------   342   ------
Še nekaj o Rojenicah.
Ko sem hodil lansko jesen po „Kozjaku", ki se vleče od „Hude luknje" do „Soteske" , in zakriva vinograde Št.-Janžke, Dobernske in Novo-cerkovške merzlemu severju, sem prišel k nekemu staremu kmetu, ki mi je povedal, ko sem ga popraševal, sledeče povesti wo rojenicah" in „divjih ženah." *)
I.
Bil je ne deleč od kmetovega posestva nek ubog kajžar, ki je imel troje otrok: jednega fanta in dve dekleti. Pasli so ti enkrat ovce in koze po rovtah, kar se jim pri« bliža neka čuda lepa žena in jim mnogo igrač podari. Na to jim obljubi večkrat kaj prinesti, pa samo da ne smejo nikomur povedati tega, še celo doma ne, drugače jim bode huda! Otroci to obljubijo in se lepo zahvalijo. Sedaj žena zgine. Doma niso nič pravili od tega. Žena pa je prišla odsihmal vsak dan k njim na pašnik, jih je učila peti, plesati in presti. — Nekega večera je pa fant očetu doma pravil od žene, ktera k njim vsak dan pride, jim prinese jest in jih vse sorte uči. Oče mu zapovejo, naj drugi dan kaj od jedil domu prinese. Sin to obljubi. — Ko pride večer drugega dne, prižvenkljajo koze in ovce same domii, pastirjev pa ni bilo. Oče se prestrašijo in hitijo gledat, kje da so otroci. Pridši na pašnik najdejo sina mertvega, od hčeri pa ni bilo ne sluha ne duha!
II.
Bila je ubožna žena, ki je imela dete, krepkega fanta. Nekega dne je šla za kozo piče iskat in je pustila otroka v zibeli. Ni šla daleč od koče in ni se mudila dolgo, pa vendar domii pridši je pogrešila dete. Joče in stoče, vendar ne ve se sčamati, kam da bi bil otrok zašel, in kdo da bi ga bil vkradel, kajti nikogar ni vidila ne v kočo ne iz nje iti. Naenkrat zasliši glas pod oknom: „Mati, mati! ne puščaj otroka samega, drugače bo ga vzela divja žena!" — To zaslišavši zavpije milo in mertva pade na tla! —  —
Divje žene in rojenice so menda eno, kajti mi je oni starček od »divjih žen" tudi pripovedoval, da so tudi dobre in da po hribih hodijo ter kličejo: „Sej zdaj, sej zdaj!"
Kdor tega opomina ne zaverže, in seje o tem času, ko tako kličejo, ima dobro žetvo, kar se je že tudi v „No-vicah" bralo.
Vprašal sem ga še, ali so rojenice in divje žene vse eno, in odgovoril mi je starček slovenski tako-le: ,?Rojenice" obsodijo človeka, kadar se rodi, „divje žene" pa hodijo po hribih in ljudem hudo in dobro delajo." — Jaz menim, da žena v oni pervi pravlici je Vila in da so rojenice in divje žene taiste mitologične osebe Slovencov. Ali ne?
Omeniti še imam, da sem na potovanju po Kozjaku tudi našel veličanske lipe, od kterih pravijo, da jih je Turk sadil in da pride enkrat sopet gledat, ali še rastejo! Ena teh lip, ki so blizo Rednjaka, je zares orjaško drevo, da še nisem vidil enakega! Visoka je kakih 20 čevljev in široka, da jo komaj obsežejo !                    Vijanski Janko.
*) Zopet novo ime!    Ali   pomeni  to  kar želik-žene,  ali to kar rojenice, ne vem dostojno.                                             Pis.