je carski absolutizem ostro nastopal proti naraščajočemu demo- kratičnemu gibanju, ki je dobivalo vse bolj organizirano naravo. Zbliževanje socialne demokracije z delavskim gibanjem pa je nakazovalo, da socialna de- mokracija v Rusiji poslej ne bo le idejna smer. 20. stoletje se je tudi v Rusiji začelo z ekonomsko krizo, ki so jo še bolj po- globile strukturne slabosti. Industrijska proizvodnja je upadla; prihajalo je do bankrotov in porasta brezposelnosti. Kriza pa je posledično povzročila večjo živahnost v političnem življenju. Na eni strani je liberalna buržoazija vedno bolj vztrajno postavljala zahteve po ustavnih pravicah, ki jih je carizem doslej vedno zavračal, na drugi se je okrepilo revolucionarno gibanje najširših ljud- skih množic. »Skoraj se bo razbesnel vihar!«, je daljnovidno zapisal Maksim Gorki leta 1901 (v Britovšek, I/1980a, 173). V največjih industrijskih središčih je prišlo do vrste delavskih stavk;64 tudi študentski nemiri so si sledili drug za drugim po vseh večjih univerzah.65 Znova so se pričele teroristične zarote, 63 Rusija, tedaj peta industrijska sila sveta, je – glede na število prebivalstva – močno zaostajala za velikimi imperialističnimi deželami sveta: ZDA, Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo; industrijska proizvodnja Francije je bila 2,5-krat večja od ruske pri 4-krat manjšem številu prebivalstva, industrijska proizvodnja ZDA pa kar 22-krat večja od ruske glede na število prebivalstva (Elleinstein, 1980, 13). 64 Februarja in marca 1901 je prišlo do množičnih političnih demonstracij, zborovanj ter stavk študentov in delavcev v Peterburgu, Moskvi, Kijevu, Harkovu, Kazanu, Jaroslavju, Varšavi, Be-lostoku, Tomsku, Odessi in drugih ruskih mestih. 65 Študentsko gibanje v študijskem letu 1900/01, ki je nastalo na podlagi akademskih zahtev, Delavska_gibanja_FINAL.indd 55 9.10.2018 14:10:53 56 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih čeprav so se dve desetletji poprej izkazale kot neučinkovite. Leta 1902 so se uprli še kmetje. Odgovor vlade je bil takšen, na kakršnega so bili ljudje že dolgo vajeni: provokacije, aretacije, ječe, cenzura in še velikanski antisemitski pogromi, ki jih je organizirala policija (Boffa, 1970, 3). Navkljub stopnjevanju nasilja carskega režima se je 'liberalna pomlad' nadaljevala. Na vzpon revolucionarnega gibanja proletariata sta ugodno vplivala krepitev njegovih vrst in razvoj razredne solidarnosti. Leta 1905 je bilo industrijskega proletariata, skupaj z rudarskimi in železniškimi delavci, okoli tri milijone. Več kot polovica jih je bilo zbranih v veli- kih podjetjih. Med revolucionarnim bojem se je delavski razred opi- ral na milijonsko množico kmetov, ki so se upirali neznosnemu fev- dalnemu redu. Kmetje so bili življenjsko zainteresirani, da se uničijo fevdalna zemljiška posest in ostanki tlačanstva. Ekonomska osnova njihove revolucionarnosti je bil boj za zemljo, boj proti velikim fev- dalnim posestvom. Gospostvo fevdalnih latifundijev, oderuški sistem odslužkov za najeto zemljo, pašo, posojila itd. so ovirali razvoj pro- duktivnih sil in obsojali vas na zaostalost. Kmečka gospodarstva so prav tako uničevali neznosni davki in odkupnine za odrezke. Revni kmetje so bili, podobno kot delavski razred, brez političnih pravic. Toda fevdalne posesti ni bilo mogoče uničiti brez odstranitve njene- ga branika – reakcionarne centralne oblasti. Kmetje so v demokra- tični revoluciji postali izredno močan zaveznik proletariata. Samo z odpravo carizma je bilo mogoče zagotoviti demokratizacijo dežele, očistiti pot za neoviran razvoj kapitalizma, oslabiti zatiranje delavcev in kmetov (Britovšek, I/1980a, 173). Delavsko gibanje v Rusiji je bilo na prehodu stoletja – ne glede na rast poli- tičnih strank – še vedno spontano in neorganizirano. Prehod od ozke propa- gande marksizma v krožkih k množični politični agitaciji v zvezi z razmahom spontanega boja je povzročil idejna nesoglasja v vrstah socialnih demokra- tov. V njihovem okviru so nastale različne skupine in smeri, od odkritih je dobilo značaj revolucionarnih političnih nastopov proti politiki samodrštva; podprlo ga je tudi napredno delavstvo, odmevalo pa je v vseh slojih ruske družbe. Neposredni povod za demonstracije in stavke februarja in marca 1901 je bil vojaški vpoklic 183 študentov kijevske univerze, ker so se udeležili študentskega zborovanja. Vlada se je trdo lotila udeležencev revolucionarnega nastopa: policija in kozaki so razgnali demonstracije in pretepli udeležence, sto-tine študentov so zaprli in izključili iz visokih šol; posebno okrutno so obračunali z udeleženci demonstracije 4. (17.) marca 1901 na trgu pred Kazansko stolnico v Peterburgu. Dogodki v februarju in marcu 1901 pričajo o širjenju revolucionarnega gibanja v Rusiji; posebno 'težo' je imelo za gibanje sodelovanje delavcev, ki so nosili politična gesla. Delavska_gibanja_FINAL.indd 56 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 57 zagovornikov meščanskega reformizma do zagovornikov (pol)anarhističnih nazorov in metod boja. V dani revolucionarni situaciji je bilo zato še pose- bej aktualno vprašanje, kako preseči idejno raznolikost in združiti različne skupine v idejno enotno stranko. Leninov načrt je predpostavljal, da je idej- no zmedo in organizacijsko razblinjenost mogoče premagati z ustanovitvijo strankarskega glasila in z vsestransko pripravo na II. kongres RSDDP (1903): »Dokler ruski delavci ne bodo izbojevali političnih svoboščin, naj bi revoluci- onarni časopis postal glavna in odločilna smer v snovanju stranke«. Z izidom Iskre 66 se je pričelo zaključno obdobje v zgodovini ustanovitve ruske delavske stranke leninskega tipa. Njen ustroj je bil predstavljen v članku S čim začeti (Lenin, ID-I/1977, 483–493), kar bo, predvsem na II. kongresu in po njem, povzročilo velike polemike ne samo v okviru ruske, temveč tudi mednaro- dne socialne demokracije, ki se je soočala z organizacijskim oportunizmom oziroma s povzdigovanjem spontanega gibanja na eni in podcenjevanjem stranke kot organizacijske sile na drugi strani. Osnovna Leninova misel je bila, da mora biti partija delavskega razreda stranka socialne revolucije in diktature proletariata; moč stranke je v njeni teoretični oborožitvi, iti mora pred spontanim gibanjem. V tem kontekstu je zavrnil trditev »ekonomistov« ( ekonomizma),67 da socialistična zavest raste spontano iz samega delavskega gibanja in da se spontano širi v delavskem gibanju: Mi, revolucionarni socialni demokrati, pa nasprotno nismo zadovolj- ni s tem klečeplazenjem pred spontanostjo /.../; zahtevamo, da se taktika, ki je vladala zadnja leta, spremeni, in izjavljamo: »Preden se bomo zedinjali in zato, da bi se zedinili, se moramo odločno in do- ločno razmejiti« (ibid., 512 / Kaj delati/). Kajti spontani boj proletari- ata sploh ne more postati pravi »razredni boj« vse dotlej, dokler tega boja ne bo vodila čvrsta organizacija revolucionarjev (ibid., 594–595). 66 Iskra – prvi ruski ilegalni marksistični časopis, ki ga je ustanovil Lenin leta 1900. Odigral je odločilno vlogo pri formiranju revolucionarne marksistične delavske stranke. Prva številka Iskre je izšla decembra leta 1900 v Leipzigu, naslednje so izhajale v Münchnu, od julija 1902 v Londonu in od pomladi 1903 v Ženevi. 67 Ekonomizem je ime za revizionistično, Bernsteinovo smer marksizma v ruski socialni demokraciji konec 19. in v začetku 20. stoletja. »Ekonomisti« (S. Prokopovič, J. Kuskova, B. Kri- čevski, A. Martinov idr.), kot so se imenovali privrženci te idejne smeri, so leta 1899 izdali svoj » Credo« – 'ekonomistični' manifest, v katerem so se postavili na stališče, da je glavna naloga delavskega razreda zgolj ekonomski boj (boj za zvišanje mezd, izboljšanje delovnih razmer itd.), medtem ko je vprašanje političnega boja stvar liberalne buržoazije. Ker so se prepustili stihijnosti delavskega gibanja, so podcenjevali pomen revolucionarne teorije in zavednosti ter trdili, da lahko socialistična ideologija nastane samo iz stihijskega/spontanega gibanja; v tem kontekstu so nasprotovali ustanovitvi centralistične stranke delavskega razreda. Delavska_gibanja_FINAL.indd 57 9.10.2018 14:10:53 58 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Organizirani sili proletariata v stranki je Lenin pripisal zgodovinski pomen v znameniti formuli: »Dajte nam organizacijo revolucionarjev in prevrnili bomo Rusijo!« (ibid., 27). Po Leninovem konceptu morajo biti v partijskih jedrih profesionalni/poklicni revolucionarji, s trdim teoretičnim prepričanjem in širokim obzorjem, nesebični in brezpogojno predani delavskemu razredu. Profesionalni revolucionar, po Leninovi razlagi, ni imel ničesar skupnega z za- rotnikom, ki je bil odtrgan od ljudstva. Biti mora sredi množic, poznati njihove zahteve, slediti njihovim nazorom, posvetiti vse sile razvoju njihove zavesti, organizaciji in revolucionarni samostojnosti. Proletarskega revolucionarja je Lenin imenoval »ljudski tribun« (Britovšek, I/1980a, 146). Na stališča »ekonomistov«, da bo centralizirana in strogo konspirativna orga- nizacija oslabila povezanost stranke z ljudstvom, je Lenin odgovarjal, »da mora biti taka organizacija tem trdnejša, čim širša je množica, ki je spontano prite- gnjena v boj in ki pomeni bazo gibanja ter sodeluje v njem« (ID-I/1977, 587). Na vprašanje Kaj delati? odgovarja jedrnato: »Končati z idejnim nesoglasjem, organizacijskim kaosom, ustanoviti močno in strnjeno marksistično stranko!« Vsi, ki so stali na reformističnih in oportunističnih stališčih, tako v ruski so- cialni demokraciji kot zunaj nje, so seveda morali biti proti Leninovemu radi- kalizmu. Na II. kongresu RSDDP v Bruslju in Londonu (1903), katerega po- glavitna naloga naj bi bila ustanovitev učinkovite in enotne stranke – » iskrine (leninske) partije«, je prišlo do ostre polemike pravzaprav v vseh pomembnih vprašanjih, ki jih je obravnaval kongres (o diktaturi proletariata, o nacional- nem vprašanju, o agrarnem vprašanju), predvsem pa v diskusiji glede na videz formalnega 1. člena statuta (kdo lahko postane član stranke), ki je končno privedel do razcepa. V razpravi o strankinem programu – ki bi moral opredeliti vsebino, poli- tično strategijo in taktiko stranke – so »ekonomisti« na čelu z Vladimirjem Akimovim ostro nasprotovali centralistični organizaciji ter obdolžili »iskrov- ce« diktatorskega jakobinskega ravnanja.68 Nazore Akimova in njegovih somi- šljenikov je Lenin zavrnil kot socialnoreformistične. Lev Trocki, ki je Lenina sprva podpiral, je dejal, da bi bil boj za majhne gospodarske pridobitve in reforme smiseln le tedaj, če bi prispeval k mobilizaciji sil delavskega razre- da za revolucijo. »Socialnodemokratska stranka se v bistvu sama reformira v svojem boju za reforme s tem, da reformira zavest proletariata in ga pripra- vlja na revolucionarno diktaturo.« Vladajoči razredi bi glasovali za reforme samo, če bi jih ogrožala revolucija, je opozoril Trocki. Branil je tudi centrali- stični organizacijski koncept: stranki so potrebna striktna določila, s pomočjo 68 Takšna obdolžitev se je prvič pojavila v zapisnikih ruske socialne demokracije. Delavska_gibanja_FINAL.indd 58 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 59 katerih bi lahko vodstvo izključilo tuje svetovnonazorske vplive. Obdolžitve na račun jakobinstva je ironično zavračal: »Diktatura proletariata bo možna kot jakobinski akt le tedaj, ko bosta socialnodemokratska stranka in delavski razred najbližja identičnosti, delavski razred pa bo predstavljal večino naroda« (v Deutscher, I/1975, 48). V osnutku statuta, ki ga je predlagal Lenin, so bila izražena organizacijska načela borbene, centralizirane in disciplinirane stranke proletariata. Njegova formulacija 1. člena statuta je govorila, da more biti član stranke vsakdo, ki priznava strankin program, podpira stranko gmotno in je član ene izmed nje- nih organizacij. Proti predloženim organizacijskim principom, ki so bili na- perjeni proti oportunistom, so na kongresu nastopili pristaši Julija Martova; le-ta je s podporo Pavla Akselroda, Vere Zasuličeve in Trockega nastopil s svojo formulacijo 1. člena statuta, ki sicer predvideva priznavanje programa in gmotno podporo kot nujen pogoj za članstvo v stranki, medtem ko sode- lovanja v eni izmed strankinih organizacij ni smatral za obveznost: čim bolj množična bo stranka, toliko bolje bo!69 V obrambo Leninove formulacije je na kongresu nastopil Georgij Plehanov (oče ruskega marksizma) z izjavo: »Delavci želijo vstopiti v partijo, ne bojijo se vstopiti v organizacijo. Ne bojijo se discipline. Bojijo pa se vstopiti vanjo mnogi intelektualci, vzgojeni v pov- sem buržoaznem individualizmu. To pa ima dobro stran. Ti buržoazni indi- vidualisti so navadno prav tako predstavniki raznovrstnega oportunizma« (v Britovšek, I/1980a, 158–159). Pri glasovanju za 1. člen statuta se je Martovu sicer posrečilo dobiti večino glasov, toda za predloženi Leninov osnutek strankinega statuta je glasovala večina delegatov. Martov je pozneje zapisal (1926), da je bil poraz glede 1. člena statuta za Lenina enak ničli s sprejemom ostalih členov statuta, ki ga je Lenin označil kot prehod od rokodelništva in krožkarstva k enotni partijski organizaciji. Organizacijska nesoglasja, ki so se še bolj razplamtela po II. kongresu, so vse- kakor opozarjala na globoko krizo v stranki. Začel se je dolg, zapleten proces diferenciacije v stranki na revolucionarno in zmerno, reformistično krilo; pod carskim absolutizmom se zmerni niso mogli javno konstituirati kot stranka re- form: manjkali so jim tedaj še parlamentarni okviri. Leninova prizadevanja, da 69 Že konec leta 1905 je ena od menjševiških konferenc privolila v to, da se odreče stari formu-laciji, o kateri je celo Martov napisal, da »slabi dosledno strankarski značaj organizacije ravno zato, ker ne zavezuje vseh članov k temu, da se vključujejo v specifične strankine organizacije« (Martow in Dan, 1926, 153–154). Brez dvoma so bili menjševiki, ki so bili vedno močno usmerjeni k zahodnoevropski socialni demokraciji, pod vplivom dejstva, da je nemški socialnodemokratski kongres (v Jeni, septembra 1905), sprejel nova pravila, ki so članom – kot načelo – naložili dolžnost pripadati eni od strankinih organizacij (Johnstone, 1986, 298). Delavska_gibanja_FINAL.indd 59 9.10.2018 14:10:53 60 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih bi prepričal pristaše Martova, naj prenehajo z bojkotom, ki grozi z razkolom v stranki, in strnejo partijske organizacije na osnovi sprejetih sklepov II. kon- gresa, so ostala brez rezultatov. Vse bolj je postajalo jasno, da se tako boljševiki kot menjševiki niso potegovali za posamezne koncesije, ampak za osvojitev partijskih centrov in za spremembo sklepov II. kongresa v korist svojih stališč. Posebnost te krize je bila v tem, da se je razvijala od zgoraj navzdol. Menjševiki so na posvetovanju (septembra 1903) ustanovili center opozicije, ki so ga sestavljali Martov, Aleksander Potresov, Akselrod, Fjodor Dan in Trocki; z izjemo Trockega bodo ti možje vodili menjševizem do konca (Deutscher, I/1975, 53). Da bi zajezili frakcijsko aktivnost, so se 4. novembra 1903 sestali Lenin, Plehanov in Potresov na skupnem sestanku obeh frakcij, ki pa ni prine- sel rezultatov. Naslednjega dne je Lenin v pismu članom centralnega komiteja /CK/ Rusije sporočil: »Nikakršnega upanja za mir ni več /.../. Vojna je napo- vedana, gredo se bojevat tudi v Rusiji. Pripravite se na legalnejšo, toda ostrejšo borbo« (Lenin, I/1977, 42). Pozicije boljševikov je tedaj oslabil tudi nepričakovan preobrat Plehanova, ki je prešel v tabor menjševikov; svoje stališče je teoretično utemeljil v članku Česa ne delati, ki je bil objavljen v 52. št. Iskre. Zaradi »miru« je zahteval, naj se zavzame do menjševikov spravljiv odnos. Rotil je ruske socialne demokrate, naj ne bodo »utopisti centralizma«, in pozival k strpnosti. S po- močjo Plehanova so se menjševiki v uredništvu Iskre utrdili, kar je izzvalo Leninov izstop iz uredništva. Od tedaj dalje se je Iskra usmerila v 'desno'; pisci člankov so zahteve II. kongresa po izpolnjevanju sklepov označili z »birokratizmom« in »formalizmom«, podrejanje manjšine večini s »kasarni- ško disciplino« ter namesto centralizma postavljali zahteve po avtonomiz- mu. Plehanovo nasprotovanje ustanovitvi stroge centralizirane stranke se je nedvomno izoblikovalo ob njegovem preučevanju oblik partijskega organi- ziranja, ki so nastajale v Evropi v času mirne, legalne aktivnosti. Pri tem se- veda ne gre prezreti konkretnih ruskih razmer, ki v pogojih (avtokratskega) carizma niso omogočale niti legalnega delovanja in razvoja ruske socialno- demokratske stranke niti avtomatičnega prenašanja (parlamentarnih) oblik delovanja evropskih socialnodemokratskih strank v organizacijske oblike dela ruske socialne demokracije. Na menjševiško nasprotovanje centralizmu in partijski disciplini je Lenin od- govoril s knjigo Korak naprej, dva koraka nazaj (ibid., 657–826), kar je povzročilo med menjševiki pravo razburjenje. Plehanov je kot odgovor objavil v Iskri javno pismo CK; v njem je obdolžil Lenina bonapartizma in zahteval, naj se CK distancira od njega. Še ostrejši je bil Trocki, ki je v brošuri Naše Delavska_gibanja_FINAL.indd 60 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 61 politične naloge (1904) zapisal, da vodi Leninova koncepcija v osebno dikta- turo, v Leninu pa je videl kandidata za diktatorski stol. Nadel mu je čepico Robespierra ter mu očital, da sledi njegovim stopinjam, ker razen svojega ne dopušča nobenega drugega mišljenja. Jakobinstvo je označil kot vladno obliko buržoaznega liberalizma, ki se prelevi v karikaturo in farso, če ga prenese- mo na socialno demokracijo. Leninu je prerokoval, da bo postal meščanski politik, če bo sledil stopinjam jakobincev. Jakobinci so po njegovem mnenju odpravljali nesoglasja z giljotino, marksisti pa jih rešujejo z močjo prepričeva- nja svojega nauka. Očital mu je, da misli teokratsko in se zadovoljuje s pro- letarsko doktrino, vendar pa proletariata ne vključuje v svoje načrte. Podobno kot Robespierre je vselej prepričan, da ga obdajajo sami sovražniki. Enako kot Robespierre trdi tudi Lenin: »Jakobinski socialni demokrat ne vzposta- vlja diktature proletariata, temveč diktaturo nad proletariatom« (v Deutscher, I/1975, 56–57). V takšnih razmerah vse hujšega frakcijskega boja so boljševiki na skupščini v Ženevi decembra 1904 sprejeli sklep o izdajanju novega glasila Naprej ( Vpered); z njim so bile obnovljene revolucionarne tradicije 'stare' Iskre. III. Čeprav je ruski kapitalizem nastal kasneje in je bil relativno šibkejši kot v večini evropskih držav, je prav tako kot drugod že stopil v fazo imperializma. Še več, carizem je bil že popolnoma zapleten v mrežo mednarodnih političnih spletk in tekmovanj, s katerimi so se velike sile bojevale za razdelitev sveta. Leta 1904 je na Daljnem vzhodu izbruhnila rusko-japonska vojna. V Sankt- Peterburgu so mislili, da bo to »majhna zmagovita vojna«, ki bo hitro uredila tudi notranje težave carstva, dejansko pa se je izkazala kot strašen spopad z vrsto porazov, ki so razkrili nepripravljenost vojske, nesposobnost poveljni- kov, predvsem pa socialno in politično šibkost avtokratskega ruskega imperija. Lenin, ki je v številnih člankih ocenil pomen rusko-japonske vojne za razvoj ruske revolucije, je preroško zapisal: »Kapitulacija Port Arturja (op.: zavzeli so ga Japonci) je prolog h kapitulaciji carizma« (ID-II/1979, 20). Pred Rusko socialnodemokratsko delavsko stranko se je postavljalo vpra- šanje, kako opredeliti stališče stranke do vojne in izdelati svojo revolucio- narno taktiko. Naloga ni bila lahka tudi zato, ker so se v okviru RSDDP izoblikovala nasprotujoča si stališča obeh struj znotraj stranke, boljševiške in menjševiške. Medtem ko so boljševiki množično nezadovoljstvo z voj- no usmerjali v tirnice revolucionarnega boja za strmoglavljenje samodrštva (»Vojaški polom je neizbežen, hkrati s tem pa se bo neizogibno podeseterilo tudi nezadovoljstvo, vrenje in upor.«) (ibid., 21), so – nasprotno – menjševiki Delavska_gibanja_FINAL.indd 61 9.10.2018 14:10:53 62 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ločevali boj za mir od razrednega boja s carizmom in buržoazijo. V tem smislu je uredništvo menjševiškega glasila Iskra v pismu partijskim organi- zacijam (novembra 1904) označilo liberalno buržoazijo za zaveznika pro- letariata, čeprav nestanovitnega, in pozvalo socialnodemokratske organi- zacije, naj aktivno sodelujejo na zborovanjih liberalcev, kjer se postavljajo zahteve po zmernih ustavnih reformah (Britovšek, I/1980a, 177); v liberalni buržoaziji so namreč menjševiki videli prihodnjo, vodilno silo demokratič- nega prevrata v Rusiji. Mednarodna socialna demokracija seveda ni mogla zaobiti sporov, ki so pri- vedli do notranjega razkola v RSDDP na boljševike in menjševike. Evropski socialisti so nedvomno imeli nejasne predstave o resničnih vzrokih nesogla- sij, saj konkretnih ruskih razmer niso poznali; svoje predstave so v glavnem gradili na informacijah menjševikov, ki so imeli oporo pri centrističnih vo- diteljih II. internacionale (nazori menjševikov so jim bili blizu, saj so le-ti posnemali vzorce evropskega socialističnega gibanja). Na razcep v stranki so gledali kot na »otroško bolezen«, katere vzrok naj bi bila »nestrpnost« boljše- vikov. Po spominskih zapisih boljševika N. Ljadova (Lidin, Mandelštam) je Karl Kautsky v razgovorih z njim izjavil: »Vašega Lenina ne poznamo, za nas je nov človek. Poznamo pa zelo dobro Plehanova in Akselroda. Na njihova pojasnila o položaju v Rusiji smo se navadili. Vašim trditvam, da sta tovariša Plehanov in Akselrod oportunista, ne moremo zaupati« (ibid., 169). Podoben odgovor je Ljadov dobil pri glavnem redaktorju časopisa SPD Vorwärts. Na njegovo prošnjo, naj vendarle objavi dopise o delavskem gibanju v Rusiji in o razcepu v RSDDP, mu je odgovoril, da Vorwärts ne more posvetiti mnogo prostora tujim gibanjem, posebno ne ruskemu, ki je še tako mlado, da lahko le malo da zrelemu nemškemu gibanju (ibid.). Medtem pa so menjševikom omogočili objavljanje v nemških socialnodemo- kratskih glasilih ( Die Neue Zeit, Vorwärts idr.). Pobudnika klevetniških člankov na račun boljševikov sta bila Akselrod in Potresov. 14. (27.) maja 1904 je Potresov pisal Akselrodu: Nemudoma Vam moram sporočiti, da sem pravkar dobil pismo od Kautskega, v katerem nam sporoča, da bo objavil odgovor Ljado- vu v Iskri. Prva bomba je ulita, z božjo pomočjo bo Lenin zletel v zrak. Znatno večji pomen bi pripisal temu, da izdelamo splošen načrt kampanje proti Leninu, da ga do konca metodično in načrtno raz- krinkamo. Kako tolči Lenina, to je vprašanje. Zdi se mi predvsem nujno, da nastopijo avtoritete: K. Kautsky, Rosa Luxemburg in A. Parvus (ibid., 169–170). Delavska_gibanja_FINAL.indd 62 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 63 Boljševiki so protestirali proti klevetniški kampanji menjševikov. Na Leninov predlog so hoteli objaviti v tedniku (teoretičnem glasilu) nemške socialne demokracije Die Neue Zeit članek o bistvu nesoglasij, kar pa je Kautsky (kot urednik) zavrnil; izjavil je, da je po njegovem mnenju razpravljanje o ruskem prerekanju »nekoristno in celo škodljivo« ( Johnstone, 1986, 302). Sam pa je napisal članek v obrambo menjševikov in njihovih organizacijskih nazo- rov. Leninova organizacijska načela stranke je zavrnil: »Če bi bilo treba na vašem kongresu izbrati med Martovom in Leninom, tedaj bi se, na podlagi celotnega izkustva naše dejavnosti v Nemčiji, odločno opredelil za Martova« ( Iskra, 66/1904).70 Spor je odmeval tudi v II. internacionali; njeni voditelji so menili, da neso- glasja v ruski socialni demokraciji nimajo načelnega pomena, zato so težili, da pomirijo boljševike in menjševike, hkrati pa so se postavili na stran slednjih. Predlagali so, da naj nesoglasja v ruski socialni demokraciji obravnavajo pred mednarodnim socialističnim razsodiščem,71 čemur je Lenin nasprotoval. Bil je mnenja, da ima spor z menjševiki značaj spopada političnih idej: »V re- snici sta se izoblikovali dve ruski socialnodemokratski stranki,« je odgovoril Hermannu Greulichu, voditelju švicarskih socialnih demokratov. »Boljševiki trdimo, da je na naši strani večina političnih delavcev. /.../ Menjševiki zgo- dovinsko nadaljujejo z linijo desnega krila socialne demokracije v Rusiji. /.../ Nesoglasja med Naprejem in 'novo' Iskro so takšna, kakršna so bila dejansko med 'staro' Iskro in Rabočim delom«72 (ID-I/1977, 49). Proti boljševikom so odkrito nastopili ne le »centristi«, ampak tudi nekateri iz tabora »levice«, npr. Rosa Luxemburg. To je bilo na prvi pogled nenavadno, saj se je R. Luxemburg odlikovala v boju z revizionizmom, odločno kritizira- la politiko oportunizma in ministerializma v francoski socialistični stranki;73 70 Ko je Kautsky razčlenjeval možnosti delovanja nemške socialne demokracije v 70. in 80. letih 19. stoletja (v času protisocialističnega zakona) ter jih primerjal z možnostmi delovanja ruske socialnodemokratske stranke v začetku 20. stoletja, je naredil sklep, da se te možnosti v bistvu ujemajo z menjševiško pozicijo. Ruskim socialnim demokratom je predlagal, naj se pomirijo. 71 Razsodišču naj bi predsedoval voditelj SPD August Bebel, ki je zahteval, da naj do razsodbe obe strani prenehata z medsebojno polemiko. 72 Rabočee delo (Delavska stvar), glasilo »ekonomistov«; uredniška politika je podpirala Bernsteinovo geslo o »svobodni kritiki« marksizma, zagovarjala »teorijo postopnosti«, omahovala glede vprašanja o individualnem terorju, saj je trdila, da ni treba zavirati razmaha terorističnega razpoloženja. Odkrito se je bojevala proti Iskrinemu načrtu (leninske) stranke, zagovarjala politiko tradeunionov, zanikovala revolucionarne možnosti kmetov ipd. 73 Menila je, da je škodljivo, da pristaši »ministrskega socializma« ostanejo v francoski socialistič- ni stranki, medtem ko v svoji stranki (SPD) ni postavila vprašanja organizacijskega razcepa z bernsteinovci. Delavska_gibanja_FINAL.indd 63 9.10.2018 14:10:53 64 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih povsem nemogoča se ji je zdela možnost zmage oportunistične smeri v nem- ški socialni demokraciji. »Velika in resna stranka«, je trdila, »se ne cepi zara- di časopisnih člankov, se ne cepi zaradi posameznih političnih odklonov«. V organizacijskih vprašanjih je v bistvu soglašala s Kautskim. Bila je mnenja, da morajo proletarski revolucionarji prilagajati vodenje spontanim dogajanjem. Odtod so izvirali njeni pogledi glede organizacijskih vprašanj, v katerih se zrcali podcenjevanje centralizirane stranke, strnjene v enotni misli in trdi di- sciplini. Njena stališča so bila diametralno nasprotna Leninovi interpretaciji. »Spontane nastope množic lahko spremeni v zavestno borbo za uresničevanje socialističnih idealov le revolucionarna organizacija proletarske avantgarde; partija ne sme biti pasivni registrator dogajanj, temveč borbena in usmerjajoča sila«, sicer ne more izpolniti vlogo voditelja in organizatorja revolucionarnega boja, je trdil Lenin. R. Luxemburg se je s člankom Organizacijska vprašanja Ruske socialne demokracije (ID/1977, 245–270), ki je bil objavljen julija 1904 hkrati v Die Neue Zeit in v 69. številki menjševiške Iskre, solidarizirala z menj- ševiki, obdolžila Lenina »skrajnega centralizma«, »blankizma« in »jakobinstva« ter zavračala oblike trde partijske discipline. V Leninovem delu Korak naprej, dva koraka nazaj pa je videla utemeljitev skrajno centralistične smeri v ruski socialni demokraciji. Argumenti R. Luxemburg so se ujemali s centrističnimi stališči K. Kautskega. Ne gre prezreti, da se je centristična smer pojavila v te- žnji, da pomiri različne smeri v okviru socialnodemokratskega gibanja in da doseže »harmonijo« na račun načelnih koncesij; s tem je bila nehote usmerjena pot k reformizmu. IV. Neenotna stališča ter notranji razcep so slabile tudi moč in vpliv RSDDP med množicami, kar so izkoristile vladajoče sile. Da bi lahko nadzirala in za- trla vedno močnejše delavsko gibanje, je tajna caristična policija /OHRANA/ skušala ustanoviti nekakšno svoje sindikalno gibanje (»policijski socializem«) pod nadzorstvom svojih agentov, ki so bili sposobni izvajati tudi demagoško propagando, da bi usmerili sovraštvo proti revolucionarnim intelektualcem, zlasti proti socialistom, in še posebej proti Židom, ter okrepili zaupanje v vlado in carja, ki da bosta zagotovo ugodila zahtevam ljudstva. Poskus je uspel z mla- dim popom in agentom Georgijem Gaponom, ki je z denarjem ministrstva za notranje zadeve organiziral v Peterburgu delavsko združenje; obsegalo je enajst podružnic in 30.000 članov ter imelo prostore za sestanke in propagandna središča, hkrati pa razglašalo socialnodemokratska gesla. Dne 3. (16.) januarja 1905 so začeli v Peterburgu stavkati delavci velikih tovarn Putilova, da bi tako protestirali proti odpustitvi štirih svojih tovarišev (pripadali so Gaponovemu Delavska_gibanja_FINAL.indd 64 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 65 združenju) in zahtevali vrsto pravic, med katerimi je bila na prvem mestu pravica do osemurnega delavnika. Nekaj dni zatem se je stavka razširila po vsem mestu: nezadovoljstvo, ki se je dolgo časa nabiralo in ki je že izbruhnilo v osamljenih spopadih, je tako našlo odločnejšo in bolj množično obliko. Pop Georgij Gapon je demagoško predlagal, naj delavci organizirajo pohod/ procesijo k Zimskemu dvorcu in carju izročijo peticijo.74 V nedeljo, 9. (22.) januarja 1905 je 140.000 ljudi, ki so naivno verovali v carjevo dobrodušnost, pred carskim dvorcem zaustavila vojska s strelnim orožjem; ubitih in ranjenih je bilo nad 4.600 ljudi. »Krvava nedelja« v Sankt Peterburgu je bila uvod v rusko meščanskodemokratično revolucijo, saj so dogodki tega dne pomenili eno tistih strašnih lekcij, ki so odprle oči množicam. Naivno zaupanje v carja je bilo uničeno. Nezadovoljstvo je nenadoma dobilo bolj radikalne oblike. Vpliv socialnih demokratov, zlasti njihove boljševiške veje, je postajal čedalje večji. Prav oni so tik pred začetkom demonstracije, ki so se je tudi sami udeležili, govorili, da carja ni treba prositi, temveč, da ga je »treba vreči s prestola« in da si je treba »priboriti svobodo s krvjo, z orožjem v roki, v hudih bitkah«. Sanktpeterburški dogodki so izzvali močan stavkovni val, ki je zajel 66 ruskih mest; v mesecu januarju je stavkalo že nad 440.000 delavcev. Zdaj jih je že spremljal klic: »Dol z avtokracijo« (Boffa, 1970, 3–5). Politična stavka je s tem postala eno temeljnih sredstev za mobilizacijo širokih množic v odločilnem boju s samodrštvom. Stavkovno delavsko gibanje, ki je imelo elemente spontanosti, je vplivalo na razmah uporniškega kmečkega gi- banja, hkrati pa prebudilo v aktivnejše politično življenje tudi demokratično inteligenco in študente.75 Revolucija je že v prvih dneh imela velik mednarodni odmev, saj so delavci v številnih državah izrazili simpatije do ruske revolucije, pa tudi vidni predstavniki socialne demokracije v zahodni Evropi so pozdravili herojsko prizadevanje ruskega proletariata v boju s samodrštvom. V dani revolucionarni situaciji so boljševiki sklicali Tretji kongres RSDDS (London, 25. april–10. maj 1905), katerega so menjševiški delegati obstrui- rali. Glavna naloga kongresa je bila osredotočena na izdelavo taktike stranke na začetni stopnji revolucije. Kongres, ki je porajajočo se revolucijo označil 74 V njej so delavci prosili carja »pravice in zaščite«, kajti »prišel je tisti strašni trenutek, ko je smrt boljša kot nadaljevanje neznosnega trpljenja«. V peticiji pa so zahtevali tudi demokratične pravice, konec vojne in draginje ter sklic ustavodajne skupščine. 75 Martov je po januarskih dogodkih trdil, da naloga socialne demokracije ni organiziranje ljudske revolucije, ampak njeno sproščanje ( Iskra, 85/1905). Lenin je nato v članku »Ali moramo organizirati revolucijo?« (II/1979, 139–147) objavil kritiko tega gesla. Eserji (socialni revolucionarji) pa so vztrajali pri prejšnji taktiki individualnega terorja in si niso prizadevali, da bi svoje akcije povezali z ljudskimi množicami. Samo boljševiki so nastopali kot organizatorji množic. Delavska_gibanja_FINAL.indd 65 9.10.2018 14:10:53 66 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih za buržoaznodemokratično, je zahteval, da mora delavstvo – na prvi stopnji revolucije – v zavezništvu z vsemi kmeti nevtralizirati omahovanje buržoa- zije in voditi boj za demokratično republiko; potrebno je preiti od množič- nih stavk k oboroženi vstaji. Naloga stranke v sedanjem revolucionarnem trenutku je, da organizira proletariat za neposreden boj zoper samodrštvo z oboroženo vstajo. Če dosežemo samodrštvo ljudstva, ga moramo tudi ohraniti – in to je revolucionarna demokratična diktatura. Nobenih razlogov ni, da bi se je bali. Pridobitev republike – velikanska pridobitev za proletariat, čeprav za socialnega demokrata ni »absolutni ideal«, kakor je za bur- žoaznega revolucionarja, temveč le garancija svobode za širok boj za socializem (Lenin, ID-II/1979, 191). V resoluciji o začasni vladi pa so podčrtali, da je lahko republika razglašena le kot rezultat zmagovite vstaje, katere organ naj bi bila začasna vlada, zmožna sklica ustavodajne skupščine. Menjševiki, ki se III. kongresa niso udeležili,76 so vzporedno organizirali svojo konferenco v Ženevi; tudi njihova konferenca je obravnavala taktična vpraša- nja. V nasprotju z boljševiki menjševiki oborožene vstaje niso imeli – »glede na šibko organiziranost proletariata« – za nujno in neizogibno, pač pa so po- zivali stranko, »naj v množicah okrepi zavest o neizogibnosti revolucije« ( Iskra, 100/1905). V resoluciji so sicer omenili odpravo starega reda, niso pa niti do-ločili vloge proletariata v revoluciji niti opredelili nalog delavstva v vstaji in tudi ne formulirali gesel o osvojitvi demokratične republike. V kritični analizi taktičnih sklepov III. kongresa stranke in menjševiške konference v Ženevi je Lenin v spisu Dve taktiki socialne demokracije v demokratični revoluciji (ID-II/1979, 239–330) postavil pod vprašaj menjševiško koncepcijo buržoaznode- mokratične revolucije, ki je bila zasnovana na stališču, da mora vodilna vloga v njej pripadati buržoaziji, podobno kot je to bilo v meščanskih revolucijah v 18. in 19. stoletju v Zahodni Evropi. Menjševikom in še posebej Plehanovu je očital, da niso dojeli in upoštevali bistvenih posebnosti revolucionarnih proce- sov v Rusiji, zasnovanih na novih zgodovinskih pogojih. »Govoriti o 'zmagi' ljudske vstaje, o ustanovitvi začasne vlade, ne pa pokazati, da so ti 'koraki' in dejanja povezani z osvojitvijo republike – pomeni, da resolucije ne pišejo zato, da bi vodili boj proletariata, ampak zategadelj, da capljajo na repu proletarske- ga gibanja« (ibid. 255). 76 Plehanov je pikro zavrnil udeležbo na kongresu rekoč: »Na kongresu me hočete napasti, zahte-vate odgovor o mojem delu glede izpolnitve sklepov II. kongresa« (v Britovšek, I/1980a, 185). Delavska_gibanja_FINAL.indd 66 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 67 Plehanov je v prvi ruski revoluciji gledal buržoaznodemokratično revolucijo, v kateri pripada vodilna in odločilna vloga buržoaziji, medtem ko je socialistična revolucija v Rusiji še vprašanje dokaj od- maknjene bodočnosti. V tem pogledu se Plehanov vse do svoje smrti ni razlikoval od reformistov iz II. internacionale, ki so dokazovali, da je socialistična revolucija v Rusiji nemogoča zaradi nerazvitosti produktivnih sil v tej deželi. Zato so zavračali Leninovo misel o re- alni možnosti preraščanja buržoaznodemokratične revolucije v so- cialistično. Pri tem so se dostikrat sklicevali na časovno razdaljo, ki je – recimo – ločila francosko buržoaznodemokratično revolucijo v letih 1789–1793 od prvega poizkusa socialistične revolucije v Fran- ciji, kakršnega je l. 1871 predstavljala pariška komuna. Z drugimi besedami rečeno, reformisti in z njimi Plehanov so v tem pogledu razodevali precejšnjo mero dogmatizma, ocenjujoč dogajanje svojega časa iz perspektive predimperialističnega razdobja v razvoju kapi- talizma in proletarskega razrednega boja. V svojem nasprotovanju Leninu in boljševikom je bil Plehanov tudi v navzkrižju s samim seboj, s tistim, kar je bil deset let prej zapisal v Prispevku k vprašanju o razvoju monističnega pogleda na zgodovino (1951). Tam je dialektični materializem opredelil kot filozofijo dejanja in poudaril, da »dialek- tični materializem nobene dežele na nič ne obsoja in da prav tako tudi ne kaže nobene poti, ki bi bila skupna in 'obvezna' za vse narode v vsakem poljubnem času; /.../, da je nadaljnji razvoj vsake konkretne družbe odvisen od razmerja njenih družbenih sil v mejah te družbe same in da mora vsak resen človek, ne da bi ugibal in tarnal o neki fantastični 'obveznosti', predvsem raziskati to razmerje; le tako raz- iskavanje lahko pokaže, kaj je za določeno družbo 'obvezno' in kaj 'neobvezno'« (Ziherl, v Plehanov, 1973, xv–xvi). Medtem pa je revolucija na svoji začetni stopnji potrdila pravilnost Leninovih sklepanj o tem, da ruska buržoazija ne more biti gibalna sila revolucionarnih sprememb, njen hegemon. »Izid revolucije je odvisen od tega, ali bo dela- vski razred odigral vlogo pomočnika buržoazije, mogočnega po moči svo- jega pritiska na samodrštvo, toda politično nemočnega, ali vlogo voditelja ljudske revolucije« (ID-II/1979, 242). Menjševiška taktika, ki je usmerjala proletariat v zavezništvo z liberalnomonarhistično buržoazijo, je spregleda- la revolucionarnodemokratično buržoazijo in večmilijonske množice revnih kmetov. Menjševiki vsekakor niso dojeli, da je agrarno-kmečko vprašanje temeljna vsebina demokratične revolucije v Rusiji. Plehanov je npr. v opra- vičevanju sporazumaške taktike menjševikov z liberalno buržoazijo skušal Delavska_gibanja_FINAL.indd 67 9.10.2018 14:10:53 68 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih obdolžiti Lenina blankizma, ker se je usmeril na zavezništvo proletariata s kmeti. »Delovni kmetje«, je pisal Plehanov, »so bili že zdavnaj tisti steber, na katerega so stavili utopične upe ruski blankisti. Čim bolj so blankisti ideali- zirali delovne kmete, tem trdneje so se oklepali svoje zarotniške taktike« (gl. Perović, 1988). Plehanovi trditvi je Lenin oporekal; po njegovi viziji je bila odločilna zmaga revolucije nad carizmom mogoča le kot revolucionarnode- mokratična diktatura proletariata in kmetov. Taka zmaga pač še ne bo iz naše buržoazne napravila socialistič- ne revolucije; demokratični prevrat ne bo neposredno presegel meja buržoaznih družbenoekonomskih odnosov; kljub temu pa bo taka zmaga velikanskega pomena za bodoči razvoj Rusije in vsega sveta. Nobena stvar ne bo tako vzdignila revolucionarne energije svetovne- ga proletariata, nobena stvar ne bo tako zelo skrajšala poti do njegove popolne zmage kot odločilna zmaga revolucije, ki se je začela v Rusiji (ID-II/1979, 269). Kajti boj za kar največjo demokratično svobodo je najzanesljivejši pogoj boja za socializem. Kdor hoče doseči socia- lizem po drugi poti, mimo političnega demokratizma, prihaja nujno do sklepov, ki so v ekonomskem in v političnem pogledu nesmiselni in reakcionarni (ibid., 249). V. V spomladanskih in poletnih mesecih 1905 je revolucija doživela nov vzpon. Viharen porast množičnih revolucionarnih nastopov in vsesplošno nezado- voljstvo so prisilili carizem, da je hkrati z okrepljenim terorjem začel deliti obljube in koncesije z namenom, da bi nevtraliziral opozicijsko gibanje liberal- ne buržoazije in ljudstvo odtegnil od revolucionarnega boja. 6. avgusta 1905 so potrdili manifest in odlok o volitvah v državno dumo. Duma je bila zamišljena kot predstavniški posvetovalni zakonodajni organ. Volilno pravico so imeli le fevdalci, buržoazija, premožni kmetje in bogati mestni sloji; brez nje so ostali mestni proletariat, vaška revščina, dninarji, ženske, vojaške osebe, skratka ve- čina prebivalstva Rusije. Prva, Bulyginova duma77 (tudi »duma ljudskega upa- nja«) je postala središče političnega življenja dežele. Do nje se je izoblikovalo troje stališč, ki so ustrezala ciljem treh bojujočih se političnih taborov: ‒ carizem je v dumi videl predvsem posvetovalni organ, s katerim je upal ohraniti despotsko-policijski režim, ekonomsko moč in politič- no prevlado fevdalcev; 77 Imenovana po takratnem notranjem ministru Aleksandru Bulyginu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 68 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 69 ‒ liberalnomonarhistična buržoazija se je zavzemala za udeležbo v dumi, ker je računala, da se bo sporazumela s carizmom in od njega dosegla ustavne koncesije ter delila oblast s fevdalci; ‒ socialna demokracija in revolucionarnodemokratična buržoazija pa sta se usmerili k strmoglavljenju carizma in ustanovitvi demokratič- ne republike. Boljševiki, ki so postavljali v ospredje aktivni bojkot Bulyginove dume, so iz- hajali s stališča, da je revolucija v vzponu; zato so vso pozornost posvečali množični agitaciji za oboroženo vstajo proti carizmu in ustanovitvi začasne revolucionarne vlade. Menjševiki so v nasprotju z boljševiki, v Iskri in na konferenci v Kijevu avgusta 1905, nasprotovali bojkotu dume. Medtem je deželo že zajelo stavkovno gibanje in boj proti Bulyginovi dumi, to pa je predstavljalo uvod v vserusko politično stavko. Carizem je skušal zadušiti stavko z oborože- no silo, toda kazenski ukrepi, ki so jih izvajali črnosotenci (pobijali so delavske aktiviste, razvnemali nacionalistične strasti in organizirali pogrome nad Židi), niso prinesli zaželenih uspehov.78 Izbruh oktobrske stavke v Moskvi pa je vla- do prisilil, da je odstopila od sklica Bulyginove dume. V naelektrenih političnih razmerah je bil car Nikolaj II. prisiljen, da je 17. oktobra 1905 izdal poseben, t. i. »oktobrski« manifest«, v katerem je obljubil ustavo in sklicanje nove dume. V »mejah možnosti« je car obljubil pripustiti k sodelovanju v državni dumi tiste sloje prebivalstva, ki so bili v Bulyginovem osnutku brez volilne pravice. Manifest je dumi priznal zakonodajne pravice, saj odslej »noben zakon nima veljave brez potrditve državne dume«. Novonastale razmere je Lenin pronicljivo komentiral: »Carizem nima več moči, revolucija pa še ne more zmagati« (ID-II/1979, 50). Namen manifesta je bil v tem, da z ustavnimi koncesijami razcepi sile revolu- cije, odvrne od boja omahujoče elemente, na svojo stran pa pritegne liberal- no buržoazijo in z njeno pomočjo zaduši revolucijo. Politična konsolidacija buržoazije se je pokazala v ustanavljanju meščanskih strank. Velekapitalisti in pomeščanjeni plemiči so se združili v »Zvezo 17. oktobra«, v stranko ok- tobristov; stranka je soglašala s programom carskega manifesta in je pričela 78 Moč carizma je temeljila na birokratskem in policijskem državnem aparatu. Njegovi izrazi so bile tudi politične formacije, ki so jih skušali na hitro ustvariti v obrambo režima: »Zveza ruskega ljudstva«, ki so jo spomladi 1905 ustanovili plemiči in policisti na pobudo carskega dvora, in njena nižja varianta, Čjornaja sotnja (zveza črnosotencev, »Črna stotnija«), predhodnica kasnejših fašističnih tolp v Evropi, huliganska, skrajno šovinistična in antisemitska organizacija pod nadzorstvom policije, ki je nabirala svoje člane med delinkventi in najbolj podivjanimi drobno buržoaznimi elementi ter jih uporabljala za vsakovrstna nasilja proti kateremukoli nasprotniku (Boffa, 1970, 10). Delavska_gibanja_FINAL.indd 69 9.10.2018 14:10:53 70 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih javno podpirati carizem v boju proti revoluciji. Socialna opora druge velike meščanske stranke »Zveze osvoboditve« (konstitucionalni/ustavni demokrati – kadeti) pa so bili intelektualna meščanska elita, srednja in del drobne bur- žoazije ter liberalni plemiči. Prizadevanje nosilcev stranke, da se sporazumejo s carizmom in to sporazumaštvo prikrijejo z levo frazeologijo, je kadete nare- dilo za najnevarnejše nasprotnike revolucije. Brez njihovega razkrinkavanja in izolacije hegemonija proletariata v revoluciji ne bi bila zagotovljena. Zato je Lenin poudaril, da je brez trdne zveze proletariata in kmetov zmaga v revolu- ciji nemogoča. Po razglasitvi carjevega manifesta je torej prišlo do razmejevanja razrednih in političnih sil v revoluciji. Liberalnoburžoazni stranki (oktobristi – desni in kadeti – levi) sta pričakovano in navdušeno sprejeli carski razglas, oce- nili sta ga kot izpolnitev svojih ciljev; odtlej sta pričeli podpirati carizem v njegovem boju proti revoluciji. Na drugi strani pa so pridobljene politične svoboščine (svoboda zborovanja, združevanja, tiska) zahtevale spremembo taktike socialnodemokratske stranke, in sicer da preide iz globoke ilegale in se preoblikuje v množično delavsko stranko. To je bilo toliko nujnejše, ker so meščanske politične stranke skušale vplivati na delavstvo in ga podrediti svojemu vplivu. VI. Oktobrski nastop ruskega proletariata je praktično pokazal pomen vsesplo- šne politične stavke kot ene izmed oblik revolucionarnega boja. Lenin v svojih analizah ni izključeval možnosti, da lahko ob močni splošni stavki z udeležbo vojske, ki bi odrekla pokorščino, da strelja na ljudstvo, preide v teh ali drugih okoliščinah do odločilne zmage. Oktobrski dogodki pa so tudi pokazali, da sama stavka ne bo mogla strmoglaviti carizma, ampak da je zmaga nad njim mogoča šele z vstajo, ki bo rasla iz splošne stavke. Med revolucijo so ljudske množice nastopile kot mogočna sila, sposobna samostojne zgodovinske ustvarjalnosti. Posebno jasno se je to pokazalo v obdobju revolucionarnega vzpona v jeseni 1905, ko so delavci začeli sami javno uresničevati politične svoboščine. Višje oblike revolucionarne ljudske ustvarjalnosti so bili sovjeti delavskih odposlancev – organi vstaje in ljudske oblasti, ki so bili rojeni v ognju oktobrske vseruske stavke. Iz stavkovnih komitejev so v raznih mestih zrasli »odbori delavskih odposlancev«. Nastali so kot vodstveni organi vstaje, hkrati pa so se bistveno razlikovali od navadnih stavkovnih komitejev, ko so začeli prevzemati vlogo organov splošnega boja delavstva proti carizmu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 70 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 71 Odnos boljševikov in menjševikov do sovjetov je izviral iz različnih ocen nara- ve in gonilnih sil revolucije. Boljševiki so imeli sovjete, kot organe oborožene vstaje, za embrionalne organe revolucionarnodemokratične diktature proleta- riata in kmetov. Menjševiki pa so jih imeli le za organe krajevne samouprave in niso povezovali njihove dejavnosti z oboroženo vstajo. Lenin je že v prvih dneh življenja sovjetov odkril njihov zgodovinski pomen revolucionarne oblasti ter orisal odnos med revolucionarno stranko in sovjeti. V sovjetu delavskih odposlancev je videl zarodek nove oblasti, organ diktature revolucionarnih elementov ljudstva. Sovjete je ocenil kot klico začasne revo- lucionarne vlade, kot organ vstaje. Zato je posvaril stranko pred sektaštvom v odnosu do sovjetov ter hkrati nastopil proti tistim tendencam v stranki, ki so skušale omejiti sestav sovjetov le na tiste predstavnike delovnih množic, ki so docela korakali pod zastavo socialne demokracije; zavzemal se je za široko fronto (Britovšek, I/1979b, 100). Na te nove okoliščine, ki nujno vplivajo na dejavnost stranke, je opozoril Lenin v članku »O reorganizaciji partije« (ID-II/1979, 383–392) in hkrati skiciral obrise nove smeri. Če je vse dotlej izpričeval, da mu je bližje ožje pojmovanje v navzkrižju z razširjeno partijo, kakršno so hoteli menjševiki, pa je zdaj vztra- jal pri tem, da je treba širiti partijo (Johnstone, 1986, 303). Revolucionarni položaj v državi je vsekakor zahteval enotnost akcije delavstva in premostitev razcepa v RSDDP. Konec decembra 1905 so se vodilni centri obeh frakcij združili in po načelu enakega predstavništva ustanovili združeni CK, ki je bil pooblaščen, da skliče združeni kongres RSDDP.79 Četrti kongres RSDDP (Stockholm, 23. april – 8. maj 1906) je šel v zgodovino kot »združitveni«. Zasedanje je od vsega začetka potekalo v ostrem idejnem boju, saj so tako boljševiki kot menjševiki ponovno imeli različna taktična stališča do bistvenih vprašanj revolucije. Stališča menjševikov je predstavil Aleksander Martynov, ki je v referatu »O sedanjem trenutku« vztrajno bra- nil linijo sporazuma z liberalno buržoazijo (po porazu decembrske vstaje80 so se namreč menjševiki ponovno premaknili v desno, na stran sporazumaštva s kadeti), nadalje je zavrgel idejo o prevzemu oblasti s strani revolucionarnih množic in povzdignil vlogo dume kot občenacionalnega središča. Nasprotno s temi stališči je Lenin opozoril, da se »boljševiki ne vedejo nihilistično do parlamentarnih oblik boja. Socialni demokrati so za njihovo uporabo, toda razkrinkati morajo 'parlamentarni kretenizem', to je zaneseno vdanost v to, da 79 Sklep so sprejeli na konferenci RSDDP od 11. (24.) do 17. (30.) decembra 1905 v Tammerforsu (Tampere). 80 15. decembra 1905 je carska vojska zadušila vstajo delavcev v Moskvi. Delavska_gibanja_FINAL.indd 71 9.10.2018 14:10:53 72 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih je parlamentarni boj edina poglavitna oblika boja, ne glede na razne okoliščine. V revolucionarnem trenutku glavna oblika boja ni ustavna oziroma zakonita, temveč neposreden boj množic« (ID-II/1979, 71). Različna gledišča so se pokazala tudi pri obravnavanju stališča do državne dume. Medtem ko so se menjševiki usmerili h kadetski dumi in utirali pot k parlamentarizmu, so boljševiki trdili, da duma nima nič skupnega z resnič- nim ljudskim predstavništvom in da služi za kritje samovoljnosti samodrštva. Zato so predlagali, naj bi izrabili dumo in njene spore z vlado za poglobitev revolucionarne krize. Medtem pa je menjševikom – kljub nasprotovanju bolj- ševikov – uspelo uveljaviti predlog o formiranju socialnodemokratske frakcije v državni dumi.81 Ostro razpravo je sprožilo tudi vprašanje oborožene vstaje. Boljševiki so imeli za neizogibno, da se razčlenijo konkretne zgodovinske in politične izkušnje oktobrsko-decembrskih bojev; zanje je bila decembrska vstaja posebna višja stopnja revolucionarnega gibanja. V nasprotju s temi stališči, so se menjševiki odpovedali oboroženi vstaji in jo v prikriti obliki tudi obsodili. Plehanov je svoje idejno razpoloženje izrazil v stavku: »Ne bi smeli prijeti za orožje« (v Britovšek, I/1980a, 227). Na kongresu, na katerem so imeli premoč menjševi- ki, je kljub razlikam le prišlo do formalne združitve. Neposredno po kongresu je Lenin napisal Poziv delegatom združenega kongresa, v katerem je dal vedeti, da se bodo boljševiki bojevali proti tistim sklepom, ki jih imajo za napač- ne, hkrati pa se bodo podredili sklepom kongresa in izrekli proti slehernemu razcepu: »V skupni stranki ni potrebno, da idejni boj razcepi organizacijo, ni potrebno, da podre akcijsko enotnost delavstva. /.../ Svobodno razpravljanje, enotnost akcije – to moramo doseči« (ID-II/1979, 73). VII. Spomladi 1906 so se pokazala znamenja novega vzpona revolucije; spet se je okrepil stavkovni boj. Novi položaj je zaostril taktična stališča boljševikov in menjševikov do prve dume, ki je pričela z delom 27. aprila 1906. Prvi so se zavzemali za zunajdumske oblike boja, medtem ko so se drugi čedalje bolj pomikali na desno in soglašali s sporazumaško politiko liberalne buržoazi- je. Medtem ko so menjševiki pozivali delovne množice, naj v celoti podprejo dumo, ne glede na to, da so v njej prevladovali kadeti, so boljševiki postavljali zahtevo po diferenciranem pristopu do meščanskih strank. Opozarjali so, da 81 Boljševiki so svoje nasprotovanje utemeljevali s tezo, da množica zavestnih proletarcev na volitvah ne bo sodelovala, ker ne bo imela svojih kandidatov, ki bi zastopali njihove interese. Delavska_gibanja_FINAL.indd 72 9.10.2018 14:10:53 Prvi del 73 je nujno treba podpirati revolucionarnodemokratično meščanstvo, ki je za- interesirano, da se buržoaznodemokratična revolucija izpelje do kraja; toda pri tem je potrebno nastopiti proti kadetom, ki so pripravljeni na sporazum s samodrštvom. 8. julija 1906 je vlada, zaradi zaostrenih nasprotij v dumi ter vzpona kmečkega gibanja, dumo razpustila. Lenin je tedaj opozoril, da objek- tivni tok dogodkov delavstvu in kmetom ne nalaga boja za nemočno dumo, ampak za strmoglavljenje samodrštva ter za sklicanje resnično močnega ljud- skega predstavništva – ustavodajne skupščine. Zgodovinski trenutek zahteva, da se »še bolj izkoristi prav razpust dume kot povod za koncentrirano agitacijo s pozivanjem k vseljudski vstaji. Pojasnjevati povezavo med politično stavko in vstajo. Usmeriti vse sile v to, da bi dosegli združitev in enoten nastop delavcev, kmetov, mornarjev in vojakov v aktivnem, oboroženem boju« (ibid., 527). Srž nasprotujočih si menjševiških in boljševiških pogledov na družbeno preobraz- bo Rusije se je vseskozi zrcalil v razumevanju »reforme« in »revolucije« kot dveh antagonizmov, to je »med legalno-konstitucionalno potjo kot izključno in edino (menjševiško geslo: 'obnovitev zasedanja dume') in med priznanjem oziroma dopustitvijo revolucionarne poti (boljševiški poziv k vstaji za 'ustavo- dajno skupščino')« (ibid., 547). V takšnih nasprotujočih si pogledih v stranki se je čedalje bolj zastavljalo vprašanje takojšnjega sklica strankinega kongresa. Nujen je bil že zaradi spremenjenega političnega položaja po razpustu dume in zaradi volitev novega CK, ki naj bi bil zmožen enotno voditi stranko. Položaj v državi je bil zapleten in za carizem negotov (stavke, upor mor- narice v Sveaborgu blizu Helsinkov, 30. julija 1906). Vlada je bila po eni strani prisiljena okrepiti represijo, po drugi pa je manevrirala s sklicanjem II. državne dume na podlagi istega volilnega zakona. Boljševiki so si zno- va postavili vprašanje, kakšno stališče naj sprejmejo do volitev in do dume. Glede na spremenjeni položaj so zavrgli geslo bojkota. »Ne odpovedujemo se vstopu v II. dumo, ko (ali če) jo bodo sklicali. Ne odpovedujemo se izra- bljati te arene boja; nikakor ne cenimo previsoko njenega skromnega pome- na, ampak nasprotno, na podlagi že dane zgodovinske izkušnje ga v celoti podrejamo drugi vrsti boja s stavkami, vstajami itd.« (ibid., 540). Udeležbo v dumski frakciji so boljševiki ocenjevali kot eno izmed sredstev za krepi- tev zveze delavskega razreda s kmeti in za njihovo osvoboditev izpod vpliva liberalne buržoazije. Menili so, da mora delavska stranka nastopiti na voli- tvah kot samostojna razredna sila; v volilni kampanji so dopuščali začasne sporazume z revolucionarnimi demokratičnimi strankami, npr. s trudoviki (stranko malih posestnikov in srednjih slojev) in eseri (stranko agrarnih so- cialistov), ki so delovali proti desnim strankam in proti kandidatom liberalne buržoazije (kadetom). To je bila taktika »levega bloka«, usmerjenega v to, da Delavska_gibanja_FINAL.indd 73 9.10.2018 14:10:53 74 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih okrepi položaj proletariata in pod njegovim vodstvom strne demokratične sile v državi. Drugačno stališče so imeli menjševiki. V nasprotju s sklepi IV. kon- gresa RSDDP, ki ni potrdil sporazuma s kadeti, je menjševiški CK vztrajno zastopal volilni blok z njimi. Bistvo spora je bilo v vprašanju, s kom iti in kako iti: za liberalnomonarhistično buržoazijo ali pred revolucionarnodemokra- tično buržoazijo, to je prepustiti gibanje kadetom ali zagotoviti hegemonijo proletariata? Menjševiki so s pomočjo bundovcev (članov židovske malome- ščanske stranke) na vseruski socialnodemokratski konferenci, ki se je sešla novembra 1906 v Tammerforsu, uveljavili sklep o dopustnosti volilnega bloka s kadeti. Ta sklep je po Leninovih besedah določil fizionomijo menjševikov kot oportunističnega krila v RSDDP. Lenin je nato v imenu 14 delegatov, ki so predstavljali 45 odstotkov udeležencev, podal »Posebno izjavo«, v kateri je podčrtal nujnost organizacijske in idejne samostojnosti stranke v volilni kampanji, začasen sporazum pa je dopustil le s predstavniki revolucionarno- demokratične drobne buržoazije (Britovšek, I/1979b, 109). Nesoglasja v stranki so se znova razvnela, kar se je odražalo v spodkopavanju skladnega dela partijskih organizacij v volilni kampanji. Medtem ko so menj- ševiki stopili v volilni blok s kadeti, so boljševiki razkrinkavali dvolično vlogo liberalne buržoazije in strnjevali leve sile. »Levi blok« je postal dejstvo; vanj so stopili trudoviki in del menjševikov. Rezultati volitev so pokazali porast revolucionarne smeri. Druga duma (tudi »duma ljudske jeze«), v njej je sodelovalo 518 poslancev, je začela z delom 20. februarja 1907; bila je bolj levo usmerjena kot prva. Njeno levo krilo je štelo 222 poslancev: 104 trudoviki, 65 socialnih demokratov,82 37 eserov, 16 narodnih socialistov. Desno krilo (oktobristi, mo- narhisti itd.) je zastopalo 54 poslancev. Obe skrajni krili sta se v primerjavi s prvo dumo okrepili, in sicer na račun kadetskega centra, ki se je skrčil s 179 na 98 poslancev.83 Pri takšnem razmerju sil je bila pomembna vloga socialnode- mokratske frakcije znotraj levega krila dume, kateri so dajali ton menjševiki, ki so skušali združiti levo krilo dume s kadetskim centrom v »občenacionalno opozicijo«. Nezadovoljstvo tako z delovanjem frakcije kot z menjševiškim CK je vplivalo na to, da so sklicali izredni – V. kongres RSDDP; obe frakciji sta izdelali osnutke resolucij, ki so tudi tokrat izražale različna taktična izhodišča. Na petem kongresu (London, 13. maj – 1. junij 1907) sta se spoprijeli proti- slovni taktični liniji boljševikov in menjševikov; če sta bili še v začetku leta 82 V socialnodemokratski frakciji je bilo 54 poslancev z odločujočim glasom: 34 menjševikov in 3 njihovi simpatizerji ter 14 boljševikov s prav tako 3 simpatizerji; 11 poslancev je šlo v frakcijo s posvetovalnim glasom. 83 Glej na: https://en.wikipedia.org/wiki/Russian_legislative_election,_January_1907. Delavska_gibanja_FINAL.indd 74 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 75 1905 začrtani in utemeljeni le teoretsko, pa sta bili zdaj že preizkušeni v pra- ksi. Ker je tok revolucije v Rusiji v večji meri potrjeval pravilnost boljševiške taktike, so bili zaradi tega menjševiki prisiljeni zavzeti na kongresu skoraj v vseh vprašanjih obrambne pozicije; zavzemali so se za reševanje praktič- nih vprašanj in se izogibali obravnavanju abstraktno-teoretičnih problemov. Boljševiki so predvsem očitali menjševiškemu CK, da je v pogojih revolucije vlekel stranko na parlamentarno pot, hkrati pa zanemarjal neparlamentarne oblike boja, pa tudi, da je čedalje bolj odstopal od samostojne proletarske politike ter jo prilagajal in podrejal politiki liberalne buržoazije. Boljševiško kritiko in ostrino njihove resolucije je otopil nastop L. Trockega in drugih centristov, ki so zavzeli vmesno stališče. V kongresnih diskusijah so načeli tudi pomembno vprašanje, ki je bilo izvor tedanjih političnih razhajanj med boljševiki in menjševiki: vprašanje razmer- ja do neproletarskih strank ter ocena vloge liberalne buržoazije in kmetov v demokratični revoluciji. Na kongresu so to vprašanje obravnavali poleg boljše- vikov in menjševikov še R. Luxemburg v imenu Socialnodemokratske stran- ke Poljske in Litve ter Rafail Abramovič v imenu Bunda. Osnutek poljskih socialnih demokratov se je v glavnih obrisih ujemal z Leninovo resolucijo, Bund pa je prešel na stran menjševikov. Lenin je v referatu poudaril, da je do revolucije prišlo v času, ko se je proletariat pričel osveščati kot razred, se orga- niziral v samostojno razredno organizacijo ter izrabil sleherni korak svoboščin, da bi okrepil svojo organizacijo proti buržoaziji. Od tod je neizogibno izviralo prizadevanje buržoazije, da otopi ostrino revolucije, da ne dovoli, da se izpelje do kraja, od tod omahovanje liberalne buržoazije na strani reakcije. Obenem je tudi ostrina agrarnega vprašanja v Rusiji (velikanski ostanki tlačanstva) ne- izogibno potegnila široke množice kmetov v odločilni boj zoper samodrštvo. Lenin je očital menjševikom, da so postali ujetniki svojih neživljenjskih do- gmatskih shem, saj so vlogo delavskega razreda omejili na položaj »skrajne opozicije«, preprosto na pomočnika liberalne buržoazije. V svoji resoluciji so delavstvo imenovali »gibalno silo«, ne pa »voditelja revolucije«. Delavstvu so predlagali, naj od primera do primera sklepa sporazume tako z liberalci kot z demokrati, to pa je v praksi odpiralo vrata kakršnemu koli sporazumu s kadeti (ID-II/1979, 78–79). Na kongresu so ponovno pretresli poglede na vprašanje o tipu in značaju stran- ke. V revolucionarni oseki so menjševiki nastopili proti obstoju ilegalne dela- vske stranke. Njihovo geslo je bilo: »Raje imamo organizirane množice brez socialne demokracije kot socialno demokracijo brez organiziranih množic«. P. Akselrod je predlagal, naj ustanovijo »široko delavsko stranko s sklicanjem kongresa različnih delavskih organizacij, ne le socialnih demokratov, ampak Delavska_gibanja_FINAL.indd 75 9.10.2018 14:10:54 76 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih tudi eserov, anarhistov«, kar je Lenin označil kot predlog za sentimentalno sanjarjenje o tem, kako bi »obšli surov razredni in politični boj« (ibid., 80). Boljševiki, ki so odločno zagovarjali obstoj lastne stranke, so nastopili proti ideji »delavskega kongresa« z geslom o razširitvi socialnodemokratske stranke, kar je kongres sprejel. Tudi teorijo o nevtralnosti sindikatov do stranke so na predlog boljševikov zavrnili. Nasploh je V. kongres potekal v znamenju pre- moči boljševikov, kar je bila seveda posledica njihovega okrepljenega položaja v času med prvo in drugo dumo. *** Prva ruska revolucija je trajala do srede leta 1907; takrat je carizmu uspelo obvladati položaj in odločilno nastopiti. 3. junija 1907 je carska vlada dala razgnati državno dumo, socialnodemokratsko frakcijo so aretirali. Hkrati so razglasili nov volilni zakon, ki je še bolj omejil pravice delavcev in kmetov ter v novi, tretji dumi (»duma gospodov, popov in lakajev«) zagotovil prevla- do fevdalcev in velike buržoazije. Državni prevrat 3. junija je pomenil konec prve ruske revolucije in začetek obdobja »stolipinske« reakcije.84 Revolucija bo ponovno vzplamtela čez desetletje: »Brez takšne 'generalke' kot v letu 1905, bi bila nemogoča revolucija v letu 1917, tako buržoazna februarska kot tudi proletarska oktobrska« (ibid., 81). Noben model, ki so ga takrat ponujali boljševiki (revolucionarni) in menjševiki (reformni), ni uspel, in revolucija 1905–1907 je bila poražena. Toda ne glede na samoumevno dejstvo, da tudi poražena revolucija deluje v zgodovini glo- boko in ustvarjalno, je takratna razprava v ruski socialni demokraciji ponudila zelo bleščečo predstavo o dveh miselnostih dveh strategij, od katerih je ena – boljševiška – postala deset let kasneje zgodovinski zmagovalec, ne da bi zaradi tega poražena stran izgubila na veljavi in pomenu (Strada, 1986, 384–385). 84 Imenovana po notranjem ministru Pjotru A. Stolipinu (1862–1911), ki je z represijo zadušil masovne upore. Delavska_gibanja_FINAL.indd 76 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 77 Stališča II. internacionale do militarizma in vojne pred letom 1914 Demokracija in vojna sta nezdružljivi protislovji. Keir James Hardie (1912) Naraščajoča imperialistična nasprotja v desetletju pred prvo svetovno voj- no (rusko-japonska vojna 1904–1905, vmešavanje Rusije v notranje zade- ve Perzije 1906, francosko-nemški spor okrog Maroka 1905–1906, aneksija Bosne in Hercegovine s strani Avstro-Ogrske 1908, italijansko-turška vojna 1911–1912, balkanski vojni in intrige velikih sil okrog Makedonije in Albanije 1912–1913) so zahtevala od II. internacionale sprejetje jasnega stališča do voj- nega vprašanja. Tu ni šlo samo za teoretična vprašanja, pač pa za oblikovanje konkretne taktike socialne demokracije − tako v nacionalnih kot mednarodnih okvirih − ob morebitnem vojaškem spopadu svetovnih razsežnosti; še več, šlo je za preverjanje moči načela internacionalizma v praksi. V tem kontekstu so bila posebno aktualna stališča do militarizma, sprejeta na zadnjih treh kongresih II. internacionale: Stuttgart 1907, Köbenhavn 1910, Basel 1912 (gl. Steinberg, 1972). I. Na predvečer mednarodnega socialističnega kongresa v Stuttgartu so se v na- cionalnih socialističnih strankah povsod izoblikovala več ali manj jasna sta- lišča do vprašanja militarizma, ki pa še zdaleč niso bila enotna; npr. na seji Mednarodnega socialističnega biroja /MSB/ (Bruselj, 10. novembra 1906) so se prizadevanjem francoskih socialistov, da bi vprašanje militarizma prišlo na dnevni red bližnjega kongresa, upirali nemški socialisti. Slednjič je Francozom le uspelo, da so vprašanje militarizma vključili kot posebno točko dnevnega reda kongresa z naslovom Militarizem in mednarodni konflikti. Nedvoumno enotno stališče do tega ključnega vprašanja je bilo za mednarodno delavsko gibanje izjemno pomembno, saj so številne kolonialne vojne ter zaostritve na- sprotij med imperialističnima blokoma dajale ton obdobju pred svetovnim spo- padom. Vojni spopadi so se odvijali izven Evrope in ZDA, ki so bile obvarovane vojnega pustošenja: »V Evropi je gospodaril mir, toda vzdrževal se je zato, ker se je ustvarjalo gospostvo evropskih narodov nad stotinami milijonov prebivalcev kolonij s stalnimi, nenehnimi, nikdar zaključenimi vojnami, ki jih mi Evropejci nimamo za vojne, ker večkrat niso podobne vojnam, ampak zverinskemu po- bijanju, iztrebljanju neoboroženih narodov« (Lenin, ID-III/1981, 30). Azija Delavska_gibanja_FINAL.indd 77 9.10.2018 14:10:54 78 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih in Afrika sta bili v tem obdobju skoraj povsem v kolonialni ali polkolonial- ni odvisnosti od imperialističnih držav Evrope in ZDA. V Evropi pa so na- sprotja med imperialističnimi državami povzročala rast vojaških proračunov. Protislovja med obema koalicijama (antanto in centralnimi silami), porast oboroževanja na kopnem in morju, povečanje kontingentov nabornikov in napad kapitala na življenjske interese delovnih slojev je izzvalo pri delovnih slojih velik nemir in ustvarjalo negotovost. Zato je pred socialisti stala naloga, da podajo na stuttgartskem kongresu odgovor na vprašanje o značaju in cilju vojne, ki se je približevala, ter o sredstvih in načinih boja proti njej. Stuttgartski kongres (18.–24. avgusta 1907) je stal pred zahtevno nalogo, da poda ne samo oceno militarizma in njegovih posledic, ampak da nakaže tudi oblike boja proti bližajoči se vojni. Zato je povsem razumljivo, da je vprašanje o militarizmu in mednarodnih konfliktih izzvalo na kongresu dolgotrajno in ostro diskusijo, v kateri je sodelovalo 77 najbolj znanih socialističnih voditeljev iz dvajsetih držav. Komisija za vprašanje »o militarizmu in mednarodnih sporih« je pričela raz- pravo o resolucijah (19. avgusta), ki so jih predložili: August Bebel v imenu nemške socialne demokracije, Jean Jaurès in Edouard Vaillant v imenu večine francoske socialistične stranke, Jules Guesde v imenu manjšine te stranke ter Gustave Hervé, ki je zavzemal skrajno 'levo', v bistvu anarhistično pozicijo v francoski socialistični stranki. Glavni boj na kongresu je potekal med franco- sko in nemško večino oziroma med stališči Jaurèsa in Vaillanta na eni ter Bebla na drugi strani. Guesdova in Hervéjeva resolucija v komisiji nista naleteli na razumevanje. Guesde je v svoji resoluciji trdil, da ni potrebna nikakršna posebna borba proti militarizmu, ker je militarizem priroden in neizbežen proizvod kapitalistič- nega sistema in že sama propaganda boja za socializem vključuje propagando za mir. »Če preti nevarnost političnega spopada,« je po Guesdovem mnenju »Mednarodni socialistični biro dolžan, da se sestane in v skladu s svojimi sta- tuti sprejme potrebne ukrepe« (Riddell /ur./, 1986a, 23). Ostre kritike je bila deležna tudi polanarhistična resolucija, ki jo je predložil Hervé. Njegov načrt − 'odgovoriti' na kakršnokoli vojno s stavko in uporom − je razgalil popol- no nerazumevanje problema, saj po mnenju delegatov uporaba tega ali onega sredstva boja ni odvisna od predhodnega sklepa revolucionarjev, ampak od objektivnih pogojev krize, ekonomske kot tudi politične, ki jo vojna izzove. Hervé se ni spuščal v analizo značaja vojne, obravnaval jo je izven zgodovin- skih pogojev; obrambo domovine je razglašal za birokratski buržoazni patrio- tizem ter povsem ignoriral nacionalno vprašanje: »domovine v kapitalističnem Delavska_gibanja_FINAL.indd 78 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 79 režimu ni!« (Reberioux, 1986, 774). Lenin je kritiko dopolnil z opozorilom, da Hervé ni znal povezati vojne s kapitalističnim sistemom na sploh in anti- militaristične agitacije s celotnimi nalogami socializma. Proti hervéističnemu pasivnemu nasprotovanju vojni je postavil aktiven revolucionarni boj proti im- perialistični vojni: »Ne prazna hervéistična grožnja − marveč jasno zavedanje nujnosti socialne revolucije, trdna odločnost za boj do konca, pripravljenost za najrevolucionarnejša sredstva boja /.../« (ID-III/1981, 107). Čeprav je najostrejši boj v komisiji potekal med francosko in nemško večino (Jaurèsom in Beblom), pa principialnih taktičnih razlik med obema resoluci- jama v bistvu ni bilo. Nobena od predloženih resolucij ni podala ocene vojne s stališča imperialistične epohe. Tako Jaurès kot Bebel sta govorila o »obrambi domovine«, ne da bi videla razliko med obrambo domovine v prejšnjih nacio- nalnih vojnah in zavojevalnim značajem tega gesla v imperialističnih vojnah. Resolucija večine francoske socialistične stranke je bila v osnovi sprejeta že na nacionalnem kongresu francoske socialistične stranke v Limogesu novem- bra 1906. Konkretnih predlogov za antimilitaristični boj resolucija ni vsebo- vala. Lenin je ironično zapisal: »Jaurès je predlagal posrečeni načrt: namesto opozarjanja na sredstva boja (stavka, upor) je treba pokazati na zgodovinske primere boja proletariata proti vojni, s tem, da se začne z demonstracijami v Evropi in konča z revolucijo v Rusiji« (ibid., 97). Beblova resolucija in njegov nastop v komisiji sta izražala težnjo po legalnih oblikah boja proti militarizmu. Boj proti militarizmu »na višji stopnji« bi bil po Beblovem mnenju nevaren za celotno strankino življenje. Njegova resolucija je poudarjala, da se militari- zem javlja kot produkt kapitalističnega sistema ter da bodo vojne prenehale z odstranitvijo tega sistema. Zahteval je, da je treba uporabiti kar najbolj učin- kovita sredstva, da se vojne preprečijo; če pa bi vojna kljub temu izbruhnila, si je treba prizadevati, da se bo čimprej končala. Pri tem je resolucija priznavala samo parlamentarne oblike boja proti vojni. Beblova zamisel o demokratični obrambi pred bližajočo se vojno je previdno zamenjala pojem »imperialistične vojne« s tradicionalnim pojmom »obrambne in napadalne vojne«. Bebel je v svojem govoru zavrnil tezo, da je nemogoče razlikovati, kdaj je vojna napadal- na in kdaj obrambna ter tako omogočil socialno demokratskim strankam voj- skujočih se držav prehod na »obrambne pozicije«. Večina nemških socialnih demokratov je zagovarjala stališče, da je socialna demokracija dolžna braniti domovino in zato morajo socialni demokrati sodelovati v »obrambni vojni«. V njihovem imenu je Georg Vollmar zaprosil kongres, naj socialnih demokratov ne zadolžujejo z obveznostmi in jim s tem odvzemajo pravico samostojnega odločanja. »Beblova resolucija je trpela prav to pomanjkljivost, da ni vsebo- vala nikakršnega navodila za delovanje proletariata. To je omogočalo branje Delavska_gibanja_FINAL.indd 79 9.10.2018 14:10:54 80 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Beblove ortodoksne trditve skozi oportunistična očala. Vollmar je to brž spre- menil v dejanskost« (ibid.). Rosa Luxemburg je odločno nastopila proti Vollmarjevim stališčem in delno tudi proti Beblu. Opozorila je kongres na pomen ruske revolucije 1905–1907, ter izhajajoč iz ruskih izkušenj, branila množično politično stavko kot enega najbolj učinkovitih sredstev boja;85 obenem je izjavila, da je z rusko delegaci- jo86 izdelala predlog, ki bi vnesel bistvene popravke v Beblovo resolucijo. »V popravkih je poudarila nujnost agitacije med mladino, nujnost uporabe krize, ki jo je porodila vojna, za pospešitev padca buržoazije, nujnost imeti pred očmi neogibne spremembe načinov in sredstev boja za zaostritev razrednega boja in spremembo politične situacije« (ibid., 106). R. Luxemburg, Martov in Lenin so povezali militarizem z imperializmom ter poudarili njegovo bistvo v pogo- jih imperialističnega obdobja. Med najvažnejše točke popravkov pa nedvomno spada poziv, da je treba z vojno izzvano ekonomsko in politično krizo izkori- stiti za pospešitev zloma kapitalistične razredne oblasti. To je bil revoluciona- ren zaključek, ki ga Beblova resolucija ni vsebovala. Vsi omenjeni popravki so bili vključeni v Beblovo resolucijo. »Iz dogmatsko enostranske, mrtve Beblove resolucije, ki dopušča 'vollmarovsko' tolmačenje, je tako končno nastala pov- sem druga resolucija. Vse teoretične resnice v njej so bile ponovljene v poduk hervéistom, ki lahko pozabijo na socializem zaradi antimilitarizma. Vendar pa so te resnice uvod, ne k opravičevanju parlamentarnega kretenizma, ne le k osvetljevanju mirnih sredstev, ne k priklanjanju dani, razmeroma mirni in tihi situaciji, marveč uvod k priznavanju vseh sredstev boja, k pregledu izkušnje re- volucije v Rusiji (1905–1907), k razvoju dejavne, tvorne strani gibanja« (ibid.). Tako konkretne revolucionarne zahteve po antimilitarističnem boju II. inter- nacionala na svojih kongresih dotlej še ni postavila. Čeprav levica na kongresu ni dajala tona diskusiji, je bil opazen njen vpliv na končno formulacijo »resolu- cije o vojni in militarizmu« (v Riddell /ur./, 1986a, 33–37), ki so jo na plenumu kongresa (24. avgusta) soglasno sprejeli. S to resolucijo je bil storjen prvi korak k idejni strnitvi levih struj v okviru II. internacionale. Reformistični in centri- stični voditelji Internacionale so glasovali za resolucijo bolj iz formalizma kot iz notranjega prepričanja in so bili daleč od tega, da bi jo, če bi bilo potrebno, uresničili. Stuttgartski kongres ni bil le veličastna demonstracija mednarodne enotnosti proletarskega boja (»Internacionala je zadnjič složna«), ampak je 85 O razpravah in stališčih nemške socialne demokracije do vloge in uporabe »množične politič- ne stavke« kot revolucionarnega sredstva, gl. Salvadori 1986b, 469–506. 86 Voditelja obeh frakcij ruske socialne demokracije, Lenin (boljševiške) in Martov (menjševi- ške), sta na kongresu nastopila solidarno! Delavska_gibanja_FINAL.indd 80 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 81 odigral pomembno vlogo pri formuliranju taktike socialističnih strank. Hkrati je kongres pokazal, da se je oportunizem v vseh večjih strankah II. internacio- nale, še zlasti v vrstah nemške socialne demokracije, zelo okrepil. Zlasti je bilo vidno kompromisno sporazumevanje centrističnih voditeljev z revizionisti. Na drugi strani pa so revizionisti izkoristili popustljivost strankinih voditeljev, da bi izpodkopali izvajanje levičarskih sklepov kongresa. MSB je na zasedanju v Bruslju (11. oktobra 1908) pozval vse stranke k ak- tivnemu delu v smislu stuttgartskih sklepov ter k mednarodnim množičnim akcijam proti militarizmu in vojni. Biro je tudi ocenil, da predstavlja aneksi- ja Bosne in Hercegovine (1908) povečano nevarnost za izbruh svetovnega spopada ter obenem kritiziral agresivno politiko Avstro-Ogrske na Balkanu. Predstavniki avstrijske socialne demokracije so v odzivih sicer na splošno ob- sojali ekspanzionistične težnje Avstrije na Balkanu, toda, izhajajoč iz naciona- lističnih pozicij, povsem obšli temeljni problem, to je vprašanje pravice naro- dov do samoodločbe, je bil kritičen Dimitrije Tucović, prvak srbske socialne demokracije. Ideolog jugoslovanske socialno demokratske stranke Henrik Tuma pa je zapisal, »da se mora Avstro-Ogrska preurediti tako, da bo dala avtonomijo slovanskim narodom« (v Britovšek, 1965, 98). Na pobudo Biroja je prišlo v letu 1909 tudi do protestnih množičnih zborovanj proti agresiji Španije v Maroku. II. Zaostrena mednarodna politična situacija je prisilila ISB, da je na svojem XI. zasedanju v Bruslju (7. novembra 1909) sklical za naslednje leto mednarodni socialistični kongres v Köbenhavnu. Kongres je potekal od 28. avgusta do 3. septembra 1910, v času nebrzdanega tekmovanja v oboroževanju, zlasti pospeše- nega oboroževanja Nemčije in Anglije na morju. Po mnenju Karla Kautskega je bilo vprašanje razorožitve in varovanja svetovnega miru eno najpomemb- nejših vprašanj, o katerih je razpravljal kongres. Iz razprav in predložene »re- solucije proti militarizmu« (Riddell /ur./, 1986a, 69–71) je moč razbrati, da se je na köbenhavnskemu kongresu ponovil Stuttgart v malem. Resolucija je poudarila, da je organizirani socialistični proletariat edina zanesljiva opo- ra miru. Militarizem so označili kot glavno orodje buržoaznega gospostva za gospodarsko in politično podjarmljenje delavskega razreda. Ob tem so pou- darili, da bodo »vojne povsem prenehale tedaj, ko bo odpravljen kapitalistični gospodarski sistem«. Resolucija je nadalje zahtevala od socialističnih parla- mentarcev, naj se zavzemajo za to, da bodo mednarodna razsodišča obvezno odločala o vseh meddržavnih sporih. Stalno naj tudi obnavljajo predloge za Delavska_gibanja_FINAL.indd 81 9.10.2018 14:10:54 82 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih splošno razorožitev,87 predvsem predloge za sklenitev sporazumov o omejitvi pomorskega oboroževanja in o ukinitvi pravice do plena na morju. Postavljena je bila tudi zahteva po ukinitvi tajne diplomacije in objavi tajnih pogodb ter pravica samoodločbe za vse narode. V kongresno resolucijo so vključili tudi revolucionarne zaključke stuttgartske resolucije, čeprav so bistvo boja proti militarizmu videli predvsem v parlamentarnih oblikah in ne v množičnih ak- cijah. Istočasno so pooblastili ISB, da koordinira akcije socialističnih strank II. internacionale; v primeru izbruha vojne pa naj se Biro takoj skliče. Na kongresu se ni razvijala samo načelna razprava o vprašanju varovanja sve- tovnega miru, pač pa se je vodila tudi ostra razprava glede avstrijske aneksi- je Bosne in Hercegovine (1908), predvsem med delegati avstrijske in srb- ske socialnodemokratske stranke,88 še posebno med Karlom Rennerjem in D. Tucovićem. Medtem ko je Renner skušal opravičevati stališče avstrijskih socialistov, ki niso ničesar ukrenili proti aneksiji Bosne in Hercegovine, je Tucović ostro kritiziral neprincipialno stališče avstrijske socialne demokracije ter poudaril, da se od socialnih demokracij velikih in močnih držav pričakuje, da bodo najodločneje nastopile proti poskusom, da se majhni, slabotni in poteptani narodi okarakterizirajo kot »rušilci svetovnega miru«. Srbska socialna demokracija pričakuje to toliko bolj, ker je princi- pialni boj socialne demokracije proti osvajalni politiki in za pravi- co narodov do samoodločbe pogoj za življenje delavskega gibanja in socialne demokracije malih in potlačenih narodov. /.../ Za nas je ugled nemške socialne demokracije izrednega pomena. Socializem je pri nas pravzaprav idejna kolonizacija in vsak − tudi najmanjši − povod, ki izhaja iz neprincipialnega stališča bratskih partij, se šteje v zlo »nemškim« socialistom, in to samo zato, da se nam otežuje delo (IS-I/1949, 323). Tucovićeva, ki je požel veliko odobravanje s strani delegatov, je podprl češki predstavnik Emanuel Škatula z izjavo, »da so se češki tovariši z največjim ža- rom borili proti vladni aneksionistični politiki«; obenem je postavil zahtevo, da se morajo v bodoče nacionalna združenja avstrijske socialne demokracije veliko bolj posvetiti politiki do Balkana. 87 Italijanski delegat Oddino Morgari je zahteval, naj se delavski predstavniki v svojih parlamentih zavzemajo, da se vojaške sile, na osnovi mednarodnega sporazuma, zmanjšajo za polovico. Za propagiranje teh idej je predlagal ustanovitev posebne organizacije (Britovšek, 1965, 110). 88 Srbsko SDS so zastopali: Dimitrije Tucović, Triša Kaclerović in Ilija Milkić. Delavska_gibanja_FINAL.indd 82 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 83 Nasploh so sklepi köbenhavnskega kongresa že nakazovali, da je pri doseženi širini delavskega gibanja prišlo do upadanja idejnopolitične ravni. Voditelji II. internacionale so se izogibali notranjim konfliktom, vodili sredinsko/cen- tristično smer in zagovarjali enotnost stranke za vsako ceno. V tem smislu je resolucija o socialistični enotnosti − brez navedbe principov te enotnosti − socialističnemu gibanju lahko le škodovala, kar so izkoristili revizionisti za okrepitev svojega vpliva. Georgij Plehanov, predstavnik menjševiške struje v ruskem delavskem gibanju, je v svoji oceni köbenhavnskega kongresa posebno pozornost namenil stališču socialistov v primeru vojne. V njej je dokaj objek- tivno okarakteriziral reformistična stališča voditeljev angleškega in francoske- ga delavskega gibanja (Keir Hardie, Vaillant, Jaurès), precej neobjektivno pa hvalil nemško socialno demokracijo in njeno revolucionarno vlogo, ki je vse bolj usihala. Plehanov ni uvidel, da ton nemški socialni demokraciji ni da- jal »center« (Bebel, Georg Ledebour), temveč »desnica« (Karl Legien, Albert Südekum, Eduard David, E. Bernstein); na podlagi teh stališč je dal netočno in pretenciozno oceno o revolucionarni vlogi nemške socialne demokracije (Britovšek, 1965, 116–118). V nasprotju s Plehanovom je Lenin že opazil kri- zo v nemški socialni demokraciji: »Na splošno so Nemci nesposobni, da bi zastopali dosledno, principialno linijo na mednarodnih kongresih, hegemonija v Internacionali pa se jim izmika iz rok« (v Mijušković /ur./, 1951, 217). Po köbenhavnskem kongresu so socialistične stranke konkretizirale svoja pri- zadevanja za boj proti vojni nevarnosti. Organizirali so številna zborovanja in demonstracije proti agresivni politiki imperialističnih sil. Socialistični poslanci v parlamentih so zahtevali omejitev oboroževanja, toda njihovi predlogi so bili v večini zakonodajnih teles preglasovani. Na pobudo ISB so organizirali protestne demonstracije proti agresivni politiki Francije in Nemčije. Prišlo je do živahnih medsebojnih stikov, obiskov in ohrabrujočih izjav vodilnih socia- listov posameznih držav. Tako je Socialistična stranka Italije protestirala proti imperialistični vojni Italije s Turčijo, v Franciji se je zlasti Jaurès boril proti vojnim pripravam, v Nemčiji pa je bila velikega pomena protivojna dejavnost Karla Liebknechta; še posebej so bili odmevni njegovi antimilitaristični govori na kongresih SPD in v nemškem parlamentu (Liebknecht, 2015). III. Z začetkom prve balkanske vojne, oktobra 1912, se je mednarodna situacija iz- redno zaostrila. V evropskih deželah so organizirali množična protestna zboro- vanja proti vojni na Balkanu in grozeči svetovni vojni nevarnosti. Neposredno pred začetkom vojne so srbski, bolgarski, turški in romunski socialisti izdali Delavska_gibanja_FINAL.indd 83 9.10.2018 14:10:54 84 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih protivojni manifest. Izrazili so odločno antimilitaristično stališče in ožigosali imperialistične interese posameznih velesil na Balkanu; hkrati so razkrinkali dvolično vlogo imperialističnih sil v osvobodilnem gibanju balkanskih naro- dov. Rešitev nacionalnega vprašanja so videli v federativni ureditvi balkanskih narodov, ki so jo proklamirali leta 1910 na konferenci balkanskih socialistov v Beogradu. V zaključku manifesta so poudarili protivojno razpoloženje z na- slednjimi besedami: »Odkrito izražamo naše želje, da z vsemi svojimi sila- mi podpremo boj svetovnega proletariata proti vojni, proti militarizmu, proti kapitalističnemu izkoriščanju, za svobodo, za enakopravnost, za emancipacijo razredov in narodov, z eno besedo − za mir« (v Britovšek, 1965, 157). Apel balkanskih socialistov za mir ni dosegel željenega cilja. Po izbruhu vojaških operacij ter po prvih zmagah srbske vojske nad turško so se vedno bolj zaostrovali odnosi med Avstro-Ogrsko na eni ter Srbijo in Črno goro na drugi strani. V takšni napeti situaciji, ki je grozila z razširitvijo vojaškega konflikta med Avstrijo in Srbijo, so sklicali ISB (28.–29. oktobra 1912). Po daljši diskusiji je Biro sklenil, da se mednarodni socialistični kon- gres, ki je bil predviden za leto 1913 na Dunaju, prestavi na leto 1914, da pa se skliče izredni kongres na švicarskih tleh, na katerem bodo obravnavali nastali »mednarodni položaj in skupne akcije proti vojni«. Biro je nadalje opozoril na nevarnost svetovnega spopada ter zadolžil delavstvo, da se »z vsemi silami zo- perstavi proti vsaki razširitvi vojaških operacij in sebični intervenciji − s ciljem −, da bi bila protivojna aktivnost čimbolj sistematična in učinkovita« (ibid., 158). Na izrednem kongresu II. internacionale v Baslu (24.–25. novembra 1912) je sodelovalo 555 delegatov iz 23 socialističnih strank. Kongres je potekal v znamenju optimističnega zaupanja v moč Internacionale in je prej spominjal na mednarodno mirovno demonstracijo kot pa na mednarodno posvetovanje, saj je večina delegatov v svojih govorih pozivala narode, naj ne dopustijo vojne in naj se odločno borijo proti vojni nevarnosti. Švicarski predstavnik Hermann Blocher je izjavil, da vprašanje svetovnega miru ni stvar stranke, temveč celotnega ljud- stva. /.../ Toda mi prav tako vemo, da se mir lahko obvaruje samo takrat, ko za tem stoji čvrsto organizirana sila, sila socialističnega de- lavskega razreda, ki edina nima ekonomskih, družbenih in političnih interesov, v čigar temeljih leži nevarnost vojne /.../. Evropski socialni demokraciji je odvratna vojna, ki preti na horizontu Evrope, toda ona se je ne boji. Evropska vojna bi zelo verjetno izzvala močna gibanja in pretrese, ki bi pospešili zlom gospodarskega sistema, pod katerim danes trpi delavski razred (v Mijušković /ur./, 1956, 492–493). Delavska_gibanja_FINAL.indd 84 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 85 Podobnega mnenja je bil nemški socialni demokrat Hugo Haase, ki je opo- zoril vladajoče razrede na njihov »menetekel« v primeru vojne (ibid., 495). Večina delegatov je bila globoko prepričana, da do izbruha vojne svetovnih razsežnosti sploh ne more priti. Vodja angleške Neodvisne delavske partije Keir Hardie je bil prepričan, da predstavlja 15 milijonov socialno demokrat- skih volivcev močno silo za obrambo svetovnega miru. »Demokracija in vojna sta nezdružljivi protislovji,« je zatrdil Hardie. »Kolikor bi zaradi balkanskega vprašanja vseeno prišlo do vojne, je dolžnost socialne demokracije, da v tem primeru uporabi vsa sredstva, s katerimi se lahko vojna prepreči, vključno z mednarodno revolucionarno protivojno stavko (ibid., 495–496). Švicarski de- lavski veteran Hermann Greulich pa je videl v volilni zmagi nemške socialne demokracije – »štiri milijone in četrt socialno demokratskih volivcev v central- ni državi evropskega militarizma, v Nemčiji /.../« (ibid., 497) – sijajno jamstvo za mednarodni mir. Voditelj avstrijske socialne demokracije Victor Adler pa je menil, da bo v primeru vojne Avstrija propadla: »Zagotovo bi vojna, četudi zmagovalna, z vseobčo bedo, ki bi jo prinesla, pomenila začetek konca avstrij- ske države; Avstrija ne more v svetu nič več osvojiti, nič več dobiti, a nevarnost, da razpade, je že precej na vidiku« (ibid., 501). Adler je v nadaljevanju sicer poudaril, da »od nas − socialnih demokratov – na žalost ni odvisno ali bo vojna ali ne«, toda ob tem je izrazil čvrsto prepričanje, da je socialna demokracija v stanju, da prepreči vojno: Mi gojimo upanje, ki izhaja iz poznavanja svetovne zgodovine, da ni mogoče ustaviti toka napredka svetovne zgodovine. /.../ Mi gojimo upanje, da se bo na ta zločin (op. vojno), če bo storjen, avtomatično − poudarjam: avtomatično! − navezal začetek konca vladavine zločina (ibid., 501–502). Čeprav je Adler nakazal možnost samodejnega razpada Avstro-Ogrske, je kljub temu dejal, da mu je vse jasno glede revolucionarnih konsekvenc im- perialistične vojne! Tudi Jaurès je, po mnenju udeležencev kongresa, postavil spomenik govorništvu v slavo miru. Menil je, da lahko samo združena akcija svetovnega proletariata, prepreči svetovno vojno. V tem smislu je tudi zaključil svoj govor: »Vlade naj pomislijo na to, da bodo narodi (op. v slučaju vojne) lahko naredili enostaven račun, da jih bo lastna revolucija stala manj žrtev kot vojna z drugimi!« (ibid., 505). Naslednji dan (25. novembra) je Jaurès predložil kongresu resolucijo Manifest Internacionale o sedanji situaciji, ki jo je Biro predhodno sogla- sno sprejel. Osnovna misel resolucije je bila, da se je treba z vsemi sredstvi Delavska_gibanja_FINAL.indd 85 9.10.2018 14:10:54 86 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih boriti proti vojni, če pa bo do nje prišlo, jo je treba izkoristiti za pospešitev socialne revolucije. »Baselski manifest« (v Riddell /ur./, 1986a, 88–90) je to misel izrazil v uvodnem delu z vključitvijo najvažnejših členov stutt- gartske resolucije. Manifest je poudaril popolno soglasnost socialističnih strank in sindikatov proti vojni; kot močno garancijo miru je podčrtoval strah vladajočih razredov pred proletarsko revolucijo, ki bi bila posledica svetovne vojne. Nadalje je izrekel simpatije balkanskim socialistom, ki so s herojskim pogumom zahtevali balkansko federacijo, in podprl protestne stavke ruskih delavcev proti agresivni politiki carizma. Carizem je označil kot »največjega sovražnika demokracije«. Manifest je pozval delavski razred Nemčije, Francije in Anglije, naj vpliva na svoje vlade, da se ne bodo vmeša- vale v balkanski konflikt in naj brezpogojno ohranijo nevtralnost. Največjo jamstvo za mir je videl v sklenitvi sporazuma med Nemčijo in Anglijo o ustavitvi pomorskega oboroževanja. Kapitalistične vlade je še opozoril, da »naj ne pozabijo, da pri sedanjem položaju v Evropi in razpoloženju dela- vskega razreda ne morejo razplamteti vojne brez nevarnosti za njih same ter naj se spomnijo, da je nemško-francoska vojna imela za posledico nastanek Komune, da je rusko-japonska vojna dvignila revolucionarne sile narodov ruskega carstva, da je oboroževalna tekma na morju in kopnem pripeljala do nezaslišanega zaostrovanja razrednega boja in do velikih stavk v Angliji in na kontinentu« (ibid., 89). Manifest v zaključku poziva na množične de- monstracije in bratstvo med narodi. Manifest je daljnovidno nakazal eko- nomska in politična žarišča bližajoče se svetovne vojne. Poudaril je, da bo vojna največji zločin, kajti zločin bo, če bodo delavci streljali drug proti dru- gemu (»ne za svoje lastne interese, pač pa za interese vladajočih razredov«). Priznal je, da je socialna revolucija mogoča ter da so pogoji zanjo dozoreli prav v zvezi z vojno − »vladajoči razredi se bojijo proletarske revolucije, ki bo posledica svetovne vojne«. Lenin je ocenil, da Baselski manifest ni bil samo slovesna deklaracija ali bombastična grožnja, ampak rezultat velike propagandistične dejavnosti v vsej epohi II. internacionale, samo resumé vsega, kar so socialisti metali med množice v stotisočerih govorih, člankih in oklicih v vseh jezikih. /.../ Prikazovati baselski manifest kot frazo ali zmoto, pomeni imeti za frazo ali zmoto vso »socialistično dejavnost v zadnjih 25 letih« (ID-II/1949, 391). Manifest je vsekakor odražal borbeno razpoloženje delavcev v večini de- žel in odigral pomembno vlogo pri mobiliziranju njihovih sil v boju proti imperializmu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 86 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 87 IV. Ko je bil torej v Baslu »imperializem« označen kot edini, ki je odgovoren za prihodnjo vojno, in ko je takrat sprejeti manifest obsojal zaostrovanje razre- dnih nasprotij, se je hkrati poglabljala temeljna razprava, ki bo veliko veči- no socialistov napotila k ponovni proučitvi lastnih stališč do perspektiv, ki jih je odprl imperializem.89 Razprava je trajala vse do izbruha vojne in se je močno razširila med aktivistično bazo ter postala predmet številnih poročil za mednarodni socialistični kongres, predviden avgusta 1914 na Dunaju. V teh razpravah se je izoblikovalo nekako troje usmeritev, pri čemer moramo poudariti, da ne izražajo avtomatično tradicionalne ideološke delitve na re- vizioniste, ortodoksne in revolucionarje (Reberioux, 1986, 781). Na skrajni desnici socialističnih strank se je utrjevala smer, ki si je hotela prilastiti naci- onalistični sistem vrednot in ekspanzionistične namere vladajočih razredov. Pripadniki te smeri dalj časa niso več verjeli v možnosti revolucije in v bistvu niso več računali z mirom: kdor se je oblikoval kot marksist, je zagotovo skle- pal, da so gospodarske potrebe prevladovale nad sanjavim humanizmom, in hrepenel je celo po obširnih avtarkičnih imperijih, pri čemer je bil trdno od- ločen preprečiti, da bi prednosti napredka monopolizirali imetniki kapitalov. V teh okoljih so zato na splošno priznavali nujnost po kolonialni politiki, saj so v njej prepoznavali vprašanje življenja ali smrti za narod in njegov dela- vski razred in pripravljeni so bili sprejeti tudi spopad samo zato, da bi svoji deželi ponudili takšno možnost; zaradi tega so v imenu nacionalne obrambe vedno glasovali za zahtevane vojne kredite. Takšnih je bilo v Nemčiji precej in Kautsky jih je imenoval »realpolitischen Sozialisten«: Eduard David, Max Schippel, Georg von Vollmar, Gustav Noske, Max Maurenbrecher, Gerthard Hildebrand. Toda tudi v Italiji je tako veljaven marksist, kot je bil Antonio Labriola, soglašal z zasedbo Libije v imenu neke »populacijske politike«90 (ibid., 781–782). Ne samo v Nemčiji in Italiji, temveč tudi v drugih evropskih 89 V socialni demokraciji so od konca 19. stoletja razumeli z »imperializmom« ekspanzionistič- no politiko in kolonialna osvajanja ter razvoj kopenskega in pomorskega oboroževanja. Prvi napor obširne prenove razumevanja imperializma sega v leto 1910 in izhaja iz marksistične šole na Dunaju. Tam je že leta 1904 izšla prva knjiga z naslovom Marx-Studien; v njej so bila objavljena proučevanja mladega avstromarksista Rudolfa Hilferdinga. V nasprotju z drugimi teoretiki je Hilferding opredelil imperializem kot rezultat kapitalističnega razvoja, kot njegovo najsodobnejšo obliko. V naraščajočem prepletanju bančnega in industrijskega kapitala zavzame prvo mesto izvoz kapitalov, ki ga podpirajo države, ki so se dokončno odrekle liberalizmu, poudarja Hilferding (1980). 90 »Predvsem /.../ je potrebno spodbuditi trojno delovanje ekonomske in populacijske politike, zaradi česar lahko Italija, namesto da se njene demografske moči razpršujejo po vsem svetu, kar je najbolj žalosten vidik naše inferiornosti v svetu /.../ te moči trdno prenese v ne tako oddaljeno regijo kot je Tripolitanija« (Labriola, 1970, 491). Delavska_gibanja_FINAL.indd 87 9.10.2018 14:10:54 88 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih deželah so od konca prvega desetletja prejšnjega stoletja iskali nekakšen na- cionalni socializem, tako v okviru politike nacionalnih socialno demokratskih strank kot tudi sindikalistov. Četudi je marksistična levica soglašala z nekaterimi skupnimi temeljnimi od- ločitvami, se je bojevala proti »realpolitičnim« socialistom tudi zaradi različnih pogledov na številna taktična vprašanja. Skupno jim je bilo prepričanje o hi- trem približevanju revolucije: pri Leninu je to prepričanje izhajalo iz novega razvoja ruskega delavskega gibanja, pri K. Liebknechtu in R. Luxemburg iz njunega protiimperialističnega delovanja in pri slednji tudi iz teoretične ana- lize imperializma. Njena knjiga Akumulacija kapitala 91 je bila objavljena leta 1913 prav z upanjem − kot je zapisala v uvodu −, da bo delo naletelo »ne le na teoretični interes, temveč da bo pomembno tudi za naš praktični boj z impe- rializmom«. V nasprotju z R. Hilferdingom je R. Luxemburg menila, da im- perializem ni posebej povezan z razvojem finančnega kapitala; le ta se omejuje na to, da pripelje do skrajnosti nasprotja, ki jih je kapitalizem vedno poznal in ki ga silijo, da v svoj sistem vpelje zadnje, še nekapitalistične formacije, da bi ustvaril presežne vrednosti, ki so potrebne za akumulacijo. Boj za razdeli- tev teh zaostalih družb je za imperializem življenjskega pomena, pri čemer je militarizem nujno gibalo. Zaradi tega je vojna med imperialističnimi deželami neizogibna, toda iz nje bo izšla revolucija. Pacifizem je zato prevara in pro- letariat se mora pripraviti na revolucijo z množičnim političnim bojem in še posebej z bojem proti militarizmu, ki predstavlja najpomembnejši člen.92 Ne glede na ekonomski izvor takšnega sklepa, se razhajanja med revolucionarnimi marksisti leta 1912 prej povečujejo kot zmanjšujejo. Kljub svoji taktični spo- sobnosti in tesnim stikom z mednarodno levico je bil Lenin v Internacionali osamljen. Še posebej je bila z njim sprta R. Luxemburg zaradi poljske socialno demokratske stranke.93 91 V delu, ki obravnava problem razširjene reprodukcije v kapitalizmu, R. Luxemburg, (1921a) trdi, da je ta možna samo pod pogojem, da obstoje nekapitalistične dežele, ki absorbirajo njegove proizvode ter mu dajejo materialne elemente za produkcijo in delovno silo. S svojim širjenjem in omejevanjem nekapitalističnih formacij kapitalizem zožuje tudi svoj življenjski prostor in tako hiti svoji lastni 'katastrofi' nasproti (»teorija zloma«), če je ne bo prehitela vstaja mednarodnega proletariata proti vladavini kapitala. 92 S takšnimi tezami je R. Luxemburg vzbudila ostre polemike, na katere je odgovorila v svoji Antikritiki (1921b), ki jo je napisala v zaporu leta 1915. 93 »Narodnostno vprašanje in avtonomija« (1908/09) je najbolj sistematičen spis R. Luxemburg (IS/1977, 423–447) o nacionalnem vprašanju in hkrati polemika proti stališčem Lenina in ruskih socialnih demokratov do pravice narodov do samoodločbe (nasprotovala je, sklicujoč se na ekonomske argumente, neodvisnosti Poljske). Njeno nasprotovanje tej pravici kot sestavini programa socialno demokratske stranke je vzbudilo oster odgovor Lenina: »O pravici narodov do samoodločbe« (1974, 35–95). Delavska_gibanja_FINAL.indd 88 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 89 Tudi znotraj nemške socialne demokracije so potekale med letoma 1911 in 1913 silovite razprave o militarizmu in imperializmu med skrajno levi- co − imenovano bremenska (Anton Pannekoek, Karl Radek, Paul Lensch) − ter K. Liebknechtom in R. Luxemburg (gl. Riddell /ur./, 1986a, 78–83). Liebknecht, aktivist, ki je bil vedno v ospredju, je menil, da je ostal milita- rizem predvsem notranji sovražnik, ki ga sovražijo tako rekruti kot delavci. Lensch, ki je bil tako kot Radek prepričan, da ni možen miroljuben izhod iz krize, pa je menil, da je boj za zmanjšanje oboroževanja nesmiseln,94 toda v nasprotju z Radekom verjame v delovanje za skrajšanje vojaškega roka. Toda vse to so le stališča skromnih manjšin; najvidnejši predstavniki Internacionale vse do leta 1914 še vedno upajo, da bo zmagal mir. Spremeni se kvečjemu njihova strategija. Njihova pričakovanja potešijo in v določeni meri tudi podkrepijo protivojni uspehi iz let 1911–1912. Politična dogajanja ponu- jajo novi analizi imperializma argumente, ki jih teoretiki ortodoksnega mar- ksizma predstavljajo že od leta 1911. Ekonomsko jedro izhaja od Hilferdinga in Kautsky da novemu pojavu izraz in ime »ultraimperializem« ali »superim- perializem« (Salvadori, 1986a, 267–272). Gre za možnost finančnega kapitala, da preseže nasprotja, katerih naraščanje je nakazal Kautsky leta 1909, da bi se osredotočil k procesu nekonfliktnega izkoriščanja, k začetku neke solidarnosti. Iz tega izhaja, da je vojna, če že ne nemogoča, pa vsaj neverjetna. Na podla- gi takšne perspektive se je mogoče obrniti k notranjemu militarizmu in dati prednost propagandi (Reberioux, 1986, 783). Ekskluzivnost te analize ni posebnost nemške stranke; ne tako številni guesdi- stični francoski teoretiki (npr. Claude Bonnier) razvijajo to analizo na straneh glasila svoje usmeritve Le socialisme in prisilijo k umiku Charlesa Rappoporta, ki konec novembra 1912 ustanovi svoj časopis Contre la guerre. Tik pred smrtjo leta 1911 je Paul Lafargue dodal temu nov argument: produkcija vedno bolj zapletenih orožij onemogoča vojno, toda drugi socialisti, ki jih ni mogoče imeti za ortodoksne, se na te zamisli ne sklicujejo zato, da bi iz njih črpali var- nost ali razloge za pasivnost, temveč zato, da bi ohrabrili svoja pričakovanja in uspeli zagotoviti večjo zagnanost v boju proti vojni. Tako razmišlja tudi Jaurès, ki je 20. decembra 1911 v Zborniku povzel Hilferdingovo tezo o treh silah, ki delujejo za mir: v središču je mednarodni finančni kapitalizem, ki se organi- zira. Stična točka Jaurèsa s Kautskim in Beblom v tem trenutku je, da ima − v nasprotju z levico − revolucionarno možnost še za zelo oddaljeno, je pa zaradi tega ne opušča. Od tod izhaja zanimivost poročil Otta Bauerja in Sidneya 94 Na kongresu v Köbenhavnu (1910) je Radek nasprotoval resoluciji nemške socialne demokracije, ki je zahtevala zmanjšanje oboroževanja mornarice, ker jo je imel za utopično. Delavska_gibanja_FINAL.indd 89 9.10.2018 14:10:54 90 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Webba, ki so bila pripravljena za predvideni dunajski kongres Internacionale (1914). Ko združuje zadnja dela marksističnih ekonomistov in polemizira z R. Luxemburg, pri čemer ne omenja njenega imena, predstavnik avstromarksiz- ma zatrjuje, da kapitalistični družbi ne preti kriza. Kot dokaz, da je sindikalno gibanje postalo sposobno odtrgati gospodarjem nov del presežne vrednosti, pa Webb ponuja primer Anglije. Neverjetno napredovanje nemškega in an- gleškega sindikalizma, dobro znan vpliv nemških sindikatov na njihovo soci- alno demokracijo ter izredno tesna zveza med laburisti in trade unioni dajejo tej tezi barvo verjetnosti, ki presega ekonomske številke. S tem ni slabil samo strah pred vojno, temveč je postajala vse bolj šibka prav zahteva po revoluci- onarnem boju (ibid., 783–784). V tem okviru se razvijajo pobude proti militarizmu in odpirajo razprave o možnih ukrepih v primeru vojne nevarnosti. Gre za politično angažiranost, ki v nasprotju s tem, kar se je dogajalo jeseni 1912, zadeva bolj socialistič- ne vrhovne štabe kot pa njihove množice. Leta 1912 Internacionala resno proučuje možnosti za dvostranske konference, kar je nedvomno vplivalo na srečanje francoskih in nemških parlamentarcev v Bernu maja 1913. Na kon- ferenci je bila sprejeta resolucija, ki je vsebovala parole pacifističnih kon- gresov o razorožitvi in o reševanju sporov prek mednarodnega arbitražnega sodišča v Haagu. Šlo je za dolgoročne načrte, ki se ujemajo z upi o dolgem obdobju miru. Nasprotno pa je bil boj proti militarizmu povezan z množično akcijo; krasil ga je žar mitingov, pouličnih manifestacij in gibanj mladih. Šel je precej čez meje dejavnosti v parlamentih in − vsaj načelno − ga je podpi- rala levica. Tako je v Nemčiji R. Luxemburg spodbudila v prvih mesecih leta 1914 silo- vito propagando − od mitinga do mitinga − proti militarizmu, »življenjskemu jedru države«, kot je dejal državni tožilec, ko so jo obsodili.95 Agitacijska kam- panja je sicer usmerila javno mnenje proti oblasti, ni pa ustvarila odločilnega orožja za odstranitev težke grožnje miru. Res je, da sta Vaillant in Keir Hardie zahtevala, da Internacionala prouči amandma o protivojni stavki; njuno za- misel je podprl tudi Jaurès (»hkratna splošna stavka, ki bi bila mednarodno organizirana, predstavlja orodje, s katerim bi bilo mogoče preprečiti vojno«), toda ob napovedi vojne Avstro-Ogrske Srbiji (28. julija 1914) Internacionala ni bila sposobna organizirati nikakršne protivojne stavke, še manj preprečiti svetovni spopad. Protivojne resolucije kongresov v Stuttgartu, Köbenhavnu 95 R. Luxemburg je bila zaradi protivojnega govora v Frankfurtu (septembra 1913) obsojena na enoletno zaporno kazen (februarja 1914). Na tem procesu je imela znameniti govor proti militarizmu, znan pod imenom »Militarizem, vojna in delavski razred« (IS/1977. 515–529). Delavska_gibanja_FINAL.indd 90 9.10.2018 14:10:54 Prvi del 91 in Baslu so bile pozabljene; sledil je prehod iz internacionalističnih na soci- alno šovinistične pozicije. Začetek svetovne vojne je dejansko povzročil zlom II. internacionale − tako s formalnega (prekinitev zvez med posameznimi so- cialno demokratskimi strankami, nezmožnost sklica Mednarodnega sociali- stičnega biroja /ISB/ in mednarodnih konferenc pod njegovim okriljem) kot tudi z vsebinskega vidika (notranji idejni razkroj) −, saj ji ni uspelo uresničiti svojega temeljnega cilja: ohraniti svetovni mir (gl. Haupt, 1972). Delavska_gibanja_FINAL.indd 91 9.10.2018 14:10:54 Delavska_gibanja_FINAL.indd 92 9.10.2018 14:10:54 Drugi del 93 Drugi del Proletarski internacionalizem na preizkušnji vélike vojne (1914–1918) Ne morem naprej. Hotel bi biti mrtev. Zakaj grozno je živeti sredi bla- znega človeštva in nemočno opazovati zlom civilizacije. Ta evropska voj- na je največja katastrofa zadnjih stoletij, z njo so se zrušili naši najdražji upi na bratstvo med ljudmi. Moja muka je tako nakopičena in zgoščena vsota muk, da ne morem več dihati. Razrušenje Francije, usoda mojih prijateljev, njihova smrt, njihove rane. Groza pred vsem tem trpljenjem, sočustvovanje z milijoni nesrečnežev mi trgata srce. Ob predstavi tega blaznega človeštva, ki žrtvuje svoje najdragocenejše zaklade, svoje moči in genialnosti, ves žar junaške požrtvovalnosti morilskim in topoumnim malikom vojne, doživljam moralen smrtni boj. O, tolikšna praznota, no- bene božanske besede, nobenega duha, nobenega moralnega vodstva, ki bi moglo onkraj pokola postaviti božje mesto. Nesmiselnost vsega mojega življenja se zdaj dopolnjuje. Rad bi zaspal in se nič več ne zbudil. Romain Rolland (1914), v Zweig (1975) Edina realna vsebina in značaj te vojne je v boju za tržišča in ropanju tujih držav /…/, da se nahujskajo mezdni delavci enega naroda proti mezdnim delavcem drugega. V boju proti voditeljem sedanje Internacio- nale, ki so izdali socializem, se moramo nujno sklicevati na revolucionar- no zavest delavskih množic, ki na svojih plečih nosijo vsa bremena vojne. V. I. Lenin (1914) Delavska_gibanja_FINAL.indd 93 9.10.2018 14:10:54 94 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Nemška socialna demokracija v precepu svetovne vojne V uri nevarnosti ne bomo pustili svoje domovine na cedilu! Hugo Haase (1914) Izbruh (prve) svetovne vojne je v Nemčiji, tako kot drugod po Evropi, povzro- čil nepopravljiv razdor med večinsko socialnodemokratsko strujo, ki je 4. av- gusta 1914 odobrila vojne kredite in s tem dejansko zapečatila ne samo usodo Socialnodemokratske stranke Nemčije /SPD/ pač pa tudi II. internacionale, ter 'odpadniškimi' manjšinami, ki bodo s časom natančno določile svoja stali- šča in obseg razdora s socialnim patriotizmom večine. »Kapitulacija« SPD ob glasovanju za vojne kredite je bila dokaj nepričakovana in je delovala potresno na celotno socialistično gibanje v Evropi in Ameriki. Lev Trocki je zapisal, da je celo Lenin v prvem trenutku menil, da je izvod Vorwärtsa, osrednjega glasila SPD, v katerem je bilo objavljeno poročilo o zasedanju državnega zbo- ra ( Reichstaga), ponaredek nemškega generalštaba (Trotzki, 1930, 226–227). Presenečenje in razočaranje, ki ga je v mednarodnem socialnodemokratskem gibanju izzvalo ravnanje socialnodemokratske parlamentarne skupine in strankinega predsedništva, kaže na nekatere pretekle momente, ki so utrjevali optimistično in iluzionistično zaupanje v moč nemške socialne demokracije. Temu sistemu nobenega vojaka in nobenega groša! Nesporno je internacionalistični ugled − ki si ga je nemška socialna demo- kracija pridobila že v času prusko-francoske vojne 1870–1871, ko sta August Bebel in Wilhelm Liebknecht branila dosledno revolucionarno stališče do vojne ter nastopala proti aneksiji in za obrambo pariške komune – živel v mednarodnem delavskem gibanju kot simbol in upanje. F. Engels je ugo- tavljal v »Predgovoru k Nemški kmečki vojni« (1875), da je prišlo v Nemčiji v tem času do izredno hitrega razvoja kapitalizma in s tem tudi do razvoja pravega industrijskega proletariata. Nemški delavci so postali dejanska med- narodna avtoriteta, avantgarda mednarodnega delavskega gibanja. To se jim je po Engelsovem mnenju posrečilo zato, ker so uspeli razviti in strniti boj na teoretično političnem in praktično ekonomskem področju in ker so znali uspešno uporabljati revolucionarne izkušnje dotedanjega mednarodnega de- lavskega gibanja in teoretikov socialistične misli. Vendar opozarja: »Ne da se prerokovati, kako dolgo jih bodo dogodki pustili na tem častnem mestu − saj niti ni v korist gibanja, da mu korakajo na čelu delavci katerega koli posame- znega naroda. Dokler pa so na njem, upajmo, da bodo svojo nalogo opravljali, Delavska_gibanja_FINAL.indd 94 9.10.2018 14:10:54 Drugi del 95 kakor se spodobi« (MEID-III/1967, 197–198). Protivojna in antimilitaristič- na tradicija stare nemške socialne demokracije je bila izjemno poudarjena. V vsem svojem razvoju kot tudi v mednarodni politični areni − na kongresih II. internacionale − je SPD nastopala v duhu boja proti vojni, militarizmu in kolonializmu. Na kongresu II. internacionale v Stuttgartu (1907) je bila spre- jeta dopolnjena Beblova resolucija do »vprašanja vojne in militarizma«, ki je z dodatnimi stališči Lenina, Julija Martova in Rose Luxemburg dobila potrebno ostrino in določila obveznosti mednarodnega proletariata v slučaju izbruha vojne. Naslednja kongresa Internacionale − v Köbenhavnu (1910) in Baslu (1912) − sta še utrdila stuttgartsko protivojno in protimilitaristično resolucijo. Toda v pogojih vse večjega mednarodnega zaostrovanja in vojne nevarnosti niti II. internacionala niti uradna stališča SPD niso poudarjale potrebe po uvajanju novih oblik boja, posebno v zvezi z izkušnjami ruske revolucije (1905–1907), čeprav so se leve struje v Internacionali, posebno pa še predstavniki nemške levice, odločno za to prizadevali. Še več, kongresi SPD pred začetkom svetov- ne vojne (gl. Dowe in Klotzbach /ur./, 2004) – v Essnu (1907), Mannheimu (1908), Leipzigu (1909), Magdeburgu (1910), Jeni (1911), Chemnitzu (1912) in Jeni (1913) – so prepričljivo potrjevali napredovanje desnega in sredinskega krila, z istočasnim zavračanjem in izoliranjem levice. Razvoj nemške socialne demokracije v zadnjem desetletju pred vojno je jasno nakazoval na transfor- macijo SPD v izrazito reformistično stranko, ki je parlamentarne oblike boja vzdignila do najvišjega principa in v praksi zavrgla vse nelegalne vidike razre- dnega boja. Prav v tej transformaciji, ki sta ji dajali ton tako desnica kot center, je potrebno iskati odgovor na veliko zgodovinsko vprašanje − zakaj je parlamentarna skupina SPD »4. avgusta 1914« glasovala za vojne kredite in s tem ne samo povzročila nepopravljiv razdor v okviru SPD, temveč tudi zapečatila usodo II. internacionale (Steinberg, 1967). Brez dvoma je bilo nemško delavsko gibanje zgled strankam v II. internaci- onali in sindikatom v mednarodnem sindikalnem sekretariatu. Število nje- nih članov in volivcev je stalno raslo. Leta 1912 so imeli svobodni sindika- ti v Nemčiji 2,533.000 članov; SPD je imela na večer pred svetovno vojno 1,085.905 članov, 4,250.329 volivcev (več kot 34 % oddanih glasov) in 110 državnozborskih poslancev znotraj 397-članskega Reichstaga (Abendroth, 1988, 143). Nobenega večjega mesta ni bilo, ki ne bi imelo socialnodemokrat- skega dnevnika, konzumne zadruge, delavskega športnega društva ali kultur- nega združenja. Veliki ljudski tribuni iz začetnih let socialne demokracije so pomrli: W. Liebknecht, Paul Singer in A. Bebel. Tedanje površne analize so prikazovale, da politična vsebina nemške socialne demokracije ustreza njeni organizacijski moči. Sklicevale so se na dejstvo, da je njen vodilni teoretik Delavska_gibanja_FINAL.indd 95 9.10.2018 14:10:54 96 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Karl Kautsky prevzel po smrti Engelsa (1895) njegovo dediščino, tako kot je Engels sam po Marxovi smrti (1883) dalje razvijal njegov nazor. Prav tako je vladalo prepričanje, da si je SPD z erfurtskim programom (1891) zadala jasne strateške smernice. Še več, odklonitev revizionizma, ki ga je zastopal Eduard Bernstein, na kongresih stranke v letih 1899 (Hannover) in 1903 (Dresden), je nakazovala, da bo stranka ušla nevarnosti, da bi se prilagodila wilhelminski vojaški monarhiji, prav tako pa ohranila v spominu analizo Engelsa, s katero je opozoril stranko, da si lahko zamišljamo miroljubno in zakonito pot k od- pravljanju kapitalistične razredne družbe v državah z demokratično ustavno ureditvijo − v Angliji, Franciji in ZDA, ne pa v hohenzollernski, habsbur- ški in romanovski monarhiji (MEID-V/1975, 589–605). V Internacionali je ostala avtoriteta nemške socialne demokracije tako nedotaknjena. Tudi najbolj dosledni revolucionarji, člani boljševiške frakcije v ruski socialni de- mokraciji pod vodstvom Lenina, so pred letom 1914 imeli njeno navidezno revolucionarno politiko za resničnost, Kautskijevo interpretacijo marksizma pa za realni marksizem. Pri tem je, objektivno gledano, že zdavnaj postalo očitno nasprotje med vi- dezom in resničnostjo, med čisto organizacijsko močjo in pripravljenostjo na boj v SPD in nemških sindikatih. Ob organizacijskem vzponu je nastal sloj parlamentarcev, delavskih birokratov in upravnih funkcionarjev, ki so sedeli v sindikatih, zadrugah, strankinih sekretariatih, uredništvih strankinih listov in kot poslanci v parlamentu. Živeli niso več samo za delavsko gibanje, ampak tudi od njega. Kot vsi birokrati so bili ponosni na tisto, kar so upravljali, in še posebno na vsak manjši uspeh, ki so ga lahko dosegli po utečenih kolesnicah dolgo preskušene rutine. Toda organizacija gibanja je postala zanje iz vzvoda za akcijo sama sebi namen; v njihovem mišljenju sta se neopazno zamenjala cilj in sredstvo. Temu sloju se je zdela sumljiva vsaka aktivnost množic, ki bi lahko prekoračila 'zakonite okvire' in ogrozila legalnost gibanja ali celo podvomila o preizkušeni rutini. Posebno je bilo to čutiti v sindikatih; vsaka večja stavka je postavila sindikalno birokracijo pred odločitve, ki se jim ni čutila dorasla. Ko so rudarji leta 1889 in 1905 pripravili množično stavko, niso začeli tega boja sindikati; leta 1905 so celo poskušali prisiliti stavkajoče, da bi se predča- sno umaknili, medtem ko je stranka še podpirala stavko. V tem letu je vodi- telj generalne komisije nemških sindikatov Karl Legien formuliral tezo, da je »splošna stavka splošen nesmisel« (» Generalstreik Generalunsinn«), medtem ko so rudarji istočasno z masovno stavko izsilili od vlade koncesije in so splošne stavke ruskih delavcev sprožile poskus revolucije 1905. Bebel je na strankinih zborih še lahko zavrnil Bernsteinovo tezo o nezdružljivosti reforme in revolu- cije, sklicujoč se na njuno dialektično enotnost, ki jo je posredoval vsakodnevni Delavska_gibanja_FINAL.indd 96 9.10.2018 14:10:54 Drugi del 97 boj. Kljub temu je imel francoski socialistični voditelj Jean Jaurès objektivno prav, ko je na amsterdamskem kongresu Internacionale (1904) očital Beblu, da zija med številom glasov in realno močjo nemške socialne demokracije prav takšen prepad kot med njeno radikalno govorico ter njeno pripravljenostjo in sposobnostjo za dejanje; svojo trditev je podkrepil z dejstvom, da so v kraljevi- ni Saški brez odpora sprejeli odpravo splošne in enake volilne pravice. Nemška socialna demokracija in sindikati so bile velike organizacije, ki so − dokler je obstajalo na pogled miroljubno ravnotežje med imperialističnimi ve- lesilami in ni prišlo do večjih socialnih in političnih konfliktov − lahko že s samim svojim obstojem dosegle številne koncesije za delavce. Vsaka kriza je seveda morala odkriti, na kakšnih lončenih nogah stoji ta orjak (Abendroth, 1971, 61–64). Počasno, toda zanesljivo napredovanje SPD v smeri reformiz- ma kot tudi njeno institucionaliziranje ter krepitev sindikalne in strankine birokracije je vodilo k spremembam ne samo na področju notranje socialno- ekonomske politike, temveč tudi na področju zunanje politike, to je stališča do vojnega in kolonialnega vprašanja. Res je, da je bila SPD po svoji tradiciji odločna nasprotnica militarizma in stalne vojske, toda že Bebel je v svojih govorih v Reichstagu leta 1904 opozarjal na možnost obrambne vojne, poseb- no proti ruskemu carizmu, poudarjajoč v tem primeru potrebo po obrambi domovine. S tem je nehote dal argumente desnici v SPD, ki se je ob izbru- hu vojne sklicevala na njegova stališča, pa tudi na ocene Marxa in Engelsa o carski Rusiji kot trdnjavi reakcije v Evropi (gl. Britovšek, I/1980, 222–248), ocene iz predimperialistične dobe, ki se, objektivno vzeto − glede na korenite spremembe tako v Rusiji kot tudi v samem razvoju kapitalizma (faza imperia- lizma) − ne morejo nekritično sprejemati v novih pogojih. O vojni nevarnosti je imela vsaka struja v SPD svoje stališče. Desnica je od- krito nastopila v korist t. i. obrambne vojne Nemčije in pri tem ignorirala njen imperialistični značaj ter s svojo teorijo o »obrambi domovine« aktivno pripravljala »4. avgust 1914«. Centristična struja je sicer v besedah podpirala tradicionalne antimilitaristične pozicije, vendar je v praksi širila med delavci iluzorno prepričanje, da se je imperializem 'spametoval' ter da mu vojna ni ne- obhodna. Levica, ki se je ukvarjala s proučevanjem problema vojne z razrednih in revolucionarnih pozicij, je odločno nasprotovala kolonialni in vojni politiki ter bila tudi glede tega vprašanja v stalnem sporu tako z desnico kot tudi s centrom (gl. Bartel, 1958). Pri tem ne gre prezreti, da je prevladovalo v SPD v letih pred vojno stališče strankine večine − centra − tradicionalno, protivojno in pacifistično razpoloženje, s katerim se je zavračalo osvajalno vojno ter slepi- lo z upanjem, da se morebitna vojna lahko prepreči (gl. Wittwer, 1967). Delavska_gibanja_FINAL.indd 97 9.10.2018 14:10:54 98 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Za časa balkanskih vojn (1912–1913) je nemška imperialistična politika vse bolj zaostrovala vojno nevarnost. Voditelji SPD, prepričani v možnost miru, so tedaj slavili mirovno poslanstvo trojne zveze; socialnodemokratska parla- mentarna frakcija je celo čestitala vladi k njeni zunanji politiki. Desni socialist E. David je 3. decembra 1912 v parlamentu dejal: »Tudi mi smo mnenja, da moramo na Balkanu zastopati le gospodarske interese in − da uporabim ta izraz − Balkan predstavlja odprta vrata /.../. Vprašanje bagdadske železnice je nemški interes« (v Britovšek, 1969, 19). Desni socialisti (Friedrich Ebert, Philipp Scheidemann), ki so po Beblovi smrti (1913) dobivali vedno večji vpliv v vodstvu stranke, so v reviji Sozialistische Monatshefte vedno ostreje izstopali in podpirali hujskanje proti Rusiji in Angliji. Desnica in center sta v teoriji in praksi vse bolj pričela odkrito opuščati principialen boj proti militarizmu. 30. julija 1913 je nemška vlada predložila zakonski načrt o oborožitvi, ki ga je sestavil nemški general Erich Ludendorff; zahtevala je milijardo mark za oborožitev. Nemška socialnodemokratska frakcija je v parlamentu sicer pro- testirala, toda pri glasovanju je z večino glasov (razen osmih) podprla zah- tevek za vojne kredite z utemeljitvijo, da bodo izdatki preneseni na posedu- joče razrede. S tem je odkrito zavrgla načelo, ki ga je W. Liebknecht večkrat izrekel na shodih in strankinih kongresih: » Diesem System keinen Mann und keinen Groschen! « (Temu sistemu nobenega vojaka in nobenega groša!) (ibid., 20). R. Luxemburg je, v nasprotju z ostalimi člani levice (Karl Radek, Anton Pannekoek), obsodila oborožitveni zakon in poudarila, da spričo bližajoče se vojne nevarnosti socialisti ne smejo zbujati niti videza kakega soglasja z obo- roževalno politiko niti ne smejo izražati zaupanja v vlado (Frölich, 1955, 204). Njeno odločno stališče je naletelo na oster odpor pri vodstvu stranke. Kautsky je pričel napadati stališča levice, njene privržence pa je zmerjal s »podpihovalci množic«, z »anarhosindikalisti«, »pučisti«. Na tiskovni konferenci SPD marca 1913 je vodstvo zavezalo uredništva strankinih glasil, da se morajo odreči kriti- ki državnozborske frakcije in strankinega vodstva. V takem »oportunističnem idejnem močvirju« je postalo delo levice izredno težko. Poskus R. Luxemburg, da bi jenski kongres stranke (1913) sprejel množično stavko v svoj program, je naletel na nerazumevanje udeležencev kongresa; Scheidemann ni hotel o tem ničesar slišati. R. Luxemburg so 20. februarja 1914 obsodili na leto dni zapora, ker je na dveh zborovanjih − v Fechenheimu 25. septembra 1913 in Bockenheimu naslednji dan − pozivala na boj proti vojni nevarnosti in spod- bujala delavce, da v primeru vojne ne streljajo na svoje brate v Franciji in v drugih deželah (Luxemburg, 1977, 515–529). Ko je Avstrija 25. julija 1914 postavila ultimat Srbiji, je vojna nevarnost visela nad Evropo. Vodstvo SPD je istega dne izdalo razglas, v katerem je Delavska_gibanja_FINAL.indd 98 9.10.2018 14:10:54 Drugi del 99 zahtevalo od nemške vlade, naj vpliva na avstrijsko, da se ohrani mir. Če voj- ne ne bi bilo mogoče preprečiti, je rečeno v razglasu, naj se Nemčija vzdrži vojaškega vmešavanja: Grozi svetovna vojna! Vodilni razredi, ki vas v miru zatirajo, zani- čujejo, izkoriščajo, vas želijo zlorabiti za topovsko hrano. Povsod naj oblastnikom v ušesih zveni krik: Ne želimo nobene vojne! Dol z voj- no! Naj živi mednarodno bratstvo! (v Grünberg /ur./, 1916, 423). 28. julija 1914 je Vorwärts zapisal: »V tem trenutku ni najhujša nevarnost carizem, ampak Avstrija« (ibid. 429). Istega dne je bila na berlinskem pro- tivojnem zborovanju sprejeta resolucija, v katero so zapisali, da je »Avstrija s svojim brutalnim ultimatom Srbiji objavila vojno /.../«; nemško vlado so pozvali, da se odkrito distancira od vsake vojaške intervencije. Podobne de- monstracije so bile od 26. do 30. julija 1914 tudi v drugih večjih nemških mestih (gl. Kuczynski, 1957, 50–61). Ves nemški socialistični tisk je teden dni pred vojno obsojal Avstrijo kot glavnega povzročitelja vojne. Diplomatsko ozadje in vloga Viljemove Nemčije v pripravah na svetovno vojno so bili v teh dneh socialnodemokratskemu tisku iz razumljivih razlogov še nepoznani (gl. Fischer, 1994).96 Nemška vlada si je prizadevala, da bi svoje aneksionistične načrte skrila pod krinko obrambe domovine. To ji je bilo zlasti potrebno glede na nadaljnje sodelovanje s socialno demokracijo; brez podpore SPD, ki ima za seboj 34 od- stotkov volivcev − pretežno delavcev, se je bilo nemogoče bojevati. Obenem je ocenila, da je za vzpostavitev »enotne nacionalne fronte« izredno pomembna mobilizacija anticarističnih čustev v vrstah socialne demokracije. V tem smi- slu je 26. julija notranje ministrstvo poklicalo socialnodemokratska voditelja Huga Haaseja in Eberta, da ju posvari zaradi protivojnih demonstracij. Zaradi Ebertove odsotnosti je Haaseja spremljal Adolf Braun. Drugi vodilni člani stranke (Scheidemann, Hermann Molkenbuhr) so bili tedaj izven Berlina. Med razgovorom je kancler Theobald von Bethmann-Hollweg dejal, da bo Nemčija stala Avstriji ob strani, če napade Rusija Avstro-Ogrsko. Haase, ki se 96 Na osnovi zapisnikov s tajnih konferenc cesarja z vodilnimi krogi in avstrijskimi diplomati je F. Fischer osvetlil dogodke na dvoru in v diplomatskih pisarnah Berlina in Dunaja. Iz prikaza jasno sledi diplomatsko ozadje priprav na svetovno vojno kot tudi izrazito agresivna vloga Viljema II. in njegovih vojnih svetovalcev. Delo tudi razkriva garancije Viljema II., njegove vlade in vojnih krogov, da bodo v slučaju vojne podprli Avstrijo. Vzpodbujanje Avstro-Ogrske za vojno, stalen diplomatski pritisk Viljema II. in njegovega ministra za zunanje zadeve (Got-tlieba von Jagowa) na vodilne avstro-ogrske kroge − je bila vsebina številnih diplomatskih razgovorov, poslanic in telegramov. Delavska_gibanja_FINAL.indd 99 9.10.2018 14:10:54 100 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih s takšnim stališčem ni strinjal, se je skliceval na parlamentarni govor desnega socialista Davida, v katerem je ta dejal, da gleda nemška socialna demokra- cija na avstrijsko zavezništvo v smislu obrambe. Če bi začela Avstrija vojno s Srbijo, je poudaril Haase, tedaj ta vojna ne bi bila za Avstrijo in Nemčijo obrambna. Haasejev odgovor je Hollweg pospremil s komentarjem, da na ta- kšne nazore ni naletel pri nobeni stranki v cesarstvu, razen pri socialnih demo- kratih (Britovšek, 1965, 177). Dogodki naslednjih dni so presenetili socialnodemokratske stranke. 28. juli- ja je Avstro-Ogrska objavila Srbiji vojno, kar je sprožilo mehanizem medna- rodnih pogodb, za katerimi so se skrivali imperialistični interesi posameznih vlad. Srbiji je napovedala vojno tudi Nemčija in začela v tisku nebrzdano hujskati k vojni. 27. julija je stopila ruska armada »v vojno pripravljenost«, kar je ustrezalo nemškemu razglasu »pripravljenosti na stanje vojne nevar- nosti«. V tej napeti mednarodni situaciji je potekalo v dneh od 29. do 30. julija 1914 zasedanje Mednarodnega socialističnega biroja /ISB/ v Bruslju, na katerem naj bi socialnodemokratske stranke določile svoje stališče do av- strijsko-srbske vojne in splošne vojne nevarnosti. To je bila zadnja in isto- časno najusodnejša konferenca v zgodovini II. internacionale. Na zasedanju so bili prisotni skoraj vsi znani voditelji evropskih socialističnih strank II. internacionale (Haupt, 1967).97 Poročila delegatov iz držav, ki jih je zajela julijska kriza, so bila, kot je razvidno iz zapisnika, zelo optimistična, z izjemo Victorja Adlerja, voditelja avstrijske socialne demokracije, ki je skrušeno stal pred krutim dejstvom vojne. V svojem govoru je malodušno dejal: Vedeti morate, da nas je izzivalni ultimat Avstrije prav tako presene- til kot vse druge. Diplomatski koraki bi nam morali biti svarilo. Toda z vojno nismo mogli računati. Čeprav je Srbija sprejela vse bistve- ne točke avstrijskega ultimata, z malenkostnimi odstopanji, imamo 97 Zapisnik navaja prisotnost naslednjih delegatov: za Veliko Britanijo James Keir Hardie, Bruce Glasier, Dan Irving; za Nemčijo Hugo Haase, Karl Kautsky; za Avstrijo Victor Adler, Friedrich Adler; za Češko Edmund Burijan, Anton Nemec; za Francijo Jean Jaurès, Edouard Vaillant, Julles Guesde, Marcel Sembat, Jean Longuet; za Italijo Angelica Balabanova in Oddino Morgari; za Španijo Fabra-Ribas, Michaell Corralès; za Rusijo Ilja Rubanovič, Paul Akselrod; za Letonijo Jan Winter (Berzin), Otto Braun; za Poljsko Rosa Luxemburg in Maksimilian Horvitz (Walecki); za Dansko Thorvald Stauning; za Holandijo Pieter Troelstra; za Belgijo Émile Vandervelde, Edouard Anseele, Louis Bertrand, Camille Huysmans; za Švico Karl Moor in Robert Grimm. Odsotni so bili trije delegati: Ebert, predstavnik SPD; M. Litvinov, delegat boljševikov, ki naj bi nadomestil Lenina (ta je bil tedaj v Poroninu v Galiciji) in srbski delegat, katerega poročilo je Biro pričakoval z velikim zanimanjem. Delavska_gibanja_FINAL.indd 100 9.10.2018 14:10:54 Drugi del 101 kljub temu vojno. Stranka je brez obrambe. Če bi rekel kaj drugega, bi lagal Biroju. Novice nas ne smejo premotiti. Kar se je pokazalo zdaj, je rezultat dolgoletne razredne agitacije in demagogije. Po ce- stah demonstrirajo za vojno. Nov položaj se oblikuje v naši deželi, ki je prepletena z nacionalnimi problemi in protislovji. /.../ Oglejmo si položaj v stranki. Nevarnosti se ne moremo ubraniti. Demonstracije so postale nemogoče. Tvegamo svoja življenja, računati moramo z zapori. Mi smo to že okusili. Toda celotna naša organizacija je na kocki. Izpostavljamo se nevarnosti, da bo uničeno delo tridesetih let brez kakršnegakoli političnega rezultata. Ali ne obstaja nevarnost, da v svoji lastni deželi spodbudimo Srbijo? Ali ne prevzemamo nase velike odgovornosti, če Srbe navdahnemo z upanjem na revolucijo v Avstriji? Proletariat moramo pred tako infekcijo ščititi. Ideje o stav- kah itd. so le fantazija. Stvar je zelo resna in naše edino upanje je, da bomo samo mi žrtve, da se vojna ne bo širila naprej. Celo če bo vojna ostala lokalizirana, je stranka v zelo žalostnem položaju. Naše nasprotnike bodo uspehi okrepili in opogumili. /.../ Žalostno je, toda ničesar ne moremo storiti. Upamo, da nam Biro verjame: ne moremo drugače postopati. Hočemo rešiti stranko. Vse, kar lahko stori Biro − in mi z njim − je, da obsodimo krivce in skušamo konflikt lokalizirati (ibid., 178–180). Adlerjeva defetistična stališča je podprl češki delegat Anton Nemec: »Naši tovariši so skupaj z nemškimi socialisti Avstrije pretresali možnosti gene- ralne stavke. Prišli smo do istega mišljenja kot oni. Naše organizacije so na kocki« (ibid., 180). Italijanska socialistka A. Balabanova je v svojih Spominih zapisala, da je Adlerjevo izvajanje dalo zasedanju svojstven pečat (1927, 55– 56). »Udeležencev se je polastila potlačenost«, se spominja belgijski delegat Louis Bertrand. Prisotni so ocenjevali Adlerjeve izjave kot »preveč pesimi- stične in v teh tragičnih urah neprimerne«. Tudi Adlerjev sin Friedrich ni odobraval očetove politike. Razpoloženje na prvi dopoldanski seji je opisal v poročilu tudi španski delegat Fabra-Ribas: »Adlerjev govor je napravil ne le slab vtis, ampak je izzval tudi globoko nezadovoljstvo. Haase je bil zelo nevoljen, R. Luxemburg pa je bila vsa togotna.« V kratkem govoru je izjavila: »Postopati moramo hitro in odločno. Ne smemo izdati nobenega manife- sta, glede kongresa se moramo še odločiti. Poskušajmo zasedanje še danes končati.« Haase pa je menil, da je manifest potreben: »Če je treba ostati, ostanimo. Diplomati vedno postopajo hitro. Storimo isto tudi mi« (Haupt, 1967, 181). Delavska_gibanja_FINAL.indd 101 9.10.2018 14:10:54 102 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Na popoldanski seji so se udeleženci iz obzirnosti do starega avstrijskega vo- ditelja stranke odrekli vsaki polemiki. Samo Haase je ostro kritiziral pasivnost in resignacijo avstrijske socialne demokracije: Poznamo njihovo taktiko. Položaj so ocenjevali iz prevelike bližine. V svoji pasivnosti in resignaciji nimajo prav; prvič, ker s pasivnostjo ne bodo pomagali socialni demokraciji, in drugič, ker ne zahtevajo rešitve sedanje krize. Če se bodo sedaj uprli vojni, bodo imeli po vojni na svoji strani javno mnenje. Ljudstvo bo videlo, da socialna demokracija v kritičnem trenutku ni izgubila glave (ibid., 188). Iz Haasejevih izjav je razvidno, da je bila nemška socialna demokracija na zasedanju ISB še pacifistično razpoložena. Njen pacifizem je bil aktiven tako dolgo, dokler je ostal v okviru dovoljenih protivojnih manifestacij, demonstra- cij in zborovanj. Dokler je kazalo, da bo vojno še mogoče preprečiti, je vedenje nemške delegacije v Bruslju ustrezalo razpoloženju pacifistične večine v njiho- vi stranki. Haase je še predlagal, naj se zbere kongres Internacionale v Parizu najpozneje naslednji teden. Internacionala mora dokazati, da obstaja. Kongres mora globoko vplivati na delavce vseh dežel in na politični položaj. Dokazati je treba, da Internacionala ni nikakršna nepomembna veličina. Izko- ristiti moramo vpliv, ki ga imamo. Če bodo narodi protestirali proti vojni, bomo lahko z zadovoljstvom ugotovili, da smo izpolnili svojo dolžnost. Ne vemo, če bomo imeli uspeh, toda opraviti moramo svojo dolžnost (ibid., 181). Haase je v svojem govoru zastopal mišljenje, ki je bilo ustaljeno v nemški socialni demokraciji že od Bebla naprej, da vladajoči razredi, predvsem pa nemški industrialci, ne želijo nobene vojne. Samo ruski napad lahko izzove nastop Nemčije: »Vemo, da Nemčija želi mir, toda če bo Rusija napadla, bo morala napasti tudi Nemčija. /.../ Najbolj bojevita pa je liberalna buržoazija, razpoložena je protisrbsko in je na strani Avstrije. Toda vladni krogi in velika buržoazija zavračajo vojno. /.../ Mi bomo demonstracije okrepili in jih še bolj usmerili proti vojni« (ibid., 189). Tudi Jaurès je opozoril na nujnost akcije. Adlerju ni odgovoril direktno, toda zelo spretno je izrazil svoje zadovoljstvo zaradi energičnega ravnanja nemških tovarišev in poudaril, da je potrebno vla- dam pokazati, da so socialistične stranke sila, s katero je treba računati. Sklepi, ki so sledili iz pregleda mednarodnega položaja, so se izrazili v resolu- ciji, sprejeti na zasedanju. Čeprav se je zdel položaj večini delegatov kritičen, Delavska_gibanja_FINAL.indd 102 9.10.2018 14:10:54 Drugi del 103 so si bili vendarle edini, da bodo imeli dovolj časa za sklicanje mednarodnega kongresa, na katerem bi sklepali o skupni protivojni akciji. Na predlog Jaurèsa in Haaseja so sprejeli sklep o pričetku zasedanja mednarodnega socialističnega kongresa v Parizu, 9. avgusta, z eno samo točko dnevnega reda: »Proletariat in vojna«. Po njunem mnenju bi imel kongres podobno politično in psihološko vlogo, kot jo je imel kongres v Baslu. Kongres nam je v danih okoliščinah nujno potreben. Posvetovanja in resolucije bodo proletariatu vlile zaupanje. Če kongresa ne bi imeli, bi to pomenilo veliko prevaro za proletariat. Na Dunaju ga ni mogo- če imeti. /.../ Sklicati moramo kongres v Parizu čimprej. Če bi bilo mogoče jutri, tedaj že jutri. Kongres je mogoče začeti v nedeljo, 9. avgusta, z velikimi demonstracijami (Jaurès, ibid. 182). Delegati so si bili enotni v stališču, da naj bližnji kongres sprejme konkretne odločitve o ukrepih za preprečitev in omejitev vojne. Zato niso temeljiteje razpravljali o ukrepih, npr. o generalni stavki, ki jo je Internacionala vključila v svojo preventivno strategijo v primeru vojne. O vprašanju »generalne stav- ke« so razpravljali, kot je razvidno iz zapisnika, le v zvezi z dnevnim redom bližnjega kongresa. Po mnenju Jaurèsa, »vprašanja generalne stavke ni mogoče obiti« (ibid., 186). Na večernem velikem protivojnem zborovanju, ki je potekalo v optimističnem razpoloženju, je Haase dejal, da je Avstrija sama kriva za vojno, in pristavil, da nemških socialistov pogodbe ne obvezujejo; nemški proletariat je mnenja, naj Nemčija ne posreduje, čeprav bi Rusija to storila. Govor je zaključil z revo- lucionarnim opozorilom: »Naši sovražniki naj se čuvajo /.../. Zgodi se lahko, da se bodo narodi končno uprli zaradi tolikšne bede in zatiranja in ustvarili socialistično družbo« (v Grünberg /ur./, 1916, 406). Na zasedanju naslednjega dne so izdali za tisk kratko izjavo, ki jo je napisal Haase. V njej so poudarili zahtevo proletariata po miru in izrazili vznemirjenost zaradi trenutnega polo- žaja. Množice so pozvali k protivojnim zborovanjem in predlagali rešitev av- strijsko-srbskega konflikta v mednarodnem razsodišču. Objavili so tudi sklep o sklicanju mednarodnega kongresa v Parizu (9. avgusta), ki naj bi poudaril pacifistične težnje proletariata (Haupt, 1967, 192). MSB se je razšel, ne da bi sprejel kakršnokoli odločitev; po mnenju delegatov nacionalnih sekcij je imel »mednarodni socialistični parlament« pravico spre- jemati odločitve le o skupnih akcijah socialistov. Na koncu zasedanja je vla- dalo optimistično razpoloženje; nenaden izbruh vojne v Evropi se jim je zdel nemogoč. A. Balabanova je zapisala, da sta se samo Rosa Luxemburg in Jean Delavska_gibanja_FINAL.indd 103 9.10.2018 14:10:54 104 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Jaurès zavedala, kaj čaka delavski razred (1927, 53), toda niti najbistrovidnejši niso imeli nobene predstave o razsežnostih in bližini katastrofe. Vsi delegati so računali z mirom in ne z vojno. Na zasedanju niso obravnavali vprašanja, kako naj ravnajo socialistične stranke v primeru splošnega spopada; ves akcijski pro- gram Internacionale so vezali na bližnji mednarodni kongres, do katerega pa ni nikoli prišlo. S tem zasedanjem je Internacionala dejansko prenehala obstajati. Srbska socialnodemokratska stranka, čeprav številčno ena manjših strank II. internacionale, je v celoti izpolnila svoje internacionalistične obve- znosti, ki jih je sprejela na mednarodnih kongresih Internacionale. V moralnem pogledu se je zato uvrstila daleč pred »vodilne« stranke, ki so dajale ton II. internacionali. Govor njenega parlamentarnega pred- stavnika Dragiše Lapčevića na seji srbske skupščine 31. julija 1914 se uvršča med dokumente, ki kažejo na izredno idejno višino strankinega vodstva z Dimitrijem Tucovićem na čelu. Dva dni po napovedi vojne je imel govor, ki je bil povsem v skladu s sklepi II. internacionale. Pozval je srbsko in avstro-ogrsko vlado, da na miren način rešita spor. Hkrati je jasno nakazal imperialistični značaj vojne s strani Avstro-Ogrske in obsodil vmešavanje velesil na Balkanu. Ko je žigosal zunanjo politiko velesil, je z enako doslednostjo razkrinkaval politiko lastne buržoazije. Opozoril je, da je edina rešitev balkanskega vprašanja v enotni, močni federaciji balkanskih držav. Njegov govor je bil prežet z internaciona- lizmom in z vero v mednarodno delavsko solidarnost. Na avstrijsko socialno demokracijo je gledal z optimizmom. To so bile besede, ki jih od uradnih predstavnikov II. internacionale sredi nacionalističnega šovinizma skoraj ni bilo več slišati (Britovšek, 1969, 47). Dogodki v naslednjih dneh so se vrstili drug za drugim: 31. julija je Nemčija objavila vojno pripravljenost ter poslala Rusiji ultimat z dvanajsturnim rokom, v katerem je zahtevala, naj Rusija preneha z mobilizacijo. Zvečer istega dne je bil ubit Jaurès.98 1. avgusta je Nemčija napovedala vojno Rusiji, Francija in Nemčija pa sta objavili splošno mobilizacijo. V Nemčiji je bilo razglaše- no obsedno stanje. Internacionala ni mogla več ukrepati. Istega dne je belgij- ski delegat Camille Huysmans poslal zadnjo kratko okrožnico priključenim strankam: »Zaradi nepredvidenih dogodkov se prestavi kongres v Parizu za 98 Ustrelil ga je Raoul Villain, ki je bil pod vplivom desničarskih nacionalističnih časopisov, ki so pisali o Jaurèsovem »izdajstvu«. Ko so novico o njegovi smrti zvedeli v Franciji in inozemstvu, so bili socialistični voditelji in člani stranke prepričani, da to pomeni vojno. Ta vtis je imel tudi pisatelj Romain Rolland, ki je pisal Charlesu Rappoportu: »Smrt Jaurèsa je največji poraz v tej vojni, poraz za ves svet« (v Britovšek, 1969, 283 /op. 65/). Delavska_gibanja_FINAL.indd 104 9.10.2018 14:10:54 Drugi del 105 nedoločen čas (ibid.). Odtlej so morale nacionalne sekcije ukrepati same, brez smernic, brez skupne koordinirane taktike; prepuščene so bile volji in predsta- vam svojih voditeljev. Razvojna pot k »4. avgustu« je bila odprta. Francoska socialistična stranka /SFIO/ je tik pred izbruhom svetovne vojne še vedno gojila upe v internacionalizem nemške socialne demokracije, pa tudi v njeno sposobnost, da bo preprečila svetovni spopad. Hkrati se je – zahvaljujoč predvsem velikim prizadevanjem in avtoriteti socialista humanista Jaurèsa – nedvoumno zoperstavila vojnim pripravam francoske ekspanzionistične bur- žoazije. 25. julija 1914, ko je Avstrija poslala ultimat Srbiji, je Jaurès imel v kra-ju Vaisu pri Lyonu govor, v katerem je jasno povedal, da gre za imperialistično vojno: »Kolonialna politika Francije, hinavska politika Rusije in brutalna volja Avstrije so prispevale k ustvarjanju strašnega stanja, v katerem smo.« Na koncu svojega govora je pozval proletariat, naj strne svoje vrste: Državljani, če bo izbruhnil vihar, bomo vsi socialisti poskrbeli, da se čim- prej rešimo zločina, ki ga bodo storili voditelji. /.../ Ena možnost je še, da se ohrani mir in reši civilizacija; ta je v tem, da proletariat zbere vse svoje sile in da vsi proletarci: Francozi, Angleži, Nemci, Italijani, Rusi, da mi vsi pozovemo vse te tisoče ljudi, da se združijo, da solidarno bitje njihovih src odstrani strahotno moro (v Britovšek, 1969, 34–35). Toda bolj ko se je vojna približevala, bolj so se v francoskem socialističnem gi- banju oglašali pristaši vojne politike. Že v prvih dneh avgusta 1914 (po umoru Jaurèsa) je vodstvo SFIO objavilo, da je dolžnost francoskega proletariata, da varuje integriteto in neodvisnost »miroljubne francoske republike«. Ob gla- sovanju za vojne kredite se ni noben socialistični poslanec izrekel proti vojni. Še več, 19. avgusta 1914 so socialisti Jules Guesde, Marcel Sembat ter 22. maja 1915 tudi Albert Thomas stopili kot ministri v vojno vlado. O imperi- alističnem značaju vojne ni bilo govora, saj jo je vodstvo stranke prikazovalo kot ljudsko vojno, kot obrambo pred »najbrutalnejšim imperializmom in div- jaškim militarizmom«, to je pred Nemčijo. Podobno kot nemška, se je tudi francoska socialna demokracija skotalila v blato šovinizma (ibid., 38). Usodni »4. avgust« za SPD in II. internacionalo Da je SPD notranje razklana glede temeljnih vprašanj, ki so bila na dnevnem redu, so potrdili dogodki naslednjih dni. Že 30. julija je ministrski predsednik Bethmann-Hollweg poročal pruskemu državnemu ministrstvu o vsestransko dobrem razpoloženju − za vstop v vojno − ter da se s strani SPD in njene- ga vodstva ni potrebno ničesar posebno bati, kot lahko sklepa iz razgovora Delavska_gibanja_FINAL.indd 105 9.10.2018 14:10:55 106 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih s socialnodemokratskim poslancem Albertom Südekumom. Ta ga je v po- sebnem dopisu 29. julija obvestil, da se F. Ebert, A. Braun, Hermann Müller in Richard Fischer strinjajo, naj SPD služi le miru, kakor tudi, da stranka ne namerava organizirati generalne stavke ali parcialnih stavk, sabotaž in podob- nega. Do sprememb v ocenah mednarodne situacije je prišlo tudi v social- nodemokratskem tisku, ki je zdaj že nehal pisati o avstrijski vojni krivdi. Iz poročila vojnega ministrstva nemškemu vrhovnemu štabu z dne 31. julija je razvidno, da je bilo vojno ministrstvo kar dobro informirano o stanju v vrhovih nemške socialne demokracije, saj pravi: »Po zanesljivem sporočilu ima SPD tr- den namen, da se bo vedla tako, kot se za vsakega Nemca v sedanjem položaju spodobi. Smatram za svojo dolžnost, da to povem, da pri svojih ukrepih vojaški poveljniki to upoštevajo« (Haupt, 1967, 168). Medtem ko je levi center še ve- roval v pacifistične iluzije, so se zastopniki desnega krila SPD že povezovali s svojo ekspanzionistično buržoazijo. Za desno krilo SPD je bila v teh kritičnih dneh vojna možna alternativa; bila je pripravljena učinkovito podpreti vlado. Vlada je 2. avgusta objavila, da bo parlamentu predložila predlog za nove vojne kredite v znesku pet milijard mark. V pričakovanju glasovanja o tem žgočem vprašanju v parlamentu, ki je bilo napovedano za 4. avgust, se je vodstvo SPD posvetovalo s predstavniki strankine parlamentarne skupine; šlo je za poskus izoblikovanja enotnega stališča do omenjenega predloga. Na strankini seji 2. avgusta sta bila Haase in Ledebour za to, da se vojni krediti zavrnejo, drugi člani − David, Fischer, Molkenbuhr in Scheidemann − pa so se zavzeli, da so- cialnodemokratska parlamentarna skupina odobri vojne kredite. 3. avgusta je kancler Bethmann-Hollweg povabil voditelje strank na privaten razgovor, in to potem, ko so brez predhodnega stika z zastopniki ljudstva že storili vse diplo- matske korake in napovedali vojno Rusiji. Celo v zaupnem razgovoru je kancler zamolčal, da je nemška armada že zbrana na belgijski meji in da bo iste noči napadla Belgijo. Scheidemann je v svojih Spominih podrobno opisal ta sestanek, ki je pomenil prvi korak k odkriti »kapitulaciji« SPD. Haase in Scheidmann sta se zatem podala še na sejo strankine parlamentarne skupine, na kateri so ostro razpravljali o glasovanju za vojne kredite. Na seji so prevladovali oportunisti, ki so bili za glasovanje za vojne kredite. Govorili so o ruski nevarnosti in se v oporo svojih stališč sklicevali na Marxa. Menili so, da socialna demokracija lahko vodi vojno z Rusijo z zavestjo, da se bori »za stvar svobode in civilizacije proti azijatskemu barbarizmu«. V principu so vsi predstavniki socialnodemo- kratske parlamentarne skupine priznali potrebo obrambe domovine z izjemo Karla Liebknechta, Otta Rühleja, Alfreda Henkeja in Josefa Herzfelda, ki so izjavili, da je izraz »obramba domovine« zmotna fraza (Scheidemann, 1921, 12– 18). David, ki se je izrekel za odobritev kreditov, je zatrjeval, da Nemčija vodi Delavska_gibanja_FINAL.indd 106 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 107 »obrambno vojno«, ki ustvarja možnost, da se carizem strmoglavi in s tem utre pot ruski revoluciji. Če bi se odrekli glasovanju, bi temu sledil razpust delavskih organizacij. Z glasovanjem za vojne kredite bi po njegovem mnenju moč stranke močno narasla in je ne bo mogoče smatrati za protiljudsko in jo postaviti izven zakona. V nasprotju z njim je Kautsky, ki je zavzel 'sredinsko' stališče, trdil, da je vprašanje krivde za vojno še zelo nejasno. O tem bo mogoče soditi šele po vojni. Zato je najbolje vzdržati se glasovanja, zakaj z odobritvijo vojnih kreditov se prevzema pred ljudstvom odgovornost za vojno in njene cilje. Če želi vlada jasno odločitev, naj poda nedvoumno izjavo, da nima nikakršnih zavojevalnih ciljev in da je pripravljena na miren sporazum. Če je vlada pripravljena dati takšno izjavo, tedaj naj se glasuje za vojne kredite. Njegov predlog so zavrnili. Za vojne kredite je na tej strankini koordinaciji glasovalo 78, proti pa le 14 poslancev (Grünberg /ur./, 1916, 443). Posredno je na izid glasovanja vplival tudi H. Müller, ki je poročal o pravkar končanem sestanku s francoskimi socialisti v Parizu; med dru- gim je dejal, da ima vtis, da bo francoska socialistična parlamentarna skupina glasovala za vojne kredite. SPD je »kapitulirala« pred militarizmom na celi črti. Ker je bilo manjšini pre- povedano, da glasuje ločeno proti vojnim kreditom, je lahko Haase, predse- dnik socialnodemokratske parlamentarne skupine, podal pred parlamentom usodno izjavo: Zdaj smo pred krutim dejstvom vojne. Grozi nam strahota tujih in- vazij. Danes nismo odločali za vojno ali proti njej, temveč o vpra- šanju sredstev, potrebnih za obrambo dežele. /.../ Za naše ljudstvo in njegovo prihodnost v svobodi je ob zmagi ruskega despotizma, ki se je omadeževal s krvjo najboljših iz lastnega ljudstva, na kocki mnogo, če ne vse. Treba je odvrniti to nevarnost, zavarovati kulturo in neodvisnost naše lastne dežele. In zdaj potrjujemo, kar smo vedno poudarjali: v uri nevarnosti ne bomo pustili svoje domovine na cedi- lu. S tem se čutimo v soglasju z Internacionalo, ki je vselej priznavala pravico slehernega ljudstva do nacionalne samostojnosti in samoo- brambe, kot tudi v skladu z njo obsojamo sleherno osvajalno vojno. /.../ Vtem ko nas vodijo ta načela, glasujemo za zahtevane kredite (v Riddell /ur./, 1986a, 123–124). Z dano izjavo so vrhovi nemške socialne demokracije nedvoumno soglašali z imperialistično vojno. Skupaj z ekspanzionistično nemško buržoazijo in jun- kerji so omogočili ustvaritev t. i. »enotne nacionalne fronte«, izpričali svoj so- cialni patriotizem in se opredelili za imperialistično vojno. Vse to pa so zakrili Delavska_gibanja_FINAL.indd 107 9.10.2018 14:10:55 108 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih pod geslom obrambe (imperialistične) domovine. Na številnih nacionalnih in mednarodnih kongresih so govorili o bodoči imperialistični vojni in obsojali imperialistični značaj te vojne. Ko pa je do vojne prišlo, je vodstvo SPD na vse to pozabilo in se »skrilo« za geslom izza časa nacionalnih osvobodilnih vojn. Milijoni socialističnih delavcev, ki so še pred nekaj dnevi demonstrirali proti bližajoči vojni, grozili s stavko in revolucijo, se s ponosom imenovali revolucionarji, so postali razdvojeni in so zapadli v delirij nacionalizma. Vsa njihova socialistična vzgoja, miselni svet, v katerem so živeli, je tonila v pozabo. Namesto da bi parlamentarna socialnodemokratska skupina delavstvo opozo- rila na resnično ozadje imperialistične vojne, razkrinkala splet rodoljubnih in diplomatskih laži, dala politična gesla, ustvarila jasnost o političnih nalogah in interesih proletariata v vojni, je izrekla lažna gesla: »domovina v nevarnosti«, »nacionalna obramba«, »ljudska vojna za eksistenco, kulturo in svobodo« /.../. Vse drugo je sledilo iz tega kot preprost nasledek: obnašanje strankinega in sindikalnega tiska, patri- otična pijanost množic, notranja sprava, nenadni razpad Internacio- nale; vse to je bila le neogibna konsekvenca prve orientacije, ki so jo sprejeli v Reichstagu (Luxemburg, IS/1977, 566). Delavstvo je na ta način prišlo pod vpliv »patriotizma«; pritegnila jih je »zve- stoba do nacionalne države«. Sredinsko in desno krilo stranke sta v internaci- onalističnem pogledu povsem odpovedala. Stališče strankinega vodstva ob izbruhu vojne, izraženo s podporo vojni poli- tiki vlade in generalštaba, je pomenilo zlom celotne predhodne uradne poli- tike nemške socialne demokracije; z enim dejanjem je bil narejen konec vsem iluzijam o moralnopolitični moči in vlogi SPD v mednarodnem delavskem gibanju. Podrobnejša analiza pa vendarle kaže, da je šlo pravzaprav za nada- ljevanje stare reformistične politike vodstva SPD, ki je odklanjalo kakršnokoli nelegalno obliko boja. Ker so bili do takrat veljavni principi delovanja SPD z enim dejanjem pokopani, so v istem trenutku privrela na dan vsa nasprotja, ki so ločevala levico nemške socialne demokracije, tako od revizionističnega de- snega krila kot tudi od njenega masovnega, toda neodločnega oportunistične- ga centra. S tem se je začel neustavljiv proces notranjega razpada velike in do takrat enotne SPD, ki je lahko samo v pogojih mira in s prizadevanji centra še obvarovala svojo enotnost; z izbruhom svetovne vojne je bilo strankarske notranje 'idile' konec (Collotti, 1971, 1). Z nemško socialno demokracijo je padel osrednji steber predvojne II. internacionale; udarec za Internacionalo je bil toliko večji, saj je imela SPD v svojih vrstah največje število 'marksističnih' Delavska_gibanja_FINAL.indd 108 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 109 teoretikov, pa tudi njeno članstvo je slovelo kot idejno in politično najbolj osveščeno v mednarodnem socialističnem gibanju. Vojna je tako postala iz- hodišče in žariščna točka, okoli katere se bo izvršila nova pregrupacija in raz- slojevanje, in to ne samo v vrstah nemške socialne demokracije, ampak tudi v okviru mednarodnega delavskega gibanja. Vojna je bila brez dvoma trda preizkušnja vseh struj v mednarodnem dela- vskem gibanju. Res je, da je število članov socialističnih strank in sindikatov, ki so bili povezani s strankami, šlo v milijone, vendar realno gledano, soci- alna demokracija v nobeni državi ni imela tolikšne moči, da bi lahko zavrla vojni stroj. Zato je bil še toliko bolj nepričakovan politični zasuk vodstev socialističnih strank v vojskujočih se državah, ki so se ob izbruhu vojne ak- tivno povezala z vladajočimi razredi in z vsemi svojimi silami − tako moralno kot politično − podprle vojno in imperialistične interese svojih meščanskih vlad in elit. S tem, ko je večina njihovih parlamentarnih skupin glasovala za vojne kredite (v svojem zagovoru so se sklicevale na glasovanje SPD »4. avgusta«), so se dejansko izrekle za obrambo kapitalistične države ter se obve- zale, da opustijo razredni boj in sprejmejo državljanski mir (gl. Miller, 1974). Mednarodno razredno solidarnost proletariata je potemtakem izrinila social- nopatriotska ideologija. Po trditvah strankinih prvakov se je nemška socialna demokracija solidarizi- rala s svojo vlado in vladajočimi razredi, »da bi se ubranila invazije ruskega ca- rizma«, toda v obrambi pred ruskim carizmom je Nemčija napadla nevtralno Belgijo in napovedala Franciji vojno. Francoski in angleški socialisti so − kot so izjavili − pograbili za orožje, da bi ohranili evropsko demokracijo pred na- padom reakcionarne sile pruskega militarizma, hkrati pa so s tem podpirali ru- ski despotizem, s katerim je bila njihova buržoazija v zavezništvu. Protislovja, ki so nastala z vojno situacijo, so razbila enotnost Internacionale, socialni pa- triotizem in oportunizem pa sta pripomogla, da so se socialnodemokratske stranke pričele združevati na ravni interesov imperialistične buržoazije, ne pa na načelih mednarodne delavske solidarnosti. V novonastali situaciji je bil ISB prisiljen ustaviti svojo dejavnost in se med vojno ni nikoli sestal. Z ironijo in ogorčenostjo je R. Luxemburg zapisala, da so spremenili svetovnozgodovinski poziv Manifesta komunistične stranke v klic: »Proletarci vseh dežel, združite se v miru, v vojni pa si porežite vratove!« (Luxemburg, 1915).99 Nacionalistični šovinizem, ki je prevladal v strankah II. internacionale, je tako pretrgal med- narodne vezi, ki so dotlej povezovale politično organiziran proletariat. Ta 99 Dostopno na MIA: https://www.marxists.org/deutsch/archiv/luxemburg/1915/04/wiedau-fint.htm: »Der Wiederaufbau der Internationale« (Prenovitev Internacionale). Delavska_gibanja_FINAL.indd 109 9.10.2018 14:10:55 110 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih dramatični preobrat v duhovnem in političnem vedenju socialističnih strank je Lenin označil kot »izdajo voditeljev II. internacionale« (ID-II/1949, 388). Z Leninovo kritiko je soglašala vrsta vidnih evropskih levičarjev, med njimi so bili tudi nemški. Aktiviranje nemške socialnodemokratske levice 10. septembra 1914 so Karl Liebknecht, Franz Mehring, Rosa Luxemburg in Klara Zetkin podali »izjavo« (v Luxemburg, GeW-4/2000, 5), v kateri so se odločno razmejili od proimperialistične politike uradne nemške socialne demokracije ter pričeli boj proti vojni in vojni politiki vlade. Konkreten korak je storil K. Liebknecht 2. decembra 1914, ko je glasoval v Reichstagu proti vojnim kreditom in s tem kršil strankarsko disciplino; v svoji izjavi je pouda- ril, da gre za imperialistično vojno, vojno za kapitalistično gospodovanje nad svetovnim trgom, za politično gospodovanje nad pomembnimi naselitveni- mi področji, za interese industrijskega in bančnega kapitala (v Riddell /ur./, 1986a, 175–176). Aktivnost nemške levice v pogojih vojne je bila usmerjena predvsem v politično distanciranje od uradne politike vodstva SPD (obsod- ba strankine politike »nacionalne enotnosti« v pogojih imperialistične vojne) ter v številčno krepitev opozicije (množična politična propaganda v smislu ozaveščanja delavstva, ki je bilo vpeto v vojno propagandno mašinerijo). Boj levice proti vodstvu stranke so ovirale ne le cenzura tiska in obsedno stanje, temveč tudi sankcije strankarske discipline (gl. Luxemburg, IS/1977, 537– 542). Vendar tega boja oziroma zbiranja in organiziranja levice njeni akterji v tem času nikakor niso razumeli kot oblikovanje jedra neke nove, samostojne organizacije ali stranke (Mujbegović, 1968, 58). Res pa je, da je bila leva opo- zicija usmerjena − zaradi velikega odpora vodstva SPD proti njeni dejavnosti (širjenje in razpečevanje političnega in propagandnega materiala) − v organi- ziranje lastne ilegalne mreže. S krepitvijo opozicije so se zaostrile tudi oblike boja med strujami v nemškem delavskem gibanju. O resnosti sporov je pisal K. Kautsky (11. 2. 1915) v pismu Victorju Adlerju: Ljudje okoli E. Davida in sindikalisti menijo, da je prilika ugodna, da očistijo stranko 'marksizma'. Da bi nas enostavno vrgli ven, bi bilo težavno, toda s svojimi ljudmi prevladujejo v Vorstandu (op. predsed- stvu) in zasedajo položaj za položajem. Pri tem nastopajo z brez- obzirnim terorizmom, ki ga je težko prenašati. Naravno, ne želijo razcepa, obvladati hočejo celoten strankin aparat in nas obsoditi na 'neme pse'. /.../ Protislovja bodo iz dneva v dan ostrejša in nekega dne bo postal spopad neizogiben (v Adler, 1954, 611). Delavska_gibanja_FINAL.indd 110 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 111 S konstituiranjem grupe Internacionala in izidom njenega glasila,100 ki je objavilo članke in razprave R. Luxemburg (»Prenovitev Internacionale«, »Kriza socialne demokracije«), F. Mehringa (»Naši klasiki in instančna politika«) in K. Liebknechta (»Glavni sovražnik se nahaja v lastni deželi«), so se levičarji distancirali od taktike državljanskega miru in od pacifističnih gesel centristov, katerih cilj je bil sporazum med imperialističnimi vladami. Na I. državni kon- ferenci grupe »Internacionala« (1. januarja 1916)101 so ocenili dosedanje izku- šnje ter se − na podlagi programskih tez R. Luxemburg (psevd. Junius) o nalo- gah socialne demokracije (IS/1977, 543–549) − opredelili za marksistični nauk o razrednem boju, za diktaturo proletariata in proletarski internacionalizem: Socialistični proletariat se ne more niti v miru, niti v vojni odpovedati razrednemu boju in mednarodni solidarnosti /.../. Boj proti imperializ- mu je za mednarodni proletariat hkrati boj za politično moč v državi, je odločilen spopad med socializmom in kapitalizmom. /.../ V ta namen je glavna naloga socializma danes v tem, da se proletariat vseh dežel poveže v živo revolucionarno silo, da se ga naredi prek močne mednaro- dne organizacije z enotnim pojmovanjem njegovih interesov in nalog, z enotno taktiko in politično akcijsko sposobnostjo v miru in v vojni, za odločilni dejavnik političnega življenja, za kar je zgodovinsko poklican. Drugo internacionalo je razbila vojna. Nezadostnost njene organiza- cije se je pokazala v njeni nesposobnosti, da bi vzpostavila učinkovit moralni jez proti nacionalni razdrobljenosti v vojni in da ohranila skupno taktiko in akcijo v vseh deželah. Spričo tega, da so uradna zastopstva socialističnih strank vodilnih dežel izdala cilje in interese delavskega razreda, spričo njihovega prehajanja s tal proletarske in- ternacionale na tla meščansko imperialistične politike, je življenjsko vprašanje socializma ustanoviti novo delavsko internacionalo, ki bi morala prevzeti vodenje in povezovanje revolucionarnega razrednega boja proti imperializmu v vseh deželah (ibid.). 100 Na prvem sestanku 5. marca 1915 so vodilni predstavniki nemške levice sprejeli sklep o izdajanju lastne revije ter se poimenovali po njej: Die Internationale (Eine Monatsschrift für Praxis und Theorie des Marxismus). Mesečnik je izšel prvič in edinkrat v času vojne 14. aprila 1915 v nakladi 9000 izvodov (oblasti so revijo prepovedale). Po vojni (1919) je pod tem imenom izhajalo teoretično glasilo KP Nemčije. 101 Na konferenci je sodelovalo 15 izključno marksistično orientiranih predstavnikov leve opozicije – v duhu sugestije R. Luxemburg, »da ni potrebno celotno opozicijo strpati pod isto streho« (v Riddell /ur./, 1986a, 414: Pismo R. Luxemburg Leu Jogichesu, 8. decembra 1915). Konferenco je vodil K. Liebknecht; R. Luxemburg je bila tedaj, zaradi protivojne propagandne dejavnosti, na prestajanju zaporne kazni. Delavska_gibanja_FINAL.indd 111 9.10.2018 14:10:55 112 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Ta napotila so postala podlaga delovanja skupine »Internacionala«. V tem kontekstu je konferenca še posebej naglasila potrebo koriščenja vseh razpolo- žljivih legalnih in ilegalnih sredstev za revolucionarno propagando. Centrala skupine »Internacionala« je 27. januarja 1916 pričela izdajati informacijsko glasilo pod naslovom Politična pisma, bolj znana kot Spartakova pisma.102 V pismih, ki so nedvomno vplivala na revolucionarno usmerjenost nemških de- lavcev in vojakov, je mogoče slediti razvojnemu procesu nemške levice vse do njene odcepitve od večinske socialne demokracije103 in oblikovanja samostojne marksistične stranke.104 Notranja diferenciacija in organizacijski razcep v nemški socialni demokraciji Pod vplivom protivojnega razpoloženja nemških množic se je na tretjem gla- sovanju v Reichstag u (21. decembra 1915) izreklo proti vojnim kreditom že 20 socialnodemokratskih poslancev. S tem je v poslanskem klubu SPD vzniknila t. i. »decembrska opozicija« (Liebknecht, v Spartakusbriefe, 1958, 86–92),105 sicer centristična po svoji opredelitvi, vendar izjemno pomembna, saj je bila to prva močnejša opozicija uradni politiki vodstva stranke. Od tedaj dalje so se nasprotja v poslanskem klubu SPD vedno bolj zaostrovala. Januarja 1916 je večina izglasovala izključitev K. Liebknechta (zaradi njegovih revolucio- narnih nastopov) iz klubskih vrst; proti tej odločitvi je glasovalo 25 poslancev. 24. marca 1916 pa je prišlo do razcepa v klubu; centristična manjšina, ki je glasovala zoper vojne kredite, je bila na predlog predsedstva SPD izključe- na, zato se je preoblikovala v samostojno parlamentarno frakcijo Sozialistische 102 Politische Briefe s podpisom Spartacus (Spartakusbriefe) v redakciji Karla Liebknechta in Lea Jogichesa. Po ilegalnem glasilu Spartacus se je kmalu imenovala celotna skupina nemške socialnodemokratske levice. 103 Spartakova skupina, ki so jo vodili R. Luxemburg, K. Liebknecht, F. Mehring in K. Zetkin, je zaradi taktičnih razlogov (v okviru celotnega gibanja opozicije so spartakovci, ki so pripadali zimmerwaldski levici, predstavljali manjšino) še ostala v okrilju SPD. Šele ko se je del centra socialne demokracije (Kautsky, Haase, Eisner, Bernstein idr.) aprila 1917 v Gothi konstituiral v samostojno Neodvisno nemško socialnodemokratsko stranko /USPD/, se je »Spartakova skupina« pridružila tej novi stranki, ohranila pa je organizacijsko in idejnopolitično avtonomijo (Levi, 1969). 104 Na kongresu (30. december 1918–1. januar 1919) so se spartakovci združili z ostalimi levimi skupinami in ustanovili nemško komunistično stranko /KPD/ (Riddell /ur./, 1986b, 157–210: Founding the German Communist Party). 105 Razen K. Liebknechta in O. Rühleja, ki sta od samega začetka nastopala proti vojnim kreditom, so ostali prešli na novo pozicijo predvsem zaradi ohranjanja svojega političnega vpliva med množicami, saj si niso želeli odprtega razkola s socialnodemokratsko večino. Delavska_gibanja_FINAL.indd 112 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 113 Arbeitsgemeinschaft /SAG/.106 Razkol v poslanskem klubu SPD, ki je bil gla- snik bodočega strankarskega razcepa, je pospešil polarizacijo članstva v stran- kinih organizacijah na terenu. Do konca l. 1916 je SPD izgubila dve tretjini svojega članstva, ki v večini primerov ni bilo zadovoljno z uradno politiko vodstva stranke. Strankina konferenca v Berlinu (21.−23. septembra 1916) je potrdila prisotnost treh nasprotnih struj znotraj SPD. Referenti večine (P. Scheidemann, F. Ebert, Gustav Noske) so opravičevali politiko »4. avgusta« kot »samoobrambo nemškega naroda«, prepričevali udeležence, da Nemčija nima osvajalnih namenov, ter obsodili strankino opozicijo, predvsem spartakovce. Predstavnik opozicije, centrist Haase, ki si je prizadeval izgladiti nasprotja z večino, se je branil pred napadi desnice ter nastopil tako proti spartakovcem kot proti poskusom generalnega štrajka, medtem ko je levica (Käte Duncker), izhajajoč iz programskih tez Rose Luxemburg, zavračala tako taktiko drža- vljanskega miru desnice kot pacifizem centra. Ker se centristi in spratakovci niso strinjali z zahtevo večine, da so strankine odločitve obvezne za vse, so zapustili konferenco, kar je samo še pospešilo neizogiben razcep v stranki. 19. novembra 1916 se je zbralo na posvetu v Berlinu 50 najbolj znanih cen- tristov. Na podlagi poročil so ugotovili, da delavci na terenu vse bolj prehajajo na stran spartakovcev in kolikor želijo ta proces zaustaviti, morajo neizogibno prekiniti s socialnošovinističnim vodstvom in njihovo politiko. V tem konte- kstu je SAG sklical 7. januarja 1917 v Berlinu vsesplošno konferenco nemške socialistične opozicije107 ter zahteval, da se celotna opozicija združi108 proti »razbijaški politiki vodstva« in osvoji večino v stranki. Na konferenci so spreje- li »Mirovni manifest« Kautskega, ki je izražal splošno protivojno razpoloženje − v katerem ni niti poražencev niti zmagovalcev − ter se izjasnil proti razcepu v stranki.109 Česar ni storila opozicija, je storilo vodstvo SPD; predsedstvo stran- 106 Na čelu frakcije 18 članov »Socialistične delovne skupnosti« so bili poslanci Haase, Ledebour in Dittmann. Nova frakcija je bila predhodnica bodoče Neodvisne socialnodemokratske stranke Nemčije /USPD/. 107 Na državni konferenci opozicije je sodelovalo 138 delegatov iz 72 mestnih organizacij, med njimi 17 poslancev SAG, 34 spartakovcev in 7 predstavnikov ostalih levih skupin. 108 Na predhodnem posvetu levičarskih skupin (34 delegatov), ki ga je sklical spartakovec Leo Jogiches 6. januarja 1917, sta se glede sodelovanja s centristi oblikovali dve skupini: manjšina (bremenska levica Johanna Kniefa in skupina Juliana Borchardta) je zahtevala organizacijski razcep s centristi /SAG/ in ustanovitev samostojne stranke, medtem ko se je večina (vodilni spartakovci) strinjala z mišljenjem R. Luxemburg, da naj levica ostane kot struja v vrstah opozicije in se na ta način izogne izolaciji. 109 »Manifest« je ocenjen v Spartakovem pismu (aprila 1917) kot »novi dokumentirani dokaz politične impotence, nemočnosti in brezupnosti t. i. opozicije /.../ kot zapoznela kopija Wilsonove mirovne ponudbe (18. decembra 1916), kot primer opustitve socializma« (Spartakusbriefe, 1958, 305–310). Delavska_gibanja_FINAL.indd 113 9.10.2018 14:10:55 114 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ke je 17. januarja 1917 izključilo iz SPD vso opozicijo, da bi ohranilo svoj vpliv nad preostalim članstvom. Izključeni opoziciji je preostalo dvoje: ustanovitev svoje posebne stranke ali oblikovanje izvenstrankarske teoretične opozicije; čeprav nerada, je izbrala prvo.110 Na konferenci vseh opozicijskih skupin (izključenih iz 'stare' SPD) aprila 1917 v Gothi je bila ustanovljena opozicijska Neodvisna socialnodemokratska stranka Nemčije /USPD/.111 Glavno besedo na konferenci so imeli centristi. Haase je v referatu o strankinem položaju konstatiral, da je stara SPD doživela popolno bankrotstvo in propad (ob tem je 'pozabil' povedati, da so k takšnemu stanju mnogo pripomogli tudi sami centristi); ni pa odgovoril na vprašanje, kako in s katerimi sredstvi doseči konec imperialistične vojne in kateri so cilji nove stran- ke. Odgovore sta dala referata Wilhelma Dittmanna in Georga Ledebourja. Prvi je v referatu o statutu stranke pojasnil, da se USPD želi posvetiti pretežno volilnemu boju in delu stranke v parlamentu, medtem ko je drugi zavrnil revo- lucionarno taktiko levice, češ da v Nemčiji nima pogojev; menil je, da se lahko dolgotrajni mir med narodi doseže samo na podlagi medsebojnega sporazuma držav, vpletenih v vojaški spopad, in z arbitražnimi sodišči. Konferenca je v tem duhu sprejela »Manifest«, ki je opredelil kot glavno nalogo USPD − boj za obnovo odpravljenih demokratičnih svoboščin in amnestijo političnih ob- sojencev. Če upoštevamo, da je konferenca potekala po februarski revoluciji, ki je zrušila rusko monarhijo, potem pogrešamo v manifestu vsaj zahtevo po preoblikovanju Nemčije v demokratično republiko. Skupina Spartak se je od- ločila, kljub principialnim razlikam, da se priključi novoustanovljeni USPD, zagotavljajoč sebi (na podlagi statuta nove stranke) pravico do politične samo- stojnosti in položaja neodvisne skupine. USPD ni bila revolucionarna stranka; v njo so se združili centristi, pacifisti, ki so dajali ton novi stranki, in del borbeno nastrojenega delavstva (članstvo je že v kratkem naraslo prek sto tisoč). S prihodom v USPD si je skupina Spartak zagotovila sicer boljše pogoje za delovanje med množicami, toda na drugi strani ji ni uspelo (zaradi nasproto- vanja levičarskih skupin, da stopijo v USPD) združiti nemške levice v celoti. 110 K. Kautsky je v pismu V. Adlerju (februarja 1917) odkrito zapisal, da bi v SPD prišlo do razcepa že leto dni prej in s tem do odhoda množic k spartakovcem, če ne bi bila ustanovljena SAG. Samo centristom se lahko zahvalimo, da je bil razcep odložen do februarja 1917 (v Adler, 1954, 635). 111 Na kongresu je sodelovalo 124 delegatov, s spartakovci je simpatiziralo 60 delegatov, ostali so bili centristi. Tudi tokrat so se pred konferenco − na iniciativo skupine Spartak − sestale leve skupine (5. aprila 1917), da bi sprejele skupno stališče. Na seji se je ponovila situacija 6. januarske seje: proti organizacijski povezavi s centristi so bile bremenska, hamburška in dresdenska skupina, ki so se izrekle za oblikovanje samostojne revolucionarne stranke, medtem ko so vodilni spartakovci (na zahtevo R. Luxemburg) zagovarjali združitev s centristi. Delavska_gibanja_FINAL.indd 114 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 115 Bremenska in berlinska levica sta se avgusta 1917 odločili, da ustanovita svojo organizacijo – »Internacionalno socialistično stranko Nemčije« ( Internationale Sozialistische Partei Deutschlands),112 ki naj bi zamenjala dotedanjo socialnodemokratsko stranko in sindikate. Toda zaradi uveljavitve sektaških, anarhističnih pojmovanj pri skupinah, vključenih v stranko – glede organizacije in programa nove stranke – je ta kmalu izgubila vsakršen vpliv. Prav te nemoči, nevplivnosti in izoliranosti majhnih levih skupin, se je bala R. Luxemburg; odtod njeno vztrajanje, da se spartakovci vključijo v USPD. Potem ko je predsedstvo SPD januarja 1917 izključilo iz SPD vso opozi- cijo in nakar se je ta aprila 1917 v Gothi združila, je bila nemška socialna demokracija organizacijsko razcepljena v dve samostojni stranki: večinsko SPD, odtlej imenovano tudi Mehrheitssozialdemokratische Partei Deutschlands /MSPD/ in USPD, v katero so bili vključeni spartakovci kot najpomemb- nejša leva smer. Stališče USPD oziroma Kautskega do oktobrske revoluci- je in njegove razprave o zrelosti oziroma nezrelosti Rusije za socialistično revolucijo so še bolj poglobila že tako zrahljane vezi s spartakovci, ki so se solidarizirali z boljševiško revolucijo, in centristi znotraj USPD. Nadaljnjo notranjo diferenciacijo v USPD na desno krilo (na čelu s Kautskim, ki je vse bolj gravitiralo k MSPD) in levo (prešlo je na pozicije spartakovcev) so pospešili revolucionarni nemiri januarja 1918. Ko so sredi januarja 1918 nemški pogajalci − računajoč na težave ruske revo- lucije, zavrnili sovjetsko pobudo za mir brez aneksij in kontribucij − predali sovjetski strani v imenu centralnih sil (v ultimativni obliki) svoje mirovne pogoje, ki so predvideli ogromne aneksije (Ukrajina, baltske dežele), je prišlo med delavstvom Avstrije in Nemčije do množičnih protestov. Spartakovci so − v oporo delavskim manifestacijam v Avstro-Ogrski in zaradi nasprotova- nja nemškim stališčem na pogajanjih v Brest-Litovsku − pozvali s proglasom delavstvo na politični množični štrajk (» Am Montag, den 28. Januar, beginnt der Massenstreik! «). Osnovne zahteve (sedem točk) štrajka so bile objavljene v Vorwärtsu, 29. ja- nuarja 1918: »1. Takojšnja zagotovitev miru brez aneksij, na podlagi pobude ruskih ljudskih komisarjev v Brest-Litovsku; 2. Sodelovanje delavskih pred- stavnikov vseh dežel na mirovnih pogajanjih; 3. Racionirana razdelitev živil; 4. Ukinitev obsednega stanja v podjetjih; 5. Ukinitev vojaške oblasti v industrij- skih podjetjih; 6. Izpustitev vseh političnih zapornikov; 7. Demokratizacija vseh državnih ustanov Nemčije« (DuM, 1957, 71–73). 112 Novi levičarski, radikalni stranki se je pridružil še del hamburške in bremenske levice ter skupina J. Borchardta. Delavska_gibanja_FINAL.indd 115 9.10.2018 14:10:55 116 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Delavski svet Berlina je izvolil stavkovni »Akcijski odbor« 11 članov, ki ga je vo- dil Richard Müller; naknadno so bili izvoljeni, kljub nasprotovanju delavstva, v odbor tudi predstavniki USPD (Haase, Dittmann, Ledebour) in MSPD (Ebert, Scheidemann, Braun). Iz Berlina, kjer je dosegel štrajk višek 30./31. januarja in je že spominjal na državljansko vojno, se je stavka razširila na vso državo; to je bil do tedaj največji politični štrajk v Nemčiji. Predstavniki MSPD in USPD so si v Akcijskem odboru prizadevali umiriti nezadovoljne množice ter dosegli, da so − kljub nasprotovanju Spartaka − 3. februarja prekinili s 6-dnevnim štrajkom. Januarski štrajk je pokazal vso slabost organizacijske razbitosti nemškega pro- letariata in nezmožnost skupnega sodelovanja vodstev različnih socialnodemo- kratskih strank in skupin v konkretnem revolucionarnem boju, kar je na drugi strani ohrabrilo vlado, da je sprejela ostre ukrepe za zadušitev štrajka. »Odprto pismo«, ki ga je Franz Mehring 3. junija 1918 poslal boljševikom,113 je dejansko zaznamovalo prelomno obdobje v oblikovanju spartakovske zavesti,114 in to ne le zaradi nepreklicne solidarnosti z ruskimi revolucio- narji, ampak predvsem zato, ker je vsebovalo neusmiljeno kritiko USPD. Z Mehringovim pismom so spartakovci priznali neuspeh poskusa, da bi USPD uporabili za nemško revolucijo. Mehringovo pismo je bilo pomembno tudi zato, ker je odprlo pot za ponovno zbližanje med spartakovci in drugimi sku- pinami radikalne levice, predvsem z bremensko skupino, ki se je zbirala okrog tednika » Arbeiterpolitik«. Karl Radek, eden njegovih poglavitnih predstavni- kov, je skrbel za stike z boljševiki; ostro je obsodil »kompromis v Gothi« (pri- stop Spartaka k USPD, aprila 1917) in je prvi poudaril potrebo po ustanovitvi nove delavske stranke v Nemčiji (Collotti, 1971, 8). Mehringovo pismo je predstavljalo tudi konkreten prispevek k pripravam za združitev skupin ra- dikalne levice – prva skupna konferenca za področje rajha je bila 7. oktobra 1918 v Gothi. Poročilo s te konference je bilo zadnji sestavek, ki so ga objavili v Spartakovih pismih oktobra 1918 ( Spartakusbriefe, 1958, 469–471). Čeprav niti takrat ni prišlo do organizacijske odcepitve od USPD, je pristop bremen- skih in hamburških radikalnih levičarjev še poglobil odmik od stališč USPD, ki je sledila liniji Wilsonovega pacifizma in − znotraj − geslu parlamentarizma.115 113 Dostopno na: https://sites.google.com/site/sozialistischeklassiker2punkt0/mehring/1917-18/ franz-mehring-offenes-schreiben-an-die-bolschewiki (21. 1. 2018). 114 »Spartakovci, ki edini razumejo sedanje zgodovinske naloge delavskega razreda v Nemčiji, so kljub razširjenim zvezam po vsej državi in v vojski, še vedno maloštevilna skupina; naklada njihovih izdaj ne presega 5.500 izvodov, pa tudi njihov vpliv v Delavskem svetu Berlina je premajhen,« je pisal boljševik V. Miljutin Leninu (v Mujbegović, 1968, 88). 115 5. oktobra 1918 je USPD izdala proglas, v katerem je izrekla splošno kritiko imperializma in zahtevala premirje; »o nalogah proletariata v socialnem prevratu pa ni niti besede« (Spartakusbriefe, 1958, 469). Delavska_gibanja_FINAL.indd 116 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 117 Nasproti minimalizmu USPD so združene skupine radikalne levice prevzele pobudo za spodbujanje množičnih nemirov (splošnega ljudskega gibanja), da bi dosegle ustanovitev delavskih in vojaških svetov (sovjetov) v vseh večjih krajih Nemčije. V svetih ( Räte) so videli tiste borbene organe, ki edini lahko zagotovijo uresničitev njihovih programskih smernic − bližnje revolucije, ki mora najprej rešiti vsa tista vprašanja, ki jih je že postavila in ne rešila revolu- cija 1848. Uresničitev demokratičnih zahtev niso smatrali za cilj, temveč šele predpogoj za začetek socialistične revolucije (ibid.). Dokumenti oktobrske konference so opredelili predvidene revolucionarne boje kot boj za diktaturo proletariata, kot neposredno pomoč Sovjetski Rusiji; nemško revolucijo pa razumeli kot del svetovne proletarske revolucije. Na konferenci ni bilo bi- stvenih nesoglasij med levimi skupinami; edino bremenska levica je ponovno zahtevala od Spartaka, da izstopi iz USPD, ter da se vsa nemška levica združi v novo samostojno delavsko stranko, kar se je zgodilo 1. januarja 1919 z usta- novitvijo KP Nemčije. Delavska_gibanja_FINAL.indd 117 9.10.2018 14:10:55 118 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Socialistična stranka Italije – med proletarskim internacionalizmom in splošnimi interesi domovine Bitko med raznimi strujami v italijanskem socializmu je teže razumeti kakor zgodovino renesanse. Georges Sorel Italijansko socialistično gibanje je bilo med »veliko vojno« deležno posebne pozornosti; temu sta botrovala vsaj dva razloga: prvi, da je od večjih socialistič- nih strank samo italijanska ( Partito Socialista Italiano /PSI/) dosledno nastopila proti vojni – skladno s protivojnimi stališči II. internacionale, mednarodne asociacije socialističnih strank – ter razglasila ob izbruhu svetovnega spopada poleti 1914 »brezpogojno nevtralnost«; drugi, da je leto kasneje, ob vstopu Italije v vojno na strani antantnih sil (maja 1915)116 politično vplivnejši refor- mistični del PSI zahteval takojšnje sodelovanje z meščanskimi strankami (v imenu »splošnih interesov domovine«) kot tudi korekcijo italijanskih državnih meja (prisvajanje novih teritorijev). Posledično se zastavlja vprašanje o razlogih za ta presenetljiv vsebinski premik PSI, to je odklon od deklariranega internacionalizma, oziroma iskanje razlo- gov za enoletni časovni zamik, če imamo v vidu, da je večina članic II. interna- cionale zajadrala v šovinistične vode že ob samem izbruhu vojne. Vendar zado- voljivega odgovora ne ponuja zgolj analiza delovanja PSI v obdobju 1914/15, temveč od ustanovitve dalje (gl. Favilli, 2016). Posebnosti obdobja pred svetovnim spopadom Začetek nacionalnih vojn je imel svoje korenine v veliki francoski revoluciji, ki je odprla novo zgodovinsko obdobje. V njem so se najbolj izražale težnje zma- govite buržoazije, da osnuje, ščiti in brani nacionalno državo. Kapitalistična blagovna proizvodnja je namreč nujno zahtevala odpravo majhnih fevdalnih državic, enoten carinski sistem, enotno zakonodajo itd. Težnje po ustano- vitvi samostojnih nacionalnih držav in odpravi fevdalne razdrobljenosti so koreninile v gospodarskem razvoju industrijskega kapitalizma, ki je zahteval velike državno-konsolidirane teritorije. Za te cilje je bilo treba začeti vrsto nacionalnih vojn. Lenin je upravičeno označil to epoho kot obdobje vzpo- na evropske buržoazije, buržoaznodemokratičnih gibanj nasploh, posebno 116 Dogodek je imel v svojem nadaljevanju daljnosežne posledice za evropsko in še posebej slovensko zgodovino/družbo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 118 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 119 buržoazno-nacionalnih, kot obdobje hitrega rušenja preživelih fevdalno-ab- solutističnih ustanov. Boj za buržoazno/meščansko nacionalno državo je vodil k vrsti vojn in buržo- azno-demokratičnih gibanj ter dal pobudo za vrsto meščanskih revolucij. To je bil dolgotrajen proces, ki je zajel mnoga desetletja evropske zgodovine 19. stoletja. Boj za združitev Italije in Nemčije, za osvoboditev Srbije in Bolgarije izpod osmanskega imperija, boj Poljakov za vzpostavitev poljske države itd. – vse to so bili členi ene in iste verige dogodkov. Glavna vsebina in zgodovinski pomen teh vojn so bili zrušenje absolutizma in fevdalizma, njegovo spodkopa- vanje, strmoglavljenje tujega nacionalnega jarma. Prav zato so tedanji progre- sivni krogi te vojne razumeli kot napredne in posledično so vsi revolucionarni demokrati pa tudi socialisti želeli pri takšnih vojnah uspeh tisti deželi (to je tisti buržoaziji), ki je sledila udejanjenju zgoraj naštetih prvin/vsebin. V tem klasičnem obdobju nacionalno buržoaznodemokratičnih gibanj se je uveljavil tudi kriterij razdelitve vojn na obrambne in napadalne. Obramba do- movine pred fevdalno absolutistično reakcijo je bil tedaj bojni klic demokra- cije, ki si je pridobil veliko popularnost med širokimi demokratičnimi sloji. To geslo je imelo takrat zgodovinsko progresiven pomen, ker je bilo naper- jeno proti absolutizmu in fevdalizmu. Napadalna vojna je tedaj stremela za tem, da zavaruje in zaščiti izročila absolutizma in fevdalizma ter nadaljuje z nacionalnim zatiranjem in prepreči snovanje meščanskih nacionalnih držav. Obrambna vojna pa je nasprotno težila po odpravi fevdalizma in vzpostavitvi nacionalnih držav. Ta razdelitev vojn v obrambne in napadalne vojne je zapu- stila v zavesti demokratičnih slojev globoke sledi. Tudi na vseh socialističnih kongresih, tako nacionalnih kot internacionalnih, so vprašanje »vojne« obrav- navali s tega stališča. V imperialističnem obdobju117 pa je ta kriterij za imperialistične države izgubil svoj prvotni pomen. Imperialistične buržoazije in njene vlade so vzporedno z vojnimi pripravami pričele ustvarjati »nacionalistično množično psihozo«, ki 117 V začetku osemdesetih let 19. stoletja so se vse poglavitne evropske države lotile nove faze kolonialne ekspanzije: dežele starodavnih imperialnih izročil, kot je Velika Britanija, nedavno oblikovane države, kot sta Nemčija in Italija, so se poleg francoske republike, Belgije in Rusije vpletle v vrsto vojaških posegov, zavzetja posesti, diplomatskih pobud, ki so zadevale skoraj ves zunajevropski svet od Egipta do celotne sredozemske obale Afrike in črne Afrike, od osrednje Azije do otokov Tihega oceana (Andreucci, 1986, 732). Odslej je postalo »kolonialno vprašanje« sestavni del množičnih problemov, s katerimi so se soočali evropski socialisti. To aktualno vprašanje namreč ni bilo mogoče izčrpati zgolj s stališčem do kolonialne politike, pač pa je zahtevalo politično delovanje delavskega razreda v smeri podpore ali zaviranja takšnega razvoja; v bistvu je šlo za razdelavo nove zunanje politike delavskega razreda, tako v nacionalnem kot internacionalnem okviru. Delavska_gibanja_FINAL.indd 119 9.10.2018 14:10:55 120 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih je zajela tudi delavski razred, in posledično povzročile idejno diferenciacijo, to je nastanek struj znotraj socialističnih strank na desnico, levico in center. Pod pretvezo nacionalnih vidikov in interesov so največji odmik od internaciona- lističnih načel storili »desni socialisti«, t. i. socialni šovinisti v imperialističnih deželah, ko so se pričeli uklanjati idejnopolitičnim pogledom imperialistič- ne buržoazije ter z njo tudi paktirati (revizionizem, ministerializem, politična kombinatorika). Ta idejni preokret v socialističnih vrstah bo v pogojih sve- tovne vojne vodil tudi v organizacijski razkol – na socialiste reformiste, zve- ste parlamentarnemu boju in nacionalni državi ter na komuniste, zaprisežene revoluciji in internacionalizmu. Italijanska družbena slika in posebnosti italijanskega delavskega gibanja pred ustanovitvijo PSI (1892) Italijanska (Savojska) kraljevina po letu 1870 – to je po končanem združitve- nem procesu, v katerem sta se povezala kapitalistično razvitejši sever z zao- stalimi pokrajinami srednje in južne Italije – ohranja status ekonomsko zao- stale in politično nevplivne evropske države, še posebno, ker so gospodarske, socialne in kulturne razlike med združenimi pokrajinami predstavljale veliko prepreko za unitarno politiko. Meščanski politiki z Juga so se resda zavze- mali za enotno/unitarno italijansko državo in za navidezno parlamentarno obliko vladavine, vendar so vladajoči sloji – s pomočjo uradništva, velepose- stnikov in lokalnih guvernerjev – vseskozi izvajali volitve v bonapartističnem stilu. Veleposestniki so tako še naprej ohranjali in utrjevali svojo oblast z vsemi sredstvi; poskuse vstaj siromašnega prebivalstva, pa tudi vsako delovanje opo- zicije so praviloma brutalno zadušili. Zastopnika svojih interesov so našli tudi v Francescu Crispiju, dolgoletnemu notranjemu ministru ter predsedniku vla- de (1887–1891; 1893–1896). V zunanji politiki so se naslanjali na nemškega kanclerja Otta Bismarcka ter sklenili, v nasprotju z vsemi meščanskimi tradi- cijami Italije, tajno zavezništvo z Avstro-Ogrsko in Nemčijo v okviru Trojne zveze (20. maja 1882).118 Italijanska ekonomska struktura je kazala v tem obdobju še vedno prevladujo- če predkapitalistične značilnosti: avtokratske latifundije, številni agrarni pro- letariat, ki je hlepel po zemlji, obubožani mestni proletariat in širok sloj dekla- sirane inteligence. V pogojih nerazvitih kapitalističnih produkcijskih odnosov 118 Razlog za vstop Italije v zvezo tiči v francoski zasedbi Tunisa (1881) in britanski uveljavitvi de facto nadzora nad Egiptom (1882), kar ni sovpadalo z njenimi kolonialnimi/imperialnimi interesi v afriškem Sredozemlju. Posledično ji je »ostala« samo še manj privlačna Libija, ki bo še naprej mamila apetite italijanskih »Afričanov«. Do leta 1885 je Italija zasedla Eritrejo in 1889 obalo Somalije. Kolonialna vojna z Etiopijo se je končala s porazom pri mestu Adua 1896. Delavska_gibanja_FINAL.indd 120 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 121 so našle plodna tla najprej ideje anarhizma.119 Za zatirane množice je bila v boju zoper gospodarsko bedo metoda anarhizma, nasilnega upora, naraven izraz njihovega socialnega protesta. Anarhizem se je v Italiji navezal na tradi- cijo boja za nacionalno osvoboditev in združitev. Tradicija zarot, tajnih zvez in uporov, metoda oborožene vstaje in »propaganda akcije« so bile tradicije boja italijanske maloburžoazne demokracije proti tujemu avtokratskemu gospostvu, ki so jih vdano gojili italijanski patrioti v tajnih organizacijah Mazzinija120 in Garibaldija121 (Britovšek, 1979a [2015], 275–276). »Nauk nasilja«, je zapi- sal Errico Malatesta v svojih spominih na anarhistično gibanje v Italiji, »so anarhisti podedovali od maloburžoazne demokracije /.../. Italijanski anarhisti so slavili in občudovali heroje risorgimenta in Mazzinijevih oboroženih upo- rov (kot so bili Agesilao Milano, Felice Orsini idr.), še preden so se ogreli za Bakuninove teorije« (Braunthal, I/1986, 217). Anarhizem Bakuninove smeri se je v teh pogojih lahko hitro širil (nenazadnje je Mihail Bakunin velik del svoje politične dejavnosti opravljal prav v Italiji) ter se posledično tako razvil, da je italijanska sekcija I. internacionale (1864–1876) postala celo najmočnejši steber anarhističnih idej. Vendar so neuspešni poskusi anarhističnih vstaj na italijanskih tleh med letoma 1873 in 1877 izzvale opozicijo, ki se je zbrala okoli urednika Enrica Bignamija in njegovega socialističnega časopisa La ple- be, da je zahtevala opustitev anarhističnih metod122 ter se zavzemala za ustanovitev množične delavske stranke (Hostetter, 1958 [2012]), kar se je zgodilo 17. maja 1882. 119 Na italijanskih tleh je zaživelo organizirano delavsko gibanje sredi 19. stoletja pod okriljem gibanja delavskih združenj – Movimento delle Società Operaie (1853–1861), ki je bilo pod idejnim vplivom liberalcev in demokratov (Gianni, 2006). Na začetke modernega socialističnega gibanja pa je odločilno vplivala I. Internacionala. Januarja 1869 je bila v Neaplju ustanovljena italijanska sekcija I. Internacionale ( Sezione italiana dell'Internazionale); njena sestava je bila heterogena, s prevladujočim vplivom anarhistov/bakunistov (Nettlau, 2014). Vidnejši voditelji gibanja so bili: Carlo Cafiero, Errico Malatesta, Andrea Costa. 120 Giuseppe Mazzini je leta 1862 iz Londona pisal italijanskim delavcem, da naj se odvrnejo od komunizma, a utrjujejo nacionalno zavest. Prvo internacionalo je ob ustanovitvi 1864 sku- šal podvreči svojemu vplivu; 1871 je nastopil proti Pariški komuni in Generalnemu svetu I. internacionale. 121 V internacionali so se v razpravi o prusko-avstrijski vojni (1866) – v kateri so na strani Prusije sodelovali tudi Italijani in tako prisilili Avstrijce v boj na dveh frontah – dotaknili tudi »nenaravne« povezave Mazzinija in Giuseppeja Garibaldija z Bismarckom. Na zasedanju Generalnega sveta 26. junija 1866 je švicarski delegat Hermann Jung izjavil: »Čeprav je Garibaldijevo srce na pravem mestu, sta njegova glava in meč na nasprotni strani /.../« (MIA: https://www. marxists.org/history//international/iwma/documents/1866/june.htm#d26). 122 Vplivni anarhist Andrea Costa je 1879 objavil, da sprejema socializem; dve leti kasneje je v Rimi-niju ustanovil Socialistično revolucionarno stranko ( Partito socialista rivoluzionario di Romagna). Dostopno na: http://www.treccani.it/enciclopedia/andrea-costa_(Dizionario-Biografico)/. Delavska_gibanja_FINAL.indd 121 9.10.2018 14:10:55 122 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Italijanska delavska stranka ( Partito Operaio Italiano) si je zadala za svoj cilj delovanja rešitev dveh perečih problemov, s katerima se je soočala takratna itali- janska družba, to je boj za demokratizacijo politične ureditve (zahteva po splo- šni in enaki volilni pravici, svobodi združevanja, svobodi tiska, obvezni in laični šoli) ter izboljšanje ekonomskega položaja delavstva potom sindikalnega boja (pravica do stavke idr.). Po svojem idejnem ustroju je bila stranka že od same ustanovitve zelo raznolika. Večino v njej sta imeli dve struji: prva, anarhistič- na, ki je namesto političnega boja ponujala taktiko »neposredne akcije«; druga, socialistična, ki je zagovarjala politični boj ter še posebej strankino sodelovanje na volitvah.123 Vendar prvo strankino sodelovanje na volitvah 1882 ni prineslo želenega rezultata, saj je prejela le en poslanski sedež; prvi izvoljeni socialistični parlamentarec je postal Andrea Costa (Galassi, 1989). V osemdesetih letih so se v vrstah italijanske inteligence pojavili krožki (za druž- bena vprašanja), od katerih so se mnogi približevali marksizmu kot prevladujoči ideologiji mednarodnega delavskega gibanja ter začeli boj za ustanovitev italijan- ske socialistične stranke. Porast delavskega gibanja je vlada sicer poskušala razbiti z odlokom o razpustitvi vseh delavskih organizacij (1886), vendar pri tem ni bila uspešna. Nasprotno, socialistične ideje so se med delavstvom vse bolj utrjevale in na pobudo Filippa Turatija je bila 1889 ustanovljena milanska socialistična zveza ( Lega Socialista Milanese). Od leta 1890 dalje se vrstijo proslave »1. maja« ter ustanavljajo prve delavske zbornice (Milan, Turin, Piacenza idr.); v letu 1892 jih je delovalo že 88. Pomembno vlogo v tej idejni socialistični rasti je imelo tudi glasilo Critica sociale (»Socialna kritika«),124 ki je pričelo izhajati 1891 v redakciji Turatija125 in Anne Kuliscioff/Kulišove126 (psevd. A. Moiseevne Rozenštejn). Vsi omenjeni koraki so vodili do ustanovitve italijanske socialistične stranke. 123 Volilne reforme iz leta 1881 so prinesle volilno pravico predvsem Italijanom srednjega razreda v urbanih okoljih; posledica je bila izvolitev radikalnih in republikanskih poslancev, ki so bili pripravljeni kritizirati liberalno inertnost in zahtevati večja parlamentarna pooblastila (Blinkhorn, 1995a, 24). Splošna moška volilna pravica je bila uvedena leta 1913, medtem ko za ženske šele po drugi svetovni vojni, leta 1946. 124 Revija Critica sociale je bila trideset let, vse do nastopa fašizma, idejno središče italijanskega socializma. Revija je imela pomembno vlogo pri zbliževanju delavskega gibanja in intelektualnih tokov socializma. 125 F. Turati (1857–1932) je dal najmočnejši pečat italijanskemu socializmu že od njegovih prvih začetkov; bil je vodilna osebnost v ustanavljanju PSI ter eden prvih italijanskih intelektualcev, ki se je proglašal za socialista. Njegov marksizem je od vsega začetka močno prepojen z elementi pozitivizma in nosi humanistični, humanitarni in demokratični pečat (gl. Catalano, 1982; Monteleone, 1987). 126 A. Kulišova (1855–1925), rusko-italijanska revolucionarka, feministka, anarhistka in »dama italijanskega socializma«, kot jo je poimenoval Casalini (1987). Gl. https://it.wikipedia.org/ wiki/Anna_Kuliscioff. Delavska_gibanja_FINAL.indd 122 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 123 Čeprav Turati ni zapustil teoretičnih del, pa vendar številni članki, ki jih je desetletja pisal za »Socialno kritiko«, skupaj z njegovimi kon- gresnimi in parlamentarnimi govori, ki spremljajo njegovo politično dejavnost, tvorijo trden in koherenten nauk. Po Turatijevem prepri- čanju morajo biti socialisti vedno v prvih vrstah boja za obrambo li- beralnih institucij, ki jih ogroža buržoazija sama, ki se poslej poskuša izogniti legalnosti v svojem boju proti delavskemu razredu. Turati je bil dokaj blizu Kautskemu, v njegovi misli pa so tudi primesi bern- steinovskega revizionizma, tako da je vedno dajal prednost, glede na revolucionarno perspektivo, vsakdanjemu osveščanju proletariata in sicer s parlamentarno akcijo, s sodelovanjem v življenju lokalnih enot, s sindikalno aktivnostjo, z ustanavljanjem goste mreže zadrug in seveda z vzgojo in propagando (Alatri, 1980, 228–229). Ustanovitev PSI – vzpon nove politične sile v Italiji Socialistična stranka Italije je bila ustanovljena – z združitvijo več sorodnih političnih smeri in skupin – na kongresu v Genovi (14.–15. avgusta 1892) z imenom Partito dei Lavoratori Italiani. Med njenimi ustanovitelji so bili Antonio Labriola,127 F. Turati, A. Kulišova, Enrico Ferri, Costantino Lazzari, A. Costa idr. Stranka italijanskih delavcev ni bila homogena; najvplivnejši so bili socialisti, poleg njih pa anarhisti (z močnim vplivom v sindikatih – anar- hosindikalizem) in korporativisti (Arfè, 1992). Razen Labriole, socialistič- na struja ni bila marksistična, marveč pretežno demokratično-humanistična (Gerratana, 1986). Na III. kongresu v Parmi (13. januarja 1895) se je stranka preimenovala v Partito Socialista Italiano /PSI/ (Cortesi, 1962). Socialistična stranka je, tako kot drugod v deželah zahodne Evrope, številčno rasla in širila svoj vpliv med delavskimi množicami; vzporedno z njeno rastjo so se začeli razvijati socialistični tisk,128 sindikalno gibanje in delavske konzu- mne zadruge. Tako nova stranka kot sindikati so dobivali vse večjo podporo med industrijskimi delavci in dninarji predvsem na severu Italije, pa tudi v južnih deželah, na Siciliji in Apuliji. Do tega naraščanja je v devetdesetih letih 127 A. Labriola (1843–1904), filozof, profesor zgodovine in teoretske filozofije na univerzi v Rimu, edini »dosledni marksist« v Italiji, kakor ga je označil Engels (Miccolis, 2010). Je avtor pomembnih marksističnih del: In memoria del Manifesto dei comunisti (Spomini na Komunistični manifest, 1895), Del materalismo storico (O historičnem materializmu, 1896), Discorrendo di socialismo e di filosofia (Pogovori o socializmu in filozofiji, 1898) idr.; njegovi Izbrani spisi so izšli tudi v slovenskem prevodu (1977). 128 Tednik Lotta di Classe (Razredni boj) je bil sprva glasilo stranke, zatem (od decembra 1896) Avanti! (Naprej). Delavska_gibanja_FINAL.indd 123 9.10.2018 14:10:55 124 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih 19. stoletja prišlo v senci splošno razširjenih in ponekod ostrih družbenih in delavskih nemirov (revolucionarni sindikalizem), na katere se je oblast odzvala z represivno politiko. Druga Crispijeva vlada (1893–1896) je sicer poskušala s t. i. »protianarhističnim zakonom« (1894) in avtoritarnim sistemom vlada- nja uničiti tako novonastalo stranko PSI kot tudi druge delavske organizacije in sindikate, vendar v svojih prizadevanjih ni bila uspešna. Hkrati pa ne gre prezreti, da je notranja neenotnost v stranki onemogočala, da le-ta postane še vplivnejši dejavnik v takratnem italijanskem parlamentarnem življenju.129 Resda je PSI kot članica II. internacionale (Andreucci, 1977), mednarodne asociacije socialističnih in delavskih strank, sprejela njeno marksistično ori- entacijo in posledično zapisala v svojem programu (1895), da mora delavski razred osvojiti državno oblast »zaradi ekonomske in politične ekspropriacije vladajočega razreda«, toda v njenih vrstah sta se glede taktike izdiferencirali dve temeljni struji: maksimalistična, ki se je zavzemala za organiziranje socialistične revolucije v Italiji (maksimalni program) ter reformistično-oportunistič- na, ki je nastopila proti revoluciji in se izrekla za postopno evolucijo družbene ureditve italijanske države (po reformni poti). Na strankinem VII. kongresu v Imoli (od 6. do 9. septembra 1902) je, po- dobno kot v drugih evropskih socialističnih strankah, prevladala reformistična struja (Turati, Claudio Treves, Leonida Bissolati, Ivanoe Bonòmi idr.) –, ki bo ohranila svoje vodstvo v naslednjih desetih letih. Okoli leta 1900 so bili voditelji PSI večinoma meščani ter še bolj in- telektualci in predstavniki svobodnih poklicev, ki so stopili v politiko prej iz idealizma ali čustvene pripadnosti kot zaradi razredne pripa- dnosti in jih je vladna (Giolittijeva) socialna politika zadovoljevala. Na čelu te reformistične struje so bili možje (t. i. integralisti) kot Bissolati in Bonomi, ki sta bila pripravljena sodelovati z meščanski- mi vladami za uvedbo »minimalnega programa«, ki bi pripeljal do »postopne« družbene preobrazbe. Proti tej »revizionistični« večini se je kmalu razvila »neizprosna« smer, ki sta jo vodila kriminolog Enri- co Ferri in mladi neapeljski publicist Arturo Labriola, na katerega je idejno močno vplival teoretik revolucionarnega sindikalizma Geor- ges Sorel (Milza, 2012, 676). Maksimalistična struja je na poraz odgovorila z ustanovitvijo svojega glasi- la L'Avanguardia Socialista (Socialistična avantgarda), ki ga je urejal Arturo 129 V PSI so bili opazni predvsem nemški in francoski socialistični vplivi, delno revizionizem, delno anarhosindikalizem. Delavska_gibanja_FINAL.indd 124 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 125 Labriola.130 Kljub temu se italijanskim socialistom ni uspelo izogniti tenden- cam t. i. »ekonomskega determinizma«. Celo tako veljaven marksist kot je bil Antonio Labriola, je že deset let pred Bissolatijem soglašal z zasedbo Libije v imenu neke »populacijske politike«. O tem je v razgovoru za Il Giornale d'Italia, objavljen 13. aprila 1902, povedal: »Predvsem /.../ je potrebno spodbuditi trajno delovanje ekonomske in populacijske politike, zaradi česar lahko Italija, namesto da se njene demografske moči razpršujejo po vsem svetu,131 kar je najbolj žalosten vidik naše inferiornosti v svetu /.../ te moči trdno pre- nese v ne tako oddaljeno regijo kot je Tripolitanija« (Labriola, 1970, 491–499). Na tribuni 21. junija 1901 se je A. Labriola izkazal kot sektaš, saj je nasprotoval tako predlogom protivojnih resolucij, sprejetih na kongresih II. interna- cionale, kot tudi ustanavljanju mednarodnih sodišč, ki naj bi razsojala samo o »sporih« med državami: »Toda 'spor' je konec koncev vedno ali znamenje, ali incident, ali okoliščina, ali simptom tekmovanja med državami. In bolj ali manj močan pojav boja med različnimi ekonomsko-političnimi celotami, ki imajo ali zahtevajo akcijski radij ali vplivno področje: in ta boj izhaja iz notra- nje strukture samih držav in je večkrat pogoj njihovega napredovanja, način uresničitve njihove trdnosti« (ibid., 1970, 469). Potemtakem Labriola v svojih sklepanjih ni bil nikakršna izjema med socialisti, nasprotno. V kolikor sledimo govorom in spisom tedanjih vodilnih akterjev socialističnega gibanja ter zapi- snikom socialističnih internacionalnih in nacionalnih kongresov, potem lahko argumentirano zaključimo, da je bilo za večino njih odločanje/dilema – med domovinskimi, to je nacionalnimi interesi ali internacionalizmom, kateremu se je zavezala II. internacionala – nelahka preizkušnja, ki bo imela usodne po- sledice šele v pogojih svetovnega spopada, »velike vojne«. PSI na preizkušnji internacionalizma – stališče do italijansko-turške kolonialne vojne (1911–1912) za Libijo Tako kot je bila na preizkušnji »internacionalizma« nemška socialna demo- kracija v času maroške krize 1905–1906 (Britovšek, 1965, 124–127), se je v podobni situaciji znašla tudi PSI za časa italijansko-turške kolonialne vojne 1911–1912. Imperialno usmerjena italijanska buržoazija je konec 19. stoletja 130 Arturo Labriola (1873–1959) je postal glavni teoretik levega socialističnega revizionizma in revolucionarnega sindikalizma v Italiji. Zagovarjal je, tako kot Sorel, uporabo splošne stavke kot najpomembnejšega revolucionarnega orožja proletariata v boju za njegovo prilastitev produkcijskih sredstev. Skliceval se je na nasilje, kot izvir vseh pravic (Alatri, 1980, 230). 131 Za številčno močno nezaposleno ruralno populacijo juga je bila edina rešitev emigracija v Južno in Severno Ameriko ali v Severno Afriko; leta 1914, ko je imela Italija 35 milijonov prebivalcev, je v tujini živelo od 5 do 6 milijonov Italijanov (Blinkhorn, 1995a, 23–24). Delavska_gibanja_FINAL.indd 125 9.10.2018 14:10:55 126 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih gojila upanje, da bo lahko, zaradi šibkosti Otomanskega imperija, brez boja anektirala Tripolitanijo. V teh težnjah so jo podpirali tudi katoliški krogi, ki so v tem dejanju videli »konec tisočletnih vojn proti islamu«. Toda v ozadju teh ciljev so se skrivali ekonomski in finančni interesi rimske banke ( Banco di Roma) in banke »prijateljev Vatikana«, ki sta v Libijo vložili znatne vsote kapitala. 29. septembra 1911 je Italija objavila vojno Turčiji. V italijanskem ultima- tu sultanu je bilo navedeno, da Italija ne more več trpeti neredov v Tripolitaniji in Cirenajki, hkrati pa želi z zavzetjem obeh provinc132 omogočiti temu oze- mlju »enako blagostanje in napredek kot so jo deležne druge dežele severne Afrike« (Frölich, v Britovšek, 1965, 138). Italijanski socialisti so v časopisju, na zborovanjih in tudi v poslanski zbornici zavzeto razpravljali o tem vojaškem posegu. Hkrati je PSI skupaj z zvezo sin- dikatov pozvala delavstvo v Emiliji, Umbriji in Toskani na 24-urno stavko, do- ločeno za 28. september 1911. Na številnih delavskih zborovanjih in štrajkih so obsodili to vojno kot tipično zavojevalsko in kolonialno. Svoje protivojno razpoloženje pa so demonstrirali tudi železničarji z vrsto sabotaž na železni- cah. Italijanska vojna v Libiji je bila tudi osrednji predmet socialističnega kon- gresa, ki se je kmalu po objavi vojne sestal v Modeni (15.–18. oktober 1911); večina razpravljavcev je obsodila neopravičljivo vojno ter posledično sprejela sklep, da PSI ne bo glasovala za vojne kredite. Vendar sta strankarska poslanca L. Bissolati in I. Bonomi, vodji desnih socialistov, glasovala v poslanski zborni- ci, v nasprotju s kongresnim sklepom, za vojne kredite. Svoj glas 'za' sta opravi- čevala z izgovorom, da je »vojna že v teku in v njo je ljudstvo vpleteno«. Njuno ravnanje je povzročilo val ogorčenja v PSI, kar je sovpadalo tudi s protivojnimi stališči II. internacionale. Druga internacionala zavzame v letih 1911–1912, navkljub globo- kim nesoglasjem, odločna protivojna stališča. Od množičnih de- monstracij, ki jih je organiziral Mednarodni socialistični biro v vseh evropskih prestolnicah 5. novembra 1911 − na dan torej, ko je Italija razglasila priključitev Tripolisa − do velikega baselskega kongresa 24. in 25. novembra 1912, so se vse (ali skoraj vse) socialistične stranke aktivno udeležile protivojnih zborovanj. Prva faza 386-dnevnega vojaškega spopada – v kateri se je italijan- ski ekspedicijski korpus uspel izkrcati v Tripolitaniji in se polastiti 132 Na tem ozemlju, ki je pod suverenostjo otomanskega sultana, živi komaj kakih tisoč italijanskih kolonov, toda ti so zelo dejavni. Ustvarili so predelovalno industrijo ter bančne in trgovske podružnice, zraven pa nadzorujejo ladijske linije. Po ocenah iz leta 1911 vloži Banco di Roma v to deželo kar 5 milijonov dolarjev (Milza, 2012, 698). Delavska_gibanja_FINAL.indd 126 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 127 glavnih obalnih mest (Tripolija, Bengazija, Tobruka) – se je zaključi- la 4. novembra z razglasitvijo priključitve osvojenega ozemlja k Kra- ljevini, ki so jo vsi v Italiji – razen levega socialističnega krila, ki je po zgledu Mussolinija v Romanji močno agitiral proti imperializmu – navdušeno sprejeli (Milza, 2012, 698). Tripolitanska vojna je v bistvu pospešila razcep med levimi in desnimi refor- misti v stranki. Medtem ko je »leva« struja (Arturo Vella, C. Lazzari, Cesare Alessandri, Elia Musatti, A. Balabanova/Balabanoff) branila proletarski značaj gibanja in razredni boj ter nastopala proti oportunističnim tendencam v PSI, to je proti razredni pomiritvi, proti sporazumevanju z buržoazijo ter opušča- nju temeljnih socialističnih ciljev v delavskem gibanju (Balabanoff, 1927, 40), so »desni« reformisti, t. i. integralisti (Bissolati, Bonomi, Cabrini, Podrecca) 'pozabili' na socialistični značaj gibanja, branili so zvezo z buržoazijo, pa tudi podpirali sodelovanje socialistov v meščanskih vladah, zastopali kolonialno politiko ter politiko izkoriščanja, ropanja in iztrebljanja domorodcev. Na kongresu stranke v Reggio Emiliji (7.–10. julij 1912) so se pojavile tri struje: 1. revolucionarna, t. i. maksimalisti z okoli 12.500 glasovi; 2. leva re- formistična struja (približno 9.000 glasov); 3. desno reformistična struja (pri- bližno 2000 glasov). Večinsko podporo na kongresu so dobili maksimalisti, ki so predlagali, da se iz PSI izključijo voditelji desnih reformistov – Leonida Bissolati, Ivanoe Bonomi,133 Angiolo Cabrini, Guido Podrecca in njihova sku- pina, t. i. tripolini 134 –, ker niso priznavali strankino protivojno stališče, temveč so odobravali italijansko-turško vojno ter s svojimi izjavami v poslanski zbornici in izven nje delovali proti strankinim sklepom. Predlog o izključitvi je na kongresu dobil večinsko podporo. Angelica Balabanova, marksistka, vplivna članica PSI in znana osebnost v mednarodnem socialističnem gibanju, ki se je strinjala s predlogom, je opravičila ta sklep stranke: »Če si iz načelnih vzrokov lahko dovolimo izključitev takih mož, ki nam jih druge stranke zavidajo zaradi njihove poštenosti in značaj- nosti, je mogoče pojasniti naš sklep le kot moralno, ne kot oseb- no vprašanje /.../. V vedenju naših štirih tovarišev vidi proletariat 133 I. Bonomi (1873–1951) je leta 1906 objavil delo Le vie nuove del socialismo (Nove poti socializma), prvo italijansko teoretizacijo reformizma. Po izključitvi iz PSI je skupaj z L. Bissolatijem ustanovil reformistično socialistično stranko – Partito Socialista Riformista Italiano (Cortesi, 1971). 134 Majhna skupina reformistov se je odmaknila še nekoliko bolj desno in zavzemala takšna stali- šča, da so jih sopartijci začeli sumničiti patriotizma in podpore libijski vojni. Vodja te skupine je bil L. Bissolati (Grimaldi in Bozzetti, 1983). Delavska_gibanja_FINAL.indd 127 9.10.2018 14:10:55 128 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih prestopek zoper sveto načelo razrednega boja in vero v revolucijo.« Obrnjena k štirim izključnim poslancem je (skoraj vizionarsko) de- jala: »To našo dolžnost moramo izpolniti, toda ne izpolnjujemo je z lahkim srcem. Ker nam je znan zgodovinski pripetljaj, ki je ločil stranko in vas, se lahko zamislimo v vaš položaj in rečemo, da bi lahko prišel dan, ko bi proletariat tudi nam dejal: 'Vi nimate naše ideologije, vi ne zastopate naših koristi, vi niste naš glas; – pojdite!' In mi razumemo, kako tragičen bo tak dan v našem življenju.« Ali je ta ženska znala brati v prihodnost? Saj je že čez dve leti dobila odgovor (Fermi, 1966, 85–86). Tedaj je bil osemindvajsetletni Benito Mussolini, ki je izstopal s svojimi psevdo- revolucionarnimi stališči in gesli ter pripadal skrajnemu levemu krilu maksima- listov (bil je med najbolj militantnimi socialističnimi nasprotniki libijske voj- ne), postavljen za urednika/direktorja strankinega glasila Avanti! (ibid., 87–88). »Mladi smo bili vsi navdušeni nad Mussolinijem, nekaj zato, ker je bil tudi sam razmeroma mlad, nekaj pa zato, ker je razgnal reformiste, in končno tudi zaradi tega, ker so se nam njegovi članki v glasilu Avanti! zdeli močni in revolucionarni,« je precej natančno poročal Mario Montagnana, eden voditeljev turinskega mladinskega (revolucionarno usmerjenega) socialističnega gibanja, kateremu je pripadal tudi mladi Antonio Gramsci (Romano, 1983, 102). Večina v PSI je resda odločno obsojala italijansko kolonialno vojno v Libiji, vendar ji ni uspelo, kljub organiziranju demonstracij, da bi jo preprečila/prekinila. Obdobje naslednjih dveh let je neke vrste uvod v »veliko vojno«, ki so ga za- znamovali delavski štrajki, pretežno ekonomskega značaja (zahteve po višjih mezdah in boju proti draginji) ter socialistične demonstracije, ki so se pravilo- ma krvavo končale. Še posebej je bil odmeven krvavi spopad v Anconi (junija 1914), ki se je razširil po celi državi – La Settimana Rossa (rdeči teden); v njem so sodelovale vse progresivne sile pod vodstvom socialistov.135 (Ne)moč PSI – v primežu svetovnega spopada Ko se 2. avgusta 1914 začnejo sovražnosti med centralnimi in antantnimi sila- mi, italijanska vlada razglasi nevtralnost Italije; ta odločitev nemudoma razdeli tako javnost kot politične stranke. Z nevtralnostjo se leta 1914 strinja velika 135 »Rdeči teden« naj bi imel simbolni pomen – kot uvod v revolucijo, ki pa se ni zgodila, zahvaljujoč »miroljubnim«, »parlamentarnim« tradicijam strankarskega vodstva. V tem kontekstu je potrebno tudi razumeti občudovanje tedaj »revolucionarnega« Mussolinija v krogu torinskega mladinskega socialističnega gibanja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 128 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 129 večina ljudstva, pa tudi najpomembnejše politične formacije.136 Med njimi je mnogo katolikov, ki posnemajo nevtralnost Svetega sedeža in sovražijo pro- tiklerikalno Francijo. Nato socialisti, ki po logiki svojega internacionalizma in ker ne gre, kot v Franciji za obrambo domovine, obsojajo vojno kot impe- rialistično. In nazadnje podpira nevtralno politiko vlade tudi parlamentarna večina, ki predstavlja liberalno buržoazijo. Intervencionisti so bili v manjšini, a dejavni in razdeljeni v dva tokova. Prvi, nacionalistični pod vodstvom Enrica Corradinija (podpirajo ga tudi določeni poslovni krogi), že od nekdaj zago- varja vstop v vojno na strani centralnih sil, ker se jim zdi bistvenega pomena, da Italija ne ostane ob strani, ko se bo odločala usoda Evrope. Zanje je pred- vsem pomembna akcija in ne toliko izbira partnerja. Kasneje se pragmatično odločijo oziroma izberejo antanto zato, ker se jim zdi, da ima dolgoročno gle- dano več možnosti za zmago. Republikanska in radikalna levica ter reformi- stični socialisti imajo drugačne motive. So prepričani iredentisti in iz zvestobe do borbe risorgimenta (torej sovražni Avstriji) menijo, da bodo z intervenci-jo podprli boj francoske demokracije proti avtoritarnima in reakcionarnima centralnima cesarstvoma. Tema glavnima tokovoma se pridruži več različnih skupin: futuristi, nekaj revolucionarnih sindikalistov, majhna demokrščanska skupina in nazadnje disidentski socialisti, ki so navdušeni nad Mussolinijem (Milza, 2012, 700–701). Že omenjeni mladi torinski socialisti se gotovo niso izmaknili suge- stivnemu vplivu mussolinijevstva, ki je v tem smislu pojmovan širše kot pa samo teoretičen in praktičen poskus, kako v modernejšem smislu prenoviti tradicijo italijanske socialistične stranke in gibanja. V tej smeri, kot je pozneje dovolj jasno poudaril Gramsci, so z Mus- solinijem na čelu stopali mladi, ki so v tem času skušali spodbuditi »nov socializem, poln moralne in revolucionarne energije, v katerem ne bi bilo stranke in proletariata, ampak bi bila oba združena v eno samo plamenico, katero bi trdna roka nosila proti cilju /.../«. Mladim revolucionarnim socialistom se je zdelo, da izbruh svetovne vojne potrjuje določena predvidevanja, odpira nove možnosti in vsekakor pripravlja razmere za zorenje razrednega boja, ki naj bi omogočil končni spopad dveh temeljnih bojujočih se sil: na eni strani imperi- alistične kapitalistične buržoazije, na drugi strani pa mednarodnega revolucionarnega proletariata, pripravljenega stopiti na njeno mesto (Romano, 1983, 121–123). 136 Začetek sovražnosti je vzbudil v Italiji in zunaj nje bojazen, da bi obveznosti, zapisane v po-godbah z Nemčijo in Avstro-Ogrsko (Trojna zveza), lahko prisilile Italijo, da se spusti v vojno, ki jo Italijani niso želeli. Delavska_gibanja_FINAL.indd 129 9.10.2018 14:10:55 130 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Svetovni spopad je zaostril ne samo notranja socialna protislovja v državi, am- pak tudi v PSI. Od večjih zahodnoevropskih socialnodemokratskih strank je samo PSI dosledno nastopila proti vojni, še posebej proti vstopu Italije v voj- no ter razglasila »brezpogojno nevtralnost«, čeprav so jo vabili na svojo stran tako nemška socialnodemokratska delegacija, ki sta jo vodila Albert Südekum in Richard Fischer, kot francoski socialisti, ki so to vlogo zaupali Marcelu Cachinu (Britovšek, 1969, 47). Njeno geslo, ki ga je formuliral C. Lazzari: » né aderire né sabotare« (»ne pristopiti ne sabotirati«) še najbolj kaže na centristič- no, pacifistično usmerjenost stranke, hkrati pa čut za ohranitev mednarodne solidarnosti socialistov (Valiani, 1977). Nekaj mesecev pred vstopom Italije v vojno na strani antantnih sil je prišel nepričakovano v Trst vodja nemških sindikatov Südekum, zelo viden in vpliven član strankinega vodstva v Berlinu. Oglasil se je v ure- dništvu lista »Il Lavoratore« (op. dnevnik italijanskih socialistov v Av- striji), povedal, da je na poti v Milan, in izrazil željo, da bi v listu podprli njegovo misijo. V redakciji sva bila tisti čas glavni urednik Angelo Lan- za in jaz (op. R. Golouh). Lanza je bil sijajen polemik in raven, odkrit značaj. Ko je Südekum nehal obširno in resno pojasnjevati, da potuje s svojimi spremljevalci in svetovalci v Italijo, da bi pridobil vodstvo itali- janske socialistične stranke za tezo nemškega strankinega vodstva, naj bi italijansko delavstvo aktivno vplivalo na razvoj dogodkov in podprlo vojno »nemškega ljudstva« proti panslavizmu, sva bruhnila oba hkrati v dolg, nezadržen smeh. Südekum in njegovi spremljevalci so se užaljeno spogledovali. Ko sva prišla spet do sape, sva mu brezobzirno predočila vso nepojmljivo in brezmejno absurdnost njegove nesocialistične misije in mu odkrito svetovala, naj se vrne s svojimi spremljevalci vred takoj v Berlin, da se mu ne bodo smejali še v Italiji. Pa nisva dosti opravila. Südekum je zapustil ogorčen redakcijo in odpotoval kljub temu uvo- dnemu neuspehu svoje »misije« še isti dan v Italijo trdno prepričan, da bo pridobil italijansko delavstvo za vojno »nemškega ljudstva«. Ko se je hudo razočaran vrnil v Berlin, je v svojem poročilu bridko potožil, da bi morala stranka posvetiti večjo pozornost »popularizaciji nemškega socializma v svetu« /.../ (Golouh, 1966, 86–87). Ne bi mogli reči, da je bil ob izbruhu svetovne vojne poleti 1914 italijanski soci- alizem kaj bolj pripravljen kot drugi socializmi v mednarodnih okvirih; gotovo pa je, da se je njegovo dosledno nevtralistično stališče spočetka lahko opiralo na specifični ugodni položaj, ki ga je v prvem obdobju nevtralnosti države omogo- čal obstoj širokih in močnih nevtralističnih tokov v osrčju meščanskih političnih Delavska_gibanja_FINAL.indd 130 9.10.2018 14:10:55 Drugi del 131 skupin pa tudi duh protivojnega odpora, ki je izviral bolj iz tradicionalnega in- ternacionalističnega humanitarnega pacifizma kakor pa iz kakšnega natančnega programa revolucionarnega boja. V tem položaju PSI ni postala žrtev globo- kih preobratov in kriz kakor stranke v drugih deželah, še posebej v Nemčiji in Franciji, in je brez težav obračunala z intervencionističnimi težnjami, ki so prišle na dan v vrstah stranke in gibanja in med katerimi je bila Mussolinijeva izklju- čitev iz PSI prav gotovo najbolj odmevna (Romano, 1983, 122). V razpravi med zagovorniki in nasprotniki vstopa Italije v vojno je bil Mussolini sprva nevtralen;137 v časopisu Avanti! je zagrizeno napadal levičarske interven-cioniste in poudarjal brezpogojno socialistično nevtralnost. Mussolinijev obrat za 180 stopinj se je zgodil jeseni 1914 in je sovpadal s preobrazbo, v kateri je večina italijanskih politikov prešla od »brezpogojne nevtralnosti« k »budni nevtralnosti«; pozneje, ko je minila nevarnost vojskovanja na strani Avstrije in Nemčije, pa celo k politiki vojaške intervencije (v imenu »splošnih interesov domovine«). Če imamo še v vidu, da je bilo frankofilstvo v odgovornih italijan- skih krogih močno zakoreninjeno, potem ne preseneča, da je Mussolini začel propagirati vstop Italije v vojno na strani Francije. 18. oktobra 1914 je v časo- pisu Avanti! objavil članek »Od brezpogojne nevtralnosti k aktivni in dejavni nevtralnosti«, v katerem je zapisal, da socialisti ne morejo ostati neprizadeti opazovalci vojne, temveč naj bodo protagonisti v njej. PSI se ni obotavljala, da ga odpusti kot urednika ter izključi iz svojih strankarskih vrst. Pri tej delitvi in razločevanju, do katerega je prišlo glede vprašanja o italijanskem vstopu v vojno, ali bolje rečeno, o Mussolinijevem pojmu »aktivne in delujoče nevtralnosti«, sta se v skupini mladih torinskih socialistov najbolj izpostavila Angelo Tasca in Umberto Terracini, ki sta bila proti italijanskemu vstopu v vojno, na drugi strani pa Anto- nio Gramsci in Palmiro Togliatti, ki sta ga zagovarjala. Seveda pa je potrebno Gramscijevo opredelitev razumeti širše, kot njegov duhov- ni odpor (če citiramo Tasca): »do skrajno povprečne intelektualne ravni strankine protiintervencionistične propagande ter površne in ohlapne gonje stranke za absolutno nevtralnost« (ibid., 128). Politika nevtralnosti in protivojno stališče sta zagotovo omogočili PSI aktivnej- šo, posredniško vlogo med posameznimi socialnodemokratskimi in socialistič- nimi strankami ter v organizacijskih strukturah mednarodnega socialističnega 137 Z njegovimi socialističnimi idejami o internacionalizmu in antimilitarizmu je bila združljiva le nevtralnost kot njihova praktična posledica, obenem pa mu vzgojeni patriotizem (v duhu risorgimenta) ni dal niti pomisliti, da bi se Italija zapletla v vojno kot zaveznica Avstrije (Fermi, 1966, 101). Delavska_gibanja_FINAL.indd 131 9.10.2018 14:10:56 132 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih gibanja, s prvenstvenim ciljem, da ustavi vojno. Najprej je prišlo do srečanja švicarskih in italijanskih strankarskih predstavnikov v Luganu (27. septembra 1914), kjer so obravnavali novonastali položaj v svetu, obsodili vojno kot re- zultat »imperialistične politike velikih držav«, pozvali mednarodni proletariat v boj za mir in sprejeli resolucije, ki naj bi vodile k obnovitvi mednarodne socialistične asociacije. V resolucijo o vojnem vprašanju so vključili tudi ne- katere Leninove »Teze o vojni«, zavrnili pa njegov predlog o organiziranju in vodenju socialistične propagande za preobrazbo imperialistične vojne v dr- žavljansko. Na konferenci je prevladovalo prepričanje, da je mogoče ohraniti Internacionalo s pomočjo njenega izvršnega organa (ISB). Posledično je predsedstvo švicarske socialistične stranke 2. oktobra 1914 po- zvalo ISB, da skliče mednarodno socialistično konferenco, na kateri bi poiskali izhod iz svetovnega vojnega spopada. Njihov predlog ni naletel na večje ra- zumevanje, saj so si bili interesi nacionalnih socialističnih strank preveč na- sprotujoči. Še več, z izbruhom vojne se je poznani idejni diferenciaciji med socialisti (grupiranje na desnico, center, levico) pridružila še nova, politična (grupiranje socialistov antantnih, centralnih in nevtralnih držav), kar vodi k zaključku, da je bila realna moč pa tudi enotnost socialističnega gibanja pred vojno daleč precenjena. Primerjalno gledano, sta si bila tabora levice in centra dokaj enotna v oceni, da je svetovna vojna posledica imperialističnih nasprotij. Različnost njunih pogledov se je pokazala v oceni perspektive Internacionale (prenovitev stare ali ustanovitev nove Internacionale), kot tudi v oceni mo- žnosti preobrazbe imperialistične vojne v državljansko; center se je zavzemal za mir in v nasprotju z levico kategorično zavračal delovanje v smeri revo- lucionarnih družbenih pretresov. V nasprotju z levico in centrom je desnica podprla imperialistično vojno in vojne interese svojih, nacionalnih buržoazij; internacionalistična načela je podredila interesom vladajočih razredov; vojno je ocenjevala in prikazovala kot »obrambo domovine« ter pozivala na »drža- vljanski mir« in na oblikovanje »enotne nacionalne fronte«. Socialisti nevtralnih držav so, kljub neuspešnim poskusom, nadaljevali z aktiv- nostmi. Oddino Morgari, sekretar PSI v italijanskem parlamentu, je 18. febru- arja 1915 razpravljal s švicarsko stranko o sklicu konference socialistov nevtral- nih držav; italijanski predlog so Švicarji sprejeli in 26. februarja 1915 predlagali vsem strankam, ki so bile priključene ISB, tri sestanke: 1. konferenco nevtralnih držav, 2. zasedanje razširjenega ISB, na katerem bi sodelovale tudi stranke voj- skujočih se dežel, in 3. ločeno srečanje socialističnih strank iz vojskujočih se de- žel. Njihovo dolgotrajno dopisovanje z ISB je pokazalo, da ni mogoče pričako- vati, da bo Biro sklical konferenco. Švicarji so zato 22. aprila 1915 sami povabili socialiste nevtralnih držav na konferenco v Zürich, ki naj bi se začela 30. maja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 132 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 133 Še predtem je Morgari aprila 1915 (po naročilu italijanske in švicarske so- cialistične stranke) odpotoval v Francijo in Anglijo z namenom, da pridobi tamkajšnje socialiste za sodelovanje na mednarodni konferenci socialistov iz nevtralnih in vojskujočih se dežel. Njegova misija je spodletela, saj francoski in angleški (»antantni«) socialisti niso hoteli sodelovati na konferenci, ki bi vključila tudi nemške socialiste. Zato je predsedstvo PSI na seji 15. maja 1915 v Bologni dalo novo pobudo za sklicanje mednarodne socialistične konference (»kraj bi določili pozneje«), na kateri naj bi sodelovale vse socialistične stran- ke oziroma njihove sekcije kot tudi vse delavske organizacije, ki se strinjajo z naslednjimi izhodišči: da se borijo proti državljanskemu miru, da se zavzemajo za razredni boj ter so pripravljene boriti se − na osnovi vzajemne mednarodne akcije − za neposreden cilj, ki ne pozna niti nasilnih akcij niti spreminjanja državnih meja proti volji ljudstva. Toda doslednost PSI ni dolgo trajala; že ob vstopu Italije v vojno na strani antante (23. maja 1915) je reformistični del PSI s Turatijem na čelu zahteval tako sodelovanje z buržoazijo (v imenu »splošnih interesov domovine«) kot tudi korekcijo italijanskih državnih meja (prisvaja- nje novih teritorijev).138 Takšno stališče znotraj vodstva PSI je, podobno kot drugod v Evropi, povzročilo proces diferenciacije na tri struje − desnico (soci- alšoviniste), center (socialpacifiste),139 levico (revolucionarje) − in s tem oslabilo moč in vpliv stranke na domače politično dogajanje in družbeno razpoloženje. Razcepljenost stranke je povzročila zbeganost in dezorientacijo delavskih množic, ki so z nesimpatijami sprejele vojno. Svoje nestrinjanje so izražale sko- zi vrsto majhnih štrajkov in spopadov, ki − v pogojih dezorganiziranosti, brez enotnega vodstva in jasnih ciljev − niso mogli prerasti v širše revolucionarno gibanje. V dani situaciji je bila PSI, zaradi načelnosti, prisiljena podati izjavo (23. maja 1915), da se ne more udeležiti konference socialistov nevtralnih dr- žav, napovedane za 30. maj 1915 v Zürichu, z dnevnim redom »Akcija socialne demokracije nevtralnih dežel za mir«. 138 Ponovno se je potrdilo, da politika PSI prvenstveno sledi nacionalnim interesom italijanske države in posledično na svojstven način vseskozi dokazuje zvestobo idealom risorgimenta, ki se je dejansko zaključil po prvi svetovni vojni s priključitvijo ozemlja današnje dežele Trentinsko - Zgornje Poadižje in dela Furlanije - Julijske krajine. 139 V ta krog se umešča Turati, ki je trdno vztrajal v svojih miroljubnih/pacifističnih stališčih in je tako mnogo prispeval, da je PSI v letih 1914 in 1915 dosledno nastopila proti vojni. Vsekakor pa Turati nikoli ni uvidel možnosti, da bi se t. i. pasivni pacifizem PSI lahko spremenil v aktivno iniciativo, da bi se imperialistična vojna spremenila v državljansko vojno (to je prepoznal Giacomo Matteotti, poznejši sekretar Partito Socialista Unitario /Enotne socialistične stranke/, ki so ga ubili fašisti leta 1924). V povojnem obdobju je Turati zavzel nedvoumno stališče proti sovjetski revoluciji in proti leninizmu, hkrati pa se je moral kot antifašist zateči v tujino, v Pariz (Alatri, 1980, 229). Delavska_gibanja_FINAL.indd 133 9.10.2018 14:10:56 134 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Kljub razcepu je večina italijanskih delavcev/socialistov, ki so delovali na te- renu, še naprej ostala zvesta svojim protivojnim in internacionalističnim sta- liščem. Že na seji 18. junija je predsedstvo PSI ponovno pretehtalo resolucijo z dne 15. maja »o sklicanju socialistične konference« in jo po daljši obravnavi soglasno potrdilo, hkrati pa zadolžilo Angelico Balabanovo, da vodi priprave za konferenco socialistov. Sklep italijanske socialistične stranke je tako omo- gočil sklic prve mednarodne socialistične konference (predstavnikov revolu- cionarne levice in pacifističnega centra), ki je potekala od 5. do 8. septembra 1915 v Zimmerwaldu, vasici pri Bernu.140 Z vključitvijo in sodelovanjem v zimmerwaldskem gibanju, ki najbolje ilustrira razpoloženjsko stanje in stopnjo revolucionarne pripravljenosti znotraj socialnodemokratske protivojne opozicije, je PSI ponovno potrdila zvestobo načelom internacionalizma.141 *** Vpogled v delovanje PSI od ustanovitve dalje pritrjuje sklepu, da je stranka vse- skozi prednostno sledila nacionalnim interesom italijanske države ter posledič- no prej potrjevala svojo zvestobo idealom risorgimenta kot internacionalističnim načelom mednarodnega socialističnega gibanja. Zato se lahko le deloma strinjamo z dokaj splošno in premalo kritično oceno večine avtorjev, ki pacifistič- no naravnanost PSI utemeljujejo z njeno internacionalno solidarnostjo, to je z razglasitvijo »brezpogojne nevtralnosti« ob izbruhu vojne. Zagotovo se z njo ne da pojasniti in utemeljiti nepričakovanega zasuka PSI ob vstopu Italije v vojno. Hkrati ne gre spregledati, da ta pacifistična naravnanost PSI nosi oznako »pa- sivni pacifizem«, ki ohranja, v nasprotju s sklepi II. internacionale, državljanski mir v pogojih vojne. V primeru PSI ni čutiti samo odsotnost njene aktivne iniciative, pač pa tudi odsotnost za tisti čas aktualnih teoretskih del in polemik o značaju imperialistične vojne, o njeni preobrazbi v državljansko vojno, o per- spektivi II. internacionale po vojni itn., kot je bil to primer v nemški socialni demokraciji (K. Kautsky, R. Luxemburg, K. Liebknecht idr.). Ta manko bo PSI nadoknadila v naslednjih letih z A. Gramscijem, bleščečim teoretikom tedanje italijanske družbene misli, ki je krepko presegel nacionalne okvire. 140 Na konferenci je sodelovalo 38 socialističnih delegatov iz 11 držav: Švice, Romunije, Italije, Rusije, Francije, Nizozemske, Nemčije, Bolgarije, Poljske ter Skandinavije (Švedske in Norve- ške). PSI so zastopali: C. Lazzari, Giuseppe Modigliani, O. Morgari in Giacinto Serrati ter A. Balabanova kot organizator in sekretar konference. 141 Kar zadeva večino PSI, se v zimmerwaldskem gibanju ni oprijela Leninove usmeritve k spodbujanju takšnega razvoja, ki naj bi prinesel lastni državi vojaški poraz. Delavska_gibanja_FINAL.indd 134 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 135 Pogledi socialistične levice na svetovno vojno, Internacionalo in revolucijo Robert Grimm je udeležence zbral – bilo nas je 38 – v Narodnem domu v Bernu in nas dal nato prepeljati s štirimi vozovi v vasico Zimmerwald, oddaljeno od Berna deset kilometrov. /.../ Delegati smo se šalili, da so se lahko pol stoletja po ustanovitvi I. internacionale vsi internacionalisti spravili v štiri vozove. Toda v tej šali ni bilo skepticizma. Zgodovinska nit se pogosto pretrga. Tedaj je treba zavezati nov vozel. Prav to smo storili v Zimmerwaldu (septembra 1915). Lev Trocki (1930) Svetovna vojna je povzročila globok in nenadejan zasuk v razvoju celotnega evropskega socializma, hkrati pa tudi razgalila vso nemoč II. internacionale, ki je kapitulirala pred zgodovinsko nalogo: ohraniti svetovni mir. Institucija se je pokazala kot popolnoma neučinkovita; v ospredje so stopile opozicije nacional- nega značaja, za katere so napačno sklepali, da so bile deloma presežene. V ime- nu marksizma so se uveljavile nasprotujoče si razlage o razvoju kapitalističnih družb in stranke so se obširno integrirale v vladajoče družbe. Vojna naj bi bila seveda nosilec revolucije in ne samo smrti: revolucionarni marksisti so imeli zgodovinsko gledano prav. Toda julija 1914 ni nihče naredil koraka k tej per- spektivi. Na zadnjem srečanju Mednarodnega socialističnega biroja /ISB/ 29. in 30. julija v Bruslju so izjave udeležencev nihale med relativnim zaupanjem v vlade in popolno zmedenostjo (Reberioux, 1986, 786). Večina socialističnih strank je namreč podpirala vojne napore lastnih dežel: odtod sta izvirala tista izguba ugleda, ki jo je utrpela socialistična politika, ter kasneje razcep v gibanju, ki je bilo vse dotlej organizacijsko enotno (Reiman, 1986, 68). Drugo internacionalo (1889–1914), mednarodno organizacijo socialističnih in delavskih strank, so – vse do poraza in poloma v letu 1914 – njene notranje struje (desnica, center pa tudi levica) razumeli kot mednarodni forum, prime- ren za reševanje občih problemov evropskega delavskega gibanja. Četudi so obstajala principialna nesoglasja in spori glede taktike, posebno med radikal- nimi marksisti (levi) in revizionisti (desni), niti Lenin niti ostali predstavniki marksistične levice v evropski socialni demokraciji niso nikdar postavljali zah- teve, da se Internacionala zamenja z neko boljšo in primernejšo organizacijo. Šele z izbruhom svetovne vojne (1914) je Internacionala, potem ko je dokazala svojo življenjsko nesposobnost, v svojem vsebinskem in oblikovnem pome- nu dospela v središče kritike levice. Od tedaj dalje se je odprl proces globlje Delavska_gibanja_FINAL.indd 135 9.10.2018 14:10:56 136 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih socialnopolitične diferenciacije v evropskih socialnodemokratskih strankah, posebno med reformistično večino in manjšinsko marksistično levico. Leve sile, ogorčene nad kapitulacijo vodstev svojih strank in opustitvijo internacionalne solidarnosti v korist vojne politike nacionalnih vlad, organizirajo opozicijsko dejavnost, ki s februarsko in oktobrsko revolucijo v Rusiji (1917) dobiva vse močnejšo spodbudo. Desne sile, večina uradnih vodstev socialnodemokratskih strank (t. i. socialni patrioti), se postavijo na stran vojne politike »svoje« naci- onalne buržoazije in izgubijo vsako zvezo s principi samostojne politike dela- vskega razreda. Srednja struja, centristična (t. i. socialni pacifisti), ki je predstavljala pretežen del socialističnih strank, obsoja politiko vodstev in se ponekod tudi organizacijsko izdvaja, vendar se ne odloča za pot samostojne revolucio- narne akcije. V okviru razprav na mednarodnih konferencah socialistov med vojno so se izoblikovali različni pogledi na značaj svetovne vojne in možnosti njene preobrazbe v svetovno proletarsko revolucijo kot tudi različna stališča do perspektiv bodoče organiziranosti proletariata na mednarodni ravni. Ta proces idejne diferenciacije se je v končni fazi zaključil s politično polarizacijo znotraj delavskega in socialističnega gibanja – na levico, desnico in center –, ki se je po véliki vojni manifestiral v organizacijski delitvi na komuniste in socialiste, tako v nacionalnem kot internacionalnem pogledu. Leninova ocena vojne in Internacionale Lenin je v članku »Vojna in ruska socialna demokracija« (ID-II/1949, 369– 377), ki ga je napisal pred 11. oktobrom 1914, obravnaval značaj vojne z mar- ksističnega stališča; med drugim je poudaril: Izbruhnila je evropska vojna, ki so jo desetletja pripravljale vlade in buržoazne stranke vseh dežel. Povečano oboroževanje, skrajnje zao- stren boj za tržišča v obdobju najnovejšega imperialističnega stadija v razvoju kapitalizma razvitih dežel in dinastične koristi najbolj za- ostalih, vzhodnoevropskih monarhij – vse to je neizogibno moralo pripeljati do te vojne in je tudi pripeljalo. /.../ Dolžnost socialne demokracije je predvsem, da pokaže ta pravi po- men vojne in neusmiljeno razkrinka laž, sofizem in »patriotske« fra- ze, ki jih v obrambo vojne razširjajo vladajoči razredi, veleposestni- ki in buržoazija. /.../ Z občutkom globoke bolečine v duši moramo ugotoviti, da socialistične stranke najpoglavitnejših evropskih dežel te svoje naloge (op. ohraniti svetovni mir) niso izpolnile, obnašanje voditeljev teh strank – posebno nemške stranke – je blizu odkritega Delavska_gibanja_FINAL.indd 136 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 137 izdajstva stvari socializma. V trenutku največjega svetovnozgodo- vinskega pomena si večina voditeljev današnje, II. socialistične in- ternacionale (1889–1914) prizadeva, da bi socializem zamenjali z nacionalizmom. Zaradi njihovega obnašanja se delavske stranke teh dežel niso postavile po robu zločinskemu obnašanju vlad, mar- več so poklicale delavski razred, naj uskladi svoje stališče s stališčem imperialističnih vlad. Voditelji internacionale so zagrešili izdajstvo do socializma, ko so glasovali za vojne kredite in postavljali šovini- stična (»patriotična«) gesla buržoazije »svojih« dežel ter zagovarjali in branili vojno, stopali v buržoazne vlade vojskujočih se dežel itd., itd. Najvplivnejši socialistični voditelji in najvplivnejši organi socia- lističnega tiska današnje Evrope zastopajo buržoaznošovinistično in liberalno, nikakor pa ne socialistično stališče. Za to sramotenje soci- alizma so odgovorni predvsem nemški socialni demokrati, ki so bili najmočnejša in najvplivnejša stranka II. internacionale. Ni pa mo- goče opravičiti tudi francoskih socialistov, ki prevzemajo ministrska mesta v vladi142 prav tiste buržoazije, ki je izdajala svojo domovino in se povezovala z Bismarckom, da bi zadušila (pariško) Komuno /.../. Mnogi strankarski prvaki, predstavniki desnice, ki so zasedali vodilna mesta v nacionalnih socialnodemokratskih strankah in Internacionali, so ob izbruhu vojne sprejeli ministrska mesta v vojnih vladah; v novih vlogah so si prizade- vali prekrojiti pred vojno sprejeta stališča Internacionale do vojnega vprašanja ter vplivati na njeno nadaljnje politično delovanje. V tem smislu si je belgijski socialist Émile Vandervelde, minister v vladi »nacionalne obrambe« in pred- sednik ISB, z vsemi silami prizadeval, da bi pridobil tudi socialiste nevtralnih dežel »za stvar antante« v njenem boju proti centralnim silam. V telegramu ruskim socialistom je apeliral na boljševiško in menjševiško socialnodemo- kratsko dumsko frakcijo, naj poskrbita, da se bo ruska vlada z vso odločnostjo borila na strani antante proti Nemčiji.143 142 Ne gre za nov pojav, saj je Alexandre Millerand, voditelj francoske federacije neodvisnih socialistov, vstopil že leta 1899, kljub prepovedi svoje stranke, v meščansko vlado kot minister za trgovino in industrijo, v vlado, v kateri je sedel kot vojni minister tudi krvnik Pariške komune (1871) general Gaston Galliffet. Med socialisti je ta korak izzval ostro reakcijo. Millerandizem ( ministerializem) je postal praktična politika reformizma socialne demokracije. 143 Vandervelde je pisal, da vidi ne v porazu Nemčije, ampak pruskega junkerstva, vprašanje življenja in smrti. /.../ Uničenje Belgije, poraz Francije in Anglije ter zmagoslavje nemškega militarizma bi pomenilo veliko in trajno oviro za napredek človeštva. /.../ Demokrati, republikanci in socialisti Belgije, Anglije in Francije, so se odločili, da z vsemi silami preprečijo to katastrofo. Vanderveldejev poziv sta obe frakciji praktično zavrnili na zasedanju državne dume (8. avgusta 1914), z glasovanjem proti vojnim kreditom in vojni (Britovšek, 1969, 39). Delavska_gibanja_FINAL.indd 137 9.10.2018 14:10:56 138 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Oba ključna dogodka, tako začetek svetovne vojne kot zlom II. Internacionale, sta izzvala velike pretrese v vrstah evropske marksistične levice in vzpodbudila iskanje novih poti. Do najbolj korenitega zasuka politične misli je prišlo z Leninom; med vojno so se odnosi med njim in večino v evropski socialni de- mokraciji sprevrgli v oster političen boj, neredko tudi osebne narave (Reiman, 1986, 68–69). Vse do leta 1914 so boljševiki poudarjali, da ne želijo »ustvariti svoje lastne usmeritve v socializem«; sprejemali so enoten vzorec socialnode- mokratske stranke za vse dežele, razen za carsko Rusijo, kjer zakonske pa tudi družbene razmere niso omogočale razmaha delavskega gibanja v »širino«, po vzorcu zahodnoevropske socialne demokracije. Ob začetku svetovne vojne je Lenin spričo razpada II. internacionale in še posebej potem, ko so nemški socialni demokrati podprli vojno, začrtal obrise nove zvrsti stranke v mednarodnih razsežnostih, stranke, ki naj bi posnema- la boljševiško (Johnstone, 1986, 310). V »Tezah o vojni« (napisal jih je ta- koj po prihodu iz Galicije /Poronina/ v Bern, 5.–6. septembra 1914)144 je kot prvi razvil osnovne misli o taktiki stranke v boju proti »evropski in svetovni buržoazno-imperialistično-dinastični vojni«. Večini voditeljem II. interna- cionale145 je očital, da so s svojim vedenjem pripravili idejnopolitični polom Internacionale s tem, da so odklanjali socialistično revolucijo in jo nadomeščali z buržoa- znim reformizmom; s tem, da so odklanjali razredni boj, ki se mora v določenih trenutkih nujno spremeniti v državljansko vojno, in so na- mesto tega oznanjali sodelovanje razredov. /.../ V boju proti vodite- ljem sedanje Internacionale, ki so izdali socializem, se moramo nujno 144 Teze je Lenin predložil na posvetovanju skupine boljševikov v Bernu 6. ali 7. septembra; udeleženci so jih sprejeli z manjšimi dopolnitvami (uvod) in novim naslovom: »Naloge revolucionarne socialne demokracije v evropski vojni« ter s podpisom 'Skupina socialdemokratov, članov RSDDP'. »Nove« teze so nato krožile med ruskimi organizacijami v tujini; preko švicarskih socialnih demokratov so bile poslane tudi na italijansko-švicarsko socialnodemokratsko konferenco, ki je bila 27. septembra 1914 v Luganu (nekatere postavke »Tez« so bile vnesene tudi v resolucijo o vojnem vprašanju, ki jo je sprejela konferenca). V oktobru 1914 so »Teze« dospele tudi v Rusijo, kjer so bile obravnavane v večjih partijskih organizacijah in odobrene s strani CK v Rusiji. Ko je Lenin prejel vest, da so »Teze« v Rusiji odobrene, jih je predelal v »Manifest CK RSDDP – Vojna in ruska socialna demokracija«, natisnjeno 1. novembra 1914 (ID-II/1949, 369–377). 145 Srbski socialist Dragiša Lapčević je imel že v letih pred izbruhom svetovne vojne dokaj negativno mnenje o voditeljih II. internacionale. Imenoval jih je »proletarski vojvode in knezi«, ki so zastrupljeni z ambicijami, da postanejo »ugledni politiki« ter vodijo »veliko politiko«; ti ljudje se vedejo kot monarhi, ki so se dokončno ločili od delavcev. Zaradi tega je že leta 1910 pričakoval, da bo Internacionala – v najusodnejšem trenutku – izdala interese delavcev. Delavska_gibanja_FINAL.indd 138 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 139 sklicevati na revolucionarno zavest delavskih množic, ki na svojih plečih nosijo vsa bremena vojne; nadalje propagirati moramo gesla o nemški, poljski, ruski in drugih republikah, vzporedno s preobli- kovanjem vseh samostojnih držav Evrope v republikanske Združene države Evrope (op. seveda na socialistični družbeni ureditvi). /.../ Ta polom je treba odkrito priznati in doumeti njegove vzroke, da bomo lahko gradili novo, trdnejšo socialistično združenje delavcev vseh dežel. /.../ Polom II. internacionale je polom oportunizma, ki so mu bile posebnosti minule (t. i. 'mirne') zgodovinske epohe dale podlago in ki je v zadnjih letih dejansko zavladal v Internacionali. /.../ Nujno potrebno izkoriščanje buržoaznega parlamentarizma in buržo- azne legalnosti so spreminjali v malikovanje te legalnosti in pozabljali, da so v razdobju kriz ilegalne oblike organizacije in agitacije obvezne. /.../ Ne moremo izpolniti nalog socializma v sedanjem času, ne more- mo uresničiti dejanske internacionalne združitve delavcev, če odločno ne obračunamo z oportunizmom in če ne razjasnimo množicam, da je njegova polomija neizbežna. /.../ Proletarska Internacionala ni in ne bo propadla. Delavske množice bodo preko vseh ovir ustvarile novo internacionalo. Sedanje zmagoslavje oportunizma ne bo dolgotrajno. Leninova kritika socialnega patriotizma ni bila le notranja (ruska) boljševiška zadeva, temveč je vse bolj dobivala mednarodni pomen, predvsem z zahtevo, da je »treba zbrati sile za novo, III. internacionalo, ki bo očiščena oportunizma«. Seveda pa se je mednarodnemu socialističnemu gibanju zastavljalo vprašanje, na katere sile naj se opre bodoča – »nova« internacionala, saj se je večina socia- lističnih strank izrekla za obrambo meščanske države in za državljanski mir.146 Aktiviranje socialistične levice Stališče do vojne bo odtlej postalo kriterij, po katerem se bodo opredeljevali toko- vi v mednarodnem delavskem gibanju. Lenin, ki je zagovarjal kot edino možnost za vzpostavitev mednarodne borbene enotnosti proletariata – popolni razcep z II. in ustanovitev III. internacionale, je skušal med evropske socialistične stran- ke razširiti boljševiške dokumente in je porabil nemalo moči, da bi mu osebno ali pa preko sodelavcev uspelo navezati stike s posamezniki in skupinami, ki so 146 Dosledni v izpolnjevanju protivojnih stališč, sprejetih na socialističnih kongresih Internacionale, so bili: ruski boljševiki in menjševiki, srbski socialisti in bolgarski levi socialisti /t. i. »tesni«/ ter določen čas tudi vodstvi britanske neodvisne delavske stranke /ILP/ in italijanske socialistične stranke /PSI/. Delavska_gibanja_FINAL.indd 139 9.10.2018 14:10:56 140 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih nasprotovali vojni z levih stališč. Postopoma je ustvaril zveze s socialisti, ki so delovali v Italiji, Švici, v skandinavskih deželah, v Nemčiji, na Nizozemskem, v Franciji, Veliki Britaniji, Združenih državah, v Bolgariji in na Poljskem (Reiman, 1986, 71). V tem cilju je bilo v letih 1914 do 1917 Leninovo angažiranje v emi- graciji osredotočeno na oblikovanje novega idejnega in organizacijskega jedra ruskih in evropskih socialnih demokratov/internacionalistov; prežemalo jih je troje osnovnih idej: vojna, Internacionala in revolucija. Temeljni okviri bodoče III. internacionale se oblikujejo in nastajajo v kontekstu Leninovih teoretičnih naporov, da kritično obvlada zgodovinsko vsebino imperialistične vojne v vseh njenih idejnih in taktičnih konsekvencah (KI, I/1981, xiv). Ideja nove marksistič- ne in revolucionarne internacionale, ki jo je predstavil v oktobru 1914, ko ugo- tavlja, da je Internacionala mrtva: »Naj živi oportunizma osvobojena proletarska Internacionala!«, je pri Leninu prisotna vse do njene ustanovitve.147 S svojimi kritikami in analizami zloma Internacionale se Leninu pridružu- je vrsta evropskih socialističnih levičarjev. Med njimi je bila R. Luxemburg med prvimi, ki je izrazila potrebo po prenovitvi Internacionale. V pismu bel- gijskemu socialistu in sekretarju MSB Camillu Huysmansu (10. novembra 1914) je zapisala: »Polom Internacionale je prav tako popoln, kakor je strašen! Uprimo se vsaj poskusom nadomestiti jo z burko in s prevaro. Mislim, da jo bomo lahko obnovili šele po strogi in odkriti kritiki storjenih izdajstev, torej po vojni« (Luxemburg, 1963, 191). Še prodornejša je bila v članku »Prenovitev Internacionale« (1915 [2000]), v katerem je ne samo ugotavljala zlom nemške socialne demokracije in z njo Internacionale, marveč je tudi obsodila zagovor vojne in kritizirala Kautskega kot »teoretika močvirja«: Kautsky je v brošuri Die Internationalität und der Krieg (1915) sku- šal opravičiti glasovanje socialnodemokratske frakcije za vojne kre- dite v parlamentu; pri tem se je skliceval na Marxove in Engelsove ocene ruskega carizma iz leta 1848.148 Zatrjeval je, da značaja vojne ni mogoče ugotoviti, ker vojna ni izbruhnila v normalni obliki: »/.../ sicer bi države formulirale svoje zahteve, napovedale vojno, potem pa mobilizirale svoje sile. Tokrat ni bila objavljena mobilizacija zavoljo vojne, temveč vojna zavoljo mobilizacije, zato bo ugotovitev, kakšni so cilji vojne, odvisna od njenega izida.« O imperialističnem značaju vojne Kautsky ne govori. Reformistična koncepcija se je kazala tudi v 147 Leninova odločilna vloga v naporih za ustanovitev nove internacionale do zdaj ni bila zanika-na v celokupni kominternski literaturi. 148 »To nasprotovanje do Rusije, dežele vzhodnega barbarstva, ognjišča kontrarevolucije, so podedovali njuni nasledniki in še posebej nemški socialni demokrati« (Reberioux, 1986, 759). Delavska_gibanja_FINAL.indd 140 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 141 njegovi zgodovinski oceni Internacionale: »Svetovna vojna cepi soci- aliste na različne tabore, in to pretežno na različne nacionalne tabore. Internacionala ni sposobna, da bi to preprečila. To pomeni, da v vojni ni učinkovito orožje, v svojem bistvu je mirovni instrument. Njena ve- lika historična naloga je boj za mir, razredni boj v miru« (ibid., 38–39). Nadalje je zapisala, da je bila njegova teorija le »dekla uradne prakse« socialno- demokratske stranke ter z ostro kritiko razkrivala apologetsko naravo njegovih razlag, da med vojno razredni boj preneha;149 Zahtevala je, da marksizem socialne demokracije preseže kontemplativno-interpretativni odnos do stvarnosti in da socialistično gibanje razvije poleg prvega elementa (razumevanje obstoječega) v marksizmu tudi drugega: »dejavno voljo, da zgodovino ne samo razume, ampak jo ustvarja« (Luxemburg, GeW-4/2000, 31). Z zaostritvijo zgodovinske alterna- tive – ali imperializem ali socializem? – ter zahtevo po odločni samokritiki proletariata je R. Luxemburg v tem svojem spisu opredelila nekatere bistvene ideje, ki jih je natančneje in obsežneje obdelala v svojem poglavitnem delu, ki ga je napisala med prvo svetovno vojno in proti njej, v Krizi socialne demokracije (1916), objavljenem pod psevdonimom Junius (1977, 551–687). Delo s pretresljivo sli-kovitostjo opisuje barbarstvo, v katero je svet pahnila vojna, razkriva dolgoročno ozadje imperialističnih nasprotij, ki so ob odločilnem deležu nemškega imperia- lizma sprožila svetovni spopad, biča zlom in padec nemške socialne demokracije in Internacionale sploh, zahteva samokritiko socialne demokracije in proletariata ter izzveni v obsodbo vojne, militarizma in imperializma. Lenin je cenil pa tudi veliko pričakoval od protivojne dejavnosti nemške levice,150 saj so bila opozicio- nalna gibanja v drugih vojskujočih se deželah dokaj šibka (npr. v Franciji, Avstriji, Madžarski, Angliji) in so se gibala pretežno v pacifističnih okvirih. Podoben položaj je bil tudi v nevtralnih državah, kjer so bili socialisti prav tako razočarani nad nemočjo Internacionale, hkrati pa izpostavljeni socialnošovinistič- nim tokovom vojskujočih se dežel. Na ene je vplivala propaganda nemške soci- alne demokracije, drugi pa so prišli pod vpliv francoskih in belgijskih socialistov. 149 »Rosa Luxemburg ima prav, da Kautsky predstavlja klečeplazca, servilnega pred strankino večino, pred oportunizmom. Nič na svetu ni sedaj bolj nizkotno in nevarno ideološki neodvisnosti proletariata kot to umazano samozadovoljstvo in gnusno licemerje Kautskega, ki želi zakriti, zabrisati in pomiriti rastočo zavest delavcev s sofizmi in domnevno učenim besedičenjem. Če bo Kautsky v tem uspel, bo postal glavni predstavnik buržoazne gnilobe v delavskem gibanju«, je zapisal Lenin v pismu boljševiškemu funkcionarju Aleksandru Šljapnikovu, 27. oktobra 1914 (https://www.marxists.org/archive/lenin/works/cw/pdf/lenin-cw-vol-35.pdf). Šljapnikov, ki je bil nastanjen v Stockholmu, je skrbel za zveze Lenina z Rusijo. 150 14. novembra 1914 je zapisal Šljapnikovu: »Levica med Nemci se je pričela gibati: če pride pri njih do razcepa, tedaj je Internacionala morda lahko rešena gnilobe« (https://www.marxists. org/archive/lenin/works/cw/pdf/lenin-cw-vol-36.pdf). Delavska_gibanja_FINAL.indd 141 9.10.2018 14:10:56 142 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Postopoma se je oblikovalo protivojno razpoloženje, ki pa ni prešlo pacifističnih okvirov. Npr. sekretar švicarske socialnodemokratske stranke Robert Grimm je pravilno ocenjeval svetovno vojno kot posledico imperializma, ki ga je ostro za- vračal, presenetile pa so ga revolucionarne konsekvence, ki jih je Lenin povzemal iz mednarodne politične situacije; za Leninove revolucionarne poglede se ni ogrel. Med maloštevilnimi opozicijskimi skupinami je bila odmevnejša le holandska levica, t. i. tribunisti, imenovani po časopisu De Tribune.151 Njihova člana Anton Pannekoek in Hermann Gorter v svojih spisih in člankih152 prav tako ugotavljata zlom stare Internacionale in poudarjata potrebo po organiziranju na novi osnovi: »Če želijo voditelji Internacionale, ki so jo uničili oportunisti in Kautsky, da se ponovno zberejo in poskusijo 'zalepiti' razpoke – naj vedo, da to nima nobenega smisla,« je nedvoumno zapisal Pannekoek oktobra 1914 v glasilu švicarske so- cialne demokracije Berner Tagwacht. Tudi Lev Trocki, ki je tedaj s centrističnih pozicij postopoma prehajal na internacionalistične, je razgalil svoje poglede v brošuri Vojna in Internacionala (1914).153 V njej je ostro napadel nemško socialno demokracijo, ki je trdila, da izpolnjuje hohenzollernska Nemčija v boju proti carizmu – žandarju Evrope – napredno vlogo. »V našem boju proti carizmu ne poznamo nikakega vojnega premirja, ne iščemo in ne bomo iskali nikake pod- pore pri habsburškem ali hohenzollernskem militarizmu. /.../ Cilj socialistov mora biti demokratičen mir brez aneksij in vojne odškodnine, omogočiti mora samoodločbo narodov« (ibid., 62). Nemški socialni demokraciji je Trocki priznal zasluge v preteklosti, toda njeno ravnanje ob izbruhu vojne je obsojal; odre- kel ji je pravico govoriti o obrambni vojni Nemčije, ker nosi v zgodovinskem, političnem in diplomatskem oziru odgovornost za začetek vojne. Obenem je opozarjal tudi na propad II. internacionale in hkrati začel razmišljati o nujnosti ustanovitve nove, vendar brez tistih revolucionarnih konsekvenc, na katere nale- timo pri Leninu. Njegovo nedoločno geslo »Niti zmage niti poraza« je izražalo 151 Med vojno so se v svojih pogledih zelo približali boljševikom; na kongresu junija 1915 so se zavzemali za aktivne revolucionarne akcije proti vojni (Bock, v Pannekoek in Gorter, 1969). 152 Gl. MIA: https://www.marxists.org/archive/pannekoe/; http://www.marxistsfr.org/archive/ gorter/index.htm. 153 Delo je Trocki napisal v Zürichu in ga prvič objavil kot podlistek v menjševiškem časopisu Golos (Pariz, november 1914); dostopno na MIA: https://www.marxists.org/archive/trotsky/1914/war/index.htm. Lenina je navdušilo odločno protivojno stališče, ki ga je v prvih povojnih mesecih zavzel Golos pod uredništvom Julisa Martova. »Pariški Golos je sedaj najboljši časopis v Evropi. In četudi so obstajale še tako velike razlike med menoj in Martovim, moram sedaj z vso odločnostjo izjaviti, da ta publicist danes dela to, kar mora storiti socialni demokrat: kritizira svojo vlado, razkrinkuje svojo buržoazijo in biča svoje ministre«, je izjavil na predavanju Proletariat in vojna (gl. MIA: https://www.marxists.org/archive/lenin/works/cw/pdf/lenin-cw-vol-36.pdf), 14. oktobra 1914 v Lozani. Delavska_gibanja_FINAL.indd 142 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 143 prepričanje, da bo želja narodov po miru prisilila meščanske vlade, da bodo od- stopile (ibid., 63). To vsekakor ni bil akcijski program, ki bi mogel razgibati množice. Trocki je bil določnejši nekaj tednov kasneje: Bodočnost nudi le dve alternativi: permanentno vojno ali proletarsko revolucijo. Vojna je 'slepi upor' nabuhnjenih produktivnih sil Evrope proti tesnim in preozkim okvirom kapitalističnih nacionalnih držav. Kapitalistični imperializem lahko odstrani nacionalne ovire le z na- siljem, ne more pa jih odstraniti za vedno; dokler bo vladal na svetu, bo imperializem vodil človeštvo od ene vojne do druge, od enega klanja v drugo in povzročil propad civilizacije. Socialistični reformi- zem nima bodočnosti, postal je sestavni del starega reda in sokrivec njegovih zločinov. Tisti, ki upajo, da bodo ponovno vzpostavili sta- ro internacionalo s tem, da si zamišljajo, da lahko njihovi voditelji z obojestransko amnestijo izbrišejo svojo izdajo internacionalizma, ovirajo preporod delavskega razreda (Golos, 13. 12. 1914). Z diskusijo v zadnji številki Golosa (8. 1. 2015) je Trocki naredil še korak dlje: »Boj proti šovinističnim falzifikatorjem marksizma je le negativna stran naloge, ki nas čaka; pozitivna, konstruktivna stran pa je, da se zberejo sile III. internacionale.« S temi pogledi se je Trocki v letu 1915 ponovno približal Leninovemu programu.154 Resda vsi ti znani predstavniki evropske levice odločno žigosajo »izdajo« so- cialnih šovinistov (desne struje, uradna vodstva socialnodemokratskih strank), vendar nihče od njih ne postavlja zahteve po oblikovanju nove organizacije tako kategorično kot Lenin. »Ali je objektivno možen mir med strujami socialne- ga šovinizma, kautskijanstva in revolucionarnega internacionalnega marksizma, med strujami, ki se vse globlje in globlje razhajajo?«, se je spraševal Lenin in odgovoril: »Mislimo, da to ni mogoče /.../.«155 Prej nasprotno, računajo le na prenovitev stare internacionale; še posebno, ker njihova zahteva po prenovi in- ternacionale ni temeljila na neki revolucionarni perspektivi. Nedvomno pa so prav ti protagonisti odigrali najpomembnejšo vlogo v protivojni agitaciji in v oblikovanju platforme levice; okoli njih so se zbirale številčno sicer šibke skupi- ne, ki pa bodo sčasoma postale center revolucionarnega gibanja v svojih deželah. 154 Lenin in Trocki sta se razšla po II. kongresu RSDDP (1903), na katerem je prišlo – zaradi nasprotujočih si pogledov na strankin program in statut – do notranjega razkola v stranki na boljševike in menjševike. 155 Gl. na: https://www.marxists.org/archive/lenin/works/cw/pdf/lenin-cw-vol-21.pdf ( The First Step/Prvi korak). Delavska_gibanja_FINAL.indd 143 9.10.2018 14:10:56 144 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Zimmerwaldsko gibanje – prvi korak k združevanju raznorodne levice Odločilno vlogo na pospešitev procesa odcepitve levih skupin iz okrilja sta- rih socialnodemokratskih strank sta imela dva odločilna momenta: kot prvi, oblikovanje skupne idejne osnove (na temelju analize in ocene svetovne vojne, stanja duha v II. internacionali in možnosti izbruha evropske revolucije); in drugi, pripravljenost na radikalni prelom z reformističnimi strankami – v cilju razmejitve in ustanovitve novih, revolucionarnih strank. S tem ko je prokla- miral geslo nove internacionale, je Lenin istočasno napovedal tudi dolg in mukotrpen proces združevanja raznovrstnih levih sil, heterogenega porekla in sestave, kakršna je bila socialnodemokratska opozicija v prvih letih vojne. Postopoma so se marksistični levici pridružili najprej maloštevilni, a zatem vse številnejši internacionalisti iz raznih struj socialne demokracije, predvsem iz t. i. centra, s čimer se je menjala dotedanja klasična delitev na center, desnico in levico. V vrstah mednarodnega socializma je prišlo do novega pregrupiranja. Opozicionalne skupine, ki se v obdobju vojne postopoma in počasi ločujejo od starih socialnodemokratskih strank, se za ta korak odločajo iz različnih motivov; predvsem je opaziti sorodnost v poudarjanju in pripadnosti načelom internacionalizma ter različnost v pogledih značaja krize v Internacionali in vseh posledic, ki iz nje nastajajo. Mednarodne socialistične konference v prvih letih vojne – iniciativna kon- ferenca socialistov v Luganu (1914), mednarodni konferenci socialistk in so- cialistične mladine v Bernu (1915), socialistični konferenci v Zimmerwaldu (1915) in Kienthalu (1916) – potrjujejo omejeno stopnjo enotnosti in domet opozicionalnih skupin. Večino v zimmerwaldskem gibanju so vendarle imeli predstavniki centristične struje – pacifistične opozicije; ta je bila sicer pripra- vljena na kritično in odklonilno stališče do vojne politike večinske socialnode- mokratske desnice, ne pa tudi na radikalni organizacijski prelom z njo. Dnevi konference (v Zimmerwaldu, od 5. do 8. septembra 1915) so bili viharni. /.../ Revolucionarno krilo, ki ga je predstavljal Lenin in pacifistično krilo, ki mu je pripadala večina delegatov, so se lahko le s težavo zedinili za skupni »manifest«, katerega osnutek sem izdelal. Manifest156 še zdaleč ni povedal vsega, kar je bilo potrebno reči. Toda kljub temu je pomenil velik korak naprej. Lenin je stal na skrajnem levem krilu konference. V vrsti vprašanj je ostal sam v okviru zim- merwaldske levice, ki ji formalno nisem pripadal, čeprav sem ji stal v 156 Dostopno na MIA: https://www.marxists.org/deutsch/archiv/trotzki/1915/09/zimmerwald. htm. Delavska_gibanja_FINAL.indd 144 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 145 vseh osnovnih vprašanjih blizu. V Zimmerwaldu je Lenin ostro na- pel pero za poznejše mednarodne akcije. Lenin je tu položil prve te- meljne korake za revolucionarno internacionalo (Trotzki, 1930, 239). Odtod zimmerwaldsko gibanje (Lademacher /ur./, 1967), čeprav je odigralo pomembno vlogo pri združevanju protivojne opozicije v Evropi ter istočasno služilo boljševikom kot mednarodna tribuna za propagiranje njihovih idej, ni moglo prevzeti vloge vodilnega jedra in temelja bodoče komunistične inter- nacionale. Šele oblikovanje zimmerwaldske levice, kot samostojne skupine z lastno izdelano platformo, je pomenilo prvi korak k združitvi levih sil znotraj zimmerwaldskega gibanja, in sicer na temelju Leninovih programskih gesel o preobrazbi imperialistične v državljansko vojno ter o ustanovitvi nove in- ternacionale. Nastanek, razvoj in kasnejši notranji razpad zimmerwaldske- ga gibanja najbolje ilustrira razpoloženjsko stanje in stopnjo revolucionarne (ne)pripravljenosti znotraj socialnodemokratske protivojne opozicije. Zimmerwaldsko gibanje je prav gotovo pospešilo proces diferenciacije v medna- rodnem delavskem gibanju, ki jo karakterizira postopna slabitev pozicij social- nih šovinistov ter krepitev centra in zimmerwaldske levice. Socialnopacifistično gibanje, ki je v začetku dajalo ton zimmerwaldskemu gibanju, je z nadaljeva- njem vojne dobivalo vedno močnejše socialnorevolucionarno obeležje. Akcije zimmerwaldovcev so seveda naletele na odpor reformistov in ISB kot osrednje- ga organa Internacionale, saj so v končni konsekvenci pomenile cepitev ob- stoječih socialnodemokratskih strank ter slabitev pozicij socialnih reformistov vseh barv na eni in porast vpliva internacionalistov na drugi strani. Seveda ne gre prezreti, da je bila levica, ki se je zbrala okoli Lenina, številčno dokaj šibka; poleg tega pa so bile med stališči boljševiškega voditelja in stališči drugih levih struj nemalokrat znatne razlike. Ta idejna nesoglasja so nedvo- mno zaviralno vplivala na krepitev pozicij levice. Švedi, Norvežani, Holandci, nemška in poljska levica so se razhajali z Leninom o vprašanjih razorožitve,157 samoodločbe narodov, o kolonialnem vprašanju itd. Čeprav se je levica predsta- vila kot bolj strnjena in pomembna celota že na kienthalski konferenci (aprila 1916), je bila kljub temu – gledano z vidika celotnega socialističnega gibanja – še vedno šibka in ne dovolj reprezentativna. Leninova politika je tako beležila samo delen uspeh. Na eni strani je boljševizem presegal meje Rusije, ustvarjal 157 Lenin je nasprotoval vnašanju pacifističnih stališč v programske dokumente levice, stališč, ki so prikazovala revolucionarje kot militariste ter obenem zlorabljala pojem »oborožitev ljudstva«. Menil je, da je oborožitev ljudstva zaželena, možna in nujna samo v revolucionarnem boju. Če bi bilo mogoče premirje brez konfliktov, bi ne imela smisla niti oborožitev ljudstva niti akcijski program, ki predvideva boj proti kapitalizmu (Riddell /ur./, 1986a, 525–529). Delavska_gibanja_FINAL.indd 145 9.10.2018 14:10:56 146 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih si je nove mednarodne povezave, razčiščeval svojo lastno internacionalistično pojmovanje ter ustvarjal pogoje, da bi se lahko okoli tega pojmovanja združile tiste sile svetovnega socializma, ki so odločno nasprotovale vojni; na drugi strani pa je še nadalje ostajal v hudi osamitvi. Položaja Rusije in razvitih zaho- dnih držav sta se razlikovala in sta sprožala razhajajoče se odzive. Na boljše- vizmu je bila še nadalje prilepljena etiketa o ekstremizmu in sektaštvu, toliko bolj, ker so bili boljševiki ločeni od poglavitne struje evropske levice – ki so jo tedaj predstavljali predvsem nemški spartakovci – zaradi resnih idejnih in političnih nesoglasij. V tedanjem trenutku prav gotovo ni bilo moč razmišljati o vodilni vlogi boljševikov v okviru revolucionarnega socializma. Za to, da bi se ta položaj lahko spremenil v radikalnem smislu, so bile potrebne dolgoročne revolucionarne akcije, ki bi bile zmožne podeliti boljševiški politiki verodo- stojnost (Reiman, 1986, 71–72); to se bo zgodilo šele z ruskim »oktobrom«. Konkretna priložnost v tej smeri se je ponudila s februarsko revolucijo v Rusiji, ki jo je Lenin – po spletu okoliščin – izkoristil za vrnitev v Petrograd, aprila 1917 (gl. Eiletz, 2001). V govoru pred petrograjskim boljševiškim komitejem, znanem kot »aprilske teze« (ID-III/1949, 7–12), je ponovno podal predlog o novi Internacionali: »Iniciativa za ustanovitev revolucionarne Internacionale, Internacionale proti socialnim šovinistom in proti 'centru'«. Potemtakem je Leninov angažma med vojno –, da bi se revolucionarni del socialističnega gi- banja jasno opredelil ter ločil od centristične in desničarske politike večinskih socialnodemokratskih strank (»teze o vojni«, zimmerwaldska levica, »aprilske teze«), – razumeti kot prvo, t. i. pripravljalno fazo za ustanovitev nove (komuni- stične) Internacionale. V ta zgolj idejna razhajanja in spore je zelo konkretno poseglo protivojno gibanje množic, vzpodbujeno s stavkovnim (ekonomskim) valom, ki je bilo največkrat spontano, in je od socialističnih in sindikalnih vodstev vedno bolj terjalo konkretno opredelitev do vojne in možnosti njene preobrazbe v sociali- stično revolucijo. Če je bila ta opredelitev v vrstah uradnih vodstev socialnode- mokratskih strank – s pojavom zimmerwaldskega gibanja – še razumljena bolj kot teoretično vprašanje in njeno postavljanje kot znak nestrpnosti posame- znih skupin, pa bo od tedaj dalje (zaradi »vsiljenega« boja za »svoje« množice) postala temelj, na katerem se bo izvršila idejna in organizacijska diferenciacija. Oktobrska revolucija 1917 v Rusiji (gl. npr. Boffa, 1970; Medvedev, 1986a; Faulkner, 2017) je samo še pospešila in poglobila ta proces v evropskem soci- alističnem gibanju. Še več, opredeljevanje za boljševiško oktobrsko revolucijo, njene ideje in izkušnje bo namreč postalo osrednje vprašanje (»za« ali proti« revoluciji), ki bo povzročilo cepitev mednarodnega delavskega gibanja na soci- alistično in komunistično gibanje. Delavska_gibanja_FINAL.indd 146 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 147 Ruski oktober v teoriji in praksi nemške socialne demokracije Naj nemški vladni socialisti le kričijo, kako je boljševiška oblast v Ru- siji le spačena podoba diktature proletariata. Če je to bila in če je, potem je zato, ker je pač sad obnašanja nemškega proletariata, ki je bilo spačena podoba socialističnega razrednega boja. Nad nami vsemi je zakon zgodovine. Socialistični družbeni sistem je mogoče uresničiti le v mednarodnem merilu. /.../ V Rusiji so vprašanje lahko le zasta- vili; niso pa ga mogli rešiti v Rusiji, ker je rešljivo le v mednarodnem okviru. /.../ V tem zadnjem razdobju, ko stojimo po vsem svetu pred odločilnimi končnimi boji, je bil in je najpomembnejši problem soci- alizma pravzaprav akutno vprašanje epohe, ne to ali ono podrobno vprašanje taktike, ampak: akcijska sposobnost proletariata, dejavnost množic, volja po oblasti socializma sploh. V tem pogledu so bili Lenin, Trocki in tovariši prvi, ki so dali svetovnemu proletariatu zgled, in doslej so še zmerom edini, ki lahko vzkliknejo s Huttnom: 158 »Jaz sem si upal!«. Rosa Luxemburg (1918) Nemški proletariat, ki je že vse od leta 1915 izražal spontan odpor proti vsemu, kar je prinašala vojna, je bil politično in organizacijsko razcepljen, bolje rečeno njegovo vodstvo, na tri idejne usmeritve znotraj socialne de- mokracije: socialnošovinistično večinsko SPD (MSPD),159 socialnopaci- fistično neodvisno USPD160 in revolucionarno krilo (leve skupine, med katerimi je bila najvplivnejša Spartakova zveza, predhodnica KP Nemčije). Z rusko oktobrsko revolucijo se je ta razcepljenost samo še poglobila. Medtem ko je nemško delavstvo na novembrskih in decembrskih manife- stacijah leta 1917 – kljub vladni prepovedi – z navdušenjem pozdravljalo rusko socialistično revolucijo, diktaturo proletariata in ponujene sovjetske pogoje za mir, so bili odzivi na »ruske dogodke« v vodstvih nemških soci- alističnih strank različni. 158 Ulrich von Hutten (1488–1523), nemški humanist in bojevnik za reformacijo, domnevni soa-vtor Pisem mračnjakov. 159 Mehrheitssozialdemokratische Partei Deutschlands /MSPD/. 160 Unabhängige Sozialdemokratische Partei Deutschlands /USPD/. Delavska_gibanja_FINAL.indd 147 9.10.2018 14:10:56 148 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Stališča MSDS, USPD in kritika strankinega ideologa Karla Kautskega Desni socialni demokrati (vodstvo večinske nemške socialnodemokratske stranke /MSPD/), ki so sprejeli ruski oktober dokaj hladno, so bili prepričani, da bo diktatura proletariata v Rusiji odigrala svojo vlogo s podpisom mirovne- ga sporazuma in da bo zatem prišlo do prehoda boljševikov na reformistične pozicije. Dejstvo, da je prišlo do socialistične revolucije, so pojasnjevali s so- vpadanjem specifičnih zgodovinskih in ekonomskih okoliščin ter posebnostjo duše ruskega človeka; boljševizem kot rezultat takšnih specifičnostih je bil po njihovem mnenju, zelo nevaren za zahodno demokracijo. Sicer pa je desnica zmago oktobrske revolucije pripisala sebi – če ne bi bilo glasovanja za vojne kredite in zmag nemške vojske nad ruskimi armadami, bi boljševiki prišli v Sibirijo in ne na oblast. Vodstvo pacifistične USPD (Neodvisne socialnodemokratske stranke Nemčije) je videlo vrednost oktobrske revolucije predvsem v njeni mirovni pobudi; zato je pozvalo nemški proletariat, da naj aktivno podpre miroljubno politiko so- cialistične vlade v Rusiji. Medtem pa je desno krilo v stranki pod geslom svo- bodne kritike začelo ostro kampanjo proti ruski socialistični revoluciji. Njen nosilec je bil strankin ideolog Karl Kautsky. V svojem delu Diktatura proletari- ata ( Die Diktatur des Proletariats, 1918) je Kautsky sicer priznal, da je »prvič v svetovni zgodovini neka socialistična stranka postala vladar velikega carstva«, vendar je ta »socialistična stranka, ki danes upravlja v Rusiji, prišla na oblast, boreč se proti drugim socialističnim strankam. /.../ Ona vlada na temelju iz- ključitve drugih socialističnih strank iz upravnih teles. Nasprotje med obema socialističnima smerema (op. boljševiško in menjševiško) ne temelji na osebni ljubosumnosti, temveč je to nasprotje dveh v temelju nasprotnih metod: de- mokratske in diktatorske. Obe smeri hočeta isto: proletariat in s tem človeštvo osvoboditi po poti socializma. Toda pot, po kateri gredo eni, smatrajo drugi za stranpot, ki vodi v propad. /.../ Naša strankarska dolžnost je, da se v sporu med ruskimi brati ne odločimo niti za eno niti za drugo stran, preden teme- ljito ne proučimo argumentov enih in drugih. V tem nas želijo mnogi tovariši ovirati. Oni izjavljajo, da je naša dolžnost brez razmišljanja podpreti tisto smer ruskega socializma, ki je na oblasti. Vsako drugo stališče ogroža revolucijo in sam socializem. Toda to ne pomeni nič drugega, kot da se sprejme kot doka- zano tisto, kar se mora pravzaprav proučiti: da je ena smer šla po pravi poti in da jo moramo ohrabriti, da po tej poti nadaljuje. Zahtevajoč najsvobodnej- šo diskusijo, smo seveda na tleh demokracije. Diktatura ne želi samo ovreči nasprotno mišljenje, ampak nasilno zadušiti njegovo razodetje. Tako sta obe metodi, demokratska in diktatorska, nespravljivi in konfrontirani, še preden Delavska_gibanja_FINAL.indd 148 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 149 se je začela diskusija. /.../ Vendar za zdaj v naši stranki še ne vlada diktatura; pri nas se še svobodno diskutira. /.../ Zato želimo proučiti naslednje: kakšen pomen ima demokracija za proletariat, kaj razumemo pod diktaturo proleta- riata in kakšne pogoje ustvarja diktatura kot oblika vladavine za osvoboditev proletariata« (ibid., 3–4). Kautsky je v nadaljevanju dokazoval nezmožnost dolgotrajnejšega obstoja diktature proletariata v zaostali kmečki Rusiji: »Tisto, kar se nam prikazuje kot diktatura proletariata, če bi se seveda dosledno izpeljalo – in če bi en ra- zred sploh lahko izvajal diktaturo neposredno, kar pa lahko sama partija – bi se oblikovalo v kmečko diktaturo« (ibid., 35). Kautsky je zato rešitev videl v vrnitvi na meščansko demokracijo, čeprav v Rusiji – v pravem smislu besede – ni nikdar obstajala. Zakaj na meščansko demokracijo? Vprašal se je, ali res drži trditev, da je socializem samo cilj in demokracija samo sredstvo za dosego tega cilja. In odgovoril: »Socializem pravzaprav ni naš končni cilj, temveč ta cilj pomeni 'ukinitev vsake vrste izkoriščanja in tlačenja, pa naj bo naravnano proti razredu, partiji, spolu, rasi' ( Erfurtski program, 1891). Ta cilj želimo do-seči s proletarskim razrednim bojem, ker se proletariat kot najnižji razred ne more osvoboditi, če ne ukine vseh vzrokov izkoriščanja in tlačenja« (ibid., 4). Lenin je v Državi in revoluciji, sklicujoč se na Engelsa, pojasnil boljševiške cilje: Naš končni cilj je uničenje države, to je vsakega organiziranega in sistematičnega nasilja, vsakega nasilja nad ljudmi sploh. Mi ne čaka- mo prihoda takšnega družbenega reda, v katerem ne bo veljalo na- čelo podrejanja manjšine večini. Toda ko težimo po socializmu, smo prepričani, da bo prerasel v komunizem in da bo v zvezi s tem izgi- nila vsaka potreba po nasilju nad ljudmi sploh, po podrejanju enega človeka drugemu, enega dela prebivalstva drugemu delu, kajti ljudje se bodo navadili spoštovati elementarne pogoje družbenega sožitja brez nasilja in podreditve (ID-III/1949, 248). Kautsky nadaljuje: »Demokracija in socializem se potemtakem ne razlikujeta v tem, da je ona sredstvo in on cilj. Oboje je sredstvo za isti cilj: Mi si socializma brez demokracije ne moremo predstavljati. Pod izrazom moderni socializem ne razumemo le družbeno organizirane produkcije, temveč tudi demokratično organizirano družbo. Zato je za nas socializem nujno povezan z demokraci- jo. Ni socializma brez demokracije. Oboje pa se razlikuje v nečem drugem: Demokracija je in še kako možna brez socializma. Celo čisto demokracijo si lahko zamislimo brez socializma, npr. v majhnih vaških skupnostih, v ka- terih obstaja popolna enakost ekonomskih pogojev za vsakogar, na podlagi Delavska_gibanja_FINAL.indd 149 9.10.2018 14:10:56 150 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih privatnega lastništva nad sredstvi za proizvodnjo. V vsakem slučaju lahko reče- mo, da je demokracija možna brez socializma in pred njim« (Kautsky, 1918, 5). »V demokraciji, v kateri vlada večina ljudstva, se lahko uvede socializem šele takrat, ko se zanj pridobi večina. To je dolga in mučna pot. Mnogo hitreje pri- demo do cilja, če se energična in cilja zavedajoča manjšina dokoplje do državne oblasti in jo izkoristi za uresničitev socialističnih ukrepov. Njeni uspehi bi takoj delovali prepričljivo in hitro bi usmerili večino, ki se je do zdaj upirala, v socializem. To zveni zelo mamljivo in tako je zvenelo tudi iz ust starega Weitlinga. Ima pa eno napako – da predpostavlja tisto, kar je treba šele dokazati. /.../ Vsebino socializma lahko popularno strnemo v stavek: 'Svobodo in kruh za vse.' To je tisto, kar množice od njega pričakujejo, zato se za njega zavzemajo. Svoboda ni nič manj pomembna kot kruh. Tudi dobro situirani, celo bogati razredi so se borili za svojo svobodo. Potreba po svobodi, po samoopredelitvi, je v človekovi naravi prav tako kot potreba po hrani. /.../ Do zdaj je bila socialna demokracija najvztrajnejši zaščitnik svobode vseh tlačenih, ne samo mezdnih delavcev, temveč tudi žena, preganjanih religij in ras, Židov, črncev, Kitajcev itd. S tem si je pridobila pristaše daleč izven kroga mezdnih delavcev. /.../ Čim jim je diktatura proletariata vzela pravno varnost, so se vsi ti drobni trgovci, obr- tniki, srednji in veliki kmetje, večina intelektualcev prelevili v sovražnike soci- alizma in diktature proletariata, čeprav so se pred tem zavzemali za socializem, ker se je boril za svobodo vseh. S tem se ne more nobenega pridobiti, razen tistega, ki je že socialist. Lahko se samo pomnožijo sovražniki socializma. /.../ Niso najboljše tiste množice, ki za kruh in igre žrtvujejo svobodo. Nedvomno bi materialno blagostanje privedlo h komunizmu mnoge, ki so se do njega vedli nezaupljivo ali se odtujili od njega zaradi njegove politike brezpravnosti. Toda to blagostanje mora resnično priti, in to hitro, ne kot obljuba prihodnosti, če hoče diktatura proletariata pokazati svoje učinke. In s čim naj se doseže to bla- gostanje /.../ v deželi, ki je ekonomsko še tako malo razvita (Rusija), kjer je pro- letariat samo manjšina. /.../ Socializem – to pomeni obče blagostanje znotraj moderne kulture – postane možnost samo s hitrim razvojem produktivnih sil. /.../ Samo tam, kjer se je proletariat šolal v zadružni, sindikalni, mestni samou- pravi in s sodelovanjem v državni zakonodaji in nadzoru vlade in kjer so številni intelektualci pripravljeni nuditi svoje usluge socialistični produkciji, se lahko takoj, brez ovir, zamenja kapitalizem. /.../ Že od samega začetka se mora zato predpostaviti, da bodo povsod tam, kjer se lahko proletariat obdrži na državni oblasti samo z diktaturo nasproti demokraciji, težave, s katerimi je socializem konfrontiran, tako velike, da izgleda pravzaprav izključeno, da lahko diktatura prinese blagostanje ter na ta način pomiri – z nasilniškim režimom – ljudske množice potem, ko jim je vzela politične svoboščine« (ibid., 39–41). Kautsky je Delavska_gibanja_FINAL.indd 150 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 151 zaključil, da v Rusiji ne vlada diktatura proletariata, temveč diktatura boljševi- ške partije. Rešitev revolucionarnih pridobitev je videl v pravočasni zamenjavi diktature z demokracijo (ibid., 63). Lenin se je na Kautskijeva izvajanja odzval s člankom O »demokraciji« in dik- taturi ter polemičnim delom Proletarska revolucija in renegat Kautsky (ID-IV/1950, 24–129). Kautskemu je očital, da je celotno vprašanje skrčil na poli- tičnopravno vprašanje; namesto da bi marksistično analiziral pojem socializma in še zlasti demokracije (to je njeno razredno vsebino), je ostal pri navadnem formalizmu, formalnopravni opredelitvi tega pojma, kar ga je privedlo do pov- sem nerevolucionarnih sklepov. Če je Kautsky v delu Diktatura proletariata opredelil še nekoliko nejasno »demokracijo« kot »oblast večine, pa tudi zašči- to manjšine« (1918, 15), se je v naslednjem spisu, ki ga je izdal leto kasneje, Demokracija ali diktatura ( Demokratie oder Diktatur, 1919a). postavil proti diktaturi, ki v Nemčiji ni potrebna, ter menil, da moramo zato »na demokracijo budno paziti in se bojevati za splošno, enako, tajno volilno pravico, za kar se bojujemo že več kot pol stoletja« (ibid., 46). Diktaturo je identificiral s »sta- njem«, če pa bi postala »oblika oblasti«, bi to pomenilo brezpravnost opozicije, odpravo volilne pravice, svobode zborovanja in dogovarjanja, potem ne bi bila več diktatura proletariata, temveč posameznika ali stranke. S takšnim stališčem je Kautsky nedvoumno zavrnil revolucionarni boj in diktaturo proletariata ter razglasil parlamentarni boj za edino možnega in pravilnega. Ker si socializma ni moč predstavljati brez demokracije, demokracija pa je »oblast večine«, de- lavski razred ne more osvojiti in obdržati oblasti, če te večine nima. Če pa to večino ima, potem jo bo dobil tudi na volilnih lističih. Ko bi proletariat oblast osvojil, je ne bi le obdržal, temveč tudi razširil, saj – nevarnosti ni, večina je z njim. Tako je oborožena revolucija ad acta (Kautsky, v Vranicki, I/1983, 317). Razumljivo je, da so takšne teze, ki so postale tudi uradno stališče centristične politike, izzvale oster odpor oziroma polemiko na 1. kongresu Kominterne (KI, 1919), saj je končno šlo za dva nasprotujoča si pogleda in koncepta »dveh« Internacional na razvoj socializma. V istem obdobju je izdal Kautsky še tretji spis proti boljševikom: Terorizem in komunizem ( Terrorismus und Kommunismus, 1919b) v katerem je analiziral pariško komuno in sovjete ter zastopal enake teze kot v prejšnjih dveh delih. Boljševikom je očital, da so se obdržali na oblasti samo tako, da so se vse bolj odrekali socialističnim načelom in postali oportunisti: »Obdržali so se sicer kot osebe, žrtvovali pa so svoja načela in se pokazali kot pravi oportunisti. Boljševizem je sicer res zmagal v Rusiji, socializem pa je tam že zdaj doživel poraz« (ibid., 133). Osnovni greh boljševikov je po njegovem njihova diktatu- ra, kar pomeni, da v Rusiji še ni bilo pogojev, da bi se socializem uresničil, ter je Delavska_gibanja_FINAL.indd 151 9.10.2018 14:10:56 152 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih zato državljanska vojna nujna posledica tega stanja. »Ker obstaja le alternativa: demokracija ali državljanska vojna, sklepam, da tam, kjer še ni mogoč sociali- zem na demokratičnih osnovah, kjer ga odklanja večina prebivalstva, še ni čas zanj, medtem ko boljševizem misli, da bo manjšina morala povsod vsiliti so- cializem, to pa se lahko zgodi le z diktaturo in državljansko vojno /.../« (ibid., 145). »Demokracija je nemogoča brez ljudskega predstavništva, ki izhaja iz splošne, enake volilne pravice« (ibid., 150). S Kautskijevim novim delom je ostro polemiziral Lev Trocki v spisu Terorizem in komunizem. Anti-Kautsky (1920 [1978]), v katerem je branil ruski oktober. Kautskemu je očital nedialektičnost in formalizem v njegovem razumevanju demokracije ter njegovo pomanjkljivo razumevanje revolucionarnega toka v Sovjetski Rusiji, ki ga ocenjuje z liberalističnih in formalističnih pozicij, kot tudi prikrivanje resnice, da številnih vprašanj ni bilo in ni mogoče reševati prav zato, ker je tu imperializem vsilil državljansko vojno, strahovlado in blo- kado: »On (Kautsky) odklanja boljševiško melodijo, ki mu para ušesa, vendar ne išče druge. Uganka je enostavna: stari glasbenik sploh ne želi več igrati na instrument revolucije« (ibid., 156). Trockemu je Kautsky odgovoril s knjigo Od demokracije do državnega suženjstva ( Von der Demokratie zur Staatsklaverei, 1921), v kateri je dosledno zagovarjal svoja stališča in zapisal, da je »državno suženjstvo – skrajna točka boljševiškega komunizma« (ibid., 122). Ker ima boljševizem v »teoriji in praksi izrazito reakcionaren značaj, bo ostal temen madež v zgodovini socializma« (ibid., 127–128). Kautskijeva stališča do ključnih teoretičnih in praktičnih vprašanj razvoja soci- alizma so pomembna predvsem zato, ker je z njimi podal teoretično platformo socialdemokracije nasploh, in ne samo njenega centrističnega krila, se pravi ti- stega dela svetovnega socialističnega gibanja, ki socializma in (parlamentarne) demokracije ni izključeval. Stališča nemške levice in kritična ocena Rose Luxemburg V nasprotju z nemško desnico in centrom je levica na splošno navdušeno poz- dravila oktobrsko revolucijo in pozvala nemške delavce, da sledijo primeru svojih ruskih tovarišev. Rosa Luxemburg, ki je dočakala ruski oktober v zaporu, je v njem videla začetek svetovne socialistične revolucije, ki se bo uspešno kon- čala, če jo bo podprl in nadaljeval proletariat drugih dežel, ter obenem izrekla nekaj kritičnih pripomb na sam potek revolucije, vendar se le-te v mnogočem razlikujejo od kritičnih pripomb Kautskega. Svojo oceno in kritiko ruske revo- lucije je napisala jeseni 1918 v delu K ruski revolucija (IS/1977, 741–782), brez vsakršnih dokumentov ali stikov, ki bi ji bili nujno potrebni. V tem delu, ki so Delavska_gibanja_FINAL.indd 152 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 153 ga nasprotniki Lenina in III. internacionale često zlorabljali, v komunističnem gibanju pa neredko vnaprej odklanjali, je R. Luxemburg, po eni strani okto- brsko revolucijo – kot dogodek svetovnozgodovinskega pomena, kot začetek svetovne socialistične revolucije – navdušeno pozdravila, po drugi pa je dokaj ostro kritizirala Leninovo reševanje kmečkega in nacionalnega vprašanja, raz- pust ustavodajne skupščine in sploh pojmovanje odnosa med demokracijo in diktaturo pri Leninu in Trockem. Njen namen ni bil s kritičnimi pripombami zanikati tega zgodovinskega dogodka, ki je bil, kot piše, neposredno nadalje- vanje revolucije iz let 1905–1907, ne pa darilo nemških »osvoboditeljev« (kot so govorili v SPD!), temveč je razumela rusko revolucijo predvsem kot nega- cijo Kautskijevih stališč, pa tudi njegovih somišljenikov, ki so bili prepričani, da Rusija za socialno revolucijo še ni zrela in da je naredilo rusko delavsko gibanje veliko napako, ko je buržoazno revolucijo nadaljevalo s socialistično. Podala je stališče, da je Kautsky zastopal povsem isto tezo kot ruski menjševiki P. Akselrod, F. Dan in drugi, ki so zahtevali sodelovanje z liberalno buržoazijo: Zagrizeni v fikcijo o meščanskem značaju ruske revolucije – saj za socialno revolucijo Rusija po njihovem še ni bila zrela – so se obupa- no oklepali koalicije z meščanskimi liberalci, se pravi, da so vztrajali pri posiljeni zvezi tistih elementov, ki jih je naravni notranji tok re- volucije nujno ločil in ki so prišli v najostrejše medsebojno nasprotje. Akselrodi in Dani so hoteli za vsako ceno sodelovati s prav tistimi razredi in strankami, ki so najhuje ogrožali revolucijo in demokracijo kot njeno prvo pridobitev (ibid., 749). Kautskemu je očitala, da si je v času vojne teoretično prizadeval za isto, za kar si je prizadeval Scheidemann v praksi – zapuščal in hromil je socializem z vsakim svojim stališčem: »Kautsky, uradni tempeljski čuvar marksizma, si prizadeva od izbruha vojne sem teoretično za isto, za kar si prizadevajo Scheidemanni v praksi, namreč za: 1. internacionalo kot instrument miru; 2. razorožitev in Društvo narodov, nacionalizem; 3. demokracijo, ne pa za socia- lizem« (ibid., 750). V tem položaju je pripadla boljševiški smeri zgodovinska zasluga, da je od vsega začetka razglašala in se z železno doslednostjo držala tiste taktike, ki je edina lahko rešila demokracijo in odprla revoluciji nadaljnjo pot. Vso oblast izključno v roke delavskim in kmečkim množicam, v roke sovjetom – to je bil dejansko edini izhod iz težav, v katere je zašla revolucija, to je bil zamah, ki je presekal gordijski vozel, izpeljal revolucijo iz zagate in ji očistil pot za nadaljnji neovirani razvoj. Leninska stranka je bila tako v Rusiji edina, ki je Delavska_gibanja_FINAL.indd 153 9.10.2018 14:10:56 154 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih dojela v tistem prvem razdobju prave interese revolucije, bila je njen gonilni element, v tem pomenu torej edina stranka, ki je uresničevala resnično so- cialistično politiko. Boljševiki so kot namen prevzema oblasti takoj objavili revolucionarni program: Ne zagotovitev meščanske demokracije, pač pa diktaturo prole- tariata, ki vodi k uresničenju socializma. /.../ S tem so boljševiki rešili sloveče vprašanje o »ljudski večini«, vprašanje, ki leži nem- škim socialnim demokratom že od nekdaj na prsih kot mora. Kot pridni učenci parlamentarnega kretenizma so preprosto prenašali na revolucijo pogrošno modrost parlamentarnega otroškega igrišča: Če hočeš kaj doseči, moraš imeti večino. Torej moramo biti tudi v revoluciji najprej »večina«. Resnična dialektika revolucije pa posta- vlja to parlamentarno modrost na glavo: ne s pomočjo večine do revolucionarne taktike, pač pa s pomočjo revolucionarne taktike do večine. Samo stranka, ki zna voditi, to je poganjati stvar naprej, si v revolucionarni vihri pridobi privržence. Zaradi odločnosti, s katero so Lenin in tovariši v odločilnem trenutku izdali edino revoluci- onarno geslo: Vso oblast delavcem in kmetom!, so se prelevili čez noč iz preganjane, obrekovane, »ilegalne« manjšine, katere voditelji so se morali kot Marat skrivati po kleteh, v popolnega gospodarja položaja (ibid., 752–753). V nadaljevanju je R. Luxemburg kritično ocenila prve ukrepe revolucionarne oblasti. Glede boljševiške taktike do kmečkega prebivalstva je menila, da je bilo geslo, da se zemlja neposredno in takoj zaseže ter razdeli med kmete, brez dvoma najkrajši in najbolj preprost in najbolj zgoščen obrazec, da bi dosegli dvoje: strmoglavili veleposest in takoj navezali kmete na revolucio- narno oblast. Kot politični ukrep za utrditev proletarsko-socialistične vlade je bila ta taktika odlična. Toda to, da si kmetje prilaste zemljo, nima ponavadi nič skupnega s socialističnim gospodarstvom. Razdelitev zemlje med kmete, drobitev velikih in organiziranih posestev kot nesocialistični ukrep ni bil nu- jen, je menila R. Luxemburg, ker s tem ni nastala družbena lastnina, ampak nova privatna lastnina. Po njenem mnenju mora socializem lastninsko pravi- co prenesti na ljudstvo, ali, kar je v socialistični deželi eno in isto, na državo. »Nacionalizacija velike in srednje posesti ter združitev industrije in kmetij- stva, to sta temeljna vidika vsake socialistične gospodarske reforme, brez ka- terih ni socializma« (ibid., 754–755). R. Luxemburg se sprašuje, zakaj Lenin govori o »nujni centralizaciji v industriji, o nacionalizaciji bank, trgovine in industrije. Zakaj tudi ne zemlje? Tu, nasprotno, decentralizacija in privatna Delavska_gibanja_FINAL.indd 154 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 155 lastnina. /.../ Leninov lastni zemljiški program je bil pred revolucijo druga- čen.161 Zdaj je geslo ('Pojdite in vzemite si zemljo!') prevzel od zaničevanih socialnih revolucionarjev (eserov), oziroma pravilneje, od spontanega kmeč- kega gibanja.162 S pomočjo komitejev ali brez njih so se z agrarno revolucijo okoristili pretežno bogati kmetje in oderuhi, ki so sestavljali vaško buržoa- zijo in so imeli v vsaki ruski vasi lokalno oblast dejansko v svojih rokah. /.../ Delitev zemlje ni odpravila socialne in gospodarske neenakosti med kmeti, ampak jo je še stopnjevala, razredna nasprotja na vasi je še bolj zaostrila. Ta premik moči pa je škodoval proletarskim in socialističnim interesom. /.../ Leninska zemljiška reforma je ustvarila socializmu na vasi novo, mogočno plast sovražnikov, katerih odpor bo nevarnejši in bolj žilav, kot je bil odpor plemiških veleposestnikov« (ibid., 756–757). R. Luxemburg se je nadalje izrekla proti Leninovemu reševanju nacionalnega vprašanja (Lenin, 1974) in s tem, kot pred leti – v spisu Narodnostno vprašanje in avtonomija, objavljeno 1908/09 (IS/1977, 423–478) – ponovno odprla vpra- šanje pravice narodov do samoodločbe. »Kaj pravzaprav pomeni ta pravica? Saj sodi k a-b-c vsake socialistične politike, da se bori proti vsem oblikam zatiranja, torej tudi proti zatiranju naroda. /.../ Lenin in tovariši so očitno pričakovali, da bodo kot bojevniki za svobodo narodov, in sicer 'do odcepitve od države', pridobili v Finski, Ukrajini, Poljski, Litvi, baltskih državah, pri Kavkazijcih itn. prav toliko zvestih zaveznikov revolucije. Doživeli pa so prav nasprotno. Drug za drugim so ti 'narodi' izrabili pravkar podarjeno svobodo za to, da so se kot smrtni sovražniki ruske revolucije povezali proti njej z nemškim imperializ- mom in ponesli pod njegovim varstvom zastavo protirevolucije v samo Rusijo. Lep zgled za to je bila medigra z Ukrajino v Brestu,163 zaradi katere je prišlo do odločilnega preobrata v teh pogajanjih in v celotnem notranjem in zunanjem političnem položaju boljševikov« (ibid., 759–760). Skratka, R. Luxemburg je v svoji kritiki ponovila misel, da bo pravica narodov do samoodločbe še ena 161 V delu Naloge proletariata v naši revoluciji (aprila 1917) se je Lenin pod točko »Agrarni program« zavzel za nacionalizacijo zemlje: »Zahtevati moramo nacionalizacijo vse zemlje, to se pravi, zahtevati moramo, da vsa zemlja v državi preide v last centralne državne oblasti« (ID- -III/1949, 32). 162 O spremenjenem stališču je Lenin spregovoril na II. vseruskem kongresu sovjetov delavskih in vojaških odposlancev (8. novembra 1917) v »Poročilu o zemlji«: Tu se govori, da so samo odločbo in naročilo sestavili socialni revolucionarji. Nič ne de. Mar ni vseeno, kdo jo je sestavil? Ker smo demokratična vlada, ne moremo iti preko sklepa spodnjih ljudskih plasti, pa čeprav se z njim ne bi strinjali« (ibid., 304.). 163 Nacionalistični ukrajinski centralni svet je 27. januarja 1918 podpisal s centralnimi silami pogodbo, čeprav je takrat njegov režim že propadel in je sovjetska oblast zmagala skoraj v vsej Ukrajini. Nemčija je s to pogodbo dobila pravico, da zasede Ukrajino, in je med pogajanji v Brest-Litovsku 27. in 28. januarja 1918 ultimativno postavljala aneksionistične zahteve. Delavska_gibanja_FINAL.indd 155 9.10.2018 14:10:56 156 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih napaka več, ki jo bo buržoazija izkoristila. »Boljševiki so morali v svojo največjo škodo in v škodo revolucije spoznati, da v kapitalizmu ni samoodločbe 'naroda', da si v razredni družbi vsak razred naroda prizadeva drugače se 'samoodločiti' in da se morajo za meščanske razrede vidiki narodne svobode popolnoma uma- kniti razrednemu gospostvu. Finsko meščanstvo in ukrajinsko malomeščanstvo sta si bila popolnoma edina v tem, da je boljša nemška oblast kot narodna svo- boda, če naj bi bila ta povezana z nevarnostjo 'boljševizma'«164 (ibid.). R. Luxemburg je nasprotovala tudi boljševiškemu odnosu do ustavodajne skupščine, saj je bila prepričana, da so z razpustom le-te okrnili svobodo jav- nega življenja, tiska, zborovanja itd., za katere je menila, da so edino možno sredstvo za politično prebujanje množic. Volitve v ustavodajno skupščino, ki so jih prejšnje, predoktobrske vlade nenehno prelagale, so navsezadnje bile – dva tedna po prevzemu bolj- ševiške oblasti – v zadnjem tednu novembra 1917. To so bile neobičaj- ne, morda najbolj nenavadne volitve, kar jih pozna zgodovina (potekale so na temelju zakona bivšega režima ter z volilnimi seznami, ki so bili pripravljeni že pred oktobrom; vodile in nadzorovale so jih pretežno komisije, ki jih je bila določila že vlada Kerenskega, v glavnem iz vrst kadetov, menjševikov in socialnih revolucionarjev). Rezultati volitev (svoj glas je oddala samo polovica volivcev) so bili naslednji: boljševiki so dobili 25 % vseh glasov, socialni revolucionarji /eseri/ 58 %, social- nodemokratski menjševiki 4 %, 13 % meščanske stranke ter desnica, od tega so nekaj več kot 4 % dobili kadeti sami. Za boljševike je glasovala večina delavskega razreda in to v najpomembnejših industrijskih sredi- ščih, za esere (zemljo!) pa kmečko prebivalstvo. Po Leninovem mnenju je imela boljševiška partija (»kot stranka večine II. kongresa sovjetov«) »pred ljudstvom pravico in dolžnost, da sestavi vlado«. Baza soglasja med boljševiško vlado in kmeti (zemljo so »dobili« že z dekretom II. kon- gresa sovjetov, 8. novembra 1917!) pa je bila dosežena, ko so vključili v vlado tudi predstavnike levih eserov, ki so se malo pred tem odcepili od desnice. Problem nastane, potem ko ustavodajna skupščina (v njej so imeli večino desni eseri!) ni hotela priznati sovjetske oblasti in njenih poglavitnih dekretov; tedaj so se boljševiki in levi eseri sporazumeli, da jo razpuste, kar se je zgodilo 5./6. januar 1918 (gl. Boffa, 1970, 316–333). 164 Daljnovidnost in aktualnost stališča R. Luxemburg se je potrdila tudi med drugo svetovno vojno v okupiranih deželah Evrope, kjer so komunistične sile organizirale osvobodilni boj; domači protikomunistični blok je raje kolaboriral z okupatorji kot pa se vključil v skupni osvobodilni boj, v našem primeru v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Delavska_gibanja_FINAL.indd 156 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 157 Lenin in Trocki sta postavila namesto predstavniških teles, izvoljenih s splošni- mi ljudskimi volitvami, sovjete kot edino pravo predstavništvo delovnih mno- žic. Toda z zadušitvijo političnega življenja v vsej deželi, piše R. Luxemburg, mora tudi življenje sovjetov vse bolj in bolj usihati. »Brez splošnih volitev, ne- omejene svobode tiska in zborovanj, svobodnega boja mnenj zamre življenje v sleherni javni ustanovi, postane le senca življenja, v kateri ostane dejavna samo še birokracija. Javno življenje počasi zamre, nekaj ducatov partijskih vodite- ljev neizčrpne energije in brezmejnega idealizma dirigira in vlada, pod njimi pa dejansko vodi ducat izrednih glav. Kdaj pa kdaj spravijo delavsko elito na zborovanja, da ploska govorom voditeljev in da soglasno sprejme predlagane resolucije. V bistvu gre torej za gospostvo klike. Vsekakor je to diktatura, ven- dar ne diktatura proletariata, ampak diktatura peščice politikov, to je diktatura v meščanskem smislu, v smislu jakobinske vlade. Da, še več: tako stanje mora prinesti v javno življenje podivjanost: atentati, streljanje talcev itn. To je objektivni zakon, ki se mu ne more izmakniti nobena stranka« (IS/1977, 773). Svoboda samo za privržence vlade, samo za člane določene stranke, pa naj jih je še toliko, sploh ni svoboda. Svoboda je vedno svoboda za tiste, ki mislijo drugače. Ne zaradi fanatičnega verovanja v »pravič- nost«, ampak ker je vse poživljajoče, zdravilno in očiščujoče v poli- tični svobodi vezano na to bistvo in ker preneha delovati, če postane »svoboda« privilegij (ibid., 781). »Temeljna napaka v teoriji Lenina in Trockega je pač v tem,« zaključuje R. Luxemburg, »da natanko tako kot Kautsky postavljata demokracijo pro- ti diktaturi. 'Diktatura ali demokracija', tako zastavljajo vprašanje boljševiki in Kautsky. Slednji se odloči seveda za demokracijo, in sicer za meščansko demokracijo, ker mu pač pomeni nasprotje socialističnega prevrata. Lenin in Trocki se, nasprotno, odločita za diktaturo v nasprotju z demokracijo in s tem za diktaturo peščice ljudi, to je za diktaturo po meščanskem vzoru. Gre za dva nasprotna pola, ki sta oba daleč proč od resnično socialistične politike. Ko prevzame proletariat oblast, se ne more ravnati po nasvetu Kautskega in se s pretvezo o 'nezrelosti dežele' odreči socialističnemu prevratu ter se posvetiti izključno demokraciji, ne da bi pri tem izdal samega sebe, Internacionalo in revolucijo. Zelo odločno /.../ sme in mora takoj ukrepati v duhu socialistične preobrazbe, mora torej izvajati diktaturo, toda diktaturo razreda, ne stranke ali klike, diktaturo razreda, torej diktaturo v najširši javnosti, ob kar najbolj živem sodelovanju ljudskih množic, v neomejeni demokraciji. 'Kot marksisti nismo nikoli oboževali formalne demokracije', piše Trocki. /.../ Da nismo oboževali formalne demokracije, pomeni samo tole: vedno razlikujemo socialno jedro od Delavska_gibanja_FINAL.indd 157 9.10.2018 14:10:56 158 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih politične oblike meščanske demokracije, vedno odkrivamo grenko jedro soci- alne neenakosti in nesvobode pod sladko lupino formalne enakosti in svobode, pa ne zato, da bi to dvoje zavrgli, ampak da bi spodbudilo delavski razred, da se ne zadovolji z lupino, ampak da si pribori politično oblast, da bi to lupino napolnil z novo vsebino. Ko pride proletariat na oblast, je njegova zgodovinska naloga, da ustvari namesto meščanske socialistično demokracijo, ne pa da od- pravi sleherno demokracijo. /.../ Socialistična demokracija ni torej nič drugega kot diktatura proletariata. Da, diktatura! Toda ta diktatura je v načinu, kako se uporablja demokracija, ne pa v njeni odpravi. /.../ Vendar mora biti to dikta- tura razreda, ne pa kake vodilne manjšine v imenu razreda« (ibid., 773–775). Kritika R. Luxemburg je bila vedno izredno ostra, saj je bila zanjo kritika osnova naprednemu socialističnemu gibanju; bila je prepričana, da bi boljševiki ravnali drugače – v duhu njene kritike, če ne bi bili v tako težkih pogojih ter pod priti- skom vojne in nemške okupacije. Kljub napakam je boljševikom pripisala zgodo- vinsko zaslugo, da so z osvojitvijo politične oblasti in s praktičnim zastavljanjem vprašanja o uresničenju socializma stopili na čelo mednarodnega proletariata. Aktualnost spisa R. Luxemburg »K ruski revoluciji« je v njenih splošnih pogle- dih na demokracijo, v poudarjanju zgodovinsko primarne vloge ljudskih množic, v opozarjanju na nevarnost birokratizma v družbi, v potrebi po kontroli oblasti, zlasti pa v nujnosti, da se socialistična demokracija razvija ne samo na politič- nem, marveč tudi na socialnem in ekonomskem področju; njeno slednje stališče je istovetno tudi z Masarykovim: »Jaz smatram dosledno in pravilno izvajano demokracijo, ne le politično pač pa tudi gospodarsko in socialno demokracijo, za stanje družbe, ki je v našem času in precej dolgi bodočnosti primerno in za- želeno« (1936, 173). Razvoj sodobne demokracije, v navezi s socialno državo,165 je pritrdil predvidevanjem obeh teoretikov. Če imamo v vidu, da sta bila tako Kautsky kot Lenin v vlogi, ko sta 'morala' zagovarjati oziroma braniti stališča dveh nasprotujočih si socialističnih poti (revolucionarne in parlamentarne) – ne nazadnje so bila njuna stališča največkrat vpeta v dnevno politiko in medsebojno obtoževanje – potem so bila stališča in opozorila 'neobremenjene' R. Luxemburg zagotovo teoretični prispevek, ki je v konkretnem problemu prekašal teorijo pr- vih dveh. Nedvomno pa so teoretični prispevki vseh treh odločilno vplivali na nadaljnji razvoj socialističnega gibanja v vsej njegovi idejni paleti. 165 Če je bilo za liberalno državo značilno načelno nevmešavanje države v ekonomsko in socialno življenje, je pričela meščanska država – v nasprotju s takšno ideologijo – po prvi svetovni vojni posegati prav na ta področja. Tako imenovani model socialne politike je svojstven sodobni socialni državi. Začetke le-tega zasledimo že v ukrepih Bismarcka v Nemčiji; tam so že leta 1883 sprejeli zakon o obveznem zavarovanju za primer bolezni ter v naslednjih letih še za primer invalidnosti in nesreče pri delu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 158 9.10.2018 14:10:56 Drugi del 159 Nemška novembrska revolucija 1918 – od razmaha do poraza delavskih svetov Med tem so vladajoče sile v nemški monarhiji poskušale s politično reformo zadovoljiti demokratične zahteve množic in ohraniti cesarstvo. 3. oktobra 1918 se je z novo vlado (pod predsedstvom liberalnega Maxa von Badena), ki je bila pripravljena pogajati se z antanto,166 začela doba parlamentarizma. V vlado so prvikrat vstopili – zaradi utrditve »nacionalne enotnosti« – tudi socialni de- mokrati MSPD (Gustav Bauer in Philipp Scheidemann). Vlada je, zavedajoč se nevarnosti izbruha revolucije v državi, sicer proglasila splošno amnestijo vseh političnih zapornikov, toda »najhujšega« ji, še pred sklenjenim premir- jem, ni uspelo preprečiti. Novembrsko revolucionarno gibanje 1918, ki se je začelo z upori mornarjev v Kielu, Wilhelmshavnu, Hamburgu in Bremnu, je v naslednjih dneh zajelo delavstvo v vseh večjih nemških mestih po državi; revo- lucionarne množice so ustanavljale svete ( Räte) ter zahtevale republiko. Vlada, ki se je zavedala, da ne bo mogla zajeziti revolucionarnega vala, je 8. novembra odstopila; Max von Baden pa je določil za svojega naslednika voditelja MSPD Friedricha Eberta (Witt, 2008). 9. novembra je revolucija dosegla višek, ko je P. Scheidemann razglasil republiko, dve uri zatem pa je K. Liebknecht v ime- nu Spartaka šel še dlje in razglasil socialistično republiko, v kateri pripada vsa oblast svetom ( Räterepublik). Zadnji nemški cesar Viljem II. Hohenzollern je zvečer odstopil in zbežal na Nizozemsko. Bilo je razumljivo, da je v trenutku, ko je poraz obsodil na propad staro ureditev, prevzela odgovornost nove poti politična sila, ki je bila do takrat v opoziciji, če odmislimo obdobje »državljan- skega miru« med vojno. Ta sila je bila socialna demokracija, ki je vedno imela podporo velike večine delavskih množic. Neodvisno od politične sodbe o tem ali onem stališču stranke je pomenila SPD za večino nemškega proletariata še vedno stranko razrednega boja, veličastno tradicijo delavskih in antimilitari- stičnih bojev, dragoceno dediščino socialnih in kulturnih ustanov. Le malokdo med delavskimi množicami bi bil lahko predvidel, da si MSPD na oblasti za prvi cilj ne bo postavila razvoja revolucije, ampak njeno zadušitev, da bo torej le krila vključevanje starih konservativnih in militarističnih sil v novo republiko. Istega dne, 9. novembra, je vodstvo MSPD začelo pogovore o formiranju sku- pne vlade z USPD, predvsem zaradi lastnega oslabelega položaja, pa tudi težnje po ponovni enotnosti delavskih strank. Ebert je ponudil sodelovanje v vladi tudi popularnemu socialističnemu voditelju K. Liebknechtu; ta je svoj pristanek po- gojeval s sprejetjem zahtev USPD, med katerimi so najpomembnejše naslednje: 166 Istega dne je Wilson v posebni noti dal jasno vedeti, da je iluzorno pričakovati, da se bodo pričeli pogovori ali premirje, preden bi se nemški cesar Viljem II. odrekel oblasti. Delavska_gibanja_FINAL.indd 159 9.10.2018 14:10:57 160 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih 1. nemška socialistična republika; 2. vsa zakonodajna in izvršna oblast delavskim svetom; 3. izključitev buržoaznih predstavnikov iz vlade. Ker so v predsedstvu MSPD smatrali, da je 2. in 3. zahteva v nasprotju s principi demokracije, je poskus s K. Liebknechtom propadel, medtem ko so predstavniki USPD, kljub zavrnitvi njihovih pogojev, stopili v vlado. Tu sta se konfrontirala dva pristopa: medtem ko je bila osvojitev ljudske oblasti za spartakovce cilj, ki ga je treba doseči z bojem, je bila za večinsko socialno demokracijo to preprosta operacija na vrhu, prehod oblasti od starih k novim veljakom. V tem kontekstu so spartakovci spodbujali množice k ustanovitvi socialistične republike, k raz- širjanju delavskih svetov – »Vso oblast svetom!« (Pelz, 1987); nasprotno pa je MSPD, ki se je bala ponovitve »oktobrske revolucije« v Nemčiji, 9. novembra v svojem manifestu, ki ga je objavil Vorwärts, trdila, da je z imenovanjem Ebertove vlade »javna oblast prešla v roke ljudstva«, ter sporočila, da bo kmalu sklicana ustavodajna ljudska skupščina (Collotti, 1971, 13–14). Novembrska revolucija (Nimtz, 1962) se je začela v znamenju ustanavljanja delavskih in vojaških svetov, ki so se pojavljali sicer že prej, v obdobju velikih štrajkov 1917–1918, vendar je šele novembrski prevrat omogočil in pospešil njihov razmah. Zato je bil proces diferenciacije znotraj socialističnih strank in skupin po 9. novembru pospešen z opredeljevanjem »za ali proti« dela- vskim svetom, oziroma »za ali proti« ljudski skupščini kot tudi »za ali proti« nadaljevanju revolucionarnega procesa. Relativno kratek dvomesečni rok, od novembrskega prevrata do volitev v ljudsko skupščino 19. januarja 1919, je bil izpolnjen z intenzivnim političnim bojem kot tudi s splošnim pregrupi- ranjem sil v vrstah delavskih in meščanskih strank. Večinska socialna demo- kracija (MSPD/, z vlado Eberta in Scheidemanna na čelu, je imela jasne in določene (socialnodemokratske) koncepcije v pogledu perspektive nadaljnjega notranjega razvoja države: ohranjevanje obstoječega (vladajočega) stanja, zau- stavitev in izkoreninjenje revolucionarnih tendenc ter zagotovitev socialnega miru, vzpostavitev ustavnega reda parlamentarne demokracije in v tem cilju kar najhitrejša izpeljava volitev v ljudsko skupščino. Za vladajoče socialne de- mokrate je bila sprememba državne ureditve v korist »republike« vrhunec re- volucionarnega dometa; od tu niso bili pripravljeni iti dalje. Takoj po razglasitvi republike so se dogodki vrstili drug za drugim. 10. novem- bra je bila ustanovljena nova vlada, ki so jo sestavljali F. Ebert, P. Scheidemann, O. Landsberg /iz vrst MSPD/ ter H. Haase, W. Dittmann in E. Barth /iz vrst USPD/. Skupščina delavskih in vojaških svetov v Berlinu, ki je zastopala celotno nemško revolucionarno gibanje (Ritter in Miller /ur./, 1983), je novo Delavska_gibanja_FINAL.indd 160 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 161 vlado, imenovano »svet ljudskih komisarjev«, potrdila; obenem je berlinski svet na pritisk revolucionarnih množic le sprejel resolucijo, v kateri je zapisal, da je postala Nemčija socialistična republika in da vsa oblast pripada svetom. Istega dne je general Groener, ki je zamenjal Ludendorffa na mestu vrhovnega po- veljnika vojske, sporočil Ebertu, da je vojska na voljo novi vladi za vzdrževanje reda in discipline; očitno se je bal, da bi to nalogo prevzeli vojaški sveti. Hkrati pa Groener ni zamolčal Ebertu, kakšna bi morala biti politična »nagrada« za pomoč vladi. V svojih spominih (1957) je zapisal: »Oficirji so od vlade zahte- vali boj proti boljševizmu, v katerega bi se tudi sami vključili. Ebert je sprejel moj predlog o zavezništvu.« Tako se je republika rodila pod težo političnih pogojev, ki jih je postavila stara vojaška kasta. Le-ta se je zagrizeno borila, da bi razprave o bodoči ustavni ureditvi Nemčije speljala k parlamentarni rešitvi in k volitvam za ljudsko skupščino, da bi tako onemogočila revolucionarno vrenje med množicami delavcev in demobiliziranih vojakov. Nova vlada je po podpisu premirja v Compiègnu (11. novembra) objavila naslednji dan svoj »socialistični« program (ukinitev izrednega stanja in cen- zure, amnestija političnih zapornikov, svoboda govora in zborovanja, 8-urni delovnik, razširitev socialnozdravstvenega zavarovanja, uvedba splošne in ena- ke volilne pravice), ki vsebinsko ni presegal okvire meščanskodemokratičnih reform, saj ni predvideval – kljub zahtevam množic po podružbljanju velikih industrij in agrarni reformi – nikakršnih lastninskih sprememb (»Vlada bo ohranila obstoječo proizvodnjo in ščitila privatno lastnino«). Naslednji korak v utrjevanju vladnih pozicij je predstavljal podpis premirja med sindikalnimi voditelji in predstavniki velikih industrij (15. novembra). Cilj sporazuma je bil preprečiti množične manifestacije in določiti za edino zakonito obliko poga- janj neposredne pogovore med sindikati in podjetniki. Že 12. novembra pa je vlada sprožila mehanizem ustanavljanja kmečkih svetov, ki so bili pod nepo- srednim vplivom večinskih socialistov, s ciljem – da ne bi izgubila nadzorstva nad podeželjem, kjer je 'vrelo' tudi zaradi vrnitve demobiliziranih kmetov. Medtem ko je večinska socialna demokracija nadzorovala socialne nemire, so se radikalne težnje strnile v spartakističnem gibanju in v vrstah t. i. »revolu- cionarnih poveljnikov«, ki so jih sestavljali pretežno predstavniki sindikatov. V dani situaciji (Ebertovo usmeritev je K. Liebknecht 10. novembra defini- ral v krilatici: »Kontrarevolucija nastopa, ona je med nami!«) je Spartak videl svojo nalogo predvsem v nadaljnjem revolucioniranju proletariata s ciljem, da ga pripelje na pozicije diktature proletariata. Po prihodu R. Luxemburg in L. Jogichesa iz zapora je bil 11. novembra v Berlinu posvet vodilnih sparta- kovcev. Na njem je skupina prvič oblikovala strogo organizacijsko struktu- ro – organizacija mora imeti značaj zveze, lastni program in statut – ter se Delavska_gibanja_FINAL.indd 161 9.10.2018 14:10:57 162 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih preimenovala (na predlog L. Jogichesa) v »Spartakusbund«. Zvezo je vodi- la 13-članska »centrala«; v njo so bili izvoljeni vsi znani spartakovci: Rosa Luxemburg, Karl Liebknecht, Leo Jogiches, Paul Levi, Hugo Eberlein (Max Albert), Ernst Meyer, Wilhelm Pieck, August Thalheimer. Na posvetu so sicer mnogi zahtevali, da naj Spartak takoj izstopi iz USPD, vendar so le sprejeli predlog R. Luxemburg, ki je insistirala, da naj Spartak kot samostojna skupina (tedaj je štela okrog 1.000 članov) vztraja v okviru USPD vse do zadnjega – do strankinega kongresa ter na njem potegne za seboj čim večje število članstva v novo partijo. Spartakova zveza je prek svojega novega glasila Die Rote Fahne 167 (pod uredništvom R. Luxemburg in K. Liebknechta) pričela z močno revolu- cionarno propagando (zahteva po revolucionarni akciji in boju za socializem) ter komentiranjem aktualnih dogajanj. »Ni bilo čutiti silovitosti, mogočne- ga zanosa socialistične misli, da bo le ena stvar lahko odpravila ta zla: nada- ljevanje revolucije onkraj te začetne stopnje, boj za popolno uresničitev cilja proletarskega gibanja, popolno priznanje zgodovinske naloge proletariata«, je komentiral Die Rote Fahne sejo berlinskega sveta 19. novembra. Vojska, ki se je na zahodni fronti sicer začela umikati, ne pa tudi iz Ukrajine in baltskih držav, je ostala trdno v rokah generalnega štaba, vsa državna ad- ministracija v rokah prejšnjega režima, državo pa so začeli preplavljati razni prostovoljni odredi, sestavljeni iz oficirjev in podoficirjev. Eden od teh je 6. decembra v Berlinu streljal na demonstrante, ki so zahtevali dovršitev revolu- cije. Posledica krvavega vpada soldateske, ki sta jo najeli reakcija in sama soci- alnodemokratska vlada, da bi zadušila revolucionarno vrenje, so bile velike de- monstracije 7. in 8. decembra v Berlinu; demonstranti so zahtevali odstranitev kapitulantske vlade, vso oblast delavskim in vojaškim svetom, takojšnjo razo- rožitev oficirjev in ustanovitev rdeče garde. Še konkretnejša je bila Spartakova zveza, ki je 14. decembra – tik pred zasedanjem prvega vsenemškega kongresa svetov – objavila svoj program, v katerem je zahtevala predvsem: 1. utrditev prehoda oblasti: razorožitev policije, oficirjev stare vojske in kontrarevolucionarnih vojakov, ustanovitev delavske »rdeče garde« za obrambo revolucije in odstavitev starih vojaških struktur; 2. politične zahteve: ustanovitev »enotne nemške socialistične republi- ke«, v kateri naj bi bila zakonodajna in administrativna oblast v rokah delavskih in vojaških svetov, ki bi jih povezoval centralni svet; le-ta bi volil izvršni svet, ki bi opravljal funkcijo vrhovnega organa zakono- dajne in izvršilne oblasti; 167 Glasilo Die Rote Fahne je izšlo prvič 9. novembra 1918, s podnaslovom: »Predstavniki revolucionarnega ljudstva, Skupina Spartak, zavzeli redakcijo glasila Berliner Lokal-Anzeiger in s tem pričeli z izdajanjem novega glasila«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 162 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 163 3. ekonomske zahteve: nacionalizacija vseh bank, rudnikov, velikih in- dustrijskih in trgovskih podjetij; razlastitev velikih in srednjih kmetij- skih posestev, ki bi jih zamenjalo socialistično zadružno upravljanje; 4. na zunanjepolitičnem področju pa je program predvidel takojšnjo povezavo »z bratskimi strankami v tujini, da bi prenesli socialistično revolucijo na mednarodno osnovo in dali miru pečat in zagotovilo mednarodnega pobratenja ter revolucionarnega upora svetovnega proletariata«.168 Kolikšna je bila moč oziroma vpliv Spartakove zveze na nemški proletariat, je pokazal prvi vsenemški kongres delavskih in vojaških svetov (Berlin, 16.–21. december 1918). Med skupno 489 delegati je bilo 289 predstavnikov MSPD, ki se je lahko opirala tudi na nekaj desetin drugih meščanskih in zmernih delegatov, medtem ko je radikalno usmeritev zastopalo 90 delegatov USPD, 10 delegatov spartakovce169 in nekaj predstavnikov »revolucionarnih povelj- nikov«. MSPD je torej že na začetku obvladala kongres, ki je obravnaval te- meljna vprašanja vodenja politične in gospodarske oblasti; predvsem se je bilo treba odločiti med dvojim: sovjetska ali parlamentarna republika? Načeti pa je bilo treba tudi vprašanje podružbljenja produkcijskih sredstev. Kljub temu, da je predsednik izvršnega sveta sovjetov in vodja »revolucionarnih poveljni- kov« Richard Müller ostro obtožil vlado, in kljub pritisku spartakovcev, ki so organizirali velike množične demonstracije (250 tisoč delavcev je zahtevalo, da kongres razglasi Nemčijo za socialistično republiko), je radikalno krilo kon- gresa doživelo hud poraz. Poročilo večinskega socialista Maxa Cohena-Reussa je namreč nedvoumno naznanjalo konec gibanja svetov in prenos vse oblasti na ljudsko skupščino, ki naj bi jo volili 19. januarja 1919. Ernst Däumig, delegat USPD, je pravilno označil Cohenove predloge kot smrtno obsodbo sistema svetov, a se je zaman skušal temu upreti. Teoretik finančnega kapitala Rudolf Hilferding (1980) pa je v razpravi o ekonomski strategiji svaril delegate, da se nikakor ne gre spuščati v prezgodnje podružbitve. Zato je kongres pooblastil vlado, da začne podružbljati tiste industrijske sektorje, ki so že zreli za refor- mo; ta pa je ugotovila, da noben sektor ni zrel za tako radikalno spremem- bo (Collotti, 1971, 20–21). Odločilni udarec svetom je na kongresu zadal 18. decembra sprejeti sklep, da svet ljudskih komisarjev prevzame zakonodajno 168 Die Rote Fahne, 29 (14. decembra 1918): »Was will der Spartakusbund?«. Ta dokument je bil z neznatnimi spremembami sprejet na ustanovnem kongresu KPD kot program nove stranke (v Luxemburg, IS/1977, 823–836: »Kaj hoče Spartakova zveza?«). 169 Spartakovce sta zastopala med drugimi F. Heckert in E. Levinè, kajti niti R. Luxemburg niti K. Liebknecht nista bila izvoljena; večina delegatov pa je tudi zavrnila predlog, da bi kljub temu sodelovala na kongresu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 163 9.10.2018 14:10:57 164 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih in izvršno oblast, dokler ne bo dokončne ureditve sprejela ljudska skupščina. Takšna odločitev je po eni strani vodila k zaostritvi nasprotij v delavskem giba- nju, po drugi pa pospešila zavezništvo večinske socialne demokracije z zmerni- mi (desno krilo USPD) in v končni fazi tudi s kontrarevolucionarnimi tokovi. V ostrem članku »Ebertovi podrepniki« je R. Luxemburg obtožila Eberta in njegove privržence, da so kongres svetov ponižali na stopnjo lastne »garde podrepnikov«. Mesec in pol po izbruhu je bila revolucija, piše R. Luxemburg, na robu propada: »Ustanovitev delavskih in vojaških svetov je bila izhodišč- na točka in edina otipljiva pridobitev revolucije 9. novembra. Prvi kongres teh svetov je uničil njeno edino pridobitev, odvzel je proletariatu oblast, podrl vse, kar smo storili 9. novembra, in povrnil revolucijo v preteklost!« ( Die Rote Fahne, 20. december 1918). Radikalizacijo spartakističnega gibanja v naslednjih tednih lahko razumemo le v luči pešanja revolucionarnega zagona. Zmaga na vsenemškem kongresu delavskih in vojaških svetov, ki so jih zdaj že popolnoma nadzorovali, je spodbudila večinske socialiste, da čimprej opravi- jo z vse bolj šibkim revo lucionarnim gibanjem.170 Po kontrarevolucionarnem vpadu 6. decembra v Berlinu so se v vsej Nemčiji vrstili spopadi med reak- cionarnimi vojaki na eni ter stavkajočimi delavci in vojaškimi oddelki, ki so se priključili revolucionarnemu gibanju, na drugi strani; spopadi so vse bolj dobivali naravo državljanske vojne. S privolitvijo vlade so kontrarevolucionarne čete pod vodstvom generala A. Lequisa 22. decembra vkorakale v Berlin in naslednji dan streljale na divizijo ljudske mornarice, eno prvih vojaških enot, ki se je vključila v revolucionarno gibanje in se je zdaj uprla vladnemu poskusu, da bi jo pregnali iz Berlina. Napad na revolucionarne mornarje je še bolj podžgal razkačeno množico, ki je 24. decembra vdrla v prostore socialnodemokratskega glasila Vorwärts in jih tudi zasedla (»Nekoč slavni glasnik socialne demokracije se je zdaj postavil na čelo protirevolucionarnega in protispartakističnega gibanja in ostro napadel mornarje, v katerih so delavci videli zaščitnike svojih revolucionarnih zahtev.«) ter obkolila vlado. Ebert je poklical na pomoč vrhovno komando (Groenerja), ki je z vojaštvom pregnala demonstrante z ulic. Krvavi dogodki so sprožili raz- pravo o odnosu ljudskih komisarjev do oboroženih sil. Republika, ki ni imela dovolj poguma, da bi takoj na začetku ustanovila rdečo gardo za obrambo revolucionarnega gibanja, se je zdaj soočila z enim temeljnih nasprotij, ki so izvirali že iz njenega nastanka. 170 Spartakova zveza in levi neodvisni se niso sprijaznili z odločitvami vsenemškega kongresa delavskih in vojaških svetov; z demonstracijami svojih revolucionarnih pristašev so poskušali zrušiti Ebertovo vlado. Delavska_gibanja_FINAL.indd 164 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 165 Zaradi odkritega kontrarevolucionarnega preobrata, ki ga je MSPD izvedla s pomočjo oboroženih sil (posredovanje generalov s Hindenburgom na čelu), so Haase, Dittmann in Barth /USPD/ 29. decembra izstopili iz vlade, da bi tako ločili svojo odgovornost od odgovornosti večinske MSPD.171 Obglavljenje KPD in vzpon MSPD na oblast Berlinski krvavi božič je pospešil proces razjasnjevanja tako znotraj revolu- cionarnih sil kot v širšem okviru delavskega gibanja. Čeprav je USPD izsto- pila iz vlade, pa ni bila pripravljena sklicati strankinega kongresa; zato se je Spartakova zveza odločila, da se dokončno tudi formalno in organizacijsko odcepi od USPD. 30. decembra je bila v Berlinu še zadnja državna konferenca Spartakove zveze, ki se je končala 1. januarja 1919 z razglasitvijo KP Nemčije. Na konferenci, na kateri je sodelovalo skupno 127 delegatov iz 56 mest (sparta- kovci /88/, internacionalni komunisti Nemčije /29/ ter delegati svobodne socia- listične mladine, 'rdečih' vojakov in Sovjetske Rusije), so najprej opravili organi- zacijsko združitev med Spartakovo zvezo in IKD ( Internationale Kommunisten Deutschlands) ter se proglasili za ustanovni kongres Komunistične partije Nemčije /KPD/. Bremenska, hamburška, münchenska in dresdenska levica so se že 23. novembra združili v IKD; od 27. novembra dalje so izdajali svoje glasilo Der Kommunist, prek katerega so se zavzemali za diktaturo proletariata, podružbljenje industrije in za solidarnost z rusko revolucijo (Riddell /ur./, 1986b, 168). Osrednji točki dnevnega reda konference sta bili poročilo K. Liebknechta o krizi v USPD in R. Luxemburg o programu nove stranke. K. Liebknecht je v svojem poročilu orisal posledice neuspešne dejavnosti USPD, ki po polomu na parla- mentarni ravni ni izrabila revolucionarnih možnosti, skritih v izvenparlamentar- ni dejavnosti množic. Liebknecht je tudi priznal, da se je poskus spartakovcev, da bi v akcijo pritegnili USPD (zato so tudi sodelovali na kongresu v Gothi, aprila 1917), izjalovil kot 'sizifovo delo': »Po novembrski revoluciji nas je pomanjkanje načelnosti v USPD prisililo k odločanju, kakšen naj bo v prihodnje naš odnos do stranke. Sodelovanje ljudskih komisarjev v vladi (neodvisni ljudski komisarji so bili Ebertov in Scheidemannov 'figov list') in izstop USPD iz vlade sploh nista vplivala na razvoj dogodkov: zvestoba revoluciji je torej zahtevala odmik od stranke, ki ni bila nič več 'socialistična stranka delavskega boja'. S prekinitvijo organizacijskih vezi z USPD se bo Spartakova zveza preoblikovala v samostojno stranko, imenovano KP Nemčije« (ibid., 168–170). 171 Ebert je na njihovo mesto postavil G. Noskeja (pooblaščen za vojaške zadeve) in R. Wisslla; s tem je bila postavljena večinska socialnodemokratska /MSDS/ vlada. Delavska_gibanja_FINAL.indd 165 9.10.2018 14:10:57 166 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Program nove stranke je obrazložila R. Luxemburg (IS/1977, 880–908) v kontekstu revolucionarnih dogodkov v zadnjih dveh mesecih: »Revolucija 9. novembra je bila polna pomanjkljivosti in hib. Temu se ne smemo čuditi. To je bila revolucija, ki je prišla po štirih letih vojne, po štirih letih, v katerih si je nemški proletariat po zaslugi vzorne šole socialne demokracije in svobodnih sindikatov nakopal toliko sramote in tako zatajil svoje socialistične naloge ka- kor nikjer drugje. Če stojimo trdno na tleh zgodovinskega razvoja – in kot marksisti in socialisti tako tudi stojimo – potem ne moremo pričakovati, da bomo v Nemčiji, ki je imela na dan 4. avgusta in vsa štiri leta pozneje tako kla- vrno podobo, doživeli naenkrat 9. novembra 1918 sijajno, razredno zavedno in k cilju jasno usmerjeno revolucijo. Kar smo doživeli 9. novembra, je bilo veliko bolj zlom obstoječega imperializma kot zmaga nekega novega načela. Prišel je kratko malo trenutek, ko se je imperializem kot orjak na lončenih nogah, znotraj ves trhel, moral sesuti vase. Kar je temu sledilo, je bilo bolj ali manj zmedeno, nenačrtno in prav malo zavestno gibanje. Edino povezovalno, edino trajno in edino odrešilno je bilo v tem gibanju geslo: oblikovanje delavskih in vojaških svetov. To je bilo tisto geslo te revolucije, ki ji je takoj vtisnilo poseben pečat proletarske, socialistične revolucije, in sicer ob vseh pomanjkljivostih in hibah prvega trenutka« (ibid., 891). Ocena R. Luxemburg je bila tudi svarilo, da je treba realistično gledati na možnosti razvoja revolucionarnega gibanja, brez slepil o enotnosti delavskega gibanja. Le-to se je celo razbilo, ko je socialna demokracija prešla na kontra- revolucionarne pozicije. »Za prvo obdobje revolucije, lahko bi rekli do 24. de- cembra, je zelo značilno, da je bila to še izključno politična revolucija. /.../ Šele v zadnjih tednih so pričele spontano siliti v ospredje stavke. /.../ Bistveno za to revolucijo je, da se stavke vse bolj razraščajo, da morajo postati vse bolj sredi- šče, glavna stvar revolucije. To je potem ekonomska revolucija in s tem postane socialistična revolucija. /.../ Tisti, ki ne mislijo, so si seveda predstavljali stvar drugače. Mislili so, da je dovolj vreči staro vlado, postaviti na čelo države socialistično vlado, ki bo izdala dekrete, s katerimi bo uvedla socializem. Tudi to je bila samo utvara. Socializma ne ustvarjamo z dekreti in ga ne more ustvariti z dekreti še tako sposobna socialistična vlada. Socializem ustvarjajo množice in vsak proletarec posebej. Tam, kjer so prikovane na verige kapitala, tam je treba verigo streti. Samo to je socializem, samo tako lahko pridemo do njega« (ibid., 897–898). Z rojstvom nove stranke sta se torej soočili dve temeljni alternativi, ki ju je postavila »novembrska revolucija«: medtem ko je 9. november za (M) SPD pomenil cilj revolucije, je bil za KPD le izhodiščna točka. Revolucionarno gibanje tudi v januarju 1919 ne pojenjuje. 5. januarja so ko- munisti, neodvisni in revolucionarni poveljniki priredili velike demonstracije Delavska_gibanja_FINAL.indd 166 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 167 v Berlinu,172 ki so izzvenele kot plebiscit proti vladi; demonstranti so zahtevali predvsem razorožitev kontrarevolucionarnih sil in promilitarističnih oddel- kov. To so bile po 9. novembru najbolj množične demonstracije v Berlinu, ki so presenetile celo voditelje organiziranih sil radikalne levice. Čeprav je med demonstranti krožilo geslo o revolucionarnem prevzemu oblasti, si revolucio- narni »akcijski odbor« (sestavljali so ga predstavniki KPD, USPD in revolu- cionarnih poveljnikov) ni domišljal, da bi lahko v enem dopoldnevu prevzeli oblast. R. Luxemburg je preroško čutila nesrečno usodo revolucionarnega gi- banja, ki je bilo prepuščeno samemu sebi in odvisno le od spontanega navdu- šenja množic. 8. januarja je ogorčeno zapisala: »Ni dovolj poslati množic, naj demonstrirajo; treba jim je dati politične naloge« ( Die Rote Fahne, 8. januar 1919). Še preden je »akcijski odbor« izdelal natančnejši načrt za delo, je G. Noske poklical na pomoč protirevolucionarne prostovoljske odrede, naj za- dušijo revolucijo. 11. januarja je Noske prevzel poveljstvo nad vsemi vojaškimi oddelki v Berlinu in v krvavih bojih, ki so prenehali med 12. in 13. januarjem, je bila revolucija poražena; ubitih je bilo nekaj tisoč delavcev, predvsem ko- munistov. 15. januarja so prostovoljski odredi ujeli in takoj ubili voditelja KP Nemčije R. Luxemburg in K. Liebknechta, sredi marca pa še L. Jogichesa; KPD je bila obglavljena, njeno glasilo Die Rote Fahne pa prepovedano. Neposredno po porazu revolucije in nasilju vlade in kontrarevolucije so tekle priprave za volitve v ljudsko skupščino, določene za 19. januar; na volitvah je SPD dobila 163 sedežev, USPD 22, medtem ko so meščanske stranke prejele skupno 260 glasov (komunisti, skladno z odločitvijo ustanovnega kongresa KPD, niso sodelovali na volitvah). Z izvolitvijo ljudske skupščine so izginili še zadnji sledovi revolucije: centralni svet socialistične republike, ki so ga izvolili na vsenemškem kongresu delavskih in vojaških svetov, je 4. februarja 1919 prepustil oblast ustavodajni skupščini. To dejanje ni bilo le formalnost, ampak je pomenilo tudi popoln polom poskusa, da bi ustvarili nove oblike vladavine, ki bi izhajala neposredno iz ljudstva (Tormin, 1954). Konstituanta se je sestala 6. februarja v Weimarju; njena prva naloga je bila, da formalno uredi vladne or- gane v okviru »demokratičnih« zakonitostih. 11. februarja je skupščina, v kateri je imela večino »weimarska koalicija« (tvorili so jo socialni demokrati, katoliški center in demokratska stranka), izvolila F. Eberta za predsednika weimarske republike, sestavo vlade pa je zaupala predstavniku MSDS P. Scheidemannu. 172 4. januarja je vlada – med čistko – odstavila berlinskega policijskega načelnika E. Eichhorna, člana USPD; po mnenju KPD njegova odstavitev ni bila le poskus odpraviti edino vplivno osebo, ki ji je berlinski revolucionarni proletariat še zaupal, temveč je tudi napovedala nasilno zadušitev delavskih nemirov. Die Rote Fahne je 5. januarja v znak protesta pozval proletariat na množične demonstracije. Delavska_gibanja_FINAL.indd 167 9.10.2018 14:10:57 168 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih 31. julija 1919 je skupščina sprejela še novo »weimarsko« ustavo173 ter pred tem (22. junija) ratificirala versajsko mirovno pogodbo. Konstituanta v Weimarju ni ustvarila takšne republike, o kateri je govoril Ebert novembra 1918, ampak tipično meščansko parlamentarno državo (Miller, 1978). Z izvolitvijo ljudske skupščine se je končalo še zadnje obdobje t. i. »novembrske revolucije 1918« v Nemčiji. Vladajočim meščanskim slojem je brez dvoma – v zapletenih in kao- tičnih povojnih razmerah − dala zveza s socialnodemokratsko večino možnost, da so pod njenim varstvom spet dobili svoje stare pozicije moči v državni upravi in vojski ter ohranili svojo ekonomsko moč. To je z drugimi besedami pomenilo, da se je nemška revolucija končala tako, da se je vojaška monarhija spremenila v meščansko republiko.174 173 Nemčija je z njo dobila eno najnaprednejših ustav na svetu. Poleg izjemno obsežnega poglavja o človekovih pravicah, je bila njena novost, da je kot prva ustava vsebovala vrsto socialnoekonomskih in kulturno-prosvetnih pravic ter bila na tem področju zgled drugim državam. Weimarska ustava je bila izrazit primer ustave intervencijske države na začetku 20. stoletja (Lešnik, 2000, 95–101). 174 Izbruh novembrske revolucije v Nemčiji je brez dvoma vlival upanje in optimizem Moskvi, da bo le prišlo do tako želene svetovne proletarske revolucije; zdaj, po njenem porazu, pa bodo ocene in pričakovanja, tako Lenina kot drugih boljševiških voditeljev, dobila realnejši okvir. Delavska_gibanja_FINAL.indd 168 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 169 Marjan Britovšek – prvi slovenski raziskovalec zgodovine mednarodnega delavskega gibanja Marjan Britovšek (1923–2008) je bil prvi slovenski zgodovinar, ki se je sistematično in znanstveno začel ukvarjati z raziskovanjem zgo- dovine mednarodnega delavskega gibanja ter še posebej stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi, hkrati pa je veljal za največjega slo- venskega/jugoslovanskega poznavalca frakcijskih spopadov v nekdanji Sovjetski zvezi in Kominterni. S svojimi objavljenimi deli, oprtimi na arhivsko gradivo, se je uvrstil v krog eminentnih mednarodnih razisko- valcev stalinizma. Britovškova pot do raziskovalca zgodovine mednarodnega delavskega gibanja Marjan Britovšek je študiral in diplomiral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani (1945–1949), kjer si je pridobil, kot je sam večkrat povedal, ne samo védenja o historični materiji, pač pa tudi potreb- na metodološka znanja, ki jih je s pridom izkoristil in dograjeval v svojem kasnejšem raziskovalnem delu. V mislih je imel predvsem proučevanje in analiziranje primarnega arhivskega gradiva in dokumentov ter pojmovno pojasnjevanje in primerjalno posploševanje. Takšen metodološki pristop po- stane stalnica v njegovem raziskovalnem delu, ne glede na problemsko tema- tiko; od tod tudi verodostojnost njegovih objavljenih del. Podiplomski študij je nadaljeval na tedaj elitnem jugoslovanskem Inštitutu za družbene vede v Beogradu med letoma 1949 in 1951, kjer je prek interdisciplinarnega druž- boslovnega študija, s poudarkom na dialektičnem in historičnem materia- lizmu ter politični ekonomiji, naredil most k (historični) sociologiji. Seveda ne gre prezreti podatka, da je bil na študiju v času jugoslovanskega spora z informbirojem oziroma Stalinom, torej v času iskanja lastne jugoslovanske poti v socializem; toliko bolj, ker brez tega »kopernikanskega« političnega in družbenega preobrata na jugoslovanskih tleh, zagotovo ne bi bilo njegovih študij o stalinizmu. V začetku petdesetih let se je smelo odločil za raziskovalno in pedago- ško pot; najprej kot asistent (1951–1962) na zgodovinskem oddelku FF v Ljubljani, kjer je maja 1960 tudi doktoriral, nato kot univerzitetni učitelj. Katedro za pedagoško in znanstveno delo mu je dal Oddelek za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti (1962), potem ko je bil – po opravljenem Delavska_gibanja_FINAL.indd 169 9.10.2018 14:10:57 170 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih habilitacijskem delu »Stališča mednarodnega delavskega gibanja do vojne in kolonialnega vprašanja (1848–1918)« – izvoljen v docenta za socialno zgodovino 19. in 20. stoletja (s posebnim ozirom na zgodovino delavskega gibanja). Predmet je znanstveno razvijal in ga predaval vse do upokojitve (1993), od leta 1975 z nazivom rednega profesorja. Za svoje znanstvenorazi- skovalno, pedagoško in javno delovanje je prejel vrsto nagrad in priznanj ter dobil naziv »zaslužnega profesorja« Univerze v Ljubljani. Britovškov znanstveni in publicistični opus – podrobno ga ponazarja njegova obsežna bibliografija del (Cindrič, 1996) – obsega mdr. 17 knjig in več kot 160 razprav, objavljenih doma in v tujini – tematsko in časovno zaobsega štiri področja. Sprva se je raziskovalno ukvarjal s problemskimi vprašanji slovenske agrarne in socialne zgodovine novoveškega obdobja. S tega prvega področja je tudi njegova publicirana doktorska disertacija: Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem (1964). Delo, ki je v celoti zasnovano na arhivskem gradivu, še danes sodi med redkejše tovrstne raziskave slovenske agrarne in socialne zgodovine od 16. do sredine 19. stoletja. Knjiga načenja vrsto vprašanj in ka- tegorij, s katerimi se še posebej ukvarja historična sociologija (družbena struk- tura, procesi, odnosi, modernizacija idr.): V jedru zavidljivo obsežne (Britovškove) doktorske raziskave je bil agrarno tehnični prevrat s proizvodno modernizacijo kmetijstva in formalno-pravna defevdalizacija kmetijskega sektorja. /.../ Profe- sionalna kariera je Britovška žal odpeljala iz gospodarsko-zgodo- vinskih voda. Žal zato, ker bi s svojo vnemo in natančnostjo, lahko veliko prispeval h gospodarskemu zgodovinopisju. Če je bil izgu- bljen za gospodarsko zgodovinopisje, pa ni bil za zgodovinopisje kot tako, čeprav je obstal na njegovem obrobju.175 Postal je cenjen raziskovalec zgodovine mednarodnega delavskega gibanja. Usme- ril se je v tedaj družbeno bolj cenjeno zgodovino mednarodnega delavskega gibanja in zgodovino Sovjetske zveze. Tako obravnava 175 Op.: mišljeno je na presečišču zgodovine in historične sociologije. Eminentni historični sociolog Dennis Smith je v razvrstil sociologe in zgodovinarje takole: »Nekateri sociologi so 'nehistorični': empirično zanemarjajo preteklost, konceptualno pa ne upoštevajo niti časovne razsežnosti družbenega življenja niti historične specifičnosti družbenih struktur. Podobno so nekateri zgodovinarji 'nesociološki': empirično zanemarjajo razlike med procesi in strukturami v posameznih družbah, konceptualno pa se ne ukvarjajo niti s splošnimi lastnostmi procesov in struktur niti z njihovim odnosom do dejanj in dogodkov. V nasprotju z njimi se s historično sociologijo ukvarjajo zgodovinarji in sociologi, ki raziskujejo medsebojno prežemanje preteklosti in sedanjosti, dogodkov in procesov, delovanja in strukturiranja. Ti raziskovalci sku- šajo združiti pojmovno pojasnjevanje, primerjalno posploševanje in empirično raziskovanje« (Smith, 2011, 12–13). Britovška lahko zagotovo umestimo med slednje. Delavska_gibanja_FINAL.indd 170 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 171 kmetijskega sektorja v drugi polovici 19. stoletja do danes še ni do- čakala nadaljevanja v enaki sistematiki in enaki globini (Lazarevič, 2012, 120–122). Britovškov »prehod« (z zgodovinskega na sociološki oddelek ter s tem na nova raziskovalna področja) je sovpadal s t. i. obdobjem »vzpona historične socio- logije«, kot ga je poimenoval D. Smith. Med temami zanimanja historičnih sociologov so bile tisti čas »velike« revolucije. V tem kontekstu navaja delo T. Skocpolove (1979), ki je »v enovit interpretacijski okvir vključila tri revolucije (francosko, rusko, kitajsko), ki jih sicer jasno ločuje zgodovina, geografija in ideologija« (Smith, 2011, 18). V to polje historične sociologije se je umestil tudi Britovšek s svojimi temeljnimi deli – Boj za Leninovo dediščino (1976a), Carizem, revolucija, stalinizem (1980a), Stalinov termidor (1984) – s katerimi se je uveljavil tudi kot mednarodno priznan poznavalec zgodovine Sovjetske zveze in še posebej stalinizma. Še pred temi študijskimi projekti se je Britovšek raziskovalno posvetil revo- luciji 1948 v Avstriji, ki predstavlja njegovo drugo področje. Posebnost njegovega pristopa je bila v tem, da je v ospredje postavil revolucionarno dejav- nost Radovljičana Antona Fistra – Prešernovega in Slomškovega sodobnika, aktivnega udeleženca marčne in oktobrske revolucije 1848 na Dunaju ter dolgoletnega emigranta v ZDA – »človeka, ki je daleč presegal kakršenkoli provincializem in bil med najbolj izobraženimi Slovenci svojega časa« ter velja za »enega najpomembnejših slovenskih mislecev 19. stoletja«, kot ga je označil Frane Jerman (1987, 66), prevajalec Fistrovih Izbranih spisov, I–IV (1987–1998). Raziskovalni rezultat Britovškovega dela v arhivih in bibli- otekah na Dunaju je bil izid monografije Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji (1970): Dr. Anton Füster/Fister (1808–1881), profesor teologije in peda- gogike na dunajski univerzi, je v revoluciji 1848 odigral pomemb- no vlogo kot vojni kurat akademske legije in poslanec levega krila dunajskega parlamenta. Drzno in odkrito je v revoluciji izpričal svoje revolucionarne demokratične nazore, prepletene z radikalnim jakobinstvom. Postal je priljubljen propagandist novih idej med študenti in delavci, predstavniki starega reda pa so ga napadali kot avstrijskega Marata. V ta Britovškov raziskovalni kompleks »revolucij 1848« se umešča tudi tehtna Britovškova študija »Zgodovinski oris stališč Marxa in Engelsa do slovanskih narodov« (1971 [2015]): Delavska_gibanja_FINAL.indd 171 9.10.2018 14:10:57 172 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Marx in Engels sta začela spremljati problem avstrijskih Slova- nov med revolucijo leta 1848. Nacionalno vprašanje je postalo leta 1848 usodno za avstrijsko revolucijo. V t. i. pomladi narodov so se na zgodovinskem prizorišču pojavili nezgodovinski narodi. »Ple- bejski narodi«, ki so se začeli šele prebujati, so bili za samostojno državno življenje komaj zreli, saj je bilo njihovo meščanstvo in delavstvo šele v procesu nastajanja. Usodno in tragično je bilo, da so upravičene zahteve slovanskih narodov postale igra reakci- onarnih sil, slovanski narodi pa so v Avstriji bistveno pripomogli k zadušitvi revolucije. Marx in Engels sta reakcionarna stališča avstrijskih Slovanov pojasnjevala z nerazvito razredno strukturo. Engelsova shematska koncepcija revolucionarnih in kontrarevo- lucionarnih narodov je temeljila na historični situaciji 1848/49, ko je carska podložniška vojska skupaj s četami, zvestimi habs- burški hiši, ogrozila in zatrla revolucijo. Iz te Marxove in Engel- sove paradigme je izšel njun program velike vojne proti Rusiji, ki sta jo povezovala s Poljsko kot ščitom Evrope pred ruskim cariz- mom. Zmaga nad protirevolucionarno silo na vzhodu bi po nju- nem mnenju pomenila hkrati obnovitev svobodne Poljske, ki je bila po Marxovem in Engelsovem mnenju pomemben člen nove Evrope demokratičnih konstelacij. Razprava o kontroverznih stališčih obeh klasikov je imela tudi mednarodni odmev; dopolnjena je izšla v srbskem (1972) in nemškem prevodu (1996a) ter predstavlja nekakšen most k osrednjemu Britovškovemu raziskovalnemu področju, to je zgodovini mednarodnega delavskega gibanja. Britovškov doprinos k raziskovanju zgodovine mednarodnega delavskega gibanja Z raziskovanjem zgodovine mednarodnega delavskega gibanja ter še posebej stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi, se je Marjan Britovšek ume- stil, kot je zapisal Peter Vodopivec (2001, 171), med tiste redke slovenske zgodovinarje, ki so presegli nacionalne meje pri raziskovanju zgodovine. V okviru tega tematskega sklopa je osrednjo pozornost namenil glavnim razvojnim fazam v delavskem gibanju (1960), njegovi organski in organi- zacijski rasti, ter še posebej njegovim različnim idejnim smerem v okviru I. in II. internacionale. Delavska_gibanja_FINAL.indd 172 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 173 Napisal je vrsto knjig in razprav,176 ki so bile objavljene v slovenskih in tuje- jezičnih revijah.177 Med knjigami velja posebej opozoriti na njegovo že ome- njeno habilitacijsko delo, ki je dopolnjeno in razširjeno izšlo v dveh knjigah v Beogradu – Stavovi Druge internacionale prema ratu i kolonialnom pitanju (1965); Gledišta radničkih vodja socijaldemokratije po vojnom pitanju do propasti Druge internacionale (1966) – ter na knjigo Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za Tretjo internacionalo (1969): Ob izidu je bila Britovškova knjiga upravičeno deležna posebne pozornosti. Ne le zato, ker se redko zgodi, da dobimo v roke delo – in to delo domačega avtorja –, ki se dotika problematike medna- rodnega delavskega gibanja, pač pa predvsem zato, ker je čas, ki ga Britovšek obravnava, še vedno silno 'občutljivo' obdobje, prepogo- sto določeno s kasnejšimi ocenami, ki močno otežujejo zgodovinar- jevo delo. Britovšek uvodoma poudarja, da je knjiga 'nadaljevanje tematike, s katero se je intenzivno ukvarjal več kot osem let'. Izčr- pne bibliografske priprave tako doma kot v tujini so mu omogočile podrobnejše proučevanje; dodaja pa, da želi njegov prispevek ohra- niti izrazito rekonstruktiven značaj z upoštevanjem monografskega vidika obravnave. /.../ Britovškovo delo je opremljeno z obširnimi in izčrpnimi opombami, ki podrobneje argumentirajo posamezna poglavja. Poudarek študije je na razvoju Leninovih političnih ocen in idejnih izhodišč (delo tako opredeljuje že podnaslov: Lenin v boju za Tretjo internacionalo); avtor pa poizkuša vestno rekonstru- irati tudi vlogo Zinovjeva, Radeka, Buharina, Kamenjeva, Trockega in mnogih drugih, ki so zaradi svoje usode in kasnejših negativnih političnih ocen pogosto odrinjeni na rob ali pa so se celo povsem 'izgubili'. Prav to prizadevanje ima v času, ki kaže ne samo med zgodovinarji, temveč tudi med mlajšo inteligenco nasploh vse večje zanimanje za koncepte, razprave, idejne razlike in nesoglasja med marksističnimi misleci dvajsetih let, poseben in izjemen pomen (Vodopivec, 1970, 55–57). 176 Naj na tem mestu opozorimo na njegovo tehtno razpravo »O zgodovini nastanka 'Komunističnega manifesta'« (1971–1972 [2015]). Britovšek jo je predstavil na znanstvenem srečanju »Stoletnica prevoda 'Komunističnega manifesta' v srbščino« (Pančevo, 4. in 5. oktober 1971) in je izšla kot separat v franc. prevodu pri Srbski akademiji znanosti in umetnosti (1974). 177 Britovšek je bil član uredniških odborov/svetov revij Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (1960–1977), Međunarodni radnički pokret (Beograd), Prilozi za istoriju socializma (Beograd), The International Newsletter of Communist Studies (Köln). Delavska_gibanja_FINAL.indd 173 9.10.2018 14:10:57 174 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih V širši javnosti je bilo najbolj odmevno in aktualno Britovškovo raziskovanje stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi. Brez dvoma je bil M. Britovšek prvi slovenski zgodovinar, ki se je sistematično in znanstveno začel ukvarjati s tem obdobjem, hkrati pa je veljal za največjega slovenskega/jugoslovanskega poznavalca frakcijskih spopadov v nekdanji Sovjetski zvezi in Kominterni.178 Še več, s svojimi analizami, oprtimi na arhivsko in dokumentarno gradivo, ki ga je proučeval v arhivih in bibliotekah v Moskvi, Berlinu, Leipzigu, na Dunaju, v Amsterdamu in drugje, se je uvrstil med ugledne mednarodne raz- iskovalce stalinizma. V ospredju njegovih objav te vrste stojijo tri obsežne in temeljne knjige: Boj za Leninovo dediščino, I–II (1976a; 1976b /hrvaški pre- vod/); Carizem, revolucija, stalinizem. Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma, I–II (1980a); Stalinov termidor (1984, 1991 /češki prevod/). 1984. Vsa navedena dela »temeljijo na neposrednih raziskavah, in so vsaj enakovre- dna, če ne boljša od mnogih del svetovnih avtorjev«, poudarja B. Repe (2003, 193). S. Cvetković (Inštitut za novejšo zgodovino v Beogradu) pa je upravi- čeno zapisal, da je bila »vrednost Britovškovega raziskovalnega dela na tem segmentu sodobne zgodovine še posebno v tem, da naša zgodovinska zavest ni bila obremenjena s političnimi pogledi in enostranskimi razlagami sovjetske- ga zgodovinopisja, kot je bilo to v drugih socialističnih državah« (1996, 19). Zagotovo smo prav s pomočjo teh Britovškovih eruditskih knjig in razprav začeli razumevati srčiko 'ruskega' socializma. Vpogled v vsebino Britovškovih knjig o »ruskem oktobru« Britovšek k »ruskemu oktobru« raziskovalno ni pristopal zgolj kot k boljševi- škemu aktu revolucionarnega prevzema oblasti (planirani boljševiški revoluci- ji), pač pa ga je – kot se da razbrati že iz naslovov navedenih knjig – razumel in obravnaval v širšem problemskem/tematskem in časovnem okviru. Ta se začne z rusko revolucijo 1905–1907 kot »generalko« za obe revoluciji v letu 1917 in se razteza v sredino tridesetih let, ko je Stalin – kot zmagovalec v frakcijskih bojih, ki so vseskozi pretresali Vsezvezno komunistično partijo (boljševikov) /VKP(b)/ – s svojo »administrativno revolucijo od zgoraj«, s »termidorjem«, dokončno razblinil ideale oktobrske revolucije. Seveda pa ruski »oktober« v vsej svoji kompleksnosti še zdaleč ni bil le notra- nja ruska/sovjetska zadeva, saj je zaznamoval polarizacijo sveta v 20. stoletju 178 Kot član uredniškega odbora je M. Britovšek sodeloval pri izdaji stenogramov in dokumentov vseh sedmih kongresov Kominterne, ki jih je izdal Institut za međunarodni radnički pokret v Beogradu pod naslovom Komunistička internacionala – Kominterna v 12 knjigah (1981–1983), ter napisal »Predgovor k 5. kongresu Kominterne« (KI-6/1982, v–xxvii). Delavska_gibanja_FINAL.indd 174 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 175 (kapitalizem–socializem) in usodno vplival tudi na mednarodno delavsko gi- banje. V medvojnem »zimmerwaldskem gibanju« levih in centrističnih struj, zraslem na zlomu II. internacionale po izbruhu vélike vojne – to obdobje je Britovšek problemsko osvetlil in analiziral v že citiranem delu Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za III. internacionalo (1969) –, so bile Leninove ideje o preobrazbi imperialistične vojne v državljansko z nastavkom za socialistično revolucijo zgolj teoretsko sprejete. Za to, da bi se ta položaj lahko spremenil v radikalnem smislu, so bile potrebne dolgoročne revolucionarne akcije, ki bi bile boljševiški politiki zmožne podeliti verodo- stojnost; to se je zgodilo šele z oktobrsko (planirano) boljševiško revolucijo (Perović, 1988). V zaključnem poglavju pričujoče knjige Britovšek obširneje razpravlja o februarski revoluciji leta 1917 v Rusiji in o njenem odmevu v mednarodnem delavskem gibanju. Podrobno osvetli boj med eseri, menjševiki in boljševiki za prevzem oblasti ter na osnovi izvirnega in dokumentarnega gradiva kritično oceni dogajanja, ki so privedla do oktobrske revolucije. Na osnovi izrekanja za ali proti revoluciji (kot nedemokratičnemu aktu prevze- manja oblasti) se je delavsko gibanje po prvi svetovni vojni organizacijsko in idejno razcepilo na socialnodemokratsko in komunistično gibanje, v nacio- nalnem in internacionalnem pogledu. Glavna gonilna sila nove Komunistične internacionale (KI) so bili od prvega dne njenega obstoja Lenin, boljševiki in oktobrska revolucija. Naslednje temeljno delo, Carizem, revolucija, stalinizem (1980a), je zasnovano v obliki sintetičnega zgodovinskega orisa družbenega razvoja domala stotih let v Rusiji, od pomladi narodov 1848 do vključno procesa destalinizacije, ki ga je začel Hruščov. Britovšek »družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma« obravnava v treh tematskih sklopih: 1. Marx in Engels o carizmu in revolucionarnih perspektivah v Rusiji: po njuni predstavi je na eni strani Rusija okostenele aristokracije in despotizma, na drugi Rusija agrarne revolucije. Pričakovanje revolucionarnega razvoja v Rusiji je postalo zanju, po uvedbi kmečkih reform (1861), stalna teza; 2. Leninov koncept revolucionarne partije med meščanskodemokratično revolu- cijo 1905–1907, oktobrsko socialistično revolucijo 1917 in graditvijo socializma: znotraj slednje tematike je Britovšek analiziral ključna problemska vprašanja in dileme družbenoekonomskega in političnega razvoja sovjetske Rusije/ Sovjetske zveze, s katerimi se je soočalo neenotno boljševiško vodstvo v prvih dveh desetletjih po prevzemu oblasti, kot so: vojni komunizem, nova eko- nomska politika, teror, birokratizacija, prepoved frakcij, vloga in položaj sin- dikatov, nacionalno vprašanje, federacija, industrializacija, kolektivizacija idr., Delavska_gibanja_FINAL.indd 175 9.10.2018 14:10:57 176 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih pa tudi Leninovo vlogo pri oblikovanju sovjetske ustave in federacije ter nje- gove napore za premagovanje kriz v Ruski komunistični partiji (boljševikov) /RKP(b)/ med letoma 1918 in 1922. Ta sklop zaključuje Leninov testament: »Nisem prepričan, da bo to oblast znal Stalin vselej zadosti previdno upora- bljati. /.../ Stalin je preveč surov /.../ zato predlagam tovarišem, naj premislijo, na kakšen način bi premestili Stalina s položaja generalnega sekretarja«; 3. Oblikovanje Stalinove osebne oblasti in dogmatska praksa v razvoju socializma: v ospredju Britovškovega zanimanja je razraščanje Stalinove despotske oblasti v kontekstu frakcijskih bojev znotraj VKP(b), njegova zmotna teorija o odmi- ranju države s krepitvijo terorja do neslutenih razsežnosti ter še posebej raz- raščanje njegovega kulta osebnosti, ki je presegel celo kult ruskih carjev. Svoje delo Britovšek zaključuje z »Epilogom k procesu destalinizacije po 20. partij- skem kongresu v Sovjetski zvezi«, v katerem prikazuje prizadevanja Stalinovih naslednikov (Hruščov), da bi odpravili najhujše deformacije, ne da bi se lotili poglobljene analize geneze tega pojava. Sovjetske razlage deformacij stalinizma kot napak Stalina, prikazane na XX. kongresu KPSZ (1956), Britovška kot raziskovalca seveda niso zadovoljile. O tem problemu je napisal študijo Korenine stalinizma in negativne posledice kulta osebnosti (1980b) ter objavil nekaj razprav: »Ko so skušali pojasniti zgodovinski proces z objektivnimi dejstvi, s pomočjo antivoluntativne marksistične analize, sta CK in Hruščov prišla do subjektivnih sklepov in krivila za vse napake kult osebnosti« (1984, 474). Britovšek opozarja: Kritike stalinizma ni mogoče reducirati le na kult osebnosti, temveč je treba proučiti družbene okoliščine, ki so dopustile, da je prišlo do takšnega kulta, da se je lahko razvil do takšnih razsežnosti. Ozko za- stavljena kritika ni kos razčistiti tega družbenega fenomena. S stali- nizmom razumemo sistem, ki je nastajal v specifičnih razmerah gra- ditve sovjetske države v prehodnem obdobju. Pomenil je deformacijo, ki so jo določale posebne zgodovinske okoliščine (1977 [2015], 260). In nadaljuje: Reducirati te deformacije na kult osebnosti pomeni, da s takšnim pristranskim pristopom drsimo v subjektivistični volunta- rizem, ko določeno deformacijo epohe prehodnega obdobja vežemo izključno na osebnost. /…/ Sociološka proučevanja prehodnega ob- dobja od kapitalizma k socializmu so namreč mnogo bolj zapletena, kot je menil Stalin v svoji mehanicistični teoriji (ibid., 263, 264). Eno najbolj dramatičnih obdobij v zgodovini sovjetske republike je bilo, po Britovškovi oceni, obdobje, ko je Lenin zapuščal politično prizorišče, njegovi Delavska_gibanja_FINAL.indd 176 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 177 najožji sodelavci (Zinovjev, Kamenjev, Stalin, Trocki, Buharin) pa so se zaple- tli v ostre frakcijske boje, vsak je hotel po svoje tolmačiti Leninov nauk. To je bilo obdobje medvladja, ko je bil Lenin zadet od kapi, priklenjen na bolniško posteljo, vodilno jedro partije pa so sestavljali Zinovjev, Kamenjev in Stalin. Uspelo jim je izolirati Trockega in obrzdati njegove bonapartistične tendence, ki jih je izrazil v boju proti CK RKP(b) oziroma proti partijskemu aparatu. V tem boju se je začel vedno bolj uveljavljati Stalin, ki je zaradi taktične spretno- sti, pretehtanih nastopov v javnosti, realistične presoje položaja in utrjevanja partijskega aparata postal vodilna osebnost v trojki. To zapleteno obdobje, s poudarkom na frakcijskih bojih znotraj RKP(b) –, ki so globoko posegli tudi v Kominterno ter še posebej v priprave na nemško revolucijo 1923, ko so člani ruskega politbiroja, in to ne brez razloga, računali na možnost izbruha pro- letarske revolucije v Srednji Evropi – je Britovšek obravnaval v knjigi Boj za Leninovo dediščino (1976). Tik pred Leninovo smrtjo je prišlo do razcepa v partiji, ki ga je Lenin v svojem testamentu preroško predvidel, zaradi vedno bolj zaostrenih odnosov med Trockim in vodilnim jedrom, posebno pa med Trockim in Stalinom. Trocki je s svojim nastopom proti CK RKP(b) in proti aparatu partije vsekakor spodkopaval in ogrozil organizacijsko strukturo le- ninske partije, hkrati pa je s svojim nebrzdanim nastopom omogočil Stalinu, da je okrepil svoj položaj v vodilnem jedru, je v zaključku poudaril Britovšek. V tretjem temeljnem delu – Stalinov termidor (1984) – je Britovšek razisko- val usodo revolucije in socializma v Sovjetski zvezi po Leninovi smrti. V teh okvirih se je lotil še podrobnejše analize vzvodov Stalinove osebne oblasti in v tem kontekstu idejnih bojev v VKP(b), iz katerih je Stalin z najbolj grobimi metodami izšel kot zmagovalec: Zmagoviti obračun – tako z levo Združeno opozicijo (Trocki, Zi- novjev, Kamenjev) kot z desno (Buharin) – je omogočil Stalinu, da se je razglasil za edinega dediča in nadaljevalca Leninovega nauka. Buharinova skupina, ki jo je Stalin označil za desno opozicijo, je predstavljala zadnji poskus, da ohranijo v VKP(b) kolektivno vodstvo in preprečijo Stalinovo osebno diktaturo. Buharinov poraz je imel še posebej velike socialne posledice. Za razliko od boljševiške levice, ki je predstavljala disidentsko skupino voditeljev brez socialne baze, je imela desna opozicija močno množično podporo v deželi; njeno kmečko politiko je podpirala večina kmetov. Spor med Stalinom in Buharinom je z zgodovinskega vidika predstavljal uvod v »politič- no revolucijo od zgoraj« in v zgodovinsko obdobje stalinizma (1998 [2015], 359). Delavska_gibanja_FINAL.indd 177 9.10.2018 14:10:57 178 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Britovšek je Stalinovo obdobje delil v dve podobdobji: prvo – do Kirove smrti (1934) –, v katerem je Stalin brezobzirno obračunal z levo (Trocki) in desno (Buharin) opozicijo; drugo, v katerem prevladujejo despotske poteze njego- vega značaja in vladanja. Ko so Stalinu na 7. kongresu Kominterne (1935) priznali, da je skupaj z Marxom, Engelsom in Leninom četrti klasik marksiz- ma, je to pomenilo višek njegove moči. Na 18. partijskem kongresu, ki so ga sklicali marca 1939, po »veliki čistki«, je bil Stalin že absolutni diktator. CK in njegovi izvršilni organi (politbiro, organizacijski biro in sekretariat), izvo- ljeni na tem kongresu, so bili zgolj osebni posvetovalni organi generalnega sekretarja CK – Stalina. Britovšek posebej poudarja, da se od takrat Stalin ni več oziral na politbiro in plenume CK niti ni skliceval kongresov partije; na- stavitve in imenovanja je izvajal sam, torej brez odobritve plenumov in kon- gresov. Pred sklicem naslednjega kongresa je hotel doseči predvsem dva cilja: »uzakonitev« svoje osebne diktature v partiji in državi z uradnim priznanjem kulta osebnosti ter s partijskim statutom. Razraščanje Stalinove birokratsko- -administrativne »revolucije od zgoraj« so spremljali hude deformacije na vseh področjih družbenega življenja in pošastno uničevanje leninskih kadrov, kar je položilo temelje kulta osebnosti in velikodržavja, kult despota pa je dobil mitološke razsežnosti. Kriza v vrhovih Stalinove partije se je vse bolj zaostrovala in se končala s skrivnostno Stalinovo smrtjo, zaključuje Britovšek to svoje delo. O odmevnosti Britovškovega dela »Stalinov termidor« Britovškova dela so ob izidu vzbudila veliko pozornost slovenske javnosti, saj so odprla številna zgodovinska, idejna, sociološka in politična vprašanja, hkrati pa so predstavljala izhodišče za širše spraševanje o stalinizmu, kultu osebnosti, Oktobru in njegovi usodi. Naj spomnimo, da je uredništvo Naših razgledov povabilo večje število družboslovcev, zgodovinarjev, publicistov, da v kratkih prispevkih opredelijo svoje poglede na vprašanja, ki jih odpirajo Britovškove knjige; prispevki so bili objavljeni v Naših razgledih v drugi polovici leta 1981. Revija Anthropos pa je januarja 1985 organizirala »Razgovor ob izidu Britovškove knjige Stalinov termidor«; avtorski prispevki (A. Lešnika, Cvetke Tóth, Dubravke Stajić, Vere Mujbegović in Ludvika Čarnija) so bili objavljeni v št. 3-4/1985. Naj izpostavimo nekatere ugotovitve: (1) Britovšek v knjigi Stalinov termidor nadaljuje s proučevanjem in pogla- bljanjem enega ključnih problemov zgodovine komunističnega gibanja, ki je bistveno in usodno vplivalo in zaznamovalo polpretekli in sedanji tok mar- ksistične misli ter celotni razvoj sovjetskega in mednarodnega delavskega Delavska_gibanja_FINAL.indd 178 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 179 gibanja, to je stalinizma. Ta ključni problem, ki se ga vse prepogosto obrav- nava površinsko in aktualistično, raziskuje Britovšek v kompleksnem zgodo- vinskem procesu njegovega nastajanja. Zato bi kazalo na tem mestu opozo- riti, da vsa tri Britovškova dela – Boj za Leninovo dediščino (1976), Carizem, revolucija, stalinizem (1980), Stalinov termidor (1984) – tvorijo trilogijo, saj zaokrožajo avtorjeve raziskave 'ruske stvarnosti' od 19. stoletja do sodobnosti (Lešnik, 1985, 231). (2) Za vsakega, ki razmišlja o tem fenomenu (stalinizmu), se zastavlja dokaj težavna naloga, priti do take zgodovinsko-pojmovne rekonstrukcije tega, kar je ruska revolucija (priljubljen izraz Rose Luxemburg za oktobrsko revoluci- jo) doživljala kot svojo 'najintimnejšo' zgodovinsko dilemo in protislovje v svojih zelo težkih in tudi glede na neposredne protagoniste po Leninovi smr- ti, to je Leninovo gardo oziroma Leninsko partijo v celoti, zahtevnih prvih in začetnih poskusih nadaljevanja institucionalizacije revolucije in izgradnje socializma v času po Leninu. Zgodovinski nasledek te institucionalizacije re- volucije je bil pač Stalinov termidor, zato se upravičeno vedno znova zasta- vlja vprašanje, kje v tem procesu, ko revolucionarno gibanje prehaja v legalno institucionalne forme političnega in vsesplošnega družbenega življenja, so dejanski nastavki, tudi kot zgodovinska podlaga, za Stalinov termidor in za dejstvo, da revolucija sama pristane v termidorju, sarkastično potrjujoč v času francoske revolucije izrečeno misel, da revolucija žre svoje lastne revolucio- narje – kot bog Saturn svoje otroke (Tóth, 1985, 237). (3) Britovškova raziskava stalinizma temelji na empiričnih dejstvih, ki vo- dijo v sintezo makro ravni raziskovanja (družbeni procesi, frakcijski boji) z mikro ravnijo (osebnosti boljševiških voditeljev, njihove ideološke plat- forme). Posebej je raziskal odnos med Stalinom kot političnim voditeljem in VKP(b). Enostranskosti, ki jih najdemo v raziskavah Isaaca Deutscherja (1977), ki predstavljajo ' the study of case', so Britovška privedle do preučevanja vzročne zveze med političnim sistemom in ideološkimi stališči, ki so bila sporna. Precej prostora je posvetil vodilnim idejam partijskih frakcij. /.../ Avtor je tezo o 'termidorskem značaju' Stalinove politične dejavno- sti preveril v njenem političnem in ideološkem smislu – kot degeneracijo osnovnega cilja oktobrske revolucije, izgradnje demokratične družbe, v kate- ri je socializem samo prva razvojna faza. Če je revolucija nasilno avtoritarno dejanje osvajanja oblasti, se postavlja vrsta vprašanj o konstituiranju celo- tne družbenoekonomske in politične ureditve po osvojitvi oblasti v imenu delavskega razreda. Niti leva niti desna opozicija nista oporekali nujnosti nasilnih metod v začetni fazi vzpostavljanja oblasti; obe pa sta se motili – nekaj zaradi podcenjevanja faktorja zaostalosti in zgodovinskih nasledkov v Delavska_gibanja_FINAL.indd 179 9.10.2018 14:10:57 180 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Rusiji,179 deloma pa zaradi revolucionarne zahteve po hitrejših in vsebinskih spremembah družbe (Stajić, 1985, 252–253). (4) Znotraj fenomena stalinizma zavzema tema o odnosu Stalina in Kominterne posebej pomembno mesto. Tema, ki zahteva veliko pozornosti, doslej še ni bila nikjer celovito obdelana, medtem ko je M. Britovšek podal samo osnovne obrise. Na pomembno vprašanje – ali je bila KI stalinistična organizacija oziroma epifenomen stalinizma – dobivamo danes v glavnem a priori pritrdilen odgovor. Toda tudi tu moramo upoštevati zgodovinsko stališče, ki kaže, da med KI in stalinizmom ne bi smeli postavljati enačaja. Če upoštevamo, da se je KI oblikovala na valovih revolucionarnega vrenja v Evropi leta 1919 in je dobivala inspiracijo predvsem iz Leninovih idej in tem, ki so bile formulirane kot temeljne ideje KI v obdobju 1919–1924, to je na prvih petih kongresih, potem lahko vidimo, da je bila KI organizacijsko, idejno in teoretsko utemeljena in ustanovljena brez Stalina oziroma z nje- govim minimalnim in nebistvenim sodelovanjem. V tem smislu pa je zelo pomembno obdobje od 1924 do 1929, ko Stalin začne postopno 'prevzemati' KI in ko revolucionarno organizacijo s svetovnimi cilji dejansko spreminja v instrument svoje notranje in zunanje politike. Preučevanje tega obdobja je zelo pomembno, ker se je tedaj zgodilo vse, kar je določalo nadaljnjo usodo Sovjetske zveze in Kominterne, in ker se je takrat oblikoval in vzpostavil sistem, ki ga kasneje opredelimo kot stalinizem. /.../ Veliko družbenozgodo- vinskih okoliščin je prispevalo k stalinističnim tendencam, te pa so: 1. sta- gnacija revolucionarnih procesov v svetu; 2. problemi v Sovjetski zvezi in boj z opozicijo; 3. krize mnogih komunističnih partij, njihov ilegalni status in iskanje zaslombe v čvrstem in močnem centru (KI). Že od leta 1930 se v Kominterni ne menjajo samo osebe, marveč se spreminja tudi idejna osnova. S tezo o brezpogojni podpori izgradnji 'socializma v eni deželi', kar naj bi bila prvobitna naloga vsake komunistične partije, je bila narejena revizija temelj- nih načel proletarskega internacionalizma, kakor ga je formuliral Lenin. Boj za varnost Sovjetske zveze je postal glavna naloga, sama KI pa se je posto- poma spreminjala od samostojne organizacije v 'sekcijo' VKP(b). S kultom leninizma je Stalin ustvaril idejno osnovo za svojo praktično in teoretsko 179 »Nadaljnje raziskave pojava stalinizma morajo temeljiti na multidisciplinarnem pristopu, ki bo upošteval dejstvo, da 'avtoritarnost' ni le mednarodni pojav, marveč da se poraja tudi iz konkretne zgodovine in politične tradicije posameznih družb; raziskovanje stalinizma se nujno opira na raziskovanje zgodovinskih virov dveh odločilnih strani politične tradicije in kulture: 'demokratične' in 'avtoritarne'. Brez konkretno-zgodovinskega raziskovanja zgodovinskega porekla teh dveh tradicij ne moremo priti do sintetičnih rezultatov. Drugačni pristopi se zvajajo na prenagljeno sklepanje o apriorni avtoritarnosti delavskega gibanja, kar pripelje do ideologiza-cije problema,« argumentirano poudarja D, Stajić (1986, 1078). Delavska_gibanja_FINAL.indd 180 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 181 nadmoč in absolutno osebno oblast. Ko je VKP(b) podredil svojemu aparatu, pa tudi centralne organe Kominterne, ni mogel v enaki meri podrediti komu- nističnih partij, glede na to, da so vladale velike razlike glede stopnje zanima- nja Sovjetske zveze za posamezne dežele in partije, poudarja V. Mujbegović (1985, 249–250). (5) V tuji in naši literaturi je bila večkrat zapisana misel, da ima stalinizem svoj izvor pri Leninu ali celo pri Marxu. Po tej logiki ima fašizem, ki ga ne moremo enačiti ali primerjati s stalinizmom, svoj izvor v meščanski demokra- ciji ali celo pri glasnikih buržoazne družbe. Razmišljali pa bi lahko tudi tako, to bi najbrž bolj ustrezalo zapisani misli, da so bili Stalinovi predhodniki Lenin, Marx, Hegel, Kant itd. vse do grških mislecev, ker je imel vsak dolo- čenega predhodnika ali predhodnike. Tako razmišljanje ne sili v raziskovanje stvarnih zgodovinskih okoliščin, zato je bolje, da ga čimprej pozabimo, nas opozarja L. Čarni (1985, 248). Namesto zaključka Stalinizem, povzema Britovšek, pomeni specifično deformacijo izvajanja obla- sti, ki je zrastla na temeljih proletarske družbe. Stalinizem je socialno poro- dila začasna, relativna osamosvojitev voditeljev od njihove družbene baze. Diktatura proletariata je dobila značaj nadomestne diktature; pri tem so dr- žavno oblast odtujili njenim dejanskim družbenim nosilcem. Stalin se ni bo- ril samo za oblast, temveč za določeno smer v notranji in zunanji politiki. Stalinovih prestopkov ni mogoče pojasniti s paranojo ali kako drugo duševno boleznijo. Stalin je bil politik, ki je uporabljal makiavelistične metode; njegovi prestopki so se skladali z njegovimi cilji. Poudariti velja, da Britovšek ni pisal o stalinizmu kot veliki temi, to je ek- skluzivistično, prav tako njegovo raziskovanje pričujoče tematike ni bilo ne- posredno politično motivirano. Nasprotno, v svojem raziskovanju je osrednjo pozornost namenil temeljiti zgodovinski rekonstrukciji stalinizma kot politič- nega in družbenega sistema, in to na podlagi verodostojnega arhivskega gra- diva in dokumentov. Vseskozi je bil prepričan, da šele takšen pristop omogoča odprto, resno in znanstveno umirjeno razpravo na daljši rok v mednarodnih okvirih. V kontekstu povedanega ne gre prezreti, da je prof. Britovšek čutil omejene možnosti odprtega/svobodnega razpravljanja z raziskovalci z vzhoda in zahoda v obdobju hladne vojne. So pa zato prelomne družbene spremembe vzhodno od »železne zavese«, ki so sledile 'padcu' berlinskega zidu (1989), omogočile tudi začetek sodelovanja Delavska_gibanja_FINAL.indd 181 9.10.2018 14:10:57 182 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ter živahnega in organiziranega razpravljanja o »stalinizmu« med raziskovalci z obeh polov, v katerega se je aktivno vključil tudi M. Britovšek. Ključno vloga v tem 'združevalnem' procesu zagotovo pripada prof. Th. Bergmannu180 (gl. Keßler, 1996), ki je v Wuppertalu, Engelsovem rojstnem kraju, obudil in or- ganiziral mednarodne konference o Nikolaju Buharinu (1988), Levu Trockem (1990), Leninu (1993) in Engelsu (1995). Na teh konferencah je sodeloval z referati tudi Britovšek (1989; 1993; 1994; 1996a). »Posebne pozornosti konferenčnega avditorija je bil deležen Marjan Britovšek tako glede referata 'Buharinovi ekonomski in politični pogledi – s poudarkom na Buharinovem boju proti Stalinovi kolektivizaciji 1928/29' kot tudi predstavitve svoje knjige Stalinov termidor« (Lešnik, 1989, 131). Britovšek se je uvrstil med ugledne raziskovalce stalinizma«, je zapisal L. Čarni in dodal: Raziskovalcem po razpadu Sovjetske zveze se, vsaj tako se sliši, obe- tajo vzpodbudnejše razmere za delo, če so oziroma bodo ustrezni arhivi dostopni. Njihove sodbe bodo celovitejše, kakor sodbe do- sedanjih raziskovalcev, trdnejše, na različne načine poglobljene itd. Tudi v tem primeru bo Britovškovo raziskovanje zaradi načina dela ohranilo vrednost kot prispevek k razumevanju političnih dogajanj v Sovjetski zvezi in k oceni hotenj in dejanj vodilnih političnih oseb- nosti (1996, 13–14). V tem kontekstu se zastavlja še vprašanje, v katero teoretsko šolo raziskoval- cev stalinizma bi umestili M. Britovška. Če sledimo tipologiji, ki jo je pred leti postavil G. Boffa v svojem delu Fenomen Stalin (1985a), smo še najbližje odgovoru, da se zagotovo ni umeščal v t. i. »šolo kontinuitete«, kot bi morda na prvi pogled sklepali iz naslova njegovega dela Carizem, revolucija, stalini- zem (1980a); tega je treba razumeti v smislu dialektičnega zakona »negacija negacije«. Po ocenjevanju stalinizma bi ga lahko (pogojno) umestili v »šolo termidorja«, ne nazadnje tudi po nedvoumnem naslovu dela Stalinov termidor (1984). V podkrepitev naj spomnim na strnjeno misel, ki jo je izrekel v enem izmed mnogih intervjujev, ki jih je imel o stalinizmu. Na novinarsko vprašanje Bernarda Nežmaha, objavljeno v Mladini (15. februarja 1994), »Ali je možna obnovitev komunizma v Rusiji?«, je M. Britovšek odgovoril: 180 Prof. Theodoru Bergmannu (1916–2017) smo se – ob njegovi 90-letnici – poklonili z jubilej-nim zbornikom (Hedeler in drugi /ur./, 1996); v njem je priobčena tudi Britovškova razprava »Stalins und Bucharins Vision des Sozialismus« (1996b). Za Britovškov zbornik pa je Bergmann prispeval študijo »Od boljševizacije Kominterne do uničenja svetovnega komunistič- nega gibanja« (1996, 185–198). Delavska_gibanja_FINAL.indd 182 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 183 Komunizem je evropski pojav, to je socialna demokracija, to je 200 let razvoja, to ni le Marx, to so korenine iz francoske revolucije. Veste, Stalin je (s svojim termidorjem) uničil komunizem. Komu- nizem stalinskega formata se ne more več ponoviti. To je najbolj brutalna oblika uničenja človeške individualnosti, pridobitve fran- coske revolucije. Prof. Britovšek je svoje raziskovalne rezultate, kot že omenjeno, prezenti- ral mednarodni strokovni javnosti na številnih mednarodnih zborovanjih in simpozijih, na katerih je vselej vzbudil posebno pozornost, pa tudi s prevodi knjig in razprav v tujih revijah in zbornikih. Zato tudi ni bilo naključje, da ga je vodilna raziskovalna institucija za proučevanje zgodo- vine mednarodnega delavskega gibanja – Mednarodni inštitut za socialno zgodovino /IISH/ v Amsterdamu – v začetku devetdesetih let minule- ga stoletja uvrstil med ugledne sodelavce mednarodnega raziskovalnega projekta »Kominterna«, mednarodno uveljavljena revija The International Newsletter of Communist Studies (Köln-Mannheim-Berlin) pa izvolila v svoj izdajateljski svet. In prav Britovškovi odmevni rezultati znanstvenoraziskovalnega dela doma in v tujini, njegova vpetost v mednarodne raziskovalne projekte ter uspe- šno sodelovanje z raziskovalci uglednih mednarodnih institucij so botrovali odločitvi njegovih sodelavcev, da se mu ob 70-letnici in hkratni upokojitvi (1993) oddolžimo za dolgoletno in ustvarjalno delo s priložnostnim zbor- nikom ter na ta način obogatimo tudi področja, s katerimi se je ukvarjal. Rezultat skupnega 'projekta' – petdesetih priznanih tujih in domačih raz- iskovalk in raziskovalcev (iz Avstrije, Francije, Hrvaške, Italije, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Slovenije, Srbije in Švice), s katerimi je Britovšek so- deloval ali/in soustvarjal – je bila izdaja 530 strani obsežnega zbornika z naslovom Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (Lešnik /ur./, 1996), pri čemer ne gre prezreti, da problematika »socialnih idej« vsebinsko simboli- zira celotni Britovškov znanstveni opus. Naj na tem mestu opozorim bral- stvo tudi na ponatis Britovškovih razprav v njegovih Izbranih spisih, ki so izšli v posebni knjigi z naslovom Socialna zgodovina – Historična sociologija (Lešnik /ur./, 2015). Na jesen svojega življenja je prof. Britovšek, kot aktivni član asociacije The European Workshop of Communist Studies, še naprej z velikim zanima- njem spremljal, prebiral in argumentirano komentiral nove dokumente, ki so prihajali iz kominternskih moskovskih arhivov ter ob tem nemalokrat opozarjal na nedoslednost/nekritičnost raziskovalcev pri sklicevanju na t. i. Delavska_gibanja_FINAL.indd 183 9.10.2018 14:10:57 184 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih 'novo' arhivsko gradivo (vprašanje pristnosti/ponaredkov le-tega). Hkrati je ohranjal redne stike s kolegi-raziskovalci, tudi iz tujine, še posebej z Bernhardom Bayerleinom181 in Pierrom Brouéjem.182 Kako cenjen in spošto- van je bil Britovšek v mednarodnih raziskovalnih krogih, lahko razberemo iz Bayerleinovega spominskega zapisa »Adieu, Marjan!« (2009). *** Na relevantno vprašanje – Ali Britovškova dela ohranjajo aktualnost tudi v današnjem 21. stoletju? – je pritrdilno odgovorila Ksenija Vidmar Horvat, urednica Jubilejnega zbornika ob 50-letnici Oddelka za sociologijo, potem ko je ocenjevala in aktualizirala tam ponatisnjeno Britovškovo razpravo »Marx in Engels o carizmu in revolucionarnih perspektivah v Rusiji« (1980 [2010], 77–89): /.../ Obravnava je polno »evropska« v političnem in kulturnem po- menu: odgovor na vprašanje, ki se ga formulira danes, namreč ali je Rusija v Evropi ali ne, ne odloča ključno le o usodi sedanje Evrope in njene globalne civilizacijske identitete; za determinirajočega se izkaže tudi v stoletju, ki se odloča med revolucionarno napredno in nazadnjaško zatiralsko zgodovino prihodnosti. Ali je mogoče na podlagi Marxovega rusofobnega diskurza, kot ga rekonstruira Bri- tovšek, izpeljati sklep, da zanj Rusija ni bila del Evrope? Je Marx Rusijo sovražil, bil do nje rasno nestrpen, kot to velja za današnje Evropejce? Ne, z branjem Britovškove analize je mogoče doumeti, da je Marx Rusijo sovražil, kolikor jo je ljubil, ljubil pa jo je z vso strastjo Evropejca; sovražil jo je prav zato in toliko, ker je carska oblast zavirala revolucionarni razcvet Evrope. Dialektika ljubezni in sovraštva pomeni povsem drugačno formulo zgodovine izčrpa- vanja odnosa »jaz in drugi«, kot ga poznamo v kontekstih hladne vojne; in Evrope po letu 1989 in vladajoče ideologije štetja 'nul- tega' leta zgodovinskega časa. Britovškova analiza bi morala v tem 181 Avtor številnih študij o stalinizmu in kritičnih izdaj kominternskega arhivskega gradiva (glej: http://dr-bayerlein.eu/) ter odgovorni urednik revije INCS: http://www.mzes.uni-mannheim. de/projekte/incs/. 182 P. Broué (1926–2005), eminentni raziskovalec Trockega (1988) ter avtor številnih del o trock-izmu in Kominterni (1997); gl.: http://www.trotskyana.net/Trotskyists/Pierre_Broue/Pierre_ Broue_Meaning.html. Delavska_gibanja_FINAL.indd 184 9.10.2018 14:10:57 Drugi del 185 pogledu tvoriti sestavni del sodobnih evropskih študijev: družbena preokupacija intelektualnih elit o demokratičnosti evropske ideje pa preizkušena v razumevanju temeljne sporočilnosti analize Marxa in Engelsa. Fenomen Putin, ki ga je vzgojila Evropska unija z zapira- njem in integracijskim izoliranjem Rusije od ostale Evrope, je za začetek lahko primerna študija primera, ki bi pokazala na pomen vnovičnega branja Britovška (2010, 9–10). Delavska_gibanja_FINAL.indd 185 9.10.2018 14:10:57 Delavska_gibanja_FINAL.indd 186 9.10.2018 14:10:57 Tretji del 187 Tretji del Komunistična revolucija versus socialnodemokratska reforma – vzrok razkola v socialističnem gibanju po véliki vojni Kdor se torej odloči za pot zakonske reforme namesto ( in v nasprotju) za zavzetje politične oblasti in za družbeni prevrat, dejansko ne izbere mirnejše, varnejše in počasnejše poti k enakemu cilju, ampak tudi drug cilj , namreč namesto novega družbenega reda samo nebistvene spremembe v starem redu. Rosa Luxemburg (1899) Mi si socializma brez demokracije ne moremo predstavljati. Pod izrazom moderni socializem ne razumemo le družbeno organizirane produkcije, temveč tudi demokratično organizirano družbo. Zato je za nas socializem nujno povezan z demokracijo. Ni socializma brez demokracije. Karl Kautsky (1918) Poloma starih strank »socialnodemokratskih« strank II. internacionale v nobenem primeru ne bi smeli upodabljati kot polom proletariata, ki se iz- raža skozi stranke. /.../ Obdobje odkritega boja za diktaturo proletariata poraja novo delavsko stranko: komunistično partijo. 2. kongres Komunistične internacionale (1920) Delavska_gibanja_FINAL.indd 187 9.10.2018 14:10:57 188 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Idejnopolitični in organizacijski razcep v mednarodnem socializmu (1919–1923) Zgodovinarji, ki bodo v prihodnosti sodili o naši dobi, bodo rekli, kako čudno je bilo to obdobje, ko levo ni bilo levo, ko desno ni bilo desno in ko center ni bil v sredini. André Malraux Vsebinski pomen socialne demokracije se je korenito spremenil konec prve svetovne vojne. Do takrat so ta izraz obče uporabljali kot splošno ime za revolu- cionarne delavske stranke, zlasti za tiste, ki so sprejele marksizem kot osnovo svojega pogleda na svet. Po velikem razkolu v mednarodnem socializmu − neposredno po koncu (prve) svetovne vojne − je revolucionarno usmerjena levica zavrgla ime socialna demokracija in kot splošno oznako za svojo dok- trino/politiko/gibanje sprejela izraz komunizem oziroma komunistično giba- nje; 'staro' ime so prevzele oziroma ohranile desničarske in sredinske skupine ter usmeritve v okviru nekdanje organizacijsko enotne socialne demokracije. K močnemu poglabljanju že od prej obstoječih razlik (v okviru II. interna- cionale /1889−1914/) sta vsekakor največ pripomogla dva dejavnika − sve- tovna vojna in oktobrska revolucija. Nasprotujoči si pogledi posameznih struj znotraj socialističnega gibanja do obeh prelomnih zgodovinskih dogodkov so neizogibno prerasli okvire načelnih teoretičnih in ideoloških razprav ter se sprevrgli v silovit politični spopad, kar je vodilo k dokončnemu razcepu ozi- roma polarizaciji socialističnih sil v dve temeljni formaciji – komunistično in socialnodemokratsko. Medtem ko so se v komunističnih partijah zbrale sile socialistične levice, ki so kot smerokaz za lastno orientacijo sprejele izkušnje boljševiške (sovjetske) partije in ruskega oktobra, so se stranke socialistične desnice in centra – zveste parlamentarni demokraciji – grupirale v socialno- demokratskem krilu mednarodnega socializma. Ta proces idejne diferenciacije se je po koncu vojne manifestiral v organizacijskem preoblikovanju – tako na nacionalni kot mednarodni ravni – nekdaj formalno enotnega socialnodemo- kratskega gibanja v tri nove idejnopolitične usmeritve in gibanja: v Bernsko (reformistično), Moskovsko (komunistično) in nekoliko kasneje v Dunajsko (centristično) internacionalo (Lešnik, 1994, 187). In kateri so bili programski cilji treh Internacional? (1) Naloga Komunistične internacionale – Kominterne /KI/, ustanovljene februarja 1919, naj bi bila združiti vse »zdrave« prvine mednarodnega socialistič- nega gibanja v revolucionarna marksistična jedra, ki bi v posameznih deželah Delavska_gibanja_FINAL.indd 188 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 189 prevzela vlogo revolucionarnih vodstev – »štabov revolucije«; v njih naj bi se vzajemno dopolnjevali, krepili in podpirali ruska in mednarodna revolucija. Ta idejna heterogenost bo stalni spremljevalec KI v njenem prvem obdobju (1919–1923), to je do sprejetja nove usmeritve – »boljševizacije« – na 5. kon- gresu KI (1924), ki bo trasirala pot Stalinovi hegemonizaciji in dogmatizaciji (to je stalinizaciji) Kominterne in njenih sekcij, nacionalnih KP. (2) Na obnovitveni konferenci II. internacionale ( desnih in centristov) februarja 1919 v Bernu so med drugim razpravljali tudi o ponovni združitvi vsega socialističnega gibanja. V tem kontekstu se je zastavilo ključno vprašanje »demo- kracija ali diktatura«. Medtem ko je desnica vztrajala, da je pogoj za uveljavitev in ohranitev socialistične družbe »demokracija« ter zavračala za socializem ne- sprejemljive »metode diktature, ki bodo pripeljala do državljanske vojne in v končni fazi do diktature reakcije,« so se centristi ogradili od vsakršne obsodbe boljševiških stališč, ker »bi to samo oteževalo združevanje proletariata vseh dežel v prihodnosti«. In prav na nasprotujočih si stališčih do boljševiške Rusije je spodletel poskus obnovitve nekdanje enotne II. internacionale. (3) Zasedanje socialistične centristične konference na Dunaju (februarja 1921) je bil odgovor oziroma odraz nestrinjanja centristov s politično usmeritvijo tako II. kot III. internacionale: prvi so dali vedeti, da se s svojo politiko podreja interesom buržoazije, kar je nesprejemljivo v času revolucionarnih nastopov proletariata in prebujanja kolonialnih ljudstev, drugi pa odgovorili, da ne spre- jemajo diktiranih »21 pogojev za sprejem v KI« (1920) in zato ustanavljajo svojo Internacionalo, katere cilj je »povezati celotni svetovni proletariat v sku- pno mednarodno organizacijo«. Medtem ko sta se Bernska in Dunajska internacionala orientirali na parla- mentarno pot boja za oblast ter v pogojih postopne stabilizacije kapitalizma množili svoje vrste z delavci razvitih dežel Evrope in Amerike, je Moskovska internacionala svoje akcije še naprej usmerjala na zrušenje kapitalizma po re- volucionarni poti. Na spremenjene okoliščine se KI – kljub opozorilu Lenina in Trockega, da bo revolucionarni proces dolgotrajen – ni adekvatno odzvala. 3. kongres (1921) je a priori odklanjal vsakršno sodelovanja s socialnodemokratskimi strankami in njihovimi sindikati ter načrtno zaviral pot k politiki »enotne fronte«. Neuspeh Dunajske internacionale, da bi združila razcepljeno organizi- rano delavsko gibanje, jo je približal k idejno bližji Bernski internacionali. Delavska_gibanja_FINAL.indd 189 9.10.2018 14:10:58 190 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Moskovska (Rdeča) internacionala – generalni štab mednarodnega komunističnega gibanja in svetovne proletarske revolucije Kadar morajo eni poslušati ukaze drugih, tedaj ni govora o enakosti. William S. Gilbert Pot k ustanovitvi III. internacionale Mednarodno komunistično gibanje je bilo – potem ko se je uveljavilo in se utr- dilo na svetovnem političnem prizorišču v dvajsetih letih prejšnjega stoletja – v naraščajoči meri zaznamovano s poudarjeno stopnjo organizacijske monolitno- sti in ideološke strnjenosti: to se je še posebej dogajalo potem, ko se je v drugi polovici dvajsetih let njegova temeljna doktrina začela izenačevati s sistemom, ki se je bil dogmatiziral v »marksizmu-leninizmu«. To značilno potezo, ki je lastna obdobju njegove zrelosti, pogosto neupravičeno pripisujejo tudi letom njegovega nastajanja.183 Dolgo časa je najbolj uveljavljenim razlagam zgodovine III. internacionale uspevalo ohranjati – z različnih gledišč – prav to popačeno gledanje (Agosti, 1986, 315); po eni plati gre za poglede, ki so bili prevladujoči v uradnem zgodovinopisju nekdanjih socialističnih držav in ki odkrivajo zbira- nje vseh »zdravih« struj delavskega gibanja okoli »leninističnega« jedra ter ste- kanje ustanovitvenih struj komunističnega gibanja v že pripravljeno strugo;184 po drugi plati pa za nazore, ki so najbolj uveljavljeni v angloameriškem zgodo- vinopisju in ki odkrivajo v Leninu in njegovih partijskih tovariših nosilce preta- njenega in dolgoročnega načrta ideološke manipulacije, katere težnja naj bi bila reductio ad unum vseh različnih revolucionarnih prizadevanj, ki jih je bila obudila in spodbudila ruska revolucija in ki naj bi se zdaj zlila v boljševizem (npr. Lazitch in Drachkovitch, 1972). Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je 183 Giuseppe Boffa opozarja, da je bila t. i. »teorija kontinuitete« (Lenin-Stalin) precej časa razširjena v najbolj radikalnih krogih sovjetskega oporečništva (npr. pri Aleksandru Solženicinu) kot tudi v angloameriških raziskavah stalinizma: »Privolitev v tezo, da Leninova dejanja in politika vodijo neposredno v Stalinova, je zapeljala mnoge znanstvenike na Zahodu k temu, da mislijo, da je vprašanje zgodovinskih korenin stalinizma rešeno in da ne terja nobene resne analize več« (1985a, 47). 184 Primer: »Lenin /.../ se je lotil vnovičnega uveljavljanja tistega marksističnega teoretično-idejnega temelja delavskega gibanja, ki so ga zavrgli socialnodemokratski izdajalci. Okoli Lenina so se zbrale leve skupine, ki so se vse bolj postavljala na leninska stališča. Skupaj z boljševiki so ustvarile internacionalistično jedro, ki je postalo zarodek Komunistične internacionale /.../« (Sobolew idr. /ur./, 1970, 10–11). Delavska_gibanja_FINAL.indd 190 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 191 proces izoblikovanja mednarodnega komunizma185 oziroma revolucionarnega socializma, med letoma 1917 in 1921,186 ki je navzven potekal dokaj monolitno, v sebi skrival globoko različne združevalne deleže – skupine in grupe. S krepitvijo levega krila socialističnega gibanja v Evropi in z ustanavljanjem pr- vih komunističnih partij in skupin v letih 1917 in 1918 so bile šele ustvarjene osnovne okoliščine za ustanovitev Komunistične internacionale /KI/. Naloga nove internacionale naj bi bila združiti vse »zdrave« sile mednarodnega dela- vskega gibanja v revolucionarna marksistična jedra, ki bi v posameznih deželah prevzela vlogo revolucionarnih vodstev – štabov revolucije; v njih naj bi se vza- jemno dopolnjevali, krepili in podpirali tako ruska kot mednarodna revolucija. Aktivnost boljševiškega vodstva v obdobju od oktobrskega prevrata (1917) do prvega – ustanovnega kongresa KI (marca 1919) je bila usmerjena na utrjevanje mednarodnega položaja sovjetske oblasti ter na zbiranje in združevanje ma- loštevilnih in nepovezanih levih skupin – internacionalističnih skupin, pred- vsem tistih, ki so se nahajale v Sovjetski Rusiji (iz vrst bivših vojnih ujetnikov in dobrovoljcev). Boljševiki s svojo taktiko in politiko po letu 1917 kažejo na povezanost in medsebojno prepletanje ruske in svetovne revolucije; slednji se morajo podrediti tudi interesi ruske, ki predstavlja le uvod v bližajoči se sve- tovni revolucionarni proces. Med boljševiškim vodstvom je prevladalo prepri- čanje, da se bo ruska revolucija težko »obdržala«, če bo ostala osamljena. Zato so pozivi na svetovno revolucijo in mednarodno akcijo stalni in konsekventni spremljevalec sovjetske notranje in zunanje politike v letih 1918–1920, in sicer kot del internacionalistične obveznosti boljševikov. Neposredna materialna in moralna pomoč revolucionarnim gibanjem v Evropi je – po mišljenju boljše- vikov – ena od temeljnih nalog, ki se izvaja z vsemi razpoložljivimi sredstvi (diplomatskimi, političnopropagandnimi, vojaškimi idr.187). Cilji in interesi mednarodne revolucije so nad vsemi drugimi – to je brez dvoma splošno pre- pričanje in stališče boljševiškega vodstva. Resda dokumentarno gradivo ter dela 185 Pod pojmom »socializem« in »komunizem« je mišljeno gibanje. »Komunizem za nas ni stanje, ki naj bo vzpostavljeno, ideal, po katerem naj se ima ravnati dejanskost. S komunizmom poimenu-jemo dejansko gibanje, ki odpravlja zdajšnjo stanje« (MEID-II/1971, 41 / Nemška ideologija/). 186 Oktobrska revolucija (1917) in revolucionarni položaj v Evropi ob koncu svetovne vojne in po njej sta tista dejavnika, ki sta odločilno vplivala na diferenciacijo v socialnodemokratskih strankah v posameznih deželah ter s tem posledično na ustanovitev komunističnih partij, mednarodnega komunističnega gibanja in Komunistične internacionale. Leto 1921 pa predstavlja začetek obdobja konsolidacije gibanja (1921–1928), potem ko se je odigral glavni spopad z levimi komunisti (pristaši vojnega komunizma) okrog predloga »nove ekonomske politike« /NEP/, s katerim je nastopil Lenin v začetku leta 1921. 187 Moskovska Pravda je 26. decembra 1917 objavila dekret Sveta ljudskih komisarjev, da se odobri dva milijona rubljev revolucionarnim gibanjem (v Frank, I/1981, 44). Delavska_gibanja_FINAL.indd 191 9.10.2018 14:10:58 192 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Lenina in drugih boljševiških voditeljev iz tega obdobja nedvoumno kažejo, da so bila mnoga pomembna vprašanja strategije in taktike predmet polemik in sporov med boljševiki, celo v usodnih trenutkih ruske revolucije (npr. diskusije ob »aprilskih tezah«, sprejetju odloka o oktobrski vstaji, razpravah o brestli- tovskem miru). Toda glede vprašanja o možnosti razvoja svetovne revolucije, njene perspektive in neizbežnosti so si bili enotni; o tem prepričljivo pričajo teksti Lenina, Trockega, Buharina, Zinovjeva, Radeka in drugih boljševiških teoretikov iz obdobja 1918–1919. Prav tako so stenogrami VII. (1918) in VIII. kongresa (1919) boljševiške partije ter še posebno prvega in drugega kongresa Kominterne (1919, 1920) – navdihnjeni z idejo in vizijo bodoče svetovne revo- lucije, katere prolog je ruska revolucija (Trotzki, 1967, 123). Tretja, Komunistična internacionala (Evans, 1973; Agosti, 1974; Schumacher, 1989; Broué, 1997 idr.) je bila zasnovana na realni zgodovinski osnovi, nastali v Evropi koncem vélike vojne, pod vplivom treh odločilnih dejavnikov: svetovne vojne, razpada II. internacionale in oktobrske revolucije. Ti dejavniki so obliko- vali tisti duhovni in zgodovinski medij, v katerem je najprej nastala in se zatem uresničila ideja o novi internacionali. Vendar je odločilni dejavnik, odločilni za koncept in strukturo nove internacionale, izhajal iz »ruskega oktobra«; ta je dal pečat tako novim komunističnim partijam kot njihovi skupni mednarodni or- ganizaciji – Kominterni. Revolucionarni prevrat v Rusiji je namreč, s prihodom boljševiške partije na oblast, dajal močne in mnogovrstne spodbude za nastanek in razvoj modernega komunističnega gibanja, s katerim je šele nastopila radi- kalna sprememba v odnosu sil v mednarodnem delavskem gibanju. Istočasno pa je vse bolj vidna svojevrstna dvojnost znotraj novonastalega gibanja; vzpore- dno z mladimi in relativno maloštevilnimi (šibkimi) levimi strujami in partijami nastopa novoustanovljena sovjetska oblast, ki pa ne deluje samo kot opora in oporišče mlademu komunističnemu gibanju, pač pa postaja to gibanje na drugi strani vse bolj (teoretično-taktično, organizacijsko, finančno) odvisno od »cen- tra«. Iz niza nekdanjih centrov evropskega delavskega gibanja – Anglije v dobi čartizma, Francije v dobi revolucij 19. stoletja, Nemčije v času II. internacionale – se središče zdaj premešča v Sovjetsko Rusijo, čeprav Lenin stalno in nedvou- mno poudarja, da je to le začasno in samo dotlej, dokler revolucija ne dobi novih impulzov v drugih delih sveta. Če je bil Lenin v obdobju 1914–1917 še osamljen v svojih apelih za ustanovitev nove internacionale, pa ideja o III. internacionali v letu 1918 vse bolj dozoreva; pri tem ima močno oporo v sovjetski oblasti kot tudi v revolucionarnem vrenju v Evropi, ki kaže na možnost razmaha revolucije. Aktivno delovanje levih sil, formiranje prvih komunističnih partij in skupin, nastanek in širjenje delavskih svetov – to so bili konstitutivni elementi, na temelju katerih je Lenin 1918 trdil, Delavska_gibanja_FINAL.indd 192 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 193 da revolucionarna internacionala že »de facto obstaja in deluje«.188 Vloga nove internacionale, internacionale revolucionarne akcije, naj bi bila vodstvo in idejni center te anticipirane svetovne revolucije. Poleg štaba svetovne proletarske revo- lucije naj bi nova internacionala odigrala tudi vlogo organizacije za nudenje po- moči in podpore Sovjetski Rusiji (ki postane po oktobrski revoluciji tarča zdru- ženih protirevolucijskih sil), torej vlogo organizatorja mednarodne solidarnosti z rusko revolucijo, ki naj prepreči vojaško intervencijo. In končno, najbolj nepo- sredni povod (čeprav ne najpomembnejši) za takojšnjo ustanovitev Kominterne je bil oklic mednarodne socialistične konference (27. januarja 1919)189 v Bernu, z nalogo obnovitve druge, t. i. Bernske (»Rumene«) socialistične internacionale. Pred samim ustanovnim kongresom Komunistične internacionale sta bili še dve pomembni mednarodni posvetovanji. Na prvem, 24. januarja 1918 v Petrogradu, so se zbrali predstavniki revolucionarnih struj in levih skupin iz Evrope in ZDA: boljševikov, levih socialnih revolucionarjev (eseri), soci- alnodemokratske levice Švedske, Norveške, Velike Britanije, Poljske, Litve, Romunije, Češke, Armenije, ameriške socialistične delavske partije in pred- stavnik jugoslovanskih socialnih demokratov (Mijo Radošević). Na konferenci so udeleženci190 sprejeli sklep – »da se skliče mednarodna socialistična konfe- renca z naslednjimi pogoji: prvič, soglasje partij in organizacij, da stopijo na pot revolucionarnega boja proti 'svojim' buržoaznim vladam, in drugič, pod- pora oktobrski ruski revoluciji in sovjetski oblasti«.191 V letu 1918 se je nadaljevalo utrjevanje vezi levih sil. Aprila je potekal vseruski kongres vojnih ujetnikov-internacionalistov s 400 delegati, ki so zastopali pol milijona ljudi. Maja je bila ustanovljena »Federacija zunanjih sekcij in skupin pri CK RKP/b/« kot prva organizirana oblika zbiranja in povezovanja levih sil iz vrst dobrovoljcev, ujetnikov in emigrantov,192 ki so bili pripravljeni, da v svoje dežele ponesejo izkušnje in sporočila ruske revolucije.193 V obdobju 1918–1919 188 Lenin: »Pismo radnicima Evrope i Amerike, 24. januarja 1919« (KI-I/1981, 368). 189 Na mednarodni socialistični konferenci, ki se je – po terminski preložitvi – sestala od 3. do 10. februarja 1919 v Bernu, so sodelovali 103 delegati iz 26 držav (Ritter in Zwehl /ur./, I/1980, 38). 190 Večinoma so bili dobrovoljci oziroma bivši vojni ujetniki; v Rusiji so bili že pred revolucijo, tako da niso bili posebej delegirani na konferenco iz svojih dežel. 191 Zapisnik s posvetovanja ni ohranjen; poročilo o njem je objavila moskovska Pravda, 30. januarja /12. februarja 1918. 192 Temeljna naloga Federacije je bila, da poveže vse tuje komuniste v RKP/b/ v smislu revolucionarnih nalog bodoče III. internacionale; prvi predsednik je bil Bela Khun. 193 Člani Federacije zunanjih sekcij so se začeli že v letu 1918 vračati iz Sovjetske Rusije v svoje dežele. Do leta 1921 naj bi se jih vrnilo od 12 do 15 tisoč; od tega 10 % v Nemčijo, 19 % v Češko, 58 % v Madžarsko, 4 % v Jugoslavijo in 9 % v Romunijo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 193 9.10.2018 14:10:58 194 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih je bilo ustanovljenih in vključenih v Federacijo 11 sekcij: nemška, madžarska, finska, češka, romunska, jugoslovanska, italijanska, francoska, angloameriška, bolgarska in poljska; vzporedno s Federacijo je deloval še Centralni biro mu- slimanskih komunističnih organizacij, kasneje preimenovan v Centralni biro komunističnih organizacij ljudstev Vzhoda. Na internacionalno povezovanje levih sil so vplivali tudi osebni stiki in dopisovanje Lenina z mnogimi znani- mi posamezniki iz evropske socialnodemokratske levice (F. Plattenom /Švica/, H. Gorterjem, S. J. Rutgersom /Nizozemska/, A. Guilbeauxom /Francija/, E. Fuchsom /Nemčija/, G. Serratijem, C. Lazzarijem /Italija/, K. C. Höglundom /Švedska/, O. Kuusinenom, I. Sirolo, K. Mannerjem /Finska/). V letu 1918 so ustanovljene že prve komunistične partije v svetu: januarja je bila formirana KP Argentine, marca je RSDDP/b/ spremenila ime v RKP/b/, avgusta je bila usta- novljena KP Finske194, oktobra KP Letonije, novembra KP Avstrije, Nizozemske in Madžarske ter decembra KP Poljske in Nemčije (KI-I/1981, 281–284). Drugo posvetovanje, neposredno povezano s pripravo na ustanovitev nove in- ternacionale, je bilo 24. januarja 1919 v Moskvi pod Leninovim vodstvom. Na njem je sodelovalo osem komunističnih partij in organizacij: Rusije, Poljske, Madžarske, Avstrije, Letonije/Latvije, Finske, ZDA in balkanske revoluci- onarne socialnodemokratske federacije. Na posvetovanju so sprejeli besedi- lo razglasa za sklic kongresa internacionale (sestavil ga je Trocki in redigiral Lenin): »O prvem kongresu Komunistične internacionale (ibid., 227–230). V proglasu so bili predstavljeni: 1. Temeljni cilji in taktika nove internacionale: »/.../ razpadanje in bli- žnji razpad 'celotnega svetovnega kapitalističnega sistema' bi utegnil pomeniti konec 'evropske civilizacije nasploh', če se proletariat ne bo polastil državne oblasti, uničil meščanski državni ustroj ter ga nado- mestil z novimi organizacijskimi oblikami, ki uvajajo proletarsko de- mokracijo in samoupravljanje, ki ga množice uresničujejo preko sov- jetov (svetov) /.../. Diktatura proletariata mora biti vzvod za takojšnjo razlastitev kapitala in za odpravo zasebne lastnine nad produkcijskimi sredstvi«; temeljna metoda boja naj bo »akcija množic, kamor sodi tudi odkrit oborožen boj zoper oblast kapitalistične države«. 2. Odnos do drugih socialističnih strank oziroma struj v mednarodnem delavskem gibanju: »neusmiljen boj proti socialnim šovinistom«, medtem ko mora taktika proti »centru vztrajati na odcepitvi njiho- vih najrevolucionarnejših elementov ter na brezkompromisni kritiki in demaskiranju centrističnih voditeljev«. 194 Po zadušitvi delavske revolucije (januar-maj 1918) je zavladal na Finskem »beli teror«. Finski emigranti-revolucionarji so 20. avgusta v Moskvi ustanovili KP Finske. Delavska_gibanja_FINAL.indd 194 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 195 3. Organizacijska vprašanja in naziv partije: »kongres kot center KI mora postati borbeni organ za stalno zvezo in plansko vodenje re- volucionarnega gibanja /.../. Interesi gibanja v vsaki deželi se morajo podrejati občim interesom revolucije v mednarodnih razmerah; kon- gres mora sprejeti naziv 'prvi kongres Komunistične internaciona- le', medtem ko bodo posamezne partije postale njegove sekcije. /.../. Sramotni polom socialnodemokratske internacionale zahteva, da se tudi v tem pogledu izvrši razmejitev« (ibid.). Osnovo za oblikovanje proglasa oziroma programa bodoče internacionale sta enakopravno predstavljala dva dokumenta: »program« ruske komunistične par- tije (boljševikov) in program Spartakove zveze; za oba dokumenta195 je Lenin menil, da dovolj jasno opredeljujeta vlogo in naloge bodoče internacionale. »Proglas«, ki je napovedal bližnjo ustanovitev (čeprav nista bila navedena ne datum ne kraj) »nove revolucionarne internacionale«, je bil poslan 39 levim partijam in skupinam iz Evrope (33), ZDA (4), Avstralije (1) in Azije (1) ter nedvoumno povedal, da bodo »polnopravne članice III. internacionale samo ti- ste partije, ki v celoti sprejemajo njeno platformo« (seznam, v KI-I/1981, 229). Ustanovitev »Rdeče«196 internacionale Resno oviro v pripravi in organiziranju reprezentativne mednarodne konfe- rence oziroma kongresa levih sil v Moskvi je predstavljal na eni strani izjemno težaven mednarodni in notranji položaj Sovjetske Rusije (blokada, državljanska vojna, prometne težave, zaprtost mej), ki je onemogočil nekaterim delegacijam zahodnoevropskega delavskega gibanja, da bi pravočasno prispele v Moskvo,197 na drugi strani pa neugodne okoliščine, v katerih so se znašle novoustanovljene komunistične partije, soočene z lastnimi problemi in večinoma brez izkušenih vodilnih osebnosti. Navkljub težavam se je pričel 2. marca 1919 v Kremlju pod 195 Program RKP/b/ za bližnji VIII. kongres (Moskva, 18.–23. marca 1919): »Teorija in praksa boljševizma« ter program Spartakusbunda: »Kaj hoče Spartakova zveza?«, ki ga je sestavila R. Luxemburg in je bil z nebistvenimi spremembami sprejet kot partijski program na ustanovnem kongresu KP Nemčije, konec decembra 1918 (v Luxemburg, IS/1977, 823–836). 196 Leta 1832 je prišlo v Walesu do krvavih spopadov med rudarji in policijo, kjer so se poslednji demonstranti združili pod improvizirano zastavo krvavih srajc svojih padlih tovarišev in bili pokončani do zadnjega moža. Od tedaj je rdeča zastava simbol revolucije in upora. S tem pomenom so jo prevzele delavske stranke v 19. st.; v 20. st. pa je postala rdeča zastava in rdeča barva nasploh simbol »komunizma««: od rdeče armade, rdeče zvezde, rdeče garde do rdeče Maove knjižice. 197 Odsotni so bili predstavniki Socialistične stranke Italije ter mnogi delegati levih opozicionalnih skupin iz Francije, Velike Britanije in ZDA. Delavska_gibanja_FINAL.indd 195 9.10.2018 14:10:58 196 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih predsedstvom Lenina prvi posvet 52 delegatov (34 delegatov je imelo odloču- joči in 18 posvetovalni glas), ki so zastopali 35 komunističnih partij oziroma socialističnih skupin in organizacij iz 21 držav Evrope, Azije in ZDA. Posvetovanje se ni začelo kot kongres, temveč kot komunistična konferenca, ki naj pripravi ustanovitev nove internacionale šele na prihodnjem posvetovanju. Do takšne odločitve je prišlo na zahtevo delegata KP Nemčije Huga Eberleina (Max Albert), ki je na preliminarni seji 1. marca 1919, v imenu svoje parti- je izjavil, da je preuranjeno ustanavljati komunistično internacionalo. Stališče Eberleina je temeljilo na oceni takrat že pokojne R. Luxemburg, da še niso dozoreli vsi pogoji za ustanovitev Kominterne; argumenti so bili naslednji: 1. zahodnoevropsko delavstvo je globoko razočarano z izkušnjami pred- hodne – II. internacionale (z njenimi praznimi besedami, deklaraci- jami in odločitvami, ki so se kasneje spremenile v sramotni poraz); 2. nova internacionala mora biti zasnovana ne na lepih željah, temveč na resnični organizacijski moči komunističnih partij, a te so šele v formiranju, maloštevilne in slabotne; nova internacionala mora po- čakati, da se poveča in okrepi njena organizacijska baza, da bo lahko uspešno delovala; 3. javnosti je neobhodno potrebno predstaviti našo platformo, v kateri bodo jasno izražene naloge in cilji revolucionarnega proletariata, ka- kor tudi nove internacionale;198 4. zaradi objektivnih razlogov (prometne ovire /.../) na ustanovni kon- gres niso prišli polnopravni in uradni delegati vseh komunističnih par- tij in levih skupin,199 zaradi tega lahko predpostavljamo, da kongres ne odraža realnega organizacijskega stanja, saj največja zahodnoevropska gibanja pravzaprav niso zastopana (Eberlein, 1924, 306–307). Vodstvo KP Nemčije je menilo, da se v Evropi še niso oblikovale in razvile takšne KP, ki bi lahko bile enakopraven partner RKP/b/200 ter obenem izrazilo 198 Proglas (24. januarja 1919) je izrecno poudaril, da platforma nove internacionale temelji na programu RKP/b/ in Spartakusbunda; v proglasu so tudi prezentirani cilji in naloge revolucionarnega proletariata. Proglas Rosi Luxemburg ni bil poznan, saj je bila umorjena (15. januarja 1919), torej pred njegovo objavo. 199 Edini uradni delegati, ki so prišli iz evropskih dežel, so bili: Eberlein (Nemčija), Rutgers (Nizozemska), Steinhard /Gruber/ (Avstrija), Stange (Norveška) in Grimlund (Švedska). Vsi ostali udeleženci so bili še pred sklicem kongresa v Rusiji ter z izjemo ruskih predstavnikov brez stikov z vodstvi svojih partij; res pa je, da so – čeprav neuradni predstavniki svojih partij – v glavnem delovali v skladu s težnjami svojih partij in skupin. 200 Mišljena je organizacijska in politična prednost ruske boljševiške partije in njena dominantna vloga napram majhnim in nezrelim komunističnim partijam. Delavska_gibanja_FINAL.indd 196 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 197 določene pomisleke do načina konstituiranja in metod delovanja Kominterne kot tudi vloge RKP/b/ v njej.201 Čeprav so v KP Nemčije v principu zagovarjali potrebo po ustanovitvi nove, revolucionarne internacionale, so zaradi ome- njenih pomislekov zastopali stališče, da je potrebno ustanovitev Kominterne prestaviti na ugodnejši čas. 'Nemško' stališče dejansko odraža videnje R. Luxemburg problema internacionale v vsej njeni razsežnosti in daljši perspek- tivi, za katero je karakteristično mišljenje o ključni vlogi nemških komunistov kot veznem elementu med ruskim in zahodnoevropskim gibanjem, pa tudi njeno nasprotovanje imenovanju novoustanovljene partije kot komunistične: Naloga komunistov je, da odvrnejo socialistične stranke od II. inter- nacionale, posebno v zahodnoevropskih deželah, ter jih združijo v novo internacionalo. /.../ KP Rusije to ne bo lahko uspelo. Nasprotje med KP Rusije in socialističnimi strankami Zahoda, posebno Fran- cije, Velike Britanije, Amerike, je tako veliko, da nam – nemškim revolucionarjem – pripada naloga, da vzpostavimo zvezo med revo- lucionarji na Vzhodu in socialisti zahodne Evrope, ki danes še pla- vajo v reformističnih vodah. /.../ To nalogo bomo lažje izpolnili, če nastopimo kot socialistična stranka; če se pojavimo kot komunistična partija, potem bi nam tesna povezanost z ruskimi komunisti otežila našo nalogo v zahodni Evropi /.../ (Eberlein, 1924, 307). A. Ransome, dopisnik lista Manchester Guardian, se spominja, da je bila »konferenca tajna in jutranji časopisi niso ničesar sporočili« (1920, 107). Iz tega lahko zaključimo, da so bili ruski boljševiki zainteresirani, da se konferenci ne daje nobena publiciteta vse dotlej, dokler ne bodo objavili sklepa o usta- novitvi nove internacionale. Medtem so se ostale delegacije (v nasprotju z nemško), spodbujene z evropsko revolucionarno situacijo, izrekle za takojšnjo ustanovitev nove internacionale: 4. marca so sprejeli sklep, da se »mednaro- dna komunistična konferenca proglasi za ustanovni kongres ter s tem ustanovi Komunistična internacionala«.202 Z vidika doseženega teoretičnega nivoja v takratnem komunističnem gibanju ter ob upoštevanju dejstva, da so mnogi znani voditelji zahodnoevropske levice (Rosa Luxemburg, Karl Liebknecht, Franz Mehring, Leo Jogiches in drugi) umrli ali bili ubiti med januarjem in marcem 1919, so programska načela nove internacionale 201 Pomisleki so temeljili na kritiki boljševiške taktike (gl, Luxemburg IS/1977, 741–782 / K ruski revoluciji). 202 Sklep so soglasno sprejeli na 3. seji; samo delegacija KP Nemčije se je glasovanja vzdržala (Stenogram 1. kongresa, v KI-I/1981, 104–105). Delavska_gibanja_FINAL.indd 197 9.10.2018 14:10:58 198 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih vendarle izdelali tedaj najbolj znani teoretiki revolucionarnega marksizma. Pomen 1. kongresa ni samo v tem, da je bil »ustanovni«, pač pa v dejstvu, da bodo njegove fundamentalne ideje, vsebovane v programskih dokumentih, dejansko ostale v ve- ljavi vse do sprejetja uradnega »Programa KI« na 6. kongresu KI (1928). Taktiko in strategijo KI je moč razbrati iz sprejetih programskih dokumentov in resolucije o odnosu do socialističnih struj in bernske konference. Temeljni tekst programskega značaja »Platforma KI« (KI-I/1981, 137–142) sta izdelala N. Buharin in H. Eberlein, delegata dveh najmočnejših komunističnih partij, na podlagi Leninove teorije o imperializmu in proletarski revoluciji. Platforma je, izhajajoč iz analize imperialistične dobe, pozvala proletariat v boj za osvojitev dr- žavne oblasti, kar bo šele omogočilo uničenje politične oblasti buržoazije. Nadalje je okvalificirala buržoazno demokracijo kot diktaturo buržoazije in v uvedbi sis- tema sovjetov (svetov) videla tisti temelj proletarske demokracije, ki bo presegal buržoazni parlamentarizem oziroma razdvojenost med zakonodajno in izvršno oblastjo ter povezal volilno bazo z organi upravljanja. Na ekonomskem področju je Platforma postavila zahtevo po ekspropriaciji buržoazije in prenosu produkcijskih sredstev v družbeno lastnino proletarske države. Izhodiščna točka v Platformi, ki je začrtala naloge mednarodnega proletariata oziroma metode in taktiko proletarske revolucije, je bila ideja o neposredni vzpostavitvi diktature proletariata: Nujen predpogoj zmagovitega boja je prekinitev odnosov ne samo z desnimi socialnimi demokrati, temveč tudi s 'centrom' (kautski- janci), ki v kritičnih trenutkih redno zapušča proletariat. Na drugi strani je potrebno uresničiti blok s tistimi elementi revolucionarnega delavskega gibanja, ki so se – ne glede na to, da prej niso bili v soci- alistični partiji – postavili v celoti na stališče proletarske diktature v obliki oblasti sovjetov (ibid., 142). Končno, Platforma se je zavzela za ponovno afirmacijo principa proletarske- ga internacionalizma, za koordinacijo mednarodne revolucionarne aktivnosti kot tudi za vzpostavitev zvez z narodnoosvobodilnimi gibanji v kolonialnih deželah: »Nasproti 'Rumeni', socialistični internacionali, internacionala ko- munističnega proletariata podpira eksploatirana ljudstva kolonij v njihovem boju proti imperializmu, da bi s tem pospešila končni zlom svetovnega impe- rialističnega sistema« (ibid.). Naslednji kongresni dokument, ki je opredeljeval programska načela, so bile Leninove »Teze o buržoazni demokraciji in diktaturi proletariata« (ibid., 83– 90), ki bodo postale eden izmed teoretičnih temeljev nove internacionale. Teze o meščanski demokraciji so ohranile klasično leninsko argumentacijo ( Država Delavska_gibanja_FINAL.indd 198 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 199 in revolucija, 2017; Proletarska revolucija in renegat Kautsky, ID/1950) v korist proletarske diktature, ki se pojavlja kot višja oblika in zgodovinska zamenjava za buržoazno demokracijo: »/.../ tako imenovana demokracija, to je buržoazna demokracija, ni nič drugega kot prikrita diktatura buržoazije /.../ in nasprotno, diktatura proletariata – to je sovjetska oblast v Rusiji, Räte System v Nemčiji, Shop Stewards Committees in druge podobne sovjetske ustanove v drugih deželah – je zgrajena tako, da približuje delovne množice aparatu upravljanja (prek delavskega samoupravljanja)« (ibid.). Z dodatno resolucijo (treh točk), ki jo je Lenin predložil na samem kongre- su so obvezali komunistične partije v vseh deželah, kjer še ne obstaja sovjet- ska oblast, da je njihova poglavitna naloga – »pojasnjevati širokim množicam delavskega razreda zgodovinski pomen politične in praktične nujnosti nove proletarske demokracije, ki naj se uvede namesto buržoazne demokracije in parlamentarizma« (ibid., 143). Zgodovinski trenutek, ko je Lenin pisal »Teze«, je kazal na možni skorajšnji konec meščanske demokracije. Namreč, v akutni revolucionarni situaciji po koncu svetovne vojne in v pričakovanju širjenja sve- tovne revolucije, so ustanovitelji Kominterne videli predznake bližnjega konca meščanske družbe in njene demokracije.203 Dokumente programske vsebine, ki jih je sprejel ustanovni kongres, je potreb- no razumeti kot stek najmanj treh različnih sestavin: Prvo predstavlja ideološka dediščina II. internacionale, saj se Lenin nikoli ni odrekel zgodovinskemu in političnemu reševanju njenih pozitivnih sestavin, tako da je vtisnil temu svojemu delu pri ponov- nem ustanavljanju internacionale »vsebino in oblike, ki so nosili mo- čan pečat te ideologije tudi tedaj, ko je bil njihov namen spreminjati jo in presegati« (Ragionieri, 1978, 42).204 203 V kasnejših fazah, ko bo nastopila nevarnost fašizma, bo KI poudarjala tudi določen pozitiven odnos do meščanske demokracije, npr. v »Tezah o taktiki KI« (Mednarodni fašizem), sprejetih na 4. kongresu KI, 1922 (KI-IV/1981, 857). 204 Tudi Lindemann (1977) izpostavlja razmerje, v katerem prihaja do idejnega prepletanja med boljševizmom in levico II. internacionale: »Privlačnost teorij Lenina ni bila odvisna samo od dejstva, da je bil uspešen revolucionar, ter od pomanjkljivosti vodstva zahodnih socialistov. Že pred letom 1917 so mnogi neruski socialisti izpovedali zamisli, ki so bile zelo podobne tistim, ki so jih kasneje označevali kot leninistične. Po drugi plati je Lenin temeljito raziskoval spise velikih zahodnih socialistov, ti spisi pa so bili temelj, na katerega so se opirale njegove izvirne in ruskim razmeram prilagojene rešitve« (ibid., 57). Gornje trditve oziroma navezne točke lahko podkrepimo tudi z ekonomsko teorijo II. internacionale (konkretno, z analizo imperializma in oceno o neozdravljivosti značaja njegovih protislovij), ki nenehno zastavlja dilemo: »socializem ali barbarstvo«, pri čemer ne gre samo za njeno levo krilo, marveč tudi za sam »pravoverni« center. Delavska_gibanja_FINAL.indd 199 9.10.2018 14:10:58 200 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Druga sestavina izvira iz ruske revolucionarne prakse, in sicer bolj tiste, ki se je izrazila v obdobju priprav boljševikov na osvojitev obla- sti (gre za ključno obdobje, ki je zajeto med februarjem in oktobrom 1917 in ki se bo kar naprej pojavljalo kot obvezno merilo za delo- vanje evropskih revolucionarnih avantgard), kot pa iz tiste, ki se je iztekla s prvim letom vodenja oblasti in državljanske vojne, čeprav je bila že obogatena z izkušnjami (Boffa, 1985b, 31–42). Tretjo sestavino predstavlja prizadevanje v prid novemu strateškemu razmisleku, h kateremu so prisiljene leve struje v delavskem gibanju zaradi usmeritve in zaradi oblik, ki jih je dobil revolucionarni proces v Evropi, ki jo je bila pretresla povojna kriza.205 Vezni člen med temi sestavinami in hkrati njihov notranji ključ za razume- vanje je bilo iskanje nove oblike proletarske demokracije, ki naj bi bila dru- gačna kot meščanska parlamentarna demokracija: prvina, ki je predstavljala razhajanje s socialističnim izročilom II. internacionale in ki je bila podlaga za srečanje med zahodnim revolucionarnim marksizmom in rusko prakso, je bila odkrita prav v takšnem pojmovanju oblasti, ki so jo dojemali kot proletarsko demokracijo in kot diktaturo zoper protirevolucionarne razrede in ki se je opi- rala na nove ustanove in sovjete – svete delavcev, kmetov in vojakov (Agosti, 1986, 317–318). Programska izhodišča, ki jih je potrdil 1. kongres KI in ki so jih izdelali boljševiki na podlagi svojih izkušenj in svojega branja teoretičnega in političnega razvoja revolucionarne levice na Zahodu in ki so bila vsaj de- loma zasnovana kot abstrakten vzorec, se v stiku s stvarnimi silami in gibanji, ki jih je oktober sprožil po vsem svetu, spreminjajo ter obenem razvodeni- jo in obogatijo. Zgodovina prvega leta KI je v bistvu zgodovina zapletenega ter nelahkega srečanja boljševikov in revolucionarne levice na Zahodu (kar je predvidela že R. Luxemburg). Nedvomno je vojna v delavskem gibanju sprožila globoko in nepopravljivo kri- zo ter prignala do kraja nerešeno napetost med dvema »marksizmoma«, tistim reformističnim in tistim revolucionarnim, ki sta do leta 1914 in še čez z redki- mi izjemami živela drug ob drugem v strankah II. internacionale. Povezovalec tega procesa je bila oktobrska revolucija, stopnje zavesti, ki so ga spremljale, pa so bile od primera do primera zelo različne: za nekatere sile (spartakovci, poljska socialna demokracija, nizozemski tribunisti, krog okoli Ordine nuovo 205 Te leve struje, »za katere preprosto mislijo, da so 'nove', so zelo blizu tistim anarhističnim in sindikalističnim strujam, ki jih je marksizem pred časom v delavskem gibanju že premagal, ki pa se zdaj pod pezo poraza in nemoči nasproti birokracijam spet pojavljajo« (Broué, 1977, 297). Delavska_gibanja_FINAL.indd 200 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 201 v Italiji) je obstajalo široko področje strinjanja tudi, ko je šlo za boljševiško ideologijo in za program, čeprav so obstajala navzkrižja, ki so kasneje v času »boljševizacije KI« postala povod za krize in razcepe; za druge skupine soci- alnodemokratske levice (mnoge od teh so predstavljale le neznatne manjšine v svojih strankah) je veljalo, da jih k III. internacionali ni poganjalo v tolikšni meri soglasje z boljševiškimi načeli, katerega teoretičnega jedra so bila razen tega tudi malo znana ali povsem neznana, kolikor dejstvo, da so se vživljali v oktobrsko revolucijo samo po sebi, od njenega oznanila novega reda pravič- nosti in miru do nove trdnosti, ki jo je nudila zavesti, ki je bila pretresena in zmedena spričo tistega propada vseh vrednot, ki ga je predstavljal datum »4. avgust 1914« (ibid., 334). Na prisotnost iracionalizma in na premajhno kri- tičnost ob ustanavljanju KI opozarja tudi francoski socialist Ludovic-Oscar Frossard v svojih spominih: Ruski socialisti, ki jih je vodila neukrotljiva volja, so dosegli tisto, kar so socialisti vseh drugih dežel želeli, hoteli, pripravljali, pričakovali. /.../ Vse je tako pomagalo k temu, da je Sovjetska Rusija postala središče socialističnega sveta. Vse se je vrtelo okoli nje. /.../ Njeno čudovito izžarevanje je ogrevalo socialistična srca. Naprej! Človeštvo ni bilo ob- sojeno, saj se je v Rusiji zaril nov dan. /.../ Tako kot v vseh velikih zgodovinskih krizah so mučene duše tudi tokrat iskale svojo mistiko, ki so jo zdaj našle. Poslej je bila Moskva zanje »branik vere« (1930, 36). In kakšno stališče je zavzela nova internacionala do socialnodemokratskih strank? Glede na dejstvo, da je Kominterna pravzaprav vzniknila iz razcepa v mednarodnem socializmu, in če ob tem upoštevamo še genezo idejnih bojev v okviru zimmerwaldskega gibanja, potem je seveda razumljivo, da uradni do- kumenti KI (v prvih povojnih letih) odražajo izrazito odklonilen odnos tako do socialnodemokratskih strank kot tudi bernske konference (februarja 1919), ki je obnovila II. internacionalo. V tem kontekstu se je KI na 1. kongresu v »Resoluciji o odnosu do 'socialističnih' struj in bernske konference« (KI- I/1981, 144–148) popolnoma ogradila od vseh ostalih socialističnih struj, ki niso kazale navdušenja do razcepa v mednarodnem socializmu. Sprejeta reso- lucija ni zavrgla samo kakršnokoli možnost sodelovanja s t. i. »Bernsko inter- nacionalo«, ki je združevala desno reformistično krilo socialnodemokratskih strank, temveč je zavračala tudi sodelovanje s sredinsko, centristično strujo, ki se je formirala v pogojih svetovne vojne kot umirjena pacifistična opozicija nasproti uradni politiki večinske (desne) socialne demokracije. Vzrok ostremu levemu kurzu KI je bilo prepričanje o bližnji (evropski) proletarski revoluciji, ki bo razbila vse družbene in politične strukture zatiranja: poudarjena je bila Delavska_gibanja_FINAL.indd 201 9.10.2018 14:10:58 202 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih potreba po »lomljenju« meščanskih institucij ter pomenu »neposredne akcije« in »odkritega boja« zoper državo (odklanjanje slehernega »kompromisa«, boj- kotiranje sleherne oblike parlamentarnega delovanja, zavračanje aktivističnega dela v reformističnih sindikatih), prav tako pa tudi zahteva, da je treba opirati upravljanje v okviru proletarskega reda na takšne množične organizacije, kot so bili npr. sovjeti (Agosti, 1986, 336). Idejnopolitična sestava Komunistične internacionale Analiza idejnopolitične sestave KI kaže, da moramo ločiti vsaj tri tipe partij, ki so pristopile h komunističnemu gibanju: ‒ Prvi, v največjem številu primerov so nastale komunistične partije z združevanjem raznih skupin in struj socialistične levice ter levice na- sploh. Najvažnejši segmenti, iz katerih so se rekrutirale te grupacije, so bili: a) marksistična levica v predvojnih socialističnih strankah; b) revolucionarni elementi iz gibanja za delavsko samoupravljanje (kontrolo), ki so se razvili v toku prve svetovne vojne v glavnem izven obstoječih socialističnih strank, zato so bili idejno zelo heterogeni – v njihovih idejah srečujemo prvine marksizma, anarhosindikalizma, gildskega socializma in anarhizma (v ZDA in Veliki Britaniji je iz teh krogov izhajalo največje število kadrov in aktivistov novih partij); c) skrajna levica različnih protivojnih skupin in gibanj; č) najbojevi- tejši elementi iz gibanja za žensko volilno pravico (značilen primer je vloga Sylvie Pankhurst pri ustanovitvi KP Velike Britanije). ‒ Drugi, v nekaterih deželah so se obstoječe socialistične stranke od- ločile, da se v celoti ali z veliko večino svojih članov in aktivistov priključijo komunističnemu krilu delavskega gibanja. To se je zgodilo v Jugoslaviji, Bolgariji, Italiji in Norveški. Podobna situacija je bila tudi v Franciji, ko je večina članov in aktivistov Socialistične stranke na kongresu v Toursu (decembra 1920) glasovala za priključitev k III. internacionali. Nekatere od teh strank (jugoslovanska, bolgarska, francoska) so trajno ohranile svoje mesto v komunističnem gibanju, medtem ko so druge izstopile (italijanska, norveška), potem ko niso bile pripravljene, da sprejmejo vse politične, ideološke in organizacij- ske pogoje, ki jih je postavljal center komunističnega gibanja. ‒ Tretji, v nekaterih deželah vzhodne in centralne Evrope so imeli pomembno vlogo pri ustanavljanju novih partij ljudje, ki so za časa vojne dospeli v rusko ujetništvo ter na razne načine sodelovali v ok- tobrski revoluciji. Največkrat so to bili posamezniki, ki pred vojno niso imeli pomembnejših vlog v delavskem in socialističnem gibanju Delavska_gibanja_FINAL.indd 202 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 203 svojih dežel; v politično življenje so prišli v času oktobrske revoluci- je. V to kategorijo lahko vključimo tudi kadre, ki so prišli v Rusijo (zaradi revolucionarnih nagibov) v času revolucije in v njej aktivno sodelovali. Ta tip revolucionarjev je imel pomembno vlogo pri usta- navljanju komunističnih partij v Avstriji, Madžarski, Češkoslovaški, Romuniji in deloma na Poljskem (Pribićević, 1979b, 169). In katere sile so pravzaprav tvorile »lok privržencev« nove internacionale, kdo pravzaprav sestavlja (v idejnem smislu) teh 39 levih partij, grup in skupin, na- vedenih v proglasu 24. januarja 1919? Če si natančneje ogledamo življenjepise tistih, ki so v času med letoma 1917 in 1919 delovali kot dejanski posredniki boljševizma na Zahodu, potem vidimo, da v njihovih vrstah niso samo so- cialistični veterani, marveč celotna generacija aktivistov, katerih odločitev za revolucionarnost je dozorevala na podlagi nasprotovanja vojni, bolj na splošno pa cela vrsta takšnih, ki pred vojno niso bili marksisti in se pogosto sploh niso vključevali v politiko. Tudi nekdanji vojni ujetniki v Rusiji, ki so imeli osrednjo vlogo pri ustanavljanju nove internacionale, niso imeli (vsaj večina od njih) nikakršne pomembne vloge v socialističnem gibanju svojih dežel ali pa v tem gibanju sploh niso sodelovali. Tudi številni znani dopisniki, ki so bili poslani v Rusijo (npr. Američana John Reed in Robert Minor, Anglež Arthur Ransome, Francoz Henri Guilbeaux, Kitajec Zhu Quipai), ne glede na to, ali so kasneje postali v svojih deželah organizatorji komunističnega gibanja, so imeli le redki od njih preteklost socialističnih in marksističnih aktivistov. Zgoraj povedano potrjuje, da »krog privržencev« še zdaleč ni monoliten ozi- roma idejno izdelan. Pogled na tedanjo komunistično levico kaže tudi, da je imel boljševizem velik vpliv predvsem na mladinske organizacije socialističnih strank, medtem ko so se sindikati upirali njegovemu vplivu; bili so na splošno manj dojemljivi za obljube o »novem družbenem redu« in jih je bolj skrbelo, kako izboljšati življenjske razmere delavcev v okviru obstoječega sistema. Pač pa srečamo v ustanovitvenih vrstah privržence anarhosindikalizma in revolu- cionarnega sindikalizma, idejnih struj, ki jih je marksizem sicer porazil, toda poistovetil z revolucijo, ki je bila vodena in uresničena pod zastavo samega marksizma. Verjetno v letih vojne nihče ni bil bliže Leninu kot prav nizozem- ski revolucionarji (»tribunisti«), ki so se že leta 1909 ločili od uradne socialne demokracije svoje dežele; spisi Pannekoeka in Gorterja (1969) so prav gotovo imeli določen vpliv tako na njegovo ostro polemiko zoper kautskijevski center kot tudi na njegova pojmovanja imperializma in svetovne revolucije. Kljub temu pa so bile med stališči enih in stališči drugih razlike in tudi pravcata neskladja, čeprav še niso prišla na dan: to še posebej velja za poseben odnos, ki so ga Nizozemci navezali z anarhosindikalističnimi težnjami v sindikalnem Delavska_gibanja_FINAL.indd 203 9.10.2018 14:10:58 204 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih gibanju, ter za dejstvo, da so bili sami pod vplivom teh teženj, kar je izhajalo iz njihovega povzdigovanja revolucionarne spontanosti, iz njihovega nenehnega poudarjenega podcenjevanja vloge partije in iz njihovega mitičnega pristo- pa k nediferenciranemu pojmovanju množice (Bravo, 1977, 178). Podobne anarhosindikalistične usmeritve »revolucionarnih socialistov«, pobudnikov ustanovitve nacionalnih komunističnih partij, so bile bolj ali manj prisotne pri vsej revolucionarni levici: npr. madžarska levica je bila pod vplivom moč- ne osebnosti Erwina Szaba (Tökes, 1967), ekstremistične težnje so v avstrij- ski levici predstavljali člani Freie Vereinigung Sozialistischer Studenten (Paul in Elfriede Friedländer), nadalje anarhosindikalistična skupina Lea Rothziegla, v Nemčiji so se pod organizacijskim okriljem »komunistov internacionali- stov« /IKD/ zbirale sile skrajne levice (skupini okoli časopisa revolucionarne levice Arbeiterpolitik in Lichtstrahlen ter 'unionistična' struja iz Hamburga, ki je zahtevala odpravo tradicionalne ločitve in delitve dela med partijo in sindikatom) (Broué, 1977), v ideoloških temeljih skandinavske levice (Švedska, Norveška) je bil prisoten omiljen anarhosindikalizem in bojevit protimilitari- zem (Gilberg, 1972); podobna slika se kaže tudi v razdrobljeni revolucionarni levici v Veliki Britaniji, ZDA in drugod. Navsezadnje je tudi revolucionarni nemir v Rusiji med februarjem in oktobrom vseboval močno anarhično zna- čilnost, tisto, ki je bila usmerjena k uničenju sleherne državne oblasti in ki se ji niso hoteli in mogli odtegniti niti boljševiki (Hulse, 1964). V stališčih Lenina in boljševikov do anarhistov in revolucionarnih sindikali- stov se je odražala podmena o možnostih za revolucionarni razvoj v evropskih razsežnostih, podmena, ki se je opirala na model Rusije iz leta 1905, na model »silovitega in podaljšanega množičnega gibanja, ki prehiteva iniciativo politič- nih sil, ki so še preslabo organizirane in ki jih v praksi prisili, da se usposobijo v sorazmerju s krepitvijo boja in z oblikami sovjetske samoorganizacije množic« (Rapone idr., 1978, 31–32). V tem okviru postaja predmet vnovične razprave pojmovanje razredne stranke oziroma vloga »zavesti« in »spontanosti« v re- volucionarnem boju: »/.../ delavsko gibanje je že zraslo preko organizacijskih meja stranke, razvoj produkcijskih odnosov pa že dopušča proletariatu, da se polasti vse oblasti«, je pisal György Lukács spomladi 1919 (1972, 46). Med revolucionarnim entuziazmom in stvarnostjo Referati in diskusije ter sprejeti programski dokumenti in resolucije na 1. kongresu KI niso samo začrtali taktike in strategije nove internacionale, pač pa so odsevali tudi prepričanje o razcvetu »svetovne revolucije«, kar se je pravzaprav ujemalo z revolucionarno situacijo – podžgano z uspehom Delavska_gibanja_FINAL.indd 204 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 205 »oktobra« in težkim ekonomskim položajem – ob koncu svetovne vojne in neposredno po njej. V vrsti evropskih držav – na Finskem, v Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem, Poljskem, Bolgariji – izbruhnejo revolucionarni nemiri; Češkoslovaško, Francijo, Kraljevino SHS, Španijo, Škotsko, Anglijo in ZDA pa pretresajo generalni štrajki. Medtem ko italijanski delavci usta- navljajo rdeče oddelke in zasedajo tovarne v severni Italiji, kmečki upori preplavijo južno Italijo in Sicilijo. Tudi v nekaterih kolonijah in izvenevrop- skih državah (Egiptu, Indiji, Kitajski, Peruju) pride do vstaj in revolucionar- nih vrenj. Vzporedno teče proces pospešenega ustanavljanja komunističnih partij. Vse to je seveda vplivalo na optimistično prepričanje, da se je proces svetovne proletarske revolucije že začel. V naslednjih mesecih – ki so zaznamovani z vzponi in porazi evropskega pro- letariata v letu 1919 in ki spominjajo na revolucionarne poskuse evropskega delavskega gibanja v letih 1848 in 1871 – bodo pogledi kominternskih vodi- teljev na možnost skorajšnjega razcveta svetovne proletarske revolucije dobili realnejši okvir. Zmaga protirevolucijskih sil – krvava zadušitev revolucije na Finskem in likvidacija kratkotrajne Republike delavskih svetov v Münchnu, maja 1919 (Collotti, 1971, 36–41), vojaški in politični poraz Madžarske re- publike svetov, avgusta 1919 (Santarelli, 1971, 47–82), obrzdanje revolucije in množičnega demokratičnega gibanja delavskih svetov v Nemčiji (Ritter in Miller, 1983), Avstriji (Hautmann, 1971) in drugod – je pokazala dvoje: prvič, da revolucionarni poskusi, kljub začasnim uspehom, niso pripeljali do odloč- nejših družbenih sprememb, in drugič, da ofenziva kapitala komunističnega gibanja ni zatrla. Nasprotno, kljub dinamizmu revolucionarne plime in oseke ter prehodu nekaterih KP (Finske, Nemčije, Madžarske, Poljske) v ilegalo, beležimo porast vpliva in večanje števila članstva mladih komunističnih partij: med prvim in drugim kongresom KI (1919–1920) se je včlanilo v organiza- cije, ki so pristopile k III. internacionali, med 340 in 360 tisoč novih članov (KI-II/1981, vi). Istočasno KI v boju z Bernsko internacionalo za delavske množice širi svoj komunistični vpliv ne samo prek novoustanovljenih partij, ampak intenzivno gradi svojo organizacijo v Evropi prek posebnih organov: Zahodnoevropskega sekretariata KI /WES/,206 Amsterdamskega biroja KI,207 206 WES (Westeuropäisches Sekretariat) je bil ustanovljen v Berlinu jeseni 1919 kot propagandno-politični center in podružnica KI za dežele srednje in zahodne Evrope. Aktivisti WES v obdobju 1919–1921 so bili: K. Zetkin, P. Levi, A. Thalheimer, Y. S. Reich, A. J. Abramovič, M. Bronski, A. Guralski, V. Vujović, K. Frank, W. Münzenberg, E. Fuchs, S. Mineff in drugi. 207 Amsterdamski biro KI /AB/ je bil ustanovljen novembra 1919 na Leninov predlog (prek J. S. Rutgersa) zaradi širjenja publikacij KI in povezovanja komunističnih partij in skupin v deželah severozahodne Evrope. Izdajal je svoj bilten in organiziral dve mednarodni konferenci. Zaradi nesoglasij z IK KI (idejnih in organizacijskih je bil razpuščen spomladi 1920. Delavska_gibanja_FINAL.indd 205 9.10.2018 14:10:58 206 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Dunajskega biroja KI208 ter Južnega biroja KI.209 Vsi ti centri so izvajali inten- zivno propagando, izdajali legalne in ilegalne publikacije v različnih evropskih jezikih ter v bistvu opravljali pomožne funkcije IK KI, ki je bil med prvim in drugim kongresom KI, zaradi blokade Sovjetske Rusije in slabih zvez s svetom, praktično onemogočen v svojem delovanju. Delo IK KI je bilo v tem obdobju omejeno v glavnem na pošiljanje proglasov, protestnih in pozdrav- nih pisem, ki jih je pošiljal v svet prek radijskih zvez ter objavljal v časopisu Die Kommunistische Internationale. Poleg tega je bila v Berlinu ustanovljena še Komunistična mladinska internacionala /KIM/ kot zbirališče revolucionarnih mladinskih organizacij.210 Vsekakor je razmah in krepitev revolucionarnega duha med evropskimi dela- vskimi množicami vplival tudi na optimistično vzdušje delegatov na 2. kon- gresu KI (julija/avgusta 1920), ki je bilo še dodatno podkrepljeno z upanjem v uspešno napredovanje Rdeče armade na Poljsko, s katerim naj bi bila odprta perspektiva prodora in širjenja revolucije prek Poljske tudi v Nemčijo; gre za misel o zunanjem spodbujanju revolucije. Po mnenju večine zgodovinarjev je bila Kominterna v letu 1920 na vrhuncu svojega revolucionarnega vzpona. S tem v zvezi je drugi kongres KI predstavljal kulminacijo povojnega revolucio- narnega entuziazma in velikega zgodovinskega upanja, kar je bilo opaziti tako v razpoloženju delegatov kot tudi v vsebini kongresnih dokumentov. Po splo- šnem prepričanju tedanjih protagonistov komunističnega gibanja so dozoreli objektivni zgodovinski pogoji za razvoj revolucije; »manjkajo samo sposobne in samostojne komunistične partije, ki bi usmerjale in pospešile revolucionar- ni proces«. Zato je bila prvenstvena naloga KI, kot so poudarili na kongresu, da vzpodbudi in pospeši ustanavljanje revolucionarnih partij v vseh deželah in jim pomaga, da se idejno usposobijo za odločilne bitke. V nasprotju s prvim 208 Na Dunaju je bil okrog časopisa Der Kommunismus formiran močan komunistični center – t. i. Dunajski biro KI, predvsem s komunisti-emigranti iz Madžarske, po zadušitvi tamkajšnje republike sovjetov. 209 Za delovanje na področju južne Rusije je bil formiran Južni biro KI, s sedežem v Kijevu. Njegova aktivnost je trajala od marca 1919 do napada Poljakov na Kijev aprila 1920. 210 KIM je bila ustanovljena na iniciativo Ruske komunistične mladinske zveze na kongresu v Berlinu od 20. do 26. novembra 1919, na katerem je sodelovalo 19 delegatov iz 13 držav (Avstrije, Češkoslovaške, Danske, Italije, Madžarske, Nemčije, Norveške, Poljske, Romunije, Sovjetske zveze, Španije, Švedske in Švice). Na prvem kongresu je potekala živa diskusija o odnosih med KI in KIM. Medtem ko je del delegatov (na čelu z W. Münzenbergom) sprejel politično platformo KI s pripombo, da sta KIM in KI enakopravni organizaciji, se je italijanski delegat L. Polano zavzemal le za »izključno moralno združitev s KI«. Glede na to, da je preva-galo stališče ruskega delegata L. Šackina, da »KIM naj ne vodi nikakršne posebne politike, pač pa naj se podredi centraliziranemu vodstvu KI«, je kongres odločil, da KIM pride v sestav KI kot njena sekcija (Cvetković, 1968). Delavska_gibanja_FINAL.indd 206 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 207 kongresom KI, ki je bil sklican v naglici, so 2. kongres skrbno pripravljali. Če so organizatorji na prvi kongres povabili samo somišljenike (»leve revolucionarne struje«), je bil zdaj krog vabljenih mnogo širši (kar ni bil slučaj) – od levičarskih partij prek anarhosindikalističnih zvez do ženskih in mladinskih organizacij (KI-II/1981, 447–449) – kar kaže na heterogenost stališč, tendenc kot tudi grupacij, ki so se zbrale na kongresu. Drugi kongres naj bi predvsem zaključil že na prvem kongresu začeti proces organizacijskega oblikovanja Kominterne – v smislu vzpostavitve trdnih organizacijskih temeljev KI kot »generalnega štaba« predvidene svetovne proletarske revolucije;211 nadalje naj bi razmejil komuni- stične in centristične struje v delavskem gibanju ter na neboleč način pridušil levičarske, anarhosindikalne in druge sektaške težnje v okviru komunističnega gibanja ter, končno, vključil osvobodilna gibanja kolonialnih ljudstev v splošni boj proti imperializmu in oblikoval temelje za delavsko-kmečko zvezo v agrar- nih deželah Evrope in Azije (o tem gl. Stajić, 1995). V navedenih nalogah se dejansko skriva težnja po unifikaciji, poenotenju ko- munističnega gibanja. Namreč, poraz revolucije v Nemčiji, propad »sovjetskih« poskusov na Madžarskem in na Bavarskem, je že v drugi polovici 1919 pri- speval, da se med delom vodilne skupine v III. internacionali (predvsem pri Leninu in Trockem) začenja uveljavljati v bolj ali manj jasni obliki spoznanje, da se bo revolucionarni proces v Evropi razvijal veliko počasneje in veliko manj premočrtno, kot pa so bili upali. V krizi, ki jo je povzročil neuspeh revo- lucionarnih poskusov, se je znašla podmena, po kateri naj bi avtonomna inici- ativa množic preko spontanega razraščanja sovjetov v določeni meri napolnila praznino, ki je nastajala zaradi pomanjkanja preizkušenega političnega vod- stva, ter prispevala k temu, da se bodo KP izoblikovale neposredno v boju. Na nov in nujen način se je pričela tudi razprava o celi vrsti ključnih vprašanj, kot so vprašanje pomena boja znotraj institucij meščanske države, odnos do tradi- cionalnih organizacij razrednega gibanja (socialistične stranke in sindikatov) ter vprašanje revolucionarne stranke. S tem se je začenjala druga stopnja obli- kovanja komunističnega gibanja, stopnja, ki je bila vsaj deloma v navzkrižju s smermi razvoja prve. Nič več ni bilo boljševiškega odnosa laissez faire v zvezi z revolucijo na Zahodu: če je »Moskva« v minulih dveh letih gojila veliko upanje, ne le na račun tega, da bo revolucija izbruhnila, marveč tudi na račun tega, da se bo zmožna na samostojen in skorajda naraven način v skladu z dinamič- nim spontanim zakonom razrednega boja usmeriti po tirnicah, po katerih je 211 Zahteva po organizacijski centralizaciji in unifikaciji je bila v diametralnem nasprotju s principi delovanja II. internacionale. Tudi v II. internacionali so se mnogi zavzemali za model kopiranja statuta I. internacionale. Engels se je takemu mehanicizmu zoperstavil na kongresu II. internacionale v Zürichu, avgusta 1893. Delavska_gibanja_FINAL.indd 207 9.10.2018 14:10:58 208 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih vozila ruska revolucija, pa je bilo moč zdaj zaznati potrebo po zunanjem spod- bujanju, ki naj bi pomagalo komunističnim silam, da se usmerijo v matični tok te izkušnje. In medtem ko so poprej tisto ločnico, ki naj bi predstavljala meje nove revolucionarne internacionale, predstavljala v glavnem splošna in načelna vprašanja, je bilo zdaj čutiti potrebo po neposrednem poseganju v vprašanja taktike in organizacije (Agosti, 1986, 337). To prizadevanje je navsezadnje spodbujala tudi sama praksa komunističnega gibanja v letu 1919: s svojimi neuspelimi revolucionarnimi poskusi je poti- skala gibanje k vedno bolj radikalnim stališčem, ki naj bi vlile množicam no- vih moči. Odklanjanje slehernega »kompromisa«, bojkotiranje sleherne oblike parlamentarnega delovanja, zavračanje aktivističnega dela v reformističnih sindikatih, ki so jih obravnavali zgolj kot tisto oviro, ki preprečuje razvoj spon- tanega boja delavcev in dozorevanje njihove razredne zavesti, so bile značilne črte »ekstremistične« različice komunizma, v kateri je Lenin odkril povsem opredeljeno razredno korenino, tisto, ki je že poprej v zgodovini delavskega gi- banja porajala podobne pojave revolucionarne nestrpnosti in sektaštva: šlo naj bi za tisti sloj polproletariziranega malomeščanstva, ki ni več prenašal kapitali- stičnega jarma, ki pa je bil hkrati nesposoben podrediti se strogi disciplini boja. V tem kontekstu je Leninovo delo 'Levičarstvo' – otroška bolezen komunizma (ID-IV/1950, 315–415), ki je bilo objavljeno pred začetkom 2. kongresa KI, pomenilo distanciranje od tistega levičarstva v lastnih vrstah, ki temelji na utopičnem radikalizmu. Lenin je na kongresu v referatu – ki je pravzaprav pomenil prilagajanje njegove teorije o imperializmu na nove, povojne razmere – podal sliko svetovnega go- spodarstva v pogojih »povojnega kaosa«, ko so se posedmerili državni dolgovi večine evropskih držav; obenem je opozoril na absolutno dominacijo ZDA, ki je kot edina imela koristi od vojne, saj so njene dolžnice postale skoraj vse dežele sveta. V razmerah vsesplošne socialne zaostritve prihaja, po Leninovem mnenju, do streznitve ljudskih množic, ki odkrivajo resnični imperialistični značaj brestlitovskega miru, versajskega mirovnega sporazuma in Wilsonovih 14 točk; zdaj se ne zastavlja več vprašanje, »ali bo revolucija ali ne«, temveč se postavlja vprašanje, kako naj se izkoristi ekonomska in politična kriza za cilje revolucije oziroma kako pospešiti pripravljanje proletariata na revolucijo. V na- sprotju z »levimi strujami«, ki so pripravo na revolucijo največkrat razumele kot umetno pospeševanje revolucionarnega procesa – s puči, prezgodnjimi akcijami in sektaškim ločevanjem od ljudskih množic – je Lenin izrecno poudaril, da perspektive razvoja svetovne revolucije in anticipiranega razpada imperializma ni potrebno razumeti mehanično in fatalistično, temveč predvsem kot stvar organizacije in idejne priprave na revolucijo. Ta revolucija, poudarja Lenin, ni Delavska_gibanja_FINAL.indd 208 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 209 samo proletarska zadeva, temveč stvar usode milijonov ljudi v boju proti impe- rializmu. Osrednji problem, kot ga je naglasil Lenin, je v tem, da so objektivni pogoji za revolucijo že dozoreli, težava pa je v pomanjkanju močnih komu- nističnih partij (t. i. subjektivnih sil), ki bi bile sposobne revolucijo realizirati. Po njegovem mnenju razmah komunističnega gibanja ovirata dve prepreki – »centristične struje«, ki igrajo dvojno politiko: na eni strani nikakor ne želijo pretrgati stikov z II. internacionalo, na drugi pa se priglašajo v KI, ter »levo sektaštvo«, kateremu pozicija KI ni dovolj revolucionarna (KI-II/1981, 11–23). Če imamo v vidu resolucijo 1. kongresa KI »o odnosu do 'socialističnih' struj in bernski internacionali«, ki je zavzela odklonilno stališče tako do desnih kot centrističnih delavskih strank, je bilo zdaj opaziti pomemben preobrat ozi- roma diferenciacijo v odnosu KI do slednjih. V času 1919/20 je namreč pri- šlo predvsem v centrističnih strankah razvitih evropskih dežel (kot posledica razočaranja nad Wilsonovimi obljubami in nemočjo parlamentarizma) do lo- čevanja večjega dela članstva od njihovega vodstva, kar je bil eden izmed po- membnih temeljnih pogojev za pomnožitev in okrepitev komunističnih partij. Poleg tega je na porast zanimanja večjega števila delavskih strank v času med 1. in 2. kongresom KI za vključitev v mednarodno komunistično organizacijo potrebno iskati v uspešnem zoperstavljanju sovjetske oblasti intervencionistič- nim in kontrarevolucionarnim silam ter s tem ohranitvi pridobitev »oktobra«, predvsem pa v politiki same Bernske internacionale, ki je z javno podporo buržoaznemu konceptu ureditve povojnega sveta (na mirovni konferenci in v Društvu narodov) ter z obsodbo oktobrske revolucije in diktature proletariata odvrnila od sebe del centrističnih strank. »21 pogojev« za prejem v Komunistično internacionalo V konkretni situaciji, ko je po oceni IK KI »postalo modno biti včlanjen v KI« (ibid., xii), so Kominterna in njene sekcije stale pred dvojno nalogo: na eni strani je šlo za politiko pridobivanja nezadovoljnega centrističnega članstva v vrste KP, na drugi pa za ostro zavrnitev njihovih vodstev, ki so ostala v organi- zacijski navezi z II. internacionalo. Protagonisti III. internacionale so se dobro zavedali, da se morajo že vnaprej z organizacijskimi sredstvi zavarovati pred možnostjo vdora oportunizma v novo mednarodno delavsko organizacijo, ki je svojčas pokopal II. internacionalo. V tem smislu je tudi potrebno razumeti potrebo po oblikovanju »pogojev za sprejem v KI«, ki naj bi s svojimi radi- kalnimi zahtevami odvrnile borbeno članstvo socialističnih partij od njihovih oportunističnih voditeljev. Glede na kasnejše pomembne praktične posledice v mednarodnem delavskem gibanju, je formuliranje »pogojev« predstavljalo Delavska_gibanja_FINAL.indd 209 9.10.2018 14:10:58 210 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih nedvomno usodno in zelo pomembno odločitev, sprejeto na 2. kongresu KI. Prvotni Leninov osnutek teksta »Pogoji za sprejem v KI«, ki je bil objavljen v časopisu Die Kommunistische Internationale (20. julija 1920) je vseboval 19 točk (ibid., 193–198 ); v diskusiji v komisiji in na kongresu so opravili nekaj stilističnih sprememb in dodali dve novi točki (Humbert-Droz, 1982, 28–31). Končna verzija dokumenta je tako opredelila »21 pogojev« (v Britovšek, 1984, 533–535), ki jih je morala izpolniti sleherna partija, če je hotela postati članica KI. Med najvažnejšimi »pogoji«, ki so postavili ostro razmejitev komunističnih partij od drugih delavskih struj, predvsem centrističnih, ter natančneje opre- delili idejno usmeritev KI, so zlasti tile: ‒ 6. Stranka, ki se želi vključiti v III. internacionalo, je dolžna razkrin- kavati ne le socialni patriotizem, ampak tudi laž in licemerje social- nega pacifizma. /.../ ‒ 7. Partije, ki se želijo vključiti v KI, so dolžne, da priznajo nujnost po- polnega in absolutnega razcepa z reformizmom in s politiko »centra« /.../. KI brezpogojno in ultimativno zahteva, da je treba razcep izvesti v najkrajšem času. /.../ ‒ 12. Partije, ki so vključene v KI, morajo temeljiti na principih demo- kratičnega centralizma. V sedanji epohi zaostrenega razrednega boja bo KP lahko izpolnila svojo dolžnost samo, če bo organizirana na kar najbolj centralističen način, če bo v njej vladala železna disciplina in če bo njen partijski center, oprt na zaupanje partijskega članstva, razpolagal z vso oblastjo, avtoriteto in z najširšimi pooblastili. ‒ 14. Vsaka partija, ki se vključi v KI, je dolžna brezpogojno podpreti vsako sovjetsko republiko v njenem boju proti kontrarevolucionar- nim silam. /.../ ‒ 15. Tiste partije, ki so vse doslej obdržale stare socialnodemokratske programe, jih morajo v najkrajšem času spremeniti in sprejeti nove, komunistične programe, prilagojene posebnim razmeram v njihovih deželah v smislu sklepov KI. Po pravilu mora program vsake partije, vključene v KI, potrditi redni kongres KI ali njen Izvršni komite. V primeru, če bi IK KI programa ne potrdil, se ima partija pravico obrniti na kongres KI. ‒ 16. Vsi sklepi kongresa KI kot tudi sklepi njenega IK so obvezni za vse stranke, ki so včlanjene v KI. Kominterna, ki deluje v pogojih najostrejše državljanske vojne, mora biti zaznamovana veliko bolj centralistično, kot je bila II. internacionala. Pri tem so KI in njen IK razumljivo dolžni, da upoštevajo različne razmere, v katerih se morajo posamezne partije boriti, delati in sprejemati splošne sklepe. Delavska_gibanja_FINAL.indd 210 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 211 ‒ 17. Vse stranke, ki se želijo vključiti v KI, morajo spremeniti svoj naziv tako, da se bodo imenovale: KP te in te dežele (sekcija KI). Vprašanje naziva ni samo formalno, ampak je tudi politično vpraša- nje velikega pomena. KI je objavila vojno vsemu buržoaznemu svetu in vsem »rumenim«212 socialnodemokratskim partijam. Vsem delav- cem mora biti jasna razlika med komunističnimi strankami in stari- mi socialnodemokratskimi ali socialističnimi strankami, ki so izdale zastavo delavskega razreda. ‒ 21. Člane partije, ki principialno odklanjajo pogoje in teze, ki jih je postavila KI, je treba iz partije izključiti. To velja tudi za delegate na izrednih partijskih kongresih. Tako postavljeni in precizirani »pogoji« so sedaj nedvoumno omogočali, da se izvrši diferenciacija med levim (komunističnim) in desnim (socialnodemo- kratskim) krilom delavskega gibanja ter pospeši proces razslojevanja centri- stičnih struj na levico, ki naj bi se priključila Kominterni, in desnico, ki se v bistvu ne razlikuje od desnih reformističnih struj. S tako predvideno polarizacijo naj bi se tudi, po mnenju kongresa, dokazal začasen obstoj 'kompromisarske' centristične struje, ki pa bo – prek Dunajske, t. i. »Druge in pol« internacionale – obstajala vse do leta 1923. Kongresna diskusija ob sprejemanju »21 pogojev«, s katerimi naj bi – po mne- nju njenih akterjev – oblikovali takšne organizacijske pogoje, ki bi pospešili rast in krepitev komunističnih partij, je na eni strani pokazala, da so bili na- sprotniki tako formuliranih pogojev v glavnem iz vrst socialistov – centristov in anarhosindikalistov, medtem ko v komunističnih partijah ni bilo večjih na- sprotovanj, ker so menili, da je uvedba principa strogega centralizma pravza- prav garancija za uspešno revolucionarno akcijo. Z razpravami na 2. kongresu KI (1920) se je v glavnem končalo prvo obdobje spopada, v katerem sta se so- očala boljševizem in levi komunizem;213 šlo je za spopad med revolucionarnim realizmom in strujo, ki pogosto ni upoštevala stvarnosti. 212 Kot politična barva je »rumena« igrala negativno vlogo. Z njo so namreč označevali izdajalce; v tem pomenu jo je komunistična stran uporabljala za oznako svojih nasprotnikov, za socialne demokrate in socialiste. 213 Z izrazom »levi komunizem« so označili tisto od aktivnih struj v nastajajoči III. internacionali, ki je predstavljala vmesno tvorbo med boljševizmom in spartakovstvom na eni strani ter revolucionarnim sindikalizmom na drugi. Vendar pa ni šlo za strujo, ki bi imela svojo lastno organizacijo. Najpomembnejši misleci levega komunizma so bili: A. Pannekoek, H. Gorter in G. Lukács. V tem spopadu je ekstremizem pokazal veliko več življenjske moči kot so mislili boljševiški voditelji, zato so mnogi predstavniki levega komunizma zapustili internacionalo (Hajek, 1986, 345–355). Delavska_gibanja_FINAL.indd 211 9.10.2018 14:10:58 212 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Centristični socialni demokrati v primežu KI (1919–1921) Na podlagi množičnega prestopanja članstva iz desnih, večinskih socialno- demokratskih strank v centristične socialistične stranke, kot je bil to primer v Nemčiji /USPD/,214 Italiji /PSI/ in Franciji /SFIO/, je prišlo do premika v odnosih med mednarodnim komunističnim centom in omenjenimi stranka- mi. Po eni strani se je povečal interes Izvršnega komiteja KI za 'okrepljene' centristične stranke, po drugi strani pa so te stranke (pod pritiskom svojega članstva) težile k vzpostavitvi zvez s KI. Odnos IK KI do centrističnih strank je bil diferenciran; medtem ko je IK KI v primeru USPD in SFIO zahteval odcepitev levega krila obeh strank od centrističnega vodstva, je PSI kot edini socialistični stranki v Evropi (sprejeta je bila med prvimi v KI, in to v polnem sestavu) − dovoljeval »poseben« status (KI-II/1981, x–xi). Vpogled v karakterističen odnos IK KI do centristične struje v evropskem de- lavskem gibanju nam nudi polemično dopisovanje med IK KI in USPD, ki se je pričelo konec leta 1919 in je trajalo vse do II. kongresa KI (poleti 1920). Argumentacija IK KI v tej polemiki je izhajala iz Leninovega stališča do centri- stične struje v mednarodnem delavskem gibanju, po katerem je nujno potrebno razločevati oportunistično vodstvo od borbenega članstva na levem krilu teh strank. IK KI je v svoji kritiki navedel naslednje slabosti vodstev teh strank: njihovo sodelovanje na bernski konferenci večinskih socialnodemokratskih strank (februarja 1919), kolebanje med socialno demokracijo in komunizmom, nasprotovanje diktaturi proletariata, stališče do terorja in državljanske vojne, odklonilno stališče do delavsko-kmečke zveze, do ilegalne organizacije itd. Kritika IK KI je pospešila diskusijo oziroma opredelitev znotraj USPD do Kominterne. O tem problemu so konkretno razpravljali na strankinem kon- gresu v Leipzigu (decembra 1919), kjer so pod 3. točko »Naše stališče do Internacionale« svoje poglede podali trije referenti. R. Hilferding, ki je zastopal tezo desnega krila, je razlagal, da se težišče internacionalne borbe premika proti Zahodu, zato bi se nemško delavstvo s svojim pristopom k Moskovski inter- nacionali izoliralo od zahodnoevropskega proletariata; zavzel se je za sodelo- vanje na bližnjem kongresu Bernske internacionale v Ženevi ter zavrnil mo- žnost, sklicujoč se na teoretične razprave Kautskega, priključitve h Kominterni (USPD, 1920a, 320–325) V nasprotju z njim je predstavnik levega krila Walter Stöcker poudaril potrebo po jasni razmejitvi od desnih socialnih demokratov; bil je mnenja, da bi odhod v Ženevo kompromitiral stranko, ter se zavzel za 214 USPD je bila (l. 1920) – z več kot 800 tisoč člani – največja in najvplivnejša centristična stranka v Evropi. Za primerjavo: število članov KP v l. 1921 je bilo ocenjeno (po različnih virih) med 760.000 in 2.400.000 (KI-III/1981, vii). Delavska_gibanja_FINAL.indd 212 9.10.2018 14:10:58 Tretji del 213 takojšnjo vključitev v KI (ibid., 327–342). G. Ledebour pa je zavzel kompromi- sno stališče: nastopil je tako proti odhodu v Ženevo kot proti vključitvi stranke v KI ter se zavzel za ustanovitev novega mednarodnega združenja vseh revo- lucionarnih strank (ibid., 360–363). Kongres je sprejel kompromisno rešitev: 1. zavrne se sodelovanje stranke na kongresu Bernske internacionale v Ženevi (poleti 1920), in 2. vodstvo stranke stopi s KI in drugimi revolucionarnimi strankami v kontakt − v zvezi z morebitno organizacijsko združitvijo (ibid., 369). Medtem ko se je levo krilo USPD po kongresu vse bolj oblikovalo v sa- mostojno strujo in se obračalo h Kominterni, je desno krilo tak razvoj oviralo. V številnih medsebojnih pismih (USPD − IK KI), ki so bila objavljena v stran- karskih glasilih USPD in KPD ( Freiheit in Die Rote Fahne) ter glasilu KI ( Die Kommunistische Internationale), je IK KI vztrajal na splošni kritiki ideologije voditeljev USPD kot tudi na stališču, da se lahko vključi v KI samo revolucionarno krilo USPD. Na pritisk strankinega članstva je bilo predsedstvo USPD primorano poslati v Moskvo na II. kongres KI delegacijo (E. Däumig in W. Stöcker v imenu levega krila ter Arthur Crispien in W. Dittmann v imenu desnega) z nalogo, da se konkretno dogovori o pogojih za sprejem USPD v KI (Rojahn /ur./, 1995 / Dittmannovi memoari/). Odgovor je dal sam II. kongres Kominterne s sprejetjem »21 pogojev za sprejem v KI«. Na izrednem kongresu USPD v Halleju (oktobra 1920), na katerem je prisostvoval predsednik KI Grigorij Zinovjev so potekale ostre diskusije 'za' ali 'proti' sprejemu »21 pogo- jev« (USPD, 1920b). Kongres se je z 237 glasovi (levica) izrekel za vključitev v KI in s tem za združitev s KPD, medtem ko je desnica (156 glasov) delovala naprej kot samostojna politična stranka /USPD/. Na septembrskih kongresih leta 1922 v Augsburgu /MSPD/ in v Geri /USPD/ sta se obe stranki odlo- čili za združitev v Vereinigte Sozialdemokratische Partei Deutschlands /VSPD/, kar se je zgodilo na skupnem zborovanju obeh strank 24. septembra 1922 v Nürnbergu (Niemann, 1982, 107–110). V pismu »Vsem članom leve Nemške neodvisne stranke /USPD/, Komunistične stranke /KPD/ in Komunistične delavske stranke – Kommunistische Arbeiterpartei Deutschlands /KAPD/« (Mujbegović, 1968, 253) je IK KI po- udaril, da je »nemški proletariat prvi iz vrste proletariata evropskih dežel, ki je presegel izredno težko krizo, ki jo je doživel socializem kot posledico im- perialistične vojne in poloma II. internacionale«. IK KI je na koncu pisma pozval levico USPD in ostale revolucionarne sile, naj »ustanovijo edino mo- gočo množično komunistično stranko Nemčije«. To se je zgodilo na kongre- su v Berlinu (decembra 1920), ko sta se združili KPD in USPD (levica) v Združeno komunistično stranko Nemčije − Vereinigte Kommunistische Partei Deutschlands /VKPD/ (USPD/KPD, 1921). Delavska_gibanja_FINAL.indd 213 9.10.2018 14:10:59 214 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Ta združitev komunistov s članstvom socialnodemokratske levice je pozitivno vplivala na ponovno mobilizacijo delavstva ter bistveno pripomogla k usmeri- tvi VKPD na snovanje taktike »enotne fronte« v Nemčiji. Kako pomembna je bila ta diferenciacija za Moskvo, ki je še vedno verjela, da bo z realizacijo »21 pogojev« uspela pospešiti izbruh evropske revolucije, je moč razbrati iz pisma IK KI O kongresu v Halleju − delavskim strankam vsega sveta: »Prosimo naše francoske, italijanske, angleške in skandinavske brate /.../, da vzamejo za svoje tisto, kar je v težki borbi razumel nemški delavski razred: to je nujnost, da se čvrsto in odločno stoji na tezah in pogojih KI« (KI-III/1981, viii). Z združitvijo socialističnih skupin in strank na levici /VKPD/ in desnici /VSPD/ se je v Nemčiji zaključil dolgotrajen proces prestrukturiranja, ki je potekal znotraj evropske socialne demokracije, vse od izbruha svetovne vojne in zloma II. internacionale (1914). Sprejetje 'levih neumnosti' bi pomenilo konec Komunistične internacionale Taktika »21 pogojev« se ni odvijala po pričakovanjih 2. kongresa KI. V vrho- vih Kominterne so vse do 3. kongresa (1921) še optimistično računali v uspeh umetno izzvanega razcepa, ki naj bi pospešil diferenciacijo znotraj socialistič- nih strank in pripeljal večino delavskih množic v komunistične vrste. Toda praksa razcepa je pokazala, da se takšna predvidevanja, katerih realizacija je po mnenju Moskve pogojevala uspeh tako želene svetovne socialistične re- volucije, niso skladala z realnim stanjem v večini evropskih dežel, celo ne v deželah, kjer je bila revolucionarna kriza najgloblja. Razcep z reformizmom je v večini primerov povzročil odtujevanje delavskih množic od komunistov, predvsem v sindikalnem pogledu; nacionalne KP so razen redkih izjem posta- jale vse bolj manjšinske (»sektaške«) stranke, brez večjega vpliva na sindikalno in politično strategijo proletariata. Delavstvo je sicer na splošno simpatizi- ralo z novo Internacionalo, ki je v njihovih očeh predstavljala rusko revolu- cijo, toda niso sprejemali njenih ocen stanja niti metod, še posebno ne »21 pogojev«. Še več, razcepi, izključevanje in izjasnjevanje proti pomembnim frakcijam v delavskem razredu so ponovno potisnili komuniste v manjšinski položaj. Socialistična stranka Nemčije, okrepljena s člani neodvisne sociali- stične stranke /USPD/, ki niso pristopili k III. internacionali, je bila številč- no veliko močnejša od komunistov. V Italiji, Švedski, Danski, Nizozemski, Belgiji, Avstriji in Švici so socialni demokrati v letu 1921 ponovno pridobili nesporno večino. Komunisti so obdržali večino samo v Franciji, Češkoslovaški in Norveški. Komunistično gibanje na Balkanu, na Madžarskem in Poljskem Delavska_gibanja_FINAL.indd 214 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 215 je bilo z režimsko silo razbito. Sindikalisti v Španiji, ki so imeli za sabo večino delavcev, so prekinili vse odnose s III. internacionalo. Komunistični vpliv izven Evrope je bil povsod neznaten (Claudin, I/1988, 112–113). Ko so propadli revolucionarni poskusi izven Sovjetske Rusije, so postala re- formistična stališča socialističnih in sindikalnih voditeljev – boj za izboljšanje ekonomskega položaja proletariata, za osemurni delovnik, za reforme ipd. za večino delavcev še prepričljivejša; še posebno, ker so predvojne izkušnje govo- rile delavcem, da so njihove tradicionalne organizacije na tem področju do- segale dobre rezultate. Na spremenjene okoliščine, ki so nastale z letom 1921 – umirjanje revolucionarnega vala na eni in postopna stabilizacija kapitalizma na drugi strani se KI ni adekvatno odzvala, vsaj sodeč po sprejetih dokumentih in usmeritvah njenega 3. kongresa (junij/julij 1921), ki so še naprej odklanjali sodelovanje tako z Bernsko kot tudi z Dunajsko centristično internacionalo. Nove družbenoekonomske in idejnopolitične dejavnike, ki so nastali z letom 1921, sta predvsem Lenin in Trocki razumela kot napoved, da bo revolucionar- ni proces dolgotrajen. Prvi je že na X. kongresu RKP/b/ marca 1921, za mnoge komuniste nepričakovano poudaril, da »naša (op. boljševiška) vloga v svetov- ni revoluciji ne pomeni računanje na določen časovni rok«. Še konkretnejši je bil Lenin nekaj dni kasneje, ko je govoril na vseruskem kongresu prometnih delavcev: »To, kar se tam (op. v Evropi) ni zgodilo (op. revolucija) danes, se lahko zgodi jutri, kar se ne bo zgodilo jutri, se utegne zgoditi pojutrišnjem, toda takšne periode kakor jutri in pojutrišnjem pomenijo v svetovni zgodovini najmanj nekaj let« (ID-IV/1950, 484–485). Tudi v »Tezah poročila o takti- ki RKP/b/« na 3. kongresu KI zaznava novo mednarodno situacijo: »Tako je nastalo ravnovesje, ki je sicer zelo majavo, zelo nestanovitno ('niti zmaga niti poraz'), vendar pa omogoča obstoj socialistične republike sredi kapitalistične obkolitve« (ibid., 533). Pričakovati je bilo, da bodo nove, realne okoliščine, ki so nedvoumno napovedovale, da je vprašanje »skorajšnje« svetovne revolucije preloženo na kasnejši »ugodnejši« čas, dobile ustrezno mesto v kongresnih do- kumentih tudi zaradi spremenjenih Leninovih taktičnih pogledov pred 3. kon- gresom. Trocki se je v uvodnem referatu »Svetovna ekonomska kriza in nove naloge KI« (KI-III/1981, 26–50) na podlagi Leninove in lastne presoje novo- nastale situacije brez ovinkarjenja zavzemal za upočasnitev tempa revolucije; s tem je pravzaprav kongresu zastavil vprašanje nadaljnje perspektive svetovnega revolucionarnega procesa: Sedaj, v času 3. kongresa KI, položaj ni isti kot v času 1. in 2. kongresa. Tedaj smo si postavili za zgled veliko perspektivo, za- risali smo generalno linijo in rekli: na tej liniji, v tem znaku boš Delavska_gibanja_FINAL.indd 215 9.10.2018 14:10:59 216 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih zajel proletariat in zmagal v svetu. Je bilo res tako? Popolnoma! V širšem smislu. Le da nismo predvideli vijuganje te linije, kar sedaj zapažamo – v naših porazih, razočaranjih, v naših velikih žrtvah in zgrešenih akcijah, ki so bile v vseh deželah, pri nas v Rusiji pa v velikem obsegu. Šele sedaj vidimo in čutimo, da nismo tako bli- zu končnega cilja, osvajanja oblasti, svetovne revolucije. Tedaj (l. 1919) smo govorili, da je le še vprašanje nekaj mesecev, sedaj pa pravimo, da gre (morda) za leta. Tega ne vemo zatrdno, vemo pa, da gre razvoj v tej smeri, in da smo medtem postali močnejši po vsem svetu. Večina delavskega razreda še ni z nami. Toda del, ki je na naši strani, je mnogo večji kot pred letom ali dvema letoma. Ker ta položaj analiziramo tudi taktično, kar je zelo pomembna naloga kongresa, si moramo reči: boj bo morda dolgotrajen in ne tako hi- tro mrzličen, kot bi bilo zaželeno, tudi ne bo hitro napredoval; boj bo težak in bo zahteval velike žrtve. Toda mi smo postali pretkani, po zaslugi pridobljenih izkušenj. Mi bomo v tem boju znali mane- vrirati. Ne bomo mehanično sledili svoji liniji, ampak bomo znali izkoristiti tudi spremenljive situacije za revolucionarne namene. Znali bomo manevrirati tudi takrat, ko bo razpadal kapitalistični razred, strnili bomo delavske sile v socialno revolucijo. Mislim, da so naši uspehi in tudi neuspehi dokazali razliko med nami in so- cialnimi demokrati ter neodvisnimi. Ta ni v tem, da smo rekli, da bomo izpeljali revolucijo leta 1919, oni pa so nam odgovorili, da bo prišla mnogo pozneje. Razlika je v tem, da socialna demokracija in neodvisni podpirajo buržoazijo proti revoluciji ob vsaki prilo- žnosti, toda mi smo pripravljeni in bomo pripravljeni izkoristiti vsako situacijo za revolucionarni napad in za osvajanje politične oblasti (ibid., 50). Referat Trockega je izzval burno reakcijo in delegati 3. kongresa so tako prvič pričeli s širšo razpravo znotraj samega komunističnega gibanja glede vpraša- nja perspektive revolucije. V diskusiji je večje število delegatov, ki bi jih lahko označili kot levo krilo kongresa, nasprotovalo in odklanjalo teze Trockega o realnosti upočasnitve tempa revolucije in o nujnosti boja za pridobitev širo- kih delavskih množic;215 zahtevali so, da se morajo predložene teze, ki so jih označili za nasprotne z dokumenti in usmeritvijo 2. kongresa KI, predelati (ibid., 53–65). 215 Tezam Trockega so najbolj nasprotovali ultralevi predstavniki Komunistične delavske partije Nemčije /KPAD/ (A. Schwab /Sachs/, B. Reichenbach /Seemann/), KP Nemčije (A. Thalheimer, P. Frölich), KP Madžarske (J. Pogany), KP Poljske (H. Brand /G. Lauer/) in drugi. Delavska_gibanja_FINAL.indd 216 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 217 V obrambo Trockijevih tez je nastopila K. Zetkin, ki se je izjasnila proti vsa- kemu shematizmu v oceni svetovne situacije in proti slepemu avtomatizmu v razumevanju krize ter se zavzela za izobraževanje in revolucioniranje množic na temelju nove taktike (ibid., 67–68). Da stoji veliko število delegatov na pozicijah »levega kurza«, so pokazale diskusije o vseh predloženih kongresnih dokumentih. Razprava med Leninom in njegovimi pristaši na eni ter levim krilom kongresa na drugi strani se je še posebno zaostrila ob Radekovem refe- ratu »O taktiki KI« (ibid., 259–288), ki je bil nekako intoniran v duhu levice, pa tudi delno nasprotujoč Trockijevim tezam. Obča orientacija prezentiranega referata je bila zasnovana na nerealnih ocenah in zahtevah po neposredni akci- ji: »Sile svetovne revolucije še naprej delujejo in mi ne stojimo pred propadom svetovne revolucije, temveč pred zbiranjem revolucionarnih sil za nove boje« (ibid., 260). Radeka je podprla levica,216 ki je insistirala na ofenzivni taktiki kot edini poti resnične revolucionarne politike; pri tem pa je pozabljala na bistveni predpo- goj za dosego revolucionarnih ciljev, to je na nujnost pridobitve večine dela- vskega razreda v vrste komunistov. Lenin je v podkrepitev slednjega navedel: Terracini pravi, da smo mi, v Rusiji, zmagali, čeprav je bila parti- ja maloštevilna. /.../ Mi smo v Rusiji predstavljali številčno majhno partijo, vendar je bila z nami tudi večina sovjetov delavskih in kmeč- kih deputatov (odposlancev) iz vse države. Kje je to pri vas? Z nami je bila skoraj polovica vojske, ki je tedaj imela najmanj deset milijo- nov ljudi. Ali je z vami večina vojske? Pokažite mi takšno deželo! Če s temi pogledi tovariša Terracinija soglašajo še tri delegacije, potem v Internacionali ni vse tako, kot bi moralo biti! Mi smo v Rusiji zma- gali, in tako zlahka zato, ker smo našo revolucijo pripravili v času imperialistične vojne. To je prvi pogoj. Deset milijonov naših delav- cev in kmetov je bilo oboroženih, naša parola pa je bila: »neodložljiv mir, za vsako ceno«. Zmagali smo zato, ker so bile najširše kmečke množice revolucionarno razpoložene proti velikim zemljiškim pose- stnikom /.../ (ibid., 304–305). Lenin je v nadaljevanju diskusije na podlagi marčevskega neuspelega revo- lucionarnega poskusa v Nemčiji217 in širše ocene razmer, v katerih je deloval 216 Umberto Terracini je v imenu treh delegacij (italijanske, nemške in avstrijske) predložil dopolni-tve k Radekovemu referatu, v smislu izrecne zahteve po sprejetju levega kurza (ibid., 296–302). 217 »Ofenzivno« nastrojena Centrala KPD je pripravila 27. marca 1921 generalni štrajk in oboroženo vstajo delavstva v srednji Nemčiji (na Saksonskem), ki naj bi se razširila na vso državo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 217 9.10.2018 14:10:59 218 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih evropski revolucionarni proletariat in njegova avantgarda, ostro nastopil proti avanturizmu levice z opozorilom, da želi le-ta s svojimi »ofenzivnimi teorijami in akcijami« preskočiti neobhodne in dolgotrajne pripravljalne faze na revolu- cijo, obenem pa precenjuje nevarnost desnega in centrističnega oportunizma: sprejetje »levih neumnosti« bi pomenilo »konec Komunistične internaciona- le!« (KI-III/1981, 304). Nagnjenost k levičarstvu ni bila samo značilnost izrazito levih struj v mno- gih deželah, s katerimi je Lenin polemiziral že v spisu 'Levičarstvo' – otroška bolezen komunizma, temveč je ta usmeritev prežemala v določenem smi- slu Kominterno v celoti – od vodilnih struktur do najširšega kroga njenih privržencev. Ta nerealni optimizem, ki je izžareval prepričanje v skorajšnji izbruh socialne revolucije, v možnost njene končne zmage v kratkem ča- sovnem obdobju, se je manifestiral po eni strani skozi mnoge proglase in propagandno dejavnost IK KI, po drugi pa v prepričanju, da se lahko pa- sivnost delavcev v Zahodni Evropi premaga samo z ofenzivnimi sredstvi in metodami – štrajki, upori in celo puči. Ta miselnost, zasnovana na ohra- njanju stare taktike, sprejete na 1. in 2. kongresu KI, se je ukoreninila v mnogih vodstvih evropskih komunističnih partij pa tudi v samem IK KI, kar je imelo za posledico apriorno odklanjanje vsakršnega sodelovanja s socialnodemokratskimi strankami in drugimi reformističnimi organizaci- jami, predvsem s sindikati. V tem kontekstu je levica, ki je imela zaslombo tudi v avantgardizmu Komunistične mladinske internacionale, še naprej precenjevala t. i. desno nevarnost v komunističnem gibanju in s tem zave- stno prikrivala svoje sektaške slabosti. Vztrajanje levice na ofenzivni takti- ki, njeno nerazumevanje, da revolucija ne napreduje premočrtno, temveč v »cikcak liniji«, kot tudi njeno ostro nasprotovanje zaobrnitvi Kominterne k taktiki »enotne fronte« je Lenina vzpodbudilo k izjavi, da se je postavil »na desno krilo kongresa« (ibid., xviii). Pri tem ne gre prezreti, da si tudi »Marčevska akcija«, zasnovana na nerealni oceni stanja v državi, je bila slabo pripravljena. Pruska policija je 31. marca s silo zadušila generalni štrajk, še preden se je ta razširil na vso državo. Šest tisoč udeležencev »akcije« je bilo ujetih, od tega štiri tisoč privedenih in obsojenih na izrednih sodiščih (Mujbegović, 1968, 268–281). Centralo KPD so po neuspeli »akciji« ostro kritizirali z vseh strani. Poleg socialnodemokratskega tiska, ki je hrumel, da so »Moskvi potrebni mrtvi«, se je najostreje slišal glas dotedanjega predsednika KPD P. Levija, ki je februarja izstopil iz Centrale. Levi je v brošuri Unser Weg, ki jo je objavil aprila 1921, vso krivdo za neuspelo »marčevsko akcijo« pripisal IK KI in njegovim emisarjem, ki jih je porogljivo imenoval »turkestanci«. Po mnenju nekaterih zahodnoevropskih avtorjev je bila »marčevska akcija« neposredni poskus, da se Sovjetska Rusija razbremeni zunanjega pritiska in težke notranje situacije spomladi 1921 (vstaja v Kronštadtu, generalni štrajk v Petrogradu, opozicija v RKP/b/), objektivnejše interpretacije pa ocenjujejo »marčevsko akcijo« kot samostojno dejanje KP Nemčije (gl. Bayerlein idr. /ur./, 2003a). Delavska_gibanja_FINAL.indd 218 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 219 vodilni boljševiki v Kominterni niso bili enotni v oceni svetovne situacije, predvsem pa ne v pogledih nadaljnje taktike KI. Leninovi »desni« orienta- ciji – defenzivi in reviziji predhodne taktike je nasprotoval sam predsednik KI G. Zinovjev, deloma pa tudi K. Radek in N. Buharin. Zavzemali so se za radikalno levo taktiko KI ter nasprotovali potrpežljivi politiki pridobivanja množic in »oportunizmu« taktike enotne fronte. Stališča levega krila so bi- stveno vplivala na to, da politika »enotne fronte«218 ni dobila mesta v »Tezah o taktiki KI«, ki jih je sprejel 3. kongres (ibid., 649–670). 'Nova' taktična usmeritev KI je namreč še naprej izhajala iz zastarele ocene, da se »objek- tivno stanje v vrsti dežel zaostruje v socialnem in revolucionarnem smislu /.../ toda razvoj svetovne revolucije je postal počasnejši zaradi dejstva, da so nekatere močne delavske organizacije in stranke – socialnodemokratske stranke in sindikati – ki jih je proletariat ustanovil za vodenje njegovega boja proti buržoaziji spremenile v organe kontrarevolucionarnega vpliva in oviranja proletariata /.../« (ibid.). Takšna reakcija levice pravzaprav ni bila nepričakovana, če vemo, da se je od komaj ustanovljenih komunističnih partij, ki so zrasle v duhu razcepa z reformističnimi »izdajalci«, sedaj na- enkrat zahtevalo, da oblikujejo skupno fronto s taistimi »izdajalci«. Zato ni čudno, da je prvi »veliki preobrat« KI pomnožil notranje spore in izzval obči pojav »levičarstva«, ki je razglašal taktiko »enotne fronte« in premaknitev delnih ciljev v prvi plan namesto neposredne zrušitve kapitalizma za obrat k reformizmu, za izdajo revolucije in principov KI. Potemtakem lahko zaključimo, da od leta 1921 dalje »svetovna partija« (KI) ni bila več organizacijsko, politično in ideološko orodje svetovne revolucije, marveč predvsem orodje, ki naj bi upravljalo in discipliniralo komunistično gibanje v pričakovanju svetovne revolucije. Še več, če so bili dotlej v gibanju vseskozi prisotni idejni spopadi, pa bodo odslej spopadi dobili vse bolj instru- mentalizirano funkcijo v frakcijskih bojih, do katerih je prihajalo v boljševi- ški partiji (gl. Britovšek, 1976a in 1984); izid le-teh pa bo neposredno krojil politiko svetovne komunistične organizacije. Pot k rusifikaciji/boljševizaciji Kominterne je bila odprta. 218 Taktika »enotne fronte«, ki jo je spodbudila Dunajska internacionala ob svoji ustanovitvi (1921) z željo ponovne vzpostavitve mednarodne delavske enotnosti, je bila zamišljena kot obrambna politika, s katero naj bi se proletariat zoperstavil vse močnejši ofenzivi lastnikov kapitala in meščanske države. Temeljila je na spoznanju, da je v večini kapitalističnih dežel revolucionarno gibanje v upadanju, medtem ko je kapitalistični protinapad, ki s pridom izkorišča razcep v mednarodnem delavskem gibanju in je usmerjen na življenjske pogoje delavcev ter na pridobitve njihovega sindikalnega in političnega boja, v porastu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 219 9.10.2018 14:10:59 220 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Bernska (Rumena) socialistična internacionala – na okopih reformizma Socializma ni brez demokracije. Hjalmar Branting(1919) Pot k obnovitvi II. internacionale Vzporedno z medvojnimi prizadevanji boljševikov in evropske levice za usta- novitev nove, III. internacionale je potekala akcija večinskih reformističnih so- cialnodemokratskih strank – obremenjenih s politiko »nacionalne obrambe« v svetovni vojni ter močno oslabljenih z odcepitvijo levih in centrističnih skupin iz njenih vrst –, da v povojnih pogojih obnovijo II. internacionalo. Prvi koraki za njeno oživitev so bili storjeni (tudi zavoljo negotovih posledic ruske febru- arske revolucije) spomladi 1917, s pripravami na mednarodno konferenco sve- tovnega socializma, ki naj bi se odvijala v Stockholmu avgusta 1917.219 Toda idejni razkol v mednarodnem socialističnem gibanju (obremenjen s polariza- cijo socialističnih sil na antantne, centralne in nevtralne države) je bil – spričo teoretično-taktičnih razlik do temeljnih vprašanj tedanjega časa: vojne, miru, revolucije, socializma – premočan, da bi lahko prišlo do »sprave«, do ponovne združitve mnogoterih socialističnih struj v enotno organizacijo. Stockholmska konferenca, kot jo je planiral komite, se ni nikoli sestala. Konkretnejša pobuda za obnovitev internacionale je bila nato podana na 3. medzavezniški socialistični konferenci v Londonu od 20. do 24. februarja 1918 (Ritter in Zwehl /ur./, I/1980, 15–16), z imenovanjem 3-članskega iniciativne- ga komiteja – A. Henderson (Velika Britanija), E. Vandervelde (Belgija) in A. Thomas (Francija) –, ki naj bi pripravil »sklic svetovnega kongresa delavskega 219 Pripravljalni (rusko-nizozemski-skandinavski) komite je v posebnem manifestu »Proletarcem vseh dežel« (11. julija 1917) povabil stranke, priključene Mednarodnemu socialističnemu biroju /ISB/ in Mednarodni socialistični komisiji ter sindikate, včlanjene v sindikalno internacionalo, naj se udeležijo 15. avgusta 1917 konference v Stockholmu. Na njej naj bi pretresali vprašanja: 1. svetovna vojna in internacionala, 2. mirovni pogoji internacionale in 3. učinkovit program za čimprejšnje prenehanje vojne (Balabanoff, 1928 [1969], 375–376). Med povabljenimi strankami je bila tudi Jugoslovanska SDS, ki je za svojega predstavnika določila dr. Henrika Tumo. Da bi bila udeležba slovenskih socialistov kar najbolj učinkovita, je dr. Tuma pripravil posebno, v nemškem jeziku napisano »spomenico« (gl. Marušič in Rozman, 2011). Ker se konferenca zaradi nasprotovanja socialističnih strank antantnih držav ni mogla odvijati, tudi »spomenica« ni imela želenega pomena in učinka. Delavska_gibanja_FINAL.indd 220 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 221 gibanja«. Osrednjo pozornost je konferenca namenila vprašanju zavezniških/ antantnih vojnih ciljev in postavitvi temeljev, na katerih naj bo zgrajen bodo- či svetovni mir; stališča udeležencev so bila bolj ali manj istovetna s programi njihovih vlad. V tem kontekstu je konferenca sprejela »Memorandum o vojnih ciljih« (ibid., 693–706), nekakšen mirovni program Internacionale, v katerem se je zavzela za mir »brez aneksije, brez vojne odškodnine, za pravico narodov do samoodločbe«.220 Udeleženci konference – tedaj že prepričani v zmago antantnih sil (po vstopu ZDA v vojno) – so sklenili, da povabijo na socialistični kongres tudi socialnodemokratske stranke centralnih sil. Medtem ko so SDS Avstrije, Madžarske in Bolgarije sprejele »londonski memorandum« kot skupno podlago za mirovni program Internacionale, so nemški večinski socialisti ponudbo zavr- nili; bili so prepričani – po ugodnih mirovnih pogajanjih (za Nemčijo) v Brest- Litovsku221 –, da je mogoče dobiti vojno in diktirati mirovne pogoje. Takšnim iluzijam je bil podvržen tudi pretežen del nemškega delavskega razreda. V tem je tudi razlog (poleg okrepitve policijskih represalij), da v letu 1918 – vse do poraza na zahodni fronti, ko je postalo jasno, da je vojna za centralne sile izgubljena – nemški proletariat ni organiziral večjih protivojnih akcij. IV. medzavezniška socialistična konferenca v Londonu (17. do 20. septembra 1918) je sicer »z obžalovanjem« ugotovila, da predstavljajo odklonilna stališča nemških večinskih socialistov /MSPD/ do londonskega memoranduma ovi- ro za sklic kongresa Internacionale, toda obenem se je zavedala, da je poraz Nemčije blizu. Udeleženci so sklenili, da kljub nasprotovanju MSPD prič- nejo s pripravami za sklic svetovnega kongresa delavskih partij vseh dežel, ki naj bi s svojimi sklepi ne samo obnovil II. internacionalo, pač pa tudi vplival na mirovno konferenco. Sklep konference je natančneje opredelila angleška Laburistična stranka s predlogom, da naj bo »mednarodni socialistični kon- gres istočasno v kraju, kjer bo potekala mirovna konferenca« (ibid., 730–732). Neizogibnost poraza (11. novembra 1918 je bila v Compiègnu podpisana nem- ška kapitulacija) je šele prepričala nemške večinske socialiste, da so prešli na 'nove' pozicije – na pripravljenost skupnega sodelovanja z antantnimi socialisti na sve- tovnem socialističnem kongresu. Neposredno po IV. medzavezniški socialistični konferenci so se pričele intenzivne priprave za obnovitev II. internacionale; o tem priča vrsta medsebojnih srečanj in obsežna korespondenca med voditelji 220 Zahteve, postavljene v Memorandumu, so podobne tistim, ki jih je objavil 8. januarja 1918 ameriški predsednik Wilson v 14 točkah, pa tudi tistim, ki jih je objavil papež Benedikt v okrožnici o miru avgusta 1917 ter sprejela boljševiška Delavska in kmečka vlada v »odloku o miru« 8. novembra 1917. 221 O poteku mirovnih pogajanj ter o nasprotujočih si stališčih voditeljev boljševiške partije do mirovnih pogojev, gl. Britovšek, I/1980, 404–428. Delavska_gibanja_FINAL.indd 221 9.10.2018 14:10:59 222 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih večinskih socialistov (ibid., 724–785), kar je seveda na drugi strani vplivalo tudi na pospešeno akcijo Moskve za ustanovitev III. internacionale (Radiogram CK RKP/b/, 24. 12. 1918). Po predlogu angleške Laburistične stranke (ibid., 751–758), ki ga je Henderson telegramsko predal 18. in 19. decembra 1918 Huysmansu, Vanderveldeju, Van Kolu, Brantingu in Frossardu, naj bi bila prva povojna mednarodna socialistična konferenca 6. januarja 1919 v Lausanni. V nadaljnjih medsebojnih dopisovanjih so prvotni predlog časovno in krajevno usklajevali, nakar so C. Huysmans (sekretar ISB), E. Vandervelde (predsednik ISB), A. Henderson in A. Thomas poslali vabilo vsem socialnodemokratskim in delavskim strankam sveta, v katerem so jih pozvali, da se udeležijo mednarodne konference v Bernu (27. januarja 1919) – z nalogo obnovitve II. internacionale. Čeprav med uradnimi voditelji zahodnoevropske socialne demokracije ni bilo popolnega soglasja,222 so si bili vendarle edini v tem, da je potrebno – po zmagi »ruskega oktobra« in izbruha množičnega revolucionarnega gibanja v Evropi – čimprej strniti, prenoviti in reorganizirati socialnodemokratske vrste ter nasto- piti proti komunističnemu gibanju s svojo politično platformo. Kajti kljub odcepitvi levih (komunističnih) skupin, v 'okrnjeni' socialni demo- kraciji še zdaleč ni bilo enotnih pogledov na temeljne probleme socializma. Medtem ko so eni – v duhu časa (z besedami) – priznavali neobhodnost razre- dnega boja in zakonitost revolucije, sprejemali sovjete kot možno proletarsko organizacijo in diktaturo proletariata kot obliko vladavine, so bili drugi zagrizeni nasprotniki komunizma in zagovorniki blokade ter vojne intervencije proti Sovjetski Rusiji. Vendar pa so si bili socialisti enotni v tem, da se je potrebno zo- perstaviti proti revolucionarnemu prevratu kapitalističnega sistema v Evropi ter prepustiti družbeni razvoj mirni evoluciji v okviru obstoječega sistema. To sta- lišče bo predstavljalo temelj politične platforme prenovljene II. internacionale. Prvotni načrt, da bi sklicali socialistično konferenco v kraju, kjer bo istočasno potekala mednarodna mirovna konferenca (Pariz), so morali – zaradi nestrinjanja francoskega ministrskega predsednika G. Clemenceauja (nasprotoval je vstopu državljanov sovražnih dežel v Francijo) (Braunthal, II/1986, 168) – prenesti v nevtralno Švico (Bern). Zaradi težav, ki so jih imeli delegati s potnimi dovoljenji, so morali organizatorji prestaviti začetek konference za teden dni (ibid.). Ustanovitev »Rumene« internacionale Na konferenci v Bernu od 3. do 10. februarja 1919 (v literaturi znana kot kon- ferenca obnovitve oziroma kontinuitete z II. internacionalo) so sodelovali 103 222 Vandervelde je npr. nasprotoval – zaradi nemške okupacije Belgije – udeležbi SPD na konferenci. Delavska_gibanja_FINAL.indd 222 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 223 delegati socialističnih in delavskih strank, v glavnem desni in centristi, iz 26 dežel sveta.223 Zaradi prisotnosti nemških večinskih socialistov so sodelovanje na konferenci odpovedali belgijski socialisti in predstavniki Ameriške fede- racije dela. Vabilu na konferenco se niso odzvale socialistične stranke Italije, Švice in Romunije (vključene v zimmerwaldsko združenje) ter boljševiki in levi eseri (ibid., 168–170). Konferenci je bil predložen naslednji dnevni red: 1. Društvo narodov in obča politika, 2. ozemeljsko vprašanje; 3. mednarodna delavska zakonodaja; 4. nadaljnja usmeritev konference (obnovitev internaci- onale). Konferenca je izvolila H. Brantinga za predsedujočega ter štiri pod- predsednike: M. Wibaut (za nevtralne dežele), J. B. Justo (za Ameriko), A. Henderson (za antantne dežele) in K. Seitz (za dežele centralnih sil). Osrednja pozornost konference je bila osredotočena na dva ključna problema: 1. vprašanje vojne odgovornosti in 2. vprašanje »demokracije in diktature«. Daljša diskusija o vprašanju krivde oziroma odgovornosti za polom II. inter- nacionale avgusta 1914 je izzvenela na eni strani v kritiki in obsodbi stališč in ravnanja SPD med vojno (predvsem s strani francoskih delegatov) ter na drugi strani v pripravljenosti Nemcev, da obnovijo porušene medsebojne od- nose s socialisti vseh dežel, kot tudi v njihovi izraženi volji po ponovni oživitvi socialistične Internacionale (Ritter in Zwehl /ur./, I/1980, 43–53).224 Spričo razcepa v mednarodnem socializmu je na koncu le prevladal skupni interes velikih socialističnih strank iz obeh vojnih taborov in nevtralnih dežel, da se znova »združijo« in – na podlagi »obojestranske splošne odveze za njeno ka- pitulacijo« ob izbruhu svetovnega spopada225 – obnovijo II. internacionalo. V ta namen je konferenca izvolila stalno komisijo (po dva predstavnika iz vsake nacionalne organizacije) za pripravo konstituiranja Internacionale; za sedež sekretariata je bil določen Amsterdam. 223 Nemčije, Francije, Velike Britanije, Avstrije, Švedske, Nizozemske, Norveške, Danske, Če- škoslovaške, Madžarske, Poljske, Španije, Bolgarije, Rusije, Finske, Estonije, Letonije, Irske, Grčije, Alzacije-Lorene, Gruzije, Armenije, Argentine, Kanade, Palestine in Italije (delegacija reformistov /izključeni iz PSI leta 1912/ kot opazovalci). 224 MSPD je, kljub ostremu napadu francoskih desnih socialistov (E. Milhaud), uspelo – s podporo angleških voditeljev – preprečiti izključitev iz Internacionale. To razhajanje med angle- škimi in francoskimi socialisti glede SPD je pravzaprav zrcalna slika nasprotujočih si pogledov oziroma interesov med Francozi in Angleži na mirovni konferenci do položaja Nemčije v povojni Evropi: ali šibka Nemčija in močna Francija (francoski interes) ali ravnotežje moči med Francijo in Nemčijo (angleški interes) (gl. Jordan, 1943). Iz povedanega lahko zaključimo, da v stališčih vodstev socialističnih strank, ki so zdaj v večini primerov zasedala ministrska mesta v koalicijskih vladah (skupaj z meščanskimi strankami), še naprej prevladuje »nacionalni« interes nad »internacionalnim«. 225 Konferenca je sklenila, da bo končna odločitev o »vojni krivdi« sprejela na naslednjem kongresu Internacionale (op. v Ženevi, 1920). Delavska_gibanja_FINAL.indd 223 9.10.2018 14:10:59 224 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Bernska konferenca, ki se je časovno pokrivala z zasedanjem mirovne kon- ference v Parizu, ni skrivala ambicij, da aktivno vpliva na odločitve pariške konference. 18. januarja 1919 se je v Parizu začela mirovna konferenca, na ka- teri je sodelovalo 25 držav z vseh petih kontinentov, vendar brez Sovjetske Rusije. Dejanske odločitve je sprejemal svet četverice – predsedniki vlad ZDA (Wilson), Velike Britanije (Lloyd George), Francije (Clemenceau), Italije (Orlando). Poglavitna naloga kon- ference ni bila samo sklenitev mirovnih pogodb, temveč tudi – na pobudo Wilsona – ustvaritev Društva narodov, s katerim naj bi zagotavljali mir in varnost s pomočjo mednarodnega sodelovanja. Društvo narodov je sprožilo »problem kolektivne varnosti«, to je odgovornosti vseh v društvu včlanjenih držav za svetovni mir. Temu velikemu vprašanju so bila podrejena še naslednja tri vprašanja: raz- orožitev, pomirjenje mednarodnih sporov in sankcije proti napadal- cu. Pomembno obeležje časa, v katerem je zasedala konferenca, so bile družbene/socialistične revolucije – nad konferenco je kot senca lebdel strah pred rusko in možno evropsko revolucijo – kar je precej vplivalo na stališča meščanskih vlad na konferenci. Predlagani mirovni načrt Internacionale, ki je podprl predlog za ustanovitev Društva narodov,226 je bil pravzaprav v soglasju s tistimi političnimi pogledi, ki so menili, da lahko Internacionala uspešno deluje le v pogojih miru (K. Kautsky). Clemenceau in Lloyd George sta soglašala, da Bernska interna- cionala s svojo delegacijo prisostvuje in spremlja mirovno konferenco (saj se je ta navsezadnje idejno in politično vklapljala v delo pariške konferen- ce), kakor tudi, da je njen predstavnik (A. Thomas) vključen v Mednarodni urad za delo, ustanovljen pri Društvu narodov.227 Bernskim organizatorjem je pravzaprav uspelo, da je konferenca v večini vprašanj presegla medsebojna 226 Bernska konferenca je videla v Društvu narodov edino možnost za preprečevanje bodočih mednarodnih sporov, zato je naloga mednarodnega proletariata, da ga podpre. Glede kolonialnega vprašanja je bernska konferenca zahtevala omilitev režima v njih, ne pa tudi odprave kolonialnega sistema. Sporna ozemeljska vprašanja pa naj bi po mnenju bernske konference reševalo Društvo narodov s pomočjo plebiscita. V tem kontekstu je bernska konferenca predstavljala nadaljevanje tiste usmeritve, ki je pred vojno in med njo pripeljala večino evropskih socialističnih strank na »nacionalne« pozicije. 227 Delegacija, ki jo je imenovala konferenca – Branting, Henderson, Huysmans (t. i. »akcijski komite«) ter Cachin, Thomas, Renaudel, Longuet, MacDonald in Stuart-Bunning – je bila zadolžena, da preda resolucijo bernske konference (mirovni načrt) pariški konferenci in skuša vplivati na njene odločitve (Sigel, 1986, 18). Delavska_gibanja_FINAL.indd 224 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 225 nasprotja, tako med nacionalnimi strankami kot tudi med različnimi sociali- stičnimi smermi, zastopanimi na konferenci. Večja razhajanja so se pokazala šele pri obravnavanju drugega temeljnega problemskega sklopa – v stališčih do boljševiške revolucije, do odcepitvenega zimmerwaldskega gibanja in do levih sil II. internacionale – ko je A. Thomas v debati na temo »demokra- cija in diktatura« zahteval jasno stališče konference do vprašanja diktature proletariata kot tudi nedvoumno opredelitev za demokracijo. V tem kon- tekstu sta bili konferenci predloženi dve resoluciji: večinska (Brantingova) in manjšinska (Longuet-Adlerjeva). Brantingova resolucija je izhajala iz prepričanja, da je pogoj za uveljavitev in ohranitev socialistične družbe de- mokracija – »socializma ni brez demokracije«. Resolucija sicer direktno ne omenja Sovjetske Rusije in boljševizma, ampak opozarja na – za socializem nesprejemljive – »metode diktature, ki bo pripeljala do državljanske vojne in v končni fazi do diktature reakcije«. V nasprotju z večino, ki je podprla Brantingovo resolucijo (tudi angleški in nemški neodvisni), sta se F. Adler in J. Longuet v t. i. »protiresoluciji« ogradila od vsakršne obsodbe boljševiških stališč, za katere konferenca nima zadostnih podlag, pa tudi vsaka prenagljena obsod- ba bi samo oteževala združevanje proletariata vseh dežel v prihodno- sti. /.../ Pustiti želimo odprta vrata vsem razredno osveščenim revo- lucionarjem socialističnih partij vseh dežel. /.../ Nočemo biti sokrivci neke akcije proti Internacionali, saj bi določena poglavja Brantingove resolucije (»od buržoazije proti ruski revoluciji«) lahko postala ovira za medsebojno sodelovanje.228 Čeprav protiresolucija ni dobila zadostne podpore, pa je večina partij le ak- ceptirala predlog ruske delegacije, da konferenca pošlje v Rusijo študijsko ko- misijo (v njej naj bi bile zastopane vse socialistične smeri) z nalogo, da poro- ča Internacionali o gospodarskem in političnem položaju v Sovjetski Rusiji, medtem ko bi vprašanje boljševizma prenesli na dnevni red naslednje konfe- rence (Braunthal, II/1986, 173). In kako so ocenili bernsko srečanje mesec dni kasneje na 1. kongresu KI? Kongresna Resolucija o odnosu do 'socialističnih' struj in bernski konferenci je v prvem delu (podobno kot levica v Zimmerwaldu) obsodila ravnanje glavnih strank II. internacionale ob izbruhu imperialistične vojne – saj so 228 »Protiresolucijo« je podprla večina Francozov, polovica Avstrijcev, Nizozemci, Norvežani, Španci in Irci. Delavska_gibanja_FINAL.indd 225 9.10.2018 14:10:59 226 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih izdale delavski razred in pod krinko »obrambe domovine« prešle na stran »svoje« buržoazije. /.../ To je bil trenutek končnega bankrota in propada II. internacionale, pa tudi jasne razmejitve socialističnega gi- banja na tri smeri: na socialnošovinistično strujo (večina, ki sedaj deli oblast z buržoazijo ter se z geslom za meščansko »demokracijo« bori proti socializmu), na strujo centra (socialni pacifisti, kautskijanci in ne- odvisni, ki sedaj propagirajo »medsebojno amnestijo« voditeljev soci- alističnih strank Nemčije in Avstrije na eni ter Francije in Anglije na drugi strani) ter na komunistično strujo (ki si je že od samega začetka vojne prizadevala za preobrazbo imperialistične v državljansko vojno ter v vrsti držav oblikovala jedra nove Internacionale). V drugem delu resolucija ocenjuje bernsko konferenco kot poskus, da bi znova združili velike socialistične stranke iz obeh vojnih taborov in nevtralnih dežel, in sicer na podlagi obojestranske splošne odveze za njeno kapitulacijo tik pred svetovno vojno, ter ostro obsoja stališča bernske konference do vseh vprašanj, s kateri-mi se je ta ukvarjala: o odgovornosti za vojno, o kolonialnem vprašanju, o Društvu narodov, o zakonih za zaščito dela, ki ohranjajo kapitalistično mezdno suženjstvo itd. Resolucija pripominja, da sestav udeležencev bernske konference dokazuje, da nima svetovni revolucionarni proletariat nič skupnega s to konferenco »inter- nacionale stavkokazov, ki je in ostaja orodje v rokah buržoazije«. Kongres je zato »pozval delavce vseh dežel, naj začnejo odločno borbo proti Bernski ('Rumeni') internacionali, in naj odvrnejo široke ljudske množice od te 'Internacionale' laži in prevare« (KI, I/1981, 144–148). Sprejeta resolucija je nedvoumno obsodila tako stališča desnega kot centrističnega krila socialnodemokratskih/socialističnih strank ter obenem zavrgla kakršnokoli možnost – ki so jo predlagali centristi v Bernu – skupnega bodočega sodelovanja oziroma preseganja medsebojnih nasprotij. Po sklepu bernske konference je naslednje srečanje stalne komisije (od 1. do 9. avgusta 1919 v Luzernu) potekalo v pripravah na socialistični internacionalni kongres, predviden za 2. februar 1920 (Ritter in Zwehl /ur./, I/1980, 607–654). Na srečanju je sodelovalo več kot 50 delegatov iz 22 držav. Sprejeli so »osnutek statuta«, ki je formuliral tri temelje, na katere naj bi se opirala Internacionala: 1. odprava kapitalistične družbene oblike ter zagotovitev popolne osvo- boditve ljudstva, potem osvojitve politične oblasti in podružbljanja produkcijskih sredstev; 2. dolžnost strank je boj proti šovinizmu in imperializmu ter pod- pora Društvu narodov v zagotavljanju svetovnega miru in odpravi militarizma; 3. zastopanje in obramba interesov tlačenih ljudstev in ras. Delavska_gibanja_FINAL.indd 226 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 227 Poleg tega so se na konferenci ukvarjali še s sankcioniranjem versajskega mirov- nega sporazuma. Glede slednjega sta bili konferenci predloženi dve resoluciji: Renaudelova desničarska (večinska) in Longuetova centristična (manjšinska). Večinska resolucija, ki jo je sprejela konferenca kot svoje stališče, je odobrila določbe versajske mirovne pogodbe in s tem antantne zahteve229 do Nemčije,230 medtem ko je Longuetova resolucija, ki so jo podprli predstavniki angleške ILP, USPD in Fr. Adler, protestirala proti sistemu pariških mirovnih pogodb,231 proti intervencijskim pohodom v Sovjetsko Rusijo in na Madžarsko ter izja- vila, da je dolžnost Internacionale, da podpre rusko revolucijo, kajti sovraštvo – s katerim kapitalistične vlade preganjajo ruske boljševike – ima »svoj izvor v boljševiških naporih, da bi povzročili socialne prevrate,« kar pa je dejansko skupni cilj vseh socialistov. Centristično usmerjena manjšina si je, podobno kot v Bernu, nedvoumno prizadevala za normalizacijo odnosov z ruskimi boljševiki in je – kljub odklonilnemu stališču do socialne demokracije, ki ga je zavzel 1. kongres KI – še naprej verovala v možnost oblikovanja »enotne fronte« dela- vskega razreda znotraj neke Internacionale, ki bi temeljila na načelih »razre- dnega boja in brez kompromisarstva z meščanskimi strankami«. Desničarska večina (predvsem angleška delavska partija in nemški večinski socialisti) se je pri zavračanju pobud in stališč centristične manjšine sklicevala na principe par- lamentarne demokracije – za katere se Internacionala zavzema – in ki zavračajo vsakršno obliko diktature in s tem seveda tudi boljševiški sistem. Prav zaradi nasprotujočih si stališč (desnice in centra) do boljševiške Rusije je spodletel poskus obnovitve II. internacionale v 'starih' okvirih, saj so se tudi centristične SDS pričele idejno vse bolj oddaljevati od Bernske internacionale. Ženevski kongres – kongres kontinuitete Pod vplivom splošnega evropskega revolucionarnega vrenja in nestrinjanja s politiko večine so se pričele centristične socialnodemokratske partije stranke idejno vse bolj oddaljevati od Bernske internacionale, kar je imelo za posledico 229 V nobenem parlamentu štirih velikih sil (ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Italiji), ki so krojile povojni zemljevid sveta, ni bila socialnodemokratska/socialistična stranka toliko močna, da bi se lahko zoperstavila parlamentarni odobritvi versajskih določil; odtod njihova podpora antantnemu diktatu na luzernski konferenci. 230 Nemčija je izgubila v Evropi 73.000 km2 in okrog 7 milijonov prebivalcev. Najtežje določilo mirovne pogodbe pa je bila zahteva o plačilu vojne odškodnine (reparacij), ki bi jo morala Nemčija plačati antantnim zaveznikom. Višina reparacij v pogodbi ni bila točno določena; z njo se je ukvarjala posebna antantna reparacijska komisija, ki je izhajala iz dejstva izključne krivde Nemčije in njenih zaveznic za vojno. 231 Resolucija je mirovne pogodbe označila kot diktat zmagovalcev in je zato zahtevala njihovo revizijo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 227 9.10.2018 14:10:59 228 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih tudi preložitev (na predlog avstrijske socialnodemokratske stranke) predvide- nega februarskega kongresa Internacionale na konec julija. Medtem je cela vr- sta SDS (Švice, Avstrije, Italije, Nemčije /USPD/, Francije, Španije, Norveške, Amerike)232 prekinila svoje zveze z Bernsko internacionalo. Okrnjena žene- vska konferenca, ki je zasedala kot 10. kongres II. internacionale233 (od 31. juli- ja do 5. avgusta 1920), je imela na dnevnem redu nehvaležno točko (preneseno z bernske konference) – dati dokončni odgovor na zgodovinsko vprašanje o odgovornosti za svetovno vojno. Glede tega kočljivega vprašanja sta se obli- kovali dve stališči: angleška delegacija je obravnavo o vojni krivdi zavračala z utemeljitvijo, da naj se kongres ne obrača v preteklost, pač pa naj obravnava bodoče naloge, medtem ko so Francozi in Belgijci vztrajali pri razpravi in izre- ku sodbe. Zagato so rešili nemški večinski socialisti s predložitvijo spomenice »K zagovoru za svetovno vojno«. Kongresna komisija je ugotovila, da je SPD v svoji spomenici sama pojasnila, da je nemška revolucija – na veliko nesrečo sveta in nemškega naroda – iz- bruhnila pet let prepozno, zato se ni bilo mogoče uspešno boriti pro- ti imperializmu in militarizmu. /.../ Cesarska Nemčija je s kršitvijo nevtralnosti Belgije in s trpinčenjem prebivalstva zasedenih ozemelj storila zločin proti mednarodnemu pravu. /.../ Republika Nemčija se je obvezala popraviti posledice vojne, ki jih je storila cesarska Nem- čija (ASI, 1920, 10–11). Izjava o odgovornosti za svetovno vojno, ki jo je podala SPD, je zadovoljila kongres. V nadaljevanju je kongres razpravljal o programskih nasprotjih med boljševiki in socialnimi demokrati – o tistem pomembnem vprašanju in nanj izrečenem odgovoru, ki bo idejno in programsko ne samo ločil II. in III. in- ternacionalo, pač pa bo tudi nenehen vir medsebojnih nesoglasij. Podlaga za kongresno razpravo je bila »Resolucija o političnem sistemu socializma«, ki jo je pripravila komisija pod predsedstvom S. Webba. Resolucija je v uvodu pojasnila, da je postala odprava kapitalističnega sistema in prevzem politične oblasti s strani delavskega razreda – kot se je to pokazalo v vojni in na mirov- nih pogajanjih – zgodovinska nujnost. Glede vprašanja metod in oblik boja delavskega razreda za prevzem politične oblasti, resolucija kategorično zavrača uporabo sile in terorja (in tu se sedaj loči od boljševiške ideologije): 232 Omenjene centristične SDS bodo ustanovile februarja 1921 na Dunaju Mednarodno delavsko združenje socialističnih strank, poimenovano »Druga in pol« internacionala. 233 Bernska internacionala se je imela za naslednico II. internacionale in je zato svoj »prvi« kongres štela kot 10.; s tem je želela poudariti kontinuiteto s predvojno II. internacionalo, ki je imela 9 kongresov (1889–1912). Delavska_gibanja_FINAL.indd 228 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 229 Glavna naloga delavske vlade je zagotovitev demokracije v socia- lizmu. /.../ Svojo politično organizacijo socializem ne bo gradil na diktaturi. /.../. Svoje naloge ne more iskati v tlačenju demokracije, temveč je njegova zgodovinska naloga veliko večja – doprinesti k po- polnemu razvoju demokracije. Pod demokracijo naj se razume par- lamentarna demokracija, kajti parlament zastopa vso oblast ljudstva (ibid., 36–38). V diskusiji sta Vandervelde in Scheidemann pozdravila jasno ločitev med moskovskim komunističnim sistemom in demokratičnim sistemom II. in- ternacionale. J. H. Thomas je povedal, da angleški delavci nasprotujejo uved- bi Leninove diktature v Angliji in v tem primeru grozijo s stavko. T. Shaw (član laburistične stranke in angleške delegacije – študijske komisije – ki je aprila 1920 raziskovala razmere v Sovjetski Rusiji) je obsodil komunistični sistem kot sistem tiranije, »izvrševan od prgišča ljudi«. Proti kongresni reso- luciji in obsodbi boljševizma je glasoval in nastopil edino N. Maclean, delegat Neodvisne delavske stranke ( Independent Labour Party /ILP/), ki je izjavil, da je v deželah z močno delavsko organizacijo možna revolucija po mirni poti, vendar ni v Rusiji pred revolucijo obstajala nobena masovna organizacija de- lavskega razreda. Napaka II. internacionale je bila, je trdil Maclean, da je ob- sodila boljševizem, namesto da bi mu ponudila roko; na ta način bi se Tretja vrnila k stari – Drugi internacionali. Kljub enotni obsodbi boljševizma je okr- njeni ženevski kongres zadolžil angleško Laburistično stranko /LP/ za prevzem vloge posrednika med Internacionalo in socialističnimi strankami, ki na kongresu niso sodelovale – s ciljem ponovne vzpostavitve medsebojnih stikov in s tem enotnosti Internacionale (Braunthal, II/1986, 178). Kongres je na koncu sprejel še v Luzernu (1919) pripravljen »osnutek statuta« (Sigel, 1986, 126– 131), prestavil sedež sekretariata Internacionale v London ter sklenil, da bo naslednji kongres Internacionale v Bruslju leta 1922, do katerega pa ni prišlo. Po objavi »21 pogojev za sprejem v KI« in napovedi centristov, da se bodo združili v povsem novo internacionalo, je LP decembra 1920 – skladno s sklepom ženevske konference – naslovila »odprto pismo« socialističnim in komunističnim strankam sveta (ibid., 136–140) in v njem dala pobudo, da bi ponovno vzpostavili medsebojne organizacijske stike ter dosegli enotnost Internacionale. V »pismu« je LP po eni strani obrazložila poglede in stali- šča Bernske internacionale do tistih ključnih problemov socialističnega gi- banja, ki so bili izvor nesoglasij med posameznimi strujami znotraj gibanja, po drugi pa izrazila nujnost, da se − v korist socializma − čimprej presežejo medsebojna nesoglasja in doseže organizacijska enotnost gibanja. V točki Delavska_gibanja_FINAL.indd 229 9.10.2018 14:10:59 230 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih »Vojna in Internacionala« pismo ugotavlja, da ob izbruhu vojnega spopada Internacionala na konferenci v Bruslju (29. do 30. julij 1914) ni bila dovolj močna, da bi preprečila militaristično naravnanost kapitalizma in impe- rializma. Po mnenju LP so objektivne okoliščine (transportne težave, viz- umi idr.) kot tudi različni pogledi znotraj socialističnega gibanja na zlom Internacionale onemogočili sklic mednarodne socialistične konference v pr- vih letih vojne. Tistih nekaj konferenc socialistov pa je bilo tako nereprezen- tativnih, vključno s tisto v Stockholmu avgusta 1917., ki jo je sklicala ISB II. internacionale, da niso mogle rešiti problemov, postavljenih pred celotno socialistično gibanje. Šele po podpisu premirja so okoliščine omogočale, da je bila lahko, tokrat na pobudo Britancev, sklicana konferenca v Bernu, ki naj bi ponovno združila socialistično gibanje v enotno mednarodno orga- nizacijo. Ti poskusi so se nadaljevali v Amsterdamu (aprila 1919), Luzernu (avgusta 1919) in Ženevi (avgusta 1920). »Britanci smo bili mnenja, da naj nacionalna socialistična gibanja ohranijo svojo avtonomijo ter se na med- narodni ravni povežejo v skupno organizacijo; na ta način bi se preprečila mednarodna delitev gibanja, ki je posledica različnosti politike nacionalnih sekcij. V svojih prizadevanjih nismo bili uspešni«, ugotavlja LP v pismu, saj je »antipropagandi uspelo ločiti nacionalne sekcije od II. internacionale«, češ da je ta izdala mednarodni socializem. LP v tem kontekstu ugotavlja, da je večina socialističnih strank med vojno podprla nacionalne obrambne bloke z njihovimi vladami vred; tu je bilo samo nekaj izjem, ki so lahko obtoževale druge. Zato Internacionale ne gre ocenjevati po njeni politiki v vojnih le- tih. V nadaljevanju »pismo« ugotavlja, da je II. internacionala izpolnila svojo internacionalistično dolžnost do sovjetske oblasti, saj si je z vsemi sredstvi, tako gospodarskimi kot političnimi, prizadevala preprečiti in ovirati antantno politiko in njeno reakcionarno vojaško intervencijo v Sovjetsko Rusijo in na Madžarsko. Pismo namenja posebno pozornost stališču do »ruske revolucije«, saj ugotavlja, da je njen rezultat konfrontacija mednarodnega socializma ter delitev gibanja na dva tabora: Boljševizem je uvedel metodo merjenja politične moči z oboroženo silo in sedaj poskuša ohraniti svojo moč z istimi metodami. /.../ Dru- ga internacionala zato zavrača boljševizem na takšnih osnovah. /.../ Vsak socialist, ki ima vsaj nekaj mednarodnega instinkta, bo uvidel, da Internacionala, zasnovana na moskovskih principih, ne more ni- koli predstavljati kaj več kot samo najmanjšo in najmanj vplivajočo frakcijo socialističnega gibanja v različnih državah. /.../ Zahtevamo združeno internacionalo, ki bo temeljila na bolj liberalnih osnovah, kot pa to zahteva Moskva /.../ Želimo ohraniti stike z našimi kolegi Delavska_gibanja_FINAL.indd 230 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 231 v vsaki državi ter želimo biti prisotni na njihovih konferencah, se z njimi konzultirati, jim pomagati in prositi za pomoč, toda odločno moramo odkloniti moskovske pogoje in moskovske metode kot ceno za nadaljnje sodelovanje (ibid.). Pismo LP v zaključku apelira na socialistične in komunistične partije, da aktiv- no podprejo pobudo za ponovno vzpostavitev delovanja enotne Internacionale. Svojo pobudo utemeljuje LP z ugotovitvijo, da sta se »imperializem in njegov dvojček kapitalizem zaznamovala s sramoto in zaničevanjem; njun poraz je bil v svetu proglašen za odgovornega za masakre in revščino človeštva«. Ob tem se socialističnemu gibanju zastavlja vprašanje, kako izkoristiti ranljivost kapitalizma. Te priložnosti so bile predstavljene socialistom različnih držav na različne načine. V eni skupini držav je bila revolucija možna, v dru- gih − edino zavzetje političnih institucij. Toda vse so bile pozvane k sodelovanju in podpori v zavzemanju najbolj ustreznih metod. Namesto enotnosti se je pojavila neenotnost; militantne sile so se razdelile in več pozornosti je dano napadanju eden drugega kot pa napadanju skupnega sovražnika. /.../ Socialistično gibanje, ki bi se moralo združevati, se sedaj izgublja v brezpomembnih notranjih fev- dih. Vsem socialističnim sekcijam naslavljamo prošnjo, da posvetite tej zadevi vso pozornost, še posebej, da bi zavrnili podporo sektor- skemu gibanju, in nam posredujete svoje poglede, da bomo lahko po- iskali najboljše rešitve in obveznosti, ki nam jih je naložila ženevska konferenca. Ne sme biti nikakršnih dvomov, na kakšnih osnovah bo zgrajena socialistična internacionala; vsaki socialistični skupini mora zagotoviti svobodo dela (avtonomijo), skladno z njenimi možnostmi, da bo ta lahko dosegla svoj in skupni cilj. Odklanjamo sodelovanje v sektorskih gibanjih, ker smo prepričani, da se bodo socialistična telesa sveta strinjala z nami, da delati z inspiracijo majhnega eksklu- zivizma ne bo nikoli dalo socializmu internacionalne organizacije, ki jo ta potrebuje /.../ (ibid.). Poskus britanskih laburistov oziroma desnih socialistov, da bi na osnovah Bernske internacionale združili mednarodno socialistično gibanje, ni bil uspe- šen, saj so bili preveč kompromitirani tako s socialnim šovinizmom kot tudi z napadi na »ruski oktober«; na drugi strani pa je politika Kominterne, ki je dobivala vse večji vpliv, z »21 pogoji« zahtevala brezpogojen razcep in ne združitev gibanja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 231 9.10.2018 14:10:59 232 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Dunajska (Druga in pol) centristična internacionala – neuspešna avstromarksistična pobudnica sprave Imamo takšne tovariše, ki jih beseda »center« spravlja v zadrego. Jaz pa celo priznavam krivdo, da sem bil prvi, ki je uporabil ta izraz. Že pred svetovno vojno sem bil prepričan, da je pogoj za enotnost in strnjenost naše stranke v tem, da stopa po poti centra. Otto Bauer (1927) Proti diktatu II. in III. Internacionale V razkolu med desnim in levim krilom mednarodnega delavskega gibanja, ki ga je v letu 1920 še dodatno potenciral zahtevani odcep levice od centra, je pobuda za združitev gibanja prešla v roke centristov; posredniško vlogo so op- timistično gradili na svoji medvojni socialnopacifistični politiki, pa tudi na po- vojnih srečanjih socialistov, kjer so se modro ogradili od vnaprejšnje obsodbe boljševiške revolucije. Odpoved nadaljnjemu organizacijskemu povezovanju z Bernsko internacionalo kot tudi nerazumevanje Moskovske internacionale oziroma njeno nepriznavanje različnosti pogojev, v katerih delujejo nacionalna delavska gibanja, je centriste napotilo k snovanju lastne internacionale, ki naj bi v bodoče le združila gibanje na mednarodni ravni. Konkretni koraki v tej smeri so bili storjeni na preliminarni konferenci od 5. do 7. decembra 1920 v Bernu, na kateri so sodelovali predstavniki najpomembnejših centrističnih strank: Neodvisne socialnodemokratske stranke Nemčije, Socialnodemokratske de- lavske stranke nemške Avstrije, Socialistične stranke Francije, Neodvisne de- lavske stranke Velike Britanije, Socialnodemokratske delavske stranke Rusije (menjševiki), Socialnodemokratske stranke Švice in Nemške socialnodemo- kratske delavske stranke v Češkoslovaški republiki (Zwehl, 1978, 7). Prvenstvena naloga konference je bila, da oblikuje takšne programske temelje, ki bodo sprejemljivi za večino socialističnih strank, kar naj bi seveda omogoči- lo združitev le-teh v novo internacionalo. Udeleženci so svoja stališča predsta- vili v »Pozivu socialističnim partijam vseh dežel«. V uvodu je »poziv« skiciral svetovno politično situacijo, za katero ugotavlja vzpon in prevlado kapitalistič- nega gospostva (ameriškega, britanskega, francoskega in japonskega) v svetu, ki je povrhu vsega še militaristično naravnan proti proletarskim revolucijam v srednji in vzhodni Evropi kot tudi proti kolonialnim ljudstvom, ki hrepenijo po svobodi. In prav zato se mora proletariat upreti gospostvu kapitalizma s svojo lastno politiko in z močno internacionalno organizacijo, je bilo rečeno v Delavska_gibanja_FINAL.indd 232 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 233 apelu. Svojo zahtevo po novi internacionali so udeleženci utemeljili z ugotovi- tvijo, da niti sedanja II. niti III. internacionala nista kos nalogam, ki stojijo pred celotnim mednarodnim delavskim gibanjem: II. internacionala pravzaprav ne obstaja več, kajti stranke, ki so združene v njej, zastopajo samo reformistično krilo mednarodnega delavskega gibanja, medtem ko je v III. internacionali združeno samo komunistično krilo, ki po sklepu svojega II. kongresa deluje prej za cepitev kot za združitev celotnega proletarskega gibanja. III. interna- cionali »poziv« očita, da je prisilila svoje članice k sprejemanju boljševiških metod, da je uničila njihovo avtonomijo z diktatorsko premočjo svoje centrale in da deluje zavestno za razbitje tistih socialističnih partij, ki se niso popolno- ma podredile temu diktatu. Na koncu je »apel« pozval socialistične partije, naj pošljejo delegate na mednarodno socialistično konferenco, napovedano za 22. februar 1921 na Dunaju. Pred dunajskim zasedanjem se je sestala v Innsbrucku (8. do 10. januar 1921) še petčlanska komisija (F. Adler, R. Grimm, G. Ledebour, J. Longuet, E. Wallhead), imenovana na bernski preliminarni konferenci, da pripravi potreb- ne dokumente. Komisija je izdelala osnutek statuta in določila poročevalce k posameznim točkam predvidenega dnevnega reda: 1. konstituiranje (nove) internacionale; 2. imperializem in socialna revolucija (Wallhead); 3. metode in organizacija razrednega boja (F. Adler); 4. internacionalni boj proti kontra- revoluciji (Ledebour) (ibid., 8–9). Sklic dunajske konference je bil pravzaprav odgovor oziroma odsev nestrinjanja centristov s politično usmeritvijo tako II. kot III. internacionale: prvi so dali vedeti, da se s svojo politiko podreja intere- som buržoazije, kar je nesprejemljivo v času revolucionarnih nastopov proleta- riata in prebujanja kolonialnih ljudstev, drugi pa odgovorili, da ne sprejemajo diktiranih »21 pogojev« in zato ustanavljajo svojo internacionalo (Leser, 1968). Poskus tako Moskovske kot Bernske internacionale, 'prisiliti' centriste, naj se vendarle odločijo in podredijo eni ali drugi strani, v letih 1920−1921 še ni uspel. Ustanovitvena konferenca Na socialistični konferenci centristov, ki je potekala na Dunaju od 22. do 27. februarja 1921, se je zbralo 80 delegatov, ki so zastopali 20 socialističnih strank iz 13 držav234 (ibid., 133–135). Sodelujoče stranke so se združile v novo internacionalo, imenovano Mednarodna delovna skupnost socialističnih 234 Nemčije (10), Velike Britanije (5), Francije (5), Jugoslavije (SDS Slovenije /Z. Bernot, E. Kristan/, SDS Hrvatske-Slavonije /Bornemisa/, SDS Srbije /Topalović, Lapčević, Djurić, Jakšić/), Latvije (3), Litve (2), Avstrije (12), Romunije (7), Rusije (7), Švice (6), Češkoslovaške (8), Madžarske (4) in židovske organizacije Poalei Zion /4/. Delavska_gibanja_FINAL.indd 233 9.10.2018 14:10:59 234 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih strank ( Internationale Arbeitsgemeinschaft sozialistischen Parteien /IASP/).235 Potrebo po novi internacionali kot tudi njen cilj je na konferenci predočil F. Adler; dejal je, da sta tako ženevski kongres II. internacionale kot moskovski kongres KI zastopala samo tretjino svetovnega proletariata. Naloga dunaj- skega združenja je poskus organiziranja internacionale prihodnosti, ki naj bi povezala celotni svetovni proletariat v mednarodno organizacijo. Izvršitev te ključne naloge ni možno pričakovati, je dejal F. Adler, niti od okrnjene II. internacionale, v kateri ni večinskega dela ruskega proletariata, niti od enostranske KI, v kateri ni angleškega proletariata. Cilj, h kateremu teži »združenje«, je zgraditev takšne internacionale, ki bo združevala vse gibanje. V nadaljevanju si je F. Adler zastavil vprašanje, kako priti do tega cilja, in ugotovil, da niti II. niti III. internacionala z medsebojno kontradiktorno politiko ne ponujata nikakršne rešitve tega zapletenega vprašanja: medtem ko je II. internacionala v defenzivi, je III. v ofenzivi. F. Adler je videl rešitev v skupnem zasedanju z Moskovsko internacionalo,236 na katerem naj bi rešili temeljno vprašanje nadaljnjega razvoja mednarodnega delavskega gibanja − vprašanje zgodovinske perspektive, vprašanje presoje zgodovinske situacije, ali sploh lahko še pričakujemo socialistično svetovno revolucijo v doglednem času, potem ko se je po usihanju revolucionarnega vala kapitalistični druž- beni red obdržal. Pri tem se je skliceval na Leninovo stališče iz leta 1914, da svetovna vojna odpira epoho svetovne revolucije; objektivni pogoji so bili torej dani in samo od iniciative revolucionarnih delavskih strank je bilo od- visno, ali bodo sposobne izpeljati revolucijo. /.../ Toda ob zasedanju dunajske konference, je ugotavljal F. Adler, ni bilo več nikakršnih simptomov za revo- lucijo, kot je bilo to v času Zimmerwalda. Stranke ustanoviteljice, ki so pripadale mednarodnemu »centru«, torej niso sprejele niti idejnih konceptov reformistične II. internacionale niti revolucio- narnih III. internacionale. Opredeljevale so se za ‘srednjo’ pot – med socialno- demokratskim reformizmom in boljševiško revolucijo –, kar je bilo zaznati tudi v zaključkih oziroma v statutu, tezah in resolucijah o »Imperializmu in socialni revoluciji« ter o »Metodah in organizaciji razrednega boja«, ki jih je sprejela dunajska konferenca (Zwehl, 1978, 109–116). Po statutu so lahko v Delovno skupnost pristopile samo tiste socialistične stranke, ki niso pripadale niti II. niti III. internacionali in ki so se obvezale, da ne bodo vodile nikakršnih 235 Združenje je bilo znano tudi pod nazivom Dunajska internacionala (Dunajski urad), ali kot so jo posmehljivo imenovali njeni nasprotniki: Druga in pol internacionala (Radek, 1921) kot nekakšna »vmesna« internacionala. 236 Do srečanja je res prišlo na skupni konferenci izvršnih komitejev vseh treh internacional v Berlinu, od 2. do 5. aprila 1922. Delavska_gibanja_FINAL.indd 234 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 235 pogajanj za morebitno priključitev k drugim mednarodnim organizacijam. Statut je opredelil pravico vključenih strank, da skupno oblikujejo svojo med- narodno politiko; sklepi Delovne skupnosti pa so bili obvezni za vse njene članice. Za izvajanje sklepov Delovne skupnosti so izvolili poseben izvršni komite, v katerem so bile zastopane priključene stranke. Ta je imenoval biro petih članov (F. Adler, Grimm, Ledebour, Longuet in Wallhead) in za sekre- tarja izvolil F. Adlerja (ibid., 132). F. Adler je odmik centristov od dveh nasprotujočih si front, ki sta jih predsta- vljala reformizem in komunizem, na kongresu avstrijske socialne demokracije (SDAPDÖ) novembra 1921 na Dunaju takole utemeljil: Prepričan sem, da je moč navzkrižje, o katerem je govor, kratko formulirati z naslednjimi besedami: Druga internacionala /.../ si je vedno bolj nadevala obliko internacionale družbene reforme in se vedno bolj omejuje na socialno reformo, medtem ko se hoče III. in- ternacionala, kar jasno izhaja iz vseh njenih resolucij in tez, zavestno omejiti na to, da bo internacionala družbene revolucije (SDAPDÖ, 1922, 198). Avstromarksizem – internacionalna struja marksističnega centra237 Idejno usmeritev tako centristične struje kot Dunajske internacionale so utemeljili predstavniki avstromarksizma (gl. Blum in Smaldone /ur./, I/2015 in II/2017). Kaj je pravzaprav bil in je avstromarksizem? To besedo smo prvič slišali nekaj let pred vojno iz ust ameriškega socialista Louisa B. Bo- udina; ta se je zatem hitro ukoreninila. »Avstromarksiste« so tedaj imenovali skupino mladih, znanstveno dejavnih avstrijskih tovari- šev; Max Adler, Karl Renner, Rudolf Hilferding, Gustav Eckstein, Otto Bauer, Friedrich Adler so bili najbolj znani med njimi (Bauer, 1927). Njihovo konkretno videnje »preobrazbe kapitalistične družbe v socialistično« je bilo predstavljeno v stališčih, da naj se znotraj kapitalizma uveljavljajo bolj ali manj radikalni prijemi in reforme socialističnega značaja, da naj se izvaja koalicija z nesocialističnimi strankami, zavrne naj se ideja diktature proletari- ata oziroma da se mora ta ideja bistveno modificirati. Kako? 237 Tako ga je poimenoval Otto Bauer. Delavska_gibanja_FINAL.indd 235 9.10.2018 14:10:59 236 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Poglejmo stališča Maxa Adlerja in Otta Bauerja. Prvi je v spisu Marksistično pojmovanje države (1922 [1964]) vztrajal pri tem, da je potrebno razlikovati 'socialno' demokracijo od 'politične'.238 Socialna demokracija je zanj mogoča šele v brezrazredni družbi, medtem ko »vse druge dosedanje oblike, ki jih sicer tudi pojmujemo kot demokracijo, imenujemo politična demokracija« (ibid., 126). Ker je politična demokracija vedno določena oblika razredne vladavine, brez diktature sploh ni mogoča. Zato tudi »diktatura proletariata ni več nekaj nezaslišanega, temveč je, čeprav v obliki politične demokracije, zamenjava bur- žoazne s proletarsko diktaturo« (ibid., 191). Predvsem je hotel na ta način po- udariti, da diktatura in demokracija nista nobeni protislovji, saj je vsaka oblast neke vrste diktatura. Enaka stališča je zastopal na kongresu stranke v Linzu (Adler, 1926): »Vsaka politična demokracija je v bistvu diktatura, zato mora stranka usposabljati delavski razred ne le za obrambo republike, temveč tudi za vzpostavitev proletarske razredne oblasti, demokratičnega socializma, ki je sicer prav tako diktatura, saj ima odločitev večine prisilni značaj«. M. Adler je menil, da je v vsaki »nesolidarni družbi«, ki je zanj identična z razredno družbo, vsak parlamentarni sklep večine tudi uporaba sile.239 Strinjal se je, da kapitalizem lahko izboljša življenjske razmere, toda cilj proletarskega socializ- ma zanj ni le gibanje za materialne interese, temveč tudi za osvoboditev dela- vskega razreda. S tem mu je postala ideja svobode temeljna misel, vodnica boja delavskega razreda, kljub možnostim izboljšanja materialnih pogojev v kapita- lizmu. Izhajajoč iz »svobode«, je seveda tako kot drugi avstromarksisti zavračal boljševiško nedemokratično oblast, čeprav se zdi, da jo je a priori ocenjeval po neki teoretični abstraktni shemi in ne po konkretni zgodovinski analizi. Nazori M. Adlerja v mnogočem dopolnjujejo O. Bauerja (gl. Marramao, 1986; Czerwinska-Schupp, 2016), politično vodilno osebnost avstrijske socialne de- mokracije po prvi svetovni vojni. V razpravo o problemu revolucije in diktatu- re proletariata je Bauer posegel z zastavljenim vprašanjem »Diktatura sovjetov ali demokracija?«, ki ga je obravnaval v istoimenski brošuri (1919). Izhajajoč iz zahteve po priznavanju tako specifičnih ekonomskih pogojev kot tudi različnih okoliščin, v katerih se odvijajo politična in družbena dogajanja v posameznih državah, Bauer odgovarja, da ne smemo vpraševati, »ali sta diktatura sovjetov ali demokracija sploh in po sebi pravo sredstvo za osvoboditev proletariata, ali je potrebno za vsako državo za vse čase vzpostaviti demokracijo ali diktaturo. Vprašati se moramo, ali je za našo državo in za naš čas primernejša demokra- cija ali diktatura« (ibid., 4). Bauer za Avstrijo predpostavlja, da bi proglasitev 238 O teoretskih modelih demokracije predstavnikov avstromarksizma gl. Zver (2002). 239 Adlerjeva izvajanja so bolj ali manj podobna Leninovim pogledom na »demokracijo in diktaturo«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 236 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 237 diktature proletariata sicer povezala Avstrijo in Rusijo, kar pa bi povzročilo novo vojno z antanto, in to spet na škodo že izčrpanega (avstrijskega) naro- da; zato revolucija za Avstrijo ni sprejemljiva. Načelno diktature sovjetov ni zavrnil, poudaril pa je, da je za položaj v Avstriji demokracija najprimernejše sredstvo za prevlado delavskega razreda in končno ustvaritev socialistične pre- obrazbe družbe. Teoretična nasprotja med boljševiki in nemškimi socialnimi demokrati so Bauerja spodbudili, da je napisal brošuro o Boljševizmu in socialni demokraciji (1920), v kateri je zavzel sredinsko stališče. Na podlagi analize razvoja ruske družbe je menil, da mora razvoj v Rusiji privesti do politične prevlade kmeč- kega prebivalstva, saj so tu kmetje v večini! Toda diktatura proletariata v Rusiji je diktatura manjšine, ki bi jo nujno morali zamenjati z demokracijo, ko bodo širše ljudske (kmečke) množice pridobile več politične zavesti: Ta razvoj se lahko najprej odvija tako, da se ruski kmet počasi nauči izkoristiti vse pravice, ki mu jih daje sovjetska ureditev. /.../ Nadalj- nji vzpon kmečkega prebivalstva bi moral naposled sovjetski ureditvi odtegniti njeno socialno osnovo. Kajti sovjetska ureditev je le pravna oblika, v kateri se izraža diktatura proletarske manjšine, ki jo omo- goča in pospešuje fevdalno barbarstvo kmečkih ljudskih množic. Ko kmetje sami, to je skoraj večina naroda, prevzamejo oblast, mora- jo razbiti tudi pravno obliko diktature manjšine. /.../ Trajna pravna oblika vladavine večine, množic in naroda je demokracija. Diktatu- ra proletariata v Rusiji ni premagovanje demokracije, temveč je faza v razvoju k demokraciji. Despotizem proletariata ima zgodovinsko nalogo, da kmečke množice ruskega ljudstva dvigne iz nekulturno- sti, v kateri jo je zadrževal carski despotizem, in da šele tako ustvari predpostavke demokracije v Rusiji. Diktatura proletariata v Rusiji torej ni, kakor to proglaša teorija boljševizma, zadnja končna oblika ruske države, ki se bo obdržala toliko časa, dokler ne bo »odmrla« sama država; nasprotno, je le prehodna faza v ruskem razvoju, ki bo, v najboljšem primeru, trajala toliko časa, da bodo množice ruskega ljudstva kulturno dozorele za demokratično državo (ibid., 69). Bauer tako vzroke za nujnost diktature proletariata v Rusiji pripisuje pa tudi opravičuje z nekulturnostjo ruskega kmečkega prebivalstva in delavskega ra- zreda: »Samo kulturna zaostalost ruskega delavca nam lahko pojasni, zakaj se je morala diktatura proletariata spremeniti iz vladavine samih proletarskih množic v despotizem majhne, napredne manjšine proletariata. Despotski Delavska_gibanja_FINAL.indd 237 9.10.2018 14:10:59 238 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih socializem je nujni proizvod razvoja, ki je izzval revolucijo na tisti stopnji razvoja, na kateri ruski kmet še ni bil zrel za politično in ruski delavec ne za industrijsko demokracijo. Despotski socializem je produkt ruske nekultur- nosti« (ibid. 63–64). Določena specifičnost Bauerjeve koncepcije je v tem, da je v nasprotju z desnimi socialisti teoretično dopuščal možnost in nujnost diktature proletariata v tistih primerih, ko se razporeditev moči med temelj- nimi družbenimi razredi ruši kot posledica zaostrenih razrednih nasprotij. »Če demokratični aparat ne more več funkcionirati, morata ali buržoazija ali proletariat z nasilnimi sredstvi vzpostaviti svojo razredno oblast. V tem primeru postane diktatura proletariata edino sredstvo, da bi preprečili bru- talno, kontrarevolucionarno diktaturo buržoazije.« Bauer priznava, da bi se v primeru, če bi proletariat na demokratični način osvojil oblast, buržoazija upirala njegovi vladavini. Tedaj bi se moral parlament, da bi zlomil aktiv- ni odpor buržoazije, poslužiti nasilnih sredstev. »Tudi to lahko imenujemo diktaturo proletariata; toda to je povsem drugačna diktatura kakor diktatura boljševizma. To ni diktatura proti demokraciji, temveč diktatura demokraci- je« (ibid., 113–114). Bauerjeva stališča bi lahko strnili v naslednjo zahtevo: demokratična pot boja za oblast, ob odporu buržoazije pa pripravljenost na diktaturo proletariata. Še konkretnejši je bil na kongresu v Linzu (1926) pri pojasnjevanju svojih tez, ki jih je kongres uvrstil v strankin program: Buržoazija ne bo lahko spustila oblasti iz rok, tudi kadar bo izgubi- la večino ljudstva. Tista, ki sedaj vlada demokratično, bo tedaj po- stala antidemokratična, monarhistična ali fašistična. Uporabila bo vsa sredstva, da bi se obdržala na oblasti. /.../ Ko bo prišel trenutek, da bi lahko mi po demokratični poti osvojili oblast, bo buržoazija poskušala zlomiti demokracijo in vzpostaviti fašistično diktaturo. Kaj lahko storimo, da do tega ne bo prišlo? Moramo se vzgajati in pripravljati na samoobrambo.240 Naš novi partijski program nare- kuje: samo če si buržoazija ne bo upala napasti demokracije, samo tako bi lahko mi zmagali na demokratični način. Če pa si bo upala zrušiti demokracijo, potem proletariat nima druge možnosti, kot da oblast osvoji s silo.241 240 Z zmago fašizma najprej v Italiji, potem v Nemčiji in Avstriji se je uresničila možna opcija ohra-nitve buržoazne oblasti s fašistično diktaturo, ni pa se uresničilo stališče avstromarksistov, da bo proletariat s samoobrambo sposoben preprečiti odpravo demokracije, še manj pa osvojiti oblast. 241 Dostopno na: https://www.marxists.org/deutsch/geschichte/oesterreich/spoe/1926/linzerprog.htm. Delavska_gibanja_FINAL.indd 238 9.10.2018 14:10:59 Tretji del 239 Vloga revolucionarne sile je postala v stališčih Bauerja in v programu avstrij- ske socialdemokracije popolnoma defenzivna, kar je pomenilo, da so taktiko in boj proletariata in stranke usmerjali predvsem v parlamentarizem in vero v volilne zmage. Omenjena stališča O. Bauerja in M. Adlerja o »diktaturi in demokraciji« so v teoriji in praksi zastopali tudi drugi voditelji Dunajske internacionale (F. Adler, R. Hilferding, J. Martov, A. Crispien, P. E. Faure), kar potrjuje, da je avstromarksizem dal idejno usmeritev »sredinski« internacionali. V praksi je Združenje nastopalo kot pobudnik enotnosti delavskega gibanja, ne glede na razcep, ki je nastal za časa vojne 1914−1918 in še posebno z ustanovitvijo Bernske in Moskovske internacionale. Čeprav so v teoriji priznavali možnost vzpostavitve diktature proletariata z revolucionarnimi metodami, so v praksi dajali prednost osvojitvi oblasti po mirni poti, s parlamentarno večino. Njihova ideja o kombiniranju oblasti delavskih sovjetov s sistemom meščanske demo- kracije je doživela neuspeh v praksi − z likvidacijo delavskih svetov in utrditvi- jo meščanske oblasti, kot je bilo to v Nemčiji in Avstriji. Neuspešna konferenca treh internacional (1922) Taktika »enotne fronte«, ki jo je spodbudila Dunajska internacionala ob svoji ustanovitvi z željo ponovne vzpostavitve mednarodne delavske enotnosti, je bila zamišljena kot obrambna politika, s katero naj bi se proletariat zoperstavil vse močnejši ofenzivi lastnikov kapitala in meščanske države. Temeljila je na spo- znanju, da je v večini kapitalističnih dežel revolucionarno gibanje v upadanju, medtem ko je kapitalistični protinapad, ki s pridom izkorišča razcep v medna- rodnem delavskem gibanju in je usmerjen na življenjske pogoje delavcev ter na pridobitve njihovega sindikalnega in političnega boja, v porastu. Kominterna oziroma njen izvršni komite sta se bila slej ko prej 'prisiljena' soočiti z realnim stanjem revolucionarne oseke, kot tudi z dejstvom, da je ostala večina proleta- riata še naprej zvesta reformističnim strankam in sindikatom. Na plenumu IK KI decembra 1921 so prvič konkretneje razpravljali o morebitnem praktičnem sodelovanju delavskih organizacij vseh usmeritev − s ciljem skupnega boja proti kapitalistični fronti. V živahni diskusiji je večina udeležencev podprla taktično usmeritev KI v realizacijo »enotne delavske fronte«.242 V okrožnici IK KI in IK Rdeče sindikalne internacionale (Moskva, 1. januar 1922) je Kominterna predlagala svojim članicam sklenitev sporazumov s političnimi in sindikalnimi organizacijami vseh usmeritev, vključujoč tudi mednarodne sporazume. 242 »Novi« usmeritvi, vključno z udeležbo KI na konferenci delavskih organizacij sveta (Konferenci treh internacional), so nasprotovali italijanski, francoski in španski predstavniki. Delavska_gibanja_FINAL.indd 239 9.10.2018 14:11:00 240 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Na zasedanju biroja Dunajske internacionale v Berlinu (14. in 15. januar 1922) so po razpravi o perspektivi »enotne fronte« sprejeli konkreten predlog za sklic svetovnega kongresa. Kominterna se je na pobudo Dunajske internacionale takoj pozitivno odzvala in namenila problematiki »enotne fronte« osrednjo pozornost na prvem razširjenem plenumu IK KI (februarja/marca 1922). Iz referata predsednika IK KI G. Zinovjeva je moč zaznati pragmatizem v po- litiki KI: »Za Kominterno politika enotne fronte ni samo najbolj učinkovito sredstvo odpora proti kapitalistični ofenzivi, temveč bo ta politika omogočila komunističnim partijam, da se povežejo z množicami, v njih širijo revoluci- onarni vpliv, jih iztrgajo iz krempljev reformizma in jih pripravijo za bodoče bitke« (Sinovev, 1922, 48). Po usklajevanju tehnične in vsebinske narave so se v Berlinu od 2. do 5. aprila 1922 prvič (in zadnjič) po letu 1914 srečali najvišji predstavniki IK treh internacional − treh velikih idejnih frakcij in gibanj, nastalih z razcepom nekdaj enotnega socialnodemokratskega delavskega gibanja. Na srečanju, ki je dobilo ime Konferenca treh internacional, naj bi proučili možnosti o vzpostavitvi enotne akcijske fronte delavskih partij, kar lahko ocenjujemo kot poskus preseganja medsebojnega razcepa oziroma iskanja nekakšnega modus vivendija. Vendar so diskusije na konferenci, ki so potekale v medsebojnem sumničenju in ostrem obtoževanju, potrdile sum, da je vsak tabor prišel na konferenco s svojo računico, ki naj bi jo unovčil v skupni politiki: taktika »enotne fronte« naj bi na eni strani resnično okrepila moč delavskega razreda nasproti buržoazni fronti, na drugi pa »služila« poskusom uveljavljanja pri- mata in »svoje« ideologije nad celotnim delavskim gibanjem − česar nobene- mu izmed treh taborov, navkljub nenehnemu prizadevanju, ni uspelo doseči v okviru samostojne politike. Neuspeh Dunajske internacionale na skupni konferenci treh internacional v Berlinu, da bi uresničila politiko »enotne fronte« (ta bo postala ponovno ak- tualna čez dobro desetletje, po legalnem prihodu Hitlerja oziroma nemškega nacizma na oblast) ter s tem presegla organizacijski razcep, ki ga je vnesla svetovna vojna v organizirano socialistično delavsko gibanje, jo je približal k idejno bližji Bernski internacionali. V letu 1923 so bile potegnjene še zadnje ključne poteze: na eni strani je s po- razom nemškega »oktobra« konec upanja Kominterne oziroma Moskve v sko- rajšnjo evropsko socialistično revolucijo, na drugi pa pride po neuspelem po- skusu oblikovanja »enotne fronte« do strnitve socialnodemokratskih vrst. Na združitvenem kongresu Bernske in Dunajske internacionale v Hamburgu (21. maja 1923) so ustanovili Socialistično delavsko internacionalo /SAI/, 1923–1940 Delavska_gibanja_FINAL.indd 240 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 241 (Kowalski idr., 1985). S tem je bil zaključen proces grupiranja socialističnih sil na dve temeljni formaciji: komunistično in socialnodemokratsko. Polarizacija je bila med dvema vojnama tako vseobsegajoča, da poleg teh dveh taborov, ni bilo pomembnejših delavskih organizacij in gibanj. *** Opravljena analiza potrjuje, da je bil organizacijski razcep v mednarodnem so- cializmu, katerega začetek sovpada z izbruhom svetovne vojne, posledica treh nasprotujočih si ideologij in struj, ki so se borile za naklonjenost delavskega razreda: desnica je vztrajala pri reformah kapitalizma v okviru parlamentarnega boja; levica je v revoluciji videla pogoj za spremembo obstoječega družbenega reda in v diktaturi proletariata zamenjavo za buržoazno demokracijo; center je ločeval 'socialno' demokracijo, ki bo mogoča šele v brezrazredni družbi, od 'politične', ki vedno predstavlja določeno obliko razredne vladavine – diktatu- ro, pa naj gre za buržoazno ali proletarsko. Dilema »reforma ali revolucija«, gledano iz zgodovinske perspektive, ostaja. Nedvomno pa pritrjuje stališču R. Luxemburg: »Kdor se odloči za pot zakon- ske reforme namesto za družbeni prevrat, izbere drug cilj, namesto novega družbenega reda samo nebistvene spremembe v starem redu.« In v tem je srž vprašanja in odgovora na dilemo obravnavane zgodovinske dobe: reformirani kapitalizem ali socialistični družbeni red. Seveda pa o socializmu ni mogoče govoriti, če ni sposoben sožitja z demokracijo, kajti demokracija ni tip druž- bene, temveč (za/želene) politične ureditve. In temu je zgodovina – z zlomom socialističnega vzhodnega bloka (1989) – tudi pritrdila. Delavska_gibanja_FINAL.indd 241 9.10.2018 14:11:00 242 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Razkol v Socialistični stranki Italije in Gramscijev izvirni prispevek k marksistični teoriji države Revolucija je velika in strahovita stvar, to ni igra za ljubitelje ali romantična pustolovščina. Antonio Gramsci (1919) Idejni boji med strujami v PSI Italija je bila ob koncu vojne med vsemi zavezniškimi (antantnimi) državami najbolj prizadeta z ekonomsko krizo in revolucionarnimi pretresi. Italijanska velika buržoazija je mislila, da bo z malimi žrtvami pridobila veliko, toda vojna je terjala velike žrtve in Italija je zašla v ogromne dolgove.243 V začetku 1919 se je položaj še poslabšal; brezposelnim se je pridružila nova armada demo- bilizirancev. Meščanske stranke niso imele dovolj moči, da bi same obvladale politično sceno, zato so si zadale nalogo, da ustanovijo novo stranko, ki bo imela širok demagoški in socialni program; z novo stranko naj bi uspešno obračunali z revolucionarnim razdobjem v Italiji (»periodo bolscevizzante«) in konkurirali socialistom. V tem smislu je v začetku 1919 nastala najprej kle- rikalna ljudska stranka ( Partito Popolare Italiano), potem pa še (marca 1919) − s pomočjo med vojno izključenega socialista Benita Mussolinija − fašistično gibanje ( Fasci di Combattimento), medtem ko je pisatelj Gabriele d'Annunzio ustanavljal odrede legionarjev. Na prvih povojnih volitvah 16. novembra 1919 so zmagali socialisti, ki so dobili tretjino vseh sedežev v parlamentu, druga najmočnejša stranka so bili popolari, medtem ko je fašistična lista ostala brez vsakega sedeža, čeprav je obljubljala republiko, odpravo obvezne vojaške služ- be, plemiških naslovov, konfiskacijo kapitala itd.: Dan po volitvah je izšla v socialističnem glasilu Avanti! posmehljiva objava: »Davi so našli v Navigliu (veliki kanal v Milanu) truplo, ki že 243 Evropske države so dolgovale ZDA približno 15 milijard dolarjev vojnega posojila. Lenin je v referatu »Mednarodna situacija in temeljne naloge Komunistične internacionale« na 2. kongresu KI (1920) navedel – izhajajoč iz knjige Brauna/Bronskega: Kdo naj bi plačal vojne dolgove? ( Wer soll die Kriegsrechnung bezahlen. Zur Wirtshcaftspolitik des kapitalistischen Bankrotts, 1920) – naslednje podatke: »V deželah, ki so zmagale − Angliji, Franciji − znašajo dolgovi okoli 50 % narodnega bogastva, v Italiji se giblje ta procent med 60 in 70, v Rusiji pa 90 % /.../. Vendar nas ti (op. ruski) dolgovi ne vznemirjajo, ker smo mi, malo preden je izšla Keynesova knjiga ( The Economic Consequences of the Peace, 1919) poslušali njegov izredni nasvet − anulirali smo vse dolgove« (KI-II/1981, 14). Delavska_gibanja_FINAL.indd 242 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 243 razpada. Videti je, da je truplo Benita Mussolinija«. Sprevod sociali- stičnih delavcev z baklami v rokah je nesel krsto mimo Mussolinije- vega stanovanja. Tako so slavili njegovo politično smrt. Mussolinijev srd zaradi tega (volilnega) neuspeha si je dal duška v nasilju /.../ (v Fermi, 1966, 164). Kljub slabostim in napakam svojih voditeljev je socializem s svojimi obljubami in svojo propagando proti tistim, ki so popeljali Italijo v drago in brezkoristno vojno, še vedno silno privlačil ljudske množice, tudi zato, ker se PSI − gledano v celoti − ni omadeževala s sodelovanjem (kot socialistične stranke v večini drugih dežel) z nacionalno buržoazijo.244 Vendar spontanega revolucionarnega gibanja delavskih in kmečkih množic (stavk, delitve veleposestniške zemlje in zasedbe tovarn)245, nastalega po ok- tobrski revoluciji in svetovni vojni, stranka ni znala izkoristiti, saj je bila raz- klana, tako kot drugod, z notranjimi idejnopolitičnimi boji med posameznimi strujami. Vprašanja, ki sta jih porodili vojna in revolucija, so v PSI povzročila še nadaljnjo diferenciacijo, ki je daleč presegla prvotno klasično delitev stranke na reformistično in maksimalistično krilo.246 Medtem ko je reformistično krilo, t. i. desnica stranke (F. Turati), še naprej dokaj enotno odklanjalo vsako revolucionarno usmeritev (v KI je videlo zgolj »utvaro in sanje, postavljene v med- zvezdni prostor«) in se zavzemalo za sodelovanje z meščanskimi strankami v parlamentarnem političnem življenju, se je predvsem znotraj maksimalistične- ga krila − t. i. levice in centra stranke − izoblikovalo vse več struj: od ultralevih do desnega centra. Večina – tako v stranki kot v maksimalističnem krilu – je pripadala levemu centru (G. Serrati); desni center so predstavljali 'umirjeni' (C. Lazzari), medtem ko so v razcepljenem in številčno šibkem levem krilu (A. Bordiga) imeli večino ultralevičarji. Poleg tega je konec 1918 in v začetku 1919 nastajala v Torinu posebna sekcija socialistične stranke L'Ordine nuo- vo /Novi red/, v kateri so bili kasnejši italijanski komunistični voditelji (A. Gramsci, P. Togliatti, U. Terracini). 244 Lenin je PSI vključil v kategorijo strank, ki naj bi bile 'blizu' III. internacionali (KI-I/1981, 225–226: »Radiogram«, 24. decembra 1918). 245 V dveletnem (1919–1920), t. i. »rdečem obdobju« ( biennio rosso) so registrirali na italijanskem ozemlju 5.128 delavskih stavk in 495 stavk dninarjev. 246 Na konferenci v Zimmerwaldu (septembra 1915) so sodelovali v imenu PSI: C. Lazzari, G. M. Serrati, A. Balabanova, O. Morgari in G. E. Modigliani; nihče od njih ni glasoval za teze zimmerwaldske levice. Na konferenci v Kienthalu (aprila 1916) so sodelovali poleg zgoraj omenjenih še C. Prampolini, Musatti in E. Dugoni; zimmerwaldski levici (Leninu) se je pridružil le Serrati (tudi kasneje se je odlikoval z internacionalizmom in razredno nepomirljivostjo). Delavska_gibanja_FINAL.indd 243 9.10.2018 14:11:00 244 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Italijanskim tovarišem moramo preprosto povedati, da se z usmeri- tvijo Komunistične internacionale sklada smer članov redakcije gla- sila L'Ordine Nuovo, ne pa usmeritev sedanje večine vodij socialistič- ne stranke in njihove parlamentarne skupine /.../ (KI-II/1981, 194 /Lenin, »Diskusija o pogojih za sprejem v KI«/). Skupina si je postavila nalogo, da proučuje izkušnje oktobrske revolucije in na tej podlagi širi v Italiji leninizem. Svoje ideje je razlagala v časopisu L'Ordine Nuovo, prek katerega se je borila proti oportunističnim in sektaškim strujam v stranki s ciljem, da preoblikuje PSI v revolucionarno delavsko stranko leninskega tipa. Skupina Ordine nuovo bo postala jedro bodoče italijanske ko- munistične partije. »Sedanja stopnja razrednega boja v Italiji je odločilna,« je ocenjeval A. Gramsci aprila 1920, »ali bo revolucionarni proletariat osvojil politično oblast /.../ ali pa bosta lastniški razred in vladajoča kasta odgovorila s strahovito reakcijo« (v Romano, 1983, 254). Idejne borbe med posameznimi strujami so se posebno razvnele na XVI. kon- gresu stranke v Bologni, oktobra 1919 (Pedone /ur./, 1963), še zlasti med le- vim revolucionarnim maksimalističnim krilom, ki ni bil enoten (struja okrog Bordige je bila proti sodelovanju na volitvah in vstopu v parlament /t. i. ab- stinenti/, nadalje skupina okrog časopisa L'Ordine Nuovo in skupina iz Imole /levo krilo maksimalistov/) ter 'umirjenim' Lazzarijevim krilom. Na kongresu je zmagala Serratijeva struja levega centra, ki si je v nasprotju z Lazzarijevo prizadevala za izključitev reformistov iz stranke. Med sprejetimi kongresnimi odločitvami velja omeniti, da so delegati z večino glasov sprejeli oziroma potr- dili (marčni) sklep o vstopu PSI v Kominterno. Ko sem v začetku 1919 od nekega tovariša, ki je v Italijo prišel iz Rusije /.../ dobil prvi manifest in prvi poziv KI, ki ga je prinesel v čevlju, smo takoj (marca) izjavili, da PSI brezpogojno pristopa k Internacionali. /.../ Mi smo ostali pri svoji odločitvi (sklep kongresa) o pristopu, ker so nam mednarodne vezi neobhodne, ne samo zaradi naših stremljenj, naših idealov, temveč tudi zato, ker smo največji iz- seljeniški narod in je italijanskemu delavcu potrebno, da ga vsi narodi sveta bratsko sprejmejo. Primerno tem aspiracijam niti v času vojne niti v miru nismo obžalovali naporov, da izpolnimo svojo dolžnost. Za doseganje tega cilja smo se posluževali vseh sredstev in celo v času vojne smo visoko razvili zastavo Internacionale v Zimmerwal- du in Kienthalu. Tovariš Lenin to zelo dobro ve. /.../ (KI-III/1981, 207–208 /Lazzari, »Italijansko vprašanje«/). Delavska_gibanja_FINAL.indd 244 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 245 Kominterna zahteva radikalizacijo PSI Gramscijeva revolucionarna usmeritev je bila dejansko tista, ki je vlivala upanje boljševiškim voditeljem, kar je razvidno tudi iz Leninove ocene na 2. kongresu KI (1920), da bo PSI vendarle sposobna izpeljati revolucionarni preobrat v Italiji. Kominternski 2. kongres, znan po sprejetju »21 pogojev« za sprejem v svoje vrste, je z njimi zahteval nedvoumno opredelitev odnosa posameznih socialističnih in delavskih strank ter skupin do ruskega »oktobra«, diktature proletariata in Komunistične internacionale. Teze in vse drugo, kar so predložili Rusi, je bilo »sprejeto soglasno«, izjema je bil le Serrati, vodja delavske stranke, radikalno usmerjene italijanske socialistične stranke. Serrati se je glede nekaterih sklepov vzdržal, češ da tisto, kar ponuja Lenin, »ne ustreza v celoti potrebam revolucije na Zahodu«. Mimo tega so Italijani v zasebnih pogovorih prišepnili še 22. pogoj: prostozidarje naj bi izključili iz komunističnih partij. Lenin in Trocki sta se takšni misli uprla. Med Italijani je bila precej razširjena vera, da so kremeljski voditelji pritajeni prostozi- darji. Drugi, bolj trezni, pa so bili prepričani, da sovjetsko vodstvo ne dojema pomena, ki ga ima to vprašanje na Zahodu. Leninovih 21 pogojev je terjalo od partij, ki so se potegovale za članstvo v KI, da izženejo »revizioniste«, »oportuniste«, »sluge bur- žoazije« in druge podobne ohlapne in neznanstvene kategorije ter da postanejo enote poklicnih revolucionarjev, izurjenih za bližnjo svetovno revolucijo. Lenin je čutil in tudi povedal, da so posledice (prve) svetovne vojne, ki so dale moč sovjetski revoluciji, slej ko prej odločilen sestavni del evropskega družbenopolitičnega življenja. Ker je bil rusocentričen ter ves zakopan v boje z Zahodom (prav v času 2. kongresa KI je ruska vojska vdrla na Poljsko), je Lenin videl utvaro rdeče Evrope prav v trenutku, ko je ta začela postajati črna (Fischer, II/1987, 156–157). Vik in krik v zahodnoevropskem delavskem gibanju na ta »diktat Moskve«, kot so tedaj označevali »21 pogojev«, je bil spodbujen z dejstvom, da razmere za njihovo realizacijo − v večini delavskih strank, na katere naj bi se nanašali omenjeni »pogoji« − niso bile dovolj zrele. Medtem ko je v nekaterih strankah relativno lahko in neboleče prišlo do razcepa (npr. v Neodvisni socialnode- mokratski stranki Nemčije /USPD/, katere levo krilo se je priključilo KI), pa v drugih strankah (kot je bilo to v primeru italijanske socialistične stranke /PSI/) razcep ni potekal po pričakovanjih KI. Delavska_gibanja_FINAL.indd 245 9.10.2018 14:11:00 246 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Res je, da je prišlo na 2. kongresu KI ob diskusiji o »21 pogojih za sprejem v KI« do trenj med Leninom in Serratijem, vendar je slednji kongresu obljubljal, da se bo zavzel za realizacijo »pogojev« v PSI. Serrati je ob sprejemanju Tez »o temeljnih nalogah KI« izjavil, da bo glasoval proti »Tezam« zaradi kritike vodstva PSI (KI-II/1981, 345). V 17. tč. »Tez« so zapisali: »Glede PSI 2. kongres KI meni, da revizija Programa, sprejeta v Bologni (oktobra 1919), predstavlja zelo pomembno etapo v smeri komunizma in da predlogi /.../ torinske sekcije, objavljeni v časopisu L'Ordine Nuovo, popolnoma odgovar- jajo vsem osnovnim principom KI. Zato 2. kongres KI prosi PSI, da skliče svoj izredni kongres /.../ v cilju popravljanja smeri Stranke in zaradi njenega čiščenja, predvsem njene parlamentarne frakcije, od nekomunističnih elementov« (ibid., 375–376). Toda po vrnitvi iz Moskve je Serrati v časopisu Il Comunismo začel s kam- panjo za revizijo »21 pogojev«, ki jih je ocenil kot toge dogme, Leninu in IK KI pa je očital, da precenjuje revolucionarne možnosti v Italiji in da z vztra- janjem na zahtevi po razcepu samo otežujejo borbo, ki jo vodi PSI v danih pogojih. Polemika med IK KI in Serratijem oziroma njegovo publicistično dejavnostjo prek socialističnega tiska v Italiji in drugih deželah se je vrtela okoli tega, ali je 'čiščenje' PSI ultimativno ali ne, ali je usoda revolucije v Italiji res odvisna od tega, če bodo Turati, Modigliani, D'Aragona in drugi desničarji izključeni iz PSI.247 Obdobje druge polovice 1920. in začetka 1921. leta je bilo − skladno z 19. pogojem za sprejem v KI: »Vse stranke, ki so vključene v KI ali so vložile pri- javo za vstop vanjo, so dolžne najkasneje v štirih mesecih po II. kongresu KI sklicati izredne kongrese, da bi proučile te pogoje« (v Britovšek, 1984, 535) − zaznamovano z razcepom, ki je potekal predvsem znotraj tistih velikih zaho- dnoevropskih socialističnih strank (Nemčije, Italije, Francije, Anglije), zaradi katerih so bili pravzaprav ti »pogoji« sprejeti; leva krila teh strank so se na temelju »21 pogojev« praviloma izdvojila in bodisi priključila bodisi ustanovila nacionalno komunistično partijo, kot je bil to primer v Italiji. XVII. kongres PSI (Livorno, 15.–21. januar 1921) (Pedone /ur./, 1963) je za- sedal v atmosferi septembrskega (1920) poraza delavstva248 in pod pritiskom 247 IK KI je polemiko s PSI in Serratijeve članke objavil v brošuri Die Italienische Sozialistische Partei und die Kommunistische Internationale. Materialsammlung (Petrograd, 1921). 248 Spomladi in poleti 1920 je v Severni Italiji vse kazalo na bližajočo se socialistično revolucijo. Revolucionarno razpoloženo delavstvo je zasedalo tovarne in ustanavljalo delavske svete. Toda Delavska_gibanja_FINAL.indd 246 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 247 rastoče fašistične nevarnosti; obenem se je bilo potrebno odločiti o sprejemu »21 pogojev« v kolikor je želela stranka ostati v KI. Med temi pogoji je bila zahteva po izključitvi reformistov iz stranke. Za kongres PSI je IK KI delegiral svoja eminentna člana G. Zinovjeva in N. Buharina, vendar jima italijanska vlada ni izdala vstopnih vizumov, zato sta v Livorno prišla M. Rakosi in H. Habakčijev. Predstavnika IK KI sta na podlagi »21 pogojev« pozivala kongres na nujnost izključitve ne samo Turatija, temveč celotnega desnega krila PSI.249 Socialistična stranka glede izpolnitve »21 pogojev«, to je predloga za izključi- tev reformistov iz stranke, ni bila enotna. V imenu struje L'Ordine Nuovo ga je dal in obrazložil U. Terracini. Sledila je burna in žolčna razprava, ki je kongres razdelila na tri struje: 1. čisti komunisti – skrajna levica PSI, jedro bodoče KP Italije, ki so jo sestavljali: skupina okrog A. Bordige ( astensionisti – antiparlamen- taristi) in časopisa Il Soviet, skupina okrog A. Gramscija in časopisa L'Ordine Nuovo ter skupina okrog ekonomista in prof. parmske uni- verze A. Graziadeija; ta struja je sprejela »pogoje KI«; 2. unitaristi-socialisti, to je večina kongresa, center PSI s Serratijem na čelu; ta struja je bila za vključitev v KI kot tudi za njena temeljna na- čela pod pogojem, da stranka ohrani določeno avtonomijo v pogledu določanja taktike; 3. concentrazionisti, skrajno desno krilo PSI s Turatijem, Trevesom in Modiglianijem na čelu; ta struja, ki je nasprotovala teoriji in taktiki KI, se je zavzemala za enotnost stranke v duhu reformistične politike. Končno so o 'predlogu' glasovali prisotni delegati, katerih glas je pomenil do- ločeno število glasov strankinih članov. Za izključitev je bilo oddanih 58.783 glasov komunistov, za ohranitev strankine enotnosti pa 98.028 glasov maksi- malistov (Serrati), to je večina delegatov; proti je bilo 14.695 glasov reformi- stov (Turati), vzdržalo pa se je 981 članov. Takšen izid je povzročil med dele- gati frakcijski razkol (Spriano, 1967, 114–115). Komunisti, ki so po združitvi Serratijevih centristov in Turatijevih reformistov ostali v manjšini, so zapustili kongres. Še isti dan, 21. januarja, so na kongresu v Livornu, ob navzočnosti za prevzem državne oblasti je bilo še vedno prešibko in naredilo je tudi vrsto napak v politiki do zaveznikov v srednjem sloju. Zasedba tovarn je bila, poudarja Gramsci, kljub svojim veličastnim pozitivnim vidikom v bistvu samo zadnji orjaški plamen požara, ki mu že primanjkuje netiva in po katerem se začenja dolgo obdobje teme in mraza (Romano, 1983, 393–394). Reformisti v sindikatu so bili še za sporazum z vlado in so se zadovoljili z zvečanjem mezd in na-predkom socialne zakonodaje v meščanski družbi. Toda bojazen pred socialistično revolucijo se je v italijanskih meščanskih krogih ohranjala, kar je olajšalo vzpon Mussolinijevega fašizma. 249 H. S. Kabakčijev/ Kabaktschieff (bolgarski komunist in aktivist KI) je svoje spomine na kongres v Livornu objavil v knjigi Die Gründung der Kommunistischen Partei Italiens (Hamburg, 1921). Delavska_gibanja_FINAL.indd 247 9.10.2018 14:11:00 248 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih zastopnikov tujih komunističnih strank, ustanovili svojo stranko, imenova- no Partito Comunista Italiano /PCI/; za generalnega sekretarja je bil izvoljen Amadeo Bordiga. Nastali razkol je pomenil zgodovinsko prelomnico v razvoju italijanskega de- lavskega gibanja, ker je postavil ločnico med oportunistično in revolucionarno orientacijo. Seveda pa ne gre prezreti, da je razkol nastal v izjemno neugodnem času za Italijo – vzpon fašizma –, ko je bila enotnost še kako potrebna. Razplet razcepa v Livornu je bil tudi za KI neugoden in nasproten predvidevanju IK KI: množični center se ni združil z levico, ampak z reformisti. IK KI je krivdo za neuspeh naprtil Serratiju, ker ni izpolnil obljube, dane na 2. kongresu KI. Težava za IK KI je bila toliko večja, ker sta tako KPI kot okrnjena PSI sklenili, da želita vstopiti oziroma ostati v Kominterni. IV. kongres je kljub nasproto- vanju Bordigove skupine sprejel 4. decembra 1922 PSI v članstvo KI in ji pre- dlagal, da se združi s KPI pod imenom Združena komunistična partija Italije, sekcija KI / Partito Comunista Unificato d'Italia/ (KI-V/1981, 835: »Resolucija o italijanskem vprašanju). Ta sklep ni bil uresničen, ker je skupina okrog sekretarja KPI Amadea Bordige, ki je bila v večini, nasprotovala vsakemu sodelova- nju s PSI, čeprav so iz nje že izstopili Turatijevi reformisti in ustanovili (1922) Partito Socialista Unificato (Enotno socialistično stranko) z lastnim časopisom La Giustizia (Pravica). Za sekretarja nove stranke je bil izvoljen G. Matteotti, ki so ga ubili fašisti junija 1924. Kmalu zatem je Serrati (s svojo skupino ter-zinternazionalisti) pristopil v KPI, medtem ko je del maksimalistov še naprej ostal v matični PSI. Idejnopolitično in organizacijsko razklano in na ta način oslabljeno italijansko delavsko gibanje vsekakor ni bilo v stanju, da se odločneje zoperstavi fašiz- mu, ki se je zavihtel na oblast oktobra 1922. Z izrednimi fašističnimi zakoni ( Ukrepi za zaščito države) in ustanovitvijo Posebnega sodišča za zaščito države (1926) je fašistični režim obračunal z delavskim in demokratičnim gibanjem; še več, iz parlamenta je izključil vse opozicijske poslance, ukinil politične stran- ke, prepovedal izhajanje njihovih glasil, prepovedal štrajke in razbil sindikate. Parlamentarno državo je nadomestila Mussolinijeva fašistična diktatura. Gramscijev izvirni prispevek k marksistični teoriji države Antonio Gramsci (1891–1937), prodorni mislec o problemih družbe in voditelj italijanskega delavskega gibanja, teoretik marksizma in ustano- vitelj Komunistične partije Italije, filozof in politik, se uvršča med najpo- membnejše marksiste 20. stoletja, ki so tvorno oplajali in dalje razvijali Delavska_gibanja_FINAL.indd 248 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 249 izvirno misel klasikov marksizma, združujoč jo z revolucionarno prakso delavskega razreda v teoretičnopraktičnem boju za novo »urejeno družbo«, za socializem in komunizem (Žun, v Gramsci, 1974, 7 /Predgovor/). Gramsci nedvomno velja za osrednjega teoretika tedanje italijanske družbene misli, ki je hkrati krepko presegel nacionalne okvire. Njegovo bivanje v Torinu, ki je bilo že leta 1917 prizorišče ostrih spopadov med delavskim razredom in oblastjo, je samo še pospešilo njegovo usmeritev v socialistično gibanje. Sodelovanje v tedniku L'Ordine Nuovo in v vodstvu istoimenskega gibanja, ki je dalo pobudo za ustanavljanje delavskih svetov in kasneje tudi KP Italije, pa ga je izoblikovalo v marksističnega teoretika. Gramsci je pri svojem sociološkem raziskovanju odnosov med »strukturo« in »superstrukturo«, kar je okvir celotnega njegovega življenjskega opusa, posve- til posebno pozornost vlogi države v sodobni družbi, zlasti pa vprašanjem, ki so v zvezi z osvojitvijo oblasti po delavskem razredu in izvrševanjem oblasti. Značilno je, da je pri tem osredotočil svoje raziskovanje predvsem na tiste pro- bleme, ki jih označujemo kot vprašanje »nacionalnih poti v socializem«. Zasluga Gramscija je ravno v tem, da je v nacionalnem okviru, v katerem je deloval, prvi načel to vprašanje, da je torej nakazal »italijansko pot v socializem«. Pri tem pa je nauk klasikov dialektično razvijal in dopolnjeval v dveh smereh, ki imata lahko splošen pomen tudi za druge dežele, poudarja slovenski sociološki klasik Anton Žun (1961 [2014], 327). V mislih imamo Gramscijeve koncepte o tovarniških svetih in o hegemoniji ter razmerju med hegemonijo in diktaturo proletariata.250 I. V viharnem obdobju po prvi svetovni vojni, ko je oktobrska revolucija dvignila delavski razred Evrope in je postajala socialistična revolucija vprašanje dni, je Gramsci v tedniku L'Ordine Nuovo 21. junija 1919 izvedel z objavo članka »Delavska demokracija« (ID/1974, 21–25), kot se je sam izrazil, »uredniški državni udar«.251 V članku je Gramsci na temelju »zakladnice ruske izkušnje« 250 Gramscija je fašistična oblast aretirala 8. novembra 1926, 4. junija 1928 pa je bil v Rimu obsojen na 20 let zapora. Julija 1928 so ga odpeljali v kaznilnico Turi pri Bariju na prestajanje kazni. Tam je v pogojih neznosnega življenja kaznjenca in v težkih zdravstvenih razmerah napisal večino svojih tekstov, znanih pod imenom Zapiski iz zapora ( Quaderni del carcere). Obseg teh zapiskov je 32 zvezkov rokopisa, kar ustreza približno 4000 tipkanim stranem (v celoti jih je izdala založba Einaudi v Torinu leta 1975); Gramscijeve tekste je izbral in uredil za slovensko izdajo Anton Žun (1974). 251 Gramsci je kasneje povedal, da je pri »udaru« Togliatti sodeloval, Terracini je dal svoj pasivni pristanek, Tasca, ki se z njegovo usmeritvijo ni strinjal, pa o članku sploh ni ničesar vedel. Delavska_gibanja_FINAL.indd 249 9.10.2018 14:11:00 250 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih predlagal, naj bi v italijanskem položaju uporabili metodo, ki jo je marca tega leta (1919) potrdila KI in ki je bila označena kot temeljna naloga za avantgar- dne revolucionarne skupine delavskega gibanja po drugih deželah: Na splošno je tok proletarske revolucije podoben po celem svetu. Najprej spontano oblikovanje sovjetov, potem njihovo širjenje in ra- zvoj, nato se v praksi zastavi vprašanje: sovjet ali ljudska skupščina ali ustavodajna skupščina /.../ in končno proletarska revolucija. /.../ Res je, da smo šli v Rusiji v svoji revoluciji najprej po praktični poti in ne po teoretični. Vendar smo prepričani: če bo ena najpomembnejših nalog za tovariše iz zahodne Evrope, da razjasnijo množicam vsebi- no, pomembnost in nujnost sovjetskega sistema, opravljena hitro in obširno, potem bo revolucija v državah zahodne Evrope napredovala hitreje in nam prinesla vrsto večjih zmag, četudi bo v silovitem boju zavest delavskih množic zaostala za tem razvojem (KI-I/1981, 92–94 /Lenin, »Poročilo o diktaturi proletariata«/). To nalogo je Gramsci strnil v dveh geslih: 1. vso oblast v tovarni tovarniškim svetom; 2. vso oblast v državi delavskim in kmečkim svetom (ID/1974, 23). Zanj je bil »tovarniški delavski svet prva celica zgodovinskega procesa, ki mora doseči vrh v komunistični internacionali, ne več kot politični organizaciji re- volucionarnega proletariata, pač pa kot reorganizaciji svetovnega gospodarstva in kot reorganizaciji vsega človeškega sožitja, nacionalnega in svetovnega« (ibid., 89). Za Gramscija je problem socializma pravzaprav problem osvajanja množic, problem spreminjanja množic v aktivne elemente lastnega samoupra- vljanja. Gramsci je bil v Italiji prvi, ki je ne le sprejemal, marveč tudi razume- val vso globino revolucionarne preobrazbe človeka prek aktivnega poseganja množic v njihov produkcijski in družbeni proces. Zato v njegovih pogledih na organiziranost nove (socialistične) države ni poudarek ne na sindikatih252 – Sindikalizem ne povezuje delavcev kot proizvajalcev, ampak kot dni- narje, se pravi kot kreature kapitalističnega režima zasebne lastnine, kot prodajalce delovne sile. /.../ Za normalen razvoj sindikata je značil- no upadanje revolucionarnega duha množic: narašča materialna moč, bledi ali popolnoma izgine zavojevalni duh, medli življenjski polet, 252 Gramsci je bil mnenja, da lahko daje sindikat proletariatu izkušene birokrate, tehnične stro-kovnjake itd., ne more pa biti temelj proletarske oblasti. Obenem je opozarjal, da v primeru, če so sindikalni voditelji hkrati tudi politični voditelji nove države, potem je povsem razumljivo, da dobiva birokratizem sindikatov še ostrejše obrise in sploh ne more biti katalizator revolucionarnih zahtev in sprememb. Delavska_gibanja_FINAL.indd 250 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 251 herojski nepopustljivosti sledi oportunistična praksa »kruha z ma- slom«. Kvantitativni porast je pogojen s kvalitativnim siromašenjem in naglim prilagajanjem kapitalističnim družbenim oblikam, pogojen je z nastankom skopuške, omejene delavske psihologije, psihologije male in srednje buržoazije (ID/1974, 56–57 /Sindikalizem in sveti/) – ne na partiji – Politična stranka delavskega razreda je upravičena samo, kolikor zgoščuje in trdno usklajuje proletarsko delovanje in s tem revoluci- onarno oblast dejansko postavlja po robu zakoniti oblasti buržoazne države /.../ (»Programska izjava Torinske socialistične sekcije,« ki jo je izdelal Gramsci; v Romano, 1983, 386–387) –, marveč prav na socialnoekonomski organizaciji delavcev kot svobodnih producentov. »Proletarska diktatura« mora po Gramscijevem mnenju temeljiti na tistih oblikah in organizacijah, v katerih se delavec čuti kot proizvajalec, ustvarjalec in si pridobiva zavest o lastni vrednosti in prihodnosti: to pa so delavski sveti − edini temelj, ki delavskemu razredu jamči, da bo prerasel mezdni položaj, ekonomsko in politično alienacijo; prav na njih Gramsci utemeljuje celotno perspektivo ne samo revolucionarnega boja, marveč še pomembnejše graditve socialistične oblasti in družbe: Tovarniški sveti in sistem tovarniških svetov v prvi instanci preskuša- ta in odkrivata nove položaje, ki jih ima delavski razred na področju proizvodnje; delavskemu razredu dajeta zavest njegove sedanje vre- dnosti, njegove resnične funkcije, njegove odgovornosti in njegove prihodnosti. Delavski razred izvaja sklepe iz vsote pozitivnih izku- šenj, ki jih ljudje doživljajo kot posamezniki, pridobiva si psihologi- jo in značaj vodilnega razreda in se kot tak organizira, kar pomeni, da si ustvari politični sovjet, da uvaja svojo diktaturo (ID/1974, 66 /Proizvajalna sredstva/).253 V tem kontekstu Gramsci ni pozabil opozoriti na odnos proletarske partije do teh novih zgodovinskih oblik, ki jih mora delavski razred zgraditi in na njih hkrati zasnovati tudi svojo lastno novo družbo: 253 V istem članku napada vse tiste reformiste in oportuniste, ki so menili, da je »s splošno volilno pravico in participacijo socialistov pri oblasti rešen problem delavskega razreda«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 251 9.10.2018 14:11:00 252 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Partija in sindikat se ne smeta postavljati za varuha ali za izoblikova- ni nadgradnji te nove institucije, v kateri zgodovinski revolucionarni proces dobiva zgodovinsko obliko, ki jo je mogoče nadzirati, pač pa morata biti gonilna sila, ki se zaveda svoje osvoboditve izpod zatiral- skih sil, ki jih predstavlja buržoazna država, morata si postaviti za cilj, da organizirata zunanje splošne (politične) razmere, v katerih bo re- volucionarni proces potekal hitreje in v katerih bodo osvobojene pro- izvajalne sile dosegle največjo ekspanzijo (ibid., 90 /Tovarniški svet/). » Diktatura proletariata (to je proletarska država) je še zmerom nacionalna in razredna država,« poudarja Gramsci. Ta »mora razrešiti enake probleme kot buržoazna država: probleme zunanje in notranje obrambe. To so dejan- ske objektivne razmere, na katere moramo računati. /.../ Proletarska diktatura mora zaradi svojih življenjskih in razvojnih potreb prevzeti poudarjen vojaški značaj. /.../ Revolucija je velika in strahovita stvar, to ni igra za ljubitelje ali romantična pustolovščina /.../« (v Romano, 1983, 291). II. Gramscijev koncept »hegemonija – diktatura« je teoretični temelj koncepta tovarniških svetov in nasploh osrednji problem Gramscijevih raziskav na po- dročju teorije o državi. Povzeli ga bomo po Žunovi študiji (1961 [2014]). Recepcija Gramscijeve misli se je v svetu začela dokaj pozno. /.../ Prvo celovito recepcijo Gramscijevega koncepta »civilne družbe« najdemo pri Antonu Žunu (1961). Tudi v svetovnem merilu je Žunova recepci- ja med prvimi. /.../ V jedro je Žun postavil razmerje med hegemonijo in diktaturo kot »osrednji problem Gramscijevih raziskav na področju teorije o državi«; ugotavlja, da je koncept hegemonije pri Gramsciju utemeljen »na razlikovanju med politično družbo in civilno družbo«. Žun ugotavlja, da je razlikovanje med politično družbo in civilne druž- bo Gramsciju »osnova za preučevanje države«, saj zanj država nima le funkcije gospostva, temveč tudi vodstva in hegemonije. Žun pri- merja Gramscijevo pojmovanje hegemonije z Leninovim in ugotavlja povezavo in različnosti. Na koncu ugotavlja, da Gramscijevo načelo hegemonije nakazuje italijansko pot v socializem in celo, da »odpira delavskemu razredu nove možnosti za osvojitev oblasti v pogojih so- dobne družbe«. Žunova predstavitev Gramscijevega koncepta civilne družbe in države je ostala v Jugoslaviji brez odmeva, osamljena in brez zabeleženega vpliva na nadaljnjo razpravo« (Lukšič, v Žun, 2014, 319). Delavska_gibanja_FINAL.indd 252 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 253 I. Gramscijev koncept hegemonije temelji na razlikovanju med politično družbo in civilno družbo ( società politica, società civile): Država se navadno pojmuje kot politična družba (ali diktatura ali aparat nasilja za prilagoditev ljudskih množic določenemu tipu proi- zvodnje in gospodarstva) in ne kot ravnotežje politične družbe s civil- no družbo (ali hegemonija neke družbene skupine nad celotno nacio- nalno družbo, ki se izvaja po tako imenovanih privatnih organizacijah, kot so cerkve, sindikati, šole itd.), kar je ravnotežje med silo in privo- litvijo, organski in ustvarjalni odnos med vladajočimi in ostalimi, ki se lahko uresniči le v fazi hegemonije neke temeljne družbene skupine. Gramsci torej postavlja razmerje med politično družbo in civilno družbo, med državo (kot diktaturo vladajočega razreda) in hegemonijo temeljne družbene skupine, ki je dobila privolitev ostalih družbenih skupin, med gospostvom ter političnim, intelektualnim in moralnim vodstvom, kar oboje izvršuje temeljna družbena skupina, ki fungira kot vladajoči razred. Temeljne so tiste družbene skupine, ki so v neposredni povezavi s področjem proizvodnje. Intelektualci so »funkcionarji« v nadgradnji in le posredno povezani s proizvodnjo. Gramsci jih označuje kot pomočnike vladajočega razreda, »ki opravljajo podrejene funkcije družbene hegemonije in politične vlade.« Pri tem mu je moment hegemonije predhodnega pomena v odnosu do politične oblasti. Funkcija političnega, kul- turnega in moralnega vodstva mora namreč priti do izraza še pred osvojitvijo oblasti. »Neka družbena skupina more biti ali celo mora biti vodilna že pred osvojitvijo vladne oblasti, kar je glavni pogoj za samo osvojitev oblasti, pozne- je, ko izvršuje oblast, čeprav jo drži čvrsto v rokah, postane gospodujoča, toda mora še nadalje biti vodilna.« Gramscijev koncept hegemonije temelji torej na kulturnem in političnem vod- stvu delavskega razreda, ki s pomočjo svojih »organskih« intelektualcev254 po- stane »hegemon«, kar pomeni, da se od navadnega uveljavljanja ekonomsko- 254 Gramsci naziva »organske« intelektualce tiste sloje intelektualcev, ki jih ustvarja novi vladajoči razred in ki temu razredu »dajejo homogenost in zavest o lastni funkciji ne le na ekonomskem, marveč tudi na družbenem in političnem področju; industrijski kapitalist ustvarja industrijskega tehnika, znanstvenika politične ekonomije, organizatorja nove kulture, novega prava in tako dalje.« Toda »vsaka temeljna družbena skupina, ki stopa v zgodovino iz predhodne ekonomske strukture in kot izraz razvoja te strukture, je našla, vsaj v dosedanji zgodovini, kategorije intelektualcev, ki so že prej obstajale in pri katerih se zdi, kot da bi predstavljale zgodovinsko kontinuiteto, ki je niso prekinjale najbolj zapletene in najbolj korenite spremembe družbenih in političnih oblik.« To so »tradicionalni« intelektualci (npr. kler). Delavska_gibanja_FINAL.indd 253 9.10.2018 14:11:00 254 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih korporativnih pravic razvojno uveljavi kot nosilec lastnega družbenega reda, kot temeljna družbena skupina, temeljna zaradi svoje vloge v proizvodnji, to je v ekonomski strukturi družbe, in zaradi nove vloge, vodilne vloge, vloge »diri- genta« v civilni družbi, se pravi v vsej kompleksni družbeni stvarnosti. Takšen položaj pa mora delavski razred nujno privesti do osvojitve politične oblasti, do sinteze med civilno in politično družbo, do ostvaritve »urejene družbe«. II. Gramscijevi pogledi na način osvojitve oblasti izhajajo iz njegovega koncepta hegemonije. V zvezi s tem pa še poudarja razliko med razvitimi in zaostalimi deželami, to je različno strukturo civilne družbe v teh deželah spričo različ- ne stopnje buržoazne hegemonije v civilni družbi. »Na vzhodu je bila država vse, civilna družba je bila preživela in je okamenela; na zahodu pa je bil med državo in civilno družbo pravilen odnos in je bilo v premikih države takoj opaziti robustno strukturo civilne družbe. Država je bila le naprej pomaknjeni strelski jarek, za katerim je stala robustna trdnjava s podzemnimi oboki.« V zahodnih deželah je namreč intelektualno in moralno vodstvo, hegemonija buržoazije, oblikovala in svoji razredni zavesti prilagodila ogromne množice državljanov. V takšnih pogojih mora biti cilj proletariata, njegove partije in njegovih »organskih« intelektualcev ne samo osvojitev »strelskega jarka«, to je države, s čimer se uveljavi kot nova politična družba, marveč zavzetje »utrdbe in podzemnih obokov«, to je globok prodor v civilno družbo, da se buržoa- zna hegemonija nadomesti s proletarsko hegemonijo. Uporabljajoč izraze iz vojaške strategije,255 to je izraza »manevrska« in »pozicijska« vojna, pri čemer s prvim pojmuje revolucionarni napad za osvojitev oblasti, z drugim pa ostvar- janje hegemonije delavskega razreda, pravi Gramsci takole: Zdi se mi, da je Iljič dojel, da je potrebna sprememba manevrske vojne, ki se je zmagovito aplicirala na vzhodu leta 1917, v pozicijsko vojno, ker je na zahodu možna edino ta /.../, le da Iljič ni imel časa, da bi poglobil svojo formulo, pri čemer pa je treba upoštevati, da bi jo on utegnil le teoretično poglobiti, medtem ko je bila temeljna naloga nacionalna in je zahtevala poznavanje terena /.../. 255 Žun v Predgovoru h Gramscijevim ID (1974) utemeljeno opozarja bralca, da je jezikovni stil zapiskov iz zapora dokaj težak in se bo na nekaterih mestih moral posebej poglobiti, da bi dojel izvirno misel. Mnogi stavki so dolgi in zapleteni ter le s težavo lahko izluščimo pravi smisel tistega, kar je avtor hotel povedati. V stavke so često vključene besede med oklepaji, besede, ki jih združujejo vezaji, pa tudi besede, ki jih je avtor na novo skoval. Gramscijev stil je včasih namenoma nejasen prav zato, da bi obšel in prevaral kaznilniško nadzorstvo in cenzuro. Delavska_gibanja_FINAL.indd 254 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 255 Omenjena metafora, ki se nanaša na razlikovanje med manevrsko in pozi- cijsko vojno, je povzročila različne razlage Gramscijevega pojmovanja načina osvojitve oblasti v pogojih italijanske družbe. Izražala so se mnenja, poudarja Žun (2014, 329), da je Gramscijev koncept hegemonije delavskega razreda različen od Leninovega koncepta, da izraža drugačen način osvojitve oblasti, ki ustreza drugačni situaciji od tiste, za katero je bila izdelana teorija diktature proletariata. Ta problem, ki je temelj za razumevanje Gramscijevih razmišljanj o »nacionalni poti v socializem«, zahteva nekaj pojasnil. Poudarili smo že, da je Gramsci oblikoval koncept hegemonije na podlagi ana- lize razlikovanja med civilno in politično družbo. Vendar nastane vprašanje, ali je Gramsci to razlikovanje pojmoval vsebinsko ali le metodološko, kar pomeni, ali gre pri njem za dva različna pojava v družbi oziroma dve kvalitativno različ- ni družbi ali le za različni metodi, po katerih se v družbi kot dialektični celoti uresničujejo splošne zakonitosti njenega razvoja. Iz tega pa izhaja naslednje vprašanje, ali je namreč mogoče koncepta civilne in politične družbe postaviti drugega proti drugemu, temu ustrezno pa tudi pojma diktature in hegemonije. Marksistična teorija o državi se opira na stališče, da je vsaka država diktatura, vsaka diktatura pa predpostavlja ne le oblast enega razreda, marveč tudi »sistem zavezništev in posredovanj, po katerih se pride do gospostva nad vsem druž- benim telesom« – kot se izraža Gramsci – in celo na področju kulture, kajti vsaka država je tudi vzgojni organizem za ostvaritev ciljev vladajočega razreda. Takšno pojmovanje ustreza osnovni marksistični postavki o protislovni narave države, ki je »stroj v rokah vladajočega razreda«, obenem pa »predstavnik splo- šnih družbenih koristi«. Gramscijeva misel o »privolitvi vladanih, ki jo spre- mlja nasilje«, je docela v skladu s tem naziranjem. Diktatura torej ni nasprotje hegemoniji, marveč je v njej vsebovana. Zato se strinjamo z mnenjem, ki ga je izrazil Togliatti (ID-1976, 687), da Gramsci ne postavlja organske razlike med hegemonijo in diktaturo, ima pa to razlikovanje velik metodološki pomen. V čem je ta metodološki pomen? Nedvomno prav v poudarku različnosti metod boja v različnih zgodovinskih pogojih. Čeprav sta politična in civil- na družba organska celota, je struktura civilne družbe lahko različna spričo stopnje hegemonije vladajočega razreda. V razvitih družbah, kjer je civilna družba »robustna trdnjava«, ni mogoča osvojitev oblasti, ne da bi se hege- monija buržoazije nadomestila s hegemonijo delavskega razreda, ki postane »dirigent« zavezniških skupin, pri čemer je mislil Gramsci v prvi vrsti na za- vezništvo med industrijskimi delavci na severu in kmečkim proletariatom na jugu Italije. Ta proces ustvarjanja hegemonije oziroma oblikovanja »intelektu- alnega in moralnega vodstva« delavskega razreda, ki poteka ob odločilni vlogi Delavska_gibanja_FINAL.indd 255 9.10.2018 14:11:00 256 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih njegovih »organskih« intelektualcev, takšna »pozicijska vojna« je po naziranju Gramscija edina možna italijanska pot v socializem«. Omenili smo že poskuse, da bi se Gramscijev koncept hegemonije odtrgal od splošnega Leninovega koncepta diktature proletariata. Gramsciju se pripisuje stališče, da je v itali- janskih razmerah možna edino mirna in nenasilna osvojitev oblasti. Za takšno razlago pa ni v Gramscijevih mislih prav nobene opore, opozarja Žun (2014, 330). Koncept hegemonije kot političnega vodstva v obdobjih pred osvojitvijo oblasti vsekakor ne izključuje možnosti nasilnega, to je revolucionarnega pre- vzema oblasti. V zvezi s tem pravi Togliatti, da Gramsci z izrazom »pozicijska vojna« označuje »odpor razreda, ki postaja zrel, pod vodstvom revolucionarne partije, ko revolucionarni naskok ni mogoč, ali pred naskokom, zato da bi se ta naskok pripravil« (ibid.). Gramsci se eksplicitno o načinu prevzema oblasti ne izjasni. Bistvena mu je hegemonija, ki jo je delavski razred ustvaril v predhodnem procesu, kar jamči uspešno osvojitev oblasti, nasilno ali nenasilno. Povsem zgrešeno pa bi bilo pri- pisovati Gramsciju, da je težil k nekemu spontanemu preraščanju buržoazne družbe v socialistično družbo. Tudi v tem pogledu je Gramsci sledil Leninu, o katerem je napisal tole: »Največji teoretik moderne filozofije prakse je na terenu politične borbe in organizacije s politično terminologijo, v nasprotju z raznimi »ekonomističnimi« tendencami postavil v ospredje fronto kulturnega boja in ustvaril teorijo hegemonije kot dopolnilo teorije 'država-sila'.« Vidimo torej, da je Gramsci nasprotoval vsem »ekonomističnim« tendencam, ki so prepuščale spontanosti uresničitev zgodovinskih nalog proletariata. Načelo hegemonije, ki vsebuje iskanje poti in metod boja, ekonomskih, političnih in kulturnih, ki so primerne, da vzbudijo privolitev zavezniških skupin, je čisto nasprotje teoriji spontanosti. III. Po osvojitvi oblasti, to je v fazi izvrševanja oblasti, mora proletariat, ki je po- stal gospodujoči razred, še nadalje ostati tudi vodilni razred, obdržati mora vlogo »hegemona«. V civilni družbi pa se medtem izvršijo določene struktu- ralne spremembe kot posledica temeljnih sprememb v ekonomskih odnosih, ki delavskemu razredu odtegnejo neka dotedanja zavezništva. Gramsci se je zavedal nujnosti, da v tej fazi država z ukrepi politične oblasti prilagaja civilno družbo novi ekonomski strukturi. »Država je orodje za prilagoditev civilne družbe ekonomski strukturi, toda potrebno je, da država to 'hoče', da namreč vodijo državo predstavniki sprememb, ki so se izvršile v ekonomski strukturi.« To prilagajanje civilne družbe ekonomski strukturi je v bistvu Delavska_gibanja_FINAL.indd 256 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 257 vzdrževanje že v obdobju pred prevzemom oblasti ustvarjene hegemonije v spremenjenih družbenoekonomskih pogojih. Ko delavski razred prevzame oblast z namenom, da tudi samega sebe ukine kot razred, se njegova dikta- tura razvojno izčrpava v hegemoniji, politična družba se razvojno vrašča v civilno družbo. Država, ki se je doslej identificirala s politično družbo, po- staja v čedalje večji meri predstavnik vse bolj homogene civilne družbe. »V splošni pojem države prehajajo elementi, ki izvirajo iz pojma civilne družbe, tako da bi se moglo reči, da je država politična družba plus civilna družba, to je hegemonija, opremljena z nasiljem.« Prav na osnovi vraščanja politične družbe v civilno družbo pa se država vse bolj identificira s civilno družbo, kar je v bistvu proces odmiranja države. »/.../ element 'država-nasilje' se izčrpava vzporedno z vse bolj očitnim uveljavljanjem elementov urejene družbe (ali etične države ali civilne družbe).« Gramsci pojmuje odmiranje države kot dolgotrajen proces z več vmesnimi fazami. V tem pogledu so zanimive njegove misli o »državi-nočnem čuvaju« kot poslednji obliki na poti k popolnemu izumrtju države. »V nauku o drža- vi – urejeni družbi bo potrebno od faze, v kateri je 'država' enaka 'vladi', in od faze, v kateri se 'država' istoveti s 'civilno družbo', preiti na fazo države- -nočnega čuvaja, to je prisilne organizacije, ki bo varovala razvoj stalno na- raščajočih elementov civilne družbe in bo zato postopno zmanjševala svoje samovoljne in prisilne intervencije.« Tu se v spremenjenem smislu uporablja izraz »država-nočni čuvaj«, s katerim se sicer označuje vloga, ki jo je država imela v obdobju liberalnega kapitalizma kot »čuvaj zakonov in poštenosti v igri« v tedanji civilni družbi, da bi se v procesu, ko se ustvarja »urejena družba« in prihaja do sinteze med politično in civilno družbo, opredelila še poslednja vloga države kot aparat za nasilje, to je neposredno pred njenim popolnim izumrtjem. Gramsci se je zavedal, da utegne obravnavani proces – vsaj v prvi fazi – zara- di posebnih zgodovinskih okoliščin potekati tudi drugače. Že omenjeno raz- likovanje med vzhodom in zahodom, med zaostalimi in razvitimi deželami velja namreč tudi kar zadeva načine izvrševanja oblasti. Gramsci, ki je pazljivo spremljal razvoj v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji, je zato razumel na- stanek pojava, ki ga naziva »češčenje (kult) države« ( statolatria), ko je Sovjetska zveza ustvarila »najmočnejšo državno avtoriteto na svetu«, kakor se je izrazil Stalin. Smatral je, da je ta pojav za neko obdobje koristen in potreben, in ga je opravičeval z raznimi zgodovinskimi argumenti. Dosledno pa je temeljil na stališču, da je ta pojav prehoden in da se lahko manifestira le dotlej, dokler se s pomočjo politične ne izoblikuje lastna civilna družba; nadaljnji razvoj pa ne sme več iti v smeri krepitve, marveč v smeri odmiranja države. Delavska_gibanja_FINAL.indd 257 9.10.2018 14:11:00 258 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Za nekatere družbene skupine, ki pred prehodom v državno življenje niso imele dolgega obdobja kulturnega in moralnega razvoja, je po- trebno in celo koristno neko obdobje »češčenja države«; to »češčenje države« ni nič drugega kot normalna oblika »državnega življenja«, vsaj uvajanja v avtonomno državno življenje in ustvarjanja »civilne družbe«, ki je zgodovinsko ni bilo mogoče ustvariti pred prehodom v neodvisno državno življenje. Vendar to »češčenje države« ne sme biti prepuščeno samo sebi, da bi postalo teoretični fanatizem in da bi bilo pojmovano kot »stalno«, marveč mora biti kritizirano, da bi se razvijalo in ustvarjalo nove oblike državnega življenja, v katerih naj bi bila pobuda posameznikov in skupin »državna«, tudi če ne bi izvirala od »vlade funkcionarjev« (državno življenje naj postane spontano). Misel, ki je izražena v zadnjem stavku, nakazuje že sintezo med politično in civilno družbo, to je »urejeno družbo«, zaključuje Žun (ibid., 332). IV. Gramsci se je pri razvijanju načela hegemonije opiral na svojevrstno razmerje med civilno in politično družbo kot dialektično celoto. Gramsci je opredelil ci- vilno družbo kot »skupnost organizmov, ki jih preprosto imenujemo 'privatni' in kar ustreza funkciji hegemonije, ki jo vladajoča skupina izvaja nad celotno družbo.« Ti »privatni« organizmi, katerih skupnost je civilna družba, obstaja- jo in delujejo na podlagi delovanja »posameznih osebnosti«, pri čemer pa so odločilne družbene lastnosti teh ljudi. Isto velja za tiste posameznike (»vlado funkcionarjev«), ki opravljajo državne funkcije (»politična družba«). Družbene lastnosti ljudi pa imajo svoj izvor v njihovih medsebojnih odnosih na področju materialne proizvodnje, torej v ekonomski strukturi družbe. Strukturi civilne družbe in države sta torej izraz družbenih lastnosti ljudi, ki se oblikujejo v procesu materialne proizvodnje. S spremembo ekonomske struk- ture se spremeni tako »prvo« kot »drugo nadstropje« nadstavbe, civilna in po- litična družba. Razmerje med civilno in politično družbo pa je kot vsako druž- beno razmerje dialektična enotnost nasprotij. To razmerje pride najbolj jasno do izraza v obdobju, ko se spremeni ekonomska struktura. Tedaj si morajo predstavniki vladajoče skupine zavarovati svoje gospostvo s silo in prilagoditi z ukrepi politične oblasti civilno družbo novi ekonomski strukturi. Gramsci je to izrazil takole: »Med ekonomsko strukturo in državo z njeno zakonodajo in silo se nahaja civilna družba, ki se mora korenito in v vsej konkretnosti preobraziti, ne le po črki zakona in knjigah znanstvenikov; država je orodje za prilagoditev civilne družbe ekonomski strukturi /.../.« Ta proces prilagajanja Delavska_gibanja_FINAL.indd 258 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 259 civilne družbe ekonomski strukturi pa ima ob prehodu v socializem posebni značilnosti. Prvič, hegemonija delavskega razreda je bila ostvarjena že pred osvojitvijo oblasti, kar pomeni, da se zaradi spremenjenih ekonomskih od- nosov odtegnejo vodilni vlogi delavskega razreda le »najbolj omahljivi sopo- tniki«; drugič, diktatura delavskega razreda se izčrpava v hegemoniji, da bi se razvojno oblikovala »urejena družba«. Gramscijev koncept hegemonije ima očitno svoj izvor tudi v sami marksistični postavki o protislovni naravi države, ki jo je zlasti razvil Engels (Žun, 1972 [2014]). To postavko bi lahko kratko opredelili s tem, da je sicer temeljna funkcija države varstvo in ohranitev določenih razrednih interesov, da pa dr- žava v razrednem boju ne nastopa le kot razredna organizacija, kot predstavnik vladajočega razreda, ki varuje koristi tega razreda z monopolom fizičnega na- silja, marveč tudi kot splošna družbena organizacija, kot predstavnik celotne družbe in njenih koristi. Država predstavlja torej poleg interesov vladajoče- ga razreda tudi splošne družbene interese; v tem je njena protislovna narava. »Državna« funkcija predstavljanja splošnih družbenih interesov omogoča neki »temeljni družbeni skupini« oblikovati širok krog zavezništev. Ta »gospodu- joča« skupina postane s tem tudi »vodilna«. Ker pa jo odnos med politično in civilno družbo odnos enotnosti nasprotij, nastanejo situacije, v katerih neka »temeljna družbena skupina« prevzame hegemonijo (vodstvo) v civilni družbi, ki se prilagaja spreminjajoči se ekonomski strukturi, v času, ko je še »gospo- dujoča« druga, antagonistična družbena skupina. Takšna je realna možnost, ki jo ima danes delavski razred v razvitih kapitalističnih deželah. Delavski razred postane »hegemon« še pred osvojitvijo oblasti; v tem je ravno bistvo Gramscijevega koncepta hegemonije, poudarja Žun (2014, 334). V. Da bi postal »hegemon«, mora delavski razred razviti »sistem zavezništev«. Gramsci, ta – po besedah Togliattija – »prvi leninist Italije«, je v primerjavi z Leninom »sistem zavezništev«, ki naj se ustvari pred osvojitvijo oblasti, širše in globlje pojmoval. Gramsci je vključeval med zaveznike delavskega razreda ne le »polproletarske elemente prebivalstva«, marveč vse družbene sile, ka- terih objektivni interes je v tem, da se »transformira« kapitalistična družba. Vodilna vloga delavskega razreda je Leninu pomenila vlogo »avantgarde« v »revolucionarni strategiji« delavskega razreda kot voditelja drugih družbe- nih skupin v njihovem neposrednem boju proti staremu političnemu režimu. Gramsci pa hegemonije ni pojmoval le kot politično, marveč in celo v prvi vr- sti kot ideološko in moralno vodstvo. Tudi Lenin je opozarjal na velik pomen Delavska_gibanja_FINAL.indd 259 9.10.2018 14:11:00 260 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ideološkega dejavnika, ki pa ga je vrednotil predvsem v funkciji neposredne preobrazbe stvarnosti. Gramscijev koncept hegemonije pa pomeni intelek- tualno in moralno reformo, kar je razmeroma dolgotrajen razvojni proces, v katerem se zaradi čedalje večjega vpliva politične stranke delavskega razreda in njegovih »organskih« intelektualcev postopno spreminja struktura civilne družbe, ki že pred prevzemom oblasti temelji na privolitvi večine vodilni vlogi delavskega razreda. Gramscijeva široko in globoko pojmovana hegemonija je – po začetem pro- cesu destalinizacije mednarodnega delavskega gibanja sredi petdesetih let preteklega stoletja (ki ga je sprožil uspešen upor KPJ proti Stalinovi nadvladi v času informbiroja) – postala teoretični temelj italijanskega socialističnega gibanja. V boju za socializem je hegemonija delavskega razreda osnova »nove demokracije«, ki se zoperstavlja »konservativni demokraciji« Prva predsta- vlja »demokratično ureditev, ki temelji na zavezništvu delavskega razreda s srednjimi sloji: kmeti, obrtniki, svobodnimi poklici, intelektualci itd. in celo z enim delom nemonopolistične buržoazije«; druga pa temelji »na zavezni- štvu buržoazije s srednjimi sloji in delavsko aristokracijo« (Scoccimarro, v Žun, 2014, 336). »Sistem zavezništev« v »novi demokraciji« ob vodilni vlogi delavskega razreda daje sodobni državi specifično vsebino; izražajo se mne- nja, da takšna država ni niti diktatura buržoazije niti diktatura proletariata; trdi se, da je »možna preobrazba družbe v socialističnem smislu, ne da bi delavski razred v izključnem obsegu osvojil politično oblast, s tem da je ude- ležen v državni oblasti obenem z drugimi družbenimi silami« (Gerratana, v Žun, ibid.). Misel o državi, ki ni niti diktatura buržoazije niti diktatura proletariata, je v bistvu identična z Gramscijevim konceptom hegemonije pred prevzemom oblasti, v kateri je potencialno vsebovana diktatura proletariata. V spreme- njenih pogojih sodobne družbe izraža ta misel že omenjeno postavko mar- ksistične teorije o državi, da namreč vsaka država kot razredna diktatura predpostavlja poleg oblasti enega razreda še »sistem zavezništev«, kar je v skladu z naukom o protislovni naravi vsake državne organizacije. »Sistem zavezništev«, ki sprva delavskemu razredu preprečuje, da bi v izključnem ob- segu osvojil politično oblast, se zaradi »intelektualnega in moralnega vodstva« vrašča v novo civilno družbo, ki se je v tem procesu oblikovala in se z njo identificira. Osvojitev oblasti, to je diktatura proletariata, ki bo še uperjena proti manjšini, to je socialnim skupinam izven »sistema zavezništev«, pomeni sintezo politične in civilne družbe v socializmu kot pot v »urejeno družbo«, zaključuje Žun (ibid., 337). Delavska_gibanja_FINAL.indd 260 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 261 Diferenciacija v KPJ pod vplivom »21 pogojev« za sprejem v Kominterno Člane partije, ki principialno odklanjajo pogoje in teze ki jih je postavila Komunistična internacionala, je treba iz partije izključiti (21. pogoj). Obdobje druge polovice leta 1920 je bilo zaznamovano – skladno z že omenje- nim 19. pogojem za sprejem v KI – z razcepom, katerega potek nam je bolj po- znan v tistih velikih zahodnoevropskih socialističnih in socialnodemokratskih strankah, zaradi katerih so bili pravzaprav ti »pogoji« sprejeti. Toda nič manjše niso bile posledice te dirigirane diferenciacije –, ki je bila pogojena z zahtevano opredelitvijo odnosa posameznih socialističnih in delavskih strank ter skupin do »ruskega oktobra«, diktature proletariata in III. internacionale – za številčno šibkejše komunistične partije, od katerih se je zdaj pričakovala ter obenem zah- tevala dokončna idejna homogenizacija. Idejni spori, ki so izbruhnili v letu 1920 znotraj KP Jugoslavije, so tipični primer odpora proti diktatu Kominterne. Programska razhajanja med centrom in levico znotraj KPJ (1920) Notranja nesoglasja so bila v jugoslovanskem komunističnem gibanju prisotna že od njegove ustanovitve dalje, in to kot posledica idejne heterogenosti struj, ki so se združile –skladno s formiranjem nove države, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 1. decembra 1918 (Petranović in Zečević, 1988, 139) – ter ustanovile Socialistično delavsko stranko Jugoslavije /komunistov/ v Beogradu, aprila 1919.256 Po sprejetem statutu je bila SDSJ/k/ organizirana kot enotna in ne kot zveza partij. Kongres je v temeljnem programskem dokumentu »Platforma združitve« (vključeval je splošni del programa Srbske socialnodemokratske stranke, prevzet iz erfurtskega programa SPD /1891/) ocenil, da je kapitalizem prešel v zadnjo fazo, da razredni boj proletariata in buržoazije vodi v »velike socialne revolucije« in da nastajajo možnosti za skorajšnjo vzpostavitev »komu- nističnega gospodarstva«. »Platforma« je poudarjala, da je mogoče kapitalizem zrušiti in vzpostaviti komunistično družbo le z osvojitvijo politične oblasti s strani proletariata; ker pa »II. internacionala ni dorasla takšnemu položaju, se nova stranka pridružuje III. – Komunistični internacionali«.257 256 Na ustanovnem kongresu SDSJ/k/ (Dimitrijević /ur./, 1990) je sodelovalo 432 delegatov, ki so zastopali okrog 130 tisoč organiziranih pripadnikov razrednega delavskega gibanja iz vseh krajev države, razen Slovenije. Za sekretarja nove stranke sta bila izvoljena Filip Filipović in Živko Topalović, za organizacijskega sekretarja pa Vladimir Ćopić. 257 KPJ je bila neprekinjeno njena članica – od ustanovitve (aprila 1919) do razpustitve KI (maja 1943). Delavska_gibanja_FINAL.indd 261 9.10.2018 14:11:00 262 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Strateška usmeritev stranke v revolucionarni razredni boj in priključitev k III. internacionali je bila bolj posledica borbenega razpoloženja delavskega razre- da v novi državi in revolucionarnih pretresov po vsej Evropi kot pa rezultat poznavanja revolucionarne teorije in njene uporabe v jugoslovanskih razme- rah. Programske rešitve nacionalnega, kmečkega in agrarnega vprašanja, spre- jete v kongresnih dokumentih (Morača in Stojanović /ur./, 1986, 64–68), niso ustrezale objektivnim družbenoekonomskim in političnim razmeram v državi, temveč so bile prej rezultat sinteze socialnodemokratske idejne dediščine in iz- kušenj oktobrske revolucije oziroma bolj posledica kompromisa reformističnih in revolucionarnih idejnih struj znotraj nove stranke, ki pa se ni dolgo obdržal. Navidezna enotnost se je sčasoma sprevrgla v odkrit idejni razkol med cen- trom in levico. Prvi258 – idejno so se zgledovali po teoretičnih reformah dela- vskega gibanja Avstrije, Nemčije in Francije – so poudarjali, da je Kraljevina SHS industrijsko nerazvita država z maloštevilnim delavskim razredom ter da bo šele postopni kapitalistični družbeni razvoj ustvaril možnosti za pro- letarsko revolucijo v prihodnosti, njen uspeh pa bo poleg tega odvisen tudi od revolucionarnih procesov in proletarskih revolucij v razvitih kapitalističnih državah Evrope; zavzemali so se za pomiritev razrednega boja ter nasproto- vali tesni povezanosti političnega in sindikalnega gibanja delavskega razreda. Drugi (levičarji)259 pa so dokazovali, da možnosti za revolucijo v državi že ob- stajajo, zato je tudi potrebna (idejnopolitična in organizacijsko) enotna prole- tarska partija ter najtesnejša povezanost političnega in sindikalnega gibanja.260 V senci tega spora, ki je potekal na straneh partijskega tiska (Vesović, 1980), so tekle priprave za drugi jugoslovanski partijski kongres. Na poglabljanje idej- nih razlik v partiji so nedvomno vplivala tudi idejna razhajanja v svetovnem delavskem gibanju, zlasti med centristično in komunistično strujo. Val pro- letarskih revolucij v Evropi je bil ustavljen, kar je služilo socialnodemokrat- ski in centristični struji kot dokaz za njeno staro tezo o tem, da oborožena revolucija ni mogoča. Po drugi strani pa je KI spodbujala proces idejnega in 258 Glavni ideolog »centrumašev« je bil Živko Topalović, njegovi somišljeniki pa Milorad Belić in Luka Pavićević v Srbiji, Mijo Radošević, Vladimir Bornemisa, Gejza Brudnjak in Josip Ovčariček v Hrvaški ter Sreten in Jovo Jakšić v Bosni in Hercegovini. 259 Glavni zagovorniki revolucionarne usmeritve so bili: Živko Jovanović, Filip Filipović, Sima Marković, Djuro Cvijić, Rajko Jovanović, Moša Pijade. 260 Hkrati s partijskim združitvenim kongresom v Beogradu (aprila 1919) je potekal tudi »Kongres sindikalne združitve«. Izrekel se je za enotnost sindikalnega delavskega gibanja na načelih brezkompromisnega razrednega boja in vzajemne povezanosti partije in sindikata. Sindikalni kongres je sprejel sklepe partijskega kongresa o organizacijskem povezovanju partijskih in sindikalnih organov, njen centralni organ CDSSJ pa je bil med ustanovitelji Profinterne (Rdeče sindikalne internacionale) v Moskvi julija 1921 (Milenković, 1983). Delavska_gibanja_FINAL.indd 262 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 263 organizacijskega utrjevanja svojih članic na podlagi demokratičnega centra- lizma, kot je bil uveljavljen v ruski boljševiški partiji. V tem duhu – z zahtevo po ostri idejni in organizacijski razmejitvi z drugimi idejnimi tokovi – sta bila pripravljena tudi osnutka programa in statuta KI za njen drugi kongres.261 V ozračju razčiščevanja odnosov med levico in centrom, ki sta se v formalno enotni partiji ločevali po razlikah in stališčih do strategije in taktike razre- dnega boja, je potekal 2. kongres jugoslovanskih komunistov (junija 1920 v Vukovarju).262 Kongres, na njem je imela levica premoč nad centrumaši, je sprejel predložene osnutke partijskega programa, statuta in resolucije o po- litičnih razmerah in nalogah partije –, ki jih je pripravila levica na izhodi- ščih KI, sprejetih na njenem ustanovnem kongresu – ter stranko preimenoval v Komunistično partijo Jugoslavije /KPJ/ (Vujošević in Kovačev /ur./, 1983). Program je izhajal iz ocene, da sta nastopili imperialistična faza v razvoju kapitalizma in obdobje proletarskih revolucij; zato se bo KPJ – kot članica KI, bojevala za zrušitev buržoazne ureditve in za vzpostavitev diktature pro- letariata ter za ustanovitev sovjetske republike Jugoslavije, ki se bo vključila v predvideno sovjetsko federacijo balkansko-podonavskih republik. V skladu s takšno programsko usmeritvijo so bile v »resoluciji« poudarjene naslednje temeljne partijske naloge: propagiranje revolucije, oblikovanje bloka revolu- cionarnega proletariata v državi in enotne proletarske fronte balkansko-po- donavskih držav, obramba Sovjetske Rusije ter populariziranje novih oblik proletarske družbene in državne ureditve. Kongres pa ni sprejel opozorila KI o večnacionalni naravi jugoslovanske države ter zahteve, da bi moralo imeti nacionalno vprašanje v politiki KPJ večjo vlogo, in je še naprej vztrajal na »resoluciji o nacionalnem vprašanju«, sprejeti na ustanovnem kongresu. Novi statut je predvideval popolno centralizacijo partije in poostril merila za spre- jem novih članov: člani partije so lahko postali samo mezdni delavci, včlanjeni v združene sindikate. Programu levice so ugovarjali centrumaši s »Politično deklaracijo« (predlagatelj Dragiša Lapčević), s katero so izrazili nestrinjanje z 261 Po Statutu (KI-II/1981, 421–424).je bila KI definirana kot mednarodni center komunističnega gibanja, kot »enotna svetovna komunistična partija«, ki deluje na principih strogega centralizma; kongres je njen najvišji organ in predstavlja vse njene sekcije in organizacije. Kongres se sklicuje najmanj enkrat v dveh letih in odloča o programskih, taktičnih in organizacijskih vpra- šanjih; sprejema program in statut KI, voli svoj Izvršni komite (IK KI) in IKK (Internacionalno kontrolno komisijo). Posebej je bila poudarjena vloga IK KI, ki je predstavljal vodilni organ KI v obdobju med dvema kongresoma, ter njegova pravica, da »daje vsem sekcijam KI direktive in kontrolira njihovo dejavnost«. CK posameznih partij so za svoje delo odgovarjali kongresom svojih partij ter IK KI, ki je imel pravico, da razveljavi ali menja odločitve kongresov partij – sekcij in njihovih CK, pa tudi pravico, da izključi sekcije, skupine in posameznike iz KI. 262 Na kongresu je sodelovalo 347 delegatov iz vseh krajev države; zastopali so nad 800 organizacij s prek 65.000 člani, medtem ko so imeli združeni sindikati nad 208.000 članov. Delavska_gibanja_FINAL.indd 263 9.10.2018 14:11:00 264 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih oceno položaja in sprejetimi nalogami partije – »osrednja naloga partije naj bo delo na socialnih reformah« – ter zahtevali, naj bi sprejem ('revolucionarnega') programa odložili do naslednjega kongresa. Neuspešno so nastopili tudi proti centralizirani organizaciji KPJ in njenemu organizacijskemu povezovanju s sindikati, nakar so zapustili kongres,263 ki je odprl pot boljševiški ideologiji v jugoslovansko socialistično gibanje. Za nesoglasja oziroma struje znotraj KPJ je 'slišal' tudi komunistični center. Na 2. kongresu KI je Zinovjev v svojem referatu »o pogojih za sprejem v KI« (29. julija) očital KPJ, da ima v svojih vrstah reformiste, ki jih je potrebno odstraniti; trdil je, da je KPJ »okužena z oportunizmom« in da nima moči in sposobnosti, da bi sama pozdravila to bolezen, zato ji je pri tem treba po- magati (KI-II/1981, 138). Takšna (subjektivna) ocena je povzročila polemi- ko med Ilijo Milkićem, delegatom jugoslovanske partije in članom IK KI ter Zinovjevim, predsednik IK KI. Razprava (ibid., 157) je tekla o tem, ali je KPJ zmožna sama reševati svoje probleme ali pa je to delo koga drugega, od zunaj. Milkić je že tedaj zelo ostro zastavil vprašanje: kdo ima pravico takšne stvari presojati v svojem okolju in kdo mora sprejemati ustrezne ukrepe: Ruska partija ali mi sami? /.../ Mar v vaši partiji nimate desnega kri- la? Ali ga je treba odsekati? Oprostite. Predvsem, ali ste prepričani, da je to krilo treba ravno odsekati, ali bi ga ne bilo morda bolje zdra- viti? Če ste prepričani, da ga je treba odsekati, kdo bo potem opravil operacijo? Vi ali revolucionarni proletariat Jugoslavije? Milkić je navedel tudi nekaj primerov uspešnega obračuna z oportunisti. Med drugimi argumenti je v obrambo svoje partije omenil tudi zapletenost razmer, v katerih se partija razvija, med drugim tudi zato, ker je bilo treba enotno KPJ ustvariti iz šestih posebnih socialističnih strank. Zavrnil je takšno obsodbo svoje partije in na koncu dejal: »Zdaj vidite, zakaj nastopam in zakaj bom protestiral tudi v prihodnje«. Milkić je že tedaj zastavil načelno in pomembno vprašanje – kako in s katerimi metodami je treba reševati spore v svetovnem komunističnem gibanju in v odnosih med delavskimi in komunističnimi par- tijami, vprašanje, ki je izbruhnilo v mednarodnem komunističnem gibanju leta 1948, v sporu med Jugoslavijo in informbirojem. Zinovjev je sprejel Milkićeve pripombe in argumente. Milkiću je poslal pismo in se mu opravičil za svoje napačne trditve o KPJ. Milkić pa ni bil zadovoljen 263 Posledica odhoda centrumašev je bila izvolitev izključno levičarskega partijskega vodstva (Pa-vle Pavlović, Jakov Lastrić, Sima Marković, Filip Filipović, Vladimir Ćopić). Delavska_gibanja_FINAL.indd 264 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 265 z »zasebnim« opravičilom. Ker je Zinojev »slabo mnenje o naši partiji izrekel javno in pred najvišjim forumom naše internacionale«, bi bilo zdaj prav, da bi javno sporočil tudi svoj popravek. Njegovo prejšnjo sodbo »bodo slišale in prebrale desetine in desetine milijonov delavcev in kmetov vsega sveta, v prvi vrsti bo zvedel za to ves delavski razred Jugoslavije in Balkana«. Za pravilno mnenje pa bo vedel le sam, in to iz pisma, ki mu ga je Zinovjev poslal osebno. Zato je Milkić menil, »da je tovariš Zinovjev dolžan svoje boljše mnenje prav tako povedati javno, da bi zanj zvedele ljudske množice, kot je to storil tedaj, ko je izrekel strogo sodbo o naši partiji«. »Opozicijski manifest« in posledična izključitev opozicije iz KPJ Razkol med reformističnim centrom in revolucionarno levico v KPJ se je še poglobil po 2. kongresu KI (julija/avgusta 1920), na katerem so sprejeli nov statut in »21 pogojev« za sprejem delavskih partij v mednarodno komunistič- no asociacijo, utemeljenih na načelih demokratičnega centralizma, ter razčle- nili strategijo boja za razširitev proletarske revolucije s perspektivo ustanovitve svetovne federacije sovjetskih socialističnih republik. V 9. členu statuta pa je kongres KI natančneje opredelil pravico IK KI, da daje direktive, da nadzoruje delo svojih sekcij, sprejema in razveljavlja sklepe kongresov nacionalnih partij – sekcij KI in njihovih vodstev (KI-II/1981, 423–424). Tako opredeljena vloga KI je še bolj podžgala odpor v vrstah centrumašev proti idejam ruskega »ok- tobra« ter stališčem in politiki Kominterne. Znani socialist B. Adžija je menil, da je Kominterna prepletena z izrazitim boljševiškim karakterjem ter da je zato njen program praktično nesprejemljiv v specifičnih pogojih drugih dežel (1920, 29–31). Centrumaši iz Srbije ter Bosne in Hercegovine so zahtevali od centralnega partijskega sveta, naj objavi sklepe 2. kongresa KI, zlasti še »21 pogojev« in o njih začne partijsko razpravo.264 Ker niso bili uslišani, so 25. septembra 1920 objavili svoj »opozicijski mani- fest« z naslovom Naša sporna pitanja – Manifest opozicije Komunističke partije Jugoslavije,265 v katerem so spodbijali sklepe vukovarskega kongresa KPJ in 264 Centrumaši se niso strinjali s stališčem partijskega vodstva, da odloži objavo programskih dokumentov 2. kongresa KI zaradi taktičnih razlogov – volitev v jugoslovansko ustavodajno skupščino, predvidenih za 28. november 1920. 265 Brošura vsebuje tri poglavja: (1.) O radu u Partiji – Pismo opozicije Izvršnom odboru KPJ; (2.) O internacionali: Stanje u Internacionali, Medjunarodna politika boljševika; (3.) Organizacija III. internacionale – uslovi za pripadnost III. internacionali /21 uslov/, Za slobodnu internacionalo. »Opozicijski manifest« je podpisalo 53 najbolj znanih centrumašev iz Beograda; z njegovo vsebino se je naknadno strinjalo tudi 62 centrumašev iz Bosne. Snovalec tega dokumenta je bil Živko Topalović. Delavska_gibanja_FINAL.indd 265 9.10.2018 14:11:00 266 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih napadali partijsko vodstvo, obtožili Kominterno za razkol v delavskem gibanju ter zanikali marksistični značaj boljševizma; oktobrsko revolucijo so ocenili kot nerazumno dejanje, medtem ko so usodo svetovne revolucije povezovali z revolucionarnimi prevrati v razvitih kapitalističnih državah. Nadalje so oceni- li, da so boljševiki v Rusiji storili nasilje nad zgodovino, ker tam ne obstajajo ekonomski in socialni pogoji za uvedbo komunizma. Njihov predčasni skok in prevrat determinirata celotno internacionalno in zunanjo politiko boljševikov in ruske vlade. »Manifest« poudarja, da boljševiki želijo vsiliti svojo dominaci- jo nad III. internacionalo in jo pretvoriti v instrument za uveljavljanje zunanje politike Sovjetske Rusije: Boljševiki iščejo v tujih partijah samo svoje slepe agente; nastopajo zelo grobo proti ljudem in skupinam, ki imajo lastno in samostojno mnenje. Oni zlorabljajo veliko avtoriteto proletarske revolucije in ve- likih materialnih sredstev svoje države – v cilju razbijanja svetovnega delavskega gibanja. Oni so zaradi družbene nemoči v lastni deželi brezpogojno napoteni v čim hitrejše iskanje oboroženih prevratov v drugih deželah, da bi lahko naredili svojo revolucijo za univerzalno (ibid., 25–26). Manifest v nadaljevanju ostro kritizira »Pogoje za sprejem v KI« in jih ocenjuje kot diktat ruskih boljševikov, ki bodo izzvali obči razcep v mednarodnem de- lavskem gibanju, saj »uvajajo strogo vojaško centralizacijo in diktaturo vodite- ljev, ukinjajo notranjo partijsko demokracijo in pretvarjajo partije v ozke sekte«. Zavrgli so tudi ocene KI o nujnosti državljanske vojne in revolucije ter ocenili, da bi podrejanje ruskim interesom imelo nepredvidljive posledice za delavsko gibanje v Jugoslaviji. Končni zaključek partijske opozicije je bil sledeč: Sklepi o organiziranju III. internacionale, sprejeti v Moskvi, služijo enemu samemu cilju, da se »zlepa ali zgrda« vsilijo ruske politične metode drugim partijam. Mi ne pristajamo na politiko nasilnega in začasnega izzivanja revolucije, na politiko škodljivega in začasnega uzurpiranja oblasti /.../ zato ker smo prepričani – da bi takšna po- litika uničila ne samo našo partijo, temveč tudi celotni delavski ra- zred – smo proti takšnemu načinu organiziranja III. internacionale (ibid., 41). Opozicija, ki je nasprotovala revolucionarnim akcijam in nenehnim stavkam ter prisegala na parlamentarne oblike boja, je bila prepričana, da je v Kraljevini SHS potrebno množice – s prosvetnimi akcijami, socialnimi reformami in Delavska_gibanja_FINAL.indd 266 9.10.2018 14:11:00 Tretji del 267 sodelovanjem v parlamentarnem življenju – šele pripraviti na revolucijo; obe- nem je zahtevala izredni sklic kongresa KPJ, na katerem naj bi proučili sklepe 2. kongresa KI. Medtem je centrumaški voditelj Dragiša Lapčević izstopil iz partije in konec novembra 1920 so centrumaši objavili novo antikomunistič- no brošuro Prilozi za naša sporna pitanja, ki – v primerjavi s prvo – izpriču-je centrumaške nazore v širšem, evropskem kontekstu kritike III. internaci- onale. Opozicija je v brošuro vključila tudi nekatere članke znanih kritikov boljševizma (Fr. Adlerja, O. Rühleja idr.) ter opozorila na kritike KI, ki so se pojavljale znotraj same III. internacionale. Partijskemu članstvu so bili tako prvič prezentirani nekateri kritično intonirani članki, tudi tisti iz sovjetskega tiska, ki so govorili o pretirani centralizaciji in birokratizaciji boljševiške par- tije (Zinovjeva, Preobraženskega) ter ruskega centralizma (kritika ukrajinskih komunistov). Na centrumaško opozicijsko aktivnost je vodstvo partije 10. de- cembra 1920 odgovorilo (na priporočilo predstavnikov KI) z izključitvijo 53 podpisnikov »Manifesta opozicije« iz KPJ, 62 članov, ki so se solidarizirali s podpisniki, pa partijsko kaznovalo. *** Februarja 1921 so se predstavniki beograjskih, sarajevskih in zagrebških cen- trumašev – kot predstavniki JSDS, udeležili ustanovne konference Druge in pol internacionale na Dunaju ter sprejeli njene programske dokumente; obe- nem so prevzeli obvezo, da bodo delovali za združevanje delavskega razreda v Jugoslaviji na platformi nove internacionale. V tem smislu je konec marca 1921 potekala v Beogradu socialistična konferenca, na kateri so se združili centrumaši iz Srbije, Bosne in nekaterih nemških socialističnih organiza- cij iz Banata ter ustanovili Socialistično delavsko stranko Jugoslavije /SRPJ/. Nova stranka je izjavila, da se bo borila tako proti komunistom kot tudi proti socialnim patriotom ter za združitev celotnega jugoslovanskega dela- vskega razreda na temelju razrednih interesov proletariata. To se je zgodilo na skupni konferenci predstavnikov glavnih odborov Jugoslovanske social- nodemokratske stranke /JSDS/, Socialistične delavske stranke Jugoslavije /SDSJ/ in SRPJ 18. decembra 1921 v Beogradu z ustanovitvijo Socialistične stranke Jugoslavije /SPJ/ (Milenković, 1974), kar je pomenilo združitev vseh socialnoreformističnih grupacij v Jugoslaviji. S tem je bila zaključena prva faza idejne diferenciacije in politične polarizacije v jugoslovanskem dela- vskem gibanju, diferenciacija, ki je bila izzvana z »21 pogoji« za sprejem v Komunistično internacionalo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 267 9.10.2018 14:11:01 268 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Rudolf Golouh na križiščih socialističnih idej in gibanj Golouh (Golauch), Anton Rudolf (1887–1982) – anarhist, socialni demokrat, delavski voditelj in organizator sindikalnega gibanja, ude- leženec mirovne konference v Parizu (1919), med ustanovitelji slo- venske komunistične stranke (1920), vodilni slovenski socialistični politik med dvema vojnama, poslanec v ustavodajni skupščini Kra- ljevine SHS (1920–1921), podžupan občine Maribor (1933–1935), banski svetnik (1930–1935), sodelavec OF v Ljubljani (1941–1944), interniranec v koncentracijskem taborišču Dachau (1944–1945), iz- vrsten govornik, eden prvih slovenskih novinarjev, pesnik in drama- tik, prevajalec, zgodovinar in še bi lahko naštevali – se je rodil 23. oktobra pred 130 leti v Kopru, šolal pa v Trstu. I. V ospredju našega zanimanja so Golouhovi socialni/socialistični idejni po- gledi na družbene razmere in dinamični družbeni čas prve polovice prej- šnjega stoletja, kot ga je sam doživljal pa tudi aktivno soustvarjal: sprva kot anarhist v Trstu, nato kot socialni demokrat, komunist in nazadnje socialist. Naj predtem spomnimo na tiste dogodke in procese, ki so kardinalno zazna- movali obdobje prve polovice 20. stoletja: dve svetovni vojni (1914–1918, 1939–1945) in z njima neposredno povezane 'krivične' mirovne pogodbe za slovenski živelj; tri ruske revolucije (1905–1907 ter februarska in oktobrska v letu 1917), ki so vsaka po svoje vplivale na razcep dotlej enotnega sociali- stičnega delavskega gibanja na socialnodemokratsko in komunistično krilo (tako v nacionalnem kot v mednarodnem okviru); pojav treh totalitarnih režimov (fašizma, nacizma, stalinizma); izbruh in posledice dotlej največje svetovne gospodarske krize oziroma velike depresije (1929–1934); razmah medvojnega demokratičnega (boj za splošno, enako in tajno volilno pravi- co) ter sindikalnega gibanja, ki ne zahteva zgolj 8-urnega delovnega časa in realnih mezd, pač pa tudi uzakonitev socialnega zavarovanja (kot teme- lja socialne države), po zgledu nemške weimarske ustave (1919);266 nadalje 266 Nove ustave so odražale različne politične cilje svojih ustvarjalcev. Na eni strani so bile izraz klasičnega liberalizma devetnajstega stoletja, na drugi so skušale izpolniti zahteve javnosti po »resnični socialni demokraciji«, ki jih je okrepil vpliv prve svetovne vojne. Takšen socialnodemokratski program je bil jasen odgovor na dogodke v Rusiji in odražal je željo, da bi odvrnili množice od boljševizma in jih pritegnili k parlamentarizmu. »Ali Wilson ali Lenin,« je zapisal Hugo Preuss (1860–1925), ki je sestavil osnutek weimarske ustave in v njej videl branik pred boljševizacijo Nemčije. Tako so nove ustave skušale združiti staromodni parlamentarizem s Delavska_gibanja_FINAL.indd 268 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 269 španska državljanska vojna (1936–1939) in z njo povezana solidarnostna pomoč mednarodnih brigad, razmah ljudskofrontnega in narodnoosvobo- dilnega gibanja in tako naprej. Vsa ta bogata bera dogodkov mednarodnih razsežnosti je brez dvoma v večji ali manjši meri odmevala pa tudi vplivala na družbene procese v novonastali Kraljevini SHS in kasnejši Kraljevini Jugoslaviji. Seveda pa ne gre prezreti nekaterih posebnosti, ki so kardinalno zaznamovale in determinirale tudi naš (slovenski) družbeni prostor in čas. Na prvem mestu velja omeniti po- skus oblikovanja lastne (slovenske) državnosti ob koncu prve svetovne vojne, ki – kot vemo – zaradi spleta nam neugodnih mednarodnih razmer ni dal tako želenega rezultata (šlo je pač za ozemlje, ki je do konca vojne spadalo v okvir poražene avstro-ogrske monarhije). Nič manj 'krivi' niso bili tedanji najodgovornejši slovenski (in hrvaški) neodločni politiki; namesto, da bi na razgovorih v Beogradu vztrajali na (kon)federativni ureditvi nove skupne države, kakor jo je predvidela ženevska deklaracija, podpisana 9. novembra 1918 (Prunk, 1992, 205–207), v katero sta se združila dva različna svetova – vzhodna in zahodna civilizacija – so proti volji svojega ljudstva (naj spo- mnimo na zbiranje podpisov za podporo Majniški deklaraciji)267 privolili na centralizirano monarhijo z omejenim parlamentarizmom: »Naša avstro-ma- džarska stvarnost se je pijano zakotalila pod prestol Karađorđevićev kakor prazna steklenica piva v smeti,« je ta usodni razplet sarkastično pokomen- tiral Miroslav Krleža (v Pirjevec, 1995, 11). Nič manjše razočaranje niso pomenile nove državne meje. Za Slovence, ki so izstopili iz kulturnega in civilizacijskega kroga srednje Evrope ter se pridružili tujemu levantinskemu svetu v upanju, da bodo z njegovo pomočjo ohranili svojo etnično celovitost, sta pomenila rapalska pogodba in koroški plebiscit (1920) bolečo rano in veliko razočaranje. Potem ko so stoletja živeli pod isto oblastjo v habsburški monarhiji (čeprav razdeljeni na njene različne dežele), so se naenkrat znašli razkosani na štiri med seboj sovražne države, s tretjino naroda, podrejenega tujcem. V tem kontekstu lahko samo pritrdimo ugotovitvi J. Pirjevca: »/.../ kako zelo se je naš bivanjski prostor zožil zaradi novih meja, ki jih je prinesel propad habsburške monarhije« (1994, vii). sodobnimi pritiski moderne množične družbe, ki je nastajala iz razdejanja vojne. Kot zmes v prihodnost usmerjenega optimizma in novega strahu so zrcalile protislovne povojne razmere zagovornikov demokracije – evropskega meščanstva (Mazower, 2002, 21). 267 Na veliki narodni manifestaciji v Ljubljani 24. marca 1918 so dr. Antonu Korošcu, predsedniku Jugoslovanskega kluba v dunajskem državnem zboru, izročili podpise 200.000 slovenskih žena in deklet v podporo deklaraciji. Deklaracijsko gibanje, ki je zajelo široke ljudske množice v zadnjem letu vojne, je bilo izraz radikalizacije narodnega gibanja, zlasti Slovencev pa tudi drugih južnih Slovanov Avstro-Ogrske, za samostojno državnost (Pleterski, 1971, 173; Prunk, 1992, 189). Delavska_gibanja_FINAL.indd 269 9.10.2018 14:11:01 270 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Nič bolj uspešna ni bila novonastala država pri reševanju zapletene notranje (socialne in nacionalne) problematike; še več, Kraljevina je padla v obdobje tako imenovane velike politične nestabilnosti (1921–1928), v katerem je »skupščina postala cirkus, vlada komedija, država pa norišnica«, kot je bistroumno in sliko- vito komentiral takratno politično sceno srbski politik in univerzitetni profesor Dragoljub Jovanović (v Pirjevec, 1995, 45). Njegove besede potrjujejo statistični podatki: v omenjenem obdobju se je zvrstilo 25 vlad s povprečno življenjsko dobo štirih mesecev. Podobno so jugoslovanske notranje razmere ocenjevali v tujini, na primer ameriški poslanik John Prince: »Konec koncev, slabe izkušnje, ki jih je doživela vsaka diplomatska misija v Beogradu v obdobju tako imenovanih naro- dnih vlad, nas prepričujejo, da ti ljudje še zdaleč niso zreli za demokracijo« (ibid., 58). Pot k državnemu udaru je bila odprta; ne gre pa spregledati, da je bil dejanski cilj puča kralja Aleksandra (6. januarja 1929) srbizacija vse države, zama- skirana pod plaščem politike tako imenovanega integralnega jugoslovanstva ( en kralj, ena država, en narod, en jezik). Sredi tridesetih let (po nasilni Aleksandrovi smrti, 9. oktobra 1934) je bilo v državi sicer zaznati postopno liberalizacijo političnega življenja, ki pa – kot je znano – ni več mogla ohraniti Kraljevine, o čemer priča ne nazadnje tudi razsulo jugoslovanskih oblastnih struktur v aprilski vojni 1941.268 Tak je bil torej družbeni (politični, ekonomski, socialni, kulturni) okvir, ki je determiniral vlogo Rudolfa Golouha, tako »igralca« kot »gledalca«, v slovenskem (in jugoslovanskem) družbenem prostoru takratnega časa. II. Listanje po Golouhovem bogatem življenjepisu269 nam pove, da je bila prav njegova mladostniška vedoželjnost, s katero ga je bogato obdarila mati narava, odločilna za oblikovanje njegovih smelih (revolucionarnih) političnih nazorov. Takole piše: Čeprav sem bil takrat še zelo mlad, sem mnogo bral. V tržaški Mestni knjižnici so se smejali, ker sem si izposojeval knjige kar po zaporednih številkah v knjižnem seznamu, ne glede na vsebino, od romanov do 268 »Razmajana, antikontinentalna jugoslovanska država, umetna versajska tvorba je propadla«, je aprila 1941 zapisal list Deutsche diplomatisch-politische Korrespondenz (v Pirjevec, 1995, 113). 269 Rodil se je očetu Lavrenciju Golouhu (Golauch v krstni knjigi: ŠAK, Ž Kps MKK, 24, 451), krčmarju in materi Mariji Golouh, rojeni Perencich, v Kopru/Capodistria, ki je takrat spadal, tako kot Trst/Triest(e), v Avstrijsko Primorje – kronsko deželo znotraj avstro-ogrske monarhije. Šolal se je v Trstu, kjer je zaključil dva razreda gimnazije, nato pa nadaljeval kot samouk ter se posvetil časnikarstvu in političnemu delu. Po prvi svetovni vojni, ko ga je politična pot vodila v Beograd, je tam kot privatist položil gimnazijsko maturo (1919). Delavska_gibanja_FINAL.indd 270 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 271 gledaliških iger, zgodovinskih, prirodoslovnih, geografskih in drugih razprav. /.../ Na mojo politično usmeritev v rani mladosti je vplival znani apel Petra Kropotkina270 na napredno mladino vsega kulturne- ga sveta. Ta znameniti sestavek,271 ki opozarja mladi rod na njegove dolžnosti do soljudi in razodeva hkrati avtorjevo globoko zaupanje v poslanstvo človeka, mi je nepričakovano odkril dotlej nepoznan svet misli in bojev. /.../ Sijajno pisane socialne razprave Kropotkina ( Osvojitev kruha, Besede upornika idr.) pa tudi Zolajev naturalizem so me v pravem času opozorili na socialno vprašanje. Kmalu sem bil ves v sociologiji in ekonomiji; pogumno sem se lotil celo Marxovega Ka- pitala in Engelsovih spisov (slednji mi je bil mnogo bližji in bolj ra- zumljiv). Ukvarjal sem se hkrati intenzivno s filozofskimi problemi. /.../ Začel sem kar s Platonom in z drugimi starogrškimi misleci in se z vztrajno potrpežljivostjo mimo starorimskih in renesančnih uče- njakov prebil do francoskih enciklopedistov in do filozofov minulega (19.) stoletja. In čudno: še najbolj jasen in urejen se mi je takrat zdel miselni svet Maxa Stirnerja. Njegovo bleščečo pisano razpravo Der Einzige und sein Eigentum 272 sem takrat imel za najbolj dognano in celovito filozofsko delo (Golouh, 1966, 7–8). Idejno srečanje s teoretiki anarhizma, predvsem pa dejstvo, da v Trstu ni bilo malo delavcev, ki so jim bile knjige Petra Kropotkina domače (zlasti mlajši ge- neraciji se je zdel boj za socialne reforme in postopno izboljšanje življenjskih pogojev širših slojev prepočasen, od tod radikalizem in zavračanje reformiz- ma), je Golouha pripeljalo na misel, da bi lahko tržaškemu delavstvu najbolj pomagal z izdajanjem anarhističnega glasila. V letih 1905–1909 je kot prvi viden slovenski anarhist273 ustanavljal in urejal v Trstu v italijanščini pisana glasila, ki so širila revolucionarne ideje Mihaila Bakunina in P. Kropotkina. »Štejem si v čast, da sem bil, komaj sem stopil v 18. leto (1905), urednik lista. /.../ Listu smo dali ime Germinal, po znanem romanu Émila Zolaja« (ibid., 270 Kropotkin P. Aleksejevič (1842–1921), ruski revolucionar in mislec, utemeljitelj anarhističnega komunizma, evolucijski pozitivist, pomemben geograf in raziskovalec Sibirije. Ob razlagi evolucije je poudaril predvsem vzajemno pomoč kot (evolucijski) faktor, ki je močnejši od boja za življenje. Vzajemno pomoč vidi v živi prirodi in v zgodovini človeštva. Leta 1920 je nastopil proti intervenciji zahodnih sil zoper boljševiško revolucijo. Gl. izbor Kropotkinovih spisov v: Rizman (ur.), 1986, I/264–356. 271 Gl. http://dwardmac.pitzer.edu/Anarchist_Archives/kropotkin/appealtoyoung.html (An Appeal to the Young). 272 Gl. slov. prevod v Rizman (ur.), 1986, I/29–69 /M. Stirner: Edini in njegova lastnina/. 273 Gl. Dictionnaire international des militants anarchistes: »Golouh, Rudolf«: http://www.militants-anarchistes.info/spip.php?article11551. Delavska_gibanja_FINAL.indd 271 9.10.2018 14:11:01 272 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih 10). Glasilo je redno izhajalo dobro leto, nakar ga je oblast prepovedala (1906). Golouh je nemudoma ustanovil novo glasilo Il Germe (Kal), ki mu je policija upihnila luč življenja po šestih mesecih izhajanja v letu 1907. Enaka usoda je doletela tudi naslednja dva lista: Il Pensiero (Misel) v letu 1908 in L'Aurora (Zarja) v letu 1909. Golouh se spominja, da so bili ljudje, ki so se zbirali okrog teh listov, »nenavadno požrtvovalni in polni zanosa« (gl. Ivašič, 2014). Med njimi je bilo največ delavcev in študentov obeh narodnosti – italijanske in slovenske. Bilo je tudi nekaj intelektualcev in žen- sk. Delavci so se zanimali predvsem za Fourierove »falanstere«, za Ownove »komune«, Morovo »Utopijo«, za Cabetovo »Potovanje v (obljubljeno deželo) Ikarijo« in podobno.274 Kako napeto so me po- slušali, ko sem jim, kot mladič, o tem predaval! /.../ Vsi smo živeli v nekem odmaknjenem idealnem svetu ter v stalnem pričakovanju revolucije. /.../ V svobodnem združenju ljudi različnega stanu in raz- lične kulture – organizacije med nami ni bilo, nekateri so jo celo odklanjali, češ da ovira osebno svobodo – smo se bavili predvsem z vprašanjem svobodnega socializma in njegove realizacije. Socialistič- no urejeno družbo smo si predstavljali kot svobodno asociacijo ljudi, povezanih v celoto le po nekih splošnoveljavnih etičnih načelih, kot svet, v katerem ne bo več meja, kjer bo imperializem nepoznan po- jem, kjer ne bo ne podrejenih ne nadrejenih, na kratko kot libertari- zem, kakor smo ga imenovali med sabo. Načelo države (pojmovane v starem smislu te besede) smo sploh odklanjali, tudi zato, ker si nismo mogli prav predstavljati države brez teženj, katerim stojijo nasproti težnje druge države, kar je moralo po našem mnenju nujno voditi do stalnega medsebojnega trenja med njimi. Sodili smo, da bo tudi v socialističnem svetu večja država skušala nujno pritegniti manjšo v svojo interesno sfero. Nekaj smisla je bilo v tem miselnem redu, prezrli pa smo, da bi se lahko isto zgodilo tudi v družbi, organizirani na osnovi svobodnih asociacij, v kateri bi lahko večja asociacija po isti logiki skušala podjarmiti manjšo in šibkejšo (Golouh, 1966, 12, 15). Tedanja tržaška policijska oblast je očitno sklenila narediti konec anarhistič- ni propagandi, ki se je širila po anarhističnih glasilih (Kermavner, 1968a), saj je Golouha – potem ko je napovedal izhajanje novega lista z imenom La Tempesta (Vihar) – najprej zaprla, nato pa izgnala »z vsega deželnega teritorija cesarsko-kraljevega svobodnega mesta Trst«, čeprav v avstrijski zakonodaji 274 Gl. slov. prevode navedenih besedil v Brglez [Pagon] (ur.), 1979. Delavska_gibanja_FINAL.indd 272 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 273 za tak ukrep ni bilo zakonite podlage. Golouh se je kot politični emigrant zatekel v severno Italijo, kjer je sodeloval s teoretično-agitatorskimi članki (pod psevdonimi: Emorales, Fortunio, Gh, Rude G.) v milanskih revijah La Demolizione (Rušenje/Uničenje) in Il Grido della folla (Krik množic). V izgnanstvu se je Golouh izobrazil in politično oblikoval kot socialist. Leta 1909 je stopil v Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko /JSDS/. Na intervencijo socialističnega poslanca Giovannija Olive, zelo priljubljenega in simpatičnega organizatorja tržaškega delavstva, ki je zagrozil z interpelacijo v dunajskem parlamentu, je oblast po dobrih dveh letih vendarle rešila Golouhovo pritožbo in razveljavila svoj nezakoniti izgonski odlok. Potem ko se je l. 1910 vrnil v Trst, se je posvetil predvsem slovenski publicistiki. Nikdar nisem pozabil, da sem Slovenec, čeprav sem hodil v itali- janske šole, ker slovenskih takrat v Trstu še ni bilo. Zanimal sem se stalno za vse, kar se je v malem slovenskem svetu dogajalo, toda vse v njem se mi je takrat zdelo nekam nedognano, zapoznelo in okor- no. Povesti, ki so mi takrat prišle v roke, so opisovale večidel vaško življenje po vzoru preživele nemške romantike, moja glava pa je bila polna ruske, francoske in angleške literature. Precej drugačno sliko o ustvarjalnosti slovenske misli sem dobil, ko mi je Ludvik Oblak275 prinesel nekaj Cankarjevih knjig in Župančičevo zbirko Čez plan. Prebral sem vse te stvari in se čudil. Zdelo se mi je, da je slovenska umetnost napravila nenadno velik skok naprej in se uvrstila v svetov- no literaturo brez prave zveze s preteklostjo. Opazil sem hkrati, da se v političnem življenju Slovencev odražajo, vsaj v neki meri, vse idejne smeri takratnih velikih evropskih gibanj (Golouh, 1966, 19). V tržaškem Delavskem domu, kjer so se shajali italijanski in slovenski delav- ci, se je srečal z vodilnimi organizatorji slovenskega socialnodemokratskega delavstva. »S prvega razgovora z Etbinom Kristanom sem odšel z deljenimi vtisi. Kristan je bil politični in kulturni delavec širšega formata, dober reto- rik in spreten novinar. V svojih predavanjih je globlje prodiral v probleme tistega časa, čeprav je bilo tudi v njegovih govorih precej nemške šablone. Pa se mi je kljub temu zdel nekam teatralen, nenaraven. /.../ V tistih dneh sem spoznal Ivana Cankarja. Kakšna nenavadna osebnost! Ves jasen, naraven, is- kren, preprosto komunikativen in vendar samosvoj. /.../ Iskreno je bil predan 275 Ludvik Oblak (Trst, 1888 – Moskva, 1958), bibliograf, prevajalec in pisatelj, je živel po l. 1922 v Sovjetski zvezi. Svoje prvotno ime je spremenil v Cecilij Urban; pod tem imenom je zaveden v Enciklopediji Slovenije (2000, 14. zv., 83. Gl. tudi biografske podatke na https://sl.wikipedia. org/wiki/Cecilij_Urban. Delavska_gibanja_FINAL.indd 273 9.10.2018 14:11:01 274 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih socialistični ideji in zaupal je v prebujajoče se ljudske sile. Bil je Slovenec od nog do glave, koreninil je z vsem svojim bistvom v slovenskem ljudstvu, ki ga je kot malokdo resnično ljubil; po vsej svoji miselnosti pa je bil hkrati univer- zalno človeški«, se spominja Golouh (ibid., 23, 25). Trst je slovel kot najbolj socialistično mesto v Avstriji. Slovensko delavsko gi- banje v Trstu je bilo takrat že precej močno in v nekaterih mestnih okrajih je bilo več slovenskega socialističnega delavstva kot italijanskega (gl. Žitko, 2016, 117–128). Trst se je sčasoma razvil v močno slovensko socialistično središče, ki je spodbudno vplivalo tudi na delavsko gibanje drugod v Sloveniji (gl. Pleterski, 1981, 180–192). V to živahno organizacijsko delo je kmalu aktivno posegel tudi Golouh ter postal ena najvidnejših osebnosti med takratnimi slovenskimi socialisti v Trstu. »Shodi in predavanja so bili na dnevnem redu v mestu in na deželi. /.../ Kmalu sem se znašel tudi sredi novinarskega dela. Sodeloval sem pri Rdečem praporju (glasilu JSDS) in urejal hkrati tri sindikalna glasila: Železničar, Stavbinski delavec, Kamnarski delavec« (Golouh, 1966, 27) ter sourednikoval in pisal članke za tržaško socialistično glasilo Il Lavoratore (Delavec) V svojih spisih je med prvimi na Slovenskem nasprotoval oportunizmu, ministerializmu in zlasti avstromarksizmu JSDS. Od leta 1913 je začel v mesečniku slovenske socialne demokracije Naši zapiski objavljati svoje pesmi z nacionalno in revolucionarno vsebino (v njih je izražal svoj materialistični pogled na svet in pro- test proti socialnim krivicam)276 ter prvi prevajati v italijanščino dela Cankarja ( Dunajski večeri, Hlapec Jernej) in Župančiča ( Ob Kvarnerju). Ob izbruhu vojne (1914), ko je parlamentarno življenje prenehalo in je zavladal režim vojnega absolutizma, politične stranke sicer niso bile razpuščene, vendar so se lahko ukvarjale le z notranjim strankarskim delom, prepovedana pa je bila vsaka oblika delavskega gibanja. Zaradi tega in zaradi odhodov v vojsko je v de- lavskih organizacijah, zlasti strokovnih (sindikatih), upadlo število članstva ali so celo prenehale z delom.277 Spričo vojne cenzure so prenehali izhajati številni delavski časopisi; vrzel je deloma nadomestil Delavec, ki so ga začeli izdajati ljubljanski socialni demokrati 14. novembra 1914, leta 1917 pa je ponovno začel 276 V Reviji SRP: Svoboda, Resnica, Pogum (2014), so ponatisnjene Golouhove pesmi – izvorno objavljene v reviji Naši zapiski (1913 in 1914) in v reviji Svoboda (1920) – pod skupnim naslovom »Satanica«, dostopno na http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp119/rudgo119/satan119.htm. 277 Še bolj kot v občutnem osipu članstva in zmanjšanju premoženja se je njihova kriza pokazala v delovanju. Strah pred vpoklicem k vojakom in kaznimi je bil močnejši od volje delavstva, da si z mezdnimi gibanji izboljša svoj gmotni položaj, ki se je zaradi velike draginje od začetka 1915 naglo slabšal. V revirjih so rudarje za najmanjšo upornost vodili vklenjene v zapor. Pravi razmah delavskega gibanja v Avstro-Ogrski se je začel šele spomladi 1917; tudi na Slovenskem je socialistično delavstvo v tem letu prvič v vojnem času praznovalo 1. maj z ustavitvijo dela in množičnimi zborovanji (Stiplovšek, 1979, 73). Delavska_gibanja_FINAL.indd 274 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 275 izhajati Naprej (Deželak Barič, 2017, 87). »Stranka (JSDS v Trstu) je z izje-mo nekaj bežnih poskusov ostala brez tiska,« se spominja Golouh (1966, 74). »Pomanjkanje medsebojnih zvez in javnega delovanja smo skušali nadome- stiti s predavanji (Ivana Cankarja, Lojzke Štebijeve,278 Henrika Tume, Albina Prepeluha idr.), ki smo jih imeli v okviru delavskega izobraževalnega društva Ljudski oder« (ibid.). Še posebno aktualno je bilo vprašanje v zvezi z vojno in stališčem stranke do vojne. To vprašanje je stopilo ostro v ospredje zlasti potem, ko je ljudske plasti vzdramilo in vzvalovilo gibanje za zedinjenje jugoslovanskih narodov. To gibanje je kmalu zajelo vse slovenske dežele in tudi najbolj okoreli voditelji slovenske socialne demokracije, ki so se še oklepali stare miselnosti, niso mogli več brezbrižno mimo tega vprašanja. Golouh se je zavzemal, podob- no kot Cankar,279 za združitev Slovencev v Jugoslaviji kot zvezi enakopravnih narodov. V članku »Slovenci in Jugoslovani«, objavljenem 26. aprila 1919 v gla- silu slovenske socialne demokracije Naprej, je o tem zapisal: Da se omogoči vsaki posamezni provinci primeren razvoj ter pripravi tla združitvi z našo državo še onim delom jugoslovanskega naroda, ki spadajo k nam, je urediti državo na federativno-avtonomni podlagi. Veljati ima za vse skupni parlament in skupno zakonodajstvo. Vzpo- redno s tem se imajo osnovati nove province z avtonomno upravo in gotovo legislativno močjo po sociološki in ekonomski potrebi posa- meznih pokrajin izven dosedanjih historijskih mej. Plemenski duh se mora uničiti. Slediti mora harmonično kulturno sodelovanje, med- sebojno spoznavanje, da najdemo pot do sebe, do enotne moči, do združenega samostojnega socialnega, gospodarskega in političnega življenja (Golouh, 1951a, 459). 278 Alojzija Štebi (1883–1956), učiteljica, političarka, socialistka, publicistka, novinarka, borka za pravice žensk in otrok; bila je glavna gonilna sila slovenskega in jugoslovanskega ženskega gibanja. Leta 1912 je stopila v JSDS. Kot urednica je urejala številne socialistične, strokovne, socialnodemokratske in ženske časopise (Ženski list, Zarja, Naprej, Demokracija) ter objavljala članke na temo pravic žensk in otrok. Napisala je knjigo Demokratizem in ženstvo (1918), v katerem je jasno začrtala program ženskega gibanja. L. 1923 je ustanovila Feministično alianso (l. 1926 preimenovana v Alianso ženskih pokreta Jugoslavije), jo zastopala na mednarodnih kongresih ter urejala njeno glasilo Ženski pokret, ki je izhajalo v Beogradu. Med obema vojnama je delovala v različnih uradih za socialno politiko v Ljubljani in Beogradu (gl. Drnovšek, 2003; Tratnik, 2007). 279 I. Cankar je imel 20. aprila 1918 v tržaškem Delavskem domu predavanje z naslovom »Oči- ščenje in pomlajenje« (1976, 121–131). V njem je ob razpadanju avstro-ogrske monarhije in rojevanju jugoslovanske države presodil slovenske politične razmere in poudaril, da JSDS ni znala prilagoditi socialistične miselnosti slovenskim razmeram pa tudi ne podpreti boja za jugoslovansko državno zvezo enakopravnih narodov; menil je, da mora socializem v vsaki deželi in pri slehernem narodu najti svojo lastno pot, prilagojeno konkretnim razmeram (gl. Kermavner, 1968b). Delavska_gibanja_FINAL.indd 275 9.10.2018 14:11:01 276 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih V političnem razhajanju slovenskih socialnodemokratskih voditeljev med voj- no (gl. Golouh, v Kermavner, 1968b, 207–260) se je Golouh pridružil opozicij- ski skupini »Socialistična (o)mladina«,280 ki je primarno zagovarjala narodova stremljenja: priznala je Majniško deklaracijo (v Pleterski, 1971, 116) in odklo- nila l. 1909 sprejeto »tivolsko resolucijo« JSDS (v Prunk, 1987, 170–173), ki se je zavzemala za zlitje vseh Jugoslovanov v en narod. Skupina je osnovala svojo založniško zadrugo – Slovensko socialno matico, ki je izdajala knjige s socialno in politično tematiko ter mesečno revijo Demokracija (izhajala je od januarja 1918 do avgusta 1919), kjer je bil Golouh – v vlogi soustanovitelja, sourednika in novinarja – še posebno aktiven. O razhajanjih v stranki je pojasnil: Ob zlomu Avstrije smo imeli na območju Jugoslavije več socialistič- nih strank: srbsko, hrvaško, slavonsko, vojvodinsko, bosensko-herce- govsko, dalmatinsko in slovensko. Vse te stranke je bilo treba reor- ganizirati in združiti v eno samo stranko. Na jugu države je bilo to gibanje bolj spontano. Število članov je bilo sicer omejeno, vendar so imeli precejšen vpliv na ljudske množice. V Sloveniji pa je bilo nasprotno: delavsko gibanje je bilo zelo disciplinirano, miselno pa je bilo, zlasti vodstvo, pod vplivom avstromarksizma, torej manj revolu- cionarno in manj dosledno pri reševanju nacionalnega vprašanja. To je boj dveh miselnosti. /.../ Mladina, ki se je pojavila v socialistični stranki kot opozicijsko krilo, je kljub vsemu zahtevala, naj se slo- vensko delavsko gibanje združi z vsem delavstvom v Jugoslaviji in ustvari enotno bojno fronto (Golouh, 1975, 20). Vodstvo tržaške organizacije JSDS je bilo leta 1918 v rokah »socialistične mla- dine«, ki sta jo zastopala Josip Ferfolja in R. Golouh. To dejstvo je pospeševalo približevanje slovenske socialne demokracije v Trstu k slovenskemu nacional- nemu gibanju (Kacin-Wohinz, 1977, 107). Tedaj se je začel Golouhov politični vzpon, ko je kot predstavnik JSDS vstopil v oblastne organe; najprej je postal v 280 Novembra 1917 se je tako poimenovala skupina t. i. »mladinov« znotraj JSDS, ki je predstavljala opozicijo strankarskemu vodstvu (Anton Kristan, Melhior Čobal, Josip Kopač); njeni glavni predstavniki so bili Alojzija Štebi, Albin Prepeluh (glavni ideolog), Milan Lemež, Dragotin Lončar, Josip Ferfolja, Fran Erjavec in R. Golouh. V nasprotju s stališči JSDS, še posebno do nacionalnega in agrarnega vprašanja, ki so programsko sledili avstrijski SDS, so »mladini« na prvo mesto postavili narodovo osvoboditev in se zavzemali za nekakšen slovenski model socializma, ki bi imel bolj prijazno stališče do vloge in položaja kmeta v socialni demokraciji. Razkol v JSDS – med mladimi in starimi – je pomenil začetek cepitve v socialističnem delavskem gibanju na Slovenskem. Aprila 1920 se je stranka dokončno razcepila na socialistični in komunistični del, nekateri člani (Lončar, Prepeluh) pa so tedaj ustanovili svojo avtonomistično stranko (Združenje slovenskih avtonomistov, zbranih okoli glasila Avtonomist), ki si je prizadevala za slovensko narodno avtonomijo v Kraljevini SHS (Zečević, 1986, 113–116). Delavska_gibanja_FINAL.indd 276 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 277 Trstu član Narodnega sveta in član skupnega italijansko-slovenskega Odbora za javno blaginjo.281 Po funkciji je imel tesne stike z začasno Deželno vlado v Ljubljani, ki je ob zlomu monarhije prevzela oblast v Sloveniji (Balkovec, 1992). Po italijanski zasedbi Slovenskega primorja (novembra 1918) je Golouh odšel v Rim, kjer je vodstvu Italijanske socialistične stranke obrazložil naro- dnostni in politični položaj v Primorju ter hkrati opozoril, »da se italijanska vojaška in politična oblast do slovenskega prebivalstva ne bi smela ponašati kot osvajalec proti poraženemu narodu, ker se slovensko ljudstvo nikdar ni is- tovetilo s habsburško Avstrijo in njeno vojno« (Golouh, 1966, 128–129). Iz Rima, kjer je dobil srbski potni list, je Golouh skupno s člani Jugoslovanskega narodnega odbora, srbske Narodne skupščine in vlade, ki so se vračali v do- movino, odpotoval čez Brindisij in Krf v Beograd in od tam v Ljubljano. Tedaj sta normalizacijo notranjih odnosov v Sloveniji ovirali prodiranje italijanskih čet čez določeno razmejitveno črto do Logatca (nazaj jih je potisnil oddelek srbske vojske, ki je takrat predstavljala edino vojaško čvrsto organizirano silo na slovenskih tleh) in nerešeno vprašanje slovenskega dela Koroške. Golouh je bil, kot zastopnik zasedenega Slovenskega primorja, slovenski član delegacije na mirovni konferenci v Parizu (1919) in je sodeloval pri reševanju koroškega vprašanja. »Zanimivo je, da sem ob prihodu v Ljubljano našel hudo malo po- sluha za stvari v zvezi s položajem na Jadranu. Vse večjo pozornost so posvečali Koroški (gl. Pleterski idr., 1970; Nećak in Repe, 2005, 252–263), čeprav je bila z italijansko zasedbo Primorja (Gombač, 1996, 53–64) odtrgana od narodne celote tretjina slovenskega ljudstva,« se spominja Golouh (1966, 131). Politična pot ga je vodila v Beograd, kjer je bil v slovenski delegaciji skupaj z Josipom Ferfoljo,282 zadolžen za jadransko problematiko: 281 »V Trstu so proti koncu vojne vladale neznosne razmere. Zmanjkalo je vsega, celo zdravil. Prenehale so vse dobave živil iz notranjosti države, skladišča aprovizacijske komisije so bila prazna – ljudje so dobesedno umirali od gladu,« se spominja Golouh (1966, 119). Vprašanje prihodnosti Trsta se je zaostrilo že ob sklenitvi tajnega londonskega pakta (1915), ki je Italiji za vstop v vojno na antantni strani obljubljal dele avstro-ogrskega ozemlja. Ob razpadu avstro-ogrske monarhije so bile v igri kar tri politične opcije glede prihodnosti Trsta: vključitev bodisi v italijansko (skladno z londonskim »paktom«) bodisi v novo južnoslovansko državo (za kar je bila tudi Socialistič- na omladina) in tretja kot avtonomni teritorij. Slovenci v Trstu so ob italijanski (antantni) vojaški zasedbi mesta upali, da jim bodo antantne države priznale pravico do samoodločbe, toda postali so nezaščitena manjšina v italijanski državi in bili deležni neprizanesljive italijanizacije, zlasti po nastopu fašizma (gl. Kacin-Wohinz in Pirjevec, 2000, 21–79). 282 J. Ferfolja (1880–1958), tržaški odvetnik in politik. Leta 1918 se je vključil v JSDS; veliko je pisal v slovenske socialistične časopise ( Zarja, Rdeči prapor in druge). Bil je privrženec Majni- ške deklaracije in l. 1918 postal član Narodnega sveta v Trstu; ta ga je poslal decembra 1918 v Prago na kongres češke socialnodemokratske stranke, kjer je pojasnjeval dejanski položaj Slovencev in Hrvatov po italijanski zasedbi Julijske Benečije – od ustrahovanja ljudi do zapiranja šol in preganjanja izobražencev (gl. Kacin-Wohinz in Pirjevec, 2000, 25–29). Odločno je Delavska_gibanja_FINAL.indd 277 9.10.2018 14:11:01 278 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Po vojni, ko smo z odcepom Primorske izgubili tretjino svojega na- roda, nas je ostalo v matični domovini komaj dober milijon. To po- membno vprašanje smo predložili najprej vojnemu svetu v Parizu, potem pa tudi mirovni konferenci, ki se je vse leto (1919) vlekla v Parizu. Storjeno je bilo vse, kar je bilo mogoče. Diplomatski boj med Rimom in Beogradom je bil zelo oster. Nazadnje pa je le obveljal londonski pakt,283 ki nam je začrtal krivične meje (z rapalsko pogod- bo, 12. novembra 1920). V imenu delavstva smo v matični domovini in na Primorskem ponovno zahtevali, da je treba to mejo popraviti. Predlagali smo tudi plebiscit, ki naj bi pokazal, koliko slovenskega ži- vlja je ostalo onkraj meje. Poudarili smo tudi, da bi bilo umestno re- šiti to sporno vprašanje z ustanovitvijo svobodnega tržaškega mesta, ki naj bi bilo vezni člen med Italijo in Jugoslavijo. Na vse te probleme sem v posebnem proglasu, ki sem ga objavil v pariškem L'Humanité (1. junija 1919), opozoril francosko ljudstvo in delavstvo vsega sveta. Napisal sem, kako nevarno je to vprašanje, saj utegne postati ognjišče za novo vojno. Vse smo storili, vendar je naposled ostalo pri london- skem paktu/memorandumu. Še bolj pa je poslabšalo položaj dejstvo, da je v Italiji po notranji revoluciji zmagal fašizem. Ta pa je bil, po- sebno v Primorju, zelo krut, je kasneje zapisal Golouh (1975, 19–20). 27. maja 1919 je prišla na mirovno konferenco v Pariz posebna slovenska dele- gacija: knezoškof Anton Jeglič, predsednik Deželne vlade Janko Brejc, liberal- na prvaka Karel Triller in Vladimir Ravnihar ter socialista Albin Prepeluh in Rudolf Golouh. Istega dne je ameriški predsednik Woodrow Wilson nastopil z ekspozéjem o Celovški kotlini, v katerem je opozoril, da se tu gospodarska meja ne sklada z narodnostno. Že 4. junija so voditelji velesil sprejeli Wilsonov predlog, naj se vprašanje Celovškega bazena odloči z ljudskim glasovanjem. Ko je bila odločitev o plebiscitu že sprejeta, je ameriški predsednik 5. juni- ja naposled sprejel slovensko delegacijo (Lipušček, 2003, 209–210; Rahten, 2010, 705–707). Golouh, kot udeleženec srečanja slovenske delegacije z W. Wilsonom, pripoveduje naslednjo anekdoto: Wilson nas je sprejel v palači ameriške vladne delegacije v Parizu. Ko je predsednik deželne vlade dr. Brejc z nasprotoval vključitvi slovenske socialne demokracije na Primorskem v italijansko socialistič- no stranko. Ker je prevladovalo nasprotno mnenje (temeljilo je na prepričanju, da bo 'bližnja' proletarska revolucija v Italiji rešila primorske Slovence in Hrvate v narodnostnem oziru), se je bolj jugoslovansko usmerjeni Ferfolja v naslednjih letih vedno bolj oddaljeval od strankarskega političnega dela. 283 Gorazd Bajc v svoji arhivski raziskavi/študiji (2017) opozarja, da se izvorni londonski dokument ne imenuje Pakt ali Dogovor, temveč Memorandum. Delavska_gibanja_FINAL.indd 278 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 279 uvodnimi besedami: » Ave Wilson, Slovenci Carantani, morituri Te salutant! «284 pokazal majavost naše samozavesti in sigurnosti v zmago in ko je še razložil, kako krivično je pariški mirovni areopag zavozlal koroško vprašanje (do tu so bile njegove pripombe in sugestije točne in pravilne), je med drugim pre- dlagal, naj bi dodali plebiscitnemu ozemlju še Mežiško dolino. Wilson je to odsvetoval, rekoč: »Mežiška dolina vam je priznana, je že vaša, zakaj bi odpirali vprašanje njene pripadnosti s pridružitvijo k coni, o kateri bo odločil plebiscit? Mežiško dolino že imate, obdržite jo.« In pokazalo se je, da je Wilson bo- lje poznal koroško vprašanje, kakor naši tedanji slovenski politiki in narodovi voditelji (Golouh, 1966, 156). Slovenska delegacija je z obiska v Parizu odšla praznih rok, saj Wilsona ni uspela prepričati, da odstopi od plebiscita. III. Potem ko je Golouh emigriral iz Trsta v Ljubljano (1919),285 je spet dejavno delal v JSDS; med drugim je urejal glavno strankino glasilo Naprej. Tako kot druge evropske socialnodemokratske stranke se je tudi JSDS – po oktobrski revoluciji in véliki vojni – znašla na idejnem razpotju. V stranki se je od po- mladi 1919 postopno krepila notranja opozicija, ki se je ostrila predvsem ob vprašanju ministerializma, za ali proti sodelovanju JSDS v meščanskih vladah. V Narodni in Deželni vladi v Ljubljani so socialne demokrate zastopali Anton Kristan, Vladimir Ravnihar in Albin Prepeluh (Balkovec, 1992, 184); Kristan je avgusta 1919 postal tudi minister v beograjski vladi Ljube Davidovića, bil pa je tudi poslanec v Začasnem narodnem predstavništvu. Poleg zavračanja mi- nisterializma je opozicija (R. Golouh, Dragotin Gustinčič, Lovro Klemenčič, Milan Lemež, Josip Petrič, Anton Štebi, Marcel Žorga, Jakob Žorga idr.) v ospredje vse bolj postavljala tudi zahtevo po politični in sindikalni združi- tvi slovenskega delavskega gibanja z jugoslovanskim.286 Ta osrednja vprašanja 284 Lipušček, na podlagi primerjave več virov, navaja (2003, 353), da naj bi Brejc nagovoril Wilsona z besedami; » Ave Wilson, Sloveni morituri te salutant! « (»Pozdravljen Wilson, umirajoči Slovenci te pozdravljamo«); gre za posodobljeni pozdrav » Ave, Caesar/Imperator, morituri te salutant! «, ki so ga rimski gladiatorji izrekali svojim imperatorjem pred bojem ali smrtjo. 285 »Ko je politik in publicist Rudolf Golouh po prvi svetovni vojni iz dotlej svetovljanskega Trsta prebegnil v provincialno Ljubljano, je doživel kulturni šok. V pismu prijatelju Lavu Čermelju je zgrožen zapisal: 'Tukaj je vse enolično, klerikalci so klerikalni, liberalci so klerikalni, socialisti so klerikalni, vsi so klerikalni'« (v Volk, 2015). 286 Slovenska JSDS, v njej so prevladovali reformisti in posledično notranji razcep še ni bil izveden, ni poslala svojih delegatov v Beograd na delavski kongres zedinjena (20.–22. aprila 1919), na katerem so ustanovili enotno revolucionarno delavsko stranko Jugoslavije – z imenom Socialistična delavska stranka Jugoslavije /komunistov/ (SDSJ/k/) – in sprejeli odločitev o pridru- žitvi stranke h komunistični III. internacionali (Dimitrijević /ur./, 1990). Hkrati z ustanovnim Delavska_gibanja_FINAL.indd 279 9.10.2018 14:11:01 280 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih je obravnaval 11. kongres JSDS 1. in 2. novembra 1919 v Ljubljani; sprejete kompromisne rešitve pa so dejansko samo še pospešile proces razhajanja in nato odcepitev revolucionarnega dela stranke od reformnega (Deželak Barič, 2017, 88). »Slovenski proletariat je danes še v enotni stranki. Ali tudi tukaj si stojita nasproti dve smeri, ki pa še nista tako izraziti vsled vladajočega opor- tunizma. Stranka je v stanju vrenja, jasnijo se pojmi, boré se naziranja med sabo. Vprašanje ujedinjenja trka na vrata. Prisililo bo slovenski proletariat, da se odloči na levo ali desno, v sredini ne bo možno vedno ostati,« je pravilno napovedal razplet v JSDS njen opozicionalec M. Lemež v uvodniku (»Pred razkolom«) strankarskega mesečnika Naši zapiski, februarja 1920 (1951, 407). Levo krilo, komunistična opozicija v JSDS, je bilo na razpotju: ali se odreče svoji politični liniji, kar je zahteval večinski reformistični del vodstva JSDS (v nasprotju sledi izključitev iz stranke), ali pa se poda na lastno pot. Razkol v slovenski socialnodemokratski stranki –, ki se mu je levica skupno s sredino/centrom287 izmikala vse leto 1919 v upanju, da izvleče stranko celo in enotno iz »reformističnega močvirja« in jo spravi na revolucionarno pot – se je izvršil 2. marca 1920 na razširjeni seji (27 zaupnikov) ljubljanske krajevne organizacije JSDS, ki je bila v rokah levice in ji je grozila (po sklepu izvršnega odbora JSDS, z dne 22. februarja) razpustitev. Da to preprečijo, so se Golouh in somišljeniki odločili – potem ko so obsodili vodstvo JSDS zaradi njegove reformistične politike in odobritve ministerializma – za izstop iz JSDS, hkrati pa se je ljubljanska organizacija proglasila za sestavni del nove Delavske socialistične stranke za Slovenijo /DSSS/, prve komunistične organizacije v Sloveniji. Na seji so izvolili pripravljalni odbor nove stranke, ki je naslednji dan izdal ustanovitveni manifest – Manifest za slovensko delavstvo, ki je izšel kot letak (3. marca 1920). V njem so med drugim zapisali: Skupina ljudi je izkoriščala slovenskega delavca v svoje osebne na- mene. /.../ Odločilen trenutek je nastopil. Vsako nadaljnje obotavlja- nje bi bilo slovenskemu delavstvu usodno. /.../ Morali smo proč, da ohranimo čisto socialistično misel, da branimo interese delavstva, da ločimo poštenjake od nepoštenjakov. /.../ Po predolgem izkoriščanju kongresom jugoslovanske komunistične stranke, in skoraj z istimi delegati, je potekal (23. aprila) kongres sindikalne združitve, ki je sprejel sklep o ustanovitvi Centralnega delavskega sindikalnega sveta Jugoslavije /CDSSJ/ kot osrednjega organa združenega razrednega sindikalnega gibanja v državi. Tudi na združitveni sindikalni kongres socialnodemokratska Strokovna komisija za Slovenijo ni poslala svojih delegatov. S tem se je slovensko delavstvo začasno politično osamilo (Morača in Stojanović /ur./, 1986, 64–67). 287 Centrumaštvo se idejno ni moglo ločiti od socialnega demokratizma, je pa zapazilo škodljive korake reformizma in oportunizma v JSDS, kar ga je potiskalo v opozicijo in filokomunizem. Delavska_gibanja_FINAL.indd 280 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 281 stranke v osebne svrhe, se vračamo končno zopet na pošteno pot socializma, razredne vzgoje in razrednega boja /.../ (v Kermavner, 1959, 61–63). Manifest je še sporočal, da se je osnovala založba (konzorcij), ki bo izdajala tednik Ujedinjenje (1. številka je izšla 13. marca 1920 v 6.000 izvodih, urejal ga je Golouh) ter napovedal bližnji strankin kongres, »na katerem se bo ustanovila Delavska socialistična stranka za Slovenijo ter obenem izvršilo vse potrebno za ujedinjenje jugoslovanskega delavstva«. »Rudolf Golouh, ki smo ga pred 11. kongresom JSDS in na njem videli še v vlogi sredinca/centrista, je tiste dni korakal med prvimi na levici« (Klopčič, 1960, 85). V uvodniku 1. številke Ujedinjenja je poudaril: »Naš program je – marksistični socializem. /.../ Kdor noče ujedinjenja, ta je izdajalec našega ljudstva. Voditelji stare so- cialnodemokratične stranke niso tega hoteli, zato jih je delavstvo zapustilo. Slovenski delavec noče biti zadnji v krogu prebujenega ljudstva. Zaveda se, da je le on nositelj osvobojenja, ki pride neizbežno iz zmagovite Rusije /.../« (Golouh, 1951b, 412). 14. marca je bila v Ljubljani prva zaupniška konferenca DSSS; na njej so so- delovali delegati največjih delavskih središč, zastopniki posameznih sindikal- nih organizacij in Društva študentov komunistov. Dnevni red je obsegal štiri točke: o vzrokih razkola (M. Lemež), o strankinem kongresu (R. Golouh), o organizaciji in taktiki (Viktor Koleša), o tisku (Ljudevit Vencajz). Diskusija je bila razgibana. Iz skopega zapisnika naj navedemo nekaj značilnih izjav: Albert Hlebec: »Oni (op. socialpatrioti) ne verujejo v revolucijo, mi pa verujemo«; D. Gustinčič: »Ustvariti si moramo sovjetsko republiko«; R. Golouh: »Naša naloga je, da se pripravimo za tisti čas, ko bo treba nastopiti, ko bodo v revoluciji velike države«; Jožef Čuden: »Stojim na stališču, da bi se vodstvo nove stranke na- hajalo v rokah edinole delavstva, inteligenca naj bi pomagala /.../« (v Klopčič, 1969, 50). Konferenca je potrdila referate ter določila sklic strankinega ustanovnega kongresa za 11. april 1920 v Ljubljani. Obdobje med 2. in 3. marcem (sklep o izstopu iz JSDS, ustanovitveni manifest) ter 11. aprilom 1920 (ustanovni kongres) je potemtakem razumeti kot pripravljalno dobo nove komunistične stranke. Delavska_gibanja_FINAL.indd 281 9.10.2018 14:11:01 282 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Na ustanovnem in obenem zadnjem zboru Delavske socialistične stranke za Slovenijo, ki je bil hkrati tudi prvi kongres Komunistične stranke na Slovenskem /KPS/, se je zbralo 54 delegatov, ki so zastopali 20 krajevnih organizacij z 12.000 člani (ti podatki kažejo, da je nova stranka organizacijsko napredovala v izredno kratkem času). Kongres je obsodil ministerializem, sprejel številne sklepe, statut in resolucijo o zedinjenju: Strankin zbor DSSS izjavlja, da je nepretrgan razredni boj, ki ima za cilj odstranitev kapitalističnega družbenega reda, nujen pogoj popolni zmagi socializma. V ta namen je treba usmeriti vzgojno in organizatoričino delo stranke in sploh vse njene boje predvsem za tem, da se pokaže in ojači razredno revolucionarno stališče in zavest proletariata. Strankin zbor stoji na stališču, da je vsako sodelovanje proletariata z meščanskimi strankami ob vsakem času, še posebno pa sodelovanje v sedanji revolucionarni dobi za proletariat škodljivo in zato ga na- čeloma odklanja. Da se borbena moč proletariata poveča, smatra strankin zbor takoj- šnje ujedinjenje s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije /komuni- stov/ (SDSJ/k/) za absolutno potrebno, zaradi česar razglaša, da se smatra od danes naprej za sestavni del te stranke na temelju resolu- cij in sklepov velikonočnega kongresa lanskega leta (20.–22. aprila 1919) v Beogradu (ibid., 57). Z vključitvijo DSSS v vsejugoslovansko komunistično stranko, ki je bila or- ganizirana kot enotna, ne pa kot zveza strank, je nova (komunistična) stranka izgubila nacionalno obeležje ter od tedaj delovala v Sloveniji kot njena precej samostojna pokrajinska organizacija, z uradnim imenom SDSJ/k/, pokrajin- ska sekcija za Slovenijo. Programsko je prevzela idejni okvir skupne stranke, ki je temeljil na določilih erfurtskega programa nemške socialne demokracije (1891); odločila se je za strateško usmeritev stranke v revolucionarni razredni boj in za vključitev v Komunistično internacionalo ter v delovanju upoštevala stališča stranke o nacionalnem in agrarnem/kmečkem vprašanju. Iz akcijskega programa skupne stranke je prevzela odločitev za enotno re- publikansko državo z lokalno samoupravo pokrajin, okrožij in občin ter kot pomemben element sklep o povezovanju stranke z razrednim sindikalnim gi- banjem. Sprejeti statut, ki je temeljil na statutu beograjskega združitvenega kongresa iz aprila 1919, je določal centralistično ureditev stranke, saj so bili Delavska_gibanja_FINAL.indd 282 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 283 centralnemu svetu SDSJ/k/ podrejeni vsi strankini organi: centralni in pokra- jinski izvršni odbori, parlamentarna skupina in ves strankin tisk. V ožje (slo- vensko) pokrajinsko vodstvo so bili izvoljeni J. Petrič, R. Golouh, M. Lemež, A. Hlebec, V. Koleša, Robert Rinaldo. Dosedanji strankin tednik Ujedinjenje je nadomestilo komunistično glasilo Rdeči prapor. Istočasno z ljubljanskim kongresom DSSS/KPS je potekal v Mariboru – na zahtevo štajerskega in koroškega članstva – izredni kongres JSDS. Delegate kongresa, ki so zastopali okoli 23.000 članov, sta nagovorila R. Golouh (v imenu DSSS) in A. Prepeluh (v imenu reformističnega krila JSDS). Kongres se je izrekel za zedinjenje jugoslovanskega proletariata, vključujoč zedinjenje s SDSJ/k/, in sklenil, da stranka izstopi iz bernske II. internacionale (Golouh, 1966, 207–208). Mariborski kongres je slovensko JSDS usmeril v celoti na levo, hkrati pa je politično zedinjenje v enotni stranki naredilo konec izolaciji slovenskega delavstva. Zanimivo je, kako so gledale na ustanovitev levičarske stranke v Slo- veniji slovenske buržoazne stranke. Liberalci so komuniste podce- njevali. /.../ dr. Ivan Tavčar je zapisal 18. aprila v Slovenski narod: »Dokažite nam, da je komunizem mogoč, dokažite nam to s svitlim mečem prepričevalnih argumentov, pa vam bomo vsi sledili. Revol- ver in pest pa nista taka argumenta. In tudi stavka ne!« Nasprotno pa se je nevarnosti komunizma dobro zavedalo vodstvo Slovenske ljudske stranke. Na zborovanju zaupnikov SLS je dejal njen tajnik dr. Fran Kulovec, da ima SLS dva nasprotnika, socialne demokrate in v zadnjem času še komuniste. Nato je nadaljeval: »Nasproti tem pre- kucijskim elementom moramo postaviti močno organizacijo, ki bo varovala red v državi, ki bo pospeševala rešitev velikih socialnih vpra- šanj.« Kulovec je potem govoril še o enem sovražniku, liberalizmu, a je znova poudaril: »Za edinega resnega nasprotnika /.../ smatramo s svojega stališča edino komunistično stranko. Boj prihodnosti, boj, ki se bo bojeval med strankami, je samo boj med krščanskim socializ- mom in komunizmom.« (Mikuž, 1965, 160–161). 13. aprila je bil na pogajanjih med delegati obeh kongresov (ljubljanskega in ma- riborskega), ob navzočnosti predstavnikov izvršilnega odbora SDSJ/k/ (Filipa Filipovića, Sime Markovića, Mija Radoševića), podpisan sporazum o prene- hanju obstoja JSDS (Filipič, I/1981, 68–69). Ta sklep je reformistično vodstvo JSDS že naslednji mesec – po aprilski železničarski in splošni stavki, ki je ni podprlo – preklicalo; maja 1920 je bila uradno obnovljena JSDS z glasilom Delavska_gibanja_FINAL.indd 283 9.10.2018 14:11:01 284 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Naprej. S tem sta se na Slovenskem dokončno razšli obe smeri marksističnega delavskega gibanja – revolucionarna in reformistična – na področju politične organiziranosti,288 ne pa tudi v sindikalnih organizacijah. Strokovna komisija slovenskih razrednih sindikatov je namreč že 28. marca 1920 sklenila, da pri- stopijo vsi socialistični sindikati Slovenije s svojimi podružnicami in odbori ter Strokovna komisija sama k Centralnemu delavskemu sindikalnemu svetu Jugoslavije /CDSSJ/. S tem je bil, vsaj začasno, dosežen pomemben uspeh pri zedinjevanju slovenskega socialističnega delavstva z revolucionarnim delavskim gibanjem v drugih jugoslovanskih pokrajinah (Stiplovšek, 1979, 159). Prvo obdobje povojnega revolucionarnega vrenja na Slovenskem (1919–1923) so zaznamovala mezdna gibanja in številne stavke delavstva za izboljšanje mez- dnih in delovnih razmer, ki so se odvijala pod okriljem strokovnih/sindikalnih organizacij. Največje socialnoekonomske boje sta vodili številčno najmočnejši sindikalno organizirani skupini delavstva, železničarji in rudarji; njihove stav- ke so sčasoma dobivale tudi politične razsežnosti. Vrhunec stavkovnega vala v Sloveniji in Jugoslaviji oziroma najbolj zaostren ekonomsko-politični boj v vsej državi se je zgodil z veliko železničarsko in splošno/generalno stavko (od 15. do 29. aprila 1920). Ta stavka, ki so jo vodili komunisti, še posebej izstopa zaradi krvavega nastopa policije proti demonstrantom, namenjenih na prote- stno zborovanje železničarjev na Zaloški cesti v Ljubljani (24. aprila 1920). R. Golouh, eden izmed bojevitih voditeljev ljubljanskega delavstva in železničar- ske stavke, pripoveduje: Štrajk je trajal in vlada (dr. J. Brejca) ni kazala dobre volje, da bi uredila vprašanje železničarjev.289 Stavkovni odbor je sklenil, da bodo razširili stavko na vso Jugoslavijo in s tem železničarski štrajk spre- menili v solidarnostno akcijo vsega delavstva. To se je tudi zgodi- lo. S pred logom so takoj soglašali vsi rudarji in vse večje delavske 288 Delavsko gibanje na Slovenskem je bilo med obema vojnama razcepljeno vsaj na tri osnovne idejnopolitične smeri: socialnodemokratsko, komunistično in krščanskosocialistično (o slednji gl. Prunk, 1977). Nič drugače ni bilo na meščanski strani, kjer sta si stala nasproti dva tabora: katoliški/klerikalni (gl. Gašparič, 2007) in liberalni (gl. Perovšek, 1996). 289 Vzrok za aprilsko stavko je bila razveljavitev kolektivne pogodbe s strani Ministrstva za promet (marca 1920), ki so jo nadomestili z začasnim pravilnikom, s katerim so drastično poslabšali gmotni in službeni položaj železničarjev. Po začetku stavke 15. aprila se je ustavil ves železniški promet; meščansko časopisje je stavko takoj razglasilo za politično, Deželna vlada za Slovenijo pa jo je sklenila zadušiti s pomočjo vojske in policije. Zaradi ostrih vladnih ukrepov, ki so dajali videz izrednega stanja, in poskusa delne vzpostavitve prometa s stavkokazi, je stavkovni odbor pozval delavstvo v splošno stavko. Rudarji so prvi solidarnostno podprli železničarje; do hudih zaostritev je prišlo zlasti v trboveljskih revirjih, kjer je stavko zadušila vojska (Stiplovšek, 1979, 528–561). Delavska_gibanja_FINAL.indd 284 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 285 skupnosti. Da bi dali stavki poseben poudarek, so sklenili, naj se de- lavstvo zbere na Zaloški cesti in od tam odkoraka v mesto in mani- festira za svoje zahteve. Zbralo se je veliko ljudi, prišli so tudi rudarji iz Trbovelj, in vse bi se verjetno normalno končalo, če ne bi prav v trenutku, ko se je formiral sprevod, ki naj bi obhodil mesto, padel strel. Ta strel pa ni prišel iz množice, temveč z okna bližnjega Leoni- šča. Tisti, ki je streljal, ni bil prijatelj ljudstva. Ni meril na stražarje, ki so množico zadrževali, temveč na zbrano množico. Nato so streljali še žandarji in na cesti je obležalo 14 mrtvih. 21 ljudi je bilo hudo ra- njenih. Množica se je nato razšla po stranskih ulicah in se spet zbrala na travniku pred hotelom Slon, tam, kjer danes stojita nebotičnik in poslopje banke. Tam sem na vogalu zbrani množici povedal, kje tiče krivci za pokol, povedal, da delavstvo ne bo pozabilo svojih žrtev. Pozval sem množico, naj zaupa svojemu stavkovnemu odboru, ki bo izdal nadaljnja navodila. Nato se je množica mirno razšla (Golouh, 1975, 24–25). Potem ko so oblasti s silo zadušile štrajk, so sledile aretacije komunističnih voditeljev stavke po vsej Sloveniji z obtožbo, da – kot organizatorji – nosijo vso odgovornost za zagrešena težka kazniva dejanja v času stavke; med priprtimi je bil tudi R. Golouh. »Ko me je nekaj tednov zatem preiskovalni sodnik seznanil z vsebino obtožnice /.../, sem ga še vprašal, koliko let zapora lahko dobim? /.../ Sodnik mi je prijazno razložil, da me čaka v primeru obsodbe po določilih prvih dveh členov smrt na vešalih, v primeru obsodbe po tretjem členu pa do- smrtna robija« (Golouh, 1966, 198–199). Golouha in njegove sodruge je zapo- ra rešila srečna okoliščina. Na obisk v Slovenijo se je najavil prestolonaslednik Aleksander Karađorđević, ki je še pred svojim prihodom, »s plemenito gesto amnestiral vse politične jetnike v Sloveniji, tiste, ki so bili že obsojeni, in tiste, ki bi lahko še bili. /.../ in po milosti kralja so nas poslali domov« (ibid., 202). Mesec dni kasneje se je Golouh kot slovenski delegat udeležil drugega vse- jugoslovanskega kongresa komunistične stranke v Vukovarju (20.–24. junija 1920), ki je sprejel komunistični program, utemeljen na izhodiščih ustanovne- ga kongresa Kominterne (1919). Kongres pa ni sprejel opozorila KI o večna- cionalni naravi jugoslovanske države. Nasprotno, KPJ se je še naprej izrekala za obrambo ideje o nacionalni enotnosti, prepričana, da je bilo z nastankom jugoslovanske države rešeno tudi nacionalno vprašanje; tudi struktura partij- ske organizacije je samo začasno upoštevala posebnosti zgodovinskih etničnih pokrajin (dokler bodo obstajale pokrajinske vlade). Statut, sprejet na kongre- su, je predvideval popolno centralizacijo partije, nadalje odpravo pokrajinskih Delavska_gibanja_FINAL.indd 285 9.10.2018 14:11:01 286 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih izvršnih odborov ter ustanovitev oblastnih svetov in sekretariatov s tem, da se- kretarje postavlja centralni partijski svet kot svoje organe za izvajanje partijske politike in povezovanje vodstva z oblastnimi organizacijami. S predloženim programom in statutom se niso strinjali vsi delegati. Golouh je menil, da je potrebno odgovoriti predvsem na vprašanje, »ali sme zavedna manjšina z re- volucionarno taktiko in akcijo potegniti za seboj večino in se polastiti oblasti«, pa tudi, da bi »kazalo utemeljiti misel o zvezi med industrijskim in kmečkim proletariatom« (ibid., 227). Z zahtevo, naj bi sprejem programa odložili do na- slednjega kongresa, so centrumaši nastopili proti komunističnemu programu s »Politično deklaracijo« (predlagatelj Dragiša Lapčević), v kateri je bilo težišče na sindikalnem in prosvetnem delu in na socialnih reformah. Niso se strinjali ne z oceno položaja ne s sprejetimi nalogami partije, češ da revolucionarne sile v gospodarsko zaostali Jugoslaviji niso dovolj razvite, da bi si lahko kot nepo- sredno nalogo zastavile prevzem oblasti. Nastopili so tudi proti centralizirani organizaciji partije in proti njenemu organizacijskemu povezovanju s sindika- ti. Zahteve centrumašov so bile preglasovane, zato so privrženci D. Lapčevića zapustili predčasno kongres. Ustanovitev Delavske socialistične stranke na Slovenskem je prinesla možnost, da se slovensko delavsko gibanje v celoti, kakor je tudi želelo, pridruži delavski stranki, ki naj bi zajela delavsko gibanje v državi. Sklep o združitvi slovenskega gibanja je bil potrjen na kon- gresu v Vukovarju. Ta zgodovinsko pomembni kongres, na katerem se je stranka SDSJ/k/ preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije /KPJ/, je obravnaval vsa sporna vprašanja tistega časa. Slovenski de- legati – bilo jih je 25 in so bili vsi izvoljeni na velikih javnih zboro- vanjih – so na tem kongresu še vedno zagovarjali čisto svoja stališča. Poudarjali so svoje poglede na probleme tistega časa, zlasti na naloge delavskega gibanja v državi, ki je bila pretežno agrarna.290 Vendar je kongres sprejel resolucijo, da se je treba pri nas bojevati z najbolj re- volucionarnimi metodami razrednega boja (Golouh, 1975, 26). Tej politični direktivi je R. Golouh nasprotoval in v svojem govoru pred dele- gati med drugim dejal: Na ta kongres smo prišli v pričakovanju, da bomo izoblikovali in utrdili enotnost jugoslovanskega delavstva na osnovi marksističnega 290 Večina slovenskih delegatov se je vzdržala glasovanja o programu, statutu in resolucijah kongresa. Kongresne dokumente, vključno s sklepom, da se stranka preimenuje v KPJ, je potrdil šele referendum med slovenskim članstvom po kongresu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 286 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 287 pojmovanja razredne borbe in realistične ocene političnega in go- spodarskega položaja v državi z nerazvito industrijo, s skrajno re- akcionarno buržoazijo in z večidel neprosvetljenim kmečkim ljud- stvom. Temu pričakovanju se nismo odrekli in se nočemo odreči. /.../ (Predsednik Kominterne) G. Zinovjev se moti, ko misli, da je moč tudi pri nas izvesti revolucijo po ruskem zgledu. Naš današnji položaj se bistveno razlikuje od ruskega po februarski/marčni bur- žoazni revoluciji leta 1917, ki je sprožil poraz na fronti. /.../ Zato menim, da bi bilo potrebno opozoriti Zinovjeva, da jugoslovanski proletariat ne more postati v doglednem času potencialna revoluci- onarna sila, mu objektivno pojasniti, da njegove spodbude še ne mo- remo izvajati zaradi naših posebnih razmer, ki so naravna posledica dosedanjega zgodovinskega razvoja jugoslovanskih narodov. Pogoji za revolucijo bodo sčasoma nedvomno dozoreli tudi pri nas, zdaj še niso. /.../ Nedvoumno kaže precizirati, da je vsaki partiji, članici III. internacionale, dovoljeno uravnavati svojo aktivnost po zgodovin- skih, političnih in gospodarskih razmerah v svoji državi (Golouh, 1966, 227–229, 231). IV. Soočen z znotrajpartijsko razcepljenostjo se je Golouh, ki so mu bili idejno bližji centrumaški nazori, vrnil k socialnim demokratom. France Klopčič, v tistem času član Društva študentov komunistov, je takole ocenil svojega starej- šega sodruga: Rudolf Golouh, mladosocialist iz leta 1918, zelo samosvoja in zna- čilna osebnost tiste dobe, živahna, energična in iznajdljiva, je po vukovarskem kongresu še nadalje omahoval; ni se mogel ločiti od sredinskih utvar, dokler ni naposled zapustil po treh mesecih nihanja komunistične stranke in se – vrtljiv politik! – zatekel nazaj v social- nodemokratsko (Klopčič, 1969, 168–169). Ta dokaj subjektivna ocena ne upošteva Golouhovega širokega horizonta, ki se je gradil skozi njegovo teoretično in praktično delo v slovenskem, jugoslovan- skem in tudi evropskem, še posebej italijanskem socialističnem gibanju – pred, med in neposredno po véliki vojni. Zanj odločitev »za« ali »proti« revolucio- narnemu programu KPJ zagotovo ni bila preprosta, je pa zato objektivnejše ocenil, kar mu je zgodovina pritrdila, da »pogoji za (socialistično) revolucijo pri nas, zdaj še niso dozoreli«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 287 9.10.2018 14:11:01 288 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Na 12. kongresu JSDS v Celju (31. 10. in 1. 11. 1920) je bil Golouh posta- vljen – na predlog delegatov iz Maribora in Mežiške doline – na kandidatno listo JSDS in izvoljen za poslanca v jugoslovansko ustavodajno skupščino,291 ki je sprejela vidovdansko ustavo (28. junija 1921).292 S sprejetjem »Zakona o zaščiti države« (2. avgusta 1921), ustavnega akta, ki je vsem komunističnim poslancem odvzel mandate in poslansko imuniteto ter opredelil komunistično dejavnost kot hudodelsko in nezakonito, je bila KPJ potisnjena v ilegalo.293 Tega dne se je zaključilo obdobje velikih javnih političnih bojev ju- goslovanskega delavstva v letih po prvi svetovi vojni, v letih, ko so pod vtisom vojnih strahot, propadajočih velikih monarhij, oktobrske revolucije in idejnih preusmeritev v delavskem gibanju ljudske mno- žice skušale z zaletom prehiteti čas in uresničiti svoje cilje, čeprav za to še niso bili dani vsi pogoji. Skrajšati je bilo treba korak, pregledati razsodno položaj, znova pregrupirati sile. Zgodovina naših socialnih bojev je stopila v drugo obdobje, ki ni bilo lahko niti za komunistično niti za socialistično smer. To obdobje je bilo mnogo daljše, manj sve- tlo – trajalo je vse do druge svetovne vojne, ko so se revolucionarne sile znova zbrale in se naposled uveljavile (Golouh, 1966, 248–249). V bistveno drugačnih razmerah so že zaradi legalnega položaja delovali so- cialni demokrati, ki so uživali tudi določeno oblastno podporo. Razvoj tega političnega subjekta v dvajsetih letih je bil v Sloveniji zelo zapleten in poln obratov. Februarja 1921 sta se E. Kristan in Z. Bernot v imenu slovenske JSDS udeležila na Dunaju mednarodne socialistične konference – ustanovnega kon- gresa centristične Druge in pol internacionale (Zwehl, 1978, 133), vendar se slovenski socialni demokrati v to internacionalo organizacijsko niso vključili, 291 Na volitvah v konstituanto 28. novembra 1920 sta obe delavski listi (JSDS in KPJ) prejeli 45.830 glasov; vsaka stranka je dobila po 6 poslanskih mandatov (gl. Melik, 1962, 46–48; Balkovec, 2011, 209, 226, 292). Moč KPJ pa je bila s sprejetjem »Obznane« (razglasa vlade Kraljevine SHS, 29. decembra 1920), s katero je do sprejema ustave prepovedala vsako komunistično organizirano delovanje in propagando, izničena. 292 Slovenski poslanci JSDS, ki so se zavzemali za federativno državo, so glasovali proti sprejemu vidovdanske ustave (Etbin Kristan, Josip Kopač in Milan Korun), medtem ko se preostali trije (Anton Kristan, Zvonimir Bernot in R. Golouh) volitev niso udeležili (Perovšek, 1996, 201). Sicer je Ustava imela dokaj obsežno poglavje o človekovih pravicah (II. oddelek) in se je po tej plati lahko merila z ustavnimi ureditvami, ki so bile značilne za Evropo. Očitno je, da je na oblikovanje tega in naslednjega poglavja (III. oddelek) vidovdanske ustave vplivala nemška/ weimarska ustava iz leta 1919, še zlasti pri oblikovanju socialnoekonomskih pravic (Lešnik, 2000, 101). 293 Prvi sekretar ilegalne KPJ je bil Triša Kaclerović (1879–1964), novinar, advokat, politik, soustanovitelj Srbske SDS in kasneje KPJ. Delavska_gibanja_FINAL.indd 288 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 289 so pa priznali njen program za svojega. V letu 1921 se je JSDS, enako kot KPS pred letom dni, vključila v vsejugoslovansko povezavo. Po dolgih pogajanjih med desnimi reformisti in centristi so se 1. in 2. januarja ter 2. avgusta 1921 sestali v Beogradu delegati JSDS, Socialistične delavske stranke Jugoslavije /SDSJ/294 in Socijalističke radničke parije Jugoslavije /SRPJ/ ter oblikovali Socialistično skupnost Jugoslavije kot predhodno tvorbo vseh socialnih refor- mistov Jugoslavije. Vse tri stranke so se nato 18. decembra 1921 združile na konferenci v Beogradu v Socialistično stranko Jugoslavije /SSJ/. Nova združena stranka ni pristopila k nobeni od treh obstoječih internacional, temveč se je v svojem Manifestu izrekla za enotnost »svetovnega proletariata« in ustanovitev (skladno s centristično pozicijo) ene same internacionale, hkrati pa je podprla Mednarodno federacijo sindikatov, s sedežem v Amsterdamu. V »minimalnem programu« si je stranka prizadevala, da ne bi zaostrovala odnosov z buržoa- znim režimom, tako, da se je izogibala revolucionarnim frazam in nalogam; da bi pridobila kmečko prebivalstvo, je SSJ v program vnesla še agrarno reformo in druga »kmečka« vprašanja. Statut je določal centralistično ureditev stranke z glavnim odborom /GO/ na čelu in krajevnimi ter oblastnimi (pokrajinskimi) upravami. Člani GO SSJ iz Slovenije so postali E. Kristan, R. Golouh, M. Korun, J. Kopač in Z. Bernot ter F. Koren kot namestnik (Milenković, 1974, 80–81). JSDS se je sestala zadnjikrat na 13. kongresu 26.–27. decembra 1921 v Trbovljah, ki je bil hkrati tudi pokrajinski kongres SSJ za Slovenijo. Delegati so sprejeli in potrdili ključne dokumente centrale (manifest, program in statut SSJ) ter izvolili pokrajinsko načelstvo (strankin voditelj je postal Z. Bernot), pokrajinski odbor in člane glavnega odbora SSJ iz Slovenije295 (ibid., 96–98). V začetku januarja 1922 je SSJ ustanovila še svoje sindikate – Glavno delavsko zvezo Jugoslavije, zasnovano na treh temeljih: 1. na osnovi razrednega boja najemniškega delavstva za izboljšanje gmotnega in družbenega položaja ter končno osvoboditev od kapitalističnega načina proizvodnje; 2. na mednarodni povezavi v Amsterdamski sindikalni internacionali ter njenih strokovnih zve- zah in 3. na popolni strankarski neodvisnosti (Stiplovšek, 1979, 239). Vstop v jugoslovansko socialistično stranko ni v celoti izpolnil Golouhovih pri- čakovanj, saj se stranka ni utrdila niti na državni niti na slovenski ravni. Podobno kot KPJ so tudi SSJ pretresala notranja nesoglasja med ortodoksnim in demokratičnim krilom (slednjemu je pripadal Golouh) glede vodenja političnega boja in odnosa do osrednjega vodstva v Beogradu, do statuta in drugih odprtih 294 Potem ko so bili centrumaši decembra 1920 izključeni iz KPJ, so delovali do združitve v SSJ pod prvotnim imenom – SDSJ (seveda brez oznake »komunistov«). 295 V GO SSJ so bili delegirani E. Kristan, Golouh, Korun, Kopač in Ignac Kaiser za člane ter M. Čobal in Filip Kisovar za namestnika. Delavska_gibanja_FINAL.indd 289 9.10.2018 14:11:01 290 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih vprašanj, kar je imelo za posledico slabitev moči, stagnacijo in krizo socialistič- nega gibanja v Sloveniji (Deželak Barič, 2017, 93–98). Demokratično usmerjeni Golouh, kot kažejo dokumenti in njegova osebna pričevanja, se v te strankarske politične spore ni želel aktivneje še naprej vključevati, pač pa se je usmeril v so- cialno in sindikalno politiko, v boj za »socialno« državo. Medtem se je preselil iz Ljubljane v Maribor (1923); od tedaj dalje (do začetka druge svetovne vojne) je bil R. Golouh vodilni socialist v severovzhodni Sloveniji. Ne gre prezreti, da njegovo »mariborsko obdobje« med drugim časovno so- vpada z veliko svetovno gospodarsko krizo (1929–1934), ki je prinesla veli- ko brezposelnost, draginjo, revščino itn. Zato je bilo še toliko bolj pomemb- no njegovo delo na mnogih področjih, kjer je lahko nenehno opozarjal na socialno problematiko in apeliral na potrebo po reševanju perečih socialnih vprašanj malega človeka, delavca in kmeta. Eno takih sta bili novinarstvo in urednikovanje, saj je videl prav tu možnost za odmevnost nerešenih socialnih problemov. V tem smislu je ustanovil in urejal politični dnevnik socialistične usmeritve Delavska politika (1926–1941), sodeloval kot novinar in član ure- dniških odborov pri medvojnih leposlovnih, poljudnoznanstvenih in politič- nih revijah: Enakost (1920–1923: sprva glasilo JSDS, od avgusta 1922 pa SSJ za Slovenijo in Kmečko delavske zveze), Socialist (tednik SSJ za Slovenijo, 1923–1925), Pod lipo (mesečnik za »slovensko delovno ljudstvo«, 1924–1928), Svoboda (mesečnik delavske kulturne in telovadne zveze Svoboda, 1925–1927 in 1929–1936) idr., pomagal pri nastanku tednika delavsko-kmečkega gibanja Neodvisnost (1936–1937) itn. Nadalje je vseskozi deloval kot zadružni organizator (o tej tematiki je l. 1926 objavil delo Zveza gospodarskih zadrug za Jugoslavijo) in bil deset let ravnatelj borze dela, kar samo po sebi govori, da mu je bila problematika brezposelnosti, prenizkih mezd in siceršnjih socialnih stisk dodobra poznana. Do leta 1928 sem se intenzivno ukvarjal tudi z delom v zadružništvu. Osrednjo organizacijo vseh potrošnikov in produktivnih zadrug je predstavljala Zveza delavskih gospodarskih zadrug Slovenije. Glavni člani te zveze so bili Delavsko konzumno društvo z vsemi podru- žnicami, konzumna društva rudarjev ter razne druge produktivne in vzajemno podporne delavske hranilne in kreditne zadruge. Ta mreža zadrug je bila razpredena po vsej Sloveniji. Imele so kar precej pro- meta in njihova vloga je bila precej koristna in pomembna. Delavski listi so neredko lahko izhajali le ob gmotni podpori teh zadrug. To je bilo v redu, ker so bile zato tudi ustanovljene. Izkazale so se tudi za dolgotrajnih mezdnih bojev in štrajkov (Golouh, 1966, 326). Delavska_gibanja_FINAL.indd 290 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 291 Zagotovo je Golouhovo uspešno in široko družbeno delovanje – s katerim si je nesporno pridobil potrebno avtoriteto in spoštovanje ne samo dela- vstva temveč tudi vseh političnih strankarskih vodstev – vplivalo, da je bil (kot socialist) imenovan v prvi banski svet Dravske banovine (1930);296 funkcija banskega svetnika je bilo nedvomno ugledna in pomembna. V ospredju delovanja banskega sveta so bila v tistem času predvsem priza- devanja za omilitev gospodarsko-socialne krize, nadalje razvoj prosvetno- -kulturnih dejavnosti v Sloveniji in razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine (Stiplovšek, 2006). Golouh, kot kažejo zapisniki, je bil eden izmed njegovih aktivnejših članov (1930–1935) in je »v njem opravil pomembno delo za omilitev socialne stiske delavskih in kmečkih slojev, zlasti prek bednostnega sklada, oziroma za povečanje gmotne osno- ve banovine za reševanje številnih problemov v času gospodarske krize« (Stiplovšek, 2010, 73). V letih 1933–1935 je opravljal funkcijo podžupana občine Maribor. Golouh je med drugim dal pobudo za ustanovitev zadruge Mariborski te- den (ta je, pod njegovim predsedovanjem, v letih 1932–1939 prirejala vsa- koletno gospodarsko razstavo in turistično prireditev »Mariborski teden«), za zgraditev Delavskega doma in azila za brezposelne delavce v Mariboru ter za ustanovitev delavske zadruge, ki je gradila eno- in dvo-družinske hiše v Magdalenskem predmestju Maribora (današnjem Taboru) – de- lavsko stanovanjsko kolonijo kot socialni program (po načrtih arhitekta Ivana Vurnika).297 »Dosti opravka mi je dala tudi ustanovitev zavarovalne zadruge Drava, edine ustanove te vrste na zadružni podlagi v Jugoslaviji. Ta ljudska zavarovalnica se je naglo razvila. V nekaj letih je lahko zgradila sredi Maribora dve visoki stanovanjski stavbi. /.../ In še marsikaj podob- nega sem začel. Če bi mi dovolili, bi reorganiziral na zadružni podlagi še mestna občinska podjetja!« (Golouh, 1966, 388–389). 296 Uvedba šestojanuarske diktature kralja Aleksandra leta 1929 je prinesla ukinitev ustavnosti in parlamentarizma ter prepoved delovanja političnih strank. Zakon o preimenovanju Kraljevine SHS v Jugoslavijo in njeno razdelitev na 9 banovin (3. 10. 1929) je pomenil tudi konec vseh oblik samouprave oziroma avtonomije. Za Slovenijo je bil še poseben udarec razpust ljubljanske in mariborske oblastne skupščine, ki sta mdr. opravljali tudi nekatere funkcije parlamentarnih predstavništev (gl. Stiplovšek, 2000). Banovino je vodil ban, ki ga je na predlog predsednika vlade imenoval kralj; posvetovalna vloga pa je pripadala banskemu svetu, ki ga je postavil notranji minister. Banski svet Dravske banovine (v njo sta bili združeni prejšnji oblasti, ljubljanska in mariborska) je začel delovati januarja 1931; sestavljen je bil iz predstavnikov vseh 24 okrajev in večjih mest ter je štel 40 članov. 297 Gl. »Vurnikova delavska kolonija«; http://www.gradimo.com/zanimivosti/kulturna-dediscina/ ivan-vurnik/vurnikova-delavska-kolonija. Delavska_gibanja_FINAL.indd 291 9.10.2018 14:11:01 292 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih »Pri vseh teh različnih opravkih sem se lotil še pisanja gledaliških iger« (ibid., 390). Golouhova Kriza (socialna drama v šestih slikah)298 je bila prvič uprizor-jena 30. aprila 1928, večer pred 1. majem, v ljubljanski Drami: Socialna drama Kriza je odlomek naše zgodovine. Govori o velikih štrajkih v Trbovljah, vseh drugih velikih gibanjih, kar jih je bilo tedaj, pa tudi o krizi, ki je nastala v našem delavskem gibanju po vzponu v prvih povojnih letih. Hkrati pa je v njej izraženo upanje, da se bo gibanje, ki je bilo tedaj na tleh, spet vzdignilo, kar se je tudi zgodilo. S to dramo se je prvič predstavil javnosti tudi ljubljanski Delavski oder (1928), ki je pod vodstvom Bratka Krefta (to je bila njegova prva predstava v ljubljanski Drami) pokazal visoko stopnjo umetniške ambicije. Notranja sila dejanja je bila oprta na dinamiko valujočega razpoloženja množic. Delavci in delavke so predstavljali sami sebe; vživeli so se tako dobro v svoje vloge, da so pozabili, da so na odru in ne na delovnem mestu ali na zborovanju. V tej igri je nastopilo nad sto ljudi, med njimi kot akterji tudi takratni študentje Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Franc Kimovec- -Žiga. Predstava je imela velik odmev (Golouh, 1966, 363; 1975, 56). Tudi naslednja Golouhova gledališka dela je občinstvo navdušeno sprejelo. Komedijo Groteska sedanjosti 299 so prvič uprizorili 2. februarja 1932 v maribor-skem Narodnem gledališču. Na istem odru je bila 19. januarja 1935 tudi prva izvedba Od zore do mraka: živalska komedija, basni za odrasle 300 in premiera igre v treh dejanjih Krisalida 301 (1940). Grotesko v treh dejanjih Veseli večer točaja bogov je Golouh napisal po drugi svetovni vojni (1966).302 298 Drama je izšla nekoliko predelana v knjigi, ki je danes bibliofilska redkost (Golouh, 1927). 299 »V tej groteski nastopajo vsi glavni akterji tedanje evropske politike: Chamberlain, Briand, Stresemann, Mussolini itd. Banska uprava v Ljubljani je najbrž mislila, da sem napisal Krizi podobno delo, ki mi je bilo prineslo nemalo sitnosti, zato je hotela pred uprizoritvijo vedeti, v čem je stvar. Vse bi se bilo verjetno srečno končalo, če se ne bi v igri norčeval tudi iz takrat vsemogočnega Mussolinija. Tu se je pokazala vsa servilnost slovenske oblasti do rimskega diktatorja« (Golouh, 1966, 390). 300 »V igri nastopa sprti živalski svet, od viteškega leva do zvite lisice, ki vse pretenta in pomaga do zmage oslu, ki ga živali izvolijo za svojega suverena in kronajo z bleščečo kraljevsko krono. Osli so odločali o usodi narodov. Svet je brezumno dirjal v propast pod vodstvom praznoglavih firerjev« (ibid., 391). 301 »Igrokaz Zapredek ( Krisalida) sem zaključil optimistično: uporna človeška misel snuje dalje, je nepremagljiva, izvije se kot metulj iz zapredka in razprostre znova svoje bleščeče peruti. Tako sem v letih teme in diktature, ko je bilo tako težko govoriti ljudem neposredno, skušal vsaj v tej obliki vžigati vero v svetlejše dneve« (ibid.). 302 Golouhova tri dramska dela ( Kriza, Krisalida, Veseli večer točaja bogov) so izšla v knjižni izdaji (1976). Delavska_gibanja_FINAL.indd 292 9.10.2018 14:11:01 Tretji del 293 V. V naraščajočih domačih in mednarodnih zaostritvah v tridesetih letih je tudi na Slovenskem prišlo do političnega povezovanja delavskega razreda in dru- gih demokratičnih sil proti fašizmu, za mir, demokratične svoboščine in so- cialno pravičnost. Ob programski usmeritvi mednarodnega ljudskofrontnega gibanja je bil v slovenskem ljudskofrontnem programu temeljno vodilo boj za rešitev narodnega vprašanja, izražen v prizadevanjih za gospodarsko, po- litično in kulturno samostojnost Slovenije (Nedog, 1978). Skladno s svojimi političnimi nazori se je Golouh julija 1936 pridružil Kmečko-delavskemu gibanju, ki je delovalo v duhu takratnih ljudskih front, to je v povezovanju vseh naprednih sil v državi, ne glede na strankarsko pripadnost; pobudnik tega povezovanja je bila KPJ. Seveda ne gre prezreti, da je to povezovanje časovno sovpadalo s špansko državljansko vojno (1936–1939), ko sta se sve- tovna in domača javnost polarizirali na zagovornike demokracije na eni in trde roke na drugi strani, hkrati pa sta italijanski fašizem in nemški nacizem že nedvoumno sporočala svoje zahteve po priključitvi novih ozemljih, če ne zlepa pa z novo vojno. In nadaljevanje tega povezovanja se je steklo v OF slovenskega naroda in narodnoosvobodilni boj v času okupacije med drugo svetovno vojno. Potem ko se je Golouh aprila 1941 umaknil pred nemškim okupatorjem iz Maribora v Ljubljano – »pobegnil sem pravočasno, bil sem eno uro hitrejši od gestapa« (1966, 402) –, se je takoj priključil, tako kot socialistično dela- vstvo, ki mu je pripadal (ne pa tudi uradno vodstvo slovenske socialistične stranke),303 v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in postal član njene gospodarske komisije. Vodstvo OF mi je med drugim zaupalo organizacijo beguncev iz Primorja.304 Sestavil sem poseben odbor iz pet vidnejših oseb, ki so morale pobegniti pred fašisti iz Julijske krajine, in z njihovim so- delovanjem kmalu pridobil za OF večino primorske emigracije. Na 303 Ob napadu na Jugoslavijo je v Ljubljani na pobudo Slovenske ljudske stranke in bana Dravske banovine Marka Natlačena nastal Narodni svet za Slovenijo. Ta je 10. aprila razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. V njem so sodelovali predstavniki SLS, Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodnoradikalne stranke, Samostojne demokratske stranke in tudi Socialistične stranke Jugoslavije; skratka predstavniki vseh slovenskih strank razen komunistov, ki jih z utemeljitvijo, da niso legalna stranka, niso vključili v delo odbora. Odklonili so tudi predlog KPS, da bi Narodni svet postal Obrambni svet (gl. Mikuž, I/1960, 48–52). 304 Po nalogu OF sem pisal od vsega začetka tudi proglase na pripadnike okupacijske vojske v njihovem jeziku. Delavska_gibanja_FINAL.indd 293 9.10.2018 14:11:02 294 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Upravi za delo mi je uspelo prodreti s predlogom, da se natisnejo nove delavske knjižice, ki naj bi veljale hkrati kot osebna izkaznica in katere naj bi izdajala omenjena uprava v svojem delokrogu brez ingerence in kontrole okupacijske oblasti. Tako so vsi tisti, ki jih je policija lovila, lahko zahtevali novo delavsko knjižico; takoj in brez težav so jo lahko dobili, le osebne podatke so si morali izmisliti. Tako so mnogi člani OF ušli policijski kontroli in zaporu, mnogi so se lahko neovirano prebili skoz okupatorjeve kontrolne postaje ob žični zapori krog Ljubljane. Pridružili so se večidel partizanom. Pošiljal sem hkrati ljudi, ki jih je policija zasledovala, po zanesljivi poti skozi žično oviro pri Šentvidu. Toda vse take stvari ostanejo le nekaj časa prikrite. Kmalu sem postal zrel za pot v zapor. /.../ (ibid., 404). Potem ko so po kapitulaciji Italije prišli v Ljubljano Nemci, so ga zaradi sodelovanja v OF januarja 1944 aretirali in junija poslali v koncentracij- sko taborišče Dachau – »grozot dachauskega taborišča, te nemške množične človeške klavnice, ne bom opisoval« (ibid.) –, kjer je dočakal konec druge svetovne vojne in se vrnil v Ljubljano. Po vojni je bil sprva zaposlen na Upravi za delovno silo, nato kot tiskovni re- ferent na Poverjeništvu za kulturo in umetnost pri Mestnem ljudskem odbo- ru Ljubljana. Poleg tega je bil sourednik lista Gradimo (vestnik Osvobodilne fronte Ljubljana, 1948–1951) in predavatelj. Po upokojitvi (1950) se je posvetil zgodovini delavskega in socialističnega gibanja v Sloveniji ter delal še dve desetletji kot honorarni sodelavec Vojaškega zgodovinskega inšti- tuta in Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. V tem času je skupaj z Dušanom Kermavnerjem uredil zbornik Socialistično gibanje v Sloveniji (1951), sodeloval kot sourednik in prevajalec pri izdaji Zbornika dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov (za Slovenijo) v 11 knjigah (1952–1964) ter napisal knjigo Pol stoletja spominov: Panorama političnih bojev slovenskega naroda (1966). Zveza novinarjev Jugoslavije mu je 29. oktobra 1970 podelila »srebrno plaketo« za 25-letno delo (1945–1970) v novinarstvu in poseben prispevek k razvoju novinarstva in novinarske organizacije (v AS/428). Svoje bogato življenje je sklenil v Ljubljani, 23. decembra 1982. Vpogled v Golouhovo sila razgibano življenjsko in še posebej politično pot nedvomno pritrjuje, da imamo opravka ne samo s pronicljivim druž- benim opazovalcem, temveč tudi akterjem, ki je bil dovolj blizu oblastnim strukturam, obenem pa od njih dovolj oddaljen, da je lahko ohranil svoj Delavska_gibanja_FINAL.indd 294 9.10.2018 14:11:02 Tretji del 295 politični »jaz« v turbulentnih časih prve polovice 20. stoletja. Hkrati pa ne gre spregledati, da je v svojem družbenem delovanju vseskozi zvesto sledil svojemu mladostniškemu idealu/poslanstvu, ki ga je našel v »apelu« Petra Kropotkina (»o dolžnosti do soljudi«), saj je bil vseskozi predan skrbi za izboljšanje položaja zapostavljenih delovnih ljudi, in to ne glede na svojo vsakokratno politično usmeritev znotraj socializma. In takšen bo zagotovo ostal tudi zapisan v slovenski zgodovini tistega družbenega časa, ki ga je (ne)posredno (so)ustvarjal. Delavska_gibanja_FINAL.indd 295 9.10.2018 14:11:02 Delavska_gibanja_FINAL.indd 296 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 297 Četrti del Krvava drama – (kontra)revolucija in državljanska vojna – za Pireneji (1936–1939) Španija ni niti izključno mediteranska, niti izključno zahodna celina; ona, podobno kot Rusija, razdvaja Evropo na dva nevarna pola. Rusija in Španija sta uspeli razdvojiti Evropo. Problem Rusije in Španije, to je največja drama povojnega sveta /.../. Zadovoljen sem, da je vojna v Španiji dokazala, da se lahko spremenijo vse dosedanje vojaške metode in da je potrebno najti nove. Napori generalov in diplomatov so uničeni in so se razpršili v prazno. /.../ Energije celih narodov se trošijo na eksperi- mentih, katerih vrednosti so povsem prehodne in trenutne /.../. Paul Valéry (1937), v Radica (1940) Upor se je sprožil brez pametnega razloga. Ossorio y Gallardo, poslanik v Bruslju, pravi: »Kaj so hoteli uporniki? Osvoboditi Španijo komunistične vlade? To ni res, kajti takrat, ko se je upor začel, je država imela meščan- sko vlado. Braniti vero? Saj je nikdo ni napadal, vse cerkve so bile odprte in polne vernikov do 18. julija. Budno varovati čistost dogem? To prav tako ni res, saj igrajo Mavri prvo vlogo v armadi. /.../ Okrepiti narodne vrednote? To spet ni resnica, saj je toliko najemnikov med vojaki.« Upor armade oziroma generalov je ilegalen, protizakonit. /.../ Revolta generalov je upor republiki zapriseženih ljudi proti zakoniti republikan- ski vladi, ki si jo je Španija svobodno izvolila. Zanimivo je, da se kon- servativni katoliki s krvavo silo upirajo zakoniti vladi, ne dopuščajo pa neprimerno bolj opravičene družabne [družbene] revolucije. Edvard Kocbek (1937) Delavska_gibanja_FINAL.indd 297 9.10.2018 14:11:02 298 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Prolog v spopad »dveh Španij« – militaristične in demokratične Zelo majhna plast plemičev, industrialcev in bogatih meščanov vlada ne- omejeno s svojim kapitalom ter živi v bogastvu in razkošju, velika večina pa v nevrednih, včasih celo v živalskih razmerah. Zato je razumljivo, da razlika med obema svetovoma ni le gospodarska. V Španiji obstaja močno razredno sovraštvo, veliko družabno [družbeno] nasprotje, kakor ga ni več zlepa najti. /.../ Za glavni vzrok svojega oboroženega odpora navajajo fašisti »vedno večjo boljševizacijo« španskega prebivalstva in usmerjajo svojo borbo proti marksizmu in komunizmu. Kristjan res ne more izpovedovati komunizma, niti ga kakorkoli priznavati, toda po pričevanju mnogih treznih španskih katolikov komunistične Španije sploh nikjer ni bilo. Komunizem služi španskim fašistom le za pretvezo, da lahko nastopajo zoper delavski razred. Edvard Kocbek (1937) Španska državljanska vojna je trajala skoraj tri leta (od 17. julija 1936 do 1. aprila 1939) in je terjala – po različnih ocenah (gl. Vodopivec, 2016, 12) – od pol do enega milijona človeških žrtev, tako Špancev kot Nešpancev. Španija je izkrvavela v vojni – nad milijon žrtev je padlo v bojih, več kot 200 tisoč so jih frankisti pobili po svoji zmagi, 650 tisoč Špancev je pobegnilo v tujino. Frankisti so pregnali ali telesno uničili večji del španske levice in tudi ljudske republikanske vojske. Poraz republike je bil nadaljnji korak k nadzorstvu fašističnih sil nad evropsko celino. S tem korakom se je približala druga svetovna vojna (Bebler, 1978a, 20). Oboroženi spopad »dveh Španij« je globoko polariziral tako domačo/špansko kot svetovno javnost. Medtem ko so imele domače konservativne sile (aristo- kracija, falangisti, monarhisti, carlisti/karlisti, katoliška cerkev idr.) z vojaško hunto na čelu zaslombo v nemškem nacizmu in italijanskem fašizmu, je demokratična svetovna javnost aktivno podprla obrambo španske republike, ki jo je vodila legalno izvoljena koalicija ljudske fronte (socialisti, republikanci, komunisti, anarhisti idr.). Hkrati je imel ta spopad simbolni pomen; medtem ko je za demokratično javnost predstavljal neomajno voljo za ohranitev demo- kracije in odpor zoper fašizem, je na drugi strani, za evropsko desnico pomenil Delavska_gibanja_FINAL.indd 298 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 299 poslednji preizkus na poti k obračunu svetovnih razsežnosti. Toda tragika kr- vavega spopada za Pireneji ni le v tem, da levici ni uspelo zaustaviti napadalne- ga pohoda desnice, pač pa ga je posebej usodno opredelilo dejstvo, da sta se na španskih tleh spopadli tudi dve levici in dve videnji revolucije, komunistična in anarhistična, torej pristaši premišljene revolucionarne organizacije na eni in množične spontanosti na drugi strani. Da bi razumeli globlje vzroke tega širokega prizorišča vojnega spopada – če posplošimo – med taboroma protifašizma in reakcije, moramo vsekakor upo- števati tudi temeljno razvrstitev družbenih, ekonomskih in političnih silnic, ki so Španiji krojile usodo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, to je krepitev demokratičnega in republikanskega gibanja, reševanje agrarnega in narodno- stnega vprašanja ter regionalne avtonomije, nadalje vprašanje odnosov med delom in kapitalom, vprašanje življenjske ravni najširših delovnih slojev prebi- valstva in njihovega izobraževanja, oblikovanje ljudske fronte /LF/ idr. Vojaški udar ( pronunciamento)305 generala Francisca Franca je namreč na- povedal le končnico daljšega procesa in končnega obračuna med »dvema Španijama«, to je med dvema antagonističnima stranema: med sproletarizi- ranimi delavskimi in kmečkimi množicami ter zavezniškimi demokratičnimi sloji na eni z vladajočimi razredi zemljelastniške oligarhije, bogatega meščan- stva, visoke duhovščine, monarhistov, militaristov in falangistov/fašistov na drugi strani. Preprosto rečeno, ni bilo več prostora za obe, to je za tradicional- no, v preteklost zazrto Španijo (Rodríguez Díaz del Real, 2016) ter za priča- kovano/želeno socialno revolucijo republikansko-proletarske smeri, ki naj bi v Španiji razrešila nakopičena odprta socialno-ekonomska in regionalna vpra- šanja, ne nazadnje pa tudi pospešila procese demokratizacije in modernizacije. Vzroke, ki so vodili špansko družbo v skrajno politično polarizacijo, ki je do- segla kulminacijo z zmago ljudske fronte na parlamentarnih volitvah 16. fe- bruarja 1936, je potrebno iskati tako v njeni zgodovini kot v njeni razredni strukturi, pa tudi v njenih dveh ključnih institucijah, to je Cerkvi in vojski, v njuni izjemni družbeni moči, statusu in vplivu, in še kaj bi lahko dodali. Strukturne posebnosti španske družbe in države na pragu 20. stoletja Nakopičeni družbeni problemi, s katerimi se je soočala Španija v tridesetih letih prejšnjega stoletja, so bili plod tako specifičnosti njenega zgodovinskega razvoja kot nepripravljenosti vladajočih struktur, da bi jih smelo razrešile. Tako 305 Vojaški udar je uradno vodila t. i. Zveza nacionalne obrambe ( Junta de Defensa Nacional), zato so vstajniki dobili ime »nacionalisti«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 299 9.10.2018 14:11:02 300 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Španija – nekoč gospodarica starega in novega sveta306 (Knutsen, 2001) – velja z začetka 20. stoletja za arhaizem Zahoda. V svetu, ki se je začel uniformirati, je Španija otok tradicij in njeni vladarji si štejejo v zaslugo, da so znali kljub sodobnim političnim in gospodarskim tokovom ohraniti hispanidad (»španstvo«, španske posebnosti, »španski duh«, imperialni mit307), kar se bo pokazalo – z vidikov načrtovane modernizacije in demokratizacije španske družbe – prej za oviro kot ne. Da ne zaidemo predaleč v preteklost, naj navedemo le, da je Španiji v zadnji četrtini 19. stoletja vladala t. i. liberalna monarhija, vzpostavljena leta 1875 – po sedemletni politični in družbeni nestabilnosti, ki so jo zaznamovale politič- ne in strankarske napetosti med radikalnimi liberalci, konstitucionalisti in ul- tramonarhisti ter kratkotrajno obdobje prve republike. Seveda ne gre prezreti, da se je v Španiji leta 1868 zgodila t. i. »septembrska revolucija«, ki je zahtevala odstop in izgon kraljice Isabel II. ter konec burbonske monarhije. V zgodovino se je zapisala kot prvi poskus demokratizacije države v 19. stoletju, v kateri se je meščanstvo z množično podporo vaščanov uprlo monarhistični oblasti in zahtevalo politične svoboščine in modernizacijo Španije, ki se je soočala s fi- nančnimi in ekonomskimi krizami ter pomanjkanjem močne industrializacije. 30. septembra 1868 je Isabel, potem ko so zmagali zarotniki, zapustila Španijo in 8. oktobra se je oblikovala provizorična vlada pod vodstvom uporniškega generala Serrana. S tem aktom se je pričel proces demokratizacije, ki je trajal šest let (1868–1874); delimo ga na tri obdobja: provizorične vlade, vladavine Amadea I de Saboye (1871–1873) in prve republike (1873–1874). Parlament (cortes/kortes) se je oblikoval 22. februarja 1869 z volitvami, na katerih so sodelovali moški z volilno pravico. Želeli so, da se sestavi nova usta- va, ki bi vključevala zahteve septembrske revolucije in predstavljala želje ter zahteve različnih družbenih slojev in provinc. V tem duhu je nastala Ustava, sprejeta junija 1869, ki pa je komaj imela kaj veljave v naslednjih petih letih. Vseeno pa je velja za prvo demokratično ustavo, ki je za več desetletij prehitela podobne tekste drugih evropskih držav: T. i. »revolucionarna« ustava, sprejeta po velikih neredih in zamenja- vah vlad v preteklih desetletjih, je resda prinesla v španski politični 306 Španija je ob koncu 16. st. imela v svoji posesti eno petino sveta z okoli 60 milijonov ljudi. Zunanja ekspanzija je potekala ob sočasnem utrjevanju domačega absolutizma. V 17. in 18. st. je španska moč začela slabeti. Vzroke je iskati v vojnah, notranjih spopadih, v bojih za špansko nasledstvo in v nezadovoljstvu širših slojev družbe. 307 Pomenljivo je, da Španija 12. oktobra – na dan, ko je Krištof Kolumb pod zastavo kastiljske Španije priplul v Ameriko (1492) – praznuje »Dan državnosti«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 300 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 301 prostor vrsto demokratičnih prvin – nacionalno suverenost; delitev oblasti (na zakonodajno, izvršno in sodno vejo), ki je monarhu od- vzela pravico predsedovanja vladi; dvodomen cortes (kongres in se- nat, ki ga sestavljajo štirje senatorji iz vsake province); splošno volilno pravico (resda le za moške stare nad 25 let) in neposredno glasovanje; obsežen korpus človekovih pravic, ki so bile razumljene kot naravne pravice – ne pa tudi republike, glavne zahteve demokratov. Po odobritvi ustave, v kateri je bilo določeno, da bo država parlamentarna monarhija, se je pričelo iskanje primernega kralja med evropskimi kraljevski- mi družinami. Kljub težavam in krizam, s katerimi se je soočala država, ni manjkalo kandidatov, tako domačih kot tujih, ki bi prevzeli špansko krono. Na koncu je vlada za kralja določila Amadea de Saboya, sina Vittoria Emanuela II (kralja pred kratkim združene Italije), ki je pripadal dokaj liberalni savojski dinastiji. Toda Amadeo je sprejetje španske krone pogojeval še s podpro večine volivce; na volitvah 16. oktobra 1870 je tudi uradno zmagal. Amadeo I., ki je prišel v Madrid 2. januarja 1871, se je moral, proti svojemu pričakovanju, takoj soočiti s sovražnostjo in nezaupanjem španskega plemstva. Njegovo dveletno vladanje je bilo tako zaznamovano s politično nestabilnostjo, pa tudi z vse večjimi nesoglasji med strankami, ki so podprle revolucijo. Nemočen in nave- ličan Amadeo I se je odrekel kroni in se na začetku leta 1873 vrnil v Italijo. To je ponovno vodilo Španijo v nemirno politično obdobje, ki sta ga zaznamovali revolucionarno antiklerikalno republikansko gibanje in zahteva po zamenjavi parlamentarne monarhije z republiko. Vlada – brez druge alternative in ker ni videla smisla v iskanju novega kralja med evropskimi dinastijami – je februarja 1873 razglasila prvo špansko republiko. Cortesu je bil predloženem osnutek nove ustave (1873), po katerem naj bi Španija postala federativna republika s 17 državami (kar so- razmerno ustreza zdajšnjim avtonomnim skupnostim), ki bi imele dokaj visoko stopnjo samouprave. S predloženimi ustavnimi reši- tvami so tedaj prvič zavrnili tradicionalni kastiljski centralizem in se lotili reševanja perečega problema španskega regionalizma. Vendar tudi ta kompromisna rešitev ni zadovoljila razcepljenega republi- kanskega tabora (unitaristov, federalistov, avtonomistov), kar bodo izkoristili monarhisti. Republika je formalno obstajala od 11. februarja 1873 do 29. decembra 1874, dejansko pa je prenehala biti opravilna že 3. januarja 1874, z državnim uda- rom generala Manuela Pavíe, ki je nasprotoval republikanski (federalistični) Delavska_gibanja_FINAL.indd 301 9.10.2018 14:11:02 302 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ureditvi države. Z vojaškim in političnim soglasjem je bil 29. decembra 1874 proglašen za kralja Alfonz XII. (vladal do smrti 1885), z njim pa restavracija vladarske hiše španskih Burbonov, medtem ko je mesto ministrskega predse- dnika zasedel Antonio Cánovas del Castillo, pripadnik konservativnega po- litičnega tabora. Cánovas je bil glavni kreator nove ustave, ki jo je 30. junija 1876 razglasil kralj. V demokratičnem pogledu je pomenila korak nazaj, v pri- merjavi s prejšnjo monarhistično ustavo (1869): Nosilca suverenosti sta ponovno monarh in Cortes, delitev oblasti je postala implicitna: zakonodajna je prešla v roke kralja in kortesa, izvršna je pripadala kralju, sodna pa sodiščem, ki so izrekala sodbe v imenu kralja; tudi člani senata niso bili več voljeni v provincah, temveč imenovani s strani kralja. Ustava je nadalje zmanjšala obseg človekovih pravic in svoboščin ter ukinila splošno volilno pravico za moške; naknadno, leta 1878 so zakonsko določili volilni cenzus glede na premoženje in izobrazbo (zgolj 6 % odrasle populacije ga je iz- polnjevalo). Na verskem področju je ustava proglasila katolicizem za uradno državno veroizpoved, medtem ko so se druge religije lahko prakticirale le v zasebnem prostoru. Nakljub demokratičnemu de- ficitu je bila »Cánovasova« ustava v veljavi kar 47 let, torej časovno več kot vse prejšnje ustave pred njo (1812, 1834, 1837, 1845, 1869), hkrati pa je uspela obdržati tudi relativno stabilnost državnega sis- tema ter uspešno preprečevati vojaška posredovanja v politiko vse do vojaškega udara generala Primo de Rivera leta 1923 (Vasović, II/2007, 20–22). Režim obdobja restavracije (1875–1923) je temeljil na prevladi velike bur- žoazije in veleposestnikov ter strankarski alternaciji, to je menjavi na oblasti po vnaprejšnjem dogovoru obeh glavnih oligarhičnih strank (konservativne in liberalne),308 kot garantu notranjega političnega miru. Prednostna naloga na vladnem položaju je bila za Cánovasovo konservativno stranko ( Partido Liberal-Conservador /PLC/) konsolidacija obnovljene monarhije, medtem ko za liberalno ( Partido Liberal-Fusionista /PLF/), pod vodstvom Práxedesa Matea Sagaste, sprejetje liberalnejše zakonodaje, kot so bili: zakon o političnem zdru- ževanju, zakon o poroti in zakon o splošni volilni pravici za polnoletne moške (1890). Od tedaj dalje med strankama ni bilo bistvenih programskih razlik, le 308 Delovanje volilnega/oblastnega dogovora je zagotavljal nastavljen volilni aparat, ki je slonel na sistemu oligarhije in kasikizma (šp. cacique). Kasiki, kot pomembni in vplivni lokalni veljaki, so pridobivali volivce za vnaprej določeno zmagovito stranko; katera bo oblikovala vlado, je bilo odvisno od kraljeve volje. Delavska_gibanja_FINAL.indd 302 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 303 navzven so bili konservativci bolj naklonjeni Cerkvi, liberalci pa tolerantnejši do republikanskega in delavska gibanja. Obema pa je bilo skupno, da sta pri- marno bdeli na ohranjanju koruptivnega volilnega sistema, ki je zagotavljal njuno politično moč. Toda državo je doletel nepričakovan pretres, ki je prišel od zunaj, potem ko so leta 1898 vzpenjajoče se ZDA Španiji prizadejale ponižujoč vojaški in po- morski poraz na Karibih in Tihem oceanu; z njim je izgubila zadnje ostan- ke obsežnega imperija, osvojenega v 16. stoletju (Kubo, Portoriko, Filipine). Materialne izgube, ki jih je utrpela v tej katastrofi, so bile znatne, toda še hujši je bil psihološki udarec, saj so se Španci soočili z nesposobnostjo, zaostalostjo in neizogibnim drugorazrednim položajem svoje države. Za špansko monar- hijo je leto 1898 pomenilo znak za začetek dolgotrajnega procesa razpada- nja, ki je dosegel vrhunec leta 1931, ko jo je nadomestila Druga republika (Blinkhorn, 1995b, 21). V teku 19. stoletja je Španija dokončno izgubila imperialni položaj v svetu, pa tudi industrijska in liberalno-demokratična revolucija, ki sklene preobrazbo stare Evrope, se Španije komaj bežno dotakne. Statistike ocenjujejo, da je bilo na prehodu v 20. stoletje med 11 milijoni aktivnega prebivalstva 8 milijonov revežev (dninarji, mali kmetje – zakupniki, mali obrtniki, industrijski delavci in rudarji), ki jim je delo komaj zagotavljalo preživetje. Tem je sledilo 2 milijo- na ljudi srednjih razredov (polpremožni kmetje in mala buržoazija) ter milijon t. i. privilegirancev (veliki zemljiški posestniki, velika buržoazija, duhovščina, uradništvo, vojska, izobraženstvo). Španija je bila v začetku 20. stoletja še vedno pretežno ruralno-agrarna država; s poljedelstvom se je ukvarjalo več kot 70 % njenega aktivnega prebivalstva. Postopoma se je razvijala tekstilna industrija v Kataloniji ter železarstvo, jeklar- stvo in ladjedelništvo v Baskiji. Samo tam in na rudarskih območjih Asturije sta obstajala moderna buržoazija in industrijski delavski razred. Povsod dru- god je bila Španija ne samo agrarna država, pač pa tudi močno zaostala in neproduktivna ter povrh vsega še nepravično družbeno urejena. Medtem ko so na velikih območjih južne Španije (Andaluzija, Extremadura, La Mancha) prevladovala ogromna zasebna posestva v lasti odsotnih latifundistov, ki so jih obdelovale množice brezupno revnih dninarjev brez zemlje, so bile za druge pokrajine značilne male družinske kmetije bodisi v zasebni lasti ali najemu, ki so životarile na robu preživetja. Zato seveda ne preseneča, da so bili kmečki nemiri, ki jih je dušila civilna garda ( Guardia Civil), kronična značilnost življenja v Španiji. Agrarno vprašanje je postalo potemtakem velika skrb vseh tistih, ki so se trudili, da bi Španijo modernizirali in demokratizirali. Podatki so zelo Delavska_gibanja_FINAL.indd 303 9.10.2018 14:11:02 304 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih zgovorni: leta 1931 je bilo dva milijona poljedelskih delavcev (dninarjev) brez zemlje, hkrati pa je imelo 50.000 podeželskih plemičev v lasti polovico špan- skega ozemlja; medtem ko je imelo 10.000 posestnikov po več kot 100 hek- tarov zemlje, se je moralo milijon in pol malih posestnikov, katerih zemljišča niso presegala hektara površine, preživljati na zemlji bogatih. Špansko zemljo je torej upravljala peščica veleposestnikov. Oligarhi, kakor so jih imenovali na- sprotniki, so si znali v teku stoletij ohraniti bistvene privilegije in premoženje na škodo kmečkih množic. Monarhija je bila brez dvoma njihov režim, edini zares prikladen za njihove interese in težnje (Broué in Témime, 1986, 26–28). Splošno zaostalost Španije sta poosebljali in krepili še mogočni instituciji: Cerkev in vojska. Resda je bila španska Cerkev z 80.000 duhovniki, menihi in nunami svojevrsten anahronizem, ki je sodil v srednji vek, vendar ne gre prezreti objektivnega dejstva, da je imela med vladajočimi strukturami izjemno ekonom- sko in politično moč. »V nobeni drugi deželi ni Cerkev uživala toliko privilegijev kot v Španiji. V nobeni drugi deželi niso jezuiti tako popolnoma nadzorovali ljudske izobrazbe, in v nobeni drugi deželi ni bilo cerkveno imetje tako velikan- sko. Tretjina zemlje je pripadala verskim kongregacijam, Cerkev pa je vlagala nemajhen kapital tudi v banke, industrijska podjetja in finančne posle« (Ravbar, 1971, 436). Poleg ekonomskega je imela španska Cerkev tudi močan politični vpliv, saj so bile klerikalne stranke in organizacije hrbtenica njene politike. Katolicizem kot ideologija in Cerkev kot institucija sta bila osrednja opora španskega konservatizma tako pred obdobjem republike kot med njo ne samo zaradi vpliva v šolah, na prižnici in v tisku, ampak tudi zaradi obsežnega in vsestranskega omrežja s cerkvenimi sredstvi finansiranih socialnih, poklicnih in kmečkih organizacij, v katere je bil vključen večji del katoliškega prebivalstva. Druga institucionalna opora konservativne Španije je bila vojska oziroma ofi- cirska kasta, ki se je po letu 1900 vse bolj nagibala k vmešavanju v politiko. Španska vojska je bila izvirna tako po sestavi kot tudi po svojem mestu v druž- bi. Pod monarhijo je imela 15.000 častnikov, od tega 800 generalov, kar je po- menilo po enega častnika na šest vojakov in po enega generala na malo manj kot 100 vojakov. Vojska na splošno ni bila dobro plačana, toda sinovi iz sre- dnjega sloja, ki so sestavljali oficirski zbor, so našli v vojski materialno oporo, družbeni ugled in močan občutek, da pripadajo eliti. Zato ne preseneča, da so bili prav vsi najvišji poveljniki, pa tudi ogromna večina častnikov, zagovorniki oligarhije, nasprotniki vsakršnega razvoja, smrtni sovražniki revolucije (Broué in Témime, 1986, 31). Delavska_gibanja_FINAL.indd 304 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 305 Nedvomno je španski kler skupaj z vojsko, veleposestniki in finančno oligar- hijo predstavljal nosilni steber konservativnih, reakcionarnih, desnih sil v dr- žavi. Njihov program je bil utemeljen na ohranjanju preteklih vrednot/načel hierarhije, avtoritete, centralizma,309 hkrati pa je gojil napadalni katolicizem in netolerantnost do demokracije in republikanstva ter seveda še prav posebej do delavskega gibanja in njegovih ideologij. Ne nazadnje se je politična desnica oblikovala tudi okoli iluzij o možnosti, da Španija po grenkem porazu leta 1898 znova postane imperialna sila, kar pa je bilo – glede na takratno medna- rodno politično konstelacijo – daleč od realnih možnosti. Od ustavne monarhije k vojaško monarhistični diktaturi V letih 1898–1923 je razvoj kompleksnejše in težje obvladljive španske druž- be soočil monarhijo Alfonza XIII. (1886–1931) s celo vrsto novih izzivov. Izobraženstvo je zahtevalo institucionalne in ustavne reforme, poleg tega pa so bile vse glasnejše tudi zahteve, da se monarhija (ki velja za poglavitni vir vseh družbenih težav) zamenja z republiko, še posebno med številčno vse bolj nara- ščajočim in revolucionarno usmerjenim proletariatom. Nedvomno je delavski razred – globoko razočaran nad delom kortesa, dogovorno politiko vladajočih dveh strank in volilnimi metodami – postajal v tistem času pomemben akter na španskem političnem prizorišču. Radikalno delavsko gibanje je naposled tudi porušilo več desetletno krhko politično ravnovesje med konservativci in liberalci. Poleti 1917 je zaradi naraščajočega nezadovoljstva ljudskih množic izbruhnila generalna stavka, ki je pomenila začetek konca monarhije in sistema restavracije. Vojaški poraz v Maroku (1921) pa je vse to še pospešil. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da so ob veliki politični in ustavni krizi poleti 1917 samo nasprotja med srednjim razredom in levičarskimi kritiki rešile kraljevino pred usodo, podobno tisti, ki je vsega nekaj mesecev prej doletela ruskega carja Nikolaja II. (Blinkhorn, 1995b, 24). Po prvi svetovni vojni, v njej je Španija ostala nevtralna država, so se soci- alne napetosti – pospešene s splošno povojno ekonomsko krizo (upad trga, zapiranje tovarn in rudnikov ter nekultiviranje velikih površin zemlje so pov- zročili splošno nezaposlenost) in revolucionarnim vrenjem – kazale v šte- vilnih vstajah podeželskega prebivalstva in stavkah delavstva. To revolucio- narno gibanje delavcev in kmetov je močno vplivalo tudi na avtonomistično 309 Pomanjkanje španskega nacionalnega duha je nadomeščal birokratski militaristični (kastiljski) centralizem, ki je ločeval državo, družbene skupine in regionalne stvarnosti. Ta politično- -upravni aparat je predstavljal avtoritarno nadoblast, ki je demokratične skupine usmerjala k federalističnim oziroma proticentralističnim rešitvam. Delavska_gibanja_FINAL.indd 305 9.10.2018 14:11:02 306 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih narodnoosvobodilno gibanje zoper kastiljski centralizem,310 ki je prisotno v španski zgodovini skoraj nepretrgoma od Napoleonove zasedbe leta 1808, še posebej v Kataloniji, Baskiji in Galiciji. Čeprav je bila Španija prikazovana kot ustavna in liberalna monarhija, pa vlada in kortes, kot smo videli, nista zastopala interesov ekonomsko najpo- membnejših in najbolj množičnih slojev, saj so bili delavci in kmetje pori- njeni na politično obrobje, medtem ko je z volitvami še naprej manipulirala oligarhija. Političnim težnjam delovnih množic so tako dajale smer predvsem ideje socializma, v reformistični interpretaciji španske socialistične delavske stranke ( Partido Socialista Obrero Español /PSOE/ in anarhizma, ki je imel široko zaslombo tako med agrarnim kot industrijskim proletariatom. Obe idejnopolitični opciji sta svojo moč manifestirali v okviru svojih sindikalnih organizacij: socialisti v Splošni delavski zvezi ( Unión General de Trabajadores / UGT/), anarhisti v Nacionalni konfederaciji dela ( Confederatión Nacional del Trabajo /CNT/. Struktura družbe in struktura države sta v svojem vzajemnem pre- pletanju prispevali k temu, da se je špansko delavsko gibanje skoraj v celoti izenačevalo s sindikatom, ki ga za razliko od enako imeno- vanih evropskih organizmov niso pojmovali samo kot organizacijo, ki se bojuje za delavske pravice, marveč bolj kot delavsko skupnost in kot vzorec za solidarnostno združevanje. Anarhosindikalistična tradicija je naredila iz sindikata bolj kot obrambno orožje živo celico družbenega organizma, ki je delavcu pogosto vzela ves prosti čas. Španski sindikati so tako postali orodje družbene preobrazbe, po- membnejše od političnih strank (Rovida, 1988, 570). Socialno in politično nemirno obdobje po prvi svetovni vojni pa je ponovno dokazalo, da monarhistični režim ni sposoben uspešno izvesti prehoda/tranzi- cije iz oligarhičnega liberalizma v sodobno demokracijo in Španijo priključiti takratnim evropskim parlamentarnim demokracijam. Hkrati je mobilizacija proletariata v razreševanje tako političnega kot socialnega konflikta med de- lom in kapitalom le-tega razvila v močno revolucionarno silo in politično stal- nico – levico. Poleg anarhističnih in socialističnih strank, organizacij in gibanj se je za naklonjenost španskega kmečkega in industrijskega proletariata (od sredine aprila 1920) borila tudi novoustanovljena revolucionarno usmerjena španska komunistična stranka ( Partido Comunista Español /PCE/). 310 Večinsko prebivalstvo v Španiji so Kastiljci, katerih jezik – kastiljščina/španščina – je bila edini državno dovoljeni jezik v uradih, šolah, armadi, v javnih množičnih medijih. Delavska_gibanja_FINAL.indd 306 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 307 Medtem je reakcija – desnica vseh političnih barv – iskala pot, kako bi strla naraščajoči družbeni vpliv levičarskih sil. Njen odgovor se je glasil: z uvedbo diktature. Ponovno je bil uporabljen že znani in preizkušeni ukrep – voja- ški udar ( pronunciamento). 13. septembra 1923 je general Miguel Primo de Rivera sporazumno s kraljem in politično oligarhijo izvedel državni udar, raz- pustil kortes in druge ključne politične institucije v državi, preklical veljavno ustavo, ukinil obstoječe politične svoboščine ter uvedel vojaško monarhistično diktaturo,311 ki je videla svoj vzor v Mussolinijevem fašizmu. V tem kontekstu je Rivera, v vlogi španskega premiera, oktobra 1923 v Rimu podpisal z Mussolinijem tudi sporazum o prijateljstvu med Italijo in Španijo. Glavna zaslomba Riverove diktature sta bili Cerkev in vojska ter aprila 1924 novoustanovljena nestrankarska organizacija španska domovinska zveza ( Unión Patriótica Española /UPE/), katere geslo je bilo: »Domovina, vera, monarhija«. Cilj vojaško monarhistične diktature je bil, da Španija postane katoliška korpo- rativna država. Izdala je sicer nekaj socialnih zaščitnih zakonov v prid delavstva, toda ključnega, to je agrarne reforme, ni poizkušala izpeljati, in velika zemljiška veleposest – največje socialno zlo Španije – je ostala nedotaknjena. Rivera je nemoteno vladal do leta 1929, ko so se začeli večji odpori proti njegovemu re- žimu, predvsem med intelektualci in študenti (na univerzi v Salamanki), hkrati pa je že bilo čutiti negativne posledice svetovne gospodarske krize oziroma velike depresije v španskem gospodarstvu, kar se je kazalo v porastu političnega in socialnega nezadovoljstva in nemirov. V napetem političnem ozračju je kralj, da bi rešil monarhijo, naposled zahteval Riverov odstop, kar se je zgodilo 28. januarja 1930. V naslednjih dvanajstih mesecih je Alfonz XIII. zaupal položaj ministrskega predsednika generalu Dámasu Berenguerju, nato admiralu Juanu Aznarju. Da bi umiril družbene napetosti, je Aznar spomladi 1931 dovolil ob- činske volitve, ki pa so se (proti njegovim pričakovanjem) spremenile v bolj ali manj neposreden spopad med monarhisti na eni ter zvezo republikancev in so- cialistov na drugi strani. Rezultat volitev 12. aprila 1931 je prinesel republikan- cem tako odločilno zmago nad monarhisti (tudi v Madridu), da je moral kralj oditi v eksil. Potem ko je 14. aprila Alfonz XIII. objavil abdikacijo, je še istega dne (desni) republikanec Niceto Alcalá-Zamora v vlogi predsednika začasne vlade razglasil Drugo republiko. 28. junija so bile volitve v ustavodajni kortes,312 311 Kot poudarja Blinkhorn (1995b, 25), je bilo ironično, da je diktatura ob tem, ko je pospešila neizpros-en propad oligarhičnega strankarskega sistema, spodbudila rast socializma in republikanizma. 312 Anarhisti so volitve tradicionalno bojkotirali, češ da so vse države, bodisi republikanske bodisi monarhistične, enako represivne in odvratne. Na tokratnih volitvah CNT svojega članstva ni pozval k volilni abstinenci, ampak je zavzel neopredeljivo stališče, da so volitve stvar vesti posameznika. S tem, ko je dovolil svojim pripadnikom, da volijo (republikance) je tudi pripomogel, da se je tehtnica nagnila na stran republike. Delavska_gibanja_FINAL.indd 307 9.10.2018 14:11:02 308 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ki so podelile prepričljivo večino republiki naklonjenim strankam313 – sociali- stom in republikancem (levim, desnim, radikalnim), ki so sestavili tudi vlado. 9. decembra 1931 je kortes sprejel ustavo Republike (mdr. je ta uzakonila in določila glavno mesto – v Madridu) ter naslednji dan izvolil Alcalá-Zamora za predsednika Druge republike s 6-letnim mandatom; na tem položaju je bil do 7. aprila 1936, ko ga je zamenjal Manuel Azaña iz republikanske levice. Nastop republike ni bil »buržoazna revolucija«, ki bi obsegala prevzem poli- tične oblasti s strani predstavnikov »progresivnega«, podjetniškega srednjega razreda, kajti španska finančna in industrijska buržoazija se je že desetletja pred letom 1931 povezala z monarhijo in zemljiškimi posestniki. Večina re- publikanskih politikov, ki so aprila 1931 prevzeli položaje, je namesto tega predstavljala srednji sloj strokovnjakov in inteligenco, ki so v dvajsetih letih večinoma zavrnili monarhijo. Čeprav so v gospodarsko zaostali državi, kakršna je bila Španija, ti dejavniki igrali pomembno kulturno vlogo, jim je manjkalo gospodarske »moči«, ta slabost pa se je temu ustrezno prenesla tudi na samo republiko (Blinkhorn, 1995b, 28). Druga republika (1931–1936) – pod pezo polarizacije španske družbe Obdobje španske druge republike, z vidika notranjih družbenih procesov, de- limo na tri podobdobja: prvo, reformistično – »rdeče« dveletje (1931–1933); drugo, kontrareformistično –»črno« dveletje (1934–1935); tretje, vlada Ljudske fronte (1936–1939). Drugo republiko so sprva podpirali vsi najpomembnejši sloji španske druž- be ali pa so jo vsaj sprejemali. Toda zgodovina prvih petih let republike (1931–1936) je bila dejansko zgodovina razpadanja tega širokega družbe- nega konsenza, kar se bo izkazalo kot usodno dogajanje v novejši španski zgodovini. Primer bienio (bienio reformista) – »bienio rojo« V prvem, reformističnem dveletju 1931–1933, ki so ga desničarji poimenovali – zaradi korenitih reform na verskem, izobraževalnem, socialnem, agrarnem področju – tudi »rdeče dveletje«, je vladalo več vlad, sestavljenih iz strank, ki so dobile večinsko podporo na junijskih parlamentarnih volitvah. 313 O volilnih rezultatih strank, gl. na: https://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_general_election,_1931. Na volitvah je sodelovala tudi KP Španije, vendar neuspešno, saj ni prišla v 473-članski kortes. Delavska_gibanja_FINAL.indd 308 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 309 Da bi Španija lahko obstajala, mora opraviti svojo demokratično re- volucijo. /.../ Gre za vprašanje življenja ali smrti. Vse doslej se pot človeštva navzgor še ni zaustavila. Španija pač ne bo poseben primer, ki naj bi se upiral splošnim zakonom (Joaquín Maurín, v Rovida, 1988, 571). Vladajoča republikansko-socialistična koalicija314 ni razmišljala o nobeni soci- alni revoluciji »od spodaj«, ampak je verjela, da lahko z demokratičnimi in par- lamentarnimi procesi Španijo preoblikuje v moderno in demokratično državo, osvobojeno spon tradicionalnega političnega sistema ter oblasti in privilegijev agrarnih oligarhov, vojske in cerkve. V ta namen je nameravala preko državne mašinerije izpeljati obsežne institucionalne, politične, družbene, ekonomske in kulturne reforme. Republika pa se je morala lotiti izpeljave reform izredno previdno, v kolikor je hotela ohraniti ravnotežje na eni strani med agrarnimi in industrijskimi elitami, ki so navkljub izgubi politične moči ohranile ekonom- sko in v veliki meri družbeno moč nedotaknjeno ter na drugi, med vse bolj samozavestnim in revolucionarnim delavskim razredom, ki je od republike pričakoval korenite spremembe (Graham, 2002, 20–21). Španija je dobila za tisti čas eno najnaprednejših ustav (1931),315 po kateri je postala »demokratična republika delavcev vseh razredov« in je določala, da je lastnino mogoče zaseči »za socialne namene« (Mazower, 2002, 21). Ustava je ukinila privilegiran senat in z njim dvodomnost kortesa, ki je postal s kongre- som enodomna struktura, ter uvedla splošno volilno pravico (aktivno in pasiv- no) moških in žensk. Slednje je je pomenilo, da so prvič v španski zgodovini lahko odslej volile in bile izvoljene tudi ženske. Ustava je nadalje uvedla vrsto demokratičnih svoboščin: svobodo političnega organiziranja in delovanja, svo- bodo tiska, svobodo veroizpovedi, enakost med spoloma, ločitev zakonske zve- ze, ukinitev plemiških privilegijev, ločitev cerkve od države ter šole od cerkve (statistika govori, da je bilo še leta 1930 kar 53 % španskega prebivalstva nepi- smenega), nadalje je ukinila državno podporo za plače duhovnikov, razpustila jezuitski red, zaplenila njihove posesti ter izločila cerkvene redove iz industrije, trgovine in izobraževanja. Vse te novitete – s katerimi je Španija »prenehala biti katoliška« (kot je raz- glasil Azaña) – so seveda vzbudile močno reakcijo, ki se je začela krepiti zlasti na klerikalni strani in stranki, vso podporo pa je našla tudi pri Vatikanu, ki je 314 V vladi so bili trije ministri iz socialistične delavske stranke: Francisco Largo Caballero (minister za delo), Fernando de los Ríos (pravosodni minister) in Indalecio Prieto (finančni minister). 315 Gl. https://www.scribd.com/document/123469543/Constitution-of-the-Republic-of-Spain-1931. Delavska_gibanja_FINAL.indd 309 9.10.2018 14:11:02 310 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih obsodil vse zakone, naperjene proti cerkveni in oligarhični oblasti v Španiji. V teh reakcionarnih krogih je bila druga republika označena za sovražnico vere in krščanstva. Drastični proticerkveni ukrepi so bili, kot se je pokazalo, politično nespametna poteza, ki je razbesnela cerkveno hierarhijo in od re- publike odtujila bolj ali manj pasivno večino katoličanov. Izključitev verskih redov iz izobraževanja in ukrepe, s katerimi so lokalne oblasti nadlegovale katoličane, je katoliški živelj doživljal kot napad na njegove osnovne pravice, tradicijo in identiteto, posredno pa tudi na cerkev.316 Proticerkvene reforme pa niso odvrnile le številne vernike od republike, ampak so reakcionarnim silam, ki so ustvarile podobo »preganjane cerkve«, ponudile tudi bojni klic za obrambo cerkve, s katerim so mobilizirale razžaljene dele ljudstva, kar je odločilno prispevalo k polarizaciji španske družbe in k temu, da se republika ni obdržala. Konservativci in katoliki so se takoj po razglasitvi republike politično aktivi- rali in že 29. aprila 1931, torej še pred junijskimi parlamentarnimi volitvami, ustanovili svojo organizacijo Acción Nacional (Nacionalna akcija) kot »volilno organizacijo, ki naj združi elemente reda«. Njeno gonilno silo so tvorili duhovniki in pobožni katoliki. Organizacija, ki se je leto kasneje (aprila 1932) prei- menovala v Acción Popular /AP/ (Ljudska akcija) pod vodstvom Gil-Roblesa, je predlagala akcidenčen odnos do republike, ki je obsegal pripravljenost za de- lovanje v republikanski demokraciji, ne da bi priznaval njeno permanentnost, zato so se vanjo sprva zgrinjali tudi številni monarhisti in drugi desničarji, ki so postopoma oblikovali svoje stranke. Alfonzisti, zagovorniki restavracije mo- narhije odstavljenega kralja Alfonza XIII., so januarja 1933 ustanovili monar- histično stranko Španska obnova ( Renovación Española /RE/); ta je pod pre- tvezo spoštovanja legalnosti in konstitucionalizma ustvarila fasado, za katero je kovala zarote proti republiki (Casanova, 2010, 79). Republiki so bili odkrito sovražni tudi karlisti,317 združeni v Tradicionalistični skupnosti ( Comunión Tradicionalista Carlista). Zanje je bila nacionalna tradicija svetinja, prezirali so napredek, bili so »klerikalni reakcionarji in monarhični korporativisti, katerih 316 Številne lokalne oblasti so prepovedale verske procesije, uvajale davke na zvonjenje cerkvenih zvonov, za pogrebne sprevode, poroke in celo na krst. Seveda so bili takšni ukrepi za katoličane nezaslišani, saj so kršili versko svobodo in pravice (Shubert, 1992). 317 Karlizem je bil zagrizeno monarhistično in tradicionalistično gibanje, ki je imelo svojo močno skrajno konservativno kmečko bazo večinoma v Navarri. Karlisti, privrženci španskega preten-denta za prestol don Carlosa in njegovih naslednikov, so se v treh državljanskih vojnah, 1833– 1839 in 1847–1849 na strani don Carlosa (Carlos María Isidro de Borbón) ter 1872–1876 na strani don Carlosovega vnuka (Carlos María de los Dolores de Borbón, rojen 30. marca 1848 v Ljubljani) bojevali proti liberalcem, republikancem in socialistom. Karlistične vojne so terjale okoli 300 tisoč žrtev. Delavska_gibanja_FINAL.indd 310 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 311 sistem je temeljil na partikularizmu starega režima« (Payne, 1961, 5). Resda so imeli karlisti in še posebej alfonzisti318 zgolj skromno množično podporo, vendar so številčno šibkost kompenzirali s svojo vplivnostjo, ki je temeljila na njihovem individualnem bogastvu ter zvezah in skupnih interesih z mogočni- mi finančnimi, industrijskimi in posestniškimi sloji. V nasprotju z obema monarhističnima strankama, pa je lahko Ljudska akcija /AP/, zaradi številčnejšega članstva in širše volilne baze, prevzela sredotežno vlogo na desnici. Njen naraščajoči uspeh je hkrati odražal neuspeh konser- vativnih republikancev, stranke predsednika države Alcalá Zamora, da bi ka- tolike pripeljali v naročje republike (Blinkhorn, 1995b, 34). Marca 1933 se je AP pretvorila v jedro nove množične katoliško-konservativne stranke pod imenom CEDA,319 ki je združevala vse pokrajinske katoliške stranke v državi. Njeno vodenje je prevzel dozdajšnji voditelj AP José Gil-Robles, ki je svoje- ga političnega vzornika videl v avstrijskem kanclerju Engelbertu Dollfussu.320 CEDA, katere cilj je bila revizija ustave in obramba načel krščanske civiliza- cije, si je prizadevala (po vzoru avstrofašizma) preoblikovati špansko republi- ko v stanovsko urejeno korporativno katoliško državo, h kateri je težila tudi prejšnja Riverova diktatura; to preobrazbo je nameravala izpeljati z legalnimi sredstvi in ne z nasiljem. Nezadovoljstvo na desnici je raslo tako iz uveljavljanja z ustavo določenih de- mokratičnih svoboščin kot tudi iz strahu oligarhov, da bo republika ogrozila zemljiško posest in nasploh delovala s socialnimi ukrepi v prid delavstva in kmetov. Toda šibkost levih koalicijskih vlad se je pokazala prav pri neuspe- šnem reševanju ključnih družbenih problemov/konfliktov, ki so obremenjevali špansko družbo vse od francoske zasedbe (1808): od agrarne reforme, odprave brezposelnosti do statusa vojske, regionalizacije idr. Osnutek ustave je sicer definiral Španijo kot državo regij ( España Regional), vendar ni dobil večinske podpore; je pa sprejeta ustavna rešitev omogočala oblikovanje avtonomnih pokrajin z različno stopnjo regionalne avtonomije in samouprave. Toda odprtih vprašanj regionalizacije vlade niso uspele zapreti, saj je le Katalonija dobila status avtonomne regije – s sprejetjem prvega statuta o avtonomiji / Estatut de Catalunya/, septembra 1932; z njim je bil obnovljen tradicionalni katalonski avtonomni politični ustroj / Generalitat de Catalunya/ 318 Kot se jim je posmehoval neki karlist, so bili »generalštab brez vojske« (Blinkhorn, 1995b, 35). 319 Confederación Española de Derechas Autónomas (Španska konfederacija avtonomnih desničarskih skupin). 320 Kot pripadnik konservativne krščanskosocialne stranke se je zavzemal za avtoritarno stanovsko državo, urejeno po krščanskih načelih (t. i. avstrofašizem). Delavska_gibanja_FINAL.indd 311 9.10.2018 14:11:02 312 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih (predsednik, vlada, parlament, sodišča),321 medtem ko Baskom in Galičanom ni uspelo uresničiti svojih avtonomnih narodnostnih pravic. Vlade tudi niso razrešile v svoj prid perečega problema vojske kot stebra kon- servativnih sil, katere vloga je poleg Cerkve republikance najbolj vznemirjala. Republikanci, kakršen je bil Azaña, obrambni minister pred in potem ko je oktobra 1931 prevzel položaj premiera, so želeli ustvariti armado, ki bo vo- jaško dobro usposobljena in politično nevtralna, saj bi bila v nasprotnem ta institucija prej grožnja kot podpora španski demokraciji. Toda kljub sprejetju vrste reform in predčasni upokojitvi 8000 častnikov je vojska ostala še naprej politično angažirana proti republiki. Posledično je nasprotovala republikan- skim političnim ukrepom, še posebno uvedbi regionalizma, ki ga je ocenila za ogrožanje celovitosti Španije. Zato ne preseneča, da so vojaški krogi pod vodstvom generala José Sanjurja avgusta 1932 prvič poskusili strmoglaviti republiko; tedaj niso uspeli, so pa decembra 1933 ustanovili skrivno združ- bo desničarskih častnikov Špansko vojaško zvezo ( Unión Militar Española /UME/)322 s ciljem, da zrušijo republiko in jo zamenjajo z vojaško diktaturo, ki naj bi Španiji povrnila avtoriteto in red (Esenwein in Shubert, 1995, 75–76). Vlada je z ustanavljanjem republikanskih milic in z rezervno policijsko arma- do oziroma jurišno/udarno gardo ( Guardia de Asalto) sicer poskušala omejiti moč vojske, vendar je medtem – zaradi neizpolnjenih obljub – izgubila zaupa- nje širših množic. Dobromisleči liberalci, antiklerikalci in prostozidarji v duhu latin- skih dežel 19. stoletja, ki so leta 1931 z miroljubno revolucijo pre- vzeli oblast od Burbonov, niso mogli niti obrzdati družbenega vrenja španskih revnih slojev, tako v mestih kot na podeželju, niti ga ubla- žiti z učinkovito družbeno, to je zlasti agrarno reformo (Hobsbawm, 2000, 149). Zaradi visoke stopnje nezaposlenosti in skoraj nikakršnega zakonodajnega napredka na področju tako pričakovane zemljiške/agrarne reforme se je že poleti 1931 pričel v mestih in na podeželju val revolucionarnih splošnih stavk, demonstracij in uporov. Vrstili so se krvavi spopadi med delavci in kmeti, pod okriljem anarhističnih CNT na eni ter policijskimi silami in stavkokazi iz vrst 321 Po porazu republikanskih sil v državljanski vojni je general Franco, kot še nihče poprej, povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije; prepovedal je celo javno rabo katalonskega jezika. 322 Le-ta postane središče zarote večine visokih vojaških voditeljev/generalov, samih monarhistov in konservativcev. Zarotniške organizacije desničarjev v španski armadi so združevale leta 1936 nad pet tisoč oficirjev in generalov ter nad dva tisoč podoficirjev (Bebler, 1978a, 9). Delavska_gibanja_FINAL.indd 312 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 313 socialističnih UGT na drugi strani.323 Anarhisti sprva niso bili sovražni do režima, ki je obljubljal, da bo v špansko politično življenje vnesel več svobode. Vendar je bila harmonija med CNT in republiko kratkotrajna. Vladajoča koalicija, zavezana k varovanju javnega reda, je v svojem 2-letnem mandatu sprejela vrsto represivnih zakonov in uvedla policijske sile proti rovarjenju tako desnice kot tudi levice. Že oktobra 1931 je bil z neomajno podporo socialističnih poslancev sprejet Zakon za obrambo republike, ki je odpravil nekatere pridobljene demokratične pravice – ilegaliziral neprijavljene stavke, prepovedal svobodno izražanje radikalnega tiska in javnega zborova- nja anarhističnih skupin ter legaliziral policijske racije. Zato je v naslednjih mesecih prišlo do radikalizacije v CNT,324 ki je izrinila zmerneže in usmerila anarhistično organizacijo na pot spora z republiko. Kortes je po mučnem parlamentarnem postopku končno le sprejel zakon o agrar- ni reformi (septembra 1932), vendar je bilo njegovo izvajanje prepočasno, kar je povzročilo nov val nezadovoljstvo in upornost kmečkih slojev, ki so jo spodbujali tudi anarhisti. Prav tako je postajal industrijski proletariat ob naraščajoči brezposelnosti vse bolj nezadovoljen s socialno politiko vlad, kljub uzakonitvi 8-urnega delavnika, kar se je odražalo v ponovnem porastu stavkovnega vala. Stavke, ki jih je CNT spodbudil v letih 1931–1933, so pogosto pripeljale do spopadov med delavci in dvema oboroženima policijskima silama, civilno gardo in republikino novo jurišno gardo. Resda so bile anarhistične vstaje (s ciljem ustoličenja anar- hističnega komunizma) – januarja 1932 v Kataloniji, januarja 1933 in decembra 1933 v Aragoniji, Kataloniji in Rioji – skoraj povsem regionalne in so jih zlahka zatrli, so vendarle dokazovale, da republika ni uspela zajeti velikega dela španskih nižjih slojev, obenem pa so številne Špance srednjega sloja prepričale, da je republikanska demokracija gojišče nereda in revolucije (Blinkhorn 1995b, 31). Iz navedenega lahko zaključimo, da je bila republika za špansko desnico neu- strezen, njej nasprotni režim, vendar pa tudi vsem delom znotraj heterogene levice ni ustrezala, saj jim ni izpolnila upov o pričakovanih daljnosežnih in nepreklicnih družbenih reformah, ki bi spremenile zastarelo Španijo v sodob- no državo. Resnici na ljubo so bila taka upanja nedvomno nerealistična, če upoštevamo vse težave in omejen čas, ki je bil na voljo. 323 Posebnost španskega socializma je bila, da so – v tekmi za zvestobo delavcev in revnih kmetov – anarhisti s svojimi organizacijami in sindikati predstavljali resno konkurenco vladajočim socialistom in njihovim sindikatom. 324 Anarhistični spori z republikansko oblastjo – ki se je trudila, da ne bi bila videti popustljiva glede zakona in reda – in trdna odločenost socialistične stranke, da bo uporabila vso svojo oblastno moč za oslabitev tekmeca, je CNT kmalu odtujil od republike. Delavska_gibanja_FINAL.indd 313 9.10.2018 14:11:02 314 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Zaradi počasnosti parlamentarnih in birokratskih postopkov ter zavedanja, da zgolj sprejem socialne zakonodaje še ne zagotavlja njene uspešne uveljavitve pa tudi ne preobrazbe Španije, so postajali vse bolj nepotrpežljivi, nezadovoljni in razočarani nad zavezništvom z republikanci tudi vladni socialisti. Njihov vodi- telj Largo Caballero, na položaju ministra za delo, pa je uvidel, da je socializem znotraj buržoazne demokracije neizvedljiv, zato se je prelevil v zagovornika revolucionarne poti. Vse to je sprožalo vse večja nesoglasja in krhanja znotraj vladajoče/vladne koalicije, ki so nazadnje – potem ko so socialisti septembra 1933 izstopili iz vlade in je ta izgubila večinsko podporo v kortesu – pripeljala do konca njene 2-letne politične prevlade ter do novih parlamentarnih volitev. To je bilo v času, ko je svetovna gospodarska kriza dosegla vrh, in leto, v kate- rem sta v Nemčiji prišla na oblast Hitler in nacizem. Parlamentarne volitve 19. novembra 1933, na katerih so lahko prvič v španski zgodovini volile ženske, so oblast podelile strankam desnice, levičarske stranke pa so doživele hud poraz.325 Razlogov za politični preobrat volilnega telesa je bilo več. Poleg že omenjenih (razdor vladne koalicije pred volitvami, razceplje- nost v republikanskem in socialističnem taboru, razočaranje mnogih levičarjev nad pičlimi rezultati dosedanje vladajoče garniture) so prispevali k zmagi de- snice še oddani glasovi žensk, ki so pod vplivom cerkvene propagande večino- ma glasovale za desno-sredinske stranke, pa tudi volilna abstinenca anarhistov. CNT je pred volitvami organiziral obsežno protivolilno kampanjo pod geslom »No Votad« (ne volit): ker vladajoča koalicija v svojem mandatu ni izpeljala obljubljenih reform, republikanci in socialisti ne morejo dobiti niti podpo- re anarhističnih organizacij niti volilnih glasov anarhistov! V primeru zmage desnice, pa je CNT obljubljal socialno revolucijo in anarhistični komunizem. Zmagovalka novembrskih volitev je bila CEDA, sicer najvplivnejša stranka na desnici, ki je prejela med vsemi strankami največ glasov (31 %). Vendar CEDA z voditeljem Gil-Roblesom ni dobila mandata za sestavo vlade, saj ni opustila akcidentalizma in iskreno podprla republike, kot je svojo zavrnitev (upraviče- no) utemeljil predsednik republike. Zato je Zamora podelil mandat Alejandru Lerrouxu, liderju druge najmočnejše stranke – radikalnim republikancem, ki so v naslednjih dveh letih, s parlamentarno podporo stranke CEDA ter manjših desnih in desno-sredinskih strank, vodili vrsto koalicijskih vlad. Toda ta podpo- ra je imela svojo ceno, saj je Gil-Robles zahteval razveljavitev reform iz obdobja vladavine republikansko-socialistične koalicije (Preston, 2006, 67–68). S tem je CEDA nedvoumno potrdila svojo nepripravljenost, da bi sprejela republiko in prerazporeditev bogastva, ki je bila nujna, da bi demokracija lahko delovala. 325 Gl. https://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_general_election,_1933 (volilni rezultati). Delavska_gibanja_FINAL.indd 314 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 315 Segundo bienio (bienio contrarreformista) – »bienio negro« V obdobju naslednjih dveh let (1934 in 1935), ki so ga republikanci in socialisti označili za »črno dveletje« ( bienio negro), je vladajoča desnica odpravila reforme iz »rdečega dveletja« (1931–1933), torej premene na verskem, izobraževalnem, regionalnem, agrarnem in socialnem področju. Izničenje še tisto malega, kar je bilo doseženo v preteklih dveh letih, je prispevalo k porastu militantnosti levi- ce, še posebej med pripadniki CNT, ki so na jesenskih protivolilnih zborova- njih obljubljali socialno revolucijo v primeru zmage desnice. 8. decembra 1933 je njihov revolucionarni komite sprožil najbolj množične anarhistične vstaje v obdobju druge republike; zajele so večji del Španije, najresnejša pa je bila v Aragoniji, kjer so v mnogih vaseh razglasili anarhistični komunizem. Vstaja je bila po silovitih bojih z vojsko zatrta 15. decembra. Vlada je nato dala aretirati več sto upornikov, izobčila CNT in pozaprla vse njene sindikalne organizacije. Vendar oblastni represivni ukrepi aragonskih anarhistov niso zlomili, naspro- tno. Že marca 1934 je CNT – z namenom, da vlada pomilosti zapornike, are- tirane v decembrski vstaji – organiziral v Zaragozi najbolj impresivno splošno stavko v španski zgodovini, ki je aragonsko prestolnico ohromila za več kot mesec dni (ibid., 70). Člani barcelonske CNT so tedaj pokazali neverjetno solidarnost s stavkajočimi, ko so na svoje domove sprejeli na tisoče njihovih otrok. CNT je s to stavko spoznal, da njegova prava moč ni v oboroženih upo- rih in vstajah, ampak v sposobnosti organiziranja sindikalnega odpora. Korenito poslabšanje socialnih razmer je v pretežnem delu Španije povzro- čilo spomladi 1934 nov val stavkovnega gibanja, ki je doseglo vrhunec juni- ja s splošno stavko dninarjev, tokrat v organizaciji socialističnih sindikatov /UGT/ oziroma pod okriljem njenega FNTT326 (socialističnega sindikata kmetijskih delavcev), ki so zahtevali boljše delovne pogoje in zvišanje plači- la, saj so v primerjavi z letom 1932 zaslužili za več kot polovico manj. Toda njena hitra zadušitev je zadala resen udarec celotnemu UGT, obenem pa od- prla tudi vprašanje ustreznosti reformistične socialistične taktike v zaostre- nih družbenih razmerah (ibid., 75–76). Posledično se je začela diferenciacija (»boljševizacija«) znotraj socialistične stranke PSOE in njenih sindikatov UGT na zmerneže/reformiste (na čelu z Indaleciom Prietom) in revolucio- narje (z Largom Caballerom): Levega odklona socialistov pa ni spodbudilo samo nakopičeno ne- zadovoljstvo, ampak tudi strah pred »fašizmom«, predvsem v oblik CEDA. V ideološkem pogledu CEDA nemara niti ni bila strogo 326 Federación Nacional de Trabajadores de la Tierra (Nacionalna federacija kmetijskih delavcev). Delavska_gibanja_FINAL.indd 315 9.10.2018 14:11:02 316 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih fašistična. Toda s stališča njenih avtoritarnih tendenc, bojevite reto- rike Gila-Roblesa in drugih vodilnih cedistov, fašističnih nagnjenj njenega mladinskega gibanja in strogosti socialnih reakcij, ki jih je utelešala, ni težko razumeti strahov, ki jih je vzbudila na levici. Uni- čenje avstrijskih socialistov, ki ga je februarja 1934 izvedla katoliška vlada, ideološko blizu CEDA, je samo še bolj prepričalo številne so- cialiste, ki so se že tako zavedali usode, kakršne je zadela njihove italijanske in nemške tovariše, o potrebi, da se pripravijo na najslabše. Largo Caballero je začel pozivati na »delavsko zavezništvo«, ki naj bi obsegalo socialiste, CNT, majhno špansko komunistično partijo in ostalo levico delavskega razreda (Blinkhorn, 1995b, 45). Po ocenah nekaterih delavskih voditeljev so razlogi za relativno neuspešen boj španskega proletariata s kapitalom in oblastniki tičali v njegovi strankarski in sindikalni razdrobljenosti in medsebojni nepovezanosti; od tod se je porodila ideja za delavsko alianso,327 katere glavni nalogi naj bosta vodenje in koordini- ranje skupnih revolucionarnih akcij, tako na državni kot lokalni ravni. Kot se je pokazalo, so bila medsebojna nezaupanja prevelika, pa tudi motivi posameznih strank in organizacij za vključitev v zvezo največkrat nezdružljivi, da bi lahko ideja zavezništva zaživela na terenu. PSOE je npr. videla v aliansah priložnost za širjenje svojega vpliva in nadzora še v tiste sredine, kjer so bile socialistične organizacije doslej relativno šibke. Komunistična stranka /PCE/, ki je bila leta 1934 še povsem neznatna in nepomembna stranka, pa je morala zavrniti vstop v alianse, saj je bila kot članica Kominterne dolžna spoštovati njen sklep o pre- povedi sodelovanja z drugimi političnimi strankami. Tudi v anarhistični CNT, z izjemo asturijske sekcije, so – zaradi preteklih (tudi krvavih) izkušenj, ko je bila PSOE v vladi – odklanjali kakršnokoli zavezništvo s socialisti. Svetli izjemi, kjer so se uspeli dogovoriti o delavskem zavezništvu, sta bili Katalonija ( Alianza Obrera de Cataluña) in Asturija ( Alianza Obrera en Asturias). V Kataloniji so se pobudi o zavezništvu Joaquína Maurína in njegovega an- tistalinističnega delavskega in kmečkega bloka BOC pridružili (trockistična) komunistična levica Španije ( Izquierda Comunista Española /ICE/) pod vod- stvom Andrésa/Andreua Nina, katalonska socialistična sekcija PSOE in nji- hovi sindikati UGT, opozicijski sindikati ( Sindicatos de Oposición) in katalonski mali kmetje ( Unió de Rabassaires i Altres Cultivadors del Camp de Catalunya). V Asturiji pa sta sklenila politično zavezništvo oba ključna sindikata, socialistični 327 Pobudnik ideje o Delavski aliansi (Alianza Obrera) je bil Joaquín Maurín, ustanovitelj Bloka delavcev in kmetov (Bloc Obrer i Camperol /BOC/), majhne trockistične, protistalinistične stranke v Kataloniji. Delavska_gibanja_FINAL.indd 316 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 317 UGT in anarhistični CNT, ki sta imela dolgoletno tradicijo sodelovanja v boju proti razrednemu sovražniku. Konec septembra 1934 je prvak najmočnejše parlamentarne stranke CEDA Gil-Robles z umikom podpore zrušil tedanji vladni kabinet in s tem zagotovil svoji stranki, da vstopi 4. oktobra v preoblikovano desno vlado s tremi ministri. Rekonstrukcija vlade v normalnih političnih okoliščinah ne bi niti vzbudila večje pozornosti, toda v zaostrenih španskih razmerah je povzročila mobiliza- cijo na levici, ki je videla v aktu stranke CEDA, tudi pod vtisom avstrofašistič- nega vladnega pogroma nad socialisti, fašistično grožnjo Španiji. Socialisti na čelu s Caballerom328 so se takoj odzvali in 1. oktobra razglasili splošno stavko po vsej Španiji, z glavnimi žarišči v Madridu, Kataloniji in Asturiji (Preston, 2006, 77). V Madridu, kjer je stavka ohromila ves promet, je prišlo do silovitih in krvavih spopadov med delavstvom in policijskimi silami. Toda revolucio- narno gibanje je bilo zaradi pomanjkanja orožja in slabe koordinacije hitro zadušeno. Vladni aparat, potem ko je ponovno prevzel nadzor nad glavnim mestom, je dal aretirati socialistično vodstvo, med njim tudi Larga Caballera. V Kataloniji pa je prišlo, v nasprotju z Madridom in Asturijo, do nekoliko drugačne vstaje, ki se je začela 5. oktobra s stavko Delavske alianse v Barceloni. Revolucionarnemu in antifašističnemu gibanju se je namreč pridružila tudi av- tonomna vlada / Generalitat/, vendar s svojim nacionalističnim, osamosvojitvenim programom. V ta namen je aktivirala katalonske nacionaliste za upor pro- ti centralni madridski vladi ter prepričala predsednika Lluísa Companysa, da je 6. oktobra razglasil katalonsko neodvisnost/državo – Republiko Katalonijo ( República Catalana) v sestavu »španske federalne republike« (Preston, 2006, 78). CNT kot najmočnejša organizacija ni hotela sodelovati v tej politični, osamosvojitveni akciji, ki ni imela narave socialne revolucije; brez njenega sodelovanja pa je bilo, objektivno gledano, naivno pričakovati, da bo lahko katerakoli vstaja uspešna. Toda vlada v Barceloni, prepričana v svojo poose- bljeno nacionalistično moč, je začutila priložnost, da lahko izpelje ne samo osamosvojitev brez CNT, temveč tudi onemogoči aktivnosti neugodnega ra- zrednega tekmeca. Zato je dala nalog za aretacijo vseh vplivnih anarhistov in za vdor v prostore Solidaridad Obrera, časopisa barcelonske CNT ter prepove- dala njegovo izhajanje. S tem aktom je dejansko hotela preprečiti morebitno poosamosvojitveno aktiviranje anarhističnega gibanja za prehod na socialno revolucijo. Vendar se tok dogodkov ni odvijal po pričakovanjih avtonomne vlade, ki se je naslanjala na svoje policijske sile, medtem ko orožja, iz strahu 328 Caballero – novi »španski Lenin«, kot ga je imenovala moskovska Pravda, je videl rešitev pred fašizacijo Španije v oborožitvi ljudstva, revoluciji in vzpostavitvi diktature proletariata. Delavska_gibanja_FINAL.indd 317 9.10.2018 14:11:02 318 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih pred razmahom revolucionarnega gibanja, ni hotela razdeliti med stavkajoče delavce. Nepričakovana težava za Generalitat je pomenila odklonitev vojske, nastanjene v Kataloniji, da pristopi na stran upornikov. Nasprotno, potem ko je vojska, ki ji je poveljeval general Domingo Batet, prejela ukaz španske vlade o zadušitvi vstaje, je ta v bliskoviti akciji zasedla vse javne zgradbe v Barceloni, vključno s sedežem avtonomne vlade, ter le dan po razglasitvi katalonske republike (7. oktobra) aretirala njen politični vrh na čelu s predsednikom L. Companysom (Beevor, 2006, 30). Katalonska vstaja se ni samo hitro in klavr- no končala, temveč je sledila še kazen s strani španske vlade, ki je suspendirala statut o katalonski avtonomiji / Estatut de Catalunya/ in pokrajino podvrgla strogemu vojaškemu nadzoru. Jesensko stavkovno gibanje je doseglo vrhunec (t. i. španski »rdeči oktober«) z veličastnim rudarskim štrajkom v Asturiji, ki se je zapisal v zgodovinsko zakladnico španskega in evropskega delavskega gibanja.. Uporniki so 5. ok- tobra razglasili Asturijsko komuno, poimenovano po Pariški komuni (1871), prvi delavski vstaji takšnih razsežnosti v zahodni Evropi. Manuel Grossi, eden izmed voditeljev vstaje, je zabeležil ta veliki trenutek: Okrog pol osmih se je zbralo kakih 2000 ljudi pred mestno hišo v Miersu, ki so jo že zasedli delavci. Z balkona sem razglasil sociali- stično republiko. Navdušenje je bilo nepopisno. Vzklikom revoluciji so sledili vzkliki: Živela socialistična republika! (v Ravbar, 1971, 92). Asturijski oboroženi upor je imel – v nasprotju z vstajama v Madridu in Kataloniji, ki sta bili popoln polom – vsa obeležja revolucionarnega razrednega boja za novo, socialistično ureditev Španije. Hkrati je manifestiral prvo dela- vsko zavezništvo/alianso v praksi – enotno delavsko fronto, potem ko sta se oba največja sindikalna centra, anarhistični CNT in socialistični UGT, uspela sporazumeti za skupno sodelovanje, priključili pa so se jima tudi do tedaj sko- raj politično nepomembni komunisti /PCE/; sicer je imel upor podporo vseh delavskih revolucionarnih organizacij. Vsi razredno zavedni rudarji in jeklarski delavci so imeli enotno stališče o vstaji: »Ker so fašisti v Madridu prevzeli oblast, jim odgovarjamo s svojo proletarsko revolucijo« (Thomas, 1969, 98). Asturijska vstaja je bila organizacijsko – s postavitvijo odborov za koordini- ranje akcij – dobro pripravljena, kar se je odražalo tudi na bojiščih, kjer so se uporniški delavci enotno in solidarno bojevali pod sloganom Uniós, Hermanos Proletarios (Združimo se, bratje delavci). Vstajniki, posedovali so orožje in dinamit, so najprej napadli postojanke civilne garde in zavzeli javne stavbe ter imeli v nekaj dneh pod svojim nadzorom večino vasi in mest, vključno z Delavska_gibanja_FINAL.indd 318 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 319 asturijskim glavnim mestom Oviedom. Seveda je v teh akcijah prišlo ponekod tudi do neljubih ekscesov, kot so bili napadi na cerkve in samostane ter poboji. Pregnane vladne organe so v mestih in vaseh nadomestili številni revolucio- narni odbori in delavsko-kmečki komiteji, ki so uvajali nove, »socialistične« družbene odnose, bodisi v anarhistični/libertarni bodisi v komunistični/avto- ritarni ideološki interpretaciji, odvisno od tega, kdo je imel oblast. Asturijski aktivist Avelino González Mallada je nazorno opisal delovanje obeh sistemov, ko je primerjal organizacijo življenja v dveh mestih: Sama de Langreo, ki je bilo v rokah komunistov in socialistov, je bila organizirana na vojaški/avtoritarni način: diktatura proletaria- ta, rdeča armada, centralni komite, disciplina, avtoriteta. La Felgu- era, kjer je dominirala CNT, pa je uvedla anarhistični komunizem: akefalni (brez osrednje avtoritete), javno odločanje o vseh zadevah, oboroženo ljudstvo, ukinitev zasebne lastnine in denarja, racionalna distribucija hrane in oblačil. /.../ Navdušenje in radost v La Felgueri, kasarniška čemernost v Sami. Eden poleg drugega sta se nahajala dva koncepta socializma, avtoritaren in libertaren; diktatura v Sami, svoboda v La Felgueri (v Peirats, 1998, 97–98). Madridska desničarska vlada je širitev revolucionarnega procesa, ki sta ga tako delavstvo kot meščanstvo štela za državljansko vojno, lahko zaustavila le z odobritvijo vojaškega posega; to nalogo je zaupala generalu Francu. Vojaška operacija v Asturiji se je začela z letalskim bombardiranjem in obstreljevanjem delavskih okrožij, nato pa je Franco nad upornike poslal špansko tujsko legijo in maroške najemniške čete ( regulares). Afriške čete so v vojaškem pohodu sprožile val brutalnega terorja (usmrtitve moških, žensk in otrok, mučenja, po- silstva, ropanje), katerega cilj je bilo zastraševanje vstajnikov in tamkajšnjega prebivalstva. Asturijska vstaja je bila v štirinajstih dnevih, potem ko so uporniki ostali brez streliva, krvavo zadušena (od 1500 do 2000 pobitih). Prav to vstajo mnogi označujejo, ne brez utemeljenosti, kot generalko za državljansko voj- no (1936–1939). Po zatrtju asturijske vstaje je sledila silovita vladna represija jeseni in pozimi 1934/35; množične aretacije so zajele prek 30.000 političnih upornikov, med njimi tudi ugledna imena iz socialističnih in republikanskih vrst (Largo Caballero, Manuel Azaña idr.). Anarhistični sindikati so bili tedaj potisnjeni v ilegalo, pretežni del vodstva socialističnih sindikatov pa so zaprli (gl. Preston, 2012, 81–89). Asturijski oktobrski dogodki v letu 1934 so kot senca legli na špansko druž- bo, saj so jo ne le nepremostljivo polarizirali, pač pa tudi izničili kakršnokoli Delavska_gibanja_FINAL.indd 319 9.10.2018 14:11:02 320 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih možnost kompromisnega in mirnega sobivanja med levico in desnico, ki je postajala vse bolj fašistična. Spomladi 1935 je levica začela postopoma okrevati, kar se je videlo tudi v pospešenih pripravah na zavezništvo med republikansko levico in socialisti, s ciljem, da se v bližnji prihodnosti uprejo fašizmu. Dogodki v Španiji v jeseni 1934 so bili najverjetneje usodni za spremembo pojmovanj večine komunističnih voditeljev (in Komu- nistične internacionale na njenem 7. kongresu, poleti 1935), saj so poleg tega, da so poudarili pomen enotnosti delavcev (pripadnikov komunističnega, socialističnega in anarhističnega gibanja) istoča- sno prikazali, kako strašna nevarnost je zagrozila delavstvu in osta- lemu delovnemu svetu s strani fašizma, od združenih sil reakcije, ki niso bile tako šibke, kot so to pogosto površno ocenjevali (Damja- nović, 1977a, 77). Hitro okrevanje levice je pritrdilo stališču nemajhnega števila ljudi na de- snici, predvsem skrajnih (falangisti/fašisti, monarhisti), da je bila v mesecih, ki so sledili dogodkom v Asturiji, zapravljena dragocena priložnost za raz- bitje levice in uničenje republike, in to z vojaškim udarom. V nasprotju s to nedemokratično potjo je bil vrh vladajoče katoliške stranke CEDA še ve- dno prepričan, da je desnica sposobna doseči »popolno« oblast z volitvami. Priložnost za to je dobila, potem ko je morala Lerrouxova vlada konec sep- tembra 1935 odstopiti zaradi političnih škandalov in korupcije. Tedaj je pred- sednik Alcalá-Zamora razpisal volitve v kortes za 16. februar 1936. Seveda pa so parlamentarne volitve zahtevale – zaradi specifičnega večinskega volilnega sistema – tudi predvolilno združevanje interesno različnih gibanj tako na de- snici kot na levici, kar je samo še utrdilo in potrdilo nepremostljivo polariza- cijo španske družbe. V takšnih okoliščinah je dozorela ustanovitev ljudske fronte, ki jo je spodbu- dil generalni sekretar komunistične stranke José Diaz na nekem zborovanju 2. junija 1935. Programsko osnovo LF je strnil v štirih točkah: »1. zaplem- ba veleposestniške zemlje /.../ brez odškodnine in takojšnja ter brezplačna podelitev zemlje revnim kmetom in poljskim delavcem; 2. osvoboditev na- rodov, ki so pod španskim imperialističnim jarmom, pravica samoodločbe za Katalonijo, Euskadi/Baskijo in Galicijo /.../; 3. izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev delavskega razreda /.../; 4. osvoboditev vseh zaprtih revolu- cionarjev /.../« (v Tunon de Lara, 1971, 97–98). Delavska_gibanja_FINAL.indd 320 9.10.2018 14:11:02 Četrti del 321 Zmaga Ljudske fronte pred zgodovinsko preizkušnjo Spopad v predvolilnem času je še stopnjeval nasprotja med obema taboroma, ki so se razplamtevala v zadnjih petih letih, pri čemer je ljudska fronta zahte- vala odločno vnovično uveljavitev socialne politike iz let 1931–1933, desnica pa radikalne ustavne spremembe, še posebno specifičnega večinskega volilne- ga sistema. Apokaliptični značaj vizij obeh strani o tem, kaj naj bi pomenila zmaga nasprotnika, je bil zgovoren dokaz njune nesposobnosti za soobstoj. Za ljudsko fronto bi zmaga desnice vodila naravnost v fašizem, za desnico pa bi zmaga ljudske fronte pripeljala do boljševistične revolucije (Blinkhorn, 1995b, 47); resnici na ljubo je treba povedati, da volilna programa obeh taborov ne dajeta podlage za takšne radikalne zaključke. Mesec dni pred volitvami, 15. januarja 1936, je bil podpisan sporazum o obli- kovanju Ljudske fronte / Frente Popular/ . V njo so vstopili: obe levi republikanski stranki (Republikanska zveza /UR/ in Republikanska levica /IR/), so- cialistična delavska stranka /PSOE/ in njeni sindikati /UGT/, sindikalistična stranka / Partido Sindicalista/, komunistična stranka /PCE/, delavska stranka marksistične enotnosti ( Partido Obrero de Unificación Marxista /POUM/)329 in še nekatere manjše regionalne stranke (iz Katalonije, Galicije, Valencie). Sporazum je določal tudi program tako sestavljene heterogene koalicije. Če objektivno pogledamo na podpisani koalicijski sporazum, tega sploh ne mo- remo imeti za revolucionarnega, prej za privolitev delavskih strank v sprejetje programa republikancev. V njem je bil namreč govor o ponovni uveljavitvi zakona o agrarni reformi, nadalje o reformi kortesa, občin, šolstva, o finančni reorganizaciji, zaščiti male industrije in uvedbi javnih del. Skratka ta liberal- ni program jasno izključuje socialistične zahteve (kar je nenazadnje povedal tudi E. Kocbek v svoji uvodoma citirani oceni, 1937) po nacionalizaciji ze- mlje in bank, pa tudi delavski nadzor nad industrijo: »Republika, kakršno si predstavljajo republikanci, ni republika, ki bi si zastavljala razredne, social- ne in ekonomske cilje, ampak režim zrele demokratične svobode, porojene iz javnega interesa in družbenega napredka« (Broué in Témime, 1986, 63). Program je torej predvideval vrnitev na politiko liberalne republikanske vlade z majhnimi programskimi dopolnili. V javnosti je veljalo splošno prepričanje, da je Ljudska fronta jamstvo tako za uveljavitev korenitih družbenih in so- cialnih reform kot tudi za zaustavitev rastoče napadalnosti tabora politične desnice in fašizma. Še posebno je španska demokratično usmerjena javnost 329 Protistalinistična/trockistična komunistična stranka POUM je nastala septembra 1935 v Kataloniji z združitvijo delavskega in kmečkega bloka /BOC/ Joaquína Maurína in komunistične levice Andreua Nina (gl. Tosstorff, 2000; 2006). Delavska_gibanja_FINAL.indd 321 9.10.2018 14:11:02 322 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih z naklonjenostjo gledala na obljubo leve koalicije o popolni amnestiji za po- litične obsojence iz asturijskega in katalonskega upora jeseni 1934, kar se je po njeni zmagi na volitvah tudi zgodilo. Ne nazadnje je predvidena amnestija bistveno prispevala tudi k odločitvi voditeljev anarhističnih sindikatov, da na volitvah podprejo Ljudsko fronto. Parlamentarne volitve v kortes 16. februarja 1936 so prvič v zgodovini druge republike (1931–1939) pomenile enakovreden spopad med velikima, kohe- zivnima levima in desnima zavezništvoma; prvo je prejelo nekaj več kot 4,7 milijona glasov, drugo nekaj manj kot 4 milijone, medtem ko je bil center z manj kot 450.000 prejetimi glasovi tako rekoč politično nevpliven. Ob tem velja spomniti na uveljavljeni večinski sistem, ki je na eni strani silil poli- tične stranke v ustanavljanje velikih predvolilnih koalicij (tudi programsko raznorodnih, kot je bilo to v španskem primeru, tako na levici kot desnici), na drugi strani pa je podelil zmagoviti strani (levemu bloku) nesorazmerno večje število poslanskih mest glede na prejete volilne glasove. Viri sicer na- vajajo malenkostno različne številke, odražajo pa dejansko razmerje moči v 473-članskem kortesu, in to v prid levemu bloku: 285 poslanskih mest proti 131 desnice in 57 centra.330 Ob volilni zmagi levega tabora seveda ne gre spregledati, da se Ljudski fronti niso pridružili anarhisti, brez dvoma najbolj pomemben revolucionarni de- javnik v španski družbi,331 so pa voditelji anarhističnih strank v zadnjih dneh volilne kampanje podprli Ljudsko fronto, in to proti tradicionalni praksi boj- kotiranja volitev (» No Votad«), kar je slednji prineslo okoli 800.000 glasov, od-ločilnih za njeno zmago nad desnico. Pomen tega preobrata je izjemen za nadaljnji tok španskih dogodkov, saj so anarhisti dotlej na splošno nasprotovali političnemu delovanju – strankam, volitvam in parlamentu – v korist vztraj- nemu sindikalnemu boju, veri v spontano revolucijo in ideji o revolucionarni splošni stavki. Zavračali so vse vsiljene avtoritete v kakršnikoli obliki države332 in namesto tega zagovarjali vizijo o postindustrijski družbi, ki bi bila popolno- ma decentralizirana in dejansko samoupravna. 330 Gl. https://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_general_election,_1936. 331 Po podatkih španskega notranjega ministrstva so imele (jeseni 1934) anarhistične stranke in organizacije 1.577.547 privržencev, medtem ko socialistične 1.444.474 (Courtois in Panné, 1999, 408). 332 Na konferenci anarhističnih sindikatov /CNT/ v Zaragozi (junija 1922) so delegati večinsko zavrnili pristop k III . (Komunistični) internacionali – Kominterni z obrazložitvijo, da v »Rusiji ni uspela revolucija, temveč država, ki paralizira in zatira revolucijo« (Inđić, 1989, 71). Od tedaj je uradna Moskva gojila nepomirljivo sovraštvo do španskih anarhistov, kar je usodno zaznamovalo njen netolerantni odnos do španske večstrankarske revolucije. Delavska_gibanja_FINAL.indd 322 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 323 Zmaga Ljudske fronte je bila za desni, nacionalni blok prej presenečenje kot ne. Konservativne sile – predvsem tiste, ki so zastopale interese cerkvene in posvetne aristokracije ter njene privilegije – so črpale svojo moč iz še vedno močnih ostankov fevdalizma v Španiji. S temi interesi so sovpadali tudi intere- si vojaških vrhov ter pristašev monarhije, karlistov in alfonzistov. Vsi našteti se niso mogli sprijazniti niti z obstojem republike niti s postopno liberalnodemo- kratično preobrazbo španske družbe. Španska desnica je po bolečem porazu vztrajno trdila, da volitve niso bile pravilne, saj naj ne bi odražale resničnega stanja politične volje španskega ljudstva; na tej podlagi je zgradila svoj »legi- timni« upor proti vladi Ljudske fronte. Seveda ne gre prezreti, da je desnici manjkal skupni, povezovalni element; tega je našla v španski falangi (formalno ustanovljeni oktobra 1933) in njeni ideologiji, ki je poudarjala tako obrambo tradicionalnih španskih vrednot in institucij kot tudi svoje nestrinjanje z repu- blikanizmom, strankarsko politiko, kapitalizmom, marksizmom in razrednim bojem, obenem pa je bila zelo blizu nemškemu nacizmu in italijanskemu fa- šizmu, kar se je kazalo tudi v njenem programu (26 točk): Falange Española je v svojem programu prevzela mnoge fašistič- ne vzorce: uporaba nasilja, ki služi »regeneraciji naroda«, težnja po diktaturi, militaristične ideje itn. Prav tako so falangisti prevzeli del fašističnega sporazuma glede sindikatov, ki naj bi bili skupna or- ganizacija delodajalcev in delojemalcev, kar je v bistvu prikrojena ideja korporativizma (Španija naj postane sindikalistična država). Program je dokaj nedorečeno omenjal tudi agrarno reformo (kar je bilo v Španiji še posebej akutno in aktualno vprašanje), zato pa je bolj poudarjal spoštovanje privatne lastnine. Falanga je sprejela tudi mitologijo španskega nacionalizma in imperializma (podobno kot v drugih fašizmih). Začetnik falangistične doktrine José Antonio Pri- mo de Rivera (sin diktatorja generala Miguela Prima de Rivera) je razglasil, da je »Španija osvojila neznane kontinente od morja in bar- barstva /.../ zaradi svojega občutka katolicizma, to je univerzalizma. /.../ Osvojila jih je, da bi lahko vključila njihove prebivalce v splošni načrt rešitve« (Južnič, 1981, 307). Na volitvah februarja 1936 je falanga nastopila samostojno ter doživela odme- ven polom (prejela je le 0,44 % glasov), ker ne pride v kortes (Broué in Témime, 1986, 37). Njen čas dejansko šele prihaja, saj bo prek nje prišla nujna zunanja pomoč fašističnih držav v državljanski vojni; slednja bo falangi ponudila tudi možnost pridobivanja članstva, še zlasti potem, ko bo postala v nacionalistič- nem, antirepublikanskem taboru državna stranka: 19. aprila 1937 je Franco z Delavska_gibanja_FINAL.indd 323 9.10.2018 14:11:03 324 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih dekretom uspel združiti pod svojim vodstvom ideološko raznorodne skupine na desnici (falango, karliste in manjše politične frakcije) ter tako v nacionalistični Španiji ustvaril eno samo stranko FET y de las JONS,333 bolj znano kot gibanje FET / Falange Española Tradicionalista/ (Španska tradicionalistična falanga): Zedinjenje« aprila leta 1937 in imenovanje prve nacionalistične vlade januarja leta 1938 sta se izkazala kot prva koraka pri ustvarjanju avtoritarnega režima, ki je po nacionalistični zmagi leta 1939 Španiji vladal naslednjih 36 let (do Francove smrti, 1975). V režimu, kakršen je že obstajal ob koncu državljanske vojne, so bile izstopajoče značil- nosti: pomembna (čeprav, zaradi reorganizacij po vojni, nikakor ne tudi prevladujoča) vloga edine državne stranke FET, obnova mono- polnega položaja katoliške cerkve v izobraževanju in pomembnem kulturnem vplivu, brezobzirna represija nad vsemi oblikami opozici- je, predvsem pa neomajen položaj in popolna prevlada Franca same- ga (Blinkhorn, 1995b, 66). Parlamentarne volitve v kortes 16. februarja 1936 so zagotovo predstavlja- le kulminacijo politične polarizacije španske družbe, ki je – kot je pokazal v nadaljevanju tok dogodkov – vodila v državljansko vojno. Za razumevanje slednje pa poleg že omenjenih vzrokov ne gre spregledati niti heterogenosti republikanskega tabora Ljudske fronte niti dejstva, da je bil španski socia- lizem večstrankarski in posledično je bila tudi socialna revolucija leta 1936 večstrankarska. Seveda pa je volilni rezultat z zmago Ljudske fronte poslal tudi nedvoumno sporočilo ključnim političnim dejavnikom v mednarodni skupno- sti, to je zahodnim demokracijam, fašističnim silam in Sovjetski zvezi, pa tudi delavskim asociacijam (Komunistični in Socialistični delavski internacionali, Mednarodni federaciji sindikatov idr.). Ko je v Španiji prevzela oblast nova vlada Ljudske fronte, se je začelo obdobje radikalizacije, ki so ga spremljale provokacije tako z leve kot desne. Desničarske organizacije (od monarhistov do falangistov) so ustanavljale lastne oborožene milice in začele izvajati teror nad levičarji in republikanci. Desničarski teroristi so ubili prek petdeset znanih osebnosti levice in delavskega gibanja. Levica je prav tako odgovorila s terorjem, posebno anarhisti. Očividec se spominja: 333 Klice fašistične ideologije so se v Španiji pojavile oktobra 1931 z ustanovitvijo prvih fašističnih skupin, imenovanih JONS – Juntas de Ofensiva Nacional-Sindicalista (Nacionalno-sindikalistične ofenzivne skupine); ki so si zadale za svoj programski cilj, da Španija postane nacionalno-sindikalistična država. JONS je bil z maloštevilnimi privrženci politično nevpliven, zato se je v začetku marca 1934 združil s falango, ki je bila zaradi finančne podpore velikih podjetni-kov in monarhistov uspešnejša in vplivnejša. Delavska_gibanja_FINAL.indd 324 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 325 Provokacije so bile spontane in tudi na skrivaj nadzorovane. Imele so namen destabilizirati špansko družbo in se hkrati odzivati temu dogajanju. Bile so grozljive v svojem nasilju in krutosti in so zdaj po- stale nekaj običajnega v španskem političnem življenju. Dežela se je čedalje bolj polarizirala, in to je dobivalo skoraj histerične razsežno- sti. Množice demonstrantov so polnile madridske trge, povsod je bilo videti plakate s Stalinovim obrazom, v vladi pa se je razpasla retorika revolucije (Koch, 1995, 331). Ko je poleti 1936 desnica napadla republiko, so se razdori na levici in neizpro- sne delitve v vrstah španskih socialistov izkazali kot ključni dejavnik ranljivosti demokratičnega gibanja. Upor generalov proti republiki je bil ne le začetek tistega, čemur pravimo državljanska vojna, pač pa tudi tistega, kar je Antonio Ramos-Oliveira (1952) označil s sintagmo » subguerra civil« (vzporedna državljanska vojna) namreč medsebojno uničujoče obračunavanje med socialisti, republikanci, komunisti, anarhisti, anarhosindikalisti in siceršnjimi privrženci levice. To zapleteno notranjo situacijo je moč razbrati tudi iz znamenitega Orwellovega dela Poklon Kataloniji (2009): George Orwell je prišel v Španijo konec decembra 1936 (op. bil je prostovoljec v eni od kolon POUM), da bi se – kot je zapisal v skle- pnem komentarju svojih španskih doživetij – »bojeval proti fašizmu«, saj je vojno v Španiji razumel kot »obrambo civilizacije pred blaznim uporom vojske«, ki so ga vodili Hitlerjevi somišljeniki in 'plačanci'. Kmalu pa je spoznal, da je spopad mnogo globlji in v Španiji poteka tudi revolucija, ki je do skrajnosti razdelila ljudskofrontni, republi- kanski tabor, pri čemer med njenimi nasprotniki niso bili le meščan- ski liberalci in 'desni' socialisti, temveč tudi komunisti s Sovjetsko zvezo na čelu. Ljudska fronta je bila »pravzaprav zavezništvo med sovražniki«, je razočarano zapisal po vrnitvi v Anglijo; »med stran- kami na vladni strani komunisti niso stali na skrajni levici, temveč na skrajni [protirevolucionarni] desnici«. Orwellu se je zdelo komuni- stično stališče, da je treba vojno najprej dobiti in šele nato misliti na revolucijo, sicer smiselno in razumno, še leta 1943 pa je tudi menil, da je bil »izid španske vojne odločen v Londonu, Parizu, Rimu in Berlinu, in ne na španskih tleh«. Toda v isti sapi se je dobro zave- dal, da je liberalno-komunistična zadušitev revolucionarnega nemira usodno skrčila socialno zaledje ljudskofrontnega zavezništva; komu- nisti, ki so nasprotja med različnimi strujami v delavskem gibanju iz- rabljali za krepitev lastnega položaja in za brutalen obračun s svojimi Delavska_gibanja_FINAL.indd 325 9.10.2018 14:11:03 326 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih in sovjetskimi nasprotniki, pa so s težnjo, da bi spopad omejili na »nerevolucionarno vojno«, zapravili »strateško prednost« protifran- kističnega tabora in pomembno prispevali k njegovemu porazu (Vo- dopivec, v Orwell, 2009, 227–228). O »belih« in »rdečih«334 Edvard Kocbek, vodilni mislec slovenskih krščanskih socialistov, je v eseju »Premišljevanje o Španiji« (1937)335 pronicljivo zapisal: »Kdor bo pisal zgo- dovino o teh strašnih dnevih in se bo otresel vseh poenostavljanj, bo moral reči, da je resnica o španski vojni razdeljena, kakor so razdeljeni njeni ljudje. Na obeh straneh se godijo krute stvari, obe strani sta krvavi, noben tabor ni izvzet od krivde na mučenju, ubijanju, požigih in ostalih nečloveških dejanjih. To je treba reči zato, ker večina evropskega tiska poroča tako, da nehote vzbuja predstavo o belem ali pravičnem ter o rdečem ali ubijalskem taboru. Če pa je zares potrebno kak tabor posebej ošibati, potem je to fašistični tabor, ki se po- stavlja za branilca krščanstva, pa pri tem nekrščansko nastopa« (ibid., 96–97): Mnogi časnikarji in njihova poročila potrjujejo vesti, da tudi v upor- niški armadi vladata silovitost in ošabna drznost, ki se stopnjujeta do nenaravne slepote. V vsem taboru divja patološka psihoza in dokazu- je Unamunove336 besede, naslovljene na desničarje: »Mi imamo stra- šno število duševnih degenerirancev. Edino oni so odgovorni za vse pretiranosti. Saj ne vedo, kaj je to junaštvo. Mislijo, da je v prepevanju in pobijanju.« Še najbolj pa to dokazujejo besede generalov samih. Queipo de Liano je govoril v seviljskem radiu: »Za slehernega ubite- ga nacionalista bom dal ubiti deset marksistov. In če jih ne bo dovolj, jih bom dal izkopati in v mrtve streljati.« General Mola je dejal do- pisniku Havasa: »Zmagal bom, pa če polovica Španije pogine.« Da so te besede premišljene, priča de Llanovo začetno povelje 18. julija: »Ta vojna je vojna na smrt. S sovražnikom se moramo boriti, dokler 334 Prispodoba o belih (belogardistih) in rdečih (rdečearmejcih) izhaja iz ruske državljanske vojne (1918–1922). 335 S tem kritičnim člankom – o vlogi Cerkve v Španiji – je E. Kocbek povzročil hud in daljnose- žen razkol med slovenskim katoliškim izobraženstvom (gl. Kovačič Peršin, 2016; Repe, 2016). 336 Miguel de Unamuno (1864–1936), eden najvidnejših španskih modernistov in humanistov, prof. gr. jezika na univerzi v Salamanki in duhovni vodja t. i. generacije '98 (1898). Kot prepričani republikanec je bil oster nasprotnik tako kralja Alfonza XIII. in diktatorja Prima de Rivere kot frankističnega režima, ki ga je obsodil na hišni pripor, v katerem je umrl na zadnji dan leta 1936. Delavska_gibanja_FINAL.indd 326 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 327 ga ne iztrebimo. In kdor še ni prišel do tega prepričanja, nikakor ne služi sveti španski stvari« (ibid., 101). Le tisti, ki so naklonjeni zgodovinskim poenostavitvam, gledajo na špansko državljansko vojno samo kot na spopad in krvavo obračunavanje med libe- ralno demokracijo in konservativizmom tradicionalnih vladajočih slojev, med fašizmom in komunizmom, med desnico in levico. Vsekakor je ta vojna vse to tudi bila. Vendar ni bila le enostavno soočenje. Niti republikanci niti uporniki (frankisti), ki so se radi imenovali nacionalisti, niso imeli popolnoma jasne politične usmeritve. V vrstah upornikov so bili falangisti, monarhisti (karlisti, alfonzisti), nemški nacisti, italijanski fašisti; za republiko pa anarhisti, ko- munisti, socialisti, trockisti, Baski in Katalonci. Vsak od teh političnih tokov in interesov se je boril za svoje posebne cilje, ki pa niso imeli vedno skupnih imenovalcev. Še več, španski nacionalni značaj se je v polni meri izrazil prav v španski državljanski vojni. » Viva la Muerte! « (Živela smrt!) so vzklikali anarhisti, ko so hiteli v boj, prav tako pa so vzklikali tudi fašisti. Falangisti so imeli rdeče-črno zastavo, ki je simbolizirala kri in smrt, in s tem dražili anarhiste, ki so se borili na nasprotni strani s podobnimi barvami. Svojevrstna posebnost so tudi karlisti, ki so se bojevali za stransko vejo španske burbonske monar- hične hiše, kar v nobenem realnem političnem programu ne bi smelo zveneti resno in smiselno. » Dignidad« (dostojastvo) je vodilo, ki za Špance zelo ve- liko pomeni: čast in ponos sta vrednejša od življenja. Španci so se borili in sodelovali v tej vojni z neverjetno vztrajnostjo in vdanostjo. Zaradi naštetih posebnosti mnogi menijo, da je španska državljanska vojna, čeprav prepletena in vpeta v takratno dogajanje v svetu, vendarle popolnoma razumljiva le kot »španski spopad«. Ne nazadnje, državljanska vojna je izbruhnila zaradi raz- mer v Španiji in je, ob upoštevanju prispevka tujcev, v največji meri potekala med Španci. Če sintetiziramo, potem za špansko državljansko vojno lahko rečemo, da so bili v njej bistveni in odločilni razredni interesi. To je bil boj med tradici- onalno strukturo oblasti in silami napredka, zbranimi okrog republike. Bil pa je tudi ideološki boj: boj idej, ki so se izključevale. V vsem tem je bila španska državljanska vojna tudi katalizator svetovne konfrontacije med fa- šizmom in antifašizmom. Ko se je vojna končala, v Španiji ni bilo nič rešeno. Frankistična vojaška diktatura, ki je zavladala z oboroženo silo, je ustvarila le navidezno stabilnost. Frankistična zmaga je konzervirala nasprotja, ki so bila zgodovinsko zrela za razrešitve. Potemtakem je »Španijo zgolj obdrža- la v izolaciji od preostanka svetovne zgodovine za nadaljnjih trideset let« (Hobsbawm, 2000, 149). Delavska_gibanja_FINAL.indd 327 9.10.2018 14:11:03 328 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Vendar pa ni bilo naključje, da je notranja politika te dežele, razvpite po svoji nenavadnosti in samozadostnosti, postala simbol globalnega spopada v tridesetih letih 20. stoletja. Postavila je temeljna politična vprašanja tega časa: na eni strani demokracije in socialne revolucije, kajti Španija je bila edina država v Evropi, kjer bi ta lahko izbruhnila; po drugi strani pa prav tako neizprosnega tabora kontrarevolucije in reakcije, navdihnjene s katoliško cerkvijo, ki je zavračala vse, kar se je zgodilo v svetu od Martina Lutra naprej. Nenavadno je, da niti stran- ke moskovskega komunizma niti stranke, ki so se navdihovale pri fašizmu, pred državljansko vojno tam niso bile resnično pomembne, kajti Španija je ubirala svojo lastno ekscentrično pot tako na anarhi- stični ultra levici kot na karlistični ultra desnici (ibid). Delavska_gibanja_FINAL.indd 328 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 329 Mednarodni odziv na špansko državljansko vojno Na španskih tleh je prišlo do prvega spopada mednarodnega fašizma z demokracijo v 20. stoletju. Zahvaljujoč nevmešavanju drugih demokra- tičnih sil je zmagal fašizem. Ni minilo dolgo, ko so fašisti izvedli krvavi napad na evropsko demokracijo. Boj je bil dolg. Zmagala je demokracija (Čačinovič, 1995, 10). Zdaj, ko gledamo nazaj, se utegne zdeti presenetljivo, da je ta konflikt nemudoma vzbudil simpatije tako levice kot desnice v Evropi ter Sever- ni in Južni Ameriki, še zlasti pa intelektualcev zahodnega sveta (Hobs- bawm, 2000, 149). Španija je prva sunkovito in tragično okusila brezobzirno nasilje militaristov, po- tem ko je bila izpostavljena napadom združenih sil uporniških generalov, nem- škega nacizma in italijanskega fašizma. »Od začetka upora so nemška in italijan- ska letala javno bombardirala španska mesta, nemški in italijanski tanki in topovi, torpedi in vojni specialisti so sodelovali v bitkah pri Irúnu in San Sebastiánu, pri Toledu in Madridu. Malo pozneje je prišla cela ekspedicijska vojska iz Italije in Nemčije« (Bihalji-Merin, 1956, 207). Vojna, ki jo je mednarodni fašizem sprožil zoper špansko ljudstvo, bombardiranje nezaščitenih mest,337 uničevanje kulturne dediščine, prelivanje krvi nedolžnega prebivalstva, vse to se je izkazalo za krvavi uvod v fašistični naskok na Evropo ter hkrati za preizkusni poligon odziva sveta in evropskih držav na napadalno vojno nasilje na pragu druge svetovne vojne. Vojna pa je obenem izpričala tudi nemoč Društva narodov pri korenitem reševanju vpra- šanj državne suverenosti in ozemeljske celovitosti svojih članic in držav nasploh. Od »pronunciamenta« do državljanske vojne In vendar voditelji upora jasno izpovedujejo svoj fašizem. General Mola je izjavil: »Ko bo zmaga naša, bomo ustvarili močno oboroženo Španijo, ki se bo postavila ob stran ostalih velesil. Jasno je, da bomo sodelovali le s 337 Mesta, ki so jih bombardirali nemški piloti, in uničenje baskovske duhovne prestolnice Guer-nice, ki ga je po navodilih vrhovnega poveljstva nacionalistov opravila nemška letalska legija Kondor ( Legion Condor) 26. aprila 1937, so postala simbol fašistične krutosti in so navdihnila eno izmed Picassovih najznamenitejših slik, ki je bila prvič na ogled 12. junija 1937, ob odprtju španskega paviljona na svetovni razstavi v Parizu. Z njo je španska vlada želela tudi opozoriti mednarodno javnost na grozote španske državljanske vojne. Slika, ki je postala simbol nesmi-selnosti vojne, je od leta 1992 razstavljena v madridskem Muzeju moderne umetnosti ( Nacional Centro de Arte Reina Sofía). Delavska_gibanja_FINAL.indd 329 9.10.2018 14:11:03 330 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih tistimi narodi, ki jim vladajo tako zdrave sile, kakor so naše. Mi hočemo ustvariti veliko vojaško diktaturo.« General Queipo de Llano je dejal še bolj odkrito: »Španija bo imela prijateljske zveze z Nemčijo, Italijo in Portugalsko, to se pravi z državami, ki podpirajo našo borbo in ki bomo posnemali njihove korporacijske ustanove.« Miguel de Unamuno je nekaj dni pred smrtjo kričal: »To niti fašizem ni, to, kar pri nas pripravljajo, je karikatura hitlerizma« (Kocbek, 1937, 97–98). V noči od 17. na 18. julij 1936 je izvedel guverner Kanarskih otokov general Francisco Franco dobro pripravljen vojaški udar v Španskem Maroku in na jugu Španije (Sevilla), na severu (Salamanka, Burgos in Zaragoza) pa general Emilio Mola. Ni se pa puč posrečil ne v Barceloni ne v Madridu, kajti tu so oboroženi odredi republikancev že 19. julija postali gospodarji položaja. Tega dne so v Madridu sestavili novo vlado pod vodstvom José Girala (iz stranke republikanske levice); ta je napovedala odločen boj proti fašizmu in ureditev kaotičnih razmer. Vlada je začela ustanavljati posebne bataljone ljudske milice, ki so se združevali v polke. Toda 22. julija so imeli pučisti v svojih rokah že 9 provinc od 44 oziroma tretjino države, zato so v Madridu ustanovili poseben varnostni odbor ljudske fronte. Vsekakor pa je bilo slabo znamenje to, da so obstajale v republikanski Španiji kar tri vlade, centralna v Madridu in dve de- želni, ena v Barceloni (Kataloniji) in druga v San Sebastiánu (Baskiji),338 poleg tega pa so v Burgosu (Kastilji) pučisti osnovali svojo nacionalistično vlado, t. i. hunto nacionalne obrambe;339 to so 30. julija tudi sporočili vsem evropskim vladam (Mikuž, 1966, 138). Do 22. julija, do dne, ko so vojaški zarotniki upali, da bodo nadzorovali celotno državo, je postalo jasno, da je ozemlje Španije razdeljeno med dva tabora. Ta pat položaj bi se dalo razrešiti na dva načina: s pogajanjem o miru ali z nena- dno spremembo vojaškega položaja na eni ali obeh straneh. General Mola je prvo možnost (v nasprotju s Francom, ki je bil tej rešitvi sprva naklonjen) za- vrnil že na samem začetku, še manj verjetna pa je postala, ko se je v obeh conah začelo prelivanje krvi, potem ko so fanatiki sprožili maščevalne akcije zoper politične sovražnike. Zdaj je bila mogoča samo vojaška razrešitev razmer in komaj si je bilo mogoče predstavljati, da bi do te kmalu prišlo. Že teden dni po začetku akcije, ki so jo zarotniki nameravali izvesti kot gladek, hiter kirurški 338 V obalnih baskovskih provincah, ki so bile odrezane od središča španske republike, je nastala posebna Euskadijska/Baskovska republika. 339 Ta je 28. septembra 1936 v Salamanki imenovala Franca za generalisima oboroženih sil in »vodjo vlade španske države« ( El caudillo) z vsemi pooblastili nove države. Franco, ki je prevzel tako politično oblast kot vojaško poveljstvo, se je 1. oktobra povišal v »šefa države« ( Jefe del Estado). Prvi sta priznali Francovo vlado v Burgosu Nemčija in Italija (18. novembra 1936). Delavska_gibanja_FINAL.indd 330 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 331 coup d'état (državni udar),340 se je ta spremenil v državljansko vojno (Blinkhorn, 1995b, 53–54). Z njo se je začelo najbolj tragično obdobje v španski zgodovini. Karkoli že je bilo v mislih desničarskih zarotnikov in levičarskih prenapetežev med »zloveščo pomladjo« leta 1936, to gotovo ni bila dolgotrajna državljanska vojna. Pazljivo izdelan načrt vojaških zarotnikov je bil čim hitrejši prevzem oblasti. Karlisti in falangisti, polvojaški zavezniki uporniških častnikov, so si gotovo želeli prelivanja krvi svojih levičarskih sovražnikov, vendar so tudi oni razmišljali o dnevih in ne o letih pravega vojaškega spopada (ibid., 51). Tudi eminentni britanski zgodovinar Eric Hobsbawm (1917–2012) se je v svoji »avtobiografiji« (2004), sicer v nasprotju z uveljavljenim zgodovinskim pristo- pom, mdr. samospraševal – »kaj bi bilo, če bi vojaški puč uspel?« – in (si) odgo- voril: »Če se zelo potrudim, se lahko spogledam s trditvijo, da bi bilo Španiji bolje, ko bi bilo Francovemu državnemu udaru leta 1936 uspelo izogniti se državljanski vojni« (ibid., 445–446). Toda pri njegovem odgovoru »bolje bi bilo za Španijo« ne gre spregledati, da je kot humanist sledil (ne)smislu 3-le- tne krvave tragedije, ki je terjala velikanski človeški davek Špancev, pa tudi Nešpancev; njen rezultat pa je bila kljub vsem demokratičnim naporom in človeškim žrtvam uvedba frankističnega režima – le s triletnim zamikom, torej leta 1939 in ne 1936. Seveda pa nam je dal kot lucidni analitik, nedvoumen odgovor: Frankistična zmaga je »Španijo zgolj obdržala v izolaciji od preo- stanka svetovne zgodovine za nadaljnjih trideset let« (Hobsbawm, 2000, 149). Pronunciamento – upor vstajnikov julija 1936 je bil po značaju res pretežno vojaški, vendar je bil obenem daleč od upora vse vojske, ki se je ob vojaškem udaru razdelila na dva približno enaka dela med upornike in lojaliste. Konec julija 1936 so imeli uporniki na svoji strani 62.000 častnikov in vojakov, re- publikanska vlada pa približno 55.000. Med militarizirano policijo jih je od 68.000 civilnih in jurišnih gardistov ostalo zvestih republiki 60 odstotkov, kar je bilo odločilno za začetni neuspeh upora v številnih krajih. V letalstvu je vlada obdržala prednost tri proti dva, medtem ko so upori mornarjev večji del mornarice opredelili za republikansko stran. Ob upoštevanju tega ravnotežja sil se je izkazalo, na kar opozarja Blinkhorn (1995b, 55), da je bil odločilni vojaški moment mogoče najti zunaj metropolitanske Španije. Afriška armada, ki je štela 24.000 mož, nameščena v Maroku pod poveljstvom generala Franca, je bila daleč najboljša enota v španski vojski in je v celoti podpirala upor. Toda problem za Franca in upornike je bil, kako transportirati afriško armado v 340 Pri določanju izida državnih udarov so odločilni dejavniki gotovo priprave, tempiranje, drznost in sreča. Toda zmaga v državljanski vojni je odvisna od distribucije, mobilizacije in uporabe vojaških, ekonomskih in v najširšem smislu človeških resursov. Delavska_gibanja_FINAL.indd 331 9.10.2018 14:11:03 332 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Španijo, saj je večina mornarice (ladje so nadzorovali odbori mornarjev in podčastnikov) in letalstva ostala zvesta republiki. Zakonita vlada v Madridu ni imela po puču potrebne avtoritete in v bistvu nobe- ne oblasti. Imela je zelo malo diplomatov na svoji strani– izdajstva v ambasadah so se vrstila drugo za drugim – in edina sila javnega reda je bila jurišna garda, ki je bila na bojiščih; vlada je bila tudi brez policijskih, sodnih in carinskih organov. Ob sodelovanju sindikatov se je nova vlada lotila dela: poskušala je urediti žele- zniški promet in prevozništvo, sprejela je prve finančne ukrepe, poskrbela je za redno dejavnost ministrstev, uredila je preskrbo, predvsem pa se je trudila, da bi spet ustanovila vojsko. Toda predsednik republike Manuel Azaña ni bil velik op- timist. Ni verjel v možnosti odpora, predvsem pa se ni strinjal (kot republikanec) s potekom dogodkov, ki so – nasprotno od vojaškega upora – dišali po revoluciji. Španska komunistična stranka /PCE/, ki je spoznala, da bo boj dolgotrajen in da je treba najprej rešiti vprašanje vojske, je uspešno sodelovala pri ustanovitvi (20. julija) velike vojaške enote – »petega regimenta« ( El Quinto Regimiento de Milicias Populares). Ta polk je kmalu štel 25 bataljonov ljudske milice (MAOC),341 v katerih je vladala stroga vojaška disciplina; imela je svoj glavni štab v Madridu ( Cuartel de la Montaña), organizirane službe, svojo propagan- dno skupino, svoj dnevnik in kulturno sekcijo. Njegovi poveljniki so bili ko- munistična delavca Enrique Lister in Juan Modesto (Guilloto León), republi- kanski častniki Manuel Márquez, Francisco in José María Gálan, Rodrigo Gil, Luis Barceló in mnogi drugi, ki so v nekaj mesecih organizirali več kot 70 tisoč borcev. S tem je »regiment« prerasel v »peti korpus«, katerega politični komi- sar je bil italijanski komunist Vittorio Vidali, v Španiji znan kot »komandant Carlos« ( Carlos Contreras), ki se je že v prvih dneh pridružil boju španskega ljudstva. Konec julija se je zdelo, da bi vojna lahko trajala veliko mesecev ali celo let. V resnici se je spreminjal značaj vojne: njena politična razsežnost je presegla španske meje (Tunon de Lara, 1971, 118–119). Potem ko je postalo očitno, da v Španiji divja popolna državljanska vojna, so tuji opazovalci obema stranema pritrdili ustrezne (politične) oznake: eni so bili »re- publikanci«, »lojalisti« in »rdeči«, drugi pa »uporniki«, »nacionalisti« ali »fašisti«. Resnica je bila seveda manj enostavna. Republikansko stališče so – vse prej kot enoglasno – zagovarjali konservativni baskovski nacionalisti, katalanisti vseh barv, zmerni in levičarski republikanci, socialisti desnega in levega krila, stalinistični in protistalinistični komunisti ter anarhisti. Ker je imela vsaka skupina la- stne cilje, predstave o namenu vojne in stališča o tem, kako bi se morali bojevati, 341 Milicias Antifascistas Obreras y Campesinas. Gl. http://lahistoriaenlamemoria.blogspot.si/p/ el-quinto-regimiento.html. Delavska_gibanja_FINAL.indd 332 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 333 »republikanske« enotnosti skoraj ni bilo mogoče doseči. Toda republika se ni spo- padala le z grožnjo vojaškega puča, ampak tudi z grožnjo lastnega razkroja. V ve- čjem delu republikanske Španije je namreč uvedena oblast (po februarskih par- lamentarnih volitvah) propadla, ker so oboroženi vaščani in sindikalisti potisnili na stranski tir pogosto sumljive lokalne svete in policijo. Ljudska oblast je nato pripadla »protifašističnim« komitejem, sestavljenim v skladu z lokalnim ravnotež- jem levičarskih sil. V nekaterih primerih so novi organi oblasti predstavljali zgolj improviziran odziv na nenaden pojav oblastnega vakuuma; drugje so bili povezani s spontano in daljnosežno socialno revolucijo.342 Tudi na pokrajinski ravni (Katalonija, Aragonija, Andaluzija) so nastajale nove oblike oblasti – protifašistični komiteji, ki so vodili levičarske milice neodvisno od Madrida. Republikanska vlada se je morala celo naslednje leto (1937) truditi, da je znova utrdila svojo oblast. Tudi sile nacionalistične Španije so predstavljale koalicijo, sestavljeno iz voja- ških upornikov, falangistov, karlistov, alfonzističnih monarhistov, privržencev CEDA, različnih neodvisnih konservativcev, katolikov, oportunistov. Ker so se tega zavedali, obenem pa so se želeli približati zmernemu republikanskemu stališču, so bili začetni uporniški razglasi omejeni na nejasne klice po prepre- čitvi levičarske revolucije, ohranitvi nacionalne enotnosti in obnovi avtoritete. Onkraj tega je ostalo nejasno, ali bo upor, če bo uspešen, ustvaril konser- vativno, bolj avtokratsko republiko, obnovil monarhijo, vojaško diktaturo ali nemara uvedel celo popolnoma fašistično državo (Blinkhorn, 1995b, 59). Klasični pronunciamento je igra, ki se jo najbolje igra v časih, ko se množice umaknejo ali ko vlade izgubijo svojo legitimnost. V Španiji okoliščine niso bile takšne. Julijski udar generalov je v nekaterih mestih uspel, v drugih pa je naletel na zagrizen odpor ljudi in lojalnih sil. Ni se jim posrečilo zavzeti dveh glavnih španskih mest, vključno s prestol- nico, Madridom. V delih Španije je zato pospešil socialno revolucijo, ki naj bi jo preprečil. V vsej Španiji je sprožil dolgotrajno in izčrpava- jočo državljansko vojno med legitimno in po vseh pravilih izvoljeno vlado republike,343 ki je zdaj vključevala tudi socialiste, komuniste in 342 Posestniki in kapitalisti, ki so podpirali upornike, so izgubili svoje imetje; ne kot posestniki ali kapitalisti, ampak kot izdajalci (Hobsbawm, 2000, 155). 343 Giralova vlada, sestavljena zgolj iz republikanskih strank, je bila vse manj kos novim razmeram. Zato jo je 4. septembra 1936 zamenjala vlada ljudske fronte, ki jo je vodil socialistični voditelj Largo Caballero, sestavljali pa so jo socialisti in komunisti. 4. novembra so se pripadniki anarhistične CNT, potem ko so potlačili svojo sovražnost do oblasti, pridružili republikanski vladi. Tedaj je Caballero prenovil svojo vladno ekipo še z ministri iz vrst CNT in republikancev (tudi katalonskih) ter preselil sedež vlade iz Madrida v Valencio. S Caballerovo vlado je prvič v zgodovini Španije prišel na oblast – prek svojih tradicionalnih strank – delavski razred. Delavska_gibanja_FINAL.indd 333 9.10.2018 14:11:03 334 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih celo nekaj anarhistov, vendar pa je živela v negotovem sožitju s silami množične vstaje, ki je zadušila udar, ter med uporniškimi generali, ki so se predstavljali kot nacionalistični križarji proti komunizmu. /.../ Ge- neral Franco se je znašel na čelu novega režima,344 ki se je v teku vojne razvil v avtoritarno državo z eno samo stranko – desničarskim konglo- meratom, ki je segal od fašistov do starih monarhistov in karlističnih skrajnežev, absurdno imenovanim Španska tradicionalistična falanga ( Falange Española Tradicionalista /FET/). Toda obe strani v državljan- ski vojni sta potrebovali zunanjo podporo. Obe sta se obrnili na svoje potencialne privržence (Hobsbawm, 2000, 150–151). Zunanja pomoč vstajniški in republikanski strani Odziv antifašističnega javnega mnenja na vstajo generalov je bil takoj- šen in spontan, v nasprotju z odzivom nefašističnih vlad, ki je bil opazno bolj previden. Hobsbawm (2000, 151) I. V prvem tednu spopadov je general Franco, poveljnik afriške armade (gre za enote Ejército de África, imenovane tudi Cuerpo de Ejército Marroquí, ki so nadzorovale španski protektorat v severnem Maroku od poznega 19. stoletja), zaprosil za pomoč v obliki vojaških in civilnih letal tako Mussolinija kot Hitlerja. Canaris345 je bil tudi tisti, na čigar nujni nasvet je Nemčija aktivno v Francovo korist posegla v državljansko vojno, in Canaris sam je bil z izmišljenim imenom Guillermo Hitlerjev najpomembnejši 344 S tem, ko je Franco desničarske milice spravil čvrsto pod vojaški nadzor, je začel uveljavljati tudi svojo avtoriteto nad zavezniškimi političnimi strankami. 345 Admiral Wilhelm Canaris je vodil nemško vojaško obveščevalno službo (» Abwehr«), ki je bila odgovorna samo svojemu vrhovnemu šefu. Politična obvestila, ki jih je zbiralo ministrstvo za zunanje zadeve, so šla prav tako skozi roke admirala Canarisa, ki jih je usklajal s svojimi lastnimi podatki. Prva velika politična akcija, v kateri je pripadla Canarisu kot šefu obveščevalne službe posebna vloga, je bila španska državljanska vojna. Canaris je deloval že v prvi svetovni vojni po naročilu obveščevalne službe na španskem severnoafriškem ozemlju. Za nemške podmornice je organiziral oskrbovalne postaje, proti Francozom in Angležem pa pripravljal upore domačega prebivalstva; poznal je potemtakem posebno dobro tiste pokrajine, na katere se je general Franco leta 1936, ko se je dvignil zoper zakonito vlado, v prvi vrsti opiral. Delavska_gibanja_FINAL.indd 334 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 335 posrednik pri generalu Francu. »Sam sem bil priča,« poroča general- -lajtnant Bamler, oddelčni vodja obveščevalne službe, »kako je Ca- naris vsa druga vprašanja odrinil na stran in si prizadeval ne glede na čas in trud, da bi pridobil vodilne može Nemčije in Italije za svoje načrte. Canaris je povsod izjavljal, da zasluži Franco, četudi je kot politik povsem neznan, popolno zaupanje in vso podporo. On, Cana- ris, je mnogo let sodeloval z njim in ga lahko označi kot izkušenega moža.« Naposled se je Canarisu posrečilo dobiti Hitlerjevo privoli- tev, da upornike podpre. Nato je odpotoval k Mussoliniju in tudi tu dosegel pomoč za generala Franca (Barring, 1970, 200). Prošnja je bila torej uslišana in Franco je dobil devet italijanskih bombni- kov (Savoia-81) in trideset nemških transportnih letal (Junker-52). Z njimi je konec julija in v začetku avgusta vzpostavil zračni most ter prepeljal čez Gibraltarsko ožino v Sevillo oziroma v zaledje španske obale večji del svoje armade. Upor je na ta način dobil nov zagon – pomoč iz Italije in Nemčije je končno začela prihajati (Blinkhorn, 1995b, 56–57). Canaris je pogosto odhajal na Špansko, kjer je organiziral špan- sko-nemške glavne stane, ki so med drugim poveljevali lovskim in bombnim letalom medtem zaslovele »legije Kondor«. Za Nemce so bile vaje v Španiji zato pomembne, ker so jim pomagale zbirati vo- jaške izkušnje, ki so jim bile v veliko korist v drugi svetovni vojni. Načelno je vodil admiral Canaris intervencijo, imenovano »skrivna akcija«, iz svojega urada v Berlinu. Skrbel je za prevoz čet po vodi in zraku ter najstrožje zavezal – kar je bilo zelo važno – vse udeležence, da o akciji molčijo. Ko je kljub temu nekaj častnikov o njej govorilo z najožjimi svojci, so bili vsi obtoženi veleizdaje, postavljeni pred voja- ško sodišče in obsojeni na smrt (Barring, 1970, 201). Kmalu so se v Španiji na strani zarotnikov pojavile redne ali komaj prikrite nemške, italijanske in portugalske »prostovoljske« enote: pehotne, topniške, letalske, tankovske, inženirske in mornariške. Te enote so s seboj pripeljale te- daj najsodobnejšo oborožitev, ki so jo preizkušali za prihodnjo drugo svetovno vojno. Brez tujega orožja, vojakov, vojaških svetnikov, vohunov, denarja in za- varovanega zaledja na Portugalskem fašisti najbrž ne bi premagali naprednih sil v Španiji (Bebler, 1978a, 10). Za vstajnike je bila izjemnega pomena tudi »diplomatska« vloga Lizbone, ki je postala eden največjih centrov zarote proti španski republiki. Iz Portugalske je namreč prihajala vojaška pomoč, ki sta jo pošiljali Italija in Nemčija, upornikom pa so bila na voljo tudi portugalska Delavska_gibanja_FINAL.indd 335 9.10.2018 14:11:03 336 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih pristanišča, letališča, tovarne in celo policija ter 20.000 portugalskih prosto- voljcev ( viratosov). Med »prostovoljci« na frankistični strani (okoli 315.000 tujih vojakov in oficirjev) so bili najštevilnejši Italijani (120.000), ki so se skupaj z Nemci (50.000), maroškimi najemniki (100.000), Portugalci, irskimi ka- toličani in ruskimi belogardisti bojevali proti republikancem (podatki števila tujih vojakov so za celotno vojno obdobje). Zaradi takega obsežnega tujega vmešavanja je španska vojna kmalu dobila poleg državljanske in razredne voj- ne še pomen mednarodnega spopada demokratičnih sil z evropskim fašiz- mom. Za špansko ljudstvo je bila ta vojna tudi narodnoosvobodilni boj (ibid.). II. Republikanska vlada je bila seveda zakonita španska oblast in kot taka je lahko pričakovala, da bo smela kupovati orožje na mednarodnem trgu. Najbolj lo- gični dobaviteljici sta bili Velika Britanija in Francija, še posebej slednja, ki je maja 1936 prav tako izvolila vlado ljudske fronte. V duhu internacionalizma je J. Giral 19. julija zaprosil francoskega premiera socialista Léona Bluma za orožje in letala. Blum se je sprva solidarnostno odzval in v začetku avgusta poslal v Španijo manjšo količino francoskih letal. Toda Blum je s to potezo povzročil razcep v svoji vladi, pri čemer je francoska desnica ostro nasprotovala pomoči, obenem pa je dobil od britanske Baldwinove vlade (v njej so prevla- dovali konservativci) jasne znake, da ne bo z naklonjenostjo gledala franco- ske pomoči republiki. Blum je moral zato spremeniti svojo prvotno sprejeto odločitev, da bo pomagal španski demokraciji (8. avgusta je francoska vlada sprejela enostranski sklep o prepovedi prodaje in pošiljanja orožja Španiji) in je namesto tega predlagal, naj bi se najpomembnejše evropske sile dogovorile o politiki »nevmešavanja« v Španiji (Blinkhorn, 1995b, 56). Blum, ki je ob tem izjavil, »da prevzema vso vladno odgovornost«, je še rekel: »Naša politika bo prispevala k rešitvi Španije in k ohranitvi miru«. Temu je sledil odgovor francoskih ljudskih množic, komunistov, skupin so- cialistov in radikalcev in mnogih intelektualcev, ki so zahtevali » des canons et des avions pour l'Espagne« (topove in letala za Španijo). 9. avgusta je na zborovanju v Saint-Cloudu 400 tisoč Parižanov ploskalo govornikom (Hilario Arlandis, Francis Jourdain, André Malraux in poslanec socialistične levice Jean Zyromski), ki so govorili v imenu svetovnega odbora proti vojni in fa- šizmu ( World Committee Against War and Fascism). Na Blumove besede se je odzvalo – s stavko – tudi 200 tisoč pariških metalurških delavcev. V številnih francoskih središčih so bila zborovanja in manifestacije, v Španijo pa so začeli odhajati prvi prostovoljci iz Francije in Italije ter iz drugih dežel. Šlo je za Delavska_gibanja_FINAL.indd 336 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 337 prvi veliki mednarodni spopad med demokratičnimi silami in fašizmom. Tudi francoska generalna konfederacija dela je začela široko gibanje in zbiranje podpisov v podporo španskim republikancem; poudarila je, da »bi bila zmaga upornih generalov velika nevarnost za francoski narod in republiko« (Tunon de Lara, 1971, 125–126). Prizadevanja antifašističnih sil je uradno podprl 3. avgusta tudi generalni se- kretar sovjetskih sindikatov Nikolaj Švernik z izjavo na skupščini v Moskvi, da bodo delavci SZ pomagali španskim borcem. V imenu sovjetskih sindikatov je Švernik 6. avgusta poslal španskemu ljudstvu več kot 2 milijona dolarjev, ki so jih zbrali v tovarnah v Sovjetski zvezi. Tudi mednarodni odbor pisateljev se je postavil na stran republikancev, njegov poziv pa so podpisali André Gide, Jean-Richard Bloch, Louis Aragon, Paul Nizan, Paul Vaillant-Couturier, Jean Cassou in drugi. Bloch in Aragon sta odhitela v Madrid, prav tako nekateri člani mednarodnih delavskih asociacij Léon Jouhaux, Jacques Duclos, Jean Zyromski, Georg Branting, Pietro Nenni in Louis de Brouckère (ibid., 136). Na stran španske republike se je takoj po začetku vojne postavila tudi Kominterna (Carr, 1984 [2008]), ki je pozvala k skupni akciji tako Socialistično delavsko internacionalo kot Mednarodno federacijo sindikatov. Obe asociaciji sta v svojih resolucijah resda obsodili napad na špansko republiko, vendar sta dejansko podprli »politiko nevmešavanja«, s katero sta sodelovali prek fran- coske in belgijske vlade, in zavrnili predlog o skupni akciji za pomoč Španiji. Razvoj dogodkov je v naslednjem letu (1937) pripeljal do notranje diferen- ciacije med socialisti: desnico (zagovorniki politike nevmešavanja) in levico (zagovorniki skupne akcije s komunisti). V dani situaciji se je španska republika, ki so jo zahodne demokracije – s pobu- do politike »nevmešavanja« pustile na cedilu, po pomoč obrnila na Sovjetsko zvezo. Ta ji je po kratkem omahovanju začela pošiljati živež, oblačila in zdravi- la, medtem ko so prve pošiljke sovjetskega orožja in drugega vojnega materiala začele prihajati v Španijo šele oktobra 1936.346 Nemci in Španci so ustanovili nakupni komisiji s prikritima ime- noma »Rowak« in »Hisma«, ki sta kupovali orožje v Nemčiji in Če- škoslovaški. Ti organizaciji je podpiral admiral Canaris. Storil je še več, da bi pomagal upornikom. Nasprotno (republikansko) stran je oskrboval z orožjem, ki je bilo prej onesposobljeno za rabo. »Josefu 346 Sovjetska zveza in Mehika sta bili edini državi, ki sta pošiljali vojni material španski republiki. V situaciji, ko je »politika nevmešavanja« odtegnila republikanski vladi legalno pravico do oborožitve, je bila Republika prisiljena kupovati orožje na »črnem trgu«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 337 9.10.2018 14:11:03 338 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Veltjensu, nemškemu trgovcu z orožjem,« poroča Richard Protze, so- delavec obveščevalne službe (Abwehr III F), »je Canaris naročil, naj pokupi tisto zastarelo orožje, ki je bilo svoj čas, po mirovni pogodbi v Versaillesu, prodano v tujino. In tako so bile nakupljene stare pu- ške, karabinke, pripadajoča municija in granate na Češkoslovaškem, v balkanskih deželah in drugod. V Nemčiji so potem orožarji SS od- pilili udarne igle, ponaredili razstrelivo v municiji, zmanjšali naboje ročnih granat ali jim vgradili takojšnja vžigala. To orožje so potem razdelili mednarodnim trgovcem na Poljskem, Finskem, Češkoslo- vaškem in Nizozemskem ter ga proti plačilu v zlatu prodali španski republikanski vladi. Veltjens sam je imel tri tovorne ladje, s katerimi je bilo to orožje prepeljano v Španijo!« (Barring, 1970, 200–201). S sporazumom 28. avgusta, ki sta ga pobudili Velika Britanija in Francija je politika nevmešavanja tudi uradno postala resničnost. Tedaj so – v nasprotju s pričakovanji antifašistične javnosti – mnoge demokratične vlade zatajile ter Španijo osamile z zaporo meja ter kopenskih in morskih poti do nje. Pri tem so se sklicevale na svojo nevtralnost, dejansko pa je šlo za njihovo prikrito nasprotovanje španski družbeni revoluciji. 9. septembra 1936 se je v Londonu sestal na svoji prvi seji Mednarodni odbor za nevmešavanje v Španiji (kot institucija in garant za »nevtralnost«), v katerega je do konca septembra 1936 pristopilo 27 držav, med njimi tudi Kraljevina Jugoslavija. Sliši se absurdno, da sta k odboru pristopili tudi Italija in Nemčija, a njun namen je bil očitno ovirati ostale države članice odbora pri morebitnem pošiljanju pomoči repu- blikancem. Še več, že naslednji mesec, oktobra 1936, sta Italija in Nemčija podpisali tajni sporazum, v katerem sta opredelili svoj odnos do Franca: (1) skupni in neposredni napor v korist Franca; (2) priznanje Francove vojaške hunte takoj po padcu Madrida; (3) skupna akcija, da se prepreči ustanovitev in utrditev katalonske države. V tem duhu je bil novembra 1936 podpisan tudi italijansko-frankistični dogovor, s katerim se je Italija obvezala, da bo pomagala »nacionalistični vladi« ter jamčila teritorialno integriteto Španije in red v državi. Hitler in Franco pa sta podpisala tajni protokol marca 1937, ki je med drugim določal skupno dogovarjanje o zunanji politiki ter razvijanje go- spodarskih vezi med Španijo in Nemčijo. Še predtem sta se januarja 1937 H. Göring in B. Mussolini v Rimu dogovorila, da gre italijansko-nemška pomoč Francu vse do meje izbruha nove evropske vojne. Konec septembra 1936 se je v Ženevi sestala generalna skupščina Društva narodov, ki v dnevni red sploh ni vključila španskega vprašanja (Italija in Nemčija nista več sodelovali v Društvu narodov). Kljub vsemu je Julio Álvarez Delavska_gibanja_FINAL.indd 338 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 339 del Vayo, španski zunanji minister v Caballerovi vladi, ostro napadel politiko nevmešavanja. Zaradi sabotaže mednarodnih organizacij je tajništvo Društva narodov celo odklonilo, da bi natisnilo Vayov govor, ki bi ga morala razdeliti španska delegacija. V imenu sovjetske delegacije je zunanji minister Maksim Litvinov rekel: Moja vlada se je strinjala z izjavo o nevmešavanju v španske zadeve samo zato, ker se je kot prijateljska država bala mednarodnega spo- ra. To smo storili kljub našemu prepričanju, da načela nevtralnosti ni mogoče uveljaviti v primeru, ko se mora zakonita vlada boriti z uporniki in da to načelo ni v skladu z normami mednarodnega prava, glede na katere izjavlja danes sovjetska vlada, da v celoti odobrava izjavo španskega zunanjega ministra (v Tunon de Lara, 1971, 142). Nič manj absurdno ni bilo, da je v odboru sodelovala tudi Sovjetska Zveza347 (ta se je, tako kot Nemčija in Italija, še kako vpregla v spopad). »Stalin je uka- zal Litvinovu, naj stopi v komite za neintervencijo, in Sovjetska zveza je nekaj časa resnično izstopala s tem, da ni intervenirala v Španiji« (Deutscher, 1977, 386). Nameni Stalinove politike so bili pragmatični (sledil je tistemu, kar je imel za zunanjepolitične interese Sovjetske zveze) in nikakor niso bili povezani s kakimi idealističnimi ali moralnimi načeli, še manj s pieteto ali ljubeznijo do Španije, marveč z grožnjami agresivnega nacionalsocializma v Nemčiji,348 za- radi česar naj bi Stalin kot protiutež iskal detánt z Veliko Britanijo in Francijo (Matthews, v Kramberger, 2010, 110–111). Stalin je – glede na to, kako so se po dveh mesecih zasukali dogodki po vstaji – spoznal, kolikšno korist bi lahko imel od položaja, in to v dvojnem pogledu, diplomatskem in propagandnem. S tem, da se je Sovjetska zveza pridružila politiki »nevmešavanja«, se je še bolj vključila v skupnost držav in je lahko poskusila izkoristiti večjo samostojnost Francije v njenih odnosih z Veliko Britanijo. Hkrati se je naskrivaj zavezala, da bo pošiljala španski republiki orožje in ji vojaško pomagala. Računala je tudi na možnosti, ki jih je dajala vlada ljudske fronte v Franciji, ki je bila pri- pravljena sodelovati s sovjetskimi službami za organizacijo pošiljanja gmotne 347 Če upoštevamo Stalinov dogmatizem, njegovo sektaško politiko, sojenje nekdanjim boljševi- škim voditeljem ruskega oktobra ter čistke v sovjetskih in mednarodnih komunističnih vrstah, je njena udeležba v odboru videti absurdna le na prvi pogled. 348 Ko se je Hitler januarja 1933 povzpel na oblast, je Stalin sklepal, da mednarodni fašizem predstavlja grožnjo ne samo za levico v evropskih državah, ampak tudi za obstoj same Sovjetske zveze. Na to se je odzval tako, da je v letih 1934–1935 sprejel politiko ljudske fronte o odporu zoper fašizem. Ta je obsegala komunistično podporo meščanskim demokratičnim vladam, ki jih je ogrožal fašizem, pa tudi sovjetske poskuse, da bi pridobil diplomatsko prijateljstvo zahodnoevropskih demokracij. Delavska_gibanja_FINAL.indd 339 9.10.2018 14:11:03 340 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih pomoči španskim republikancem. Po navodilu L. Bluma se je Gaston Cusin, pomočnik načelnika kabineta v finančnem ministrstvu, srečal s sovjetskimi funkcionarji in odposlanci, ki so se nastanili v Parizu, od koder so organizirali prevoz orožja in prostovoljcev za Španijo (Courtois in Panné, 1999, 411). Kmalu zatem je Sovjetska zveza v Španijo poslala vrsto vojaških in civilnih obveščevalcev, ki so – običajno pod šifriranimi imeni – opravljali tajne nalo- ge, medtem ko je sovjetska ambasada v Madridu prevzela funkcijo ekrana za obveščevalne in diplomatske kanale med Kremljem in Španijo.349 Na državni ravni so v Sovjetski zvezi odločitev o vojaški asistenci španski republiki spre- jeli 29. septembra 1936 na sestanku Politbiroja VKP/b/, s čimer se je kon- čala pripravljalna faza t. i. »Operacije X«, operacije, ki je zadevala špansko državljansko vojno. V nadaljnjih aktivnostih v zvezi s špansko državljansko vojno so Kominterna in druge sovjetske institucije delovale usklajeno kot enoten organizem (Kramberger, 2010, 111), seveda pod taktirko in budnim očesom Stalina. III. Resda je Stalin v svoji pragmatični politiki do španske vojne prednostno sle- dil zunanjepolitičnim interesom Sovjetske zveze, vendar ne gre spregledati, da je bil Stalin ne samo sovjetski državni in partijski voditelj, pač pa tudi li- der mednarodnega komunističnega gibanja in njegove krovne organizacije – Kominterne, »štaba« svetovne proletarske revolucije. Ker sta bili v tej proti- fašistični vojni na kocki tako usoda španske revolucije kot tudi usoda širšega revolucionarnega vala, ki se je začel v Rusiji leta 1917, moramo spremljati in ocenjevati Stalinovo politiko do španske vojne, potem ko je SZ uradno razglasila svojo »nevtralnost«, še posebej v luči kominternskih ukrepov (gl. Pozharskaya, 2003). Četudi se je sovjetska država delala, kot da ni udeležena v igri, je Kominterna do konca mobilizirala vse svoje sekcije v prid republikanski Španiji in izko- ristila njen boj za velikansko antifašistično propagando, ki je bila donosna za komunistično gibanje (Courtois in Panné, 1999, 411). Ne nazadnje je ta 349 Diplomatski odnosi med Španijo in SZ so bili pretrgani leta 1918, nato obnovljeni 28. julija 1933, do dejanskih nastavitev diplomatskih predstavnikov pa je prišlo šele avgusta 1936. Za prvega sovjetskega ambasadorja v Španiji je bil imenovan Marcel/Moses Rosenberg (leta 1937 umorjen v Stalinovih čistkah), za generalnega konzula v Barceloni Vladimir Antonov-Ovsejenko (februarja 1938 umorjen v Stalinovih čistkah), za španskega ambasadorja v Moskvi pa socialist Marcelino Pascua. Rosenberg je v Španijo prispel 24. avgusta z večjim številom »spre-mljevalcev« – obveščevalcev in drugega osebja (Pozharskaya, 2003, 49). Delavska_gibanja_FINAL.indd 340 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 341 prispevala, da španska državljanska vojna tudi v mitu živi kot poslednji tragični razcvet revolucionarnega idealizma Kominterne; gre za mit, ki so ga pobudili sklepi njenega 7. kongresa (1935)350 in v katerega so verjeli borci internacio- nalnih brigad na španskem bojišču. Po besedah Kominterne je španska revo- lucija »integralni del antifašistične borbe, ki temelji na najširši družbeni bazi. To je ljudska revolucija. To je nacionalna revolucija. To je antifašistična revo- lucija« (Togliatti/Ercoli, oktobra 1936, v Hobsbawm, 2000, 154). Žal se to ne sklada z dokumentom, ki govori o nasprotnem: 14. septembra 1936 sta Stalin in načelnik NKVD Jagoda sklicala v moskovski Lubjanki (sedežu NKVD) koordinacijski sestanek vseh, ki so bili udeleženi v komunistični intervenciji v Španiji. Med cilji, ki jih je bilo treba izpolniti, je bil boj proti frankistom ter nemškim in italijanskim agentom, a tudi spremljanje, nadzorovanje in onemogočanje nasprotnikov komunistov in Sovjetske zveze v republikanskem taboru. Dotlej se je Sovjetska zveza na skrivaj in javno odzivala na dogajanje v Španiji pretežno prek Kominterne. Zdaj pa je bilo sklenjeno, da bodo vse de- javnosti Kominterne v Španiji podrejene neposrednemu nadzorstvu sovjetske tajne politične policije (NKVD),351 hkrati pa je bilo zaukazano, da mora tajna policija prevzeti popolno oblast nad špansko komunistično partijo. Ni dvoma, da je bil za Stalina in njegove zaupnike glavni cilj prevzeti nadzor nad usodo Republike. Za dosego tega cilja ni bila likvidacija opozicije – socialistov, anar- hosindikalistov, poumistov in trockistov – nič manj pomembna kakor Francov poraz (Koch, 1995, 338–339; Courtois in Panné, 1999, 413 in 432). Od tedaj je Španija postala tudi prizorišče brutalnih akcij NKVD, med kateri- mi je izginilo mnogo sovjetskih državljanov in komunistov drugih držav, ki so se v internacionalnih brigadah352 borili proti fašizmu. Med žrtvami so bili tudi Antonov-Ovsejenko, ljudski komisar za vojsko in mornarico v prvi sovjetski 350 Kongres je s svojimi sklepi pomenil velik dogodek v takratnem razvoju mednarodnega delavskega gibanja; nekateri zgodovinarji so ga imenovali »kongres novih idej in pogumnih sklepov«; žal tega praksa v naslednjih letih ni potrdila, kajti KI je ohranila vlogo 'orodja' za dosego Stalinovih/Sovjetskih interesov. Največja pozornost kongresa je bila namenjena vprašanju »boja delavskega razreda proti fašizmu«, ki ga je analiziral v svojem referatu G. Dimitrov. Sprejeti sklepi kongresa so zavrnili dosedanjo sektaško politiko in prakso vodstev KP ter se zavzemali za zgladitev razcepa v mednarodnem delavskem gibanju. Posledično naj bi se ustvarila enotna fronta delavskega razreda v nacionalnem in mednarodnem merilu ter prakticirala politika antifašistične ljudske fronte, kajti »fašizem – to je vojna« (Lešnik, 1988, 40–43; Dassú, 1988). 351 Po trditvah generala Krivickega, vodje zunanjih služb NKVD v Zahodni Evropi, je bilo od približno treh tisočev sovjetskih državljanov v Španiji samo kakih štirideset, ki so se dejansko bojevali, drugi so bili vojaški in politični svetovalci ali obveščevalci. 352 Mednarodne brigade je organizirala KI, a jih je dejansko operacionalizirala NKVD (Broué, 2008). Delavska_gibanja_FINAL.indd 341 9.10.2018 14:11:03 342 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih (Leninovi) vladi, nadalje privrženci Trockega353 (POUM idr.) ter sovjetski ge- neral Berzin, svetovalec v republikanskem glavnem štabu, ki se je osebno pri- tožil Stalinu zaradi ravnanja NKVD (Britovšek, II/1980a, 245). Stalinu se je po spletu okoliščin tako ponudila priložnost, da s pomočjo KI in NKVD okrepi tudi šibko špansko komunistično partijo354 ter preko nje neposredno vodi, kontrolira in usmerja tok dogodkov v Španiji, še posebno, ker je bil španski socializem (v nasprotju s Stalinovimi pogledi in željami) večstrankarski, tako da je bila tudi socialna revolucija leta 1936 večstrankar- ska revolucija (Inđić, 1989). Toda neustrezno geslo Kominterne o »spopadu med demokracijo in fašizmom« ter način njegovega uresničevanja v prak- tičnem ravnanju ljudske fronte v Španiji sta v marsikaterem pogledu pri- spevala k zameglitvi in nevtralizaciji pravega razrednega spopada, pristne socialne revolucije. Temu pritrjuje nenazadnje tudi revolucionarna reakcija španskega ljudstva na vojaški udar. »Tako španska vlada kot – natančneje rečeno – komunisti, ki so imeli v njej vse večji vpliv, so vztrajali, da socialna revolucija ni njihov cilj,355 in dejansko je bilo videti, da so naredili vse, da bi ohranili nadzor nad njo in jo na grozo revolucionarnih navdušencev preu- smerili. Tu ne gre, so poudarjali, za vprašanje revolucije, temveč za obrambo demokracije« (Hobsbawm, 2000, 154). Neustreznost Stalinove zahteve, naj se socialistična in komunistična gibanja ter socialistične revolucije vodijo iz enega samega »svetovnega« središča (Moskve), je v španski državljanski vojni privrela na površje. V sami Španiji je bilo bistvo komunistične taktike v tem, da je Mo- skva zavzemala čedalje več položajev, s katerih bi lahko »usmerja- la« republikansko vlado v skladu z načrti sovjetske partijske države, 353 Trocki je za Stalina predstavljal resno grožnjo, še posebno ko je s svojimi sodelavci 3. 9. 1938 na kongresu v Pérignyju pri Parizu formalno ustanovil Četrto internacionalo – kot protiutež Stalinovi politiki v mednarodnem komunističnem gibanju in stalinizirani Kominterni. Pred-zgodovina 4. internacionale je povezana z nastankom trockizma kot sistema idejnopolitičnih koncepcij, ki jih je Trocki razvil še v času oktobrske revolucije in neposredno po njej. Trockizem se je programsko formiral po letu 1923, potem ko je Trocki objavil serijo člankov v moskovski Pravdi (decembra 1923), pod naslovom »Novi kurz/tok«. Idejo o formiranju 4. internacionale je dal sam Trocki (spomladi 1935): »Open Letter for the Fourth International – To All Revolutionary Working-Class Organizations and Groups« (gl. https://www.marxists. org/archive/trotsky/1935/xx/fi.htm). 354 Palmiro Togliatti, italijanski komunistični vodja, ki je prišel v Španijo julija 1937, je dejansko vodil neizkušeno špansko komunistično partijo in bil med zadnjimi, ki so leta 1939 ubežali iz dežele (Hobsbawm, 2000, 153). 355 Komunisti so – po navodilih Moskve – vztrajali, da je potrebno revolucijo v Španiji odložiti do zmage oziroma dokler ne bodo nastali ustrezni »objektivni pogoji«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 342 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 343 katere korist je bila do skrajnosti izkoriščati vojni položaj. Julián Gorkin, eden od voditeljev krovne organizacije POUM, je v eseju z naslovom España, primer ensayo de democracia popular (»Španija, prvi poskus ljudske demokracije«, 1961 ) brez dvoma prvi ugo- tovil povezavo med sovjetsko politiko v republikanski Španiji in uvajanjem ljudskih demokracij. Toda tam, kjer je J. Gorkin videl izvajanje vnaprej določene politične linije, je španski zgodovinar Antonio Elorza (1996) videl izvor komunistične politike v Španiji v »monolitnem in ne pluralističnem konceptu političnih odnosov v ljudski fronti in v vlogi partije, kar je seveda sprevračalo zave- zništvo v programsko osnovo za pridobitev hegemonije«. Toda A. Elorza je vztrajal pri trditvi o tem, kaj bo postala stalnica v komu- nistični politiki: vsiliti hegemonijo španske partije vsem antifaši- stom, »ne samo proti zunanjemu fašističnemu sovražniku, ampak tudi proti notranji opoziciji«. In je dodal: »V tem je projekt nepo- sredni precedens strategije za prevzem oblasti v tako imenovanih ljudskih demokracijah.« Ta projekt je bil tik pred uresničenjem septembra 1937, ko je Mo- skva nameravala organizirati volitve. Enotne volilne liste naj bi omogočili španski partiji (PCE), da bi se okoristila s tem »naci- onalnim plebiscitom«. Projekt, ki ga je navdihnil in skrbno spre- mljal Stalin, naj bi pripeljal do »demokratične republike novega tipa«. Določal je odstranitev ministrov, ki so nasprotovali komu- nistični politiki. Toda poskus se je izjalovil zaradi odpora v vrstah zaveznikov PCE (Courtois in Panné, 1999, 411–412). »Težko je privoliti v (Gorkinovo) razlago, po kateri naj bi se politika PCE v Španiji končala z nastankom politične strukture, ki naj bi bila podobna politični strukturi ljudskih demokracij v povojni Evropi,« opozarja Rovida (1988, 591) v svoji študiji o »revoluciji in vojni v Španiji«. In nadaljuje: »Zanesljivo se je nagibala k temu, da bi v Španiji reproducirala prvine sov- jetske ureditve, tako kot se je nagibala k temu, da bi izoblikovala državo v skladu s svojo lastno notranjo organizacijo. Ta je bila tudi izraz vojnega in policijskega avtoritarizma, ki se je opravičeval s potrebami vojne in ki je v Španiji takrat predstavljal le začasno rešitev za zgodovinske zaplete, ki jih ni bilo moč preprosto potlačiti« (ibid.). Rovidi velja pritrditi, še posebno, če imamo v vidu Stalinovo mehanistično gledanje na »vojno in revolucijo« kot o dveh časovno ločenih etapah. Od tod izvira tudi njegova zahteva, da je v španski državljanski vojni prioriteta vojaška zmaga nad frankističnimi/ Delavska_gibanja_FINAL.indd 343 9.10.2018 14:11:03 344 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih fašističnimi silami in ne socialna revolucija.356 To nerevolucionarno stališče so vzele za »svoje« vse politične stranke, razen anarhistične CNT in troc- kistične/antistalinistične POUM, kar bo vodilo do razkola in nestrpnosti znotraj španske »levice«. Seveda pa Stalinovo nasprotovanje revoluciji izvira iz njegovega pragmatizma. Zaradi šibkosti PCE se je zavedal, da si lahko le s prekanjeno, protirevolucionarno politiko pridobi čim več političnih zave- znikov na republikanski strani, če želi vplivati na tok dogodkov v Španiji. Hkrati pa si je prizadeval povečati vpliv PCE v vladi preko vojaške pomoči in angažmaja. Posledično je računal, da se bo po republikanski vojaški zmagi okrepila vloga PCE v taki meri, da bo preko nje vodil preobrazbo Španije v socializem po sovjetskem vzorcu. IV. Spomladi 1937 je vladi Larga Caballera (odvisni od sovjetske pomoči) vsaj v določeni meri uspelo obrzdati proces socialne revolucije in vsrkati milice v redno vojsko, ustvarjeno okoli komunističnega »petega regimenta«. Toda soci- alna revolucija ni bila povsem zaustavljena. Premier Caballero v protirevoluci- onarni smeri ni želel posegati tako daleč in tako hitro, kot so to želeli njegovi komunistični, republikanski in zmerni socialistični ministri. Še posebno so ga vznemirjali poskusi komunistov, da bi maksimirali svoj vpliv in narekovali strategijo v najpomembnejših institucijah, v vojski in administraciji. Ob spo- rih, ki so se razraščali med komunisti in njihovimi tekmeci v CNT in POUM, je politika republikanske Španije stopila v novo fazo. Kriza je izbruhnila maja 1937 v Barceloni in sicer v obliki »državljanske vojne v državljanski vojni«, kot je to tako plastično opisal G. Orwell (2009). Štirje dnevi pouličnih bojev med CNT in POUM na eni in katalonskimi komunisti iz PSUC (Združena socialistična partija Katalonije) na drugi strani so se kon- čali s komunistično zmago, Barcelono pa so zasedle vladne čete, ki so prispe- le iz Valencie. Ko se je Caballero uprl komunističnemu pritisku, naj razpusti POUM in aretira njene voditelje, so se komunisti odločili, da je prišel čas, da se ga znebijo. 16. maja 1937 so sprožili vladno krizo in Caballero je odstopil kot premier. Krmilo vlade, v kateri ni bilo več Caballerovih levičarskih socialistov in tudi anarhisti se ji niso hoteli pridružiti, je prevzel zmerni socialist Juan Negrín. 356 Malone enak scenarij je Stalin ponovil v stališču do NOB v Jugoslaviji, konkretno v zahtevi o dveh časovno ločenih etapah le-tega: prva, naj bi obsegala boj proti okupatorju (osvoboditev), druga, to je socialistična revolucija, pa bi sledila po koncu druge svetovne vojne, seveda skladno s sovjetskimi direktivami in Stalinovo kontrolo. Stalinov poskus ukazovanja v primeru Jugoslavije je naletel na Titov odločni »ne«, kar je vodilo do medsebojnih zaostrovanj in posledič- nega spora z informbirojem spomladi 1948. Delavska_gibanja_FINAL.indd 344 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 345 Značilnost politike nove vladne koalicije (iz vrst zmernih socialistov, repu- blikancev, komunistov) je bilo pragmatično prizadevanje za republikansko vojaško zmago in zaustavitev socialne revolucije, za okrepitev avtoritete tako vlade kot drugih republikanskih institucij ter ohranjanje dobrih odnosov s Sovjetsko zvezo.357 Ob koncu pomladi in poleti leta 1937 so nadzorovanje javnega reda namesto levičarskih milic prevzele vladne sile, kar je vplivalo na usahnitev revolucionarnega vala v republikanski coni, z izjemo Aragonije in Katalonije. Vendar tudi tam revolucionarno razpoloženje ni trajalo dolgo. Najprej so komunistične sile fizično uničile Aragonski svet, v katerem je pre- vladoval anarhistični CNT, nato je sledila še zasedba Katalonije s strani vla- dnih sil. Tedaj je POUM postal predmet brezobzirnega in krvavega pregona, njegovega voditelja Andreuja Nina pa je ujela, mučila in ubila sovjetska tajna policija (gl. Tosstorff, 2000 in 2006). Oktobra 1937 se je Negrínova vlada preselila v Barcelono. Čeprav energični Negrín ni bil nikoli komunistično orodje, kot so ga obto- ževali številni kritiki, je v danih okoliščinah lahko storil le malo, da bi komu- nistom preprečil izkazovanje vse bolj neodvisne in celo prevladujoče vloge v republikanski Španiji. Zagotovo je tako rekoč stalna odvisnost Republike od Sovjetske zveze zagotavljala španskim komunistom vpliv, ki se mu pragma- tični premier skoraj ni mogel upirati. Na povsem vojaškem področju, ki ga poosebljajo dosežki komunistov in njihovih kominternovskih pomočnikov pri formiranju republikanske ljudske armade, so bili ti vplivi občutni. Če že niso ustvarili možnosti za republikansko zmago, so gotovo vsaj odložili njen poraz. Negativni dosežek komunistov je bila zastrupitev političnega ozračja v repu- blikanski Španiji. Z napadanjem socialne revolucije, politizacijo oboroženih sil, nestrpnostjo do opozicije, predvsem pa z široko uporabo brutalnih tajnih policijskih metod, ki jih je izvajala SIM (Vojaška obveščevalna služba), so šte- vilne prebivalce republikanske cone prepričali, da fašistično nasilje ne more biti nič slabše od tistega, pod katerim so sicer živeli (Blinkhorn, 1995b, 71–72). Rovida v zgoraj omenjeni študiji opozarja na tovrstno težnjo po pretiravanju v zvezi z vplivom, ki naj bi si ga pridobila PCE po začetku državljanske vojne, kar še posebej počnejo tisti, ki jo obravnavajo kot nekaj, kar naj bi bilo po maju 1937 vsemogočno; prav tako obstajajo tudi pretiravanja v zvezi z obsegom in vplivom sovjetske pomoči. Če že kaj, poudarja Rovida, potem bi lahko medna- rodno osamitev obravnavali kot enega od razlogov za šibkost drugih španskih skupin, ki so se sklicevale na marksizem in leninizem, čeprav je treba njihove 357 Negrin je bil, v nasprotju s Caballerom, dosti bolj popustljiv in je 14. avgusta 1937 celo z dekretom prepovedal kakršnokoli kritiko na račun SZ. Delavska_gibanja_FINAL.indd 345 9.10.2018 14:11:03 346 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih neuspehe tehtati predvsem na področju, na katerem se kaže (ne)skladnost nji- hovih programov, metod in shem, ki so navdih dobivala od ruske revolucije – kot npr. vprašanje demokratične revolucije in njene preobrazbe v socialistično revolucijo – s španskimi razmerami (Rovida, 1988, 591). V. Na odziv mednarodne skupnosti na špansko državljansko vojno so brez dvoma močno vplivali ideološki elementi. Sprva so vodili v oblikovanje politike nevme- šavanja, saj sta glavni zaveznici demokracije (Velika Britanija, Francija) zavzeli nevtralno stališče iz dveh ključnih razlogov. Izogniti sta se skušali oboroženemu spopadu s fašizmom in preprečiti vzpostavitev revolucionarne oblasti v Španiji. Politika nevmešavanja se je tako zdela kot varen pristan med fašizmom na eni in revolucijo na drugi strani. Ko je politika nevmešavanja doživela nesporen po- raz s prepričljivimi dokazi o trajni fašistični intervenciji, se niti Velika Britanija niti Francija nista upali povezati s Sovjetsko zvezo, ki je ponudila alternativo s podpiranjem antifašistične ljudske fronte. To pa je odločilno vplivalo na usodo republikanske vlade. Ko je Sovjetska zveza spoznala svoj diplomatski neuspeh, je zakonita španska vlada ostala brez vsakršne materialne pomoči. Tako lahko iz- postavimo dva ključna trenutka ideološkega vpliva na razvoj španske državljan- ske vojne: prvi je oblikovanje politike nevmešavanja, ki je republikanski vladi od- tegnil pravico do oborožitve z nakupom orožja na evropskih trgih (Taylor, 1994, 153);358 drugi pa je nestrinjanje demokratičnih držav, da španska vlada ljudske fronte vodi sočasno politiko antifašističnega in revolucionarnega boja, kar ji je nazadnje odtegnilo tudi podporo Sovjetske zveze. Odpor proti komunizmu je potemtakem predstavljal srž politike popuščanja, saj so bile liberalno-demokra- tične države prej pripravljene sklepati kompromise s fašističnimi državami kot vstopiti v zavezništvo s Sovjetsko zvezo. Nedvomen dokaz za to je münchenski sporazum, sklenjen v noči z 29. na 30. september 1938 med Hitlerjem (Nemčijo), Mussolinijem (Italijo) ter Chamberlainom (Veliko Britanijo) in Daladierom (Francijo). Potemtakem »politiko zahodnoevropskih vlad lahko razumemo samo kot 'münchensko' politiko pred Münchnom« (Bebler, 1978a, 13). Moskva je razumela sporočilnost sporazuma kot kupovanje miru za zahodne demo- kracije na račun Sovjetske zveze. Od tod Stalinov preokret v zunanji politiki: da bi obvaroval Sovjetsko zvezo pred nemško vojno napadalnostjo, je sklenil s Hitlerjem nenapadalno pogodbo, ki sta jo podpisala 23. avgusta 1939 v Moskvi oba zunanja ministra – »pakt Ribbentrop-Molotov«. 358 Avtor je mnenja, da je politika nevmešavanja odločila špansko državljansko vojno, saj je vzpostavila neenakopraven položaj v škodo republikanske vlade in izničila njene večje začetne prednosti (večji potenciali in večja podpora ljudi). Delavska_gibanja_FINAL.indd 346 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 347 Voluntarios Internacionales de la Libertad / Mednarodni prostovoljci svobode Estoy aqui por ser voluntario y si fuera necesario daré hasta la ultima gota de mi sangre por la libertad de España y de todo el mundo / Jaz sem tukaj, ker sem prostovoljec in dam, če bo potrebno, tudi poslednjo kapljo svoje krvi za svobodo Španije in svobodo celega sveta ( Juramento de los voluntarios / Zaprisega prostovoljcev).359 Medtem ko so se v Odboru za nevmešavanje v Španiji razpredale diplomat- ske igre, spletke in interesi zahodnih demokracij na eni, nacifašističnih sil na drugi, in Moskve na tretji strani, se je svetovna demokratična javnost dvignila v bran Republike in obsodila špansko reakcijo in pomoč, ki jo je uživala pri fašističnih državah. Od samega začetka španske državljanske vojne je nudila španskemu ljudstvu moralno in gmotno pomoč, kmalu zatem pa tudi ude- ležbo prostovoljcev in prostovoljk z namenom pomagati tistim silam, ki so v španski državljanski vojni zastopale ideje pravičnosti in ideje demokratične republikanske Španije. Prvi prostovoljci, ki so se pridružili obrambi Republike, so bili politični in ekonomski izseljenci, ki so se bili zatekli v Španijo, ter udeleženci/športni- ki Mednarodne delavske olimpijade ( Spartakijade), ki naj bi se bila začela v Barceloni 25. julija 1936 kot protifašistična protiutež olimpijskim igram v Berlinu, a jo zaradi vojaškega udara niso izpeljali. Ti udeleženci so oblikovali prve vojaške enote ( centuriones) – »Četa delavske olimpijade« idr. – in jih vključili v enote Ljudske protifašistične straže ( milice).360 Kmalu zatem sta Kominterna in Rdeča sindikalna internacionala ( Profinterna) izdali razglas o mednarodni pomoči španski republikanski vladi, v obliki komunističnih prostovoljcev iz tujine, ki bi odšli v Španijo. Postopno so po kopnem in po morju začeli prihajati v Španijo prostovoljci iz posameznih evropskih držav ter ZDA in Kanade. Iz Berlina in Rima prihajajo ubijalski stroji, instruktorji in vojaki za boj proti španskemu ljudstvu. Iz Berlina in Rima, iz Pariza, Londo- na, Beograda, Prage, Vilne in New Yorka pa prihajajo prostovoljci, da zastavijo življenje za obrambo španskega ljudstva. Prihajajo proti 359 Gl. http://www.yuinterbrigade.net/oldSite/documents/uCastSpanskihBoraca.pdf. 360 Milice so nastale na pobudo strank in sindikatov in so bile v bistvu oborožena sila teh organizacij. Ime vsake od njih spominja na njen izvor, pa naj gre za ime poklicnega združenja ( Artes Gráficas) ali za politično oznako ( Claridad UGT, POUM). Delavska_gibanja_FINAL.indd 347 9.10.2018 14:11:03 348 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih volji svojih vlad, ilegalno prestopajo meje, z zadnjimi prihranki ku- pujejo vozovnice ali gredo peš skoz daljne dežele, vendar prihajajo. Zbirajo se tisoči in nemudoma odhajajo na fronto, če so že bili vojaki, ali pa se, če še ne znajo ravnati s puško, naglo učijo vsega najvažnej- šega, da bi čimprej odhiteli na najbolj ogrožena mesta. Tako je na strateški karti te vojne včrtano romanje svobode, pojavila se je nova kvaliteta političnega in vojaškega pomena: brigade solidarnosti /.../ (Bihalji-Merin, 1956, 208). Na mednarodni ravni je bil eden od najglasnejših promotorjev internacio- nalizacije španske državljanske vojne generalni sekretar Kominterne Georgi Dimitrov. Vendar je internacionalizacija španske državljanske vojne, pravi Michael W. Jackson, imela vsaj dva pomembna stihijska učinka na ravni druž- benih reprezentacij, ki ju ne gre spregledati. Pri prvem je na reprezentacijski ravni regionalne vzroke in posebnosti državljanske vojne nadomestila (in na stran odrinila) univerzalnejša teza »demokracija versus fašizem«, s pomočjo katere so zagovorniki republike izpeljali mobilizacijo javnega mnenja in na- posled tudi prostovoljnih borcev, na drugi strani pa je frankistična stran sku- šala javno mnenje vpeti v slogan »katolicizem versus komunizem«, s pomočjo katerega je na mednarodni ravni pridobivala svoje konservativne in religiozne pristaše (v Kramberger, 2010, 112). Zagotovo je bila mobilizacija prostovoljcev za špansko republikansko vojsko najbolj pomembna oblika pomoči komunističnih partij ter antifašističnih orga- nizacij španski republiki. Gibanje solidarnosti s španskim ljudstvom je v posa- meznih državah dobilo posebne organizacijske oblike z ustanovitvijo (po navo- dilu KI) krajevnih in državnih odborov za pomoč španskemu ljudstvu, nakar je bil v Parizu avgusta 1936 oblikovan Mednarodni odbor za pomoč španskemu ljudstvu, da bi prevzel nalogo usklajevanja mednarodne solidarnosti. Tako je Pariz – pod taktirko sovjetsko-poljskega generala Karola Świerczewskega (Walterja), člana VKP/b/ in boljševiškega udeleženca oktobrske revolucije – postal središče kominternske organizacije Mednarodnih brigad. V njem so glavne koordina- torske naloge opravljali francoski komunisti (na čelu z generalnim sekretarjem KP Francije Mauriceom Thorezom) skupaj z emigrantskimi komunisti dru- gih evropskih držav. Med njimi sta bila Palmiro Togliatti in Josip Broz (te- daj s konspirativnim imenom Valter), ki naj bi skrbel za pritok prostovoljcev prek svoje »skrivne železnice« ( secret railway), ki je imela za nalogo rekrutom iz vzhodne Evrope priskrbeti potne liste in skromno finančno podporo. Vsaka posamična komunistična stranka je dobila ukaz, naj preskrbi določeno število prostovoljcev. Kominterna je skrbela za povezave na poti do Pariza (skrivne Delavska_gibanja_FINAL.indd 348 9.10.2018 14:11:03 Četrti del 349 postojanke, javke, gesla, druga oskrba) in nato od Pariza do Pirenejev (gorski vodniki, posebna obuvala idr.), plačevala vozovnice za vlake in ladje, nočitve v hotelih, prostovoljcem je dajala skromen per diem (potnino), jim najemala vodnike za prehod čez Pireneje ipd. KP Francije je imela poleg drugega za nalogo tudi priskrbeti uniforme za brigadiste (ibid.; gl. tudi Kirschenbaum, 2015). V mestu Albacete (Kastilja-La Mancha) so v Gran Hotelu uredili glavni štab Baze mednarodnih brigad v Španiji – s službami za kadre, intendanturo, vojaško usposabljanje, saniteto, pošto in cenzuro, službo za informacije in varnostno- -obveščevalno službo, pa tudi zgodovinski odsek za zbiranje in hrambo doku- mentacije, kasnejši arhiv Generalnega komisariata Mednarodnih brigad. Bazo je vodila kominternska »trojka«, ki so jo sestavljali znani komunistični voditelji: Francoz André Marty kot komandant ter Italijana Luigi Longo (Gallo) kot generalni inšpektor in Giuseppe Di Vittorio (Nicoletti) kot glavni politični komisar. 14. oktobra 1936 je v bazo prispelo prvih 500 prostovoljcev; iz njih so oblikovali prve čete in bataljone. Z dotokom novih prostovoljcev – akcijo je vodil italijanski komunist Giulio Cerreti (Pierre/Paul Allard) – pa so se for- mirale še brigade. V bazi so se prostovoljci ob strogi vojaški disciplini priučili temeljnih vojaških veščin, za kaj več – tako poročajo številni brigadisti – pa pravzaprav ni bilo časa. Oborožitev je bila pomanjkljiva in velikokrat zastarela, prav tako je primanjkovalo uniform; neredko so prostovoljci prejeli le črne baretke (Kramberger, 2010, 116). Vse republikanske stranke so toplo pozdravile prve prihode tujih prostovolj- cev, toda nekatere stranke so nasprotovale ustanovitvi posebnih tujskih enot pod vodstvom le ene politične stranke. Najbolj so temu nasprotovali anarhi- sti, saj so se bali, da bo tako KP Španije pridobila odločilno vojaško premoč v istočasno potekajoči španski revoluciji. Kljub pomislekom je republikanska Caballerova vlada 22. oktobra 1936 dala soglasje k predlogu ministra za vojno mornarico in letalstvo Indalecia Prieta, da naj bi tuji prostovoljci oblikovali posebne vojaške enote – Mednarodne brigade.361 S tem ukazom je bil rešen pravni položaj mednarodnih prostovoljcev in mednarodnih brigad.362 Največ 361 Vse brigade so bile pod komunističnim nadzorom in so imele lastne politične komisarje. Vsi nekomunisti (socialisti, anarhisti, katoliki, brezstrankarski), ki so hoteli vstopiti v mednarodne brigade, so morali prestati zaslišanje s strani NKVD. Prav zaradi tega so nekateri tuji prostovoljci raje vstopali v vrste anarhističnih milic. 362 Mednarodne brigade so bile ustanovljene v skladu z istim zakonom, ki je dovoljeval obstoj Španske legije, ki je bila na strani nacionalistov. Vsi prostovoljci so 23. septembra 1937 podpisali pogodbo, v kateri je bilo določeno: zaveže se, da ostane do konca vojne, vsakih šest mesecev ima pravico do 13-dnevnega dopusta, lahko pridobi špansko državljanstvo (najmanj enoletno služenje) in ima po vojni pravico ostati v španskih oboroženih silah. Pripadnikom mednarodnih brigad je bilo prepovedano nošenje kakršnihkoli strankarskih simbolov. Delavska_gibanja_FINAL.indd 349 9.10.2018 14:11:04 350 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih prostovoljcev je prišlo v Španijo iz (oziroma preko) Francije, saj sta si delili mejo, poleg tega pa je v Franciji, kjer je bila KPF močna in vplivna, živelo tudi veliko komunističnih beguncev iz drugih držav (največ Italijanov). Danes zmotno velja prepričanje, da so bile mednarodne brigade edine organizacije tujcev, ki so sodelovali v španski državljanski vojni na stra- ni Republike. Mednarodne brigade so bile zagotovo najštevilčnejše take enote in so delovale kot klasične pehotne enote, kajti večina prostovolj- cev ni imela zadovoljivega vojaškega znanja. Tisti prostovoljci, ki so bili predhodno vojaško izobraženi (pripadniki oboroženih sil) so bili v večini primerov premeščeni, skladno z njihovim vojaškim znanjem, v ustrezne republikanske enote – v vojno letalstvo, oklepne enote, vojno mornarico. Sprva so bile mednarodne brigade sestavljene izključno iz tujcev, toda za- radi prevelikih izgub in pomanjkanja novih prostovoljcev so kmalu začeli vključevati tudi Špance. Za špansko Republiko je bilo izjemnega pomena, da je nemudoma prido- bila tudi podporo in soglasje italijanskega protifašizma. Italijanska komu- nistična stranka (PCI) je skupaj s socialistično (PSI) in drugimi strankami in protifašističnimi skupinami – preko centrov v tujini – z navdušenjem pozdravila boj španskega ljudstva in odkrito obsodila frankistični puč.363 V skupno akcijo se je vključila tudi organizacija TIGR, ki je bila že od konca dvajsetih let povezana tudi z vodstvi italijanskih antifašističnih skupin in gibanjem Giustizia e Libertà (Pravičnost in svoboda) v Parizu. V tem kontekstu je bil tudi dosežen Akcijski pakt (Pariz, 15. 12. 1935), to je dogovor o skupnem delovanju med PCI, TIGR-om in drugimi protifašističnimi organizacijami (v Julijski krajini) v boju proti fašizmu. Pakt je prvi in edini predvojni sporazum italijanske komunistične stranke z nedelavsko organizacijo in pomeni zdru- žitev protifašističnih sil v Julijski krajini ter povezavo narodnega gibanja s protifašističnim gibanjem naprednih evropskih sil. Or- ganizacija TIGR se je torej že od samega začetka dejavno vključila v solidarnostne akcije s špansko Republiko; prek svojih ilegalnih poti in zvez je organizacija pomagala prostovoljcem, ki so se od- pravljali na špansko bojišče. K solidarnosti z antifašistično Španijo sta pozivali tudi ilegalni primorski glasili narodnih revolucionar- jev Ljudska fronta in Svoboda (Kacin-Wohinz in Verginella, 2008; Pahor /ur./, 2004). 363 Enotna akcija obeh strank, komunistične in socialistične, je bila v duhu podpisanega »Pakta o organiziranju skupnega boja proti fašizmu« (1934). Delavska_gibanja_FINAL.indd 350 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 351 PCI in PSI sta v tej fazi, po vzoru in napotkih svojih Internacional (komu- nistične in socialistične), predvsem zbirali gmotno in finančno pomoč ter organizirali proteste zoper prva znamenja Mussolinijevega vmešavanja in nameravanega neposrednega nastopa v Španiji; italijanska politična emigra- cija pa je v podporo Republiki organizirala prodorno radijsko in novinarsko propagandno dejavnost. Prva organizirana skupina prostovoljcev – Colonna Italiana –, ki je odšla v Španijo, je bila sestavljena iz pripadnikov italijanskega liberalno-socialističnega gibanja Giustizia e Libertà (GL), katerega osrednja osebnost je bil Carlo Rosselli.364 Colonna je dobila enoten pečat antifašizma in političnega dejanja. Vanjo so se namreč vključili borci različnih političnih struj, pa tudi taki brez strankarske pripadnosti; v tistih prvih mesecih je odražala nagonski odziv italijanske protifašistične emigracije, ki se je znašla pred pomembno preizkušnjo. Na tej začetni stopnji je protifašistična emi- gracija priključila Colonni Carlo Rosselli tudi enoto Centuria Gastone Sozzi,365 ki je delovala v okviru Columna Libertad; posamezni prostovoljci različnih političnih usmeritev, ki so že bili v Španiji ali sicer v emigraciji, pa so se vključili v prve španske enote. Takrat so italijanski prostovoljci – med njimi je bilo največ komunistov, a ni manjkalo niti anarhistov, republikancev, obo- roženih pripadnikov gibanja GL ( giellini) in socialistov – ustanovili bataljon Garibaldi, ki je kasneje prerasel v brigado. V njenih vrstah so bili tudi (italijanski, hrvaški in slovenski) prostovoljci iz Istre in Reke, ki so jih statistično prištevali k skupini »Italijanov«. V letih 1936–1938 je v Španijo prispelo okoli 40.000 prostovoljcev366 – protifašistov iz 54 evropskih, ameriških, azijskih in magrebskih držav (gl. Prezioso idr. /ur./, 2008), da bi se borili na strani Republike;367 med njimi je bilo prek 1900 Jugoslovanov, od teh okoli 570 Slovencev (Lešnik, 2010). Osnovne organizacijske vojaške enote so predstavljali bataljoni, ki so bili 364 C. Rosselli (1899–1937), liberalni socialist, politični voditelj, novinar, zgodovinar in antifašistični aktivist, se je proslavil s sloganom Oggi in Spagna, domani in Italia / Danes v Španiji, jutri v Italiji (v govoru na Radiu Barcelona, novembra 1936), ki je tedaj postalo pravo programsko geslo, nadvse tehtno in aktualno v odnosu na italijansko bližnjo prihodnost. Padel je kot žrtev fašističnega atentata 9. 6. 1937 v Franciji. Gl. Archivi di »Giustizia e Libertà« (http://www.istoresistenzatoscana.it/pdf/Archivi%20GL%20rev.pdf). 365 Centurija (stotnija) je dobila ime po G. Sozzi (1903–1928), komunistu in politiku, ki ga je umorila fašistična policija (gl. López /ur./, 1984). 366 Avtorji navajajo različne številke o številu prostovoljcev, od 24 do 60 tisoč, večina govori o 40 tisoč. Posledično se tudi število navedenih izgub med borci giblje od 6 do 25 tisoč, kar znaša od 17 do 29 odstotkov. 367 Med tujimi prostovoljci je bilo največ Francozov (ok. 10.000), Italijanov (ok. 3.350), Nemcev (ok. 3.000), Poljakov (ok. 3.000), Američanov (ok. 3.000), Britancev (ok. 2.000), Avstrijcev (ok. 2.000) idr. Pomenljivo je, da se je na Francovi strani borilo zgolj kakih 1000 tujih prostovoljcev. Delavska_gibanja_FINAL.indd 351 9.10.2018 14:11:04 352 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih praviloma organizirani glede na skupno geografsko, narodnostno, zgodovin- sko, jezikovno idr. povezavo. Na ta način so omogočili boljšo komunikacijo med prostovoljci in hkrati olajšali linijo poveljevanja, saj so jih večinoma vo- dili poveljniki iste narodnosti. Mednarodna brigada je tako imela 3–4 ba- taljone in dodatne brigadne enote, ki so ji omogočili samostojno delovanje. Bataljoni so bili sestavljeni iz treh strelskih čet in ene mitralješke čete. Čete so bile sestavljene iz treh vodov s po 40 pripadnikov. Dodatne brigadne enote so bile: komunikacijska četa, inženirska četa in konjeniški eskadron. Pozneje so brigadam dodali še minometno četo in protitankovsko baterijo, nato pa še sanitetno, intendantsko in transportno službo. Brigado je z bojnimi enotami in spremljevalnimi službami sestavljalo okoli 3.000 pripadnikov (Renn, 1959; Longo, 1967). V toku vojne je bilo ustanovljenih šest mednarodnih brigad: 11. (Ernst Thälmann), 12. (Giuseppe Garibaldi), 13. (Jaroslaw Dombrowski /Dąbrowski/), 14. (La Marseillaise), 15. (Abraham Lincoln) in 129. (Georgi Dimitrov). Borci mednarodnih brigad so sodelovali na vseh pomembnej- ših frontah in hudih bitkah (Madrid, Lopera, Jarama, Guadalajara, Segovia, Huesca, Brunete, Belchite, Teruel, Aragon, Caspe, Ebro) vse do njihove raz- pustitve septembra 1938. »Potrebno je poudariti, da ti borci niso bili niti plačanci niti, razen v red- kih primerih, pustolovci. Bojevali so se za svojo stvar«368 (Hobsbawm, 2000, 152). Njihove vojaške enote so bile izraz mednarodne solidarnosti s špan- skim ljudstvom. Z dejanji so dokazovale, da je boj španskega ljudstva hkrati boj vsega naprednega človeštva proti fašizmu in fašističnim vojnim poho- dom. Temu pritrjuje ne nazadnje tudi dejstvo, da so v drugi svetovni vojni borci mednarodnih brigad nesporno odigrali izjemno pomembno vlogo pri organizaciji odporniškega gibanja oziroma narodnoosvobodilnega boja v mnogih evropskih državah pod fašistično/nacistično okupacijo, tudi na ju- goslovanskih tleh. Potem ko je španska republikanska vlada sledila pozivu Društva narodov in Odbora za nevmešavanje v Španiji o razpustitvi mednarodnih brigad (kot po- goju za ukinitev vojaškega embarga), je premier Juan Negrín 21. septembra 1938 izdal ukaz, s katerim je zapovedal umik vsem tujim pripadnikom špan- ske republikanske vojske in drugih paravojaških enot iz bojev ter posledično iz Španije. 15. januarja 1939 so Španijo zapustili še zadnji mednarodni pro- stovoljci svobode. Toda v nasprotju s pričakovanji republikanske vlade, da bo umiku prostovoljcev sledil enak ukrep na frankistični strani, se to ni zgodilo. Nasprotno, nacionalisti so dobili še dodatne okrepitve iz Italije in Nemčije. 368 Por vuestra libertad y la nuestra! / For your freedom and ours! Delavska_gibanja_FINAL.indd 352 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 353 Zadnja zima 1938/39 je terjala hude žrtve med republikanci. Preskrba je sko- raj šepala, zlasti zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev in slabe organizacije. Madridčani so stradali. Dnevni obroki 60 gramov riža ali leče so dobili iro- ničen naziv »Negrinove pilule«.369 Morala republikancev je nevarno usihala. Ko je dva dni pred božičem 1938 kakih tristo tisoč nacionalističnih vojakov, ki so imeli veliko premoč v opremi in orožju, začelo ofenzivo proti katalonski trdnjavi, se je fronta takoj razkrojila. S tem je splavalo tudi zadnje upanje, da bi se Republika lahko še obdržala. Medtem so propadli tudi vsi republikanski diplomatski napori, da bi preko Odbora za nevmešavanje dosegli vojaško premirje: Stalin se je že po mün- chenskem sporazumu (konec septembra 1938) dokončno umaknil iz španske »zgodbe«, medtem ko sta Francija in Velika Britanija370 to storili 27. februarja 1939, s priznanjem Francovega režima in prekinitvijo diplomatskih stikov z Negrínovo vlado. Po dveh letih in pol vojne vihre je Odbor za nevmešavanje, ustanovljen kot mednarodna institucija in garant za »nevtralnost« v španski državljanski vojni, s tem javno priznal, da je vseskozi igral licemersko vlo- go, v škodo republikanske strani. Vojaški poraz republikanske strani je bil, še posebno po nacionalistični zasedbi Katalonije (februarja 1939), neizbežen. Nacionalisti so vkorakali v Madrid 26. marca, do konca meseca so zasedli še preostanek ozemlja, ki so ga branile republikanske sile in 1. aprila 1939 je Franco razglasil, da je državljanska vojna končana. V vojaškem smislu lahko temu pritrdimo, toda za njenega zmagovalca Francisca Franca se v resnici ni nikoli končala: Na španskih bojiščih je v času vojne vihre umrlo več stotisoč Špan- cev in Nešpancev. Najbrž jih je bilo skoraj še 200.000 več usmr- čenih ali pa so umrli v ječi v naslednjih nekaj letih, stotisoče jih je pretrpelo zapor ali prisilno delo, milijoni pa so bili vse življenje žrtve zapostavljanja, ker so se borili na strani republike (Blinkhorn, 1995b, 73). 369 Za prebivalstvo v republikanski coni, ki je živelo od »pilul«, so bili letaki, ki so jih spuščala nacionalistična letala, in s katerimi so ga obveščali o obilici hrane v nacionalistični coni, enako močno orožje kot bombe. Poleg tega so bile informacije tudi točne. Nacionalistični coni, zasi-drani na kmetijskih območjih Španije, ki je ves čas vojne hitreje večala svoje ozemlje kot število prebivalstva, ni nikoli primanjkovalo hrane. 370 Že aprila 1938 je bil podpisan angleško-italijanski pomorski sporazum, ki je potrdil status quo v Sredozemlju, uvedel izmenjavo vojaških informacij o razporeditvi oboroženih sil obeh držav v Sredozemlju in drugih morjih ter naznanil sodelovanje obeh držav v duhu dobrega sosedstva. Francoska vlada je ta sporazum toplo pozdravila kot prispevek k evrop-skemu miru. Delavska_gibanja_FINAL.indd 353 9.10.2018 14:11:04 354 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Epilog Do poraza 1. aprila 1939 je republika šla skozi tri faze, ki sovpadajo s tremi predsedniki vlad, ki so se zvrstili v vojnem času. Prvo vlado, ki jo je vodil repu- blikanec José Giral (1879–1962), je zaznamoval odpor proti vojaški vstaji in revoluciji. Giral ni predstavljal novih revolucionarnih in sindikalnih sil, ki so izbruhnile na površje poleti 1936, in je bil zato prisiljen k odstopu. Premiersko mesto je moral prepustiti delavskemu voditelju in vodji levičarskih socialistov Franciscu Largu Caballeru (1869–1946), ki je v sodelovanju z vsemi politični- mi in sindikalnimi silami pričel z obnovo državne oblasti, vzpostavitvijo redne vojske in prevzel nadzor nad revolucijo. Po hudi krizi in dogodkih maja 1937 v Barceloni, ko so se spopadle različne skupine privržencev republike (»drža- vljanska vojna v državljanski vojni«), je Largo Caballero položaj predal Juanu Negrínu (1892–1956), zmernemu socialističnemu poslancu in univerzitetne- mu profesorju, ki si je za enega glavnih ciljev zadal spremembo neintervenci- onistične politike demokratičnih držav. Vsi trije predsedniki vlade so umrli v izgnanstvu: Giral v Mehiki, Largo Caballero in Negrín pa v Parizu. Mednarodna situacija ob koncu tridesetih let je bila daleč od tega, da bi vodila k miru, in to dejstvo je odigralo ključno vlogo v trajanju, poteku in končnemu rezultatu španske državljanske vojne, konflikta, ki je bil v svojem izvoru očitno notranje narave. Mednarodna podpora obema sprtima stra- nema je bila odločilna za boj in nadaljevanje vojne v prvih mesecih. Z na- predovanjem vojne so neintervencionizem, neuravnoteženost obeh strani v materialnih virih, sodelovanje nacistične Nemčije in fašistične Italije in, v večini primerov, nevpletanje zahodnih demokracij, ob neenotnosti v republi- kanskem taboru in enotnosti med frankisti, premaknili jeziček na tehtnici v prid zmage vojaških upornikov.371 Španski državljanski vojni je sledilo dolgo obdobje nedržavljanskega miru. Uradni konec vojne 1. aprila 1939 ni končal nasilja. Začelo se je novo obdobje množičnih pobojev, zapiranja in mučenja tisočev moških in žensk. Šlo je za čistko, ki je uničila kulturne in socialne temelje republike, delavskega gibanja in sekularizma (gl. Preston, 2012). Od aprila 1939 dalje je Španija izkusila Francov mir, s posledicami vojne in vladavino tistih, ki so jo povzročili. Španija je ostala razdeljena na zmagoval- ce in poražence. Cerkve so napolnile spominske plošče, posvečene »padlim v službi Boga in Domovine«. Na drugi strani pa tisoče Špancev, ubitih v nasilju, 371 Španska tragedija je bila z vidika vojaških operacij končana; vprašanje – po čigavi krivdi se je ta zgodila – pa tudi po osmih desetletjih še vedno nima enoznačnega odgovora. Delavska_gibanja_FINAL.indd 354 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 355 ki so ga sprožili vojaški uporniki julija 1936, niso bili nikoli popisani in prizna- ni, nikoli jim niso postavili niti najbolj nepomembnega nagrobnika v njihov spomin; njihove družine še danes iščejo njihove ostanke. Reformistični diskurz republike in vse, kar je ta oblika vladavine predstavljala, je bilo pometeno in raztreseno po grobovih tisočev državljanov. Delavsko gi- banje, njegove organizacije in kultura so bili sistematično izločeni v procesu, ki je bil nasilnejši kot pri drugih antifašističnih gibanjih v Evropi. To je bila tista »kirurška operacija na družbenem telesu Španije«, ki so jo tako vehemen- tno zahtevali vojaški uporniki, posestniški razredi in Katoliška cerkev. Ozračje reda, patrie in religije je pregazilo demokracijo, republiko in revolucijo.372 Pa vendar, španska državljanska vojna je anticipirala in utrla pot obliko- vanju sil, ki bodo, nekaj let po Francovi zmagi, uničile fašizem. Anticipi- rala je politiko druge svetovne vojne, to enkratno zavezništvo narodnih front, kjer so se borili vsi, od domoljubnih konservativcev do social- nih revolucionarjev, da bi porazili nacionalnega sovražnika in obenem družbo znova postavili na noge.373 Kajti druga svetovna vojna ni bila, za tiste na zmagovalni strani, zgolj spopad za vojaško zmago, temveč – celo v Britaniji374 in ZDA – za boljšo družbo. Nihče ni sanjal o povojni vrni- tvi v leto 1939 – ali celo 1928 ali 1918, kot so državniki po prvi svetovni vojni sanjali o vrnitvi k svetu iz leta 1913 (Hobsbawm, 2000, 153–154). V španskih okopih se je bil boj za osvoboditev vsega sveta I. Po koncu španske državljanske vojne so se v svetu zvrstili številni dogodki izrednega pomena: druga svetovna vojna, osvoboditev Evrope izpod fašistič- nega jarma, velika kitajska revolucija, kubanska revolucija, mogočen podvig vietnamskega ljudstva in drugih ljudstev Indokine, vojna korejskega ljudstva proti severnoameriški invaziji, dekolonizacija /.../. Morda so to take spremem- be, o kakršnih je bilo v času, ko so se mednarodni prostovoljci pred pretečim porazom, ki je bil prava môra, umikali iz Španije, še sanjati težko. 372 Gl. http://www.razpotja.si/spanska-drzavljanska-vojna-80-let-kasneje/. 373 Kar se tiče odporniških gibanj v deželah, ki so jih porazile in okupirale sile osi, je bilo neizogibno, da je skupaj z osvoboditvijo prišlo tudi do socialne revolucije ali vsaj večje družbene preobrazbe. 374 Britanska vlada pod Winstonom Churchillom se je sredi te obupane vojne opredelila za vsesplošno državo blaginje in za politiko polne zaposlitve. Delavska_gibanja_FINAL.indd 355 9.10.2018 14:11:04 356 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Kljub vsemu pa je španska državljanska vojna uporno prisotna v današnjem času. Morda zato, ker se je prav v Španiji pričel oboroženi odpor proti fašiz- mu, druga svetovna vojna, ves ta proces, v katerem je prišlo do tako velikih sprememb. /.../ Vsi španski borci in prostovoljci iz mednarodnih brigad so to slutili in vedeli. Vsekakor pa so se vsi zavedali, da v rovih Španije branimo mir in svobodo sveta. Če zmagamo se bo fašizem umaknil in si ne bo drznil izzvati druge svetovne vojne. Če izgubimo, pa je vojna neizogibna. Nikoli se še ni tako malo ljudi žrtvovalo za toliko drugih! Ali so bile vse te žrtve zaman? Ali so zaman umirali Španci, jugoslovanski, ita- lijanski, francoski, nemški, poljski, madžarski, ruski, belgijski, angleški, ameri- ški in drugi prostovoljci? Niso, saj so bile vasi in mesta v Španiji tudi velika šola evropskega odpora. V mnogih državah so bili preživeli borci mednarodnih brigad jedro oborožene vstaje proti okupatorju in so na svoje rojake prenašali pridobljene izkušnje. A tudi mi Španci, čeprav smo doživeli poraz s katastrofalnimi posledicami, smo v tej borbi izoblikovali herojske kadre, ki so v letih ilegale zagotavljali kontinuiteto odpora in vzpostavljali most z novimi generacijami borcev za demokracijo in socializem. Če bi, namesto da smo se borili, popustili, danes ne bi imeli teh ljudi. Boj španskega ljudstva ostaja vzvišen zgodovinski primer kovačnice antifašističnih in revolucionarnih borcev. /.../ Epopeja mednarodnih prostovoljcev bo ostala v zgodovini kot ena najslav- nejših in najpomembnejših strani mednarodne solidarnosti. Koliko osebnega odrekanja, koliko plemenitosti in požrtvovanja, koliko revolucionarnega he- rojstva! To so bili ljudje, ki so prišli, da se bore in umro v Španiji, ne da bi karkoli pričakovali v zameno. Preden so prišli do naših meja, so se morali izogniti nadzoru vse evropske policije, pri čemer so postavili na kocko svojo prostost in včasih celo življenje. Da, res je potrebno, da preživeli borci pišejo svoje spomine /.../. Kljub vsemu pa morda ne bo napisano vse, kar bi moralo biti napisano. Treba je buditi spomin na to, kar se je takrat dogajalo, že zato, da nove generacije vedo, kaj je pravi, resnični internacionalizem /.../ (Carrillo, v Kovačević, 1979, 5–6).375 375 Santiago Carrillo Solares (1915–2012) je aktivno sodeloval v španski državljanski vojni na strani Republike; v času Francovega režima je živel v tujini. V obdobju 1960–1982 je bil generalni sekretar španske KP; v 70. letih je sodeloval pri združevanju opozicije proti režimu generala Franca ter bil parlamentarec v kortesu (1977–1986). Bil je med pobudniki (1976) in zagovorniki politike »evrokomunizma«, to je modela demokratičnega socializma, ki je pomenil dokončno slovo zahodnoevropske levice od sovjetskega patronata, ki so ga zagovarjale komunistične partije Italije, Španije in Francije. Oktobra 1976 je napisal »Spremno besedo« za memoare Veljka Kovačevića (1979, 5–8). Delavska_gibanja_FINAL.indd 356 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 357 II. Vrste slovenskega zavednega proletariata in njegove revolucionarne mladine je v letih pred drugo vojno močno razgibala junaška borba španskega ljudstva zoper Francove falangiste in njihove zaveznike. Za naše delavstvo je bila ta neenaka borba znanilka spopadov, ki se bodo spričo zaostrene mednarodne situacije kmalu vneli po Evropi med silami reakcije in napredka. Spremljalo je z živim zanimanjem vesti s španskih bojišč in javno manifestiralo solidarnost s španskimi borci. Ta silni upor v klasični deželi gorečega katolicizma so z nape- to pozornostjo spremljali tudi slovenski reakcionarni krogi. Njihovo časopisje s Slovencem na čelu je bilo neprikrito na strani španske reakcije, njene vojske in oboroženih oddelkov, ki sta jih poslali fašistična Italija in nacistična Nemčija na pomoč majajoči se monarhistični Španiji. Španska revolucija je razklala slo- vensko javno mnenje v dve jasno določeni fronti. Lahko je bilo že tedaj videti obrise globokega razdora v narodu, ki je bil sicer daleč od Iberskega polotoka, a je slutil, da poteka na španskih tleh prvo dejanje velike tragedije, ki bo prej ali slej zajela tudi njegovo deželo in jo spremenila v bojišče nasprotujočih si političnih sil. Nasprotni tabor so še zlasti razburjale vesti o odhodu slovenskih prostovoljcev v Španijo, o njihovi udeležbi v bitkah okrog Madrida in v gorah Iberskega polotoka. To je bilo po mnenju teh krogov nezaslišano, vsem našim tradicijam tuje. Pa je bila veličina prav v tem, da so se tudi iz vrst našega ma- lega naroda odzvali klicu zatiranih Špancev, ki so se stoletja zaman borili za svojo socialno osvoboditev. Ti prvi slovenski prostovoljci socialne revolucije so bili predhodniki partizanov, ki so se kmalu nato borili v gorah Slovenije pro- ti istim silam fašizma in nacizma. Neomejena naklonjenost slovenskih naza- dnjaških krogov in njihovih glasil falangistični Španiji in njenim nemškim in italijanskim zaveznikom, bolestna bojazen, da bi v tem boju zmagalo špansko ljudstvo, je izdajala slutnjo reakcije, da se v Španiji ne rešuje le stoletni notranji problem. Še posebnega pomena za ves naš narod pa je bilo, da so se postavili na stran španskega ljudstva in se pridružili republikanskim legijam številni primorski Slovenci. Nadaljevali so neuklonljivo na španskih tleh neenaki boj, ki so ga vodili v Primorju za svobodo svojega ljudstva. Zavedali so se, da je njihovo vprašanje evropsko vprašanje, ki se rešuje na vseh bojiščih za svobodo. Ta zavest je usmerjala njihova dejanja /.../ (Golouh, 1966, 384–385). Delavska_gibanja_FINAL.indd 357 9.10.2018 14:11:04 358 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih »Nuestros Espanoles«376 – jugoslovanski in slovenski prostovoljci Že avgusta 1936 so v bojih pri Huesci sodelovale manjše skupine raznih narodnosti, združene v stotniji Ernst Thälmann . Pri Huesci se je boje- vala tudi prva skupina Jugoslovanov, kakih štiristo srbskih, hrvatskih in črnogorskih delavcev. In tu je padla tudi prva žrtev jugoslovanskih narodov, delavec Radislav (Ladislav) Horvat. /.../ Pred Madridom je padel Blagoje Parović, član CK KPJ in politični komisar 13. internacio- nalne brigade. Antifašistični borci iz vseh krajev Jugoslavije so se zbrali v bataljonih Djuro Djaković in Georgi Dimitrov , v borbenih skupinah Ivan Cankar in Matija Gubec (Bihalji-Merin, 1956, 208). Mi slovenski prostovoljci, brez ozira na naše politično in versko prepri- čanje, se enotno, kot en mož borimo za demokracijo in svobodo španskega ljudstva. V tej borbi nas veže in vodi le prepričanje, da je naša tukajšnja borba istočasno tudi del borbe za združeno in svobodno Slovenijo.377 O arhivalijah in spominski literaturi jugoslovanskih »Špancev« Dokumentarno gradivo o jugoslovanskih prostovoljcih v španski državljanski vojni hranijo večinoma arhivi in muzeji ter (nekdanji) inštituti za zgodovi- no delavskega gibanja v glavnih mestih nekdanjih jugoslovanskih republik (v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani idr.), manjši del tega pa je mogoče najti tudi pri zasebnikih. Glede na svoj izvor so viri razvrščeni v gradivo, ki je sad delovanja partijskih organov (KPJ), nato v gradivo policijskih, upravnih in sodnih orga- nov Kraljevine Jugoslavije ter v izvirno gradivo mednarodnih brigad. Posebno skupino tvorijo osebni dokumenti, pisma, zabeležke in spominski zapisi inter- brigadistov, zbirke fotografij in tiskovin (letaki, lepaki in proglasi) ter tedanji listi in časopisi. Najcelovitejši vpogled v pričujočo tematiko nam nudi arhivska zbirka »KPJ i španski građanski rat« v Arhivu Jugoslavije /AJ/ v Beogradu. Večino zbirke 376 Prevzeto po publikaciji »Nuestros Espanoles«, ki jo je izdal Komisariat mednarodnih brigad v Madridu 1937 (ponatis: Sarajevo, 1984). 377 Iz izjave »Vsem slovenskim antifašistom!«, ki so jo sprejeli 26. 9. 1937 na skupnem sestanku slovenskih prostovoljcev na aragonski fronti, potem ko so dobili dovoljenje za formiranje slovenske čete Ivan Cankar kot 2. čete bataljona Djuro Djaković, ki je bila v sestavu 129. mednarodne brigade. V njej so bili poleg Slovencev in Špancev še Srbi, Bolgari in Finci (Bebler /ur./, 1978, 88–89). Delavska_gibanja_FINAL.indd 358 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 359 tvorijo (fotokopirani) dokumenti378 Kontrolne komisije CK KPJ in partijskega punkta v Parizu, predstavništva KPJ pri CK KP Španije, Baze Mednarodnih brigad v Španiji (Oddelka za jugoslovanske kadre 13., 15. in 129. mednarodne brigade) ter iz francoskih koncentracijskih taborišč, v katera so bili interbri- gadisti internirani po porazu španske republike. V vsebinskem pogledu gre za zapisnike, pisma, poročila, dnevna povelja in odredbe ter sezname, statistič- ne podatke in karakteristike o jugoslovanskih prostovoljcih idr. Dokumenti o jugoslovanskih prostovoljcih v francoskih taboriščih govorijo o njihovi številčnosti, namestitvi, obleki, higienskih pogojih, zdravstvenem stanju, o orga- nizaciji kulturno-prosvetnega življenja v taboriščih idr. Ta zbirka obsega tudi osebne dosjeje posameznih španskih borcev, njihove izjave, popisne pole in življenjepise (Paver, 1989, 364). V AJ se hranijo tudi pisma organizacijskega/generalnega sekretarja KPJ Josipa Broza Tita (fond KI), poročila in drugo gradivo z dragocenimi podatki o or- ganiziranju odhodov jugoslovanskih prostovoljcev v Španijo, o primerih ne- uspelih odprav prostovoljcev itd. Za našo tematiko je v AJ pomemben tudi fond Ministrstva za notranje zadeve Kraljevine Jugoslavije, še posebej oddelka za zaščito države. Ministrstvo je namreč budno spremljalo partijske dejavnosti za pomoč španski republiki in malodane vsakodnevno razpošiljalo podrejenim organom (banovinskim in okrožnim oblastem) okrožnice, s katerimi je odre- jalo represivne ukrepe proti članom KPJ in proti vsem, ki so kakorkoli izražali naklonjenost španski republiki ali poskušali prestopiti mejo z namenom, da bi se pridružili španski republikanski vojski. Po letu 1938 se občutno mno- žijo zapisniki strogih policijskih zaslišanj vseh povratnikov iz Francije. Med prilogami k policijskim spisom niso redka pisma jugoslovanskih »Špancev«, ki jih je zasegla cenzura, nadalje policijske pole članov KPJ in drugih udele- žencev v španski državljanski vojni ter evidenčna policijska kartoteka, v kateri so popisani ne le jugoslovanski španski borci, pač pa tudi marsikateri vidnejši voditelji KP Španije, člani republikanske vlade in siceršnji politični ali vojaški funkcionarji španske republike. Med dragocenejša pričevanja o udeležbi Jugoslovanov v boju za obrambo španske republike sodita njihova rokopisna zapuščina in spominsko gradi- vo (osebni fondi): Veljka Vlahovića, Vladimirja Ćopića-Senjka, Dragotina Gustinčiča, Božidarja Adžije, Augusta Cesarca idr. V bogatih zbirkah 378 V izvirniku se nahajajo v fondih KI v Moskvi, ki jih hrani tamkajšnji Russian State Archive of Social and Political History /RGASPI/, nekdanji Russian Centre for the Preservation and Study of Documents of Recent History /RTsKhIDNI/. Centralni arhiv v Španiji se nahaja v Salamanki: Archivo General de la Guerra Civil Española / AGGCE/ ( Sección de la Guerra Civil del Archivo Histórico Nacional /AHN/). Delavska_gibanja_FINAL.indd 359 9.10.2018 14:11:04 360 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih fotografij, ki jih hranijo ustrezne inštitucije, je najti veliko fotografij jugoslo- vanskih »Špancev« s fronte, še več pa iz taborišč v Franciji.379 Slovenski španski borci so svoje arhivsko in dokumentarno gradivo podarili Knjižnici Jožeta Mazovca, ki se nahaja v stavbi nekdanjega njihovega domicila »Kulturni dom Španski borci« v Ljubljani.380 Literatura o španski državljanski vojni je nastajala v jezikih jugoslovanskih narodov od samega začetka tamkajšnjega oboroženega spopada. Že tedaj so v Kraljevini Jugoslaviji razpečavali več brošur: Španija (zbirka pesmi o na- predni in borbeni Španiji), v prevodu književnika Jovana Popovića; Zbornik naši u Španiji, tiskana v Parizu pri partijski knjigarni »Horizons«; Španija u plamenu (P. Vuković /R. Čolaković/), tiskana v Zagrebu; Krv i život za slobodu: slike iz života i borbe studenata iz Jugoslavije u Španiji, tiskana s pomočjo Nacionalne zveze španskih študentov v Barceloni, 1938 (ponatis: Beograd, 1984); Španjolski susreti (A. Cesarec), tiskana v Torontu leta 1938 (ponatis: Zagreb, 1961); Španija između smrti i rađanja (Oto Bihalji-Merin /Pierre Merin, Peter Thoene/).381 Ta sicer publicistično in literarno obarvana besedila so prva spregovorila o burnem dogajanju v Španiji. Šele po drugi svetovni vojni, z ustanovitvijo socialistične Jugoslavije, so pr- vič nastali na jugoslovanskih tleh pogoji za objavljanje (Košir, 1946 itd.) ter širše, neovirano in vsestransko pisanje o velikih španskih dogodkih. Kljub temu ta pomembna tema sodobne svetovne zgodovine ni bila predmet načrtnega raziskovalnega dela in celostne znanstvene obravnave niti ene od jugoslovanskih institucij, ki so se ukvarjale z novejšo zgodovino (Palić, 1989, 384), pač pa se je vseskozi osredotočalo, razen redkih izjem (Boban /ur./, 1989), predvsem na zbiranje spominov udeležencev španske drža- vljanske vojne (Marvin /ur./, 1958; Bebler, Al. /ur./, 1961; Kapor /ur./, 1971; 379 Na spletnem portalu Udruženje španski borci 1936–1939 (Beograd) je dostopno dokumentarno, fotografsko in filmsko gradivo, seznam jugoslovanskih španskih borcev, publikacije, zgodovina in aktivnosti združenja idr. (http://www.yuinterbrigade.net/oldSite/nasi_spanci. html). Gl. tudi razstavo Muzeja istorije Jugoslavije: »U čast španskih boraca« (http://www. yuinterbrigade.net/oldSite/documents/uCastSpanskihBoraca.pdf). 380 Na spletnem portalu Kamra je postavljena digitalna zbirka »Slovenski španski borci po drugi svetovni vojni« (http://www.kamra.si/sl/digitalne-zbirke/item/zdruzenje-bivsih-spanskih-borcev.html); vsebuje dokumentarno in fotografsko gradivo, seznam slovenskih španskih borcev, publikacije, zgodovinski pregled organiziranja slovenske sekcije španskih borcev idr. (gl. Novakovič, 2010, 52–62). 381 Knjiga je bila izdana najprej v nemščini Spanien zwischen Tod und Geburt (Zürich, 1937), nato v angleščini Spain between death and birth (New York, 1938), po drugi svetovni vojni pa tudi v srbohrvaščini (Beograd, 1946 [1956]); šlo je za prvo obsežnejše besedilo o španski državljanski vojni, natisnjeno v Jugoslaviji. Delavska_gibanja_FINAL.indd 360 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 361 Bebler, An. /ur./, 1978; Budicin in Sobolevski /ur./, 1988 idr.). Spomini jugoslovanskih udeležencev obrambe republikanske Španije (Maslarić, 1952; Vergan, 1962; Jeriha, 1971; Kovačević, 1979; Vlahović, 1981 idr.) so nedvomno svojevrsten in dragocen zgodovinski vir, ker razkrivajo številne okoliščine tega zapletenega dogajanja in problema, kot so: odmevi na infor- macije o burnem dogajanju v Španiji, motivi in priprave za odhode posame- znikov in skupin v Španijo (te so spremljale neštete težave in ovire), orisi življenja in boja v sami Španiji, umik iz Španije, življenje v koncentracijskih taboriščih v Franciji in Nemčiji, osebnostni liki borcev, ki so padli v bojih v Španiji idr. Vendar pa to gradivo še vedno ni dodobra izkoriščeno, predvsem ne kot pomembna sestavina kompleksnega in znanstvenega pogleda na dr- žavljansko vojno v Španiji. Pričujoči spomini so pisani zelo korektno, vsebinsko bogato, z veliko na- klonjenostjo in razumevanjem pravičnega boja španskega ljudstva za de- mokracijo in svobodo. Ne gre pa prezreti, da je skupna poteza malone vseh »spominov«, ki so nam jih zapustili mednarodni prostovoljci svobode, enako velja tudi za jugoslovanske, da v njih ni zaslediti poglobljene obrav- nave ter iskanja vzrokov za poraz in kapitulacijo republikanske Španije, še posebno ne z vidika sumničenja, da so bile vojaške operacije republi- kanske vojske predmet špekulacij ter posledično vodene za nekogaršnje interese in potrebe izven Španije, kot to trdita npr. J. Hérnandez (1953) in G. Orwell (2009). Seveda ne gre spregledati, da so bila na jugoslovanskih tleh publicirana, poleg spominske literature, tudi številna prevodna dela, ki so dopolnila in obogatila vedenja o španski državljanski vojni. Hkrati pa velja opozoriti, da se objavljena dela (do leta 2007 so našteli že 40.000 bibliografskih enot o španski državljanski vojni) ne razlikujejo le po objektivnosti (gl. Vodopivec, 2016), pač se pisci delijo tudi na t. i. »prijatelje« španske demokracije in »objektivne« razlagalce španskega fašizma (gl. Vodopivec, v Broué in Témime, 1986). Toda glede razprav, ali je šlo za boj fašizma z demokracijo, Blinkhorn poudarja (1995b, 80), da je bila desnica še pred letom 1936, torej še pred izbruhom upora, »objektivno« fašistična, potemtakem sledi tudi, da velja enako za vojno zvezo, ki je nastala iz nje, in za frankistični režim, ki se je oblikoval po oktobru 1936, ko Franco postane vodja nacionalistič- ne države. »Zgodovinarji morajo priznati to dejstvo, saj je bilo nesporno za tiste, ki so se bojevali in žrtvovali za republiko. Teror upornikov je bil hladnokrven in načrten, namenjen uničenju vsake opozicije« (Čačinovič v Blinkhorn, 1995b, 9). Delavska_gibanja_FINAL.indd 361 9.10.2018 14:11:04 362 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Zakon o zgodovinskem spominu,382 ki ga je Španija odobrila oktobra 2007, poudarja, da se nihče ne sme čutiti pooblaščenega uveljavljati svoje poglede z nasiljem. Vendar zakon priznava tudi pomen boja v obrambo demokracije, v katerem so sodelovali tudi pripadniki Med- narodnih brigad španske revolucije (Anunciada Fernández de Cór- dova, veleposlanica Kraljevine Španije v RS, 2010).383 Ker je španska državljanska vojna v svojem času razvnemala take strasti, je nuj- no navdahnila nesoglasja med zgodovinarji. Francov režim je dolga leta skrbel, da je bilo v Španiji sami mogoče tiskati samo pronacionalistične razprave o tridesetih letih, področje resnega raziskovanja pa je bilo prepuščeno tujcem, še posebej v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Tudi zanje je bil do- stop do številnih pomembnih zgodovinskih virov težaven ali nemogoč. Toda z nastopom demokracije v Španiji so se razmere spremenile. Zgodovinarjem so postale dostopne ogromne količine prej nedostopnih raziskovalnih materi- alov in zdaj so, kar je tudi popolnoma prav, sami Španci tisti, ki prednjačijo v raziskovanju, publiciranju in izpodbijanju starih resnic (Blinkhorn, 1995b, 75). Španska državljanska vojna je torej tema, ki tudi osemdeset let po izbruhu voj- ne močno zaposluje špansko zgodovinopisje in deli zgodovinarje in špansko javnost (Vodopivec, 2016, 20). Pomoč španskemu ljudstvu – prednostna naloga KPJ V Kraljevini Jugoslaviji je bila KPJ glavni in tako rekoč edini organizator nu- denja podpore in pomoči republikanski Španiji v njegovem boju proti gene- ralsko-fašističnim upornikom. Že takoj po izbruhu vojaško-fašističnega udara proti zakoniti španski vladi ljudske fronte je CK KPJ začel s svojimi aktivnost- mi, ko je v razglasu apeliral na jugoslovansko demokratično in antifašistično javnost, da podpre obrambo interesov španskih delavcev in kmetov ter odloč- no protestira proti pomoči, ki sta jo generalu Francu pošiljali fašistični vladi Italije in Nemčije (AJ, f. KI, 256/1936). Nato je konec julija 1936 objavil v osrednjem glasilu KPJ pismo partijskim organizacijam v domovini: »Boj špan- skega ljudstva je naš boj! To je boj ljudstva za pravico, da bo gospodar svoje 382 »Če upoštevamo dejstvo, da je preteklost zelo uporabna in aktivna vsebina, potem moramo vsestransko premisliti ne le načine njene uporabe, temveč tudi različne razlage njene uporabe. 'Težko je nasprotovati tistim, ki trdijo, da je politični boj v bistvu boj za ozemlja kolektivnega spomina' (Dubravka Ugrešić) in da je 'boj proti oblasti pravzaprav boj spomina proti pozabi' (Milan Kundera)« (v Kuljić, 2012, 15). 383 Iz pozdravnega govora udeležencem znanstvenega simpozija »Slovenci v španski državljanski vojni« v Kopru, 12. 2. 2010, pod pokroviteljstvom vlade Kraljevine Španije (v Hočevar /ur./, 2010, 7). Delavska_gibanja_FINAL.indd 362 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 363 usode, to je boj za obrambo svobode, kruha in miru, to je boj proti fašizmu in vojni. Pomagajmo jim hitro, vneto in z enakim navdušenjem, s kakršnim španski borci dajejo svoja življenja za stvar demokracije in svobode« ( Proleter, 4–5/1936 [1968]). V duhu mednarodne proletarske solidarnost je CK KPJ 31. julija 1936 v poslanem telegramu CK KP Španije izpostavil, da delavski razred Jugoslavije spremlja »z občudovanjem junaški boj španskega ljudstva proti fašizmu /.../. Delavski razred narodov Jugoslavije se pridružuje medna- rodni akciji solidarnosti proletariata in prijateljev svobode vsega sveta, ki bo pomagala vašemu boju« (ibid.). Španskim dogodkom je bilo namenjeno zasedanje partijskega vodstva 8. av- gusta 1936, na katerem so analizirali tok dogajanja, izpostavili vzroke, ki so izzvali vojaški udar ter razpravljali o svetovnih družbenoekonomskih razme- rah in mednarodnih političnih okoliščinah, ki so učinkovala na razmerje sil v španski državljanski vojni. CK KPJ je zaključil, da bo uspeh protifašističnega boja v Španiji »močno vplival tudi na boj za svobodo v Jugoslaviji. In prav zato ni prostora za pasivnost, molk in nevtralnost«, temveč za partijski angažma (AJ, f. KI, 278/1936). Na ta prvi vojaški spopad med demokracijo in fašizmom se je odzval J. Broz Tito s pisanjem člankov, ki so izšli v novembrski številki Proletera (8/1936). V svojem prvem članku »Za zmago nad fašizmom« je po- skušal odgovoriti na aktualna vprašanja: Kaj se dogaja v Španiji, kakšen je po- litični in zgodovinski smisel državljanske vojne, ki tam poteka, pa tudi, kakšna je družbena podlaga ene in druge fronte v Španiji? Predvsem je velikanski odstotek obdelovalne zemlje v rokah plemičev ( grandijev), cerkve in drugih veleposestnikov. Milijoni kmetov sploh nimajo zemlje ali pa je imajo tako malo, da na pol gladujejo. Kmetje hočejo zemljo, hočejo delati, jesti, živeti. Veleposestniki pa jim zemlje ne dajo, marveč jih davijo in izkoriščajo – vidite zato je kmečko pre- bivalstvo na strani Ljudske fronte, grandiji pa so na strani fašizma. Milijoni delavcev v Španiji trpijo – stradajo, propadajo – zaradi krize in njenih posledic. Peščica velikih kapitalistov jih izkorišča, izžema do ko- sti in potiska v revščino. Je mar potem čudno, da so se ti delavci združili v svojem boju in popeljali vse špansko ljudstvo v Ljudsko fronto? Nekaj tisoč plemičev, veleposestnikov, generalov, cerkvenih dostojan- stvenikov ter druga dvorna in monarhistična klika drži že več kot dvesto let vso državo pod peto nazadnjaštva in mračnjaštva. Španija, nekdaj vodilna država s cvetočo umetnostjo in kulturo, je na kultur- nem področju zaostala za naprednimi državami za celo stoletje. Zato Delavska_gibanja_FINAL.indd 363 9.10.2018 14:11:04 364 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ni nič nenavadnega, da so najsvetlejši umi španskega ljudstva, vse, kar je naprednega in svobodoljubnega v tem ljudstvu, na strani Ljudske fronte, vse mračnjaštvo in nazadnjaštvo pa na strani fašistov in reak- cije (Broz Tito, ZD-III/1979, 17). Iznesena stališča predstavljajo obče mišljenje komunistov o takratnem stanju v Španiji. V članku pa je zaznati tudi določen optimizem v pogledu vojnega izida: »S svojim udarom in državljansko vojno so fašisti pospešili reševanje številnih vprašanj in problemov demokratične revolucije v Španiji. Pravzaprav so prisilili vlado, da jih je začela reševati. Zemljo upornih veleposestnikov so zaplenili in izročili kmetom, da si jo razdelijo. Državljanska vojna je prisilila ljudstvo, da gre še dlje. Delavci so zaplenili in spet pognali tovarne, ki so jih kapitalisti zapustili ali zaprli. V velikem številu podjetij so uvedli kontrolo nad proizvodnjo, ker kapitalisti in veleposestniki – fašisti – niso hoteli pro- izvajati, da bi z lakoto in revščino pomagali fašistom zlomiti oblast Ljudske fronte. V vsem tem se skrivata dve nevarnosti. V začetku je bila neodločnost dela Ljudske fronte poglavitna nevarnost, zdaj, ko se je razplamtela državljan- ska vojna, je veliko večja nevarnost poskus preskočiti eno etapo revolucije«384 (ibid., 18). Potem ko je izbruhnil Francov upor, je katoliški tisk po svetu začel napada- ti špansko republikansko vlado kot komunistično in poveličevati Franca kot »branilca krščanstva«. Tako so začeli pisati tudi posamezni časniki v Jugoslaviji, predvsem Hrvatska straža in Slovenec. Na njuno pisanje se je Tito kritično odzval v svojem drugem (‘španskem’) članku »Katoličani in dogodki v Španiji«: Nesramno laganje Hrvatske straže in Slovenca gre tako daleč, da pišejo, kakor da so upor začeli komunisti. »Delavska olimpijada v Barceloni je bila samo krinka za pripravo upora,« blebeta Slovenec (23. 8. 1936). »Moskva je dala komunistom v Španiji milijone za izvedbo volitev« itd. »Ljudska fronta v Španiji je na volitvah v cortese prišla z nasiljem do večine in s tem tudi do oblasti, zaradi česar le-ta niti ni zakonita,« piše Hrvatska straža po (vatikanskem) listu L’Osservatore Romano, ki polemizira z ženevskim profesorjem Guglielmom Ferrerom,385 ker dokazuje, da je ljudska oblast v Španiji popolnoma zakonita. 384 Tito je bil tedaj s stališčem o »dveh etapah revolucije« – prva, osvobodilna vojna, kateri sledi druga, socialistična revolucija – v sozvočju s t. i. »generalno« linijo KI. 385 G. Ferrero, sloviti zgodovinar in protifašist, je emigriral iz Italije v Švico in občasno polemiziral z italijanskim fašističnim tiskom. Zagovarjal je zakonitost španske republikanske vlade, saj je nastala na podlagi parlamentarnih volitev, te pa je izvedla vlada katoliškega centra (v njej je bil najvplivnejši Gil Robles). Delavska_gibanja_FINAL.indd 364 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 365 Danes je že vsemu svetu jasno, saj je z dokumenti dokazano, da je bil upor v Španiji pripravljen pri Hitlerju v Berlinu, da fašistom v Španiji izdatno pomaga z modernim orožjem nemški, italijanski in portugalski fašizem. Toda danes je jasno tudi to, na čigavi strani so reakcionarni katoliški voditelji. So na strani Hitlerja, Mussolinija in njunega plačanca generala Franca ter še drugih generalov-izdajalcev Španije. /.../ Frankove enote namesto miru, reda in svobode prinašajo strah in krvoprelitje. Ves kulturni svet se je zgražal nad divjaštvom in poko- li, ki so jih zagrešile čete generala Franca nad prebivalci Badajoza. Več tisoč ljudi je bilo poklanih in postreljenih v pičlih dveh dneh. Moške, ženske in otroke so segnali v gruče in jih s strojnicami po- kosili. In ta zverinstva imenuje Hrvatska straža osvoboditev! Kje imajo vest ti kovarji laži in obrekovanj? Katoliški pomagači špan- skih upornikov pri nas hočejo prikazati boj španskega ljudstva kot boj proti veri. Ali so v taboru Ljudske fronte samo nasprotniki re- ligije? Jasno je, da ne. Baski so globoko veren narod, pa se vseeno bojujejo na strani Ljudske fronte. Mar je vse ljudstvo Katalonije, Andaluzije in drugih pokrajin, ki se bojujejo proti fašistom, antire- ligiozno? Seveda ne, ampak je še kako religiozno! Toda to ljudstvo ve, da se bojujejo za svobodno domovino, ki je bila doslej v rokah veleposestnikov in cerkve. Ljudstvo je verno, vendar noče biti za- sužnjeno. Hoče, da je zemlja, ki jo obdeluje, njegova, ne pa, da se z njegovim trpljenjem okoriščajo plemiči in škofje. /.../ Tukaj ni boja proti veri, ampak [je to] obramba španskega ljudstva pred novim srednjeveškim suženjstvom. /.../ Mar naši pisuni pri Hrvatski straži in Slovencu mislijo, da je ljudstvo tako neumno, da tega ne ve in ne vidi? Špekulirajo z vernostjo našega kmeta in našega ljudstva nasploh. /.../ Ko navajamo ta neizpodbi- tna dejstva o vlogi reakcionarnih cerkvenih voditeljev, smo globoko prepričani, da široke množice katoličanov, kmetov in delavcev niso na njihovi strani, ampak da so njihove simpatije na strani španskega ljudstva, ki se bojuje za svojo domovino, za svobodo, za demokracijo, in pri tem niso nič manj katoliki od tistih, ki se udinjajo nemškemu in italijanskemu fašizmu. Ponujamo svojo bratsko roko vsem delav- cem in kmetom ne glede na njihovo versko prepričanje, da bi skupno organizirali pomoč španskemu ljudstvu in bi se skupno bojevali proti fašistični vojni nevarnosti (Broz Tito, ZD-III/1979, 20 in 22–23). Delavska_gibanja_FINAL.indd 365 9.10.2018 14:11:04 366 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Na osnovi analize španske vojne in tedanje mednarodne politične situacije in stanja v državi je CK KPJ razposlal partijskim organizacijam navodila za organiziranje predavanj, zborovanj in drugih oblik zbiranja ter za ustanavlja- nje odborov za pomoč španskemu ljudstvu. Poleg tega je partija učinkovito delovala tudi prek svojih glasil, zlasti Proletera ter številnih okrožnic, v katerih je bil govor o nujnem nudenju pomoči španskemu ljudstvu kot najpomembnejšem dogodku na svetu, kajti od uspeha protifašističnega boja v Španiji bo odvisen »ne le nadaljnji razvoj občega mednarodnega položaja v Evropi, pač pa v marsičem tudi notranji razvoj v posameznih državah – v Franciji, Veliki Britaniji idr., vštevši Jugoslavijo« (AJ, f. KI, 330/1936). KPJ je tudi razkrivala pravi smisel izjave jugoslovanske vlade Milana Stojadinovića o njeni dozdevni nevtralnosti v španskem konfliktu. Politiki »nevtralnosti« se je zoperstavil Tito v svojem tretjem (‘španskem’) članku »Proti blokadi Španije«:386 Vse države članice Društva narodov so dolžne dati zakoniti španski vladi vso pomoč, ne nevtralnost. V tem primeru gre za to, da hočejo fašisti uničiti narode. V tem primeru gre za najhujšo vojno nevarnost. Izognili se ji ne bomo s paktom o nevtralnosti, ki pomeni blokiranje zakonite španske vlade, temveč z vseobsegajočo in hitro vojaško-teh- nično in materialno pomočjo in podporo španskemu narodu s strani svetovne demokracije, s strani vseh branilcev miru. Junaško špansko ljudstvo se slabo oboroženo obupno upira zlo- činskim izdajalcem Španije, ki trgujejo z njeno zemljo, dobivajo v zameno Hitlerjeve »Junkerse« in Mussolinijeve »Capronije«. Špan- sko ljudstvo, ki se bojuje za demokracijo in svobodo, z vso pravico pričakuje kaj več kot zgolj platonske izjave solidarnosti (Broz Tito, ZD-III/1979, 26). Čeprav je bilo še nekaj drugih poskusov organiziranja pomoči republikanski Španiji, so se te aktivnosti odvijale pretežno v okviru akcij in delovanja KPJ s sklicevanjem na zavest vseh naprednih demokratičnih sil v državi: »Boj juna- škega španskega ljudstva ni samo boj, katerega rezultat bo zmaga ali poraz de- mokracije le v Španiji, ampak je to začetek oboroženega spopada med fašizmom in demokracijo vsega sveta. Nemški, italijanski in drugi fašisti so to tako tudi razumeli in izdatno pomagajo svojim zaveznikom v Španiji. Vse, kar je najbolj reakcionarnega, najbolj mračnega ne samo v Španiji, ampak po vsem svetu, se ni 386 Jugoslovansko notranje ministrstvo je z zaupnim dopisom opozorilo na vsebino tega članka, potem pa izdalo novo zaupno naročilo št. 34076/36, da je treba Tita aretirati (v Broz Tito, ZD-III/1979, 266). Delavska_gibanja_FINAL.indd 366 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 367 združilo le proti španskemu ljudstvu in njegovi svobodi, ampak tudi proti demo- kraciji in svobodi v vseh državah. Ni naš namen, da bi vam tu na široko govorili o tem, vendar vas moramo opozoriti, da naše pripombe in predloge jemljete kar najresneje, jih niti za trenutek ne izgubite iz misli ter storite, kolikor največ morete za pomoč borcem za demokracijo v Španiji /.../,« je zapisal Tito v navodilu »Za pomoč republikanski Španiji«, poslanem vsem Pokrajinskim komite- jem KPJ, 23. oktobra 1936 (ibid., 30). Prav zavest o fašizmu, njegovem značaju in namerah kot tudi naglo spoznanje, da se v Španiji bije protifašistični boj za svobodo, od uspeha katerega bo odvisna tudi svoboda jugoslovanskih narodov, sta bili najpomembnejši pridobitvi teh akcij, kar je prišlo še posebej do izraza v jugoslovanskem narodnoosvobodilnem gibanju med drugo svetovno vojno. CK KPJ je torej že od samega začetka vojne v Španiji dajal številne napotke in navodila članstvu in forumom v državi, hkrati pa pošiljal svoje predstavnike in inštruktorje v druge države, v katerih so živeli in delali jugoslovanski izse- ljenci, in pri tem stalno izpostavljal, da je treba vprašanju protifašističnega boja v Španiji »posvetiti kar največjo pozornost; poročajte o vsem, kar se dogaja v zvezi s Španijo« ( Proleter, 6/1937). To je posebno ugodno učinkovalo na šte- vilno jugoslovansko politično in ekonomsko emigracijo ter študente, ki so se tedaj mudili v drugih evropskih in nekaterih čezmorskih državah, od katerih jih je potem dobršen del neposredno sodeloval v španski državljanski vojni. Potem ko je bil v Parizu avgusta 1936 ustanovljen Mednarodni odbor za pomoč španskemu ljudstvu (v njem je deloval Jugoslovan Labud Kusovac /Obarov/), se je oblikoval tudi Jugoslovanski nacionalni komite, in sicer v vlogi glavnega sredi- šča za sprejemanje, organiziranje in razpošiljanje jugoslovanskih prostovoljcev v Španijo, ki so prihajali iz Jugoslavije in iz drugih držav. Krajši čas se je v Parizu mudil tudi del najožjega vodstva KPJ (Milan Gorkić /Sommer/, Lovro Kuhar / Valič/, Rodoljub Čolaković /Rozenko/, Ivan Krndelj /Richter/, Sreten Žujović /Schwarz/, Josip Broz Tito), da bi pomagal pri sprejemanju in razpošiljanju prostovoljcev. Poleg tega je CK KPJ oblikoval jugoslovanske sekcije tudi v dr- žavah z jugoslovansko emigracijo; te sekcije so odigrale pomembno vlogo pri organiziranju in pošiljanja pomoči republikanski vladi in španskemu ljudstvu. V Parizu so poleg navedenih odborov uredili še druge sprejemne centre in javke za prostovoljce. Tajne javke za zvezo po poteh, ki so prostovoljce vo- dile iz Jugoslavije, so bile organizirane še v Avstriji (v Gradcu, na Dunaju), na Čehoslovaškem (v Pragi), v Švici (v Baslu), v Nemčiji in v Franciji. V tem kontekstu sta bila organizirana dva kanala, po katerih so se prostovolj- ci iz Jugoslavije stekali v Španijo: prvi je vodil skozi Avstrijo, Čehoslovaško in Nemčijo do Pariza, drugi pa skozi Avstrijo in Švico do Francije. Poleg Delavska_gibanja_FINAL.indd 367 9.10.2018 14:11:04 368 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih navedenih so mnogi posamezniki izbrali še vrsto drugih smeri, npr. po legalni poti do Pariza (kot obiskovalci svetovne razstave 1937, bodisi s poneverjenimi ali pristnimi potnimi listi), precej pa je bilo tudi takih, ki so se ilegalno pre- bili (samoiniciativno, peš, mimo javk) skozi Avstrijo in Švico do Francije in Španije ali skozi Avstrijo, Čehoslovaško in Nemčijo do Pariza. Čeprav je bila celotna partijska organizacija interbrigadistov v sestavu KP Španije, je CK KPJ vzdrževal stalno zvezo s prostovoljci in njihovimi par- tijskimi organizacijami v Španiji še s pomočjo stalnih (Blagoje Parović, po njegovi smrti, Karlo Mrazović /Ortega/ in Božidar Maslarić /Andrejev/387) ter začasnih predstavnikov (Rodoljub Čolaković, August Cesarec idr.). Med španskimi prostovoljci so bili tudi nekateri vodilni revolucionarji in dolgoletni organizatorji ter člani najožjega vodstva KPJ (pet članov CK, sedem članov iz aparata Kominterne in troje bivših poslancev v jugoslovanski skupščini), kot denimo: Blagoje Parović, Vladimir Ćopić, Roman Filipčev /Filipović, Fajn/, Božidar Maslarić, Marko Orešković, Karlo Mrazović, Dragotin Gustinčič, Veljko Kovačević, Julio Varesko in drugi. Po zaslugi ocen in akcij KPJ so španski dogodki naglo in krepko odmevali v Jugoslaviji, kar se je še posebej manifestiralo v akcijah solidarnosti z bo- jem španskega ljudstva (Pešić, 1989, 110). Te so bile številne in raznotere: v mnogih mestih po Jugoslaviji so potekala protestna zborovanja, pošiljali so brzojavke, izrekali solidarnost z bojem španskega ljudstva. Medtem ko je vladi naklonjeno časopisje objavljalo članke s stališči proti republikanski strani, je v Sloveniji ljudska fronta /LF/ obveščala javnost o vojni, organizirala predavanja o Španiji, pripravila julija 1937 t. i. španski teden in razpečevala bro- šuro Rodoljuba Čolakovića /P. Vuković/ Španija u plamenu (Zagreb, 1937); publicist Mirko Košir, član CK KP Slovenije in organizator slovenske LF, pa je napisal (pod psevdonimom O. Slakar) odmevno delo Mučeniška Španija (1937). Zatem so se oblikovali odbori in komiteji, ki so začeli zbirati in poši- ljati pomoč (zdravila in siceršnje potrebščine) za Španijo in to navzlic dejstvu, da je reakcionarni režim vlade M. Stojadinovića (1935–1939) s pomočjo poli- cije te aktivnosti nenehno oviral. V tem smislu je minister za notranje zadeve Kraljevine Jugoslavije Anton Korošec388 tudi sprejel odlok (3. marca 1937) o prepovedi kakršne koli dejavnosti v korist španske republike, vključujoč 387 V Arhivu Jugoslavije se hrani Andrejev »Poverljiv« izveštaj o radu u Španiji (AJ, f. KI, 33/1939). 388 Anton Korošec (1872–1940), teolog in politik, prvak Slovenske ljudske stranke /SLS/ ter minister v več kraljevih jugoslovanskih vladah. Vseskozi je bil zvest krščanskosocialnem konceptu in gibanju, ki je imelo politični izraz v SLS; zavračal je liberalizem in socializem ter politične organizacije, temelječe na teh ideologijah, hkrati pa je ostajal zvest ideji avtonomne Slovenije, ki jo je po letu 1918 želel oblikovati v okviru federativno urejene Jugoslavije. Delavska_gibanja_FINAL.indd 368 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 369 pošiljanje prostovoljcev, zbiranje pomoči in podobno.389 Kršiteljem tega odlo- ka je bilo zagroženo prestajanje kazni v koncentracijskih taboriščih in zaporih, medtem ko so osebam, ki so se pridružile mednarodnim brigadam, odvzeli jugoslovansko državljanstvo ( Službene novine Kraljevine Jugoslavije, 30/1937). Kraljevina Jugoslavija je začela, po nemškem in italijanskem vzoru, odpirati koncentracijska taborišča za antifašiste in komuniste (1935– 1941); prvo tako taborišče je bilo odprto v Višegradu (1935). 19. ok- tobra 1939 je Generalštab jugoslovanske vojske predlagal ustanavlja- nje koncentracijskih taborišč za komuniste in agitatorje komunizma, kar se je zgodilo leta 1940 (Bileća, Kerestinac, Lepoglava, Smedere- vska Palanka); medtem ko je ideja o ustanavljanju koncentracijskih taborišč na nenaseljenih jadranskih otokih (kot npr. Žirje, Molat, Kaprije) prišla s strani Antona Korošca in Milana Stojadinovića; gre za tajni dokument, na katerem piše, da se lahko obelodani šele čez 10 let (Petranović in Zečević, 1988, 392–393). Kljub temu vsi ti ostri vladni ukrepi niso preprečili začrtanih partijskih aktiv- nosti – od organiziranja zborovanj, predavanj in zbiranja materialne pomoči do pošiljanja prostovoljcev v mednarodne brigade – in izpolnitve obveznosti do mednarodne proletarske solidarnosti in nudenja pomoči španskemu ljud- stvu v boju proti fašistični agresiji. Špansko vprašanje je še naprej prevladovalo na vseh sejah CK KPJ, pa tudi v Proleteru in drugih partijskih in delavskih glasilih v Jugoslaviji je zavzemalo največ prostora. Zato lahko pritrdimo, da so bili v tistem času španski dogodki zagotovo osrednje in najpomembnejše vprašanje za KPJ, jugoslovanski španski borci pa njena glavna skrb, vse do njihove vključitve v narodnoosvobodilni odpor v Jugoslaviji. Kolikšno pozornost in pomen so posvečali fašističnemu odporu v Španiji, je zaznati tudi po tem, da je bil Josip Broz Tito,390 tedaj najvplivnejši član najožjega partijskega vodstva, osebno zadolžen za to nalogo (Čepo, 1989). Iz partijskih zapisnikov je razbrati, da je CK KPJ na svojih sejah posvečal ne- malo pozornosti tudi analiziranju aktivnosti partijskih organizacij v domovini glede (ne)uspešnosti organiziranja odhodov prostovoljcev iz Kraljevine in ju- goslovanske diaspore (Francije, Belgije, Čehoslovaške, Sovjetske Zveze, ZDA, 389 16. februarja 1937 je Mednarodni odbor za nevmešavanje v Španiji dosegel sporazum o prepovedi pošiljanja prostovoljcev v Španijo. Na podlagi sporazuma so nekatere države, med njimi tudi Kraljevina Jugoslavija, sprejele svoje uredbe o prepovedi kakršnekoli pomoči španski republiki. 390 Na seji politbiroja 8. decembra 1936 na Dunaju je Tito dobil nalogo, naj odpotuje v domovino ter sproži široko akcijo za odhod prostovoljcev v republikansko Španijo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 369 9.10.2018 14:11:04 370 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Kanade, Latinske Amerike, Avstralije) v Španijo. Namreč poleg uspehov KPJ pri organiziranju pomoči in odhoda prostovoljcev je bila tudi vrsta pomanjklji- vosti in spodrsljajev. Še posebej je odmevala spodletela akcija v začetku marca 1937 z najeto francosko ladjo La Corse. Nanjo naj bi se vkrcala nekje med Šibenikom in Budvo večja skupina prostovoljcev iz raznih krajev Jugoslavije (med njimi tudi okrog 100 iz Slovenije). Zaradi izdaje je v roke policije padlo v Čanju pri Baru večje število (150) večinoma mladih ljudi, pretežno komuni- stov in skojevcev iz Črne Gore, Hercegovine, Bosne in Dalmacije. Policija je prišla na sled ladji v bližini Budve in tako onemogočila odhod v Španijo več kot 500 prostovoljcem (AJ, f. KI, 1937/26). CK je zato imenoval 3. aprila 1937 komisijo v sestavi Gorkić kot generalni in Tito kot organizacijski sekretar, da bi ugotovila okoliščine in odgovornost za neuspelo akcijo. Iz poročila komisije (v Broz Tito, ZD-III/1979, 87–89), ki ga je sprejel CK KPJ na seji 16. aprila,391 je razvidno, da je razloge iskati v slabi organizacijski pripravi in spodrsljajih nekonspirativne narave, sicer značilne za delo posameznih članov partijskega vodstva. Odgovornost je padla na partijskega se- kretarja M. Gorkića in takratnega člana CK Adolfa Muka, ki sta organizirala akcijo. Poleg znakov dekonspiracije,392 ki jih je Muk opazil že pri najemanju ladje v Marseillu, se je še večja nepazljivost pokazala v tem, da je on s še nekim inštruktorjem CK (Anton Franović) potoval s to francosko ladjo v uniformi jugoslovanskih mornarjev in z jugoslovanskim potnim listom; in ko so jugo- slovanske obmejne oziroma vojaške oblasti ladjo odkrile, so ju kot taka aretirali. Največja tragedija z daljnosežnimi posledicami je nastala tudi zaradi tega, ker je Muk kmalu po aretaciji na policiji (pod pritiskom) spregovoril in razkril vse, kar je vedel o ilegalnem delu KPJ, o njenih zvezah in kadrih (razkritje komunika- cijskih kanalov KPJ in imenskega seznama članov CK), o odnosih in položaju KPJ v Kominterni ter mdr. tudi obelodanil, da se za imenom Milan Gorkić, jugoslovanskim partijskim voditeljem, skriva novinar iz Sarajeva s pravim ime- nom Josip Čižinski (Očak, 1988, 285); tedaj ga je Tito proglasil za »največjega izdajalca v sedemnajstletni zgodovini Partije« (Damjanović, 1977b, 60). Po tej neuspešni akciji so se možnosti za pošiljanje prostovoljcev na špansko bojišče znatno poslabšale, pa tudi situacija v sami Španiji je postajala vse bolj ne-ugodna, še posebej z blokado njenih voda. Namreč, na zahtevo Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze je »Komite za nevmešavanje« v Londonu sprejel 391 Poročilo je bilo poslano po sklepu CK KPJ tudi generalnemu sekretarju KI G. Dimitrovu (27. julija 1937). 392 Zadeva je bila tako šepavo organizirana, da je o njej vedelo pol Črne gore. Kmetje-komunisti iz Kolašina so na primer šli peš proti Budvi ter so žandarjem odkrito govorili: »Gremo v Španijo«. Tako je stvar morala propasti (Dedijer, 1972, 323). Delavska_gibanja_FINAL.indd 370 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 371 8. marca 1937 načrt kontrole španskih voda; računal je, da bo na ta način uvelja- vil nevtralnost oziroma preprečil tako odhod čet iz Italije in Nemčije v Španijo, kot tudi prostovoljcev za republikansko Španijo. O težavnih razmerah je Tito poročal iz Pariza Ivanu Gržetiću, predstavniku KPJ pri IK KI (21. 9. 1937): Novice iz Španije so dokaj neugodne. Med našimi ljudmi se pojavljajo tako imenovani vozvraščenci (povrnjenci /rus./). To so večinoma lju- dje iz Belgije in Francije, pa tudi drugi. Njihov ideolog je Čudnovski [Nikola Kovačević]. Mirko Marković in Lopačev [Svetislav Đorđević] sta bila zaradi nekakšnega spora odstavljena s svojih položajev in zdaj delata v štabu. Vprašanje predstavnika še ni urejeno; po zadnjem Gu- stinčičevem pismu pa sodimo, da gre zadeva h koncu. Guta [August Cesarec] je spodaj (v Španiji). Dobili smo Dobrovoljskega [Veljko Ri- bar] knjigo o bojih v Španiji, poslali jo bomo v Ameriko, da bi jo tam natisnili, ker mi nimamo denarja. Tu (»Horizons«, Pariz) smo dali ti- skat zbornik o naših v Španiji, ne vemo pa še, koliko bomo plačali zanj. Obljubili ste poslati denar za procese, ki smo jih morali plačati iz naših več kot skromnih sredstev, pa od vas še do danes nismo dobili niti pare. /.../ Naši so v Španiji izdali v španščini in hrvaščini brošuro: Naši Španci. Do zdaj je izšlo 7 številk Dimitrovca.393 Redno vam ga pošiljajo. Sporočite nam, kaj mislite o listu (Broz Tito, ZD-III/1979, 94–95). V sklepu tega poglavja velja poudariti, da so se partijske aktivnosti pri nu- denju pomoči in sodelovanja v španski državljanski vojni odvijale v izjemno težavnih pogojih: »Za časa španske državljanske vojne so bile naše simpatije na strani Italije in Nemčije« (Anton Korošec, v Bešlin, 2014, 199). Vendar ne samo zaradi odkrite nenaklonjenosti jugoslovanskih oblasti do republikanske Španije (kazensko preganjanje vseh, ki so delovali v njeno korist idr.) in njene- ga boja proti antifašizmu nasploh, pač pa tudi zaradi nezavidljivega položaja KPJ tako v Jugoslaviji (od 1921 je bila z Zakonom o zaščiti države potisnjena v ilegalo) kot v mednarodnem komunističnem gibanju, ki so ga zajele Stalinove »čistke«. Slednje so segale tudi v sam vrh jugoslovanske partije; vodstvo KPJ z M. Gorkićem394 na čelu je bilo zamenjano in v Kominterni se je pripravljal 393 Dimitrovac je kot glasilo bataljona »Dimitrov« začel izhajati 1. maja 1937 (na pobudo B. Parovića, predstavnika CK KPJ v Španiji) v okviru komisariata internacionalnih brigad, ki ga je vodil L. Longo. Do konca l. 1937 je izšlo 12 številk. 394 Milan Gorkić, generalni sekretar KPJ, je bil julija 1937 poklican v Moskvo, aretiran pod obtož- bo, da je gestapovski vohun in ubit oktobra 1939. Dejanski razlog likvidacije s strani NKVD: bil je na seznamu »intelektualcev« in funkcionarjev KI, ki so vedeli »preveč« (v aparatu KI se je nahajal od 1923). Delavska_gibanja_FINAL.indd 371 9.10.2018 14:11:04 372 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih razpust jugoslovanske partije. Oboje je še bolj razvnelo frakcionaške razprtije med partijci v emigraciji in kaznilnicah, posledično pa netilo nezadovoljstvo tudi med jugoslovanskimi prostovoljci v Španiji. Poglejmo primer na terenu. V kaznilnici v Sremski Mitrovici, kjer je takrat prestajalo kazen/robijo okrog tristo članov KPJ, se je partijska organizacija razcepila v dve skupini/frakciji: prvo je vodil Moša Pijade; drugo, t. i. »petkovce« pa Petko Miletić,395 ki je bil od l. 1932 na prestajanju 6-letne zaporne kazni. Zaradi grozovitega mučenja, ki naj bi ga prestal v zaporu v beograjski Glavnjači (1932), si je Petković pri- dobil v komunističnih krogih status mučenika in v partijskih glasilih so ga slavili kot »največjega živečega borca KPJ«. Toda dokumenti s sodnega proce- sa (1932) govorijo o nasprotnem: Miletić je v preiskovalnem zaporu »pokle- knil« in izdal mnoge tovariše, pa tudi partijske punkte (Očak, 1988, 347). Josip Kopinič pa je dokumentiral, da je Miletić sodeloval z jugoslovansko policijo že od l. 1920, po predaji žandarjem v Črni gori, in od tedaj igral dvojno vlogo (v Marić, 1988, 120–121). Decembra 1937 je Tito (v imenu CK) poslal pismo robijašem v kaznilnici, da ima Moša Pijade mandat za vodenje partijske organizacije na robiji, zato naj se razpusti Petkov »Kaznilniški komite« (t. i. paralelno vodstvo KPJ); Miletić se je namreč imel za Gorkićevega naslednika na položaju generalnega sekretarja KPJ. V znak protesta je Miletić v zimi 1937/38 obtožil M. Pijada, Titovega glavnega zaveznika v mitroviški kaznilnici, da je trockist in ga zato izključuje iz partije. Po odsluženju kazni je Miletić odšel v Moskvo, na sedež KI (sep- tembra 1939), kjer je obtožil Tita za trockista, hkrati pa je poskušal dobiti mandat za generalnega sekretarja. Imenovanje na to funkcijo je bilo, ne glede na želje posameznikov in frakcij, izključno v pristojnosti centralizirane KI; Petković te potrditve v času prestajanja robije ni imel in je tudi po prihodu v Moskvo ni dobil. S to zgodbo je povezan tudi t. i. Barcelonski kongres KPJ (avgusta 1937), na katerem naj bi določili za novega sekretarja KPJ Petka Miletića, potem ko je bil aretiran Milan Gorkić; za organizacijskega sekretarja pa Blagoja Parovića (op. ta je padel v bitki že 6. julija pred Madridom). Tudi če navedeno vza- memo kot nesporno dejstvo, sta bili predlagani imenovanji (brez vednosti in soglasja KI) brezpredmetni. To je eno, drugo kar se ne ujema, je imenovanje na funkcijo takrat že pokojnega B. Parovića. Da je zagonetka še večja, je v 395 Miletić (vodja radikalne »leve« frakcije v KPJ) je bil popularen med delom robijašev (med njegovimi pristaši je bil tudi Milovan Đilas), ker je tudi v zaporu zagovarjal uporabo metod razrednega boja in posledično izzival fizične spopade s stražarji. Zaradi tega je prišel v konflikt s t. i. »desno« frakcijo (M. Pijade, Andrija Hebrang), ki je takšne metode obsojala kot nesmiselno trošenje moči. Pijado je podprl tudi Tito in s tem prišel v spor z Miletićem. Delavska_gibanja_FINAL.indd 372 9.10.2018 14:11:04 Četrti del 373 beograjski čaršiji zaokrožila zgodba, da Parović, politkomisar 13. mednaro- dne brigade, ni padel v boju pred Madridom, pač pa ga je – po naročilu KI in NKVD, ki naj bi bili logistični službi Tita (za eliminiranje konkurence v boju za šefa KPJ) – likvidiral Vlajko Begović,396 sicer obveščevalni oficir v štabu 15. internacionalne brigade, pod poveljstvom Vladimira Ćopića. Na te klevete se je v odzval v članku »Smrt Blagoja Parovića« ( Politika, 20. 8. 2014) sin »likvidatorja« Boris Begović, profesor beograjske Pravne fakultete, in zapisal naslednje: Ali so tisti, ki trdijo, da je Vlajko Begović ubil Blagoja Parovića, kdaj ponudili kak dokaz za to trditev? Ne! Tipično za beograjsko čar- šijsko miselnost. Brez dokazov in brez dejstev, obstajajo le namigi, podtikanja, klevetanja, medtem ko je višek dokaznega postopka me- toda »rekla-kazala«. Ni se treba lotiti branja zahtevne literature ali mukotrpnega raziskovanja po arhivih, kajti to je za čaršijske lenuhe pretežko. Mislim, da je napočil čas, da zdaj, ko je duh obrekovanja ušel iz steklenice, čaršijski misleci podajo trdne dokaze, da je Vlajko Begović ubil Blagoja Parovića. Begović ml. jih čaka. Nanje čaka tudi tisti del srbske intelektualne elite, naveličan nad smradom, ki so ga ustvarili in ki je Srbijo – zaradi pomanjkanja argumentov v razpravi in onemogočanja treznega pogleda na karkoli – pripeljal v to grezni- co, v kateri se še danes nahaja.397 Strukturna analiza jugoslovanskih prostovoljcev Jugoslovanske španske borce je zaslediti v bojnih vrstah vseh mednarodnih bri- gad, še največ jih je bilo v 129. mednarodni brigadi – v bataljonih Dimitrov, Djuro Djaković in Masaryk, pa tudi v bataljonu Divisionario in drugih enotah. Borili so se na vseh frontah in v pomembnejših bitkah: pred Madridom, v dolini Jarame, pri Guadalajari, Brunetu, Belchitu, Teruelu, v Levantu, na Ebru, v Kataloniji idr. Eden najdragocenejših virov za analizo sodelovanja Jugoslovanov v enotah re- publikanske vojske je »seznam jugoslovanskih interbrigadistov« v zbirki KPJ i španski građanski rat v AJ v Beogradu. V Jugoslaviji preverjen in objavljen seznam 396 Če bi sledili tej logiki, bi se Tito fizično znebil tudi Begovića kot likvidatorja in priče, ki je vedela »preveč« (umrl je naravne smrti, februarja 1989). Po koncu španske vojne je Begović prebežal v Francijo, kjer so ga aretirali in zaprli v koncentracijsko taborišče. Septembra 1943 je pobegnil in postal eden od organizatorjev komunističnega odpora v južni Franciji. Januarja 1945 se je vrnil v Jugoslavijo in se vključil v NOB. 397 Gl. http://www.politika.rs/sr/clanak/302774/Pogledi/Smrt-Blagoja-Parovica. Delavska_gibanja_FINAL.indd 373 9.10.2018 14:11:04 374 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih vsebuje 1664 imen prostovoljcev (v Kapor /ur./, 1971, V/499–576); za dobršen del le-teh so na voljo še nekateri pomembni podatki, medtem ko za del borcev ne vemo kaj več od golega imena. Poleg tega je na voljo še »španski seznam« (vsebuje podatke za 1192 jugoslovanskih prostovoljcev) za obdobje 1936–1938, ki ga je sestavila Komisija za tuje kadre pri CK KP Španije v Moskvi (julija 1941).398 Primerjava obeh virov daje dovolj objektivno podobo o sodelovanju Jugoslovanov v tej vojni: države izvora, ritem prihodov, starostno, poklicno-soci- alno in narodnostno strukturo, politično pripadnost, razvrstitev v vojaške enote in rodove (Koprivica-Oštrić, 1989, 140). Iz teh statističnih podatkov razberemo: Države izvora prihodov Jugoslovanski prostovoljci – 1664 (po seznamu iz l. 1971) – so v Španijo prišli iz 24 držav: Jugoslavije (421), Francije (420), Belgije (191), Sovjetske Zveze (84), Kanade (83), ZDA (57), Čehoslovaške (43), Španije (20), Argentine (13), Alžirije (11), Avstrije (8), Albanije (6), Irana (4), Italije (3), po 2 iz Švice in Urugvaja, po 1 iz Bolgarije, Madžarske, Nemčije, Portugalske, Romunije, Turčije, Paname in Afrike. Podatki so znani za 1376 borcev, medtem ko pri 288 ta podatek ni naveden. Od zunaj jih je največ prišlo iz ciljnih držav eko- nomske emigracije (Kolar-Dimitrijević, 1989), nato iz Sovjetske Zveze, kjer je bila večina od njih na partijskem in vojaškem šolanju, in iz Čehoslovaške, od koder je prišla večja skupina jugoslovanskih študentov. Ritem prihodov Podatki so znani za 1185 (71,2 %) prostovoljcev, medtem ko pri 479 (28,8 %) tega podatka ni. V letu 1936 je prišlo 467 (28 %), naslednje leto 632 (38 %) ter 86 (5,2 %) prostovoljcev v letu 1938. Podatki so na voljo tudi po mesečnih razpredelnicah prihodov. Starostna struktura Podatki o starostni strukturi (leto rojstva) so znani za 1298 (78 %) prosto- voljcev, medtem ko jih za 366 (22 %) ni. Podatki po dekadah: 1881–1890: 21 (1,3 %); 1891–1900: 242 (14, 5%); 1901–1910: 667 (40,1 %); 1911–1920: 367 (22,1 %) in 1 (najmlajši) rojen leta 1922. V letu 1936 je največ prostovoljcev štelo 26 let, sledita ji starostni stopnji 31 in 25 let. 398 AJ, f. Šp., I-d/10: »Commission des Cadres (étrangers) du Comité Central du Parti Communiste d'Espagne. Volontaires Yugoslaves en Espagne republicaine (1936–1938). Statistiques« (Moscou-Juillet 1941). Delavska_gibanja_FINAL.indd 374 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 375 Poklicno-socialna struktura Znani so podatki za 1287 (77,3 %) prostovoljcev, za preostalih 377 (22,7 %) ne. Najštevilnejšo skupino tvorijo delavci (63,4 %), med njimi je bilo 10,2 % rudarjev, sledijo jim študentje in dijaki (5,4 %) ter intelektualci (zdravniki, učitelji, novinarji, inženirji idr.). Razumljivo je, da pri zastopanosti poklicev tvorijo največjo skupino delavci, saj predstavljajo socialno osnovo organi- ziranega delavskega gibanja, protifašizem pa jim je bil skupna poteza ne glede na idejno in politično opredeljenost (za komuniste, socialiste, anar- histe ali druge skupine organiziranih delavcev). Prav tako ni presenetljivo, da jim sledi skupina študentov in dijakov, saj je šlo za mlade ljudi, ki so se zavestno odločili za komunistično gibanje in so bili pripravljeni dokazovati svoje idejno prepričanje in politično pripadnost tudi z dejanji. To velja tudi za vse intelektualce, ki so bili ob delavcih, gledano v celoti, največja in najbolj strnjena skupina. Narodnostna sestava Jugoslovanov Te ni mogoče izluščiti iz »jugoslovanskega« seznama, ker podatki o narodno- stni pripadnosti borcev niso posebej navedeni. Ohranjena je le kartoteka na- rodnostnega sestava borcev 129. mednarodne brigade (narejena v Barceloni, maja 1938); sicer so Jugoslovani (1015) navedeni samo kot taki. Pač pa »špan- ski« seznam navaja narodnostno sestavo za 1052 Jugoslovanov, medtem ko je podatek za 140 borcev, ki so prišli iz Jugoslavije, neznan. Najštevilnejša skupi- na so bili Hrvati (48 %), sledijo jim Slovenci (23 %), Srbi (18 %), Črnogorci (3,2 %) in Makedonci (1,5 %). Politična pripadnost Politično pripadnost navaja le »španski« seznam, in sicer za 1040 borcev: ko- munisti (561), socialni demokrati (10), člani Hrvatske seljačke stranke (8), anarhisti (4), strankarsko neopredeljeni (457); za 152 borcev politična pripa- dnost ni znana. Pri komunistih je zabeleženo tudi več pomembnih podatkov, kot so trajanje partijskega staža, partijska funkcija, partijsko šolanje in splošna izobrazba ter trajanje zapornih kazni in kazni na prisilnem delu. Nadalje je za 235 prostovoljcev (od 1192) navedena tudi sindikalna pripadnost. Iz rubrik v »španskem« seznamu lahko razberemo še podatke o članstvu jugoslovanskih prostovoljcev v raznih nepolitičnih organizacijah (kulturnih in športnih dru- štvih) tako v Jugoslaviji kot diaspori, pa tudi podatke o emigrantskem stažu, o znanju tujih jezikov itd. Delavska_gibanja_FINAL.indd 375 9.10.2018 14:11:05 376 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Sodelovanje v mednarodnih vojaških enotah španske republike Največje število Jugoslovanov se je borilo v sestavu mednarodnih brigad, a kar nekaj jih je bilo tudi v drugih enotah. V prikazu bojnega prispevka Jugoslovanov – »za stvar republike in protifašizma v Španiji« – ločimo dve časovni fazi: prvo, oboroženih straž ( milice) in drugo, redne republikanske vojske.399 Kolikšno je bilo sodelovanje jugoslovanskih prostovoljcev v enotah milice, je nemogoče natančno ugotoviti, saj je treba upoštevati tako težaven način njihovega prihoda kot tudi dejstvo, da »španski« seznam navaja le skromne šte- vilčne podatke za to zgodnje obdobje vojne. Pregledi enot milic, v katerih so se borili Jugoslovani, v glavnem ne vsebujejo tovrstnih podatkov. Le v razpredel-nici razporeditve Jugoslovanov v republikanski vojski je navedeno, da so bili v Columna Libertad trije člani milice, v Columna Oliver Palas in Columna España Libre po eden, ter še eden v Milicia de Bilbao. Kakovostno nova faza je nastopila šele z oblikovanjem prvih mednarodnih enot republikanske vojske, v katerih so se borili tudi Jugoslovani: Edgar André (36), Ernst Thälmann (93), Garibaldi (40), Dombrowski (120). »Španski« seznam navaja, da je bilo v XI. mednarodni brigadi (v bataljonih Edgar André in Dombrowski) skupno 82, v XII. (v bataljonih Thälmann in Garibaldi) 99, v XIII. (v bataljonu Čapajev) 78, v XIV. (v mitralješkem/strojniškem bataljonu, v balkanski četi) 33, v XV. (v bataljonu Dimitrov) 49 in v 129. mešani mednarodni brigadi 543 Jugoslovanov: v bataljonu Dimitrov (v četi Matija Gubec) 191, v bataljonu Djaković (v četi Ivan Cankar) 150, v bataljonu Masaryk 4, v bataljonu Divisionario 108, ter brez navedbe bataljona 90. Dalje, v 35. diviziji 7; v 45. diviziji (v bataljonu Divisionario /konjeniški enoti/ 13; v bazi mednarodnih brigad skupno 53; v topništvu skupno 131 (v I. grupi težkega topništva Eslavo /v bataljonu Kolarov/ 21, v II. grupi težkega topništva Škoda /v bateriji Liebknecht/ 22, v III. grupi težkega topništva 18, v IV. grupi protitankovskega topništva /v bateriji Stjepan Radić/ 38, v topniški grupi 35. divizije Ana Pauker 6, v topniški grupi 45. divizije Rosa Luxemburg 5, v bateriji Gottwald 21); v tankovskih enotah 12; v vojni mornarici 1; v letalstvu 5 (od teh 2 Slovenca: Josip Križaj400 in Viktor Jazbinšek401); v sanitetni službi mednarodnih brigad 399 V vojni sta se oblikovali dve španski armadi, republikanska in nacionalistično fašistična. Republikanska vlada je začela ustanavljati novo ljudsko vojsko šele oktobra 1936. V njene vrste so se zlile številne enote milice, ki so jih vodili socialisti, anarhisti in komunisti, nato del vojakov in približno 200 oficirjev bivše španske vojske, ki se niso pridružili zarotniškim/fašističnim silam. Na višku bojev je bilo na vsaki strani približno 500 tisoč vojakov. 400 O pilotu Josipu Križaju sta v produkciji RAI (Slovenski program Trst) posnela dokumentarec scenarist Walter Škerk in režiserka Mirjam Koren. 401 Viktor Jazbinšek (1903–1941) iz Ljubljane je bil komandant letališča blizu Valencie. Delavska_gibanja_FINAL.indd 376 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 377 33; kot partizani (gverila) 26. Poleg tega se je 65 Jugoslovanov borilo tudi v španskih enotah republikanske vojske. Josip Križaj (1911–1948) iz Koprive na Krasu je končal letalsko šolo v Sestu San Giovanni pri Milanu in 1930 postal vojaški pilot. 1932 je z letalom Fiat ASI pobegnil v Jugoslavijo; avgusta 1936 je odšel v Španijo – kot prostovoljec republikanske vojske – po posredova- nju slovenske primorske tajne narodnorevolucionarne organizacije /TIGR/. Tu je (kot poveljnik lovske eskadrilje in poročnik španske vojske) opravil nad 100 bojnih poletov z letalom Dewoitine D.371. 15. oktobra 1936 so ga sestrelili, ranjenega ujeli in dali na seznam za izmenjavo ujetnikov. Po sedmih mesecih ujetništva so ga zamenjali, nakar je ponovno odšel na špansko bojišče, v republikanske letalske vrste. Aprila 1938 se je vrnil v Jugoslavijo (Škerk, 2001). Med jugoslovanskimi prostovoljci je bilo tudi 16 žensk (3 zdravnice, 2 medicin- ski sestri, 6 delavk, 2 študentki, ena uslužbenka, 2 brez poklica): Anamarija Baš (Basch), Adela dr. Bohunicki (Anka Poca), Nada dr. Dimitrijević-Nešković, Olga Dragić-Belović (Milica Milić Živković), Elizabeta (Liza) Gavrić, Marija Glavaš (Peči), Marija Habulin, Lea Kraus, Tereza Kučera, Dobrila dr. Mezić- Šiljak, Lujza Pihler (Borka Demić), Ottilia Reschitz-Zanoni, Ana Seles- Brozović, Kornelija Sende-Popović, Eugenia Simonetti, Marija Šneeman. Iz Jugoslavije jih je prišlo 5, iz Francije 5, iz Češkoslovaške 2 in po ena iz Alžirije, Belgije, Španije in Urugvaja. Jugoslovanke so bile vključene v sanitetno službo mednarodnih brigad, kot zdravnice, medicinske sestre in negovalke; delale so v bolnišnicah in ne na fronti, z izjemo E. Simonetti, ki se je vključila v anarhi- stično vojaško enoto »Ascaso« (gl. Lešnik in Vidmar Horvat, 2014). »Španski« seznam o vojaških in drugih funkcijah nam pokaže, da so oficirji tvo- rili 12,4 % (148), podoficirji 11 % (133), politični komisarji 4 % (48), sanitetno osebje 2,8 % (33, od tega 15 sanitetnih oficirjev), vojaki 67 % (802, med njimi je bilo 35 sekretarjev partijskih organizacij) od 1192 jugoslovanskih prostovolj- cev. Ostali (43) so bili: prevajalci (24), delavci v vojaški industriji (16) in civilisti (3). V tej statistiki obstaja tudi posebno rubrika z oceno vedenja Jugoslovanov (podatki so navedeni za 732 prostovoljcev, medtem ko jih je 460 neocenjenih); dejansko je šlo za moralno-politično oznako (iz leta 1938), ki je prostovoljce razvrščala v kategorije: zelo dobro, dobro, srednje, slabo, sumljivi, provokatorji, vohuni, trockisti itd. Večina njih (530) je bila pri vedenju deležna ocen: zelo dobro, dobro ali srednje; manjše število (8) je bilo prištetih k trockistom. »Tam je več sto naših ljudi. Ponosni smo lahko nanje, ne samo zaradi junaštva, temveč Delavska_gibanja_FINAL.indd 377 9.10.2018 14:11:05 378 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih tudi zaradi politične zanesljivosti in visoke vojaške morale. Nekaj naših ljudi je na zelo odgovornih položajih, imamo celo komandanta brigade (V. Ćopić),« sta zapisala Tito in R. Čolaković v pismu organizaciji KPJ v sremskomitroviški ka- znilnici (Broz Tito, ZD-III/1979, /77). Ta ugoden podatek žal mnogim – ki so se ali prostovoljno vrnili ali bili poklicani v Sovjetsko zvezo po španski vojni – ni rešil življenja v stalinističnih procesih in čistkah, v katerih so bili praviloma ob-toženi kot trockisti in vohuni (gl. Mujbegović in Vujošević, 1996; Očak, 1996). Izgube v vrstah jugoslovanskih prostovoljcev (padli, pogrešani, ujetniki, ranjeni) niso natančno ugotovljene. Obstajajo sicer različne številke (po nekaterih ocenah naj bi padla na bojiščih več kot polovica jugoslovanskih borcev), kar je po svoje tudi razumljivo, če upoštevamo dejstvo, da ne razpolagamo niti z na- tančnim in zanesljivim številom prostovoljcev. V »jugoslovanskem« seznamu (iz leta 1971) je natančno ugotovljeno, da je 545 prostovoljcev (od 1664) iz- gubilo življenje; potemtakem naj bi znašal delež izgub med Jugoslovani 32 %. Titovo poročilo: »Naši prostovoljci v Španiji« Na V. partijski konferenci KPJ novembra 1940 v zagrebški Dubravi je Tito v svojem referatu poročal tudi o partijskem delu v zvezi s španskimi dogodki: Ko je izbruhnila državljanska vojna v Španiji, je bila KPJ med prvimi, ki je takoj začela pošiljati svoje borce na pomoč herojskemu španske- mu ljudstvu. Člani KPJ so bili v dokaj velikem številu med prvimi, ki so leta 1936 sestavljali tisto jedro internacionalne brigade, ki je v naj- bolj kritičnih trenutkih vkorakala v Madrid, da bi pomagala zaustaviti Francove bande pred madridskim obzidjem. Tu so padli številni naši najboljši borci, ko so branili Madrid. Pozneje je KPJ postopoma mo- bilizirala tako v domovini kakor tudi med našo emigracijo proletarske borce in jih pošiljala v Španijo. In kakor so med prvimi prišli v Španijo, tako so tudi odšli med zadnjimi, ko so prav do meje varovali umikanje beguncev pred Francovimi hordami. Skoraj na vseh bojiščih so bili naši borci in so s svojim junaštvom visoko dvignili zastavo naše partije. V Španiji je bilo vsega okoli 1200 naših jugoslovanskih borcev402 in skoraj polovica jih je padla. Po izjavi Martyja403 in številnih drugih 402 Tito takrat ni razpolagal s točnejšim številom naših prostovoljcev; število, ki ga je navedel, se ujema s »španskim seznamom« (1192 jugoslovanskih prostovoljcev), ki ga je sestavila Komisija za tuje kadre pri CK KP Španije. 403 André Marty, sekretar IK KI od 1935 in eden od organizatorjev Mednarodnih brigad v španski državljanski vojni. Delavska_gibanja_FINAL.indd 378 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 379 so bili naši tovariši ne le med najbolj hrabrimi, marveč so bili tudi najbolj disciplinirani. Resda je bilo nekaj likvidatorjev, ki so kmalu po prihodu razvijali teorijo varovanja kadrov in se hoteli vrniti. Takšnih je bilo komaj okoli 7–8, in ti so, namesto da bi se borili, vrh tega bíli grupaški boj in tako sramotili našo partijo. Kakor je znano, so naši španski borci med drugim še zdaj v kon- centracijskih taboriščih v najstrašnejših razmerah, v katerih jih drži Pétainova reakcija. Kljub vsem protestom naša vlada sabotira in ne ukrene ničesar za vrnitev naših borcev, če pa se kateremu tudi posreči iztrgati se iz krempljev reakcije v Franciji in se vrniti, ga reakcionarni režim Cvetkovića in Mačka doma vtakne v koncentracijsko tabo- rišče. Naša dolžnost je: prvič, da naredimo vse in prisilimo režim k ukrepom za vrnitev naših borcev, in drugič, da se jim olajša položaj s pošiljanjem paketov in denarja (Broz Tito, 1978a, 50–51). Jugoslovanski prostovoljci po porazu španske republike Preživeli jugoslovanski španski borci (530, od teh okoli 60 Slovencev) so se po umiku iz Španije znašli v francoskih koncentracijskih taboriščih: Saint- Cyprien, Argelès-sur-Mer, Gurs, Vernet. V teh taboriščih je bilo več kot 5.000 borcev iz Španije (Jugoslovanov, Nemcev, Italijanov, Poljakov, Madžarov, Romunov, Bolgarov, Čehov, Slovakov in drugih). O težavnem položaju špan- skih prostovoljcev je pisal Tito marca 1939 v članku »Za pomoč našim špan- skim junakom«, objavljenem v Proleteru (1/1939): Nekaj sto najboljših sinov naših narodov živi v koncentracijskih tabo- riščih v Franciji v neznosnih razmerah. Iz dneva v dan pričakujejo, da se jim dovoli vrnitev v našo državo. Toda reakcionarni beograjski obla- stniki na vse načine poskušajo preprečiti vrnitev borcem za neodvisnost španske republike, borcem za neodvisnost Jugoslavije in svobodo njenih narodov. Njihova stvar je stvar vseh nas! (Broz Tito, ZD-IV/1979, 175). Njihov položaj se je močno poslabšal septembra 1939, po podpisu sovjetsko- -nemškega pakta o nenapadanju ter prepovedi KP in naprednih organiza- cij v Franciji (Bayerlein idr. /ur./, 2003b in 2008). V Kraljevini je KPJ – v okviru Komitejev za pomoč španskim prostovoljcem (t. i. Španskih komitejev) kot posebnih odborov mednarodne organizacije Rdeče pomoči 404 v Jugoslaviji 404 Humanitarna organizacija Mednarodna organizacija pomoči revolucionarjem /MOPR/ je bila ustanovljena na 4. kongresu KI v Moskvi novembra 1922. Delavska_gibanja_FINAL.indd 379 9.10.2018 14:11:05 380 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih – organizirala množično zbiranje in pošiljanje pomoči (v denarju, hrani, oble- ki, zdravilih, literaturi) jugoslovanskim prostovoljcem v francoskih taboriščih. Hkrati je KPJ razvila tudi široko politično akcijo za njihovo neovirano vrnitev v Jugoslavijo ter zbrala več kot 300.000 podpisov državljanov, ki so od tedanje vlade Cvetković–Maček zahtevali, naj španskim prostovoljcem vrne jugoslo- vansko državljanstvo in dovoli vrnitev v domovino (Lengel-Krizman, 1996). Kljub javnemu protestu so jugoslovanske oblasti še naprej trdovratno zavračale izdajo dovoljenj za njihovo vrnitev. Do te zahteve se je opredelil tudi Generalštab jugoslovanske vojske, 20.11.1939: »Glede vprašanja vračanja teh naših prostovolj- cev, ki so povečini komunisti, je Ministrstvo za notranje zadeve sklenilo, da mora sleherni od njih podati pisno izjavo na našem veleposlaništvu v Parizu, da se kesa, ker je odšel med prostovoljce, in da se odpoveduje sleherni komunistični aktivno- sti po vrnitvi v državo« (v Petranović in Zečević, 1988, 393). V taborišča so tako prihajali posamezni vladni odposlanci in nagovarjali internirance, naj posamično napišejo takšno izjavo; vsi so zahtevo zavrnili! Ko je 22. junija 1940 Francija ka- pitulirala, je obstajala velika nevarnost, da bi nemške okupacijske sile bivše špan- ske borce pokončale ali odvedle v nemška koncentracijska taborišča. Takrat so se nacionalni odbori KPJ, ki so delovali v omenjenih taboriščih, nemudoma lotili organiziranja punktov za prevoz internirancev iz Francije v Jugoslavijo. V tem kontekstu naslednje: od 260 jugoslovanskih španskih prostovoljcev – ki se jim je, po ilegalnih kanalih KPJ, posrečilo odpotovati iz Francije in priti v Jugoslavijo – jih je 130 padlo v narodnoosvobodilnem boju (1941–1945). V zaključnih operacijah proti nacističnim vojaškim silam na tleh Jugoslavije so vsem štirim armadam Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije poveljevali bivši jugoslovanski prostovoljci iz španske vojne (Koča Popović, Peko Dapčević, Kosta Nadj, Petar Drapšin), slovenskim partizanskim enotam pa sta v vlo- gi komandanta poveljevala španska borca Franc Rozman - Stane in Dušan Kveder - Tomaž: Franc Rozman (1911–1944), kasnejši general in narodni heroj, je jese- ni 1936 odšel prek Italije in Francije v Španijo in se kot prostovoljec pridružil republikanski vojski. Novembra je bil med branilci Madrida in postal član KP Španije. Opravil je oficirski tečaj in bil mdr. koman- dant bataljona v 15. mednarodni brigadi. Od 1939 je bil interniran v Franciji, od aprila 1941 na prisilnem delu v Nemčiji, od koder je sredi leta pobegnil v Slovenijo. Zaradi vojaških izkušenj je bil imenovan za komandanta Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizan- skih odredov Slovenije /GŠ NOV in POS/. Imel je odločilno vlogo pri reorganizaciji slovenskih partizanskih enot ob kapitulaciji Italije. Delavska_gibanja_FINAL.indd 380 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 381 Dušan Kveder (1915–1966), kasnejši general, narodni heroj in diplo- mat, je avgusta 1936 odšel v Pariz, kjer je med izseljenci propagiral za vstop v španske mednarodne brigade. Od avgusta 1937 do februarja 1939 se je bojeval na španskih tleh, mdr. je bil politični komisar v 128. mednarodni brigadi. Po razpadu republikanske armade je bil do maja 1941 v taboriščih v Franciji, nato na prisilnem delu v Nemčiji, od koder je julija pobegnil v Slovenijo in se vključil v narodnoosvo- bodilno gibanje, kjer je opravljal poveljniške naloge; mdr. je bil na- mestnik komandanta GŠ NOV in POS. Od začetka maja do konca junija 1945 je bil komandant mesta Trst. Kdo so »naši« – dileme razvrščanja po nacionalnem kriteriju Uvodoma je bilo navedeno, da je prišlo v Španijo v obdobju 1936–1938 oko- li 40 tisoč prostovoljcev iz 54 držav. Avtorji v svojih monografskih študijah navajajo različne številke, od 24 do 60 tisoč. Zato tudi ne preseneča, da se preučevanje pričujoče tematike v državah, od koder so prihajali prostovoljci ne samo nadaljujejo, pač pa tudi dopolnjuje z novimi raziskovalnimi rezultati. Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da je takšen razpon v številkah prosto- voljcev (od 24 do 60 tisoč) tudi posledica seštevka t. i. dvojnega štetja. Npr. ameriški raziskovalci štejejo za »Američane« vse tiste ameriške državljane/ prostovoljce, ki so odšli iz Amerike na špansko bojišče; italijanski, hrvaški, slovenski idr. raziskovalci pa štejejo za »svoje« tudi ameriške Italijane, ameriške Hrvate, ameriške Slovence itn.405 V kateri seznam umestiti španske borce, ki so sodelovali v osvobodilnih bojih drugih narodov, npr. Slovenca A. Ukmarja; ga šteti med Italijane ali Jugoslovane/Slovence: Anton Ukmar - Miro (Prosek/Prosecco, 6. 12. 1900 – Koper, 21. 12. 1978) se je kot delavec leta 1917 vključil v tržaško delavsko gibanje; 1926 je postal član KP Italije. Avgusta 1929 se je umaknil pred are- tacijo najprej v Ljubljano in nato na Dunaj; po nalogu KPI je odšel v Pariz in nato v Moskvo, kjer je končal Komunistično univerzo naro- dnih manjšin Zahoda (1934). Od 1936 je bil v republikanski arma- di v Španiji (psevdonimi: Hose/Jože Ogenj, Giuseppe/Miro Oghen, Johannes idr.), mdr. šef personalne službe 12. mednarodne brigade, v sestavu katere je bil tudi Garibaldi Battalion. Po umiku iz Španije je bil 1939 interniran v Franciji. Leta 1940 je bil inštruktor pri odporniškem 405 Glej npr. sezname v: Steffe /ur./, 1974; Očak, 1985; Puppini, 1986 in 2010; Budicin in Sobolevski, 1988; Vremec idr. /ur./, 1998; Kraljić, 2002; Lešnik, 2007 in 2010. Delavska_gibanja_FINAL.indd 381 9.10.2018 14:11:05 382 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih gibanju proti italijanskem okupatorju v Etiopiji; 1941 se je vrnil v Pa- riz, bil ujet in zaprt. 1942 je pobegnil in se vključil v partizanske od- rede v južnih francoskih pokrajinah. Po kapitulaciji Italije 1943 je bil organizator partizanskih čet v Liguriji, 1944 komandant 6. operativne cone garibaldinske vojske v severni Italiji, od aprila 1945 komandant Genove. Maja 1945 se je vrnil v Trst, kjer je deloval v CK KP Julijske krajine in CK KP STO /Svobodno tržaško ozemlje/. Od l. 1954 je živel v Kopru (Bradaškja, 1981; Rossi, 2010, 82–87). Pri »Jugoslovanih« je zadeva še bolj zapletena, ker gre za skupno oznako za prebivalce »prve« in »druge« Jugoslavije, katere naslednice (nekdanje repu- blike) so postale nacionalne države: Slovenija (Slovenci), Hrvaška (Hrvati), Srbija (Srbi), Bosna in Hercegovina (Bošnjaki, Hrvati, Srbi), Črna Gora (Črnogorci), Makedonija (Makedonci), Kosovo (Albanci/Kosovarji). Ko govorimo o »naših« (jugoslovanskih in slovenskih) prostovoljcih, mora- mo upoštevati, da ti niso odhajali v Španijo le iz ozemlja tedanje Kraljevine Jugoslavije, temveč tudi iz drugih držav. Poglejmo med slovenske prostovoljce, ki so prebivali izven Kraljevine Jugoslavije: to so bili zlasti mladi ljudje iz vrst slovenske narodne manjšine v tedanji Italiji, to je iz hrvaške Istre, iz Trsta in Slovenskega primorja. Sem pa spadajo tudi mladi ljudje iz vrst naše tedanje ekonomske emigracije, rudarji iz Trbovelj, Hrastnika, Zagorja in njihovi sino- vi, ki so tedaj živeli in delali v Franciji, Belgiji, Nizozemski in Nemčiji, nada- lje (»naši«) gozdarski in drugi delavci iz Kanade, Združenih držav Amerike, Argentine idr. V tem prispevku smo se že podrobno predstavili statistične podatke za 1664 jugoslovanskih prostovoljcev, ki so bili poimensko evidenti- rani v okviru projekta »Jugoslovani v španski državljanski vojni« (leta 1971). Na podlagi novejših mednarodnih raziskav in komparativne metode sem naredil (Lešnik, 2007) dopolnjen/nov »seznam jugoslovanskih in slovenskih prostovoljcev«, ki šteje 1927 oseb jugoslovanskega izvora (rojeni na teritoriju Jugoslavije, jugoslovanski starši, opredeljeni za Jugoslovane), od teh 574 iz- haja iz slovenskih dežel (iz Primorske406 nad 100). Na razširjenem seznamu (od 1664 na 1927 oseb)407 jugoslovanskih španskih borcev so se potemtakem upravičeno znašli do zdaj prezrti prostovoljci iz naslednjih kategorij: 406 Med obema vojnama so v slovenski javnosti s Primorsko poimenovali slovenske kraje v Italiji ter z Rapalsko pogodbo k Italiji priključene slovenske kraje nekdanje dežele Kranjske (Idrij-sko, gornja Vipavska dolina, deli Krasa, Pivško, Bistriško in Slovensko Istro/Koprsko primor-je). Največ slovenskih prostovoljcev je odšlo v Španijo iz Slovenske Istre in Primorske, torej z območja, kjer je prebivalstvo najprej občutilo in se hkrati zoperstavilo fašističnemu nasilju. 407 Nikoli ne bomo ugotovili njihovega točnega števila, saj so prihajali po raznih poteh, pogosto na lastno pobudo in pod tujimi imeni, ter se vključevali v enote skupaj s prostovoljci iz drugih držav. Delavska_gibanja_FINAL.indd 382 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 383 ‒ ekonomski emigranti iz jugoslovanskih dežel pred prvo in med obe- ma svetovnima vojnama (dosedanje statistike so mnoge izmed njih štele za Američane, Kanadčane, idr.); ‒ politični emigranti iz Jugoslavije med obema vojnama in po 2. sve- tovni vojni (npr. nekateri izmed obtoženih sodelovanja z zahodnimi obveščevalnimi službami, obsojencev na povojnih političnih procesih in informbirojevcev); ‒ Slovenci in Hrvati z območja Julijske krajine ( Venezia Giulia),408 ki ga je anektirala Italija po prvi svetovni vojni (dosedanje statistike so mnoge izmed njih štele za Italijane/italijanske državljane); ‒ Slovenci iz predelov Koroške (gl. Valentin, 2010) in Štajerske, ki so prišli po prvi svetovni vojni pod Republiko Avstrijo (dosedanje stati- stike so jih uvrščale med Avstrijce/avstrijske državljane); ‒ Hrvati z ozemlja Zadra/Zara, ki ga je anektirala Italija po prvi svetov- ni vojni (dosedanje statistike so mnoge izmed njih štele za Italijane/ italijanske državljane); ‒ jugoslovanski Makedonci iz Bolgarije in Grčije (dosedanje statisti- ke so jih štele za Bolgare/bolgarske državljane oziroma Grke/grške državljane). Tem dilemam bi se dalo v dobršni meri izogniti, če bi prišlo do skupnega mednarodnega projekta, ki bi tovrstna metodološka vprašanja in pristope po- enotil. Do takrat pa ostajajo sedanje raziskave oziroma uvrščanja na sezname španskih prostovoljcev pod vplivom vprašljivih in nemalokrat spornih »naci- onalnih« kriterijev. 408 Po prvi svetovni vojni je Italija zasedla avstro-ogrsko ozemlje Goriško-Gradiščanske z delom Notranjske in Koroške (Kanalska dolina), Trst in Istro s Cresom/Cherso in Lošinjem/Lussino ter ga imenovala Venezia Giulia. Z Rapalsko pogodbo med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo o razmejitvi med državama in ustanovitvi neodvisne Države Rijeke/Fiume ter priključitvi Zadra/Zara in otokov Lastovo/Lagosta in Palagruž/Pelagosa k Italiji (Rapallo, 12.11.1920), je bila Julijska krajina januarja 1921 anektirana k Italiji; obsegala je 908.834 ha ozemlja, nase-ljenega z 901.364 prebivalci, med njimi je bilo (po popisu 1910) 466.703 ali 50,2 % slovensko in hrvaško govorečih. Januarja 1923 je fašistična vlada z namenom, da bi razbila enotnost Slovencev Julijsko krajino razdelila na Tržaško (tržaški in postojnski okraj) ter Istrsko ali Puljsko pokrajino (koprski, poreški, pazinski, puljski, lošinjski, volosko-opatijski okraj); pretežni del Goriške (gradiščanski, goriški, tolminski, trbiški, idrijski okraj) je priključila k Videmski po-krajini. Potem ko je bil podpisan Rimski sporazum med Kraljevino SHS in Kraljevino Italije (Rim, 27. 1. 1924) o odpravi Države Rijeke/Fiume in priključitvi njenega ozemlja Italiji, je bila ustanovljena Kvarnerska ali Reška, januarja 1927 pa tudi Goriška pokrajina. Delavska_gibanja_FINAL.indd 383 9.10.2018 14:11:05 384 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih O vlogi »kominternskega« Tita v španski vojni – v luči boja za generalnega sekretarja KPJ Nema ničeg strašnijeg za jednog revolucionara nego nevino stradati od ruke svojih drugova. 409 Josip Broz Tito I. Ko razpravljamo o jugoslovanskih Špancih se ne moremo izogniti »vroči« temi – kar lahko zaključimo tudi iz že omenjene domnevne likvidacije B. Parovića, ki naj bi jo izvršil Vlajko Begović po naročilu KI in NKVD, ki naj bi bili logistični službi Tita za eliminiranje konkurence v boju za šefa KPJ – to je namigovanjem o Titovem aktivnem sodelovanju v španski državljanski vojni. Javnosti je bilo ponujeno v zadnjih 25-ih letih, po razpadu skupne države leta 1991, mnoštvo Titovih biografij (v knjigah, časopisnih člankih, na spletu itn.), ki nam razkrivajo – na podlagi novih »znanstvenih« dokazov – »nespor- no« Titovo likvidatorsko, denunciantsko in »krvavo« vlogo, ki naj bi jo odigral na španskem bojišču, bodisi v službi Kominterne, NKVD in/ali za osebne karierne interese. Tako nekako bi v enem stavku strnili problemsko preo- kupacijo zgodovinarjev, publicistov in 'ljubiteljev' preteklosti (Eiletz, 2008; Simić, 2009; idr.),410 ki se ukvarjajo s Titovim življenjem, še posebej v obdobju španske državljanske vojne, ki časovno sovpada tudi s Stalinovo šesto veliko čistko (1936–1939) v Sovjetski zvezi in s tretjo v Kominterni. Za podkrepitev svojih »odkritjih« jim služijo največkrat »spomini« posameznikov, ki so bili sicer idejno, službeno, osebno ali kako drugače 'blizu' Titu za časa njegovega življenja. Ti, večinoma nekdanji državni ali/in partijski aparatčiki, so nemu- doma in brez tveganja na začetku 90. let začeli pisati nove uporabne avtobi- ografije. O tem fenomenu mdr. piše tudi Todor Kuljić v svoji knjigi Kultura spominjanja (2012): Ob koncu 20. stoletja je »eksplodirala« preteklost v vzhodni Evropi /.../. V situaciji bledenja posamičnih spominov se kot kompenzaci- ja krepi »industrija spominjanja«, ki konstruira manihejsko podobo 409 V slov. prev.: » Nič strašnejšega ni za revolucionarja, kakor da nedolžno trpi od svojih tovarišev« (Broz Tito, ZD-IV/1979, 173). 410 Domači mediji mdr. navajajo, da je P. Simić »največji svetovni titolog«, S. Eiletz pa »veliki poznavalec zločinskega jugofirerja in sovjetizmov«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 384 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 385 zgodovine. Slednjo popularizirajo ljubitelji preteklosti z razvojem svojevrstne hibridne perspektive priče in znanstvenika, ki si pripisu- jejo visoko zanesljivost. Sodobna zgodovina, s prepletom emotivne kulture spominjanja žrtev globalizacije in medijskega insceniranja preteklosti, prevzema vlogo »antipoda nereflektiranega spominjanja«. Nalogi zgodovinske znanosti sta opozarjanje na izkrivljanja v javni zgodovinski zavesti in soočanje teh pojavov z večplastno preteklostjo. Konstrukcije kolektivne identitete v obdobju telekomunikacijskega posredovanja zgodovine postajajo vse bolj privlačne. Medtem ko se znanost hrani z dvomom, je miljé spomina pod močnim pritiskom dogmatične spreobrnitve. Kultura spominjanja se spreminja od spo- meniške do osebne. Javna spomeniška kultura spominjanja spreminja perspektivo in pomene in s tem videnje preteklosti. Pojavlja se nov tip novinarjev-zgodovinarjev v tipični televizijski emocionalizaciji in personalizaciji zgodovine. V nasprotju z njimi se je v razvodeneli ide- ološko-kritični misli razvilo prizadevanje dešifriranja tehnik pripo- vedovanja, ki jih uporabljajo zgodovinarji in ljubitelji zgodovine. /.../ Prevlada relativističnega spomina nad objektivno zgodovino kaže na notranjo interesno napetost epohalne zavesti in na idejno sledenje modi (ibid., 59–61). Med tovrstne primere osebnega spominjanja, ki ga pogosto citirajo Titovi bi- ografi, sodi tudi pričevanje Lea Matesa (Vladimirju Dedijerju, 24. 9. 1982), glavnega Titovega tajnika v letih 1958–1961, češ da je Tito leta 1939 ali 1940 med kosilom v njegovem zagrebškem domu dejal Anki Butorac (op. na Titov predlog je postala članica CK KP Hrvatske na ustanovnem kongresu avgusta 1937), soprogi Blagoja Parovića: »Jaz sem tvojega 'tovariša' v Španiji poslal v smrt.« Zgodbo, da naj bi Parovića po naročilu ubil Vlajko Begović, smo že omenili zgoraj. V nasprotju s tema dvema primeroma pa je dokumentiran ne- uspeli poskus izročitve Tita policiji s pomočjo Parovićeve soproge, ki obreme- njuje samoimenovanega generalnega sekretarja Petka Miletića. Čeprav na ro- biji, je začel v tej vlogi na lastno pest pošiljati navodila partijskemu članstvu in razporejati sebi zveste kadre, med njimi tudi policijske provokatorje (Ljudevita Trilnika idr.), na partijsko delo v domovini. V načrtu Trilnika je bilo mdr. tudi to, da s prevaro spravi Tita iz Pariza v eno izmed (policiji znanih) partijskih ilegalnih stanovanj v Zagrebu oziroma da ga izroči policiji; to je poskušal tudi prek Anke Butorac ob njenem poskusu, da odide prek Pariza v Španijo. Med delom v partijski tehniki je Trilnik, po naročilu Miletića z robije, A. Butorac izročil zaupno pismo za Tita, ki naj bi mu ga predala ob njunem srečanju v Delavska_gibanja_FINAL.indd 385 9.10.2018 14:11:05 386 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Parizu (v začetku l. 1938); hkrati pa je poskrbel, da so jo ob prehodu meje ob- mejni organi prijeli in preiskali. Toda pravočasno se je znebila tega pisma, tako da do njenega kompromitiranja ni prišlo, hkrati pa je partija dobila signal s čim se ukvarja Trilnik, pa tudi za čigave interese (Damjanović, 1977b, 72–73). Problematika mednarodnega delavskega gibanja, in v tem okviru še posebej Kominterne, je ena izmed mojih študijskih in raziskovalnih prioritet v zadnjih štirih desetletjih; sem tudi med soustanovitelji (1992) in člani uredniškega sveta revije The International Newsletter of Historical Studies on Comintern, Communism and Stalinism (od leta 2000 z imenom The International Newsletter of Communist Studies /INCS/),411 ki jo izdaja The European Workshop of Communist Studies, asociacija, katere člani imamo dostop do kominternskega gradiva.412 Združenje je tudi pobudilo mednarodni projekt digitaliza- cije kominternskega arhiva »Computerization of the Comintern Archives« (INCOMKA), katerega nosilca sta Russian State Archive of Social and Political History /RGASPI/ in Library of Congress /LC/, Washington.413 Arhivsko gradivo, v obsegu 20 milijonov strani izvornih dokumentov, se hrani v RGASPI (nekdanji RTsKhIDNI) v Moskvi. Doslej je bilo skeniranih pet odstotkov gradiva (1.059.354 strani), ki je dostopno na spletnem portalu.414 Hkrati je omogočen vpogled v sezname (iskalnike) vseh zbirk KI (22.000 strani) in se- zname oseb (»kadrovske datoteke«), ki so delale v KI, teh je bilo 175.000. V okviru projekta sem zbral in uredil biografske podatke za »jugoslovanski se- znam«, ki šteje 3.358 oseb. To sem navedel, ker bom (kot poznavalec tematike) v nadaljevanju kritično pre- tresel t. i. nove »zgodovinske resnice« o Titovem angažmaju v času španske drža- vljanske vojne, kajti le-te – čeprav se lepo berejo in vzbujajo medijsko pozornost – v zakladnico zgodovinopisja, še posebej kominternskega obdobja, ne prinašajo kaj prida, če sploh. Da ne bom napačno razumljen: »spomini« so za vsakega raziskovalca zagotovo dragocen sekundarni vir, nekakšen vodič/pomočnik pri iskanju dodatnih virov in dokumentov za konkretni dogodek, raziskavo. Vendar šele s primerjalno metodo več virov/dokumentov istega dogodka lahko (ne) 411 Vse številke (1993–2017) so dostopne na: https://incs.ub.rub.de/. Urednik revije je Bernhard H. Bayerlein, vodilni raziskovalec in poznavalec kominternskih arhivov v Moskvi. Gl. njegovo bibliografijo na: https://ruhr-uni-bochum.academia.edu/BernhardHBayerlein; do knjig, člankov in KI dokumentov je urejen spletni dostop. 412 Bili smo pobudniki in podpisniki »International Initiative Comintern Archives« ( The Mannheim-Declaration, 25. 2. 1992), gl. INCS, I (1993), 1/2, 7–10; dostopno na: https://incs.ub.rub.de/. 413 Gl. http://www.socialhistoryportal.org/news/articles/109842; Bayerlein, 1998. 414 Comintern Archives Project: https://www.loc.gov/rr/european/comintern/comintern-article. html. Delavska_gibanja_FINAL.indd 386 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 387 potrdimo relevantnost konkretnega spominskega zapisa, v nasprotnem ostaja le-ta na ravni literarnega, osebnega, subjektivnega. V primeru Tita velja biti še posebej oprezen in kritičen do spominskih zapisov. Zakaj? Gre za osebo, ki je bila, če poenostavim, do svoje smrti »ljubljenec ljudstva«, za razpad Jugoslavije pa njen dežurni krivec oziroma »sovražnik ljudstva«. To je en vidik, drugi pa izobčenje KPJ iz komunističnega občestva za časa jugoslovanskega spora z in- formbirojem /IB/ (1948–1956). Takrat so skoraj vsi komunistični voditelji, z redkimi izjemami (kot je bil npr. G. Dimitrov), disciplinirano sledili Stalinu in zlivali besedno gnojnico po KPJ, španskih borcih,415 NOB in še posebej po Titu, na katerega so bili ljubosumni tudi zaradi njegovega zmagovitega vodenja NOB. Za primer si poglejmo štiri ocene Dolores Ibarruri (La Pasionarie) o prispevku jugoslovanskih španskih borcev; spodnja iz leta 1950 je diametralno nasprotna tistim iz let 1938,416 1971417 in 1976.418 Katera je verodostojna? Tito se je v času najhujše kampanje proti Jugoslaviji (po resoluciji IB, junija 1948) postavil v bran španskim borcem. V govoru v Splitu, 25. marca 1950, je mdr. povedal: Oglasila se je tudi Dolores Ibarruri. Dobro veste, kdo je ona. To je španska revolucionarka, ki so jo naše žene in možje občudovali kot revolucionarko. Ta žena se je meni osebno zahvalila za junaštvo naših borcev v Španiji po padcu Španske Republike, po Francovi zmagi. V Španiji je padlo več kot 600 najboljših sinov naše dežele. Takrat mi je dejala: »O mrtvih ne bomo govorili. Sami veste, da so junaki; tisti, ki so preživeli, pa so krasni ljudje in špansko ljudstvo njihove pomoči nikoli ne bo pozabilo.« Zdaj je napisala članek, v katerem trdi, da je šele zdaj spoznala, da so bili v Španiji takrat le vohuni in gestapovci. Ta žena je umazala svojo podobo. Nas je želela umazati, toda nas ne more nihče umazati. Nihče, tudi Dolores Ibarruri ne! O tem nisem želel govoriti, toda zdaj vam moram povedati, da sem ne le takrat, 415 Jugoslovanske udeležence v španski državljanski vojni naj bi pridobili za delo zahodnih ob-veščevalnih služb, zlasti gestapa. Na seznamu »agentov«, ki so jih izurili v Španiji, so se znašla imena Aleša Beblerja, Ivana Gošnjaka, Božidarja Maslarića, Koste Nadja, Karla Mrazovića, Svetozara Vukmanovića-Tempa; slednji sploh ni sodeloval v španski vojni (Lešnik, 1981, 116–117). 416 Dostopno na: http://www.yuinterbrigade.net/oldSite/dolores.html. 417 Dolores Ibarruri je kot častna gostja nagovorila 4. kongres Združenja bivših španskih borcev Jugoslavije, ki je potekal 27. in 28. septembra 1971 v Ljubljani: gl. https://www.youtube.com/ watch?v=7jq5kLoBi_o. 418 »Naša zahvala!« Pasionaria jo je napisala za zbornik Naši Španci (Bebler /ur./, 1978); gl. v naslednjem poglavju: Skica o solidarnosti, vzniknjeni v španski vojni. Delavska_gibanja_FINAL.indd 387 9.10.2018 14:11:05 388 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih temveč tudi pred dvema letoma in pol, pred pismi CK VKP/b/, prejel pismo Dolores Ibarruri, v katerem se je iskreno zahvaljevala za veli- kodušno gostoljubje, ki sta ga naša oblast in Partija izkazali španskim borcem, ki so šli iz Sovjetske Zveze v Francijo. Ona je z najlepšimi besedami izrazila hvaležnost in poudarila velikodušnost jugoslovan- skega ljudstva, jugoslovanskih borcev in naše oblasti ter predvsem naše Partije. Mi smo do nedavnega španski partiji nudili tudi mate- rialno pomoč. Toda to ni veljalo nič. Ona se je pridružila splošnem informbirojevskem orkestru in na gajde zaigrala o izdaji, vohunjenju in gestapovcih (V/1959, 47). II. Na vprašanje, ali je Tito aktivno sodeloval na španskem bojišču, lahko argu- mentirano odgovorimo: Tito se zagotovo ni boril v Španiji! V nobenem od seznamov španskih borcev, ne jugoslovanskem ne tujem ni naveden, zato tega statusa tudi nima! Omenili smo že, da je bil zadolžen, tako v jugoslovanski partiji kot v Kominterni za organiziranje dotoka rekrutov v internacionalne brigade iz Jugoslavije in vzhodne Evrope;419 v tem obdobju se je skladno z zadolžitvami (v vlogi organizacijskega sekretarja) gibal na relaciji Pariz– Moskva–Jugoslavija. V tem kontekstu seveda ni izključeno, da je bil na kakšni misiji v Španiji. Npr. pisateljica Gusti Stridsberg, mdr. udeleženka v španski revoluciji, v svoji avtobiografiji (1962; 1983)420 piše o domnevnem srečanju s Titom v Barceloni, maja 1938. Poglejmo si njen pronicljiv in za raziskovalca poveden odlomek: Pisala sem članke za švicarske, francoske, ameriške časnike /.../. Vse je bilo prepozno – Španija ni bila več aktualna /.../. Toda kdo bi ho- tel priznati, da je bil položaj brezupen? Mi tujci, ki nam je bil boj za Španijo istoveten z bojem za Evropo, se nikakor nismo smeli izdati in pokazati, da je šla naša stvar po zlu. /.../ In obenem so se med Ju- goslovani kopičila znamenja politične epidemije.421 Posebej nemški komunisti, pa tudi drugi, so se obnašali do njih previdno kakor do 419 To funkcijo je sprva opravljal M. Gorkić; po njegovi aretaciji je KI za to nalogo zadolžila Tita (avgusta 1937). Potemtakem Tita v prvem letu trajanja vojne (1936/37) ni bilo v Španiji. 420 Glej »Spremno besedo« (Druškovič, v Stridsberg, 1983, 453–459). 421 Tej »politični epidemiji« je bilo ime »trockizem«, s katerim naj bi bila po mnenju Stalina okužena vsa KPJ (tudi Tito ni bil izjema); zato je bil mnenja, da jo je potrebno, tako kot poljsko, likvidirati. Delavska_gibanja_FINAL.indd 388 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 389 gobavcev, bolje, da se jim človek izogne.422 Izločevali so jih iz marsi- katerega političnega zborovanja. /.../ Vedno znova sem zvedela, da so v Moskvi zasliševali vse Jugoslovane, da uporablja zaprti Gorkić za- dnje dneve svojega življenja zato, da obremenjuje s svojo izpovedjo vse druge. Nekaj Jugoslovanov so poklicali v Moskvo. Mene kot »znano nekomunistko«, je zadela bolezen samo posredno. Sklenila sem, da se bom pogovorila z možem, ki sem mu zaupala. To je bil nemški polit- komisar Ernst Blank (op. XI. mednarodne brigade Thälmann), nadar- jen, tenkočuten človek – eden od redkih izobraženih idealistov. /.../ Vprašala sem ga, ali ne bi bilo bolje končati v Španiji. Takrat sem bila obsedena od fiksne ideje, da bi moje vztrajanje mogoče vendarle koristilo Štefanu.423 /.../ Pritrdil mi je, da politični položaj Jugoslova- nov ni zavidanja vreden, vendar se mu tudi položaj španskih borcev ni zdel nič boljši /.../. »Čez nekaj dni bo prišel v Barcelono Jugoslo- van,« je rekel. Štejem ga k najpametnejšim glavam, k politikom prav velikih razmer. Nihče ne zna pravilneje oceniti položaja kakor on. Vendar bo prišel skrivaj, s španskim nom de guerre (op. psevdonim v vojnem času) in bo ostal tukaj največ dva dni; govoril bo s teboj. Največ pol ure – in nikdar nikomur nobene besede o tem.« Teden kasneje sem srečala brezimnega. Spominjam se hiše, predsobe, v kateri je sedela za pisalno mizo mlada črnooka Francozinja /.../. Srečala sem jo bila v Moskvi v KIM (Komunistična mladinska inter- nacionala) /.../. »Pričakuje te,« je rekla. Odprla sem vrata v sosedno sobo. Srednje velik, krepak mož je stopal sem in tja po majhnem prostoru. Bil je temno plav, imel je krepke poteze, okroglo, odločno brado in miren pogled. Nosil je kaki srajco in hlače; nobenih vojaških znamenj. /.../ Začela sem govoriti o Štefanu, o ozračju tu v Barceloni, o izolaciji Jugoslovanov, o tem, kako sem si zaman prizadevala, da bi prišla v Moskvo /.../. »Zdaj se ne morete odpeljati v Moskvo,« je rekel kratko neznanec. Govoril je nemški z rahlim slovanskim naglasom. Vprašala sem ga, ali naj ostanem v Španiji. Stresel je z glavo. Njegov pogled se je zastrl. 422 Obveščevalna veja nemške KP v Barceloni je imela svoje obveščevalce v brigadah, v barcelon-skih hotelih, na špansko-francoski meji in v tujini. Informacije o prostovoljcih je prejemala od bratskih partij v Švici in v Franciji (gl. Huber, 1996). 423 Stridsbergova je bila soproga Vilima Horvaja (psevd. Štefan Schwarzman/Švarcman; Milan Belić), sekretarja jugoslovanske komunistične mladine /SKOJ/, ki je bil tisti čas emigrant v Moskvi (gl. Cerjan, 1985, AJ Beograd). Delavska_gibanja_FINAL.indd 389 9.10.2018 14:11:05 390 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Zdelo se mi je, kakor da bi gledal v prihodnost in da v njegovi viziji ni nobene Španije. »Povsod je mnogo dela. Za vas, za nas vse. Odveč je, da bi končala ženska kakor vi v Španiji. Kmalu bo morala sleher- na evropska dežela braniti fronto proti fašizmu. Vi boste morali biti zraven, ne pa, da bi tukaj končali!« /.../ V predsobi sem našla mlado Francozinjo » Quel homme étrange« (kakšen čuden človek), sem zamr- mrala. » Un grand homme« (velik človek), je rekla. Najbrž je vedela več kakor jaz. Štiri leta kasneje sem nekega jutra vzela v roke v Stock- holmu časnik. Vame je zrla podoba moža v uniformi. Bil je brezimni neznanec iz Barcelone. Pod sliko je pisalo »Tito«. /.../ Vendar so vsi Jugoslovani trdovratno zanikali, da bi bil Tito kdaj v Španiji. In kdo je tistikrat slutil, da je neusmiljeno preganjanje jugoslovanske komu- nistične elite v Sovjetski zvezi prav tisti čas pognalo kali »titoizma«, kar je bilo kasneje Moskvi tako odveč? (Stridsberg, 1983, 411–414). Njeno trditev je Tito nedvoumno potrdil: »Sam se nisem boril v Španiji, če- prav nekateri širijo zgodbice o tem in čeprav bi bil to prav rad storil. Enkrat samkrat sem obiskal Španijo za kratek čas in bil v Madridu samo en dan«, je zapisal v svoji avtobiografiji (Broz Tito, 1980, 55). Ni razloga, da mu ne bi verjeli. Sicer je ta podatek relevanten za zgodovinar- ja v kontekstu narodnoosvobodilne vojne v Jugoslaviji (1941–1945). Namreč v nasprotju s španskimi prostovoljci si Tito v tej vojni ni pridobil dodatnih vojaških izkušenj.424 Seveda pa se je Tito – kot je razbrati iz poročil, ki so jih pošiljali z bojišča CK KPJ jugoslovanski partijski predstavniki v Španiji (Maslarić idr.) in nosijo oznako »zaupno« (dostopni so v AJ v Beogradu) – živo zanimal za vojaške operacije, taktike idr., pa tudi za vzroke porazov na republikanski strani. Skupni imenovalec teh poročil je kritika republikanskih vojaških poveljnikov, ki so se večinoma zatekali taktiki in strategiji frontalne vojne ter se odrekali prednostnim gverilskega vojskovanja v zaledju; le-tega so Španci uspešno prakticirali v času vsesplošnega upora proti Napoleonovim četam. Posledično so republikanske sile – v neenakem boju z bolje opremljeno 424 Vojaške izkušnje je Tito imel kot udeleženec 1. svetovne vojne; poleg tega je obiskoval v prvi polovici l. 1936 v Moskvi enega od tajnih tečajev/šol Kominterne, v katerih so se izobraževali komunisti iz tujine in so trajali od šest mesecev do enega leta. Šolanje je bilo v največji tajnosti na skrbno izoliranih lokacijah v okolici Moskve. Šlo je za tečaje o ravnanju z minsko-eksploz-ivnimi sredstvi, za vojaške obveščevalce in vojaško-politično šolo, ki so ji pravili »partizanska akademija« (gl. Bondarev, 2013, 163–167, 226). V tej šoli so se urili bodoči poveljniki vojaških enot po načelih sovjetske vojaške doktrine (partizan, partizanski odredi, poveljnik in politični komisar, operativec, obveščevalec in drugi), kar je Tito dokaj suvereno uvajal prve dni NOB 1941 v Srbiji! Delavska_gibanja_FINAL.indd 390 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 391 in izurjeno nacionalistično vojsko in njenimi zavezniki –utrpele večje izgube borcev kot bi bilo potrebno. Te napake NOV in POJ, ki jim je poveljeval Tito, v NOB niso ponovili; nasprotno, uspešen boj proti okupatorskim in kvizlin- škim formacijam je bil plod partizanskega bojevanja, ki je prevladoval vse do zaključnih operacij za osvoboditev Jugoslavije, spomladi 1945. Zagotovo je bila to ena v vrsti poučnih in uporabnih lekcij iz španske vojne. III. Naslednja zagonetka, ki bega biografe, je – če se Tito ni boril na bojišču – kaj je bil razlog njegovega odhoda oziroma prihoda v Španijo. Beremo, pri tem se avtorji sklicujejo na »verodostojne« najnovejše spomine, da je v Španiji opravljal likvidatorske posle oziroma »čistil« ljudi, tako za svoje kot sovjetske interese, pa tudi, da zaradi tega »umazanega« dela ni hotel govoriti o svojem španskem obdobju. Mar nam ni poznano, da se je Tito zapisal med zmagovalce druge svetovne vojne, pa tudi zmagal v bitki s Stalinom oziroma informbirojem /IB/. Mar je bila španska vojna potemtakem za Tita, bodisi na partijski ali osebni ravni, zmagovita? Mar naj bi se »hvalil« s pripovedovanjem o bolečem porazu, da so padale v tej vojni žrtve zaman? Stridsbergova je nedvoumna: »Mi tujci, ki nam je bil boj za Španijo istoveten z bojem za Evropo, se nikakor nismo smeli izdati in pokazati, da je šla naša stvar po zlu« (1983, 411). Za povrh Tito ni bil v položaju Stridsbergove, ni bil pasivni opazovalec, pač pa oseba, ki je bila zadolžena v Kominterni in KPJ za dotok rekrutov v mednarodne brigade iz srednje Evrope in Jugoslavije. Mar ni logično, da je obiskal Španijo že po svoji funkciji, v vlogi »inšpektorja«, in se pozanimal o rezultatih akcije. In če je res izjavil, da je pošiljal ljudi v smrt, je dejansko povedal, da se čuti (po politič- ni funkciji) objektivno soodgovornega za neuspelo intervencijo mednarodnih brigad. Poudarjam »soodgovornega«, kajti v španski vojni je imel Tito stransko in ne glavno vlogo kot je bilo to v primeru NOB in IB; bil je brez kakršnekoli možnosti vplivanja na Stalinovo oziroma kominternsko politiko do španske vojne. Še več, Stalin je v tej vojni ponižal KI, njene voditelje – Dimitrova idr. (Bayerlein /ur./, 2000; Firsov /ur./, 2000), sabotiral njeno novo usmeritev – politiko ljudske fronte in s tem sklepe 7. kongresa KI (gl. Damjanović, 1996) ter dal nedvoumno vedeti, da je svetovna komunistična organizacija v službi sovjetske zunanje in notranje politike. Stalin na 7. kongresu, t. i. »kongresu novih idej in smelih odločitev« (kot so ga poimenovali nekateri zgodovinarji) ni ne prisostvoval ne imel govora, kot so udele- ženci pričakovali. Na prvi seji, 25. julija 1935, so delegati enoglasno sprejeli »poz-dravno pismo tov. Stalinu«, ki ga je kongresu predložil Ercoli (Palmiro Togliatti): Delavska_gibanja_FINAL.indd 391 9.10.2018 14:11:05 392 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Tovarišu Stalinu, voditelju, učitelju in prijatelju proletarcev in zati- ranih vsega sveta! /.../ Pod tvojim vodstvom je socializem zmagal v SZ, ustvarjajoč neomajni temelj za svetovno proletarsko revolucijo. /.../ Pod tvojim vodstvom je SZ postala neosvojljiva trdnjava socialistične revolucije, trdnjava boja proti fašizmu, reakciji in vojni. /.../ Ti si nas naučil in nas učiš, da je edina pravilna politika principiel- na politika. Neomajno sprejemajoč boljševiško politiko, KI je danes monolitnejša in čvrstejša kakor kdajkoli poprej. Tovariš Stalin, v boju proti kontrarevolucionarjem, trockistom-zinovjevcem, v boju proti oportunistom desnice in »levice«, si ti ohranil čistost marksistično- -leninistične doktrine v novi fazi svetovne revolucije, ki se vpisuje v zgodovino kot Stalinova epoha425 (KI, XI/1983, 21). »S sedmega kongresa sta mi posebej ostala v spominu dva trenutka, ki mečeta določeno luč na pomen in vlogo Kominterne, kot tudi na odnose, ki so vladali v njej. To je predvsem dejstvo, da se je Stalin samo enkrat ali dvakrat pojavil in da je sedel za marmornati steber, potem ga nismo več videli. Imenovali so ga hozjajin, gospodar. Tako se je to tistikrat govorilo. V živem spominu mi je ostalo tudi to, kako je bila izvedena izvolitev kandidatov za izvršna telesa KI. /.../ Kominterna je pokazala določen odnos do naše Partije še s tem, ker tudi nobeden izmed naših kadrov ni bil izvoljen v njen izvršni komite« (Broz Tito, 1983, 25). Tito kot dobro informiran je vedel, da je Stalin Španijo odpisal, pa tudi, da bo »kmalu morala sleherna evropska dežela braniti fronto proti fašiz- mu« (Stridsberg, 1983, 414). Poleg tega je vedel, da v Moskvi potekajo stalinske čistke, da je med obtoženimi in zaprtimi M. Gorkić, pa tudi, da ima NKVD v Španiji posebne naloge, od vohunjenja do likvidatorstva.426 425 Potem, ko so Stalinu na 7. kongresu KI priznali, da je skupaj z Marxom, Engelsom in Leninom »četrti klasik marksizma«, je to pomenilo višek njegove moči. Stalina odslej niso nasla-vljali zgolj kot Leninovega najzvestejšega učenca, temveč kot »Lenina sedanjosti«. V ušesih velike večine članov VKP/b/ je to zvenelo kot »bogoskrunstvo«; partijci so bili preveč kritični in raznoliki, da bi Stalinu priznali status »Lenina sedanjosti«. Zato je bila potrebna generalna čistka, da bi partijo napravili monolitno, poslušno »nezmotljivemu voditelju«. 426 Seveda ne gre spregledati, da imamo v vsaki vojni, na eni in drugi strani, obveščevalne in kon-traobveščevalne službe, dvojne vohune itd., pa tudi podobne metode – od ovajanja, vojaških sodišč do likvidacij. Vse to je bilo prisotno v španski državljanski vojni, tako na republikanski kot nacionalistični/frankistični strani, pa tudi v tujih vojskah. Kar je bilo tu, v Španiji »novo« in hkrati absurdno, da se je NKVD (kot sovjetska notranja služba) dvignila nad Kominterno, katera bi izvorno morala biti – kot centralizirano mednarodno komunistično središče – pred-postavljena tako VKP/b/ kot Stalinu. V praksi pa je bilo ravno obratno! Delavska_gibanja_FINAL.indd 392 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 393 Zato je še najbolj verjetno, da je bil glavni motiv njegovega prihoda, da se kot organizacijski sekretar neposredno sreča s predstavniki KPJ v Španiji ter jih »na štiri oči« seznani s Stalinovim novim kurzom, hkrati pa jih posvari pred dejavnostjo NKVD (teh informacij ni bilo mogoče poslati po pošti, saj je vse pošiljke kontrolirala NKVD). Stridsbergova, ne brez razloga, govori o turobnem vzdušju v času Titovega bivanja v Barceloni: »Vedno znova sem zvedela, da so v Moskvi zasliševali vse Jugoslovane, da uporablja zaprti Gorkić zadnje dneve svojega življenja zato, da obremenju- je s svojo izpovedjo vse druge. Nekaj Jugoslovanov so poklicali v Moskvo« (ibid., 410). Ni bilo malo revolucionarjev, ki so pod težo nečloveškega ravna- nja na zasliševanjih podlegli pritiskom in spregovorili o imenih svojih partijskih sotovarišev. Sledile so aretacije, pa tudi gnev med članstvom, da je njihov sotovariš na zaslišanjih izdajal in je kot tak dežurni krivec za pogrom nad partijo. Šele danes nam je po- znano, da so na zaslišanjih v Moskvi uporabljali za tisti čas najso- dobnejše prijeme, vključujoč narkotike, kako človeka popolnoma psihično uničiti in ga spremeniti v vodljivo nesamostojno bitje, ki je na zaslišanju govoril in potrjeval tisto, za kar so ga tožilci obto- žili. Seznami oseb, ki jih je aretirani »obtožil«, pa so bili že vnaprej pripravljeni. Vzorčni primer, kako zlomiti obsojenca, je bil proces proti Nikolaju Buharinu (1938). Naslednje, kar po mnenju biografov nesporno bremeni Josipa Broza Tita je, da naj bi opravljal »čistke« za Sovjete? Torej človek, ki ga je E. Blank uvrščal med »najpametnejše glave, k politikom prav velikih razmer« (ibid., 413), naj bi se prvenstveno ukvarjal s tovrstnimi kriminalnimi deli. Nadaljujmo v tem miselnem toku Titovih »biografov«: zato naj bi dobil za nagrado najvišje partijsko mesto s strani vodstva Kominterne! Če je temu tako, potem sledi logični sistemski zaključek: Tito ni bil nikakršna izjema, marveč pravilo v Kominterni, po katerem so vsi generalni sekretarji nacionalnih partij prišli na vodilni položaj, vključno z G Dimitrovom – ge- neralnim sekretarjem KI, prek »likvidacij« vseh potencialnih konkurentov, ki so jim bili napoti. Potemtakem naj bi bila KI kriminalna združba in ne štab svetovne komunistične revolucije, v kar so iskreno verjeli komuni- sti, tudi na španskem bojišču, ne glede na stalinistične deformacije, Tito pa aparatčik? Zgodovina tovrstnih insinuacij tega ni potrdila; nasprotno, Tita je uvrstila med »krivoverce« v stalinizmu, resda po sporu z IB. Za tovrstne trditve morajo Titovi biografi potemtakem ugrizniti ne samo v Delavska_gibanja_FINAL.indd 393 9.10.2018 14:11:05 394 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih kominternsko arhivsko gradivo, temveč tudi akceptirati opravljene študije o Kominterni, ki jih ni malo.427 »V posebnih dosjejih so bile zbrane denunciacije, ki so služile organom GPU ozi- roma NKVD pri zaslišanjih. V Sovjetski zvezi je bilo iz Evrope, kjer so bile ko- munistične partije v ilegali, ogromno političnih emigrantov. Več kot 800 jih je bilo tudi iz Jugoslavije. Oddelek kadrov KI428 se je seveda zelo zanimal za emigrante in je imel od vsakega izmed njih življenjepis, katerega je moral vsak sam napisati. Te življenjepise so nato strogo preverili« (Eiletz, 2006, 45). O svoji tovrstni izku- šnji je Aleš Bebler, ki je prišel v Moskvo januarja 1933, zabeležil naslednje: Zaradi prenapolnjenih tramvajev sem le s težavo prišel do hotela, kamor so me poslali. Hotel Lux, kar pomeni luksuzni, je bil hotel Kominterne.429 /.../ Mi, begunci, v začetku nismo imeli nobenih le- gitimacij. Dobivali smo listke za tri (skromne) obroke hrane na dan v našem hotelu. /.../ Prizadelo nas je, ko smo slišali natakarje, ki so pri kuhinjskem okencu glasno naročali boljšo hrano za funkcionarje KI. Pečeno kokoško za tovariša Otta Kuusinena! In podobno. /.../ Gledališče je postalo moje glavno razvedrilo v prvih tednih življenja v Moskvi. /.../ Tako je mineval čas. Preiskava v Kominterni mi ni jemala ne časa ne živcev. Predstavnik KPJ v KI je bil Grgur Vujović, ki me je samo predstavil nekemu sta- rejšemu sodelavcu, Letoncu Angaretisu. Zanj sem pozneje od Tita 427 M. Britovšek je bil med redkimi raziskovalci (v mednarodnem merilu), ki je raziskovalno delal v moskovskih arhivih še pred razpadom SZ. Kako je KI postala instrument Stalinove politike nam je razgalil v knjigi Stalinov termidor (1984). V slovenskem jeziku je na razpolago tudi pregledna študija S. Eiletza, Skrivnost Kominterne (2006), napisana v miselnem okviru in interpretaciji Črne knjige komunizma (Courtois idr., 1999), čeprav avtor v njej ponuja tudi nekatere 'izbrane' izsledke ekspertov in prvovrstnih poznavalcev KI, ki v moskovskih kominternskih arhivih sistematično raziskujejo od leta 1992, kot so: Bayerlein (1996; 1998; 2000; 2003a/b/c; 2014), Broué (1997; 2003), Huber (1996; 2003), Studer (1996; 2000), Tosstorff (2004; 2006), Vatlin (1996; 2009; 2016), Wolikow (2010), idr. Navedeni so sodelovali s svojimi prispevki o KI tudi v Britovškovem zborniku (Lešnik /ur./, 1996). 428 Obenem je služil kot policijski center, v katerem so Stalinovi agenti vohunsko delovali po nacionalnih partijah, potem ko so vtihotapili svoje agente v vsako partijo. 429 Hotel Lux je imel 300 sob, v katerih so bili nameščeni skriti mikrofoni (»ušesa«); prek njih je NKVD prisluškoval vsebini pogovorov in tako pridobival še dodatne informacije o stanovalcih (funkcionarjih KI) in njihovih gostih (gl. https://en.wikipedia.org/wiki/Hotel_Lux). Tito, ki je v moskovskem obdobju prebival tudi v Luxu, se je prav zato izogibal družbe, saj se je zavedal, da mora paziti na to, kar reče, posebno v prostorih s telefonskim aparatom. »Ta čas sem kar najbolje izkoristil za študij; edina pot mi je bila od hotela Lux do poslopja KI in morda me je to rešilo, da nisem prišel pod Stalinov nož« (Tito, v Pirjevec, 2011, 32). Delavska_gibanja_FINAL.indd 394 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 395 slišal, da je bil pošten do naših ljudi. Tudi z menoj je bil lojalen. Po- stopek je vodil po starih, trdnih pravilih. Še z dvema pomočnikoma (eden je bil Nemec, drugi Rus) me je zasliševal o življenju, od otro- ških let do prihoda v Moskvo. Zasliševanja so trajala cele ure in vse so stenografirali. Tekst so vsi trije preučevali in iskali v njem kakšno nelogičnost. Po nekaj tednih so me povabili na novo zasliševanje. Tokrat sem moral vse svoje življenje pripovedovati še enkrat, s pre- kinitvami, kadar je imel kdo od članov komisije kakšno vprašanje. Pa spet prekinitev za več tednov in spet vse od začetka. Po približno treh mesecih mi je G. Vujović povedal, da je zadeva končana. Ničesar sumljivega niso našli. Poslal me je k tovarišu Iskrovu, Bolgaru, ki je bil odgovoren za kadrovska vprašanja v KI. Tudi on mi je povedal samo to, da je preiskava končana in da bi bilo dobro, če bolje spo- znam Sovjetsko zvezo, če sem že tukaj. Pošiljajo me na Ural /.../. Niso me vprašali, kaj jaz o tem mislim. Diskusije ni bilo. To je bila direktiva (Bebler, 1981, 45–47). Anketne liste so dopolnjevali specialisti za posebna področja in psihologi iz NKVD, ki so ocenjevali trdnost komunistov, možnost omahovanja, stopnjo discipliniranosti itd. (Britovšek, 1984, 400). Bil sem v zaporu NKVD. Vstopil je neki uslužbenec, prinesel dva ve- lika anketna lista in na kratko sporočil: »Izpolnite«. V SZ povsod iz- polnjujejo anketne pole. V njih so postavljena vsa vprašanja, začenši od staršev in sorodnikov. V teh listih je treba navesti vse življenje človeka. Sovjetska birokracija gleda človeka po teh polah, NKVD po njih in svojih sodelavcih »tipa« človeka (Begović, v Dedijer, 1972, 330).430 S stalinsko čistko leta 1933 se je zgodil radikalen preokret tudi v mednaro- dnem komunističnem gibanju; odslej KI nastopa pretežno kot del državnega aparata sovjetske Rusije in s svojo dejavnostjo združuje radikalno propagando in oportunistično politiko, v mnogočem odvisno od zunanjepolitičnih nihanj Stalinove SZ (Vatlin, 1996). Odtlej se je od partijcev prvenstveno zahteva- la absolutna pokornost direktivam »od zgoraj« in samokritika (s pomočjo 430 Vlajko Begović (njegov oče je sodeloval pri organiziranju atentata na Franca Ferdinanda v Sarajevu junija 1914) je na Dedijerjevo prošnjo napisal informacijo o svoji aretaciji s strani NKVD, ko je prišel kot politični emigrant februarja 1935 v Moskvo na zdravljenje in študij. V zaporu so ga zadrževali tri tedne pod obtožbo, da je nacionalist in terorist; tedaj ga je NKVD poskušal pridobiti za svojega sodelavca. Ker je odklonil, so mu kasneje preprečevali odhod v Španijo, med prostovoljce (Dedijer, 1972, 328–338). Delavska_gibanja_FINAL.indd 395 9.10.2018 14:11:05 396 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih mehanizma obveznega pisanja življenjepisov in izpolnjevanja vprašalnikov/ anketnih listov), kar je bilo podvrženo kontroli tako KI kot NKVD. Ta meha- nizem je omogočil, da je vsak mogel biti obtožen, da je trockist,431 privrženec drugih antipartijskih skupin, frakcionaš, sektaš, razredni sovražnik, sodelavec gestapa, zarotnik in/ali sovražnik ljudstva in partije. Leonid Babičenko v članku »Moskvinova komisija« (vodil jo je obveščevalni oficir Mihail Trilliseer s psevdonimom Mihail Moskvin) na osnovi komin- ternskega arhivskega gradiva razgalja, kako je VKP/b/ – z D. Manuilskim kot svojim najbolj eksponiranim predstavnikom – politično in organizacijsko vo- dila Kominterno v izvrševanje krvavih čistk, katerih žrtve sta bili dve ciljni skupini: prvo so tvorili politični emigranti v Sovjetski zvezi, drugo pa sodelavci aparata KI. Splošna obtožnica je temeljila na domnevnem vdoru sumljivih inozemskih komunistov in emigrantov, ki naj bi se vrinili – zaradi nepazljivo- sti IK KI ter Mednarodne rdeče pomoči (MRP) v vrste VKP/b/. Od januarja 1936 je nadzor upravljala Moskvinova komisija, od oktobra 1936 pa Komisija za preverjanje kvalifikacij, ki je skupaj s kadrovskim oddelkom IK KI izvajala »kontrolo« nad celotnim aparatom IK KI, pa tudi nad politično emigracijo. Posebno sumljivi so bili tisti, ki so prestali kazen v »buržoaznih« zaporih (op. v to kategorijo je spadal Tito) ali fašističnih koncentracijskih taboriščih (tam bi bili lahko pridobljeni za vohunsko službo!), pa tudi prijatelji in znanci tistih ki jih je NKVD že zaprla. Kdor je odstopal od »generalne linije« KI, VKP/b/ ali svoje partije, je dobil oznako kot npr. »spravljivo naravnan«, »ne zagotavlja potrebne budnosti«. Izrečena so bila priporočila kot: »Kadrovskemu oddelku je naročiti, da izroči material o dotični osebi NKVD-ju«. Tekom leta 1937 so bili poklicani eksteritorialni sodelavci IK KI na kontrolo v Moskvo. Pričela se je pot k vrhuncu krvavih represij 1937/38 (Babičenko, 1996, 315–319). Poglejmo si dva primera avtobiografij za potrebe KI in NKVD: Dragotina Gustinčiča-Golubova (23. marec 1936) in Rada Vujovića (maj 1935): /.../ Nisem sodeloval v partijskih grupah. Bil sem preverjen v KPJ (1932–1933) in v VKP/b/ (v Moskovskem vodovodu, 1933). Priporo- čen sem za prehod v VKP/b/, Golubjev (AJ: »Jugosloveni u SSSR-u«, G/8-507). 431 Zelo pogosto niti tisti, ki je obsojal, niti tisti, ki je bil obsojen, nista vedela, kaj je pravzaprav »trockist« in kaj je »trockizem«. Šlo je za iracionalno sataniziranje osebe ali skupine, ki so jo ožigosali za trockistično, ultralevičarsko, revizionistično, izdajalsko, razrednosovražno. Komunistične partije, ki jih je bolj ali manj obvladovala VKP/b/ preko KI, so vsekakor brez pridržka odklanjale trockizem; predvsem so ga opredeljevale tako kot Stalin, namreč kot levičarski odklon (Sruk, 1995, 346). Delavska_gibanja_FINAL.indd 396 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 397 Rade Vujović pa je moral svojo prvotno oddano avtobiografijo do- polniti še z naslednjim: Brat (op. Vojo) je že drugič izključen iz VKP/b/ zaradi dvoličnosti in kontrarevolucionarne dejavnosti ter kaznovan s 5 letnim zaporom. /.../ Po prihodu v SZ (avgusta 1932) sem pokazal premalo budnosti v odnosu do brata dvoličneža in kontrarevolucionarja. Šele po uboju tovariša S. Kirova (1934) sem pomagal partiji v njenem razkrinkava- nju (Gligorijević, 1983, 251). Obe biografiji sta ne samo povedni, pač pa tudi vzorčni. Tako je Gustinčič v svoji samokritiki povedal, da kot partijec ni bil nikdar frakcionaš, torej se ni omadeževal s sodelovanjem ne v levih ne v desnih frakcijah, da nima etikete ne trockista ne gorkićevca, pa tudi ne stalinista. Pri oznaki »stalinist« je potrebno biti previden, čeprav danes na splošno z njo označujemo pristaše Stalinove linije. Kdor se je v tistem obdobju označil za »stalinista«, se je obsodil sam, saj je priznal, da ni na »generalni« liniji oziroma marksistično-leninistični dok- trini. Za Stalina so bili namreč tudi t. i. »stalinisti« razumljeni kot frakcionaši. Še več, Stalin je rabo te oznake razumel kot poskus, da tudi njega postavijo ob bok Trockega, Buharina idr. ter ga nekega dne razglasijo za frakcionaša. Zato se je te oznake otepal in je vedno govoril o »generalni«, pravoverni liniji. Gustinčičevo avtobiografijo so zagotovo v KI in NKVD preverili, in četudi je bil intelektualec, med ustanovitelji komunistične stranke v Sloveniji (1920), v vodstvu KPJ (član CK in Politbiroja) v dvajsetih letih in prostovoljec na španskem bojišču, je »čistke« preživel, predvsem zato, ker ni sodeloval v frak- cijskih bojih, značilnih za medvojno delovanje KPJ. To je eno in drugo, sila pomembno, v nasprotju z mnogimi ni javno komentiral Stalinove politike in njegovih ukrepov, skratka ni bil na spisku t. i. »sovražnikov« sistema. Podobno velja za Tita. V času bivanj v Sovjetski zvezi, ki so sovpadala s čistkama v letih 1935/36 in 1936–1939, se Tito javno ni izpostavljal z razpravami o Stalinovih političnih in oblastnih ukrepih. In prav to je bil eden ključnih dejavnikov, da je preživel čistke, četudi je bil obtožen trockizma (Dimitrov se je zavzel zanj). In kakšne vtise je imel tedaj o Sovjetski zvezi? Bil sem tam dovolj dolgo, da sem si lahko ustvaril določeno sliko. /.../ Ko sem delal tam, sem opazil razne slabe stvari, videl sem mnogo karierizma in komolčarstva, se pogovarjal s kolhozniki in videl, kako je kolhoznika, ki mi je hotel nekaj povedati, drugi sunil s komolcem. Ljudje v Moskvi so se nekako izogibali drug drugega, se obotavljali govoriti, vsak hip so bile aretacije, ljudje so izginjali čez noč in nihče Delavska_gibanja_FINAL.indd 397 9.10.2018 14:11:05 398 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ni smel vprašati, kam so bili odpeljani. Videl sem mnogo, mnogo krivic. /.../ Vse to sem tedaj videl, toda vzroki vsega tega mi niso bili tako jasni kakor danes, ker se je vsa zadeva sedaj že mnogo bolj razvila. Toda moja revolucionarna dolžnost mi je tedaj nalagala, da tega ne kritiziram in da ne pomagam tuji propagandi proti tej deželi, ker je bila SZ tedaj edina država, v kateri je bila izvršena revolucija in kjer bi moral zrasti socializem. /.../ Utegnil bi mi kdo očitati, da nisem imel poguma. Ne, mislim, da nihče ne more reči, da pri nas ni poguma. Tako meni kakor mnogim od nas je bila tistikrat edi- na misel: ne storiti ničesar, kar bi škodovalo celotnemu nadaljnjemu razvoju mednarodnega gibanja. Mislil sem kakor mnogi drugi, da je to samo prehodna notranja stvar, ki se bo postopoma uredila. V sebi sem bíl velik boj proti tistemu, kar sem videl, a sem opravičeval ruske komuniste s tem, da jim je nemogoče vse naglo doseči, čeprav je od oktobra 1917 že preteklo razmeroma lepo obdobje /.../ (Tito, v Dedijer, 1972, 312–313). Vujovićeva avtobiografijo je bolj zapletena. Priznal je, da je bil premalo buden oziroma premehak do brata. To pa ni bila olajševalna okoliščina, nasprotno, za totalitarni sistem, ki je atomiziral družbo in posameznike do skrajnosti, nič ni sveto, tudi družina ne. S tem si je deloma spisal samoobtožnico; poudarjam deloma, kajti Rade je bil kot intelektualec in komentator Stalinovih ukrepov na spisku »razmišljajoči delavci« in uvrščen v posebno kategorijo »tuji elemen- ti« v partiji, ki so jo podvrgli bolj odločni in sistematični čistki. Ali je s svojim zapisom ovadil tudi brata Voja? Na prvi pogled bi lahko zaključili, da je Rade odgovoren za bratovo likvidacijo. Vendar temu ni bilo tako. Voja Vujović, sou- stanovitelj in prvi sekretar KIM ter član predsedstva Izvršnega komiteja KI, je bil Leninov kader in v javnosti oster kritik Stalinove politike od sredine 20-ih let; njega je še pred Radetovim zapisom odpisal in obsodil sam Stalin (Radeta bi lahko imeli potemtakem zgolj za »dežurnega« krivca).432 Namreč, seznami likvidacij so bili pripravljeni vnaprej, po kategorijah dejanskih in morebitnih sovražnikov, pa tudi takih, ki so vedeli »preveč« (spiski N: 1. splošni,433 2. nek- danji vojaški delavci, 3. nekdanji delavci NKVD, 4. žene sovražnikov ljudstva). 432 Vojislav/Vojo je bil ustreljen 3. novembra 1936; najmlajši brat Grgur (v prvi polovici 20-ih let je študiral sociologijo na Dunaju), mdr. sekretar SKOJ in KIM, je bil julija 1937 aretiran in ubit; brat Radomir/Rade, eden najvidnejših komunističnih intelektualcev svojega časa (psevd. Franc Licht), vodja komunistične mladine Balkana, predstavnik KPJ v KI in organizacijski sekretar KPJ, je bil novembra 1938 aretiran in aprila 1939 ustreljen. 433 V prvo kategorijo obsodb »N-1« (splošni) so spadale smrtne kazni z ustrelitvijo. Spiske sta pregledala Stalin in Molotov (Britovšek, 1984, 380). Delavska_gibanja_FINAL.indd 398 9.10.2018 14:11:05 Četrti del 399 Svojo pretresljivo življenjsko zgodbo (ki je žal istovetna pri večini zapornikov) – od aretacije do obsodbe, pa tudi golgoto prestajanja zaporne kazni v gulagu v Sibiriji – je opisal Karlo Štajner (1977), direktor založniško-tiskarniškega podjetja komunistične internacionale od l. 1932 do nepričakovane aretacije: Začelo se je 4. novembra 1936 v Moskvi /.../. Bilo je sredi noči. Iz trdnega spanja me je nenadoma zbudil zvonec na vratih. /.../ Ko sem odprl vrata, sem zagledal tri može v uniformah, oficirja in dva vojaka. Ko si je oficir razpel plašč, sem opazil nadporočniški čin NKVD. /.../ Čez deset minut se je avtomobil ustavil pred glavnim poslopjem NKVD na Lubjanki. /.../ Več mesecev me niso zasliševali in šele avgusta 1937 sem ponovno zaslišal znani klic: – Pojdi, Štajner. To je pomenilo zaslišanje. /.../ Čez tri dni me je poklical upravnik zapora, mi izročil obrazec, izpolnjen s pisalnim strojem, ter mi ukazal, naj ga preberem in podpišem. Bral sem: »Obtožba – NKVD je iz zanesljivih virov zvedel, da je politični emi- grant Karl Štajner delal za gestapo in se ukvarjal z vohunstvom ter pripravljal diverzantske akcije. Obtoženi Štajner se je v ta namen po- vezal z mnogimi tujimi in sovjetskimi državljani. Pripadal je organi- zaciji, ki je ubila S. M. Kirova. Kljub temu, da obtoženi taji, je njegov zločin dokazan z izjavami prič. Zardi vsega tega je Štajner obtožen po 6., 8. in 9. točki 58. zakona. Po zakonu, sprejetem 1. decembra 1935, obtoženca izročamo vojaškemu kolegiju vrhovnega sodišča ZSSR. Vrhovni državni tožilec Višinski.« Nobenih utvar ni več, da bi me sedaj, ko sem prejel obtožbo, izpustili. Spoznal sem, da je tisti, ki ga zapro, že vnaprej kriv, táko je neomajno načelo NKVD. Sojenje je le formalnost, prevara, nič več. /.../ Sojenje je bilo končano v manj kot dvajsetih minutah, brez državnega tožilca in obrambe. Na istem hodniku kjer je bila sodna dvorana, je vojak odprl vrata celice in me potisnil vanjo. Znašel sem se med jetniki, ki so bili obsojeni istega dne, pred istim vojaškim sodiščem, po enakem postopku kot jaz. Bilo jih je osemnajst, vse so obsodili v manj kot šti- rih urah. Nekateri so bili delavci, drugi kmetje, tehnična inteligenca in partijski funkcionarji, eden pa je bil celo cirkuški direktor. Ko sem vstopil, me nihče ni vprašal, koliko let sem dobil, saj so vsi vedeli. Nihče se tudi ni zanimal, kako je tekla razprava in kakšna je bila obrazložitev obsodbe, pri vseh je potekalo do pike enako. Obsod- be so napisali že vnaprej. Nihče od obsojenih ni zahteval, da bi dobil Delavska_gibanja_FINAL.indd 399 9.10.2018 14:11:05 400 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih razsodbo tudi pismeno, saj bi bilo to nesmiselno. V obsodbi je bilo jasno rečeno, da ni mogoča nikakršna pritožba. Nihče se ni mogel pritožiti na višjo instanco, o pomilostitvi ni bilo niti govora. Takšna je bila zakonodaja Stalina in njegovih najbližjih delavcev: Višinskega, Smirnova, Urliha, Matuljeviča in drugih (Štajner, 1977, 11–39). Birokratski postopki so velevali, da mora imeti vsak sklep o usmrtitvi ute- meljitev/obtožnico, ki jo podpišeta dva člana nacionalne partije usmrčenega. Največkrat so te »spise«, ki jih danes raziskovalci razglašujejo za dokazne/ kronske dokumente, birokrati arhivsko uredili nekaj mesecev po likvidaciji, potem ko so jih spisali in 'poskrbeli' za podpisnika. Res pa je tudi, da je to- vrstne ovadbe in izjave sotovarišev NKVD perfidno koristil kot pokritje za svoje krvave obračune in represije. Zato je kogarkoli obtoževati odgovornosti za smrt svojega partijskega tovariša, sorodnika – na podlagi njegovega (so) podpisa obtožnice – milo rečeno nepoznavanje ali nerazumevanje delovanja stalinističnega totalitarnega sistema v praksi, pred katerim je bil varen edinole Stalin (in še to do zanj usodnega marca 1953). Pri nas, v Jugoslaviji smo imeli vsaj dva podobna primera: Dachauski procesi in Goli otok. Seznami oseb, ka- terim so odvzeli svobodo, so bili vnaprej pripravljeni. In tudi vsak individualni poskus »reševanja« zaprtega, je bilo tvegano početje, saj se je lahko tak »reše- valec« mimogrede znašel med obtoženimi in zaprtimi. Represivne metode in stalinske čistke so bile razkrite v SZ na 20. kongre- su KPSZ (februarja 1956) v tajnem referatu generalnega sekretarja Nikite Hruščova: »O kultu osebnosti in njegovih škodljivih posledicah« (Vrhovec in Čepo /ur./, 1970). Z 20. kongresom se je začel proces destalinizacije, pa tudi rehabilitacije nedolžno obsojenih in izginulih v stalinskih čistkah. Tako ime- novane državljanske rehabilitacije so potekale po vrstnem redu (kategorijah žrtev), ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče SZ, medtem ko so bili posamezniki re- habilitirani na izrecno prošnjo bližnje družine. Nacionalne partije, ki so mora- le, skladno s centralistično organiziranostjo Kominterne, izključiti svoje člane, obsojene v stalinskih čistkah, pa so po 20. kongresu sovjetske partije večinoma opravile njihovo politično, to je partijsko rehabilitacijo, med njimi tudi jugo- slovanska. Tito je o tem v »Predgovoru« k Zbranim delom (maja 1977) zapisal: Nedopustno vmešavanje Kominterne v življenje komunističnih partij je imelo zelo škodljive posledice. Tako smo na primer v zvezi z uprizorjenimi procesi proti starim revolucionarjem v ZSSR v glav- nem brez pripomb sprejeli takšno razlago, kakršno so nam o njih dali uradni sovjetski organi. Takrat so v Stalinovih čistkah izginili tudi Delavska_gibanja_FINAL.indd 400 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 401 mnogi jugoslovanski komunisti, ki so vse svoje življenje posvetili re- voluciji. Vse takšne ljudi moramo popolnoma rehabilitirati, osvetliti njihovo življenjsko pot in ugotoviti njihovo mesto v našem revolu- cionarnem gibanju. Za mnoge smo to že naredili. Toda tudi ljudem, kot so na primer Milan Gorkić, Ivan Gržetić, Antun Mavrak in dru- gi, moramo dati ustrezno mesto v zgodovini našega revolucionarnega gibanja. Popolnoma jasno je, da tudi Gorkić ni bil tuj vohun, kakor so ga obtoževali (Broz Tito, I/1978b, xiii–xiv). Zato moramo, pred dajanjem kakršnihkoli »sodb«, imeti v vidu še specifične razmere v jugoslovanski partiji, ki so jo zaznamovali notranji frakcijski spopadi, nadalje poznati tako partijsko kot tudi policijsko arhivsko gradivo ministrstva za notranje zadeve, ki se nanaša na KPJ (nekateri člani KPJ so namreč na za- slišanjih klonili in postali sodelavci policije!), hkrati pa tudi upoštevati naravo in ustroj stalinističnega totalitarnega režima,434 še posebej notranje frakcijske boje v SZ in velike stalinske čistke, kar vse se je odražalo tudi v mednarodnem komunističnem gibanju.435 Med sovjetskimi raziskovalci postalinskega obdobja je zelo razširjeno prepri- čanje, poudarja Britovšek (1984, 340), da so Stalin in njegovi stalinovci začeli uporabljati metodo čistk šele po uboju Sergeja Kirova v decembru 1934. leta. »Veliko čistko«, ki so jo izvajali Stalin, Ježov in Malenkov, pojasnjujejo kot od- govor na teroristični akt Leonida Nikolajeva proti Kirovu (voditelju partijske organizacije v Leningradu). Trditev Hruščova in Mikojana, da je Stalin začel uvajati teror v partiji šele po 17. kongresu leta 1934, je enostranska, netočna in zgodovinsko ni prepričljiva. Po manipuliranju s kadri v dvajsetih letih je Stalinu nenehno čiščenje partije postalo pomemben vzvod za krepitev njegove osebne oblasti. Z metodo periodičnih generalnih čistk, ki so se začele leta 1925, je utrdil položaj svoje skupine. Čistke so postale univerzalno sredstvo obračunavanja ne samo z obstoječo opozicijo v partiji, temveč tudi s potencialno opozicijo. Njegov osnovni cilj je bilo uničenje »razmišljajoče« partije. Takšen cilj pa je bilo mogoče doseči samo s politično in fizično likvidacijo vseh tistih, ki so kritično razmišljali 434 V zelo povednem delu R. Medvedeva ( Svi Staljinovi ljudi, 1987) nam avtor nazorno prikaže, kakšen človeški material (Stalinovi pomočniki) je bil potreben kreaciji stalinizma: nesposobni Vorošilov, marljiva in poslušna Kaganovič in Molotov, spretni Mikojan, teoretično bledi »aparatčik« Suslov ter mali uradnik Malenkov. Na takšne ljudi se je Stalin naslanjal; oni so mu bili neobhodno potrebni za učvrstitev totalitarne diktature, istočasno pa je bil tudi on njim potreben, da so lahko obdržali svoj del vpliva in moči. 435 Gl. dela M. Britovška: Boj za Leninovo dediščino (1976), Carizem-revolucija-stalinizem (1980), Stalinov termidor (1984); z njimi se je uvrstil med mednarodno priznane raziskovalce stalinizma. Delavska_gibanja_FINAL.indd 401 9.10.2018 14:11:06 402 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih o njegovem sistemu. Taki so bili stari kadri iz časov revolucije in državljanske vojne. Ti ljudje, ki so se borili v prelomnem obdobju ruske revolucije, so postali glavna ovira na Stalinovi poti k osebni diktaturi. Čistke partije je zajela tako vrhove partije kot široke partijske množice. Čistke niso tekle nikoli »spontano«, temveč so vselej imele določen cilj, izvajali pa so jih na tekočem traku. Prva čistka v letu 1925 je zajela partijske celice visokih šol in ustanov, druga čistka v letu 1926 vaške partijske organizacije, tretja generalna čistka je bila v letih 1929 in 1930. V letu 1933 je sledila četrta generalna čistka, ki je postala obvezujoča tudi za KI in njene sekcije/kompartije. Januarja 1933 je bilo v Moskvi najavljeno radikalno čiščenje VKP/b/, ki so ga morale sprejeti tudi druge partije/sekcije KI. O izvajanju čistke znotraj KPJ se je prvič razpravljalo na seji politbiroja CK KPJ 28. februarja 1933 (Tito je bil na robiji). Tedaj je Đuka Cvijić, so- ustanovitelj KPJ in pripadnik levega kroga hrvaških intelektualcev (M. Krleža, A. Cesarec, K. Horvatin, S. Miljuš), ostro nastopil proti Gorkićevi zahtevi, da se izvedejo čistke to je izključitve iz članstva KPJ po naročilu KI in VKP/b/. Takšne zahteve je smatral kot vme- šavanje v notranje zadeve KPJ ter menil, da se eventualne čistke iz- peljejo brez sodelovanja drugih partij. Toda Cvijićevo mnenje je bilo osamljeno; zato je protestiral: »Vi ne marate ljudi, ki mislijo s svojo glavo, temveč iščete poslušne ljudi, ki bodo izvajali njihove zamisli. A Gorkič je pravi genij, da svoja poročila prireja tako, da njegovi po- krovitelji v KI dobijo vtis, da stvari tečejo kot so si jih oni zamislili v svojih pisarnah. A kje so tisti, ki so ustvarjali KPJ, ki so celo življenje preživeli v boju? Pregnali so jih karieristi, kakršen je Gorkić. Kdo tega spoštovanega Gorkića pozna v Jugoslaviji? Nihče. Poznajo ga samo 'aparatčiki' in emigranti. In on vodi našo Partijo!«436 Potem, ko so Cvijića izključili iz KPJ, je odšel v Moskvo kot emigrant in aprila 1938 izginil v stalinskih čistkah (gl. Očak, 1982). 436 Gorkić/Čižinski (rojen v češki delavski družini) je z 19. leti postal poklicni komunist, ko je v Moskvi začel delati v aparatu KI (1923). Frakcijski boji v VKP/b/ in KI so ga hitro pripeljali na površje. Bil je zelo angažiran v »razkrinkavanju« opozicionalcev, pa tudi pri zamenjavi Voja Vujovića z mesta sekretarja KIM (to njegov pomembni položaj je kasneje tudi dobil) in odstranitvi G. Zinovjeva s funkcije predsednika KI. Ta angažma ga je zbližal z D. Manuilskim in prek njega s Stalinom. V CK KPJ je prišel l. 1928 na zahtevo KI, ki se je zavedala, da je »edino Gorkić« sposoben, da tolmači Stalinov novi kurz. S prvo »čistko« jugoslovanskih kadrov je KI omogočila Gorkiću priti na čelo KPJ (1932). Čvrstost Gorkićevega vodenja KPJ je temeljila na popolni poslušnosti v procesu stalinizacije KI in njegovi spretni kadrovski politiki, ki so jo zaznamovale izključitve najbližjih konkurentov iz vodstva: Đ. Cvijića, B. Parovića, V. Ćopića (Gligorijević, 1992, 252–253). Delavska_gibanja_FINAL.indd 402 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 403 Peta generalna čistka je potekala v letih 1935/36. Pod krinko zamenjave par- tijskih dokumentov pa so izvedli še šesto veliko čistko partije, armade, inteli- gence in ljudstva v letih 1936–1939. V vsaki čistki so izključili iz partije veliko članov in po vsaki čistki so objavili nove kriterije za sprejem v partijo. V poštev za sprejem so prišli samo tisti, ki so brez pridržkov priznavali za voditelja Stalina, njegovo skupino pa za resnično »Leninovo partijo«. Kot kaže analiza dokumentov so Stalinove čistke v zadnji konsekvenci omogočile realizacijo dveh ciljev: prvi, likvidacija stare Leninove partije in drugi, ustanovitev nove Stalinove partije. Generalni režiser čistk – Stalin – je bil skrit v suflerski loži. Na prizorišču se je pojavil samo z replikami oziroma z govori, v katerih je nastopal kot »pomir-jevalec« in »ljubitelj miru«, ali pa je govoril o kakšni prijetnejši temi od čistk. Na dan, ko sta bila ustreljena Zinovjev in Kamenjev, si je z Vorošilovom ogle- doval letalsko parado na letališču Vnukovo. Aretacije Buharina in Rikova leta 1937 ni niti omenil. Plenumom CK je Molotov dajal politični ton. Kaganovič jih je ideološko utemeljeval, Ježov pa je sklepe policijsko-inkvizitorsko izvajal (Britovšek, 1984, 394). Torej šele primerjave zapisov v dokumentih različnih izvorov, ob hkratnem upoštevanju tako nacionalnih kot svetovnih specifičnih razmer, v katerih je z vzponi in padci delovalo komunistično gibanje, nam omogočajo priti do neke objektivnejše slike in ocene; ne pa tudi do končne »sodbe«, kajti raziskovalci nismo sodniki, pa tudi politična motiviranost bi nam morala biti tuja! V na- sprotnem je uporabnost »sodb« Titovih biografov o njegovih denunciacijah in likvidacijah politično modna437 le na teritoriju nekdanje skupne države, in še to zgolj pri nekritičnem bralstvu. Skratka, da bi lahko potrdili ali ovrgli tovr- stne hipoteze, morajo raziskovalci – eksperti za Kominterno in njene sekcije opraviti (v okviru mednarodnega sodelovanja) še vrsto predhodnih interdisci- plinarnih in mednarodno primerljivih študij. Aldo Agosti, ugledni italijanski zgodovinar komunističnega gibanja, se v svoji razpravi »Problematika virov in metod za zgodovinarja komunizma v 'postkomunističnem' obdobju« sprašu- je, kakšen vpliv ima zlom »realsocialističnega« sistema in kriza komunistične ideologije na zgodovinopisje Tretje internacionale in komunističnih partij? Odgovarja, da se z odprtjem arhivov Kominterne v Moskvi odpirajo nove per- spektive raziskovanja, hkrati pa svari pred nevarnostjo »senzacionalizma«. Da bi se temu izognili, se zavzema za nekatere metodološke kriterije, ki jih je 437 Z »modnim« je mišljena vsesplošna zgodovinska revizija antifašizma in komunizma, ki se je začela pojavljati v zgodovinopisju po padcu berlinskega zidu (1989). O vzrokih, idejnih smereh in politikah, ki spreminjajo sliko zgodovine od koncu 20. stoletja, gl. Kuljić, 2002. V ta okvir revizionizma se umešča tudi revidiranje Tita (gl. Kuljić, 2011). Delavska_gibanja_FINAL.indd 403 9.10.2018 14:11:06 404 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih potrebno upoštevati, kot sta: »razlikovanje med idejnim in socialnim vidikom pojava komunizma ter nujnost, da na njegovo zgodovino gledamo ne da bi ga skušali ocenjevati zgolj po končnih rezultatih« (Agosti, 1996). Zato velja spomniti, da je kar nekaj jugoslovanskih raziskovalcev sistematično delalo v kominternskih438 in jugoslovanskih partijskih in policijskih arhivih ter objavilo relevantne znanstvene monografije/biografije o naših partijskih funkcionarjih v KI,439 npr. Očak: Vladimir Ćopić (1980), Braća Cvijići (1982), Gorkić (1988); Gligorijević: Voja Vujović (1983); Zovko: Kamilo Horvatin (1980); Cerjan: Vilim (Wilhelm) Horvaj (1985); Mujbegović in Vujošević: Jugoslovanski komunisti v stalinskih čistkah (1996) itn. Toda njihova dela so Titovi »biografi« bodisi prezrli ali zamolčali. Kuljić je v svoji izvrstni sociološko-zgodovinski monografiji o Titu (1998) poudaril, da je »delovanje v Balkanskem sekretariatu Kominterne najmanj raziskano obdobje v Titovi bi- ografiji. Glede na to, da je bil tam sprejet s polnim zaupanjem, so se na tej osnovi pojavile hipoteze po l. 1991 (Dedijer idr.) o njegovem aktivnem sode- lovanju v stalinskih čistkah. Vendar opozarja, da so Sovjeti v času informbiroja, najsilovitejšega povojnega spora s Stalinom, obtoževali Tita kot fašista in re- vizionista, toda ne kot predvojnega likvidatorja! »Če bi imeli tovrstne dokaze, se ne bi obotavljali, da jih objavijo in s tem razcepijo KPJ in kastrirajo Titovo karizmo,« utemeljeno zaključuje Kuljić (1998, 91). IV. Titovi biografi »senzacionalistično« dokazujejo, sklicujoč se na najnovejše »spominske« zapise ter vprašljive in iz konteksta iztrgane kominternske do- kumente, da naj bi Tito izkoristil špansko vojno med drugim tudi za likvi- diranje vseh morebitnih tekmecev (B. Parovića, M. Gorkića, P. Miletića, G. 438 Raziskovalci iz Arhiva CK ZKJ v Beogradu (Ubavka Vujošević idr.) so v moskovskih arhivih KI po letu 1956 (po normalizaciji odnosov med KPSZ in KPJ/ZKJ) sistematično pregledovali in preslikavali na mikrofilme dokumente in drugo gradivo, ki se nanaša na odnose med KI in KPJ; to gradivo zdaj hrani AJ v Beogradu. Raziskovalci Instituta za međunarodni radnički pokret (zdajšnji Institut za evropske studije) v Beogradu pa so delali na kritični izdaji stenogramov in dokumentov vseh kongresov in plenumov Kominterne (KI, 1981–1983) in objavili vrsto študij v okviru odnosov med KI in KPJ (gl. Cvetkovič, 1985; Dajić, 1996; Lešnik, 2005). 439 Pred dajanjem »etikete« (kot je »likvidator«) bi se morali tovrstni pisci podrobno seznaniti tudi z biografijami jugoslovanskih partijskih funkcionarjev, pri čemer ne bi smeli prezreti podatka o njihovem morebitnem statusu »inštruktorja« ali »predstavnika« KI pri CK drugih partij (Ćo-pić, Vujović idr.). Namreč po svoji funkciji so morali v KI pošiljati poročila o stanju in napre-dovanju partije pri kateri so delovali, vključno z ocenami vodilnih kadrov. Hkrati pa so vodilni partijski kadri ocenjevali delo inštruktorjev in predstavnikov v svojih poročilih, poslanih KI. Vsa ta poročila, s katerimi je NKVD operiral za svoje potrebe/čistke, se hranijo v arhivih KI. Delavska_gibanja_FINAL.indd 404 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 405 Vujovića, V. Ćopića idr.) za mesto generalnega sekretarja KPJ. Toda na nji- hovem spisku »vseh« ne zasledimo Lovra Kuharja/Prežiha, člana najožjega partijskega vodstva in najbolj resnega Titovega konkurenta na tem vodilnem partijskem položaju, po aretaciji M. Gorkića (gl. Deželak Barič, 2010). Samo po sebi se poraja vprašanje – če sledimo logiki, ki nam jo ponujajo biografi, za- kaj Tito Prežiha potemtakem ni poslal bodisi na špansko bojišče ali likvidiral? Nasprotno, Tito je Prežiha imenoval avgusta 1937 (po odstavitvi Gorkića) za predstavnika Partije v Parizu. V letih 1937–1939 je Kuhar skrbel za partijski arhiv, vodil knjigarno KPJ »Horizons«, organiziral tiskanje partijskega glasila Proleter in drugih komunističnih spisov ter upravljal delo centra za prostovoljce, ki so iz Jugoslavije odhajali v Španijo, v mednarodne brigade. Ko govorimo o 'resnem' kandidatu, imamo v vidu predvsem dejstvo, da Prežih – v nasprotju z vsemi potencialnimi, namišljenimi in samoimenovanimi kandidati – ni bil na nobenem sovjetskem spisku kategorij notranjih in zunanjih »sovražnikov«, kar je bil eden glavnih pogojev za imenovanje na vodilni partijski položaj. Druškovič (1983) v svoji razpravi o Prežihu dokumentirano utemeljuje, da L. Kuhar v izmenjavi pisem z moskovskima dopisovalcema D. Gustinčičem in I. Regentom (ki prav tako nista bila na nobenem sovjetskem seznamu za »od- strel«) ne sprašuje o dogajanju v Sovjetski zvezi, tudi ne o notranjem spopadu Stalina z nasprotniki. V pismih kakor tudi drugače Lovro Kuhar ni komentiral negativnih strani v sovjetskem razvoju. Če je pogovor nanesel na označene raz- mere v deželi socializma in so mlajši komunisti karkoli kritizirali, je menjal temo pogovora, kakor je to pojasnila piscu teh vrstic Marija Vilfan. Vendar pa pri Prežihovem zadržanem vedenju ne gre pomi- sliti na kakršenkoli oportunizem, temveč bolj za načelno obrambno stališče. Kot profilirani komunist prve generacije, ki je zrasel in se razvijal mnoga leta tako rekoč v nedrih mednarodnega komunizma, je imel drugačen razgled na nevarnosti, saj je predobro poznal meha- nizem Stalinove oblasti (ibid., 1160–1161). K temu lahko dodamo, da sta si bila s Titom glede teh spoznanj, izkušenj in opreznih rav- nanj podobna. Resda so se mnogi jugoslovanski partijski funkcionarji, ki so praviloma živeli v tujini, javljali na sedežu Kominterne v Moskvi in pričakovali imenovanje na mesto generalnega sekretarja (to potrjujejo dokumenti), toda raziskovalci se moramo vprašati, mar je bilo to imenovanje takrat prednostna naloga za KPJ in vodstvo KI? Odgovor je nikalen! Namreč CK KPJ, ki je deloval v tujini (1929–1937), se je soočal – tako zaradi svoje neenotnosti (vzroki tičijo Delavska_gibanja_FINAL.indd 405 9.10.2018 14:11:06 406 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih v hudi krizi v medsebojnih osebnih odnosih in posledičnih obtoževanj, ki so jih slišala tudi moskovska 'ušesa'), kot tudi meglenih predstav o dejanskem stanju v Partiji in Kraljevini – z izoliranostjo, brez trdne opore članstva, še posebno, ker ni imel ustrezne koncepcije za uspešno aktiviranje množic v do- movini. Posledično so v vodstvu KI, ki je bila dobro informirano o nezavidlji- vem stanju, resno razmišljali o likvidaciji KPJ, tako kot se je pripetilo poljski in korejski partiji. Povedano določneje, s strani KI bo imenovan na ta položaj tisti, ki bo uspel v doglednem času organizacijsko utrditi Partijo in jo spraviti v gibanje, to je povezati z ljudskimi množicami in z novimi političnimi/levimi zavezniki, skladno z generalno protifašistično ljudskofrontno politiko KI; v nasprotnem, je bila nedvoumna KI, bo sledila razpustitev KPJ. Torej v času najbolj usodne partijske krize, ko se je KPJ soočala s kominternsko grožnjo »likvidacije«, se Titovi biografi senzacionalistično fokusirajo na vprašanje ime- novanja generalnega sekretarja in ne na napore vodstva za njeno ohranitev! Ob tem še spregledajo, da je reševanje obstoja KPJ potekalo v turbulentnem družbenem času, ki ga je determinirala španska državljanska vojna v vsej njeni kompleksnosti, nadalje šesta velika stalinska čistka kadrov v VKP/b/ in KI ter diplomatske igre velikih sil na predvečer druge svetovne vojne (münchenski sporazum, pakt Hitler-Stalin). Ozadje Stalinovih čistk kominternskih kadrov, na podlagi dokumentov, ki jih hrani Centralni arhiv Ministrstva za varnost Rusije, razgalja B. Starkov: Poleti 1937 so »čistke« v SZ – z množičnim zapiranjem partijskih in državnih funkcionarjev – dosegle vrhunec. Nikolaj Ježov, ljudski sekretar za notranje zadeve (NKVD), je na zasedanju plenuma CK VKP/b/ (junija 1937) pojasnil, da se je v državi razširila ilegalna or- ganizacija. Skupaj s komaj končanim sojenjem in ustrelitvijo vojaške skupine na čelu z maršalom Tuhačevskim naj bi to pomenilo, da je SZ na robu državljanske vojne, ki bi jo lahko preprečili le organi državne varnosti. Ježov je prosil CK, da podaljša izredna pooblastila NKVD v boju proti sovražnikom ljudstva. Stalin je predlagal, da bi podprli prošnjo Ježova. Nesoglasja je pov- zročil nepričakovan govor G. Kaminskega, ljudskega sekretarja za zdravstvo. Le-ta je poudaril, da je treba proti kadrom ukrepati pre- vidno, omenil je grobo kršenje zakonov s strani NKVD in zaključil: »Na ta način bomo postrelili vso partijo!«. Malo zatem ga je aretiral M: Frinovski, vodja uprave državne varnosti. Še večji odmev je imel govor Osipa Pjatnickega, vodje politično-administrativnega oddelka CK VKP/b/ in nekdanjega sekretarja Kominterne (do l. 1935), ki je Delavska_gibanja_FINAL.indd 406 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 407 predvsem skrbel za zveza KI s tujino. V svojem govoru je pojasnil, da kategorično zavrača smrtno obsodbo N. Buharina, A. Rikova in drugih, ter se izrekel proti izrednim pooblastilom NKVD in Ježo- va, ki ga je označil za brezvestnega in strašnega človeka. Pjatnicki je vztrajal, da je potrebno te organe še strože nadzorovati in predlagal ustanovitev komisije, ki naj bi raziskala delovanje Ježova. /.../ Ker se Pjatnicki na zahtevo Stalinove skupine ni hotel distancirati od svojega govora in predloga, so ga na naslednjem zasedanju plenu- ma – na podlagi 'neizpodbitnih' dokazov NKVD – obdolžili, da je policijski ovaduh, pa tudi, da je kot izkušen provokator v KI vključil tudi trockistične agente, s katerimi je naklepal teroristična dejanja proti voditeljem VKP/b/ in sovjetske države. Pjatnickega je 7. julija 1937 aretiral Ježov osebno. Priredili so spektakularen proces o do- mnevnem delovanju trockistov in desničarjev v vodstvu KI. Vendar je Pjatnicki, kljub fizičnemu mučenju, krivdo trdovratno zanikal. /.../ Preiskovalni dokumenti iz obdobja maj/junij 1938, »grobi zapisi pri- čevanj«, pričajo o trdovratnem odporu nekdanjega sekretarja KI, ki je s tem preprečil načrtovano (četrto) sojenje proti funkcionarjem KI. Obtožnica proti Pjatnickemu obsega naslednje postopke: Po naroči- lu Trockega naj bi agentom pomagal priti v KI. Zaslužil naj bi 10.000 rubljev, se ukvarjal z vohunstvom za Japonsko ter načrtoval napad na L. Kaganoviča. Vojaški kolegij vrhovnega sodišča SZ ga je obsodil na smrt; kazen je bila izvršena konec julija 1938. Provokacija Ježova proti Pjatnickemu je imela le en cilj – kompromi- tirati znanega boljševika, ki je vedel preveč o skrivnostih Kremlja in KI. Njegova odstranitev je bila nujno potrebna, da je lahko prišlo do tesnejših stikov med Stalinom in Hitlerjem. Njegov padec in njegova aretacija pričata o zatonu kominternske dejavnosti. Sedaj Stalin svo- jo svetovno politiko oblikuje s pomočjo zaveznika Hitlerja (Starkov, 1996, 309–313). Z vsemi temi notranji in zunanjimi problemi/vprašanji, ki niso imela enoznač- nega odgovora (tudi zaradi nepredvidljivih Stalinovih odločitev), se je (ne) posredno soočalo tudi vodstvo KPJ. Večini partijskega članstva seveda ni bilo znano, da ilegalni KPJ grozi razpust s strani KI; prav tako je bil Tito neznan širšemu članstvu. V tridesetih letih ni sodeloval v frakcijskih bojih, tudi ni mo- gel, saj je bil na robiji (1928–1934). »Ko sem bil marca 1934 izpuščen z robije, sem takoj začel delati ilegalno in ustanavljati partijske organizacije. Julija 1934 me je CK KPJ poklical iz domovine na Dunaj in kooptiral v politbiro CK Delavska_gibanja_FINAL.indd 407 9.10.2018 14:11:06 408 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih KPJ; na 4. državni partijski konferenci decembra leta 1934 v Ljubljani pa sem bil izvoljen za člana CK KPJ« (Broz Tito, ZD-II/1978b, 75–76). Od marca 1935 do oktobra 1936 je Tito bival v Moskvi,440 kjer je delal v balkanskem sekretariatu KI kot referent za jugoslovanska vprašanja, vendar v delovanje CK KPJ neposredno ni bil udeležen. Čeprav je partijsko vodstvo vzpostavilo pomožni organ CK v domovini (državni biro), je še naprej težko ohranjalo stike s svojimi organizacijskimi enotami, zato tudi ni imelo pravega vpogleda v razmere v Jugoslaviji. Posamezne stike z organizacijami so namreč spremljali policijski vdori in množične aretacije. V letih 1935 in 1936 (do marca) je bilo aretiranih okoli 950 komunistov od skupaj 3.000 članov KPJ, med njimi skoraj vsi člani vseh pokrajinskih komitejev in člani državnega biroja. Organizacije v domovini so začele odklanjati stike s CK, v KI pa se je utrdilo prepriča- nje, da je KPJ polna agentov in policijskih provokatorjev. Poglavitna slabost Gorkićevega vodstva je bila v tem, da ni iskalo moči in opore v revolucionar- ni aktivnosti in rasti vpliva KP v domovini, temveč se je bolj trudilo uganiti želje vrha KI. Znana je Gorkićeva praktična vodilna misel iz l. 1935: »Mi ne moremo pravilno delati, ne da bi vedeli, v katero smer piha veter zgoraj /.../« (Pleterski in Božič, 1984, 126). Tito je v času 7. kongresa KI (poleti 1935) intenzivno sodeloval pri pripra- vljanju nove politike KPJ, ki naj bi Partijo postavila v središče družbenega in političnega življenja: »Komunisti lahko vodijo in morajo voditi progresivne narodnoosvobodilne in socialne boje, toda ne od zunaj, temveč sredi množic /.../. Ne smemo se prepuščati upanju, da bodo ti dogodki odslej delali za nas. Nasprotno! /.../ Zdaj je naša naloga, da opravičimo simpatije in zaupanje ši- rokih delovnih množic mest in vasi. Toda kako? Tako, da si bomo neutrudno prizadevali zbirati te množice, da bomo ustvarili močno KP, ki bo čvrsto pove- zana z njimi in jih bo zmogla popeljati v boj« (Broz Tito, ZD-II/1978b, 48). Tito je torej stal na stališču, da mora partijsko vodstvo doseči neposreden stik s članstvom in delovnimi množicami. Na posvetovanju IK KI in vodstvenega 440 4. marca 1935 je bil Tito kot prišlek na prvem razgovoru v »kadrovskem oddelku Kominterne« (NKVD) pri referentih Karaivanovu in Jakuboviču. Napisal je svojo obširno biografijo in karakteristike (»profile«) za člane CK KPJ: Milana Gorkića, Kamila Horvatina, Vladimirja Ćopića, Ivana Gržetića, Karla Hudomalja in Adolfa Muka (Titovi nasprotniki so pozneje navedene karakteristike s Titovim podpisom enostavno razglasili za »poročila agenta Kominterne ali NKVD«. Eden od njih (op. P. Simić, 1990) je v knjigi korektno objavil vse te izjave, ki so javnosti že nekaj časa dostopne, vendar je knjigi dal naslov: Tito – agent Kominterne). Kadrovska služba Kominterne je bila povezana s III. oddelkom NKVD. O aretacijah in likvidacijah pa ni odločala Kominterna, temveč izredni svet NKVD ali pa Stalin osebno. Dokumenti kadrovskih služb Kominterne, delno selekcionirali, so danes dostopni v ruskem državnem arhivu, seveda pa niso dostopni dokumenti organov NKVD, pa zato tudi formalno ne moremo potrditi, da je bil Tito tajni sodelavec NKVD (Goldstein, 2017, 117). Delavska_gibanja_FINAL.indd 408 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 409 aktiva KPJ v Moskvi konec avgusta 1936 so kritizirali delovanje CK KPJ z utemeljitvijo, da odstopa od politike 7. kongresa KI. Dimitrov je poudaril, da obstajajo v Jugoslaviji možnosti za ustanovitev Ljudske fronte v sodelovanju z opozicijskimi meščanskimi političnimi strankami, da pa je CK KPJ namesto tega usmeril partijo izključno v boj za ustanavljanje Ljudske fronte od spodaj. Partijsko vodstvo je sledilo tem navodilom IK KI ter dvakrat poskusilo do- seči sugerirano sodelovanje – z Enotno delavsko stranko (1935) in Stranko delovnega ljudstva (1937) –, vendar se je izkazalo, da so bile Dimitrove ocene (gledane iz Moskve) o jugoslovanskih političnih razmerah nerealne oziroma napačne; vodstva opozicijskih meščanskih strank so namreč vztrajno zavračale sodelovanje z ilegalno KPJ. »Že tedaj se je videlo, da boja delavskega razreda ni mogoče dirigirati od zunaj, iz nekega splošnega centra. To je pravzaprav zače- tek geneze našega spopada s Stalinom in to je treba tako tudi razumeti. Kajti mi smo že tedaj – v prizadevanju, da osamosvojimo Partijo – v bistvu začeli boj proti dogmatizmu, in sicer ne le na mednarodnem področju, temveč tudi v lastnih vrstah« (Tito, 1983, 27). Ob razpravah o kadrih, ki bi uresničevali novo politiko, so tedaj sprejeli sklep, da se sedež vodstva KPJ prenese v domovino, s tem da ostane M. Gorkić v tu- jini zaradi stikov s KI, Tito pa odide v domovino in ustvari možnosti za sestavo novega vodstva. Sklepi tega posvetovanja so bili za KPJ daljnosežnega pomena. Predvsem je bil to odločilen korak k ustanovitvi partijskega vodstva v državi, zaupanje te naloge Titu pa je pomenilo začetek njegovega bistvenega vplivanja na razvoj revolucionarnega gibanja (Morača in Stojanović /ur./, 1986, 132). Tito je bil ustvarjalno navdihnjen z Marxovo in Leninovo vizijo partije kot razrednega in nacionalnega činitelja, ki je sposoben, da povede družbo k re- volucionarnim spremembam. Zato se je posvetil predvsem organizacijskemu, političnemu in idejnemu utrjevanju Partije oziroma njenemu preraščanju v nacionalno politično silo. Med tedaj najpomembnejšimi Titovimi dejavnost- mi je bila ustanovitev nacionalnih komunističnih partij Slovenije in Hrvatske. Ustanovni kongres KP Slovenije aprila 1937 je pripravil E. Kardelj, ustanovni kongres KP Hrvatske avgusta 1937 pa Tito. Sklep o ustanovitvi nacionalnih partij je bil sprejet že na 4. državni konferenci KPJ decembra 1934, toda nje- govo uresničenje je zahtevalo novo koncepcijo rešitve nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji; ta je bila sprejeta na splitskem plenumu CK KPJ junija 1935 in na posvetovanju vodstvenega aktiva KPJ v Moskvi avgusta 1936. Po desetletju deklarativnega nepriznavanja Jugoslavije kot versajske tvorbe – to je bil izraz politike Kominterne – so začeli iskati rešitve znotraj Jugoslavije, vendar demo- kratično preurejene na federativni osnovi. Delavska_gibanja_FINAL.indd 409 9.10.2018 14:11:06 410 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih V tistem času je Tito v (vlogi organizacijskega sekretarja) organiziral odho- de jugoslovanskih prostovoljcev za pomoč republikanski Španiji, zbiral nove mlade sile iz vrst delavstva, kmečke, študentske in srednješolske mladine, de- loval na širjenju temeljev ljudskofrontnega združevanja in mladinskega giba- nja (ustanovljen je bil SKOJ na čelu z Ivom Ribarjem-Lolo), pobudil organi- ziranje partijske tehnike in šol za marksistično izobraževanje itn. Posledično se je okrepilo delovanje KPJ v sindikatih, na vaseh, med ženami, v lokalnih organizacijah levih meščanskih grup, med napredno orientirano meščansko inteligenco. Vse to je bistveno prispevalo h krepitvi KPJ v javnem življenju – še posebno z ustanovitvijo 'svoje' legalne stranke (Stranke delovnega ljudstva)441 in bojem za enotnost sindikalnega gibanja (URS-ovih sindikatov)442 – in ko- munistom omogočilo, da se še uspešneje angažirajo v iskanju odgovorov na največje nacionalne, socialne, politične in ekonomske izzive. Tedanji jugoslovanski notranji minister Anton Korošec je v narodni skup- ščini z zaprepaščenjem govoril, kako razvejano je delo KPJ ter pozval v boj »proti veliki nevarnosti komunizma«. Priznal je, da komunizma ni mogoče zatreti »zgolj s policijo, zapori in obsodbami«, zato je zahteval, da proti nje- mu nastopijo in se združijo »cerkev in šola«, »politične stranke, kulturna in socialna društva ter gospodarske organizacije in celotno novinarstvo«. V boj proti komunistom se je tedaj vključila tudi jugoslovanska vojska. Ustanovili so komiteje za boj proti komunistom pri okrajnih načelstvih in na srednjih šolah, poostrili cenzuro in zahtevali odpust vseh uradnikov, »ki so bili komu- nistično nastrojeni«. Okrepilo pa se je tudi sodelovanje policijskih in drugih organov jugoslovanske vlade z gestapom in drugimi organi Tretjega rajha (ibid., 131). 441 Svojo dejavnost je KPJ prek Stranke delovnega ljudstva /SDL/ razvijala z ustanavljanjem pokrajinskih, okrajnih in krajevnih odborov, ki o izdajali svoja glasila, brošure, razglase ipd. Organizirali so zborovanja in konference, na katerih so pojasnjevali politično usmeritev KPJ. S takšnim delovanjem in programom ekonomskih, socialnih in političnih zahtev je SDL kmalu zbrala okrog sebe širok krog pristašev povečini med delavstvom in kmeti in tako pripomogla k populariziranju idej ljudske fronte. Niso pa uspela prizadevanja KPJ, da se SDL vključi v Blok narodnega sporazuma. Ponovilo se je tisto kot l. 1935 z Enotno delavsko stranko – vodstva opozicijskih meščanskih strank so zavrnila sodelovanje s SDL. Zato je KPJ nastopila na parlamentarnih volitvah jeseni 1938 samostojno s SDL. 442 Združena delavska sindikalna zveza Jugoslavije (bolj poznana kot ursovi sindikati) je bila osrednja organizacija socialističnih sindikatov (1925–1940). Potem ko so bili neodvisni sindikati s šestojanuarsko diktaturo prepovedani, je KPJ l. 1932 usmerila svoje člane in privržence v ursove sindikate. Število njegovih članov je samo v letu 1936 naraslo od 30.000 na 56.000, število zvez, včlanjenih v URSSJ, pa se je povečalo od 17 na 35. Sindikalna zveza, ki je imela l. 1940 skoraj 150.000 članov, je vodila številne stavkovne boje, mezdna gibanja in politične akcije. Zaradi takšne dejavnosti je vlada 28. decembra 1940 razpustila ursove sindikate. Delavska_gibanja_FINAL.indd 410 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 411 S svojim delom, ne pa s funkcijo, se je Tito v tistem času afirmiral kot najmočnejša osebnost gibanja in postal nesporna avtoriteta, zbirajoč okrog sebe mlade revolucionarje iz vseh delov Jugoslavije, ki so znali razgibati množice in voditi njihove akcije. Toda Titovi biografi v svojih ocenah tega Titovega angažmaja in posledičnega naraščanja vpliva partije v javnem ži- vljenju ne vidijo, temveč ponavljajo za Eiletzom, da naj bi Dimitrov 30. decembra 1938 v razburljivem pogovoru s Titom dejal: »Vaša dela so zelo nepomembna, gnila. /.../ Tako, kot si predstavljate, ne bo šlo« (2008, 73). Ta kritika naj bi bila izrečena le nekaj dni zatem, ko je bil Tito 26. decem- bra (po 4 mesecih zasliševanj v Moskvi) oproščen obtožb, ki so prihajale iz Pariza (t. i. »paralelnega centra KPJ«, ki sta ga ustanovila Parizu Ivo Marić - Željezar in Labud Kusovac - Obarov po Gorkićevi odstavitvi), iz sremskomitroviške kaznilnice (P. Miletić) in Kominterne (sovjetske vojaške obveščevalne službe), da je treba Tita »likvidirati«, ker je trockist in kon- trarevolucionar. Z Eiletzovo navedbo se tudi ne sklada ključni dokument z dne 26. decembra 1938, v katerem IK KI (podpisniki: Kolarov, Manuilski, Dimitrov, Florin in Gotwald) soglaša tako z osnutkom »resolucije« o seda- njem delu in prihodnjih nalogah KPJ443 kot tudi s »sedanjo sestavo CK v domovini« oziroma začasnim vodstvom, ki ga je Tito ustanovil v začetku maja 1938 na Lisci (Broz Tito, ZD-IV/1979, 143). Prav tako se z Eiletzovo navedbo ne sklada sklep sekretariata IK KI, ki je na svoji seji 5. januarja 1939 (torej le 6 dni po domnevni Dimitrovi »uničujoči kritiki« Titovega dela?) podelil Titu mandat za sestavo CK v domovini, to je da se dosedanje začasno vodstvo lahko oblikuje kot CK KPJ. S tem je bilo odobreno dose- danje Titovo delo za reorganizacijo in ureditev KPJ. Tito je ob imenovanju obljubil Dimitrovu, da bo »naša partija oprala madež s svojega imena pred Kominterno«.444 Kasneje, med NOB, je Tito izjavil: »Mislim, da sem držal besedo in da je naša partija oprala ta madež v tem narodnoosvobodilnem boju« (Damjanović, 1977b, 89). Po vrnitvi v domovino je Tito na seji zača- snega vodstva KPJ od 18.–21. marca 1939 v Bohinjski Bistrici izvedel sklep o konstituiranju centralnega komiteja445 in prevzel uradno funkcijo general- 443 »Resolucija CK KPJ« vsebuje tri poglavja: 1. Politični položaj Jugoslavije in naloga zbirati vse ljudske sile proti nevarnosti fašističnega napada; 2. Enotna delavska fronta in naloge sindikalne enotnosti; 3. Organizacijske naloge in množično delo KPJ (Broz Tito, ZD-IV/1979, 144–151). Resolucijo je sprejel na svoji konstitutivni seji CK KPJ marca 1939, nato pa je bila razposlana partijskim organizacijam. 444 Dimitrov je v svoj dnevnik zabeležil srečanje z Brozom (jugoslovanski Walter), 13. 1. 1939 (2000, 234). 445 V CK KPJ so prišli: Edvard Kardelj, Franc Leskošek, Miha Marinko, Josip Kraš, Milovan Đilas in Aleksandar Ranković. Delavska_gibanja_FINAL.indd 411 9.10.2018 14:11:06 412 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih nega sekretarja partije. Kljub pogostim in množičnim aretacijam v zadnjih nekaj letih, ko je šlo skozi zapore kakih 3.000 članov, je takrat (1939) KPJ štela okoli 4500 članov. Med Titovim bivanjem v Moskvi (od začetka sep- tembra do konca novembra 1939) je sekretariat IK KI pregledal in odobril njegovo delo reorganizacije partije in njenega vodstva ter ocenil, da se KPJ uspešno razvija in deluje. S tem je bilo v KI odstranjeno z dnevnega reda t. i. vprašanje obstoja ali likvidacije KPJ. Četudi je Dimitrov, kljub navedenim nelogičnostim, zares ocenjeval Titovo delo za »nepomembno in gnilo«, kot trdi Eiletz, potem moramo nedvou- mno povedati, da se je motil ne samo Dimitrov, pač pa tudi vsi tisti zgodo- vinarji in ljubitelji zgodovine, ki s tako oceno soglašajo. Kajti brez tega »pri- pravljalnega« dela v letih 1936–1940, ki je prekvasilo KPJ ter jo usposobilo za velike družbene izzive in naloge446 – in to je zgodovinski tok nesporno potrdil – ne bi bilo v jugoslovanskih okvirih ne vstaje proti okupatorju l. 1941, ne narodnoosvobodilnega boja in revolucije (1941–1945), pa tudi ne Titove Jugoslavije. To je vsebinski del partijske in tudi Titove zgodbe, formalni pa zadeva vpra- šanje imenovanja generalnega sekretarja KPJ. Povedali smo že, da se Titovi biografi »senzacionalistično« trudijo dokazati, da je Tito prišel do najvišjega partijskega mesta po »krvavi« poti, to je z likvidacijo vseh konkurentov. Je mar res tako logično, da bi konsolidacija partije, s tako skromnim članstvom, zavestno potekala prek trupel, saj je bil vsak partijski član dragocen, še po- sebno, če imamo v vidu, da je bilo (dobro informiranemu) Titu kristalno jasno, da je španska državljanska vojna (1936–1939) le uvod v bližnji spopad svetovnih razsežnosti: »Odveč je, da bi končala ženska kakor vi v Španiji. Kmalu bo morala sleherna evropska dežela braniti fronto proti fašizmu. Vi boste morali biti zraven, ne pa, da bi tukaj končali!« (Stridsberg, 1983, 414). Ob teh insinuacijah Titovih biografov velja najprej spomniti, da je bila Kominterna ustanovljena kot strogo centralizirana organizacija z izvršnim komitejem /IK KI/ na čelu, ki je po statutu imel pravico, da vpliva in se vme- šava v življenje vseh komunističnih partij/sekcij, ki so jo sestavljale. Izvršni komite se ni mešal samo v odobravanje programa in politične usmeritve posameznih sekcij, marveč tudi v kadrovska vprašanja, postavljanje vodilnih ljudi v posameznih partijah ipd. Tudi v primeru KPJ, kot smo videli, ni bilo nič drugače. 446 Da se je partija učvrstila, organizacijsko in ideološko okrepila ter postala pomemben politični dejavnik v vsej državi, lahko razberemo tudi iz statistike: l. 1940 je imela KPJ že 6.500 članov, SKOJ pa približno 18.000 članov; ta številka se je večala iz meseca v mesec. V julijsko vstajo/vojno (1941) je KPJ vstopila s 50.000 člani SKOJ-a, 12.000 člani partije in 150.000 člani ursovih sindikatov. Delavska_gibanja_FINAL.indd 412 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 413 V. Ko se je po 7. kongresu KI (1935) ponovno razplamtelo grupiranje in frakci- onaštvo v CK KPJ, ki je imel takrat sedež na Dunaju, je prišlo do interven- cije Kominterne. Na posvetovanju vodstvenega aktiva KPJ v Moskvi konec avgusta 1936 je IK KI med ostalim izvedel tudi nekaj kadrovskih sprememb. Gorkić je ohranil vodilni položaj v partiji, Titu pa so dodelili funkcijo organi- zacijskega sekretarja CK KPJ s pooblastilom, da se vrne v Jugoslavijo in tam ustvari možnosti za sestavo novega vodstva, da prevzame neposredno vodstvo in da odgovarja za delo partije v domovini. To – da se partijsko vodstvo vrača v domovino, da bo odslej živelo z gibanjem, ga vodilo in organiziralo pa tudi nadziralo – je pomenilo prvo Titovo zmago. Zato je razumeti boj za vrnitev CK KPJ v domovino (s Titovimi besedami: »vrnili smo vodstvo članstvu«)447 kot sestavni del dogajanj in okoliščin, v katerih je Tito prišel na čelo KPJ. Hkrati je IK KI določil, da Gorkič ostaja še naprej v tujini zaradi zveze z vodstvom KI. Ugotavljanje dejanskega statusa vodstva KPJ je pomembno z več vidikov, tako zaradi izvajanje sprejetih sklepov o novi partijski politiki, kot za razumevanje odnosov, ki so v vodstvu KPJ nastali kasneje, pa tudi zaradi razumevanja ne- katerih pojavov v samem vodstvu KI. Dejansko še najbolj izstopa svojevrsten položaj dveh, v partijskem vodstvu najodgovornejših ljudi – Gorkića in Tita. Zastavlja se vprašanje, kakšen je bil položaj enega in drugega, kakšen je bil medsebojni odnos, ali ni šlo za nekakšno dvojnost. Namreč po posvetovanju v Moskvi (novembra 1936) in imenovanju novega vodstva448 se je – kljub vsej kritiki IK KI na račun KPJ, za kar je bil najbolj odgovoren Gorkić kot dota- kratna prva osebnost v CK – Gorkićev položaj (čeprav se to sliši morda para- doksalno) okrepil. To se je kazalo v naslednjem. Do takrat se Gorkić v partijski dokumentaciji nikjer ni omenjal kot politični sekretar CK, kot sekretar partije, še manj pa kot generalni sekretar, temveč le kot najodgovornejša osebnost v vodstvu – v CK KPJ, postavljenem v sredini l. 1932. Šele z novembrskim ime- novanjem CK KPJ je Gorkić tudi formalno postal politični/generalni sekretar oziroma vodilna osebnost v partijskem vodstvu. Gorkićev položaj je bil še bolj poudarjen s tem, ko mu je bila podeljena pravica veta na vse odločbe in skle-pe političnega značaja, ki bi bili morebiti sprejeti v domovini. Če bi površno 447 »Samo tedaj bo lahko (vodstvo) pravočasno sprejemalo sklepe, spoznalo in presodilo položaj, usmerjalo gibanje v najbolj premišljenih smereh, spodbujalo tiste oblike boja, ki jih življenje vsiljuje vsak dan, in podpiralo razvoj procesov, ki zagotavljajo nenehno rast gibanja« (Broz Tito, ZD-I/1978b, xxi). 448 V novo vodstvo CK KPJ so bili imenovani, poleg Gorkića in Tita, še Rodoljub Čolaković, Sreten Žujović in Franc Leskošek-Luka. Delavska_gibanja_FINAL.indd 413 9.10.2018 14:11:06 414 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ocenjevali, potem bi zaključili, da je bil Gorkić vodilna osebnost v partiji, da je imel prvo in zadnjo besedo, pa tudi, da mu je bil Tito – kot organizacijski sekretar oziroma »drugi človek v partiji« – podrejen. Vendar temu ni bilo tako. Namreč iz Kominterne je Tito prišel v partijsko vodstvo s posebnimi poobla- stili: da ustvarja pogoje za formiranje vodstva »iz vrst legalnih ljudi« v domovini in odgovarja za delo tamkajšnje partije.449 Potemtakem Tito ni bil določen samo kot eden od članov, ki bodo delali kolektivno, odhajali v domovino ipd., temveč z daleč širšim in odgovornejšim delom, »da odgovarja za razvoj in delo partije v domovini ter izvršuje naloge KI in novega vodstva«. Torej je nalogo dobil neposredno od KI in ne od CK KPJ. Posebnost kominternskega imenovanja CK KPJ v novembru 1936 je bila torej v dvojnem mandatu: po enem je bila Gorkićeva funkcija generalnega sekretar- ja poudarjena, okrepljena in še posebej podčrtana z uvedbo pravice do veta; po drugem pa je Tito dobil proste roke – plein pouvoir – za delo partije v domovini; za svoje delo je odgovarjal KI in ne CK KPJ. Takšen razvoj in konstelacija v vodstvu KPJ sta pozneje pripeljala do naslednjega koraka, ko je Tito sredi avgusta 1937, po odpoklicu Gorkića, tudi dejansko prevzel praktično vodstvo partije – potem ko je dobil od IK KI še mandat za vodenje političnega sekreta- riata, kar sta predlagala tudi ostala dva člana politbiroja CK KPJ, R. Čolaković in S. Žujović (Damjanovič, 1977b, 99–100). Čeprav Tito tedaj ni bil formalno imenovan za generalnega sekretarja s strani IK KI (to se je zgodilo 5. januarja 1939), pa je ta položaj imel tako po polnomočju kot odgovornosti.450 Potemtakem Titova skrb ni bila, kot natolcujejo in sprevračajo njegovi 'bio- grafi', odstranitev vseh pretendentov za mesto generalnega sekretarja, pač pa da bo partija pod njegovim vodstvom znala in zmogla »oprati madež s svojega imena pred Kominterno«. Od izpolnitve te naloge je bilo odvisno njegovo formalno imenovanje za generalnega sekretarja. Titova prednost pred ostalimi kandidati (živečimi v emigraciji in brez podeljenih funkcij s strani IK KI) je bila zagotovo v tem, da je dejansko že vodil partijo v domovini, se dokazoval s svojim delom in sposobnostjo in bil neposredno povezan s članstvom. Torej Tito ni 'lovil' vodilni partijski položaj, marveč ga je že zasedal. Seveda pa so bile v ozadju tudi 'igre' med vodilnimi kadri znotraj IK KI, ki se imeli svoje 449 Osnovni kriteriji v ocenjevanju partijskih kadrov so bili vdanost partiji, revolucionarna odloč- nost in povezanost z delovnimi ljudmi. Od komunistov se je zahtevalo, da so disciplinirani, da delujejo v duhu politike in stališč partije, pri čemer je bila potrebna najširša pobuda in ustvarjalnost pri uresničevanju postavljenih sklepov in nalog ter teoretično izpopolnjevanje. 450 Po Gorkićevem odpoklicu je na Tita prešla tudi pristojnost »vzdrževanja zvez KPJ z vodstvom KI«, to je dopisovanje z njenim izvršnim komitejem, zlati z Wilhelmom Pieckom in G. Dimitrovom. Delavska_gibanja_FINAL.indd 414 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 415 interese in favorite. Vse to je vplivalo in se odražalo v neodgovornem odlašanju s formalnim imenovanjem in posledično zvabilo pretendente, da so samoini- ciativno prihajali v Moskvo – v naročje NKVD v času velike čistke! – in se v boju za ta položaj največkrat posluževali obtoževanj frakcionaštva in sektaštva svojih partijskih kolegov, tudi Tita. Na ta način so si mnogi, ki še niso bili na spisku NKVD, tako rekoč sami zapečatili svojo usodo. Na tej točki se je po- kazala modrost Prežiha in še koga, da se v tistem negotovem času ni na lastno pest podal v Moskvo. To je en del tragične zgodbe birokratskega odlašanja imenovanja s strani IK KI, drugi pa neposredno zadeva tudi jugoslovanske prostovoljce v Španiji. Namreč tudi drugim partijam/članicam KI je bilo poznano, da je bila KPJ (imeli so jo za partijo frakcionašev in vohunov) v nezavidljivem položaju, pa tudi, da ji je IK KI zagrozil z razpustitvijo. Hkrati so se v tujini širile alarman- tne vesti o Titovem »izginotju«, da KI še ni imenovala vodstva, pa tudi, da KPJ sploh ne obstaja. Posledično so mnoge partije takrat zamrznile sodelovanje s KPJ, tudi KP Francije. Slednje je prizadelo mnoge tam živeče jugoslovan- ske komuniste/emigrante. Tudi na jugoslovanske prostovoljce v Španiji so, po Gorkićevi odstavitvi, gledali z nezaupanjem kot na frakcionaše iz partije, ki je pred razpustitvijo: »Drugi so se do Jugoslovanov obnašali previdno kakor do gobavcev, bolje, da se jim človek izogne« (Stridsberg, 1983, 411). Zadeva se je v komunističnih partijah umirila šele po pismu in pojasnilu generalnega se- kretarja KI G. Dimitrova, da novo (Titovo) vodstvo KPJ uživa podporo IK KI. Zaključno misel tega dela namenjam raziskovalkam in raziskovalcem. Naj (jih) spomnim, da je maja 1996 potekala na pobudo in v organizaciji slovitega amsterdamskega Mednarodnega inštituta za socialno zgodovino (IISH) prva evropska znanstvena konferenca za socialno zgodovino (ESSHC). Sprejeta sklepna sporočila nacionalnim raziskovalcem lahko strnemo v troje priporo- čil: prvič, raziskovalni projekti naj bodo interdisciplinarno zasnovani, saj ena stroka ne more celostno raziskati preteklega družbenega dogajanja; drugič, projekti naj bi praviloma vključevali – zaradi mednarodne primerljivosti, po- vezovanja in vrednotenja rezultatov – tudi raziskovalce iz drugih držav; tretjič, raziskovalne dosežke je potrebno prezentirati na mednarodni ravni – s ciljem, da se nacionalne posebnosti predstavijo mednarodni znanstveni javnosti, obe- nem pa umestijo v splošni evropski/svetovni tok (Lešnik, 1997, 130–131). Če ta priporočila konkretiziramo na KI in njene sekcije (v našem primeru na KPJ), lahko ugotovimo, da raziskovalke/raziskovalci, vključeni v asociacijo The European Workshop of Communist Studies, zavezujoče sledimo vsem trem na- potkom. Zato se lahko samo čudim(o) tistim Titovim biografom, ki obdobje v drugi polovici 30-ih let še vedno obravnavajo izven konteksta stalinizirane Delavska_gibanja_FINAL.indd 415 9.10.2018 14:11:06 416 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Kominterne, pa tudi notranjih razmer v KPJ, ki ji je grozil razpust. V zameno nam ponujajo senzacionalistično in medijsko pokrito sporno »revizionistično« ugotovitev, da je Tito izkoristil čas španske državljanske vojne za ovajanje in likvidiranje vseh političnih »konkurentov« in si posledično prisvojil položaj generalnega sekretarja jugoslovanske partije. Moramo se zavedati, da vsaka generacija ustvarja podobo preteklosti skladno s potrebami »njene« sedanjosti. Podobo preteklosti ne ustvar- jajo le interesi oblasti ali iracionalni revanšizem, pač pa tudi posebne generacijske perspektive, ki se pojavijo zaradi zasičenosti s prejšnjimi vizijami in iz prizadevanja, da se ustvari nova samopodoba. Znanost se mora zavedati relativnosti podobe preteklosti, vendar se mora upi- rati postmodernističnemu relativizmu in opozarjati, da je resnica do- segljiva in neutilitarna, saj ne sme biti podvržena interesom trenutka. Od publicistike in parahistoriografije, ki v feljtonih prilagaja prete- klost emocijam trenutnega občinstva, bi bilo naivno pričakovati neu- tilitarnost in nepristranskost. Nič manj napačno bi bilo feljtonistični del zgodovinske zavesti interpretirati kot zgolj iracionalni detonator sovraštva. Publicistika, ki razpihuje strasti, je tudi del zgodovinskega toka in jo moramo razumeti kot spodbudo za preseganje preteklosti – to je kot koristnega nasprotnika, ki ne spodbuja le nasprotne raz- vnetosti, temveč tudi nepristranskost. Feljtonisti, ljubitelji zgodovine /.../ predstavljajo nujno dialektično komponento preseganja preteklo- sti in koristno spodbudo za nastanek zmernejših in večplastnih podob preteklosti. »Trgovci z zgodovino« in »politični plačanci« niso zmožni oblikovati večplastne in protislovne podobe preteklosti. Ponujajo le udobno enostranskost, ki ugaja občinstvu. Cilj trgovcev s preteklostjo je okrepiti prepričanje, da »imamo prav«, medtem ko znanost cilja na dvom. Obe prizadevanji pa sta dela aktualne zgodovinske zavesti, ki se spopadata za kulturno hegemonijo (Kuljić, 2012, 213). *** Kritičnemu bralstvu, 'dvomljivcem' in falzifikatorjem Titovega »komintern- skega obdobja« za zaključek še naslednji relevantni podatek oziroma čtivo: ruski zgodovinar Nikita Viktorovič Bondarev (kot otrok diplomata je del otroštva in zgodnje mladosti – od 1980 do 1986 in od 1989 do 1994 – preživel Delavska_gibanja_FINAL.indd 416 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 417 v Beogradu), višji znanstveni sodelavec Ruskega inštituta za strateške študije, je v svoji doktorski disertaciji »Skrivnost Tito: Moskovska leta Josipa Broza, 1935–1937«, ki je bila objavljena v Moskvi (2012) in je izšla tudi v srbskem prevodu (2013), zapisal, potem ko je kritično analiziral ugotovitve avtorjev knjig o Titu, da »danes dostopni dokumenti niso potrdili, da je Tito organi- zirano in aktivno sodeloval z GPU (NKVD) ali Obveščevalno službo Rdeče armade«. Titovo druženje s posamezniki, ki so delali v teh službah, še ne po- meni, da je šlo tudi za tajno sodelovanje,451 predvsem pa mnogi zgodovinarji in publicisti napačno razumejo »pisanje karakteristik« kot ovajanja za likvidacijo! »Mogoče je trditi, da je celotna zgodba o Titovem novačenju in vsem, kar se nanaša na njegovo sodelovanje z GPU in NKVD, zasnovana na domnevah ter hipotezah, ne pa na dejstvih« (ibid., 69). Brozov dosje, vsaj uradno, ni do- stopen. Zgodovinarjem in publicistom so v moskovskih arhivih na razpolago samo nekateri fragmenti. Sovjetska zveza je kot svetovna sila zagotovo imela zbrane podatke o Titu na enem mestu, še posebno, ker je postal najpomemb- nejša osebnost II. svetovne vojne v Jugoslaviji in kasneje Stalinov nasprotnik ter lider 'tretjega' sveta, poudarja Bondarev in dodaja, da »nad Brozovim dos- jejem bdì FSB (Varnostna služba Ruske federacije, naslednica KGB) oziroma se hrani v predsedniškem arhivu v mestu Joškar-Ola«.452 451 Kot politični referent v balkanskem sekretariatu Kominterne je Tito seveda poznal vse člane izvršnega komiteja Kominterne in uslužbence ostalih služb, predvsem kadrovskega oddelka (NKVD), ki so Tita, kot tudi ostale vodilne komuniste, stalno preverjali, argumentirano poudarja Marijan F. Kranjc v zapisu »Josip Broz - Walter: odnosi s Kominterno in sovjetskimi obveščevalno-varnostnimi službami«, in dodaja, da Tito že zaradi številnih obtožb in preverjanj ni bil sprejemljiv za tajnega sodelavca NKVD; le-ti so morali biti povsem »čisti« v ideološkem, moralnem in vsakem drugem pogledu (gl. https://vojastvo-military.si/wp-content/uploads/Marijan-5abcdefghi.pdf). 452 Gl. http://www.vestinet.rs/pogledi/sta-ruske-tajne-sluzbe-znaju-o-titu. Delavska_gibanja_FINAL.indd 417 9.10.2018 14:11:06 418 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Aleš Bebler: španski borec-prostovoljec (Študija primera) Za nas udeležence in naše sodobnike je španska vojna še vedno živa pol- preteklost, del naše mladosti, simbol mednarodnega sočutja in solidarnosti, požrtvovalnega zanesenjaštva, ljubezni, krvi, prelite na kamniti zemlji prastare Iberije /.../. Aleš Bebler (1978) Pogovor Napisati tehtno razpravo o sodelovanju kateregakoli borca-prostovoljca v osvobodilni vojni španskega ljudstva je za raziskovalca poseben izziv, kajti na razpolago ima večinoma historično sekundarno, spominsko gradivo; v tem po- gledu tudi Aleš Bebler ni izjema. Obenem ne gre prezreti, da je bilo Beblerjevo aktivno vojaško delovanje, spričo osebne tragedije (težko ranjen v bitki), ča- sovno omejeno na pomlad in poletje 1937. Zato je pričujoči prispevek453 pred- vsem avtorjev poskus umestitve Beblerja v takratno špansko epopejo, hkrati pa tudi poklon in dolžno spoštovanje revolucionarju-humanistu, kar je Aleš Bebler zagotovo bil, in to še posebej izpričal v svojem španskem obdobju. Problematiki španske državljanske vojne, k tej sila kompleksni in hkrati za- pleteni ter danes še vedno aktualni in neizčrpani tematiki, sem kot raziskova- lec praviloma pristopal s historično-sociološkega vidika, to je prednostnemu sledenju strukturnim procesom ter iskanju vzrokov za skrajno družbeno raz- slojenost takratne španske družbe, ki je dosegla višek v 30-ih letih prejšnjega stoletja in je vodila v politično polarizacijo med militaristično in demokratično Španijo ter posledično v državljansko vojno. To omenjam zato, ker je tudi Aleš Bebler kot kritični in angažirani intelektualec, sodeč po njegovih zapisih (Bebler, 1978a), pozorno spremljal in podobno ocenjeval vzroke za razklanost takratne španske družbe. Namreč, v nasprotju z mnogimi t. i. »salonskimi« revolucionarji, je s svojo aktivno udeležbo na španskih tleh – kot borec-prosto- voljec v tej vojni na strani sil Republike – tudi v praksi potrdil svojo zvestobo in pripadnost idealom svobode, demokratičnosti, humanizma in solidarnosti. Pri tovrstnem historično-sociološkem pristopu žal ni veliko prostora za iz- postavljanje vlog konkretnih posameznikov v teh občih procesih. Zato sem tudi pri svojem dosedanjem obravnavanju konkretne vloge jugoslovanskih in slovenskih španskih borcev – tako kot večina drugih piscev – ostajal večinoma 453 Študija temelji na referatu, ki sem ga imel na simpoziju »O življenju in delu dr. Aleša Beblerja - Primoža« v Ankaranu, 11. decembra 2015 (gl. Fajić /ur./, 2017). Delavska_gibanja_FINAL.indd 418 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 419 na ravni »kolektivnega portreta« oziroma spomina/memorije, kot je pravilno ocenil tovrstne prispevke urednik zbornika Naši Španci Anton Bebler (1978, 281). Tovrstnemu stanju botruje tudi sama občutljivost tematike. Zagotovo ni nikakršna skrivnost, da je tudi nepristranskemu opazovalcu in raziskovalcu sila težko ostati neprizadet ob prebiranju življenjepisov naših španskih borcev- -prostovoljcev.454 Kajti za udeleženca to ni bila zgolj slavna španska zgodba, če je seveda iz nje prišel živ, pač pa so to tudi tragični in boleči spomini na padle tovariše na bojiščih. Nemalo njih je še pred tem izkusilo medvojne jugoslo- vanske zapore, zloglasna taborišča v Franciji po koncu španske državljanske vojne, doživelo stalinske procese in čistke, nekateri medvojna nemška koncen- tracijska taborišča, pa tudi v novi Jugoslaviji dachauske procese, Goli otok itn. Skratka, za španske borce »vojna« in »revolucija« nista bili akademski besedi, pač pa realno življenje, ki jim ni prizanašalo ne z notranjimi ne z zunanjimi bolečinami. In tudi Bebler v tem pogledu ni bil nikakršna izjema. Nekaj od tega bomo tudi razgrnili v nadaljevanju. V ospredju naše naloge je umestitev Aleša Beblerja (s takratnim psevdonimom Andre Kobal) v špansko epopejo, ki jo razumem in predstavljam – skladno z njegovo angažiranostjo – v širšem časovnem kontekstu, in ne zgolj v okvi- ru vojnih letnic to je med letoma 1936 in 1939. Namreč, Beblerja spremlja »špansko obdobje« tako rekoč vse življenje; pri njem se »notranje« začne že v gimnazijskih in študentskih letih z odločitvijo za komunistični nazor, ki ga ra- zume kot možnost aktivnega spreminjanja (torej v smislu Marxove »11. teze o Feuerbachu«) tega krivičnega sveta v bolj pravični, hkrati pa se zanj ne zaključi ne s koncem španske državljanske vojne ne z organiziranjem in vodenjem narodnoosvobodilne vojne na slovenskih tleh ter z osvoboditvijo domovine, temveč se nadaljuje tudi po osvoboditvi, še posebej v aktivni vlogi predsednika Združenja španskih borcev Jugoslavije. Beblerjev idejnopolitični nazor Beblerjeva odločitev za aktivno sodelovanje v španski državljanski vojni na re- publikanski strani, kot bomo videli v nadaljevanju, je bila notranje zagotovo ra- zumska in čustvena, skladna z njegovim izpričanim levičarstvom in komunistič- nim nazorom: »H komunističnemu nazoru me je privedla slika, ki jo je nudila versajska Evropa« (Bebler, 2004, 33). Da intelektualec, z doktoratom pravnih 454 Praviloma biografski podatki, ki so na voljo, pripovedujejo omejeno in, kot je to običajno pri tem žanru, faktografsko zgodbo. Toda naratologija biografij (metoda branja biografij kot zgodovinskih življenjepisnih pripovedi) je vendarle povedna – v kolikor biografske, pa četudi povsem leksikografske podatke beremo v primerjalni in komplementarni luči. Prekrivanja med posameznimi zgodbami večine »naših Špancev« so nenavadno tesna. Delavska_gibanja_FINAL.indd 419 9.10.2018 14:11:06 420 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih znanosti s pariške Sorbone, ki za povrh izhaja iz relativno dobro situirane me- ščanske družine, sprejme tovrstni nazor ni samoumevno. Kaj je vplivalo na to? Kot lahko izluščimo iz njegovih zapisov, je zavzeto spremljal in čustveno podo- življal epohalne spremembe, ki jih je povzročila prva svetovna vojna na globalni (razpad monarhij, oktobrska revolucija idr.) ter še posebej na osebni ravni; v kontekstu zadnje je občutil italijansko zasedbo svoje rojstne Idrije (gl. Bevk in Pavšič, 1988) ter nekoliko pozneje raznarodovalno politiko Italije in fašistični teror na Primorskem ob tihi podpori Vatikana. Zato ne preseneča, da se je že kot srednješolec pridružil Sokolu in liberalnim, levim dijaškim društvom. Izpričano levičarstvo je bilo pri njem podkrepljeno še z antiklerikalizmom, kot razlog na- vaja: »Cerkev in zlasti sam Vatikan smo imeli za enega največjih sovražnikov svobode in napredka /.../. Cerkev je osnovna sila, ki vzdržuje italijanski fašizem, našega sedanjega glavnega zatiralca« (Bebler, 1981, 18–19). K temu velja pripo- mniti, da gre za družbeno sliko, ki se prav dosti ne razlikuje od tedanjih španskih razmer. Njegov sin Anton poudarja, da je poleg širših družbenih in političnih okoliščin ter socialnega sočutja in egalitarnega idealizma obstajal še psihološki razlog za Aleševo/Aleksijevo uporništvo in levičarstvo; omenja revolucionarno zanesenjaštvo, zagovarjanje protikapitalistične revolucije ter osebno nezaintere- siranost za denar in materialne dobrine (Bebler, 2004, 33–34). Listanje po bogati Beblerjevi biografiji nam pove, da je v drugi polovici dvaj- setih let študiral na ljubljanski pravni fakulteti in sočasno v Parizu, na Sorboni. Seveda pa Bebler ni šel v Pariz kot politično nepopisan list. Svojo izbiro štu- dijskega kraja utemeljuje v sledečem zapisu: V Pariz sem se vpisal iz političnih razlogov. Hotel sem spoznati ta- kratni svet, tisti svet, ki ga je po vojni ustvarjala glavna zmagovalka – Francija, tisti svet, ki je nastajal iz sprememb v teku prve svetovne voj- ne, z glavno zgodovinsko novostjo – Sovjetsko zvezo. Torišče, ki me je privlačilo, je bil svet, ki se je spreminjal z rojstvom Sovjetske zveze. Sodelovati, tako ali drugače, v tem spreminjanju v pravo smer, to se mi je zdel cilj, vreden vseh naporov. Te misli in želje so me pritegnile v Pariz, enega od centrov svetovnega dogajanja (Bebler, 1981, 22). V Parizu je prijateljeval, kot je zapisal, z jugoslovanskimi levičarji, predvsem z Bratkom Kreftom, Nikom Pirnatom, Veselinom Maslešo ter sodeloval z Ivanom Regentom in voditelji italijanske komunistične stranke – Garlandijem (R. Grieco), P. Togliattijem, L. Longom, tudi v vlogi urednika slovenskega lista Delo, ki ga je KP Italije izdajala za Slovence v Julijski krajini (ibid., 32; gl. tudi Žitko, 2017). Delavska_gibanja_FINAL.indd 420 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 421 Kot povedano, Beblerja (z razlogom) pritegne in prepriča komunistični na- zor, posledično vstopi leta 1927 v tajno mladinsko komunistično organizacijo SKOJ in januarja 1929 v ilegalno KPJ. Razmere za komunistično dejavnost v takratni Kraljevini SHS/Jugoslaviji so bile skrajno nenaklonjene, še posebej po uvedbi šestojanuarske kraljeve diktature, pa tudi v Franciji je bilo njegovo de- lovanje skrajno oteženo. Zato sledi partijskemu navodilu, naj se pred aretaci- jami in zaporom umakne prek Hamburga v Sovjetsko zvezo, kamor je prispel januarja 1933 (v času, ko je Hitler prevzel oblast v Nemčiji): V leningrajsko pristanišče smo pripluli /.../. Izkrcavamo se. Na obali sem zagledal prve sovjetske vojake, prave rdečearmejce /.../. Rdeča armada! Končno sem pri njih! Šele zdaj se počutim popolnoma var- nega. Tu sem, kjer se zida socializem, medtem ko gre Evropa v faši- zem. Kje bo moje mesto v tem velikem spopadu? (Bebler, 1981, 43). V Sovjetski zvezi je Bebler ostal do odhoda v Pariz (avgusta 1936), od koder ga bo pot vodila na špansko bojišče. Po partijski liniji je Beblerja v Moskvi sprejel predstavnik KPJ v Kominterni Grgur Vujović, sicer brat bolj znanega Vojislava/ Voje. Ali sta se z Beblerjem kdaj srečala nimamo podatka, čeprav sta oba de- lovala na Komunistični univerzi narodnostnih manjšin Zahoda (KUNMZ) v Moskvi; najverjetneje je bil Vojislav Vujović aretiran še pred prihodom Beblerja na univerzo (1935). Pač pa je bilo za Beblerja in njegovo delovanje v Španiji po- membno srečanje z Vladimirjem Ćopićem - Senjkom, udeležencem oktobrske revolucije ter ustanovnim članom in sekretarjem KPJ, za katerega je Bebler za- pisal, da »je bil sijajen človek. Senjko je bil postaven atlet, junaškega obraza in temnih svetlečih oči. Zame prava podoba jugoslovanskega revolucionarja« (Bebler, 1981, 54). Taisti Ćopić/Senjko (gl. Očak, 1980), komandant 15. internacional- ne brigade Abraham Lincoln v španski državljanski vojni, bo postavil Beblerja, po njegovem prihodu na špansko bojišče, za namestnika političnega komisarja brigade. S kom vse se je srečeval Bebler v Moskvi najverjetneje ne bomo nikoli izvedeli. Nekaj imen znanih revolucionarjev je zapisal: Ivan Regent,455 Drago Gustinčič, Božidar Maslarić in drugi (Bebler, 1981, 55). V času 7. kongresa Kominterne, poleti 1935, se je srečal z mnogimi znanci/delegati, ki so prišli v Moskvo – s Titom, Kardeljem, Kidričem, Ukmarjem idr. (ibid., 56–57). 455 »Regent je bil odgovoren za založništvo za tuje delavce, kjer smo lahko izdajali tudi kaj v slovenščini. Pa mi je predlagal, naj na novo prevedem Marxov Komunistični manifest, katerega prevod je bil zastarel in neuporaben (op. prvi slovenski prevod Manifesta je izšel leta 1908 v Idriji). Naloga mi je bila všeč, zato sem delal z vso vnemo, prizadevanjem in odgovornostjo, tako glede smisla kot glede sloga. Regent je bil s prevodom zelo zadovoljen. Baje so prav ta prevod Manifesta pozneje tiskali tudi v Ljubljani, seveda brez navedbe prevajalca« (Bebler, 1981, 48; gl. tudi Cesar, 1989, 926–927). Delavska_gibanja_FINAL.indd 421 9.10.2018 14:11:06 422 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Če sledimo Beblerjevim Spominom, je po izbruhu španske vojne obiskal Komunistično univerzo (KUNMZ) v Moskvi Dimitrij Manuilski, eden izmed voditeljev Kominterne. V svojem nagovoru je poudaril, da »prihaja čas, ko bo treba knjige zamenjati z drugimi sredstvi za boj proti fašizmu. Torej iti v ino- zemstvo«. Bebler nadaljuje: »V zvezi z odhodom so vsakega od nas sprejemali visoki funkcionarji. Mene ni sprejel Senjko, temveč Milan Gorkić (takratni sekretar KPJ). Povedal mi je, da grem domov, v Jugoslavijo, prek Pariza, kjer bom dobil nadaljnja navodila« (ibid., 57). V Kominterni je dobil potni list (advokata, državljana Luksemburga) in vozovnico za ladijsko pot Moskva– Leningrad–Helsinki–Turku–Stockholm–Göteborg–London; od tu naprej pa z vlakom v Pariz, kjer je bilo središče kominternske organizacije Mednarodnih brigad.456 Pred odhodom je na sestanku s Kardeljem izvedel, kot je sam zapisal: »zase važno novico, to je sklep Partije, da ne grem domov, temveč v Španijo« (ibid., 59). Odločitev in pot na špansko bojišče je navzven videti kot partijska direktiva, ki jo je Bebler disciplinirano izvršil, notranje pa se je skladala, kot smo že uvo- doma poudarili, z njegovim izpričanim levičarstvom in komunističnim nazo- rom, ki je pri njem razumljen ne v stalinistični/dogmatski preobleki, temveč izvorno marksistično, tako kot je že sam zapisal in pričakoval: »Aktivno so- delovati v tem spreminjanju v pravo smer /.../« (ibid., 22). Kaj je Beblerju pomenila »prava smer« in to v času, ko je izrecno veljalo, da je »revolucija partijska stvar«, lahko zaključimo s poteka njegovega srečanja s Kardeljem, ki ga je Bebler izkoristil, da mu je strnil svoje kritične vtise o skoraj štirile- tnem bivanju v Sovjetski zvezi, o stalinističnemu sistemu, o kolektivizaciji, birokratizmu, o velikoruskem šovinizmu, o nesvobodi govora, o prisluško- vanju, o vsesplošnem strahu, o procesih, o Stalinovi zahtevi zavezništva KP Nemčije z nacisti proti socialnim demokratom in tako naprej (ibid., 59–60). Potemtakem za Beblerja Stalinova Sovjetska zveza zagotovo ni mogla biti »druga domovina«, še posebno, ker je revolucijo kot humanist razumel in dojemal v žlahtnem pomenu, torej »ne kot pot na oblast, marveč kot le mo- žnost moralno-politične obnove in prenovitve naroda in družbe,« kot je v In memoriamu Alešu Beblerju (avgusta 1981) nedvoumno poudaril književnik Bojan Štih (v Bebler, 2004, 190). Na Beblerjevo srečo ta njegova izpoved Kardelju, ki jo je mogoče razumeti kot nepravovernost na generalni partijski liniji, ni imela neposrednih učinkov. 456 V Parizu je od avgusta 1936 delovala Centrala za usmerjanje levičarskih prostovoljcev v vrste španske republikanske vojske; po sklepu CK KPJ pa tudi Jugoslovanski nacionalni komite, kot glavno središče za sprejemanje, organiziranje in razpošiljanje jugoslovanskih prostovoljcev v Španijo, ki so prihajali iz Jugoslavije in iz drugih držav (gl. Kramberger, 2010, 111–117). Delavska_gibanja_FINAL.indd 422 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 423 V mislih imam stalinske čistke, ki so dosegle višek prav v obdobju španske državljanske vojne, ko so nemalo komunistov s španskega bojišča poklicali v Moskvo in jih na procesih obsodili na smrt; takšna usoda je doletela njegovega velikega prijatelja in soborca Vladimirja Ćopića - Senjka. Bebler: borec-prostovoljec na španskih tleh Pot prostovoljcev v Španijo je bila naporna; številni so se nanjo od- pravili po dvakrat, trikrat, celo večkrat, saj so jih orožniki, če so jih ujeli, pošiljali nazaj. Ni jih bilo malo, ki so tedne ali mesece preždeli v zaporih, da bi lahko postopoma napredovali do Iberskega polotoka in Mednarodnih brigad. Ne le na poostreno zastraženih evropskih mejah, tudi na gorskih prehodih Pirenejev stražniki niso bili vselej naklonjeni prostovoljcem, ki bi se radi borili zoper fašistični prodor na kontinentu. Do poostrenega nadzora je prišlo zlasti po avgustu 1936, ko je francoska vlada (op. ljudske fronte) uradno zaprla mejo s Španijo. Po tem odloku so prostovoljci prečkali strme Pireneje v temnih nočeh in prihajali na špansko stran izmučeni, žejni, potolčeni in prestrašeni. Dejansko je bila pot prostovoljcev v Španijo prebi- janje v nov svet, v politični prostor dejanske udeležbe, kjer so – v terminologiji Pierra Bourdieuja – postali agensi v polju evropskega državljanskega boja za bolj demokratično prihodnost (Kramberger, 2010, 117). Tudi Beblerjeva načrtovana pot iz Pariza na špansko bojišče (septembra 1936) ni potekala drugače, kot je bilo zgoraj povedano, saj ga je francoska policija, kot politično zaznamovanega še iz časa študija, izsledila in zaprla za nekaj mescev, kar je odložilo njegov odhod v Španijo na naslednje leto. Marca 1937 je Bebler/Kobal po nelahki poti prek Pirenejev le uspel priti v Španijo (Bebler, 1978b, 57–59), v bazo mednarodnih brigad, nastanjeno v Albacetu. Po pre- verjanju identitete so mu dali nove, uradne španske dokumente in špansko vojaško uniformo oficirja – prostovoljca v mednarodnih brigadah ter ga poslali na jaramsko fronto južno od Madrida, v štab 15. internacionalne brigade, ki ji je poveljeval njegov moskovski prijatelj Ćopić - Senjko: Ćopića sem videla v Moskvi kot političnega uradnika. Po svojem miru in skromnem dostojanstvu se je že tam razlikoval od mnogih stremuhov in konspiratorjev, ki so v odmorih med razrednim bojem skrivaj rovarili proti svojim tovarišem /.../. Senjka – ali Ćopića, kakor se je v resnici pisal –, ki mi je mirno rekel, da se boji kakor mi vsi, so Delavska_gibanja_FINAL.indd 423 9.10.2018 14:11:06 424 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih častili kot junaka njegovi najbližji tovariši; srečala sem jih v glavnem stanu 15. brigade (odgovora na vprašanje, ali je bil med njimi tudi Bebler? – žal ne bomo izvedeli). Tu so se izkazale besede: pogumen je tisti, kdor premaga svoj strah. Bil je hladnokrven in nadarjen strateg. Brigada si je pod njegovim vodstvom pridobila ljubezen in spošto- vanje španske armade in španskega prebivalstva. Bil je preudaren in ni tvegal življenja nobenega vojaka, ne da bi bil o tem zrelo premislil (Stridsberg, 1983, 383). V 15. brigadi so bili borci 22 narodnosti in v njej je bilo tudi največ Jugoslovanov. »Tako se je začela njegova mladostna, tako delno romantič- na kot krvava španska izkušnja, ki se mu je globoko vtisnila v spomin /.../. Med špansko vojno je bil dvakrat ranjen, od tega enkrat huje« (Bebler, 2004, 41). Na podlagi pravniškega profila je bil imenovan za brigadnega oficir- ja za pravne zadeve, nato še za pomočnika političnega komisarja brigade Francoza Barthela. Bebler je bil nadvse aktiven, urejeval je brigadni infor- mativni bilten, Blagoje Parović - Šmit, pomočnik glavnega komisarja med- narodnih brigad Luigija Longa, pa ga je izbral (tudi zaradi izvrstnega znanja več jezikov) še za svojega pomočnika pri radijskih oddajah iz Madrida za Jugoslovane; odtlej je en dan v tednu prihajal v Madrid in vodil polurne oddaje v slovenščini. V ulici Velasques stoji večja hiša, ki jo imenujemo Kasa Velasques (Hiša Velasques). V njej je komisariat mednarodnih brigad; spoznam se z Italijani: P. Nennijem, L. Longom idr. Tu dela tudi član našega CK Blagoje Parović. Pri njem se mi, Jugoslovani, zbiramo in razpra- vljamo o vojni, o odnosih velikih sil do te vojne, o naši državi in o našem gibanju /.../. Kasa Velasques organizira radijske oddaje na vseh jezikih, tudi na slovenskem. To bo neko obdobje, enkrat tedensko, moja naloga (Bebler, 1971a, 31). Poleti 1937, ko je 15. internacionalna brigada zmagovito zaključila boje na jaramski fronti je med drugim organizirala brigadno oficirsko šolo; Bebler je bil imenovan za političnega komisarja šole in predavatelja. Tu, na šolanju, je spoznal »učenca« Franca Rozmana (Staneta Mlinarja), bodočega komandanta slovenske partizanske vojske. O vtisih s teh srečanj nam je zapustil spominski zapis, iz katerega izžareva velika naklonjenost tako do Rozmanove osebnosti, kot do njegove šolske prizadevnosti in vojaške sposobnosti (1971b, 112–115). »V tem času,« je zapisal (1981, 64), »sem dobil iz Moskve sporočilo, da se mi je rodil sinček« (op. Anton). Delavska_gibanja_FINAL.indd 424 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 425 »Bebler je zaradi svoje poštenosti in načelnosti preživel marsikatero bridko uro« (Štih v Bebler, 2004, 189–190), tudi na španskem bojišču. Naj na tem mestu navedem specifičen pripetljaj, ki bi se lahko zanj tudi tragično končal. V prvem tednu julija 1937 se je namreč Bebler zapletel v konflikt s koman- dantom 15. divizije (v sestavu katere je bila tudi »njegova« 15. brigada), z generalom Galom, Madžarom po narodnosti, ki je bil poslan v Španijo kot sovjetska kadrovska/enkavedejevska pomoč. Bebler, kot kritični in pronicljiv opazovalec, je prišel na sled, da se generalov divizijski štab skupaj s pomo- žnim osebjem hrani iz »njegove« brigadne intendance, ne da bi za to kaj pla- čeval; torej imajo neporavnan dolg do brigade. Hkrati je ugotovil, da general Gal divizijski namenski denar za hrano troši za kupovanje zlata pa tudi da prejema darila v zlatu (doze, ure in podobno) iz državne blagajne. O genera- lovih nečednim poslih je Bebler obvestil svoja nadrejena tovariša Ćopića in Parovića, ki sta bila osupla nad Galovim početjem, obenem sta ga opozorila, da naj svoja kritična opažanja – o neetičnem obnašanju sovjetskih oficirjev, ki so bili poslani v Španijo kot sovjetska kadrovska pomoč457 – zadrži zase, in o tem ne govori nobeni obveščevalni službi (Bebler, 1981, 64–65, 71). Zagotovo je bilo to dobronamerno opozorilo, ki je na nek način obvarovalo Beblerja pred morebitnimi zaslišanji NKVD. Zgodba se s tem ni končala, saj je general Gal, potem ko je slišal za Beblerjevo odkritje, poklical Kobala na razgovor: »Izvedel sem, da ti nekaj govoriš o dolgovih divizije pri brigadi in zapravljanju denarja za zlato. Svetujem ti, da s tem takoj prenehaš, ker sicer ne boš prišel živ iz Španije! To je vse!« Poslovil sem se in izginil. Odtlej o tej stvari nisem več govoril. Ta las se mi je zdel tako tenak, da se ga rajši nisem dotikal. Gala sem si zapolnil za zmeraj. Majhen, toda širok možic z obilno glavo in obrazom, ki so me gle- dale kot besno žival. Kar verjeti mu je bilo treba. /.../ Vrnil sem se na fronto. Drugi dan smo napadli fašistično postojanko na Castillu de Villafranca. Ćopić je bil ranjen na več mestih, jaz samo v bedro, pa me je pošteno bolelo. Odpeljali so me v poljsko bolnišnico in me obvezali /.../. Čez dva dni sem se obvezan vrnil v brigado, ki se je morala umakniti s fronte. Ofenziva se je končala. Fašisti so privlekli toliko orožja, zlasti letal, da se jim nismo mogli več upirati, kot smo prvotno nameravali (ibid., 65–66). 457 V tem kontekstu naj spomnim na sklep političnega sestanka, ki ga je sklical Stalin 14. septembra 1936 v moskovski Lubjanki, da bodo vse dejavnosti Kominterne v Španiji podrejene neposrednemu nadzorstvu NKVD. Tega dokumenta, nasprotnega sklepom 7. kongresa KI, ne Bebler ne drugi borci seveda niso poznali, so pa njegovo prakticiranje zagotovo 'občutili'. Delavska_gibanja_FINAL.indd 425 9.10.2018 14:11:06 426 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Avgusta 1937 se je odprla nova fronta v Aragoniji, za Zaragozo; pred tem je bilo potrebno zavzeti mesti Quinto in Belchite (za podroben pregled voja- ških bitk, gl. Tuñon de Lara, 1971, 203–205). V napadu na mestece Quinto, med uličnimi boji, je bil Bebler težko ranjen: »Aleš je kot brigadni štabni oficir prišel v najhujši nejevolji in divjanju boja bodrit borce in urejat bojne vrste, pri tem pa je zašel na področje sovražnih položajev. Krogla ga je zadela v podkolenje in mu raztrgala mišičevje ter prebila glavni živec ischiadicus. Ostal je nepremičen in le s težavo in veliko sreče so ga borci rešili iz bojnega meteža. Resnično je za las ušel smrti«, se spominja Bobnar (v Bevk in Pavšič, 1988, 6). O tem svojem (ne)srečnem dogodku je Bebler zabeležil: Tu (op. v trafiki) me je našel nekdo od naših fantov. Rekel mi je, da naj potrpim, da pridejo pome. Po kakih desetih minutah se je vrnil z dvema fantoma, Špancema. Naložili so me na nosila in me odnesli v previjališče. Pozneje sem izvedel, da je bilo fantu ime Franci Fujs (op. Flis), da je bil iz Trbovelj in da je padel nekaj dni pozneje v bitki za Belchite (Bebler, 1981, 67). Za »nepokretnega« Beblerja je sledilo dolgotrajno bolnišnično zdravljenje, najprej v Benicassimu (pri Castellon de la Plana), nato v Murciji, v bolni- šnici Universidad, kjer je bil, kot je zapisal, v dobrih kirurških rokah prof. Gomeza Diaza;458 zapisal pa je tudi, da »se vsi tisti, ki smo bili ranjeni ali bolni, spominjamo španskih zdravnikov in bolničark459 ter njihove ne- utrudnosti in ljubeznivosti pri negi ranjencev in bolnikov« (Bebler, 1978a, 20). V bolnici se je srečal z vrsto jugoslovanskih borcev-ranjencev; med njimi so bili (tako kot on) mladi oficirji, bodoči organizatorji in komandan- ti narodnoosvobodilne vojske: Ivan Gošnjak, Peko Dapčević, Kosta Nadj, Ahmet Fetahagić in drugi. Še posebej sta spletla prijateljstvo s Stanetom Bobnarjem, kasnejšim prvoborcem in soorganizatorjem Prekomorskih bri- gad. Ta je zabeležil: 458 »Profesor mi je razrezal hrbet in mi odstranil glavni ganglion limfnega sistema za levo nogo, s čimer je hotel doseči osvežitev živčnega sistema in s tem krvnega obtoka v ranjeni nogi (ter mu na ta način, brez amputacije, rešiti nogo, okužene z gangreno) /.../. Imel sem odprtino pod kolenom, tako globoko, da sem v njej videl vse svoje živce in žile kot strune na kitari. Profesor je v to jamo vsak dan stiskal skozi gazo limono. Rekel je, da zaradi vitaminov. Rana se je kmalu začela razraščati in se je končno zacelila. Ko sem pozneje zdravnikom pripovedoval o Gomezu Diazu in njegovi kirurški intervenciji, so se vsi čudili. Ta način se je kot novost pojavil šele po drugi svetovni vojni. Gomez Diaz pa je take operacije delal že leta 1937!« (Bebler, 1981, 67–68). 459 Med jugoslovanskimi prostovoljci je bilo 16 žensk, ki so delale večinoma v bolnišnicah – kot zdravnice, medicinske sestre, negovalke (gl. Lešnik in Vidmar Horvat, 2014, 236–243). Delavska_gibanja_FINAL.indd 426 9.10.2018 14:11:06 Četrti del 427 (Bebler) je z močno voljo premagoval svoje težave. Z izredno za- vzetostjo se je vključil v življenje v bolnici, povezoval se je z ostalimi ranjenci in bolniškim osebjem. Ranjenci so potrebovali vsestransko pomoč, tolažbo in uteho. V tej veliki bolnici z mnogimi ranjenci ra- znih narodnosti – med njimi mnogi niso obvladali španščine – je bilo potrebno prevajati v ruščino, angleščino, francoščino razna navodila zdravniškega osebja. Aleš, ki je obvladal jezike, je to opravljal požr- tvovalno in strokovno, kar je bilo za mnoge vsega priznanja vredno. To je bilo veliko delo! Zato si je pridobil mnogo prijateljev, ki so ga spoštovali (Bobnar, 1988, 8). Jugoslovanka dr. Adela Bohunicka, zdravnica v bolnici Universidad v Murciji, se spominja: »V bolnici so se sklepala nova poznanstva in prijateljstva. Ranjenci so se zbirali okoli izkušenih revolucionarjev; Jugoslovani pri Alešu Beblerju, Ivanu Gošnjaku in Karlu Mrazoviću. Okoli Beblerjeve postelje jih je bilo raz- ličnih narodnosti, ker je Bebler lahko vodil razgovore na več jezikih« (v Kapor, III/1971, 132). Aktivnega bojevanja na španskem bojišču je bilo za Beblerja/Kobala konec, pa tudi poraz španske republike je bil vse bolj na vidiku. Enote generala Franca so ob reki Ebro prodirale proti morju z namenom, da bi odrezale Katalonijo od centralnega dela Španije. S tem v zvezi se je postavljalo vpra- šanje evakuacije ranjencev iz tega dela v Katalonijo. »Aleš, ki je bil v bolnici v Murciji med najzaupljivejšimi osebami, je poskrbel, da so pripravili vlak, sestavljen iz tovornih vagonov, kamor so prenesli ranjence /.../. To je bil za- dnji in edini transport v smeri Juga proti Kataloniji,460 Barceloni« (Bobnar, 1988, 10–11). »V Kataloniji smo, v tistem delu republikanske Španije, ki ima skupno mejo s Francijo. Zvemo, da bomo evakuirani v Francijo kot nesposobni za vrnitev na fronto. Evakuacija je predvidena kmalu, čez nekaj tednov /.../. Delijo nam civilne obleke. Uniforme in vse kar spominja na špansko vojno – pištole, kdor jo ima, fotografije, dokumente –, vse moramo oddati. Nekateri se upirajo. 460 Železniška proga je namreč vodila prek mostu čez reko Ebro pri Tortosi (tamkajšnja železni- ška postaja je bila tedaj že do tal porušena). »Fašisti so bili že blizu. Nekaj artilerijskih zadetkov je poškodovalo most. Naš vlak se je ustavil nekaj kilometrov pred mostom. Raznesel se je glas, da je most toliko poškodovan, da ne bi več prenesel teže vlaka. Stali smo in čakali celo uro. Eno najdaljših v mojem življenju. Končno je prišla vest: brez lokomotive bi vagoni verjetno lahko prišli prek mosta! Čez nekaj časa so našo lokomotivo odklopili, druga pa nas je od zadaj pori-nila na most in druga, s čelne strani, potegnila preko mosta. Prišli smo na drugo stran. Pozneje smo izvedeli, da smo bili zadnja kompozicija, ki je srečno prišla čez most. Kmalu za nami se je most podrl. In spet sem enkrat za las ostal živ« (Bebler, 1981, 69). Delavska_gibanja_FINAL.indd 427 9.10.2018 14:11:07 428 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Toda nič se ne da napraviti, vse je treba oddati,« se spominja Bebler/Kobal (2004, 47). »Invalidi niso radi pristali na odhod iz Španije. Spominjam se, da Aleš ni bil zadovoljen s tako rešitvijo. Rad bi še ostal v Španiji, dokler bi se dalo, še posebej zato, ker francoske oblasti niso bile pripravljene sprejeti inva- lidov v svojo oskrbo. Dali so le dva meseca azila za invalide, toda brez oskrbe« (Bobnar v Bebler, 2004, 49). »Avgusta 1938 nas premestijo v S'Agaró. To je letovišče na morski obali. Tu je mnogo naših (Dušan Kveder, Veljko Vlahović idr.). V vilah in vrtovih se odvija politično in kulturno življenje. Organizirajo se predavanja o Španiji, o njeni zgodovini, o tej vojni, o fašizmu in nevarnosti izbruha svetovne vojne, o Sovjetski zvezi« (Bebler, 1971a, 43). Mednarodne brigade so vedno teže zadrževale hitro napredovanje Francovih armad na področje Katalonije; postalo je jasno, da se bliža konec španske re- publike. V takih razmerah so se morali invalidi umakniti v Francijo. Bebler je bil v eni izmed prvih skupin težkih ranjencev, ki so bile jeseni 1938 evakuirane v Francijo, v Pariz. V Spominih zapiše: »Zapuščamo Španijo. V vlaku smo sami invalidi. Tudi Španija, ki ostaja za nami, je invalid. Sto tisoči so pobiti, sto tisoči težko ranjeni. Bodočnost jim ne obeta nič dobrega. Zmaguje in zmagal bo fašizem. Ubogi ljudje! Tako dobri in prisrčni! Nas internacionalce so imeli zelo radi. Vse bi nam bili dali« (Bebler, 1981, 70). V Parizu se za Beblerja in druge jugoslovanske borce-invalide (bilo jih je med 50 in 60) tegobe niso končale, nasprotno. Živeli so v slabih razmerah s sredstvi, ki so jih prejemali od francoske Rdeče pomoči, ki ni prihajala redno. Hkrati so bili (politično) nezaželeni, saj je imela Francija status nevtralne države v tem španskem notranjem spopadu. Še slabše se jim je godilo, ko so ostali, po pote- ku dveh mesecev, brez dovoljenja za bivanje v Franciji. »Policija nas je začela preganjati. Dovoljenje je bilo mogoče podaljšati največ za mesec dni. Tisti s potnimi listi so odšli v svoje kraje, od koder so prišli, v Belgijo, Kanado ... Ostali smo bili brezdomci, kajti jugoslovanska vlada oziroma njeno predstav- ništvo v Parizu nam ni bilo pripravljeno izdati vizuma ali potnega lista, da bi se vrnili v domovino« (Bobnar, v Bebler, 2004, 50–51). V začetku poletja 1939. leta je policija izvršila splošno racijo in vse španske borce – Jugoslovane zaprla in zatem pregnala v posebna francoska taborišča na jugu Francije (St. Cypriene, Argeles, Gurs, Vernet). Raciji se je Bebler uspel izogniti in odtlej je živel v Franciji strogo ilegalno. »Aleš bi lahko, kot težek invalid, verjetno odšel v Sovjetsko zvezo, vendar je sledil navodilom partije in Tita (op. z njim se je tudi srečal v Parizu, po vrnitvi iz Španije), da naj se čim več španskih borcev vrne v domovino« (ibid., 51). Delavska_gibanja_FINAL.indd 428 9.10.2018 14:11:07 Četrti del 429 Vrnitev v Jugoslavijo legalno ni bila možna, saj je bilo osebam, ki so se pridružile mednarodnim brigadam v španski vojni – po odloku notranjega ministra Kraljevine Jugoslavije Antona Korošca (marca 1937) – odvzeto jugoslovansko državljanstvo. Položaj naših borcev v Franciji se je močno poslabšal septembra 1939, po podpisu sovjetsko-nemškega pakta o nenapadanju ter prepovedi komunistične partije in naprednih organizacij v Franci- ji. Ravno te organizacije so nudile našim tovarišem največjo pod- poro /.../. Začela se je druga svetovna vojna. Francoske oblasti tudi prej niso priznavale borcem internacionalnih brigad pravic vojnih ujetnikov. Toda pozimi 1939/1940 so trpljenje, lakota, pretepanje in zapiranje postali vedno hujši (Bebler, 1978a, 21–22). V dani nezavidljivi situaciji je Bebler sledil napotku francoskih odborov za pomoč španskim borcem, naj se »vsi v Franciji legaliziramo s pravimi imeni. Poslušal sem direktivo, pa so me zaprli in obsodili na šest mesecev zapora; od tega štiri mesece in pol v samici /.../. Ko so me Francozi iz- pustili, so mi rekli, da moram takoj zapustiti Francijo, da pa si lahko sam izberem mejo, kamor me bodo odpeljali s policijskim spremstvom. Izbral sem Švico« (Bebler, 1981, 72). S pomočjo odbora za pomoč republikanski Španiji v Ženevi, si je uspel urediti švicarsko državljanstvo (pripadalo mu je po dedu, rojenem v Švici) in švicarski potni list ter posledično dobiti na jugoslovanskem konzulatu tudi uradni vizum za potovanje v Jugoslavijo – v domovino, v Ljubljano. Beblerjev angažma – v vlogi bivšega španskega borca – v Kraljevini in Titovi Jugoslaviji »Končno sem občutil, da sem se vrnil domov, pa ne za dolgo«, je zapisal v svojih Spominih (1981, 75). Kaj se skriva v tej Beblerjevi nedorečenosti »/.../ pa ne za dolgo«? Mar se je čutil tujca461 v rodni deželi? Da! »In spoznal je, da je ostal tujec v svojih mislih /.../. Tujec je in nosi svoje resnično življenje s sabo, zaklenjeno globoko v srcu« (Cankar, ZD-II/1951, 359–360). Bojan Štih je bil še bolj določen: Leta 1902 je objavil Ivan Cankar svoje znamenite Tujce, leta 1942 pa je izšla knjiga z naslovom Tujec, ki jo je napisal Albert Camus. Aleš Bebler sodi med tiste ljudi, ki sta jih I. Cankar in A. Camus 461 O problematiki tujca in tujstva v sociološki teoriji, gl. Vidmar Horvat, 2012, 95–103. Delavska_gibanja_FINAL.indd 429 9.10.2018 14:11:07 430 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih uvrstila med izobčence, begunce iz družbe, med upornike, samotarje in tragične osebe evropskih narodov. Razumnik, mislec in demokrat je v Alešu Beblerju prav tako navzoč, kot je navzoč v vseh revolucio- narnih osebnostih evropskega socializma, o katerem zdaj že vemo iz zgodovinskih podatkov, da se je rodil v znanosti in med intelektualci (Štih, v Bebler, 2004, 188). Takoj po prihodu v Ljubljano se je Bebler sam prijavil/legaliziral na okro- žnem sodišču, da bi se izognil pretepanju na žandarmerijski postaji. Zaradi svojega političnega delovanja in članstva v prepovedani KP Jugoslavije je bil obsojen na enoletno zaporno kazen, ki jo je večinoma odležal (1939/1940), kot vojni ranjenec, na zaprtem oddelku ljubljanske ortopedske klinike. Zapiše: »Tam me je lepo sprejel primarij Marinšek/Marinčič. Živel sem pri njem, kot da bi bil svoboden. Tudi bolniška sestra Festina je bila na moji strani« (Bebler, 1981, 76). Navzlic zaporni kazni – skladno z njegovim uporniškim duhom – Bebler politično ni miroval. Hitro se je vključil v delovanje KP Slovenije, ustavljene (aprila 1937) med njegovo daljšo odsotnostjo. Imenovan je bil za sekretarja komisije za agitacijo in propagando pri CK KPS ter deloval med drugim tudi v Društvu prijateljev Sovjetske zveze.462 Postane eden od vodilnih in najbolj aktivnih slovenskih komunistov v takratnem predvojnem in prihajajo- čem viharnem vojnem času; bil je med ustanovnimi člani Osvobodilne fronte slovenskega naroda, organizatorji slovenskega narodnoosvobodilnega boja in – kot »vojaški izvedenec, zaradi izkušenj iz Španije« (ibid., 80) – imenovan za namestnika komandanta glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet (gl. Prebilič in Juvan, 2013). I. Med Beblerjevimi zadolžitvami in nalogami po prihodu v Ljubljano je bila skrb za španske soborce ter angažma za njihovo vrnitev v Jugoslavijo (okoli 520 jih je ostalo v francoskih taboriščih in zaporih do l. 1941) zagotovo pri- oriteta, tako na osebni kot partijski liniji. Zavoljo tega sta skupaj z Ivanom Kreftom večkrat obiskala francoskega konzula v Ljubljani, da bi posredoval pri jugoslovanskih oblasteh v tej zadevi. 462 V njem so se zbirali profesorji in drugi levo usmerjeni intelektualci kot France Kidrič, Franc Šturm, Juš in Ferdo Kozak, Josip in Ciril Vidmar, Igo Gruden, Fran Zwitter, Fran Albreht in drugi (Bebler, 1981, 78). Delavska_gibanja_FINAL.indd 430 9.10.2018 14:11:07 Četrti del 431 Kot že omenjeno, se je 260 jugoslovanskim španskim prostovoljcem uspe- lo vrniti iz Francije v Jugoslavijo ter se vključiti v NOB (1941–1945). Nedvomno je v javnosti in še posebej med borci/partizani pomenila ozna- ka »Španec« vzvišen pojem, ki je poosebljal osebno hrabrost, domoljubje in predanost boju proti fašizmu/nacizmu. In vse našteto dokazano krasi tudi Beblerjevo osebnost. Zaradi junaštva so 59 »Špancev« razglasili za narodne heroje, med njimi tudi Aleša Beblerja (1953). Predsednik republike Josip Broz Tito je leta 1971 odli- koval z »redom narodnega heroja« Združenje španskih borcev Jugoslavije »za junaštvo brez primere, ki so ga člani združenja pokazali v boju proti reakciji in fašizmu v španski državljanski vojni ter za junaška dejanja v narodnoosvobo- dilni vojni« (Bebler, 1978a, 24). II. Kot uvodoma povedano, se za Beblerja, bivšega španskega borca-pro- stovoljca, »špansko obdobje« nadaljuje tudi po osvoboditvi, v novi/Titovi Jugoslaviji, saj je poleg zahtevnih službenih/diplomatskih nalog (gl. Bebler, 2017), še vedno skrbel za španske borce, še posebej v času, ko je predsedoval jugoslovanski krovni organizaciji španskih borcev. Ta je nastala, potem ko so se preživeli španski borci po osvoboditvi organizirali v Združenju jugoslo- vanskih prostovoljcev španske republikanske vojske 1936–1939 (ustanovljeno l. 1946 v Beogradu); v njenem sestavu je bila tudi slovenska sekcija, ki je začela z delom l. 1954 (po ustanovitvi v Radencih). Delovanje tako krovnega združenja kot njenih sekcij (ustanovljene so bile v vseh jugoslovanskih republikah) je bilo usmerjeno predvsem v dvoje: prvič, (po)skrbeti za materialno stran življenja svojih soborcev in jim omogočiti boljše eksistenčne pogoje; drugo, oživljanje spomina na špansko vojno in prenašanje izročila na mlajše rodove. Na tem mestu naj opozorim vsaj na štiri njegove izstopajoče aktivnosti v vlogi bivšega španskega borca: (1) Aleš Bebler je odigral nedvomno pomembno vlogo pri rehabilitaciji ob- sojenih na dachauskih procesih v letih 1947–1949 (gl. Krivokapić, 1986; Nećak idr., 1990). Procesi463 so ga močno prizadeli, saj so bili tovrstni oblastni, stalinistični prijemi (»čistke«) diametralno nasprotni njegovemu humanističnemu razumevanju revolucije. Zadeva je bila za Beblerja še toliko bolj občutljiva, 463 Pod dachauskimi procesi razumemo preiskavo, ki jo je za Slovenijo vodila OZNA (Oddelek za zaščito naroda) proti bivšim internirancem, osumljenim sodelovanja z gestapom v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Buchenwald in Auschwitz. Delavska_gibanja_FINAL.indd 431 9.10.2018 14:11:07 432 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ker je bilo v preiskovalnem poročilu zapisano: »Vsi glavni agenti in vojni zločinci iz dachauskih preiskav so bili španski borci«;464 posledično je bilo obsojenih 11 španskih borcev (Krivokapić, 1986, 12–17). V času procesov s svojimi intervencijami, tudi pri Titu, ni bil uspešen. V sedemdesetih letih se je Bebler, ko je bil na položaju predsednika Združenja bivših jugoslovanskih prostovoljcev španske republikanske vojske, osebno angažiral za obnovo dachauskih procesov, tako v razgovorih s predsednikom Titom kot v poslanem mu pismu (25. 6. 1973) ter v pismih Stanetu Dolancu, Francetu Popitu, Mitji Ribičiču (5. 11. 1973) in javnemu tožilcu SR Slovenije (3. 1. 1974). Nato je v pismu (14. 1. 1974) »zaprosil predsednika CK ZK Slovenije (F. Popita) za pisno potrdilo, da so nekdanji španski borci, obsojeni v dachauskih procesih, politično rehabilitirani« (Nečak idr., 1990, 48). Beblerjevo vztrajanje je v na- daljevanju pripeljalo do »obnovitvenega postopka« s strani javnega tožilstva SR Slovenije ter posledični »razveljavitvi sodb« (1976); do »politične reha- bilitacije« obsojenih na dachauskih procesih pa je dokončno prišlo na 10. kongresu ZK Slovenije (1986). (2) Naslednja Beblerjeva zabeležena aktivnost je povezana z ohranjanjem vre- dnot in spomina na špansko državljansko vojno v okviru združenja španskih borcev. Že od ustanovitve dalje so člani združenja začeli zbirati tiskano, fo- tografsko in drugo gradivo ter beležiti spomine na špansko epopejo; s tem so se preverjali in dopolnjevali tudi obstoječi seznami španskih borcev. Tudi Bebler je pri tem dejavno sodeloval. Tako je pod njegovim uredništvom leta 1961 izšlo prvo tovrstno celovito delo v Jugoslaviji z naslovom Naši Španci. Zbornik fotografija i dokumenata o učešću jugoslovenskih dobrovoljaca u Španskom ratu 1936–1939. V naslednjih letih je izšla vrsta zbornikov in knjig, v katerih je sodeloval tudi Bebler s svojimi prispevki, tako s spominskimi zapisi kot po-globljenimi analizami te vojne. (3) »V času Beblerjevega predsedovanja Združenju španskih borcev Jugoslavije je bilo največ storjenega pri urejanju materialnih razmer španskih borcev«, se spominja Stane Bobnar, predsednik slovenske sekcije združenja španskih borcev. In dodaja: »Bil sem prisoten, ko je (Aleš Bebler) Titu razlagal te stvari in tudi dal predlog, naj bi se jim priznal status imetnikov spomenice (1941), s čimer se je Tito brez premišljevanja strinjal in dejal, češ zakaj se to že prej 464 Na osnovi česa je sploh prišlo do teh procesov? Prva hipoteza zatrjuje, da so organi državne varnosti dobili ob koncu leta 1947 ali v začetku leta 1948 od sovjetske obveščevalne službe spisek ljudi, ki naj bi bili med vojno gestapovski agenti in ki naj bi jih po vojni v svojo službo vzele zahodne obveščevalne službe /.../. Ve se samo, da je ta spisek videl general Jaka Avšič (tedaj veleposlanik FLRJ na Dunaju). Na spisku je poznal samo Beblerja. Bil je tretji po vrstnem redu. Toda Bebler sploh ni bil v Dachauu /.../ (v Nečak idr., 1990, 147). Delavska_gibanja_FINAL.indd 432 9.10.2018 14:11:07 Četrti del 433 ni uredilo« (1988, 13–14). Tako je bil v letu 1972 sprejet »Zakon o temeljnih pravicah borcev španske narodnoosvobodilne in revolucionarne vojne 1936– 1939«, ki je pravice za španske borce izenačil s tistimi, ki so jih imeli imetniki »partizanske spomenice 1941« (pravica do zdravstvenega varstva, pravica do pokojninskega dodatka in druge). (4) In ne nazadnje, da je pod njegovim vodstvom Združenje bivših jugoslo- vanskih prostovoljcev španske republikanske vojske postalo eno najbolj vidnih in aktivnih nevladnih dejavnikov v mednarodnih prizadevanjih za odpravo frankistične diktature v Španiji ter za njeno demokratično preobrazbo: Mi (Španci) smo še naprej trpeli pod fašistično oblastjo. Kljub temu, da je bil fašizem v Evropi poražen, je v Španiji živel dalje. Živel je na telesu ranjenega in krvavečega španskega ljudstva s po- močjo nove oblike politike »nevmešavanja«, ki je bila prilagojena novemu času, ki pa je še naprej podpirala diktaturo (Carrillo, v Ko- vačević, 1979, 6–7). Novembra 1977, že po Francovi smrti, je delegacija Združenja, v kateri je bil tudi Aleš Bebler, obiskala Španijo in obujala spomine na špansko obdobje (o tem obstaja tudi kratek filmski zapis – Povratak u Španiju).465 Vtise s tega obiska je Bebler strnil v spominskem zapisu Potovanje, ki spominja na romanje (1978c). Za sodelovanje v vojni na strani republike – imel je čin kapetana španske republikanske vojske – je Aleš Bebler/Andre Kobal prejel tudi odlikovanje Kraljevine Španije »Patria–Libertad–Republica« (Bebler, 2004, 193). Namesto epiloga – skica o solidarnosti, vzniknjeni v španski vojni I. Biografije večine prostovoljk in prostovoljcev pričajo o politični in huma- nitarni etiki, ki je vodila generacijo španskih borcev in bork na fronti in vseh drugih v zaledju pri odločitvi, da se odpravijo na pot – v pomoč ljud- stvu in v bran ideji, ki je presegala državljanski konflikt republikanskih sil s Frankovim pohodom na oblast. Idealizem, ki se vpisuje v pripravljenost, umreti za tujo nacijo in idejo, za katero se borijo njene napredne sile, posta- vlja dobro uveljavljeno trditev, da smo ljudje pripravljeni umirati za lastno nacijo, ne pa tudi za idejo, pred težko preizkušnjo. Nacija, ki jo je poosebljalo 465 Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=1-NPwnS2q88. Delavska_gibanja_FINAL.indd 433 9.10.2018 14:11:07 434 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih špansko napredno ljudstvo, je bila svetovna, opredeljena s humanizmom in kulturo svobode; v tem smislu je lahko pritegnila sočutje in solidarnost, pa tudi pripravljenost umreti za drugega. To ni bila humanitarna gesta oddalje- nega opazovanja trpljenja drugega, niti identifikacija s telesom trpečega; to je bil, če se izrazim filozofsko, vstop v telo drugega, z namenom, da z bojem ohraniš njegovo življenje, četudi bi pri tem žrtvoval svoje lastno (Lešnik in Vidmar Horvat, 2014, 243). S to predstavo v vidu lahko dojamemo srž Beblerjevega čutenja Španije kot »druge domovine«: V mislih in globoko v naših srcih pa nosimo spomine na naše španske soborce in na špansko ljudstvo. S španskimi borci smo bili v vseh bo- jih v neposrednem stiku. Saj so bili mnogi naši borci posamič vključe- ni v španske enote, vsaka naša enota je bila vključena v širšo špansko enoto, vsaka mednarodna brigada v špansko divizijo in vsaka medna- rodna brigada je imela v svoji sestavi tudi svoj španski bataljon. Tako smo s španskimi borci skupaj živeli, skupaj stradali in skupaj krvaveli. Pri tem smo jih dodobra spoznali in smo jih cenili kot požrtvovalne in hrabre bojne tovariše. Pa tudi oni so tako gledali na nas. Med nami in njimi se je skovalo globoko tovarištvo in prijateljstvo. Dodobra smo spoznali in globoko vzljubili plemenito špansko ljud- stvo, ki se je tedaj razgibalo v širokem demokratskem in rodoljubnem gibanju /.../. Vsak od nas se spominja skrbi vaščanov za nas – ' Inter- nacionales', kot so nam rekli –, kadar smo v kaki vasi počivali /.../. Zato čutimo mi, bivši Španski borci, neizmerno ljubezen za špansko ljud- stvo. Zato nam je Španija druga domovina (Bebler, 1978a, 19–20). Velja poudariti, da to solidarnostno vez in bratsko bližino s španskim ljud- stvom opisujejo številni borci in borke, med njimi tudi Jugoslovanka Olga Dragić, medicinska sestra v bolnici Universidad v Murciji, kjer se je srečala z Beblerjem v času njegovega zdravljenja: Kako narediti pojmljivo, da se tam nismo čutili kot tujci? Da nas tamkajšnje ljudstvo ni videlo kot tujce, temveč kot svoje najdražje? Kako govoriti o veliki ljubezni neke generacije celega sveta? Kajti, za to je šlo. To je bila ljubezen za mir, svobodo, naprednost, hu- manizem, kulturo. O veliki ljubezni ni mogoče govoriti. Treba jo je doživeti /.../. Zato o Španiji ne morem govoriti /.../ (v Kapor, V/1971, 448). Delavska_gibanja_FINAL.indd 434 9.10.2018 14:11:07 Četrti del 435 II. Dolores Ibárruri, legendarna Pasionaria ( No pasarán! ),466 je v vlogi predsedni-ce KP Španije v pismu, poslanem leta 1976 za zbornik Naši Španci zapisala: Naša zahvala: Ob spominu na vojno v Španiji, ki jo je povzročila vstaja najbolj nazadnjaških sil naše države s podporo fašističnih sil tistega obdobja, se ganjeni spominjamo sodelovanja skupin protifa- šistov najrazličnejših narodnosti na strani republike, med njimi ju- goslovanskih bojnih tovarišev, ki so jih naši vojaki globoko spošto- vali zaradi njihove borbenosti in jih resnično smatrali za del sebe. V teh trenutkih (op. po smrti Franca, 1975), ko v Španiji prihaja do velikih bojev delavskega razreda in ostalih demokratičnih sil, vključno katoliških, proti sedanjemu režimu, za uvedbo demokraci- je v Španiji, se ganjeni spominjamo jugoslovanskih borcev v med- narodnih brigadah. Vsem preživelim jugoslovanskim bojnim tova- rišem velikega španskega boja in vsemu jugoslovanskemu ljudstvu pod vodstvom tovariša Tita pa se želim ponovno globoko zahvaliti za udeležbo v naši borbi ter izražam upanje, da se snidemo z njimi v prihodnosti, ki v naši deželi že dobiva obrise resničnosti, zato da jim še enkrat izrazimo svojo globoko in bratsko hvaležnost za nji- hovo pomoč in junaštvo (v Bebler /ur./, 1978, 2–3). III. Odlomek iz Beblerjevega spominskega zapisa o obisku v Španiji (novembra 1977) – Potovanje, ki spominja na romanje (odlomek): Skupina kakih štiridesetih jugoslovanskih prostovoljcev iz španske republikanske vojske v španski vojni od leta 1936 do leta 1939 je pred kratkim obiskala Španijo. Veliko nas je odšlo na pot z ženami. Bile pa so z nami tudi vdove padlih španskih borcev in vdove tistih, ki smo jih izgubili pozneje. Skupina torej, ki je potovanje iskreno doživljala. Vsi smo si želeli ogledati vse, kar je bilo povezano s tisto krvavo vojno, ki se je pred tolikimi leti končala s propadom španske republike, vse, kar je bilo povezanega z našimi boji in boji naših najbližjih. 466 Z bojnim geslom ¡No pasarán! (Ne bodo prodrli!) je La Pasionaria, soustanoviteljica KP Španije l. 1920 in podpredsednica republikanskega kortesa (1937–1939), bodrila republikanske čete, ki so branile oblegani Madrid (novembra 1936) pred napredujočimi Francovimi nacionalistič- nimi silami. Krilatica je kmalu postala mednarodni protifašistični slogan. Delavska_gibanja_FINAL.indd 435 9.10.2018 14:11:07 436 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Nisem nagnjen k patetiki, pa vendar ob tej priložnosti ne morem, da ne bi uporabil patetičnih besed: naše potovanje je spominjalo na romanje. Obiskovali smo kraje, kjer so padli v boju naši tova- riši, kjer smo tudi sami doživljali nepozabno težke trenutke, kjer smo bili ranjeni, kjer smo komajda ušli pogubi. Spomini so nam stiskali grla in nemalokdaj smo zaradi razburjenja komajda lahko govorili. /.../ Rekel sem že, da je bilo to potovanje, ki je »spominjalo na roma- nje«. Vendar pa ni bilo samo to. Vsi smo si želeli, da vidimo dana- šnjo Španijo, da jo doživimo takšno, kakršna je danes, Španijo brez Franca, brez njegovega nasilja, svobodno Španijo. Navsezadnje je takšna Španija tudi naše delo. Odurnega režima, katerega zmage tedaj nismo mogli preprečiti, je vendarle konec. Mi pa smo tukaj in lahko stiskamo roke svobodnim Špancem /.../ (Bebler, 1978c, 247–249). IV. Ob sklicu mednarodnega simpozija Preispitivanje prošlosti i istorijski revi- zionizam: (Zlo)upotrebe istorije Španskog građanskog rata i Drugog svetskog rata na prostoru Jugoslavije, ki je potekal v Beogradu 12. in 13. oktobra 2012 (Petrović /ur./, 2014), je Dolores Cabra Loredo, generalna sekretarka Arhiva vojne in izgnanstva ( Archivo Guerra y Exilio – AGE)467 iz Madrida – poslala sporočilo organizatorjem: Ob tej priložnosti želim, da se vam pridružim v izkazovanju časti mednarodnim prostovoljcem iz vsega sveta ter še posebej našim dragim jugoslovanskim interbrigadistom, ki so nam predali v na- sledstvo ideje svobode, solidarnosti in bratstva, katerih vrednost ni nič manjša danes kot v času, v katerem so se oni borili. Varujmo in ohranimo plamenico kolektivnega spomina, ki so nam jo predali. Z najboljšimi republikanski pozdravi! *** 467 AGE, ustanovljen marca 1997, je bilo prvo špansko združenje mednarodnega pomena za ohranjanje zgodovinskega spomina na žrtve državljanske vojne in povojnega frankističnega nasilja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 436 9.10.2018 14:11:07 Četrti del 437 »Španija ostaja v zgodovini in kolektivnem spominu kot trajni zaznamek, neizbrisljiv primer in inspiracija vsem, ki se danes na katerem koli kraju na Zemlji borijo za ohranitev ali pridobitev in napredovanje svobode« (Petrović, 2014, 11). »Biografije španskih prostovoljk in prostovoljcev vsebujejo etično komponento za spominjanje, ki preteklost naredi za živo dediščino in zgodo- vinsko-utopični vir za razumevanje solidarnostih bojev našega časa« (Lešnik in Vidmar Horvat, 2014, 245). Delavska_gibanja_FINAL.indd 437 9.10.2018 14:11:07 Delavska_gibanja_FINAL.indd 438 9.10.2018 14:11:07 Peti del 439 Peti del Izobčenci v stalinizmu – primer Titove Jugoslavije (1948) Izključitev Jugoslovanov iz informbiroja je bila sprejeta brez razprave. Be- dastim podtikanjem policijske narave, o katerih so potem dejali, da si jih je iz-mislil Berija, komunisti, ki so se seznanili z jugoslovanskimi tovariši v Špa- niji, niso verjeli. /.../ Leta 1948 so nastala resna nasprotja o vrsti vprašanj med sovjetskimi tovariši, nami, ki smo z njimi soglašali, in med jugoslovan- skimi tovariši. Napaka, ki so jo podpirali tudi sovražniki, je bila v tem, da smo na temeljih določenih nasprotij in stališč, za katera smo sodili, da so na- pačna, obsodili vse en blok, kar so naredili v Jugoslaviji, ne da bi se poglobili v preučevanje posebnih razmer, ki so bile tam, in ne da bi se zavedali posledic, ki bodo iz tega nastale. Zmotili smo se in ker smo se zmotili, moramo to priznati. Palmiro Togliatti (1964) Mnoge komunistične partije, ki so se oklepale tradicije brezpogojne pripa- dnosti Sovjetski zvezi, so leta 1948, naščuvane s formalističnimi stališči Kominterne, kot čreda sledile obsodbi nad Josipom Brozom in drugimi ju- goslovanskimi voditelji. Ko pa je Hruščov potem zbral toliko moči, da je ves manever javno razkrinkal, smo se počutili tako kruto prevarani in tako ne- častno zmanipulirani, da se je takrat v nas sesulo vse, kar je še ostalo od ta- kratnega mitološkega, skoraj že religioznega odnosa do KP Sovjetske zveze. Santiago Carrillo (1977) Delavska_gibanja_FINAL.indd 439 9.10.2018 14:11:07 440 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Prolog: Krivoverci v komunizmu – komunistične alternative stalinizmu Stalin je s svojim termidorjem uničil komunizem. Komunizem stalinske- ga formata se ne more več ponoviti. To je najbolj brutalna oblika uničenja človeške individualnosti, pridobitve francoske revolucije /.../. Marjan Britovšek (1994) Pod gornjim naslovom ( Ketzer im Kommunismus – Kommunistische Alternativen zum Stalinismus) je izšel leta 1993 in v dopolnjeni izdaji leta 2000 zbornik esejev o »krivovercih« v komunističnem gibanju, ki so iskali alternativo stalinističnemu sistemu. Urednika Th. Bergmann in M. Keßler, v predgovoru po- jasnjujeta simboliko naslova, ko zapišeta, da je bila nemška beseda » Ketzer« (krivoverec oziroma heretik) izpeljana v 13. stoletju iz imena »Katari« – pripadnikov več heretičnih krščanskih ločin, razširjenih predvsem v južni Franciji, severni Italiji, Nemčiji, Španiji med 11. in 14. stoletjem. Njihov nauk je teme- ljil na strogem dualizmu »Bog – Satan«, ki je nastal že v predkrščanskem času v vzhodnem Iranu/Perziji, v manihejstvu (utemeljitelj perzijski prerok Mani): »svetloba – tema«; v Evropo so ga najverjetneje zanesli križarji. Uradna cer- kev ga je leta 1167 na t. i. katarskem koncilu prepovedala, ker je med drugim zavračal tudi cerkvene zakramente. Inkvizicija je sicer Katare iztrebila, vendar »krivoverstva« s tem še ni bilo konec, saj njihov nauk živi naprej v drugih obli- kah oziroma gibanjih (albižani v Franciji, patareni v Italiji, bogomili v Bosni idr.). In nič drugače se ni godilo posameznikom, skupinam in partijam, ki so se nekaj stoletij kasneje zoperstavili stalinističnim dogmam. Urednikoma se je ideja za pričujoči zbornik porodila spomladi 1992, ko sta pregledovala dokumente o »čistkah« v Kominterni in si ob tem zastavljala vrsto vprašanj, na katera nista našla zadovoljivih odgovorov. Na njuno ide- jo – obuditi spomin na te zavržene in pozabljene »krivoverce«, ki se niso hoteli pokoriti novemu »bogu« (Stalinu) – se je odzvalo 23 piscev različnih strok (zgodovinarjev, sociologov, politologov, pravnikov). V svojih prispevkih so ovrednotili življenje in delo nekaterih vidnih nedogmatičnih marksistov oziroma kritičnih komunistov iz 12 držav, ki so bili izrinjeni iz uradnega sve- tovnega komunističnega gibanja, ker se niso podredili Stalinovim diktatom; ožigosani so bili za renegate, kljub temu pa so ostali zvesti komunističnemu gibanju do zadnjega. Avtorji so v svojih prispevkih analizirali njihove teo- retske poglede – nasprotne Stalinovim rešitvam – na posamezna družbeno- gospodarska in politična vprašanja; obenem obravnavajo njihovo politično Delavska_gibanja_FINAL.indd 440 9.10.2018 14:11:07 Peti del 441 dejavnost, ki ponekod preraste v opozicijsko gibanje oziroma upor proti sta- linizmu, kot je to primer pri jugoslovanski (1948) in češkoslovaški (1968) partiji. Obenem avtorji opozarjajo na pomanjkljivosti »opozicionalcev«, pred- vsem na njihovo nezmožnost (bodisi zaradi neenotne koncepcije bodisi za- radi pomanjkljivega usklajevanja), da strnejo svoje vrste proti moskovskemu samodržcu, kar je v končni fazi pomenilo njihov idejni poraz in celo – v večini primerov – fizično likvidacijo. Uvodno študijo sta prispevala urednika Bergmann in Keßler. V njej sta razga- lila razraščanje Stalinove despotske oblasti ter njegovo zmotno teorijo o »od- miranju države« s krepitvijo terorja do neslutenih razsežnosti. Stalin se ni boril samo za oblast, temveč – pod plaščem ortodoksnega naslednika in razsodnika marksizma-leninizma – za uveljavitev svojega modela (»četrti« klasik) socia- listične družbe; bil je politik, ki je uporabljal makiavelistične metode v obra- čunavanju z nasprotno mislečimi. Zato ne bo odveč, da v nadaljevanju nekaj pozornosti namenimo tistim osebam in gibanjem, ki so s svojim delovanjem odpirali nova poglavja v socialistični teoriji in praksi. Jack Jacobs obudi nestrinjanje Rose Luxemburg z boljševiško taktiko prevze- manja oblasti na temeljih skrajnega centralizma in trde partijske discipline, saj vidi v tem nevarnost za uveljavitev nedemokratičnih metod blankistov in jako- bincev pri preobrazbi ruske družbe. R. Luxemburg opozarja, da brez določene stopnje produkcijske samostojnosti mišljenja ne more nastajati neka marksi- stična teorija, kajti lomljenje odnosa med spontanostjo in organiziranostjo v mišljenju, do katerega pride pretežno zaradi nadzora, je usoden za življenjske teoretske izkušnje – »svoboda je vedno samo svoboda tistega, ki misli drugače« (gl. tudi Bergmann idr. /ur./, 1995). Enzo Traverso predstavlja teorije Leva Trockega o degeneraciji delavske dr- žave ter njegove poglede na proletarsko demokracijo in partijsko birokra- cijo. Lucidna in preroška opozorila Trockega, ki jih je izrekel v svojih delih – kot oster kritik in nasprotnik Stalinovih ukrepov in metod – je potrdila zgodovina.468 Jens Becker piše o pomembnem teoretiku komunizma v Nemčiji, učencu R. Luxemburg, Augustu Thalheimerju, ki je bil zaradi nasprotovanja Stalinovi politiki in njegovim nedemokratičnim metodam, leta 1929 – po nalogu Kominterne – izključen iz KPD kot »desničar«. Kot nedogmatičen marksist 468 Marca 1990 je bil v Wuppertalu mednarodni simpozij o L. Trockem, ki je osvetlil njegove teoretske poglede na ključne probleme in dileme razvoja socialistične družbe. Prispevki s simpozija so izšli v zborniku (Bergmann in Schäfer /ur./, 1993b); gl. tudi Carmichael, 1989. Delavska_gibanja_FINAL.indd 441 9.10.2018 14:11:07 442 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih in kritik stalinizma se je posebno odlikoval s svojimi analizami o fašizmu. Gert Schäfer pa predstavlja drugega znanega nemškega komunista Arthurja Rosenberga, ki je pripadal levi opoziciji v KPD, pod vodstvom Ruth Fischer (Elfriede Eisler); zaradi nasprotovanja politiki centralizacije in boljševizacije, ki je vodila v stalinsko monolitnost, je prišel – tako kot A. Thalheimer – nav- zkriž s kominternsko strukturo. Joachim Bischoff osvetljuje poglede in razmišljanja italijanskega marksista Antonia Gramscija na perspektivo družbene revolucije v Italiji in opozarja na njegovo nestrinjanje z moskovskimi direktivami. Gramsci je zavračal vsiljevanje kominternskih vzorcev KPI, saj se po njegovem mnenju množice ne morejo pripravljati na družbeno revolucijo z »metodami sholastične politične pedagogike«; uspešno pot za italijansko družbeno preobrazbo je videl v trdni povezavi različnih družbenih sil, v t. i. »zgodovinski blok«. Thomas Zöller predstavi usodo Christiana Rakovskega, znanega bolgarskega socialista, internacionalista in zimmerwaldovca že iz časa pred in med prvo svetovno vojno. Po vojni je bil vidni funkcionar v organih Kominterne. Kot pristaš Trockega in kritik birokratizacije je bil na moskovskem procesu marca 1938 obsojen; na prestajanju 20-letne zaporne kazni je po treh letih »umrl« kot Stalinova žrtev. Wladislaw Hedeler je osvetlil vlogo Nikolaja Buharina, poleg Trockega, naj- vidnejšega sovjetskega teoretika. Buharin se je kot privrženec Leninovega NEP-a zavzemal za medsebojno prepletanje državnih, zadružnih in zaseb- nih gospodarskih oblik; njegov boj za uveljavitev alternativnega modela go- spodarskega in političnega razvoja Sovjetske zveze je zadnji poskus, da bi v sovjetskem državnem in partijskem vodstvu ohranili kolektivno vodstvo in preprečili Stalinovo osebno diktaturo. Buharinov poraz leta 1929 je bil uvod v politično »revolucijo od zgoraj« ter v zgodovinsko obdobje stalinizma. Na moskovskem procesu marca 1938 je bil obsojen na smrt in ustreljen.469 Annette Vogt je opisala tragedijo Martemjana Rjutina, sekretarja enega izmed moskovskih okrožij, in njegov neuspeli poskus Stalinove odstranitve. Leta 1932 je ustanovil tajno zvezo ter izdelal politično izhodišče, v katerem je zah- teval upočasnitev tempa industrializacije, prekinitev prisilne kolektivizacije in ponovno vzpostavitev kolektivnega vodenja partije – kot garancijo pred mno- žičnim terorjem. Še istega leta so Rjutina in njegove somišljenike ujeli, izklju- čili iz partije – potem ko jih je CK VKP/b/ obtožil poskusa restavracije kapi- talizma ter podpiranja buržoazije in kulakov – nato pa deportirali iz Moskve. 469 Oktobra 1988 je bil v Wuppertalu mednarodni simpozij o Nikolaju Buharinu. Prispevki s simpozija so izšli v zborniku (Bergmann in Schäfer /ur./, 1989); gl. tudi Cohen, 1980. Delavska_gibanja_FINAL.indd 442 9.10.2018 14:11:07 Peti del 443 Hans Piazza osvetljuje življenje in delo indijskega politika in komunista Manabendra Roya (1887–1954). V politično življenje Roy stopi leta 1910, ko se je vključil v revolucionarno gibanje proti angleški kolonizaciji Indije; nato 1915 emigrira v Mehiko, kjer je l. 1919 med ustanovitelji KP Mehike. Kot delegat mehiške partije sodeluje tako na kongresih kot tudi v IK KI v Moskvi (1920–1927). Po »padcu« Buharina je bil obtožen »desničarstva« (1929) in izključen iz organov Kominterne; vrne se v Indijo in tam napiše več kritičnih knjig o ruski in kitajski revoluciji ter se posveti študiju nacionalne in koloni- alne problematike. Reiner Tosstorff pa predstavlja usodo dveh španskih revolucionarjev, ki smo ju srečali v španski državljanski vojni: Joaquína Maurína in Andreua Nina; prvi je bil med drugim pobudnik »delavske/sindikalne alianse«, drugi, sekretar CK Socialistične stranke Katalonije in sindikalni funkcionar. Junija 1921 Nin od- ide v Moskvo in sodeluje na ustanovnem kongresu Profinterne (Rdeče sindi- kalne internacionale). Kot pristaš Trockega je bil 1927 izključen iz partije in pregnan iz Rusije. Z združitvijo delavskega in kmečkega bloka /BOC/ – troc- kistične, protistalinistične stranke Joaquína Maurína in komunistične levice Andreua Nina septembra 1935 je bila ustanovljena (protistalinistična/troc- kistična) komunistična stranka POUM v Kataloniji, ki je imela pomembno vlogo na republikanski strani v španski državljanski vojni. Leta 1937 Nin – kot trockist – »izgine« v stalinskih čistkah. V nadaljevanju srečamo osebe in gibanja, ki so se dejavno zoperstavila stalini- stičnemu dogmatizmu po drugi svetovni vojni. Pisec te knjige sem obravnaval vzroke, genezo in posledice jugoslovansko-sovjetskega spora v informbiroje- vskem obdobju. Lothar Kölm je osvetlil osebnost Nikite Hruščova, pogumnega borca proti stalinizmu, a obenem tudi njegov »izdelek«. S svojim znamenitim referatom »O kultu osebnosti in njegovih posledicah« na XX. kongresu KPSZ (1956) je Hruščov napovedal začetek dolgotrajnega procesa destalinizacije. Svojo odstavitev (1964) je komentiral s preprostimi besedami, ki skrivajo v sebi globok pomen: »Med vsemi stvarmi, ki sem jih dosegel, je morda najpo- membnejše to, da so me lahko preprosto odstavili z glasovanjem; Stalin bi jih dal vse aretirati« (gl. tudi Medvedjev, 1983). Theodor Bergmann (Stuttgart) je razgrnil poglede kitajskega državnika Liu Shaoqija (Liu Šao-Čija) na družbeni razvoj Kitajske. V nasprotju z Mao Zedongovo politiko »velikih skokov« (ekonomisti so izračunali, da ne pospe- šujejo, pač pa zavirajo kitajsko gospodarstvo), se je Liu Shaoqi kot predsednik republike zavzemal za umirjen gospodarski razvoj in takšne politične odnose, ki ne bodo škodovali gospodarskim. In prav to je bil eden izmed neposrednih Delavska_gibanja_FINAL.indd 443 9.10.2018 14:11:07 444 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih povodov za začetek »kulturne revolucije«, v kateri so poglede Liu Shaoqija označili za revizionistične in buržoaznoreakcionarne. Sledil je znani scenarij: izključitev iz KP in odstranitev z vseh partijskih in državnih funkcij. William Hansen in Brigitte Schulz sta predstavila francoskega komunista, fi- lozofa in pisatelja Frantza Fanona, ki je prišel s svojimi radikalnimi teorijami o kolonialnem kapitalizmu in socializmu v nasprotje z uradno partijsko (prostali-nistično) politiko. Njegova knjiga Črna koža, bele maske, ki je izšla l. 1952 [2016], velja za kultno, obenem pa za temeljno besedilo postkolonialne književnosti. Mike Jones in Alistair Mitchell sta predstavila poljskega komunista in publi- cista Isaaca Deutscherja, ki je igral vidno vlogo v poljski komunistični partiji v dvajsetih letih; na začetku tridesetih let so ga obtožili trockizma in izključili iz partije. Deutscher je – z objavo odmevnih biografij o Trockem (1975) in Stalinu (1977) – na svojstven način razgalil stalinizem. Podobno vlogo je odi- gral v svojih delih, predvsem v dramah, nemški književnik Peter Weiss; o njem piše Beat Mazenauer v prispevku »Vizija razumne družbe«. Marksizem brez (stalinističnega) dogmatizma je bil ideal tudi Roberta Havemanna, ki sta ga predstavila Dieter Hoffmann in Hubert Laitko v članku »Nekonformirani komunist v Nemčiji«. Zdenek Mlynar pa je predočil Stališča KP Češkoslovaške v letu 1968 na razvoj socialističnega sistema, ki naj bi bil ekonomsko učinkovitejši in predvsem bolj human in demokratičen (»socializem s človeškim obrazom«, kot ga je označil Aleksander Dubček). Na »nevarne« poglede KPČ, ki se niso skladali z uvelja- vljenim moskovskim konservativnim modelom socializma, se je odzval Varšavski pakt z zasedbo ČSSR; praške pomladi je bilo konec (za dobri dve desetletji). Zbornik razprav končuje Michael Brie s člankom Mihael Gorbačov – junak hu- manistične demontaže državnega socializma, v katerem poudarja osebno zaslugo sovjetskega državnika za razpad socialističnega sistema (neo)stalinskega tipa, tako v nekdanji Sovjetski zvezi kot v vzhodnem/sovjetskem bloku. S tem je bila odprta pot demokratičnim procesom tudi v tem delu sveta. Vrednost pričujočega zbornika ni samo v tem, da obuja spomin na življenje in delo omenjenih »krivovercev«, temveč predvsem v tem, da opozarja na ne- izpodbitno dejstvo, da so bili posamezniki in gibanja znotraj mednarodne- ga komunističnega gibanja, ki marksistične teorije niso razumeli kot nekak sklenjen zakon večnih resnic, temveč so za nova družbena vprašanja – ki jih je odprl ruski oktober – iskali ustrezne (alternativne) rešitve; bili so prvi, ki so postavili na laž trditev, da je stalinizem edina možna smer v razvoju soci- alizma. Kritiko in posledice z diktaturo (s »politično revolucijo od zgoraj«) Delavska_gibanja_FINAL.indd 444 9.10.2018 14:11:07 Peti del 445 uveljavljene stalinistične teorije in prakse je lucidno strnil ruski filozof in eden prvih sovjetskih disidentov Aleksander Zinovjev: Tragičnost Stalinovega obdobja je bila v tem, da je za vse večne čase pokopalo upe v ideološki zemeljski raj, ko je zgradilo ta raj v dejan- skosti. Razkrilo je resnično bistvo stoletnih sanj človeštva (v Tóth, 1996, 302). Delavska_gibanja_FINAL.indd 445 9.10.2018 14:11:07 446 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih »Jugoslovansko vprašanje« v luči medvojne interesnosferne politike Prepričan sem, da smo z aranžmaji o Balkanu dosegli tisto, kar je bilo največ mogoče; prav tako pa ne dvomim tudi o tem, da je naš sporazum glede skupne politike v Jugoslaviji na podlagi 50 : 50 prav tako najboljša rešitev. Winston Churchill Tragični vojni dogodki v devetdesetih letih minulega stoletja na tleh razpadle »druge« Jugoslavije, vključno z vsemi mirovnimi poskusi, parcialnimi rešitvami in sporazumi (pod okriljem OZN in vplivnih državnikov), so ponovno potr- dili – v praksi ničkolikokrat preverjeno zgodovinsko dejstvo –, da je Balkan kot prehodno območje med Evropo in Azijo, eno najobčutljivejših svetovnih geopolitičnih središč, kjer so se in se še križajo in spopadajo nasprotujoči si interesi velikih sil. Konstanta medvojne in povojne interesnosferne politike na Balkanu (Dedijer, 1980a) je bila začrtana v specifičnih mednarodnih okolišči- nah, nastalih v času druge svetovne vojne. Takoj po nacifašistični agresiji in okupaciji Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 so se narodi Jugoslavije pod vodstvom KPJ vzdignili v oboroženo vstajo, ne samo za svojo nacionalno osvoboditev in družbeno preobrazbo, temveč tudi za obrambo prve dežele socializma – Sovjetske zveze. Cela štiri leta je jugoslo- vansko bojišče z ene strani lomilo vojni potencial in živo silo osi Rim–Berlin, z druge pa kot sestavni del zavezniške fronte neposredno doprineslo k neneh- nemu večanju moči protihitlerjevske koalicije do njene končne zmage. V okvirih protihitlerjevske koalicije,470 obremenjene z nasprotji velikih sil, so se gibali tudi odnosi zaveznikov do avtohtonega narodnoosvobodilnega gi- banja v Jugoslaviji kot tudi do begunske kraljeve vlade in četniškega gibanja. Tako je bila Velika Britanija ves čas vojne zaskrbljena za prihodnost svojih in- teresov v južni Evropi,471 saj je vedela, da bo uresničitev političnega programa vodstva NOG, ki je boj za nacionalno osvoboditev nerazdružljivo povezovalo 470 Vojna zveza med ZDA, ZSSR in VB se je pozneje imenovala tudi koalicija združenih narodov in iz nje je zrasla današnja univerzalna svetovna Organizacija združenih narodov (Nešović, 1976, 11). 471 Britanski koncept povojne politične ureditve Sredozemlja je slonel na obnovitvi prijateljskih monarhij v Italiji, Albaniji, Jugoslaviji in Grčiji. Ta vizija je bila Churchillu pri srcu ne samo zaradi njegovih rojalističnih simpatij, pač pa tudi zaradi prepričanja, da bodo domače monarhije v teh deželah porok za angleško prevlado (Pirjevec, 1995, 142). Delavska_gibanja_FINAL.indd 446 9.10.2018 14:11:07 Peti del 447 z bojem za družbeno preobrazbo, onemogočilo ohranitev njenega predvojnega privilegiranega položaja v Jugoslaviji. Nič manj niso bile zaskrbljene ZDA, ki so zaradi svoje dolgoletne izolacije šele v drugi svetovni vojni začele s prodo- rom na Balkan; v zmagi Titovih sil so videle nevarnost za svojo ekspanzijo. Sovjetska zveza pa je na osvobodilna gibanja okupiranih narodov gledala le kot na dodatno pomoč zaveznikom in je menila, da je dolžnost teh gibanj v prvi vrsti slabiti moč fašističnih armad z gverilo. Stalinizem ni izhajal iz predpostavke, da se v okviru boja proti okupatorju v posameznih deželah lahko ustvari materialna baza – to je revolucionarna armada, sistem revolucionarne oblasti itd. – za ustvarjanje in graditev nove socialistične države. Stalin in Kominterna že od vsega začetka nista razumela posebnosti NOG v Jugoslaviji, ki je imelo vse možnosti, da se razvije v sme- ri revolucionarnih družbenih sprememb. Zastopajoč idejo o posebni taktiki delavskega razreda v pogojih vojne, je KI – skladno s Stalinovim mehanistič- nim gledanjem na »vojno in revolucijo« kot o dveh časovno ločenih etapah, poznano že iz časa španske državljanske vojne – priporočala vodstvu NOG, da revolucionarno etapo izpelje ločeno, torej po vojni, seveda po natančnih navodilih in željah Moskve. Sporočilo »velikih treh« narodom sveta (1941) Zagotovo je bilo eno najtežjih političnih vprašanj, ki so ga usklajevale in re- ševale velesile med drugo svetovno vojno – seveda v duhu tajne diplomacije – in ki je po svetovnem spopadu vodilo v obdobje hladne vojne, vprašanje interesnih sfer, kar je bilo v nasprotju z določili atlantske listine, objavljene 14. avgusta 1941: /.../ Predsednik ZDA (Roosevelt) in premier g. Churchill /.../ ne želita doseči ozemeljskih sprememb, razen takšnih, da bi se ujemale s svobodno izpovedanimi željami prizadetih ljudstev; spoštujeta pra- vico vseh ljudstev, da si sama izbero obliko vladavine, pod kakršno bi hotela živeti; in želita, da bi se suverene pravice in samouprava obnovile tistim ljudstvom, ki so jim bile na silo ugrabljene. /.../ (v Beard, 1959, 592–593).472 472 Roosevelt in Churchill sta na srečanju (9.–12. avgusta 1941) v zalivu Placentia (Nova Fund-landija) sprejela t. i. atlantsko listino, ki jo je podpisalo 23 držav, med njimi tudi Sovjetska zveza, 25. septembra 1941. Listina predstavlja temelj antifašistične koalicije in Deklaracije združenih narodov, sprejete 1. januarja 1942 v Londonu (gl. tudi Žigon in Udovič, 2013, 34–35). Delavska_gibanja_FINAL.indd 447 9.10.2018 14:11:07 448 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Tudi Stalin je obljubljal v svojem govoru nekaj mesecev kasneje (6. decem- bra 1941) evropskim narodom, da bo svet urejen v duhu demokratičnih načel atlantske listine: /... / Mi nimamo in ne moremo imeti takih vojnih ciljev, da bi vsilje- vali svojo voljo in svoj režim slovanskim in drugim narodom Evrope, ki od nas pričakujejo pomoč. Naš namen je pomagati tem narodom v njihovem osvobodilnem boju proti hitlerjevski tiraniji, potem pa jih pustiti, da si docela svobodno uredijo življenje v svoji državi, kakor sami hočejo. Ne bomo se vmešavali v notranje zadeve drugih naro- dov (v Dedijer, 1969, 62). Morda so veliki trije res tako mislili v letih 1941 in 1942, ko so njihove vojske bíle bitko na življenje in smrt, toda v Teheranu (1943), ko je postalo jasno, da bodo nacistične sile v Evropi prejkoslej poražene – »/.../ ni je sile na svetu, ki bi nam preprečila, da uničimo nemške vojske na kopnem, njihove podmornice na morjih, in iz zraka njihove vojne obrate /.../« (Beard, 1959, 594) – so se že čutili »gospodarje« sveta. Svojo moč so Stalin, Roosevelt in Churchill manife- stirali na medsebojnih srečanjih v Teheranu, Jalti in Potsdamu (tu sicer perso- nalno v drugem sestavu: Stalin, Trumann ter sprva Churchill in nato Attlee); še več, barantanje postane sestavni del vseh treh konferenc velikih treh. Da so – kot »zmagovalci« – v teh kupčijah pozabili na načela, dana in zapisana v atlantski listini, seveda ni potrebno posebej podčrtavati. Moskovsko srečanje zavezniških zunanjih ministrov Problem razdelitve Evrope na vplivna območja, je prvič obravnavala konferen- ca zavezniških ministrov za zunanje zadeve ZDA (C. Hull), Velike Britanije (A. Eden) in Sovjetske zveze (V. Molotov), ki je zasedala v Moskvi, oktobra 1943. »Tedanja razprava o tej temi je bila še dokaj nedoločna in problem ni bil rešen. Molotov in Stalin sta ob tej priložnosti samo tipala zaveznike, čeprav je skoraj zanesljivo, da je bil v najožjem krogu sovjetskih voditeljev problem že tedaj prediskutiran in razčiščen,« se spominja Cordell Hull (1948). Osrednja pozornost v teh razgovorih je bila namenjena t. i. nemškemu vpraša- nju; soglasna rešitev le-tega je šele dala možnost za nadaljnje korake v smeri »pravične« razdelitve Evrope. Eno glavnih načel – ki bo postalo podlaga tej politiki – je razglasil F. Roosevelt v Casablanci januarja 1943: »Nemčiji ne bo dovoljeno, da bi se pogajala o miru, temveč se bo morala brezpogojno vdati.« Ko je izrekel to formulo, je bil Roosevelt pod vplivom spominov na ameriško državljansko vojno, v kateri je Sever zavrnil pogajanja z Jugom o pogojih Delavska_gibanja_FINAL.indd 448 9.10.2018 14:11:07 Peti del 449 njegove kapitulacije. Slogan o brezpogojni vdaji je bil kot olje na ogenj nacionalističnih emocij v vseh zavezniških državah. Povsod so se razširile ideje o kazenskem, kartažanskem miru z Nemčijo. Roosevelt in Churchill sta še v septembru 1944. leta z naklonjenostjo gledala na plan pastoralizacije (po- pastirjenja) Nemčije, po katerem naj bi se Nemčija spremenila v kmetijsko deželo brez težke industrije. Stalinovi pogledi so se bolj ali manj skladali s tem obrazcem. Julija 1943 je Stalin pooblastil ambasadorja Ivana Majskega v Londonu, da pove, kaj misli sovjetska vlada o nemških mejah. Na sovjetski predlog, po katerem naj bi Sovjetska zveza podprla pripojitev vzhodne Prusije in Danziga (Gdanska) k Poljski, je pristal tudi Roosevelt. Vendar Stalin v tem času še ni predlagal, naj bi meje Poljske premaknili proti zahodu, do rek Odre in Nise. Pripojitev nemških področij naj bi Poljakom kompenzirala izgubo vzhodnih področij, ki naj bi prišla v okvir sovjetskih meja; toda to je hkrati tudi pomenilo, da bo Poljakom v bodočnosti pretila prav tako velika nevar- nost nemškega maščevanja, in da bodo povsem odvisni od sovjetske zaščite (Deutscher, 1977, 454). Teheranska konferenca in stališča o Jugoslaviji Na prvem skupnem srečanju velikih treh v Teheranu od 28. novembra do 1. decembra 1943 ni šlo le za nadaljnje vodenje in usklajevanje vojaških operacij, kot je to moč razbrati iz soglasno sprejete Teheranske deklaracije,473 marveč je šlo za veliko bolj daljnosežen in pomembnejši problem: prav od nadaljnjih vojaških operacij je bilo namreč v marsičem odvisno, kakšna bo politična po- doba povojne Evrope. V tem kontekstu je Churchill na konferenci predložil načrt, po katerem naj bi Anglo-Američani izvedli invazijo na Balkan. Stalin se je odločno uprl Churchillovemu predlogu in je namesto invazije na Balkan zahteval zavezniško izkrcanje v Francijo; bil je prepričan, da je resnični cilj Churchillovega plana prehiteti Ruse in jim preprečiti, da bi zasedli balkanske dežele. Resnici na ljubo pa je treba pripomniti, da je Churchill svoj predlog o akcijah v Mediteranu povezal s predlogom, naj bi Britanci, Američani in Rusi skupaj okupirali Balkan (ibid., 458–459; Deane, 1947). Vendar glede balkan- skega vprašanja trojica ni dosegla konsenza, saj je imel vsak svoje poglede na prihodnost Jugoslavije. Tako je bil Roosevelt v svojih stališčih o povojni ureditvi Evrope, ki jih je iznesel v razgovorih z Edenom 15. marca 1943 v Washingtonu (torej še pred 473 »Uskladili smo načrte za uničenje nemških sil. Dosegli smo popolno soglasje glede obsega in časa operacij, kar jih bo na zahodu, vzhodu in jugu. /.../ Prišli smo sem z upanjem in odločnostjo. Odhajamo od tu kot prijatelji v dejanju, duhu in namenih« (v Beard, 1959, 593). Delavska_gibanja_FINAL.indd 449 9.10.2018 14:11:07 450 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih konferenco), proti obnavljanju Jugoslavije ter se zavzemal za neodvisnost hrvaške in slovenske države. Toda na teheranski konferenci je iznesel pre- dlog (na presenečenje svojih svetovalcev), da bi bilo potrebno izvršiti desant v Istri, se združiti s Titovimi partizani, in zatem kreniti proti Romuniji, kjer bi se srečali z Rdečo armado. V ozadju Rooseveltovega plana se je skriva- la ideja o oblikovanju katoliške srednjeevropske federacije; invazija v Istro in prodiranje v Jugoslavijo bi nedvomno olajšala uresničitev tega načrta, kajti protagonistom takšne federacije je bila Jugoslavija kot državna skupnost – ne glede kakšna je družbena ureditev v njej – absurd; takšno je bilo stališče tudi Vatikana474 (Dedijer, 1980a, 357). Iz izjav, ki sta jih dajala Churchill in Eden do konference v Teheranu, lahko sklepamo, da je bila Velika Britanija za obnovitev Jugoslavije, in to v njeni popolni teritorialni integriteti in neodvisnosti, s tem, da bo potreb- no vprašanje njenih zahodnih meja in zahtev do Italije rešiti na mirovni konferenci po vojni. Pri tem ne gre prezreti, da je Velika Britanija inte- griteto Jugoslavije identificirala z monarhijo in staro družbeno ureditvi- jo. Churchillov predlog v Teheranu (bil je podoben Rooseveltovemu), da naj bo Jugoslavija področje invazije zavezniških sil, je imel čisto politič- ni značaj. Z anglo-ameriško invazijo in zasedbo pomembnejših predelov Jugoslavije je želel zaustaviti prodiranje Rdeče armade v osrčje Evrope ter tako ustvariti možnost za ustanovitev katoliške srednjeevropske federacije, na čelu s Habsburžani.475 Stalin je v Teheranu ostro nasprotoval odpiranju kakršnekoli druge fronte na Balkanu in je vztrajno zahteval odprtje le-te v zahodni Franciji. To mu je končno, s pomočjo Roosevelta, tudi uspelo. Vendar to še ne pomeni, da je brez pridržkov podpiral Titovo vojsko. Feis ugotavlja, da »vse do leta 1943, pa tudi potem ko so Britanci že začeli podpirati Tita, se je zdelo, kot da so sovjetski vodilni ljudje bolj naklonjeni četnikom /.../. Lahko samo domnevamo, da je sovjetska vlada že poskušala navezati stike s Titom, pa je ugotovila, da le-ta ni tako poslušen, kot bi si bil želel Stalin« (1968, 219). Ves čas vojne je Stalin gle- dal na osvobodilna gibanja okupiranih narodov izključno kot na dodatno po- moč zaveznikom in menil, da je dolžnost teh gibanj v prvi vrsti, da slabijo moč fašističnih armad z diverzijami in sabotažami – »upoštevajte, da gre v sedanji etapi za osvoboditev izpod fašističnega podjarmljenja in ne za socialistično 474 Glavni posrednik med predsednikom Rooseveltom in Vatikanom je bil kardinal F. Spellman (gl. Gannon, 1962, 222–224). 475 Otto Habsburški /von Habsburg je po uradnem srečanju septembra 1943 s Churchillom dejal, da je »dobil od Churchilla vso podporo za realizacijo načrta t. i. podonavske države« (Dedijer, 1980a, 365–366; Barker, 1976). Delavska_gibanja_FINAL.indd 450 9.10.2018 14:11:07 Peti del 451 revolucijo«.476 Razglasitev sklepa vsejugoslovanskega partizanskega parlamen- ta (AVNOJ) »o oblikovanju federativne Jugoslavije na principu enakopravno- sti vseh njenih narodov« na zasedanju v Jajcu 29. in 30. novembra 1943 (Flere in Klanjšek, 2017, 30) je Stalin jezno komentiral, da je to nož v hrbet Sovjetski zvezi (Pirjevec, 1995, 140–141). Prav v ustanovitvi socialistične skupnosti na temelju enakopravnosti narodov je videl tisto »novost«, ki je bila v naspro- tju z njegovimi pogledi, da morajo biti Rusi vodilni narod v Sovjetski zvezi. Načeloma je nasprotoval ustvarjanju kakršnihkoli federacij ali konfederacij v srednji Evropi in na Balkanu, ker se mu je zdelo, da so to lahko poskusi zdru- ževanja malih in srednjih evropskih držav proti Sovjetski zvezi; v tem smislu je na teheranski konferenci nasprotoval tudi ustanovitvi Podonavske katoliške fede- racije, ker ga je preveč spominjala na staro politiko » cordon sanitaire«, uperjeno proti Sovjetski zvezi. Toda neposredno po teheranski konferenci (12. decembra 1943) je Stalin v razgovoru s češkoslovaškim predsednikom E. Benešom dejal, da smatra, da je »federacija edina rešitev prihodnosti Jugoslavije« (Beneš, 1954, 363). Zasuk v Stalinovih pogledih je razumeti kot njegov pristanek na oblikovanje izključno prosovjetskih federacij. Na konferenci v Teheranu so veliki trije – potem ko so uskladili medsebojne poglede glede odprtja druge fronte v Franciji – podpisali 1. decembra 1943 tudi vojno obveznost, s katero je bilo določeno, da partizane v Jugoslaviji oskr- bujejo z vojnim materialom, kolikor je največ mogoče. Nadalje so se sporazu- meli, da se Jugoslavija obdrži v popolni teritorialni integriteti in neodvisnosti s tem, da se bo vprašanje njenih zahodnih meja in zahtev do Italije reševalo na mirovni konferenci po vojni. V Teheranu je bilo tudi sprejeto, da Vrhovna komanda Rdeče armade, kot so to že prej storile Velika Britanija in ZDA (gl. Lindsay, 1993), pošlje v Vrhovni štab Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije svojo uradno vojaško misijo, kar se je zgodilo februarja 1944.477 Na ta način 476 Iz telegrama IK KI – CK KPJ ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941 (v Dedijer, 1972, 389). To je bil istočasno tudi neposreden odgovor na sklepe majskega posvetovanja (1941) plenuma CK KPJ v Zagrebu, kjer je bilo sklenjeno, da se bodo od prvega dne vstaje dalje ustanavljali ljudski odbori kot organi nove oblasti. Čeprav je bil na tem sporočilu IK KI podpisan Dimitrov, je bil to v bistvu Stalinov sklep. »Pozneje sem zvedel od bolgarskega revolucionarja Ivana Karaivanova,« piše Dedijer, »da je Dimitrov že od leta 1936 popolnoma izgubil odločilni vpliv v Kominterni. Dimitrov je bil le fasada, odločal pa je o vsem Stalin, medtem ko so Manuilski in drugi dosledno izpolnjevali njegove sklepe« (1969, 55). 477 Kljub trezni politiki zahodnih zaveznikov, pa je Moskva še v letu 1944 svetovala vodstvu NOG, da razpusti partijsko organizacijo v vojski, da odpravi politične komisarje in da odstrani znak rdeče peterokrake zvezde, da ne bi to povzročilo nesoglasij v protihitlerjevski koaliciji. Toda ves čas vojne se niso zavezniki niti enkrat resno sporekli zaradi Jugoslavije. V resnici je Stalin videl strahove v ljudski revoluciji, ki je potekala brez njegove kontrole in mimo njegovih želja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 451 9.10.2018 14:11:07 452 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih so zavezniki pravzaprav odgovorili na sklep vsejugoslovanskega parlamenta o konstituiranju začasne ljudske vlade v Jajcu (29. novembra 1943), ki je povzro- čil, da se je Jugoslavija znašla v t. i. fazi dualizma, saj sta od tedaj dalje obstajali dve predstavniški telesi, ki sta zastopali Jugoslavijo: začasna ljudska vlada (NKOJ) kot dejanski in pravni predstavnik novonastajajoče države ter begun- ska kraljeva vlada v Londonu, ki so jo priznavale zavezniške vlade. Dualizem v pogledu predstavljanja Jugoslavije v inozemstvu je oblikoval ostro protislov- nost; kar je seveda zahtevalo spremembo politike vodilnih zavezniških držav, ki so s sklepi v Teheranu ustvarile temelje za t. i. politiko kompromisa do narodnoosvobodilnega gibanja. V novonastalih političnih razmerah je bilo po- trebno doseči kompromisni sporazum med obema jugoslovanskima vladama, kar se je zgodilo (na zahtevo Churchilla in s soglasjem Stalina) po srečanju obeh predsednikov (Tita in Šubašića) na Visu, 16. junija 1944; na ta način so bili ustvarjeni pogoji za mednarodno priznanje in pravno kontinuiteto prve in druge Jugoslavije. Barantanje »velikih dveh« na moskovskem srečanju (1944) Od 9. do 17. oktobra 1944 sta se sestala v Moskvi Stalin in Churchill; sreča- nju sta prisostvovala tudi zunanja ministra Eden in Molotov. Ta konferenca je bila v soglasju s predsednikom Rooseveltom, čeprav se je osebno ni ude- ležil. Odsotnost predsednika ZDA so pojasnili s tem, da bodo na tem se- stanku velikih dveh obravnavali predvsem evropske probleme, za katere sta Sovjetska zveza in Velika Britanija precej bolj zainteresirani kakor Združene države Amerike. Kot opazovalec pa se je moskovskih pogovorov udeležil A. Harriman, tedanji ameriški ambasador v Moskvi. Z navzočnostjo Harrimana je Roosevelt želel povedati evropskim narodom, da je moskovska konferen- ca organizirana z vednostjo in podporo ZDA, zlasti še, ker sta Churchill in Stalin na teh sestankih razpravljala o političnih in vojaških pripravah, ki jih je postavila na dnevni red zadnja faza vojne proti Hitlerju. Tiste dni je bil v Moskvi med Stalinom in Churchillom dosežen tudi sporazum o skupni politiki v Jugoslaviji, znan po aranžmaju fifty-fifty, sporazum o razdelitvi interesnih sfer v Jugoslaviji med SZ in VB. Ko je govoril o problemih, ki bi jih moral obravnavati s Stalinom, je Churchilll v svojih spominih zapisal: »Sam sem bil prepričan, da bo z Rusijo mogoče do- seči zadovoljivo soglasje samo tako dolgo, dokler nas bo vezalo tovarištvo proti skupnemu sovražniku. Hitler in hitlerizem sta bila obsojena na pogin; toda kaj potem ko ne bo več Hitlerja?« (1964, 943). To je najbolj skrbelo britanskega ministrskega predsednika, ki mu je bilo že tedaj bolj ali manj jasno, da bodo Delavska_gibanja_FINAL.indd 452 9.10.2018 14:11:07 Peti del 453 po končani svetovni vojni in po uničenju nacizma v Evropi nastale težave pri reševanju vseh tistih številnih političnih, socialnih in ekonomskih vprašanj in tistih problemov, ki naj bi človeštvu za daljše obdobje zagotovili mir in napre- dek. Pri tem pa bodo odločilno vlogo igrale še naprej Sovjetska zveza, Velika Britanija in Združene države Amerike. V tem smislu je Churchill, še pred odhodom na pomembno srečanje s Stalinom (28. septembra 1944), poslal Rooseveltu telegram: Z velikim zanimanjem sem prebral brzojavko, ki vam jo je poslal feldmaršal Jan Smuts. Mislim, da se z njim vsi strinjamo glede nuj- nosti, da postane Sovjetska zveza popolnoma sprejet in enakopraven član slehernega združenja velikih sil, ustanovljenega za preprečeva- nje mednarodne vojne. To bi bilo treba doseči tako, da bi uskladili svoje razlike s kompromisom vseh zainteresiranih strank, in tako bi bilo treba prebroditi tistih nekaj let, dokler »otrok«478 ne bo shodil (Nešović, 1964, 336). V svojih spominih je W. Churchill o tem silno pomembnem srečanju zapisal: »V Moskvo smo prispeli 9. oktobra popoldne. /.../ Ob desetih zvečer smo imeli v Kremlju prvo važno sejo. Navzoči so bili samo Stalin, Molotov, Eden, jaz in tolmača majorja Birse in Pavlov. /.../ Ker se mi je zdel trenutek ugoden, da se lotimo teh stvari odločno, sem dejal: Uredimo naše zadeve na Balkanu. Vaše armade stoje v Romuniji in v Bolgariji. Mi imamo tam interese, misije in agente. Ne delajmo tam drobnjakarsko drug proti drugemu. Če govorimo samo o Veliki Britaniji in Rusiji, kaj bi rekli k temu, če bi imeli vi v Romuniji 90 odstotkov premoči, mi pa v Grčiji 90 odstotkov, vtem ko bi se za Jugoslavijo zedinili pol na pol?« Medtem ko sta tolmača to prevajala, sem na pol pole papirja napisal: Romunija: Rusija 90 %, drugi 10 %; Bolgarija: Rusija 75 %, drugi 25 %; Grčija: Velika Britanija (v sporazumu z ZDA) 90 %, Rusija 10 %; Jugoslavija: 50 % – 50 %; Madžarska: 50 % – 50 %. 478 Roosevelt je razumel, da bo »otrok« pravzaprav svetovna organizacija, ki bo lahko zagotovila mir šele, ko bo stala na trdnih nogah, ko bo mogla učinkovito delovati. Delavska_gibanja_FINAL.indd 453 9.10.2018 14:11:07 454 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Potisnil sem listek pred Stalina, ki je med tem poslušal prevod. Na- stal je kratek premor. Potem je Stalin vzel moder svinčnik, napravil veliko kljuko in potisnil listek nazaj. Vsa stvar ni trajala dlje kakor je potrebno, da sem to napisal. Seveda smo bili naše stališče že dolgo prej in skrbno preudarjali; šlo je tudi samo za trenuten vojni ukrep. Vsa važnejša vprašanja sta obe stra- ni odgodili, kakor smo takrat upali, do mirovne konference po vojni. Tokrat je sledil dolg molk. S svinčnikom podpisani papir je ležal sredi mize. Končno sem rekel: »Ali ne bi bilo nekoliko cinično, če bi obravnavali ta vprašanja, ki zadevajo usodo milijonov ljudi, tako površno? Sežgimo tale listek.« – »Ne, kar obdržite ga,« je rekel Stalin (1964, 943–944). Kakor je razvidno, je bilo ozračje za dosego znanega fifty-fifty sporazuma med Stalinom in Churchillom zelo ugodno, saj sta rešila zapleteno vprašanje o Jugoslaviji enostavno in zelo hitro. Britanski tisk o moskovskem srečanju Moskovska konferenca je dobila veliko publiciteto, še zlasti v britanskem ti- sku. Churchillova vlada je bila mnenja, da je dosegla v Moskvi lepe rezultate, zlasti zaradi uspeha o razdelitvi britanskih in sovjetskih vplivov na Balkanu in Sredozemlju, posebej pa še, ker je tudi Stalin sankcioniral britanska prizade- vanja za izvajanje t. i. »sporazuma Tito-Šubašić« o formiranju enotne jugoslo- vanske vlade. Londonski dnevnik Daily Telegraph je 21. oktobra 1944 pod naslovom Moskovski razgovori pripravljajo zadnjo fazo vojne med prvimi objavil daljše poročilo o tej pomembni konferenci, ki je potekala v največji tajnosti. In kaj sporoča komunike glede Jugoslavije: Obe vladi sta se sporazumeli o nadaljevanju skupne politike v Jugo- slaviji in poudarili, da je treba zbrati vse sile proti nemškim enotam, ki se umikajo, in najti rešitev za jugoslovanske notranje težave s po- močjo unije kraljevske jugoslovanske vlade in narodnoosvobodilnega gibanja. Pravica jugoslovanskega ljudstva, da si uredi bodočo ureditev po vojni samo, je priznana za nedotakljivo (Nešović, 1964, 336). O tem pomembnem političnem dogodku je objavil komentar tudi londonski Observer (22. oktobra 1944): Delavska_gibanja_FINAL.indd 454 9.10.2018 14:11:07 Peti del 455 Glede na britanska stališča je moskovska konferenca privedla do do- ločenih solidnih in koristnih rezultatov. Poleg popolnoma vojaških vprašanj, za katera je bilo mnenje, da morajo pritegniti večjo pozor- nost, je bil dosežen tudi koristen sporazum glede skupne politike v Jugoslaviji. Narodi v tej deželi so kot Slovani naravno obrnjeni proti Rusom, pa tudi ruski vpliv je močan. Ker pa je Jugoslavija ob Jadran- skem morju in je zato sredozemska dežela, je tudi britanski interes precejšen. /.../ Maršal Tito se je boril z orožjem, ki ga je dobil od Velike Britanije. Prav tako si je Britanija močno prizadevala za zbli- žanje med maršalom Titom in begunsko vlado gospoda Šubašića. /.../ Predsednik vlade g. Šubašić, čigar položaj je s sporazumom z marša- lom Titom priznan, si želi – ker je Beograd osvobojen – preseliti vlado v Jugoslavijo. Vprašanje vrnitve kralja Petra je še nerešeno do sklepa vlade, ko bo formirana v Jugoslaviji, pa tudi vprašanje vrnitve grškega kralja je odloženo za kasneje. Vabila za vrnitev pa niso videti tako blizu, ne v prvem in ne v drugem primeru. /.../ V londonskih krogih imajo pripombo na besedo »unija «, ki je omenjena v moskovskem ko- munikeju, ko se govori o odnosih med kraljevo jugoslovansko vlado in Nacionalnim komitejem osvoboditve. Predlagajo, da bi beseda »inte- gracija« mnogo bolje ustrezala dejanskemu stanju (ibid., 337). Takoj po vrnitvi v London je premier Churchill (27. oktobra 1944) obvestil Spodnji dom o moskovskih razgovorih s Stalinom. Ko je govoril o sporazumu med Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo o skupni politiki na Balkanu, zlasti v Jugoslaviji, je sir Winston, kakor je poročal Daily Telegraph (28. oktobra 1944), dejal tudi naslednje: O zamotanih vprašanjih Balkana, kjer je bilo treba obravnavati čr- nomorske in mediteranske interese, smo dosegli popoln sporazum. /.../ Mnogo bolje je, da obstaja skupna anglo-ruska politika na tem nemirnem in zelo kompleksnem področju, namesto da podpirajo eni ene ideje in drugi nasprotne! To bi bil lahko najusodnejši položaj v katerikoli deželi, ker bi utegnilo sprožiti tudi nerazumevanje med velikimi silami. Naše resno upanje ter naša obvezna dolžnost je, da vodimo našo politiko tako, da te male dežele pred končano vojno ne zaostrijo notranjih spopadov do skrajne ostrine. Zaradi uspešnega bojevanja smo jih pozvali na medsebojno sodelovanje in na formira- nje enotne vlade, seveda, dokler se v deželi ne bodo mogli sami od- ločiti. /.../ Te delovne sporazume je treba seveda gledati kot začasne, ker jih je terjala nujnost. Vsi trajni sporazumi čakajo na navzočnost Delavska_gibanja_FINAL.indd 455 9.10.2018 14:11:08 456 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Združenih držav, ki smo jih stalno obveščali o tem, kako se stvari razvijajo. Vse pa bo treba seveda ponovno obravnavati na neki priho- dnji konferenci ali pa za mizo mirovne konference (ibid., 337–338). Kaj se skriva za odstotki Kako pomembno je bilo balkansko vprašanje za angleško zunanjo politiko, je moč razbrati iz Churchillovega neodposlanega pisma Stalinu (Moskva, 11. oktobra 1944). V njem piše: Zdi se mi zelo važno, da imata Britanija in Rusija na Balkanu sku- pno politiko, ki bo sprejemljiva tudi za Združene države. /.../ Tisti odstotki, ki sem jih zapisal, niso nič drugega kakor metoda, s katero lahko v mislih ugotovimo, kako blizu smo drug drugemu, in nato sklenemo, kakšni koraki bodo potrebni, da bomo dosegli popolno soglasje. Kakor sem dejal, bi jih lahko smatrali za okrutne in celo okorele, če bi jih prepustili oceni ministrstva za zunanje zadeve in diplomatov po svetu. Zaradi tega naj ne bodo osnova za nikakršno javno listino, vsaj ne v tem trenutku. Lahko pa so dobra smernica za vodenje naših poslov. Če bomo te posle dobro vodili, bomo morda preprečili nekaj državljanskih vojn, mnogo prelivanja krvi in razdo- rov v malih deželah, o katerih je govor. Naše splošno načelo mora biti, da prepustimo vsaki deželi, naj si izbere tako obliko vladavine, kakršno si želi njeno ljudstvo. /.../ Načelno pa menim, da morata Ve- lika Britanija in Rusija do vprašanja notranje ureditve v vseh deželah ostati strpni, da jima zanje ni treba skrbeti in da se ne smeta vmešati, ko bo spet nastal mir po strašnem prelivanju krvi, ki so ga pretrpele te dežele in tudi mi vsi. Zato sem zahteval skiciranje stopenj interesov, ki jih ima v teh deželah vsak izmed nas, ob vsem soglasju drugega, kar pa morajo odobriti tudi Združene države. Le-te utegnejo ostati dolgo ob strani, nato pa se nepričakovano vrniti s svojo velikansko silo. /.../ Mislimo, da pravilno razumemo vašo razpustitev Komin- terne479 kot sklep sovjetske vlade, da se ne bo mešala v notranjepoli- 479 Sklep je sprejel prezidij IK KI 15. maja 1943 z naslednjo utemeljitvijo: »/.../ v obdobju boja proti fašizmu, ko so se združevali številni narodi v protihitlerjevski koaliciji, so razmere in naloge v posameznih državah postale tako raznovrstne, da jih morejo uspešno reševati le partije teh dežel; internacionalna organiziranost v smislu Kominterne bi jih pri tem le ovirala /.../«. Toda pravi vzroki za razpust KI so tičali drugje; izvirali so iz pragmatičnih potreb Stalinove politike v protihitlerjevski koaliciji: Stalinu je KI predstavljala vse večjo oviro pri pogajanjih in kombinacijah z zahodnimi zavezniki glede razmejitve vplivnih območij. Odveč mu je postala Delavska_gibanja_FINAL.indd 456 9.10.2018 14:11:08 Peti del 457 tična vprašanja drugih dežel. /.../ Po drugi strani pa imamo mi, prav tako pa tudi Združene države, ureditev, ki je zgrajena na zelo širokih osnovah in kjer so privilegiji in razred podvrženi stalnemu nadzor- stvu in spremembam. Razlike med našimi sistemi, gledane od daleč in v širokem obsegu, se bodo prav gotovo zmanjšala, vsako leto pa se bo povečala tista velika skupna domena, na podlagi katere ustvarja- mo bogatejše in srečnejše življenje za ljudske množice. Če bi trajal mir petdeset let, bi postale razlike, ki utegnejo svetu danes povzročiti hude težave, verjetno predmet akademskih razprav. Na tem mestu Vas želim, gospod Stalin, prepričati v sodelovanje med našima dve- ma deželama, kakor tudi da bi lahko skupaj z Združenimi državami obdržali obratovanje svetovnega stroja (ibid., 340–341). Še jasnejši je bil Churchill v sporočilu britanskemu kabinetu, poslanemu v London 12. oktobra 1944, v katerem pojasnjuje dosežene aranžmaje s Stalinom v Grčiji, Jugoslaviji, Romuniji, Poljski in Madžarski: Ta sistem (op. odstotkov) ima samo namen postati smerokaz /.../ in ne skuša vzpostaviti kakega strogega sistema interesnih sfer. Mor- da bo pomagal Združenim državam, da bodo spoznale, kako njuna glavna zaveznika ocenjujeta ta področja kot celoto. /.../ Kar zadeva Jugoslavijo, ima številčni simbol 50 : 50 namen, da postane podlaga za skupno akcijo, in sporazumno politiko med dvema silama, ki sta tesno angažirani, s čimer bi pomagali ustvariti združeno Jugoslavijo, ko se bodo v njej združili vsi elementi v boju proti fašističnim zavo- jevalcem. Naš trdni namen je na primer preprečiti oborožen obračun med Hrvati in Slovenci na eni ter močnimi in številnimi elementi v Srbiji na drugi strani, kakor tudi formulirati skupno in prijateljsko politiko do maršala Tita, s čimer bomo zagotovili, da bo orožje, ki mu ga pošiljamo, uporabljeno proti skupnemu sovražniku, ne pa za notranje namene. Taka politika, ki bi jo Britanija in Sovjetska zveza skupno vodili, ne da bi pri tem iskali posebne koristi, bi bila resnično blagodejna /.../ Poudariti pa je treba, da je ta široki okvir sovjetskega in britanskega stališča do teh zadev samo začasen smerokaz za nepo- sredno prihodnost med vojno in da bodo o tem velike sile razpravlja- le potem ko se bodo sestale po vojni in razpravljale o premirju ali miru že prej, ko se je tik pred izbruhom druge svetovne vojne sporazumeval z nacistično Nemčijo; vendar se je takrat bal, da bi si razpustitve KI ne razlagali kot znamenje šibkosti SZ. Čakal je na primeren trenutek, ta pa je napočil po veliki sovjetski zmagi pri Stalingradu (Lešnik, 1988, 44–45). Delavska_gibanja_FINAL.indd 457 9.10.2018 14:11:08 458 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih ter takrat izdelale splošen sklep glede Evrope. /.../ Prepričan sem, da smo z aranžmaji o Balkanu dosegli tisto, kar je bilo največ mogoče; prav tako pa ne dvomim tudi o tem, da je naš sporazum glede skupne politike v Jugoslaviji na podlagi 50 : 50 prav tako najboljša rešitev /.../ (ibid., 342). Načrti rešitve »jugoslovanskega vprašanja« v taborih kolaboracije Kot je razvidno iz uradnih in pol uradnih informacij o vsebini moskovskih po- govorov, sta se Churchill in Stalin »končno« le odločila za združeno Jugoslavijo in predvsem za skupno politiko v Jugoslaviji. In tako je tudi potrebno razumeti sprejeti sporazum fifty-fifty. Ob povedanem ne gre prezreti, da so bile pred moskovskim srečanjem v igri še druge opcije: ustanovitev jugoslovanske/socialistične federacije (vodstvo NOG, Stalin); oblikovanje samostojnih držav Slovenije,480 Hrvaške /.../ (sprva Roosevelt); obnovitev oziroma ohranitev Kraljevine Jugoslavije (Churchill, kralj Peter II., četniško gibanje); vključitev Slovenije in Hrvaške v katoliško srednjeevropsko oziroma podonavsko fe- deracijo (Churchill, Roosevelt, Otto Habsburški, Vatikan, Hrvatska seljačka stranka in Slovenska ljudska/klerikalna stranka); pa tudi oblikovanje Srbske/ četniške republike, ki bi se priključila Sovjetski zvezi. V tem kontekstu ne gre spregledati predlogov in načrtov, ki so jih izobliko- vali v taboru/taborih kolaboracije na tleh »Jugoslavije«; le-ti so v času vojne »igrali« na obe karti oziroma na zmago obeh vojaških blokov (t. i. taktična kolaboracija).481 Tako ameriška obveščevalna služba OSS v svojem poročilu (30. avgusta 1944) sporoča, da je Vatikan za ustanovitev takšne (op. katoliške) federacije ter doda- ja predloge Hrvatske seljačke stranke in Slovenske ljudske/klerikalne stranke, katerih predstavniki so predali naslednji predlog papežu Piju XII.: Slovenci: da se ustanovi Rimska katoliška država, v katero bi vstopile Slovenija, Hrvaška, Avstrija in Bavarska; Hrvati: da se ustanovi Rimska katoliška država, v katero bi vstopi- le Hrvaška, Slovenija, Avstrija, Bavarska, Madžarska in Slovaška (NARA: f. OSS, 81960 R). 480 Gl. »Osnutek ustave kneževine Slovenije, 1943« (Schmidt, 1997; v Lešnik, 2000, 135–138). 481 O kolaboraciji (nevtralni, brezpogojni, pogojni, taktični), gl.: Griesser - Pečar in Dolinar, 1996, 27–36; Griesser - Pečar, 2004; Ahačič, 1992; Pleterski idr., 2008. Delavska_gibanja_FINAL.indd 458 9.10.2018 14:11:08 Peti del 459 Dokument iste službe (16. september 1944) pa govori o morebitnih posledi- cah nenačelnosti angleške politike do jugoslovanskega vprašanja. V sporočilu navaja besede dr. Živka Topalovića, glavnega političnega svetovalca generala Draže Mihailovića: Srbi v Srbiji se bodo mogoče sami predali Rusom, ne glede na ko- munistično diktaturo, v katero se lahko izrodi Titova Jugoslavija. /.../ Če Angleži insistirajo, da naženejo Srbe v komunizem, potem niso zaslužili nič drugega kot to, da Srbi sami zahtevajo, da se oblikuje Srbska republika znotraj Sovjetske zveze. /.../ Rusi so realisti v poli- tiki in vedo, da vsa Srbija stoji za Mihailovićem. /.../ Niti ena srbska puška ne bo užgala v brata Rusa (ibid., 94829). Potem ko so se veliki trije le sporazumeli, tako za teritorialno obnovitev Jugoslavije kot za kompromisni sporazum med obema jugoslovanskima vladama (NKOJ in kraljevo vlado), je postajalo tudi protikomunističnim kolaboracionističnim tabo- rom na jugoslovanskih tleh vse bolj jasno, da se z zmago koalicije združenih na- rodov bliža konec tudi njihovim satelitskim nacionalističnim državnim tvorbam, pod nemškim okupacijskim okriljem. Svoje nove načrte so zdaj polagali v upe na skorajšnje izkrcanje anglo-ameriških sil v Istri ter poseg le-teh na jugoslovansko oziroma balkansko bojišče, ki naj bi jim posledično, prek državljanske vojne zago- tovil nadaljevanje in obstoj svoje, odslej prozahodno usmerjene oblasti.482 V tem kontekstu je potrebno imeti v obziru tudi bojkot oziroma zavračanje obeh amne- stij483 znotraj taborov kolaboracije, hkrati pa si zastaviti ključno problemsko vpra- šanje: ali je bojkotiranje sporazuma Tito–Šubašić in obeh amnestij, načrtovano zanetenje državljanske vojne s strani antikomunističnega bloka (tokrat računajoč na pomoč zahodnih zaveznikov) ter povojni poboji res nepovezana zgodba? Ali res nosi odgovornost za slednje zgolj ena, zmagovita stran484 oziroma ali ne nosi 482 Gl. Memorandum generala Leona Rupnika in škofa Gregorija Rožmana Anteju Paveliću, 21. aprila 1945 (v Lešnik, 2011). »Memorandum« poziva vrhove antikomunističnega bloka, da naj združi svoje, jugoslovanskemu kralju Petru lojalne sile (hrvaške, slovenske, srbske) ter izzove državljansko vojno, ki bi posledično omogočila Anglo-Američanom, da se vmešajo in uspešno intervenirajo v korist nacionalističnih sil na jugoslovanskih tleh. Gl. tudi Načrti Vladka Mačka in nadškofa Alojzija Stepinca o »nov«' NDH (v Dedijer, 1981, 561–562). 483 Ko je Tito 31. avgusta in pozneje še enkrat 21. novembra 1944 razglasil amnestijo za vse kolaboracioniste, ki se niso omadeževali z narodnim izdajstvom in vojnimi zločini, je med hrvaškimi domobrani (ne pa med slovenskimi domobranci in četniki) prišlo do nezadržnega osipa (Pirjevec, 1995, 148). 484 »Mi smo revolucijo izvedli s krvjo, skozi Osvobodilni boj, in še kako dobro smo pospravili našo hišo v času Revolucije« (Tito, Govor pred aktivom komunista iz Istre o događajima u Mađarskoj i Poljskoj u Puli, 11. 11. 1956), v Dedijer, III/1980b, 660. Delavska_gibanja_FINAL.indd 459 9.10.2018 14:11:08 460 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih za to soodgovornost tudi poražena stran s svojo neodgovorno, nerealistično po- litiko? Prav kolaboracionistično zavračanje Churchillovih pobud – za povojno sobivanje obeh nasprotnih polov – je vodilo v slabitev tako njegove/britanske pozicije kot meščanskega tabora, hkrati pa okrepilo zmagoviti Titov, komunistič- ni režim, ki odslej ne bo imel na domačih tleh resnega političnega in vojaškega nasprotnika. Tako rekoč v kolaboracionističnem »izdajstvu« Churchillovega an- gažmaja je potrebno iskati vzroke za britansko vračanje slovenskih domobrancev Titovim četam konec maja 1945, kateremu so sledili povojni poboji. *** »Jugoslavija je bila tako nepretrgano pod pritiskom dveh politik: zahodne – katere poglavitni namen je bil ustvariti pogoje za nekakšen, kakršenkoli, spo- razum med londonsko kraljevsko vlado in revolucionarno jugoslovansko vlado v domovini, in sovjetske politike –, ki se je v glavnem bala naše prevelike sa- mostojnosti do zahodnih sil, da te v boju za lastne interese ne bi prišle v spor s sovjetskimi interesi,« je ocenil Kardelj (1980, 54). Teh konfliktov in spopada interesov med velesilami danes ni težko razumeti, če imamo pred očmi nasprotja, ki so pretresala protihitler- jevsko koalicijo. Najbolj zaostren in najnevarnejši položaj je nastal, ko sta se dve vojski srečali na Soči in v Trstu. Naša vojska (op. IX. korpus) je prišla na Sočo prej kot zahodne armade. Pri nas smo takrat premišljali, ali bi bilo morda pametno porušiti mostove na Soči in se čvrsto utrditi na njenih bregovih. Vendar vsa poprejšnja Churchillova stališča zastran Trsta, njegove in Alexandrove izjave glede prehoda skozi t. i. ljubljanska vrata,485 še posebej pa dejstvo, da se glede Soče in Trsta sovjetska stran ni niti z besedo izrekla ne v našo in ne v an- gleško korist, vse to nas je spravilo pred težko dilemo. Nismo mogli računati, da bomo dobili pri tem odločno podporo Sovjetske zveze. 485 »Maršal Alexander (op. poveljnik zavezniških sil v Sredozemlju) je v razgovorih s Titom od-ločno vztrajal, da bodo Angleži, v kolikor zasedejo Trst, nadaljevali pot v Jugoslavijo. Mi smo se upirali temu, da njihova vojska sploh pride v Jugoslavijo. Toda Alexander je vztrajal pri svojem, češ da mora nadaljevati pot v Avstrijo; trdil je, da mu je v tem primeru potrebna tako cesta Ljubljana–Maribor kot tudi Reka–Zagreb, zato na vsak način želi imeti ti liniji. Na temelju razgovorov z Alexandrom smo prišli do zaključka, da Angleži želijo Slovenijo in Hrvaško, medtem ko bi Bosno in Srbijo prepustili Rusom. Bil je to znani fifty-fifty sporazum. Imeti v rokah Ljubljano in Zagreb ter razmišljati na kompromis – to bi popolnoma ustrezalo Churchillovemu načrtu« ( Kardelj o vojni, 25. decembra 1951, v Dedijer, 1981, 1209). Delavska_gibanja_FINAL.indd 460 9.10.2018 14:11:08 Peti del 461 /.../ V takem položaju nismo smeli izključiti možnosti, da Churchill lahko izzove spopad na Soči in da ga lahko razširi na ves problem odpiranja ljubljanskih vrat, kar bi za nas, posebej še za Slovenijo, lah- ko bilo katastrofalno.486 Nasprotno, takšna možnost se nam je zdela zelo verjetna (ibid.). V kolikor bi se ta »verjetnost« udejanjila, potem lahko zaključimo, da memo- randum Rupnika in Rožmana ter načrti Mačka, Stepinca in vrhov protikomu- nističnega bloka ne bi bili zgolj črka na papirju. Vse te opcije je Titova samosvoja politika – predvsem po sporu z informbiro- jem (1948) – spravila v predal. Vendar le za nekaj desetletij. V »ugodnih« med- narodnih in političnih odnosih, nastalih po padcu berlinskega zidu (1989) so stari načrti ponovno privreli na dan; rezultat je znan: razpad druge Jugoslavije in nastanek novih samostojnih držav (gl. Lakićević, 2002; Rizman, 2006). Odgovor na vprašanje: ali se je novi politični zemljevid na tem občutljivem geopolitičnem prostoru dokončno izoblikoval, bo seveda dala prihodnost; še posebno, ker nam tako zgodovina kot dnevna politika znova in znova doka- zujeta, da balkanski družbeni prostor (Kačavenda /ur./, 1996; Todorova, 2001) »dokončnih« rešitev ne pozna oziroma ne sprejema. Še več, beseda Balkan je ponovno dobila nekdanji slabšalni pomen; je sinonim za »majhne, impotentne in hkrati med seboj brezglavo in noro sprte narodiče« (Webstrov slovar, 1828). 486 Kardelj poudarja, da je »Churchill računal, da bo s svojimi silami prišel v Ljubljano in Zagreb, kar bi bil takšen argument, da bi mogoče še sedaj imeli tam Angleže. Razlika bi bila edino v tem, da mi ne bi bili na oblasti: v Beogradu bi sedeli Rusi, v Zagrebu pa Angleži« (ibid.). Delavska_gibanja_FINAL.indd 461 9.10.2018 14:11:08 462 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Informbirojevski spor leta 1948 – konflikt dveh različnih modelov socializma? Bilo bi smešno predstavljati našo revolucijo kot nekakšen ideal za vse. Vladimir Iljič Lenin Tovariši, imejte v vidu, da tu ne gre za nikakršne teoretske diskusije, za nikakršne napake KPJ, za nikakršne naše ideološke stranpoti. Ne smemo dopustiti, da smo porinjeni v diskusijo o tem. /.../ Tovariši, tu gre pred- vsem za odnose med državama. /.../ Meni se zdi, da se oni poslužujejo ideoloških vprašanj, da bi opravičevali svoj pritisk na nas, na našo drža- vo. /.../ Za to gre, tovariši. Josip Broz Tito (1948) Sredina petdesetih let preteklega stoletja je z začetim procesom destaliniza- cije v marsičem mejna črta v razvoju komunističnega gibanja. To je bil čas, ko so se po 20. kongresu sovjetske komunistične partije na stežaj odprla vra- ta procesu kritičnega obravnavanja dotedanje stalinistične teorije in prakse v samem gibanju,487 pa tudi čas, ki je naznanjal začetek konca centralističnemu ustroju mednarodnega komunističnega gibanja, porojenemu z ustanovitvijo Komunistične internacionale – Kominterne (Broué, 1997). Pojavilo se je več komunističnih partij, ki niso bile več pripravljene dopuščati nobenega »vodil- nega centra«. Vrsta ključnih postavk dotedanje teorije in prakse komunistič- nega gibanja, temelječih na Stalinovih »resnicah«, je bila podvržena ostri kri- tiki. V tem širokem procesu destalinizacije komunističnega gibanja in njegove prenove je imela prvenstveno vlogo Komunistična partija Jugoslavije /KPJ/ s svojim uspešnim uporom proti Stalinovi nadvladi v času informbiroja. Informacijski biro /IB/ (informbiro; kominform) je bil ustanovljen na zasedanju devetih KP (22.–28. septembra 1947) na Poljskem (v Szklarski Porebi in Varšavi) kot posvetovalni organ evropskih komu- nističnih in delavskih partij. Devetletna praksa njegovega delovanja (1947–1956) je pokazala, da je IB pomenil le novo obliko instituci- onalizacije v mednarodnem komunističnem gibanju, ki je še naprej ohranjal stare, kominternske odnose. 487 20. kongres KPSZ (14.–25. februar 1956) je bil s tajnim referatom Hruščova (Vrhovec in Čepo /ur./, 1970) postavljen pred dilemo: ali nadaljevati s stalinističnim obdobjem kulta osebnosti ali ponovno vzpostaviti leninistično linijo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 462 9.10.2018 14:11:08 Peti del 463 Spor, ki je nepričakovano izbruhnil v neprijetnem času za Stalina (v enem izmed vrhuncev hladne vojne), ni zadeval le medsebojne partijske, temveč tudi meddržavne odnose; s tem je dobil izjemno mednarodno publiciteto. Zahod se je zavedal pomembnosti ideološkega upora maršala Tita. Še bolj pa je znal ceniti strateški položaj Jugoslavije v vzhodnem Sredozemlju in v srednji Evropi, saj je bil prepričan, da bi bila v primeru vojaškega napa- da, če ji uspe ostati neodvisna, obrambni ščit za Italijo in nosilni steber za Avstrijo in Grčijo. Kot je rekel Truman, »pomeni Titov beg izpod kre- meljskega okrilja prvi poraz sovjetskega imperializma in je kot tak velik simbol. Poleg tega pa ima Tito na razpolago največjo udarno silo v Evropi, ki predstavlja važen dejavnik v zaščiti zahodne Evrope pred komunistično agresijo« (v Pirjevec, 1995, 193). Informbirojevski spor je odprl tudi vrsto raziskovalnih vprašanj, ki nima- jo enoznačnih odgovorov, in kot tak je še vedno izziv za raziskovalce (gl. Foitzik, 1993; Petković idr. 1998; Kačavenda /ur./, 1999; Lešnik, 2003 itd.). »V naši/jugoslovanski in tuji literaturi je dosti pripadnikov trditve, da se je vse začelo leta 1948 oziroma da se v času spora nismo po ničemer razlikovali od tistih, ki so nas napadli. Mislim, da je to stališče nesprejemljivo. Če bi bilo to res, bi težko pojasnili vzroke spora, a še manj njegov potek in zaključek« (Pribićević, 1972, 54). V razpravi se bomo – s časovne distance – osredoto- čili na ključno vprašanje: ali je do jugoslovansko-sovjetskega partijskega in državnega konflikta v času IB prišlo zaradi dveh različnih modelov oziroma pogledov na razvoj socializma (ideološki spor), kot bi lahko sklepali ne na- zadnje tudi na podlagi pisem CK VKP/b/, naslovljenih na jugoslovansko par- tijsko in državno vodstvo v prvi polovici leta 1948, ter Resolucije IB o stanju v KPJ, sprejete junija 1948. Arhivski viri, dokumenti in literatura Osrednja institucija na tleh nekdanje skupne jugoslovanske države, ki hrani arhivsko gradivo, konkretno zapisnike sej jugoslovanskega držav- nega in partijskega vodstva, na katerih so sprejemali ključne odločitve in odgovarjali na informbirojevski pritisk, je nekdanji Arhiv CK ZKJ v Beogradu (danes v sestavu Arhiva Jugoslavije v Beogradu). Gradivo, tudi t. i. »zgodovinskih« sej CK KPJ, je bilo deloma že objavljeno in komentirano v zbornikih dokumentov ter v memoarih, ki so jih pisali tedanji akterji jugoslovanske zunanje in notranje politike. Ključno arhi- vsko gradivo, ki bi lahko potrdilo ali zavrglo vrsto hipotez v razjasnjeva- nju takratnega sovjetsko-jugoslovanskega spora, se nahaja v moskovskih Delavska_gibanja_FINAL.indd 463 9.10.2018 14:11:08 464 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih arhivih,488 saj ne gre prezreti, da je Beograd zgolj odgovarjal na vsiljene po- teze Moskve. Po razpadu Sovjetske zveze (1991) je Moskva postopoma za- čela odpirati dotlej za javnost zaprte arhive specializiranim raziskovalcem. Prvi izjemno pomemben rezultat skupnega mednarodnega raziskovalnega sodelovanja med takratnim Ruskim centrom za hranjenje in študij dokumentov moderne zgodovine v Moskvi« in Fundacijo Feltrinelli v Milanu je bila biling-vistična rusko-angleška izdaja zapisnikov vseh treh zasedanj IB (Procacci /ur./, 1994). Seveda pa zapisniki takratnih ključnih sej CK VKP/b/ zaenkrat še niso dostopni. Izjemnega pomena za raziskovalce so tudi zapisniki sej tako CK KP v posameznih vzhodnoevropskih državah, ki so v novonastalih razmerah prav tako obravnavali partijske in državne odnose z Jugoslavijo, kot tudi CK KP Italije in Francije, torej tistih dveh članic IB, katerih državi – po delitvi v Jalti (Conte, 1969) – nista spadali v sovjetsko interesno obmo- čje. Pri obravnavi kompleksa 1948 seveda ne gre prezreti arhivskega gradiva, ki se nahaja v arhivih zahodnoevropskih držav489 in ZDA.490 In še na eno specifično arhivsko gradivo velja opozoriti, na tonsko in filmsko dokumen- tacijo o politično montiranih sodnih procesih (hranjeno v t. i. »bunkerjih« nacionalnih kinotek), tako v v vzhodnoevropskih državah kot v Jugoslaviji ( Jugoslovenska kinoteka v Beogradu). Tiskano dokumentarno gradivo, izdano v času spora, je imelo še posebno vre- dnost zaradi nedostopnosti arhivskega gradiva. Pri tem ne gre spregledati, da je bilo – tako zaradi vsiljene obrambne pozicije, kot tudi zaradi negotovega končnega razpleta – jugoslovansko vodstvo (v nasprotju z vzhodnoevropski- mi) zainteresirano, da je bila javnost sproti seznanjena s potekom spora prek dnevnega časopisja kot tudi z dokumentarnim gradivom, kot so pisma (1948), bele knjige in drugi izbrani materiali. Vso to gradivo je kasneje zbral, poko-mentiral in objavil v treh knjigah Vladimir Dedijer (1980b). V Moskvi so sto- rili prvi pomemben korak leta 1990 z objavo 17 do tedaj neznanih arhivskih 488 Originalni arhivski IB-dokumenti se danes (po letu 1991) nahajajo v Arhivu predsednika Ruske federacije, kopije le-teh, ki so na razpolago raziskovalcem, pa v RGASPI (f. IB, št. 575) v Moskvi. Pred razpadom Sovjetske zveze je bilo IB-gradivo hranjeno sprva v Mednarodnem oddelku CK KPSZ, nato pa med 22. 4. 1969 in 17. 3. 1970 prenešeno v Centralni partijski arhiv Inštituta marksizma-leninizma (IML) pri CK VKP/b/, ki se je transformiral po razpadu Sovjetske zveze (1991) sprva v RTsKhIDNI (Ruski center za hranjenje in študij dokumentov moderne zgodovine) in nato v zdajšnji RGASPI (Ruski državni arhiv za socialno in politično zgodovino). 489 V zbirki, ki jo hrani osrednji britanski arhiv Public Record Office v Londonu, so tudi poročila britanske ambasade iz Beograda o IB sporu; žal so nekateri izjemno pomembni dokumenti še vedno nedostopni za raziskovalce, nekateri celo do leta 2048. 490 Pomembne raziskave v arhivih v Rimu, Parizu, Londonu in Washingtonu je opravil Jože Pirjevec; plod le-teh je bila knjiga Tito, Stalin in Zahod (1987). Delavska_gibanja_FINAL.indd 464 9.10.2018 14:11:08 Peti del 465 dokumentov (v Lešnik, 1995), ki osvetljujejo predvsem stopnjevanje napetosti v jugoslovansko-sovjetskih odnosih v prvi polovici leta 1948. O vzrokih, genezi in posledicah nepričakovane internacionalizacije jugoslo- vansko-sovjetskega konflikta v začetku poletja 1948 je bilo tako v jugoslovan- ski kot tudi v tuji zgodovinski, sociološki, politološki in spominski literaturi nemalo napisanega (Lešnik, 1978 itd.). Toda izhajajoč iz kvalitete publicira-nega, zlasti pa po načinu interpretacije dejstev, lahko zaključimo, da proble- matika »leta 1948« še zdaleč ni izčrpana. Nasprotno, s postopnim odpiranjem nekdanjih sovjetskih in vzhodnoevropskih državnih in partijskih arhivov, ki se je začelo po letu 1989 – s padcem evropske »železne zavese«, razpada soci- alističnega (sovjetskega) tabora in tranzicijskih procesov v vzhodnoevropskih državah – nastajajo šele objektivni pogoji za politično, idejno in historiograf- sko valorizacijo »leta 1948«. Mednarodni položaj in zunanja politika Jugoslavije po koncu 2. svetovne vojne Do konca druge svetovne vojne so veliki trije (Churchill, Roosevelt, Stalin) več ali manj uspešno usklajevali svojo kompromisno politiko do Jugoslavije, čeprav s prikritimi in med seboj različnimi interesi. Odsev interesne politike fifty-fifty je bil predvsem poskus, da bi v novonastajajoči drugi Jugoslaviji izvedli delitev oblasti med političnimi silami starega in novega režima, med meščanskimi strankami Kraljevine Jugoslavije in KPJ, ki je vodila narodnoosvobodilni in revolucionarni boj. Toda še pred koncem vojaških operacij, ob koncu aprila in v začetku maja 1945, se je Jugoslavija znašla zaradi Trsta in Julijske krajine v žarišču mednaro- dne krize. Truman in Churchill sta ultimativno zahtevala umik enot jugoslovan- ske armade s teh območij, ki jih je ta osvobodila (gre za slovensko narodnostno ozemlje, ki si ga je Italija pripojila po razpadu habsburške monarhije leta 1918). Predsednik jugoslovanske vlade J. Broz Tito je v govoru v Ljubljani 27. maja 1945 brez slepomišenja odgovoril na neposredni pritisk: »Jugoslavija ne namerava biti drobiž za poravnavanje medsebojnih računov v politiki interesnih sfer velikih sil« (I/1959, 227). V napetem ozračju, ko sta Velika Britanija in ZDA – z noto ju- goslovanski vladi, 2. junija (Kardelj, 1980, 56) – zagrozili z oboroženo akcijo, in ko je Stalin – skladno s sporazumom fifty-fifty – odrekel direktno podporo jugoslovanskim zahtevam,491 je bil 9. junija 1945 v Beogradu dosežen sporazum 491 Komandant jugoslovanske IV. armade in Vojne uprave v Istri general Peko Dapčević je dobil od Tita 6. junija ukaz, da se z vojsko umakne iz Trsta. Ukazu je bila priložena kopija Stalinovega telegrama Titu: »V roku 48-ih ur morate umakniti vašo vojsko iz Trsta, ker ne želim, da zaradi tržaške krize, vstopim v tretjo svetovno vojno. Stalin« (v Dedijer, 1981, 73). Delavska_gibanja_FINAL.indd 465 9.10.2018 14:11:08 466 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih med Jugoslavijo, Veliko Britanijo in ZDA o zasedbi in začasni upravi v Julijski krajini ter umiku jugoslovanskih čet iz Trsta in dela Slovenskega primorja za Morganovo črto (gl. Gradišnik in Šušmelj /ur./, 1996, 12–26). Razočaranje nad zavezniško politiko je izrazil tudi podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj 12. junija v govoru v Ljubljani: »Maloštevilni slovenski narod je prvi v Evropi, ki mu odrekajo, da bi bil gospodar na svoji zemlji« (1980, 56). Medtem ko je bila nova Jugoslavija izpostavljena odkritim pritiskom Zahoda (nerešena meja z Italijo in Avstrijo kot tudi status slovenske na- rodne manjšine v obeh državah), se je hkrati »odprla« proti Vzhodu, proti Sovjetski zvezi. Že od osvoboditve Beograda (oktobra 1944) dalje so bile vzpostavljene številne vojaške, politične in kulturne vezi (Popović, 1988). Tedaj je SZ v odnosih z Jugoslavijo – v nasprotju z načrtovano politiko fifty-fifty – obrnila novo stran, saj se ji je ponudila priložnost za popoln vpliv nad jugoslovansko notranjo in zunanjo politiko. Možnost za takšno politiko je ustvarila nova Jugoslavija /FLRJ/ pravzaprav sama, prepričana, da gre za iskrenega zaveznika in varuha pred »imperialističnimi težnjami« Zahoda. Neposredni stiki najvišjih voditeljev obeh držav, vštevši tudi več pogovorov med Stalinom in Titom (aprila 1945 in junija 1946), so nakazo- vali, da so medvojna nesoglasja zglajena.492 SZ naj bi bila tudi poroštvo za pozitivno rešitev mejnih problemov z Italijo in Avstrijo (Gibianskij, 1996). Kardelj je kasneje zapisal, da »brez takšne pomoči Sovjetske zveze Jugoslavija ne bi dosegla takšnih mirovnih pogodb, kakršne je« (1980, 95). Čeprav so jugoslovanski voditelji večkrat poudarjali, da gradijo v Jugoslaviji socializem v posebnih razmerah, jim je bila SZ kot prva dežela socializma »model h kateremu je treba težiti«. Na prošnjo CK KPJ in jugo- slovanske vlade je SZ poslala v Jugoslavijo znatno število vojaških in civilnih strokovnjakov, ki so bili razporejeni na najpomembnejša mesta v vojski in v ekonomskem aparatu države. Prav na podlagi vsestranske infiltracije, prikrite s plaščem »velikega prijateljstva« in »nesebične pomoči« velike socialistične države majhni, je SZ lahko pričela s politiko dominacije. V prvem in drugem letu po osvoboditvi – v času zanosa mlade revolucije – je bila jugoslovanska zunanja politika popolnoma usklajena s sovjetsko. KPJ se je obnašala, kakor da bo del VKP/b/, jugoslovanska vlada pa, kot da bo Jugoslavija del SZ oziroma sestavni del svetovne skupnosti socialističnih držav. 492 Jugoslovansko vodstvo kominternskega nasveta o »dveh ločenih etapah« (osvobodilni vojni in socialistični revoluciji po vojni) ni upoštevalo, saj je obe etapi združilo v eno; odtod so izvirala medvojna nesoglasja, saj se je revolucija na jugoslovanskih tleh odvijala avtohtono, mimo moskovskih receptov in Stalinovih želja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 466 9.10.2018 14:11:08 Peti del 467 Odraz novega sodelovanja med Jugoslavijo, SZ in ostalimi vzhodnoevropski- mi socialističnimi državami je bilo podpisovanje pogodb o prijateljstvu, vza- jemni pomoči in povojni dejavnosti. Pri tem ne gre prezreti, da je bil to čas vse večjega zaostrovanja mednarodnih odnosov na relaciji Vzhod-Zahod, čas vzpostavitve evropske železne zavese: Senca je padla na prizorišča, ki jih je nedavno osvetlila zavezniška zmaga. Nihče ne ve, kaj namerava storiti Sovjetska Rusija in njena mednarodna komunistična organizacija v neposredni prihodnosti, ali kakšne so, če sploh so, meje njenih teženj po širjenju in pridobiva- nju privržencev. Od Szczecina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je spustila čez kontinent železna zavesa. Za to črto ležijo vse prestol- nice starih držav srednje in vzhodne Evrope /.../ in so vse v taki ali drugačni obliki v zelo visoki meri pod kontrolo Moskve, ki v mnogih primerih še narašča. /.../ To prav gotovo ni svobodna Evropa, za ka- kršno smo se borili. Taka tudi nima bistvenih pogojev za trajni mir (Churchill, 5. marca 1946 v Fultonu /Missouri/). V tem kontekstu je potrebno tudi razumeti politiko načrtnega razvijanja kulta medsebojnega zaupanja vzhodnoevropskih držav na čelu s SZ, zlasti še zaupa- nja med slovanskimi narodi (obujanje panslavističnih idej). Kljub tesnemu so- delovanju FLRJ in SZ v prvih povojnih letih (Gibianskii, 1987), je Jugoslavija že v tem obdobju – pogojno rečeno – začrtala svojo zunanjo politiko na nače- lih popolne neodvisnosti in kasnejše miroljubne koeksistence, ki je prišla do polnega izraza šele po sporu z IB: Jugoslavija je, kot članica Združenih narodov, zagovornica tesnega sodelovanja vseh miroljubnih, demokratičnih narodov. /.../ Jugosla- vija je trdno odločena, da bo tudi v bodoče vodila miroljubno politiko v duhu pravil OZN, pravil, ki temeljijo na enakopravnosti in enako- sti vseh njenih članov. /.../ ta politika izhaja iz globoke težnje naših narodov za trdnim mirom, ki bi jim omogočil nemoteno delo pri ustvarjanju boljše prihodnosti (Tito, 1. aprila 1946).493 Razvoj jugoslovanskega socializma v teoriji in praksi (1945–1948) Podobo socializma v Jugoslaviji v prvih povojnih letih (do spora z IB) lah- ko rekonstruiramo le na podlagi praktičnih ukrepov, ki jih je sprejela nova 493 Iz ekspozeja O zunanji politiki Jugoslavije v ljudski skupščini v Beogradu (Broz Tito, 1977, 12). Delavska_gibanja_FINAL.indd 467 9.10.2018 14:11:08 468 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih »ljudska« oblast, saj so bili teoretični pogledi protagonistov jugoslovanske revolucije – tako kvantitetno kot vsebinsko – skromni. Obstajale so le poe- nostavljene predstave o poteh, načinu in težavah, ki se bodo pojavile v proce- su ustvarjanja novega družbenega sistema. Povedati je treba, da KPJ do vseh novih družbenih vprašanj in problemov ni imela svojega izdelanega stališča, zato je bila »prisiljena«, da v obliki idejnih in konkretnih rešitev sprejme tisto, kar je nudila sovjetska teorija in praksa. O tem govori tudi podatek, da je od 1500 članov KPJ, kolikor jih je bilo l. 1947 v partijski organizaciji jugoslovanske vlade, le 60 preučevalo zgodovino jugoslovanskega delavske- ga gibanja in narodnoosvobodilne vojne, vsi ostali pa zgodovino VKP/b/ (Radonjić, 1988, 55). Eden prvih in največjih prijemov v tej smeri je bila koncepcija prve jugoslovanske ustave (sprejeta 31. januarja 1946) po vzorcu sovjetske ustave iz leta 1936. Razen manjših razlik v definiranju oblik lastni- ne produkcijskih sredstev – jugoslovanska je poznala državno, zadružno in zasebno (1946, 9), medtem ko je sovjetska ustava dovoljevala zasebno lastni- no samo v okviru ohišnice (1945, 37) – ter metod delovanja lokalnih organov državne oblasti, sta bili ustavi istovetni. Kot vse tedanje KP na oblasti, je tudi KPJ izhajala iz predpostavke, da je razlastitev kapitalističnega razreda prvo in začetno dejanje diktature proletariata. Nacionalizacija produkcijskih sredstev in ustvarjanje državne lastnine – je bil torej poglavitni programski cilj KPJ, ki ga je začela uresničevati takoj, ko je bila postavljena nova državna oblast in njeno nadzorstvo nad državo. V zgodovinskih okoliščinah, kakršne so bile v letih 1945–1948, iz več ra- zlogov tudi ni bilo možno razpravljati o novih in drugačnih poteh razvoja socializma. Osnovni razlog tiči v odnosih med KPJ in Kominterno oziroma VKP/b/. V vsej svoji zgodovini je KPJ kot članica KI sprejemala njeno ge- neralno politično usmeritev (gl. Gligorijević, 1992; Lešnik, 2005); izhajala je iz dejstva, da si je SZ kot prva socialistična dežela pridobila bogate in preverjene izkušnje, kot tudi, da je našla temeljne rešitve, sprejemljive za vse KP in novonastale socialistične dežele. V tej zgodovinski fazi, ko so bili v okrilju komunističnega gibanja prepričani, da obstaja samo sovjetska pot v socializem, to je graditev državne lastnine in administrativno-centralistič- nega sistema upravljanja družbenih zadev, zlasti gospodarstva, je bilo seveda iluzorno pričakovati kakršnekoli širše in načelne razprave v okviru KPJ o novih poteh socialističnega razvoja. To je še toliko bolj razumljivo, če ima- mo v vidu, da so se voditelji gibanja v obdobju pred in med vojno pretežno ukvarjali s pripravami in vodenjem narodnoosvobodilne vojne in ljudske re- volucije. Od te splošne ocene izstopa le programski članek Temelji demokra- cije novega tipa (1946), v katerem Tito piše: Delavska_gibanja_FINAL.indd 468 9.10.2018 14:11:08 Peti del 469 Ni nujno, da bi pot za dosego tega cilja bila in niti ne more biti v vseh deželah prav takšna, kakršno zaznamuje velika oktobrska revolucija. Bilo bi nemarksistično in nedialektično, če bi postavljali to vprašanje dogmatično. Te poti imajo lahko in tudi imajo mnogo skupnih stika- lišč, toda specifični pogoji in karakter notranjega razvoja določajo v sleherni deželi tudi specifične poti za dosego resnične ljudske demo- kracije (1950, 210–211). Bistvo koncepcije KPJ o družbenoekonomskem sistemu v Jugoslaviji, temelje- če na podlagi sovjetskega »modela«, je bilo do spora z IB naslednje: ‒ državna lastnina produkcijskih sredstev, ‒ državno centralistično-administrativno upravljanje, ‒ postopno omejevanje in popolna likvidacija sleherne oblike zasebne lastnine. Ideje o delavskem samoupravljanju se v tem obdobju niso mogle pojaviti, še manj uveljaviti. Nasprotno, v teoriji je bilo sprejeto stališče, da pripada aparatu socialistične države vodilna pozicija organizatorja in kontrolorja družbenih procesov, zla- sti procesov materialne proizvodnje in delitve, kar je temeljni kamen etatističnega pogleda na družbeni razvoj. K sprejetju totalitaristične koncepcije so pripomogle tudi številne druge zgodovinske okoliščine tedanjega časa. Ne gre prezreti, da je bila Jugoslavija v prvem povojnem obdobju pod vojaškim, političnim in gospodar- skim pritiskom zahodnoevropskih držav in ZDA ter tretirana kot najbolj vdani sovjetski satelit. Zato ni slučaj, da so se obsežni in ambiciozni načrti jugoslovan- skega gospodarskega razvoja naslanjali predvsem na SZ. Tudi splošna gospodarska struktura je bila v prid formiranju centralizma. Državna lastnina in centralizem v upravljanju družbenih zadev sta veljala za uspešno pot in metodo, da bi se v prvih povojnih letih izognili gospodarskemu polomu, ki bi utegnil nastopiti zaradi ve- likega vojnega razdejanja in sploh pomanjkanja za življenje potrebnih sredstev. Prav tako je vladalo prepričanje, da je brez državne lastnine in administrativnega upravljanja494 nemogoče akumulirati večja sredstva – tako materialne kot člove- ške sile – za gospodarsko graditev, kar je bil prvi pogoj za hitrejši družbenoeko- nomski razvoj Jugoslavije, tedaj ene najbolj nerazvitih evropskih držav. Formalno KPJ tudi ni imela napisanega akcijskega programa za prvo obdobje povojnega socialističnega razvoja. Zgodovinski položaj, v katerem je potekala jugoslovanska socialistična revolucija, tudi ni terjal formalnega programa, saj se 494 Načela graditve administrativno-centralističnega gospodarskega sistema je razložil jugoslovanski minister za industrijo in najuglednejši ekonomski teoretik KPJ Boris Kidrič (1912– 1953) v ekspozeju v jugoslovanski ljudski skupščini (21. julija 1946) ter nato v razpravi O značaju našega gospodarstva (Kidrič, ZD-III/1978, 65–79). Delavska_gibanja_FINAL.indd 469 9.10.2018 14:11:08 470 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih je večina ljudstva med vojno ali priključila k Narodnoosvobodilni fronti ali bila njen simpatizer ter na ta način sprejela ljudsko revolucijo, njene ideale in cilje. Čeprav je KPJ neposredno organizirala in vodila vse družbene procese, tako v javnosti kot tudi formalno, tega ni poudarjala. Izhodišča KPJ v prvih povojnih letih vsebujejo v glavnem dokumenti Ljudske fronte, Zveze sindikatov in drugih množičnih organizacij ter dokumenti organov ljudske oblasti. S tem ideje KPJ dobivajo svoj formalni in javni izraz v programih množičnih organizacij, ki jih je sama ustvarila. To sta bila pot in način, da so široke ljudske množice sprejele ideologijo in politiko komunistične partije, hkrati pa tudi pot za njihovo aktivi- ziranje, da so uresničevale partijski program. Takšen zunanji videz, ki se je razli- koval od uveljavljenega sovjetskega modela, je prikrival stvarno vlogo in položaj partije v družbi in je bil kot tak nerazumljiv Stalinovemu dogmatičnemu krogu; ker niso »KPJ« pogosto zasledili v časopisnih člankih, govorih, deklaracijah (kar je bila praksa v SZ) – so ugotovili, da je KPJ »utonila« v množičnih organizaci- jah in izginila. V resnici pa je bilo ravno nasprotno. Prav v tem obdobju, ko se je zdelo, da partije v javnem političnem življenju skoraj ni, je bila najbolj navzoča, saj je bil njen vpliv najmočnejši in najneposrednejši (gl. Vodušek-Starič, 1992). Z analizo tekstov programskih dokumentov partije in državnih organov v letih 1945–1948, objavljenih razprav in govorov jugoslovanskih državnih in partijskih voditeljev (J. Broz Tito, E. Kardelj, B. Kidrič, M. Pijade, M. Đilas, V. Bakarić idr.) je mogoče rekonstruirati koncepcijo vodstva KPJ o družbeni ureditvi, ki se je ustvarjala, čeprav politični jezik ni popolnoma ustrezal njeni vsebini. V političnem besednjaku ni pogosto srečati kategorij kot so »socia- lizem«, »komunizem«, »diktatura proletariata«, »socialistična država« in po- dobno, marveč prevladuje ljudskodemokratična frazeologija: »ljudska oblast«, »ljudska demokracija«, »oblast delovnega ljudstva«, »ljudska država« in podob- no. Celo v ustavi iz leta 1946 ni nikjer omenjena beseda »socializem«. V bistvu se je nadaljevala tradicija iz časov narodnoosvobodilnega boja. Druga pomembna ugotovitev iz analize dokumentov je, da načela političnega sistema, nastalega v vojni oziroma revoluciji,495 ki ga je sankcionirala ustava in 495 Boj za osvoboditev in za revolucionarno preobrazbo je postal sestavina enotnega procesa, smisel in vsebina NOB od njegovega samega začetka. Tito je že na t. i. »majskem posvetovanju« (konzultacijah) plenuma CK KPJ v Zagrebu (od konca aprila do 6. maja 1941) nedvoumno predočil perspektivo NOB: »/.../ da je treba sedaj izdati vse ukrepe za prevzem oblasti, da je buržoazija ne bo nikdar več prevzela, da se bo vstaja proti okupatorju razvijala tako, da to ne bo nikakršna buržoazna revolucija, temveč da bodo delovne množice prišle neposredno do oblasti« (v Dedijer, 1972, 384). Milovan Đilas sodi, da sta bila plenum CK KPJ v Zagrebu in Titov govor (»/.../ od vsega začetka je treba ustvarjati novo oblast / ljudske odbore/«) dogodek prvenstvenega pomena, ker je bila tu dejansko jasno določena smer, po kateri bo šla KPJ v našo ljudsko revolucijo (ibid., 435). Delavska_gibanja_FINAL.indd 470 9.10.2018 14:11:08 Peti del 471 splošni zakon o ljudskih odborih leta 1946, sploh niso vprašanje. Drugače po- vedano: politični sistem z odločilno vlogo države in komunistične partije velja za »trajni« in »dokončni model«, v katerem ne bo sprememb. Ko je mlada revolucionarna družbena struktura izvajala splošno smer obliko- vanja etatističnega sistema, se je že toliko preobrazila v etatistično družbeno ureditev, da po treh, štirih letih ni bilo skorajda nobenega področja družbenega življenja – od gospodarstva do kulture in umetniške ustvarjalnosti –, ki ga ne bi zajemalo državno upravljanje in vodenje. V letih 1945–1949 je bil revoluci- onarni etatistični sistem zgrajen. Zgodovinar B. Petranović – na podlagi preu- čevanj zapisnikov sej Politbiroja CK KPJ (1945–1948) – utemeljeno ugotavlja, da avtentična revolucija (1941–1945) ni imela avtentičnega nadaljevanja v t. i. prehodnem obdobju (1945–1948), to je svojskega modela političnega sistema in družbenega razvoja. Obči vzor je bila Sovjetska zveza. Resda se ni upora- bljala socialistična terminologija, vendar so se nenehno propagirale in pove- ličevale sovjetske izkušnje (1995, 59). In prav takrat, ko je bilo konstituiranje administrativnega sistema bolj ali manj končano, se je začel – v času spora z IB – radikalni prelom z dotedanjo stalinistično teorijo in prakso družbenega razvoja. Šele tedaj – kot odgovor na vsiljeni informbirojevski spor – je bil začr- tan razvoj samoupravnega sistema kot alternativa stalinističnemu etatizmu.496 Zgodovinske dimenzije ustanovitve informbiroja Ko je Stalin maja 1943 sprejel odločitev o formalni razpustitvi Kominterne, je izhajal iz točne ugotovitve, da se s tem dejanjem ne bo nič bistvenega spre- menilo v strukturi in naravi odnosov v mednarodnem komunističnem gi- banju, predvsem pa, da se vloga VKP/b/ kot vodilne partije oziroma centra mednarodnega komunističnega gibanja ne bo zmanjšala. Toda v času druge svetovne vojne so bile mnoge partije v položaju, da samostojno odločajo, ne da bi se predhodno posvetovale s KI oziroma kasneje s sovjetskim vodstvom. Predvsem se je ta praksa kazala in po vojni nadaljevala pri jugoslovanski, delno pa tudi pri češkoslovaški in poljski partiji. Stalin je zaključil, da je potreb- no v pogojih zaostrene »mednarodne razredne borbe« in globoke blokovske razdelitve sveta, tem težnjam in praksi narediti konec. To pa je bilo mogoče doseči edino s ponovno oživitvijo kominternskega tipa »železne« mednarodne discipline, z monolitno enotnostjo, oziroma z rigorozno vzpostavitvijo novega 496 Jugoslavija se je znašla pred zapleteno zgodovinsko dilemo. Odločiti bi se morala za enega izmed prevladujočih tedanjih družbenih sistemov: bodisi za restavracijo kapitalizma bodisi za državni socializem. Proti pričakovanju svetovne in domače javnosti se je državno in partijsko vodstvo smelo odločilo za popolnoma neznano pot: za samoupravni socializem. Tej »tretji poti« je svet rekel »jugoslovanski eksperiment«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 471 9.10.2018 14:11:08 472 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih kurza vodilne partije. To je postalo za sovjetsko stran »nujno«, kajti s prihodom desetih KP na oblast ni bil ogrožen samo prejšnji tip odnosov med ko- munističnimi partijami, temveč je zdaj stopilo v ospredje predvsem vprašanje odnosov med socialističnimi državami. Ta novi problem je imel pomembne teoretične in politično-praktične dimenzije. Poleg tega je v tedanji razdelitvi sil SZ v določeni meri zaostajala za Zahodnimi silami, predvsem na ekonom- skem in vojnostrateškem področju (nuklearno orožje). Stalin je ocenil, da bo bližnja konfrontacija med nasprotnima blokoma (kapitalizem ali socializem) zelo težka in dolgotrajna ter zaključil, da je potrebno vse omenjene »šibke točke« lastnega tabora kompenzirati z maksimalno mobilizacijo in koncen- tracijo vseh razpoložljivih političnih potencialov. Da bi se to doseglo, je bila Stalinu potrebna kontrola nad vsemi političnimi silami, s katerimi je razpola- galo mednarodno komunistično gibanje. V novih mednarodnih okoliščinah na eni in spremembah v komunističnem gibanju na drugi strani, se je sovjetsko vodstvo v letu 1947 odločilo, da ustanovi novo mednarodno komunistično telo – Informacijski biro komunističnih in delavskih partij. Ustanovitev IB je bila tako ena izmed prvih praktičnih potez, ki so bile povlečene v hladni vojni dveh nasprotnih vojnopolitičnih grupacij. Mednarodne razmere od druge polovice štiridesetih let, ki so nastale z rojstvom hladne vojne (železna zavesa,497 Marshallov načrt,498 usta- novitev IB komunističnih partij /1947/ in Severnoatlantske zveze /1949/499), so razdelile svet na kapitalistični in komunistični blok ter še poglobile razkol med komunističnim in socialističnim gibanjem. Soča- sno s povezovanjem in utrjevanjem komunističnega bloka je potekala tudi pobuda po tesnejši mednarodni povezanosti socialističnih in soci- alnodemokratskih strank, prekinjena zaradi vojne;500 ta je bila podana 497 Označba za ideološko-politično ločevanje Evrope na vzhodni (komunistični) in zahodni (kapitalistični) del v času hladne vojne, še posebno v letih 1948–1954; »zavesa« se je raztezala od Baltika do Jadrana. 498 S programom za gospodarsko obnovo v vojni opustošene in obubožane Evrope ( European Recovery Program), katerega pobudnik je bil ameriški sekretar za zunanje zadeve George Marshall, so ZDA dale zahodnoevropskim državam za 15 milijard dolarjev ekonomske pomoči (1948–1952) v strojni opremi, darilih in finančnih kreditih. Jugoslavija je povabilo za vstop odklonila zaradi ideoloških razlogov oziroma nasprotovanja Sovjetske zveze. 499 NATO (vojaška zveza ZDA in zahodnoevropskih držav) je bil ustanovljen na pobudo ZDA za zagotovitev skupne varnosti, obrambe in miru državam članicam, ki ležijo na zahodni strani železne zavese. 500 Socialistična delavska internacionala /SAI/, ustanovljena 1923, se je v začetku 2. svetovne vojne (maja 1940) razpustila. Socialisti so bili v mnogih državah dejavni v protifašističnem odporu. Mnogo voditeljev se je umaknilo v ZDA, Veliko Britanijo in na Švedsko. Delavska_gibanja_FINAL.indd 472 9.10.2018 14:11:08 Peti del 473 na mednarodni socialistični konferenci maja 1946 v Londonu, ko so v ta namen imenovali komite. Ta je uspel po več posvetovanjih sklica- ti mednarodni socialistični kongres v Frankfurtu (30. junij do 3. julij 1951), na katerem so razglasili ustanovitev Socialistične internacionale ( Socialist International /SI/, s sedežem v Londonu). SI je organizira- na, podobno kot pred njo Druga internacionala, kot ohlapno združenje socialnodemokratskih, socialističnih in delavskih (laburističnih) strank, kar se odraža tudi v njenih programskih dokumentih, ki so bolj ali manj deklarativne narave. Idejno in politično je bila proti komunizmu in se je zavzemala za evolutivno preobrazbo kapitalizma, kar se odražalo tudi v programskem dokumentu »Cilji in naloge demokratičnega socializma« (v t. i. frankfurtski deklaraciji). V njem je novoustanovljena Internacio- nala poudarila, da je njen cilj vzpostavitev takšnega družbenega sistema, ki bo zasnovan na socialni pravičnosti, solidarnosti, večjem blagostanju in svetovnem miru; ta cilj je mogoče uresničiti le prek demokratične- ga socializma: Zato je vsaka uporaba metod nasilja pri spreminjanju kapitalistične družbe v socialistično, kakor tudi zanikanje večstrankar- skega parlamentarnega sistema kot politične oblike oblasti, poudarja deklaracija, nezdružljiva z načeli demokratičnega socializma, katerega cilj je zamenjava kapitalističnega sistema s sistemom, v katerem bo obči interes nad interesi privatnega kapitala/profita.501 Potemtakem je bil glavni namen ustanovitve IB, da pripomore k oblikovanju bloka socialističnih/komunističnih držav, zasnovanega na centralizmu in popolni podreditvi državno-partijski politiki SZ (gl. Gibianskii in Naimark /ur./, 1998; Adibekov, 2002). Gornjo trditev potrjuje tudi podatek, da so bile – od sedemdese- tih tedaj obstoječih komunističnih partij – vključene v IB vse pomembne vladajoče evropske partije, in samo dve iz t. i. kapitalističnih držav (francoska in italijanska). In kakšno stališče je zavzela KPJ na ustanovnem sestanku IB? Sodeč po na- stopu E. Kardelja in M. Đilasa in njuni kritiki politike italijanske in francoske partije, usmerjene na parlamentarno pot reševanja družbenih vprašanj (tu sta se ujela na Ždanove limanice),502 je bila tedanja pozicija KPJ dogmatska vsaj 501 Gl. http://www.socialistinternational.org/ (21. 1. 2018). 502 »Naši odnosi s KPI in KPF so se tedaj seveda močno ohladili in poslabšali, prepričan pa sem, da je to tudi bil poglavitni namen Stalina in Ždanova, ko sta mene in Đilasa pahnila v to diskusijo. Prepričan sem, da je Stalin že takrat naredil načrt, da bi s pomočjo IB zlomil neodvisnost Jugoslavije, računajoč, da bo pri tem zaradi ohladitve, nastale med KPJ ter KPI in KPF, dobil podporo obeh teh partij. To se je v resnici tudi zgodilo, ko je samo štiri mesece pozneje začel svojo ofenzivo proti Jugoslaviji. Zato domneva, da je Stalin že ob prvem zasedanju IB nameraval udariti po Jugoslaviji, ni povsem izključena,« je zapisal Kardelj v svojih Spominih (1980, 109). Delavska_gibanja_FINAL.indd 473 9.10.2018 14:11:08 474 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih toliko, kolikor so bila dogmatska stališča VKP/b/. Zato ne presenečajo takra- tne ocene Zahoda, da je Jugoslavija najbolj vdani sovjetski satelit. In še nečesa ne gre prezreti: želje jugoslovanskega političnega vrha po privilegiranem po- ložaju napram ostalim partijam, ki je temeljila na lastni vojaški osvoboditvi države, s čimer se druge partije niso mogle pohvaliti. Ta dogmatska pozicija KPJ se prične lomiti šele spomladi leta 1948, ko je Moskva potegnila poteze, ki so ogrožale jugoslovansko suverenost, kot je bila npr. Stalinova zahteva po takojšnji vzpostavitvi bolgarsko-jugoslovanske federacije (gl. Nešović, 1979). Novejši dokumenti potrjujejo, da Moskva v svojem pritisku na jugoslovansko vodstvo sploh ni računala na resnejši odpor, ki bi lahko imel širše mednarodne posledice.503 Stalin je bil prepričan v uspeh stare preizkušene prakse: obdolžiti je potrebno krivoverce, zahtevati od CK njihovo zamenjavo in postaviti novo vodstvo, ki bo poslušno izvajalo moskovsko linijo.504 Vendar Beograd diktata Moskve ni sprejel; to je bil vsekakor prvi primer upora vodstva in članstva neke partije proti Stalinu (Radzinsky, 1996, 517–518). In prav zaradi »nepo- slušnosti« Beograda dobi tedaj IB poznano vlogo mednarodnega komunistič- nega razsodnika. To kažejo tudi analize, saj je spopad s KPJ dal osnovni pečat vsej dejavnosti IB. V svoji devetletni zgodovini ta mednarodna komunistična organizacija ni nikdar uresničevala ciljev zaradi katerih je bila uradno ustano- vljena; nikoli ni uspela, da zaživi kot instrument razvijanja sodelovanja med KP. V bistvu je IB po ustanovitvi samo še dvakrat stopil na sceno – bilo je to leta 1948 in 1949 (gl. Procacci idr. /ur./, 1994), ko se je vodilna partija odločila, da prek njega internacionalizira svoja razhajanja z vodstvom KPJ. Na podlagi tega lahko sklenemo, da je bil IB ustanovljen izključno za dosego hegemoni- stičnih ciljev centra. Ko pa se je pokazalo, da IB ni bistveno vplival na potek spora, kakor tudi dejstvo, da je lahko Stalin ustvaril enak pritisk na Jugoslavijo tudi brez njega, je bil IB praktično porinjen na stranski tir. Jugoslovanski »ne« Stalinu Čeprav je Jugoslavija – z vzpostavitvijo železne zavese – sprejela sovjetski vzorec graditve socializma in se v zunanji politiki močno opirala na SZ in socia- listične vzhodnoevropske države, se je od njih vendarle bistveno razlikovala: 503 Sovjetski ideolog Andrej Ždanov je pokazal – na srečanju s skupino sovjetskih znanstvenikov, ki so se ukvarjali z jugoslovansko problematiko – izredno samozavest in prepričanje, da bo zmaga hitra. Ko so ga vprašali, ali naj nadaljujejo svoje delo o Jugoslaviji, se je Ždanov zasmejal in dejal: »Mislim, da bo spor hitro končan« (v Dedijer, 1969, 132). 504 Stalin je bil prepričan, da bo njegova kritika jugoslovanskega partijskega in državnega vodstva povzročila razkol v CK KPJ. To se na presenečenje Moskve ni zgodilo, saj sta se samo S. Žujović in A. Hebrang izrekla za Stalina. Delavska_gibanja_FINAL.indd 474 9.10.2018 14:11:08 Peti del 475 jugoslovanska revolucija je bila avtohtona, država je bila vojaško, kadrovsko in politično neodvisna. In prav v specifičnem položaju jugoslovanske države in partije v primerjavi z drugimi socialističnimi državami kot tudi v vztrajanju voditeljev KPJ pri ohranitvi popolne samostojnosti v prihodnje – kar je bilo seveda v nasprotju s hegemonističnimi cilji sovjetske države in partije – je potrebno iskati vzrok, da je vodilna partija (VKP/b/) v vse bolj zapletenih mednarodnih odnosih sklenila, da s pomočjo IB na internacionalistični ravni »razčisti« svoja razhajanja s KPJ. S pomočjo drugih KP je hotel Stalin izpe- ljati učinkovit politični pritisk na KPJ, jo disciplinirati in zlomiti, hkrati pa posvariti tudi druge partije (vsaka neposlušnost bo kaznovana!). Spomladi 1948, ko se je z dopisovanjem obeh CK ( Pisma, 1948) začel oster ideološko-politični pritisk na jugoslovansko partijsko in državno vodstvo, je Beograd potegnil neobičajno potezo: na seji CK KPJ 12. in 13. aprila je na- čel »vprašanje odnosov socialistične Jugoslavije do prve dežele socializma – Sovjetske zveze – v okoliščinah stalinske hegemonistične politike do manjših in šibkejših dežel«. V razpravi je Tito lucidno analiziral vsiljeni spor kot dr- žavni spor in ne kot ideološki spor dveh partij: » /.../ imejte v vidu, da tu ne gre za nikakršne teoretske diskusije /.../ tu gre predvsem za odnose med državama /.../« (v Dedijer, I/1980b, 227). Tedaj so sprejeli tudi tisti »zgodovinski« sklep, ki bo še kako odmeval v mednarodnem komunističnem gibanju: »Nujno potrebno je najtesnejše sodelovanja med socialističnimi državami na temelju popolnega spoštovanja neodvisnosti in enakopravnosti« ( Pisma, 1948, 18). In tu je potrebno iskati tudi začetek Titove državniške karizme; če so mnogi komunisti dvomili v »prav« svojega partijskega generalnega sekretarja, kar po- trjuje tudi visok odstotek članov KPJ v vrstah informbirojevcev (torej tistih, ki so se izrekli za Stalina), pa ga večina ljudstva prav tedaj sprejme za »svojega« ljudskega in ne le partijskega predsednika. O samem poteku spora ter političnem, ekonomskem in vojaškem pritisku na Jugoslavijo – s ciljem njene osamitve v mednarodnem prostoru, je bilo napisa- nega mnogo. Poudariti pa velja, da je jugoslovanska stran prav zaradi nenehne- ga vztrajanja, da gre v IB napadu v prvi vrsti za spor med dvema državama (tu je tudi ključ njenega uspeha!) in ne partijama, dosegla pomemben preobrat in simpatije v mednarodni skupnosti. Jugoslovanska vlada je na zasedanju gene- ralne skupščine OZN v Parizu (26. novembra 1951) v predloženi pritožbi proti SZ in vzhodnoevropskim državam zahtevala ( Bela knjiga),505 da prizadete vlade 505 Bela knjiga vsebuje poglavja: izvor agresivnega pritiska, politični pritisk, gospodarski pritisk in gospodarska blokada, teroristična in diverzantska dejavnost, izzivanje obmejnih incidentov, vojaški pritisk. Delavska_gibanja_FINAL.indd 475 9.10.2018 14:11:08 476 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih urejajo svoje odnose in rešujejo medsebojne spore v skladu z duhom ustanovne listine OZN. Jugoslovanska prizadevanja506 je generalna skupščina – z obsodbo sovjetske politike do Jugoslavije – podprla. To je bilo tudi za pričakovati, saj je FLRJ pred svetovno javnostjo nedvoumno povedala, da ne bo več objekt oziroma privesek sovjetske zunanje politike, temveč samostojni in aktivni su- bjekt v mednarodni skupnosti. Jugoslovanska zasnova bodoče zunanje politike (preseganje blokovske polarizacije) – na načelih aktivne miroljubne koeksi- stence ter razvoju gospodarskih, političnih in kulturnih odnosov z državami različnih družbenih sistemov (neuvrščenost) – je nesporno rezultat spopada s stalinističnim hegemonizmom. Seveda pa v tem kontekstu ne gre prezreti, da je na uspešen oziroma mirni razplet spora nedvomno vplivala interesnosferna politika, začrtana že na moskovskem srečanju med Churchillom in Stalinom, oktobra 1944. Zdi se, da je past sporazuma prav v tem, da je zapisan, pustil pa je odprto vprašanje: kdaj in pod kakšnimi pogoji ga lahko njegovi akterji udeja- njijo. Z drugimi besedami, Stalin ni vedel, ali bo morebitni njegov vojaški poseg v Jugoslaviji izzval spopad svetovnih razsežnosti, na katerega v tistem času še ni bil pripravljen (strah pred atomsko vojno). Po sporu z IB je bil sporazum o delitvi »50 : 50« zaradi Titove samosvoje politike začasno spravljen v predal. Informbirojevski spor v luči bojev za oblast Ta izjemno pomembna tema za razumevanje frakcijskih bojev v jugoslovan- skem komunističnem gibanju, tako v kominternskem kot v informbirojevskem obdobju, je še vedno premalo razjasnjena. V tej smeri sta še največ raziskovala I. Banac (1990) in J. Pirjevec (2011). Seveda pa se je ključno vprašanje v IB sporu glasilo: kdo bo »gospodar« v Jugoslaviji. Ali bo to Stalin in njegovi oprodniki ali Tito in jugoslovanska partija. Z drugimi besedami, šlo je za vprašanje: ali bo Jugoslavija ostala suverena država ali ne. Vendar je bil v tem sporu v igri še en bistveni element, ki je imel tudi svojo ideološko težo, čeprav ga Stalin direk- tno ni omenjal. V okviru Stalinove teorije marksizma imata SZ in on osebno pravico, da vodita celotno gibanje, ves socialistični tabor in ga oblikujeta po svojih željah in potrebah. Tej temeljni postavki se je Tito uprl. V trenutku, ko je Tito Stalinu zanikal pravico, da bi imel zadnjo besedo v socialističnem/komu- nističnem taboru, v trenutku ko je trdil, da je treba ljubiti svojo deželo bolj kot 506 Aleš Bebler – eden od mednarodno najprepoznavnejših in najuglednejših jugoslovanskih diplomatov v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja – je kot namestnik zunanjega ministra (1948–1949) odigral pomembno diplomatsko vlogo pri izboljšanju odnosov z zahodnimi dr- žavami in pridobivanju njihove podpore tedaj mednarodno osamljeni FLRJ. Jeseni 1949 je bil imenovan za stalnega predstavnika FLRJ pri OZN v New Yorku; v letih 1950–1951 je bil član in predsedujoči v Varnostnem svetu OZN (gl. Fajić /ur./, 2017). Delavska_gibanja_FINAL.indd 476 9.10.2018 14:11:08 Peti del 477 SZ, v trenutku ko je zahteval za Jugoslavijo suverenost in trdil, da morajo biti odnosi med državami tudi znotraj socialističnega tabora enakopravni, v tistem trenutku je izoblikoval Tito svojo lastno ideološko podlago (Pirjevec, 1988, 24). »Nova« stališča podprejo tudi njegovi najožji sodelavci v CK (Kardelj, Kidrič, Pijade, Đilas idr.), torej prav tisti, katerim je Stalin naložil nalogo, da zamenjajo Tita (v partijskem vrhu sta se za Stalina izrekla le A. Hebrang in S. Žujović). Tako je bil Stalin prvič v svoji karieri povsem nemočen do nekega komunističnega nasprotnika. Titu je uspelo nekaj, kar ni uspelo he- retikom, kot sta bila Trocki ali Buharin: »njegova država, njegova vojska in njegova policija so ga varovale pred Stalinovimi udarci, prav tako in še bolj pa sta ga varovala navdušenje in vdanost ljudstva, ki sta se še okrepila zavoljo njegovega kljubovanja Moskvi. Titova akcija je zadala nepopravljivo škodo Stalinovi avtoriteti in prestižu. Mnogi vzhodnoevropski komunisti so imeli Titovo vedenje za zgled, ki ga je veljalo posnemati« (Deutscher, 1977, 536–537). Ne glede na to, da bo potrebno tudi v prihodnje o »kompleksu 1948« še mar- sikaj raziskati in razjasniti, pa lahko pritrdimo odličnemu poznavalcu medna- rodnih razsežnosti IB spora J. Pirjevcu, ki je v intervjuju dejal: /.../ Tita nočem poveličevati, saj ne pozabljam, da je bil diktator in je stal na čelu totalitarnega režima. Vendar ni mogoče spregledati, da je bil tudi državnik velikih vizij in podvigov, kakor le malokateri voditelj 20. stoletja. Tu ne mislim samo na njegov upor proti Hitlerju in Mussoliniju, temveč tudi na njegovo odločitev, da socializma ni mogoče graditi s slepim posnemanjem sovjetskega vzorca, odločitev, ki jo je mogoče zaznati še pred izključitvijo KPJ iz IB. /.../ Tito je prvi, ki je že na začetku šestdesetih let ugotavljal, da poglavitni pro- blemi naše družbe ne izvirajo iz konfliktnega odnosa med Vzhodom in Zahodom, temveč da ji pogojuje razkorak v razvoju med Severom in Jugom. Misel, ki je danes še kako aktualna.507 Politika represije Problematika represivne politike zadeva v tem obdobju ne samo Jugoslavijo, temveč tudi druge vzhodnoevropske države, vključno s SZ, ki je tedaj doživljala 507 Primorske novice (Priloga: »9. maj 1945–1995«), 5. maj 1995, 27: Intervju s tržaškim zgodo-vinarjem Jožetom Pirjevcem. Delavska_gibanja_FINAL.indd 477 9.10.2018 14:11:08 478 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih vrhunec stalinizma. Soočala se je s procesi in zloglasnimi čistkami, ki jih po- znamo iz let 1936–1938 (Britovšek, 1984), z edino razliko, da so bili ti procesi in uboji sedaj stroga državna tajnost (Deutscher, 1977, 537–538). V vzhodnoevropskih državah so na političnih procesih – po preizkušeni stali- nistični teoriji »sodnega dokaza« A. Višinskega508 – obsodili in likvidirali vse, za katere je bilo pričakovati, da bi po jugoslovanskem vzoru lahko nasprotovali uveljavljanju sovjetskega stalinističnega sistema (o tem pričajo procesi proti t. i. »titoistom«: L. Rajku v Budimpešti, T. Kostovu v Sofiji, R. Slánskemu v Pragi). Cilj teh procesov je bil, da se pred domačo in svetovno javnostjo opraviči gonja proti Titovi Jugoslaviji kot »oporišču imperializma«. Ni pa bilo mogoče prezreti dejstva, da so v teh državah postavili pred sodišča predvsem tiste voditelje, ki so bili med drugo svetovno vojno v svoji domovini ter delili usodo s svojim ljudstvom, ne pa tistih, ki so leta 1945 skupaj z Rdečo armado prihajali iz Moskve in prevzemali oblast. Stalinovi agenti so skrbno spremljali in beležili sleherni znak kakršnekoli naklonjenosti »titoizmu«. Tedaj se torej skujeta izraza »titoizem«, »titoisti«; vendar je potrebno poudariti, da ni šlo za nikakršno novo doktrino, pač pa za oznako oziroma vztrajanje pogumnih pri »različnih nacionalnih poteh v socializem« (Rothschild, 1989, 132–140). V Jugoslaviji je bil, zaradi nedostopnosti arhivskega gradiva, fenomen represiv- ne politike proti pristašem politike IB najprej obravnavan na področju umetni- škega ustvarjanja – v gledališču, filmu, prozi (npr. Torkar, 1984). Z objavo spo- minskega gradiva obsojencev oziroma kaznjencev ter s postopnim odpiranjem arhivskega gradiva sredi 80-ih let v Jugoslaviji je bilo možno šele pričeti z raz- iskovanjem tega momenta totalitete zgodovinskega dogajanja »1948. leta«. V obdobju od objave resolucije IB (junija 1948) do leta 1963 so organi za notranje zadeve v Jugoslaviji evidentirali 55.663 oseb, ki so na razne načine podpirali ak- cijo Moskve in vzhodnoevropskih držav; 16.731 (od teh je bilo 566 Slovencev) so jih poslali – po odločitvi sodišča ali po administrativnem odloku – v zapore oziroma taborišča, zlasti na Jadranske otoke (Goli otok, Sv. Grgur). V situaciji, ki bi lahko objektivno pripeljala do izničenja jugoslovanske samostojnosti, je tajna policija (Udba) dobila najširša pooblastila in dosegla relativno veliko av- tonomnost. To je navsezadnje vodilo do grobih deformacij v njenem delu, ki so dosegle višek v maltretiranju kaznjencev oziroma t. i. informbirojevcev. Nasilne metode, ki so jih v taboriščih uporabljali za »prevzgojo«, so bile seveda v popol- nem nasprotju s humanimi načeli socialistične revolucije. Omembe vredno je, 508 Andrej Višinski (1893–1954) je bil – kot snovalec sovjetskega kazenskega prava (v času stalinskih čistk) in kot vrhovni državni tožilec v procesih proti številnim političnim in vojaškim voditeljem SZ (1936–1939) – dosleden pristaš inkvizicijskega načela, po katerem je moral obtoženi dokazati svojo nedolžnost. Delavska_gibanja_FINAL.indd 478 9.10.2018 14:11:08 Peti del 479 da so že na IV. plenumu CK KPJ (4. junija 1951) prvič obsodili nezakonitosti pri uporabi represivnih metod (Marković, 1987, 15). In kako je demokratično usmerjen Zahod gledal na represivno politiko? Pirjevec piše, da ni »nikjer zasledil kakšnega poročila o Golem otoku ali čem podobnem. Ranković (šef Udbe) je v poročilih zelo cenjen; tudi delovanje Udbe je zelo cenjeno. Poglavitni problem je bil premagati informbirojevce. S kakšnimi sredstvi je bilo to doseženo, je bilo z vidika Londona ali Washingtona vseeno«. Seveda je potrebno takšno stališče Zahoda razumeti v kontekstu in- teresnosferne politike. Res je, da je jugoslovanska emigracija zahtevala, da bi ZDA pomagale zrušiti Titov režim; toda ameriški in britanski državni vrh sta se zavedala, da emigrantske sile nimajo večjih možnosti. Šlo je za popolno re- alistično politiko; pri tem ni šlo za nikakršne simpatije napram Titu, pač pa za dejstvo, da je bolje imeti Tita na oblasti, kot pa sovjetsko lutko. Bili so mnenja, da morajo podpreti Titov režim v upanju, da se bodo stiki med Zahodom in Jugoslavijo poglobili, in da bi prišlo kdaj pozneje tudi do določenega »razvoja« (op. demokratičnega) znotraj tega režima (gl. Pirjevec, 1987). Posebno mesto znotraj problematike represivne politike tega obdobja imajo dachauski procesi (Krivokapić, 1986; Nećak idr., 1990), ki so potekali od aprila 1948 do oktobra 1949. Danes je znano, da so bili ti sodni procesi – proti bi-všim internirancem, obdolženim sodelovanja z gestapom med drugo svetovno vojno – politično montirani; v večini primerov je šlo za t .i. »čistke« znotraj slovenske partije, ki nimajo direktne povezave z IB sporom. Zakaj samoupravljanje ni zaživelo kot »polnokrvna« demokracija Najbolj avtoritativno je odstop od boljševistične, leninistične partije zakoličil VI. kongres KPJ med 2. in 7. novembrom 1952, na katerem so se jugoslovan- ski komunisti razglasili za edine resnične dediče Karla Marxa, zadolžene, da zgradijo prvo socialistično družbo na svetu (Đilas, v Pirjevec, 2011, 339). Nanj so bili povabljeni tudi indijski in indonezijski socialisti, s katerimi se je Tito na predvečer otvoritvenega zasedanja pogovarjal v družbi najpomembnejših tovarišev (Kardelj, Kidrič, Ranković, Đilas). Na srečanju je Tito predvsem po- udaril, da dobiva Ljudska fronta vedno bolj socialistični značaj, saj je sprejela program socialistične izgradnje. Vendar ne živi tako, kakor bi bilo potrebno: Da ne bi izgubili 8 milijonov ljudi, bomo iz Ljudske fronte ustva- rili Socialistično zvezo delovnega ljudstva. Ta zveza bo vzpostavila stike z drugimi socialističnimi strankami in bi lahko danes ali jutri celo stopila v Socialistično internacionalo. (V njej bi bila zaradi svoje Delavska_gibanja_FINAL.indd 479 9.10.2018 14:11:08 480 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih številčnosti ena od največjih strank.) Druga stvar, ki je važna za naše notranje življenje, pa je življenje naše partije in nadaljnji razvoj te- orije in prakse socializma, to je sprememba imena današnje KPJ v Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ). Slednja ima drugačno vlogo in nalogo na sedanji etapi našega notranjega razvoja. Dobiti mora ve- dno bolj vzgojni značaj. Če bi šli po današnji liniji dalje, ne glede na vse napore, da onemogočimo birokratske metode, bi to vendarle vodilo v omenjeno smer. Iz organa diktature proletariata bi Partija ne mogla postati vzgojni dejavnik širokih množic v socialističnem duhu. Komunisti pri nas ne bodo imeli privilegijev, ne bodo dobivali družbenih funkcij samo zato, ker so komunisti. S tem se hočemo izo- gniti sovjetski praksi, da se Partija spremeni v birokratski organizem. Ti dve stvari, Socialistična zveza narodov Jugoslavije in ZKJ, sta v določenem smislu povezani, a se med seboj dopolnjujeta (ibid., 340). VI. partijski kongres je v oceni notranjega razvoja ugotovil, da pomeni uved- ba delavskega samoupravljanja ( Zakon o delavskih svetih, 1950) prelomnico v razvoju socialističnih družbenih odnosov v Jugoslaviji, saj je bil »šele z izro- čitvijo tovarn v upravljanje delavcem storjen prvi veliki korak, ki vsebuje te- meljne elemente odmiranja države in razširjanja socialistične demokracije na proizvodnem področju in s tem tudi v celotni družbeni strukturi« (primerjaj z Gramscijevimi koncepti o tovarniških svetih in o hegemoniji/diktaturi pro- letariata). Socialistični samoupravni sistem je torej nastal kot alternativa ad- ministrativnemu socializmu po sporu z IB; jugoslovanski ideologi in teoretiki so ga imeli za posebno obliko diktature proletariata. Njegova uvedba je bila skupek treh dejavnikov: ‒ ideologija KPJ se je po sporu z IB naslonila na družbene nazore kla- sikov marksizma; ‒ notranje deformacije družbenopolitične ureditve (vse močnejši sloj oblastvene birokracije); ‒ zunanje politične razmere (iskanje lastne poti). V tem kontekstu si je kongres zastavil izjemno pomembno nalogo in sicer: določitev mesta in vloge KP v novem sistemu, v katerem »partija ni in ne more biti neposredna voditeljica in ukazovalka ne v gospodarskem ne v državnem ne v družbenem življenju, temveč deluje le s svojo politično in idejno dejavno- stjo /.../« (KPJ/ZKJ, 1952). Glede na tako postavljene bodoče naloge partije je kongres sklenil, da spremeni njeno ime v Zvezo komunistov. »Jugoslovanski komunisti«, piše Pirjevec, »so se na kongresu izkazali s svojo samozavestjo in ideološko drznostjo, v kateri so šli tako daleč, da niso govorili samo o odmiranju Delavska_gibanja_FINAL.indd 480 9.10.2018 14:11:08 Peti del 481 države, temveč tudi partije. Pri tem pa je značilno, da se kot ponavadi niso bili zmožni soočati s konkretno stvarnostjo« (1995, 213). Da je bilo temu tako, priča soočenje državnega in partijskega vrha z Đilasovim javnim provokativnim vprašanjem: »Kaj je glavni cilj partije – socialistična de- mokracija ali oblast? Razrešitev Đilasa – potem ko so ga obdolžili revizionizma, anarhizma in meščanskega liberalizma – z vseh funkcij na plenumu CK (januarja 1954) je dal jasen odgovor: oblast! Skratka, navkljub novemu programu in odporom v lastnih vrstah se ZKJ ne odreka oblasti oziroma vodilni idejni vlogi v tako proklamirani samoupravni družbi. In kaj je o tem ključnem problemu povedal glavni teoretik jugoslovanske- ga samoupravljanja Edvard Kardelj (gl. 1979) na vabljenem predavanju »Socialistična demokracija v jugoslovanski praksi« v Oslu, 8. oktobra 1954, pred aktivom Delavske stranke Norveške: S tem seveda ne mislim reči, da je določen politični monopol Zveze komunistov oziroma Socialistične zveze delovnega ljudstva kaka traj- na potreba po socialističnem razvoju v naši deželi, oziroma da je naš politični sistem, denimo, usmerjen na trajno prepoved tendenc, da bi se ustanavljale politične stranke. Nasprotno, večja stabilizacija sociali- stičnih ekonomskih odnosov, ki bo povratek h kapitalizmu ekonom- sko praktično izključila, bo nedvomno povzročila, da se bo postopno odpravljalo administrativno omejevanje politične aktivnosti ljudi. Te- oretično ne izključujem niti tega, da se bodo tudi v takem položaju kdaj pojavile tendence, da se formirajo politična združenja tipa strank klasične buržoazne demokracije, to je tendence, ki tudi zdaj obstojijo v antisocialističnih krogih v naši deželi. Prav tako pa sem tudi pre- pričan, da so to lahko le manifestacije zaostale politične zavesti brez kakršne koli realne perspektive za obstoj. Z razvojem mehanizma direktne demokracije in družbenega samoupravljanja bodo te oblike političnega življenja postale nepotrebne (IV/1960, 239–240). Nedvomno je spopad s stalinizmom v obdobju IB na eni strani pospešil kritično presojanje in analiziranje jugoslovanskih in mednarodnih izkušenj, na drugi pa teoretično utemeljil in praktično uveljavil nove možnosti socialistične družbene preobrazbe. In prav v samoupravljanju –, ki naj bi presekal popkovino s stalinizmom in omogočil sistemsko oblast delavskega razreda namesto dotedanje prakse vladanja »birokracije« v imenu delavskega razreda – so jugoslovanski teo- retiki videli tisto obliko zgodovinskega procesa družbenega osvobajanja dela, ki naj bi pomenila ne samo alternativo stalinističnemu konceptu socializma, pač pa Delavska_gibanja_FINAL.indd 481 9.10.2018 14:11:09 482 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih predvsem pot k humanejšemu socializmu, »socializmu s človeškim obrazom«. Jugoslovanska družbena praksa je v naslednjih desetletjih dokazala, da je bil nov projekt kljub vsemu »utopičen«, saj ni v zadostni meri upošteval objektivnih za- konitosti družbenega razvoja – to je šibko razvite ekonomske osnove delavskega samoupravljanja; z njeno nerazvitostjo se je še naprej ohranjala in krepila držav- na in partijska birokracija, ki je dokončno izničila »sanje« o dezalienaciji posa- meznikov in družbe kot celote. Skratka, uspešnejše uveljavljanje novega družbe- nega sistema v Jugoslaviji – utemeljenega na družbeni lastnini, samoupravljanju in skupščinski vladavini – je v vseh razvojnih fazah (1950–1991) oviral dualizem oziroma celo trializem oblasti: partijske, državne in samoupravne. KPJ/ZKJ se ves čas socialističnega samoupravnega sistema ni odpovedala odločujoči/obla- stni vlogi, kar je izključevalo možnost tekmovanja (konkurence) idej in koncep- tov ter postopoma povsem omrtvilo razvojno sposobnost socialističnega samo- upravnega sistema. Posledično je Jugoslavija še naprej ostajala v kleščah zaprte oligarhije, ki je v svojih rokah imela in ohranjala vso gospodarsko, socialno in politično moč. Najostrejšo (samo)kritiko akterjev revolucije (t. i. »birokratske kaste«) in razraščanja birokracije v jugoslovanski družbi je podal Milovan Đilas v delu Nova klasa (1957), kjer je v analizi komunističnega sistema označil birokracijo za novi, vladajoči razred v socializmu (2014 /sl. pr./). Iz navedenega lahko zaključimo, da vsebinska neuresničitev smelo začrtanega programa, sprejetega na VI. partijskem kongresu, dejansko predstavlja tisto mejno točko – in to je nadaljnji razvoj jugoslovanske družbe potrdil –, ki je onemogočala samoupravnemu družbenemu sistemu, da bi se iztrgal iz okvirov (neo)stalinizma. »ZKJ in jugoslovanska vlada sta zmagali v bitki s Stalinom za avtonomijo, jugoslovansko vodstvo pa ni dobilo bitke proti stalinizmu,« je ne- dvoumno in točno ocenil Anton Vratuša (v Pirjevec, 1995, 239). Specifičnost jugoslovanske politične tranzicije po sporu z IB je potemtakem v prehodu iz totalitarnega v avtoritarni ( titoizem)509 in ne v demokratični sistem zahodnega tipa (Bobbio, 1989; Linz, 2000). Zunanji teoretski pogledi na naravo jugoslovanskega režima Tezo, da je v Jugoslaviji uveljavljen in oblikovan alternativni model socializma, ni zastopala samo jugoslovanska teorija (gl. Golubović, 1988). Sociologi in politologi iz zahodnih držav so ga spremljali z velikim zanimanjem (pogosto so ga poimenovali kar titoizem), v državah s komunistično oblastjo pa so ga večidel ostro kritizirali. V primerjavi s slednjimi je bil jugoslovanski model 509 Gl. poglavje »Struktura in funkcija Titove avtoritete, karizme in kulta«, v Kuljić, 1998 [2005], 366–420. Delavska_gibanja_FINAL.indd 482 9.10.2018 14:11:09 Peti del 483 bolj demokratičen, omogočal je večjo odprtost v svet ter izkazoval znatno višji življenjski standard. Zato je vse do konca 80-ih let pretežni del znanstvene misli v svetu sprejemal oceno, da se je Jugoslavija – po sporu z IB – v principu opredelila za kvalitativno drugačno pot v socializem, in to desetletja v znatni meri tudi uresničevala. Takšno je bilo stališče večine teoretikov, ki so se ukvar- jali s problematiko političnih sistemov v socializmu. V priznani ameriški komparativni študiji o modernih evropskih političnih sis- temih (Macridis /ur./), ki je med letoma 1963 in 1990 doživela sedem izdaj, je posebno poglavje posvečeno »jugoslovanski specifični poti« (v okviru temat- ske celote o »politikah v komunistični vzhodni Evropi«). Avtor tega poglavja, Steven Burg, v svoj analizi daje naslednjo oceno: Od prekinitve odnosov s Sovjetsko zvezo leta 1948, se je jugoslovan- ski politični sistem razvijal popolnoma neodvisno od sovjetskih vplivov. V petdesetih in zgodnjih šestdesetih let, je bil stalinistični model po- polnoma razgrajen z vrsto ekonomskih in političnih reform, katere so decentralizirale gospodarstvo in radikalno prestrukturirale politične institucije v državi /.../. Toda vse te reforme so beležile zgolj parcialne učinke vse do leta 1966, ko so bile konservativne sile v vodstvu odločno poražene s strani koalicije liberalnejših voditeljev. Resda nihče v vodstvu ni bil pripravljen, da se odpove partijskemu monopolu politične moči v dr- žavi, toda dobršen del mašinerije državne prisile je bil razgrajen, in jugoslovanska družba je lahko s hitrejšim tempom zakoračila v plurali- zacijo (v Macridis /ur./, 1987, 490). Toda, ko je analiziral nadaljnje procese, posebno tiste po mednarodni ekonom- ski krizi leta 1979, je Burg zaznal, da se je Jugoslavija, zaradi prezadolženosti države od Zahoda, znašla v položaju podobnem drugim vzhodnoevropskim državam. V nastali situaciji so »konservativci« –, ki so bili nasploh nezado- voljni z decentralizacijo gospodarstva in politične oblasti – postali glasni za- govorniki ponovne centralizacije oblasti. V nasprotju z njimi so »liberalci« – nezadovoljni s pretiranim vmešavanjem politike v gospodarstvo – zagovarjali popolni prehod na tržne principe gospodarjenja. Čeprav zavedajoč se, da de- litev med tema dvema stališčema ni bila popolnoma jasna, Burg zaključuje, da se je »Jugoslavija sredi osemdesetih znašla na razpotju med reakcijo in reformo /.../« ter hkrati dodaja, da »/.../ tudi jugoslovanska politika, čeprav toliko raz- lična od preostalega dela Vzhodne Evrope, odraža širše dileme, s katerimi se sooča ta regija v celoti /.../« (ibid., 494). Delavska_gibanja_FINAL.indd 483 9.10.2018 14:11:09 484 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Z nekoliko drugačnega, kritično bolj intoniranega zornega kota, gledata na jugoslovanski eksperiment Linz in Stepan: Jugoslavija ni bila v sovjetskem bloku, vendar je Tito spretno »ma- nevriral« med Vzhodom in Zahodom in tako oslabil mednarodni pritisk za uvedbo demokracije v državi (po naši /zahodni/ defini- ciji). Takratni ustvarjalci zunanje politike Združenih držav –, ki so delovali v glavnem po principu »deli in vladaj« – so dali Jugoslaviji status » de facto najbolj privilegiranega komunista«. Skladno s tem so teoretiki demokracije Jugoslavijo izločili iz kategorije, v katero so bili uvrščeni drugi komunistični sistemi, ker so verjeli, da je delavsko sa- moupravljanje oblika demokracije, katera se lahko razvija v pozitivni smeri (1998, 282). Globoka kriza in zlom jugoslovanske alternative sta še bolj vplivali na izostri- tev ocene o podobnosti vzhodnoevropskih sistemov. Rezultat takšnih preuče- vanj seveda ni mogel biti drugačen od ocene, da razlike med sovjetskim in ju- goslovanskim modelom pravzaprav niso tako velike kot se je predpostavljalo. Ne glede na bolj ali manj (ne)naklonjene poglede in ocene na jugoslovanski »eksperiment« (gl. npr. Suvin, 2016), ki so se časovno spreminjale – skladno s politično situacijo v Jugoslaviji in svetu – pa moramo kljub takim in dru- gačnim zadržkom le poudariti, da je bil jugoslovanski samoupravni družbeni sistem tako rekoč svetovni unikum in je v svojem času predstavljal alternati-vo tako administrativnemu socializmu sovjetskega tipa kot kapitalističnemu ustroju. S svojo (ne)utopijo je bil navdih in upanje, da je »pravično družbo« vendarle mogoče udejanjiti. Zanimanje za jugoslovansko samoupravljanje je nihalo, skladno z njegovo ekonomsko (ne)učinkovitostjo ter družbeno in in- dividualno (ne)svobodo, po razpadu Jugoslavije in socialističnega sovjetskega bloka pa je tako rekoč usahnilo. Vendar ključni problemi – kot so ekonomska in politična demokracija, socialna pravičnost, družbena enakost – tudi v 21. stoletju, navkljub tako opevani »svobodi« iz ust zagovornikov neoliberalizma, niso izgubili na svoji aktualnosti. V iskanju ustreznih rešitev – ko sta postala »prekarstvo« in vseobča »odtujenost« vsakdanjik – je ponovno postalo aktu- alno tudi zanimanje za samoupravljanje. V tem kontekstu naj bralstvo opozo- rim na tehtno knjigo o zgodovinskem pomenu jugoslovanskega samoupra- vljanja (Samary, 2017) in spremno študijo o prihodnosti socializma (Kržan, v Samary, 2017). Delavska_gibanja_FINAL.indd 484 9.10.2018 14:11:09 Peti del 485 Pomen spora za sodobno socialistično/komunistično gibanje Temeljna načela socializma in zadnji cilji njegovi so last vseh narodov; toda pota, ki vodijo do teh ciljev, si mora začrtati le vsak narod zase, po svoji osebnosti, po svojih domačih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah (Ivan Cankar, 1918). Nič, kar je ustvarjeno, nam ne sme biti tako sveto, da ne bi moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo nečemu, kar je še naprednejše, še svobo- dnejše, še bolj človeško (Program ZKJ, 1958). Prepričani smo, da socializem ne bo postajal svetovni proces, pozneje pa tudi svetovni sistem, če ne bo še bolj na široko uveljavil pluralizem različ- nih socialističnih alternativ (Aleksandar Grličkov, 1984). I. V času spora z IB je bila ustvarjena radikalna kritika teorije in prakse stalinizma v vseh njegovih pojavnih oblikah in začrtane so bile poglavitne smeri celotnega kasnejšega razvoja Jugoslavije. Namreč, upor je bil lahko uspešen samo pod pogo- jem, da se odkrije bistvo in vzroke Stalinove hegemonistične politike in stalinizma sploh (gl. Mikecin, 1976). O bistvenem vprašanju, ali je do jugoslovansko-sovjet- skega partijskega in državnega konflikta v času IB spora 1948 prišlo zaradi dveh različnih modelov, pogledov na razvoj socializma, pa tudi o enostranskih trditvah, da razlik med njima tako rekoč ni bilo, smo govorili v prejšnjem poglavju. Zagotovo lahko trdimo, da je bila Titova Jugoslavija – kot država samoupravnega socializma in neuvrščenosti v zunanji politiki – drugačna od držav sovjetskega socialističnega bloka, pa tudi, da je bila rezultat dveh tesno povezanih zgodovinskih procesov, osvobodilne vojne in revolucije ter spora z informbirojem. Resda je v obeh državah – Sovjetski zvezi in Jugoslaviji – prišla komunistična partija na oblast po revolucionarni poti, vendar so bile tudi bistvene razlike. Medtem ko je imela revolucija v Rusiji predvsem značaj razrednega spopada, je imela v Jugoslaviji obliko narodno- osvobodilnega boja. V Jugoslaviji je imelo zaradi tega narodnoosvobodilno giba- nje z ljudsko fronto precej širšo družbeno in bolj demokratično komponento. To pravzaprav zanika, da se je vse začelo leta 1948, in hkrati pojasnjuje, zakaj je nastal spor. Nenehna težnja, da bi Jugoslavija ohranila samostojnost tako v zunanji kot tudi v notranji politiki, predstavlja osnovne elemente za razumevanje tega spora, kajti Stalin si ni slučajno izbral Jugoslavije kot države, ki jo je treba »disciplinirati«. Delavska_gibanja_FINAL.indd 485 9.10.2018 14:11:09 486 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Politične in ideološke posledice spora z IB niso bile pomembne samo za Jugoslavijo, temveč so vplivale tudi na razvoj sodobnega socializma. To je bi namreč prvi veliki upor proti prevladi, ki jo je Stalin zgradil v delavskem giba- nju. Pred jugoslovanskim uporom leta 1948 – kot smo že uvodoma navedli – je bilo le nekaj primerov odrekanja poslušnosti centru. Če so takšni pojavi nastali, so to bila več ali manj stališča posameznih funkcionarjev ali manjših skupin (opozicionalcev) v vodstvu nekaterih komunističnih partij. Njihovo delovanje in obstoj je center prej ko slej zatrl, če ne drugače, z odstavitvijo510 ali likvidacijo. Jugoslovanski spopad z IB je prišel v zgodovino kot prvi primer upora cele par- tije proti diktatu centra in, kar je še najpomembnejše, obveljala so stališča »upor- nika«. V tem spopadu prvikrat center ni zmogel razbiti odpora in vsiliti svojih stališč. Takšen izhod je imel daljnosežne posledice za vso komunistično gibanje (gl. Stanič, 1980). Kajti z zavrnitvijo teze o nezmotljivosti centra je bilo hkrati zavrnjeno tudi Stalinovo stališče o univerzalni in absolutni vrednosti modela socialistične graditve v prvi deželi socializma. »Bilo bi smešno predstavljati našo revolucijo kot nekakšen ideal za vse« (Lenin). Tako je spor odprl cel kompleks vprašanj, povezanih z odnosi med socialističnimi silami in državami, kjer so bile na oblasti komunistične partije. Že sam spor je pokazal, da so nesporazu- mi možni in da vseh problemov ni moč pojasniti, a še manj reševati z nekimi standardnimi parolami, kot so »bratsko sodelovanje«, »višji interesi«, »internaci- onalistične obveznosti« itd. Kasnejši razvoj je povsem pritrdil jugoslovanskemu stališču, da je to (bilo) eno izmed najtežjih vprašanj sodobnega socializma. II. V letu 1948, ko se je zdelo, da je Stalinov despotizem, tako v Sovjetski zvezi kot v mednarodnem delavskem gibanju, nedotakljiv, je KP Jugoslavije zadala stali- nizmu prvi in, kakor je potrdila zgodovina, uničujoč udarec. Celih sedem let so bili jugoslovanski komunisti osamljeni v tem boju. Po Stalinovi smrti (1953) so nastale ugodnejše razmere za obsežno raziskovanje stalinistične politike in prakse. Dvajseti kongres KPSZ (1956) je obsodil nekatere vidike Stalinove politike in deloma zavrnil negativno dediščino njegovega sistema. Začela se je nova stran tako v praksi mnogih socialističnih držav kakor tudi v politiki številnih komuni- stičnih partij. V demokratizaciji družbenih odnosov so bili doseženi pomembni premiki z opustitvijo nekaterih dogmatskih razlag socializma. V odnosih med 510 Vladislav Gomulka, sekretar Poljske delavske partije, je že l. 1947 poudaril potrebo, da mora iti Poljska po svoji poti v socializem. V času, ko je bila sprejeta »resolucija IB o stanju v KPJ«, se je izrekel zoper nekatere metode pritiska na Jugoslavijo. Zato so ga l. 1948 napadli kot revizionista in naslednje leto izključili iz CK Poljske delavske partije. Leta 1951 so ga zaprli na podlagi lažnih obtožb, v resnici pa zaradi upora proti Stalinovi tiraniji nad poljskim partijskim in državnim vodstvom. Delavska_gibanja_FINAL.indd 486 9.10.2018 14:11:09 Peti del 487 komunističnimi partijami so bile postopoma izrinjene prejšnje težnje prevlade in zagotovljena je bila mnogo večja stopnja dejanske enakopravnosti. V središču ob- sežnih razprav in razhajanj med mnogimi komunističnimi partijami so bili trije pomembni spleti problemov: 1. družbeni odnosi v socialističnih državah; 2. poti socialistične preobrazbe; 3. odnosi med komunističnimi partijami in socialistični- mi državami. Družbeni odnosi v socialističnih državah Glede tega vprašanja se je oblikovalo dvoje stališč. Ena skupina partij, med njimi je zlasti izstopala jugoslovanska, je menila, da je v nadaljnjem razvoju sociali- stične družbe potrebno preseči okvire in odnose državnega, administrativnega socializma, to je etatizma, kot osnove družbenih odnosov. Po mnenju ZKJ je bil ta tip socialistične organizacije nujen v zgodnjih fazah razvoja, saj je morala pre- magati številne težave, lastne izrazito nerazvitim okoljem, v katerih so zmagale prve socialistične revolucije. Toda etatizem in birokratski odnosi so postali (sredi 20. stoletja) močna zavora v razvoju socializma. Kot zagovorniki samoupravnega modela socializma so poudarjali, da je ohranjanje prvin mezdnega delovnega razmerja, delavčeve odtujenosti in oblasti »v imenu delavskega razreda« resen znak zastajanja v razvoju socialističnih družbenih odnosov. S tovrstnimi stališči se ni strinjala večina vladajočih partij pa tudi mnoge druge partije, ki so bile pod moč- nim vplivom KPSZ. Še naprej so zagovarjale model administrativnega socializma in zastopale stališče, da je razvoj socializma istoveten s krepitvijo in ne z odmi- ranjem države. V praksi je to pomenilo ohranjanje in krepitev regulativne vloge države, nadalje neposredno vodstvo partije, predstavniško demokracijo oziroma oblast »v imenu delavskega razreda«, centralizirano upravljanje gospodarstva in prisvajanje presežnega dela po državi. Med tema dvema osnovnima načelnima pristopoma – samoupravnim in etatističnim – so bile še številne usmeritve, ki so v različnem obsegu in različnih oblikah zajemale prvine prvega in drugega modela. Poleg teh so se pojavili še drugi alternativni koncepti, predvsem v ko- munističnih partijah, ki so delovale v razvitih zahodnoevropskih kapitalističnih državah, npr. posebna koncepcija o »novi družbi«. Zanjo je bilo zlasti značilno, da je pripisovala pomen najširši demokraciji in političnim svoboščinam, kar je bilo po oceni teh partij mogoče uresničiti v njihovih državah samo tako, da se ohranijo in naprej razvijajo večstrankarski politični sistemi. Poti socialistične preobrazbe Tudi na tem problemskem sklopu sta se oblikovala dva osnovna pristopa. Medtem ko je ena skupina partij menila, da so možnosti za različne poti so- cialistične preobrazbe tudi po mirni poti, pa je druga skupina poudarjala, da je Delavska_gibanja_FINAL.indd 487 9.10.2018 14:11:09 488 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih nasilna osvojitev oblasti edina možna pot. ZKJ je bila prva partija, ki je nastopila s tezo o »možnosti različnih poti in oblik boja za socializem« in to tudi zapisala v svoj Program (1958 [1979], 35). Pozneje so jugoslovanski teoretiki utemeljevali, da so različne poti ne le možnost, ki se odpira z razvojem socializma, marveč tudi trajna značilnost marksistične teorije o socialistični revoluciji, kajti »socializem ne bo postajal svetovni proces, če ne bo še bolj na široko uveljavil pluralizem različnih socialističnih alternativ« (Grličkov, 1984). Tudi v zahodnoevropskih partijah (in v KP Japonske) se je v sedemdesetih letih oblikoval nov (od Moskve neodvisen) in dokaj celovit pogled na probleme socialistične preobrazbe v visoko razvitih kapitalističnih državah. Ta nova tendenca je dobila oznako evrokomuni- zem 511 (gl. Priklmajer, 1978; Stanič, 1978). Izstopali so tile elementi: (1) razvite države lahko preidejo iz razredne v brezrazredno družbo po mirni poti, brez neposrednega razrednega nasilja. Hkrati so poudarile, da ne sprejemajo reformistične teze, da je novo družbo mogoče »izglasovati« v parlamentu, se pravi, da bi bila zadostna predpostavka revolucionarne preobrazbe ustrezna parlamentarna večina. Še manj verjamejo, da bi se kapitalizem lahko spontano »vrastel« v socializem. Mirna pot je sposobnost revolucionarnih sil, da v vsakem trenutku procesa preobrazbe koncentrirajo in mobilizirajo na strani de- lavskega razreda in socializma veliko politično moč (z dosego »zgodovinskega kompromisa«),512 izraženo v obliki pritiska na vladajoče družbene sile; (2) drugačno pojmovanje socializma kot cilja delavskega razreda; poudarek je bil na borbi »za socializem demokratičnih barv« ali za »socializem v svobodi«. S tem, da so podčrtale ta dva momenta – demokracij o in svobodo (Medvedev, 1986b, 160) – so se želeli odmakniti od teorije in prakse nekaterih vladajočih komunističnih partij, ker so menili, da se v teh državah kršijo ta pomembna načela; (3) zavračanje »kadrovskega tipa partije«, ki jo sestavljajo pretežno »poklicni revolucionarji«, kajti 'današnje' razmere terjajo »množično partijo delavskega 511 »Mirno lahko rečemo, da je evrokomunizem zelo pomemben, rekel bi celo prelomen pojav v zgodovini komunističnega gibanja« (Edvard Kardelj). 512 V Italiji so leta 1978 potekala pogajanja, ki sta jih pobudila in vodila generalni sekretar KPI Enrico Berlinguer (1922–1984) ter krščanski demokrat in italijanski ministrski predsednik Aldo Moro (1916–1978) s ciljem, da dosežeta dogovor o vladni parlamentarni večini – s sprejetjem »zgodovinskega kompromisa« (compromesso storico) med Krščansko demokracijo in KP Italije. Pot do želenega sporazuma je bila nasilno prekinjena z akcijo skupine članov Rdečih brigad (Brigatte Rosse /BR/) – italijanske skrajne levičarske in paravojaške teroristične organizacije, ki si je prizadevala z oboroženim bojem vzpostaviti revolucionarno državo in umik Italije iz Nata (BR so dosegle svojo razvpitost v 70. in 80. letih 20. stoletja z nasilnimi poskusi destabilizacije Italije, kot so bile sabotaže, bančni ropi in ugrabitve) – v kateri so marca 1978 ugrabili Alda Mora in ga ubili 54 dni kasneje (gl. https://sl.wikipedia.org/wiki/Rde%C4%8De_brigade). Sicer sta pogajanjem za dosego »kompromisa« nasprotovali tako SZ kot ZDA, pa tudi Vatikan in še kdo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 488 9.10.2018 14:11:09 Peti del 489 razreda in drugih demokratičnih množic«. Hkrati so dale velik poudarek na razvoju notranje partijske demokracije, s ciljem debirokratizacije partije; (4) zavračanje sprejemanja blokovske delitve kot okvira konfrontacije med svetovnim socializmom in kapitalizmom. Zavoljo tega tudi niso bile več pripra- vljene, da bi se istovetile z interesi enega (sovjetskega) bloka in mu služile, pač pa so se zavzemale za samostojno in kritično stališče tako do prvega kot dru- gega bloka. Konkretno, prizadevati si je treba, da bosta oba hkrati razpuščena in zagotoviti dejansko enakopravne odnose med vsemi državami, ne glede na njihovo velikost in moč. Prav tako je bilo opaziti pri teh partijah mnogo več razumevanja za politiko neuvrščenosti in za probleme dežel v razvoju. Odnosi med komunističnimi partijami IB spor je pobudil tudi pomembne razprave o (ne)enakopravnih odnosih zno- traj komunističnega gibanja. Skoraj vse partije so po sporu sprejele oceno, da je minil čas, ko jih je bilo mogoče voditi iz enega centra, da je mimo čas centra- lizma nasploh. Za tem načelnim, pogosto formalnim soglasjem, pa so se skri- vale velike razlike in hudi nesporazumi, ki so izvirali iz objektivnega dejstva, da so bile na delu še vedno močne stare, t. i. sile kontinuitete. Le-te so se še naprej zavzemale za ohranitev prejšnjega tipa odnosov oziroma za delitev na »vodilne« in »vodene«. V teh okoljih so skušali ohraniti načelo t. i. monolitne enotnosti in prejšnje tolmačenje internacionalizma, ki je bilo pogosto izraz surovega podrejanja mnogih partij »vodilni«, sovjetski partiji. (1) monolitizem je bil desetletja najbolj bistvena značilnost odnosov med komunističnimi partijami; šlo je za takšen tip odnosov, v katerem so morale imeti vse KP popolnoma istovetne poglede na vsa pomembnejša vprašanja partijske ideologije, politike in organizacijskega ustroja gibanja. Zaradi visoke stopnje istovetnosti, kakršno zahteva monolitizem, lahko povsem utemeljeno rečemo, da sta bila posledica monolitizma uniformnost stališč in shematizem. Take stopnje istovetnosti seveda ni mogoče doseči, kadar so partije bolj ali manj samo- stojne. Zato monolitizem vedno predpostavlja obstoj močnega neposrednega centra, ki avtoritativno določa ideologijo in politiko partij in predpisuje ustre- zne organizacijske obrazce, kajti monolitizma ni brez centralizma. Po drugi strani pa ni nujno, da bi obstajal poseben institucionaliziran mednarodni cen- ter, kot je bila na primer internacionala. To vlogo lahko opravlja, kot je poka- zala praksa komunističnega gibanja, tudi najmočnejša partija – seveda če ima dovolj moči in avtoritete, da si podredi vse druge partije. Monolitni tip odno- sov je bil vzpostavljen z ustanovitvijo Kominterne. Takrat je bilo več razlogov, ki so terjali prav takšen tip medpartijskih odnosov. Naj spomnimo predvsem Delavska_gibanja_FINAL.indd 489 9.10.2018 14:11:09 490 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih na strateško koncepcijo gibanja iz tistih let, ki je temeljila na oceni o neposredni svetovni oboroženi revoluciji. Takšen tip revolucije bi gotovo zahteval močno centralizirano vodenje vseh delov mednarodnega gibanja. Zato ni naključje, da so KI označevali kot »generalni štab svetovne revolucije«. Drugi razlogi za sprejetje monolitizma v tistem času so bili vezani na neposredno usklajeva- nje vseh akcij pomoči prvi socialistični deželi, hkrati pa podpreti oblikovanje novih partij. Vendar za obstoj takšnega, monolitnega tipa odnosov ni bilo po razpustu KI (1943) nikakršnih razlogov; njegovo ohranjanje je predstavljalo, kot je pokazal čas, objektivno zavoro za nadaljnji razvoj komunističnih partij. (2) podobno je bilo tudi s tolmačenjem internacionalizma. V prvih fazah gibanja so vsesplošno sprejeli takšno definicijo, ki je izhajala iz odnosa (dejanske podpore) do prve socialistične države (Sovjetske zveze) kot temeljnega krite- rija internacionalizma. V času, ko je bil obstoj tega osamljenega »socialistič- nega otoka«, ki so ga od vseh strani obkrožale imperialistične sile in grožnje, nenehno in resno ogrožan, je imelo takšno stališče svoje opravičilo in je na- vsezadnje ustrezalo vsem revolucionarnim silam. Toda po vojni, z nastankom novih socialističnih držav, bi moralo biti takšno pojmovanje internacionalizma preseženo. Vendar temu največkrat ni bilo tako. Še naprej so krožile izjave, da obstaja »vodilna«, to je sovjetska partija in da je odnos do te partije »bil in ostaja« najpomembnejši kriterij proletarskega internacionalizma. (3) odprlo se je tudi vprašanje, kako ravnati v morebitnem sporu med nacional- nimi in internacionalni interesi. V jedru tega vprašanja se je skrival »nov« način zavzemanja za stare odnose. Rečeno je bilo, da morajo pravi revolucionarji in marksisti vedno dati prednost internacionalnim interesom pred nacionalnimi. Niso pa povedali, kdo naj odloča o tem, kaj so internacionalni interesi. Prva jugoslovanski spor z IB je pokazal, da so se pod videzom internacionalnih interesov skrivali interesi vodilnega centra, pa tudi, da si je ta lastil pravico odločati, kaj je internacionalni interes in kaj ni. Drugi vidik zavzemanja za stare odnose pa se je razodel v tezi, da je vsaka re- volucionarna partija odgovorna ne samo lastnemu, temveč tudi mednarodnemu delavskemu razredu. Problem ni bil le v ideji, marveč tudi v tem, da so se za tem skrivala prizadevanja za ohranitev (sovjetskega) monopola v tolmačenju, »kaj misli« ali »kaj želi« mednarodni delavski razred. Ta težnja se je razodevala v sta- lišču, da je nujna t. i. generalna linija, ki naj bo obvezna za vse partije; v resnici pa naj bi služila centru kot sredstvo za podrejanje drugih partij. Tem zastarelim gledanjem se je zoperstavil nov tip odnosov, za katere so se zavzemale napredne sile v komunističnem gibanju, in so jih označevali kot »enotnost v razlikah« ali kot »sodelovanje v razlikah«. Hkrati so poudarjali, da ni nujno, da bi bile razlike v Delavska_gibanja_FINAL.indd 490 9.10.2018 14:11:09 Peti del 491 stališčih nepremostljiva ovira za sodelovanje; nasprotno, te postanejo šele, kadar skuša kdo vsiliti svoje interese kot »splošne« ali »internacionalne«, svoja stališča pa kot edina pravilna. V temelje teh odnosov so bila vgrajena najpomembnejša načela o samostojnosti in enakopravnosti vseh partij. K povedanemu je potrebno dodati, da zavzemanje progresivnih sil za nov tip odnosov nikakor ni pomenil spodbijanje vrednosti načela proletarskega internaci- onalizma; nenazadnje izvira to načelo iz samega bistva družbene biti delavskega razreda. Zanje je bila sporna zgolj praksa »vodilne partije«, ki je pod plaščem internacionalizma vsiljevala drugim partijam svoja stališča in politike, največkrat v nasprotju s potrebami in zahtevami družbenega okolja, v katerem so te delovale. Hkrati so poudarile potrebo, da se proletarski internacionalizem nagradi oziroma prilagodi zahtevam družbenega časa; skladno s tem so operirale s terminom socialistični internacionalizem v povezavi s solidarnostjo. Ta »prehod« so utemeljevale z objektivnim dejstvom, da se je spričo razvoja sodobnega sveta precej razširil krog socialnih in političnih sil, ki se borijo za socializem, demokracijo in družbeni napredek sploh. Namreč to je bilo v času, ko so bila v mnogih državah v razvoju ustanovljena široka ljudska politična gibanja, ki po svojem razrednem poreklu go- tovo niso bila proletarska, po svoji splošni usmeritvi in vlogi pa zelo progresivna. III. Ne nazadnje, vse te razprave so odprle še nelahko vprašanje odnosa do prve de- žele socializma – Sovjetske zveze. Namreč, nove socialistične države so nastale v revolucijah med drugo svetovno vojno in po njej. Po Leninovi smrti je v boju za njegovo nasledstvo zmagal Stalin in popeljal Sovjetsko zvezo – s svojo prilago- jeno teorijo in prakso marksizma-leninizma – v obdobje stalinizma, v obdobje politične krize revolucije. Le-ta se je odražala v množičnih političnih, policijskih in fizičnih represalijah, ki so potekale v imenu revolucije, v resnici pa so pomenile dokončni obračun z njenim resničnim duhom (»Stalinov termidor«). Tako postane Stalin prevladujoča vodilna osebnost v prvi deželi socializma in hkrati tudi vo- ditelj mednarodnega komunističnega gibanja. Z njim na čelu zaključi Sovjetska zveza drugo svetovno vojno kot ena izmed velikih zmagovalk. Stalinova osebna slava se s tem še poveča in kult njegove osebnosti postane nesporen ne le v SZ, temveč v vsem komunističnem gibanju. Posledično je bila njegova vloga pri vzpo- stavljanju načel mednarodnih odnosov socialističnih dežel odločujoča, hkrati pa pričakovana: »notranji razvoj novih socialističnih držav in njihova zunanja po- litika sta se morali – v pogojih hladne vojne – podvreči notranjim in zunanjim političnim interesom SZ«. To je bila torej »internacionalna« dolžnost novih soci- alističnih držav in način, da pokažejo svoj »internacionalni« dolg do revolucije in Delavska_gibanja_FINAL.indd 491 9.10.2018 14:11:09 492 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih svetovnega komunizma. Ta načela ne trpijo nikakršnega ugovora, še več, pozitiven odnos do Sovjetske zveze brez ugovora postane prvo in zadnje merilo pri ocenje- vanju (ne)privrženosti načelu internacionalne proletarske solidarnosti. Šlo je torej za vzpostavitev odnosov, poznanih in prakticiranih med KP v kominternskem obdobju, s to razliko, da so bili ti zdaj vpeljani med državami, vključenih v sovjetski blok (IB in kasneje v Varšavski pakt). Klasičen primer pritiska na neko parti- jo oziroma zlorabe načela proletarskega internacionalizma predstavljajo »Pisma CK VKP/b/, poslana leta 1948 CK KPJ«. Vse do prelomnega leta 1948 (spora z Jugoslavijo) je bila celotna politika socialističnih dežel popolnoma odvisna od splošne politične strategije in taktike SZ. Prevladujoč sovjetski interes v odnosih med socialističnimi državami je bil očiten in prisoten v vseh družbenih sferah. Tako so se ekonomski odnosi vzpostavili na načelu mešanih družb, prek katerih so si prizadevali ekonomiko posameznih socialističnih dežel postaviti v odvisnost od sovjetske. V notranje politično življenje socialističnih dežel so uvajali metode, ki so bile podobne tistim, po katerih se je razvijala SZ po Stalinovem prevzemu oblasti: od formalizacije institucij do znanih sodnih procesov, s katerimi so dis- kreditirali in fizično odstranili osebnosti, ki so imele vsaj nekaj poguma, da so se postavili po robu takšnim metodam in odnosom med socialističnimi državami. Nič drugače ni bilo na področju zunanje politike, ki je bila dejansko vodena s strani SZ (to se je videlo še posebej pri delu v OZN; do sovjetskih predlogov so se vedle avtomatsko pozitivno oziroma bile so le glasovalni stroj). Odmik od te »generalne« prakse se je začel po Stalinovi smrti s postopnim uva- janjem notranje socialistične demokracije, s tem pa tudi demokratične prakse v meddržavnih odnosih socialističnih dežel in v medpartijskih odnosih. V teh odnosih so se vse bolj uveljavljala demokratična načela: enakopravnost, medse- bojno spoštovanje nacionalne integritete, upoštevanje interesov druge strani itd. Vendar pa Stalinova dolgoletna osebna diktatura ni mogla popolnoma izbrisati starih/kominternskih odnosov, ki so se deloma ohranili (kot zapuščina stalini- stične dobe) vse do padca berlinskega zidu (1989). IV. Ni treba posebej poudarjati, da je bila ZKJ pod Titovim vodstvom nosilka in krea- torka politik novih sil v komunističnem gibanju, ki so (z)rahljale moč in ukazoval- nost moskovskega centra, nosilca starih sil. Prav tako je razumljivo, da te vloge – v procesih destalinizacije komunističnega gibanja in iskanja novih poti socializma (samoupravljanje, neblokovska politika) – jugoslovanska partija ne bi (z)mogla od- igrati brez predhodnega IB spopada. Šele ko imamo pred očmi vse te nove procese (v jugoslovanskem in mednarodnem prostoru ter komunističnem in socialističnem Delavska_gibanja_FINAL.indd 492 9.10.2018 14:11:09 Peti del 493 gibanju), ki so se sprožili po IB spopadu, lahko razumemo in cenimo veličino spo- pada, ki ga je bíl in dobil jugoslovanski David s sovjetskim Goljatom. Osemdeseta leta pretekla stoletja so zaznamovala nova družbena – libertarna gi- banja, ki so z zahtevami po radikalni demokratizaciji družbe in politike sproži- la nezadržen proces razpada vzhodnega socialističnega bloka. Odločilno vlogo v tem tektonskem procesu je sprožil s smelimi potezami sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Najprej doma (1985), ko je s štirimi prelomnimi programi/reformami – »glasnost« (odprtost oziroma liberalizacija), »perestrojka« (preobrazba), »demo- kratizacija« in »uskorenije« (pospešitev gospodarskega razvoja) – napovedal svo- bodnejšo sovjetsko družbo, in nato v zunanji politiki, ko je leta 1988 razglasil, da se SZ odpoveduje »doktrini Brežnjeva« (omejeni suverenosti socialističnih držav), voditeljem držav vzhodnega bloka pa dejal, da se SZ ne bo več vpletala v njihove notranje zadeve. Leto kasneje se je začel – simbolno s padcem berlinskega zidu – sesuvati komunizem, potem ko sovjetska armada ni vojaško posegla v dogajanje. Tedaj se je SZ odpovedala nadvladi nad vzhodno Evropo in s tem končala povoj- no obdobje hladne vojne. Razpad Jugoslavije in Sovjetske zveze – kot dveh ključ- nih igralk v komunističnem gibanju – pa je vplival tudi na razkroj komunističnih partij v zahodni Evropi. S tem se je formalno/organizacijsko zaključilo klasično obdobje komunističnega gibanja (gl. Pons, 2014), vsaj v tem, evropskem delu sveta. Tedaj, po koncu hladne vojne, smo tudi poslušali vznesene napovedi o koncu ideologije, zgodovine in prihajajoči vsesplošni svobodi (F. Fukuyama, 1992).513 Toda te napovedi ameriškega politologa in ekonomista, kot je tudi sam kasneje priznal, niso uresničile. Nasprotno, v »izpraznjeni« idejni in politični prostor se je dodobra umestil neoliberalizem – kot ideologija, kot način vladanja, in kot specifična skupina politik (po Steger in Roy, 2010) –, ki se je usidral v vse pore našega življenja in hkrati za zdaj nima ustrezne alternative (gl. Pikalo, 2003). Med tiste, ki bi jo morali ponuditi, zagotovo spada tudi (neo)komunistična ide- ologija. Čas pa bo pokazal, koliko je še »živa«, aktualna, teoretsko močna in spo- sobna, da ponovno vstopi – v imenu »skupnega« – na politično prizorišče in se sooči z izzivi današnjega, neoliberalističnega časa (gl. Callinicos, 2004; Touraine, 2006; Eagleton, 2013). Njena sestra, socialna demokracija s svojo Socialistično internacionalo, za zdaj – z aktivno podporo (razvejanega) sindikalnega gibanja – še nekako uspeva na generalni ravni braniti »socialno državo« v EU, čeprav je te vsak dan manj in ne več, kar potrjuje tudi vse številnejša armada prekariata, »novega« proletariata (Standing, 2018). 513 V svoji odmevni knjigi Konec zgodovine in zadnji človek zagovarja zahodni sistem liberalne demokracije in kapitalizma, ki je hkrati zadnja oblika človeške družbene ureditve ter zgodovine. Dokaz, da je liberalna demokracija končni sistem, vidi v dejstvu, da se je kot edini izmed treh velikih ideologij 20. stoletja obdržal, medtem ko sta fašizem in komunizem propadla. Delavska_gibanja_FINAL.indd 493 9.10.2018 14:11:09 Delavska_gibanja_FINAL.indd 494 9.10.2018 14:11:09 Sklepne ugotovitve 495 Sklepne ugotovitve Ni dovolj, če misel žene k udejanjenju, dejanskost se mora sama gnati k misli. Karl Marx Predmet pričujoče monografske študije, kot smo zapisali uvodoma, je iskanje odgovorov na ključna vprašanja, ki so delavska socialistična gibanja idejno raz- dvajala in organizacijsko razcepljala ter posledično, gledano celostno, slabila njihovo družbeno moč. Hkrati pa smo želeli preveriti in odgovoriti, ali lahko delavska socialistična gibanja – na podlagi teoretičnih in praktičnih izkušenj, pridobljenih v svojem klasičnem obdobju (1848–1989) – ponudijo koristne na- potke proletariatu/prekariatu 21. stoletja v njegovem boju za socialno pravičnost. K problematiki smo pristopili inovativno – v nasprotju z največkrat prakticira- nimi pristopi, kot so npr. zgodovinski oris celotnega obdobja ali podobdobja, poglobljena obravnava enega problema idr. – in sicer z izborom reprezenta- tivnih študijev primerov, ki problemsko pokrivajo celotno »klasično« obdobje socialističnega delavskega gibanja, to je med revolucijo 1848 in padcem ber- linskega zidu leta 1989. Z interdisciplinarnim pristopom in uporabo histo- rično-sociološke analize in komparativne metode izbranih reprezentativnih primerov smo se dokopali do tistih nevralgičnih točk, ki so gibanja razcepljala, hkrati pa dobili dovolj tehtnih elementov za celostno podobo/oceno gibanja od njegovega vzpona do padca. V nadaljevanju (I) najprej povzemamo ključne ugotovitve iz analize izbranih študijev primerov, ki so zaznamovala vsako od petih podobdobij, in nato (II) izpostavimo še nevralgične točke, ki so odločil- no vplivale na heterogenost gibanja. Delavska_gibanja_FINAL.indd 495 9.10.2018 14:11:09 496 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih I. (1) V prvem delu – Idejna, programska in organizacijska razčiščevanja v delavskem socialističnem gibanju (1848–1914) – se osredotočamo na analiziranje tistih se-gmentov v gibanju, ki so sprožili teoretsko razpravo »revolucija ali reforma« in vodili v Bernsteinov odgovor »cilj ni nič, gibanje je vse«. S »krizo« (Bernsteinova revizija) 'uradnega' marksizma ob koncu 19. stoletja je bila tlakovana pot k idejni diferenciaciji socialnodemokratskega gibanja na tri idejne struje – revizionistično desnico, ortodoksni center, revolucionarno levico – tako v nacionalnem kot internacionalnem pogledu. V ta teoretska razglabljanja (»krizo«) je globoko zarezala ru- ska revolucija (1905–1907), ki je postavila pred ruske socialne demokrate (bolj- ševike in menjševike) praktično vprašanje proletarskega vodstva v demokratični revoluciji. Čeprav noben model, ki sta ga takrat ponujali obe frakciji, ni uspel, je takratna razprava v ruski socialni demokraciji ponudila zelo bleščečo predstavo o dveh miselnostih dveh strategij, od katerih je ena (boljševiška, revolucionarna) postala deset let kasneje zgodovinski zmagovalec, ne da bi zaradi tega poražena (menjševiška, reformistična) stran izgubila na veljavi in pomenu. Naraščajoča imperialistična nasprotja v desetletju pred véliko vojno so od II. internacionale zahtevala sprejetje jasnega stališča do vojnega vprašanja in z njim povezanega imperializma. Odgovor soglasno sprejete resolucije na zadnjem kongresu v Baslu (1912) je bil nedvoumen: z vsemi sredstvi se je potrebno boriti proti vojni, če pa bo do nje prišlo, jo je treba izkoristiti za pospešitev socialne revolucije. Toda ob izbruhu vojne so bile vse protivojne resolucije pozabljene; sledil je prehod iz internacionalističnih na socialnošo- vinistične pozicije. (2) V drugem delu – Proletarski internacionalizem na preizkušnji vélike vojne (1914–1918) – uvodoma motrimo in analiziramo odzive na vojno v socialnode- mokratskih strankah. Slika je pokazala, da se je večina strank izrekla za obram- bo »svoje« kapitalistične države; med izjemami sta bili SDS Srbije, ki je kljub vojni agresiji še naprej vztrajala na internacionalističnih pozicijah, medtem ko je italijanska socialistična stranka /PSI/ s svojo pacifistično usmerjenostjo in nev- tralnostjo nihala »med proletarskim internacionalizmom in splošnimi interesi domovine«. Od tod sta izvirala tista izguba ugleda, ki jo je utrpela socialistična politika, ter kasneje razcep v gibanju, ki je bilo vse dotlej (organizacijsko) enotno. Internacionalo so njene notranje struje (desnica, center, levica) razumele kot mednarodni forum, primeren za reševanje občih problemov, s katerimi se je soočalo evropsko socialistično gibanje pred vojno. Šele z izbruhom svetovne vojne, potem ko je dokazala svojo življenjsko nesposobnost, da ohrani svetovni mir, je Internacionala v svojem vsebinskem in oblikovnem pomenu dospela v Delavska_gibanja_FINAL.indd 496 9.10.2018 14:11:09 Sklepne ugotovitve 497 središče kritike levice. Primerjalno gledano, sta si bila center in levica (od 1915 združena v zimmerwaldskem gibanju), dokaj enotna v oceni, da je svetovna vojna posledica imperialističnih nasprotij. Različnost njunih pogledov se je pokazala v oceni perspektive Internacionale (prenovitev stare ali ustanovitev nove mednarodne organizacije) kot tudi v oceni možnosti preobrazbe impe- rialistične vojne v državljansko. Center (socialni pacifisti) se je zavzemal za mir in v nasprotju z revolucionarno levico kategorično zavračal delovanje v smeri revolucionarnih družbenih pretresov. V nasprotju z levico in centrom je desnica (socialni šovinisti, ki so tvorili večino vodstev SDS) podprla imperi- alistično vojno in vojne interese svojih, nacionalnih buržoazij; internacionali- stična načela je podredila interesom vladajočih razredov. Vojno je ocenjevala in prikazovala kot »obrambo domovine« ter pozivala na »državljanski mir« in na oblikovanje »enotne nacionalne fronte«. Nedvomno je zimmerwaldsko gibanje v letih 1915–1917 odločilno pospešilo globlji proces diferenciacije v mednarodnem delavskem gibanju. Toda Leninova »revolucionarna« politika je beležila samo delen uspeh. Na boljševizmu je bila še nadalje prilepljena eti- keta ekstremizma in sektaštva; v tedanjem trenutku prav gotovo ni bilo moč razmišljati o vodilni vlogi boljševikov v okviru revolucionarnega socializma. To se je zgodilo šele z ruskim »oktobrom«, ki je prinesel tako »upanje« kot »strah« pred svetovno proletarsko revolucijo, obenem pa je obogatil zakladnico marksistične misli z izvirnimi teoretičnimi prispevki protagonistov socialno- demokratskega in kasnejšega komunističnega gibanja. (3) V tretjem delu se raziskovalno sprašujemo po vzroku razkola v socialističnem gibanju po véliki vojni, ki je vodil v idejno in organizacijsko delitev na komuniste in socialne demokrate, tako na nacionalnem kot internacionalnem nivoju. Analiza je pokazala, da se je ob koncu vojne korenito spremenil vsebinski po- men »socialne demokracije«. Do takrat so ta izraz obče uporabljali kot splošno ime za revolucionarne delavske stranke, zlasti za tiste, ki so sprejele marksizem kot osnovo svojega pogleda na svet. Po razcepu v mednarodnem socializmu − neposredno po koncu vélike vojne − je revolucionarno usmerjena levica zavrgla ime socialna demokracija in kot splošno oznako za svojo doktrino/politiko/ gibanje sprejela izraz komunizem oziroma komunistično gibanje; 'staro' ime so prevzele oziroma ohranile desničarske in sredinske skupine ter usmeritve v okviru nekdanje organizacijsko enotne socialne demokracije. Medtem ko so se v komunističnih partijah zbrale sile socialistične levice, ki so kot smerokaz za lastno orientacijo sprejele izkušnje boljševiške (sovjetske) partije in ruskega oktobra, so se stranke socialistične desnice in centra – zveste parlamentarni demokraciji – grupirale v socialnodemokratskem krilu mednarodnega soci- alizma. Posledično se je nekdaj organizacijsko enotno socialistično gibanje Delavska_gibanja_FINAL.indd 497 9.10.2018 14:11:09 498 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih transformiralo v tri nove mednarodne asociacije: v Drugo, Bernsko (desno, reformistično), Tretjo, Moskovsko (levo, komunistično) in nekoliko kasneje v Drugo in pol, Dunajsko (centristično) internacionalo. Opravljena analiza potrjuje, da je bil organizacijski razcep v mednarodnem socializmu posledica treh nasprotujočih si ideologij in struj, ki so se borile za naklonjenost delavskega razreda: desnica je vztrajala pri reformah kapitaliz-ma v okviru parlamentarnega boja; levica je v revoluciji videla pogoj za spremembo obstoječega družbenega reda in v diktaturi proletariata zamenjavo za buržoazno demokracijo; center je ločeval »socialno« demokracijo, ki bo mo- goča šele v brezrazredni družbi, od »politične«, ki vedno predstavlja določeno obliko razredne vladavine – diktaturo, pa naj gre za buržoazno ali proletarsko. Potemtakem je iskati v antagonizmu – komunistična revolucija versus socialno- demokratska reforma – temeljni vzrok za razkol v mednarodnem socializmu. (4) V četrtem delu – Krvava drama: (kontra)revolucija in državljanska vojna za Pireneji (1936–1939) – se posvečamo iskanju širših in relevantnih odgovorov na problemska vprašanja, ki so se odprla v mednarodnem delavskem gibanju s špansko revolucijo in vojno. Oboroženi spopad »dveh Španij« je globoko po- lariziral ne samo domačo/špansko temveč tudi svetovno javnost. Toda tragika krvavega spopada za Pireneji ni bila le v tem, da levici ni uspelo zaustaviti na- padalnega pohoda desnice, ki je vodil v drugo svetovno vojno, pač pa še posebej v dejstvu, da sta se na španskih tleh spopadli tudi dve levici in dve videnji re- volucije, komunistična in anarhistična, torej pristaši premišljene revolucionarne organizacije na eni in množične spontanosti na drugi strani. V tem kontekstu smo še posebej analizirali neposredni angažma Kominterne in Stalina v španski vojni. Če je bila ta po oceni KI »integralni del antifašistične borbe, ki teme- lji na najširši družbeni bazi – ljudska, nacionalna, antifašistična revolucija«, pa je Stalin, lider komunističnega gibanja, revoluciji nasprotoval. Pragmatično je ocenil, da zaradi šibkosti španske komunistične partije ne bo mogel ne vplivati na potek revolucije ne vsiliti Španiji sovjetskega modela socializma. Pozornost smo namenili tudi odzivu mednarodne skupnosti na državljan- sko vojno in iskanju vzrokov za njeno politiko »nevmešavanja« (ideološki razlogi), potem ko je bil ustanovljen Mednarodni odbor za nevmešavanje – nekakšen garant za »nevtralnost« (kot varen pristan med fašizmom na eni in revolucijo na drugi strani). Hkrati se je dvignila svetovna napredna javnost v bran republike ter nudila španskemu ljudstvu moralno in gmotno pomoč, kmalu zatem pa tudi udeležbo »prostovoljcev svobode« (mednarodne briga- de) – kot izraz mednarodne solidarnosti s španskim ljudstvom. Sociološko- historična analiza nam je pokazala, da je bistvo španskega prostovoljstva Delavska_gibanja_FINAL.indd 498 9.10.2018 14:11:09 Sklepne ugotovitve 499 presegalo vprašanje identifikacije s trpljenjem drugega, četudi je takšna identifikacija tvorila pomemben element mobiliziranja borcev-prostovolj- cev; pa tudi, da identifikacija vendarle ni bila zgolj obče humanistična, pač pa predvsem politično-idejna. (5) V petem delu – Izobčenci v stalinizmu: primer KPJ in Titove Jugoslavije (1948) – uvodoma spomnimo na zavržene in pozabljene »krivoverce« v ko- munističnem gibanju, ki se niso hoteli pokoriti novemu »bogu« (Stalinu), temveč so, kot nedogmatični marksisti/kritični komunisti, iskali alternativo stalinističnemu sistemu. Izstopajoči primer med vsemi temi posameznimi krivoverci/opozicionalci predstavlja jugoslovanska partija s prvim kolektiv- nim uporom proti stalinizmu v času informbiroja (1948–1956), uporom proti prevladi, ki jo je Stalin zgradil v mednarodnem komunističnem gibanju. V tem spopadu prvikrat »center« ni zmogel razbiti odpora in vsiliti svojih sta- lišč. Takšen izhod je imel daljnosežne posledice za vso komunistično gibanje. Kajti z zavrnitvijo teze o nezmotljivosti centra je bilo hkrati zavrnjeno tudi Stalinovo stališče o univerzalni in absolutni vrednosti modela socialistične graditve v prvi deželi socializma: »Bilo bi smešno predstavljati našo revolucijo kot nekakšen ideal za vse« (Lenin). V okviru tega sklopa smo si zastavili raziskovalno vprašanje, ali je šlo v jugoslo- vansko-sovjetskem spopadu za spor dveh različnih modelov socializma. Analiza potrjuje, da je bil jugoslovanski koncept razvoja socializma do spora z IB istove- ten s sovjetskim (totalitarizem). Vsiljeni spor je povzročil iskanje lastne družbe- ne poti (delavsko/družbeno samoupravljanje). Vendar se KPJ tudi v proklami- rani samoupravni družbi ne odreka oblasti in vodilni idejni vlogi. Specifičnost jugoslovanske politične tranzicije po sporu z IB je bila v prehodu iz totalitarnega v avtoritarni (titoizem) in ne v demokratični sistem zahodnega tipa. Politične in ideološke posledice spora z IB niso bile pomembne samo za Jugoslavijo (samoupravljanje, neuvrščenost), temveč tudi za mednarodno de- lavsko gibanje, saj so sprožile demokratične procese (destalinizacijo) v gibanju in odločilno vplivale na razvoj sodobnega socializma (iskanja novih poti). Po Stalinovi smrti (1953) in z referatom Hruščova na 20. kongresu KPSZ (1956) so nastale ugodnejše razmere za obsežno raziskovanje stalinistične politike in prakse. V središču obsežnih razprav in razhajanj med mnogimi komunistični- mi partijami so bili trije pomembni spleti problemov, ki jih v študiji podrobno analiziramo: (1) družbeni odnosi v socialističnih državah, (2) poti socialistič- ne preobrazbe, (3) odnosi med komunističnimi partijami in socialističnimi državami. Na podlagi analize dokumentov in politik lahko zaključimo, da je bila KPJ/ZKJ pod Titovim vodstvom nosilka in kreatorka politik »novih« sil Delavska_gibanja_FINAL.indd 499 9.10.2018 14:11:09 500 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih v komunističnem gibanju, ki so (z)rahljale moč in ukazovalnost moskovskega centra, nosilca »starih« sil. Te vloge – v procesih destalinizacije komunistič- nega gibanja in iskanja novih poti socializma (samoupravljanje, neblokovska politika) – jugoslovanska partija zagotovo ne bi (z)mogla odigrati brez pred- hodnega IB spopada. II. (1) Reforma – revolucija Kot je pokazala historično-sociološka analiza, je bilo to vprašanje eno izmed osrednjih teoretičnih in praktičnih problemov, če ne kar ključno, s katerimi se je soočalo delavsko socialistično gibanje v vsem svojem klasičnem obdobju, ne nazadnje ga je tudi determiniralo in razcepilo. Začelo se je s »krizo marksizma«, ki je nastopila proti koncu 19. stoletja. Tedaj so se resno zamajali marksistični temelji Internacionale; temelji gibanja, ki si je zastavilo za cilj preureditev obsto-ječega družbenega reda, in ki je v revoluciji videlo »babico zgodovine«. Uspehi, ki jih je delavski razred dosegal prek meščanskih institucij v obdobju mirnega razvoja kapitalizma, so gibanje osredotočili na neposredne cilje ter obenem spro- žili razpravo o marksističnih »resnicah«. Med temi se je odprlo tudi vprašanje »revolucije« in »reforme« kot dveh antagonizmov. E. Bernstein, utemeljitelj in ideolog revizionizma, se je s svojim občim demokratizmom in z zavračanjem »blankizma« postavil na stališče, da edina logična pot v socializem vodi skozi izgradnjo demokracije. R. Luxemburg – v zavračanju te nove (revizionistične) usmeritve – argumentirano odgovarja Bernsteinu, da je dilemo »revolucija ali re- forma« povzročilo nerazumevanja dialektične prepletenosti in neločljivosti obeh kategorij. Z oktobrsko boljševiško revolucijo in z vstopom socialnih demokratov v koalicijske meščanske vlade po prvi svetovni vojni pa je problem dobival vse bolj praktične oziroma politične razsežnosti. In prav ta »praktična« dimenzija problema, ki naj služi utrjevanju te ali one politike, je odločilno vplivala tudi na objektivnost avtorjev in njihovih razprav na to temo. Nemalo avtorjev, pa naj se skrivajo pod plaščem »metafizike« ali »dialektike«, obravnava dvojico »reforma – revolucija« kot izolirani in izključujoči si kate- goriji in ne kot dva neločljiva pola družbene vsebine, ki ju ni mogoče ločiti. Takšen pristop skriva v sebi še enostransko pojmovanje »socialistične« revolu- cije, ki je največkrat razumljena in zreducirana na pojem »politične« revolucije, torej prevzema politične oblasti, pozablja pa se njena vsebinska plat, »socialna« revolucija. Na enostranskost tovrstnih razprav pa poleg ideološkega pristopa še največkrat usodno vpliva neupoštevanje zgodovinskosti, analize družbenega Delavska_gibanja_FINAL.indd 500 9.10.2018 14:11:09 Sklepne ugotovitve 501 prostora in časa, v katerem so se revolucionarni in reformistični procesi od- vijali in prepletali. Prav tako se v mnogih razpravah zrcali tudi nedopustno posploševanje (politični pragmatizem) ter vsiljevanje razumevanja teh proce- sov z vidika današnjega časa (po koncu hladne vojne) in današnje razvojne stopnje demokracije (tedanji teoretiki so primarno odgovarjali na vprašanja in izzive svojega časa!). In ne nazadnje, mnogi avtorji odpirajo in vežejo vprašanje »revolucija ali reforma« zgolj na 'ekskluzivnost' oktobrske revolucije, kar daje lažen vtis, da je problem takrat tudi nastal: posledično se socialnodemokratsko gibanje označujejo zgolj za reformistično, ki mu stoji nasproti revolucionarno (boljševiško) gibanje, in seveda tudi obratno. Pri tem je potrebno opozoriti še na nerazumevanje izraza »socialna demo- kracija«, ki šele ob koncu prve svetovne vojne dobi tisto vsebino in pomen, ki ga ima danes; do takrat pa so ta izraz obče uporabljali kot splošno ime za revolucionarne delavske stranke, zlasti za tiste, ki so sprejele marksizem kot osnovo svojega pogleda na svet. In prav časovno neločevanje dveh vsebin is- tega pojma največkrat botruje manipulacijam in črno-belim razpravam o so- cialnodemokratski »demokraciji« in komunistični »diktaturi«.514 Prav na tem problemskem sklopu se je potrdila pravilnost odločitve, da spremljamo proce- se v celotnem obdobju delovanja gibanja in ne zgolj v enem podobdobju. Šele takšen pristop nam omogoča širše in objektivnejše videnje in razumevanje razcepa, ki je nastal v okviru socialističnega gibanja ob koncu prve svetovne vojne ter se v nadaljevanju skristaliziral v dve nepomirljivi gibanji – v komu- nistično in socialnodemokratsko. (2) Socializem in demokracija Z aktom oktobrske revolucije se je vprašanju »reforma ali revolucija« pridru- žilo še vprašanje »demokracije« v socializmu, ki je še dodatno prispevalo k poglobitvi razhajanj med socialnodemokratskim in komunističnim gibanjem. Na »ruski oktober« sta se z razpravami, ki niso vse do današnjih dni izgubile na svoji aktualnosti, takoj odzvala najvidnejša nemška teoretika Karl Kautsky in Rosa Luxemburg. Kautskijeva stališča do ključnih teoretičnih in praktičnih vprašanj razvoja socializma so pomembna predvsem zato, ker je z njimi podal teoretično platformo socialne demokracije nasploh, se pravi tistega dela sve- tovnega socialističnega gibanja, ki socializma in (parlamentarne) demokracije ni izključeval. S svojimi pogledi je Kautsky nedvoumno zavrnil revolucionarni boj in diktaturo proletariata ter razglasil parlamentarni boj za edino možnega 514 Za t. i. spreobrnjene avtorje/konvertite zgodovine socializma (npr. Furet, 1998; Courtois, 1999) je v središču zgodovine socializma nasilna utopija (o tem gl. Kuljić, 2002). Delavska_gibanja_FINAL.indd 501 9.10.2018 14:11:09 502 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih in pravilnega. V nasprotju s Kautskim je R. Luxemburg oktobrsko revoluci- jo po eni strani navdušeno pozdravila (kot dogodek svetovnozgodovinskega pomena, kot začetek svetovne socialistične revolucije), po drugi pa je dokaj ostro kritizirala pojmovanje odnosa med demokracijo in diktaturo pri Leninu in Trockem. V svojem kritičnem odzivu je poudarila, da je temeljna napaka v teoriji Lenina in Trockega v tem, da natanko tako kot Kautsky postavlja- ta demokracijo proti diktaturi. »Diktatura« ali »demokracija«, tako zastavljajo vprašanje boljševiki in Kautsky. Slednji se odloči za meščansko demokracijo, ker mu pač pomeni nasprotje socialističnega prevrata. Lenin in Trocki se, na- sprotno, odločita za diktaturo v nasprotju z demokracijo in s tem za diktaturo peščice ljudi, to je za diktaturo po meščanskem vzoru. Gre za dva naspro- tna pola, ki sta oba daleč proč od resnično socialistične politike. Socialistični družbeni sistem je mogoče uresničiti le v mednarodnem merilu. V Rusiji so vprašanje lahko le zastavili; niso pa ga mogli rešiti v Rusiji, ker je rešljivo le v mednarodnem okviru, zaključuje R. Luxemburg (in zgodovina ji je pritrdila). Aktualnost teoretskega prispevka R. Luxemburg je v poudarjanju zgodovin- sko primarne vloge ljudskih množic, v opozarjanju na nevarnost birokratizma v družbi, v potrebi po kontroli oblasti, zlasti pa v nujnosti, da se socialistična demokracija razvija ne samo na političnem, marveč tudi na socialnem in eko- nomskem področju (pot k socialni državi!). Dilema »reforma ali revolucija«, gledano iz zgodovinske perspektive, ostaja in pritrjuje stališču R. Luxemburg, da »kdor se odloči za pot zakonske reforme namesto za družbeni prevrat, izbere drug cilj, namesto novega družbenega reda samo nebistvene spremembe v starem redu.« In v tem je srž vprašanja in odgovora na dilemo obravnavane zgodovinske dobe: reformirani kapitalizem ali socialistični družbeni red. Seveda pa o socializmu ni mogoče govoriti, če ni sposoben sožitja z demokracijo, kajti demokracija ni tip družbene, temveč želene politične ureditve. In temu je zgodovina – z zlomom socialističnega vzhodnega bloka (1989) – tudi pritrdila. (3) Razkroj komunističnega gibanja Osemdeseta leta pretekla stoletja so zaznamovala nova družbena – libertar- na gibanja, ki so z zahtevami po radikalni demokratizaciji družbe in politike sprožila nezadržen proces razpada vzhodnega socialističnega/komunističnega bloka, kar se je zgodilo s simbolnim padcem berlinskega zidu (1989). Tedaj, po koncu hladne vojne, smo tudi poslušali vznesene napovedi o koncu ideologije, zgodovine in prihajajoči vsesplošni svobodi. Toda te optimistične napovedi se niso uresničile. Nasprotno, v 'izpraznjeni' idejni in politični prostor se je Delavska_gibanja_FINAL.indd 502 9.10.2018 14:11:09 Sklepne ugotovitve 503 dodobra umestil neoliberalizem – kot ideologija, kot način vladanja, in kot specifična skupina politik –, ki se je usidral v vse pore našega življenja in hkrati za zdaj nima ustrezne alternative. Ima pa zato porazne učinke za »socialno dr- žavo«, ki jo je vsak dan manj in ne več, kar potrjuje tudi vse številnejša armada prekariata, novega proletariata. III. Sporočilnost za »nova« delavska gibanja Zagotovo je bila ideologija tako konstitutivni kot mobilizacijski element kla-sičnih družbenih gibanj, kamor se umeščajo tudi delavska socialistična gibanja. Značilnost novih družbenih gibanj je, da se temu elementu praviloma odrekajo; nič drugače ni z novimi delavskimi gibanji. Ideologija in z njim cilj gibanja sta postala obrobna, prav tako pripadnost stranki in sindikatu, kar odločilno vpli- va tudi na (ne)organiziranost, posledično so tovrstna gibanja potisnjena zgolj na ekonomski boj. Izkušnje novih delavskih gibanj – na družbeni sceni so vsaj tri desetletja – so pokazale, da sledenju neideološkosti in spontanosti, ni prine- slo oprijemljivejših rezultatov. V kolikor želi proletariat ponovno igrati aktivno družbeno vlogo – tako na nacionalni kot mednarodni ravni – ga čaka podobno, nelahko delo kot so ga opravile pretekle proletarske generacije, kajti stopnja da- našnje organiziranosti, zgodovinsko gledano ni nova, saj je primerljiva s tisto z začetka klasičnega obdobja delavskega gibanja. To pomeni, da bi moralo gibanje, skladno z družbenim časom in izzivi, ponovno definirati svoje dolgoročne (ide- ološke, politične) cilje, tako na ravni teoretičnega kot praktičnega delovanja. V tem kontekstu Marxov napotek – »Ni dovolj, če misel žene k udejanjenju, dejan- skost se mora sama gnati k misli« – ni izgubil na svoji aktualnosti, nasprotno, je odločilen za kvaliteten premik, preboj v gibanju. In drugo, vzpostaviti bo potreb- no modus vivendi med spontanostjo in organiziranostjo. Rosa Luxemburg, velika zagovornica spontanosti v gibanju, je po neuspehu nemške novembrske revolucije (1918/19) nedvoumno zapisala: »Ni dovolj poslati množic, naj demonstrirajo; treba jim je dati politične naloge«. Seveda pa so za obstoj, živost in vplivnost gibanja odgovorni tako delavstvo kot njegovi delavski voditelji. Oboji se morajo tudi zavedati, da je nastajanje, vzpon ter hitro in počasno izginjanje posameznih družbenih gibanj z zgodovinske scene, eno najznačilnejših obeležij sodobnosti. Potemtakem tudi obstoj novih delavskih gibanj ni samoumeven ... Delavska_gibanja_FINAL.indd 503 9.10.2018 14:11:09 Delavska_gibanja_FINAL.indd 504 9.10.2018 14:11:09 Summary 505 Summary The Red Rainbow: The Labour Socialist Movements at a Crossroads 1848–1918–1948 (Historically Sociological Treatises) The subject of the present monograph is to provide answers to the key ques- tions that conceptually divided the labour socialist movements, provoking an organisational schism, which, as a consequence, weakened their social power. The problem is approached innovatively – with a selection of representative case studies that, in a problem-driven way, reveal the “classical” period of the labour socialist movements as a whole, i.e. during the revolution in 1848 and the Fall of the Berlin Wall in 1989. (1) The first part – Clarifying the concept, programme and organisation in the labour socialist movement (1848-1914) – is focused on the analysis of those segments in the movement that triggered the theoretical debate on “revolution or reform” and lead to Bernstein’s reply “the aim is nothing, but the movement is everything”. In the second part – Proletarian internationalism challenged by the Great War (1914-1918) –the responses to the war by socio-democratic political parties are contemplated and analysed. The image has shown that the majority of parties made known their view in favour of the defence of “their own” capitalist state, which then led to the internal schism of the then organisationally uniform movement – the revolutionary Left, the pacifist Centre and the socially chauvinist Right. In the third part – Communist revolution versus socio-democratic reform – we follow the conceptual and organisational schism of the socialist movement after the Great War that resulted in the split into a socio-democratic and communist side, on the national as well as international levels. While the communist parties gathered the forces of the socialist Left and, as a direction indicator for their own orientation, accepted the revolutionary experience of the Bolsheviks’ (Soviet) party and Russian October, the parties of the socialist Right and centre – faithful to parliamentary democracy – regrouped in the Delavska_gibanja_FINAL.indd 505 9.10.2018 14:11:09 506 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih socio-democratic wing of international socialism. The previous organisation- ally uniform socialist movement transformed into three new international as- sociations: the Second or Bern International (right, reformistic), the Third or Muscovite International (communist) and, for a short time, the Second and a half or Viennese International (centrist). In the fourth part – Bloody Drama: (contra)revolution and Civil war in the Pyrenees (1936-1939) – we aim to seek broader and relevant answers to the problem questions that were opened up in the international labour movement with the Spanish Revolution and War. The armed conflict of “two Spains” deeply polarised not only the home/Spanish, but also the world public. Nevertheless, the tragic circumstances of the bloody conflict in the Pyrenees took place not only due to the fact that the Left did not succeed in stopping the aggressive progress of the Right that finally lead to the Second World War, but especially in the fact that, on Spanish ground, two Lefts and two visions of revolution clashed, i.e. the communist and anarchist, the adherents of the thoughtful revolutionary organisation on the one hand and mass spontaneity on the other. In the fifth part – The outcasts of Stalinism: the case of KPJ and Tito’s Yugoslavia (1948) –we draw attention to the outcast and forgotten “heretics” of the communist movement that refused to submit to the new “God” (Stalin), but rath- er, as non-dogmatic Marxists/critical communists, sought the alternative to the Stalinist system. A standout example is presented by the Yugoslav Party, with the first collective rebellion against Stalinism at the time of the Soviet Informbureau (1948-1956), a rebellion against the dominance that Stalin managed to build in the international communist movement. In this conflict, for the first time the “centre” did not manage to break the rebellion and en- force its position. Such a way out had long-term consequences not only for Yugoslavia (self-governance, non-alignment), but also for the whole commu- nist movement (destalinisation). (2) With an interdisciplinary approach and the use of historically sociological analysis and comparative methods for the selected representative cases, we have gotten to the bottom of three neuralgic points that played a decisive role not only on the heterogeneity of the movement, but also on the schisms within it: 1. reform or revolution, 2. spontaneity or organisation, 3. socialism and democracy. Delavska_gibanja_FINAL.indd 506 9.10.2018 14:11:09 Summary 507 (3) At the same time, we aimed to check and provide answers to the question of whether labour socialist movements – on the basis of theoretical and practical experience, gained in the classical period (1848-1989) – may offer a useful di- rection for proletariat/precariat of the 21st century in its fight for social justice. The analysis has shown that ideology was a constituent as well as a mobilising element of the classical social movements, i.e. the labour socialist movements. The characteristic of new social movements is that they give up this element as a rule; the same is valid for new labour movements. Ideology and the aim of the movement have become marginalised; the same is true for adherence to a (socialist) party and trade-union, which also has a decisive impact on a (non)organisation; consequently such movements are pushed to an economic fight. Their experience – on the social scene they have been present for at least three decades – has shown that following non-ideological premises and spontaneity does not produce any tangible results. If the proletariat is to play an active social role again – on the national and international levels – a similar, quite uneasy amount of work is ahead of it. This would take place in much the same way as with previous proletarian generations, as the level of the current organisation is nothing new from a historical point of view and is comparable with that of the beginning of the classical period of the labour movement. This means that the movements, according to the social climate and challenges, should once again define their long-term (ideological, political) objectives on the level of theoretical and practical operation. Of course, the existence, vital- ity and impact of a movement depend on the working class and its labour leaders. Both need to be aware that the emergence, rise and rather quick or slow fading of particular social movements from the social scene are the most characteristic distinctions of contemporary time. This means that the exist- ence of new labour/socialist movements will not be taken for granted … Delavska_gibanja_FINAL.indd 507 9.10.2018 14:11:09 Delavska_gibanja_FINAL.indd 508 9.10.2018 14:11:09 Bibliografski podatki 509 Bibliografski podatki Lešnik, Avgust, 1993: Der Ausschluß Leo Trotzkis aus dem Zentralkomitee der KPdSU. V: Leo Trotzki. Kritiker und Verteidiger der Sowjetgesellschaft (ur. Bergmann, Theodor in Schäfer, Gert). Mainz: Decaton. 208–212. Lešnik, Avgust, 1993/94: The Manifesto of the Opposition of the Communist Party of Yugoslavia about the Communist International (Belgrade, 25. IX. 1920). The International Newsletter of Historical Studies on Comintern, Communism and Sta- linism. I (3–4). 21–25. Lešnik, Avgust, 1994: Quellen der nationalen Konflikte in Jugoslawien historisch betrachtet. Beiträge zur Geschichte der Arbeiterbewegung (Berlin). 36 (3). 88–101. Lešnik, Avgust, 1994/95: Archival Sources of the Yugoslav communist movement. The International Newsletter of Historical Studies on Comintern, Communism and Stalinism. II (5–6). 63–68. Lešnik, Avgust, 1995: Die Differenzierung in der KP Jugoslawiens unter dem Ein- fluß der 21 Bedingungen der KI. Beiträge zur Geschichte der Arbeiterbewegung (Berlin). 37 (4). 81–86. Lešnik, Avgust, 1996: Die Orthodoxie der Zweiten Internationale. V: Zwischen Utopie und Kritik. Friedrich Engels − ein »Klassiker« nach 100 Jahren (ur. Bergmann, Theodor in drugi). Hamburg: VSA-Verlag. 201–213. Lešnik, Avgust, 1996: Informbirojevski spor leta 1948 – še vedno izziv za raziskoval-ce. V: Ljudje ob Muri. Zbornik referatov mednarodne znanstvene konference v Len- davi, maj 1995 (ur. Balažic, Janez in Vándor, László). Murska Sobota: Pokrajinski muzej; Zalaegerszeg: Göcseji Múzeum. 253–265. Lešnik, Avgust, 1996: Die Bewertung des 1. Weltkriegs und die Perspektive der In- ternationale. V: Ausblicke auf das vergangene Jahrhundert. Die Politik der internationalen Arbeiterbewegung von 1900 bis 2000 (ur. Hedeler, Wladislaw in drugi). Hamburg: VSA-Verlag. 24–32. Lešnik, Avgust, 1996 in 1997/98: Beitrag zur Geschichte des Informbűros: Zur Ge- nese der jugoslawisch-sowjetischen Beziehungen in der ersten Hälfte des Jahres 1948. The International Newsletter of Historical Studies on Comintern, Communism and Stalinism. III (7–8), 34–41 in IV/V (9−13), 128−144. Lešnik, Avgust, 1997: Der russische Oktober in den Augen der deutschen Sozialdemo- kratie. V: Der Widerschein der Russischen Revolution. Ein kritischer Rückblick auf 1917 und die Folgen (ur. Bergmann, Theodor in drugi). Hamburg: VSA-Verlag. 180–192. Lešnik, Avgust, 1999: La tentative de créer une politique de »front unique« en 1922. V: Le passé du présent. Mélanges offerts à André Lasserre (ur. Studer, Brigitte in Tissot, Laurent). Lausanne: Editions Payot. 199–214. Lešnik, Avgust, 1999: Kosovos gordischer Knoten und seine internationale Dimen- sion. V: Nach dem Krieg ist vor dem Krieg (ur. Cremer, Ulrich in Lutz, Dieter). Hamburg: VSA-Verlag. 95–112. Delavska_gibanja_FINAL.indd 509 9.10.2018 14:11:10 510 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Lešnik, Avgust, 2000: Die KP Jugoslawien. Gegen Stalins Dogmatismus. V: Ketzer im Kommunismus (ur. Bergmann, Theodor in Keßler, Mario). Hamburg: VSA. 261–280. Lešnik, Avgust, 2002: Die Wiener Internationale (1921–1923) als Anregerin einer Politik der Einheitsfront der organisierten Arbeiterbewegung. V: Jahrbuch für Historische Kommunismusforschung. Mannheim: Mannheimer Zentrum für Eu- ropäische Sozialforschung der Universität Mannheim. 88–105. Lešnik, Avgust, 2003: Idejnopolitični in organizacijski razkol v Socialistični stranki Italije (1919−1922). V: Zbornik Janka Pleterskega (ur. Luthar, Oto in Perovšek, Jurij). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 319–329. Lešnik, Avgust, 2004: Die sozialdemokratische Bewegung am Kreuzweg zwischen 1914 und 1923. JahrBuch für Forschungen zur Geschichte der Arbeiterbewegung (Berlin). 3 (III). 31 – 50. Lešnik, Avgust, 2006: Jugoslawen in Spanischen Bürgerkrieg. JahrBuch für Forschungen zur Geschichte der Arbeiterbewegung (Berlin). 5 (I). 37–51. Lešnik, Avgust, 2007: »Krv i život za slobodu« – Jugoslovenski interbrigadisti u Španiji (1936–1939). Vojnoistorijski glasnik (Beograd). 56 (1–2). 21–49. Lešnik, Avgust, 2007: »Le Parti communiste yougoslave et la Guerre civile espagnole (1936–1939)«. International Newsletter of Communist Studies Online. XIII (20). 48–88. Lešnik, Avgust, 2008: Les volontaires yougoslaves dans la guerre civile espagnole. V: Tant pis si la lutte est cruelle. Volontaires internationaux contre Franco (ur. Prezioso, Stéfanie in drugi). Paris: Syllepse. 373–388. Lešnik, Avgust, 2009: Reform versus Revolution. The Historical Dilemma of Social Democracy at the End of the First World War. The International Newsletter of Communist Studies Online. XV (22). 159–174. Lešnik, Avgust, 2010: Notranji in mednarodni vidiki španske državljanske vojne (1936–1939). V: Slovenci v španski državljanski vojni. Zbornik referatov medna- rodnega znanstvenega simpozija v Kopru, 12. februarja 2010 (ur. Hočevar, Jože). Koper: Združenje borcev za vrednote NOB Koper. 11–35. Lešnik, Avgust, 2011: Jugoslovansko vprašanje v načrtih koalicije Združenih narodov in taborih slovenske/»jugoslovanske« kolaboracije. V: Pirjevčev zbornik (ur. Bajc, Gorazd in Klabjan, Borut). Koper: Univerzitetna založba Annales. 493–511. Lešnik, Avgust, 2011: La Guerra civile spagnola (1936–1939) nella storiografia jugo- slava/slovena. Qualestoria (Trieste). 39 (1). 29–54. Lešnik, Avgust, 2014: Uloga KPJ u regrutovanju jugoslovenskih interbrigadista za republikansku Španiju. V: Preispitivanje prošlosti i istorijski revizionizam. (Zlo) upotrebe istorije Španskog građanskog rata i Drugog svetskog rata na prostoru Jugoslavije (ur. Petrović, Milo). Beograd: Udruženje Španski borci 1936–1939, Fakultet političkih nauka Univerziteta u Beogradu. 231–249. Lešnik, Avgust, 2017: Bebler – španski borec. V: Dr. Aleš Bebler - Primož: življenje in delo. Zbornik referatov znanstvenega sestanka, Ankaran, 11. december 2015 (ur. Fajić, Meliha). Koper: Univerzitetna založba Annales. 51–95. Delavska_gibanja_FINAL.indd 510 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 511 Viri in literatura Abendroth, Wolfgang, 1971: Socialna zgodovina evropskega delavskega gibanja. Ljubljana: Cankarjeva založba. Abendroth, Wolfgang, 1988: Einführung in die Geschichte der Arbeiterbewegung, I. Heilbronn: Distel Verlag. Adibekov, Grant, 2002: Das Kominform und Stalins Neuordnung Europas. Frankfurt/M: Peter Lang. Adler, Max, 1922 [1964]: Die Staatsauffassung der Marxismus. Darmstadt: Wissen-schaftliche Buchgesellschaft. Adler, Max, 1926: Politische oder Soziale Demokratie. Berlin: Laub. Adler, Victor, 1954: Briefwechsel mit August Bebel und Karl Kautsky. Wien: Wiener Volksbuchhandlung. Adžija, Božidar, 1920: Politički položaj i socijalna demokracija. Misli o socijalnoj taktici. Sarajevo: Radnička štamparija. Agosti, Aldo, 1974: Problemi di storia dell'Internazionale Comunista (1919–1943), I–II. Torino: Einaudi. Agosti, Aldo, 1986: Ustanovitvene struje mednarodnega komunističnega gibanja. V: Zgodovina marksizma, III/1 (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankar- jeva založba. 315–342. Agosti, Aldo, 1996: Problemi di fonti e di metodo per lo storico del comunismo in era »post-comunista«. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 293–299. Ahačič, Draga, 1992: Osvobodilna ali državljanska vojna? Ljubljana: Cankarjeva založba. AJ ( Arhiv Jugoslavije), Beograd: fond KPJ; fond KI (Kominterna); fond Šp. (Španski građanski rat); fond MUP (Ministarstvo unutrašnjih poslova Kraljevine Jugoslavije). Alatri, Paolo, 1980: Oris zgodovine moderne politične misli. Ljubljana: Delavska enotnost. Andreucci, Franco, 1977: Il Partito socialista italiano e la II Internazionale. Studi Storici (Fondazione Istituto Gramsci, Roma). 18 (2). 35–58. Andreucci, Franco, 1986: Kolonialno vprašanje in imperializem. V: Zgodovina marksizma, II (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva založba. 731–752. Arfè, Gaetano, 1992: Storia del socialismo italiano, 1892–1926. Torino: Einaudi. AS ( Arhiv Republike Slovenije), Ljubljana: SI-AS/428: »Golouh, Rudolf«. ASI (Arbeiter- und Sozialisten-Internationale), 1920: Bericht vom zehnten Internationalen Sozialistenkongreß in Genf, 31. Juli bis 5. August 1920 (ur. Sekretariat der Sozialisten- und Arbeiter-Internationale). Brüssel: Lucifer. Babičenko Leonid, 1996: Moskvinova komisija: prispevek k politično-organizacijski strukturi Kominterne v represivni fazi. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakuklteta. 315–319. Delavska_gibanja_FINAL.indd 511 9.10.2018 14:11:10 512 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Bajc, Gorazd, 2017: Dieci mesi che sconvolsero la Venezia Giulia. »Il Memorandum di Londra 1915«: questioni storiografiche e dettagli terminologici. Acta Histriae. 25 (4). 825–850. Balabanoff, Angelica, 1927: Erinnerungen und Erlebnisse. Berlin: Laub. Balabanoff, Angelica, 1928 [1969]: Die Zimmerwalder Bewegung 1914–1919. Frankfurt: Neue Kritik. Balkovec, Bojan, 1992: Prva slovenska vlada 1918–1921. Ljubljana: ZPS. Balkovec, Bojan, 2011: »Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša«. Volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Banac, Ivo, 1990: Sa Staljinom protiv Tita. Informbirovski rascjepi u jugoslavenskom komunističkom pokretu. Zagreb: Globus. Barker, Elisabeth, 1976: British Policy in South-Est Europe in the Second World War. London: Macmillan Press. Barring, Ludwig, 1970: Vohuni in obveščevalci. Maribor: Založba Obzorja. Bartel, Walter, 1958: Die Linken in der deutschen Sozialdemokratie im Kampf gegen Militarismus und Krieg. Berlin: Dietz. Bauer, Otto, 1919: Rätediktatur oder Demokratie? Wien: Volksbuchhandlung. Bauer, Otto, 1920: Bolschewismus oder Sozialdemokratie. Wien: Volksbuchhandlung. Bauer, Otto, 1927: Austromarxismus. Arbeiter-Zeitung (Wien, 3. November). Bauman, Zygmunt, 1972: Between class and elite. The evolution of the British labour movement. Manchester: University Press. Bayerlein, Bernhard, H. 1996: Die unbekante Geschichte der »Versöhnler« in der KI und der KP Deutschlands: Kein randproblem der historischen Kommuni- smusforschung. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 321–340. Bayerlein, Bernhard H. (ur.), 2000: Dimitroff, Georgi: Tagebücher. Berlin: Aufbau. Bayerlein, Bernhard H., 2009: Adieu, Marjan! In memoriam Marjan Britovšek. The International Newsletter of Communist Studies Online. XV/22. 357–358. Bayerlein, Bernhard H. in drugi, 1998: From Sevilla to Moscow – A Project of the Council of Europe. Archivists and Historians Collaborate in Order to Preserve and Valorise the Comintern Archives in Moscow. V: Čarnijev zbornik (ur. Cin- drič, Alojz). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 343–353. Bayerlein, Bernhard H. in drugi (ur.), 2003a: Deutscher Oktober 1923. Ein Revolution-splan und sein Scheitern. Berlin: Aufbau. Bayerlein, Bernhard in drugi (ur.), 2003b: Moscou-Paris-Berlin, 1939–1941. Télégrammes chiffrés du Komintern. Paris: Tallandier. Bayerlein, Bernhard H. in Weber, Hermann (ur.), 2003c: Der Thälmann-Skandal. Ge- heime Korrespondenzen mit Stalin. Berlin: Aufbau. Bayerlein, Bernhard H. in drugi (ur.), 2008: »Der Verräter, Stalin, bist Du!«. Vom Ende der internationalen Solidarität. Komintern und kommunistische Parteien im Zweiten Weltkrieg 1939–1941. Berlin: Aufbau-Verlag. Bayerlein, Bernhard H. in drugi (ur.), 2014: Deutschland, Russland, Komintern (1918– 1943), I–II. Berlin-Boston: De Gruyter. Delavska_gibanja_FINAL.indd 512 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 513 Beard, Charles A. in Beard, Mary R.: Zgodovina Združenih držav Amerike. Ljubljana: DZS. Bebel, August, 1997: Aus meinem Leben. Berlin: Dietz. Bebler, Aleš (ur.), 1961: Naši Španci. Zbornik fotografija i dokumenata o učešću jugoslovenskih dobrovoljaca u Španskom ratu 1936–1939. Ljubljana: Španski borci Jugoslavije. Bebler, Aleš, 1971a: Listići iz dnevnika koga više nema. V: Španija 1936–1939. Zbornik sjećanja jugoslavenskih dobrovoljaca u španskom ratu, III (ur. Kapor, Čedo). Beograd: Vojnoizdavački zavod. 26–44. Bebler, Aleš, 1971b: Sećanja na Franca Rozmana Staneta. V: Španija 1936–1939. Zbornik sjećanja jugoslavenskih dobrovoljaca u španskom ratu, V (ur. Kapor, Čedo). Beograd: Vojnoizdavački zavod. 112–115. Bebler, Aleš, 1978a: Bralcem na pot (Spremna beseda). V: Naši Španci. Zbornik (ur. Bebler, Anton). Ljubljana: Borec. 6–26. Bebler, Aleš, 1978b: Listi iz dnevnika, ki ga ni več. V: Naši Španci. Zbornik (ur. Bebler, Anton). Ljubljana: Borec. 57–59. Bebler, Aleš, 1978c: Potovanje, ki spominja na romanje. V: Naši Španci. Zbornik (ur. Bebler, Anton). Ljubljana: Borec. 247–251. Bebler, Aleš, 1981: Čez drn in strn. Spomini. Koper: Založba Lipa; Trst: Založništvo tržaškega tiska. Bebler, Anton (ur.), 1978: Naši Španci. Zbornik. Ljubljana: Borec. Bebler, Anton, 2004: Knjiga o Primožu Alešu Beblerju. Ljubljana: Cankarjeva založba. Bebler, Anton, 2017: Aleš Bebler (1907–1981): Kratek življenjepis. V: Dr. Aleš Bebler - Primož: življenje in delo. Zbornik referatov znanstvenega sestanka, Ankaran, 11. december 2015 (ur. Fajić, Meliha). Koper: Univerzitetna založba Annales. 211–233. Beevor, Antony, 2006: The battle for Spain. The Spanish Civil War 1936–1939. London: Penguin Books. 2006. Bela knjiga o agresivnim postupcima vlada SSSR, Poljske, Čehoslovačke, Madžarske, Romunije, Bugarske i Albanije prema Jugoslaviji, 1951. Beograd: Vlada FNRJ. Beneš, Eduard, 1978: Memoirs. Westport, Connecticut: Greenwood Press. Bergmann, Theodor, 1996: Von der Bolschewisierung der Komintern zur Zerstörung der kommunistischen Weltbewegung. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: FF UL. 185–198. Bergmann, Theodor in Schäfer, Gert (ur.), 1989: »Liebling der Partei«. Bucharin – Theoretiker des Sozialismus. Hamburg: VSA-Verlag. Bergmann, Theodor in Keßler, Mario (ur.), 1993a [2000]: Ketzer im Kommunismus – Alternativen zum Stalinismus. Mainz: Decaton Verlag [Hamburg: VSA-Verlag]. Bergmann, Theodor in Schäfer, Gert (ur.), 1993b: Leo Trotzki. Kritiker und Verteidiger der Sowjetgesellschaft. Mainz: Decaton. Bergmann, Theodor, Rojahn, Jürgen in Weber, Fritz (ur.), 1995: Die Freiheit der Ander-sdenkenden: Rosa Luxemburg und das Problem der Demokratie. Berlin: VSA-Verlag. Bernstein, Eduard, 1984: Die Voraussetzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie. Berlin in Bonn: Dietz. Bernstein, Eduard, 1930: Entwicklungsgang eines Sozialisten. Leipzig: Felix Meiner. Delavska_gibanja_FINAL.indd 513 9.10.2018 14:11:10 514 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Bešlin, Milivoj, 2014: Kraljevina Jugoslavija u borbi protiv antifašizma 1936–1939. V: Preispitivanje prošlosti i istorijski revizionizam. (Zlo)upotrebe istorije Španskog građanskog rata i Drugog svetskog rata na prostoru Jugoslavije (ur. Petrović, Milo). Beograd: Udruženje Španski borci 1936–1939, Fakultet političkih nauka. 199–222. Bevk, Samo in Pavšič, Tomaž (ur.), 1988: Dr. Aleš Bebler – naš idrijski rojak. Idrija: Mestni muzej. Bihalji-Merin, Oto, 1946 [1956]: Španija između smrti i rađanja. Beograd: Prosveta. Blinkhorn, Martin, 1995a: Mussolini in fašistična Italija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Blinkhorn, Martin, 1995b: Demokracija in državljanska vojna v Španiji (1931–1939). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Blum, Mark E. in Smaldone, William (ur.), 2015 in 2017: Austro-Marxism: The ideology of unity, I–II. Leiden: Brill. Boban, Ljubo (ur.), 1989: Španjolska 1936–1939: prilozi sa znanstvenog savjetovanja (Zagreb, 8–9. XII. 1986). Zagreb: JAZU, Globus. Bobbio, Norberto, 1989: Democracy and Dictatorship: The Nature and Limits of State Power. Minneapolis: Minnesota Press. Bobbio, Norberto, 1995: Levica in desnica. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Bobnar, Stane, 1988: Med državljansko vojno v Španiji. V: Dr. Aleš Bebler – naš idrijski rojak (ur. Bevk, Samo in Pavšič, Tomaž). Idrija: Mestni muzej. 6–15. Bock, Hans Manfred, 1969: Zur Geschichte und Theorie der Holländischen Mar- xistischen Schule. V: Pannekoek, Anton in Gorter, Hermann: Organisation und Taktik der proletarischen Revolution. Frankfurt/M: Neue Kritik. 7–48. Boffa, Giuseppe, 1970: Ruska revolucija. V: Zgodovina revolucij XX. stoletja, I (ur. Bonchio, Roberto). Ljubljana: Komunist. Boffa, Giuseppe, 1985a: Fenomen Stalin. Ljubljana: Cankarjeva založba. Boffa, Giuseppe, 1985b: Povijest Sovjetskog saveza, I: Od revolucije do drugog svjetskog rata. (Lenjin i Staljin, 1917–1941). Opatija: Otokar Keršovani. Bondarev, Nikita Viktorovič, 2013: Misterija Tito – Moskovske godine Josipa Broza, 1935–1937. Beograd: Čigoja štampa. Bottomore, Tom, 1993: Political Sociology. Minneapolis: University of Minnesota Press. Bradaškja, Rastko, 1981: Revolucionar Miro. Življenjska zgodba Antona Ukmarja. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Braunthal, Julius, 1986: Geschichte der Internationale, I–II. Bonn: Dietz. Bravo, Gian Mario, 1977: Critica dell'estremismo. Gli uomini, le correnti, le idee del radi-calismo di sinistra. Milano: il Saggiatore. Brglez [Pagon], Neda (ur.), 1979: Utopični socialisti. Izbor besedil. Ljubljana: Cankarjeva založba. Britovšek, Marjan, 1960: Zgodovinski pogled na glavne razvojne faze v delavskem gibanju. Ljubljana: ZDLU Slovenije. Britovšek, Marjan, 1963: Koncepcija prve internacionale do vojnega, kolonialnega in nacionalnega vprašanja. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. 4 (1–2). 3–76. Delavska_gibanja_FINAL.indd 514 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 515 Britovšek, Marjan, 1964: Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem. Ljubljana: Slovenska matica. Britovšek, Marjan, 1965: Stavovi Druge internacionale prema ratu i kolonijalnom pitanju. Beograd: Institut za izučavanje radničkog pokreta. Britovšek, Marjan, 1966: Gledišta radničkih vodja socijaldemokratije po vojnom pitanju do propasti Druge internacionale. Beograd: Institut za izučavanje radničkog pokreta. Britovšek, Marjan, 1969: Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za III. internacionalo. Ljubljana: Cankarjeva založba. Britovšek, Marjan, 1970: Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji. Maribor: Obzorja. Britovšek, Marjan, 1971 [2015]: Zgodovinski oris stališč Marxa in Engelsa do slovanskih narodov. V: Marjan Britovšek, Socialna zgodovina – Historična sociologija. Izbrani spisi (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 181–222. Britovšek, Marjan, 1971–1972 [2015]: O zgodovini nastanka »Komunističnega mani- festa«. V: Marjan Britovšek, Socialna zgodovina – Historična sociologija. Izbrani spisi (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 225–242. Britovšek, Marjan, 1972: Stavovi Marxa i Engelsa prema slovenskim narodima – isto- rijski prikaz. Medjunarodni radnički pokret. XV (1). 73–95. Britovšek, Marjan, 1974: De la genèse historique du »Manifeste du parti communiste«. Beograd: Académie serbe des Sciences et des Arts. Britovšek, Marjan, 1976a: Boj za Leninovo dediščino, I–II. Ljubljana: Mladinska knjiga. Britovšek, Marjan, 1976b: Borba za Lenjinovo nasleđe, I–II. Zagreb: Stvarnost. Britovšek, Marjan, 1977 [2015]: Delavski razred – avantgarda – partija (Zgodovinski oris). V: Marjan Britovšek, Socialna zgodovina – Historična sociologija. Izbrani spisi (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 243–265. Britovšek, Marjan, 1979a [2015]: Delavsko gibanje in anarhizem. V: Marjan Britov- šek, Socialna zgodovina – Historična sociologija. Izbrani spisi (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 267–283. Britovšek, Marjan, 1979b: Leninov boj za revolucionarno marksistično stranko in njegova vizija socializma, I–II. Ljubljana: Zavod SRS za šolstvo. Britovšek, Marjan, 1980a: Carizem, revolucija, stalinizem. Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma, I–II. Ljubljana: Cankarjeva založba. Britovšek, Marjan, 1980b: Korenine stalinizma in negativne posledice kulta osebnosti v graditvi socializma. Ljubljana: Zavod SRS za šolstvo. Britovšek, Marjan, 1984: Stalinov termidor. Ljubljana: Cankarjeva založba. Britovšek, Marjan, 1989: Der Endkampf mit Stalin in Jahre 1929. V: »Liebling der Partei«. Bucharin – Theoretiker des Sozialismus (ur. Bergmann, Theodor in Schäfer, Gert). Hamburg: VSA-Verlag. 61–71. Britovšek, Marjan, 1991: Stalinův termidor. Praha: Naše vojsko. Britovšek, Marjan, 1993: Die Dilemmata des »Neuen Kurses« von Leon Trotzki. V: Leo Trotzki. Kritiker und Verteidiger der Sowjetgesellschaft (ur. Bergmann, Theodor in Schäfer, Gert). Mainz: Decaton. 194–207. Britovšek, Marjan, 1994: Die erste sowjetische Verfassung und die Bildung der Fö- deration. V: Lenin. Theorie und Praxis in historischer Perspektive (ur. Bergmann, Theodor in drugi). Mainz: Decaton Verlag. 232–242. Delavska_gibanja_FINAL.indd 515 9.10.2018 14:11:10 516 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Britovšek, Marjan, 1996a: Die slawische Nationalbewegung und die Perspektiven der Revolution. V: Zwischen Utopie und Kritik. Friedrich Engels − ein »Klassiker« nach 100 Jahren (ur. Bergmann, Theodor in drugi). Hamburg: VSA-Verlag. 140–156. Britovšek, Marjan, 1996b: Stalins und Bucharins Vision des Sozialismus. V: Ausblicke auf das vergangene Jahrhundert. Die Politik der internationalen Arbeiterbewegung von 1900 bis 2000 (ur. Hedeler, Wladislaw in drugi). Hamburg: VSA-Verlag. 49–58. Britovšek, Marjan, 1998: Razraščanje Stalinovega despotizma v ognju frakcijskih bojev. V: Marjan Britovšek, Socialna zgodovina – Historična sociologija. Izbrani spisi (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 357–371. Britovšek, Marjan, 1980 [2010]: Marx in Engels o carizmu in revolucionarnih per- spektivah v Rusiji. V: Včeraj in danes (ur. Vidmar Horvat, Ksenija in Lešnik, Avgust): Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 77–89. Britovšek, Marjan, 2015: Socialna zgodovina – Historična sociologija. Izbrani spisi (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Broué, Pierre, 1977: Rivoluzione in Germania, 1917–1923. Torino: Einaudi. Brouè, Pierre, 1988: Trotsky. Paris: Fayard. Broué, Pierre, 1997: Histoire de l'Internationale communiste, 1919–1943. Paris: Fayard. Broué, Pierre, 2003: Communistes contre Staline: Massacre d'une génération. Paris: Fayard. Broué, Pierre, 2008: Les cadres des Brigades internationales et la politique de l'Internationale communiste. V: Tant pis si la lutte est cruelle. Volontaires internationaux contre Franco (ur. Prezioso, Stéfanie idr.). Paris: Syllepse. 39–52. Broué, Pierre in Témime, Émile, 1986: Španska revolucija in državljanska vojna. Ljubljana: Delavska enotnost. Brown, Richard, 1998: Chartism. Cambridge: University Press. Broz Tito, Josip, 1950: Graditev nove Jugoslavije, II. Ljubljana: Cankarjeva založba. Broz Tito, Josip, 1959: Govori i članci, I–V. Zagreb: Naprijed. Broz Tito, Josip, 1977: Jugoslavija v boju za neodvisnost in neuvrščenost. Izbor govorov in člankov (ur. Filipović, Muhamed). Ljubljana: DZS. Broz Tito, Josip, 1978a: Referati na kongresih in konferencah KPJ in ZKJ (ur. Filipović, Muhamed). Ljubljana: DZS. Broz Tito, Josip, 1978b in 1979: Zbrana dela, 1–4 (ur. Damjanović, Pero). Ljubljana: Komunist in Borec. Broz Tito, Josip, 1980: Moje življenje (1). V: Tovariš Tito (ur. Zdunič, Drago). Ljubljana: Partizanska knjiga. 41–56. Broz Tito, Josip, 1983: Boj in razvoj KPJ med dvema vojnama. Ljubljana: Komunist. Budicin, Marino in Sobolevski, Mihael (ur.), 1988: Naši Španjolski dobrovoljci / I nostri volontari di Spagna / Naši španski prostovoljci. Rijeka: Centar za historiju radničkog pokreta i NOR-a Istre, Hrvatskog primorja i Gorskog kotara. Callinicos, Alex, 2004: Antikapitalistični manifest. Ljubljana: Založba Sophia . Cankar, Ivan, 1951: Tujci. V: Izbrana dela [ID], II (ur. Merhar, Boris). Ljubljana: Cankarjeva založba. 265–428. Delavska_gibanja_FINAL.indd 516 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 517 Cankar, Ivan, 1976: Očiščenje in pomlajevanje. Ljubljana: DZS. Carmichael, Joel, 1989: Trotzki. Die Revolution frißt ihre Väter. München: Heyne. Carr, Edward H., 1984 [2008]: The Comintern and the Spanish Civil War (ur. Deutscher, Tamara). London: Macmillan. Carrillo Solares, Santiago, 1979: V španskih okopih se je bil boj za osvoboditev vsega sveta (Spremna beseda). V: Kovačević, Veljko, V okopih Španije. Ljubljana: Partizanska knjiga. 5–8. Casalini, Maria, 1987: La signora del socialismo italiano. Vita di Anna Kuliscioff. Roma: Editori Riuniti. Casanova, Julián, 2010: The Spanish Republic and Civil War. Cambridge: University Press. Catalano, Franco, 1982: Turati. Milano: Dall'Oglio. Cerjan, Stjepan, 1985: Vilim (Wilhelm) Horvaj – jedna skica za biografiju. Beograd: Arhiv Jugoslavije. Cesar, Emil, 1989: Slovenski marksistični tisk v tujini in knjigarna Horizonti v Parizu. Borec. 41 (9). 920–936. Churchill, Winston S., 1964: Druga svetovna vojna: z epilogom o povojnih letih. Ljubljana: Borec. Cindrič, Alojz, 1996: Bibliografija prof. dr. Marjana Britovška. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 21–26. Claudin, Ferdinando, 1988: Kriza komunističkog pokreta, I–II. Zagreb: Globus. Cohen, Stephen F., 1980: Bukharin and the Bolshevik Revolution: A Political Biography, 1888–1938. Oxford: University Press. Collotti, Enzo, 1971: Nemška revolucija. V: Zgodovina revolucij XX. stoletja, II (ur. Bonchio, Roberto). Ljubljana: ČZP Komunist. 1–43. Comintern Archives Project (spletni portal): https://www.loc.gov/rr/european/comintern/comintern-article.html (21. 1. 2018). Condorcet, Nicolas de , 2016: Očrt zgodovinske slike napredovanja človeškega duha. Ljubljana: Studia humanitatis. Conte, Arthur, 1969: Jalta – delitev sveta. Ljubljana: Borec. Cortesi, Luigi, 1962: La costituzione del Partito socialista italiano. Milano: Edizioni Avanti! Cortesi, Luigi, 1971: Ivanoe Bonomi e la socialdemocrazia italiana: profilo biografico. Sa-lerno: Libreria Internazionale. Courtois, Stéphane in Panné, Jean-Louis, 1999: Senca NKVD-ja nad Španijo. V: Courtois, Stéphane in drugi, Črna knjiga komunizma. Zločini, teror in zatiranje. Ljubljana: Mladinska knjiga. 408–432. Cvetković, Slavoljub, 1968: O odnosima KOI prema KI 1919. Prilozi za istoriju soci-jalizma (Beograd). 5. 515–527. Cvetković, Slavoljub, 1985: Idejne borbe u KPJ 1919–1928. Beograd: Institut za savremenu istoriju. Cvetković, Slavoljub, 1996: Marjan Britovšek kao naučni istraživač istorije medjuna- rodnog radničkog pokreta. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 17–19. Delavska_gibanja_FINAL.indd 517 9.10.2018 14:11:10 518 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Czerwinska-Schupp, Ewa, 2016: Otto Bauer (1881–1938): Thinker and Politician. Leiden: Brill. Čačinovič, Rudi, 1995: K prvemu spopadu fašizma in demokracije (Predgovor). V: Blinkhorn, Martin, Demokracija in državljanska vojna v Španiji (1931–1939). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 7–10. Čarni, Ludvik, 1985: Ob knjigi dr. M. Britovška »Stalinov termidor«. Anthropos. 17 (3–4). 245–248. Čarni, Ludvik, 1996: Ob sedemdesetletnici Marjana Britovška. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 13–15. Čepo, Zlatko, 1989: Josip Broz Tito i rat u Španiji. V: Španjolska 1936–1939 (ur. Boban, Ljubo). Zagreb: JAZU in Globus. 126–133. Dajić, Putnik, 1996: Problemi istraživanja i publikovanja dokumentarnog nasledja Kominterne. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 287–291. Damjanović, Pero, 1977a: Boj KPJ proti fašizmu v luči mednarodnega protifašistič- nega gibanja od VII. kongresa Kominterne do 1941. leta. V: Tito. Štirideset let na čelu ZKJ 1937–1977 (ur. Živković, Dušan). Ljubljana: Partizanska knjiga. 71–97. Damjanović, Pero, 1977b: Tito pred nalogami zgodovine. Ljubljana: Komunist. Damjanović, Pero, 1996: »Teze« Georgija Dimitrova za 7. kongres Kominterne. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 231–240. Damjanović, Pero in Deleon, Ašer (ur.), 1971: Pariska komuna 1871–1971, I–II. Beograd: Institut za savremenu istoriju. Dassú, Marta, 1988: Enotna fronta in ljudska fronta: sedmi kongres Kominterne. V: Zgodovina marksizma, III/2 (ur. Hobsbawm, Eric in drugi) Ljubljana: Cankarje-va založba. 533–564. Deane, John R., 1947: The Strange Alliance. New York: Viking Press. Dedijer, Vladimir, 1969: Izgubljeni boj J. V. Stalina, 1948–1953. Ljubljana: Delo. Dedijer, Vladimir, 1972: Josip Broz Tito. Prispevki za življenjepis. Ljubljana: DZS. Dedijer, Vladimir, 1980a: Interesne sfere. Beograd: Prosveta. Dedijer, Vladimir, 1980b: Dokumenti 1948, I–III. Beograd: Rad. Dedijer, Vladimir, 1981: Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, II. Rijeka: Liburnija. Deutscher, Isaac, 1975: Biografija Lava Davidoviča Bronštejna-Trockog, I: Naoružani prorok. Zagreb: Liber. Deutscher, Isaac, 1977: Stalin. Politična biografija. Zagreb: Globus. Deželak Barič, Vida, 2010: Politični vzpon in zaton Lovra Kuharja - Prežihovega Vo- ranca. V: Prežihov Voranc - Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot (ur. Gabrič, Aleš). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino; Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut. 85–106. Deželak Barič, Vida, 2017: Stranke marksističnega idejnopolitičnega tabora v letih 1891–1941. Prispevki za novejšo zgodovino. 57 (1). 84–109. Dictionnaire international des militants anarchistes: »Golouh, Rudolf«; http://www.militants-anarchistes.info/spip.php?article11551 (21. 1. 2018). Delavska_gibanja_FINAL.indd 518 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 519 Dimitrijević, Sergije (ur.), 1990: Prvi (Osnivački) kongres SRPJ/k/ (20., 21. i 22. april 1919). Plenarne sednice CV SRPJ/k/ (april–decembar 1919). Beograd: Komunist. Dimitrov [Dimitroff], Georgi, 2000: Tagebücher (ur. Bayerlein, Bernhard H.). Berlin: Aufbau-Verlag. Dowe, Dieter in Klotzbach, Kurt (ur.), 2004: Programmatische Dokumente der deut- schen Sozialdemokratie. Berlin in Bonn: Dietz Verlag. Drnovšek, Darinka, 2003: Alojzija Štebi – borka za pravice žensk in mladine. V: Splo- šno žensko društvo 1901–1945: od dobrih deklet do feministk (ur. Budna Kodrič, Nataša in Serše, Aleksandra). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. 188–209. Druškovič, Drago, 1983: Vrzeli in dileme v političnem življenjepisu Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Sodobnost. 31 (12). 1152–1165. DuM, 1957: Dokumente und Materialen zur Geschichte der deutschen Arbeiterbewegung, II (Juni 1917 – Dezember 1918). Berlin: Dietz. Đilas, Milovan, 2014: Novi razred. Analiza komunističnega sistema. Ljubljana: Nova revija. Eagleton, Terry, 2013: Zakaj je imel Marx prav. Ljubljana: Modrijan. Eberlein, Hugo, 1924: Spartakus und die Dritte Internationale. Internationale Presse- -korrespondenz. 28 (29. 2. 1924). 306–307. Edwards, Stewart (ur.), 1969: Selected writings of Pierre-Joseph Proudhon. New York: Doubleday. Eiletz, Silvin in Maidi, 2001: Zgodovina neke kolaboracije: boljševiki in Nemci 1914– 1918. Celovec/Klagenfurt: Mohorjeva družba. Eiletz, Silvin, 2006: Skrivnosti Kominterne. Celovec: Mohorjeva družba. Eiletz, Silvin, 2008: Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935–1940. Celovec: Mohorjeva družba. Elleinstein, Jean, 1980: Historija staljinskog fenomena. Zagreb: Školska knjiga. Elorza, Antonio, 1996: Le Front populaire espagnole à travers les archives du Komin- tern. V: Une histoire en révolution? Du bon usage des archives, de Moscou et d'ailleurs (ur. Wolikow, Serge). Dijon: Éditions universitaires de Dijon. 249–273. Enciclopedia Treccani: Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti. Dostopno na: https://it.wikipedia.org/wiki/Enciclopedia_Treccani (21.1.2018). Engels, Friedrich, 1965: Gospoda Evgena Dühringa prevrat v znanosti (»Anti-Dü- hring«). Ljubljana: Cankarjeva založba. Esenwein, George in Shubert, Adrian, 1995: Spain at War: The Spanish Civil War in Context, 1931–1939. London in New York: Longman. Evans, John Lewis, 1973: The Communist International, 1919–1943. Brooklyn, N.Y.: Pageant-Poseidon. Fajić, Meliha (ur.), 2017: Dr. Aleš Bebler - Primož: življenje in delo. Zbornik referatov znanstvenega sestanka, Ankaran, 11. december 2015. Koper: Univerzitetna založba Annales. Fanon, Frantz, 2016: Črna koža, bele maske. Ljubljana: Studia humanitatis. Faulkner, Neil, 2017: Ljudska zgodovina oktobrske revolucije. Mengeš: Ciceron. Favilli, Paolo, 2016: The History of Italian Marxism: From its Origins to the Great War. Leiden: Brill. Delavska_gibanja_FINAL.indd 519 9.10.2018 14:11:10 520 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Feis, Herbert, 1968: Churchill, Roosevelt, Stalin. Ljubljana: Borec. Fermi, Laura, 1966: Mussolini. Ljubljana: Cankarjeva založba. Figes, Orlando, 2013: Tragedija ljudstva. Ruska revolucija 1891–1924. Ljubljana: Modrijan. Filipič, France, 1981: Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919–1939, I–II. Ljubljana: Založba Borec. Firsov, Fridrikh I. (ur.), 2000: Dimitrov and Stalin, 1934–1943. Letters from the Soviet archives. New Haven in London: Yale University Press. Fischer, Fritz, 1994: Griff nach der Weltmacht. Die Kriegszielpolitik des Kaiserlichen Deutschlands 1914–1918. Düsseldorf: Droste. Fisher, Louis, 1987: Leninovo življenje, I–II. Ljubljana: ČGP Delo; Zagreb: Globus. Fitzpatrick, Sheila, 2001: The Russian Revolution. Oxford: University Press. Flere, Sergej in Klanjšek, Rudi, 2017: Da li je Jugoslavija morala da umre. Beograd: Dan Graf. Foitzik, Jan, 1993: Die Bildung des Kominform im Jahre 1947 als Forschungspro- blem. International Newsletter of Historical Studies on Comintern, Communism and Stalinism. I (1–2). 27–29. Frank, Pierre, 1981: Geschichte der Kommunistischen Internationale (1919–1943), I–II. Frankfurt: ISP-Verlag. Friederici, Hans Jürgen, 1985: Ferdinand Lassalle, eine politische Biographie. Berlin: Dietz. Frölich, Paul, 1955: Roza Luxemburg: njena misel in delo (Biografija). Ljubljana: Cankarjeva založba. Frossard, Ludovic-Oscar, 1930: De Jaures a Lénine. Notes et souvenirs d'un militant. Paris: Nouvelle Revue socialiste. Fukuyama, Francis, 1992: The end of history and the last man. London: Penguin books. Furet, François, 1998: Minule iluzije – esej o komunistični ideji 20. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Galassi, Nazario, 1989: Vita di Andrea Costa. Milano: Feltrinelli. Gannon, Robert I., 1962: The Cardinal Spellman Story. New York: Doubleday. Gašparič, Jure, 2007: SLS pod kraljevo diktaturo. Ljubljana: Modrijan. Gerratana, Valentino, 1986: Antonio Labriola in uvajanje marksizma v Italiji. V: Zgodovina marksizma, II (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva za-ložba. 527–559. Gianni, Emilio, 2006: Liberali e democratici alle origini del movimento operaio italiano. I congressi delle società operaie italiane (1853–1893). Milano: Edizioni Pantarei. Gibianskii, Leonid, 1987: Sovjetskij Sojuz i novaja Jugoslavija, 1941–1947 gg. Moskva: Nauka. Gibianskij, Leonid, 1996: Sovjetska zveza in Jugoslavija leta 1945. V: Slovenija v letu 1945. Zbornik referatov (ur. Gabrič, Aleš). Ljubljana: Zveza zgodovinskih dru- štev Slovenije. 53–70. Gibianskii, Leonid in Naimark, Norman (ur.), 1998: The Establishment of Communist Regimes in Eastern Europe, 1944−1949. Boulder (Colorado): Westview Press. Gilberg, Trond, 1972: The Soviet Communist Party and Scandinavian Communism: The Norwegian Case. Oslo: Universitetsforlaget. Delavska_gibanja_FINAL.indd 520 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 521 Gligorijević, Branislav, 1983: Između revolucije i dogme. Voja (Vojislav) Vujović u Kominterni. Zagreb: Spektar. Gligorijević, Branislav, 1992: Kominterna, jugoslovensko i srpsko pitanje. Beograd: Institut za savremenu istoriju. Goldstein, Ivo in Slavko, 2017: Tito. Ljubljana: Modrijan. Golouh, Rudolf, 1926: Zveza gospodarskih zadrug za Jugoslavijo. Ljubljana: Zadružna založba. Golouh, Rudolf, 1927: Kriza (socialna drama v šestih slikah). Maribor: Založba »Delavske politike«. Golouh, Rudolf, 1951a [1919]: Slovenci in Jugoslovani. V: Zgodovinski arhiv KPJ, 5: Socialistično gibanje v Sloveniji 1869–1920 (ur. Golouh, Rudolf in Kermavner, Dušan). Beograd: Zgodovinski oddelek CK KPJ. 457–459. Golouh, Rudolf, 1951b [1920]: Naš program (Uvodnik). V: Zgodovinski arhiv KPJ, 5: Socialistično gibanje v Sloveniji 1869–1920 (ur. Golouh, Rudolf in Kermavner, Dušan). Beograd: Zgodovinski oddelek CK KPJ. 412. Golouh, Rudolf, 1966: Pol stoletja spominov. Panorama političnih bojev slovenskega naroda. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Golouh, Rudolf, 1968: O slovenski socialni demokraciji med vojno 1914–1918. V: Kermavner, Dušan: Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918. Ljubljana: Cankarjeva založba. 207–260. Golouh, Rudolf, 1975: Spominski zapis. V: Bitka kakor življenje dolga: pričevanja o revolucionarnem in osvobodilnem boju Slovencev. (ur. Rendla, Stanka). Ljubljana: Cankarjeva založba. 19–26; 56. Golouh, Rudolf, 1976: Od krize do groteske: Kriza, Krisalida, Veseli večer točaja bogov. Maribor: Obzorja. Golouh, Rudolf, 2014: Satanica (Pesmi). Revija SRP (Svoboda, Resnica, Pogum). 119/120. 4–14. Golubović, Zagorka, 1988: Kriza identiteta savremenog jugoslovenskog društva. Jugoslovenski put u socijalizam vidjen iz različitih uglova. Beograd: Filip Višnjić. Gombač, Boris M., 1996: Slovenija, Italija. Od preziranja do priznanja. Ljubljana: Debora. Gradišnik, Branko in Šušmelj, Jože, 1996: Slovenija, Italija: Bela knjiga o diplomatskih odnosih. Ljubljana: Debora. Graham, Helen, 2002: The Spanish Republic at War 1936–1939. Cambridge: University Press. Gramsci, Antonio, 1974: Izbrana dela [ID] (ur. Žun, Anton). Ljubljana: Cankarjeva založba. Griesser - Pečar, Tamara in Dolinar, France Martin, 1996: Rožmanov proces. Ljubljana: Družina. Griesser - Pečar, Tamara, 2004: Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004. Grimaldi, Ugoberto Alfassio in Bozzetti, Gherardo, 1983: Bissolati. Milano: Rizzoli. Grličkov, Aleksandar, 1984: Razpotja socializma. Ljubljana: Cankarjeva založba. Groener, Wilhelm, 1957: Lebenserinnerungen. Jugend, Generalstab, Weltkrieg. Göttin-gen: Vandenhoeck & Ruprecht. Delavska_gibanja_FINAL.indd 521 9.10.2018 14:11:10 522 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Grünberg, Carl (ur.), 1916 [1967]: Die Internationale und der Weltkrieg (Materia- len). Archiv für die Geschichte des Sozialismus und der Arbeiterbewegung (Leipzig). VI. [Genève: Minkoff-Reprint.] Hajek, Miloš, 1986: Levi komunizem. V: Zgodovina marksizma, III/1 (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva založba. 345–355. Haupt, Georges, 1967: Der Kongress fand nicht statt. Die Sozialistische Internationale 1914. Wien: Europa Verlag. Haupt, Georges, 1972: Socialism and the Great War. The Collapse of the Second International. Oxford: Clarendon Press. Haupt, Georges, 1984: Marx in marksizem. V: Zgodovina marksizma, I: Marksizem v Marxovem času (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva založba. 272–291. Hautmann, Hans, 1971: Die verlorene Räterepublik. Am Beispiel der Kommunistischen Partei Deutschösterreichs. Wien: Europa-Verlag. Hedeler, Wladislaw, Keßler, Mario in Schäfer, Gert (ur.), 1996: Ausblicke auf das vergangene Jahrhundert. Die Politik der internationalen Arbeiterbewegung von 1900 bis 2000. Festschrift für Theodor Bergmann. Hamburg: VSA-Verlag. Hérnandez, Jezus [Hesus Ernandes], 1953: Republikanska Španija i Sovjetski Savez. Beograd: Kultura. Hilferding, Rudolf, 1980: Finančni kapital. Ljubljana: Cankarjeva založba. Hobsbawm, Eric, 1984: Politični vidiki prehoda iz kapitalizma v socializem. V: Zgodovina marksizma, I: Marksizem v Marxovem času (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva založba. 233–268. Hobsbawm, Eric, 2000: Čas skrajnosti: Svetovna zgodovina 1914–1991. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Hobsbawm, Eric, 2004: Zanimivi časi: Moje doživetje 20. stoletja. Ljubljana: Založba Sophia. Hočevar, Jože (ur.), 2010: Slovenci v španski državljanski vojni. Zbornik referatov mednarodnega znanstvenega simpozija v Kopru, 12. februarja 2010. Koper: Združenje borcev za vrednote NOB Koper. Hostetter, Richard, 1958 [2012]: The Italian Socialist Movement, 1860–1882. Prince-ton/NJ: Van Nostrand [Literary Licensing]. Huber, Peter, 1996: »Säuberungen« im spanischen Bürgerkrieg im Spiegel des Ko- minternarchiv. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 341–361. Huber, Peter, 2003: Stalins Schatten in der Schweiz. Schweizer Kommunisten in Moskau: Verteidiger und Gefangene der Komintern. Zürich: Chronos Verlag. Hull, Cordell, 1948: Memoirs, I–II. New York: Macmillan. Hulse, James W., 1964: The forming of the Communist International. Stanford: University Press. Humbert- Droz, Jules [Imber-Droz, Žil], 1982: Memoari sekretara Kominterne, I–II. Beograd: Rad. INCS, 1993–2017: The International Newsletter of Historical Studies on Comintern, Communism and Stalinism / The International Newsletter of of Communist Studies (spletni portal): https://incs.ub.rub.de/ (21. 1. 2018). Delavska_gibanja_FINAL.indd 522 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 523 Inđić, Trivo, 1989: Španski socijalizam i građanski rat 1936–1939: sukobi unutar pokreta i njihove pouke. V: Španjolska 1936–1939 (ur. Boban, Ljubo). Zagreb: JAZU, Globus. 62–105. IOS, 1976a: Congres International ouvrièr socialiste (Paris 14–21 Juillet 1889): Le Congres marxiste; Le Congres possibiliste. Genève: Minkoff-Reprint. IOS, 1976b: Congres International ouvrièr socialiste (Bruxelles 16–23 Aout 1891). Genève: Minkoff-Reprint. IOS, 1980: Congres International ouvrièr socialiste (Zürich 6–12 Aout 1893). Genève: Minkoff-Reprint. Ivašič, Marta, 2014: Entusiasmo e rivoluzione: un giovane anarchico sloveno un se- colo fa. Germinal: giornale anarchico e liberatorio di Trieste, Friuli, Isontino, Veneto, Slovenia e ---. 119 (maj 2014). 25. Jeriha, Viktor, 1971: Fantje z vseh koncev sveta. Ljubljana: Partizanska knjiga. Jerman, Frane, 1987: Slovenska modroslovna pamet. Ljubljana: Prešernova družba. Johnstone, Monty, 1986: Politično orodje nove zvrsti: leninska avantgardna partija. V: Zgodovina marksizma, III/1 (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva založba. 287–311. Jordan, William M., 1943: Great Britain, France and the German problem, 1919–1939. Oxford: University Press. Južnič, Stane, 1981: Novejša zgodovina (Izbrana poglavja). Ljubljana: Univerzum. Kacin-Wohinz, Milica, 1977: Tržaški slovenski socialisti v letu 1918. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. 17 (1–2). 105–112. Kacin-Wohinz, Milica in Pirjevec, Jože, 2000: Zgodovina Slovencev v Italiji. Ljubljana: Založba Nova revija. Kacin-Wohinz, Milica in Verginella, Marta, 2008: Primorski upor fašizmu 1920–1941. Ljubljana: Društvo Slovenska matica. Kačavenda, Petar (ur.), 1996: Balkan posle Drugog svetskog rata (Zbornik radova sa naučnog skupa). Beograd: Institut za savremenu istoriju. Kačavenda, Petar (ur.), 1999: The Yugoslav − Soviet Conflict in 1948: Collection of Works from the Scientific Conference. Beograd: Institut za savremenu istoriju. Kapor, Čedo (ur.), 1971: Španija 1936–1939. Zbornik sjećanja jugoslavenskih dobrovoljaca u španskom ratu, I–V. Beograd: Vojnoizdavački zavod. Kardelj, Edvard, 1960: Problemi naše socialistične graditve, IV. Ljubljana: DZS. Kardelj, Edvard, 1979: Samoupravljanje, I–V. Ljubljana: DZS. Kardelj, Edvard, 1980: Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije, 1944–1957. Spomini. Ljubljana: DZS. Katz, Henryk, 1992: The Emancipation of Labor: A History of the First International. New York: Greenwood Press. Kautsky, Karl, 1915: Die Internationalität und der Krieg. Berlin: Vorwärts. Kautsky, Karl, 1918 [2008]: Die Diktatur des Proletariats. Wien: Ignaz Brand. Kautsky, Karl, 1919a: Demokratie oder Diktatur. Berlin: Cassirer. Kautsky, Karl, 1919b: Terrorismus und Kommunismus. Ein Beitrag zur Naturgeschichte der Revolution. Berlin: Verlag Neues Vaterland. Kautsky, Karl, 1921: Von der Demokratie zur Staats-Sklaverei. Eine Auseinandersetzung mit Trotzki. Berlin: Freiheit. Delavska_gibanja_FINAL.indd 523 9.10.2018 14:11:10 524 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Kermavner, Dušan, 1959: Ustanovitveni manifest »Delavske socialistične stranke za Slovenijo« z dne 3. marca 1920. Kronika. 7 (2). 57–65. Kermavner, Dušan, 1968a: Ob spominskih zapiskih R. Golouha: O tržaškem anar- hizmu in o nekaterih črtah slovenske socialne demokracije. Zgodovinski časopis. 22 (1–2). 115–133. Kermavner, Dušan, 1968b: Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918. Ljubljana: Cankarjeva založba. Keßler, Mario, 1996: Theodor Bergmann – Eine biographische Skizze. V: Ausblicke auf das vergangene Jahrhundert. Die Politik der internationalen Arbeiterbewegung von 1900 bis 2000 (ur. Hedeler, Wladislaw in drugi). Hamburg: VSA-Verlag. 13–22. KI [Kominterna], 1981–1983: Komunistička internacionala: Stenogrami i dokumenti kongresa, I–XII (ur. Dajić, Putnik in drugi). Beograd: Institut za međunarodni radnički pokret. Kidrič, Boris, 1978: Zbrano delo, III. Ljubljana: Cankarjeva založba. Kirschenbaum, Lisa A., 2015: International Communism and the Spanish Civil War: Solidarity and Suspicion. New York: Cambridge University Press. Klopčič, France, 1960: Zaton slovenske socialnodemokratske stranke 1919–1920. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. I (1). 53–101. Klopčič, France, 1969: Velika razmejitev. Študija o nastanku komunistične stranke v Sloveniji aprila 1920 in o njeni dejavnosti od maja do septembra 1920. Ljubljana: DZS. Knutsen, Torbjørn L., 2001: Vzpon in propad svetovnih redov. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kocbek, Edvard, 1937 [2001]: Premišljevanje o Španiji. Dom in svet. 50 (1–2). 90–105 [ponatis v: Kriza revije »Dom in svet« leta 1937: Zbornik dokumentov (ur. Dolgan, Marjan). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 155–174]. Koch, Stephen, 1995: Dvojna življenja: vohuni in pisatelji v sovjetski vojni idej proti zahodu. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kolar-Dimitrijević, Mira: Sudjelovanje jugoslavenske ekonomske emigracije u špan- skom ratu. V: Španjolska 1936–1939 (ur. Boban, Ljubo). Zagreb: JAZU, Globus. 157–170. Koprivica-Oštrić, Stanislava, 1989: Jugoslavenski dobrovoljci u jedinicama španjolske republikanske vojske 1936–1939. V: Španjolska 1936–1939 (ur. Boban, Ljubo). Zagreb: JAZU, Globus. 134–156. Košir, Mirko, 1946: Španija na braniku demokracije, svobode in miru (1936–1939). Ljubljana: Cankarjeva založba. Kovačević, Veljko, 1979: V okopih Španije. Ljubljana: Partizanska knjiga. Kovačič Peršin, Peter, 2016: Kocbekovo »Premišljevanje o Španiji«. Prispevki za novejšo zgodovino. 56 (1). 56–79. Kowalski, Werner in drugi, 1985: Geschichte der Sozialistischen Arbeiter-Internationale (1923–1940). Berlin: VEB. KPJ/ZKJ, 1952: Šesti kongres Komunističke partije Jugoslavije – Saveza komunista Jugoslavije (2–7 novembra 1952). Beograd: Kultura. Kraljić, John P., 2002: The Croatian Community in North America and the Spanish Civil War. New York: The City University. Delavska_gibanja_FINAL.indd 524 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 525 Kramberger, Taja, 2010: Naporni itinerarij španske državljanske vojne. Kraji memo- rije na poti slovenskih republikancev v Španijo in vloga Pariza pri mednarodni rekrutaciji španskih borcev. V: Slovenci v španski državljanski vojni. Zbornik referatov mednarodnega znanstvenega simpozija v Kopru, 12. februarja 2010 (ur. Ho- čevar, Jože). Koper: Združenje borcev za vrednote NOB Koper. 100–140. Krivoguz, Igor, 1989: The Second International, 1889–1914. Moscow: Progress. Krivokapić, Boro, 1986: Dahauski procesi. Beograd: Partizanska knjiga. Kržan, Marko, 2017: Jugoslovansko samoupravljanje in prihodnost socializma. V: Sa- mary, Catherine: Komunizem v gibanju. Zgodovinski pomen jugoslovanskega samo- upravljanja. Ljubljana: Založba /*cf. 213–242. Kuczynski, Jürgen, 1957: Der Ausbruch des Ersten Weltkrieges und die deutsche Sozialdemokratie. Chronik und Analyse. Berlin: Akademie-Verlag. Kuljić, Todor, 1998 [2005]: Tito: sociološko-istorijska studija. Beograd: Institut za političke studije [Zrenjanin: Gradska narodna biblioteka »Žarko Zrenjanin«]. Kuljić, Todor, 2002: Prevladavanje prošlosti: Uzroci i pravci promene slike istorije krajem XX veka. Beograd: Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji. Kuljić, Todor, 2011: Sećanje na titoizam. Između diktata i odpora. Beograd: Čigoja. Kuljić, Todor, 2012: Kultura spominjanja. Teoretske razlage uporabe preteklosti. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Labriola, Antonio, 1970: Scritti politici, 1886–1904 (ur. Gerratana, Valentino). Bari: Laterza. Labriola, Antonio, 1977: Izbrana dela [ID] (ur. Žun, Anton). Ljubljana: Cankarjeva založba. Lademacher, Horst (ur.), 1967: Die Zimmerwalder Bewegung. Protokolle und Korre- spondenz, I-II. Paris in The Hague: Mouton. Lakićević, Dragan D., 2002: Arhipelag Balkan. Politička autoritarnost i ksenofobija u novim balkanskim državama. Beograd: Institut za evropske studije. Lazarevič, Žarko, 2012: Identitete in imena gospodarskega zgodovinopisja v Sloveni- ji. Ekonomska i ekohistorija. 8 (8). 116–136. Lazitch, Branko in Drachkovitch, Milorad, 1972: Lenin and the Comintern. Stanford: Hoover Institution Press. Lemež, Milan, 1951 [1920]: Pred razkolom (Uvodnik). V: Zgodovinski arhiv KPJ, 5: Socialistično gibanje v Sloveniji 1869–1920 (ur. Golouh, Rudolf in Kermavner, Dušan). Beograd: Zgodovinski oddelek CK KPJ. 406–407. Lengel-Krizman, Narcisa, 1989: Organizacija prihvaćanja jugoslavenskih dobrovo- ljaca iz Španjolske u Jugoslaviju. V: Španjolska 1936–1939 (ur. Boban, Ljubo). Zagreb: JAZU, Globus. 192–200. Lenin, Vladimir Iljič, 1949–1950: Izbrana dela [ID], II–IV (ur. Majer, Boris). Ljubljana: Cankarjeva založba. Lenin, Vladimir Iljič, 1974: Izbrani spisi o nacionalnem vprašanju (ur. Klopčič, France). Ljubljana: Cankarjeva založba. Lenin, Vladimir Iljič, 1975: O Marxu in marksizmu. Ljubljana: Komunist. Lenin, Vladimir Iljič, 1977–1981: Izbrana dela [ID], I–III (ur. Britovšek, Marjan). Ljubljana: Cankarjeva založba. Delavska_gibanja_FINAL.indd 525 9.10.2018 14:11:10 526 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Lenin, Vladimir Iljič, 2017: Država in revolucija in drugi spisi iz leta 1917 (ur. Centrih, Lev). Ljubljana: Studia huanitatis. Leser, Norbert, 1968: Zwischen Reformismus und Bolschewismus. Der Austromarxismus als Theorie und Praxis. Wien-Frankfurt-Zürich: Europa Verlag. Lešnik, Avgust, 1978: Spor med Jugoslavijo in informbirojem. Ljubljana: Zveza de- lavskih univerz Slovenije. Lešnik, Avgust, 1981: Titova partija v boju s Stalinovim dogmatizmom. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Lešnik, Avgust, 1985: Razgaljeni stalinizem. Anthropos. 17 (3–4). 231–235. Lešnik, Avgust, 1988: Tretja internacionala – Kominterna. Ljubljana: Komunist. Lešnik, Avgust, 1989: Mednarodni Buharinov simpozij (Wuppertal, 10.–13. oktober 1988). Zgodovinski časopis. 43 (1). 129–131. Lešnik, Avgust, 1994: Razcep v mednarodnem socializmu (1914–1923). Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko (Knj. Annales). Lešnik, Avgust, 1995: Novi moskovski dokumenti o informbiroju. Zgodovinski časopis. 49 (4). 631–638. Lešnik, Avgust (ur.), 1996: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik. Mednarodna izdaja zgodovinskih in socioloških razprav / The Crisis of Social Ideas. A Festschrift for Marjan Britovšek. An International Edition of Historical and Sociological Studies. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Lešnik, Avgust, 1997: Prva evropska znanstvena konferenca za socialno zgodovi- no – ESSHC (Noordwijkerhout, 9.–11. maj 1996). Zgodovinski časopis. 51 (1). 129–131. Lešnik, Avgust, 2000: Od despotizma k demokraciji. Razvoj ustavnosti in parlamentarizma. Ljubljana: Modrijan. Lešnik, Avgust 2003: Kommunismus-forschung in Slowenien. Jahrbuch für historische Kommunismusforschung (Berlin). 275–285. Lešnik, Avgust, 2005: The Development of the Communist Movement in Yugosla- via during the Comintern Period. International Newsletter of Communist Studies Online. XI (18). 25–60. Lešnik, Avgust, 2007: Les volontaires yougoslaves/slovènes dans la Guerre civile espagnole (1936–1939): Analyse structurelle et la liste. Annales, Ser. hist. et sociol. 17 (1). 107–138. Lešnik, Avgust, 2010: »Nuestros Espanoles«: donesek k vlogi jugoslovanskih/sloven- skih prostovoljcev v španski državljanski vojni 1936–1939. Prispevki za novejšo zgodovino. 50 (2). 68–108. Lešnik, Avgust, 2011: Prezrti Memorandum generala Leona Rupnika in škofa Gre- gorija Rožmana Anteju Paveliću. Prispevki za novejšo zgodovino. 51 (3). 129–134. Lešnik, Avgust in Vidmar Horvat, Ksenija, 2014: Španske prostovoljke: historično- -sociološka študija primera solidarnosti v transnacionalnem kontekstu. V: Ženske na poti, ženske napoti: migrantke v slovenski nacionalni imaginaciji (ur. Vidmar Horvat, Ksenija). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 227–249. Lešnik, Avgust (ur.), 2015: Marjan Britovšek, Socialna zgodovina – Historična sociologija. Izbrani spisi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Delavska_gibanja_FINAL.indd 526 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 527 Levi, Paul, 1921: Unser Weg. Wider den Putschismus. Berlin: Seehof Verlag. Levi, Paul, 1969: Zwischen Spartakus und Sozialdemokratie. Wien: Europa Verlag. Liebknecht, Karl, 2015: Militarismus und Antimilitarismus. Dresden: Fachbuchverlag. Linden, Marcel van der in Holthoon, Frits van, 1988: Internationalism in the Labour Movement, 1830–1940, I–II. Leiden: Brill. Linden, Marcel van der in Rojahn, Jürgen (ur.), 1990: The Formation of Labour Movements, 1870–1914: An International Perspective, I–II. Leiden: Brill. Lindemann, Albert, S. 1977: Socialismo europeo e bolscevismo, 1919–1921. Bologna: Il Mulino. Lindsay, Franklin, 1993: Beacons in the Night. With the OSS and Tito's Partisans in Wartime Yugoslavia. Stanford: University Press. Linz, Juan J., 2000: Totalitarian and Authoritarian Regimes. London: Lynne Rienner Publishers. Linz, Juan J. in Stepan, Alfred, 1998: Demokratska tranzicija i konsolidacija. Beograd: Filip Višnjić. Lipušček, Uroš, 2003: Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919– 1920. Ljubljana: Založba Sophia. Longo, Luigi, 1967: Internacionalne brigade u Španjolskoj. Zagreb: Epoha. López, Álvaro, 1984: La Centuria Gastone Sozzi. Roma: AICVAS (Associazione Italiana Combattenti Volontari Antifascisti di Spagna). Lukács, György, 1972: Scritti politici giovanili (1919–1928). Bari: Laterza. Lukšič, Igor, 2014: Mesto Antona Žuna v razpravi o civilni družbi pri Gramsciju. V: Anton Žun, Sociologija prava – Sociologija – Politična sociologija (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba FF. 317–323. Luxemburg, Rosa, 1921a: Die Akkumulation des Kapitals. Ein Beitrag zur ökonomische Erklärung des Imperialismus. Leipzig: Franke. Luxemburg, Rosa, 1921b: Die Akkumulation des Kapitals oder Was die Epigonen aus der Marxschen Theorie gemacht haben. Eine Antikritik. Leipzig: Franke. Luxemburg, Roza, 1963: Iz boja in življenja. Izbrana pisma (ur. Muser, Erna). Ljubljana: Cankarjeva založba. Luxemburg, Rosa, 1977: Izbrani spisi [IS] (ur. Bibič, Adolf). Ljubljana: Cankarjeva založba. Luxemburg, Rosa, 2000: Gesammelte Werke [GeW], IV (1914–1919). Berlin: Dietz. Macridis, Roy C. (ur.), 1987: Modern political systems: Europe. New Yersey: Prentice Hall Press. Marić, Milomir, 1988: Deca komunizma. Beograd: Mladost. Markov, Walter in Soboul, Albert, 1989: 1789 – Velika revolucija Francozov. Ljubljana: Cankarjeva založba. Marković, Dragan, 1987: Istina o Golom otoku. Beograd: Narodna knjiga. Marramao, Giacomo, 1986: Med boljševizmom in socialno demokracijo: Otto Bauer in politična kultura avstromarksizma. V: Zgodovina marksizma, III/1 (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva založba. 235–286. Martow, Julius in Dan, Th., 1926: Geschichte der russischen Sozialdemokratie. Berlin: Dietz. Delavska_gibanja_FINAL.indd 527 9.10.2018 14:11:10 528 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Marušič, Branko in Rozman, Franc, 2011: Stockholmska spomenica Henrika Tume. Iz- java delegacije JSDS za razprave na mirovnem kongresu v Stockholmu (1917). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Marvin, Albin, 1958: Bili smo v Španiji. Spomini slovenskih prostovoljcev. Ljubljana: DZS. Marx, Karl in Engels, Friedrich, 1967–1975: Izbrana dela [MEID], I–V (ur. Ziherl, Boris). Ljubljana: Cankarjeva založba. Marx, Karl in Engels, Friedrich, 1961–1968: Werke [MEW], 14–39. Berlin: Dietz Verlag. Masaryk, Thomas, 1899: Die Philosophischen und soziologischen Grundlagen des Marxismus. Wien: Carl Konegen. Masaryk, Tomaš G., 1936: Svetovna revolucija za vojne in v vojni 1914–1918. Spomini in razmišljanja. Ljubljana: Naša založba. Maslarić, Božidar, 1952: Moskva, Madrid, Moskva. Zagreb: Prosvjeta. Mazower, Mark, 2002: Temna celina – dvajseto stoletje v Evropi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Medvedjev, Roy, 1983: Nikita Hruščov. Ljubljana: Cankarjeva založba. Medvedev, Roj, 1986a: Revolucija 1917. godine u Rusiji: problemi, karakteristike, ocene. Beograd: Rad. Medvedev, Roj, 1986b: Lenjinizam i zapadni socijalizam. Zagreb: Globus. Medvedev, Roj, 1987: Svi Staljinovi ljudi. Sarajevo: Svjetlost. Mehring, Franz, 1953: Historija njemačke socijalne demokracije, II. Zagreb: Kultura. Melik, Vasilij, 1962: Izidi volitev v konstituanto. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. 3 (1). 3–61. Mezzadra, Sandro in Neilson, Brett, 2018: Meja kot metoda ali pomnoževanje dela. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. MIA: The Marxists Internet Archive. Dostopno na: http://www.marxists.org/ (21. 1. 2018). Miccolis, Stefano, 2010: Antonio Labriola. Saggi per una biografia politica. Milano: Unicopli. Mijušković, Milisav (ur.), 1951: Druga internacionala. Beograd: Rad. Mijušković, Milisav (ur.), 1956: Kongresi Druge internacionale, II. Beograd: Rad. Mikecin, Vjekoslav, 1976: Rušenje dogme. Prilozi kritici staljinizma i dogmatizma uopče. Zagreb: Školska knjiga. Mikuž, Metod, 1960: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, I. Ljubljana: Cankarjeva založba. Mikuž, Metod, 1965: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941. Ljubljana: Mladinska knjiga. Mikuž, Metod, 1966: Svet med vojnama (1918–1939). Ljubljana: Mladinska knjiga. Milenković, Toma, 1974: Socijalistička partija Jugoslavije (1921–1929). Beograd: Institut za savremenu istoriju. Milenković, Toma (ur.), 1983: Dokumenti Centralnog radničkog sindikalnog veća Jugoslavije 1919–1921. Beograd: Institut za savremenu istoriju. Miller, Susanne, 1974: Burgfrieden und Klassenkampf. Die deutsche Sozialdemokratie im Ersten Weltkrieg. Düsseldorf: Droste. Delavska_gibanja_FINAL.indd 528 9.10.2018 14:11:10 Viri in literatura 529 Miller, Susanne, 1978: Die Bürde der Macht. Die deutsche Sozialdemokratie 1918–1920. Düsseldorf: Droste. Milza, Pierre, 2012: Zgodovina Italije. Ljubljana: Slovenska matica. Monteleone, Renato, 1987: Filippo Turati. Torino: Utet. Morača, Pero in Stojanović, Stanislav (ur.), 1986: Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana: Komunist, DZS. Mujbegović, Vera, 1968: Komunistička partija Nemačke u periodu posleratne krize 1918– 1923. Beograd: Institut za izučavanje radničkog pokreta. Mujbegović, Vera, 1985: Razgovor ob izidu Britovškove knjige »Stalinov termidor«. Anthropos. 17 (3–4). 248–250. Mujbegović, Vera in Vujošević, Ubavka, 1996: Die jugoslawischen Kommunisten in den stalinistischen »Säuberungen« (1929–1949). V: Kriza socialnih idej. Britov- škov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 363–374. NARA ( The National Archives and Records Administration), Washington: fond OSS (Office of Strategic Services). Naša sporna pitanja – Manifest opozicije Komunističke partije Jugoslavije, 1920. Beograd: Štamparija Mirotočivi. Nećak, Dušan, Ivanič, Martin, Ziherl, Branko idr., 1990: Dachauski procesi: Raziskovalno poročilo z dokumenti. Ljubljana, Komunist. Nećak, Dušan in Repe, Božo, 2005: Prelom: 1914–1918. Svet in Slovenci v 1. svetovni vojni. Ljubljana: Založba Sophia. Nedog, Alenka, 1978: Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Ljubljana: Borec. Nešović, Slobodan, 1964: Tujina in nova Jugoslavija, 1941–1944. Ljubljana: DZS; Beograd: Prosveta. Nešović, Slobodan, 1976: Veliki trije iz oči v oči: zapleti okrog druge fronte. Ljubljana: Mladinska knjiga. Nešović, Slobodan, 1979: Blejski sporazumi Tito – Dimitrov (Jugoslavija – Bolgarija, 1947–1949). Ljubljana: Komunist. Nettlau, Max, 2014: Bakunin e l'Internazionale in Italia dal 1864 al 1872. Napoli: Immanenza. Niemann, Heinz in drugi, 1982: Geschichte der deutschen Sozialdemokratie 1917–1945. Berlin: Dietz. Nimtz, Walter, 1962: Die Novemberrevolution 1918 in Deutschland. Berlin: Dietz. Novakovič, Andrejka, 2010: Slovenci v španski državljanski vojni in njihova vloga po njej v domovini. V: Slovenci v španski državljanski vojni. Zbornik referatov mednarodnega znanstvenega simpozija v Kopru, 12. februarja 2010. (ur. Hočevar, Jože). Koper: Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper. 51–70. Očak, Ivan, 1980: Vojnik revolucije. Život i rad Vladimira Ćopića. Zagreb: Spektar – Globus. Očak, Ivan, 1982: Braća Cvijići. Zagreb: Spektar – Globus. Očak, Ivan, 1985: Jugoslavenski emigranti iz Amerike u Sovjetskom Savezu izmedju dva rata. Zagreb: Spektar – Globus. Očak, Ivan, 1988: Gorkić. Život, rad i pogibija. Zagreb: Globus. Delavska_gibanja_FINAL.indd 529 9.10.2018 14:11:10 530 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Očak, Ivan, 1996: Jugoslavenska emigracija u Sovjetskom savezu i staljinske čistke. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 375–397. Orwell, George, 2009: Poklon Kataloniji. Ljubljana: Modrijan. Pahor, Milan (ur.), 2004: Il fascismo e il martirio delle minoranze / Fašizem in zatiranje manjšin. Trst: Založništvo tržaškega tiska, Založba Mladika. Palić, Milenko, 1989: Španski gradjanski rat 1936–1939 u jugoslavenskoj istoriograf- ski literaturi. V: Španjolska 1936–1939 (ur. Boban, Ljubo). Zagreb: JAZU, Globus. 384–392. Pannekoek, Anton in Gorter, Hermann, 1969: Organisation und Taktik der proletarischen Revolution. Frankfurt/M: Neue Kritik. Paver, Bosiljka Josipa, 1989: Arhivska građa o španjolskim dobrovoljcima u jugoslo- venskim arhivima. V: Španjolska 1936–1939 (ur. Boban, Ljubo). Zagreb: JAZU, Globus. 364–369. Payne, Stanley G., 1961: Falange: A History of Spanish Fascism. Stanford: University Press. Pedone, Franco (ur.), 1963: Il Partito Socialista Italiano nei suoi Congressi, III (1917– 1926). Milano: Avanti! Peirats, José, 1998: Anarchists in the Spanish Revolution. London: Freedom Press. Pelz, William A., 1987: The Spartakusbund and the German working class movement, 1914–1919. Lewiston, N.Y.: Mellen Press. Perović, Latinka, 1988: Planirana revolucija. Ruski jakobinizam i blankizam. Beograd: BIGZ; Zagreb: Globus. Perovšek, Jurij, 1996: Liberalizem in vprašanje slovenstva. Ljubljana: Modrijan. Pešić, Savo, 1989: Komunistička partija Jugoslavije i španjolski građanski rat. V: Španjolska 1936–1939 (ur. Boban, Ljubo). Zagreb: JAZU, Globus. 109–119. Petković, Ratko in drugi, 1998: »1948« – Jugoslavija i Kominform: petdeset godina ka-snije. Beograd: Međunarodna politika. Petranović, Branko (ur.), 1995: Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945 – 7. jul 1948). Beograd: Arhiv Jugoslavije i Službeni list SRJ. Petranović, Branko in Zečević, Momčilo, 1988: Jugoslavija 1918/1988. Tematska zbirka dokumenata. Beograd: Rad. Petrović, Milo (ur.), 2014: Preispitivanje prošlosti i istorijski revizionizam: (zlo)upotrebe istorije Španskog građanskog rata i Drugog svetskog rata na prostoru Jugoslavije. Beograd: Udruženje Španski borci 1936–1939. Pikalo, Jernej, 2003: Neoliberalna globalizacija in država. Ljubljana: Založba Sophia. Pirjevec Jože, 1987: Tito, Stalin in Zahod. Ljubljana: Delavska enotnost. Pirjevec Jože, 1988: To je bil velik poraz socializma. Primorske novice (Priloga: »40 let resolucije informbiroja«). 33–34 (29. april). 24. Pirjevec, Jože, 1994: Spremna beseda. V: Tuma, Henrik: Pisma: osebnosti in dogodki (1893–1953). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU; Trst: Devin. vii. Pirjevec, Jože, 1995: Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordje-vićeve in Titove Jugoslavije. Koper: Založba Lipa. Delavska_gibanja_FINAL.indd 530 9.10.2018 14:11:11 Viri in literatura 531 Pirjevec, Jože, 2011: Tito in tovariši. Ljubljana: Cankarjeva založba. Pisma CK KPJ in pisma CK VKP(b), 1948. Ljubljana: Ljudska pravica. Plehanov, Georgij Valentinovič, 1951: Prispevek k vprašanju o razvoju monističnega pogleda na zgodovino. Ljubljana: CZ. Plehanov, Georgij Valentinovič, 1973: Izbrani spisi [IS] (ur. Ziherl, Boris). Ljubljana: Cankarjeva založba. Pleterski, Janko, 1971: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914–1918. Ljubljana: Slovenska matica. Pleterski, Janko, 1981: Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. Maribor: Založba Obzorja. 180–192 (Trst v slovenski politični misli do prve svetovne vojne). Pleterski, Janko, Ude, Lojze in Zorn, Tone, 1970: Koroški plebiscit: razprave in članki. Ljubljana: Slovenska matica. Pleterski, Janko in Božič, Branko, 1984: Delavsko gibanje in ZKJ. Maribor: Obzorja. Pleterski, Janko in drugi, 2008: Škof Rožman v zgodovini. Ljubljana, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije. Pons, Silvio, 2014: The Global Revolution: A History of International Communism, 1917–1991. Oxford: Oxford University Press. Popović, Nikola, 1988: Jugoslovensko-sovjetski odnosi u drugom svetskom ratu (1941– 1945). Beograd: Institut za savremenu istoriju. Povratak u Španiju (dokumentarni film); https://www.youtube.com/watch?v=1- -NPwnS2q88 (21. 1. 2018). Pozharskaya, Svetlana, 2003: Comintern and the Civil War in Spain. Dostopno na: www.raco.cat/index.php/Ebre/article/download/39193/39056 (21. 1. 2018). Prebilič, Vladimir in Juvan, Jelena, 2013: Med političnim in vojaškim odločanjem: Aleš Bebler. Studia Historica Slovenica. 13 ( 2–3). 539–560. Preston, Paul, 2006: The Spanish Civil War. Reaction, revolution and revenge. London: Harper Perennial. Preston, Paul, 2012: The Spanish Holocaust: Inquisition and Extermination in Twentie-th-Century Spain. London: Harper-Collins. Prezioso, Stéfanie, Batou, Jean in Rapin, Ami-Jacques (ur.), 2008: Tant pis si la lutte est cruelle. Volontaires internationaux contre Franco. Paris: Syllepse. Pribićević, Branko, 1972: Sukob Komunističke partije Jugoslavije i Kominforma. Beograd: Komunist. Pribićević, Branko, 1979a: Delavski razred in delavsko gibanje. Ljubljana: Zavod SRS za šolstvo. Pribićević, Branko, 1979b: Socijalizam – svetski proces. Beograd: Monos; Ljubljana: Partizanska knjiga. Priklmajer-Tomanović, Zorica, 1978: Evrokomunizam. Beograd: NIN. Procacci, Giuliano in drugi (ur.), 1994: The Cominform. Minutes of Three Conferences 1947/1948/1949. Milano: Fondazione Giangiacomo Feltrinelli. Program Zveze komunistov Jugoslavije, sprejet na VII. kongresu, 1958 [1979]. Ljubljana: Komunist. Delavska_gibanja_FINAL.indd 531 9.10.2018 14:11:11 532 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Proleter: 1929–1942, 1968: Organ Centralnog komiteta Komunističke partije Jugoslavije (ur. Morača, Pero). Beograd: Institut za izučavanje radničkog pokreta (ponatis številk z uvodno študijo Milovana Bosića: »O štampanju Proletera u ilegalnim uslovima«). Prunk, Janko, 1977: Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prunk, Janko, 1987: Slovenski narodni programi. Ljubljana: Društvo 2000. Prunk, Janko, 1992: Slovenski narodni vzpon. Narodna politika (1768–1992). Ljubljana: DZS. Puppini, Marco, 1986: In Spagna per la libertà. Antifascisti friulani, giuliani e istriani nella guerra civile spagnola 1936/1939. Udine: Istituto Friulano per la Storia del Movimento di Liberazione. Puppini, Marco, 2010: Volontari antifascisti giuliani nella guerra civile spagnola. V: Slovenci v španski državljanski vojni. Zbornik referatov mednarodnega znanstvenega simpozija v Kopru, 12. februarja 2010. (ur. Hočevar, Jože). Koper: Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper. 141–157. Radek, Karl, 1921: Theorie und Praxis der 2 1/2 Internationale. Wien: Verlag der Arbeiter-Buchhandlung. Radica, Bogdan, 2006 [1940]: Agonija Europe. Razgovori i susreti. Zagreb: Disput. Radonjić, Radovan, 1979: Sukob KPJ s Kominformom i društveni razvoj Jugoslavije (1948–1950). Zagreb: CKD. Radzinsky, Edvard, 1996: Stalin. New York: Doubleday. Ragionieri, Ernesto, 1978: La Terza Internazionale e il Partito comunista italiano. Saggi e discussioni. Torino: Einaudi. Rahten, Andrej, 2010: Dr. Ivan Schwegel in jadransko vprašanje na pariški mirovni konferenci. Acta Histriae. 18 (3). 691–712. Ramos-Oliveira, Antonio, 1952: Historia de España. Mexico City: Companía General de Ediciones. Ransome, Arthur, 1920: Sechs Wochen im Sowjetrussland. Moskau: Redaktion »Russische Korrespondenz«. Rapone, Leonardo in drugi, 1978: Rivoluzione e reazione in Europa 1917–1924, I–II. Roma: Mondo Operaio – Edizioni Avanti! Ravbar, Alojz, 1971: Zakaj je padla španska republika. Ljubljana: Borec. Reberioux, Madeleine, 1986: Razprava o vojni. V: Zgodovina marksizma, II (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva založba. 753–786. Reiman, Michal, 1986: Boljševiki od začetka svetovne vojne do oktobrske revolucije. V: Zgodovina marksizma, III/1 (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Can- karjeva založba. 65–95. Renn, Ludwig, 1959: Španski rat. Sarajevo: Narodna prosvjeta. Repe, Božo, 2003: Rdeča Slovenija. Tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana: Založba Sophia. Repe, Božo, 2016: Španska državljanska vojna v kontekstu slovenskih in jugoslovan- skih razmer med svetovnima vojnama. Prispevki za novejšo zgodovino. 56 (1). 80–89. Delavska_gibanja_FINAL.indd 532 9.10.2018 14:11:11 Viri in literatura 533 Riddell, John (ur.), 1986a: The Communist International in Lenin's Time. Lenin's Stru-ggle for a Revolutionary International. Documents: 1907–1916. New York: Pathfinder Press. Riddell, John (ur.), 1986b: The German Revolution and the Debate on Soviet Power. Documents: 1918–1919. New York: Pathfinder Press. Ritter, Gerhard A. in Miller, Susanne (ur.), 1983: Die deutsche Revolution 1918/1919; Dokumente. Frankfurt/M: Fischer. Ritter, Gerhard A. in Zwehl, Konrad von (ur.), 1980: Die II. Internationale 1918/1919. Protokolle, Memoranden, Berichte und Korrespondenzen, I–II. Berlin in Bonn: Dietz. Rizman, Rudi (ur.), 1986: Antologija anarhizma. Zbornik, I–II. Ljubljana: Krt. Rizman, Rudolf Martin, 2006: Uncertain Path. Democratic Transition and Consolidation in Slovenia. College Station (Tex.): Texas A&M University Press. Rodríguez Díaz del Real, Alejandro, 2016: Frankistična vstaja kot oživitev rekon- kviste: analiza »remedievalizacije«. Prispevki za novejšo zgodovino. 56 (1). 39–55. Rojahn, Jürgen (ur.), 1995: Wilhelm Dittmann, Erinnerungen, I–III. Frankfurt/M in New York: Campus. Romano, Salvatore Francesco, 1983: Gramsci. Ljubljana: DZS. Rossi, Marina, 2010: Da Mosca alla difesa della Republica. Emigranti politici italiani e sloveni della Venezia Giulia dall'URSS alla guerra di Spagna. V: Slovenci v španski državljanski vojni. Zbornik referatov mednarodnega znanstvenega simpozi- ja v Kopru, 12. februarja 2010. (ur. Hočevar, Jože). Koper: Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper. 71–99. Rothschild, Joseph, 1989: Return to Diversity. A Political History of East Central Europe Since World War II. Oxford: University Press. Rousseau, Jean-Jacques, 1993 [2017]: Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi. Ljubljana: Krtina. Rousseau, Jean-Jacques, 2001 [2017]: Družbena pogodba. Ljubljana: Krtina. Rovida, Giorgio, 1988: Revolucija in vojna v Španiji. V: Zgodovina marksizma, III/2 (ur. Hobsbawm, Eric in drugi) Ljubljana: Cankarjeva založba. 567–594. Salvadori, Massimo L., 1986a: Kautsky med ortodoksijo in revizionizmom. V: Zgo- dovina marksizma, II (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva za-ložba. 243–275. Salvadori, Massimo L., 1986b: Nemška socialna demokracija in ruska revolucija 1905. Razprava o množični stavki in o »razlikah« med Vzhodom in Zahodom. V: Zgo- dovina marksizma, II (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva za-ložba. 469–506. Samary, Catherine, 2017: Komunizem v gibanju. Zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja. Ljubljana: Založba /*cf. Santarelli, Enzo, 1971: Madžarska revolucija. V: Zgodovina revolucij XX. stoletja, II (ur. Bonchio, Roberto). Ljubljana: ČZP Komunist. 47–82. Scheidemann, Philipp, 1921: Der Zusammenbruch. Berlin: Verlag für Sozialwissenschaft. Schmidt, Goran, 1997: Osnutek ustave kneževine Slovenije (1943). Za dosje »Stanko Majcen«. Zgodovinski časopis. 51 (3). 385–402. Delavska_gibanja_FINAL.indd 533 9.10.2018 14:11:11 534 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Schumacher, Horst, 1989: Die Kommunistische Internationale (1919–1943). Berlin: Dietz Verlag. SDAPDÖ, 1922: Protokoll der Verhandlungen des Parteitages der sozialdemokratischen Arbeiterpartei Deutschösterreichs – abgehalten in Wien vom 25. bis 27. November 1921. Wien: Verlag der Arbeiter-Buchhandlung. Sharp, Andrew, 1998: The English Levellers. Cambridge: University Press. Shubert, Adrian, 1992: A social history of modern Spain. London: Routledge. Sigel, Robert, 1986: Die Geschichte der Zweiten Internationale 1918–1923. Frankfurt, New York: Campus Verlag. Simić, Pero, 1990: Tito agent Kominterne. Beograd: ABC Product. Simić, Pero, 2009: Tito – skrivnost stoletja. Jugoslovanski predsednik v novi luči. Ljubljana: Orbis. Sinovev, Grigorij, 1922: Die Kommunistische Internationale und die proletarische Einheitsfront: Rede, gehalten in der Konferenz der Erweiterten Exekutive der Kommunistischen Internationale am 24. und 28. Februar 1922 in Moskau. Hamburg: Hoym. Skocpol, Theda, 1979: States and Social Revolutions. A Comparative Analysis of France, Russia and China. Cambridge: Cambridge University Press. Slovenski španski borci po drugi svetovni vojni (digitalna zbirka). Dostopno na: http:// www.kamra.si/sl/digitalne-zbirke/item/zdruzenje-bivsih-spanskih-borcev.html (21. 1. 2018). Smith, Dennis, 2011: Vzpon historične sociologije. Ljubljana: Studia humanitatis. Sobolew, A. I. (ur.), 1970: Die Kommunistische Internationale. Berlin: Dietz Verlag. Socialist International (portal): http://www.socialistinternational.org/ (21. 1. 2018). Spartakusbriefe, 1958: Politische Briefe. Berlin: Dietz Verlag. Spriano, Paolo, 1967: Storia del Partito comunista italiano, I. Torino: Einaudi. Sruk, Vlado, 1995: Leksikon politike. Maribor: Založba Obzorja. Stajić, Dubravka, 1985: Razgovor ob izidu Britovškove knjige »Stalinov termidor«. Anthropos. 17 (3–4). 250–255. Stajić, Dubravka, 1986: Marjan Britovšek, Stalinov termidor. Teorija in praksa. 23 (9–10). 1078–1081. Stajić, Dubravka, 1995: Kominterna i kolonijalizam. Beograd: Institut za političke studije. Stalin, Josif, 1981: Pitanja lenjinizma. Zagreb: CDD SSOH. Standing, Guy, 2018: Prekariat. Nevarni novi razred. Ljubljana: Krtina. Stanič, Janez, 1978: Zahodnoevropske poti v socializem. Izbor govorov in člankov voditeljev komunističnih partij zahodne Evrope. Ljubljana: Cankarjeva založba. Stanič, Janez, 1980: Razpotja komunizma. Ljubljana: Cankarjeva založba. Starkov, Boris, 1996: Poslednji boj sekretarja Kominterne: Pjatnicki in moskovsko sojenje proti Kominterni. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 309–313. Steffè, Bruno (ur.), 1974: Antifascisti di Trieste, dell’Istria, dell‘Isontino e del Friuli in Spagna. Trieste: Associazione italiana combattenti volontari antifascisti in Spagna. Steger, Manfred B. in Roy, Ravi K., 2010: Neoliberalism. Oxford: University Press. Delavska_gibanja_FINAL.indd 534 9.10.2018 14:11:11 Viri in literatura 535 Steinberg, Hans-Josef, 1967: Sozialismus und deutsche Sozialdemokratie. Zur Ideologie der Partei vor dem I. Weltkrieg. Hannover: Verlag für Literatur und Zeitgeschehen. Steinberg, Hans-Josef, 1972: Die Stellung der II. Internationale zu Krieg und Frieden. Trier: Karl-Marx-Haus. Steinberg, Hans-Josef, 1986: Stranka in nastanek marksistične ortodoksije. V: Zgodovina marksizma, II (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva za-ložba. 163–179. Stiplovšek, Miroslav, 1979: Razmah strokovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918–1922. Ljubljana: Partizanska knjiga in Delavska enotnost. Stiplovšek, Miroslav, 2000: Slovenski parlamentarizem 1927–1929. Avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Stiplovšek, Miroslav, 2006: Banski svet Dravske banovine 1930–1935. Prizadevanja banskega sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kulturnih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Stiplovšek, Miroslav, 2010: Prizadevanja Rudolfa Golouha in Albina Prepeluha za udejanjenje banovinske in občinske samouprave v banskem svetu Dravske bano- vine 1933–1935. Prispevki za novejšo zgodovino. 50 (1). 57–74. Strada, Vittorio, 1986: Polemika med boljševiki in menjševiki o revoluciji 1905. V: Zgodovina marksizma, II (ur. Hobsbawm, Eric in drugi). Ljubljana: Cankarjeva založba. 384–425. Stridsberg, Gusti, 1983: Mojih pet življenj. Maribor: Obzorja. Studer, Brigitte, 1996: L'appartenance à un parti communiste: un mode de vie. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 399–405. Studer, Brigitte, 2000: Parti sous influence. Le Parti communiste suisse, une section du Komintern, 1931–1939. Laussane: L’Age d’Homme. Subotić, Milan, 2001: Tumači ruske ideje. Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika. Suvin, Darko, 2016: Splendour, Misery, and Possibilities. An X-Ray of Socialist Yugoslavia. Leiden: Brill. ŠAK ( Škofijski arhiv Koper): Ž Kps MKK (Liber baptizatorum in ecclesia Justinopolis), 24, 451: »Rodulphus Antonius Golauch«. Škerk, Walter, 2001: Zavezan nebu – Josip Križaj (1911–1948). Primorska srečanja. 25 (243). 462–470. Štajner, Karlo, 1977: Sedem tisoč dni v Sibiriji. Zagreb: Globus. Štih, Bojan, 2004 [1981]: Aleš Bebler – In memoriam. V: Knjiga o Primožu – Alešu Beblerju (ur. Bebler, Anton). Ljubljana: Cankarjeva založba. 188–191 [ Naši razgledi, 30/16 (28. 8. 1981), 455]. Taylor, Allan John Percival, 1994: Uzroci drugog svjetskog rata. Zagreb: Znanje. Thomas, Hugh, 1969: Španija proti Španiji: kronika državljanske vojne. Ljubljana: Cankarjeva založba. Todorova, Maria, 2001: Imaginarij Balkana. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo. Delavska_gibanja_FINAL.indd 535 9.10.2018 14:11:11 536 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Togliatti, Palmiro, 1976: Izbrano delo [ID] (ur. Žun, Anton). Ljubljana: Cankarjeva založba. Tökes, Rudolf, 1967: Bela Kun and the Hungarian Soviet Republic. The origins and role of the Communist Party of Hungary in the revolutions of 1918–1919. New York: Hoover Institution on War, Revolution and Peace. Torkar, Igor, 1984: Umiranje na obroke. Ljubljana: Mladinska knjiga. Tormin, Walter, 1954: Zwischen Rätediktatur und sozialer Demokratie. Die Geschichte der Rätebewegung in der deutschen Revolution 1918/19. Düsseldorf: Droste. Tosstorff, Reiner, 2000: Andreu Nín und Joaquin Maurin. Vom revolutionären Syndi- kalismus zum antistalinistischen Kommunismus. V: Ketzer im Kommunismus (ur. Bergmann, Theodor in Keßler, Mario). Hamburg: VSA-Verlag. 218–241. Tosstorff, Reiner, 2004: Profintern. Die Rote Gewerkschaftsinternationale 1921–1937. Paderborn: Verlag Ferdinand Schöningh. Tosstorff, Reiner, 2006: Die POUM in der spanischen Revolution. Köln: Neuer ISP Verlag. Tóth, Cvetka, 1985: Kakšno sporočilo prinaša najnovejše delo dr. Marjana Britovška »Stalinov termidor« in v kakšnem kontekstu? Anthropos. 17 (3–4). 236–244. Tóth, Cvetka, 1996: Stalinizem kot sistem. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 301–308. Touraine, Alain, 1981: The Voice and the Eye: An Analysis of Social Movements. New York: Cambridge University Press. Touraine, Alain, 2006: Kako se izvleči iz liberalizma. Ljubljana: Založba Sophia . Tratnik, Suzana, 2007: Alojzija Štebi (1883–1956). V: Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (ur. Šelih, Alenka in drugi). Ljubljana: Za-ložba Tuma, SAZU. 193–196. Trocki, Lav, 1972: Permanentna revolucija. Rijeka: Otokar Keršovani. Trotzki, Leo, 1920 [1978]: Terrorismus und Kommunismus. Anti-Kautsky. Hamburg: Carl Hoym [Dortmund: Wolfgang Dröge]. Trotzki, Leo, 1930: Mein Leben. Berlin: S. Fischer Verlag. Trotzki, Leo, 1967: Ergebnisse und Perspektiven. Frankfurt a. M.: Verlag Neue Kritik. Tucović, Dimitrije, 1949: Izabrani spisi, I (ur. Pijade, Moša) Beograd: Prosveta. Tuñon de Lara, Manuel, 1971: Španska državljanska vojna. V: Zgodovina revolucij XX. stoletja, II (ur. Bonchio, Roberto). Ljubljana: ČZP Komunist. 85–285. U čast španskih boraca: Jugoslovenski dobrovoljci u Španskom građanskom ratu 1936– 1939. Arhivski materijal, svedočenja, sećanja (Muzej istorije Jugoslavije, Beo- grad). Dostopno na: http://www.yuinterbrigade.net/oldSite/documents/uCast- SpanskihBoraca.pdf (21. 1. 2018). Udruženje španski borci 1936–1939 (portal): http://www.yuinterbrigade.net/oldSite/ nasi_spanci.html (21. 1. 2018). USPD, 1920a: Protokoll uber die Verhandlungen des ausserordentlichen Parteitages in Leipzig, vom 30. November bis 6. Dezember 1919. Berlin: Verlagsgenossenschaft Freiheit. USPD, 1920b: Protokoll uber die Verhandlungen des ausserordentlichen Parteitages in Halle, vom 12. bis 17. Oktober 1920. Berlin: Verlagsgenossenschaft Freiheit. Delavska_gibanja_FINAL.indd 536 9.10.2018 14:11:11 Viri in literatura 537 USPD/KPD, 1921: Bericht über die Verhandlungen des Vereinigungsparteitages der USPD (Linke) und der KPD (Spartakusbund) – abgehalten in Berlin, vom 4. bis 7. Dezember 1920 (Dokumente). Berlin: Franke. Ustav SSSR, 1945. Beograd: Kultura. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije, 1946. Beograd: Uradni list FLRJ. Valentin, Hellwig, 2010, Koroški prostovoljci v mednarodnih brigadah v španski dr- žavljanski vojni 1936–1939. Prispevki za novejšo zgodovino. 50 (2). 109–124. Valiani, Leo, 1977: Il Partito socialista italiano nel periodo della neutralità 1914–1915. Milano: Feltrinelli. Vasović, Vučina, 2007: Savremene demokratije, II. Beograd: Službeni glasnik. Vatlin, Alexander, 1996: Teorija in praksa svetovne revolucije v zavesti Evrope med obema vojnama. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Filozofska fakulteta. 199–205. Vatlin, Alexander, 2009: Die Komintern: Gründung, Programmatik, Akteure. Berlin: Dietz Verlag. Vatlin, Alexander, 2016: Agents of Terror Ordinary Men and Extraordinary Violence in Stalin’s Secret Police. Wisconsin: University of Wisconsin Press. Vergan, Jože, 1962: Od Marezig do Madrida. Ljubljana: Borec. Vesović, Milan, 1980: Revolucionarna štampa u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca 1918–1929. Beograd: Institut za savremenu istoriju. Vidmar Horvat, Ksenija, 2010: Uredniška beseda. V: Včeraj in danes. Jubilejni zbornik socioloških razprav ob 50-letnici Oddelka za sociologijo 1960–2010 (ur. Vidmar Horvat, Ksenija in Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 5–10. Vidmar Horvat, Ksenija, 2012: Kozmopolitski patriotizem: historično-sociološki in etični vidiki neke paradigme. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Vlahović, Veljko, 1981: Španski gradjanski rat. Beograd: Komunist. Vodopivec, Peter, 1970: Marjan Britovšek, Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno (Lenin v boju za tretjo internacionalo). Kronika. 18 (1). 55–57. Vodopivec, Peter, 1986: Zgodovinopisje in Španska državljanska vojna (Spremna beseda). V: Broué, Pierre in Témime, Émile, Španska revolucija in državljanska vojna. Ljubljana: Delavska enotnost. 477–486. Vodopivec, Peter, 2001: Zgodovinopisje. V: Enciklopedija Slovenije, 15 (ur. Dermastia, Alenka in drugi). Ljubljana: Mladinska knjiga. 165–172. Vodopivec, Peter, 2009: O Orwellovem »premišljevanju« o Španiji (Spremna bese- da)«. V: Orwell, George: Poklon Kataloniji. Ljubljana: Modrijan. 227–248. Vodopivec, Peter, 2016: O zgodovinopisju o španski državljanski vojni. Prispevki za novejšo zgodovino. 56 (1). 7–22. Vodušek-Starič, Jera, 1992: Prevzem oblasti 1944-1946. Ljubljana: Cankarjeva založba. Vovk, Vojko, 2015: Lovilci sanj. Delo. 22. december; http://www.delo.si/mnenja/go-stujoce-pero/lovilci-sanj.html (21. 1. 2018). Vranicki, Predrag, 1983: Zgodovina marksizma, I. Ljubljana: Mladinska knjiga. Vranicki, Predrag, 1996: O karakteru dosadašnjih revolucija. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: FF UL. 437–449. Delavska_gibanja_FINAL.indd 537 9.10.2018 14:11:11 538 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Vremec, Vid, Šiškovič, Raul in Hočevar, Jože (ur.), 1998: Slovenska Istra v boju za svobodo. Koper: Založba Lipa. Vrhovec, Josip in Čepo, Zlatko (ur.), 1970: Tajni referat N. S. Hruščova na XX. kongresu KPSZ. Zagreb: Stvarnost Vujošević, Ubavka in Kovačev, Vujica (ur.), 1983: Drugi (Vukovarski) kongres KPJ (20–24. jun 1920). Plenarne sednice CPV KPJ (februar–decembar 1920). Beograd: Komunist. Vurnikova delavska kolonija. V: Gradimo; http://www.gradimo.com/zanimivosti/kulturna-dediscina/ivan-vurnik/vurnikova-delavska-kolonija (21. 1. 2018). Witt, Peter-Christian, 2008: Friedrich Ebert: Parteiführer-Reichskanzler-Volksbea-uftragter- Reichspräsident. Bonn: Dietz. Wittwer, Walter, 1967: Streit um die Schicksalfragen. Die deutsche Sozialdemokratie zu Krieg und Vaterlandsverteidigung, 1907–1914. Berlin: Akademie-Verlag. Wolikow, Serge, 2010: L’Internationale communiste (1919–1943). Le Komintern ou le rêve déchu du parti mondial de la Révolution. Paris: Les Éditions de l’Atelier. Zečević, Momčilo, 1986: Na zgodovinski prelomnici. Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918–1929. Maribor: Založba Obzorja. Ziherl, Boris, 1973: G. V. Plehanov in njegovo delo. V: Plehanov, G. V., Izbrani spisi. Ljubljana: Cankarjeva založba. v–xxvi. Zver, Milan, 2002: Modeli demokracije v avstromarksizmu. Časopis za zgodovino in narodopisje. 73/38 (2–3). 263–283. Zwehl, Konrad von, 1978: Protokoll der Internationalen Sozialistischen Konferenz in Wien vom 22. bis 27. Februar 1921. Berlin, Bonn: Dietz. Zweig, Stefan, 1975: Romain Rolland. Mož in delo. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Žigon, Tanja in Udovič, Boštjan, 2013: Uvod v mednarodne organizacije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Žitko, Salvator, 2016: Avstrijsko Primorje v vrtincu nacionalnih, političnih in ideoloških nasprotij v času ustavne dobe (1861–1914). Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Inštitut IRRIS, Libris. Žitko, Salvator, 2017: Beblerjeva študijska leta v Parizu in njegovo delovanje v krogu jugoslovanskih komunistov (1925–1930/31). V: Dr. Aleš Bebler - Primož: življenje in delo. Zbornik referatov znanstvenega sestanka, Ankaran, 11. december 2015 (ur. Fajić, Meliha). Koper: Univerzitetna založba Annales. 21–50. Žun, Anton, 1961 [2014]: Gramsci in marksistična teorija o državi: problemi he- gemonije in diktature proletariata. V: Anton Žun, Sociologija prava – Sociologija – Politična sociologija. Izbrani spisi (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 325–337. Žun, Anton, 1972 [2014]: Engelsovi pogledi na vlogo države v družbi. V: Anton Žun, Sociologija prava – Sociologija – Politična sociologija. Izbrani spisi (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 233–245. Žun, Anton, 2014: Sociologija prava – Sociologija – Politična sociologija (ur. Lešnik, Avgust). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Delavska_gibanja_FINAL.indd 538 9.10.2018 14:11:11 Imensko kazalo 539 Imensko kazalo A Bethmann-Hollweg, Theobald von Adler, Friedrich 100, 225, 227, 233– 99–100, 105–106 235, 239, 267 Blanc, Louis 26–27 Adler, Max 235–236, 239 Blanqui, Louis 26, 31 Adler, Victor 85, 100, 101–102, 110, Blum, Léon 336, 340 114 Boffa, Giuseppe 182, 190 Agosti, Aldo 190, 403–404 Borchardt, Julian 113, 115 Akselrod, Pavel Borisovič 59–60, 62, Bordiga, Amadeo 243–244, 75, 100, 153 247–248 Branting, Hjalmar Carl 220, 222–225 B Brejc, Janko 278–279, 284 Babeuf, François Noël 24–27 Britovšek, Marjan 5, 21, 33, 169– Bakunin, Mihail Aleksandrovič 26, 185, 394, 401, 440 34–36, 121, 271 Broué, Pierre 184, 394, 499 Balabanova, Angelica 100–101, 103, Broz Tito, Josip 344, 348, 359, 127, 134, 243 363–373, 378–379, 384–417, Bauer, Otto 89, 232, 235–239 421, 431–432, 450, 454–470, Bayerlein, Bernhard H. 10–11, 184, 475–479, 484, 492, 499 386, 394 Buharin, Nikolaj Ivanovič 173, 177– Bebel, August 39, 43, 63, 78–79, 83, 178, 182, 192, 198, 219, 247, 94–97 393, 397, 403, 407, 442–443, Bebler, Aleš 387, 394–395, 418–436, 477 476 Bulygin, Aleksander 68–69 Bergmann, Theodor 182, 440–443 Buonarroti, Filippo 26 Berlinguer, Enrico 488 Bernot, Zvonimir 233, 288–289 C Bernstein, Eduard 14, 38, 42–43, Caballero, Largo 309, 314–317, 319, 49–51, 57, 63, 83, 96, 112, 123, 333, 339, 344–345, 349, 354 496, 500 Cabet, Étienne 26–27, 272 Delavska_gibanja_FINAL.indd 539 9.10.2018 14:11:11 540 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Cachin, Marcel 130, 224 Ebert, Friedrich 98–100, 106, Carrillo Solares, Santiago 356, 433, 113, 116, 159–161, 164–165, 439 167–168 Churchill, Winston 355, 446–450, Eiletz, Silvin 384, 394, 411–412 452–458, 460–461, 465, 467, 476 Engels, Friedrich 8, 23, 28, 30–52, Costa, Andrea 121–123 94–97, 123, 140, 149, 171–185, Crispien, Arthur 213, 239 207, 259, 271, 392 Cvetković, Slavoljub 174, 206, 404 Cvijić, Djuro (Đuka) 262, 402, 404 FFerfolja, Josip 276–278 Ć Ferri, Enrico 123–124 Ćopić, Vladimir 261, 264, 359, 368, Filipović, Filip 261–262, 264, 283, 373, 378, 402, 404–405, 408, 368 421, 423, 425 Fourier, Charles 26, 272 Franco y Bahamonde, Francisco Č 312, 319, 323–324, 330–341, Čarni, Ludvik 178, 181–182 351–357, 361–362, 387, 433 Frölich, Paul 216 D Frossard, Ludovic-Oscar 201, 222 Dajić, Putnik 404 Dan, Fjodor 60, 153 G Däumig, Ernst 163, 213 Garibaldi, Giuseppe 121 David, Eduard 83, 87, 98, 100, 106, Golouh, Rudolf 130, 268–295, 357 110 Gorbačov, Mihail 444, 493 Deutscher, Isaac 179, 444, 477 Gorkić, Milan (Sommer) 367, Di Vittorio, Giuseppe (Nicoletti) 349 370–372, 388–389, 392–393, Dimitrov; Georgi 341, 348, 352, 401–409, 411–415, 422 370, 387, 391, 393, 397, 409, Gorter, Hermann 142, 194, 203, 211 411–415, 451 Gramsci, Antonio 16, 128–129, 131, Dittmann, Wilhelm 113–114, 116, 134, 242–245, 247–260, 442, 160, 165, 213 480 Dollfuss, Engelbert 311 Greulich, Hermann 63, 85 Grimm, Robert 100, 135, 142, 233, Đ 235 Đilas, Milovan 372, 411, 470, 473, Groener, Wilhelm 161, 164 477, 479, 481–482 Guesde, Jules 46, 78, 100, 105 Guilbeaux, Henri 194, 203 E Gustinčič, Dragotin 279, 281, 359, Eberlein, Hugo (Max Albert) 162, 368, 371, 396–397, 405, 421 196–198 Delavska_gibanja_FINAL.indd 540 9.10.2018 14:11:11 Imensko kazalo 541 H Kidrič, Boris 292, 421, 469–470, Haase, Hugo 85, 94, 99–103, 106– 477, 479 107, 112–114, 116, 160, 165 Korošec, Anton 269, 368–369, 371, Hardie, Keir James 77, 83, 85, 90, 100 410, 429 Henderson, Arthur 220, 222–224 Kropotkin, Pjotr Aleksejevič 271, Hervé, Gustave 78–80 295 Hilferding, Rudolf 87–89, 163, 212, Kuhar, Lovro (Valič, Prežih) 367, 235, 239 405, 415 Hitler, Adolf 240, 314, 325, 330, Kulišova, Anna 122–123 334–335, 338–339, 346, 365– Kuljić, Todor 11, 384–385, 404, 416 366, 406–407, 421, 452, 477 Hobsbawm, Eric 36, 50–51, 329, L 331, 334, 355 Labriola, Antonio 8, 23, 52, 87, 123, Hruščov, Nikita Sergejevič 175–176, 125 400–401, 439, 443, 462, 499 Labriola, Arturo 124–125 Huysmans, Camille 100, 104, 140, Lafargue, Laura 47 222, 224 Lafargue, Paul 46, 89 Lapčević, Dragiša 104, 138, 233, I 263, 267, 286 Ibárruri, Dolores (La Pasionaria) Lassalle, Ferdinand 34, 38–39, 41 387–388, 435 Lazzari, Constantino 123, 127, 130, 134, 194, 243–244 J Ledebour, Georg 83, 106, 113–114, Jagow, Gottlieb von 99 116, 213, 233, 235 Jaurès, Jean 78–79, 83, 85, 89–90, Legien, Karl 83, 96 97, 100, 102–105 Lenin, Nikolaj Vladimir Iljič Uljanov Jogiches, Leo 111–113, 161–162, 16, 19, 29, 34, 53, 57–80, 83–96, 167, 197 100, 110, 116, 118, 132–158, 168, 173–182, 189–199, 203– K 219, 229, 234, 236, 242–246, Kaclerović, Triša 82, 288 250–256, 259, 268, 317, 342, Kamenjev, Lev Borisovič 173, 177, 403 392, 398, 403, 409, 442, 462, Kardelj, Edvard 292, 409, 411, 421– 491, 497, 502 422, 460–461, 466, 470, 473, Lensch, Paul 89 477, 479, 481, 488 Levi (Hartstein), Paul 162, 205, 218 Kautsky, Karl 15, 34, 40, 43, 62–64, Liebknecht, Karl 83, 88–89, 106, 81, 87, 89, 96, 98, 100, 107, 110–112, 134, 159–163, 165, 110–115, 123, 134, 140–142, 167, 197 148–153, 157–158, 187, 199, Liebknecht, Wilhelm 39, 42–43, 212, 224, 501–502 94–95, 98 Delavska_gibanja_FINAL.indd 541 9.10.2018 14:11:11 542 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Litvinov, Maksim Maksimovič 100, Molkenbuhr, Hermann 99, 106 339 Morgari, Oddino 82, 100, 132–134, Ljadov (Lidin), Mandeljštam N. 62 243 Lloyd George, David 224 Mujbegović, Vera 178, 180–181, Longo, Luigi (Gallo) 349, 371, 420, 378, 404 424 Müller, Herman 106–107 Longuet, Jean 100, 224–225, 227, Müller, Richard 116, 163 233, 235 Münzer, Thomas 24 Ludendorff, Erich 98, 161 Münzenberg, Willi 205–206 Lukács, György 204, 211 Mussolini, Benito 127–129, 131, Luxemburg, Rosa 9, 19–20, 51, 54, 242–243, 247–248, 292, 307, 62–64, 75, 80, 88–90, 95, 98, 334–335, 338, 346, 351, 365– 100–103, 108–115, 134, 140– 366, 477 141, 147, 152–158, 161–167, 179, 187, 195–197, 200, 241, N 441, 500–503 Noske, Gustav 87, 113, 165, 167 M O Mably, Abbé Gabriel 24 Očak, Ivan 378, 402, 404 Maclean, Neil 229 Orlando, Vittorio Emanuele 224 Malatesta, Errico 121 Owen, Robert 26, 29, 272 Maréchal, Sylvain 25 Marković, Sima 262, 264, 283 P Martov, Julij Osipovič Cederbaum Pankhurst, Sylvia 202 59–60, 63, 65, 80, 95, 142, 239 Pannekoek, Anton 89, 98, 142, 203, Marty, André 349, 378 211 Marx, Karl 8, 10, 14, 18, 23–50, 54, Parović, Blagoje 358, 368, 371–373, 96–97, 106, 140, 171–185, 271, 384–385, 402, 404, 424–425 392, 409, 419, 421, 479, 495, 503 Pieck, Wilhelm 162, 414 Masaryk, Tomáš Garrigue 52, 158 Pijade, Moša 262, 372, 470, 477 Matteotti, Giangiacomo 133, 248 Pirjevec, Jože 477, 479–481 Maurín, Joaquín 309, 316, 321, 443 Plehanov, Georgij Valentinovič 50, Mazzini, Giuseppe 34, 121 59–60, 62, 66–68, 72, 83 Mehring, Franz 41, 110–112, 116, 197 Potresov, Aleksander 60, 62 Miletić, Petko 372, 385, 404, 411 Prepeluh, Albin 275–278, 278–279, Milkić, Ilija 82, 264–265 283 Millerand, Alexandre 137 Proudhon, Pierre-Joseph 26, 34–36 Minor, Robert 203 Modigliani, Giuseppe Emanuele Q 134, 243, 246–247 Quipai, Zhu 203 Delavska_gibanja_FINAL.indd 542 9.10.2018 14:11:11 Imensko kazalo 543 R Š Radek (Sobelsohn), Karl 89, 98, Škatula, Emanuel 82 116, 173, 192, 217, 219, 234 Šljapnikov, Aleksander Gavrilovič Radošević, Mijo 193, 262, 283 141 Ranković, Aleksandar 411, 479 Ransome, Arthur 197, 203 T Reed, John 203 Tasca, Angelo 131, 249 Regent, Ivan 405, 420–421 Terracini, Umberto 131, 217, 243, Renaudel, Pierre 224, 227 247, 249 Renner, Karl 82, 235 Thalheimer, August 162, 205, 216, Rizman, Rudi 10–11 441–442 Robespierre, Maximilien 27, 61 Thomas, Albert 105, 220, 222, Roosevelt, Franklin Delano 447– 224–225 450, 452–453, 458, 465 Tito, gl. Broz, Josip Rosenberg, Arthur 442 Togliatti, Palmiro (Ercoli) 131, 243, Rosselli, Carlo 351 249, 255–256, 259, 341–342, Rousseau, Jean-Jacques 24, 27 348, 391, 420, 439 Rühle, Otto 106, 112, 267 Topalović, Živko 233, 261–262, 265, Rutgers, Sebald Justius 194, 196, 205 459 Tóth Hedžet, Cvetka 11, 178–179 S Treves, Claudio 124, 247 Saint-Simon, Claude-Henri 26 Trocki, Lev Davidovič Bronstein 33– Scheidemann, Philipp 98–99, 106, 113, 34, 47, 58, 60, 94, 135, 142–143, 116, 153, 159–160, 165, 167, 229 147, 152, 157, 177–178, 184, 194, Serrati, Giacinto Menotti 134, 194, 215, 217, 245, 342, 477, 502 243–248 Truman, Harry S. 448, 463, 465 Singer, Paul 95 Tucović, Dimitrije 81–82, 104 Sorge, Friedrich Albert 43 Tuma, Henrik 81, 220, 275 Stajić, Dubravka 178–180 Turati, Filippo 122–124, 133, 243, Stalin, Josif Visarionovič Džugašvili 246–248 34, 47, 169–183, 189–190, 257, 260, 325, 339–346, 353, 371, V 384, 387–398, 400–409, 417, Vaillant, Edouard-Marie 78, 83, 90, 422, 425, 440–445, 447–458, 100, 337 462–466, 470–478, 482, 485– Vandervelde, Émile 100, 137, 220, 486, 491–492, 498–499 222, 229 Stöcker, Walter 212–213 Vidali, Vittorio (Carlos Contreras) Stridsberg, Gusti 388–393, 412, 332 415, 424 Vidmar Horvat, Ksenija 10–11, Südekum, Albert 83, 106, 130 184–185, 434 Delavska_gibanja_FINAL.indd 543 9.10.2018 14:11:11 544 Avgust Lešnik: Delavska socialistična gibanja na razpotjih Viljem II. Hohenzollern, nemški Z cesar 99, 159 Zasulič, Vera 59 Vollmar, Georg von 79–80, 87 Zetkin, Klara 110, 112, 205, 217 Vujošević, Ubavka 378, 404 Zinovjev, Aleksander 445 Vujović, Grgur 394–395, 404–405, Zinovjev, Grigorij Jevsejevič 173, 421 177, 192, 213, 219, 240, 247, Vujović, Rade 396–398 264–265, 267, 287, Vujović, Vojislav (Vojo) 205, 397– 402–403 398, 402, 404, 421 Ž W Žun, Anton 249, 252, 254–256, Webb, Sidney James 90, 228 258–260 Weitling, Wilhelm 27, 150 Wilson, Thomas Woodrow 113, 116, 159, 208–209, 221, 224, 268, 278–279 Winstanley, Gerrard 29 Delavska_gibanja_FINAL.indd 544 9.10.2018 14:11:11