Odkar so ljudjc na svetu, &o jedi dajali značaj skupne zadevc in ni čudno, da so v tem pogledu izobličili neke posebnosti in predpise, ki so postali šega. Razlikujemo tu lahko pred vsem dva velika kulturna kroga, Id bi ji. lahko imenovali evropski in vzbodnjaški. V, evropskem poclročju je vedno prevladoval matriarhalni sistem, lu bi ne mogel pojmiti, da L-i žena in liči ne smeli sedeti pri skupni mizi. Na vzhodu paprevladuje patriarhat, pojedin se tu udeležujejo samo moški, ženske pa jim le strežejo. Po gostiji se lahko nasitijo z drobtinami in ostanki, ki so padli »gospodarjem« z mize. V tem je bistvo vsega skupnega uživanja namiznih dobrot, dočim igrata zunanja izpopolnitev zadevnega orodja in večje ali manjšo razkošje le podrejeno vlogo. Še mnogo stoletij po našem štetju so Jjudje skoraj povsod jedli s prsti in so posamezne porcije pripravljali tudi tako, da ni bilo treba nikomur biti neroden. Od Ijudstva do Ijudstva pa so se razvili še posebni običaji, ki naj bi nekako standardizirali dobro vedenje pri mizi. A to dobro vedenje razumejo poedina Ijudstva seveda precej po svoje. Doči mimajo Kibujci v vzhodni Afriki navado, da se po gostiji medsebojno bijejo po glavah s kostmi, ki so ostale od mesa, predpisuje arabska navada spet to, da moraš med jedjo uživati tudi glasbo in ples žensk. Na Kav* kazu drgnejo ženske tilnike in čela svojih zapovednikov s hladilnimi vodicami, <la lažje prenašajo napov pirovanja. Med Evropejci je spet ženski ikot hišni gospodarici do.očeno častno mcsto pvi mizi in to je glavno.